Let o
> e v. 47.
8IB1JCTEKA l v Ljubljani
Cena za Trst In Gorico 50 stotink
»Goriški lisi izi vsako srnic in s bo to zjul o‘. — Upro a urn nišlvo v Gorici, Corso V* rdi št* v. 47 ■ : tlefon šk v. 291 Ogla «°	jr*	n	r»ri'k	■	-	Vfičun	>ri	Cassa	t!i	Kis	armio Gorice«
rica, dne 14. oktobr « 1944.
j Za me t» Ooricu in Trst: posamezna številka 0.50 lir, polletna nn-
Iročnina 26.— It. celoletna Si. ti	Izven mesta Oi r < i m T^sl:
oosamezna šievilka 1.— lira, polleti a narocn. 47.— lir ■, iolel"« 90..
Aachen - cilj srditih napadov
Nova izkrcanja v Misczeiftski - H&sdi bctii ob cesti Firenz*. Baloana - Vo j r a vihra v jocžnš Ogrski
V'
Gorica, 13. - (v. r.) - Anglo-amcrikanski pritisk na zapad-ni fronti je vedno silovitejši. Ne le vse dosedaj nagroma-dene rezerve moštva in mate-rijala temveč tudi nova izkrcanja so potrebna sovražniku da vzdrži v strahotnem tempu napadanja. Položaj se pač ne razvija kakor so Anglo-amerikanci upali, zato je treba sedaj napeti vse sile ker čas beži in z njim bežijo tudi različne možnosti. Sovražnik je izkrcal nove čete zapadno od mesta Berskens. Sprejel pa jih je uprav peklenski topovski in pehotni ogenj, tako da so imele strahovite izgube. Istočasno se sovražnik tudi muči, da pride vsaj do enega prestižnega uspeha, zato pritiska sedaj od vseh strani na mesto Aachen, ki je središče in težišče najhujših boiev. Nemška hramba se še dobro zoperstavlja premočnemu sovražniku, ki si mora izvojevat! vsako ned zemlje za ceno visokih izgub. Prihajajo že po* ročiln o prvih jesenskih nevihtah na Atlantiku, zato je vsak ternutek dragocen in izrabljata fla. nridno tako sovražnik, kakor tudi hramba. Povsod — pri Epinalu, Remi-remontu, Metzu, ob izlivu Schelde — divjajo hudi boji, v katerih Angloamcrikanci bes no napadajo, a se Nemci ravno tako besno branijo, tako da tudi zadnja noročila ne prinašajo ničesar bistveno nova« ga. Zapadna fronta vre, a skuhalo se tam še ni nič ...
Prav tako besno je začel sovražnik napadati tudi na italijanski fronti. Gre se sedaj za cesto Firenze - Bologna. Na obeh straneh te ceste se gro-madijo obojestranske žrtve na materijalu in moštvu. Kot pa imajo Nemci bol jše položaje, so izgube Angloameri-kancev veliko višje. Zaenkrat se mora nasprotnik zadovoljevati z malimi postojankami. Posebno se trudi, da si iz-vojuje višinske položaje, ki pa za napad niso baš odločilne važnosti. Na italijanski fronti ni sicer bilo drugod važnih vojnih akcij.
Zanimivejša je v tem oziru vzhodna fronta, ki je tudi v splošnem premikanju, četudi se bistveno malo razlikuje cd pozicijske fronte. Kakor smo že večkrat povdarili, je politični prevrat v tem delu Evrope popolnoma zmedel ta odsek evropskega bojišča. Ta prevrat ni mogel ostati brez posledic. Te pa niso baš take, kakor jih želi nasprotnik predstaviti. Nemško vodstvo te bilo res prisiljeno, da žrtvuje mnogo ozemlja, ni pa ta prevrat povzročil resničnega zloma nemške fronte; ki o-hranjuje vso elastičnost, ki ,;e neobhodno potrebna, da se o pravem času fronta utrdi. Le položaj na Balkanu je mordu nekoliko zamotan. Izdaja Ru-muni.je in Bolgarske je odprla Sovjetom vrata na Balkan. Prerili so se do Belgrada,
kjer sedaj pritiskajo med Za-ječarjem in Belgradom ob spodnji Moravi. Istočasno je ena ost sovjetskega splošne-i ga napada naperjena proti južni Ogrski. Tudi tu se večinoma boji vrše okrog vedno j istih, že zdavnaj znanih točk. Ker so napadi precej raztrgani, se vplete pač tupatam kakšno novo ime krajev in morda tudi mest, toda ne takih ki bi zamogli spremeniti splošno sliko položaja na tej fronti. Sovjeti so prišli na enem odseku do Kocskemeta onkraj Tise. Hudi boji so še v teku v bližini Debreczina.
Na severu se radi izdajb Finske, nemške čete umikajo po načrtu, ki je bil potreben, da se reši te čete. Sovjeti pritiskajo posebno hudo proti Memelu in Tilsitu. Toda hramba je močna — uničila > v enem samem dnevu nad 40 oklopnikov. Tudi napad Sovjetov na Rigo je zelo močan, vendar pa ga nemška hramba povsod sistematično razbija.
Tudi Sovjeti so pričeli z izkr-cevalnimi akcijami. Izkrcali so čete na otoku Oesel in napa. dajo sedaj na polotoku Svvor-be. Prišli so tudi na otok Ribičev v Belem morju, kjer su jim nemška posodka hrabro protivi. Tudi na ozemlju Varšave je položaj bistveno netz-premenjen, ker so bili vsi sovjetski napadi krvavo odbiti.
Seveda ne počivajo vzporedna sredstva vojujočih se armad. Letalstvo posega vsepovsod v boje, v kolikor — nosebno angloamerikansko —• ne izvršuje bombnih napadov na vse mogoče cilje. Artglo-amerikanci bombardirajo vedno naprej mesta in »V 1« jim odgovarja z poleti nad južno Analijo. Sestreljenih je bilo v zadnjem času na stotine an-gloameriških bombnikov. To znači, da se je pričela tudi ve hka zračna ofenziva proti Nemčiji, znači pa tudi, da je zračna hramba Nemčije silo. vita in svoji nalogi kos.
Bolj&viška agitacija v zasebni Italiji
Milan, 12. okt. Po ameriških poročilih potujejo q'ani sovjetskega odposlansiva delavskih združenj, ki se sedaj mudi v Italiji, od enega industrijskega podjetja' do drugega ter imajo povsod boljševiške agitacijske govore, v katerih »poudarjajo« povezanost Italije z boljševizmom in skupne vojne cilje. V fašističnih po'itičnih krogih označujejo zadržanje tega odposlanstva kot velikopotezno akcijo, ki jo dovoljujejo Bonomi:eva vlada in an-gloameriške zasedbene oblasti in pri kaiteri izrabljajo delo italijanskega naroda, da bi tako laže boiljševizirali italijansko delavstvo.
Kakor nadalje	poročajo iz
ameriškega vira,	so kmetje in
peki na Sicili;i skrili 400.000 ton žita, ki bi ga morafi oddali zasedbenim oblastem. Kljub temu, da so zaprli okrog 10.000 ljudi ter mobilizirali vso policijo, se jim ni posrečilo, da bi pripravili kmete do tega, da bi točno in po predpisih oddajali	žito. Kmetje
nimajo niti najmanjšega zaupanja
v	oblasti.
Miion, 12 okt. V Rimu izhajajoči list »Popolo« je objavil pod naslovom »Sedem	težav« poro-
čijo o bedi italijanskegi naroda v zasedeni Italiji. List naivaja: 1. pomanjkanje poitične enotnosti, 2. pomanjkanje vere v bodočnost 3. pomanjkanje učinkovite vladne oblasti, 4. pomanjkanje !,a Potfebnejših življenjskih poli ebšein, 5. pomanjkanje slrehe nad glavo, 6. pomanjkanje dela. 7. pomanjkanje stabilne valute. K temu pripominja časopis nadalje: Kljub upravičenemu razbur anju javnosti in časopisja ni videli, da * i s.e bi.da italijanskega naroda-kma|'u zmanjšala.
Bern, 12 okt. O ponovnem oživ-ljenju strank in njihovem delovanju v Parizu poroča »Tribune de Geneve« iz Londona. Ves svet si
je na lasnem, da bodo prinesle naslednje volitve v Franciji močno ojačenje komunistične stranke. Veliko vprašanje pa je, koliko bo lahko general de Gaulle obdržal v rokah vodstvo revolu-ei.e po svojih načelih.
Amsterdam, 12 okt. Britanska poročevalska služba javlja in Santiaga de Chile, da je bila sestavljena nova čilska vlada. Notranji minister je Alfonzo Quin-tana, zunanji minister Jaguin Fer-nandez, obrambni minister pa general Arnaldo Carrasco.
Stockholm, 12. oktobre. »Daily Mail« objavlja dolge dopise svojcev angleških vojakov pri indijski armadi, ki so tako slabo plačani, da jih zasramuje zaradi tega že vse indijsko prebivalstvo. Ameriški vojak dobi trikrat tako veliko plačo kot angeški, Novozelandci in Avstralci pa še boljše plačujejo svoje vojaštvo. Zaradi tega Indijci ne spoštujejo angleški vojakov. Uradni tečaj rupije je ena in pol marke, v resnici pa dobi angleški vojak samo protivrednost 50 pfenigov. Pri tem pa so cene v kantinah an-gleško-indijskih polkov tako visoke, da jih zmorejo edino le »igralci pola« torej častniki. Tuba zobne pasle stane na primer 10 mark, kolikor znaša približno tedenska plača angleškega vojaka. Te sramotne nizke plače angleških vojakov niso mogoče kakšna nujnost za angleške finance, marveč je resnica, da angleško vojno minislstvo še vedno smatra navadnega angleškega vojaka za »parija družbe«, kakršen je bil v viktorijanskih časih. Zaradi tega ga zaničujejo celo jndijski pariji, ker je slabše plačan kot domač služabnik iz najnižjih ljudskih plasti.
SIMON GREG0RCK NAŠ NARODNI ZGLED
Dobrega pol stoletja je tega, ko je Simon Gregorčič veljal pri Slovencih za našega narodnega pesnika, za buditelja narodne zavesti, ko so Slovenci iz vseh drugih naših pokrajin s spoštovanjem gledali na Goriško, kjer je živel »go. riški slavček«. Bili so časi, ko so se Slovencem zdeli Gregorčičevi verzi višek poezije, saj je bila tako sladka, tako melo-diozna in tako prisrčna, da je našim prednamcem, kaj pred-namcem, saj še živijo med nami priče tistega navdušenja nad Gregorčičevimi poezijami, ne samo na Goriškem, povsod na slovenski zemlji! Zakaj, Gregorčič, ako ga danes, ob stoletnici njegovega rojstva ocenjujemo iz znatne časovne oddaljenosti, pravilno ocenimo, postaja danes zopet prav tako velik, kakor je bil pred 60 letmi, ko so prvič izšle njegove »zlate knjige«, namreč prvi zvezek njegovih »Poezij«.
Ako govorimo o vrednosti poezije, moramo vedeti, da je za Stritarjem, Levstikom in nekaterimi epigoni prišla viharna doba »moderne«, v kateri so gospodarili samozavestni Cankar, Zupančič, Kette, Murn, v tej razburkani dobi slovenskega leposlovja se je morala Gregorčičeva poezija umakniti, toda kam?
Med ljudstvo, ki je bilo že sito svojih štirivrstičnih po skočnic ter si je želelo pravih, za napev pripravnih pesmi, ki si jih je dobilo ravno pri Gregorčiču.
Težko si je misliti pesnika in sicer res pravega pesnika, ki bi bil s svojim narodom tako trdno povezan, kakor Simon Gregorčič. Težko je razčlenjevati njegove pesmi, to. da, kdor je samo enkrat prebral Gregorčičevo »Oljko«, je vedel, kdo ljubi svoje ljudstvo. Najbolj izrazno, morda, bolj kakor v kaki drugi pesnitvi se je pesnik Simon Gregorčič izrazil v svoji veliki pesnitvi »V pepelnični noči«. Vsebine ne bomo ponavljali, samo geslo naj povemo, ki ga pove duhovnik na koncu »Le vstani borni narod moj...«
In še naprej: »Tvoj je vstajenja dan!«
To je prav tisto, kat čutimo, kar smo čutili že desetletja povsod tod v Gorici in v okolici, ko vidimo, da naši sloven ski ljudje trpe, da samo po tihem še govore slovensko besedo in ne vedo, da je vstajenja dan že tu, tak, kakor ga je napovedal Simon Gregorčič.
