U9r> Štev. 3. V Ljubljani, 13. decembra 1894. Letnik I. Stanovanja in delavci. Dobro si jc ogledati v kakšnih stanovanjih morajo stanovati delavci; marsikak meščan hi ne hotel v te luknje dejati svojega »pudelna«. Povrh tega pa mora delavec za tako »luknjo« plačevati za njegove razmere ogromno najemščino, reči smemo: tretjino svojega trdega zaslužka. Za Ljubljano to popolnoma velja. Navadno obstoji tako delavsko stanovanje iz ene same sohe brez kake kuhinje, k večjemu, če ima kje kak prostor za drva. Kuha se v veži, velikrat tudi v sobi. Ako so pa nahaja kje kaka kuhinja, je pa navadno tako urejena, da po dve do štiri delavske žene notri kuhajo, ena drugi v pisker gledajo ter se često kregajo, da je groza. Soba je navadno temna, mokra in vsled tega zaduhla in zdravju zelo škodljiva, tam še posebno, kjer prebivalci sami malo ali pa nič ne gledajo na zračenje in čiščenje svojega stanovanja. V taki sobi stanuje dostikrat štiri do osem oseb, kakor je ravno družina velika. Dostikrat pa še kdo drugi notri »pri partiji« stanuje, da se potem ložje »kvartir plača«. Kedor je že kedaj stanoval v takem »stanovanju«, lahko pove kakšen da je zjutraj zrak.v sobi. Kedor bi, tega nevajen, prišel zjutraj v tako sobo, kjer je morda osem ljudij spalo, in je soba sama na sebi vsled mokrote zaduhla, bi ga gotovo nezdravi, vsled dihanja toliko ljudij in vlažnosti okuženi zrak takoj omamil. V takih stanovanjih mora prebivati mnogo delavskih družin; ni potem čudno, da so delavske družine navadno medle in blede, otroci postanejo bolehni, posebno na očeh, in dobijo dostikrat tudi »škrofelne.« Za taka stanovanja morajo pa delavci plačevati za njihove finančne (denarne) razmere veliko svoto kot »stanarino«, sedaj sc že težko dobi kaka »luknja«, ki bi bita cencja od 50 gold, na leto. če vzamemo, da delavec zasluži na dan 80 kr., potem jc gotovo, da plačuje preveč »stanarine« in sicer za »stanovanje«, v katerem vsled vseh pomanjkljivosti glede zdravstvenih predpisov počasi hira. Pisec teh vrst. je imel svoj čas neko stanovanje, o katerem se je nekdo izrazil, da, »če nič ne stane, je zelo drago«, in mož je imel prav. To bi bila ena vrsta delavskih stanovanj; oglejmo si pa še neko vrsto stanovanj, ki je bolj za de- lavke : to je tako stanovanje, kjer si največkrat kaka ženska najame precej veliko stanovanje, zato, da potem dobi druzih žensk, ki pri njej stanujejo. V takih stanovanjih jo včasi do 12 žensk na stanovanju, ki navadno spe po dve na eni postelji. Taka stanovanja so glede telesnega in dušnega zdravja največje zlo za delavke ; stvari, ki se dogajajo v takih »kosarnah« nikakor niso v čast dotičnim stanovalcem. Tudi se ni čuditi, če delavka v takem stanovanju ne dobi potrebnega razvedrila in si ga išče drugod — — v slabi družbi, na plesu, itd. Nečemo nikogar žaliti, toda ako hočemo preprečiti tako zlo, moramo je pokazati tako, kakeršno je. Da se pa po takih »kosarnah« stanuje, je največ vzrok, ker se stanovanja tako zelo podražujejo in vsled tega ljudje iščejo, kako bi ceneje stanovali. Delavska in sploh vsa stanovanja se pa tudi res zelo draže; reči smemo, vsakih pet let se stanovanje gotovo podraži za pet do deset goldinarjev, in zakaj ? Hišni gospodar mora morda na leto plačati tri goldinarje več priklade. Da pa ne bi imel zgube ali škode, pa lepo podraži vsaki stranki za 2 ali 8 gold, stanovanje. Tako hišni gospodar navadno od povišanja doklad dela »kšeft«, ker mora najemnik plačati doklado. Kedo torej plačuje davke? — Ko je pa treba kaj popraviti, se mora navadno prositi po celo leto, ali pa na svoje stroške popraviti, ker o takih rečeh hišni gospodarji, posebno od »kšefta« ne-čejo nič slišati. Kedor mi tega ne vrjame, naj vpraša ogromno večino delavcev — najemnikov stanovanj, ali je res ali ne. Kaj pa o tem gosposka? Pst, molčimo! Ljubljana je torej zelo na slabem Oglejmo si še, kako se godi drugod delavcem v ti zadevi! Prof. dr. Filipovič je letos preiskaval 25 avstrijskih mest in je svoje izkušnje objavil v posebni knjigi. V srce zazebe človeka, ko bere te žalostne podatke. Po nekaterih mestih prebiva nad polovico prebivalcev v prostorih brez kuhinje (n. pr. v Rajhenbergu). Četrtina vseh prebivalcev jo tako nagnetena, da prebiva po 5 in po več oseb v eni luknji! Dunaj je seveda v tem obziru vzor nereda in — revščine, saj so ravno na Dunaju liberalci do zadnjega časa najbolj neomejeno gospodovali. Po uradnih poročilih je stanovalo 1. 