134
Kmetijstvo.
Oskrbovanje travnikov.
(Govoril T. Grah.)
Kmetijstvo je v širjem pomenu znanstvo, katero za hteva celega moža, kateri mora misliti od jutra do večera, od leta do leta, kako bi si svojo kmetijo bolje vredil, da bi več na njej pridelal, da bi mu prinesla več dobička. K temu torej ni dovolj, da posnema samo to, kar mu je enkrat oče pokazal, ampak za dobro gospodarjenje je potreba, da se ravna tudi po drugih, napredujočih izkušnjah in svetovnih razmerah.
Ljudje pravijo .svet se suče", in res, to resnico naš kmet najbolj občuti,  kajti ravno njemu se tako suče, da
135
se jo bati, da bode padel iz njega, ako okoliščine prevdari vse bolj, kakor so to storili naši očetje. Toda tarnanje nič ne pomaga, nikdo nam pomagal ne bode, ako si ne pomagamo sami. Zato pa se je poprijeti resnega dela, kajti časi so opasni, da ne zamudimo rešilnih trenutkov, ko vse sili naprej in naprej!
Slovenec je bil sicer od starodavnih časov že oratar, ter se ga zgodovinopisci spominjajo kot pridnega kmetovalca, toda dandanes je zaostal za drugimi narodi, kateri si morejo v bolj nevgodnih razmerah, na slabejši zemlji pridelovati kruha. Vzgledi jasno kažejo, da bolj ko je zemlja rodovitna, bolj je ondotno prebivalstvo zaspano. Poglejmo rodovitno Hrvatsko, kjer je kmet le malo ali nič ne gnoji — pa se raste, a kako je zaspan! Idimo v nemško peščevnato pustinjo, v nje nerodovitno polje, s kako bistroumnostjo prideljuje on od matere zemlje svoj živež. Ali poglejmo v angleške močvirnate kraje, tam bi se mi poljedjelstva učili! Smelo lahko trdim, da še tudi pri nas kakor tudi na Hrvatskem leži veliko kruha v zemlji, kteri čaka, da ga vzdignejo pridne roke in umna glava.
Pri vsakem gospodarstvu je potrebno štirih nemških „vu — to je vino, voda, gozd, travnik, ktere potrebuje <, v resnici vsaka kmetija. Toda kdo mi pove, ktera teh reči je najbolj potrebna? Jaz sem mnenja, da je travnik prvi pri kmetijstvu, on je mož, kteri vlada dobro ali slabo vso gospodarstvo. To mojo trditev hočem podpreti z dokazi.
Brez travnika ni sena, brez sena ni živine, brez živine ni gnoja, ni delavnih moči za oranje itd., ni dobre njive, ni mleka za ljudi, — uidejo nam vsi ljudje od hiše, kmetijstvo se takoj neha. Verjemite mi torej, da se brez dobrega travnika pri kmetiji izhajati ne da, in dokler nimaš istega pri hiši, ne moreš naprej. Travnik je kakor kolo pri mlinu,  ktero vse goni.
Ker je travnik torej največjega pomena, vredno je, da se o njem pogovorimo.
Reči bi znal kedo: „Kaj že bodemo pa zdaj o travnikih govorili, kje je še košnja!" In v resnici večinoma kmetov tako dela. Marsikateri kmet gre še le tedaj na travnik pogledat, kedar misli, da bo že čas kosit. Navedel sem že preje, da bolj ko je zemlja radodarna, tembolj smo mi zanikrni. Travniške rastline imajo sicer to čudovito moč, da žive skoraj od nič. Toda vedna ne pojde tako. Jemljite iz polne vreče le po zrnu, prepričali se boste, da bode sčasoma vendar vreča prazna. Tako je tudi pri travniku. Vse, kar vozite raz njega sena, je prišlo iz zemlje in zraka v rastlino. Ravno za toliko je v zemlji manj živeža in ako delamo to leto za letom, tedaj more postati zemlja prazna rastlinskega živeža, rastlinje morajo pešati vsled pomanjkanja hrane, zato pa pridelujemo tudi mi manj krme.
Da pa ostane travnik vedno pri stari moči, gledati moramo, da travniku povrnemo to, kar smo mu odtegnili. To se po zgodi z gnojem.
Pred leti sem na mojem izsezanem travniku pridelal le 200 ct, krme; na nekojih krajih ni bilo vredno kositi; še kosec si ni mogel obrisati kose, A odkar sem mah odstranil, zemljo osušil in jo z gnojom gnojil, imam vsako leto več pridelka, tako, da sem ga dobil predzadnje leto 400 in lani že 500 centov in če Beg da, ga mora zrasti tudi 600 centov. »Še gnoj na travnik", so mi včasih kmetje rekli. „Bog da bi ga za njive imeli". A kdo te sili, da ga vedno na njive voziš, kjer že tako vsako leto pšenica, rž, ječmen itd. polega, ker jim gnoj takorekoč dela škodo, medtem ko travnik strada ? Vidiš, to je samo slaba navada!
