ZGODOVINSKI ČASOPIS 42 . 1988 . 1 149 
Od »-Virov« bi bilo vredno omeniti še naslednje članke: Edwin Hoernle: Osnovna 
vprašanja delavske vzgoje, str. 123—136, Max Adler: Naloge marksistične delavske iz­
obrazbe, str. 80—93, Delavci in kultura, str. 224—227, Viktor Adler: Klerikalizem in 
šola, str. 227—230, Max Adler: Razredni boj in vzgoja, str. 315—318, Otto Glôckel: Avto-
biografija, Njegovo življenjsko delo: dunajska šolska reforma, str. 324—330, Prva 
avstrijska delavsko izobraževalna konferenca, str. 440—449, Delavska kultura, str. 449— 
451, Učni načrti in predavatelji dunajske strankine šole 1924—1932, str. 490—493. 
Delo je kvalitetno in ga je vredno vzeti v roke. I v a n k a Z a j c - C i z e l j 
Slovenski študenti v boju za narodno in socialno osvoboditev; I. del (1919—1941). 
Fotografski zbornik. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, 1987, 353 strani. 
Po velikih naporih uredniškega odbora (dr. Marjan Britovšek, predsednik, in člani 
Ana Benedetič, dr. Ludvik Carni, Vlasto Kopač, Ivan Kreft, dr. Vekoslav Kremenšek, 
Ludvik Olas in dr. Vanek Šiftar) smo Slovenci dobili fotografski zbornik, ki predstav­
lja pomemben del naše sodobne zgodovine. »Studentsko gibanje, ki ga prikazuje Zbor­
nik, je bilo del velikega demokratičnega gibanja, ki se ni omejevalo samo na komu­
niste, ampak so ga tvorile vse napredne demokratične sile delavstva in inteligence. 
Obseg tega demokratičnega gibanja je zagotavljal revolucionarnost širokega študent­
skega zaledja in pripravo slovenskih študentov za usodne trenutke fašistične okupacije 
in osvobodilnega boja«, je v uvodu zapisal rektor prof. dr. Ivan Kristan. 
Osrednji del zbornika — s fotografijami, besedilom in drugimi fotografskimi do­
kumenti — ilustrira dogajanje na ljubljanski univerzi od njene ustanovitve leta 1919 
do zloma stare Jugoslavije v aprilu 1941. Poseben poudarek je dan obdobju tridesetih 
let, ko so napredni študentje pod vplivom ilegalne komunistične partije in njenih čla­
nov na univerzi spodbujali akcije, povezane z ljudskofrontnim gibanjem. Tako se je 
oblikovala in uveljavila študentska levica, ki je v nasprotju s katoliškim in liberalnim 
političnim taborom dobivala vsebolj razredno naravo in je kasneje med NOB odigrala 
pomembno vlogo v boju za narodno in socialno osvoboditev. 
Izredno pomembno in pohvalno je. da se je uredniški odbor odločil prikazati v 
Zborniku tudi dejavnost slovenskih študentov izven ljubljanske univerze, tistih, ki so 
študirali na univerzah v Zagrebu, v Beogradu, na Dunaju, v Gradcu, v Innsbrucku in 
drugje, slovenskih študentov s Tržaškega, z Goriškega in iz Beneške Slovenije, Rezije 
in Kanalske doline ter Slovenskega Porabja. Tako zajema Zbornik celoten slovenski 
kulturni prostor, v katerem je seveda narodno in revolucionarno osveščanje glede na 
zgodovinske okoliščine potekalo različno, vendarle s tem opravičuje tudi svoj naslov — 
»Slovenski študenti v boju za narodno in socialno osvoboditev«. 
A v g u s t L e š n i k 
J o ž e M l i n a r i c : Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitaci jskih zapisnikih 
arhidiakonata med Dravo in Muro 1656—1774. Ljubljana : Inštitut za zgodovino Cer­
kve, 1987, 463 strani. (Acta Ecclesiastica Sloveniae; 9) 
Deveti zvezek AES je v celoti zapolnil dr. Jože Mlinaric z objavo vizitacijskih za­
pisnikov arhidiakonata med Dravo in Muro v letih 1657—1660, 1760—1764 in 1773— 
1774, zapisnika arhidiakonatske sinode istega področja 1739 ter vizitacijskega zapisnika 
dekanata Lipnice iz let 1739—1740. Vsi ti dokumenti se nahajajo' v graškem škofijskem 
arhivu. Poleg dokaj obširnega uvoda- (z angleškim povzetkom vred 50 strani) je knjiga 
opremljena tudi z indeksoma krajev in oseb. Obdobje, ki ga osvetljujejo gornji viri, 
sodi pri nas med najmanj proučene. Literarni in nacionalni vidiki, ki so bili v ospred­
ju zanimanja starejših raziskovalcev, v tem času niso bili tako izraziti, da bi jih po­
sebej pritegovali. Izjema so Valvazor in nekateri njegovi sodobniki. Pričakovati bi bilo, 
da bo več zanimanja za ta čas pri današnjih raziskovalcih, ki v skladu z evropskimi 
trendi, vsaj načelno kažejo več posluha za življenje in delo navadnih ljudi. Tudi tisti, 
ki se ukvarjajo z reformacijo, bi morali segati po tovrstnih virih. Članki in zlasti sim­
poziji v zadnjih letih pa nam kažejo, da temu ni tako. Zato je razkorak med splošnimi 
trditvami in govorico virov čedalje večji. 
Enaka ali podobna vprašanja bi lahko postavili tudi nekaterim drugim strokam, 
umetnostni zgodovini in nenazadnje etnologiji. Kljub izjemam se še vedno velik del 
piscev zateka k tožbam o pomanjkanju virov. Tisti, ki žele raziskovati življenje in na­
vade včerajšnjega dne, bi storili veliko bolje, če bi segli nazaj. Iz vizitacijskih zapis­
nikov zvemo veliko o verski praksi, rojstvih, smrti, bratovščinah, ločencih, raznih dru­
gih, za tisti čas asocialnih ljudeh, javnih grešnikih, konvertitih, o stanju cerkva in 
pokopališč, kar je eden najboljših pokazateljev gospodarskih in kulturnih razmer pre­
bivalstva. Nerazumljivo je, da o cerkvi, ki je propadla v prejšnjem stoletju, ob resta­
vracijskih posegih razpravljamo na način, ki je opravičljiv za prazgodovino, ne pa za