1894 — 90.000 dunajčanov v prenapolnenih stanovanjih; a uradno poročilo je v tem obziru jako malo natančno; njegovo ->o! I. V tihi sobi velike mestne hiše je sedela poštama gospa in čitala s solznimi očmi pismo, ki ga ji je poslala prijateljica z dežele. Draga prijateljica! Kar razburilo me je tvoje zadnje pismo. »Kaj je vendar človek«, vpraševala sem se, »da nosi glavo tako po koncu ? Le majhen slučaj, in V6a slava je pri kraju!« Hudo je, draga, gledati človeka na smrtni postelji, najhuje, gledati lastno dete, ko je kliče Bog k sebi. Tebe ne teži le izguba ljubljenega sinu, bolj te skrbi, kam z deklicama, ki ti ju je rajni zapustil. Ne obupaj, Bog bo pomogel; oče je ubožcev in zapuščenih, posebej skrbi za vdove in sirote. Prav je, da se obračaš name; tudi jaz ti svetujem, da zapustiš predrago mesto ter se preseliš na deželo, kjer bodeš ložje izhajala. Sobici sta dve prazni v moji hiši; tu bode lahko tvoj dom, deklici pa ti bodo pomagali v gospodinjstvu, saj jima že ni treba več v šolo hoditi, za daljnje učenje pa tako ni denarja. Lepo te zahvaljujem torej še enkrat za tvoje zaupanje ter te prosim, da mi čim preje sporočiš, kdaj si namenjena priti. Priporočam tebe in vnukinji varstvu Naj višjega, tvoja prijateljica Ana Baltova. Ni se mogla stara gospa Švarcova ločiti od tega prijaznega pisma. »Hvala Bogu, kamen mi je padel od srca s tem pismom«, šepetala je, in solza za solzo je kapljala na odprto pismo. Gospa Švarcova je bila poročena z imovitim, čislanim trgovcem. Nepremišljene denarne špekulacije pa so ga vedno globlje pokopavalo, končal pa ga je popolnoma knjigovodja, ki mu je potegnil s precejšno svoto denarja. Nesrečnemu Svarcu se je steklo vso imetje, napovedal je konkurs. Nesreče ni dolgo preživel, v bližnji jeseni je pustil soprogo z nedoraslim otrokom na svetu samo brez imetja in pomoči. A obupala gospa Švarcova tudi kot vdova ni. Izkušala je štirinajstletnemu sinu takoj pomagati do kruha. In posrečilo se ji je. Dečka jo vzel najprej rav natelj neke zavarovalne družbe, da ga je imel za razne potrebe vedno pri rokah; pozneje ga je vzel v pisarno, s 24. letom pa je bil Karol že uradnik. Trdo je bilo doslej za gospo Švarcovo, zato se je čutila tem srečnejšo, ko je dosegel sin vsaj toliko, da je ob svojem živel. Gospodinjila mu je mati. Nekaj let pozneje se je Karol oženil, a mati je ostala tudi še sedaj v hiši. Svakinja jo spoštovala in ljubila staro gospo, skozi nekaj let gotovo ni bilo srečneje družine. A tudi tej obitelji ni prizanesla nesreča. Ko je mlada soproga dala drugi deklici življenje, izgubila je je pri tem sama. Karol je neulešen klečal ter vil roke ob postelji svoje mrtve žene, stara mati je pestovala majhnega, nežnega črvička, druga deklica, ki se je sama komaj po sobi podajala, pa se je plašno pritiskala ob njeno krilo, kakor bi čutila hudo izgubo. Zopet je bila stara mati, ki je tolažila sina, gospodinjstvo iz nova sama vodila ter kolikor je mogla, na-domestovala deklicama pravo mater. Potekalo jo leto za letom; nekdanja sreča se pač ni nikdar več vrnila, a tiha, vesela zadovoljnost je našla vendar zopet pot v Švarcovo družino. Očetu in stari materi sta bili v veselje deklici, lepo se razvijajoči, in Karol je imel že vse načrte, kako bode odgojil svoji hčeri. Smehljala se je ljuba starka, ko ji je sin sveto slikal svoje namene. Pristavila je navadno: »Ne misli toliko na to, Karol, nikdo ne ve zjutraj, kaj mu utegne prinesti večer!