Naš Simon Gregorčič, ki se je po svojem pesniškem razvoju takoj otresel pesniške sentimentalnosti kakega Stritarja in robatosti ter puristične jezikoslovne pedanterije Levstika, ta je zaslutil tudi no-
vi	čas. Ako je bil Prešeren v svojih sonetih upornik in je zahteval pravico do življenja zase, ako .je Stritar opeval razne nesrečneže, ki so morda vzeli vrv, je Gregorčič mislit drugače in zato moremo smatrati Gregorčiča tudi kot našega prvega socilanega pesnika, ne pa Stritarja, ki je sicer jokal nad nesrečo svojega
bližnjega, med tem, ko je Gregorčič že vedel pravi recept, namreč, da za vse dovolj bi kruha bilo, ko kruh delil bi z bratom brat...
Ako je Gregorčičev učitelj Stritar samo s solzami objo-kaval (v Schopenhauerjevem smislu) nesrečo ljudstva, je šel Gregorčič dalje in je že predlagal, več kakor usmiljenje, več, kakor groš za reveža ob cesti, .je že predlagal socialne dolžnosti. V tem se nekatere Gregorčičeve pesmi močno razlikujejo od prejšnjih takozvanih »socialnih« in poznejših »revolucionarnih« pesmi. Prve je pisal Gregorčičev učitelj Josip Stritar, druge pa njegov sodobnik in skoraj tekmec Anton Aškerc. V ljudstvu in v slovenski leposlovni zgodovini so ostale Gregorčičeve socialne pesmi, polne u-smiljenja in tudi polne predlogov, kako bi bilo mogoče rešiti svet revščine.
Pred dvajsetimi leti so se zdele Gregorčičeve pesmt mnogokaterim ljubljanskim e-stetom nekoliko »didaktične«, to se pravi preveč »vzgojne«. No, danes, ima sloveski narod o tem drugo mnenje.
Zanimivo je pri vsem tem, da je takozvana larpurlarti-stična leposlovna struja, ki ,;o je vodil sedanji predsednik komunistov na slovenskih tleh, namreč Jože Vidmar, odklanjala pesnika Gregorčiča kot »didaktičnega pesnika« in je zahtevala »čisto umetnost«. Toda še preden je pred dvajsetimi leti »kritik« Jože Vidmar sploh prišel do besede, smo že imeli o pesniku Simonu Gregorčiču izčrpno štu-dijo, ki jo je napisal - Čeh Stribrny in ki nam je v letih po prvi vojni zopet odkril Gregorčiča kot resničnega pesnika, kot resničnega odkrivalca narodnih vrednot in buditelja, ki je s pesniško besedo iskreno ljubil svoje zatirano ljudstvo in - zanj tudi delal.
Danes vemo, da je bil pesnik Simon Gregorčič resničen prerok svojega naroda, da ga je svaril pred nevarnostmi, da je budil svoj goriški slovenski narod k slovenski na« rodni zavesti, pa tudi k socialnim dolžnostim.
Ne maramo premišljevati o možnosti, da bi se pesnik Simon Gregorčič zopet zbudil k življenju in bi videl na eni strani strašno opustošenje svojih najožjih rojstnih krajev, kjer gospodarijo vsi drugi, kakor pa resnični častilci pesnika, ne maramo govoriti
o	skrunjenju pesnikovega imena, ki si ga je dovolila nekakšna druhal, ki se imenuje »Gregorčičeva brigada«, vse to pustimo za stoletnico našega pesnika ob strani.
Vemo samo eno: ideje, pesmi, volja, duh našega pesnika Simona Gregorčiča je na naši strani, na strani poštenega ljudstva iz vse Goriške, tistega, ki bo vstal tudi izpod pepela, s katerim ga posipavajo sedaj njegovi sovragi vseh barv.	C.K.
I
IN
SLOVENSKA GIMNAZIJA V GORICI
Na stari gimnaziji, ustanovljeni 1. 1615. od reda družbe Jezusove, je bil učni jezik latinski, cesar Jožef II. je uvedel na mesto latinščine, nemščino, a 1. 1805, je dobila atinščina zopet svoje stare pravice. Francozi so vpeljali 1. 1810. na liceju in gimnaziji, ki so ju naslednjega leta združili v cesarski licej, italijanski učni jezik. Italijanščina se je pozneje spet umaknila nemščini. Pretežna večina učencev je bi'a od nekdaj slovepske narodnosti, kar odgovarja etnografskim odnošnjem goriške dežele. Tudi med profesorji so bili Slovenci vedno zastopani, celo med ustanovitelji goriške gimnazije je bil odličen Slovenec, učeni jezuit Martin Bavčar, ki je prvi spisal dokaj dobro zgodovino goriške dežele. Toda slovenska zavest tedaj še m bila vzbujeha, slovenščine m nihče gojil in negoval, tuji učni je;ik še ni občutil pri pouku kot ovira, ni se smatral za nositelja narodne kulture, temveč le za potrebno občevalno sredstvo. Ko je pa narodnostna ideja začela prešinjati avstrijske narode, so se vzdramili tudi Slovenci, začeli so gojiti svoj jezik ter terjati zanj pravice v javnem življenju in v šoli. In njih zahteve niso ostale popolnoma neuslišane. 2 1. 1847. so prinesle »Novice« sledečo vest iz Gorice: »Učilišče za slovenski jezik v Gorici je od našega presvitlega cesarja dovoljeno«. Vlada je namreč takrat odredila, da se imata poučevati ra modroslovnem učilišču v Gorici, ki je odgovarjalo sedmemu in osmemu razredu sedanjih gimnazij, tudi italijanščina in slovenščina. S tem je bil postavljen temelj javnemu pouku slovenščine v Gorici. Ko so se 1. 1849. avstrijske gimnazije preustrojile, je dobila v novem učnem načrtu goriške gimnazije tudi slovenščina svoje mesto. Prvi jo je poučeval prof. Jožef Premrou, pisatelj znanih Razgovorov italijansko-nem-ško-slovenskih in poenejši gimnazijski vodja v Zagrebu in Celju, znan tudi iz Šenoine povesti »Karanfil s pjesnikova groba.« Prvo leto je obiskovalo slovenščino 107 dijakov v dveh kurzih, medtem ko jih je bilo v italijanskih kurzih !e 57. kot učne knjige so služile sprva Potočnikova nemško pisana slovenska slovni-nica, Mazunovo Cvetje jugoslav-jansko. Berilo o Svetkih in nedeljah za odrašeno mladost itd. Bilo bi probširno, na tem mestu
opisovati nadaljnji razvoj slovenskega pouka na gimnazij in navajati naredbe šolskih oblasti ; glede tega pouka. Njegova organizacija se je cesto predrugačila.
Toda čeravno de iure slovenščina ni bila učni je zik, se je de faeto vendar rabila pri pouku, zlasit v nižjih razredih, v katerih so deželnih jezikov vešči profesorji podajali tvarino tudi v materinščini, da so jih učenci bolie Pajk, Pleteršnik, Ivančič, Kragelj in drugi so pri učiteljskih konferencah vedno zahtevali, da naj se vsaj je zikovni pouk opira na materinščino in da naj poučujejo v prveh razredih samo taki učitelji, ki razumejo deželna jezika. — Popolnoma naravno in umevno je, da se je jezik večine prebivalstva v deželi uveljavljal na zavodu, čeravno ni bil učni jezik. Uveljavljal se je pri šolskih slavnostih in pri javnih nastopih gimnazijske mladine. Prvikrat se je j javno govorilo in pelo slovenski
i	pri slavnosti, katero je obhajala gimnazijska mladina o priliki rojstva caričine Sofije dme 9. marca 1854. Slovensko petje se je bilo potem udomačilo v cerkvi in v šoli, kamor ga je bil vpeljal gimnazijski pevovodja Anton Hribar. Ko je pa nastala leta 1889. izprememba v gimnazijskem vodstvu, se je slovensko in italijansko petje v šoli in v cerkvi odpravilo.
Slovenščina se je na gimnaziji tudi v toliko vpoštevala, da so bila naznanila o vpisovanju dijakov in. o pričetku šolskega leta od leta 1876. dalje skozi en de-cenij objavljena tudi v deželnih jezikih in da so prinašala izve-stja slovensko pisane rozprave.
Končno je na posredovanje poslancev Fona in dr. Gregorčiča dospel v Goricg ministrski razpis z dne 15. septembra 1919., št. 2734, ki je zaukazal otvoritev ene slovenske in ene italijanske paralelke pri državni gimnazij z nemškim učnim jezikvin v Gorici, z omejitvijo, da nesme biti sprejetih več kakor po petdeset učencev. S tem je bil postavljen temeljni kamen slovenski gimnaziji v Gorici. Todu omejitev pri sprejemanju dijakov v I. razred bi bila ovirala nadaljnji razvoj. Zato je svetnik Fon vnovič posredoval pri naučnem ministru, kateri mu je izjavil, da bo numerus clausus le provizoričen in da se iz te pa-venska gimnazija. Na predlog dr. Gregorčiča se je napravila na učno ministerstvo in na deželni
(ralelke kazviije samostojna slo-šolski svet dotična vloga in že v naslednjem šolskem letu je numerus clausus izginil. Že pri ustanovitvi slovenskih in italijanskih paralelk je bilo jasno, da tako ogromen trojezičen zavod, kakor je postala državna gimnazija v Gorici, ne more dolgo ostati pod enim vodstvom. Zalo je visoka učna uprava vsled odločbe cesarja Franca Jožefa 1. z razpisom z dne 12. avgusta 1913. odločila od sedanje državne gimnazije z nemškim učnim jezikom slovenske paralelke ler je odre-
dila vse potrebno, da se razvijejo v samostojno državno gimnazijo.
Prvi ravnatelj je bil dr. Janko Bezjak, gimnazijski profesorji pa so bili: dr. Fjdvard Dolinšek za latinščino, grščino, slovenščino, nemščino in zgodovino; Andrej Ipavec, ki je tudi učil latinščino, grščino in nemščine. Rudolf Lavrenčič za prirodopis; Martin Mastnak za latinščino, slovenščino in nemščino; dr. Karel Pirjevec za matematiko; Fran Pavšič je učil latinščino in slovenščino; zemljepis je učil Karol Prijatelj in Fran Devetak, ki je učil tudi matematiko in slovenščino' Anton Sovre, ki je učil pa lalinšči-i no, slovenščino in nemščino > ter drugi stranski učitelji.
■«
Smrt junaka Zorka Žagarja
Kakor smo poročali že zadnjič I v spominskem članku pok. Žagarja Zorka, so partizani ob isti priliki odpeljali neznanokam ludi Kranjca Franca. Po poročilih pa, ki smo jih pred kratkim dobili, so ga »naši« toliko opevani »osvo- j boditelji« našega naroda, zakla- ; li 17. sept. v Plališču. Pet dni so i ga prej ranjenega v roko vlačili I po gozdu sem in tja.
Tako nas je v mesecu septem- ! bru smrt kar dvakrat obiskala in j posegla v naše vrste. Med sveži-mi grobovi spet nov grob, med Kobariškimi domobranci pa že druga nedolžna mlada žrtev.
Dragi France! Komaj dvajset let star si moral dati živjenje za blagor našega naroda. Vedno si bil nasmejan, poln življenja in mladosti — pa pripravljen vse to žrtvovati. Bog, narod, domovina so Ti bila gesla, za katera si kod
drugi ^režničan moral dati življenje. Vednt- smo še malo upali, da Ti bodo »tovariš!«, ki toliko govore o bratstvu, kod .bratu prizanesi. Toda zločinska roka in satanski jeziki iz Drežnice in Bremn a, ki so glasovati za Tvojo smrl, poznajo besedo bratstvo samo na propagandnih lističih. Njihovo geslo je na Primorskem, kakor na Dolenjskem in Gorenjskem in na Štajerskem in kakor je bilo pred dvema letoma, tako tudi danes: »Bolje je, da Slovencev ostane samo petdeset, pa teh pravih komunistov, kakor pa masa enega milijona narodno zavednih hudi.«
Dragi France, Tvoja žrtev ne bo pozabljena! Borci, kod si bil Ti, borci za obstanek naroda, bodo živeli večno med nami.
