November December 19 5 1 XIX. LETNIK UW0VN0 "ŽIVLJENJE aVIDti £ SPIRITUAL DEVETNAJSTI LETNIK “DUHOVNEGA ŽIVLJENJA” Les pričujočo številko zaklučen. priloženo KAZALO TVARINE CELEGA, OKROG 620 STRANI OBSEGAJOČEGA LETNIKA, KI PRAV ZA PRAV ZDRUŽUJE TRI LISTE, “DUHOVNO ŽIVLJENJE”, “KATOLIŠKE MISIJONE" IN “BOŽJE STEZICE”, NAS ZLAHKA PREPRIČA O BOGASTVU IN PESTROSTI VSEBINE, KI JO JE LIST NUDIL SVOJIM ŠTEVILNIM BRALCEM. HVALA ZA VSE TO GRE ZA BOGOM PRED VSEM ŠTEVILNIM SODELAVCEM-UISATE-LJEM, KI JIH JE BILO BLIZU 100 S PREVZVIŠENIM NAŠIM ŠKOFOM GREGORIJEM ROŽMANOM NA ČELU. DALJE GRE ZAHVALA POVERJENIKOM LISTA, KI SO LISTU OHRANILI IN ŠE POVEČALI KROG NAROČNIKOV, RAZTRESENIH PO CELEM SVETU, IN S TEM OMOGOČILI, DA JE LIST DEJANSKO POSTAL SPLOŠNO SLOVENSKO VERSKO GLASILO NE LE PO VSEBINI, AMPAK TUDI PO RAZŠIRJENOSTI. KONČNO ZAHVALA VSEM NAROČNIKOM, KI SO ALI ŠE BODO PORAVNALI NAROČNINO, KAJTI S TEM SO NE LE SEBI, AMPAK CELI SVOBODNI SLOVENSKI SKUPNOSTI OMOGOČILI PREJEMANJE IN BRANJE TEGA PREPOTREBNEGA LISTA. — Z NOVIM LETNIKOM STOPA “DUHOVNO ŽIVLJENJE” V JUBILEJNI 2 0. LETNIK. PROSIMO VSE SODELAVCE, POVERJENIKE, NAROČNIKE IN BRALCE, DA OSTANEJO LISTU ZVESTI IN DA OB NJEGA JUBILEJU ŠE POVEČAJO LUBEZEN IN SKRB ZANJ. IZDAJATELJI IN UREDNIKI SE BODO POTRUDILI, DA BO LIST V JUBILEJNEM LETNIKU PRESEGAL PO OBSEGU, VSEBINI IN OBLIKI DOSEDANJE. NAROČNINA ZA INOZEMSTVO BO OSTALA ISTA, DOČIM SE BO ZA ARGENTINO MORALA MALCE DVIGNITI, KAR BODO NAROČNIKI RAZUMELI, ČE POMISLIJO, DA JE “DUHOVNO ŽIVLJENJE” OSTALO ZANJE ZADNJI DVE LETI PRI ISTI NAROČNINI KLJUB STALNEMU PADANJU NJE VREDNOSTI. Z ZDRUŽENIMI MOČMI V JUBILEJNEM LETNIKU DVIGNIMO “DUHOVNO ŽIVLJENJE”, DA BO V VEDNO POPOLNEJŠI MERI USTREZALO VSEM DUHOVNIM POTREBAM NAŠEGA SLOVENSKEGA ČLOVEKA V TUJINI e e e. Z MARIJO SKOZ ŽIVLJENJE 10. MARIJINA VELIKA SOBOTA Povsem naravno je, da so od Jezusovega pogreba vzeli s seboj vse spominke, ki so po njegovi smrti še ostali: žeblje, s katerimi je bil na križ pribit, trnjevo krono, ki so mu jo z glave sneli, morda so pobrali tudi še kamenje, ki je bilo v vznožju križa orošeno z rešno krvjo. Kdo je imel več pravice do teh spominkov kakor Marija, žalostna Mati? V soboto, “veliki sobotni dan” jo imenuje evangelist Janez, ko je Jezusovo truplo ležalo v grobu, je Marija pač ves dan premišljevala Jezusovo trpljenje — saj na kaj drugega vendar ni mogla misliti — v žalosti in ljubezni je ogledovala okrvavljene predmete. Vsa težka žalost prejšnjega dne se je ponovila. Toda ta žalost ni bila temna, brezupna. Svetel žarek upanja je sijal v njo, kakor sonce /lati temne oblake odhajajoče nevihte. “Tretji dan bom vstal,” te Jezusove napovedi Marija ni pozabila; apostoli so jo preslišali in bili ob Jezusovi smrti brez upanja. Marija pa je v žalosti sicer nad preslanim trpljenjem, a vendar v trdnem, vedno bolj rastočem upanju pričakovala vstajenja, dokler ni Jezus v nedeljo zgodaj zjutraj stopil pred njo v poveličanem telesu, z ranami žarečimi kakor demanti v soncu. Ona je bila prva, ki ga je pozdravila v zmagoviti slavi vstajenja, kakor ga je nekoč prva občudovala in molila v človeški podobi, ko je dete položila v jasli. Kako blizu sta si žalost in veselje, trpljenje in tolažba ! Tudi našemu trpljenju je Bog obljubil blažen konec — seveda le, ako sprejmemo in nosimo trpljenje z Jezusom kakor Marija. Ko je Jezus apostolom napovedal trpljenje, zasramovanje in preganjanje, ki jih bo zadelo “za- radi mene", kakor je rekel, tedaj so se pač njihova srca krčila v bojazni pred takšno prihodnostjo. A Jezus jim je dvignil pogum in zaupanje, povedal jim je, kakšen konec bo imelo trpljenje za nje; “Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih”, česar apostoli morda v naprej niso prav verjeli, so sami na sebi občutili, ko se je pričelo prvo preganjanje v Jeruzalemu in so bili zavoljo Jezusa bičani- “Odhajali so izpred velikega zbora veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje za Jezusovo ime”. Sv. Peter v 6vojem prvem pismu opozarja kristjane, naj se nikar ne čudijo, če prihajajo razne nadloge nad nje za preizkušnjo, to ni nič nenavadnega, marveč naj se veselijo, kolikor za Kristusa trpijo, kajti blagor tem, ki zavoljo pravice kaj trpijo. — In sv. Pavel, ki o sebi trdi: ‘poln tolažbe sem in preobilno je moje veselje pri vsej naši nadlogi”, iz svoje lastne skušnje piše: “Mislim, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami." V teh besedah božjega razodetja je utemeljeno upanje, ki nam sveti v temo trpljenju in žalosti in v nadloge, ki nas kdaj v življenju zadenejo. Glejmo in mislimo na konec, k; nas po teh stiskah čuka; potrpimo v ve"i, da ima vsak križ, ki nam je naložen, v bo*ji previdnosti ta namen, da nam pomnoži blaženost, poveča veselje v večnosti. Ta vera o' upanje vliva v naše zbegane duše tolažbo in moč, da lažje vzdržimo in vztrajamo do konca. Tudi nam velja, kar je napisal evangelist sv. Janez v svojem Razodetju: “Nič se ne hoj tega, kar boš trpel.” Ni se nam treba bati ne sedanjega ne prihodnjega trpljenja. Na poti skozi meglo trpljenja in bridkosti si operem» .svatovska oblačila svojih duš, da smo vredni vstopiti med zveličane pred prestol božjogu Sina — Sodnika. Sv. Janez jih je gledal oblečene v bela oblačila in razodet mu je bil odgovor na vprašanje, kdo so ti: “To so tisti, ki so nrišli iz velike bridkosti ter oprali svoja oblačila i- iil' «čistili s krvjo Javhieto-« " Ro tej pot i je Marija šla skozi sedmero žalost, ki je kakor z mečem presunila njeno dušo, ter je dospela v neizrečeno globoko bla- ženost vstalega in zdaj vekomaj vladajočega Jezusa. Zaupajmo ji, da nas zna prav in srečno voditi i>o poti trpljenja v vstajenje. ) z vstajenjem Jezusovim je za Marijo izginila groza in tema velikega petka, a pozabila ni, kar sta Jezus in ona z njim trpela. Misel na trpljenje, na svete Jezusove rane, so ji bili sveti in dragi spomini. Dokler je po Jezusovem vnebohodu na zemlji živela, je premišljevala Jezusovo trpljenje in častila njegove rane. V imenu vseh ljudi se je Jezusu zahvaljevala za trpljenje, s katerim jih je odrešil-Vedno ji je bilo pred dušo, koliko so Jezusa in njo samo stale človeške duše, ki tako rade pozabljajo, "da niso z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, odkupljene iz svojega praznega življenja, marveč z dragoceno krvjo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta". Premišljevanje trpljenja ji ni kva. rilo svetega veselja, ki je napolnjevalo njeno dušo, ampak ga je še večalo in poglabljalo, ker je vedno popolnejše spoznavala, kako velika je bila ljubezen božja, ki je izgubljenim dušam človeštva odprla studence veselja in pot v neminljivo blaženost pri Bogu. Tako razmišljanje Jezusovega trpljenja z Marijo je Bogu dopadljivo in všeč; duša, ki se rada v tem mudi, postaja bolj sprejemljiva za vedno nove in večje milosti. Sv. Gabrijel Žalostne Matere božje (umrl 18(S2 — šest let pred škofom Baragom — 24 let star), nekdaj razigran dijak, je po daljšem notranjem upiranje sledil božjemu klicu ter vstopil v strogi red pasionistov, ki ima za temelj pobožnosti premišljevanje Kristusovega trpljenja. Kakor že njegovo redovno ime pove, je on pred vsem premišljeval žalosti Marijine ob Jezusovem trpljenju. Daši je bil skoraj nepretrgano zatopljen v Marijine žalosti, je bil izredno veselega in vedrega razpoloženja, res vesel svetnik. Vsak, kdor se Je kaj časa z njim razgovarjal ali živel v njegovi družbi, se je od njega navzel veselosti in vedrosti navzlic vsakdanjim težavam in borbam. Ob Mariji se tudi v našo žalost in potrtost razlije nekaj tople vedrine in tolažljive sladkosti.V božji ljubezni je oboje združljivo. Marija je hkrati oboje: Mati sedem žalosti in Mati svetega veselja, zato so njeni otroci tudi v žalosti deležni toliko veselja, da zmorejo žalost prenašati tako, da doseže v njih od Boga določeni namen. Kdo še ni tega okusil, kadar je pokleknil pred podobo Marije Pomagaj in pred njo izlil Iz trpečega srca vso grenkobo, zaskrbljenost ln bojazen? Skozi solze žalostne Matere se blesti odsev večnega veselja. Škof GREGORIJ ROŽMAN \ NOVEMBRU nam Cerkev odgrne zastor, ki zakriva skrivnosti posmrtnega življenja. PRAZNIK VSEH SVETNIKOV nam predstavlja “veliko množico, ki je nihče ne more pre-šleti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov, ki stojo pred prestolom božjim oble ceni v bela oblačila in s palmami v rokah". Mogočen zbor zveličanih, ki so božji in naši prijatelji! Gledamo in občudujemo jih. Bolj l,-o jih občudujemo, tem bolj se dviga v nas vroča želja, da bi prišli tudi mi med nje, kadar se bomo morali ločiti od minljivosti in malenkosti tega sveta, in vzbuja se v nas hrepenenje po svidenju z njimi, ki smo jih nekoč poznali in ljubili v zemeljskem življe-nju. želje in hrepenenja se izlijejo v prošnjo: hitite nam iz nebeških višav pomagat v preizkušnjah in borbah tega življenja, da jih uspešno prestanemo in zmagamo. Nato nam Cerkev odpira pogled v VICE, na srečne in trpeče duše. Srečne jih imenujemo, ker jim ni treba več “s strahom in trepetom delati za svoje zveličanje", zagotovljeno jim je, nihče več ga jim vzeti ne more; a prav zavoljo tega je njih hrepenenje po Rogu v nebesih tako vroče in silno, da jih žge kakor strašen ogenj, v katerem se očiščujejo. Od nas pa po pravici pričakujejo pomoči v molitvi, žrtvah in daritvi svete maše, da jim pospešimo očiščenje in skrajšamo čas mučnega čakanja. V mislih, željah in hrepenenjih, usmerjenih na večno kraljestva božje v nebesih, stopamo i>otem v ADVENTNO DOBO, v kateri r.aj bi se pripravili na prihod učlovečenega Sina božjega, da se znova rodi v naših dušah s pomnoženo milostjo ln ljubeznijo. Prišel Je na svet, nam v vsem podoben razen v grehu, da nam pokaže pot, ki vodi skozi izgnanstvo v večno domovino; da nam odklene vrata v nebesa. Pokazal je pot in odklenil je vrata enkrat za vselej vsem ljudem — a vsak človek, rojen na ta svet, mora sam hoteti hoditi l>o tej poti in stopiti skozi odklenjena vrata; če tega noče storiti, zanj ni poti in zanj ni od. prtih vrat v nebesa, V molitvenem stiku z zve. UČanimi v nebesih in z dušami v vicah se pripravljajmo na svete božične praznike tako, da bo vsakemu izmed nas Jezus mogel poka. /ati pot in odpreti vrata v večno življenje. Škof GREGORIJ ROŽMAN Novemberske misli POTOVANJE V VEČNOST Ml GREMO v večnost k svojemu Gospodu prek naših trm v in žit, skoz gozd, čez njive, skoz delavnike, praznike, nedelje, skoz vriske svatb in krstnih šeg veselje, skoz klic srca in skoz duha povelje, skoz dez in sneg in sonca zlate grive, od tečnem hlebcu, polnem vrču, sodu, z vozmi in peš in trudni in spočiti, veselo nasmejani in pobiti, zvrščeni v nedoglednem mimohodu potujemo v služabniškem sprevodu iz časa v večnost k svojemu Gospodu. MI GREMO tja, od koder ni vrnitve, za svoje boje, žulje po plačilo — in vse za nami tone: noč in zarja, plodovi njiv in kres, ki dan razžarja, dobrotno gnezdo doma, blesk denarja in daljnega vesolja sinje krilo. O, bridka pot poslavljanja, ločitve, ko vse izgublja se kot prazna pena, ko vsemu se odreka vsaka cena in briše smrtni pot dolge, žalitve, in stisko naših duš krepe molitve na poti tja, od koder ni vrnitve! — PRED NAMI so odšle že dolge vrste. . . Na isti poti so slovo jemale od trat, vrtov, plodcv, polja, škrjancev, od bilk, dobrav, daljav, gora in klancev, od bratov, mož, žena, sestra in znancev, ko stiske časov so jih v grob pehale. Vsi čutimo, kako so močne, čvrste vezi med nami, njimi, s kakšno silo nas hlapec božji — čas — peha v gomilo; kako podajamo si roke, prste, da pridemo še mi skoz duri krste tja, kamor so odšle že dolge vrste. PRED NAMI smrt utrujena telesa skoz črno lino groba opazuje. Za njo utriplje večnost, vsa brezmejna, v peklit pekoča blazno, v vicah žejna, v nebesih sončna vsa in blagodejna — v njih llog, naš Oče, blaženo stoluje. In srca naša vedno bolj pretresa pravičnost božja in bližina smrti — in krivda naša, da skesani, strti Bogä. rotimo, naj nas reši kresa pekla In vic in sprejme nas v nebesa, ko stre nam smrt utrujena telesa! — Bogdan Budnik BALADA Na okenskem steklu vzdrhtel je ponočni metulj. Nato je počasi se vzpel po robovih do rož in dolgo in dolgo je ždel negiben ob njih. Potem se prikradel je s skrili razpetimi ptič-Dve senci na rožah se zlili šta v hipu v temo. Med liste v raztrgani svili je sapa zavela. Vladimir Kos SMISEL ŽIVLJENJA Smehljam se, ko pišem to pismo, čuj, našel sem smisel življenja! Veš, včeraj v mraku. Ko lučke so plaho brlele v novemberski sapi in v kapljah dežja, v obokih temine žene so ihtele, možje so pa srepi strmeli v napise in v cvetje in v slike, napol obledele — Med mrakom in svečko. . . kjer neha stezä, se dvigal je s hrasta izrezani Križ in vse je objemal od grude do grude, na pleča široka nadeval je trude in žalost in kazen in rasel je z njimi do praga neba. Da, rasel je, rasel v dvorane Boga. Vladimir Kos RUMENE KRIZANTEME Nebesa so temne zavese; na robu cvetö krizanteme rumenih oči. PraV majhne postale so hiše v planjšvi. . Megle že polzijo v molčečo vodö. A rože rumene cvetijo, cvetijo in gledajo včnomer v vlažno zemljö. Morda se kdo spomni Vseh ljubih in pride in vzame rumene cvetice ta dan. Vladimir Kos PROŠNJA Zdaj mnogo mislim nate, Marija. Zemlja je vlažna od joka nebes, na golih kostänjih gnezdijo razpoke, v gorah so viharji končali svoj ples — Advent prihaja v mesto, Marija. Srce je polno slutenj neznancev. Advent prihaja v dušo, Marija. Prosim, prižgi mi prav mnogo luči! Da Jezušček dolgo ostane pri meni. Še dolgo potem. Do Velike noči. Vladimir Kos ADVENT Tudi pri Bogu zvonijo zvonovi iskanja. Pridi! šepeče. Prižgal ti bom Sveti večer. Mrzle so ustne: že trde nogč od čakanja. Veter zabriše sledove. December je tih. , Tudi pri Bogu zvonovi v adventu drhtijo. Sveti, Neskončni — si drobne ljubezni želi. Voda je bela; da, smreke v gozdovih strmijo; lučke V meglah so. A k Bogu nikogar več ni. Vladimir Kos Letos v novembru obhaja salezijanska družba v Sloveniji svoj zlati jubilej dela. 23. novembra 1901 sq prigli na Rakovnik prvi salezijanci, ki so z vso dobro voljo začeli svoje blagoslovljeno delo med slovenskim narodom. Ob petdesetletnici dela slovenskih salezijancev, od katerih mnogi že uživajo zasluženo plačilo, mi preostali s hvaležnim srcem pojemo zahvalno pesem Bogu, ki je po svoji Previdnosti vodil prve salezijance v Sloveniji, da so plodonosno začeli z delom in ga tako požrtvovalno nadaljevali. Nadalje pojemo hvalnico naši nebeški Materi Mariji Pomočnici, saj je bila Njej zaupana naša Družba od vsega začetka. Ona je s svojo mogočno roko 50 let čuvala in bdela nad nagim delom v domovini iz svojega svetišča pod šumečim Golovcem na prijaznem in nepozabnem Rakovniku. Iz srca nam vre zahvala svetemu Janezu ltosku, ki je iz nebes čuval nad svojimi sinovi v težkih letih salezijanske zgodovine in se z njimi veselil v skromnih dnevih veselja. Končno gre zahvala vsem sobratom, posebno tistim, ki so orali ledino. Vemo, da je bilo težko njihovo delo in velike njihove žrtve. LUKA JERAN IN ZGODNJA DANICA Prvi, ki se je med Slovenci zanimal za Don Boskovo delo, je bil pobožen, delaven in goreč duhovnik, pozneje kanonik g. Luka Jeran. Bil je velik prijatelj mladine. Dolga leta je urejeval “Zgodnjo Danico” in je kot nabožni pisatelj mnogo pripomogel za razširjanje krščanskega življenja v Sloveniji. V veliko čast temu pobožnemu mladinoljubu lahko rečemo, da je bil neki “mali Don Boško” med Slovenci. Bila sta si sorodna po duhu in po delovanju Za mladino. Da je bil Luka Jeran velik občudovalec Don Boskovega vzgojnega sistema, nam pričajo spisi, ki jih je kot urednik objavljal v “Zgodnji Danici”. To že od 1. 1868, ko je Don Boško še živel. V enem svojih člankov trdi, da je bil Don Boško za svetim Ignacijem Lojolskiin in svetim Frančiškom Šaleškim največji vzgojitelj vseh časov. Jeran je objavljal tudi Don Boskove spise, življenjepis Mihca Magoneja je prav posebno priporočal učiteljem, ki “žele mladino prijazno vedriti in obenem buditi k čednemu obnašanju ino poštenemu življenju.” Torej 20 let preden je Don Boško umrl, so Slovenci že brali o njem kot o velikem prijatelju mladine. L. 1870 je Luka Jeran objavil življenjepis Dominika Savija, ki ga je napisal Don Boško, in 1. 1881 je Luka Jeran sam šel v Turin obiskat Don Boška. Na lastne oči se je lahko prepričal, kako čudovite reči je božja Previdnost salezijancev izvršila po tem velikem možu. Domov se je vrnil ves navdušen za salezijansko delo. Vedno bolj pogosto je pisal o salezijancih, salezijanskem sotrudništvu in še posebej o pobožnosti do Marije Pomočnice. Takoj po Don Boskovi smrti 1. 1888 je izdal njegov življenjepis, ki se odlikuje po topli ljubezni do tega velikega apostola mladine. Naslednje leto na je začel prinašati opise milosti, ki so jih zadobili Slovenci na priprošnjo Marije Pomočnice kristjanov. VELIK DOBROTNIK SALEZIJANCEV OPAT JANEZ SMREKAR Kakor je Luka Jeran pripravljal tla za salezijansko delo v Sloveniji s pisano besedo, tako je ljubljanski katehet in poznejši opat Janez Smrekar gel osebno na delo, da pripravi vse za prihod salezijancev v nago domovino. Najprej je Smrekar osnoval “Drugtvo za zgradbo zavetigča v Ljubljani”, ki naj bi nabiralo sredstva, da se v Ljubljani postavi prvi salezijanski zavod. Vlada je 1.1893 to drugtvo potrdila. Da je bilo zanimanje za postavitev tega zavoda splogno, razvidimo iz imenika odbornikov in ustanoviteljev, ki jih moremo šteti med cvet tedanje Ljubljane. PRVA SETEV Opat Smrekar je vedel, da more dati svojemu delu trajen uspeh le, če bo bodočemu salezijanskemu zavodu poskrbel domačih sa- 50 letnica slovenskih Vfl • ‘i §S il s Ie/ijancev. Zato je z vnemo zbiral in pošiljal slovenske fante v Turin, kjer naj bi se izšolali in postali tako zmožni delati med slovensko mladino. Prva skupina je odšla V Turin že leta 1894. Medtem, ko so se slovenski fantje v Italiji pripravljali za salezijance, je g'. Smrekar V domovini z veliko vnemo širil salezijansko misel. Organiziral je salezijansko sotrudništvo in L 1894 je tudi on objavil v “Zgodnji Danici” vrsto člankov, v katerih opisuje vtise, ki jih je dobil ob svojem obisku v Turinu, kamor je osebno pospremil slovenske fante. Te članke je pozneje izdal v posebni knjižici pod naslovom “Naši salezijanci”. Izdal je tudi pravila Zveze salezijanskih sotrudnikov ter objavil odpustke in privilegije, s katerimi je sveta stolica obdarila to Zvezo. Kakor pravijo Anali salezijanske družbe v Turinu, se je g. Smrekar udeležil kongresa salezijanskih sotrudnikov v Bologni, kjer je navdušeno govoril o salezijanskem delu in živi želji, da bi salezijanci čimprej prišli v Slovenijo. S tega kongresa se je Smrekar vrnil silno navdušen za Don Boskovo delo in je še z večjo vnemo šel za ciljem, da pridejo salezijanci čimprej v Slovenijo. BAKOVNIK že 22. decembra 1900 je “Društvo za zgradim zavetišča in vzgajaliSča v Ljubljani” kupilo rakovniški gradič z vsem pripadajočim zemljiščem za 40.000 kron. Tako je bil kupljen prvi dom za slovenske salezijance. Leto dni pozneje, dne 23. novembra 1901 so prestopili vrata zibelke bodočega salezijanskega dela prvi salezijanci: klerika Josip Meze in Ivan Perovšek. Z njima Je prišel duhovnik Nemec' Simon Visiteiner, ki je bil prvi predstojnik rakovniškega zavoda. V dveh tednih so zavod toliko uredili, da so mogli že 8. decembra istega leta sprejeti prvega gojenca. Potem je delo hitro napredovalo. Iz gorčičnega zrna starega gradu pod šumečim Golovcem je rastlo mesto dečkov. Kdor Je samo en- krat obiskal ta nemirni deški panj, ni nikdar v življenju nanj pozabil, če si prišel k maši, te je iznenadila vesela pobožnost zbrane mladine, ki je, na oltar zroča, prosila, božjo Mater pomoči in varstva, če si pogledal v študijsko sobo, si našel študirajočo mladino, ki se je v resni skrbi pripravljala na bodočnost, če si pogledal v delavnice, si spoznal, da so iz teh prostorov izhajali najboljši obrtniki, ki so vedno delali čast delu in narodu. Če si prišel med odmorom, si se moral čuditi vedri razigranosti gojencev in njihovih predstojnikov, ki so se pomešani med mladino igrali kot starejši bratje teh zadovoljnih dečkov. Če si prišel v nedeljo, si lahko iz trga Marije Pomočnice pred svetiščem, kakor iz stopnic amfiteatra gledal doli na igrišče, kjer se je več sto mladine zabavalo in v svetem veselju služilo Gospodu. Tam si mogel v kratki dobi spo. znati ves Don Boskov vzgojni sistem, tam si mogel v vsakem otroku videti podobo Dominika Savija. Na praznik Marije Pomočnice 24. maja 1902 je bil v Luganu v Švici posvečen prvi slovenski salezijanski duhovnik dr. Jože Valjavec. istega leta je prišel na Bakovnik naš “stari menih” g. Alojzij Kovačič, goreč duhovnik in spovednik ter širom Slovenije in Hrvaške znani ljudski misijonar. Kadar je on prišel na prižnico, so nam ure tekle kot minute in vsa-kikrat je prekmalu končal svoj govor. On nas je znal navdušiti za velike salezijanske ideale. Prihodnje leto je kanonik Tomaž Kajdiž blagoslovil kip Marije Pomočnice. Te slovesnosti se je udeležilo 13.000 ljudi, znamenje, kako je Marija Pomočnica že od vsega počet, ka vabila in zbirala okrog sebe verne Slovence. Kdo se ne spominja ganljivih procesij Marije Pomočnice izpred Bukovniškega svetišč» po dolenjski cesti ob milodonečem pritrkavanju zvonov, petju domače ljudske pesmi, molitvi rožnega venca in prošnjam lavretanskih litanij. Komu ni ostala v spominu veličastna procesija, katere središče je tvoril s pomladnimi cvetlicami okrašeni kip Marije Pomočnice, obdan od belooblečenih ministrantov, pobožnih duhovnikov in vernega ljudstva. L. 1904 je slovenske salezijance prvič obiskal vrhovni predstojnik in prvi Don Boskov naslednik Mihael Bua. V njegovi navzočnosti je ljubljanski škof dr. A. B. Jeglič blagoslovil temeljni kamen za bodoče svetišče Marijino, ki je dalo kraju in zavodu pravo podobo. L. 1907 je bila cerkev napol dodelana. Gen. vi-, kar Janez Flis jo je blagoslovil, da se je mogla v njej vršiti služba božja. Slovesno pa je bilo svetišče posvečeno šele mnogo let pozneje in sicer 8. septembra 1924. Posvetil ga je apostolski nuncij mons. Hermenegild Pelegrinetti ob navzočnosti salezijanskega kardinala Gagi iera. Ta dan je bil na trgu pred Križankami slovesno kronan kip Marije Pomočnice. Te pomembne slovesnosti se je udeležilo 60.000 ljudi. Tako je postala Marija Pomočnica last slovenskega naroda. K Njej se je naše ljudstvo zatekalo, Njo prosilo pomoči v stiskah. Njena slika je kraljevala po nagih družinah, kamor so jo ustoličili verni salezijanski so-trudniki in sotrudnlce. RADNA Gorečnost opata Smrekarja ni ponehala z njegovim velikim uspehom, ki ga je žel na Rakovniku. Božji mož je hotel, da bi se salezijanci naselili v vsakem večjem slovenskem kraju. Vse svoje prihranke je skrbno spravljal. Kupil je lep, sončen gradič pri Sevnici na zelenem gričku nad Savo. Imenoval se je Rad-na. Leta 1907 je gospod Smrekar ta gradič poklonil salezijancem. Ves slovenski povojni naraščaj se je vzgajal v tem sončnem zemeljskem kotičku, ki je zaslužil v polni meri ime “rajska Ra dna". Tu je bil novici jat in modroslovni študenta! za vso inspektorijo. VERŽEJ V jeseni 1. 