KOZERIJA
Ni prostora za pišoče?
V hudo kulturnem kraju imajo že dlje časa krajana precej čudne sorte. Kljub splošno zako-ličenim »pravilom« sploh ne živi kot ostali, pačpa se ob svoji nazorski drugačnosti ukvarja s stvarmi, ki vzbujajo zgraženje mnogih: piše za časopise, pa prevaja, potuje po svetu in celo preučuje gozdno favno in floro.
»Si videl, sp:t je nekaj dal v časopis,« je vaški veljak v domači gostilni pobaral o nepridipravu tovahša na drugi strani mize, ki sta že nekaj časa pridno praznila kozarce in »tehtala« prihajajoče goste.
»Da, pač nima nobenega pametnega dela. pa piše,« je modro ugotovil eden od sobesednikov.
»Kaj moreš, tipičen delomrzneš,« je pribil dru-gi, ki mu je gostilna prav tako najvišje znanstveno razodetje.
»Ko bi šel vsaj malavariti (pomagali zidarjem) kot tisti la gladek...«
»Ali pa pomagati držat prašiče; zdaj vsi koljejo. Tudi to bi bilo pametneje, kot to, kar dela.« »Karkoli bi delal, bi bilo pametneje; vsaj ne bi tjavdan razmetaval časa.«
»Res je, falot prav ne ve, kam bi s časom.«
»Barabam ga nikoli ne zmanjka.«
»Mi pa tako salamensko garamo...«
Veljaki so si znova napolnili kozarce in se z novimi močmi spravili nad proslulega krajana:
»Tu je po mojem precej kriva vzgoja,« je sled-njič prvi med veljaki primerno zaokrožil brezupni primer.
»Najbrž res,« mu je pritegnil edne od drugih dveh mož, »nikogar ni bilo, ki bi ga ob pravem času privil; jaz bi mu že dal svinčnik in poto-vanja.«
»Vsak dan bi mu dal vile in šajtrgo, pa narav-nost v gnoj,« je bil še glasnejši drugi. Krohot.
»Lump se vendar enkrat tudi vsega tega nave-liča,« so bili slednjič vsi trije soglasni; »še vsake stvari se je.«
»Da, morda ga pa res kdaj sreča pamet.« »Čas je že, da končno uredi svoje koleščke in dela kot vsi drugi - in da se za vraga že neha ukvarjati s tako neumnimi stvarmi, kot je pi-sanje. . .«
BRANKO VRHOVEC