V jeseni, čes setve, ki naj po
V jeseni, čas setve, ki naj po zimi oživi in obrodi, si bil vsejan
DOPISI
IZ VIPAVSKE DOLINE
Na Gradišču nad Prvačino živi posestnik po imenu Stanko Ziveq. Ta lopov na lastno pest preži na uboge ženice, na glavni cesti, ki vodi iz Prvačine v Gorico ter jim pobira iz prtljage vsa živila, ki nosijo s seboj v mesto. Ne pomaga nobena prošnja, nobeno zagotovilo, da to hrano rabijo zase v mestu. Pobero jim tudi, če imajo samo eno jajce. To samooblastno ropanje ubogih ženic in kmetov traja že več mesecev. Zapomni si lopov Stanko Živec, da ie dovolj tvojega ropanja. Potru-
dili se bomo, da te zadene kmalu zaslužena kazen. — Oškodovanci.
IZ GORICE Goričani. Mi jasno misieči Slovenici ne sejemo med vami scvraštva, ker vemo, da sovraštvo rodi protisovraštvo, gorje in prekletstvo. Mi sejemo ljubav in spoštovanje med narodi. Da je to nepobitna resnica, nam bo potrdil vs ik kdor ljubi resnico. In vendar so množice ljudi, ki sovražijo in pljujejo vse to, kar je nam sveto. Klevetniki naj pomislijo, da ima vsak narod dolžnost in pravico ohraniti in gojiti materino besedo in da ista ne sme biti od nikogar, ki plc-
Narte Velikonja :
c/
Uesefe zgodbe z Goriške
IZ TRNOVSKEGA GOZDA l
»Veš kaj, Johan,« je rekel sta^ j ri Bajtar, ki je bil posebno gorak Dolskemu Zuti zaradi njegove lenobe. Pa je ludi lahko bil, ker je bil zdrknil juiec v prepad, kajti Johan je tako počasi šel reševat, kakor bi šlo za dveletno premišljevanje. »Veš ka, Johan, če se' ti nič ne mudi — 'rekli so, da se ti strašno mudi —, sedi semkaj k mizi. Ali si bil res ti zraven, ko je nekdo ponujal bankovec za pet goldinarjev, pa ali si res ti dobil?«
»Ne vem,« je prav leno menil Zuta, ker ni vedel, kam meri Bajtar. »Ne vem, kaj mislite.«
»No, veš, takrat, ko ste trije ležali v senci in je prišel mimo Zima, pa si ti zmagal v stavi. Saj si bil ti, kajne?«
Nečimrn pa je Johan bil. Pri sosednji mizi so sedeila tudi dekleta in mnogo je bilo druoih 'ljudi okoli, pred katerimi je prav, če se Zuta postavi.
»Seveda bil!« je potrdil.
»No, vidite, pa pravile^ da ni J5il. Kaj veste vi! Potem pa Zuta tudi ve in bo potrdil. — Ležali so
trije lenuhi v senci.« — Johan je mencal. »Pa ti jo primaha s svojo krošnjo rajnki Zima. Ustavi se pred njimi, nasloni krošnjo na palico in oleda lenuhe. »Veste,« pravi nazadnje, tistemu, ki ]e najbolj len med vami, bom dal petak.«
»A, petak?« je planil pokonci prvi.
»Ti oa že ne dobiš!« je rekel Zima.
»Potem pa ga gotovo jaz! Kar sem ga daj!« je pomolil roko drugi. »Ni oa bolj lenega od mene!«
»Kaj pa ti, kaj pa ti, Zuta, ali ne maraš petaka?«
»No, če se ti ljubi, pa ga vtakni v kakšen moj žep, meni se ne ljubi gledati; rad bi spal.«
»Tako je Zuta dobil petak!« je rekel Bajtar in otresel pipo.
Pravijo, da je Zuta vstali pa šel.
Dolskemu Zuti so naročili, naj gre klatit orehe. Lenuh pa je bil, da bi bil najrajši videli, da bi nekdo umri mesto njega, ker se že ni hotel roditi. Dali so mu prrcklo in košaro, dali malico in tudi nauk, naj hitro napravi.
Prišel je pod oreh, sedel, vzel j malico iz košare in naprej opravil to svoje delo, zasenčil če!o in strmel v veje. Orehi so tako mo-oočno bingljali na vejah.
Pobral je dva, ki sta bila v travi, in se vrnii.
»Ali sta to dva lanska, ki sem ■ ju našel v travi?«
»Ne, letošnja!« so mu odvrnili.
»Kje so pa lanski?« je vprašal dalje.
»Da iščeš lanske, prismoda...« so mu odvrnili, »lanski, lanski so vendar vsi že odpadli,
»Potem pa počakajmo, da tudi j letošnji! Čemu toliko truda brez j potrebe!«'
ZGOLJ DUH
Razlagal je župnik Stepančič boži;o lastnost: Bog je zgolj duh.
»Kaj to pomeni?« je vprašal učence. »No, mi bo povedal Janez.« Dolski Zuta (Janez Vidic) se je dvignil v vsej svoji orjaški postavi: »To pomeni... to pomeni... to pomeni...«
»Le brez strahu!« je rekel Stepančič. »Saj veš! Jaz dobro vem, da veš!«
Janez je široko ulovil sapo in deja'l — ne, ni prav, ni dejal, zavpil je na vse grlo;
»To pomeni, da Bog nima ne mesa, ne kosti, ne želodča!«
»Eko,« je deja)! Stepančič družbi, »pa res ne vem, ali ni imel fant prav Na Gori, »želodec« ne velja za meso!«
OBLJUBA
■ Šel je Dolski Matevž^ — vam seveda Do’ski Malevž nič ne pomeni, a pomenil je nam otrokom pe/ico in smo se ga bali kot samega ta spodnjega — šel k spovedi. Prišel je enkrat na leto, a takrat je menda pretepel ženo, da mu je pomagala izpraševati vest. In kot skesan grešnik je pokleknil pred Eko Stepančiča in se obtožil svojih grehov. Največji njegov »hudiček« je bila kletev. Klel je namreč že na tešče v postelji in potem cel dan. Če mu nekaj ni bilo pogodu, je klol, če mu je bilo nekaj všeč, je zaklel. Zdi se, da je nekdo klel pri njegovem rojstvu ali še prej.
To je bi! njegov »hudiček,« to je bil pač njegov »trn«.
In zdaj je šel skesano k sporedi, trdno odtočen, da se poboljša, in prosil angela varuha in svojega patrona sv. Matevža, ki je bil prej dacar in grešen človek, za pomoč.
Stepančič je1 poslušal spoved, poslušal in dejal:
menito in jasno misli, zaničevana. Kdor materino besedo zaničuje, sebe zaničuje. Živimo v viharni dobi, duhovi se niso še nikdar v taki meri čistili, kot se danes čistijo. Čas je, da zagrizenci začnejo le malce misliti o pravičnosti naših teženj — in prišli bodo do zaključka, da smo mi Goriški Slovenci vedno cenili materin jezik drugih in da isto od njih pričakujemo. — Goričan.
slovenskih staršev
K pravi narodni zavednosti spada tudi skrb za obstoj naroda in za to je predvsem važna vzgoja mladine. Pravi go-riški Slovenec ali Slovenka bosta dala svoje otroke, svojo mladino, vzgojiti v slovenskem duhu, v slovenskem jeziku. Naš jezik je lep, je bogat izražanja, vsak Slovenec na je od narave toliko nadarjen, da se za potrebo nauči še drugih jezikov. Zato poskrbite, Slovenci v Gorici, da bodo slovenski otroci vzgojeni v slovenskih šolah. Kdor iz katerega koli razloga ne da svojega otroka v slovensko šolo ali v gimnazijo, se sam izloči iz skupnosti slovenskega naroda.
Ponavljamo, da se vpisovanje na slovensko ljudsko šolo v Gorici vrši od 15. do 25. oktobra v dopoldanskih urah v Via Capella 7. Tam se bodo vpisovali tudi naši gimnazijci.
Kdor je res zaveden Slovenec, bo dal svojega otroka v slovensko šolo ali v gimnazijo!
NASTOP DONSKIH KOZAKOV
V	torek dne 19. t. m. so priredili Donski kozaki v dvorani kina »Vittoria«, večer ruske narodne pesmi in plesa. Prireditev je bila zelo dobro obiskana. Kozaki so želi za svoja izvajanja obilo aplavza posebno še solisti. S svojo ži-.vahnostjo in malo sentimentalnostjo so si takoj pridobili poslušalce. Zlasti sta bile sprejeti z navdušenjem pesem »Oči črne« in pa pesem o Volgi, ruski reki. Prav tako so bili sprejeti z velikim zanimanjem ruski narodni plesi, ki so se prvič izvajali v Gorici.
»Torej ne boste več k(lel. Grdo je in greh je, pohujšanje je otrokom! Torej ne boste več klel!« »Nikoli več!«
Videl je, da treba tej skrušeni duši pomagati.
Seveda, hotql pomagati, hotel pomagati po svoje.
Govoril je gospod Stepančič o grdem grehu kletvine, govgril in pritiskal na dušo. Matevž je ves skrušen po3'ušal in izbruhnil ves solzan:
»Gospod nune, primojduš, da ne bom več klel!«
O	RADOVEDNOSTI.
Bil je pri spovedi Dolski Malevž. Bog pomagaj, ali mislite, da je to navadno opravilo? Ves potan in zmučen se je na poti ustavil v oštariji. (Pri nas je namreč do cerkve vsaj dobro uro, ponekod še dalj.)
»Danes ni bilo nunca — (to je bil vikar Stepančič) — danes je , bil neki kapucinar. Ne, kaj takega pa še ne! Kako ti je bilo radovedno to človeče kosmato! Nazadnje sem mu zabrusil: »Vsega pa vam le ni treba, vedeti, saj še naš nune ni tako radoveden!
In sem vstal in šel«
OB STOLETNICI ROJSTVA SIMONA GREGORČIČA
v • v
15. X. 1844.
'JokcL JLovhvmt:
Simonu 5regorcicu
06 stoletnici rojstva
Praznik našega pevca, bratje, slavimo.
V praznik stoletni, kar je nebo nam poslalo v raju planinskem izvoljenca, ki mu je dalo tako srce, da za ves rod je bilo, venec spletimo ljubezni v vezilo in tam gori na gričku ob Soči, mrtvim živč šumljajoči, se poklonimo:
Praznik Tvoj, pevec naš, danes slavimo!
S/o let, sto dolgih, dolgih let mineva,
Imel naš narod v njih ni ur veselih,
Mučenec pil je le bridkosti kelih,
O čakajoč, v okovih rob, rešitve dneva.
N a prošnje klice ni bilč odmeva,
Grom iz oblakov črnih, pobesnelih Razlegal se je po vaseh in selih Enako, ko da k smrti nam prepeva.
Gorje z obupom je naš rod objelo:
O Bog, kaj res na veke bo trpelo Razpetje in ne bo še konec ran?
Čarobno je tedaj v naš svet zapelo In klicalo: »O narod, v prah teptan,
Čemu obup? Tvoj je — vstajenja dan!«
Praznik našega pevca danes slavimo, v praznik stoletni se mu poklonimo bratje Slovenci, in na gričku ob Soči pri svetem Lovrenci združeni v slogi se mu oddolžimo:
Naš čolnič pogube otmimo!
Dr. Anton Kacin:
Zadnja leta Gregorčičevega življenja
15. X. 1944.
Zadnja leta svojega živi j e- j nja je Simon Gregorčič preži- i vel v Gorici, kamor se je preselil 1. 1903. Na Gradišču, kjer 1 je bival več kot dvajset let (od srede 1882) kot dušni pastir in kmet poet, se je bil sicer dodobra vživel, saj si je napravil tam gori celo lasten dom, a bil je predaleč od mesta in zdravnikov. Zdrav pa Gregorčič nikoli ni bil posebno; zlasti proti koncu življenja je bil stalno v nevarnosti, da ga kak nenavadni napad zlomi. Na Gradišču se mu je bilo pripetilo, da je padel v nezavest ter bi bil verjetno umrl, da ni prišel »stari fant-prijatelj dohtor Ferdinand« (Predsmrtnica) iz Zalošč pri Dornbergu, ki ga je rešil.