1912 je bila ustanovljena zibelka večine slovenskih salezijanskih poklicev, zavod na prostranem Murskem polju v Veržeju. Sredi preprostega in revnega naroda leži zavod. S skromnimi sredstvi se je vzdrževal. često so se ob kruhu in vodi preživljali salezijanci s svojimi gojenci, posebno po vojni in v letih krize. Pa so vzdržali. Tam so salezijanci vzgojili nešteto gorečih duhovnikov, ne samo za salezijansko družbo, marveč tudi za lavantinsko škofijo. Sedaj sameva zavod na Mjurskem polju. Njegova peščena dvorišča je prerastel visok plevel, v zavodovi kapeli ni več Boga in Marijo Pomočnico, nekdanjo ljubljenko mladine, so odnesli v župno cerkev. Onemel je zavod in utihnila je okolica. V visokih kostanjih na dvorišču na ob tihih majskih večerih čudovito zaživi Marijina pesem, ki neslišno drhti kot spomin. Tedaj se zelene veje šumečih kostanjev stegnejo hrepeneče v daljo in kličejo nazaj sončne dneve salezijanske zgodovine Prašne klopi čakajo mladino, ki bo nekoč zopet prišla, da se naužije z božjo modrostjo začinjene znanosti. MLADINSKI DOM NA KODELJEVEM Leta 1919 je dobil v lesenih barakah na Kodeljevem prostor mladinski dom, ki je po Don Boskovi zamisli zibelka in pracelica vsega salezijanskega dela. Revna in zapuščena mladina je poglavitni predmet salezijanske gorečnosti. Mladinski dom je slovensko ime za Don Boskov oratorij. Prvi oratorij je bila hiša z zveriženimi poslopji in od deških glasov odmevajočimi dvorišči, katero je Don Bosku v videnjih pokazala Marija. Nad prvim Don Boskovim oratorijem je počivala Marijina roka. Enako se vsak mladinski dom čuti pod varstvom in mogočno zaščito nebeške Pomočnice. Saj je Marija, kažoč na oratorij, rekla Janezu Bosku: “To je moja hiša.” V žaru in luči tega prepričanja je bilo življenje v prvem mladinskem domu ena sama gorečnost in hrepenenje po nebesih. Strah in ljubezen božja, pridno delo in učenje ter sveta veselost sta pripomogli, da je bilo življenje vedno prijetno. Tako se je naj lepše uresničevala svetopisemska beseda: “Služite Gospodu v veselju!” Don Boško je bil vedno duša tega oratorija. Kar je bil Don Boško prvemu oratoriju v Turinu, to mora biti vsak salezijanec mladinskemu domu: duša pobožnosti, dela, učenja in tudi svete veselosti in zabave. Mnogi, ki od daleč gledajo zabave v mladinskem domu ter vidijo duhovnika tekati in se zabavati z mladino, pomilovalno zmajejo z glavo češ, da se mu le ljubi pri teh letih. . . Mordai se mu celo manj ljubi kot tistemu, ki ga gleda in pomiluje, vendar mora salezijanec doprinesti tudi to žrtev iz ljubezni do salezijanskega sistema vzgoje in rešitve duš. Samo, kdor je proučil Don Boskov vzgojni preventivni sistem, samo tak razume, da je potrebno doprinesti to žrtev iz ljubezni do mladine. Prvi mladinski dom v Sloveniji je bil na Kodeljevem. V preprostih barakah se je zbirala mladina, ki so bile morda še slabše kot 40 let pozneje v begunskih taboriščih na Koroškem, kjer so salezijanci.begunci odprli mladinske domove in tam v dnevih stiske zbirali mladino, jo učili, vzgajali in se z njo tudi zabavali. OBRTNE DELAVNICE IN ŠOLE Motijo se tisti, ki površno, samo od zunaj, opazujejo salezijansko življenje, misleč, da je samo zabava, veselje in šport. To je samo sredstvo, da so mogli Don Boško in pozneje njegovi sinovi priti do duš- Glavna skrb salezijanske vzgoje teži na fantovi bodočnosti: kako usposobiti in vzgojiti fanta za življenje. Zato je že Don Boško odprl obrtne šole in delavnice ter je tako poskrbel mladini, da se je kaj koristnega izučila za bodočnost. Salezijanci v Sloveniji so prvič odprli take obrtne šole in delavnice leta 1919 na Rakovniku. O teh šolali je po vsej deželi šel dober glas. Ker so preveč lepo uspevale, jih je leta 1934 tedanja framasonska oblast nasilno zaprla. Pa ne samo obrtne šole in delavnice, tudi ljudske šole in gimnazije, konvikte in zavetišča je ustanovil Don Boško. Slovenski salezijanci so ga v vsem verno posnemali in odpirali zavode, ki so bili slovenski mladini najbolj v korist. Ob takem primeru bi kdo dejal: “V Don Boško vem zavodu se je vzgajal, pa se ga ni nič prijelo. Je še slabši kot prej." Ne zanikamo. So izjeme, česar pa ni kriv sistem Don Boslcove vzgoje. Na obeh straneh sta pač človeška elementa; tisti, ki vzgaja in tisti, ki se vzgaja. Saj še Zveličar s svojo vseobsegajočo ljubeznijo in dobroto ni ničesar dosegel pri Judežu, kaj bomo šele mi, revni ljudje. NOVI ZAVODI V letih med drugo in četrto desetino dvajsetega stoletja so slovenski salezijanci odprli celo vrsto novih zavodov: Nadbiskupski kon-vikt v Zagrebu, Martinišče v Murski Soboti, Mladinski dom na Kneži ji v Zagrebu, Dom za bolne sobrate na Kapeli v Slovenskih goricah, zacode v Splitu, Celju, Uroševcu, Doljnem M5-holcu, Podsusedu, Selu v Ljubljani. Začeli so tudi z zidanjem cerkve Male Cvetke na Kodeljevem. V vsak večji kraj v Sloveniji so hoteli sale- zijance. l*a ni bilo mogoče ugoditi vsem prošnjam, ker je bilo še premalo delavcev v tem novem salezijanskem vinogradu, kateremu, kakor se zdi na prvi hip, je dal nebeški Vinogradnik prebujno rast. Medtem se je po vojni uredilo tudi jnridič-no stanje salezijanske slovenske province, ki se imenuje inspektorija sv. Cirila, in Metoda. Kanonično je bila ločena od prejšnje avstro-ogi-ske inspektorije in osamosvojena 11. novembra 1922. leta. Vsi inšpektorji slovenske province so še živi. Prvi je bil sedanji vrhovni katehet salezijanske družbe g. Peter Tirone. Sledil mu je g. Stanislav Plywaezik, sedaj ravnatelj mo-droslovnega in bogoslovnega gtudentata v Krakovu. Nato je prišel dr. Franc Waland, sedaj profesor na salezijanskem liceju v Ala-sijii. Njemu je sledil g. Ivan Špan, ki že 15 let pogumno vodi slovensko salezijansko in-spektorijo skozi burje in viharje v srečnejšo bodočnost. TISKARNA Don ISosko je bil vedno apostol dobrega tiska. Koliko je žrtvoval in si prizadejal, da je pisal dobre knjige za mladino in poučne spise za odrasle. Vsak, kdor pozna Don Boška tudi od te strani, se mora z začudenjem vprašati, kdaj je imel svetnik toliko časa za pisanje. Ponoči. Spal je samo po 5 ur in enkrat na teden je prečul noč v delu. Začel je izdajati Katoliško berivo, ki še do danes nepretrgoma izhaja. če je hotel tiskati knjige, je moral imeti lastno tiskarno. Imel jo je in ne eno. Danes imajo salezijanci po svetu več kot 100 velikih tiskarn. Tudi na Rakovniku smo jo imeli, če bi salezijanci nič drugega ne naredili kot samo knjige tiskali, bi že s tem vršili velik apostolat. 1. decembra 1933 so začele izhajati na Rakovniku “KNJIŽICE”, ki so v deset letih obstoja našle pot y vsako slovensko hišo. Vseh Knjižic je izšlo čez 250. Tiskanih je bilo čez en milijon izvodov. Te Knjižice so imele namen v poljudni in lahki obliki učiti in voditi narod in mu biti v oporo in nasvet. Odziv bralcev je dokazal, da so v polni meri dosegle svoj namen. Bukovniška tiskarna je imela svoj rojstni dan 20. novembra 1922. Tam se je tiskal tudi Salezijanski vestnik. NAŠI MISIJONI “Vi ne smete iti v misijone,” je rekel Don Hosku njegov spovednik Jožef Cafasso. Sveti mož je vedel, da bo Don Roško več naredil za misijone doma s tem, da bo svoje bodoče sobrate pošiljal na prostrana in zapuščena misijonska polja. Res se Cafasso ni motil. Don Boskova junaška gorečnost za zveličanje duš je no njegovih sinovih rodila bogate uspehe. Vemo, kaj so naredili Don Boskovi sinovi iz Patagonije in Ognjene zemlje. Vso so moralno in tudi materialno prenovili. Lani so obhajali 75 letnico svojega plodonosnega dela. Pa ne samo v Argentino in Južno Ameriko, v vse misijonske dežele je že Don Boško po- šiljai svoje sinove. Njegovemu zgledu so vedno verno sledili tudi ti j egov i nasledniki. Tudi med slovenskimi sobrati je bila vedno živa Vnema za misijone, če je kakšen izrazil željo, da bi rad v misijone, mu predstojniki nikdar niso branili. Nesebično so mu pomagali, da je čimprej dosegel cilj svojih želja. Tako smo imeli slovenski salezijanci pred drugo svetovno vojno 42 sobratov izven domovine, od teh pa je bilo več kot polovica v misijonskih pokrajinah. Mnogi slovenski salezijanci so že umrli v misijonih, druge pa je doletela velika čast in odgovornost, da so vodili obsežna misijonska področja, saj so se Slovenci povsod odlikovali v vnemi in gorečnosti za zveličanje duš. Maj na tem mestu omenimo samo požrtvovalnega misijonarja inons. Jožefa Kereca in ntons. Jošlcota Geder-ja, ki že vrsto let uspešno vodita vsak po eno škofijo na Kitajskem. SALEZIJANSKO SOTRUDNIšTVO Don Boško je imel mnogo načrtov. Najpomembnejši, kj ga je dolgo nosil v srcu, je bil, ustanoviti Zvezo salezijanskih sotrudnikov. Izpopolnjeval je pravila za Zvezo in jih končno uredil leta 1870. Poglavitni namen Zveze ni, da bi sotrudniki pomagali salezijancem, temveč da bi v duhu salezijanske družbe pomagali Cerkvi, papežu, škofom in župnikom pri vzgoji mladine, pri poučevanju krščanskega nauka in pri raznih dobrodelnih ustanovah. Papeži so doumeli velik pomen Zveze salezijanskih sotrudnikov, zato so njene člane obdarili z odpustki in privilegiji kot zlepa ne kakgne bratovščine. Med salezijanskimi sotrudniki lahko beremo imena velikih papežev Leona XIII., Pija X. in Plja XI ter množico škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov. “Podpirati salezijance" je rekel Don Boško, “se pravi pomagati eni izmed številnih ustanov svete katoliške Cerkve. Res je, da se bodo salezijanci v svojih stiskah obračali na sotrudnike, toda sotrudniki morajo biti predvsem desna roka svojih škofov in župnikov za blagor celokupne Cerkve in posameznih škofij." Pri nas je ustanovil salezijansko sotrud-ništvo že opat Smrekar. Ko so prišli salezijanci na Rakovnik, je Zveza še bolj zaživela. Delo salezijanskih sotrudnikov se je kazalo posebno vidno na Rakovniku pri zidanju Marijinega svetišča. Glasilo Zveze je bil v začetku list “Don Boško", katerega prvi urednik je bil dr. Jože Valjavec. L. 1906 se je list prelevil v “Salezijanska poročila" in 1915 pa v “Salezijanski vestnik", ki so ga od 1. 1916 tiskali v Ljubljani. Voditelj salezijanskega sotrudništva je bil dolga leta neumorni delavec v Gospodovem vinogradu, goreči duhovnik in ponižni Don Boskov sin dr. Jože Valjavec. Drugo leto 24. maja bo obhajal svoj zlatomašni jubilej. Dr. Valjavec je priznani nabožni pisatelj in velik organizator. Naj nam ga Bog ohrani pri zdravju, da bo mogel zapeti svojo zlato Glorijo Gospodu v zahvalo za vse, kar je po njem dobrega storil slovenskemu narodu! HČERE MARIJE POMOČNICE Don Roško je bil velik mož. V svoji nesebični ljubezni do duš je mislil na vse. Tudi na deklice. Zato je, po posebnih videnjih, po nasvetu papeževem in jjo potrditvi vrhovnega sveta salezijanske družbe 1. 1871 oogumljen, sklenil ustanoviti Družbo Hčera Marije Pomočnice. Za ta veseli dogodek je izbral praznik sv. Frančiška Šaleškega, glavnega patro-na salezijanske družbe, in je prvih 27 deklet sprejel v Družbo. Te so potem v tajnih volitvah izbrale za svojo prvo vrhovno predstojnico Marijo Mazzarello, ki je bila letos 24. junija proglašena za svetnico. Pri nas so Hčere M. P. začele z delom mnogo pozneje kot salezijanci, šele 1. 1936 so prišle v Ljubljano in odprle del zavoda na Selu pri Ljubljani, kjer so v deškem vzgaja-lišču prevzelo gospodinjstvo. L. 1938 so odprle samostojen zavod z imenom “Dekliški dom" na Karlovški cesti v Ljubljani. Pozneje so prevzele tudi gospodinjstvo v salezijanskem zavodu v Splitu, kjer so odprle tudi samostojen mladinski dom. Sestre so imele lepe načrte za bodočnost, ki jili jim je uničila vojna. Revolucija jim je zadala skoraj smrten udarec. Pa v njih živi Don Boško v duh in duh idealov v njihovih dušah. Prišli bodo lepši dnevi in njihovi zapuščeni domovi bodo zopet oživeli in čez njihova dvorišča se bo zopet zaslišala hvalnica Gospodu in Mariji Pomočnici. VOJNA IN REVOLUCIJA če kateremu redu in družbi ni prizanašala vojna in revolucija, gotovo ni salezijanski družbi v Sloveniji. Prav ko so se uredile razmere, razblinile začetne težave, uredili študiji sobratov, začelo sistematično vzgojno delo, ki je bilo prejšnje čase večkrat ovirano radi materialnih težav, je nastopila nova svetovna vojna. Bili smo pred pragom zlate dobe salezijanske družbe v Sloveniji, saj je bilo pripravljenih za delo mnogo mladih, veliko obetajočih moči, ki so izšli iz preizkušene vzgojne šole pokojnega rakovniškega ravnatelja g. Jurija Lambizarja in mnogih drugih, sedaj še živečih sobratov. Pa je vojna s svojo črno roko posegla tudi preko Rakovnika in drugih zavodov In mesto v zlato dobo procvita, so začeli naši zavodi iti svoj križev pot po vseh štirinajstih postajah. Padali so sobratje, padali so vzgojitelji, ki so toliko obetali za bodočnost, padali so in so pustili prazna mesta. Revolucija je križev pot še poostrila, tako da ga ni bilo slovenskega salezijanca, ki bi ne bil deležen trpljenja, preganjanja in gorja. če listamo po imeniku umrlih slovenskih salezijancev, ki so bili žrtve zadnje vojne in revolucije, naštejemo več kot 30 mrtvih sobratov. Mi, ki smo preostali, imamo smrt vsakega dragega sobrata zapisano globoko v spominu. Imamo veselo zavest, da so vsi umrli sobratje zbrani v nebesih v slovenskem muče-niškem krogu. Od tam nam morejo s svojo priprošnjo veliko koristiti, čutimo, da neprestano prosijo nebeško Pomočnico, naj njihove prazne vrste napolni z novimi poklici, čutimo, da je njihov# prošnja že uslišana. BEGUNCI 90 sobratov je v začetku maja 1943 zapustilo domovino. Hud udarec za trpečo slovensko inspektorijo. To število pomeni eno tre-tino vseh delovnih sil. Pa nihče ni šel samovoljno. šli so, kamor jih je klicala pokorščina. Težko je naprej doumeti načrte božje Previdnosti. Sedaj, ko so ti načrti že napol uresničeni pred nami, razumemo veliko božjo ljubezen, ki ima potrpljenje z našo nestrpnostjo in ne vzame za zlo našega godrnjanja in nervozne nepočakanosti. Hvaliti moramo božjo Previdnost za Vetri-nje in Lienz, za Spittal in Koroško, kjer so se odprla našim sobratom plodovita polja dela za naš narod. Begunske postojanke, bodo vse dni življenja z zlatimi črkami zapisane v srcih sobratov, ki jih je božja Previdnost izbrala, da so mogli biti majhni z majhnimi, revni z revnimi in potrebni s potrebnimi. Ko je IRO začela seliti begunce iz taborišč, so se tudi salezijanci odločili iti iskat in kovat novo srečo. Nekateri so šli v USA, drugi so se postavili na razpolago predstojnikom v Italiji, spet drugi so šli v Argentino ali kakšno drugo deželo, ki je gostoljubno odprla vrata. Velik del sobratov pa je še nadalje ostal na Koroškem, kjer so pod vodstvom g. prof. Luskarja odprli zavod in župnijo na Kamnu, ki leži na prijaznem griču ob Škocjanu in Tinjah v Podjuni. Tam so ustoličili Marijo Pomočnico, odložili popotno begunsko malho in začeli z delom: ljudskimi misijoni, prosvetnimi tečaji, mladinskimi domovi in delom za versko, kulturno in socialno dobrobit potomcev Miklove Zale. Don Boško se prijazno smehlja s hriba na Kamnu in vabi Korošce, naj hodijo po preprosit in gotovi poti krščanske popolnosti, ki jo učijo njegovi sinovi. SOBRATJE V DOMOVINI Ni lahko njihovo delo. Za tri bi moral delati vsak, če bi bilo dopustno. Utrujeni od bo- jev, so se umaknili v zakristije, kjer so jim otlkazali kotiček, kamor morejo po trudnem delu položiti svojo glavo. Sobratje so šli povečini na fare. Zasedli so (udi postojanke na Keki in v istrskem Rovinju. Vseh sobratov je komaj 130, dočim jih je bilo že pred desetimi leti več kot 230. NAŠ NARAŠČAJ Tertulijanov izrek, da je kri mučencev seme novih kristjanov, se je uresničil tudi na salezijanski družbi v Sloveniji: Kri padlih sobratov je seme novih salezijancev. To seme skoraj na čudežen način podtalno klije v domovini. Posebno dobro pa je pognalo tu v Argentini : dva sta že končala novicijat in sedaj nadaljujeta modroslo-vne študije; trije končujejo novicijat in več kot 30 se jih pripravlja v Bernalu, Rainos Mejia in Cordobi, cla bodo vstopili v novicijat, ko dokončajo za to predpisane študije in tako poklonijo svoje mlado življenje salezijanski družbi in po njej mladini. Kako goreče moramo moliti h Go-spodu žetve, da bo ta setev obrodila kleno zrnje za izpraznjene salezijanske žitnice, da bi tako mogli biti vredni nasledniki padlili sobratov. Pri Hčerah Marije Pomočnice delata novicijat dve Slovenki, več pa se jih pripravlja, da vstopijo v družbo, ko pride čas za to. DVOJE SUHIH ŠTEVILK Danes je salezijanska družba, čerav je komaj od včeraj, že na tretjem mestu redovnih družb v sveti katoliški Cerkvi, šteje čez 16.000 članov in ima 1100 zavodov. Enajst nadškofijskih in 28 škofijskih stolic so zasedli člani salezijanske družbe. Hčere Marije Pomočnice imajo trenutno nekaj čez 13.000 redovnic v 1050 redovnih hišah. NAŠI SVETNIKI Da je pravilna naga pot krščanske popolnosti in nezmotljiv naš večni cilj, ki ga hočemo doseči po pravilih, ki nam jih je napisal Janez Boško, nam je dala vedeti nezmotljiva mati Cerkev t>o svojih papežih, ki so že po kratki dobi obstoja salezijanske družbe, Družbe Hčera Marije Pomočnice in uveljavitve Don Boškovega vzgojnega sistema, postavili na oltar in obdali s svetniško glorijolo našega očeta in ustanovitelja Janeza Boška, soustanoviteljico Družbe Hčera Marije Pomočnice Marijo Mazzarello in sad Don Boskove svetniške vzgoje, novega Alojzija današnjih dni, blaženega Dominika Savija. Tem trem sledijo nič daleč od Gospodovega oltarja Mihael Run, prvi Don Roskov naslednik in velik asket, Filip Rinaldi, ki je komaj umrl, saj je bil še leta 1926 v Ljubljani, ko je Rakovnik obhajal 25 letnico svojega obstoja. Ameriški Indijanci bodo tudi dobili svojega nebeškega zaščitnika v osebi sina indijanskega kacika Na-nnmeurä, ki ga je kardinal Cagliero odpeljal iz divjih šotorov svojega očeta, pa ga je Bog, polnega dobrih del, kmalu poklical v svojo nebeško slavo. Naši svetniki niso samo naši. Postali so lastnina vseh ljudi. Vabijo nas, naj hodimo za njimi po veseli poti krščanske popolnosti, katero je učil Don Boško. BESEDA ZA KONEC Na kratko smo prelistali zgodovino petdesetletnega dela Don Boskovih sinov v Sloveniji, ne v hvalo in slavo ljudem, marveč v čast Njej, ki je prava Ustanoviteljica salezijanske družbe — Mariji Pomočnici. Ona Je vodila Don Boška, Ona mu je natančno nakazala delo, Ona ga je svarila pred nevarnostmi. Ona mu je stala ob strani v težkih preizkušnjah. Da je res Marija vodila delo ustanovitve salezijanske družbe, o tem smo prepričani, ker kako bi se mogla v kratkem času tako mogočno razmahniti. Tudi na salezijanski družbi se je uresničila prilika, ki jo je pripovedoval Gospod: “Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in ga je vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča, in postane drevo, tako da prilete ptice neba in prebivajo na njegovih vejah" (Mt 13, 31, 32). Marija, pomočnica kristjanov, prosi za nas! JANKO MERNIK, sal. K slikam v tem članku. — Sir. 565: Don Bosco kot ga je naslikal slovenski umetnik; 566: Don Bosco že kot fantič zbira mlajše in sovrstnike ter jih uči; 568 in 569: slovenski salezijanski zavodi z letnicami ustanovitve; 57 0: Prva Hči Marije Pomočnice z ustanovi, teljem; 571: Don Boscov svetniški gojenec sv. Dominik Savio. cmumDČM m ©i^MK^an Na strani 123 Pastoralnih ingtrukcij za ljubljansko škofijo, ki jih je obravnavala ljubljanska škofijska sinoda 1. 1940 in jih je potrdil še isto leto prevzvišeni gospod škof («regorij Rožman, beremo naslednje: “1’ogo-sto slišimo ugovor, daje verskih in katoliških društev v naši škofiji preveč. Društveno življenje da preveč zavzame človeka, ki vsled tega pozablja na važnejše dolžnosti. Društva so razklala, tako pravijo, ljudi v razne tabore in uničila mir in slogo po vaseh in mestih.” Iste tožbe o društvih slišimo v izseljenstvu. Preveč društev imamo, pravijo nekateri. Preveč zahtevajo od nas, trdijo drugi, ne zmoremo. Tretji pa stoje zunaj društev. Nasmihajo se naivnim “društvarjem”, ki se te ozke kranjske navade tudi v širnem svetu niso mogli otresti. Nobenega društva ne potrebujemo, pravijo, čim prej se v vsem osamosvojiš, tem bolje bo za te. Ne meni se za druge, in drugi naj se ne za te. Kako naj sodimo o društvenem življenju kot katoličani? Pri nas doma je po prvi svetovni vojni pljusknil iz Nemčije val med nas, ki je vzbudil nerazpoloženje in zamrzo proti cvetočim organizacijam, za katei-e so nas tujci občudovali in tudi zavidali. Temu neraz-položenju, ki se je skušalo zavarovati s tem, da je naglašalo župnijsko občestveno življenje in liturgično obnovo, so nasedli tudi mnogi dobro misleči katoličani. Zato je bilo treba takrat močno povdarjati, da so nam organizacije potrebne. Zgoraj omenjena ljubljanska sinoda je to nekaj let pozneje storila z vso močjo, že devet let pred njo pa je zapisal papež Pij XI. v pomembni okrožnici Non ab-biamo bisogno z dne 29. junija 1931: “Ni je ne iniciativnosti ne dejavnosti od najbolj duhovnih in znanstvenih do najbolj tvornih in mehaničnih, ki bi ne potrebovala organizacije." V nagovoru na zastopnike verskih organizacij, ki ga je imel 27. avgusta 1935, je na široko utemeljeval, zakaj so te organizacije potrebne. “Namenili ste se — tako je govoril — da boste čim bolj okrepili in spopol-nili svoje organizacije. Ni je misli, ki bi bila bolj koristna, bolj potrebna, zakaj zadene namreč samo bistvo stvari: tudi dobri Bog nam v vsem, kar je, govori, da se moramo organizirati. Organizacija je neizogibna. V7 naših dneh vidimo, da se vse organizira, celo zlo. Zle sile se organizirajo na tako silen način, da se njihova moč grozno pomnoži in da deluje na daljave. Potrebno je zato, da se tudi dobro, tudi dobre sile, tudi plemeniti podvigi organizirajo, če ni organizacije, kaj še ostane? Ničesar razen partikularizem in individualizem; nesrečni besedi. O njima velja, kakor je dejal star avtor, da ste mrzli besedi.” Pri nas večkrat slišimo poveličevati “samorastnike”. So to ljudje, ki se hočejo prebijati skozi življenje sami. Brez opore drwgili in brez zveze z drugimi. Ti samorastniki pa so večkrat pretirani individualisti. V bistvu so to egoisti in kaj malo kristjani. Pozabljajo, da je krščanski ideal altruizem, ne egoizem. Pomaganje drugim, ne porivanje samega sebe s trdimi komolci na boljše mesto. V nagovoru na akademike iz Južne Amerike z dne 23. decembra 1933 je utemeljeval papež Pij XI. potrebo strumne organizacije takole: “Ne dvomimo, da more tudi delo posameznikov veliko koristiti;toda prav tako je gotovo, da bo le dobro izpeljana in disciplinirana organizacija unela polne uspehe in da je le z učinkovito vzporeditvijo sil vseh po-edincev mogoče dosegati pomembne in trajne uspehe." Cerkvena tradicija nam priča, da so društva vernikov v Cerkvi nekaj navadnega, da so skoraj redno dušno pastirsko sredstvo. V 19. stoletju pa so se bujno razvila tudi tako imo-nmana katoliška društva, to so taka, ki sicer niso cerkvena, a jih Cerkev vernikom priporoča. Cerkveni zakonik določa o vpisovanju v taka društva: “Verniki so hvale vredni, če se vpišejo v društva, ki jih je Cerkev ustanovila ali vsaj priporočila (kan. 684).” Načelno nastrojenje proti organiziranemu življenju torej ni katoliško. Vsaka religija upošteva socialno naravo človeka. Kaj šele katoliška, ki uči globok nauk o skrivnostnem Kristusovem telesu. Vsi katoličani so udje enega in istega skrivnostnega telesa, katerega glava je Kristus. Kako bi torej ne pospeševali vsega, kar nas druži. Možno na je seveda, da je kdaj duštev res preveč. Osnovno organizacijsko načelo — taka načela veljajo prav tako za verske in katoliške kulturne organizacije kot Za gospodarske — pove, da za isti delokrog in iste ljudi