Rdslislav : Pred gostilno.
661
»Oho!« zasmeje se Goran, »dejmo, da bi književnik, ki si je po krivici prisvojil dramatsko delo mladega neznanega pisatelja — to je le tako primer, gospod Bron, in vse bi moralo biti spisano v drugačnem, večjem razmerji — recimo torej, da bi tisti književnik dal uprizoriti — svoje delo in da bi užaljeni mladi pisatelj v prvi jezi pehnil v pogubo njega in miljeno deklico, katero je obdolžil sokrivice, in dejmo, da bi ga pozneje obšlo ljuto kesanje — no, ali bi ne bilo to dramatskega življenja dovolj? Seveda,« pristavi z vedrim nasmehom, »vprašanje je pač, ali bi človek, ki je tal<6 srečen, kakor sem jaz, sploh pogodil značaj tistega neznanega pisatelja. In da, še drugo vprašanje je: Ali je moči pogubiti takšno solnčno bitje, kakeršno je to le dekletce!«
In pritisnil jo je nase in svoj pogled je zatopil v njene modre oči, dočim je Bron gledal nanja in zajedno resno premišljal o novi ideji svojega bodočega zeta . . .
T
Pred gostilno.
o prašni  sem stopal  cesti, K gostilni  naposled prišel,
Ustavil korake svoje,
Pred hišo potem obsedel.
Pritekla je hčer domačinka Na klic moj  k meni smeje
In mero kipečega vina
Na mizo je dela pred me".
Zbežala je v  vežo zopet
Ostal sem pred hišo jaz —
Seveda, kaj hoče dekletu Neznanega pivca obraz!
Utešil sem žejo svojo, Odštel za vino  denar,
Odnesel sem sliko nje v  srci Pogleda nje bistrega čar
A kaj si storila,  mladenka!
Začarala viuo si ti, Da vedno h gostilni in k  tebi
Srce" si moje želi.
Da nisi predaleč,  gotovo Poslušen bi  srcu bil:
II  gostilni bi hodil, da tvojo Lepoto iu vino bi pil!
Rastislav.