V Gorico ga je pritegnila tudi lepa družba ožjih rojakov in prijateljev, ki ga je hotela iztrgati iz samote. In res se je Gregorčič zopet precej razživel. Tudi pesniško se je zopet malo razgibal. Lotit se je zlasti svetopisemskih knjig »Joba« in Jeremije«. »Job« je obširna knjiga, ki jo je Gregorčič izdal 1. 1904. s 118. pslamom vred. Obširen lep strokovni uvod mu je napisal poznejši nadškof dr. Sedej, do katerega je Gregorčič vedno čutil posebno spoštovanje. Prav tako je namerava) izročiti dr. Sedeju prevod Jeremijevih žalostink, katerega je tik pred smrtjo (oktober 1906) dokončal a še ne čisto opilil. Jremijeve žalostinke so do danes ostale neobjavljene. Izšle pa bodo te dni v Ljubljani kot slavnostna izdaja za 100 let rojstva. Eno prinaša tudi »Gor. list« v današnji številki.
Gregorčič pesnikovanja nikoli ni popolnoma opustit. Tudi zadnja leta življenja se mu je dostikrat rima kar sama pritaknila k rimi in nastali so kratki verzi ali pa pe-
sem. Res v teh letih ni nastala nobena tistih svežih pesmic, ki so se ljudstvu tako priljubile; imamo pa nekaj globokih misli, odetih v lepe, brezhibne verze. V oktobru leta 1904. se je spomnil na 30 letnico rojstva prijatelja in sobrata Meška Ksaverja (Predragi, prevzomi moj Meško, — sin zemlje, a z dušo, nebeško); naslednje leto je spesnil še več takih prigodnic. Brž v januarju nam je podaril »Pesem »šolskodomskc« mladine« (Najlepši čas, mladosti čas: — kipi srce, cvete obraz), ki je lepa refleksivna prigod-niea. V aprilu je umrl veliki hrvatski škof Strossmayer in Gregorčič mu je zaklical \ slovo: »V delih mož na vek živi!« Patra gvardijana kapucinskega samostana v Gorici je počastil v pesmi »Četrt stoletja ...« (Živi naj pater gvar-dij.ip, — živi naj z njim ves samostan!). Ko so v Ljubljani odkrili Prešernov spomenik, je tudi Gregorčič proslavil ta znameniti praznik in »kralja pevskih duhov« s posebno pesmijo. Novemu goriškemu knezonadškofu dr. Sedeju je v marcu napisal v znak globoke hvaležnosti eno svojih najlepših priložnostnih pesmi. Prav tako je proslavil Josipa Stritarja ob njegovi 70 letnici. V tej pesmi se priznava za Stritarjevega učenca:
In tudi jaz i ne zadnji Tvoj ulenec -nabiral sem s setve Tvoje kterih zrn, bil meni Ti si učenik - ljubljenec!
Krepko domovinsko ljubezen pa izraža kratka pesmica »Na dan!«, ki spada poleg žalostink med zadnje Gregorčičeve pesmi.
*
V Gorici je Gregorčič živel na Goriščeku v hiši, ki je dandanes ni več. Preko tistega mesta pelje cesta na Korenj. Življenje mu je poteklo mimo
med prijatelji in častilci. Leta 1906. je pa zaslutil, da ne bo več dolgo. Obiskal je svoje znance po Goriškem in Kranjskem, za hip se je povrnil v tvoje ljubljene gore. V novembru ga je pa zadela lahka kap. Sele tedaj je legel v posteljo, čeprav je že poprej hiral. Trpel pa ni dolgo, kajti
Ti kličem na pot »nazaj v planinski raj« srčni: Z Bogom!« Na vsej dolgi poti od Gorice do Kobarida je ljudstvo ginjeno sprejemalo in pozdravljalo mrtvega pesnika. Društva, šolska mladina, narodno žeiu stvo je povsod pričakovalo sprevod in ga spremljalo do prihodnje postaje. Zvečer so
fm M $
*.	*	fr	{Ji	!■	■
’ ■ '1 a I
	
■Mfmm ■■■’ -M
. AJM ..
' r'jfe'' ■)
že čez osem dni je zatisnit svoje trudne oči. Kropit so ga prišle neštete množice ijud-stva. Počastil ga ie tudi nadškof dr. Sedej. Bili so to dnevi narodnega žalovanja. Na dan, ko so ga odpeljali dom( \ k očetom na hribček k sv. Lavreneu ob Soči, je vsa Go rica žalovala. Vse trgovine so bile zaprte. Došli so odlični slovenski možje iz vseh slo*-venskih krajev. Poslovilni govor je imel profesor Berbuč, pevci pa so mu zapeli »Nazaj v planinski raj«.
Končno je še profesor dr. Ozvald zaklical: »Veliki pesnik! V imenu naše mladino
; '
V1* -	-	'<•	m4
dospeli v Kobarid, ki je b'.t ves razsvetljen. Rakev so po ložili v cerkev, kjer so gasilci stražili vso noč. Ob sedmih zjutraj so se začele obredne molitve. Najprvo je bilo deset sv. maš. Ob devetin pa se je sprevod jel pomikati preti Sv. Lovrencu in tam so gori-škega slavčka položili k večnemu počirku Preko njega vega groba je divjala vojna in še danes ni miru, a pesnik spi nevzdramno span;e tam pod sivim očakom Krnom. Duh njegov pa gotovo spremi narod, katerega je tako ljub.l, želeč mu n«’.;boljšo o n ho l-njost.
ZIVLJENJEP1SNI PODATKI
Simon Gregorčič se je rodil 15; oktobra 1844 v vasici Vrsno pod Krnom. Nadarjenega dečka so dati starši po osnovnih šolah iv goriško gimnazijo, , kjer je študiral od leta 1868. do 1864.
V šolah ga je zelo podpiral njegov daljni® sorodnik libušemjski vikar Anton Gregorčič. Že v gimnaraji je pisal pesmi, ter je zaslovel kot izvrsten ver-zifikaitor v slovenskem jeziku. To sn bili njegovi pesniški začetki, iz katerih se je razvil v izvrstnega pesnika. Po mafairi je vstopil na željo staršev v semenišče, kjer je tu da mnogo pesnil.
Splošno znam® pesem »Njega ni«, ki jo pojo dandanes po vseh slovenskih krajih, je Gregorčičeva im zapel jo je v semenišču. Zapel pa je v semenišču še mnogo drugih pesmi, ki jih je objavil kasneje'. L. 1867, je pri Sv. Duhu na Libušnjem zapel novo mašo.
V duhovskem stanu se morda ni počutil dovolj srečnega, toda poznal je kot človek, kot Slovenec in kot duhovnik eno: odpoved, samozataij©vanje.
Prva služba mladega kaplana Simona Gregorčičai je bila v Kobaridu, lu je ikar na lepem ustanovil slovensko čitalnico. Tam je našel prizanesljivega in dobrohotnega predstojnika dekana Andreja Jakšetai, kateremu jr. pozneje postavil literarni spomenik »Vrlemu možu«. Prav to bivanje -v Kobaridu je iz Gregorčiča napravilo pesnika, kia/kor ga je tedaj slovenska zemlja komaj čakala in klicala. Ko je
Josip Stritar j>od vplivom Schopenha uerja in drugih sodobnih evropskih mislecev pričel razvijati svoj pesimii stični (sveitobolni) nazor, je Stritar si cer napisal nekaj pesmi, toda, ko je prejel od Simonai Gregorčiča' prve pesmi, je vzkliknil: »Vendar, to je prava poezija! <
L. 1875. je bil Gregorčič imenovan1 za kaplana v liifenberk, kjer pa se jt slaibo razumel s tedanjim župnikom. Zaito se je poslovil od Rifenberka in to slovo oelo vpesnil v znani pesnitvi, nekntj let pa nato preživel v Gorici, oziroma pri svojem prijatelju Grun. tarju, notarju v Logatcu.
L. 1882. je izdal prvi zvezek svojih poezij im uspeh je bil velikanski Celo ubožni dijaki so kupovali to »zla to knjigo!., kakor so jo tedaj imeno vali.
Od 1. 1882. do h 1887. je bil Gre gorčič vikar v Prvačni, nato pa je dobil pisateljsko ustanovo; potoval je Dalmacijo, da bdi si zboljšal zdravje
Pesnil pa) je Simon Gregorčič še dolgo, skoraj do svoje smrti. Let*
1902. je izdal še tretji zvezek svojih »Poezije«, 1). 1904. pa svoj verzificiran prevod svetopisemskega »Joba«. Leta
1903. se je Gregorčič preselil v Gorico, kjer je novembra 1906; umiri; Pokopan je bil pri Sv. Lovrencu na
-ibušnjah, kakor je sam želel.
Dr. Joža Lovrenčič:
Jjz
spommov.
na, Simo.ua QhQj^o>ibboL 1.
V drugi šoli nas je učil slovenščine profesor Fr. Plohl. Bil je že vpokojen, a je le prevzel suplenturo na naši go-riški gimnaziji. Narodnjak je Ml, kar je razodevala sleherna njegova beseda, naj nam je razlagal Janežičevo slovnico ali tolmačil pesrr.i in sestavke v Sketovi čitanki. In kako je znal vzbujati v nas ljubezen do naše lepe materinščine! Vzpodbujal nas je, naj sc učimo tudi takih pesmi, ki niso predpisane.
Jaz sem bil tega neznansko vesel.
Tisto leto se je bil preselil Simon Gregorčič z Gradišča v Gorico. Spominjam se, kako me je prevzelo, ko sem ga prvič srečal v Gosposki ulici, račajoč se iz šole. Tedaj sem sklenil, da se naučim do prihodnje slovenske ure katero njegovih pesmi, da bi jo deklamiral. V domači knjižnici deškega semenišča sem si iz posodil Gregorčičeve Poezije in se odločil za »Naš čolnič otmino!«
Z vsem ognjem mladega srca sem se vživel v pesem, \ kateri sem videl Gregorčiča kot pogumnega pastirčka tam gori na vrsenskih pašnikih, ki sem jih od daleč poznal, saj sem jih vsak dan gledal iz Kreda, ko sem bil doma, v Gorici sem kot on pozdravljal Sočo in ugibal, ko smo šli ob njej na sprehod, kje se je pognal Gregorčič kot dijak v njene razbesnele valove, da je materi tuji rešil otroka, in še mislil na čolnič našega naroda, ki mu je treba pomoči...
Tisto jutro pred slovenščino sem bil ves nemiren ob misli, ali se mi bo deklamacija posrečila.
Profesor Plohl je vstopil v razred, stopil za kateder, si nataknil ščipalnik, ki ga je imel na črni vrvici in vpisat odsotne. Nato je ščipalnik z zamahom roke vrgel z nosa in pogledal po razredu.
»Pojdi« me je dregnil prijatelj Peter Butkovič.
In sem šel iz klopi in povedal z drhtečim glasom profesorju, da bi rad deklamiral Gregorčičevo peteem ' »Naš čolnič otmimo«.
Profesor se je nasmehnil očetovsko in prikimal.
Stopil sem na oder in iz prvih glasov, ki so se mi še tresli, prešel v deklamacijo z ognjem in navdušenjem, ki se je stopnjevalo v koncu do skrajne odločnosti, ki jo je narekovala ljubezen do domovine:
Jaz vržem se v morje, naj tuli vihar,
za mano, za mano, kdor je plavar,
brodarjem pomoči nesimo,
naš čolnič pogube otmimo
Profesor je bil zadovoljen, me pohvalil in še rekel, da bo povedal pesniku, ki se je preselil v Gorico, kako se učimo njegovih pesmi in kako lepo jih deklamiramo...
Ali je to storil, ne vem. Mogoče pa je hotel s to obljubo samo vzpodbuditi, da bi se še bolj navdušili za slovenščino.
Tiste čase ni bilo bohinjske železnice. O Božiču, o Veliki noči in za velike počitnice smo se gorjani vozili domov z žardiniero, ki smo jo najeli, da nas je peljala do Kobarida in prišla po končanih božičnih in velikonočnih počitnicah tudi po nas. Do dvajset in tudi ♦. več študentov iz gor nas je bilo.
Žardiniera nas je čakala na Katarinijevem trgu.
Bilo je za božične počitnice.
Okoli žardiniere smo bili zbrani, nekateri pa že v njej. Naše veselje, da se peljemo domov, je bilo neznansko. Kaj čuda tedaj, da smo tudi zapeli.