ne smejo biti razne organizacijske edinice, ker bi to pomenilo, cepiti sile in delati škodo pravemu redu. če imamo torej kje za isti delokrog in iste ljudi različne organizacije, bi brez škode in celo na veliko korist odpravili vzporedne, tako da bi ostala le ena. Sodba pa seveda, ali gre za popolnoma vzporedne organizacije, ni vedno lahko. Omenjeno osnovno organizacijsko načelo, ki terja, da za isti delokrog in iste ljudi ne smejo biti različne organizacije, pa ni prav nič v nasprotju z zahtevo po specializaciji, ki terja, da se po namenih organizacije združujejo ljudje iz istega okolja, poklica in stanu. Naš čas zahteva kar se da specializirane organizacije. Za potrebo društvenega življenja v našem izseljenstvu pa govori še nek novi razlog, ki ga v osrčju Slovenije nismo poznali, pač pa so zanj vedeli na njenih robovihJ že Slomšek je namreč ugotovil, da Slovenec, ki odpade od svojega naroda, odpade tudi od katoliške vere. že pred 100 leti je to opazil Slomšek in velja še danes. Slovenec, ki se je ponemčil ali je postal Italijan, se je navadno tudi odtegnil svoji domači veri. Zgubil se je v narodnem in verskem pogledu, navadno pa tudi v moralnem oziru. Isto se je dogajalo z našimi izseljenci, ki so pretrgali vezi s slovenskim občestvom. Tujina jih je požrla. Ta proces se vrši še danes. Zato je tudi svetno organiziranje naših izseljencev odlično apostolsko delo. Res da niso vse nage svetne narodne organizacije prijazne katoliški veri, toda z narodnimi izročili, ki jih skušajo ohraniti, ohranjujejo vsaj indirektno tudi razpoloženje za katoliške navade, ki so Jih izseljenci prinesli iz domovine. Opazovanje uči, da se nag izseljenec s ča ■ som v osem priliči svoji sprva novi okolici, 1< v verskih stvareh zlepa ne. Kastiljanski ali angleški jezik mn tečeta že gladko. V njima bere strokovne, leposlovne in zabavne stvaii, le molitvenika ne. Ta še mora biti slovenslii in tudi spoveduje se zvečine le po slovensko. Marsikdo bi mašo opustil, če bi ne bila “slovenska". V versko skupnost tujcev se je tak 5 težko vključiti. Tu tiči glavni razlog, ki oprč^ vičuje lastno dušno pastirstvo izseljenskih skupin. Ljudje, ki se žrtvujejo za društveno življe -nje med nami niso naivni drugtvarji, od ka- terih nima nihče nobene koristi. Ukvarjanje z. nagimi slovenskimi društvi ni stvar, ki bi bila brez pomena. Nasprotno! Taki ljudje koristijo nagi skupnosti, če pa bo naga skupnost zdrava, bomo imeli korist vsi. Ni torej znak življenjske modrosti, če se kdo odteguje delu za skupnost po društvih, in raje skrbi v času, ki bi ga moral nameniti temu delu, samemu sebi in svojemu gospodai -skemu, tehničnemu in kulturnemu napredku, marveč je znak egoizma, ki se javlja v zelo različnih oblikah, od najbolj grobo materialističnih do najbolj duhovno prebujenih. Prepoznaš ga le, če ga presodiš po sodilu: ali mi gre zäme ali mi gre tudi za druge. Tuiii znanstvenik je lahko egoist, prav tako tudi umetnik. Kolikokrat sta! Zadnji “peon” pa je v svojih prostih urah, ki jih žrtvuje društvu, velikokrat zelo velik altruist. Mons. dr. ALO.IZI.I ODAlt Velika skrivnost - v Kristusu in Cerkvi ZAKON KOT NABAVNA USTANOVA Bog bi nas bil mogel na kak drug način postaviti -v svet, ne da bi se rodili po starših; brez njih nas bi mogel, kot je zvezd na nebu, sipati na zemljo. A kako osamljen bi tedaj bil človek na svetu. Ves svet bi bil en sam veliki dom sirot. Bili bi si tujci drug drugemu. Saj med nami kar ne bi bilo ljubezni. Zakaj prva naravna gola in prvo izkustvo ljubezni do sočloveka je prav po nailzVi dana ljubezen do domačih, do najbljižjih po krvi, tako da je po svetem pismu “hujši od nevernika”, kdor hi te ne imel, ker potem v njem ne bi moglo biti nobene druge prave ljubezni, človek tedaj ne bi vedel, kaj je z ljubeznijo prežeto življenje v družini, na katero ga vse življenje veže toliko svetlih spominov. Saj nikdar ne bi čutil prave ljubezni in bi je zato tudi sam ne poznal. Tedaj tudi ne bi bilo od Stvarnika hotene skrivnosti lepe pogtene mlade ljubezni, ki vodi v zakon, in ne sreče neveste in poznejše matere in očeta, ko moreta sprejeti od Boga jima podarjeno novo človeško bitje iv svoje naročje, strme nad božjo veličino, ko se zavedata, da nista ona sklenila teh udov, in ne vesta, kako je no njima moglo nastati to čudovito novo bitje, kot se je čudila govoreč svojemu sinu Makabejska mati; svet tedaj ne bi poznal sreče, ki jo čutita oče in mati, ko se moreta za novo bitje, za svojega otroka, žrtvovati in ju pri tem.zajame novo, prej neznano veselje do življenja. Bog je tako dober! Saj ge zvezde na nebu prav za prav niso osamljene, ampak — kot nas uči znanost — “žive" nekako v družinah, skupaj z zvezdami, ki imajo isti izvor, in se v svojem gibanju druga na drugo “ozirajo"; nazadnje vse večkrat krožijo okrog osrednje zvezde, od katere so se odtrgale, kot okoli “matere", kot je to z nagimi planeti okrog sonca. In tu na zemlji je vse, kar biva in živi, nazadnje tudi del tega vesoljnega bratstva, v katero spada po svoji telesnosti tudi človek. Saj smo od vsega tega stvarstva po telesu tudi mi prejeli, da tucli zato upravičeno s sv. Fran- čiškom slavimo in hvalimo svojega “brata” sonce in “sestro" luno in sestrico vodico in ogenj in prah in vetrove, kruh, zemljo. . . vse kot svoje brate in sestre, s katerimi se čutimo najtesneje povezane. če je tako tesno povezano kot v eno druJ žinsko skupnost že nekako vse stvarstvo, kako naj bi tedaj človek ob človeku bil osamel. Vsi ljudje spadamo skupaj v najtesnejšo družinsko skupnost, katere temelj je nag skupni izvor, človek nastane in se rodi po človeku — je zakon narave, ki ga je postavil nje Stvarnik in izrečno proglasil ob naročilu prvini staršem: “Rastita in množita se in napolnita zemljo!" In človeški rod se je namnožil in razrasel kot veliko drevo čez ves svet in živi iz roda v rod. Smo ena sama velika družina, lepo povezana skupnost, bratje med seboj in ne osamljeni posamezniki. Po nauku Cerkve in sv. pisma smo namreč vsi iste krvi in imamo istega skupnega očeta v Adamu. Podlaga življenja človeškega rodu skozi rodove, njega rasti in množitve ter tako nazadnje temelj našega človeškega bratstva pa je prav ta od Boga hotena naravna ustanova tveze moža in žene, zakon. X’ tej ureditvi je Bog življenje človeka tako olepšal in nanj nasul toliko sreče! človek ni osamljen; vsak vstopi v sivet v krogu ljudi, ki so ga veseli in ga ljubijo, v družini. Tu preživi najsrečnejša leta svoje mladosti, ki so odločilna za vse njegovo življenje in v svojih spominih vse življenje prav za nrav od tega živi. In da nam je sredi vsega tega najdragocenejša mati, vsakdo čuti. Naj bi bil kdo še tako zavržen, mater zna ceniti. Ves svet jo slavi. In to je prav, je po naravi, je naravni glas srca. Bog je sam to še posebej potrdil s strogo zapovedjo; spoštuj očeta in mater. . . Brez zakona ne bi bilo ne očeta in matere in v tej ureditvi »veta kočno tudi nas ne bi bilo, bi umrl človeški rod. Nekaj velikega je tedaj ta naravna ustanova zakona, s katerim stoji in pade človeški rod, in spoštovanje, ki smo ga po naravi in po božji zapovedi dolžni svojim staršem, gre nazadnje tudi tudi tej ustanovi, jio kateri so nam starši dani. že po naravi je nekaj svetega zakon in kar k njemu vodi, teženje k njemu, ki ga je v človeško naravo Stvarnik položil, in življenje v zakonu. Nihče naj se ob tem ne spotika, ne smeši, ne napada. Bili so tudi taki — človeška grdobija in neumnost včasih pač ne pozna meja, saj l$oga celo naravnost napadajo in preklinjajo, kako ga ne bi mogli tedaj v njegovih velikih delih — a za njih nespamet ne moremo najti imena, ki bi jo prav označilo. KRISTUS O ZAKONIT To veličino zakona kaže tudi Kristusov nauk o njem. Kristus ni pokazal nezanimanja za to naravno ustanovo zakona, da bi se ne zmenil zanj in l>i o njem molčal, kot da bi bilo to nekaj zgolj naravnega, ki ne bi spadalo k veri in ne imelo nobene zveze z njo, da bi odklonil razpravljanje o tem vprašanju, češ: “Kdo me je postavil za sodnika o tem?” kot je odgovoril človeku, ki ga je prosil, naj poseže v razdeljevanje dediščine v njihovi družini. Nasprotno! Kristus o zakonu govori kot o prevažni zadevi, ki je v zvezi z vero, spada k veri in nastopa v tem vprašanju kot zakonodajalec. Kristusovega duha in mišljenja o zakonu nam razodeva že sama njegova navzočnost na ženitnini v Kani Galilejski, ki se je je udeležil obenem z materjo in svojimi učenci. Tega dogodka evangelist ni zamolčal, ampak kot o posebno važnem o njem poroča. Kristusova navzočnost pri tem sklepanju zakona in na ženitnini vse to blagoslavlja — ustanovo in osebe, ki jih je sam osrečil s svojo udeležbo. V' zadregi jim še pomaga k dostojni proslavitvi dogodka po njih običajih in jim za vino poskrbi s prvim čudežem. Kristus tudi glede zakona ni prišel razvezal, razveljavit, ampak dopolnit, in posvetit to že po naravi tako veliko ustanovo. Proti zlorabam in zablodam glede zakona podaja jasno čist nauk o nerazvezljivosti zakona in zakonski zvestobi in o enotnosti zakona, ki je zveza le med enim možem in eno ženo: Pristopili so pa k njemu farizeji, da bi ga skušali. Rekli so: “Ali je možu dovoljeno, ženo odsloviti iz katerega koli vzroka?” Odgovoril jim je: “Ali niste brali, da je tisti, ki je od začetka ustvaril, ju ustvaril kot moža in ženo in rekel: ‘zaradi tega bo mož zapustil očeta, mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.’ Zatorej nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.” Rečejo mu: “Zakaj je torej Mozes naročil, dati ženi ločitveni list in jo odsloviti?" Odgovori jim: “Mozes vam je zaradi vaše trdosrčnosti dopustil, ločiti se od vaših žena, od začetka pa ni bilo tako. Toda jaz vam pravim: Kdorkoli se od svoje žene loči, razen če se zaradi nečistovanja, In se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje (Mt 19, 3—9). ZAKON — ZAKRAMENT že po naravi tako važno in sveto ustanovo zakona je Kristus povzdignil v zakrament in ga je tako še posebej počastil in posvetil. Vsak veljavni zakon med kristjani s tem ni več navadna svetna in naravna zadeva, ampak vedno zakrament, k| je kot tak izročen Cerkvi. To je bila stalna vera Cerkve in je od Iti. stol. dalje s tridentinskega koncila slovesno proglašena dogma. Zakon med kristjani je torej nekaj nadnaravno svetega, kot so sveti drugi zakramenti: krst, birma, pokora... in podeljuje prejemnikom posebne milosti, kot velja za vse zakramente. To pomeni: Krščanski ženin in nevesta morata stopiti pred oltar sveta, v posvečujoči milosti, brez smrtnega greha, ker je to “zakrament živih”. Po sklenjenem zakonu odhajata izpred oltarja še bolj sveta, posvečena po tem zakramentu, ki jima je posvečujočo milost v duši pomnožil. Izpred oltarja obenem v moči tega zakramenta že odhajata kot mož in žena, kot oče in mati, namreč s tem poslanstvom in nadnaravno močjo, ki jima je po tem zakramentu zagotovljena, da bosta mogla to poslanstvo po Kristusovi zamisli in volji vzorno izvršiti. Kot mož in žena bosta kljub vsej svoji človeški slabosti po Kristusovi zakonodaji o zakonu morala živeti skupaj do smrti in biti drug drugemu v oporo in srečo v medsebojni potrpežljivosti in globoki ljubezni in popolni zvestobi drug drugemu. Za vse to človeška slabost potrebuje božje pomoči; to bosta gotovo prejemala v moči tega zakramenta. Od oltarja odhajata kot oče in mati, z zagotovljenimi milostmi, da bosta tudi to poslanstvo mogla po božji volji izvršiti. Otroke ni dovolj le roditi, kar je po naravi, ampak jih je treba tudi prev vzgojiti v dobre ljudi in vernike svete Cerkve, kar pa brez božje milosti ni mogoče. Se včasih govori, kot da očetu in materi pristoji telesno očetovstvo in materinstvo, drugim pa duhovno. To poslednje je resnično; a zelo zmotna bi bila predstava, kot da očetu in materi pripada samo telesno očetovstvo in materinstvo. Oče in mati sta v zakramentu zakona poklicana tudi k posebno važnemu duhovnemu očetovstvu in materinstvu svojini otrokom, ki jim tega nihče drug ne more nadomestiti. Ona dva prva usodno oblikujeta duše svojih otrok, ki bodo nosile sledi tega njih dela vso večnost. Milosti za to prejmeta po tem zakramentu. “Oče, mati, obudita v sebi milost, ki sta jo prejela v tem zakramentu”, bi danes krščanskim staršem zaklical sveti Pavel. Globoko versko gledanje na zakon in družino in otroke ter versko življenje, ki je iz tega duha, je glavno za dobro vzgojo — uči izkušnja. Najboljši pedagogi so slabi vzgojitelji, če tu manjka; in starši, ki ne vedo, kaj je pedagogija, so najboljši vzgojitelji, če imajo in v svojo družino prenesejo duha vere. življenje je bolj preprosto kot si ga mi včasih hočemo kom-plicirati, da zakrivamo svoje napake. Bog pa tako osramočuje nemoč naših prizadevanj, če njega ne upoštevamo. To je torej pomen zakona kot zakramenta. V njem se najlepše vidi, kako Kristus, milost po zakramentih, v Cerkvi dviga in posvečuje narr.'vo. Kristus je to naravno ustanovo, ki je vir človeštvu, dvignil in posvetil, da je svet vir novega posvečenega rodu, odrešenega človeštva, da po novih udih, ki jih iz tega posvečenega vira prejema, raste skrivnostno (elo Kristusovo, Cerkev. O BRK D VRI DELITVI ZAKRAMENTA Zakrament zakona je tako v nekem pogledu najbolj naraven med zakramenti. Drugi zakramenti so nekaj čisto na novo ustanovljenega, česar in-ej ni bilo. Zakrament zakona, pa je ista prevažna naravna ustanova, po kateri se človeški rod ohranja, množi in naprej živi, le da je posvečena in d-vignjena v zakrament, tako da vsak veljavni zakon med kristjani ni več nekaj zgolj naravnega, ampak je svet, ker je pravi zakrament, kot so sveti drugi zakramenti. Zakon pa je po svojem bistvu pogodba med možem in ženo, po kateri se drug drugemu izročita .v skupno življenje, v katerem se jima morejo roditi otroci. Samo od njiju je odvisna ta zveza, ker gre za njuno življenje in svobodo. Nihče ju ne more k tej zvezi prisiliti, pa tudi nihče, če ni pravega zadržka, braniti, te pravice kratiti — ne starši, ne duhovnik, ne država, ne Cerkev. Sama sklepata to pogodbo, zakon, če sta krščena, je to obenem zakrament. Sama torej “skleneta” ta zakrament, sama sta si med seboj delilca in prejemnika tega zakramenta. Tako je zakon zakrament, ki je v delitvi in prejemanju najbolj izročen vernikom samim; zakaj ne deli ga duhovnik. Vernik sam je poklican k »visoki časti, da je v sklenitvi zakona v Cerkvi in i>red Bogom pravi delilec in obenem prejemnik zakramenta, česar pri nobenem drugem zakramentu ni. Izmed zakramentov more v sili kdorkoli podeliti le krst, druge zakramente pa le duhovnik. Zakon pa more podeliti in prejeti navadni vernik, »v zapadni Cerkvi nikdar duhovnik, ki je po cerkvenem zadržku svetega reda izključen od sklepanja zakona, se ne more oženiti. Vendar pa s tem zakon ni izročen samovolji vernikov, kot da bi Cerkev ne imela nad njim nobenih pravic. Zakon je zakrament in zato kot vsi zakramenti izročen v upravljanje Cerkvi. In ker je zakon kot temelj in vir družin in novih rodov tolike važnosti za družbo in Cerkev, se Cerkev zanj tudi v resnici zelo zanima. Določila je obliko sklepanja zakona med verniki, ki je potrebna za veljavnost; določila je tudi neke pogoje, brez katerih ni dovoljeno skleniti zakona, čeprav je ta, tako proti prepovedi sklenjen, veljaven (oviralni zadržki) ; določila je tudi razdiralne zadržke, zaradi katerih bi bil zakon neveljaven, to je, bi ga sploh ne bilo, bodisi, da so ti zadržki že po naravi dani, bodisi, da jih je Cerkev sama uvedla; od teh poslednjih pri nekaterih daje spregled, pri drugih ne. Taki zadržki, ki so pa — kot omenjeno — različnega značaja, so n. pr. nezadostna starost, spolna nesposobnost, je že veljavno poročen in zakonski drug še živi, razlika v veri ali veroizpovedi med po- ročencema ( katoličan in nekristjan, n. pr. mohamedanec, jud; katoličan in kristjan — nekatoličan, n. pr. protestant), duhovnik ali redovnik se ne moreta »veljavno poročiti, sorodstvo med poročencema v navpični ali stranski črti, svaštvo. . . Glede oblike sklepanja zakona je Cerkev določila, da morata ženin in nevesta izjaviti svojo voljo, skleniti zakon pred župnikom ali škofom istega kraja in dvema pričama, če bi kaj od tega manjkalo, bi zakon ne bil »veljaven, bi ne bilo zakramenta. A ne deli zakramenta — kot že rečeno — župnik, duhovnik. Ta tu ni navzoč na isti način, kot pri drugih zakramentih, kjer jih deli, ampak le kot vidna priča, ki je potrebna za veljavnost. Saj v nujnih primerih moreta zaročenca skleniti zakon tudi pred Cerkvijo veljaven le pred dvema pričama brez duhovnika (zak. cer. prava, kan. 105)8). Tako je bistveno obred pri zakramentu zakona le izjava ženina in neveste, njuna' “Hočem!” ali na drug način izraženo privoljenje na tozadevno duhovnikovo vprašanje pred dvema pričama. Vse drugo, kar pride zraven pri slovesnem sklepanju zakona, je nebistveno, čeprav se v rednih razmerah mora izvršiti. Ta izjava zaročencev se navadno sprejema v cerkvi pred oltarjem. Cerkev temu dodaja vzpodbudne besede in razlago o pomenu trenutka in veličini zakramenta, pomenljive obrede in blagoslove in molitve za novoporo-čenca in njuno družino. V znamenje zveze si dasta pre;l oltarjem desnici in ju duhovnik v tem blagoslovi, potem ženin natakne nevesti prstan, ki ga je prej duhovnik blagoslovil. V vzhodnih obredih so poročne molitve in obredi še posebno bogati in pomenljivi. Cerkev želi, da se obhaja poroka v zvezi s sveto mašo, ker je v ta namen določila posebno lepo mašo za novoporočenca in blagoslove, ki jih med sveto mašo prejmeta, za kar pa se verniki danes, žal, premalo zmenijo. “HOČEM" Mnogo je važnih odločitev v človekovem živ. ljenju, ki oblikujejo njegovo vsakdanje življenje in imajo odziv v večnosti. Eno takih posebno važnih pomeni “Hočem!” novoporo-čencev. To je stvariteljih “Hočem”, ki nanj Bog sam da svoj pečat: ženin in nevesta se s tem izročata drug drugemu za vse življenje, si podeljujeta in sprejemata sveti zakrament, ki jima bo v srečo in posvečenje in zasluženje in zveličanje. Ne odloča se s tem le njuna usoda, ampak družbe in Cerkve. Zakaj to je stvariteljih “Hočem!" novega, morda velikega rodu njunih potomcev, ki bo živel stoletja, dobrih in srečnih ljudi v blagor družbe, dobrih vernikov, udov, ki bodo pomnožili skrivnostno telo Kristusovo, Cerkev, ki bodo za vso večnost zveličani, in bosta sama sredi med njimi in jima bodo hvaležni za svoje žkvljenje in srečo, in jima bosta hvaležni družba in Cerkev. S tem svojim “Hočem!" na svoj način nekako pomagata Bogu pri dograditvi polnilnega stvarstva, ki ga predvidevajo njegovi načrti. DR. FRAN GNIDOVEC Iz zdrave zemlje Z zadnjimi znanci sta se poslovila Bregar in sin Pavle, šli so po dolini Hrastnice na levo, tam sta zavila pri žagi čez most v klanec. Do vrha klanca, do križa sta molčala. “Komaj bova do enajstih doma,” je spregovoril oče in gledal na veliko uro. “Prav malo bog posedel, pa bog moral spet nazaj, preklicano teče čas.” Pavle ni vedel, ali bi začel, ali ne. Mogc-čna, komaj vidno upognjena postava očetova ga je z vsemi silami priklepala nase. Nikoli ne bo pozabil, kako je šel prvič od hiše. Sam je vedel, da je to nezapisana postava hribovcev, ki niso ne gruntarji, ne bajtarji, da mora s petnjastim letom iti, ker hiša ne more rediti vseh. Pa je videl, kako je bilo takrat očetu hudo. Kot bi se mu opravičeval, mu je takrat rekel: “Pavle, saj veš, kako je; moral boš kam, da boš sam kak sold zaslužil. Ne misli, da te nimamo radi, da ne boš več imel doma, še rajši te bomo imeli, pa ne gre drugače.” čutil je, da se mu je glas tresel. Vse bi storil takrat zanj, pa čeprav bi bilo še težje. Vedel je, da bo pustil očeta, mater, tiho potrpežljivo, dobro; pa okolico hiše, brez katere je mislil, da ni življenja, pa je bil tedaj pripravljen, ker je vedel, da ga sedaj družina potrebuje bolj kot on nje. S kakšno ljubeznijo mu je. tedaj mati zlagala v kovčeg. še se spomni. Skozi špranjo pri vratih v kamro jo je gledal. Dolgo se je junaško držala. Nazadnje ji je le padla solza z lica. šepnila je: “Ubogi Pavle, da bi le dober ostal, tako se bojim zanj.” Takra ji je oče položil roko na ramo in zašepetal: “Marjana, le ne boj se! Tale,” v hišni kot ji je pokazal na križ, “ki nam jih je dal in dosedaj skrbel zanje, ga bo varoval bolje kot midva.” Pavle je vedel, da tega ne bo pozabil do konca. Te vezi ni pretrgala njegova služba pri Koreninarju, ne vojaški rok in je ne bo nobena stvar. Danes bi rad on očetu povedal nekaj, pa ni vedel, ali mu bo prav, ali ne, zato se kar ni mogel odločiti. “Ste imeli veliko dela ta teden na Koreninah,” je povprašal oče. Pavle se je spet zmedel. “I seveda, zmeraj ga je dosti, pa hudega ni, saj nas Koreninar ne goni.” “Vem, poznam ga,” je pokimal oče, “dobrega gospodarja imaš, malo je takih. Hvala Bogu, da si pri njem, sva z materjo brez skrbi; čeprav si že velik, v slabi hiši, se vsakega kaj prime.” "Res je,. oča. Pa vendar, vendar sem mislil, da bi odpovedal. Poglejte, vojsko sem odslužil, večno ne morem ostati za hlapca. Mislil sem v Kranj v tovarno, da bi kaj zaslužil in se na svoje noge postavil; kaj pravite, oča?” Bregar je postal. Oči je uprl v sina: “Hm, da misliš prebrati. Veš, Pavle, dolgo že mislim na te stvari tudi. jaz. Nisem ti hotel nič reči, ker vem, da si v dobri hiši in ker sem zmeraj mislil, da bo že Bog poskrbel tako, da bo prav. če pa si sprevidel, da boš tako, tudi prav; pamet že imaš, od kod si doma, veš; mislim, da me ne bo treba sram biti pred teboj, Pavle, nikjer, v nobeni stvari, jeli, Pavle?” “Oča, za to se ne bojte! Mislim, da sem eno poskušnjo že prestal. Sami veste, da mi vojaška služba tega, kar ste mi dali doma, ni vzela.” Do znamenja ob koncu vrta ga je spremila na noč mati. “Zdaj boš še bolj daleč, Pavle, še manjkrat te bom videla.” Pavle je čutil vso bolečino, ki jo je položila v te besede. “Potrpite, mati! Par let, mislim, pa bom kje bliže hišico postavil, pa boste lahko zmeraj prišli, kadar boste utegnili.” “Oh, ko bi le Bog dal, Pavle! Pošten bodi, fant moj, pa moli, da boš tako, kot je oča!” “To mislim, mati, kar z jezika ste mi vzeli. In dobre ljudi, ki mi bodo pomagali, bom povsod našel.Le brez skrbi bodite, mati, pa molite zame! Lahko noč!” Ko so ozimno posejali, je Pavle stopil pred Koreninarja. živino je ogledoval. Oči so mu od ponosa sijale, ko so počivale na močnih konjih. “Pavle, zmeraj bolj Boga hvalim, da sem te dobil,” mu je rekel, ko ga je opazil. “Le ne preveč hvale, Koreninar, saj me plačate za to, kar naredim, samo, ne zamerite, Koreninar, stran mislim še do Vseh svetih.” Koreninarju je ugasnil smeh na licu. “Tako, da smo se ti zamerili, pa bi povedal, kaj ni prav.” “Ne, gospodar, vse je bilo prav, samo tako sem premislil, da zmeraj hlapec ne moren, ostati; zdaj je čas, da se do kam dokopljem, ko sem še mlad.” “Pavle, težko te bom pogrešal, braniti ti ne morem, ker imaš navsezadnje le prav. Pozabil te pa ne bom, kaj si za hišo naredi!. Kadar me boš rabil, veš, kje sem.” Pavle se je poslavljal, Ni mislil, da bo toliko hudo. Vedel je, da ga imajo radi, da so se tako navezali drug na drugega, ni mislil. Najmlajša, Marjanca, ki je komaj šolo pustila, je najtežje nosila. Rdeče oči so kazale, da je naskrivaj jokala. Pavletu je bilo hudo. Otroka je videl v njej še vedno. Zdaj je videl, da čuti bolj kot otrok; skoro bi mu bilo žal, da je naredil tako zmešnjavo v hiši. “Poglej, Marjanca,” je rekel, “saj no grem