»Agramer Tagblatt« je nedavno lepo yovedal: »Nič ni tako silnega v svojih  posledicah, tako močnega v svojih sadovih, kakor prelita kri za sveto stvar. Je pa li svetejše stvari, nego je svoboda narodov? Gotovo je, da zmaga v tej vojni narodnostni princip in prodre tudi v Avstro-Ogrski!« Dr. Fran M a r e š , profesor na češkem vseučilišču v Pragi, pravi v svoji knjigi »Ljudska prehrana v luči psihologije«: »Mali narodi se navadno ne pregrešajo, so brez napuha in gospodstvaželjnosti. To morda ne toliko iz prirojcne čednosti, vsekako pa zaradi nezadostnosti sirove moči. Tako pribaja narod mnogo prej do čednosti, ker išče v pravičnosti opore. Najvišje ideale goje vsekdar ravno mali narodi, Kolikor šibkeji je kak narod po številu, tem naobraženeji morejo biti njega najširše plasti. Tak program so postavili češkemu narodu njega buditelji, in temu programu ostaja narod  tudi zvest. Problem malega naroda je  kulturen problem, ki ga ne moreta rešiti ne moč, ne nasilje. Če mal narod stremi po dosegi višje kulturne stopnje, po izboljšanju svojih življenskih pogojev, po udušenju sovraštva in srda, po zvestobi in pravičnosti, potem se nima ta narod ničesar bati. Ravno iz malih narodov more priti sprava, kakor je to pri otrocih — in s tem zadobivanje posvečenja tudi pred velikimi narodi. Bojazen, da ne bi sovraštvo in besnilo, ki ravno sedaj vladatai nad svetom, uničila naše ljudske kulture — je sedaj važneja, nego skrb za prehrano. Na posvetovanju o prehrani naj te  besede enačijo molitvi pred jedjo in po jedi, ki je naši stari poljedelci niso nikdar pozabljali!...« Isti profesor govori dalje: »Ne more se reči, da je pravica do eksistence malega naroda odvisna od fizične moči, nadmoči večjega naroda. Proti vsem teorijam stoji instinkt narodne sartioohrane. — Vsa razmotrivania, ki bi govorila proti pravu naroda do eksistence, so ničeva pred vrhovno instanco narodne samoohrane!... Pogoj narodne eksistence je v moči naroda samega, v zavesti o samem sebi. Dokler traja tai pogoj, je narod nepremagljiv!... Moralna zavest in narod je tisti tribunal, ki pravici naroda do obstanka daje veljavnost in odbija vse krivice...« Od izida te vojne je odvisen naš narodni obstanek, naš kulturni napredek in naša gospodarska pozicija, z eno besedo: V tej veliki igri največje zgodovinske važnosti je postavljena na kocko naša bodočnost. Ni čuda torej, da s skrbjo in nervozno nestrpnostjo gledamo dogodke, ki se odigravajo. Zato1 ni tudi nič čudnega, ako so med ;narni tudi taki, ki se jih loteva raalodušje, ki si v tej bojazni črno slikajo bodočnost in ki slutijo pred seboj temo narodnega urniranja. to malodušje nima temelja! Za tak pesimizem ni razlogov! 1. Slovenci smo se v monarhiji — počasi in s težavami sicer — vendarle ohranili, se razvijali in napredovali brez ozira na dobro ali slabo voljo onih, ki so imeli v preteklosti kdaj državno upravo v rokah. — A kaj pomenja to? Pomenjai, da nam je v tej državi dana možnost, da se ohranjamo in razvijamo, ako> je le v nas potrebne volje in energije, da primerno uporabljamo te možnosti v zagotovitev svojega obstanka in napredka.  2. V monarhiji tvorimo Slovenci z ostalimi ^vstrijskimi Slovani večino prebivalstva na granitni podlagi pozitivnih državnih zakonov. 3. Tretje dejstvo, ki nam jamči uspebe našega boja za obstanek, je neizmerne, nepremagljive moralne sile: to je moč oživljene narodne ideje, to je narodni princip, ki takorekoč kraljuje v sedanji dobi, velik princip, ki so ga kulturni narodi Evrope zapisali na svoje zastave! Z ozirom na vse to se ne ponižujmo s tem, da proglašamo svojo stvar odvisno le od volje poedinih ljudi, ampak kažimo z vsem svojim nastopanjem, da vse pričakujemo od moči, ki je — v nas samih! Ta lastna moč — četudi je nismo doslej razvijali tako, kakor bi jo bili morali in mogli — nas je ohranjala tudi doslej in je pospeševala naš razvoj.  Proč torej z malodušjem! — Kar je za nami in ob nas, iz tega se razvij misel na prihodnje delo, ki bo ob njem v veliki meri in v važni nalogi udeleženo tudi slo-  Vensko učiteljstvo!