«Mi zdaj gremo, mi zdaj gremo...«
Mladostno razigrano je odmevala pesem in za njo še druga in tretja, dokler niso povlekli konji, in potem naprej...
Tam na vzhodni strani Ka-tarinijevega trga jc stala hiša, v kateri je stanoval Simon Gregorčič.
Ko se je oglasila naša pesem, sem videl, kako se je v prvem nadstropju odprlo okno, v katerem se je prikazal pesnik, Gledal nas je in poslušal, dokler se nismo odpeljali. Gotovo se je tedaj ob naši pesmi in našem veselju zamislil v svoja študentovska leta, ko se je tudi sam vozil s svojimi prijatelji — nazaj v planinski raj... Morda pa je mislil na tisto vožnjo, ko so sc koncem šolskega leta 1863 navdušeni študentje domo-rodci peljali z žardiniero v Tolmin, kjer so priredili svojo besedo in je takrat on prvič nastopil s svojo pesmijo pn-godnico?...
Danes na Katarinijevem trgu ni več one hiše, v kateri je preživel Gregorčič svoja zadnja tri leta, samo še košata cipresa — ali je jelka? — je ostala, ko da bi vedno zelena hotela, da bi tudi v našem srcu ostal vedno živ spomin na našega največjega goriškega pesnika.
3
^ilo jc leta 1906., ko je stekla bohinjska železnica. Takrat sem konccm julija šel z našim rajnim vikarjem Jakobom Fonom prvič na Kranjsko. Poromala sva na Brezje. Drugega avgusta sva se vračala peš na Bled in od jezera na postajo.
Vstopila sva v splošni oddelek tretjega razreda.
Tam v kotu pri oknu je sedel — Simon Gregorčič.
Gospoda sem opozoril nanj, a se ni nato zmenil. Izbral si je prostor drugod in začel moliti brevir. Jaz sem se pa opogumil, stopil k pesniku, ga prosil, če smem prisesti, in se mu nato predstavil.
In sva potem govorila v^o pot do Sv. Lucije o vsem mogočem.
Pri Sv. Luciji smo izstopili. Tudi pesnik.
Poleg žardiniere, ki je vozila v Tolmin in Kobarid, je bila tudi posebna kočija iz Tolmina.
Neki gospod me je vprašal, če sem videl kaj Gregorčiča,' ki ga čakajo.
V	gneči sem poiskal pesniku in mu povedal.
»Pokažite mi, katera žardiniera vozi v Tolmin,« me je prosil.
»Pa vas čakajo s kočijo.« sem mu povedal.
»Naj kar čakajo,« je rekel in vstopil v žardiniero, ki jc bila natrpano polna...
Takrat sem videl in spoznal, da pesniku ni bilo za pomp in parade, da je bil kljub svoji veliki slavi skromen in poni- * žen, da ni maral in ne iskal bučnih ovacij, da je bil res tudi kot človek velik...
4
Letos sem bil avgusta v Kobaridu.
Kamor sem stopil, kamor
sem šel, povsod sem mi ilil na Gregorčiča, ki je v tem središču planinskega raja preživel najlepše dni svojega življenja, o čemer pričajo njegove pesmi, ki so tu nastale.
Rad bi bil stopil tudi na Vrsno, rad bi obiskal njegov grob pri Sv. Lovrencu, a sem se moral zadovoljiti samo z razgledom in pogledom tam gori s prijaznega grička z monumentalne kostnice pri Sv. Antonu. Od daleč sem se zahvalil pokojnemu pesniku
Poleg dr. Aniona Mahniča, velikega modroslovca in bogoslovca, ki se je boril za krščanska načela im za doslednost v njih izvajanju v zasebnem in javnem življenju tako odtočno kot nihče pred njim, je veliki pesniški genij Simon Gregorčič največji sin, ki ga je dala materi Sloveniji Primorska. Naprošem, da napišem nekoliko misli o Gregorčiču kot duhovniku, sem se obrnil do raznih še živečih znancev in prebral več spisov z željo, da bi v skromnem okviru kratkega članka v edinem primorskem slovenskem listu pokazal Gregorčiča kot duhovnika v resnični luči.
Vsi še živeči znanci pesnika Gregorčiča so si edini v tem, da je bil v polni meri to, kar si ljudstvo predstavlja z nazivom »dober duhovnik«. V Kobaridu, Rihemberku, na Gradišču in tudi v Gorici, kjer je preživel zadnja leta, je pustil za seboj tudi kot duhovnik dober spomin. Kdor je poznal od blizu pok. nadškofa Sedeja, ve, kako visoko moralo je zahteval od svojih duhovnikov. Nekoč je pač rekel nek emu duhovniku, da ni prav naredil, ker je v neki vzgojni knjigi preveč nazorno popisal stanje zaljubljenega mladiča, češ, da bralec bi mogel sumiti, da je pisatelj zaljubljen in to bi bilo pohujšljivo, i ker na duhovnika ne sme pasti niti senca greha. »Potolažil se je šele, ko je pisatelj mu povedal, da pošten čitatelj bo mogel iz njegovega pisanja kvečjemu to sklepati, da je morda v peli ali šesti soli kdaj bil zaljubljen, kar pa je le splošna mladinska bolezen, ali da je kaj takega bral. Vsekako kaže ta epizoda, koliko je nadškof Sedej zahteval od svojih duhovnikov, kako težko je prenašal duhovnike, ki delajo sramoto duhovniški suknji. Da bil intimen prijatelj s kakim ^'abim duhovnikom, pa naj bi bil tudi velik pesnik, si sploh ne moremo misliti. Simon Gregorčič je pa imel v nadškofu Sedeju velikega občudovalca in prijatelja in mu je zato gotovo z vso iskrenostjo posvetil lepo pesem k posvečenju in vstoličenju. Uvod, kii ga je napisal dr. Fr. Sedej kot goriški stolni župnik za Gregorčičevega loba, je javen dokaz povezanosti med tema dvema možema. Nadalje je znano, da je dr. Sedej kot nadškof povabil Simona Gregorčiča k sebi, da bi ga rešil vseh gmotnih skrbi. Povabila Gregorčič ni sprejel, a tudi to vabilo nam dokazuje spoštovanje in ljubezen nadškofa Sedeja do našega pesnika.
Pa ne le nadškof, tudi drugi odlični duhovniki so šimma kot duhovnika zelo cenili. Gospod prelat Gabrijelčič, semeniški ravnatelj, ki so ga zlasti v Rihemberku šaljivo imenovali »gospoda Iksa«, ker je svoje prve pesmi objavljal pod skromno šifro X, so ga visoko cenili in spoštovali tudi kot dobrega duhovnika in prijetnega družabnika. Kako ze-
lo	je ljubil svojega kaplana kobariški dekan Andrej Jekše, je znano pravtako kaikor je še sedaj v spominu kot čudak župnik Brezavšček v Rihemberku, ki je Gregorčiču vzel »mokroto« (vodo) in »toploto« (drva), kakor rmi je pesnik v šali v verzih očital.
Kakor si je Gregorčič s svojimi poezijami namah osvojit vsa slovenska srca, tako si je tudi s svojo ljubeznivo osebnostjo osvojil srca vernikov v vseh farah, kjer je deloval. Povsod se je težko
za vse delo in za vso ljubezen, s katero jc budil Kobarid in njegovo okolico k narodni zavesti.
Naša zastava je vihrala po petindvajsetih letih spet nad Kobaridom in oznanjala, da šc živi v planinskem raju tista ljubezen do naroda in domovine, ki jo je on učil in bu-dil, da je naš rod ostal zvest svojemu največjemu sinu in da mu domovinske ljubezni ne zamori tudi tak vihar, kakršen divja zdaj nad našo
poslavljat od vernikov, ker so se tako zelo drug na drugega navezali. Ob slovesu od Rihember-ka je s prižnice po pridigi prebral tudi svojo pesnitev »Slovo od Rihemberka«.
Svoje dušnopastirske dolžnosti je pri vsem študiju literature in pesniškem delovanju prav vestno opravljal. Pridige je skrbno pisal in zapuščino njegovih cerkvenih govorov je imel prof. Ivančič. Misilili so nato, da bi te pridige objavili. Toda ker se je zdelo goriškim bogoslovnim profesorjem, da te pridige niso na taki višini, kakršno bi pričakoval od tako velikega pesnika, so ostale neobjavljene, čeprav so dobre in solidne. Med otroki se je rad mudil in se je pri nauku zanimal za vsakega posebej ter mu skušal pri izpraševanju odgovor že kar na usta položiti. Nadalje pripovedujejo o njem, kako rad je modroval z možmi in se zanimal za njih delo in skrbi. Na Gradišču se je tudi sam pečal s kmetovanjem im tako nam je jasno, da je resnično čutil s slovenskim kmetom, ki mu je napisat toliko neumrfjfvih verzov. In kmetsko ljudstvo je bilo hvaležno za njegovo zanimanje in ljubezen, kar je pričala bera, ki je bila često višjai od predpisane. Pavlimčevi v Rihemberku so še dandanašnji ponosni, da so mu jo vozili na dom. V Gregorčičevi dvorani v Prvačini so mu pripravili nekoč posebno slavlje in, ga pozdravljali z verzi, na katere je kar sproti v verzih odgovarjat. Ali ni morda prav tej povezanosti z ljudstvom treba vsaj deloma pripisati tudi razne lju-bavne pesmi, ki so se strogim kritikom zdele za duhovnika neprimerne? Kodr je tako tesno povezan z ljudstvom kot dober duhovnik, ki mu ljudje vse zaupajo in mu odkrivajo vse srčne utripe, veselje in žalost, ljubezen in sovraštvo, se v dušo svojih ovčic tako vživi, da vse čuti z njimi. Zakaj ne bi bil umetnik, kdor se zna tako vživeti v drugega, da njegovim čutilom kot svojim da izraza v pesniški besedi in obliki? — Igralca, ki se zna vživeti v katero kolli vlogo in jo podati kot svojo, imenujejo umetnika. Koliko bolj moramo takega pesnika iinengvati resni-nega umetnika! — Gregorčič je bi', tudi velik prijatelj dijakov, ki jih je rad sprejemal, gostil, podpiral in vnemal za verske narodne ideale.
Še nekoliko besed o Gregorčiču in njegovem kritiku Mahniču, ki sta bita oba velika, toda vsak na svoj način, in ne smemo biti krivični ne enemu in ne drugemu.
Kdor pazno in brez predsodkov prebere vse, kar je pisal Mahnič v Rimskem Katoliku o pesmih Simona Gregorčiča, se bo prepričat, da je bila ta kritika sicer slroga, kakor je bil Mahnič vedno neizprosen, ko je šlo za načela in ugled Cerkve, a vendar tudi strogo pravična in celo obzirna do pesnikove osebe. Prav čuti se, kako zelo je Mahnič delil Gregorčičevo poezijo in kako težko mu je pri srcu, da je moral nekatere reči grajati, ker je bil prepričan, da bi Gregorčič kot človek, kot duhovnik in kot pesnik imel le korist od tega, ako bi upošteval njegove nasvete. Tistim, ki so njegovo dobro mišljeno kritiko izrabljali v politične namene, je v Rimskem Katoliku I. 1895. napisal tudi te besede: »Da bi bili mi pesnika
Gregorčiča neusmiljeno raztrga-
li	ter obsodjli na dno pekla — to more pač trditi le zaslepljeno strast. Pač pa smo prednosti Gregorčičeve muze osvetlili kakor nihče drug pred nami; le to se nam je štelo v neodpustljiv greh, da nam niso ugajale nekatere pesmi. Predrznijli smo se imeti svoje prepričanje. »V R. K.