« Stara gospa je imela prav. Prišel je dan, ki je prinesel ubožcem nesrečo, večjo in gorjo nesrečo, kakor jih je doslej kdaj zadela. Prinesli so starki sinu, luč njenih očij, veselje in zaslombo njene starosti, na dom mrtvega. Srčni mrtvoud je končal nenadoma na videz še tako trdnega moža. To se je zgodilo pred nekaj tedni. Stara gospa je upadla, prej tako pogumna; prišla je sedaj skoro ob vso moč. Na stare dni kam naj gre siromašna, kam z dvema deklicama, ki sta dosedaj tako brezskrbno in veselo gledali v prihodnost? Tedaj, ko je izgubila soproga, bila je še mlada, živahna gospa, ki je lahko kljubovala tudi nesreči; sedaj pa se je postarala, oslabela je in že toliko bridkostij jo je zadelo! Kaj čuda, ako je skoro obupavala. Za\arovalna družba, pri kateri je služil Karol, odločila je le neznatno podporo deklicama za vzgojo, prihranil pa rajni tudi ni Bog si ga vedi koliko. Pomanjkanje je pretilo — da bi še bila dečka, preskrbela bi ju kmalu, a kam hoče z nežnima deklicama! V zadregi se je obrnila stara gospa na prijateljico iz davnih let. Vedela je, da je imovita ter upravlja s svojim sinom veliko posestvo. Ponudila se je prijateljici da ji hoče z zapuščenima vnukinjama pomagati pri delu, ako ji le pripravi na svojem domu zavetje. — Prejela ->-E3 21 QK- jo v odgovor pismo, ki smo je zgoraj navedli. Prvikrat po sinovi smrti je zopet porosila solza sreče velo star-kino lice, ko je prebrala pismo. »Preskrbljeni smo s brano in streho«, šepetala je »za obleko in druge potrebe pa še imamo; morebiti prihranimo lahko še kak vinar za tedaj, ko meni od-rek6 že oslabele moči; dolgo tako ne bo, sirotama bode dobro del vsak vinar.« II. Pripravili so sc kmalu na pot. Hišno opravo so po večjem poprodali, le najpotrebneje so odposlali v N., kjer je bivala Baltova gospa in kjer je imel biti bodoči dom tako nesrečne družine. Drugo jutro so imeli z vlakom že odpotovali, zadnjo noč so se namenili prenočiti v gostilni. Poletnega dne pod večer je bilo. Na cestah se jo trlo ljudij, saj so jedva čakali, da poneha dnevna vročina; prej ni bilo mogoče na prosto. Umikati se je bilo sedaj vozovom, sedaj jezdecem, pa zopet drugim šctalcem. Po cesti sta prihajali tudi dve deklici, držali sta se za roko, menda da bi se v gneči no ločili. Šli sta precej hitro, in le težko ju je dohajala stara gospa. Bila je Švarcovka z vnukinjama. Deklici sta pač čutili, da stara mati peša, in je že zaostala. Obrnili sta se ter hoteli vrniti, da dobita zopet mater; pri tem sta premalo pazili na drdrajoče kočije, tudi stara gospa je za trenutek pozabila na potrebno previdnost, v hipec je pretresel mnogoglasen krik zrak, kočijaž elegantne kočije je izkušal 7. vsemi silami udržati iskra konja. Švarcovko je v onem trenutku, ko je hotela vnukinjama zaklicati, naj pazita, samo vrglo na tla; čudež je bil skoro, da je ostala še pri življenju. Dekleti sta tožili, klicali staro mater, dajali ji najslajša imena, skoro utolažiti je niso mogli. Zdravnik je bil v trenutku pri ranjenki; vzdignil jo je od tal ter izkušal napraviti pot skozi gosto množico do voza, ki je bil še vedno na onem mestu, kjer je obstal, ko se je zgodila nesreča. Kočijaž je presukaval še vajeti, policijski uradnik pa si je ravno zapisaval lastnikovo ime. »Artur Edcr, trgovec v Cincinatiju, sedaj v hotelu Bellevue«, pisal je. »Peljite ubogo gospo in otroka domov, gospod«, ukazoval je zdravnik ostro, kar brez ovinkov spravil nezavedno v voz ter sam prisedel. »Kje stanujeta otroka«, vprašal je deklici, ko sta za njim hiteli v kočijo. »Jutri smo se hoteli preseliti v N.«, ihtela je petnajstletna Zofija, »nocoj pa smo bili namenjeni v gostilni prenočevati — o uboga stara mati! Gospod zdravnik, kaj ne, da gotovo ne umre — gotovo ne?« »Seveda ne, ne bojta se«, miril ju je zdravnik, — »a kam pa sedaj ?« vprašal je po kratkem premolku. »Kako se piše stara mati?