Dušan Ludvik I Mesci Veri Hefmanovi Prosinec Iz resne večnosti smo odlomili spet eno leto in na nevrnitev pribili ga, k spominom odložili. Zdaj z jutro ve dežele Trije kralji nam morda nesejo želja spolnitev, ki zdela se je — kot njih zvezda v dalji — v izsanjani svetlobi zapeljiva, a nam odmaknjena, nedosegljiva. Nam, ki lovimo bežnih dni utrinke, okušajoč pri ognju jih kot sadje, brezbrižni za bol drugih, za snežinke, pozabljajoč berače, Ahasvere, ki blodijo — na oceanih ladje — prezebajoč, a v srcih plamen vere, da tudi nje Gospod enkrat obišče in pripel j a jih v toplo zavetišče. Svečan IVebo se nizko v gore je sklonilo in skoraj rokam je na dosegljaj. Pod mokrimi snežinkami skrivilo se sleme koč je kakor hrbet konja, ki težek tovor ni mu običaj. Vse tiho... Le iz kočic peč privonja, ko mala vrata plaho se odprejo in v mraz prodre glas, topel kakor čaj, pozdravljajoč dekleta, ki na prejo so zadnjikrat prišla, nesoč toploto s seboj in v smehu bližnjih dni sijaj. Saj kmalu sonce v biserno lepoto ledene sveče koč bo spremenilo, prirodo razvrtinčil bo pihljaj pomladnih sap. Potem nebo bo spilo kosmiče in s prav gostimi poklončki iz zemlje pritrobentajo nazaj trobentice in z njimi beli zvončki... Sušeč Z nevidnim čopičem prezelenila pomlad je polja čez in čez, pretrgala zrahljano vez, ki nas je z zimo še družila. Je dala pticam lahka krila na pot v domač objem dreves, speljala prvi splav čez jez, nebo v nedosegljivost odmaknila. Roke mladenk so zdaj bolj vitke — vse k pravljičnemu kraljeviču pleto si hrepenenja nitke, ki jih preseka glas orača, ko blagoslavlja svet na griču ter plug in par volov obrača... Mali traven Cvetna nedelja ... Pobožne dlani... Z mačic pelod in vonjava prši v kodre dekletu, ko k maši hiti. Zadnjič z zvonovi zvonik zazvoni, potlej obmolkne in težke tri dni čaka Vstajenja, Velike noči. V kmetove roke se veter lovi... Zdaj jih prislanja k očem in motri njive, kjer že Aleluja brsti. Ko sveti Jurij poti izsuši, cvetke odprejo zaspane oči, drevje pod krili čebel zašumi. Takrat se starček v zapečku zbudi, v vnukih, ki rajajo sredi vasi, novo in sončno pomlad zaživi. Veliki traven Petelini jutro so zbudili... Sonce na ves glas na vas priuka, nagajivo v okenca prikuka: »Ne bi mojih pesmi se napili?« Leno se pretegne širno polje, žito vzvalovi se in zaniha ... Cvetka pod čebelicami vzdiha: voščijo ji razigrane volje dobro jutro in premnogo svatov! Tudi mi, ki nam svetloba rani trudne oči, že vstajamo, pijani cvetk in žarkov — naših svetlih bratov v temnih in obupanih poldnevih. Vsi smo odložili svoje teže in smo lahki kakor prazne mreže, ki se pozibavajo v odsevih modre reke, daljo srkajoče. Dalja nam sedaj je vedno ožja, vsi ljudje iz daljnega okrožja so nam bratje, sestre — in v obroče, srca s srci v eno spajajoče, naših rok spreminja se objet je. To je maj ... tresoč ljubezni cvetje v usta mladih in v oči sijoče. Rožnik Zdrknila je s sonca zlata preja in prepregla vse obronke klasja, ki topi se v žarkih ter ga žeja. V parkih cvet jasmina vse močneje širi vonj opojnega soglasja na poljube mladih Ev, na veje, ki jih v mraku slavec upogibi je, stresajoč zaljubljenim in luni uspavanko... Naj jih v sen zaziblje! Žejno je poletje, žejno, žejno ... Žejni prsti jelš so nad tolmuni... Žejna mlada srca so brezmejno ... Nagnilo nebo svoj vrč na svet je — a čez noč odpadalo je cvetje. Mali srpan Zeleno šilo kačjega pastirja — neznaten del brezdanjega vsemirja — se je zavrtalo v poldanski zrak. Nebo na zlatem vozu Margareto je pripeljalo na polje razgreto med težko klasje in v bohotni mak. Cez jelše ob potokih, čez plavice leteč si striže j o zrak lastovice. Zdaj srp se je pod taktom pridnih rok zarezal v tenke jambore