Ko sem nekje kmete nagovarjal, da bi travnike gnojili, bili so tiste misli, kakor vi danes tukaj. Pa nekateri so le začeli gnojiti in jih še gnoje, in rekel mi je kmet: »Prav ste imeli! Travnik mi da trikrat nazaj gnoj, njiva pa še enkrat ne". Zapomnite si! posodite travniku za eno leto gnoja in dal vam bode čez 200 odstotkov za to. To so sicer oderuške obresti, pa če bode kdo zavoljo tega kaznovan, mu hočem jaz povrniti. Ako ima kmet veliko sena, tedaj pa navadno dvakrat greši. Prvič ga prodaja na pol pod ceno, in v drugo proda teleta. Za* pišite si nad vrata doma: dobro seno se spod 2 gld. ne sme prodati, sploh je slabo znamenje za kmeta, ako seno prodaja, še slabše, ako ga kupuje. Tudi teleta ne bi se smela prodajati. Nemec jih ne prodaja, ampak redi. Ako torej seno v gnoj in meso spremenimo, le tedaj lahko rečemo, da smo gospodarili.
Eo sneg odleze in se zemlja posuši, biti mora kmetova prva skrb, da pogleda svoje travnike. Ustrašil se bodeš, ko boš videl namesto travniških rastlin sam mah le tam pa tam štrli kaka uboga travica. Zdaj lahko naprej presodiš, kaka bo tvoja košnja. Več mahu, manj trave in sena. Mah ne zaduši le samo trave, ampak on jo uničuje na dva načina: prvič ji zabranjuje zrak in toploto, ktero rastlina za rast imeti mora; tako pa brez teh ne more vspevati. Travnik vsled mahu tudi postane mokroten. V drugo pa se mah zaje v travo, v korenine kakor bilke — jim pije najboljši sok in moč, ter jih ugonobi.
Proč torej mah iz travnikov! Brano in grablje v roke ter ga dobro povlačimo in pograbimo. Ako delamo tako nekoliko let zaporedoma, imeli bodemo travnik brez mahu z gosto travo zaraščen. Nekteri se boje travnik vlačiti, ker menijo, da bi se rastline izruvale. Naj se le ktera izruva, saj niso preštete, in naj se jim tudi koreninice ranijo in cepijo, saj ravno to je koristno, kajti opazovalo se je, da se tam, kjer so se koreninice trgale in cepile, začenja novo življenje rastlinam, tam izrastejo nove korenine, novo steblovje in s tem se trava zgoščuje.
Pa ne le samo to, zakaj da se morajo travniki vsako leto povlačiti. Po povlačenji mi travnik tudi tako rekoč okopamo. Znabiti kdo meni, da koristi okopavanje samo turšici, krompirji, želji, korenji, drevju? O kako se motite? Lepše ko se rastlina okopa, lepše raste, velja tudi pri travniških travah.  Od kod pa pridejo?  Učenjaki so
136
zasledili, da se v zrahljani zemlji, kamor veliko zraka priti zamore, na koreninah naselijo neke glive, ktere srkajo iz zraka dušik v sebe, ter ga potem oddajajo rastlinam po koreninicah. Dušik pa je rastlinam tako potreben, kakor nam zrak, v kterem je kisik. Ta zračni živež gre rastlinam torej skoraj popolnoma v zgubo, ako zemlje dovolj ne rahljamo. In nekteri travniki še niso bili nikoli zrahljani. Povlačen travnik pa se tudi ložje posuši in je potem toplejši, kar daja bujnejšo rast rastlinam. Tudi dež popije tak travnik bolje, ter primaka delj časa koreninam.
Torej dragi, še enkrat brano, brano na travnik Lahko pa vzamete na travnik vašo navadno njivno brano s trnjem spodaj zapleteno in ako ravno se trnje kmalo oguli, vendar je za gladke, viseče travnike dobra, kajti po tacih so včasih travice zelo drobne in je tudi plast zemlje tanka.
Drugače pa je po dolinskih travnikih in še posebno tam, kjer tla niso ravna. V take nižave in jarke navadna brana ne more priti, ampak pleše nad njimi tako, da se mah spodaj smeji.
Za take travnike imamo vpogljivo, členkasto, travniško brano, ktera vsako nižavo in stopinjo poišče in očisti. Ker pa je taka brana za malega posestnika predraga, omislilo si je naše društvo to brano, ktera tehta 86 ki. in velja 26 gld. Ta brana se bode posojevala in sicer plača od nje na dan vsak ud 20 kr. neud pa 40 kr. Zagotovim vas, da je ta brana več vredna, kakor toliko kil zlata, ako jo boste pridno rabili. Vlači pa se s to brano čisto priprosto. Vprežeta se dva konja in začne se kraj travnika, ter goni krog in krog enkrat po enem mestu tako, da ni potreba nič obračati ter se potem na sredi travnika konča. Pri vlačenju ni potreba za brano držati. Ko se je pa med zobmi nabralo dosta mahu, tedaj se prime zadnji konec brane, ter vrže nazaj na sprednjega, tako da mah odpade, ali pa se z roko pomaga. Že prvo leto se bode videla korist, še bolj pa drugo in tretje. Toda zapuščen in potem povlačen travnik je podoben zanemarjenemu beraču, kteri še ni sit, ako ga nstrižemo, počesamo in preoblečemo. Zdaj bo prosil tudi še jesti, kar mu bode dobro teknilo. Pripeljite torej travniku pred vlako še tudi gnoja, vsaj vam ga s preobilimi odstotki vrne.
Kakor hitro se travniki osušijo tako, da se skoraj za brano kadi, tedaj je čas z vlako. Takih dni pa je včasih do sredi aprila zelo malo, torej ne zamudite redkih ugodnih dnevov.
Veliko travnikov je v naši občini, kteri se vlačiti ne bodo dali ker so premokri, kako take posušiti, se zmenimo drugokrat. Tudi umeten gnoj ima svojo prihod-njost, o čemer se tudi enkrat zmenimo.