Bog ve kako daleč. Eno ali drugo nedeljo se bova gotovo videla v mestu.” “Vsak dan pa ne,” ji je trepetal glas, “strašno bo dolgčas.” “Bo že bolje, Marjanca, saj veš, da mora tako biti, ne gre drugače.” Ko je odhajal, je padel predenj rdeč nageljnov cvet. Pobral ga je in se ozrl; za oknom gornje hiše se je skril njen obraz. Z vsemi mladimi močmi se je vrgel v delo. Opazke, ki so letele nanj v tovarni, so ga bolele, čeprav ni pokazal. Ni odgovarjal, ker je vedel, da ne pomaga, čutil je, da je padel s cvetočega travnika v močvirje, kjer je vsak plemenit cvet obsojen na zastrupitev. Na stanovanju je bil obsojen v samoto. Samo opoldne pri kosilu je po navadi videl vse skupaj. Bledoličen suh fant je bil študent, dekle se je motila z ročnim delom; zvečer jih po navadi ni bilo doma. Hladno vzdušje je bilo v hiši. brez domačnosti, brez toplote, ki je je bil vajen. Prosti čas je porabil za delavnico. Strastno ga je vlekla nase skrivnost elektrike in njenih strojev. Kar srkal je vase in nevede kdaj prodrl v to tako kot tisti, ki so bili tam že dolga leta. še knjig si je kupil in doma cele večere pri njih presedel. Dolgo mu ni niti na mar Prišlo, da skoro vsak večer dolgo presedi v kuhinji tudi domača hči Stanka. Saj ji je prijazno odgovarjal, vendar zelo na kratko. Tisti večer se je zgodilo, da je prisedla prav k njemu. “Zakaj si tako čuden, Pavle? Še pogledaš me ne. čisto sama sem skoro vsak večer, če pa so drugi doma, je pa tudi enako; saj slišiš in vidiš, da smo tujci, kakor bi nas veter skupaj znesel. Ta stari vedno v gostilni, mama pri znancih po mestu, brat pa Bog ve kje. Vsaj ti mi delaj druščino.” “Ali ti nimaš nobene znane družbe, da si doma.” jo je pogledal Pavle. “Seveda bi jo že dobila, pa bi me stari preklel in pretepel; je smešno: meni prepoveduje in me skoro zaklepa, sam pa sme vse; to ni nobeno življenje; kar ušla bi, pa nimam iti nikamor.” Pavletu se je zasmilila. Spustil se je z njo v pogovor ob večerih. čutil je, da ga vleče nase njena odkritost in naravnost, po drugi strani pa ga je odbilo njeno včasih tako čudno,' sam si je moral priznati, da včasih kar prostaško govorjenje. Povedal ji je, kako je on prej živel, kako živi toliko in toliko hiš po hribih. Ni mogla razumeti. “Le kaj imajo od tega življenja, garanje iz dneva v dan, dokler se ne postarajo in umijejo. . . Ali je vredno živeti?" “Bolj, kakor tukajle,” je resno rekel Pavle. “Zato, ker so po vsem tem bolj zadovoljni in 'ker vedo, za kaj žive.” čutil je, da ga ne razume in da ga ne bi nikoli razumela. “Revica je,” je pomislil, “na drugih tleh je zrastla in iz drugačne korenine, in Bog ve, koliko je tod takih. Družine ne pozna, doma nima, pa je taka in nikoli ne bo drugačna. Tudi sama ne bo znala nikoli srečnega doma ustvariti.” Vedno globlje je vstalo vanj vprašanje: Odkod ta nepremostljiva razlika med domačim življenjem in takim mišljenjem, življenje hočejo izživeti, vse iztisniti iz njega, kar se da, pa priteče le nezadovoljnost in razočaranje, čez prag življenja pa ne vidijo. Kot žarek skoz oblake mu je šla misel: “Tam gori pa smo vedeli, da je življenje le trda dnina, katere polno plačilo nas onstran čaka. Za aro pa nam je bilo vsak dan danega toliko lepega, toliko sreče. Tu z denarjem ne morejo dobro živeti, tam pa je Bog revščino blagoslovil, da jih je živelo po deset in niso bili ne lačni ne strgani.” Po mesecih je prvič v soboto odrinil domov. .Za vsakega je kupil malenkost, še na Koreni-narjev grunt ni pozabil. Za Marjanco je kupil ruto. V nedeljo, preden ge je vrnil v mesto, se je tam oglasil in ji jo je dal; “Na, Marjanca, tudi zate nekaj, da oča ne bodo mislili, da sem na hišo pozabil.” V iviarijančinih očeh je zagorelo. Ni bila več otrok in ne še dekle. “Zame je to, Pavle?! To si dober, še zmeraj kot si bil.” Njene oči so visele na njem v otroški odkritosti. “Joj, kako te imam rada!” “tie boš že ohladila,” ji je ponagajal Pavle, “ko se malo odrasteš.” Skoro mu je bilo žal za besedo. V očeh ji je bral, da jo je zabolelo. Ko se je s Koreni-narjem poslavljal, jo je pogrešil v hiši. Ud hiše doli se je spustil, ko je zaslišal: “Adijo, Pavle,” in pred noge mu je spet padel nageljčelt. Hitro se je ozrl in pomahal s klobukom. Za oknom v podstrešni sobici je zagledal, kako se je za zastor skril njen otroški obraz. Nemalokrat mu je od takrat ta obrazek stopil pred oči med delom. “Neumen sem,” je dopovedoval sam sebi. “Koreninar je gruntar, nespameten bi bil, če bi jo fabričanu dal.” Pa mu je kljub temu misel predla slike v možganih. Hišico pod hribom, nekaj zemlje, srojo delavnico, ali pa dobro službo, pa bi bila sreča kot včasih doma, da bi življenje imelo svoj pomen. Še bolj se je vrgel v delo. Zdaj je hotel, da njegove roke kmalu uresničijo sanje. Nalagal je v hranilnico. Vsak dan pa je k molitvi dodal še Oče naš, da bi mu Bog dal uresničiti svoj cilj. Po dveh letih je pustil tovarno. V delavnici je zaslužil več- Tedaj je prvič omenil očetu, da misli kupiti krpo sveta in zidati. “Pavle,” je oče skoraj proseče in v zadregi rekel: ‘ Sam veš, da ti veliko ne bom mogel dati.” “Nikoli nisem mislil na to, oča, samo svetovali mi boste, vaše pametne besede bi rad.” V tistih dneh je tudi Marjanci prvič povedal, da misli zidati in tudi že kje. “In potem se boš oženil?” Videl je, da je pobledela, glas ji je nekako zamrl na ustih. V njem je vzvalovilo. Začutil je, da ga ima rada. Toliko sreče še ni čutil. Oči so mu zagorele, Iz besed je zvenelo vse: veselje, nežnost, sreča: “Pa bi me tl marala, Marjanca? Dolgo te imam že rad, pa te nisem upal vprašati, ker sem se bal, da očetu ne bo prav, da tebi ne bi delal skrbi in težkih ur.” Marjanci so pordela lica: “Pavle, tebi, mislim, da se ni treba bati. Tako rad oče nima nobenega in nobenemu toliko ne zaupa.” “Potem, Marjanca, bom pa vprašal. Začel bom zidati, čeprav se malo zadolžim. Dom bova imela in srečna bova, ker bova družino postavila v božje varstvo kot so postavljene naše tam gori po hribih.” Prvič v življenju sta si krepko stisnila v roke, preden sta se razšla. Pavle je čutil, da ga bodo te njene roke in njeno srce podprle tako, da ne bo opešal; vedel je tudi, da misli o življenju in domu in družini kot on. že prihodnjo nedeljo je počakal Koreni-r.arja po maši. Kar naravnost mu je povedal: “Oča, ne bodite hudi, vašo Marjanco bi rad. Hišo bom naredil, potem bi se pa oženil.” “Našo Marjanco, hm! Veš, Pavle, prena- Božje usmiljenje Pri vratih neke cerkve v Parizu je več let sem vsaki dan sedel star berač. Imenovali so ga “starega Jakoba". Ves žalosten, skoro nikdar ni spregovoril; le s pokimanjem se je zahvalil, ako mu je kdo kaj podaril. Pozlačen križec se mu je na prsih zasvetil, ako so se mu stare cape nekoliko na stran razgrnile. Pavlin, mlad duhoven, je v tisti cerkvi maševal in vselej ubogemu Jakobu kaj malega vbogajme dal. Sin bogatih in plemenitih staršev se je v duhovskem stanu popolnoma Bogu vdal in s svojim premoženjem uboge in nesrečne razveseljeval. Stari Jakob je veliko ljubezen do njega imel, akoravno ga ni bolj natanko poznal. Prigodi se pa, da starega Jakoba že več časa ni bilo videti pri cerkvenih vratih. Dobrotljivi mašnik, ves v skrbi za ubogega starčka, povprašuje, kje da prebiva, in se neki dan po sv. maši k njemu napoti. Na izbina vrata potrka in slab glas zasliši; odpre in vidi Jakoba — bolnega v postelji. “Oh! ali ste vi, duhovni oče!” zakliče, ko dobrega gospoda spozna. “Pač ste dobri, da k takemu revežu pridete, kakršen sem jaz. Tega nisem vreden.” — “Kaj praviš, Jakob!” odgovori Pavlin, “ali ne veš, da je duhoven nesrečnim prijatelj? Sicer sva pa tudi že stara znanca,” pristavi prijazno. “Oh, gospod! ko bi ve'deli... ko bi me poznali. . . gotovo bi z menoj tako ne govorili. . . Nikar tako prijazno z menoj hitro je zame. Do danes tedna počakaj; bom z materjo govoril in z Marjanco tudi. Sta se vidva že kaj menila z Marjanco?” ga je resno prijel. li-sijmo, Rock Street MARQUETTE, MICHIGAN September 2ti, 1951 Dilectis in Christo Sloveniš ln Argentina Immigrantis Saluteni in Domino. Magno cum gaudio litteras vestras datas ab istis dissitis regionibus legebam, in quibus nos edocebatis de celebratione liabita in Bonis Amis in Argentina, die 19 Augusti, 1951, ad recoleiidam memoriam Episcopi Friderici Baraga, qui nriimis bane sedem Marquettensem occupabat. Et nos quidem in bis nostris regionibus vo-hiseum memoriam illustris istius Episcopi re-colimus similibus celebrationibus. De die in dient eum melius cognoscere procurainus, et Deu m oramus ut dignetur signa dare ad com-probanda opera apostolica Friderici Baraga. Exhortamus vos ut oretis noti deficientes secundum illud, “Oportet seinuer orare et non deficere” (Luc. XXIII, 1), ut tandem opiata beatiticatio Friderici Baraga subiiciatur iudicio sapienti Ecclesiae. Adnrecor Deum ut gratias uberrimas vobis cuncedere dignetur et vos diutissime sospitet atque fortunet. Et ex cordc fcenedictionem pastoralen! vobis impertiens, me profiteor Devet issimum in Cii listo Domino THOMAS L. XOA Episcopus Marquettensis Heverendo Ladislao Lenček, C. M. Xietor Martinez 50 Buenos Aires. Argentina ŠKOFIJSKA PALAČA :i00 Rock Street M A RQ VETT E, MICHIGAN L*ti. septembra 1951. X Kristusu ljubljenim slovenskim izseljencem v Argentini! Pozdrav v Gospodu! Z velikim veseljem smo brali Vaše pismo iz daljne dežele, v katerem ste nam poročali o slovesnostih v počastitev spomina prvega marquetskega škofa Friderika Barage, ki ste jim imeli v Buenos Airesu v Argentini 19. avgusta 1951. Kot X i se tuli mi v naši deželi spominjamo tega velikegu škofa s podobnimi prireditvami. Trudimo se, da bi ga vsak dan bolj spoznavali, in prosimo Boga, da naj s čudeži potrdi apostolsko delo Friderika Barage. Dajte, molite brez prestanka, kot pravi sv. (listno: “Treba je vedno moliti in ne nehati'-(Lk IS, 1), da bi bila tako zaželjena beatifikacija Friderika Barage vendar že enkrat predložena modri razsodbi Cerkve. Prosimo Boga, naj Vam podobah, ki je doživela krstno predstavo. SIMFONIJA IZ NOVEGA SVETA “Stil je izraz celega človeka", pravi Ivan Cankar m ker je šlo dva meseca prej čez isti oder JELOČN1KOVO “Vstajenje kralja Ma. tjaža”, se imenovanemu pisatelju ni posrečilo, skriti se za zastor anonimnosti. Po Vomber-garjevi enodejanki, igrani na materinski pro. slavi, in “Vstajenju" je to letos že tretja oder-ska noviteta, pa vsaj dve sta tudi še napisani. Vsem je skupna sodobna slovenska, posebno izseljeniška problematika in so torej že po stoji snovni dokumentaričnosti vredne pozornosti. Te tri, ki so bile že uprizorjene, so res nastale iz priložnostnih nagi nov. To pa ni nič slabega, saj rodijo tudi bližnje priložnosti dostikrat umetnine trajne vrednosti. Edino to bo morda držalo, da niso bile odigrane že v dokončni redakciji. Misterij ima svoj naslov po istoimenski Dvorakovi simfoniji, ki naj bi bila tudi sprem. 1,pijoča glasba. Najbrž spremljavi ni bilo kvarno, če je Dvoraka nadomestila Beethownova peta. Ali ne bi bil koral še primernejši? Razvoj dejanja je podoben kot uri znanih srednjeveških misterijih o Teofilu ali Sleherniku. I \ odna prezentaeija bi ob tej priliki lahko izostala, ker so o Baragi že drugi govorniki dovolj povedali; potrebna pa bo tam, kjer bo misterij sani zaključna predstava. Oder je s sinjo zaveso pregrajen v domovino in čezmorsko tujino. V domovini sameva žena z otrokom in bratom-duhovnikom, a vse tri zasleduje sovražnik. V tujini pozabi mož na ženo, si poišče dekle in postane gobav. Slovenska bolničarka ga seznani z Barago, ki poseže čudežno v vse težave: moža ozdravi, one doma reši pred zasledovalci, bolničarka se naleze gob in sprejme trpljenje za milost. Prizori doma in v tujini si hitro sledijo, med tem minevajo dolga leta. Nič enotnosti dejanja, kraja in časa: nič šolske dispozicije! Nič realistične, a tem več oderske in miselne resničnosti. Ideja vodi potek dejanja, ne dramatična napetost. Vsega tega ni, kar so včasih učili, da je za dobro dramo neobhodno potrebno, pa vendar to ni hiba. Da, umetnina, čeprav kot sem rekel, morda še ne v zadnji redakciji, saj je življenje na odru najboljša pila. Pisatelj je sam režiral. Uprizoritev je bila dostojna. Tehnični aparat je bil kompliciran, pa je no zaslugi Frančka Prijatelja brezhibno funkcioniral. Ob tej aparaturi pa so bile možne skušnje le na predvečer in ves dan pred ptedstavo. Zato so bili skoraj vsi igralci glasovno utrujeni. Ta točka, uprizoritev misterija, je zahtevala pač največ žrtev od sodelujočih; zato je ta ugotovitev tudi po svoje pohvalna, ne graja. V igri utrujenosti ni bilo čutiti in gcvor je bila lej ut slovenščina, vredna Baragovega zgleda. Brez konflikta, igre in prOtiigre, tudi Je-ločnikova Simfonija ni. Vendar sta si igra in protiigra v razmerju neke rahle nesimetričnosti. Na strani dobrih je poudarek na govoru, pripovedovanju, včasih skoraj na meditaciji. Na strani slaoili je poudarek na dejanjih, kretnjah, včasih skoraj na grimasah. ’i ega ni razumeti tako, da dobri samo govorijo, slabi pa samo igrajo, toda poudarek je na govoru odnosno v igri. (Nekaj podobnega kažejo naše srednjeveške freske Poslednje sodbe: pravični v mirnih stojah molijo, hudobni se prekucujejo v peklenskem žrelu.) rri tem so glavni nositeljl razpleta vendar le govoreči "dobri", toda pri količkaj nepazljivi režiji ali pri preveliki vnemi “slabih” bi misterij izgubil nameravani učinek, kot poroča zgodovina, da se je to v srednjem veku dogajalo celo pri igrah v cerkvah. V naši uprizoritvi je bilo vse v redu. Režiser je poskrbel za to, da sta si obe stranki držali umirjeno ravnovesje in da med njima ni prišlo do govornih in izraznih neskladnosti, igralci pa so se potrudili, da so se brzdali in s svojimi vlogami ne prevpili osnovne ideje. Glavna vloga je seveda Baraga, saj on vodi usodo vseh nastopajočih. Na odru se pojavi le za kratek prizor, odigra le malo pomemben dogodek pomoči pri risanju, pri čudežni ozdravitvi gobavca pa je komaj še navzoč- G. Willempart je prikazal to vlogo z vso diskretnostjo, ki jo zahteva igranje nadzemskega bitja. Bil je pojav, ki ostane v spominu. — Peza govora in tudi z govorom posredovanega dogajanja je na bratu-duhovniku, ki ga je kreiral g. Kovačič- Njegov govorni part je mestoma zelo težaven. Vkljub očitni utrujenosti ga je izpeljal tako, da količkaj pozornemu poslušalcu ni moglo ostati ničesar nejasnega, kar se izven odra -važnega dogaja. Njegovo pripovedovanje je bilo kot to pravimo: plastično. — žena gdč- Milene Krainarjeve je pokazala velik napi edek postavim od svoje vloge v Sleherniku, žena ima za spoznanje več igranja kot njen brat, kar ji je vlogo gotovo olajšalo. — Tudi gdč- Grumova, čeprav manj rutinirana, je p.rav dobro podala besedilo. Pri večji vaji bi slišali več nijanc, a to bo pri njeni vnemi še prišlo. — Na nasprotni strani je glavni akter nož, ki ga je igral g. Jeločnik. Da je to izrazit teaterski človek, to itak vemo in zato ga je težko primerjati z drugimi. Večino prizoi rov je imel izdelanih, nekatere je pa vendar improviziral, a je imel za to vso pravico, saj je preizkušal svoj lastni proizvod. — Nevarne skušnjave, da skoči iz okvira, je utegnil imeti zapeljivec g. Borštnik, ki mora dati največ igre; pa jih je premagal, skušnjave, in ostal ves čas “v stilu". — Kot ostali dve ženski, tako je tudi dekle gdč- Majcnove presenetilo. Prirojena gracioznost in obvladanje gibov sta j' dobro služili. — Na splošno bi rekli, da so moški igrali in govorili tako, kot je bilo pričakovati, ženske na boljše, kot bi mislili. Vsi umetniški dogodki v Baragovo čast so bili na višini, kot je v danih razmerah — v eni panogi bolj, v drugi morda manj — dosegljiva; nikjer ni bilo kakšnega kiča ali nepristne osladnosti. In tako je prav! M. M. IZ BENGALSKEGA MISIJONA Matica misijonskega delovanja v tej pokrajini je bila leta 1868 in potem še precej let neznatna vasica, kakšnih 12 milj od središč« Kalkute oddaljeni Ragapur. Nekoč sem se iz čotanagpurja z letnih duhovnih vaj /vozil nazaj v Bengalijo. Tovariš mi je bil star belgijski misijonar. Belgijci, ki so ta misijon ustanovili, so kmalu potem dobili krasno priliko velikih osvojevanj na čo-tanagpurskih planotah. Tamkajšnji misijon jim je tako uspeval, da so pozaprli večiro misijonskih postaj v Bengaliji in se omejili na čotanagpur, kjer imajo zdaj slovit misijon s skoraj štiristotisoč izpreobrnjenci. Misijonarji tam so navdušeni pionirji, ki nam prav nič ne zavidajo kamnite bengalske lože, ki je medtem dosegla šele prvi desettisoč duš - • • Tudi ta moj sopotnik-misijonar Je bil le na poti na Himalajo, da sc tam v gorskem hladu odpočije in se pripravi za nadaljne napore. Jaz pa sem se telesno in duševno spočit vračal na svojo postojanko v bengalski Ragapur. Naenkrat se priletni misijonar obrne proti meni, mi pomežikne in reče: “Vi delujete v Ragapur ju. Ragapur! Obiskal sem ga med svetovno vojno. Veste, kaj sem si takrat mislil? I< raj bi bil kot nalašč primeren za nemškega cesarja. V Ragapur naj bi ga bili zaprli!” Sladko sva se oba nasmejala. . . Tiho sem blagroval svoj Ragapur, da so ga “odlikovali” kot najbolj zakotni in brezupni kraj, kar jih zmore bengalski misijon. V njem sen) preživel, delal in trpel ravno deset najlepših let svojega življenja! VRSTA VELIKIH MOŽ 1. NEZNANI MISIJONAR — STOLETNICA Protestantje so začeli z misijonskim delom na jugu Kalkute že leta 1820. V 50 letih so izpreobrnili 15.000 poganov. Ko je dedič prvega izpreobrnjenca 115 let kasneje postal katoličan, sem v njegovi hiši večkrat občudoval prvotno prižnico iz prve protestantske cerkve v teh krajih. Vsa preperela je domačine čudovito navdajala s punosom, da je iz njihove hiše zasijala luč krščanstva. Kot sem že prej omenil, je msgr. Carew, apostolski vikar Bengalije, že leta 1840 poslal prvega katoliškega misijonarja v te kraje. Pomagal mu je gospod Crow, civilni glavar okrožja, ki je bil izvrsten katoličan. Prvi misijonar je bil neki portugalski duhovnik. Za misijonsko izhodišče si je izbral že omenjeno neznatno vas Kojkliali. Po silnih naporih je iznreobrnil 200 kmetov. Misijonar je naporom podlegel in v par letih na jetiki umrl. Celo njegovo ime nam ni znano. Kmalu za njim je preminul tudi guverner 24-Par-ganasa g. Crow. Z njim je umrl zadnji prijatelj tega misijona. Neznani portugalski misijonar ni dobil naslednika. Zapuščena čreda se je zatekla k protestantom, ki so jo radi sprejeli. Stoletnico misijonskega dela v tej pokra- jini smo skromno praznovali leta 1»40. Svečanosti so trajale tri dni. Povabljeni so bili razen cerkvenih dostojanstvenikov vsi sedanji in bivši misijonarji tega okrožja. V okviru svečanosti je bil tudi prvi bengalski katoliški shod in evharistični kongres. Predsedoval je kalkutski nadškof Ferdinand Perier, S. J. — Vsak dan je bila pontifikalna sv. maša in potem sestanki dopoldne in popoldne. Zborovali so katoliški učitelji in učiteljice, ka-tehisti in katehistinje, vaški veljaki, Marijine družbe, nazadnje vsi udeleženci. — Tudi za zabavo je bilo poskrbljeno. Gledali smo žive slike rožnega venca, ki so jih uprizorile Marijine družbenice pod vodstvom Loretink. Mnogi so prvič v življenju občudovali premikajoče se slike (kino), ki so predočevale Kristusovo življenje. Po evharistični procesiji v nedeljo popoldne je bil zelo posrečen in bogat srečelov. Zvečer so tisoči občudovali bošontske igralce, ki so predstavljali iz nemščine prevedeno igro “Akbar". Ta igra nas je spravila celo v težave z vlado, ker so se muslimani pritožili, da je protimuslimanska. Obljubiti smo morali, da je ne bomo več predstavljali, in smo se le tako izognili sitnemu sodnijske-mu procesu. — Shoda so se udeležila zastopstva vseh misijonskih postaj tega okrožja in mnogo drugih ter kalkutski bengalski katoličani. Praznovali smo stoletnico na misijonski postaji v Morapaju, ker je Ragapur, kjer hi se bile slovesnosti pravzaprav morale vršiti, potisnjen v skrajni severozapadni kot pokrajine in zato ne zadosti centralen. Udeležilo pa se je kongresa močno zastopstvo 300 Ra-gapurcev, ki so v Morapaj dopotovali v 20 čolnih. — Izdali smo tudi spominsko knjigo v bengalščmi, kjer so ponatisnjeni vsi govori, sporedi in najbolj reprezentativne slike misijonskih postaj. Prejeli smo seveda tudi dosti priznanje od zunaj. 2. Z ABESINIJE V RAGAPUR Leta 1865 so prvi bengalski jezuitje prispeli v Bengalijo. Med ptvinii je bil tudi pater Goffinet, rojen 1821 v vasi St. Vicent pri Ar-lonu v Belgiji. Eno leto je poučeval v kolegiju sv. Frančiška Ksaverija. Naslednje leto je bil trdnjavski kurat v Fort William v Kalkuti. Leta 1867 je bil izmed vseh predlaganih duhovnikov iz raznih indijskih provinc edini sprejet kot katoliški kurat za angleško vojaško ekspedicijo — kot so imenovali tisto vojno — v Abesinijo. Od tani se je vrnil julija 1868. že avgusta meseca istega leta se je kot misijonar naselil v isti vasici 24-Par-ganasa, kjer je pred desetletji deloval neznani portugalski duhovnik. Kupil je zemljišče, na katerem je svoj čas stala šola. Postavil si je hišo in šolo že leta 186$), leto kasneje pa cerkvico. Misijonar Goffinet je bil svetnik, živel je-kot navaden misijonar živeti ne more in tudi ne sme. Garal je preko svojih moči. Pred menoj so še vsi njegovi letni računi. Živel je ob suhem rižu in zelenjavi, ki bi je niti domačini ne okusili. Strmč sem našel v letnem proračunu za leto 18712/1873 najnižjo postavko za prehrano: vseh 12 mesecev tistega leta le porabil samo 56 rupij, 13 an in 3 pajse, t. j. par centov čez 12 dolarjev, oz. po en dolar na mesec, čeprav je bil tedaj denar mnogo več vreden, bi noben drug misijonar tudi ob najugodnejših razmerah in ob najcenejših proračunih nikakor ne mogel za to ceno živeli, kaj šele delati. P. Goffinet ni bil nikakršen trapist-samotar. Vendar je dostikrat jedel samo po enkrat na dan. N epi estano je potoval. Niti ob deževni dobi ni miroval, temveč je od kraja do kraja gazil blato in se prerival^ skozi nepregledna močvirja. Kadar je bilo vode le preveč, je sam odrival drevak, izdolbeno palmo. Salieb, beli tujec, da bi porival drevak, ki ga niti večina domačinov ne more obvladati? Nekaj nezaslišanega je bilo to tudi za te kraje. Na potovanjih je poučeval, krščeval, delil svetinjice in milodare ubožcem. Pater Goffinet je bil hrust. Pa si je v devetih letih izpodkopal zdravje. Malarija ga je končno le vrgla. Leta 1876 je omagal. Leta 1877 so ga poslali v domovino, da si opomore. Na poti v domovino je izstopil na majhni postaji Aubrai blizu Orleansa. Stopil je iz vlaka tako nesrečno, da ga je drug vlak povozil. V tamkašnji bolnišnici je izdihnil 4. junija 1877. Zdi se, da je Bogu ugajala njegova skromnost, kajti leta 1919 napisani življenjepis se je za vedno izgubil. Pred drugo svetovno vojno so izkopali njegove teniske ostanke. Našli so jih po 60 letih nestroh-njene. . . 