1.	1889. piše: »Ker da je Gregorčič pesnik v besede pravem in polnem pomenu, je vendar dognana reč. Pesnik po milosti Božji, ne po lastni domišljavosti, niti po milosti ljudi. Gregorčiču ni pač treba pri nikomer beračiti za tavorov venec. Dal mu ga je Stvarnik, ki deli talente, kakor mu ljubo. Poeta nascitur — pesnik po naravi — je Gregorčič. Od tod tista lehkobna neprisiljen ost, katera nam tako jasno priča, da pesnik pesmi m koval, ampak so sc mu izlivale iz srca; od tod tista psiholtogiena vspo-redba misli in čutov, od tod pri-prostost v besedi in zlogu, ki da je poezijam tako priljudnost; tolika spretnost, izvirnost v pri-spodabljanju višjih idej s čutnimi prikaznimi, od tod oživljanje mrlve narave s človeškim duhom vse so lastnosti pravega pesnika, toda lastnosti, ki se ne dajo priučiti, da bi se kdo trudil tudi celo dolgo življenje.«
V	vsakem primeru pa je imel »hudi kritik« Gregorčičevih poezij do Gregorčiča pesnika, duhovnika in človeka več spoštovanja in ljubezni kakor tisti literarni zgodovinarji in navidezni oboževalci Gregorčičeve muze, ki so smatrati za svojo zgodovinsko nalogo, da so prav radii tistih pesmi, ki jih je Mahnič najbolj grajal kot neprimerne za duhovnika radi človeške »slabosti in farizejstva«, iskali, spraševali n ugibali, kje bi bila tista simpatija, ki je navdihovala našemu pesniku toliko sladkih verzov. In da so našli kje kaj verjetnega in mogočnega, so to v revijah raz-irobentali kot najzanimivejši Heu-reka, ki bi pa bil rajnega Gre-
gorčiča bolj užalil in potrl kol vsi »molilni dihi, nevihte s Krasa.« To rečemo, ker vemo, da je imel pesnik Gregorčič toliko duhovniškega ponosa v sebi. Kaj bi pa bil rekel, ako bi bil dobil v roke pisanje nekega goriškega socialista, ki govori v svojih Spominih o nekem bebcu iz Gradišča in njegovem očetovstvu? Stvar je prijatelje Gregorčičeve tako vznemirila, da so jo do dna preiskali in ugotovili, da je brez vsake podlage in golo natolcevanje.
Ako bi bil Gregorčič bral tisti odlomek iz Spominov moža, ki ga ne maramo imenovati, ker tudi njegovega spomina ne maramo omadeževati, ali bi ne bil bogatejši za veliko spoznanje, da so prav pošteni kritiki tudi za tako občutljivo in nežno dušo kol je bila njegova, veliko boljši prijatelji kot tisti poiveličevalci gole muze. Katere tudi v pesniku duhovniku gledajo le človeka, ki je kot vsak človek «krvav pod nohti« in ga upoštevajo, čeprav je na žalost tudi duhovnik.
Gregorčič je malo pred smrtjo v ožjem krogu izrekel sledeče besede: »Mahnič je imel prav, pa jaz sem imel tudi prav.« Ako bi danes po prvi stoletnici svojega rojstva prišel na svet in bi vse prebral in slišal, kar se je po nje-] govi smrti o njem pisalo in go-
i	vorilo, bi kot dober duhovnik gotovo dejal:
»Kraška nevihta« je bila res ledena, toda moj pesniški sloves bi nič ne trpel in slovenska poezija bi bila le pridobila^ ako bi bil čim bolj upošteval nasvete sobrata Antona, ki me jc bolj ljubil kot sem mislil.«
Slovenci v Primorju pa ohranimo Gregorčiču in njegovemu kritiku Mahniču najlepši in kar najbolj hvaležen spomin, kajti oba sta gorela v globoki in resnični ljubezni do svojega naroda^ ki ga nista ljubila s praznimi besedami, ampak z velikimi deli kakor narod sam po pravici pričakuje zlasti od vseh dobriih duhovnikov.	Dr.	M.	B.
iz neobjavljenih Gregorčičevih
žalosti n k
1. Kako zlato je potemnelo,
ki bleste je prej dajalo tak! — Proč boje žar je, je /bledelo, in kamni sveti umno delo — k n jo zdrobljeni mestni tlak.
2. Oh to zlato so naši sini, bliščeč; žareč se v mladih dneh, ponos in nada domovini, podobni zdaj so žgani glini, ležeči v črepah krog po tleh.
3. Celo rodilka zmajev ljuta goji na prsih zarod svoj;
a hči sijonska je brez čuta, mladičem nežnim mati kruta ko svojim je v puščavi noj.
4 Dojencem usteča so suha, drži se jezik jim neba; zahtevajo otroci kruha, a zde se vsa ušesa gluha: nihče drobtine jim ne da.
5. Ti, ki živeli so v potrati, gino po potih stradajoč,
in ti, ki vzrasli so v škrlati, sedaj ležijo v cestnem blati, prav kakor ga objemajoč.
6. Pač kazen težka je, nemila, pa huje je sijonska hči
in več ko Sodoma grešila: ki hipoma jo opopelila je božja dlan, ne dlan ljudi.
7. Kako nam plemstvo je blestelo, ko mladi sneg na solnci zmer! Njih lice, kakor mleko belo, sred ko korale je razdelo, gladko, ko brušeni safir.
8. Zdaj pa se lica jim črnijo bolj kakor oglje črez in črez; kosti se s kožo vkup držijo, še znancem se neznai zdijo, bolj suhi so, ko suhi les.
9. Srečnejši oni pač so bili,
ko ti, ki v plen so glada sili; ki z mečem bli so uničenj saj oni so se stod ločili	y
z dobrotami nasičeni.
zemljo.
Gregorčič kot duhovnik
ieri
10. Oh, svoje kuhale otroke, da vtolažile bi si glad,
so mamk ljubečih nežne voke; zblaznele boli so globoke, videč sijonske hčere pad.
11. Jehova užaljen zrl je s trona, oddušek poln je srdu dal, — kaj trpel bi zločinstva ona!?
Požar zavnel je vrh Sijona, požgal je, uničil vse do tal.
12. Ne, kralj noben na širnem sveti in zemlje sin noben nikjer vnaprej ni v duhu mogel zreti, da skoz ta vrata trdna vdreti bi vtegnil kdaj sovražnik kter.
13 Za grehe vedežev — lažnikov, ki le slepili naš so rod, za grehe zlobnih svečenikov, ki lili tu so kri svetnikov poslal to kazen je Gospod.
14. Slepilci pa i ti pretkani, ki slepi tavajo zdaj krog,
s krvjo so vsi omadežvani; dotakniti se vsak jih brani, ker plašč jim poln krvavih prog.
15. Kriče pred njimi: »Proč! nečisti!« prav kakor gobavci kličoč;
beže med tujce. — ni koristi; sprejem povsod jih čaka isti povsod kriče jim: »Proč, le proč!«
16. Razgnal jih božji srd nemili,
On ne ozre se več na nje; ker niso starejšin častili ker so duhovne sramotili
na nje je prišlo to gorje.
17. Oči so skor nam oslepele
z razglednic v daljno daljo zroč;
pomoč zazreti so hotele, a ni je bilo z zemlje cele, proč up je naš, proč naša moč.
18. In nismo smeli ni hoditi po naših ulicah, poteh: povsod so znali zanke skriti; pač konec naš je moral priti in prišel nam je 7t> naš greh!
19. Zasleduje noge krvave
kot orli nam, ko truma ujed, pode črez gorske nas višave, drve skoz gole nas puščave, nikjer jim naš ne zgine sled.
20. Se on maziljenec Jehove, ki varni smo čutili vsi
pod škitom sence se njegove,________
on padel je v sovragov rove, ž njim padli mi — rešitve ni!
21. Edomska hči le se radosti, razkošja čašo zdaj pijoč, a čaka kupa te bridkosti, opiie te in v vsej nagosti pokaže Bog te kaznujoč.
22. Sijonska hči, tvoj rod za kazen zdaj zobujoč na tujih tleh,
ne bo več razkropljen narazen; a hči edomska, neprijazen, —
Bog tvoj, kaznec, odkrije greh.
JEREMIJI PREROKU - DOMOLJUBU
(Epilog k Jeremijevim žalnicam.)
V	eledomoljub prerok, neumrljivi Jeremija, nad Sijonom, solz potok, razdejanim tam prelija, naroda noseč gorje.
Zroč sijonske razvaline in ponižbo domovine lije svete te solze.
I-il jih je, še zdaj jih lije
o	razpadu domačije; nikdar se ne posuše njega narodne solze.
Večne so in bodo večne; vsaka v pesmi zdaj še sije: solzni biseri so to; ni jih lilo le oko, zroč, čuteč, noseč, bridko bol očine prenesrečne, voda iz oči to ni, to je živa srčna kri, zdaj še teče, še živi.
Kakor školjke vsledi ran, same bridko bol trpeč, bisere rode na dan, dar žareč, krasno blesteč, — smrtno ranjeno srcc nam preroka Jeremije dalo bisere je te.
Mož on bil je bolečin —
in naš rod je rod — trpin;
\)h prerok je velik bil, nili v duhu tudi zrl jarma, kteri nas bo tri, solz za nas ni tudi lil?
Kot za svoj — za naš rod lij? v pesmih jih še zdaj ta dan: saj smo narod — Jeremije, narod, ko njegov, teptan, rod preziran, razdejan.
Zadnje domovanje Si,nona Gregorčiča pri bv Lovre,icu
SPOKORNI PSALM
Gospod srdit me ne strahuj, me v jezi svoji ne kaznuj!
Daj milost, ko sem ves bolan, ozdravi boli me in tan.
Potrte vse so mi kosti, duh žbegan je, srce drhti, trpim, trepečem poln nadlog, — dokaj še v .se bo to, moj Bog?!
Spet nulo v me poglej Gospod, ohni mi dušo vseh nezgod po svoji milosti, ko kdaj, spet zdravje mi, življenje daj!
Saj kdo Te mrtev bo častil, kdo Te v predpeklu bo slavil?
Izmučen ves bridko ječim vso noč na vzglavje se solzim; drhtim in se solzim na moč v ležišču svojem slednjo noč: skalil oči mi Tvoj je srd, postaral me sovrag je trd! . . .
JAižošId Hadiv LVl thiCLslctl
Ni ga bilo z lahka človeka, ki bi prišedši v Trst ne obiskal vsaj glavnega ribjega irga, posebno ako je obiskovalec bil z dežele. Tržaški ribji Irg pa je bil res obiska vreden v zlatih časih miru. Bil je brezdvomno eno izmed mnogih src mailega velemesta, kakor je pravzaprav Trst. Ribji trg, ali po tržaško »peškerija«, je za Trst značilen. Njegova lega je skoro vsem dobro znana. Nahaja se med dvema pomoloma^ »Pe-skeria« in »Venezia«. Zgrajen je nekako cerkvi podobno in ima celo stolp z uro. Danes se morda zdi precej zapuščen in po pravici. Kakor večna drugih živil, so tudi ribe izginile s tržaškega trga. Vzrokov je mnogo in ni naš namen, ne naša naloga naštevali te vzroke, mislimo pa da je to tudi povsem nepotrebno. Vojna je in treba je pač potrpeli... Nekdaj pa ni bilo tako in v tiste čase sega zanimivost tržaškega ribjega trga. Kdor je pred leti imel priliko prisostvovati vrvenju v zgodnjih jutranjih urah okrog ribjega trga, je zamogel reči, da je videl res nekaj zanimivega. Ribiški čolni in večje ribiške jadrnice — dokler ni pozneje zaropotal motor na ladjah ~ so že v prvih jutranjih
In sipe in kaa mari — zdi se da je vsaka vrsta morskih živali skrbeti za to, da ena pasma teh vrst pride navadno le na mizo premožnejših ljudi. Izmed sip, ki so nekdaj bile zelo cenene so kalamari tisti, ki so se vedno držali nekako ponosno in izbirali veidno gosposke mize. Seveda je šele pri izbiri razstavljenih rib prihajala razlika kupcev na dan. Ni bilo težko spoznati poznavalca rib, ko je izbiral in gledal ribo, opazova škrge, ki morajo pri sveži ribi biti lepo rudeče in oči, ki ne smejo izgubiti svoje čistosti, ako hočemo, da nam bo riba ugajala. Istotako se je kmalu spoznalo človeka, ki je iskal po ribnici kako vrsto rib, ki mu ne1 bo olajšala preveč mošnjička. Spoznalo se je takoj skrbno gospodinjo, ki si je ponavadi ogledala prej vse ribe, ki so bile na trgu, predno se je odločila za nakup in pa žensko, ki kupi prvo blago ki najde, le da preje opravi. Ribji trg je morda edini, kamor so vedno zahajali tudi moški in tam kupovali. Nositi lep «škarioc« rib ali rakov z ribjega trga je od nekdaj veljalo za nekaj finega.