« pretrgal je pogovor policijski uradnik. »Zofija Švarcova, trgovčeva vdova«, odgovarja ihteč mlajše dekle, uradnik pa si zapisuje povedane besede. »Peljite gospo in deklici v mojo gostilno, stroške seveda poravnam jaz«, odločil je končno Amerikanec. Prevzetno je naglaševal poslednje besed; tudi odgovora ni čakal. »Kako milosten še hoče biti! Najprej ubogo gospo povozi, potem pa menda še hoče, da bi ga slavili, ker je tako usmiljen! O ti mogočni bogatin!« godrnjal je policijski uradnik, ko je kočija že oddrdrala. III. Policijski nadzornik, sivolas, prijazen mož, je nenavadno vestno poslušal uradnikovo poročilo o nesreči. S starim Švarcem sta bila v mladih letih prijatelja, nesrečno gospo samo je dobro poznal, sedaj pa še to tako znano ime Eder! »In kako pravite, da se piše mož«, vprašal je hlastno večkrat. »Artur Edcr, trgovec iz Cincinatija«, dobil je zapored v odgovor. »In mlad je še mož?« »Da, jedva bi mu jih prisodil trideset.« Prekrižal je stari nadzornik roke na hrbtu in se zamislil. Na kaj neki? Davno preteklih časov se je spominjal: onega strašnega večera, ko je prijatelj Švare ves zbegan prihitel k njemu ter mu naznanil, da mu je knjigovodja Eder izneveril 5000 gld. ter pobegnil. »Moje zadnjo«, vzdihoval je nesrečni trgovec, »sedaj me čaka le še konkurz.« »Ko bi pa bil njegov sin ta Artur Eder«, mrmral je sam zaso nadzornik, nato pa naročil uradniku: »Stopite v hotel Bellevue ter recite gospodu iz Cincinatija, da ga prosim, naj me obišče.« »Kako podoben !« šepetal je nadzornik, ko je stopil v pisarno Eder. Mislil jo, da je trideset let nazaj ter da stoji knjigovodja pred njim. »Gotovo, sin njegov je!« Amerikanec je obžaloval nesrečo, ter obljubil, da hoče škodo popolnoma popraviti. Nadzornik je smehljaje pripomnil, da hi se tega težko izognil, ker je samo po sebi umljivo, na to pa nenadoma zasuknil govor ter vprašal: »Ali vaš oče še živi, gospod Eder?« Amerikanec je strme obstal za trenutek, češ, kaj nadzorniku oče mar. Molčati pa mu ni kazalo, saj je stal pred policijskim nadzornikom, in ta ga je imel pravico izpraševati. Odgovoril je torej, dasi počasneje in ponosno: »Moj oče — da, živi, ali pa lahko zvem, zakaj vprašujete po njem, gospod nadzornik ?« »Ali je z vami tukaj, ali je ostal v Cincinatiju?« »Seveda je ostal doma, pa čemu — ?« »Pred mnogo leti je bil tu v našem mestu, ali ne veste tega?« »Doslej nisem vedel. Avstrijec je, a o svoji domovini in mladih letih ne govori nikdar; izkusil je pač kaj hudega.« »Koliko je sedaj star oče?« izpraševal je uradnik. »Koliko star — ? Dvainšestdeset let, a res ne urnem, gospod nadzornik —« »Vaš oče torej«, govoril je uradnik tiho, a po-vdarjal besede, »prav žal mi je, da vam moram to pri- -5MQ 22 £J«- povcdovati, vaš oče je pred tridesetimi leti pobegnil z blagajnico svojega gospoda.« Amerikancu so sc zaiskrile oči, stisnil jo pesti in divje izbruhnil: »Vi lažete!« Kar na nadzornika bi bil planil. »Ne lažem, vašega očeta poznal sem dobro, podobni ste mu kot krajcar. Kakor hitro sem vas ugledal, nisem dvomil niti za trenutek, da sto sin onega, ki ga mislim.« Viknil jo Eder ter si zakril obraz. Sedaj sc mu je razjasnilo: Zato oče ni nikdar govoril o svoji domovini, zato mu je tako branil potovati v Avslrijo! »Ali pa veste, komu je izneveril oče denar?« po-prašal je še nadzornik po kratkem premolku. »Soprogu one gospe, ki ste jo danes povozili. Ubogi Švare je tedaj propadel, konkurz je bil tudi njegova smrt, soproga pa se je borila od tedaj s pomanjkanjem.« »Ni res, ni mogoče«, vspenjal se je zopet mladi Amcrikanec, bolelo in sram ga je bilo. »Brzojavite torej očetu in vprašajte, ali naj jaz?« »O ne, prosim vas, oče je bolehen, to bi mu bila smrt.« »Ne bodem razkrival že iz davna pozabljenih pregreh. Oče je hudo kaznovan, saj vest mu ne daje miru, ako se celo boji govoriti o svoji domovini. Da pa poravnate Škodo, zahtevam: Pet tisoč goldinarjev je bilo, s katerimi je oče pobegnil; v Iridesetih letih bi se bilo imetje pomnožilo trikratno — ali ste pripravljeni, stari gospej to povrniti? »Rad plačam, in navržem še lisoč goldinarjev po vrhu za bolečine in zdravnika; a le pod pogojem, da smem še danes iz mesta.