3. PROFESOR MATEMATKE — USTANOVITELJ MISIJONA Misijonska prizadevanja neznanega portugalskega duhovnika in za njim pionirja Golf ineta so ostala osamljeni in pravzaprav neposrečeni poskusi, lvojkhali, kjer sta delovala oba samotarja, je še danes neznatna vasica skoraj brez prebivalcev. Celo cerkvice ni več, posestvo je kupila edina katoliška družina, ki še tam stanuje. Misijon je obdržal le košček zemljišča za pokopališče, cerkvico je neki poznejši misijonar prenesel iv sosedno vas. Kojkliali spada v ragapursko misijonsko okrožje. Vendar je v Kagapur sam prvi misijonar stopil šele leta 1873. Neki Kagapurec je namreč na lastno pest v jezuitskem kolegiju prosil za duhovnika. Dobil ga je v osebi patra Delplaca (Delplace), ki je takrat poučeval matematiko na vseučilišču. P. Delplace najbrž nikoli ni prebival v Kagapurju samem. Kupil je nekaj zemlje, ki je danes v tujih rokah. Kmalu pa je preko Ragapurja prešel bolj na jug, kjer je ustanovil morapajski misijon. Is;, misijonar je še prej ustanovil prvo katoliško občino v Bošontiju januarja 1874. I*. Delplace je našel v Kojkhaliju samo misijonska poslopja, pa nobenih katoličanov. Razdrl je vse skupaj in z materialom postavil kar tri nove postajice: ragapursko in dve podružnici, ki še danes obstajata. P. Delplace je tako pravi ustanovitelj ragapurskega misijona. Postavil mu je temelje, na katerih še danes stoji. Njegova zamisel misijona se je izvajala vse do novejših časov. Kasneje so tod delovali še razni drugi misijonarji. Mnogo ljudi je krstil leta 1878 pater Henry, ki je ostal v Ragapurju samo pol leta. Za njim je pasel ovce rojen Kalkutčan p. Coutto (Konto), pogumen in nadvse delaven misijonar. Bengalščino je obvladal kot svoj materinski jezik. Stanoval je v koči brez oken in vrat. Veranda cerkvice je služila podnevi kot deška in dekliška šola in jedilnica, in pa kot spalnica ponoči. Njegovo pastiro-vanje je bila junaška doba tega misijona. Ragu pur je bilo poprej anglikansko središče. Ti so s strahom gledali, kako jim ovčice uhajajo. Da pokret ustavijo, so zasnovali načrt, ki se jim je deloma izvrstno posrečil. Kako? Poklicali so na pomoč svoje misijonarke. Nadvse vztrajnemu in požrtvovalnemu delu teh se imajo anglikanci zahvaliti, da niso izgubili vseh ovac. še do pred drugo svetovno vojno so imeli tod vse polno delavcev in delavk, ki pa so navzlic privilegiranemu položaju polagoma izgubljali vpliv na ljudstvo. Bili so izvrstno plačani kot “državni" uradniki, saj je bila anglikanska vera v Indiji do proglasa neodvisnosti nekakšna “državna” ali vsaj od države privilegirana vera. — 1‘ater Coutto se jili §e 70 let prej ni ustrašil. Ker so anglikanci delali zlepa in zgrda, se je pravdal in nekaj pravd tildi dobil. Nekaj več o tej borbeni dobi kasneje. 4. NESIMETRIČEN GROB vil za svoj grob, je pisec teli vrstic leta 1 93v Kalkuti, kjer si je postavil neminljiv spomenik v srcih ubogih. S temi par kratkimi opisi vrsta ragapuiških "velikih mož” seveda ni zaključena. Nekateri, ki so tu delovali, še žive, zalo naj mi bo odpuščeno, če se njih delovanja ne dotaknem. Vsi so tu mnogo delali in predvsem veliko trpeli. Ko sem sam tam deloval, so mi bile v neprestano spodbudo besede, ki jih je bil v misijonski dnevnik zapisal eden še živečih prednikov v službi: Zanamci naj vedo, da so dosedanji ragapurski misijonarji navzlic silnim težavam, s katerimi so se morali boriti, tu delati čudeže potrpežljivosti in vztrajnosti! P. STANKO PODERŽAJ S. ,1. BORBA V BARAGOVEM MISIJONU VIII. GROZEČI VIHAR ZVESTI UČITELJ Zapor našega učitelja Chowa je zadal našemu misijonskemu delu doslej najhujši udarec. Mladina se je začela bati; saj je celo mesto zvedelo, da je bil šolar Jožek 3 dni v zaporu in da učitelja Chowa ter mene policija dolži podkupovanja mladine za prevratne namene. Učitelja Chowa so takoj prvi dan zapora zvezali in mučili, da bi izsilili iz njega priznanje lastne krivde in moje. Trepetal je v mukah, vendar je ognjeni krst prebolel; ni klonil. Zato takoj 3. dan poizkusijo doseči svoj namen na bolj zvit način. Pokličejo na policijo učiteljeve starše; ker je bil sin edinec, je bilo upanje na uspeh še večje. Tatič Lo vpričo učitelja in staršev hladnokrvno govori, kako sva ga jaz in učitelj Chow podkupovala za trganje letakov. Učiteljev oče srepo gleda policaje in otroka, vedoč za umazano igro, a da bi vrgel sum drugam, zatrdi policiji, da se otrok hoče le maščevati nad učiteljem,, ki ga je v šoli tepel zaradi tatvin. Policaj pomaga tatiču, naj se zagovarja. Tatič: “Nikdar me ni učitelj tepel, rad me je imel, ker sem trgal komunistične letake.” Policajem se je smejalo, učiteljevi starši pa so onemogli stiskali pesti, da bi nabunkali razbojnika, ki je dobil v legalno zaščitenih razbojnikih svoje zagovornike. Načelnik policije odloči, rekoč staršem: “Ker se mi smilite, da sta vam tujca pokvarila fanta edinca, vam ga vrnemo, če ne bo več učitelj v misijonski šoli in če pismeno prizna, da je bil žrtev misijonarja Kopača, ki mu je dajal denar za prevratne namene.” Mati, ki je že ves čas opazovala bledega, izmučenega sina, vklenjenega v verige, je padla pred njim na kolena in ga jokaje prosila, naj podpiše, kar mu načelnik policije Kralj naroča. Sin se je boril v srcu, vendar takoj je odkimal z glavo rekoč: “Takih izjav ne morem podpisati.” Nato so fanta še tesneje uklonili v verige in ga poslali v temno ječo; starše pa odslovili domov, obžalujoč, da jim ne morejo vrniti sina, ker se je v zločinih zakrknil. Mati je takoj nato prišla k meni in vpila, da sem kriv sinove ječe in da ga moram rešiti. Oče mi je pa mirno vse razložil, kar je na policiji doživel, in me prosil, naj zadevo sporočim glavarju. Res sem to takoj storil; obenem pa šel na policijo in protestiral proti zločinom, ki jih uganjajo, če sem res kriv, naj; me zaoro in stvar zakonito preiščejo. Lagali so mi, da sta že Jožek in Chow Karol priznala svoje in moje zločine, ko sem jim očital, da jim v potrdilo za mojo krivdo služijo le izjave malega razbojnika Li. Nato jaz: “Potem vas pa prosim, da me takoj zaprete in izpustite nedolžno žrtev. A vam povem, da se bom takoj pritožil na višje sodišče.” Zaslišal je debato politični komisar, stopil v sobo in dejal: “Za Kitajce Evropejec ne more posredovati; tudi še nismo na jasnem, v koliko si ti kriv pri Cliowovi zadevi. Kadar nam l)o jasno, te bomo poklicali pred sodišče in te sodili po zakonih, ki so določeni za tujce na Kitajskem.” To rekoč, me je odslovil. NAPAD NA WOLBANKA Zame so torej našli komunisti učitelja Chowa, da bi me spravili v zapor, Za g. Wolbanka so pa staknili zvito in histerično ženo zdravnika Wanga, Terezijo. Učitelj Chow pa je kljub ponovnemu mučenju vztrajal v resnici, vendar so rdeči upali, da ga stro. Važno je bilo zanje, da med tem spravijo v zapor g. Wolbanka. Prišla je torej k meni ta ženska in zahtevala, da prisilim g. Wolbanka k vrnitvi zdravniškega potrdila, ki mu ga je bil izstavil njen mož glede rane na roki. Razložil sem ji, da jaz take oblasti nad osebno svobodo kaplana nikakor nimam, da pa je itak tisti zdravniški akt na sodišču kot dokaz, da je g. Wolbanka oni starec res udaril. Na vsak način je ženska sedaj hotela, da grem z njo na sodišče in tam izjavim, da je akt neveljaven ter naj ga izročijo nazaj. Odločno sem odklonil. Tedaj je Terezija šla v Kanchow h škofu naju tožit in skušala doseči, kar je želela, potom škofa. Poleg tega se je njen mož poslužil zvijače in v Wolbankovem imenu sestavil v klasični kitajščini neko pismeno izjavo, ki naj bi jo Wolbang podpisal, če bi bil podpisal, bi priznal, da zdravniško spriševalo zdrava nika, Wanga nima vrednosti in naj ga izr oče nazaj zdravniku. A s tem bi zapravil najmočnejši dokaz, s katerim se je bil pred sodiščem ubranil obtožbe, da je on starca udaril in ne narobe. Zato g. Wolbang kajpada izjave ni podpisal. Ko tudi s tem nista zakonca Wang nič opravila, sta šla tako daleč, da sta fingirala Wan-gov samomor. Res je mož pojedel nekaj strupa, a že preje vse pripravil, da so mu drugi zdravniki takoj želodec izprali. Toliko je pa le bilo, da so zagnali med ljudi hrup, češ da je zdravnik iz obupa, ker g. Wolbang ni hotel izročiti tistega njegovega spričevala, poskusil samomor. Zlasti je hotela to dobro izrabiti njegova žena in je takoj pritekla v župnišče, zahtevajoč tisti akt, češ da bo njen mož brez njega gotovo še enkrat poskusil samomor. Isto je telefonirala tudi v Kanchow' škofu, istočasno pa sta z možem vložila proti nama tožbo na sodišču, kjer je tudi navajala, da naju celo škof obsoja. A sodnik je dejal: “če ju škof obsoja, kako to, da jima še pusti širiti vero. To jima bi moral prepovedati.” Ni si pa upal sodnik začeti sodnega procesa proti nama, dokler naju ne bi zasačili v kakem prestopku. Zato je Kralj, načelnik policije, na-kuril Terezijo, naj izzove v župnišču kak nered, ki ga bo potem policija lahko izrabila in naju zaprla. In res je v soboto popoldne, ko je bilo ravno največ šolarjev v župnišču, prihitela in uprizorila grd histeričen napad, s tem priklicala mnogo ljudi, med njimi tudi svojega moža, ki je na vsak način iskal spopada z g. Wolhankom, ob katerem bi policija lahko nje- ga in mene prijela. A g. Wölbung se je krotil in se ne njega ne njegove žene ni niti dotaknil, dasi sta se ga onadva dejansko lotila in mu pri tem strgala obleko. Kristjani so Wol_ banka branili in jaz sem vsem navzočim razložil, kako krivično zahteva zdravnik jk) naročilu rdečih od Wolbanka izdano mu sprli čevalo. Med ljudstvom, ki je poslušalo, so bili tudi komunisti, ki jih je moj odločen nastop spet razorožil. Molče so odšli vsi domov. Jaz* sem pa pred Bogom premislil vso zadevo in se odločil, da se tudi midva obrneva na Škota ter toživa one od kristjanov, ki so bili v službi rdečih proti nama. Istočasno sem tožil policijo na višjo oblast. A policija je na pošti mojo pritožbo na nadrejeno oblast za. plenila, dočim je pismo Škotu srečno prišlo na cilj. škof, ki je preje radi nepoznanja položaja malo kolebal, kako bi ravnal, je sedaj Wangovinia po njunih sorodnikih poslal pismo, v katerem je obsodil njuno početje na-pram nama. Borba s komunisti je bila v oktobru gotovo na višku in zdelo se je že, da bo hudobija slavila zmago, lio bi bil klonil Karel Chow v ječi in bi bil g. Wölbung nasedel nasilju zdravnika, bi bila midva oba že sedela v ječi, ožigosana pri ljudstvu kot zločinca, obsojena celo od lastnega škofa. Ko bi bila v ječi, ne bi več mogla škofa prepričati o najini nedolžnosti v tej zadevi. Na žalost je pri tem največjo škodo trpela Terezija sama, kajti v onemogli jezi se je odpovedala katoliški Cerkvi in se spet javila protestantom, od katerih se je bila pred leti spreobrnila v katoliško Cerkev. IX. KOT PREMAGANA IN VENDAR ZMAGOVALCA V BORBI ZA NAŠO šOIiO Ker so komunisti uvideli, da “so Kranjci z vragom”, so težišče borbe prenesli na šolo in učitelje, vedoč da jim bo borba s Kitajci lažja in uspešnejša. Šola jim je bila že vseskozi trn v peti, vendar je niso hoteli idtiniti. Pač pa so vpregli v borbo proti njej vso policijo, vojaštvo in peto kolono odpadlih katoličanov. In šolski nadzor-ndik sam je igral v tej borbi vlogo policista. Vojaki so hodili po hišah in grozili staršem, ki še pošiljajo otroke k nam v šolo. Policija je delala nočne preiskave jk) hišah in zagrozila staršem, ki so še pošiljali otroke k nam v šolo. Slabi katoličani so širili med ljudstvom laži, da se v naši šoli otroci nauče le nekaj molitev in verouka, vedoč, da gre poganom le za svetno izobrazbo otrok. Otroci, ki so odhajali iz naše šole v druge, so redno naredili izpit vsaj za eno polletje naprej, tako so nekateri iz prvega razreda lahko naredili izpit že za 3. razred. Vendar je po mestu več kristjanov govorilo, da je naša šola slaba; tudi škofu so jo tako ocenili. A še bolj kot ta kritika je oplašilo starše nasilje od strani rdečih. Kajti rdeči so javno govorili in pisali, da je v naši šoli učitelj Chow otroke zlorabljal za protidržavne podvige. Niso pa upali šole v celoti napadati. Tako je število otrok v šoli padlo na- 80. Utrpeli smo tudi izgubo tlveh učiteljev: Chow Karla, ki je bil iv zaporu, in Ju Vincencija, ki je ob opazovanju komunistične gonje proti misijonu in šoli dobil prve napade blaznosti. Koncem oktobra 1950 je učiteljev: Chow Karla, ki je bil iv zaporu, in Vincencij sredi noči vstal in začel jokati, tožeč bratu, da mu je silno hudo pri srcu. Žalost se takoj spremeni v besnost. Začne mahati z rokami po zraku in vpiti, da na Kitajskem ni nobene svobode več, da je treba Mao-tze-timga obsoditi na smrt in uničiti vse komuniste, ki so prinesli toliko zla nad kitajsko ljudstvo in Cerkev. Poklicali so zdravnika, ki je Vincencija z injekcijami ukrotil, vendar pa se mu je bledlo še nekaj dni. Nisem še mogel upati, * da bo mogel v kratkem začeti učiti. Iskati je bilo treba novega učitelja. Ponudil se je Vincencijev sorodnik Hwang iz sosedne škofije. Prišel je v Ningtu s policijskim dovoljenjem. A na naši policiji so mu dokument vzeli, nekaj zapisali v knjige in ga odslovili brez besede. šel je spat k bratu Vincenciju nič hudega sluteč- Ponoči so prišli policisti tisto hišo preiskat. Nič ni pomagalo Hwangovo dokazovanje, da se je na policiji javil in prinesel dovoljenje iz svojega glavarstva. Delali so se, kot da nič ne vedo, odkod je prišel. Zaprli so njega in Vincenci j evega brata, ki je llvvanga sprejel pod streho. Seveda so tudi vse, kar je Hwang s seboj prinesel, preiskali. Drugi dan so oba izpustili, a očitali Hwangu, da njegovo dovoljenje ni pristno, in zahtevali, da prinese še eno dovoljenje iz glavarstva in policije, če hoče stanovati v Ningtu. A ker je imel med rdečimi prijatelje, je čez nekaj dni prišel nazaj z novim dovoljenjem kot je bilo naročeno. Spet so mu očitali, da je dovoljenje ponarejeno in ga silili, naj se vrne domov. Končno so mu kar priznali, da ne marajo, da bi pomagal tujcem. Vendar se je Kral j nazail-nej vdal upajoč, da mu bo prav Hwang Jože, ki ga nisva z g. Wolbankom vzgojila, služil pri izpeljavi načrtov. Ni se motil. Poleg njega sem dobil za učitelja še enega pogana z imenom Tseng. Spet je kazalo, da se bo šola poživila. Zato so jo rdeči začeli ovirati na drug način. Strogo so predpisali za vse učitelje komunistični tečaj, ki se je vršil vsako jutro od 7—9.30, torej v času ko smo imeli sv. mašo in šolo. Tako so mogli imeti šolarji zjutraj le verouk; popoldne pa ostale predmete. Otroci so se tudi temu urniku privadili in prišli v enakem številu; le še več razlage katekizma so bili deležni. Rdeči so videli, da so se urezali. Zato so kar nesramno zahtevali skoraj vsak drug dan učitelje še za popoldne in sicer ravno v času, ko je bil šolski pouk. Za nekajkrat sem pristal in sva z g. Wolbankom sama učila otroke. Naslednji teden sem pa protestiral, češ da še nisem videl države, ki bi uradno uporabljala učitelje cel dan zase in pustila šolobvezno mladino brez pouka. Odločno sem se potegnil za šolsko izobrazbo otrok. So popustili. Učitelja Tsenga so odslovili, ker je bil svoj čas nacionalistični oficir. Ostala dva sta pa morala le vsako jutro na dvourni tečaj. Tam so ju ščuvali proti misijonarjema in želeli, da bi midva ne imela pri šoli nič besede. Šolski nadzornik sam je začel vohuniti okrog šole, prišel enkrat brez trkanja v š°lo k g. vVolbanku, ki je učil nekatere dečke izven šolskih ur petje. Enkrat je pa celo pred kuhinjo zavil, ker je videl tamkaj nekaj mladih fantičev, če ne bi bil že prej vedel, da je šolski nadzornik, bi bil mislil, da je kak razbojnik iz hribov, tudi obnašal se je grše kot naši gorenjski hlapci. Bil je silno strupen komunist, ki mi je že pred meseci priznal, da bodo iztrebili iz šolske vzgoje vpliv sleherne vere. Učiteljem je v začetku decembra prepovedal pomagati nama pri širjenje vere. Hotel je, da poleg nekaj ur šole učitelji delajo le za rdečo vlado. Zato jih je iskal često v župnišču in na domu. Učitelja Hwang in Peter, ki sem ju še obdržal za šolo, sta končno terorju podlegla. Dva učitelja sem pa razrešil učiteljske službe in sta pomagala v cerkvi in pri ostalih verskih akcijah. Učitelja sta se res tako zbala načelnika šolskega odbora Changa, da mi nista upala več pomagati ne v cerkvi ne pri mladini izven šole. šolski odbor je skušal preko njih spremeniti šolo v komunistični propagandni odsek. Pošiljal mi je politične in vojaške novice na letakih, ki naj bi jih nabijal na stene šole, a so šli vsi v koš. Ivo smo za božič 1950 se priredili akademijo, mi učitelja nista upala več pomagati, tako sem moral sam z otroki pripraviti igrice, g. Wölbung pa petje. Tako je za božič še zaplapolal med mladino ogenj navdušenja in so kristjani prišli v precejšnjem številu k maši, ki je bila že ob (> namesto ob polnoči. Tudi so navdušeno prepevali “Sveto noč" v kitajskem jeziku po našem napevu. Jaslice so bile zelo lepe; celo komunisti so jih prišli občudovat. Zdelo se je, da bomo le premagali vsa nasprotovanja. Javilo se jih je spet nekaj za krst, a sem zaradi razmer vse odložil na u-eliko noč. A takoj po božiču je šolski nadzornik hotel izpeljati v naši šoli vsa načela, ki so veljala tudi za druge šole. Mladina naj bi se s plesi in petjem pripravila za 1. januar in v sklopu drugih šol šla protestirat proti ameriškemu imperializmu in za naprednost katoliške Cerkve po vzoru protestantov, ki so v velikem številu sprejeli ponujeno roko rdeče vlade v Pekingu. Učitelja so prisilili, da sta napisala dva ogabna plakata zoper Amerikance in v pohvalo “naprednih" protestantov. A ker me nista več obveščala, kaj delata na tečaju pri komunistih, nisem za vso stvar nič vedel. Hudo mi je bilo za učitelja Petra, ki mi je bil še do zadnjega tako zvest, pa se je prav zadnji mesec popačil, učitelj Hwang, star katoličan je pa zavedno šel #v rdečo smer in se je mislil pri meni na račun Cerkve izšolat za komunističnega učitelja in mi je celo Petra zavajal. Tik pred novim letom je šolski odbor poslal predavat strupenega komunističnega učitelja našim šolarjem. Govoril jim je, da so vsi Amerikami tatovi in nečistniki, in se mi vsilil za učitelja plesa; a sem ga odločno odklonil in udaril po mizi, da on nima v naši šoli nobene besede več. Tudi g. Wolbang mu je krepke poved a I, ko je vpričo njega otroke vprašal, če se žele učiti komunističnega plesa, pa so vsi odgovorili, da ne. Bled od jeze je učitelj odšel, a že čez dva dni prinesel nov dekret, da je nastavljen na naši šoli za petje in ples. Se pred novim letom sem moral v 3 izvodih natanko popisati več formularjev za pokrajinsko vlado v Nanchangu. Popis je šel v podrobnosti: zgodovina župnije Ningtu, nje razvoj, kristjani po poklicu in številu, itd. Dalje, kaj mislim o bodočnosti; kakšne metode izbiramo pri delu, kakšni so uspehi, kakšen nazor imamo glede dela?Tole sem izpovedal: “Pomanjkanje dobrih delavcev, pomanjkanje denarja; tudi banditi nam ovirajo delo.” Oddal sem že na pošto, ko me pride brat učitelja Vincencija prosit, naj zadnji stavek prečrtam, ker me bodo gotovo rdeči zaprli, češ da sem jih imenoval bandite. A sem odgovoril: “Kar sem pisal, sem pisal, če obrnejo stavek nase, tudi prav, saj nam res zavirajo delo, še bolj kot pravi roparji po hribih." Sploh sem videl, da so me zadnje dni hoteli že vsi terorizirati. Zvesto so hlapčevali rdečim, le misijonarju so si upali vse reči, ker so vedeli, da kat. Cerkev ne zapira in ne ubija kot delajo komunisti. X. ZADNJE DEJANJE Prišel je prvi januar. Spet so rdeči zbobnali mladino na ulice. Spet so plesali in vpili po cestah 3 dni. šolski odbor je ukazal učitelju Hvvangu, naj nalepi pred župniščem na steno ona 2 letaka, ki sem ju omenil, da sta ju napisala naša učitelja. Učitelj Peter je opozoril Hwanga, naj vpraša mene, če sme, a je odvrnil: “Gospod bo gotovo prepovedal. Nalepim, saj bo g. Kopač itak plakata takoj strgal s stene." Ko je bilo že nalepljeno, mi Pride sporočit učitelj Peter, kaj se je zgodilo. Plakatov se nisem dotaknil, ker sem vedel, da bi me čakal zapor, če bi jih bil strgal s' stene. Pač pa sem učitelja Hvvanga takoj odslovil iz šole. Učitelj je šel brž poročat rdečim, kaj sem storil z njim, in se jim je ponudil v službo; a so mu rekli, da se mora prej, izšolati v komunistični šoli, šele potem ga lahko sprejmejo za učitelja. Grozil mi je še, da mu moram dati denarja za vožnjo domov; a sem odklonil, ker je že mesec dni delal le za rdeče; plačal sem mu do dne, ko je razobesil plakat. Tudi mladina ga je obsojala, zato se je brez slovesa užaljen vrnil domov. Učitelj I eter je vlekel šolo še en teden, dokler je nisem 7. januarja 1951 ukinil v posvetu z g. Wolbankom in s tem preprečil sodelovanje naše šole s komunisti. Zmagali smo in nismo prelomili načel, a stala nas je ta odločitev mnogo: ZAPLENITEV VSEGA CERKVENEGA IMETJA IN OSEBNEGA IMETJA; ZASEDBA MISIJONA IN ŠOLE PO VOJAŠTVU IX KONČNO IZGON. Zadnje dni je bilo kakor v peklu. Glavne dogodke iz teh dni je popisal g. Wolbang. Moj zadnji apostolat je bila priprava šestletne deklice na pivo sv. obhajilo. Mislil sem jo pripraviti na prvo sv. spoved in obhajilo za veliko noč, a nje mati in glas vesti sta me silila, naj pohitim, da ne bo prepozno. Z g. Wolbankom še nisva vedela, da je čas izgona napočil. V nedeljo 28. januarja 1951 je g. M olbang imel še kratko pridigo, jaz pa sem šestletno deklico spovedal in popeljal k obhajilni mizi. Bila je to najina zadnja nedelja na Kitajskem. Takoj drugi dan je Kralj Slovenci v tujini ob misijonski nedelji Vred vsem po zaslugi pokojnega “očeta slovenskega misijonstva” univ. prof. dr. Lain-berta Ehrlicha smo Slovenci zadnjih 25 let življenja v domovini vsakoletno Misijonsko nedeljo lepo praznovali in s tem izpolnjevali željo Cerkve in naročilo misijonskega! papeža Vi j a XI., da se vsaj ta dan oči vseh vernikov dvignejo in ozro po širnem svetu, ki ga je še treba osvojiti za Kristusa. V7 domovini v današnjih razmerah kajpada o praznovanju Misijonske nedelje, vsaj kar zadeva zunanje slovesnosti, domala ni govora. Zato je gotovo primerno, da se vsaj mi, ki smo na tujih, svobodnih tleh, na Misijonsko nedeljo poklonimo pionirjem krščanstva, graditeljem Cerkve, misijonarjem, da z vesoljno Cerkvijo mislimo, molimo, darujemo in žrtvujemo za misijone v imenu celega naroda, da se ogrejemo za še izdatnejše misijonsko sodelovanje v bodoče. Slovenski misijonski odsek, ki skuša med rojaki v izseljenstvu ohranjati in dvigati misijonsko zavest ter organizirati vsaj minimal- no njih misijonsko sodelovanje, zlasti v pomoč slovenskim misijonarjem, je letos svojo akcijo za- praznovanje Misijonske nedelje med izseljenci že bolj na široko zasnoval in tudi izvedel. Izdal je namreč poseben PRILOŽNOSTNI MISIJONSKI LIST "MISIJONI”, kakor ga je bila izdajala do komunistične revolucije škofijska misijonska pisarna. List je v besedi in sliki prikazal svetopisemski oris misijonstva, kakor se izraža v knjigah Stare zaveze, v Kristusovih besedah, v pismih apostolov, zlasti sv. Pavla, i„ drugod. Opozoril je na važnost misijonske akcije zlasti v današnji svetovni borbi za osvojitev človeštva, povdaril, da so slovenski misijonarji naši zastopniki na bojni Kristusovi fronti, in nas spomnil na načine, kako pri inisijonstvu sodelovati. Zadnja stran pa je prinesla nebroj anekdot in najnovejših vesti iz najrazličnejših krajev in področij misijonskega delovanja v svetu. Okusno dvobarvno tiskan na dobrem papirju in deljen le proti prostovoljnim prispevkom je bil list pripeljal \ mojo sobo veliko komunistično barabo iz Nanchianga. Razložil sem mu, kako nepostavno krajevne oblasti z nama delajo in kako zločinsko so nama vse zaplenili, dasi so Maotcetungovi zakoni vse drugačni. Od provincialne oblasti poslani bandit, ki je sli-čil levemu razbojniku na križu, je stopil na prste in siknil vame tri besede: “TI SI NAZADNJAK, ODERUH IN DIVJAK." Nasmehnil sem se in dejal: “BORIM SE ZA RESNICO IN PRAVICO, ZATO SEM SAMO V VAŠIH OČEH NAZADNJAK, PRED BOGOM SEM PA NAPREDNJAK. VI RESNICE NE PRENESETE, IvER STE IZ HUDIČA, KI JE OČE LAŽI IN UBIJALEC. UBIJTE ME, PA TE USTNE NE BODO VEČ MOGLE GOVORITI RESNICE, KI JE VI NE PRENESETE.” Kralj me je čudno divje gledal, od provincialne oblasti poslani ogleduh ga na vpraša: “Ali vam ta misijonar vedno tako odgovarja?" Kralj pritrdi. Jaz pa obrnem vse v šalo. Popeljem jih po stopnicah v nrvo nadstropje in rečem: “SEDAJ SMO PA VSI NAPREDNI, KER GREMO KVIŠKU,” kajti kitajski znak za ‘naprednost’ je isti kot za glagol ‘gori iti'. IZGON Naslednji dan sva dobila izgon, ki ga je prišel sporočit najin sovražnik in glavni junak v borbi z nama — Kralj, načelnik policije. Dejal sem mu: “Toliko sem molil zate, da *>i se spreobrnil, na ni nič pomagalo." Nejevoljno je odvrnil: Moli zase, zame ni treba moliti." Vpričo vojakov mu še rečem: “Celo loto si nama delal zlo in sedaj naj zaradi tvojih zločinov zapustiva Kitajsko. Rajši naju ubijte, da ne bova več mogla govoriti o vaših zločinih.” Povesil je glavo in kar iskreno priznal : “Saj bi vaju rad ubil, a ne smem, ker mi je dano povelje, naj vaju živa izpeljem iz Kitajske, ker so vajina imena zabeležena v tujini,'f Zvečer mi je dal 10 minut časa za “pokanje" stvari. Kljub temu, da sem vedel, kako mo sovraži, mi je Bog dal ljubezen do njega. Iskreno sem mu dejal: “Najbolj bom vesel, ko se vrnem na Kitajsko, če zvem, da si se spreobrnil in postal goreč katoličan kot nekoč sv. Pavel.” Trpko se je nasmehnil in dejal: “če se vrneš nazaj, boš gotovo samo to želel, da me oblasti poiščejo in ubijejo." Nervozno me je gledal in odkimaval z glavo, ko sem mu zagotavljal, da ga dnevno priporočam sv. Tereziki, ki je že toliko grešnikom izprosila spreobrnjenja. 