pšenice in njeno klasje — zlate jadrnice, ki zibajoč se padajo na bok. Zvečer, ko Mali voz zdrči po klancih, mehkejše so oči žanjic ob žanjcih, njih usta dobra so kot domač kruh. Ob takih podvečerih žitno njivo bi hotel, z njo ognjišče ljubeznivo. Potem bi miren bil — jaz potepuh: noge po mučni poti bi okrevale, roke za zadnjo Žetev dozorevale. Veliki srpan Molče nekdo je v pratiki obrnil popisan list, ki pravimo mu doba. V brezdanjost dan se tiho je utrnil in drugi spet počasi dopolnjuje neskončni časa niz, vodeč do groba. Pri čričkih v travi malo povasuje, potem začudi se, zakaj glasovi cepičev in mlatilnic ne zvene več. Ima še dosti časa, da z zvonovi odmoli kratko angelsko molitev, a v strahu, da ne zamudi se preveč, po Rimski cesti zdirja v ne vrnitev. Prihodnji dnevi obiralke zbudijo, ko v hmelj evih nasadih v rosi dneva vsakdanji kruh svoj s petjem si sladijo. Tedaj že sadje težko je, okroglo, na vejah drevja rdeče dozoreva, ki v teži ploda vzdiha onemoglo. Vse bolj poševno pada sonce z žarki na krajše dneve poznega poletja. Nad ajdo, ki razcveta se nad parki, zvezde se ne utrinjajo tak cesto. In glas, ko kličemo nazaj čas cvetja, nam odpove z zanikovalno gesto. Kimovec Medtem ko se preteklost v rjo ovija, bogastvo letine in zdrobljen klas na grb poletnih ur jesen pribija. Kot z drevja jabolko se čez livade po vetru kotali pastirčkov glas, a nad uvelim cvetjem balustrade zdaj jata divjih rac v podobi klina glasno prodira sivkast pas neba. Zamah njih dolgih kril je že daljina očem in dnem za vedno odtegnila. Glej, lastovice v pritrkavanju dežja! Njim tudi želja dvignila je krila, da zadnjikrat so v loku krog zvonika na sprehod odpeljale svoj ščebet. Ko jutro sadje pozlati, le pika med belimi oblaki nas spominja, da je na jug odvlekel njih polet poljube sonca ... Listje se utrinja ... Po krajšem tiru dan začne drseti čez kose zadnjih koscev v ocean — Njegove globočine doumeti mogoče ni, ne zakona, ki črpa iz zemlje moč in z dežjem biča plan, ki nove rane cepi, stare krpa... Vinotok S potoka večnosti napil se gozd je novih barv. Spet kozonogi favni sred jas priželi so na se mehkost poslednjih toplih juter... In sladkost, ki brajdam je poletni žarek dal ni, sedaj vsrkava lačno polni grozd. Pod žoltim slapom listja se je most še bolj upognil... V noč vpijo pozavne prezrelih ur... Iz mlak mrazi starost, ki v kri pronica. Mrzel ter preprost njen glas je, ko obrača starodavne ljubavne dni in misli na mladost... Kdo te priklical je — ti mračni gost? Listopad Priroda mozaiku je podobna; vsak dan se prelevila bo po volji. Stoprsti dež narahlo s členki bobna po strehah mest, ki utihnila so s polji. Tesno je luni za oklepom bežnih oblakov, ko jih veter večno vleče za neusahlim virom dni brezbrežnih, za jato ptic selivk, za jadrom sreče. Prižgali bomo sveče na grobovih, a v sebi vero, upanje, ljubezen za dolgočasje v dolgih dnovih, za srce, ko bo tekla večnost čezenj. Kot pod oblak moleče rogovile ob podvečerih bodo naše roke: sedanjost jim bo blizu, a lovile zaman minulost bodo — mrtve zvoke. In čas, pijan bodočnosti, na čela bo znova ozko brazdo izoral nam. Zdaj tihi smo... Ne žgo več davna žela! Zdaj čakamo samo, kaj dan bo dal nam. Gruden Po slokem hrbtu zasneženih dni gredo procesije želja in prošenj tja v Betlehem, kjer Dete se rodi. V pobožni nadi, sredi polnoči, izsula bodo srca s polnih krošenj pred jaslicami solze in skrbi. Ne bo jim težka pot nazaj v vasi kot meni, ki brez bratov in brez sester sem potepuh — brez vere in vesti — a vendar gladen božje milosti. O sveta noč iz detstva!... Zdaj Silvester bo mesto čaš srce razlomil mi. Morda neverno dušo božje dleto potem v otročje čisto prenovi — da v Betlehem bom romal vsako leto.