« »Zakaj ne, da le prej poravnate svoj dolg«, pritrdil je nadzornik. Napisal je Amerikanec pobotnico za 15.000 gld. in jo s tresočo roko podal nadzorniku. »A očetu prizanesete?« prosil je boječe. »Nikdar ne čuje več nikdo besede iz mojih ust o tem dogodku, zatrdil je uradnik. Eder pa si je obrisal pot s čela ter odšel. »Sedaj odpotuje bogat napihnjenec! Kaj njemu siromak, v nesrečo ga spravi, potem pa trpi«, srdih so se sluge v hotelu. »Kako mu le more policija pustiti!« govorili so drugi, ko so videli, da je spravljal Eder svoje zaboje, kakor begune. »Ondi prihaja stari nadzornik, ta mu že pokaže!« Prišel je nadzornik, videl, kako se je Ederju mudilo iz hotela, a ni mu branil. Oglasil se jo le pri blagi stari gospej Švarcovi, ki je že toliko bila pri moči, da je sedela na postelji, ter ž njo govoril. »Da sem sedaj preskrbljena za starost, da se tudi vnukinjam ni bati za prihodnost, Bog, zahvalim Te!« Več ni mogla govoriti. Mislila je v trenutku zopet na sedanjost. »Zofija, piši prijateljici gospej Baltovi, da jutri ne pridemo, sicer jo bo skrbelo.« »Menda pač nikdar več ne pojdete v N., ko se vam je sreča tako obrnila«, dejal je nadzornik. »Tje gotovo pojdemo«, zavrnila je resno stara gospa, »čeprav le za dalj časa obiskat prijateljico. Ne zametavajmo v sreči tega, kar nam je bilo v nesreči v veselje.« ___________ Socijalni pogovori. Delavsko vprašanje. Pomeniti se hočemo, dejali smo o delavskem vprašanji. V ta namen treba nam najpreje pogledali v zgodovino. Duhovit mož je rekel nekoč: »Zgodovina človeštva je zgodovina dela.« Brez dvoma imel je in ima še način produkcije, izdelovanja, velikansk vpliv na družabni in državni razvoj človeštva. Produkcija s stroji n. pr. je v našem veku gotovo večjega pomena za razvoj človeštva, nego največje in najslavnejše vojske. Z delom služiti si mora človeštvo hrano, »v potu svojega obraza jedel boš svoj kruh,« rekel je Bog človeku. Toda stara paganska ljudstva niso čislala dela. Grkom in Rimljanom, ki so vendar dosegli veliko stopinjo izo-mike, bilo je delo znak sužnosti, delavec je bil suženj. Vsi njihovi modrijani pišejo o delu samo zaničljivo. In prišlo je tako daleč, da se je tedanja družba razdelila v dva tabora; v prvem, najmanjšem, bili so kapitalisti, gospodarji druzemu, večjemu taboru sužnjev. Štev.lo v prvem taboru se je vedno krčilo, v vedno manj rokah zbiral se je ves tedanji kapital, število sužnjev pa je bilo vedno večje. Lastniki premoženj v znesku enega milijona goldinarjev po našej veljavi se niso več šteli za bogatine, tem kruteje pa je žulil ostalo človeštvo jarem sužnosti. Suženj bil je pravno samo stvar, ž njimi je smel delati gospod, kar se mu je zljubilo. Iz tega neznosnega stanja osvobodilo je tedanjo človeško družbo krščanstvo. Krščanstvo je učilo, da so vsi ljudje bratje, otroci enega Očeta. S tem naukom premostilo je vse socijalne razlike. Kolikokrat vzdignili so se sužnji, ter s kruto silo hoteli otresti se spon, toda vselej brez uspeha, dokler jih ni rešilo mirnim potom, brez orožja — krščanstvo. Pomenljivo je, da stari vek tudi za bolne in ’onemogle reveže ni imel srca, pustil jih je, da so poginili. Bolnišnice so ustanova krščanstva! Krščanstvo je pa svojo krščansko nalogo vršilo tudi še na drug način: pridobilo je delu spoštovanje! Saj je vendar božji Sin sam pomagal svojemu krušnemu očetu, tesarju pri delu. Postavila je toraj krščanska vera človeštvo na popolnoma novo, trdno podlago. Kako se je na tej podlagi človeški rod dalje razvijal, kako jo je naposled zapustil, o tem pomenimo se prihodnjič. Zdravje. Pijančevanje. Da so že ljudje starega veka radi tu in tam preveč pili, to nas uči zgodvina. Saj nahajamo postave, cerkvene in posvetne, ki so bile naperjene proti pijančevanju. Vendar moramo pijančevanje starega in še tudi srednjega veka ločiti od sedanjega