31. januarja zjutraj je napočil dan izgona. Kralj je prišel kot zmagovalec, že prejšnji dan mi je zapečatil sobo. Sedaj naj mu izročim še ključe cerkve in župnišča. G. Wolbanka je poslal pred menoj na kolodvor, čeprav je slavil zmagoslavje, je bil ves potrt, nenaspan in zamišljen. Ko sem mu izročil ključe, se mu je roka tresla. Polomljen kovčeg, ki sem ga imel, je dal nesti vojaku. Dovolil mi je še slovo od služkinje Jiieyng, ki je vsa objokana stala pri vratih kuhinje. Ko me je hotela spremiti na cesto, jo je vojak udaril s kopitom in sunil, da se je sesedla na tla in bridko zajokala. Kralj je nemo stopal ob meni, ko sem odhajal iz župnišča. Pes Laisi mi je ob cesti mahal z repom in me tako milo gledal. Potrepljal sem ga rekoč: “Zvesto čuvaj naš misijon in kmalu nasvidenje." Zunaj župnišča se je zbralo več kristjanov. Pokleknili so in do kolodvora so mi prinašali darove. Tam me prejeli od mene zadnji blagoslov. Med potjo je čakal že g. Wolbang ves obložen z darovi vernikov. Kralj naju je nemiren prisilil na avto in srepo gledal na najbolj zveste mladce, ki so stali ob avtu in nama mahali v pozdrav, dokler avto ni odbrzel. Odhajala sva iz Ning-iii ja kakor premaganca in vendar kot zmagovalca. Tudi Kralj je to čutil. JANE% KOPAČ CM povsod zelo lepo sprejet, naravnost z občudovanjem. 'tiskan je tul v 4.000 izvodih in razposlan prav med vse izseljence po svetu kamor tuni v [slovensko primorje, In sicer tako, na so ga domala vsi imeli ze za Misijonsko neneljo. S tem listom ze je Slovenski misijonski odsek dosegel, da smo se vsi rojaki na svouodi povezali v enotni misli na prooleina-tiko širjenja Cerkve, osvajanja sveta za Kristusa 'V današnji odločilni doni. Gotovo bralci tega lista niso ostali samo pri mislih, ampak so pod njega vplivom tiste dni tudi več molili in žrtvovali za misijone, in če je resnično tako bilo, se je Slovenskemu misijonskemu odseku ta nemajhni propagandni napor in strošek bogato izplačal. Je pa Slovenski misijonski odsek letos še na drug način skušal povezati rojake po svetu v enotni misli za Misijonsko nedeljo: S ČL A n 1X1 MlalJONSKEUA ZNAČAJA, ki jih je poslal sledečim SLOVENSKIM LISTOM V OBJAVO. “SVOBODNA SLOVENIJA" je prejela članek prelata dr. Odarja “Misijonska nedelja , "OZj> ANlLO” pa je objavilo več drobnih misijonskih misli. To v Buenos Airesu. Izven Argentine sta na Koroškem prejela “NAŠ TEDNIK” članek o dr. Lambertu Ehrlichu, “VEHA IN DOM” pa članek: “Kaj moram vedeti o misijonih”; v Slovensko Primorje je bil “DEMOKRACIJI" poslan članek "Kulturni pomen misij onstva”, “KATOLIŠKEMU GLASU" pa članek o važnosti Cerkve Za narodnost pod misijonskim vidikom. Istemu listu je bil poleg tega poslan v objavljanje še daljši sestavek misijonarja g. Janeza Kopača CM o tem, kako so se kitajski katoličani žrtvovali za naša dva misijonarja v borbi s komunisti. Končno je bil poslan za rojake v USA “AMERIŠKI DOMOVINI” daljši potopis g. misijonarja Wolbanka: “Kako so naju izgnali”. Dva izmed najvidnejših predstavnikov-laikov slovenskih starih in novih naseljencev v USA Anton Grdina in dr. Valentin Meršol, pa sta za Misijonsko nedeljo v istem listu objavila skoro pol strani obsegajoč članek s pozivom k misijonskemu sodelovanju. Santa od sebe je pa objavila prav lep članek o socialnih problemih v misijonskih pokrajinah “DRUŽABNA PRAVDA". V Buenos Airesu izhajajoči dvomesečnik “SLOVENSKA BESEDA" pa itak v zadnjih številkah objavlja dragoceno misijonsko gradivo: sestavek prof. dr. Jakliča o Baragi kot kulturnem delavcu. — Poleg te splošne propagandne akcije za rojake po svetu je imel Slovenski misijonski od. sek še posebno skrb, da bi se letošnja Misijonska nedelja zlasti LEPO PROSLAVILA V VELIKEM BUENOS AIRESU, kjer živi največ ja skupina begunskih naseljencev in je versko, kulturno življenje najbolj cvetoče. Sodeloval je s čč- gg. dušnimi pastirji, da se je misijonska misel in molitev pri službi božji dopoldne kar najbolj poudarila. Za popoldne pa je povabil vse rojake iz raznih središč k SKUPNI MOLITVENI URI za misijone in k njej sledeči MISIJONSKI PROSLAVI. Oboje se je vršilo pri gg. salezijancih na Bel-grano v Buenos Airesu. Ob 17 je vodil molitveno uro, v katero je vpletel prav bogat govor o potrebnosti molitve za misijone, univ. prof. dr. IGNACIJ LENČEK. Ob 1« pa je v dvorani najprej imel slavnostni govor reKlor slovenskega semenišča prelat ar. ALujZlJ ODAR, ki je po vdati 1 in od vseh strani osvetli! aktualnost misijonske akcije v vseh, tudi i današnjih in naših razmerah in časih, nakar je predsednik Slovenskega misijonskega odseka g. MARJAN LOBODA podal poročilo o delu odseka v preteklem misijonskem letu. Urednik “Katoliških misijonov" in voditelj Slovenskega misijonskega odseka č- g. LADISLAV LENČEK CM pa je podal v skoro 10« skioptičnih slikah oris življenja in dela vseh slovenskih misijonarjev po svetu. Vsa prireditev je v izrednem redu potekla v popolno zadovoljstvo tako prirediteljev kot številnih navzočih rojakov, ki so se vabilu na proslavo veliko obilneje odzvali kot lansko leto, kar je vsekakor ugodno znamenje za razvoj misijonske misli med nami. Na samo Misijonsko nedeljo je Slovenski misijonski odsek začel tudi z OBNAVLJANJEM ČLANSTVA DRUŽBE ZA ŠIRJENJE VERE, katero akcijo bo nadaljeval, dokler ho potreba, da se pobere članarina za leto 1952 od starih članov (pri čemer se jih vzpodbuja tudi k redni molitvi) in da se pridobi še kar največje število novih. V letu 1951 je bilo članov BŠV okrog- 800, od tega nad 600, ki so poravnali članarino, h čemer so nam na vrhovnem vodstvu DšV za južnoameriške države, Argentino in sosednje, časti tali, kalna j zlasti člani DŠV, pa tildi vsi ostali rojaki s svetim ponosom vzamejo na znanje. TUDI V MEN DOZI so proslavili rojaki Misijonsko nedeljo. Pri slovenski pridigi se je povdarjala DšV, katero bodo no Misijonski nedelji živahno obnavljali. Popoldne so pa imeli molitveno uro za misijone ob lepi udeležbi. Bazpeč-ali so okrog 100 izvodov lista “Misijoni" in prodali v nekaj dneh 21 življenjepisov “Baraga". V GORICI so imeli za Misijonsko nedeljo redko srečo, da se je liste dni tamkaj mudil od kitajskih komunistov izgnani misijonar č-g. JANEZ KOPAČ CM. O svojem misijonskem propagandnem delu sam tole poroča: “Bil sem povabljen, da vernike malo raz-pcložim za misijone in misijonsko nedeljo. Hitro sem šel na delo. V OBEH SLOVENSKIH LJUDSKIH ŠOLAH sem že imel skiop-tično predavanje o Kitajski in kitajski mladini. Prav tako tudi pri dijakih v ALOJZIJE-VlščU. V sredo zvečer sem imel PRI KULTURNEM VEČERU poldrugo liro dolgo predavanje o Kitajski. Dvorana je bila polna in so z zanimanjem poslušali. Za uvod so me pa takoj pnvi dan povabili na božjo pot na STARO GORO, kjer sem imel za Slovence mašo in marijansko-misijonsko pridigo. Jutri priredi DEKLIŠKA MARIJINA DRUŽBA misijonsko akademijo (misijonska nedelja!) ; mene so naprosile za poluren misijonski govor. Jutri zjutraj bom imel v DVEH FARNIH CERKVAH slovensko misijonsko pridigo, nato š<* v TREH ŽUPNIJAH NA DEŽELI skioptič»<> predavanje o Kitajski.” SLOVENSKI MISIJONSKI ODSEK i OČETOM nsr MATERAM Kako premagaš otrokov« trmo Mnogo skrbi povzroča staršem otrokova trma, ki se v večji ali v manjši meri prej ali slej pojavi pri vsakem otroku. Zlasti je pogostna okoli 3.—4. in 13.—Iti. leta. često postane celo nekaj trajnega in more preprečiti uspešno vzgojo. Zato je zaskrbljenost staršev zaradi otrok upravičena. Zgrešeno bi bilo, če bi zaradi trme starši otrokovi volji popuščali. Enako bi bilo zgrešeno, če 1)1 skušali otrokovo trmo streti s silo, s telesnimi kaznimi, ker bi te mogle povzročiti na otroku usodne nasledke, kakor smo to omenili v odstavku o telesni kazni. Otrokove trme na vzgojitelji tudi ne smejo prezreti niti dopuščati. Kajti maščevalo bi se nad njimi in nad otrokom. Kaj storiti? če hočemo otrokovo trmo premagati mirno, brez hudih nasledkov, moramo najprej ODKRITI VZROKE TRME IX JIH ODSTRANITI. Tako bo prenehala, trma sama no sebi. Spoznati resnično vzroke za trmo pa ni vselej lahko. Temeljito je treba poznati otroka, pa tudi sam sebe in svoje vzgojno delo. Kajti največkrat povzroči otrokovo trmo vzgojitelj sam. Poglejte nekatere najpogostejše vzroke! Vse, kar bomo povedali o tem, velja za otroke zgodnjih let, zlasti pa še za dozorevajoče mlade ljudi. 1. TRMO ČESTO POVZROČI ŽE OTROKOVA NARAVA SAMA. A ČE SE TRMA VSTALI, NOSIJO KRIVDO ZA TO VZGOJITELJI SAMI. a) Okoli tretjega ali četrtega leta se začne otrok ZAVEDATI SAM SEBE, ZAČNE MISLITI VEČ NASE. Hoče, da tudi drugi mislijo predvsem nanj, želi si mnogih pozornosti, posebne dobrote. A če ima n. pr. manjšega bratca ali sestrico in vidi, da se starši bolj zanimajo za te, ga to zelo boli. Zapre se vase, odtujuje se staršem, ne zaupa jim. Začne pasti trmo. Zato bodi posebej še v teh letih dober s svojim otrokom, zanimaj se zanj, rad mu pokaži svojo ljubezen. A nikdar ga ne razvajaj v ničemer. Ko moraš skrbeti bolj za njege-vega mlajšega bratca ali sestrico, lepo mirno pojasni svojemu tri ali štiriletniku, da je on zdaj že velik, da si v mnogem pomaga lahko že sami, da na je njegov mlajši bratec (se- strica) še ubožec, ki si sam ne more j »omaga ti nič- Zato je pač treba bolj skrbeti zanj, čeprav imaš enako rad tudi njega. Otroka tudi lepo povabi, naj kot večji tudi sam lepo skrbi za bratca in mu pomaga. Tako se bo čutil važnega, pomembnega, ne več odrinjenega in zapuščenega. Važen vzrok za trmo je s tem odpravljen. Okoli 13.—15. leta začne mlad ČLOVEK DOZOREVATI. Močno se razvija telesno, na-gleje kot sicer tudi duševno. Poln je občutja moči, v njem RASTE SAMOZAVEST, VOLJA PO SVOBODI IN NEODVISNOSTI. TA teženja so naravna in lepa, so nujen pojav zdravega duševnega razvoja, če vzgojitelji teh teženj ne upoštevajo, ampak jim nasprotujejo kot nečemu, kar je slabo, otroku v škodo, se v njem vse upira. Svoboda in neodvisnost so mu najvišje vrednote, zato jih brani zoper vsakogar, in če ne more ali si ne upa drugače, pase trmo. Zato spoštuj v doraščajočem človeku željo po svobodi ih neodvisnosti! Zaupaj mu, a skrbi, da bo vsega tega tudi vreden in da mu ne bo v škodo. Kako to doseči» o tem bomo govorili nadrobneje v naslednjem letniku. Otrok v letih dozorevanja čuti v sebi vse POLNO NEJASNOSTI IN TEŽAV. Sam sebi je često uganka. Zato sl želi dobrote in razumevanja bolj kakor kdaj koli poprej, če tega ne najde pri starših, se zapre vase, se odtujuje in upira, kjer le moro; s tem hoče dati (luška svojemu razočaranju, pa tudi ponosu, volji i>o svobodi in neodvisnosti. b) često povzroči trmo tudi kaka ZMOTNA IDEJA, za katero se razvname. To se more zgoditi predvsem pri dozorevajočem otroku. Kajti zlasti on po svoji naravi išče nekaj novega, velikega, išče ideale Za svoje življenje. če ima kako idejo za pomembnejšo kakor so nasveti staršev in poslušnost n ihn, če jo Ima za pomembnejšo kakor je bolečina, povzrO čena s kaznijo, vztraja pri svoji ideji kljub vsem opominom staršev in kljub vsem bolečinam, ki mu jih povzroči kazen. če je doraščajoči otrok trmast zaradi zmotne ideje, za katero se je razvnel, njegovo trmo moreš premagati s tem, DA ZMOTNI IDEJI VZAMEŠ POMEMBNOST IN PRIVLAČNOST. A to skušaj doseči z mirno stvarno razlago, nikdar pa ne s smešenjem ideje ali ötrokai Kajti s tem bi dosegel ravno nasprotno. Pri razlagi upoštevaj zlasti tiste nagibe, o katerih 'veš, da na otroka močno vplivajo. c) že po svoji naravi hoče otrok že zelo zgodaj UVELJAVITI SVOJO VOLJO. Zaradi naravnega nagnjenja k udobnosti mu je poslušnost često neprijetna, doraščajočim je celo znak manjvrednosti, omejevanja svobode. Zato se skuša volji vzgojiteljev upreti. Če se mu to kdaj posreči brez hudih nasledkov, se upre zopet in zopet, čim večkrat se mu posreči, tem večkrat se upre. Končno sploh ne uboga reč. Postane trmast po krivdi vzgojiteljev, ki so popuščali od svojih upravičenih zahtev ali pa so od svojih nepremišljenih zahtev popustiti morali. č) čim bolj otrok dorašča, tem bolj SI ŽELI SAMOSTOJNOSTI. To je zahteva zdrave narave. Sam hoče vršiti vse, kar zmore, če ga starši pri tem ovirajo, če ga hočejo n. pr. nositi, ko že lahko hodi, mu hočejo sami odločati igro, ki si jo že sam lahko izbere, mu ne puste nobene samostojnosti pri delu ali pri igri, čeprav bi bila brez škode zanj, se v otroku, zlasti v doraščajočem, vse upira. Začne nasprotovati in se upirati tem bolj, čim bolj dorašča, čim bolj je zdrav in bister in čim bolj vzgojitelji omejujejo njegovo samostojnost. Upira se na tudi tem bolj, čim bolj si domišlja, kako zelo je že sposoben za vse. Zato so navadno zelo trmasti tisti otroci, katerim starši ne dovolijo nobene samostojnosti, in tisti, ki jih starši na vse nretege hvalijo, morda celo v njihovi navzočnosti. d) Trmo povzroča često tudi ČUSTVO MANJVREDNOSTI, ki ga v otroku more po. vzročiti telesna ali duševna hiba, ali pa nepremišljeno ravnanje vzgojiteljev. Telesno ali duševno zaostali otroci so često močno zagrenjeni, zlasti še, če jim drugi dajo čutiti, da niso enakovredni, ali če jih pomi. lujejo. To rado povzroči pri zaostalih nekako zaroto, da se hočejo na vsak način odlikovati vsaj na tem ali onem področju, ki jim je dostopno in kjer upajo doseči kaj pomembnejšega, Z vso silo se zato hočejo udejstvovati na tem področju, drugo delo in druge dolžnosti na opuščajo in so nedostopni za vsako besedo, ki nasprotuje njihovim mislim. Često postanejo v svoji zagrenjenosti tudi zlobni, se hočejo odlikovati v slabem, dobremu pa trmasto nasprotujejo, kjer le morejo. Zato bodi do otroka, ki je duševno ali telesno zaostal, še posebej zelo dober. Z velikim razumevanjem in potrpežljivostjo mu odkrivaj področja, kjer lahko tudi on veliko doseže, in mu dopovej, (la more postati velik zlasti po svoji dobroti in zvestobi v malem itd. Dajaj mu pogum. čustvo manjvrednosti pa morejo povzročiti tudi starši sami z neprevidnim ali celo krivičnim ravnanjem, če so n. pr. do bolj nadarjenih ali bolj prikupnih ljubeznivejši kakor (lo manj nadarjenih ali manj prikupnih; če neopravičljivo dajejo prednost mlajšim pred starejšimi ali narobe; če enega radi hvalijo, drugega neopravičeno raje grajajo, če enemu vse dovolijo, drugemu ničesar ali premalo; če so mlajši brez zadostnega varstva pred starejšimi itd. čustvo manjvrednosti povzroče starši često zlasti v dekletih, če v družinskem živ. ljenju dajejo prednost fantom; če večjo skrb posvečajo fantovi izobrazbi, dekletovi pa le malo; če govori mati le o fantu, o njej nič; če stavijo vse upe le nanj, nanjo le malo; če fanta n. pr., ko joka, karajo, češ: “Vedeš se kakor dekle.” čustvo manjvrednosti pov. zroči dekletu tudi to, če opazuje fantov po. gum, telesno moč, pretepaškega duha in zaradi napačne presoje podcenjuje svojo dekli, ško naravo in nežnočutnost. Zlasti pa raste čustvo manjvrednosti pri dekletih v tisti družini, kjer je mati kakor brezpravna!. To čustvo manjvrednosti more dbbiti Incestne iziteze tudi v zunanjem razmerju do staršev; povzroča podobno trmo in upornost kakor pri telesno ali duševno manj razvitih. 2. V MNOGIH PRIMERIH PA TRMO OTROK POVZROČIJO POVSEM LE VZGOJI. TELJI S SVOJIMI NAPAKAMI PRI VZGOJI. a) Trmo otrok povzroči NALAGANJE PRE. TEŽKIH DOLŽNOSTI. Prav je, da otroka po. časi navajamo k resnemu delu, a če mu nalagamo pretežko delo, otrok z delom morda po. skuša, a ko vidi, da ga ne zmore, se začne dela bati in se mu izmika; če ga skušamo prisiliti k spolnjevanju pretežke dolžnosti, otrok morda začne jokati, cepetati, se vrže na tla in tako ugovarja zoper pretežko zahte. vo. Če staviš ponovno na otroka pretežko zahtevo in pri njej vztrajaš, se bo zaradi tega ponovno uprl; polagoma se bo začel upirati tudi lahko zmogljivim deloifTlh dolžnostim. Postal bo neubogljiv in trmast po naši krivdi. b) Prej ali slej postane TRMAST TUDI VSAK RAZVAJEN' OTROK, ki mu vzgojitelji v vsem le ustrezajo, mu z vsakim naporom prizanašajo, mu življenje čez mero lajšajo, želje in zahteve takega razvajenca rastejo iz dneva v dan do tiste meje, preko katere tudi najpopustljivejši vzgojitelji ne morejo. In ko mu končno kaj odrečejo, otrok gleda ves začuden, kako je mogoče, da bi' ne obveljala njegova volja. Svojo voljo hoče zdaj uvelja. viti s silo, postane trmast no krivdi vzgojite, ljev, ki so ga razvadili. c) Otrok si že od zgodnje mladosti ŽELI OBILO VESELJA, če mu ga vzgojitelji ne nudijo, ne omogočijo, ampak nasprotno mu ga onemogočajo, nad njim vedno vro, ga gra. jajo, mu ne priznajo nobene vrline itd., postane zagrenjen in do njih nezaupen, zato se tem teže pokori in tem laže in gotoveje upira njihovim zahtevam. Otrok kaže trmo tem bolj, čim manj je v družini sonca in čim več je neviht in groma. č) Oti-okovo trmo često povzroči tudi KRIVIČNA OBSODBA ALI KRIVIČNA KAZEN, BREZSRČNO ALI PRESTROGO RAVNANJE, ZLASTI PA SMEŠENJE PRED DRUGIMI, po. sefcno pred sovrstniki ali starejšimi. V otroku more povzročiti trmo tudi spoznanje, da se je komu drugemu s trmo posrečilo to ali ono, česar sam ne more doseči niti s pridnostjo niti s prošnjami. d) Otroka more napraviti trmastega tudi KAKA POVSEM NEPRIČAKOVANA ZAHTE. SPOŠTOVANJE DEKLETOM “Kako boš mogel ceniti ženo, ge ne spoštuješ dekleta? Jih vidiš tukajšnje fantine, kako postajajo ob hišah, na vogalih, guješ njihove opazke, po-žvižge mimoidočim dekletom! Kako se ti zde ti “fßntje”? Kajne, kako “korajžni” so! Sprva se nama je čudno zdelo vse to in pomilovala sva te uboge prostake. Danas pa to nama ni več novo; pomilujeva jih pa še vedno. Jih li res? — Ali pa se nisva morda že tudi midva privadila temu vedenju? Si se že' kdaj spozabil, da si se »podtaknil tudi ti ob dekle, ki je šlo mimo tebe? Se ni li tudi tebe oklenil oni nizkotni pohlep, da si oblajal dekle,kot to delajo tukajšnji pobalini? — -Ne zato, ker ti je bila všeč za ljubezen, — za greh si jo poželel-------! Ne, dragi brat, to ni za naju! Prenizkotno, preprostaško je to! Nočeva takega fantovstva! To je pobalinstvo, brez značaja, brez dostojanstva, brez časti in —■ brez Boga! Bodiva neodjenljiva v svojem fantovskem viteštvu, saj ga podpira Kristus, ki je v Mariji povzdignil dekle in ženo ter ji dal čast in dostojanstvo. Ne, nama ne sme biti dekle predmet opazk in uživanja, kot to mislijo “fantje na vogalih”. Ona je poklicana za vse lepšo, vzvišeno nalogo. Bog je položil vanjo svoj blagoslov; dal V A; otrok je n. pr. prej pri jedi vedno sedel v materinem naročju, zdaj ga pa mati nepričakovano, brez vsakega predhodnega pojasnila posadi na stol z naročilom, naj sedi in je sam. To je za otroka bila prenagla sprememba. Zato se ji često upre, joka, cepeta, noge jesti. Ali pa n. pr. mati otroka z vozičkom vozi ali ga nosi na sprehod; otrok je doslej še vedno v vozičku ali v naročju udobno sedel. Nepričakovano, brez vsakega predhodnega pojasnila, ga mati postavi na tla z naročilom, naj gre peš. Saj bi otrok morda že lahko šel. A naročilo je prišlo prehitro, otrok nanj ni bil pripravljen, zato se mu zdi pretežko. Upre se, joka, vrže se na tla. Zato naj mati otroka na prelom s kako navado pripravi s primerno spodbudno besedo, da bo otrok spremembe vesel in nanjo ponosen. 