Nekaj let	sem	zažari morje
pred mestom zvečer v stotinah bleščečih lučih. So to motornih čolnov napoletancev, ki so prinesli v tržaški zaliv način ribjega lova z »lamparami« to je z električno lučjo izredne svetlobne sile (4.000) sveč. Ta način je bil precej kritiziran in morda ne baš po krivici.	Dejstvo je,	da ribe,
sad takega	lova,	niso	zdaleka
tako dobre	kakor	one	ujete s
slarim načinom. Kakor vsakdo ve dere skoro vsaka žival po noči k izvirom močne svetlobe. Toda pri tej ne trpi — in ne vemo zakaj — le nobrota rib, temveč po mnenju edinih strokovnjakov, ribičev, splošno bogatstvo našega morja. Način lova uničuje tudi po mnenju ribičev velike množine mladih ribic in celo njih jajec. Posebno jajca kalamarov — ki sličijo grozdu, ki jih vsebujejo na milijone — trpijo in to je dokazano, strašno pri napoletanskem načinu lova. Nekatera središča tržaških ali okoliških ribičev pa ni hotello — navzlic veliki gmotni izgubi — nikdar uporabljati novega načina lova. In pravi poznavalci dobrih’ rib so jim zelo hvaležni in raje plačajo mnogo več za sadove njihovega lova.
Upajmo, da bomo zopet kmalu zamogli izbrisati iz tega članka besedo »nekdaj« m da bo kmalu zopet začelo vrvenje v zgodnjih jutranjih urah okoli tržaškega ribjega trga.
urah, še predno "se je prav zda- j nilo začele razkladati svoje sre- , brno breme. Posebno spomladi in poleti, v času sardel, sardonov škombrov je vrvenje okrog ribje- j ga trga zelo živahno, ker te tri vrste rib tržaškega zailiva tvorijo brezdvomno glavno žilo dohodkov tržaških, barkovljanskih, sve-tokriških in deloma istrskih ribi- \ čev in istočasno tudi eno glavnih j živil tržaškega prebivalstva, ne glede na njih stan in njih gmotne1 J razmere. Od najrevnejšega pa do bogatinov so pred časom črpali eno najboljših živil na tržaškem ribjem trgu. Seveda so za revnejše bili tu morda le sardoni in druge male ribice, k'.večjem sardele in za bogatejšega ribe večjega obsega, kakor škombri, volpine, brancini, tonine i. t. d. Za bolj premožne so bili tudi morski pajki in raki, od navadnih na do aragost, ki so vedno ve-
1	ate za kraljevo jed. Tudi jegulje »bižati« .so bili namenjeni skoro izključno tistim, ki so zaimogli razpolagati s polnim mošnjičkom. In potem školjke, od morskih uši in takozvanih »mušolov« pa do dragocenih ostrig, ki so ravnota-ko bile tam le za tiste, ki jim ni bilo treba gledati na vsak vinar.
Razglas
goriškega župana
Nemška oblast se pritožuje, da se kmetovalci niso odzvali na povelje, da se morajo odstraniti nasadi koruze in sončnic ter sploh vse grmičaste rastline, ki bi utegnile služiti kot skrivališča, in to v pasu širokem 200 metrov na vsaki strani sledečih cest:
cesta: Gorica - Sv. Lucija, Gorica - Ajdovščina; Gorica -Dornberg; Gorica - Gradiška; Gorica - Videm; dalje ob sledečih železniških progah: Videm - Gorica - Zagrad; Gorica - Dornberg - Štanjel; ter o* krog posadk nemške vojske in policije.
Prizadeti se vnovič pozivajo, naj se pokorijo zgoraj o-menjenemu povelju tekom i9. oktobra, da ne bo nasadov odstranila oblast sama in da se izognejo kaznim, ki so določene za take slučaje.
Pojasnjuje se, da so od zgoraj navedenega povelja odvzeti nasadi in grmovje ob cestah, v kolikor te spadajo v obseg mesta samega.
Župan: Coronini.
Najbolj tiha ljubezen je ljubezen do dobrega.
Stran 6.
’ <• »tffSK I LISI -
Štev. 47.
Vesti iz Trsta
POVIRSKA 60RA
oiice
»Cerkvica tam gor sameva« tiho zre v dolinski mir.«
Pi ibliž: o pol ure od (Povirja proti izhodu samuje na neviso-kem hribu cerkvica Matere Božje Roženvenske.Hrib se imenuje Po-virska gora ali ludi »giira.«
Do cerkvice na goro se lahko pride cd raznih strani; glavna ko-lovo na pot pa vodi iz Povirja. Pot sicer slaba, od dež;a raztra-pana, vendar pa si gotov, da si ae razbiješ nosa — posebno po j dnevi, — če količkaj poziš na hojo. Nekako sredi hriba se pot razcepi v tri kraje:	naravnost
vodi v Lokev, desno h cerkvici n?i goro, levo pa na strmi Povir-ski Tabo««, na čigar slemenu če-pi, kakor orlovo gnezdo razvalina nekdanjega gradu. Od razpotja do cerkvice je dobre četrt ure. Pot vodi skozi borov in jelov gozd, kateri pokriva malo da ne vso goro.
Ko prideš na goro te pozdravi na;prej štirioglati, ne visoki zvonik. Letnica 1816. li pove, da je bii zadan tisto leto. Seveda je cerkvica mnogo starejša. Skozi obokana vrata prideš v ubožni, skoro bi rekel zapuščeni dom bož’i. Glavni okras cerkve je edini leseni, umetno izrezljani oltar, sredi katerega stoji kip Matere Božje z Detetom. N;ej na desni evangelist sveti Marko, na levi pa sv. Luka. Kaj lepo so izrezljani oltarjevi stebrički in ljubke angelske glavice, razne cvetke ter drugi okraski. Oltar je ves pozlačen ter ima baročni slog. Kdaj je bil postavljen ni znano, gotovo pa ne more biti bogzna koliko star, ker sta les in barva vkljub precejšnji vlagi še popolnoma nepokvarjena. Nad oltarjem se dviga še precej visoki, rebrasti obok z mnogimi štirimi štirikoti in trikoti, v katerih so naslikani na modrem polju ljubki angelčki. Cerkveno ladjo krase tri preproste slike: na stropu Marijino Vnebovzetje; na levi steni Marijino Oznanjenje, na desni pa Jezusovo rojstvo. Stenske slike so vsleci vlage precej pokvarjene. Poteg teh vise po stenah še druge starinske slike, katere so darovali tekom časa razni Marijini častilci. Omenili je še treba, da je na nekem kamnu v zvoniku upodobljen grb tržaških grofov Petačev, iz česar se da menda dognati, da je bila ta cerkvica nekdaj pod njihovo oblastjo. Cerkvico so večkrat obiskali razni uzmoviči, kasten pa niso napravili posebne škode. Le enkrat so baje ukradli iz starega zvonika veliki zvon.
O cerkvici na Gori pripovedujejo pok. zgodovinar Matija Sila sledeče:
Neki ovčar, ki je na »Skrilih« pod Povirškiin taborom ovce pa-
sel, zapazi, da se je ena ovca večkrat izgubljala, čez dan in zvečer je nazaj prihajala. To se mu čudno zdi in enkrat gre za ovco in jo najde v pečini podmo-lišča vrh Gore, kjer je lizala nek zvonček. On to naznani duhovnikom, ki so precej na onem mestu sklenili sezidati cerkev k časti Matere božje Marije.
Ob času francoskih vojsk so hoteli’ cerkev podreti in gospod farman Jožef Grmek, ni bil spočetka temu nasproten, ko je prišlo povelje od c. kr. pravice v Sežani. Ali ko so začeli cerkev podirati, je hudo zbolel. Med vojaki, ki so hoteli cerkev podreti, je bil tudi eden, ki je rekel: »Velike reči so pri tej cerkvi in jaz jo ne bodem nikoli pomagal podirati. Dalje pravi, da je cerkovnik pri farni cerkvi v Povirju slišal ponoči zvoniti na Gori in da je imel prikaizen, kakor veliko procesijo, ki je šla na Goro z mnogimi lučmi. Fajmoštru Grmku je
RADIJSKA URA POSVIičENA
SIMONU GRF.GORČIČU
Kakor sno izvedeli, bo radijska slovenska ura v tržaškem radiu v nedeljo ob 15.20. popolnoma posvečena proslavi stoletnice ro:slva pesnika Simona Gregorčiča. Na to radijsko uro opozarjamo vse slovenske poslušalce tržaškega radia.
SMRTNA KOSA
Te dni so umrli v Trstu: 641etna Mariji Fava; 561etni Ivanka Fakin; 871etna Magdalena Janša vdova Devlek in 81 letna Eleono-ra Fojet-Bogdanovič.
Andreja de Vidovič ros Rude, Ida Barič roj. Medin, Marija Kocjančič roj. Gruovin, Bruno Fišlo-vic, Hermina Gregorič, Ivana Prosek roj. Puntar Marija Prekal roj. Baluk, Marij Godina, Garliza Romolini roj. Mondarič.
NA TRČAŠKF.M
NI PRFMIČN1NSKFM TRGU
je bilo v letošnjem septembru 18 sprememb. Prodanih je bilo nepremičnin za skupno 904.500 lir. V mestnem središču so bila prodana 3 poseslva za 315.000 lir, v predmestjih pa je bilo prodanih 15 nepremičnin za 579.500 lir.
VSAK DAN NEZGODF.
na 14letnega Miklavža Caprija je padel večji kamen in ga poškodoval, 12letni pastirček Anion Poropat iz okolice Novega grada v Istri je. našel vojni izstrelek, ki je eksplodiral in ga ranil po obrazu ter obeh rokah. 33letni električar Marcel Savalieri iz ulice Sv. Marta 55 se je med delom opekel po obrazu. Pri delu sta se ponesrečila 351etni slu-
io povedal in ker spočetka o tem ni hotel verjeti. A ko neke noči pokliče fajmoštra, ko je zopet videl procesijo vidi tudi fajmo-šter procesijo in se začudi ter i smemeni svojo misel. Kakor je 1 bil prej nasprotnik, tako je začel sedaj goreče nagovarjati ljudi, naj cerkev popravijo in kmalu je popolnoma ozdravel. Ljudje so res cerkev popravili in olepšali
Križno nedeljo 1815. je prišel dekan iz Trsta ter so kip (podobo Matere Božje), ki je bil v stranski kapeli v farni cerkvi v Povirju — ta kip se menda sedaj nahaja v kapelici v Ziljah — dvignili ter s procesijo prinesli nazaj v cerkev na Goro. Divjal je silen vihar, da so morali nosači križe razstaviti, če so ih hoteli prinesti na goro. V pridigi je dekan omenil, da je hudoba napenjala vse moči, da bi cerkev odpravila, a kljub vsemu so srečno Drišli v cerkev, posvečeno Nebeški kraljici.
Še dandanašnji imajo na križno nedeljo ooasilo na gori.
ga Rihard Covi iz Diazove ulice 14 in 16letni delavec Emil Primožič iz Doline. Ponesrečenci se zdravijo v glavni tržaški bolnišnici.
NOVE MESNE CENE
Tržaško prehranjevalno ravnateljstvo objavlja nove mesne cene. Govedina I. vrste s kostmi I 14.80, brez kosti 31 lir, II. vrste 1 21.20 oz. 26.40, III. vrste 19 oz. 17 50 lir. Zaseka 2.7.30 lir.
STAROSTA TRŽAŠKIH BRUSAČEV
je nedvomno Anton Boscolo, ki že 42 let brusi nože in britve po Trstu. Pozna ga ves Trst. Tržaški tisk se ga spominja z izčrpnim člankom.
POROČILI SO SE
te dni v Trstu: trgovecc Abdul j Luku in gospodinja Antonija Medica; zomorski natakar Albin j Dornik in šivilja Erna Baldas;
brivec Gvido Kakovič in dnevni-j čarka Natalija Regente; mizar | Gverin Kakovič in gospodinja Natalija Hvala.
RAZDELITEV JEDILNEGA OLJA PRIDELOVALCEM SONCNIC
ObtvešČajo se pridelovalci sončnic, da je določeno, da moraijo najemniki zemlje na polovična pogodbo izroditi svoj del semena' skupno s gospodar-jeviini.
Izročitev semena mora biti izvršena po lastniku zemilje, ki bo dvignil rit zen svoje pripadajoče mu količine olja tudii najemnikov del, ki mu izroči določeni del oljav kakor je biilo po! stopano prii sviloprejkaih.