modernega. Se le potem, ko se je začela širiti destilacija in ce!6, ko se je začelo kuhati žganje iz krompirja in iz žita in se ga je na ta način veliko in po ceni skuhalo, še le od tega časa je pristopno tudi najbolj revnim ljudem, sploh obširnemu občinstvu. In da to ni malenkost, uče nas vsakdanje skušnje. Povsod, kjer se alkoholične pijače, posebno, kjer se žganje nezmerno v širših krogih pije, tam propada od dne do dne telesno, duševno in moralno življenje. Slabi se pa tudi dobro, materijelno stanje prebivalstva. Ljudje, ki so udani pijančevanju, posebno žganjn, zbolijo in umrjo preje, nego drugi. Alkohol in druge slabe snovi navadnega žganja pokvarijo vse dele človeškega telesa, v prvi vrsti kri, ki podaja podlago vsaki rasti. Tako telo nima več toliko moči, da bi se zamoglo braniti proti različnim nezgodam in boleznim. In statistika epi-dmičnih boleznij nas uči, da pijanei kaj radi v teh zbolijo in navadno tudi umrejo. Pa tudi sto in sto slabih nasledkov še ima pijančevanje. Naj le omenim, da je bilo v zadnjih desetih letih sprejetih v Avstriji 7770 slaboumnih v norišnice, pri katerih je bil alkohol uzrok, de so na tem zboleli. In da število slaboumnih tako narašča, in to posebno sedaj, ko je alkohol tako razširjen, to nam je najboljši dokaz, kake nesrečne nasledke da ima pijančevanje. Pijanci nadalje radi zbolijo za božjastjo in kar je še bolj žalostno je to, da otroci takih starišev dobijo pozneje navadno to nesrečno bolezen. Druge bolezni, ki izvirajo iz pijančevanja so navadno hudi želodčni in črevesni katari, potem bolezni na jetrah in krvnih žilah. Pijančevanje pa tudi upliva na družbinsko življenje. Nič bolje ne uniči stebrov države, lepo urejenih in zadovoljnih družin, kakor to zlo. Red in mir in bogaboječnost izginejo iz takih družin in namesto teh se vselijo prepiri, kletev in moralna propalost; o čutu za čast, o dolžnostih za dobro vzgojevanje otrok pač ni več govora v tako nesrečnih družinah. Vsakemu je tudi znano, da je pijančevanje največkrat tudi krivo vsakovrstnemu zločinstvu. Pri pijancu se različni nagoni in hrepenenja razvijajo bolj živo; treznega premišljevanja in presojevanja pri takih ljudeh ne bodeš pričakoval in se tudi čudil ne bodeš, ako ti v naglici in v svoji občutljivosti marsikaj storijo, česar ne bi storili, ako bi bili trezni in bi stvar premislili. Velikokrat so telesne poškodbe, uboji itd. le pojavi prehude razburjenosti pri pijancih. In kakor se pijančevanje od dne do dne bolj širi, nahajamo tudi od dne do dne več hudodelstva in zločinstva med ljudmi. Konečno še naj omenim, da je ravno pijančevanje velikokrat vzrok uboštva in nezadovoljnega in brezupnega življenja. čim bolj je to zlo razširjeno, tem težavneje je pijančevanje odpraviti. Nemogoče pa vendar ni. Država in družina in dobra volja vsacega posameznika so poklicani, da vstopijo v bojne vrste proti žganju. V prvi vrsti je treba vse odpraviti, kar izpodkopava dobro stanje delavskega in sploh srednjega stana; kajti velikokrat ravno obup in slabo stanje privedejo ljudi do tega, da si preganjajo z žganjem svoje skrbi. Že vzgoja otrok teh stanov bi morala biti drugačna. Vzbuditi bi trebalo že v nežni mladosti v otroku pridnost in vačnosl, čut za lepo in redno življenje. Zategadelj, moramo priporočati šolske vrle in enaka zavetišča, hranilnice za deco, primerne knjižnjice, izobraževalna predavanja za mladeniče itd., na pametni podlagi ustanovljena društva za odrasle in zrele može, kjer se jim da prilika, da se kaj nauče, zraven lega pa se še skrbi za petje in primerne igre in zabave; dalje skrb za dobra in zdrava stanovanja delavcev; kajti oduhla in pretesna stanovanja so tudi velikokrat vzrok, da si mož išče prijetne družbe drugod. Najboljši pripomoček zoper pijančevanje pa se nam zdi skrb za dobro hrano. Čim slabša je hrana, tem manj je človek zmožen delati posebno, če je delo težavno. Človek pri slabi hrani opeša in kaj rad poprime po žganju, ki mu sicer