3. Zgoraj POVEDANO NAM ŽE TUDI ODGOVORI NA VPRAŠANJE, KAKO NAJLAŽE PREPREČIMO OZIROMA' PREMAGAMO O. TROHOVO TRMO. a) Preprečimo jo s tem, da se VARUJEMO V SAKE NAPAKE IN VSEGA, KAR MORE TRMO POVZROČITI. Zato se pri vzgoji skrbno varujmo zgoraj omenjenih napak. Oskrbimo sami otroku to, kar nujno potrebuje in do česar ima pravico, nikdar pa mu ne dajajmo tega, kar hoge izsiliti z jokom ali s trmo. b) če se pa trma že pojavi, poFščimo vzrok. Morda je vzrok v otrokovi starosti ali pa, kar je veliko bolj verjetno, v našem ravnanju. VARUJMO SE TOREJ V BODOČE TE NAPAKE. A tudi otroka, zlasti starejšega, ko se kuja, povsem mirno POUČI, KAKO NA. PAČNO JE NJEGOVO POČETJE, ter ga na to pusti pri miru, pa naj se še tako joka ali kuja. Ko trma popusti, mu še enkrat mirno, dobrohotno, jasno a kratko nazorno pokaži, kako smešno je bilo njegovo vedenje. Pri majhnem otroku zlahka premagaš trmo zlasti s tem, da njegovo POZORNOST KRATKO IN MIRNO OBRNEŠ NA KAK DRUG PRED. Mi'ET, delo ali igro, ki ga zanima in veseli. S tem zaposliš njegovega duha, odtegneš nje. gove misli prog od vzroka trme in trma zato popusti. * '**’ NIKDAR PA NE SKUŠAJ OTROKOVE TRME “STRETI” S TELESNO KAZNIJO ALI S SVOJIM TRMASTIM VZTRAJANJEM PRI KAKI NEOPRAVIČENI ALI NESPAMETNI ZAHTEVI. Kajti s kaznovanjem otrokove notranjosti ne spremenil in zato gesto niti z najhujšo kaznijo trme ne bo| strl, ampak boš otroka le še bolj zakrknil. S trma. stim vztrajanjem pri neopravičeni ali nespametni zahtevi bi pa jemal le sam sebi ugled, ker bi skušal otrokovo trmo premagati s svojo trmo. I)R. RUDOLF HANŽELIČ ji je sveto nalogo materinstva, On sam ji je dal čast in spoštovanje! In ena izmed mladenk bo nekoč moja nevesta, mati mojim otrokom. Kaj bi dejal, ko bi zvedel, da so se kjerkoli norčevali iz nje ali jo ogovarjali z nesramnimi opazkami?! Mar bi mi bilo res vseeno? — Njo, ki bo nekoč moja nevesta in žena, hočem ljubiti z vsem spoštovanjem. Storiti moram vse, da ji ne bom v spodtiko v njenem čistem in poštenem dekliškem življenju. Viteški hočem biti tudi do drugih deklet. Nikoli ne bom omadeževal svojega ponosa z nesramnim vedenjem, z umazano, nespodobno besedo v očeh dekleta! Poštenim hočem biti v oporo padlim v dvig! To je moje geslo. PISMO IZ DOMOVINE Prisrčno pozdravljena, draga sestra, onkraj morja! — Tvoje pismo mi je prineslo veselje ob misli, da smo ge vedno povezane med seboj. Iskrena hvala zanj! Po mnogočem sprašuješ in marsikaj poveš. To, da vam listje 'brsti in da pomlad priha ja v vaše mesto sedaj, ko pri nas že “jesen razgrinja sive pajčolane”, si prav ne morem predstavljati. Budi mi le zavest, kakšne ogromne razdalje naju ločijo. Si se že kaj privadila tem prevrnjenim letnim časom? Nuš sončni maj v jesenski puščobi, o kako mora biti to čudno in tuje. . . Veš, draga sestra, danes bi Ti pa rada po-\edala, kako sem preživela svoje proste dni. Posebno srečo sem imela: na Triglavu sem bila. Kaj se pravi iti iz zatohlih mračnih prostorov za nekaj dni v gore, ve le tisti, ki sam tega pogreša, ali če sam isto življenje okuša-Kako srčno rada bi Te povabila s seboj, saj vem, da tega tam v velemestu pogrešaš in da hrepeniš po skalnatih vrhe*. Morda bodo vaše želje uresničene in bova še kdaj mogli zapeti n od temnomodrim planinskim vrhom: “Visoko vrh planin stojim...” Morda... če Bog da! Manjša družba nas je bila. šumeči gozdovi, bistre vode in ptičji spevi so nas razveseljevali po poti. Skalnati vi li Triglava nas je s svojo mogočnostjo vabil. In res, priznati ti moram: lepo je v višavi, lepo, ko dosežeš vrh po dolgili urah naporne hoje. Duša zavriska, ko doseže vrh in spozna, da je na vrhovih najiepše, čeprav straši naporna pot do tja. Veš, tako je: čim višje greš, bolj si srečen. Kakor pri iskanju Boga. Čim bolj težka je pot do Njega, tem večja je nato sreča pri Njem. Pa nam tolčejo v glave, da bomo imeli raj na zemlji. Kako neki, saj je še na zemlji v višini gora najlepše, a vrhove le s trudom dosežemo. No, saj oni ostajajo le v nižavah, zato tega niti spoznati ne morejo. Bog daj, da bi tudi oni kdaj spoznali srečo višin! Pri hoji po triglavskem pogorju sem našla cvet planike. Si predstavljaš, kakšno veselje me je prevzelo. Prvič v življenju sem sama utrgala ta dragoceni cvet! Z vso skrbnostjo sem temu cvetu priložila še drugih gorskih rož, s katerimi so bile v tistem času naše gore posute, kakor je jasno večerno nebo posuto z zvezdami. Veš, res lepa je naga zemlja! Ni zaman dejal Cankar: “da je Bog natrosil polno prgišče lepote nanjo". Pri Triglavskem jezeru smo počivali. Sedla sem nekoliko vstran oeli in modri cvet. “Najvišja pa je ljubezen,’’ je dejal sv. Pavel. Ljubezen, ki druži in ne razdira. Kajne, saj vam je še ne manjka, saj so je še polne vaše duše? O, ko bi vam mogla zakričati na ves glas preko oceatuv, bi kričala po ljubezni, katero tukaj srd in medsebojno sovraštvo uničujeta. Ljubezni manjka danes v svetu, zato je prišlo vse hudo nad nas. . . O poglej, kaj sem spoznala! Sama naša zemlja mi je dala tri cvetove v roke: beli — modri — rdeči . . . Bela — modra — rdeča barva, si ponavljam. . . čistost, zvestoba, ljubezen ... In Ti zbiram pozdrave z vseh delov naše zemlje, saj jo imam vso skoraj preti očmi, zbiram jih, a ne samo Tebi, vsem so-sestram, da bo vsaka od svojega doma prejela pozdrav. Tebi pa pošiljam te tri rože za spomin. . . Tvoja sestra v domovini ALI ŠE VEŠ--. . . .da je bila novembra 1941 prva množična obsodba italijanskega fašističnega sodišča v Ljubljani — 16 Barjanov je bilo obsojenih na smrt. TO .TE PAVČIČEV JANEZ Saj mi ga že poznamo, kajne. . . Med letom smo se mu približali in spoznali veličino njegovega značaja. Naš brat — vzornik “na širokih cestah”. . . Iz naših vrst je izšel, borec za Kristusa in Slovenijo, zato je moral umreti pod noži zločincev z masko svobode na hinavskih obrazili. Odšel je, kot je odšlo tisoče naših bratov: da je bližje, bolj med nami. Ne bo nas požrla tuja cesta; mi gremo pogumno naprej, po poti, koder je hodil naš Janez in drugi naši bratje. . . ! ZA KRISTUSA IN SLOVENIJO! . . .da je bil od 23. do 24 novembra 1943 partizanski napad na VS v Grahovem, kjer je zgorela posadka F. Kremžarja, med njimi tudi pesnik France Balantič. . .da je bilo 27. na 28. novembra 1942 mučenje prvega protikomunističnega ilegalnega borca proti okupatorju “Istoka” — Do-brivoja Vasiljeviča in njegovega kurata p. Norberta Klemena na Suhorju v Belokrajini. . . .da je novembra 1941 začel izhajati protikomunistični in protiokupatorski podtalni list ‘‘Svobodna Slovenija”. ... da je bil 4. decembra 1941 kot prvi od komunistov umorjen protikomunistični borec v Ljubljani ing. Enter. ... da je bil 6. decembra 1943 napad na Vel. Lašče — padel je poveljnik Danilo Capuder. . . .da je bil 14. decembra 1943 napad na Kočevje; prva velika zmaga domobrancev. Pogreb padlih borcev na Orlov vrh v Ljubljani. . . .da je 23. decembra 1943 izšla “protikomunistična izjava slovenskega naroda”, ki so jo podpisali vsi vidnejši predstavniki javnega življenja. ... da je 27. decembra 1944 umrl v Rimu voditelj goriških Slovencev dr. Janko Kralj. . . da je 31. decembra 1942 umrlo na Rabu v koncentracijskem taborišču na en dan 14 Slovencev. Kog» ne pretreseta sovraštvo in krutost, s katerima groze božji sovražniki po mnogih deželah zatreti vse, kar je božje in krščansko? — Ni mogoče, da bi proti združenim četam teh ljudi ostali še naprej needini in razkropljeni tisti, ki jim sveto krstno znamenje nalaga dolžnost vojskovanja v Kristusovih bojih. — Verig» obsodb, mučenja, ječanja in krvi znanih in nepoznanih in neštetih množic, ki so pred kratkim trpele in trpe danes zaradi stanovitnosti v kreposti in zaradi zvestobe krščanski veri, so kot vsak da» močnejši krik in t» je za vse nujen poziv k edinosti Cerkva. (Pij XII., 12. septembra 1951) v izrednem svetem letu SMERNICE KRISTUSOVEGA NAMESTNIKA Poziv k edinosti Cerkve Petnajst stoletij poteka od kalcedonskega cerkvenega zbora. Na njem je zbranih 360 škofov obsodilo krivi nauk Nestorja in njegovih pristašev monofizitov, ki so tajili v Jezusu Kristusu dve naravi, božjo in človeško. Zbor je enodušno sprejel dogmatično poslanico papeža Leona Velikega, izdano 13. junija 449, in z njo vred učil, da je “eden in isti božji Sin in Gospod Jezus Kristus, popoln v božanstvu in v človečnosti, pravi Bog in pravi človek, sestavljen iz telesa in razumne duše, bistveno enak Očetu v božanstvu in bistveno enak nam v človečnosti. . . eden in isti Kristus... v dveh naravah brez mešanja, brez premenitve, brez ločitve, brez razdaljenosti; kajti razlikovanje obeh narav ne preneha z njihovim združenjem, temveč se lastnost vsake od njih ohrani in obe se spojita v eno in isto osebo in eno hipostazijo." V spomin zbora v Kalcedoniji bo 14. oktobra sv. maša v lateranski baziliki; 18. bo blagoslovljen prvi kamen za spomenik papežu sv. Leonu Velikemu; 25. bo spominska prireditev, 1. novembra pa bo sv. oče prisostvoval maši pri sv. Petru. Dne 12. septembra pa je papež izdal encikliko “Sempiternus Rex“ (Večni kralj). Najprej oživlja dobo in dogodke kalcedonskega zbora, potem zavrača nekatere sodobne zmote v kristologiji, v tretjem delu pa kliče k povratku v rimsko Cerkev tiste, ki so se pred petnajstimi stoletji od nje ločili, in našteva vse, kar je sv. stolica med zadnjo vojno storila za krščanski vzhod. Na tem mestu se bero-besede, ki smo jih zgoraj ponatisnili. Dodaja jim: “Upanje na povratek bratov in sinov, ki so bili toliko časa ločeni od apostolske stolice, je opravičeno z neusmiljenim mučenjem toliko bratov in sinov. Naj nihče ne ovira odrešilnega božjega dela in nihče naj ga ne prezre!" Rešitev sveta je v molitvi Na praznik Marije sedmerih žalosti je sv. oče škofom vsega sveta namenil poslanico' “Ingruentium malorum”. V nji kliče vse vernike na pomnoženo molitev k Materi božji, da od nje izprosijo miru. Položaj je silno žalosten. “Bratska povezanost med narodi, porušena pred časom, se ni povrnila, pač pa povsod vidiš duše, ki jih bičajo sovraštvo in spori in grožnje novega krvavega spopada. K temu pride še nevihta preganjanja, ki se je razbesnila proti Cerkvi in jo neusmiljeno klesti s klevetami in bolečinami vseh vrst in se ne ustavi niti pred prelivanjem mučeniške krvi." Kakšnemu nasilju so podvrženi verniki v nekaterih državah, zato da bi odpadli od vere in se ločili od katoliške Cerkve! Kako brezmejno podla je borba brez-božcev proti nedolžnim dušam otrok! Ob vsem tein zlu In pred tolikimi nevarnostmi moramo podvojiti molitve. Papež nikoli ni prenehal zaupati ež Pij XII., ki je dogmo o vnebovzetju letos slovesno proglasil. Rudar — dušni pastir rudarjev “Dajte mi deset let, pa bom vrnil zakramentalnemu življenju polovico duš-” S temi besedami si je neki belgijski novomašnik, rudarjev sin, izprosil od škofa dušno pastirstvo v rudarskem okraju Walloon. Od tedaj je preteklo pet let in že se kaže, da bo mlademu duhovniku uspelo, kar je započel: Med svojimi "verniki'’ — skoro izključno socialisti, komunisti in anarhisti — je našel vse polno zastarelih predsodkov proti Cerkvi. Da je Cerkev le trgovsko podjetje, da drugače poroča in pokopava bogate kot revne, itd. — vse to, dasi so belgijski škofje že davno prepovedali razlike v obredih. Rudarski dušni pastir predvsem obiskuje bolnike. Ob njih je spoznal, da vsaj umirajoči žele postati katoličani. Odpor sorodnikov ni nezlomljiv. Nekoč je zvedel, da umira neka starka, pa je pri tisti hiši potrkal, “žal mi je. a mati noče krščanskega pogreba," ga je sprejela hči. “Prav. A nisem prišel, da jo pokop Ijem, marveč da ji odprem nebeška vrata." Tako si je priboril vstop in tudi dosegel, kar je napovedal. En dan v tednu dela v rudniku in je prostovoljni član rudniške reševalne skupine. Ni čud. no, da ga imajo rudarji radi in da se njili nagnjenje obrača tudi na Cerkev. Imenujejo ga fanta od fare in že je čul izjavo, da bi morali imeti za župana človeka take vrste kot je on. UMRLI SMO Umrli smo. Vi ste jokali, čeinti le? Saj nam je lepo. Jz nas ciklamni so pognali, ki jih rdeči v večer nebo. Splahnele gube so in žulji. Ne utesnnje nas več čas-Le včasih prilete metulji s pozdravi toplimi od vas. Res, Bog je mir. Tu je lepo, prosojno vse kot med kristali. A ko bi mogli, bi jokali. . . jokali, ker je — vam hudo. Janko SMRT IN BOJ V 7 6. letu je umrl veliki teolog in filozof Martin (Milet. Bil je posvečen v mašnika leta 1897. V prvi svetovni vojni je služil kot bolničar v francoski vojski. L. 1927 so ga izvolili za dominikanskega provinciala, dve leti pozneje je prišel v dominikansko glavno vodstvo. L. 1946 je postal nicejski nadškof. Kot svetovalec je bil tudi član sv. kongregacije za seminarje in univerzitetni študij. Napisal je nad 30 važnih del. Deset francoskih in tujih univerz ga je imenovalo za častnega doktorja. Še o “Albanski katoliški Cerkvi" Vatikanski radio je o tej komunistični stvaritvi povedal takele stvari: “Statut Albanske katoliške Cerkve", ki je prerezal vezi albanske Cerkve s sv. stolico, oživlja staro načelo “cuius regio, eins religio" (t. j. v vsaki deželi je obvezna vera tistega, ki vlada) in pomeni od, krito nasilje nad verskimi in državljanskimi svoboščinami in nad vestjo vernikov. Francoski absolutizem, ki hoče gospodovati nad telesom in dušo ljudi, se zdaj imenuje “ljudska demokracija”. Vladar ni več cesar, temveč po. litburo, in ta si prilašča ne le božje stvari, temveč celo Boga samega. Od statuta o albanski Cerkvi do odloka, ki bi zanikal bivanje Boga in Ga ostranil, je le korak; treba je samo kosa papirja, žiga in podpisa. (V razlago: Načelo “cuius regio, eius religio“ je vstalo v 30 letni vojni. Kljub papeževim protestom so ga postavili v westfalsko mirovno pogodbo 1. 1648. Državljani renskega palatinata n. pr. so zaradi te določbe morali v 60 letih štirikrat spremeniti vero.) Strah Madžarska vlada je poklicala pod orožje vse duhovnike, ki so mlajši kot petdeset let. “Kakšna strašna nevarnost grozi hrabri mali državi." bi se vprašal človek, ki bi prišel z lune, “da vtika v vojaške suknje celo posvečene osebe, ki jim ni nič bolj tujega kot orožje?” Vsi zemljani vedo, da rdečih tiranov ni strah pred sosedi, (.emveč pred vpoklicanimi svečeniki: boje se njih dela za zveličanje ljudi in njih vpliva na vernike. VM DR. PAJKU V SPOMIN Težko je bilo verjeti prvemu sporočilu iz Hamiltona, da je Gospodar življenja in smrti poklical k sebi svojega zvestega služabnika duhovnika dr. Janka Pajka. Vračal se je od bolnika 17. septembra zvečer iz sanatorija in na potu mu je prišla nasproti nesreča. Par ur še mu je poklonil Gospod, da je lahko prejel sv. popotnico in sv. maziljenje — kot plačilo, ker je tolikokrat nudil zadnjo tolažbo umira, jočim. Do zadnjega diha je bil pri zavesti in je molil. človeško govorjeno, bi mogel Janko Pajk še veliko dobrega storiti v vinogradu Gospodovem. Vsi pogoji so bili izpolnjeni. Bil je na, darjen, moder, poln energije in goreč za slavo Jezusovo. V Wellandu, kjer je pastiroval, je pretežno evropski živelj. Tu mora katoliški duhovnik biti vešč v jezikih, če hoče Cerkev predstaviti vsem kot nadnaravni dom. In Jan, ko je to zmogel. Govoril je sedem jezikov. Pri. digal je angleško, italijansko, slovensko in hrvaško. Tako je dostojno predstavil kanadskim katoličanom lik slovenskega duhovnika, ki povsod nesebično gara za duše. Zunanji videz je kazal raskavost v njegovem značaju. Mati je bila izpod raskavih alp in to potezo je verjetno dedoval po njej. Alpe so pa raskave le za tistega, ki se poskuša približati. a nima poguma priti blizu. Toda kdor je enkrat njih lepoto spoznal, prekoračil prve kamne, je videl, kaj se tam skriva, jih je vzljubil. Tako je bilo tudi pri dr. Pajku. Kdor je hotel pogledati, kaj se skriva za raskavim videzom in odrezavimi odgovori, je videl ple. menito duhovniško srce, ki rado pomaga, kjer vidi potrebo, a najraje skrivaj. Duhovniška preprostost je dajala osnovni ton njegovemu življenju, človeške hvale in ljudskega priznanja ni maral. Uporabil bom besede, ki jih je včasih ponovil kot izrek znanega modrega moža: “Kakor v liturgiji mora duhovnik s kadilnico v roki sprejemati tudi vonj kadila, čeprav mnogokrat skeli v nosu.” Ves prosti čas je pokojni poklonil Sloven, ceni. Seveda ni delal hrupa. Poleg skrbi za Dijaško zvezo je obiskoval slovenske farmar, je na Niagara polotoku. Bolj jih je poslušal, a malo govoril. Tako je zračil vzdušje in pripravljal razpoloženje za sprejem božjih naukov. Zanj pastoralno delo ni bila kramarija, ki bi jo vsiljeval ali prodajal. Duhovnik se mora bližati ovcam tako, da same začno gledati k pastirju. Slo. venski farmarji duhovnika v začetku niso marali, a po dveletnem delu so se začeli pri-bližavati. , Naloge duhovnika niso lahke. On mora re. sevati duše nadnaravnega zla. Navezanost ljudi na dolar se bliža hereziji. Protiutež je le duhovnik berač. In tak berač je Rev. Pajk bil — le v toliko, da nikdar ni prosil, ampak vedno dajal, čeprav je bil žep prazen. Sovražil je pridigo, ki bi jo duhovnikov zgled ne podpri, ker je vodila v farizeizem. Rodil se je 27. decembra 1916 v Ljubljani. Dovršil je klasično gimnazijo in vstopil v ma. riborsko semenišče, študije je nadaljeval v Ljubljani. 7. julija 1940 je bil posvečen v mašnika v Mariboru. Prvo duhovniško službo je opravljal skrivaj po navodilu škofa Tomažiča, ker so Nemci takrat večino duhovnikov izgnali. Njegovi domači” so spadali k ponos, nim in zavednim Slovencem in zato jih je pot vodila skozi ječe v koncentracijsko taborišče v Srbijo. Janko je moral iti z hjimi. Po nekaj mesecih se je taborišča rešil, se vrnil v Ljubljano ter se napotil v Rim h knjigam na Gre. goriano. 7. decembra 1944 je dolctoriral magna cum laude. Ostali čas do odhoda v Kanado je pastiroval v Rimu. 28. februarja 1948 je prišel v Kanado in je bil le on edini slovenski duhovnik med katoliškimi Slovenci v Kanadi. Z delom in nastopom si je pridobil ugled pri predstojnikih in kardinalu. Zato je lahko pomagal še drugim duhovnikom v škofijo. Pogrebno pontifikalno sv. mago je opravil nomožni škof Benjamin Webster ob polni cerkvi vernikov in 30 navzočih duhovnikov (bil je delavnik, ne sobota). Z govorom se je poslovil Rev. Puhnjak, župnik poljske narodne fare v Wellandu. Nato smo truplo peljali po njemu tako priljubljeni cesti v Torontu na duhovniško pokopališče (80 milj). Bogoslovci so zaneli poslovilne pogrebne psalme. Naj bi mu bil Bog dober plačnik! “Ameriška domovina” je o pokojnem duhovniku prinesla tudi tele lepe poteze iz njegovega življenja: Koliko je vsak posameznik vreden in kaj pomeni za skupnost, se je pokazalo najbolj jasno med zadnjo vojsko. Ta resnica velja tudi za nokojnega našega prijatelja. Vsa veličina njegovega značaja, pa tudi njegove požrtvovalnosti za slovensko skupnost se je po. kazala v tisti kratki dobi od septembra leta 1943 do junija 1944, ko je živel pod nemško okupacijo v Rimu. Za vse Slovence v Italiji, posebno na v Rimu, so bili to najtežji dnevi: ni jih morila samo velika skrb za vsakdanji kruh. bili so tudi v vedni nevarnosti pred nemško in laško policijo. I>koini dr. Pajk je preživel vso to dobo v Rimu, kjer je dovrševal in tudi končal svoje študije na Gregorijanski univerzi. Ni pa se posvetil samo učenju, pomagal je pri podtalnem narodnem gibanju, kjer je le mogel. Bili so taki gasi, da smo ge mogli upati, da nas bo zapadni svet vsaj malo poslugal. V tem upa. nju smo delali mnogo predstavk, memoran-dov, spomenic itd. Pokojni dr. Pajk je pri vsem tem sodeloval z veliko gorečnostjo in preskrbel vse zgodovinske podatke, ki so bili potrebni. Pod njegovim vodstvom so bile iz. delane tudi vse potrebne zgodovinske karte, ki so prigale o usodi našega narodnega ozemlja. Jemal je Nemcem in Italijanom pod nosom iz njihovih arhivov ves material, ki nam je bil potreben za zgodovinsko utemeljitev nagih narodnih zahtev. Ko so pa zavezniki po osvoboditvi Rima brskali za materialom in že začeli misliti, da so jim ga odnesli Nemci, jih je pokojni dr. Pajk smeje opozoril, kje ga morajo iskati. Še večjo požrtvovalnost je pokazal pokojni dr. Pajk kot podtalni kurir med Rimom in Ljubljano. Ljubljana je takrat imela dve poti za zvezo z zapadom, preko Rima in preko Švice. Pot preko Švice je trajala dolgo in ni bila zanesljiva, pot preko Rima je bila krajša in zanesljivejša. V srečnih slučajih ni trajala niti teden dni. Najtežji in najnevarnejši je pa bil njen sektor Rim-Ljubljana, kajti takrat ni obstojala nobena železniška zveza ali kak avtobusni promet. Edina prometna sredstva so bili nemgki vojaški avtomobili in avtobusi. Zelo težko in ge bolj riskantno 'pa je bilo z njimi voziti se, ker je moral biti vsak potnik pripravljen vsak trenutek na kontrolo Ge-stapa in nemške vojaške policije." Samo mladi ljudje, ki se niso bali ne utrujenosti ne rizika, so bili sposobni za to delo. Pokojni dr. Pajk je bil med najboljšimi in na j pozrtvo valnej širni med njimi, pa tudi med najbolj zaupnimi. Kadar koli je bilo treba prenesti kak važen dokument ali zaupno poročilo, je pokojni dr. Pajk brez pomisleka pristal na pot, čeprav ni bil preveč trdnega zdravja, saj so mu morali zdravniki odrezati pol želodca. Prenos takih dokumentov in poročil pa je bil izredno ne. varen posel. Ako bi ga zasačili Nemci, bi ga pri priči ustrelili, kajti Gestapo v teh zadevah ni poznala ne ozira ne šale. Pokojni dr. Pajk *"-> ie teh nevarnosti dobro zavedal, toda njegov pogum mu ni dovolil, da bi se zanje zmenil. Bog mu je dal srečo: nikoli ga niso ujeli, čeprav mu je parkrat grozila taka nevarnost. Imel pa je ge eno lastnost, ki je za ta posel neobhodno potrebna: znal je molčati. Bil je eden izmed tistih junakov, ki so tvegali, de. lali in — molčali. Na zunaj je biT pokojni dr. Pajk zelo skromna osebnost, na prvi pogled se človek ge zmenil ni zanj. Ako si se pa sprijaznil ž njim, si takoj začutil, da so težke prilike, ki je v njih živel, naredile iz njega zrelega moža vkljub njegovim mladim letom. Primer: Rektor zavoda Germanicum, kjer je nokojnik stanoval, je bil učen, zaveden, ugleden na tudi pravičen nemški jezuit, ki so ga spoštovali tudi njegovi nacistični nasprotniki in iskali stika z njim. Ta rektor je takoj spoznal, kaj je vreden pokojni dr. Pajk in se tesno povezal z njim. Dr. Pajk mu je točno naslikal položaj in trpljenje nagega naroda in rektor mu je gladko verjel. Da, ge več. rektor ie potem brez prikrivanja pripovedoval svo. jim nacističnim nasprotnikom — bili so to vplivni nacisTT —, kaka zverstva in zločine de- lajo med Slovenci. Rektor nam ni zamolčal, da so njegova izvajanja in njegove obsodbe gestapovskih metod v Sloveniji naredile glo. bok vtis na naciste in da so se običajno izgo. varjali samo s tem, da v Berlinu o vsem tem ničesar ne vedo. Pokojni dr. Pajk je trdno upal, da bo ge učakal svobodne dni za svoj narod in za svojo domovino. Božja previdnost je odločila drugače. Bo to že prav, akoprav nas je njegova nenadna smrt hudo prizadela vse skupaj, ki smo ga poznali in ki smo danes razkrop. ljeni po vseh kontinentih. Da bo Bog dal mir in pokoj njegovi dugi, bomo molili zanj. KANADA Socialni tečaj je priredila v juliju dijaška KA v Torontu za vse slovenske študente v proslavo 60-letnice “Rerum novarum”. Predavatelji so v šestih predavanjih podali in pov-darili glavne smernice, ki jih daje papež v okrožnici in ki morajo voditi pri reševanju današnjega socialnega vprašanja. ARGENTINA Slovensko semenišče v Adrogue, Veliki Buenos Aires, je že v svojih prostorih in so v za. četku septembra začeli z rednimi predavanji. Poletno bivališče meščana iz Buenos Airesa, ki nosi naslov “Buen Retiro — Miren dom” je postalo dom nagih bogoslovcev. Treba je bilo kar precej preureditve. Iz garaže so naredili lepo kapelo, za katero so dobrotniki iz mesta poskrbeli oltar, magna oblačila iz taboriščnih kapel pa so spet začela služiti svojemu namenu. Zgradbo je bilo treba deloma dopolniti deloma pa nanovo zgraditi n-ekatere prostore za stanovanja rektorja, profesorjev in bogo. slovcev. Pripraviti je bilo treba sobo za uslužbence, umivalnico in shrambo za prtljago, prav tako predavalnice, kar se je uredilo v treh tednih. Sredstva za preureditev in vzdrževanje (v kolikor ne zadošča pomoč iz USA) je poskrbel Odbor za slovensko semenišče v Argentini, ki ga škof dr. Rožman pozdravlja in potrjuje s sledečimi besedami v pismu č- g. Oreharju: ‘‘V pismu z dne 21. avgusta t. 1. ste mi sporočili imena odbora, ki ge je sestavil z name. nom, da poskrbi za naše bogoslovno semenišče, ki je brez strehe pravzaprav na cesti. Iz vsega srca se zahvaljujem vsem, ki so povabilo v odbor sprejeli, čujem med tem, da odbor že zelo blagoslovljeno deluje. Ves odbor, kakršen je,pozdravljam, in če sploh treba, po. trjujem; vsakemu posebej bi rad izrekel pozdrav in zahvalo. Naj Bog blagoslavlja od-borovo delo in vsakega odbornika poplača s svojo milostjo.” t Gregorij Rožman. 27. 9. 