KMETIJSTVO :
Soja v gospodarstvu
Med sveiovno-trgovinsko blago se je soja uvrstila šele po zgraditvi železnice v Mandžuriji, prej pa je bila dolga stoletja na Kitajskem kot živež in krma samo lokalnega pomena. Japonci so prinesli sojo kot vojni plen v svojo deželo ter začeli iz nje že v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja pridobivati oljne tropine. Evropi je bila soja prvič nazorno gospodarsko prikazana na dunajski svetovni razstavi 1. 1873, prvi stotonski transport soje pa je prispej v Evropo 1. 1908. Od iakat se bolj in bolj pospešuje pridelovanje soje po Evropi in Ameriki.
Prvo mesto pri svetovnem pridelku soje ima Mandžurija, za njo pa pridejo Združene države Severne Amerike, ker zaradi dolge vojne ni mogoče oceniti pridelovanja na Kitajskem. Poov-prečni predvojni letni pridelek soje v Mandžuriji je bil okrog 4 mijijone ton in še 1. 1940. so Japonci prevzeli skoraj 2 milijona ton. V USA kultivirajo sojo v velikem obsegu šele po prvi svetovni vojni. Leta 1937. so pridelali približno 1.2 miiijona ton, 1. 1940. pa že nad 2 milijona ton. Pridelovanje se v zadijh letih močno pospešuje, ker hočejo sojo v največji meri izkoristiti kot industrijsko surovino.
Po bogastvu redilnih snovi ima soja v rastlinstvu prvenstvo. Toliko beljakovin in maščob ne daje. nobena rastlina. Kemična analiza izkazuje pri soji 36% beljakovin, 18% maščob in 20% ogljikovih hidratov. Soja je odlična krma za
OTROŠKI KOTIČEK:
živino in dobro gnojilo, pri Jjudski prehrani pa je njena uporabljivost neprekosljiva. Iz nje se pridobivajo moka za kruh in testenine, jedilno o je in druge maščobe ter dobra nadomestila za mleko in sir, kavo, čokolado itd. S tem pa njena, uporabljivost še daleč ni izčrpana. S pomočjo tehnike in kemije je postala soja dragocena industrijska surovina. Uporablja se kot nadomestilo za vofno, usnje in kavčuk, iz nje pa se pridobivajo in izdelujejo tudi umetne tkanine, barve, laki, papir, milo, kreme, kozmetični in medicinski preparati, koncentrati vitaminov ild. V USA so v Fon-dovih tovarnah vzeli sojo za' osnovno surovino pri izdelavi avtomobilov, ko so iz nje pridobivali mazilno olje ter nadomestilo za kavčuk ter uporabljali razne iz nje1 pridobljene umetne tvarine. S tem je bila uvedena velikopotezna propaganda za industrijsko uporabo soje. V marsičem je ta propaganda preveč optimistična, ni pa izključeno, da slej še niso bili v miš ih.
V Nemčiji pospešujejo pridelovanje soje že od 1. 1925. in po nemškem zgledu in nemški pobudi so se zavzele za pridelovanje soje zlasti južnovzhodne evropske dežele. Na prvem mestu ■e Bolgarija, kjer so se kulture soje v zadnjih treh letih razširile od 40.000 na 70.000 ha, sledi pa Romunija, ki je razširila svoje nasade soje na 50.000 ha. V vsej Evropi so se v desetletju 1930.-40. nasadi soje razžirili od 5000 na okrog 150 tisoč ha.
Iz Alenkins torbice
Širite .Jnrišfei
(Konec)
Potem so te zaklete ribice znova pgtale dečki in mu delale druščino, vsaj tedaj, ko bi ne bilo kralja. Začel jih je ogovarjati; a nobena mu ni odgovorila. Hudobni kralj jim je vzel tudi dar govora. Toda Petrček je postal pozoren, kajti ribice so se vse hkrati obrnite v isto smer in trikrat pokimale z glavico. Petrček si je to znamenje tolmačil po svoje in stekel v tisto smer, v katero so se ribice obrnile in vstopil v tretjo sobano, ker so trikrat pokimale z glavico. In v J sobani je bila velika riba, ki ga je takoj vprašala, kaj želi. In Petrček je povedal, da bi rad, da bi se tiste ribice znova spremenile v dečke. Riba mu je dejala, da mu pri tem kaj rada pomaga; le če ji napravi neko uslugo
Petrček jo je ubogal in splaval za palačo. Po dolgem in napornem plavanju je našel zeleno ribico, a komaj, komaj, da jo je ujel. Na pol mrtev od truda m
pomanjkanja zraka se je vrnil v palačo in pohitel k veliki ribi, ki ga je že nestrpno čakala. Toda preden ji je dal zeleno ribico, mu je morala izročili ključ one rešil-ii2 sobane. Ko je našel stekleničko čudežne tekočine, ji je šele izročil zeleno ribico. Potem je pohitel k bazenu zlatih ribic in jih poškropil s čudežno tekočino. In skozi bazenova vratca so začeli prihajati sami dečki. Ob istem času pa je stopil mednje lep mladenič in jih prijazno pozdravil, Petrčku pa se je celo še zahvalil za rešitev. Naenkrat je močno zažvenketalo in zabučalo. Velika steklena palača se je zdrobila na drobne kosce, jezero je izginilo, na obrežju pa je stal krasen grad, kot da bi zrastel iz tal. In mladenič je povabil v grad vse dečke s Petrčkom vred, kjer jim je povedal, zakaj ga je vodni kralj spremenil v ribo, njegovo posestvo v jezero in njegov grad v stekleno palačo.
Odgovorni uradnik. Pr. Milan Komar - Gotici
Jerzy Žulawski:
47
Ha
sre6rni obit
Ko sva prišla domov, sva še dolgo odlašala odločilni pomenek, saj .nisva dvomite, da se bo Marta uprla temu, kair sva hotela od nje. Peter je bodil mračen in zamišljen okoli in se delal, kakor da nekaj razglabljat, jaz pa sem taval ob morju s srcem, zvrhanim nepojmljive tesnobe. Ta dan se je morala odločiti usoda nas vseh.
Šlo je že k poldnevu, žgočemu in zatohlemu. Sonce je pripekalo, da so rastline usihale in hlepele po dežju. Na jugovzhodni strani morja so se ziiirali gosti temni oblaki. Kadar se je zrak oiiladil in postal težak, se je dvignila divja, kratkotrajna vihra, bu. tala morske valove ob breg, razsajala po goščavah, lomila biserne brizge gejzirjev in rjovela med pečinami, napovedujoč dobo običaj ni e vihar'f*v.
Iz poletnega doma smo se umaknili v svojo kočo ob gejzirjih, ki nam je služil®! za zavetje ob nevihtah. Sedeli smo pred vhodom v kočo, mali Toni pa se je oprijemal materi ?a kolena in skušal capljati na lastnih nogah
okoli svoje opore. Peter me je iznenada pogtedail, potem pa se je z izrazom nagle odločitve obrnil k Marti.
Čutil sem, da- mi ,;e začelo srce hitreje utripati in da me v goltancu nekaj davi. Prihajajoča nevihta nas je vselej napravila razdražljive, to pot pa se je običajnemu nemiru pridružilo še razburjenje spričo bližnjega in usodnega razgovora- z Marto. Zlasti Peter je kazal znake nenavadnega nastrojenja1: razširjene zenice so si mu nemirno bleščale, prsi so mu neenakomerno plale, na licih mu Jn gorel« krvava rdečica. Zrl sem vanj, zadržujoč dih, on pa je brez uvoda in priprave usekal kar v celo:
»Marta, katerega naju imaš rajši?«
Marta, vsa osupla ob tem nepričakovanem vprašanju, na pogled ni ra zumela, kaj hoče... Pogledala je začu dene vame, vanj, nato zopf t vame in prezirljivo skomizgniia z rameni
Peter je ponovil:
»Marta, katerega naju imaš rajši?«
Njegov pngled, trmasto uprt vanjo, ji je povedal več kakor njegovo vprašanje, kajti tisti hip je prebledela in z lahnim krikom skočila pokonci. V r)ki ii je blisnilo bodalce, s katerim je bila že enkrat zagrozila Petru.
»Izmed vaju? Nobenega!« je za vpila.
Peter se ji je za korak približal:
In vendar moraš izbirati in — izbrati k je dejal s poudarkom.
Njene oči so v nemem obupu zadrhtele kakor splaišene ptice. Ali niso za liip, kraitek, bežen hip obvisele na mojem obrazu z oklevajočo prošnjo, plaho mislijo — ah, ne! Samo dozdevalo se mi je tako, golovo so me varale oči, saj je že naslednji trenutek uvignila roko z bodalom in za. grozila:
>Ne bom izbirala! Radovedna pa sem, kateri vaju se mi upa približati! Nobenega nočem!«
Tn znova se mi je zazdelo, da sta se ji zadnji besedi raztopili v ustih in da je njen pogled iskel mojih oči — a bila je brez dvoma samo prevara. Saj sem bil takrait ves iz sebe... Moj Bog! Verjeti hečem, da je bilo to prevara!
Tom je zvedavo sledil prizoru, odkar je mati planila pokoncu. Peter se je takrait z roko . dotaknil onjegove glave.
»Proč!« je vsa zaskrbljena vzkliknila Marta, ko je opazila njegov dotik. »Proč! Ne dotikaj se gal On je moj!«
Peter se> ni ganil. Prsta ni odmaknil od otrokove glave, le Marto je prebadal z očmi in se ji porogljivo nasmihal.
sin kaj bo s Tomom?« je pobaral naposled.
Marta je odrevenela.
»S Tomom, Kaj bo s Tomom?« je ponoviillai nehote.
»Da, ko bo nas konec in ostane sam...«
Te besede so udarile vanjo ko strela z jasnega. Široko so se ji razprle oči, kakor da je obstala pred breznom, ki nanj doslej ni niti pomislila. Iz prsi se ji je iztrgal globok vzdih, sedla je, očitno je lo presegalo njene modi.
»Da, kaj bo s Tomom...« je šepetala1 in vsa zlomljena strmela v oma-lega...
Peter je izrabil trenutek in ji jel razkladati, da> mora že iz ljubezni do otroka izbrati enegai naju za moža. Saj menda ne- kani obsoditi ljubljenega) otroka na strašno, samotno smrt in, kar je še huje, na strahoto samotnega življenja. Kaj naj počne fant po naši smrti? Zapuščen, kot še nikoli živ človek ni bil zapuščen, potrt, podivjan bo blodil po gorah in po obali tega morja, zadnji, edini človek na tej obliii, v srcu eno saino misel: neizbežno smrt...
Prili bodo trenutki, ko bo preklel mater, da mu je bila dala življenje. Pozabil bo človeško govorico, ker nikogar ne bo imel, da bi se ■/, njim pomenili. Besede, ki se jih je naučil oa
nas, bo zapored izgubljal, kakor razmečeš denar v puščavi, kjer zarij ničesar ne moreš kopiti. Morda mu naposled ostane v spominu peščica brezpomembnih besed, katerih zvok mu bo še dolgo božal ušesa-, čeprav bodo te besede strašne, izražajoče grozo, samoto, zapuščenost in žalost. Nihče* rnu ne bo priskočil, ko bo česa potreboval. Oe bo zbolel, bo stal ob njegovem. ležišču strahotni, porogljivi privid smrti za lakoto. Celo psi, brez primere srečnejši od njega, saj se bodo lahko plodili in množili, bodo takrat zapustili svojega gospodarja', ki jim ne bo mogel več zakovedovati. Morda ostane eden, najzvestejši, ki mu, je drugoval v samoti brez žive duše, da bo ob pogledu na njegove v grozi osteklenele oči, ki mu jih nihče ne bo mogel zatisniti, lajal brezupno, dolgo, nepretrgoma)... Druge, že po-diojane, bo privbail ta glas in napravili si bodo pojedino — pojedino iz še toplega trupla zadnjega človeka na Luni...
Govoril je in govoril in slikal na*-tanko vse strahote, ki jih bo učakal Tom po naši smrti, jaz pa — Bog me kaznuj! — sem mu pritegnil, ko se je naslajal nad nesrečo te ženske, in jo z njim vred prepričeval, da se mora zaradi Toma odločiti za enega naju...
(Nadaljevanje sledi.)