res da nekoliko moči, ter za nekaj časa nadomestuje hrano, to pa le mimogrede in pri vsem tem pa mu zdravje in moči izpodkopava. Kako pa torej dobro hrano dobiti? Ta se da do-dobiti z ustanovitvijo delavskih konsumnih drušev, kjer bo delavec dobival jedila in blago prvič po nizki ceni. drugič pa tudi redilna in dobra jedila; nadalje ustanovitev dobrih ljudskih kuhenj in šol za gospodinjstvo, v katerih naj bi se deklice delavcev učile kuhati in dobro gospodariti. Kaj pa stori lahko država? Prvič lahko skrči domačo produkcijo žganja in prepove dovažanje iz drugih dežel. Lahko nastavi visoke davke na žganje in poniža v tej meri davke za vino in pivo in jedila sploh. Država bi lahko skrbela za produkcijo lahkega in vendar dobrega piva, na katerega ne bi trebalo naložiti davka in bi toraj bilo pristopno širšemu občinstvu. Primerne postave, ki bi silile, da se čez gotovo mero ne sme dajati posameznim žganja ; mladoletnim pa sploh ne. Naj bi se omejile koncesije za lokale, v katerih se prodaja žganje. In da država v tem smislu ničesar ne stori, nam kaže statistika. Leta 1876 je bilo pri nas 2248 pivovaren in 32.633 žganjarij, deset let pozneje pa 44.885 žganjarij in le 1873 pivovarn. Pivovarne hodijo toraj rakovo pot, med tem ko se žganjarije tako hitro in na veliko škodo vsega prebivalstva množijo. Ni toraj pri nas vse zdravo. — ih — Drobtine. Fr. Vašte, predsednik katol. delavske družbe v Zagorju je dne 3. t. m. po kratki bolezni umrl. Blagi rajni je bil splošno priljubljen. Pri pogrebu so ga nosili in mu svetili rudarji; tudi šolska mladina z učiteljstvom se je vdeležila prelepega sprevoda. Sveti mu večna luč! Nedeljsko posvečevanje pri železničarjih. Ni iz lepa kak delavec tako na slabem glede nedeljskega posvečevanja, kakor železničar. Na železnicah ne poznajo ne nedelje, ne praznika, dasi velja božja zapoved tudi za železničarje in dasi je tudi njim treba počitka. Za danes naj v zgled navedemo, kaj so sklenili na Nemškem v -^O- 24 €3i<~ tem obziru. Tam, koder so protestantje v večini, so določili, da se imajo tovorni vlaki ob nedeljah in praznikih čim največ omejiti. Samo blago, ki se lahko brž poškoduje, živina in hitri prevoz ostane še ob nedeljah Toliko sc lahko pri nas takoj prenaredi. Res je grdo, da se po naši katoliški državi raznovrstno blago ravno tako prevaža ob nedeljah, kakor delavne dni. Družba sv. Cirila in Metoda, ki skrbi zato, da se ustanovč slovenskim otrokom slovenske šole v tistih krajih, koder jih laška ali nemška večina zatira, nam je poslala ta-le oklic: Slovenci! Družba sv. Cirila in Metoda nosi v sebi vesoljno Slovenstvo, a najmileji so jej ta trenutek rojaki onstran Karavank. Zakaj ? Zato, ker smo storili za nje do sedaj najmanj. Vendar pa jim je materina beseda tako ljuba, kot nam vsem drugim Slovencem in ohraniti jo želč sebi in svojim potomcem prav tako, kot želimo mi vsi. Že dolgo časa je iz navedenega vzroka v namenih podpisane družbe slovenska ljudska šola v Velikovci na Koroškem. Vodstveni seji naše družbe sklep pa je bil te dni tak, da začnemo s prihodnjo pomladjo zidati v Velikovci slovensko šolo, ki bode štirirazredna in izročena čč. šolskim sestram iz materine hiše v Mariboru. Že imamo prav blizu mesta za 1.250 gld. nakupljen tej šoli prelep stavbeni prostor; šola z bivališčem za sestre pa nas utegne stati okrog 15.000 gld. Rojaki po vseh pokrajinah našega ozemlja! Naša Velikovška zadeva Vam bodi, prosimo Vas, pri srci tako, kot so Vam pri srci Vaše najožje rodbinske zadeve. In Ti rodoljubno ženstvo po Slovenskem! Ti si v naši družbi spričalo požrtvovalnost, o kakoršni ni vedela praviti do danes slovenska zgodovina. V svesti smo si tega, da boš tudi ob tej naši koroški šoli našlo srečnih potov in onih načinov — ki Ti je narčče Tvoja domoljubna iznajdljivost. Vsak »Vodstvu družbe sv. Cirila in Metoda« prispeli najmanjši dar nas je volja objaviti v naših časopisih. Slovenci! S tem označenim Vam činom bodemo stopili pač mogočnim korakom naprej v prospeh verskih teženj mej nami; v prospeh d i nas tičn emu čutu našega ljudstva; v prospeh in brambo naše narodnosti v ljubljeni slovenski domovini. Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda. Ljubljana, 19. novembra 1894. Tomo Zupan, prvomestnik. Luka Svetec, podpredsednik. And rej Zamej ic, ud družbinega vodstva. Nesreči. Naznanja se nam iz Lipoglava: Dne 26. nov. je Janez Habič ustrelil po nesreči svojega sorodnika Jožeta Škerjanc. Nesrečnež je zapustil ženo in dva otroka. Janez Habič je bil ravno prišel od vojakov in Jože Škerjanc ga je že težko pričakoval kot svojega naj večjega prijatelja. Janez mu je izkazoval vojaške vaje; po nesreči se mu sproži puška in prijatelja zadene v srce, da pri priči precej izdahne svojo dušo. — V Spodnjih Zrečah pri Konjicah so se v sobi otroci Rav-njakovi igrali z žveplenkami. Pri tem opravku se je obleka vnela sestrici, ki je letos začela obiskovati šolo. Deklica odbežala je na dvorišče, kjer je v gorečem oblačilu izdahnila dušico. Oče, ki si je v planini kot drvar služil trdi kruhek, je domu prišedši v svoji družini nepričakovano našel mrliča. Z ulice. V četrtek dne 15. nov. ustavil se je v Ljubljani na Dunajski cesti pred civilno bolnico neki reven človek, star okoli 60—70 let, po vnanjosti zidar in prosil, naj ga sprojmo v bolnico. Vratar vstopi ter pripelje s seboj moža v gosposki suknji, kateri vpraša bolnega delavca, česa želi; zraven pa ga še povpraša za ubožni list. Vprašani se izgovarja, da ga je pustil doma, ker je mislil, da ga bodo vse eno vzeli brez lista, kakor so ga lansko leto. Ali v odgovor mu zadoni krohot, češ da je pijanec; vrhu tega se mu žuga s policijo. Menda je ubogi mož res prespal tisto noč v mestni temnici. — Saj je samo — delayed Bore socijalisti. Mrvica ljubljanskih socijalnih demokratov je zelo poparjena. Nikamor ne morejo. Manjka jim vsega; udov in — denarja. Reveži se sicer trudijo na vso moč, pa vse nič ne izda. Dne 24. nov. so zbobnali železničarje v kazino. Z Dunaja so dobili preroka solastnika »Arbeiterzeitung«-e — Rajmana. Poldrugo uro se je trudil nemški mož; govoril je mirno in stvarno o zavarovanju proti nezgodam pri železničarjih. Videlo se mu je pa, da dobro ve, da Ljubljana ni ugodno mesto za socijaliste. Hvalil je celo — dr. Luegcrja, pričujočemu Grablovicu gotovo ne v veselje. Par novih udov se je vpisalo v železničarsko društvo pri tem shodu; to je bil ves vspeh. Drugi dan je govoril ravno ta mož pri dveh shodih. Dopoldne je sklical kovinske delavce, popoldne pa delavsko izobraževalno podporno in prava-varstveno društvo. Pri prvem shodu ni dosegel ničesar, pri drugem pa je pristopil — jeden, reci j e d c n ud na njegovo dvourno mirno in stvarno prigovarjanje. Ne vleče. To se je še bolj pokazalo v soboto, dne 7. t m. Že v tretje so zbobnali kovinske delavce. S tujine naročen govornik jim je dve uri razlagal potrebo vlastnega društva na soc. demokratični podlagi. Ko je pa predsednik shodu prebral pravila in se hudomušno izrazil, da bi bilo pre dolgočasno ponoviti govor še v slovenskem jeziku, so naši tovarnarji drug za drugim pobrali svoje klobuke in — odšli. Nobenega niso dobili. Pomilujemo in zagotavljamo jih, da je vse njihovo snubljenje zastonj! Socijalna demokracija v Ljubljani nima in ne bo imela druge moči, nego par obrekljivih jezikov. Škoda denarja in — slin za shode. Vzgled. Prometni ruski minister Krivošin je šel sam gledat, kako se ureja reka Dnjeper za plovbe in je bil pričujoč, ko so razstrelili z dinamitom velikansko skalo sredi reke. Pri tem jetudi obiskal delavce, vpraševal jih, kako se jim godi, kakšno plačo imajo, pokusil njihovo hrano in v obče se zanimal zanje in njihove rodbin e. — Ta ruski minister osramoti marsikaterega oholega »izobraženca«, ki zaničuje delavski stan. Sicer bi pa ne škodilo, če bi se tudi naši ministri ravnali po njegovem vzgledu. Prihodnja št. Glasnika izide dne 27. grudna.