51. — Osrednji odbor je poskrbel, da so se po posameznih središčih sestavili krajevni odbori, ki skrbijo zlasti za organizacijo nabira, nja stalnih sredstev. Zlasti se povdarja želja, naj se rojaki oglasijo za redne mesečne podpornike, ker je na ta način najbolj sigurno poskrbljeno za stalna sredstva. Po sedanjih poročilih so ti odbori sestavljeni za mesto Buenos Aires, Ramos Mejia, San Justo, San Martin. Florida in Lanus. Vsi so začeli z vso vestnostjo zbirati sredstva. Povdariti je treba, da so se ljudje na splošno dobro odzvali, ne. kateri prav na vzpodbuden način. Z večjim enkratnim zneskom so se odzvali rojaki iz Rosario ter v obliki mesečnih prispevkov oni iz Cordobe. Gotovo odbor čaka še težko delo. preden bo organizacija zbiranja stekla in se ustalila ter tako zagotovila stalno podporo se. menišču. V semenišču je sedaj toliko urejeno, da imajo prostora bogoslovci in nekateri profesorji ter je za prihodnje študijsko leto mogoče misliti, da na mesta odišlih novomašni. kov pridejo gimnazijci kot gojenci malega semenišča. Ker bo treba zbrati sredstev vsaj okrog 6000 pesov mesečno, zato se je odbor z dopisi obrnil na vse organizacije v Argentini, naj med svojimi člani podpro odborovo prošnjo za prispevke. Pisal je tudi sloven. skim izseljenskim skupinam izven Argentine, naj po svoje prispevajo k vzdrževanju te usta. nove. Vse je odvisno od dobre volje in požrtvovalnosti nas samih; sami moramo semeni, šče vzdrževati, £e ga hočemo imeti. — Za vse dobrotnike se vsak četrtek daruje sv. maša. Naslov semenišča je: Rkvadavia 234, Adro-gue FCNGR, Prov. Buenos Aires, Argentina. Tel. 244.0996. Prireditev za semenišče sta pripravili dne 30. avgusta Slovenska dekliška organizacija ter Slovenska fantovska zveza. Že zjutraj so se zbrali pri sv. maši, ki jo je opravil rek. tor prelat dr. Odar ter se v nagovoru zahvalil dobrotnikom. Takoj po končani pobožnosti se je na semeniškem vrtu razvil vesel dan z govori, prizori in petjem. Vmes so dobili udeleženci tudi potrebnega prigrizka ter si ogledali prostore same. Dopoldanske udeležence, ki so odšli, so zamenjali novi popoldanski, tako da smemo reči, da se je vsega skupaj udeležilo te prireditve okrog 600 ljudi, kar je pri. neslo kar lep dohodek za stroške prezidave. Sliki levo predstavljata zgoraj rektorja semenišča, ko daruje prvo mašo v novem semenišču, spodaj pa del udeležencev prireditve za semenišče. Občni zbor je imelo Društva Slovencev dne 21. oktobra, na katerem je bil z malimi spre. membami izvoljen dosedanji odbor z g. Milošem Staretom. Sklenili so, da bo odbor v tem letu razpravljal o preureditvi organizacije slo. venskega izseljenstva v Argentini s tem ci. ljem, da se vse delovanje različnih organizacij čimbolj med seboj poveže, zraven pa pusti čim širša svoboda posameznim ustanovam. Iz zborovanja, ki po tukajšnjih predpisih mora biti vse v kasteljanskem jeziku, so poslali pozdrave predsedniku države Peronu in nad. škofu v Buenos Airesu kardinalu dr. Jakobu Al. Copello, od slovenskih osebnosti pa ljub. ljanskemu škofu dr. Gr. Rožmanu ter predsedniku Slovenskega narodnega odbora dr. M. Kreku v Severno Ameriko. Slovenska fantovska zveza je imela svoj letni občni zbor 7. oktobra, kjer so odbor, ki mu predseduje g. Langus Janez, precej za. menjali, dasi nimajo namena preokreniti sme. ri svojega dela. Duhovniške spremembe med Slovenci. S selitvijo slovenskega semenlgča iz San Luisa so odšli iz tamošnje škofije sledeči: Mons. dr. Al. Odar, dr. Janez Ahčin, dr. Ign. Lenček, dr. Fr. Gnidovec, dr. Filip Žakelj in so vsi spre. jeti v nadškofijo La Plata. Iz iste škofije je odšel v Bahia Blanca dr. Franc Kladnik, ki je koncem septembra promoviral na slovenski bogoslovni fakulteti v Adrogue za doktorja bogoslovja ter čaka nastavitve v novi škofiji. — č. g. Jakob Fideršek, doslej kaplan v Tres Aroyos v škofiji Bahia Blanca je dobil župnijo Huanguelen FCNGR, Prov. Buenos Aires. — č. g. Ivan Lovše je nastavljen kot kaplan v La Toma. škofija San Luls. Dekleta iz Slovenske dekliške organizacije pripravljajo dekliški dan pri sestrah Božje Besede v Villa Calzada za 18. november 1951, kjer se hočejo razgovoriti o najbolj perečih vprašanjih njihovega življenja, zlasti o vprašanju življenja v družini in pa priprave nanj. Bog daj srečo! “Moj prijatelj" za 1. 1052 je duhovni koledarček, ki ga je izdalo Slovensko dušno pastirstvo v Buenos Airesu in v njem gg. Ahčin, Gnidovec, Hanželič, Jaklič, Gerzinič, Jurak, Ign. Lenček, Odar, Orehar, Žakelj obravnavajo vprašanja, ki so važna za življenje slo. venskih emigrantov za danes ter podajajo po. ročila o verskem življenju Slovencev doma in v svetu. _ ^ MENOOšKA kronika Versko in kulturno udejstvovanje naše skupine je bilo v preteklih mesecih precej razgibano. Slovenska služba božja je lepo obiskana, otroci hodijo h krščanskemu nauku, prve petke obhajamo s slovenskim petjem pri sv. maši, tudi obhajilna miza ni prazna. Trikrat smo že organizirali skupno svetoletno romanje po predpisanih cerkvah za dosego svetoletnega odpustka. Sicer pa gremo zlasti v društvenem življenju vštric z Buenos Airesom, da tako ohranjamo čim večjo povezanost z ostalo slovensko skupnostjo. Posebej je omeniti tri važne proslave, ki so bile prirejene s složnim sodelovanjem dušnega pastirja, “Društva Slovencev v Mendozi’’, moškega pevskega zbora pod vodstvom Janeza Plahuta in ostalih tukajšnjih organizacij ter so zato potekle zelo lepo in rodile zaželeni uspeh, kot je obljubil Jezus: “Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi.’’ 20. maja je bila po litanijah pri mariani-stih proslava socialnih papeških okrožnic Re-rum novarum in Quadragesimo anno”. Na sporedu je bil uvodni govorček g. predsednika “Društva” Rudija Hirscheggerja, nato petje, deklamacija in daljše predavanje g. kaplana J. Malenška. 24. junija je bil spomin žrtev protikomunistične samooobrambe. Dopoldne jim je bila posvečena pridiga, sv. maša in žalostinke moškega zbora. Popoldne smo se spet zbrali po večernicah pri marianistili, kjer so se vrstile recitacije, petje s simboličnimi vajami, govorček in branje dokumentarnih odlomkov iz “črnih bukev”, ki ga je prednašal g. Ernest Hirschegger. 19. avgusta je po opravljeni devetdnevnici po družinah sledila v dvorani pri Srcu Marijinem obširna Baragova akademija, o kateri so poročali več “Katoliški misijoni”. 19. avgusta smo proslavili v cerkvi pri slovenski službi božji tudi srebrni redovniški jubilej č. matere prednice, naše dobrotnice, kjer se zbiramo k naši maši. Kljub raztresenosti po okolici Mendoze se čutimo med seboj povezani kot člani male slovenske fare, ki kaže veliko volje do življenja, zlasti še, ker je naša skupina blagoslovljena z mnogimi otročiči, ki so naš kapital in naše upanje. KOROŠKA Srebrna maša v Dobrli vasi. Srebrnomašnik preč. gospod Aleš Zechner, sedanji župnik v železni Kapli in dekan dekanije Dobrla vas, je bil rojen dne 13. julija 1902 v Dolnji vasi v žvabeški župniji. Gimnazijo je obiskoval v Št. Pavlu, končal pa je gimnazijske študije v Celovcu, kjer je vstopil tudi v bogoslovje. V mašnika je bil posvečen dne 11. julija 1926, kurat je postal 1. avgusta 1926, dvorni kaplan krškega knezoškofa pa 17. januarja 1927. — Poleg obilnih poslov, ki mu jih nalaga župni-kovanje v obširni župniji v železni Kapli, poleg dekanijskih poslov, vodi č. g. Zechner še slovenski-dušnopastirski urad krške škofije. Zaupanje naroda in zaupanje cerkvenih oblasti pa ga je postavilo za predsednika Družbe sv. Mohorja v Celovcu, ki naj bi postala spet osrednja slovenska kulturna ustanova, kjer naj bi bili v medsebojnem zaupanju in prijateljstvu, v delu za katoliška načela in pravice naroda povezani vsi Slovenci. Dne 11. julija 1926 sta prejela majniško posvečenje tudi preč. gg. Jožef Boštjančič, župnik v Apačah in pa Franc Repnik, župnik v Kotmari vasi. Nova maša v Gorenčah. Srednja vas je v soboto, 14. t. m., doživela izredno lepo slovesnost. Sprejela je novomašnika, Stadlerjevega Mirkeja. Kakor zmagoslavje je bil njegov prihod kot duhovnika sv. Cerkve v domačo vas. — “Prišel je,” kot je slavnostni pridigar dejal, “s hosano, kot Kristus na cvetno nedeljo, da takoj nato vzame križ svojega Mojstra in ga ponese skozi veliki teden duhovniškega Cerkev sv. Lovrenca pri Jezeru (okolica Bazovice. Primorska) življenja.” — V nedeljo je vsa domača fara z neštetimi verniki sosednjih in daljnih fara — celo iz Bistrice na Zilji so bili — spremila no-vomašnika, preč. g. Brumnika Mirka, od domače hiše k oltarju ob farni cerkvi, tja pod starodavni dve lipi, ki sta videli že več go-renških primicij. Senčen prostor je zajel — saj vročina je bila huda — na tisoče ljudi. — Ob asistenci duhovnikov, preč. gg. Marktla in Škorjanca, ki sta izšla oba iz gorenške fare, ter preč. g. Murija, ki so bili v fari 25 let župnik, je slavljenec zapel svojo prvo “glorijo”. Njegov lastni brat, sedaj župnik v šmarjeti pri Velikovcu, je v nagovoru orisal pot novo-mašnika k oltarju in pomen sedmega zakramenta. Srebrna maša v Kotmari vasi. V nedeljo, dne 8. julija, so obhajali kotmirški preč. g. župnik Franc Repnik petindvajsetletnico, odkar so prvič kot novomašnik pristopili k božjemu oltarju. Pred glavno sv. mašo se je zbralo pred župniščem veliko število faranov, zastopniki občine in šolska mladina. Cerkveni odbor je pozdravil g. jubilanta in jim izročil v dar v imenu cele fare dragoceni mašni plašč. V imenu občine je pozdravil jubilanta g. občinski tajnik in mu izročil v spomin lepo versko sliko, šolska mladina je pozdravila svojega duhovnega učitelja z deklamacijami in s petjem otroškega zbora. V imenu šole je pozdravil srebrnomašnika g. učitelj, ki vodi tudi šolski otroški zbor. Nato je bila v cerkvi slovesna sv. maša, med katero je imel slavnostni govor častiti g. dekan Kr. Košir. Pri sv. maši je asistiral č- g. župnik vetrinjski. V št. Rupertu pri Velikovcu so dne 23. septembra praznovali celo vrsto jubilejev: Petdesetletnico “Narodne šole” in delovanje šolskih sester v njej ter petdesetletnico rojstva in petindvajsetletnico redovniškega življenja sestre Gabriele Lienhard s celodnevnim bogatim sporedom v cerkvi in dvorani. S PRIMORSKE Ob smrti goriškega nadškofa msgr. dr. Karla Margottija (31. julija 1951) je “Katoliški glas” med drugim podal sledečo sliko nadškofovega odnosa do Slovencev v svoji škofiji: čut dolžne pravice veže nas Slovence, da se vsaj zdaj ob mrtvaškem odru javno oddolžimo preminulemu nadpastirju za vso ljubezen, pastirsko skrb, zaščito, pomoč, ki jo je vse-kdar nudil našemu ljudstvu. oiovensKo ljuustvo na Goriškem je imelo v naušKoiu msgr. Margottiju velikega prijatelja. i\aucu se je našega jezika, uzivel se je v naše razmere in do potankosti je spoznal našo ousevnost. V prvin letih svojega škofo-vanja mu ni bilo morda vse jasno vsled eno-stranskin informacij, a kmalu je njegovo oče-tovsito srce zaslutilo vso našo tragedijo, iz prijatelja je postal zaščitnik. Strašen je bil politični pritisk, pa Prevzvišeni je znal rešiti Slovencem vsaj temeljne jezikovne pravice: slovensko petje ter slovensko pridigo v cerkvi, krščanski nauk v materinščini, pouk slovenščine v semenišču, obstoj verskih organizacij, zlasti Marijinih družb. Posebno poglavje, skrajno težavno in delikatno, a zato toliko bolj dragoceno, je bilo reševanje slovenskih ljudi iz ječ, koniinacij, koncentracijskih taborišč- Nadškof msgr. Mar-gotti je naredil tu prave čudeže: dosegel je povratek desetin slovenskih konfiniranih duhovnikov; izposloval je oprostitev stotin in stotin slovenskih fantov in mož, deklet in žen, ki so bili pozaprti masovno v prvi polovici leta 1943 ter natrpani v ječah v Gorici, na Kostanjevici, v Trstu, v Zdravščini, v Gradiški, v Fossalonu, v Viscu, ter odposlani v kazenska taborišča v Cairo Montenotte, v Fraschette, v Frosinone. V rokah imam šop zahvalnih pisem, ki so jih pisali Slovenci iz Tolmina, Er-zelja, Goč, itd. goriškemu nadškofu, ker jih je bil rešil iz ječ in taborišč. S številnimi in napornimi pogajanji je celo dosegel, da bi bile lahko iz taborišč izpuščene vse slovenske žene in dekleta, ki bi dobile zatočišče ali službo v notranjosti države, z izjemo obmejnih provinc. Ista ugodnost je bila razširjena tudi na fante, ki še niso dosegli starosti za vojaško obveznost in ki so bili vseeno odpeljani v posebne delavske bataljone. Te ugodnosti se niso udejstvile, ker se je bila medtem država skrhala. Med nemško okupacijo se je rešilno delo goriškega nadškofa še pojačalo. Njegov nastop je rešil marsikatero skupino ljudi, ki so bili določeni za transport v Nemčijo. Ko je zgorela vas Cesta v svetokriški župniji na Vipavskem in je bilo vse ljudstvo odpeljano v Gorico, je prav nadškof rešil okrog 150 ljudi pred od-gonom v Nemčijo. In to ni bil edini primer. Po drugi svetovni vojni je srce blagega nad-pastirja često krvavelo. A bil je velik v trpljenju. Molče in odpuščaje je pil iz grenke kupe poniževanja in krivičnih obtožb. “Naj jim Bog odpusti, kot jim jaz!” je pravil. Redkokdaj je bil tako iskreno srečen in vesel, ko kadar je mogel poleteti med svoje slovenske škofljane. Ves zadivljen je bil nad prisrčno vdanostjo vernikov v Starem selu pri Kobaridu, ko je šel tjakaj posvetit glavni oltar, nad prijaznim sprejemom, ki ga je doživel v Kanalu pri bir-movanju, zlasti pa v vseh vaseh devinskega dekanata na Tržaškem. Med Slovence je bogato delil zaklade dobrotnega svojega srca, tudi po razmejitvi. Ustanovil je samostojne duhovnije v Jamljah, Dolu, Rupi, Jazbinah. Povezal je vse obrobne slovenske duhovnije v samostojni dekanat s sedežem v štandrežu. Veliko je storil za obstoj Alojzijevišča, za obratovanje Sirotišča. Izrecno je določil, naj vodijo škofijski uradi vse poslovanje dvojezično ter naj se vsaki stranki odgovori v njenem jeziku. Odlično očetovska je bila, končno, njegova dobrotnost za vse naše begunce, katerim je nudil ne samo pomoč, ampak tudi zaščito pri oblasteh in možnost povrnitve v urejeno življenje. Pokojni nadškof je v svoji duhovni oporoki med drugim tudi tole napisal: “Priporočam svojim škofljanom, da živijo združeni z Bogom in katoliško Cerkvijo ter da se Slovenci in Italijani ljubijo kot bratje.’’ Begunci iz Slovenskega Primorja. Vsak dan narašča število takih, ki se skušajo rešiti Ti-tovine in beže v Avstrijo in Italijo. Zaradi zanimivosti objavljamo pismo slovenskega očeta iz Primorske, iz katerega se precej razvidi, kakšen je položaj mladine v domovini. “Moji sinovi,” piše ta oče, “so vsi skupaj v taborišču v južni Italiji in pišejo, da se imajo kar dobro. Iz Kobaridskega jih je čez 50; saj sem Ti menda pisal, da jih je šlo iz vasi N. 12 ali 13, med njimi tudi par deklet. Praviš, da dvomiš, če je bilo res potrebno bežati in če ni to le otročja lahkomiselnost. Hudo mi je in ne odobravam njih koraka; a ko vse to premišljujem, pridem do zaključka, da bi, če bi bil mlad, pri teh izkušnjah tudi jaz isto storil. Ko je prišel starejši od vojakov, ni šel par mesecev v cerkev. Opominjal sem ga z lepo, da tako ne bo šlo. Poslušal je, a rekel ni nič. Domači komunisti so ga hoteli imeti za svoje orodje, a je prišel kmalu v navskrižje z njimi. Zopet je začel hoditi v cerkev. Pravil je tudi, kako je bilo pri vojakih. Niso jim branili iti v cerkevf a če so opazili, da je kdo šel, so ga javno sramotili in mu nalagali najtežja dela. Sedaj imajo v taborišču dvakrat na teden sv. mašo, kakor piše, in nobeden se ne sramuje vršiti svoje verske dolžnosti. Enako mi piše tudi drugi sin, ko sem ga prosil, naj ne pozabi na Boga. Tudi iz Iderskega piše eden (ki je tudi že poskusil zapor, ker ni hotel z njimi) materi, naj ne žaluje, ker sedaj vsaj lahko moli, kar mu je bilo doma večkrat nemogoče. In oče zaključi svoje pismo: “Zato tudi mojim sinovom ne zamerim dosti in upam, da ne bodo zašli. Ko jim pišem, da sem žalosten, me vsi zagotavljajo, da bodo pošteni, da ne bodo pozabili, kar so se doma naučili, in me tolažijo, da mi bodo pomagali.” V Vrhpolju na Vipavskem so se vsi veseli pripravljali na novo mašo, ki naj bi jo daroval njih vaščan Vinko Kobal. Ko je bilo že skoraj vse pripravljeno in so se začeli že zbirati novomašnikovi prijatelji in sorodniki, je prišla žalostna vest: Novomašnika ne bo, so ga zaprli. Nihče ni vedel, kje so ga zaprli in zakaj. Novomašniško posvečenje v Gorici. Pred meseci je tržaški škof (domači goriški je bil |l L Cerkev v Borštu (Slov. Primorje) že nevarno bolan) posvetil v goriškem malem semenišču šest novomašnikov. Slovenost je bila zelo ganljiva in ji je prisostvovalo lepo število duhovnikov in sorodnikov novomašnikov. -— Med šestimi novomašniki so trije Slovenci, trije pa so Italijani. V Gorici so nedavno ustanovili Katoliško prosvetno društvo, ki ima namen buditi med goričkimi Slovenci narodno zavest. Za predsednika je bil izvoljen dr. Kazimir Humar. Društvo ima lepo in veliko knjižnico. Podobna društva nameravajo ustanoviti tudi po podeželju, ki pa bodo povezana z matičnim društvom v Gorici. Tri slovesnosti. V nedeljo 29. julija je V cerkvi sv. Julije pri Kravarju v Beneški Sloveniji pel svojo biserno mašo bivši topolški župnik v pokoju č. g. Lucijan Krizetič iz Uši-vic pri Kravarju. Isto nedeljo je v Vipolžali v Brdih daroval prvo daritev domačin novomašnik č. g■ Jožko Benedetič, ki je bil posvečen v Ljubljani. 4. avgusta je pa na Stari gori obhajal zlato mašo č- g- Janez Guyon, župnik v Ovčji vasi. Letošnji zlatomašniki iz Slovenskega Pri. morja. 15. julija je daroval zlato mašo č- g. dekan Ivan Rejec v Zalošču z vsem sijajem, ki je v navadi po naših vaseh. Zbralo se je ob zlatomašniku 18 duhovnikov in zlatomaš-nikov nečak, bogoslovec. Ves obred v cerkvi je trajal od 10 do 12. Pri kosilu ni manjkalo napitnic in pozdravov. Z enako slovesnostjo je ob prisotnosti msgr. apostolskega administratorja dr. Mihe Toroša daroval svojo zlato mašo isti dan v Kromber. ku od vseh Slovencev poznani č- g. Vinko Vodopivec. V cerkvi mu je govoril č- g. Filipič, župnik batujski in bivši dekan grgarski. Za asistenco sta bila čč- gg. zlatomašnika Kragelj in Franke. Isti dan je imel v tihi zbranosti svojo 50. letnico mašništva zelo zaslužni in delavni verski kulturni in narodni delavec msgr. dr. Ja-kob Ukmar iz Trsta. Umaknil se je bil vsem zunanjim slovesnostim na Dunaj. 2 2. julija je v tihoti svoje bolniške celice v bolnišnici usmiljenih bratov v Trstu obhajal svoj zlatomašni jubilej zaslužni tržaški dušni pastir prof. dr. Ivan Tul, ki je v svojem bo. gatem življenju slovel kot verski pesnik in pisatelj ter izboren cerkveni govornik. V. Jozafat Ambrožič, arhimandrit in kore-piskop, ki se zelo žrtvuje za slovenske izse. ljence in begunce v Egiptu in je zlasti veliito storil za slovenska primorska dekleta v Kairu, je obiskal v Trstu in Gorici svoje znance. Iz Lurda je na poti v Fatimo obiskal tudi slovenske visokošolce v Španiji. Slovenski goriški zastopniki pri apostol, s kem administratorju. Prevzvigeni apostolski administrator goriške nadškofije, msgr. Hia-cint Ambrosi, je sprejel v avdijenco g. dež. in obč. svetnika Bratuža ter obč. svetnika Bru. mata, zastopnik: Slovencev. Poudarila sta mu vdanost slovenskega ljudstva sv. Cerkvi In sa prosila, da bi očetovsko skrbel za slovenske poetebe. Prcvzvišeni jima je izjavil, da je o trpljenju Slovencev za časa fašizma dobro • - 1 oučen in da je že poučen tudi o sedanjih razmerah. Poudaril jima je, da se bo neustra. še n o boril za zmago pravice. Ob koncu je podelil svoj apostolski blagoslov vsej slovenski manjšini. Okrog 2000 tržaških Slovencev je v avgustu skupaj s škofom in lepim številom duhovni, kov poromalo k Materi božji na Barbano. S seboj so ponesli svetoletni križ, ki jih je lansko leto spremljal po večnem mestu Rimu. Prvi namen tega velikega romanja je bil za. dobiti svetoletni jubilejni odpustek, drugi pa javna zahvala Mariji Pomočnici kristjanov za veliko milost vztrajnosti Slovencev v sveti veri. Tito — Vatikan. Zadnji čas se je veliko bralo in govorilo o položaju Tito — Vatikan v zvezi z nadškofom Stepincem. Vsa poročila in vesti razodevajo, da bi se Tito rad na kak lep način rešil tega problema, ker Stepinčev zapor pomeni veliko oviro za dobre odnose komunističnega jugoslovanskega režima z za-padnimi silami. En dokaz za to je dejstvo, da je jugoslovanska vlada dovolila raznim dopisnikom dostop in daljši razgovor z nadškofom v zaporu. Ti so nadškofu med drugim stavili tudi vprašanje, če je po njegovem mnenju možen sporazum med Cerkvijo in državo in če bi bil pripravljen zapustiti državo. Nadškof je jasno povedal, da osebno ne misli na noben kompromis, ki bi bil sprejemljiv za Cerkev in državo, da je to stvar Svete Stolice in da ne misli zapustiti države, ker se ne čuti krivega nobenega zločina. Drugi dokaz, da bi se Tito rad na lep način iznebil nadškofa Stepinca, je pa uradno sporočilo jugoslovanske vlade Vatikanu z dne 2. junija t. 1., kjer sporoča, da je vlada pri- pravljena spustiti nadškofa pod pogojem, da ta takoj zapusti državo. Vatikan je to ponudbo jugoslovanske vlade odločno odklonil rekoč: “Sveta Stolica dobro ve, da nadškof hoče ostati med svojimi verniki, ker se zaveda svoje nedolžnosti. Ona hoče v tej zadevi spoštovati njegovo prepričanje in ga ne namerava prisiliti k izgnanstvu.” Poleg tega je treba povdariti, nadaljuje Osservatore Romano, da žalostni slučaj nadškofa Stepinca ni edini slučaj preganjanja katoliške Cerkve v Jugoslaviji, ampak je treba dodati še vse drugo sovražno postopanje proti Cerkvi in veri. Tito očividno s tem odločnim odgovorom Vatikana ni bil zadovoljen. “Borba” je takoj porabila to zavrnitev Vatikana kot propagando proti Cerkvi, rekoč: “Jasno je, da Vatikanu in njegovim krogom ni prav nič za Ste-pinčevo osvoboditev. Vatikan ne potrebuje osvobojenega Stepinca, ampak zaprtega. Razlog je očividen: protijugoslovanski krogi v tujini hočejo še naprej porabljati Stepinčev primer za propagando proti Jugoslaviji.” Trpljenje duhovnikov v Sloveniji. Pisma od tam vedo povedati sledeče: Novomašnik ljubljanske škofije č- g. Hoenigman je bil nastavljen v Kočevje, pa so nekateri rdeči nestrpneži njegovo nastavitev z nasiljem nad njim preprečili in ga tako zmučili, da je tri dni potem umrl. — Poročajo tudi, da je blagi duhovnik £■ S• Stanko Erzar radi trpljenja v ječi umrl. — župnika Oblaka J. v Preski pri Medvodah, ki je bil že v visoki starosti, so neznanci ustrelili. — Tako poročila. K slikam: Str. 606 spodaj: škof msgr. lovk sredi radostnega ljudstva ob birmi. — Str. 606 zgoraj in str. 607: Prizori iz nepozabne novomašne slovesnosti letos v ljubljanski stolnici. (Natrpana stolnica; eden od novomašnikov; vsi novomašnik! z obema škofoma, ljubljanskim in mariborskim, ter ostalimi predstojniki in bogoslovci obeh semenišč ob slovesnostih.) “La Vida Espiritual“ Duhovno življenje’’ je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij. — Uredništvo in uprava: Victor Martinen 30, Buenos Aires, Argentina. — Za izdajatelja, uredništvo in upravo: Ladislav Lenček IZ VSEBINE NOV.-DECEMBERSKE ŠTEVILKE — ČLANKI — škof Gr. Rožman: 10. Marijina Velika sobota; Vsi sveti, verne duše, advent— Mernik: Petdesetletnica slovenskih salezijancev — Odar: Kato. ličanj in organizacije — Gnidovec: Velika skrivnost v Kristusu in Cerkvi — Hanželie: Kako premagaš otroku trmo — ČRTICE — N. Zemlak: Iz zdrave zemlje — Iz “Zgodnje Danice’’: Božje usmiljenje — PESMI — Budnik: Potovanje v večnost — Srebrnič: Kako si dober — Janko: Umrli smo — Vladimir Kos: Balada; Advent; Smisel življenja; Prošnja; Rumene krizanteme — FANTOM IN DEKLETOM — Spoštovanje dekletom — Pismo iz domovine — Ali še veš — PO KATOLIŠKEM SVETU — MED IZSELJENCI — IZ DOMOVINE — KATOLIŠKI MISIJONI — Dr. Lenček: Misijonski idealizem — Pismo Baragovega naslednika — Marolt: Kulturni sadovi Baragovega meseca — Poderžaj: Iz Bengalskega misijona. Vrsta velikih mož — Kopač: Borba v Baragovem misijonu — Slovenci v tujini ob Misijonski nedelji— BOŽJE STEZICE — KAZALO CELEGA LETNIKA K SLIKAM NA OVITKU — Prva stran: Procesija Marije Pomočnice pri salezijancih na Rakovniku; Stari nagrobni križi na Osojah; Osoje na Koroškem — Zadnja stran: Begunska mladina s č. g. Burja iz Spittala na izletu; škof Jože Vovk med narodnimi nošami v Bukovščici; Od komunistov s Kitajske izgnani slovenski lazaristi nad katakombami v Rimu, od leve na desno: spremljevalec č. br. Vodenik CM, nato nazadnje izgnana, sedaj v Parizu bivajoča gg. Pokorn in Prebil, v sredi ravnatelj katakomb salez. dr. Blatnik, nato v Rimu bivajoča gg. Wolbang in Kopač Prosi mo za nafocnino “POLIGLOTA” Corrientes 3114 CORREO ARGENTINO Suc. 6 *9 ? g te § g -■ o s H g k S| Ö > >