12 KRONIKA 1999 izvirno znanstveno delo UDK 908(497.4 Lj.): 725.13(497.4 Lj.) prejeto: 28. 12. 1998 Katja Žvanut dipl. umetnostna zgodovinarka, mlada raziskovalka Narodni muzej Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20 Meščani Ljubljane in njihova mestna hiša IZVLEČEK Prispevek skuša opozoriti na mesto, ki so ga podobe kot nosilci vizualne komunikacije imele v vsak- danjiku poznosrednjeveškega in zgodnjenovoveškega mesta. S pomočjo ovrednotenja pomena starega ljubljanskega rotovža kot simbola mestne avtonomije, njegovega položaja znotraj mestnega tkiva ter rekonstrukcije in interpretacije njegove slikarske in kiparske opreme avtorica opozarja na vlogo, ki so jo podobe imele pri izgradnji (samo)identitete ljubljanskih meščanov na prehodu iz poznega srednjega v zgodnji novi vek. SUMMARY THE CITIZEN OF LJUBLJANA AND THEIR TOWN-HALL The contribution attempts to caution about the place that images as carriers of visual communication had in everyday life of the Late Middle Ages and Early New Ages towns. With the help of evaluation of the meaning of the old Ljubljana town-hall and reconstruction and interpretation of its art (paintings, statues) decoration the author stresses the role that the images had in building (self) identity of the citizen of Ljubljana during the transition from the Late Middle Ages to the Early New Era. Ključne besede: mestna hiša, mestna uprava, Adam in Eva H kralju, ki je slovel po modrosti, sta prišli dve ženski z otrokom, za katerega sta obe trdili, da je njun, in ga prosili, naj razsodi, čigavo je dete v resnici. In kralj je ukazal: "Razdelite živega otroka na dvoje ter dajte polovico eni in polovico drugi!" (1 Kr 3, 25). Ob tem ukazu se je otrokova prava mati, da bi dete rešila pred gotovo smrtjo, hotela odpovedati svoji polovici. S svojim dejanjem je da- la kralju namig, s pomočjo katerega je ugotovil, kdo je otrokova prava roditeljica. Ves Izrael je sli- šal o razsodbi, ki jo je kralj izrekel, in so se kralja bali, ker so videli, da je v njem božja modrost, da deli pravico (\ Kr 3, 28). Kralju je bilo ime Salomon, sodba pa, čeprav kruta, mu je prinesla sloves pravičnega in modre- ga vladarja. Drugo zgodbo o neki sodbi, prav tako, če ne še bolj kruti, najdemo pri Herodotu. Ta v svoji zgodovini poroča o norem perzijskem kralju Kambizu, ki je dal sodruka Sisamnesa zaradi nje- gove podkupljivosti odreti pri živem telesu. Z nje- govo kožo je nato velel prevleči stol, na katerem je moral sedeti in soditi njegov naslednik. Za novega sodnika je postavil Sisamnesovega sina, ki ga je grozljivi tron opominjal k nepristranskosti.^ Obe zgodbi sta alegoriji (sodniške) pravičnosti in sta igrali pomembno vlogo tako v imaginariju srednjeveškega človeka kakor tudi kasneje. Zato dejstvo, da sta oba prizora, skupaj s personifikacijo Pravičnosti, krasila marsikatero mestno hišo, tako tudi glavno fasado starega ljubljanskega rotovža,-^ ni presenetljivo, temveč prej samoumevno. Stara mestna hiša danes ne stoji več, vendar pa opis poslikave njene glavne fasade najdemo v besedilu neznanega pisca iz druge polovice 17. stoletja, ki ^ Steska Viktor, Stara mestna hiša Ijubljansla, Izvestja Mu- zejskega društva za Kranjsko, Letnik IX, 1899, str. 188. Viifan Sergij, Zgodovina ljubljanske mestne iiiše, Lju- bljana 1958 (od tod citirano: Vilfan 1958), str. 98/99. 11 KROSriKA 7 KATJA ŽVANUT: MEŠČANI UUBUANE IN NJIHOVA MESTNA HIŠA, 11-18 1999 ga je po mnenju S. Vilfana treba iskati v izobra- ženskem krogu Schoenleben - Delničar.^ Poslikani sta bili tudi obe stranski fasadi stare ljubljanske mestne hiše, ki sta bili vidni, ker je izstopala iz črte ostalih hiš ob mestnem trgu: na njiju je opazovalec lahko občudoval upodobitve štirih kardinalnih kreposti. Zmernosti, Previdnosti, Hrabrosti in Modrosti, po dve na vsaki strani."* Slikarsko opravo zunanjščine ljubljanske mestne hiše pa sta dopolnjevali še dve kamniti figuri, Adam in Eva, ki sta stala vsak ob svojem vogalu prvega nadstropja.^ Poleg zunanjščine mestne hiše so podobe kra- sile tudi njeno notranjost - dvorano, kjer so se zbi- rali mestni svetniki pod vodstvom mestnega sod- nika. Tako so se po pričevanju našega pisca na ste- nah "posvetovalnice" vrstile podoba Poslednje sod- be, portreti nekaj rimskih cesarjev in cesaric (šlo je seveda za vladarje Svetega Rimskega cesarstva nemške narodnosti, kot je poudaril že Sergij Vil- fan^) in upodobitev mesta Ljubljane.^ Lahko rečemo, da je neznani učenjak v svojem traktatu, v katerem je pravzaprav razvil lastno te- orijo o tem, kakšna bi morala biti nova/moderna mestna hiša, opisal staro ljubljansko mestno hišo ravno še ob pravem času, saj je stavba že čez sla- bih štirideset let padla, da bi naredila mesto novi. Mačkovi mestni hiši, ki stoji še danes. Poleg nje- govega opisa nam o obliki stare stavbe priča tudi grafika iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske iz leta 1698.^ Na podobi je jasno razvidno, da je stav- ba segala iz črte ostalih hiš globoko na mestni trg ter da je res imela obliko nekakšne lože nad od- prtim arkadnim prehodom, kakor je razbrati iz opisa anonimnega pisca,^ ki pa jo je nenazadnje ohranil tudi Gregor Maček za svojo baročno stav- bo. Dobro sta vidni tudi obe kamniti figuri, ki sta stali vsaka ob svojem oglu v prvem nadstropju zgradbe. Edino, kar na upodobljeni mestni hiši po- grešamo, so freske na njeni fasadi, kar pa je zgolj posledica nerodne perspektive in dimenzij stavbe na grafiki, saj Valvasor sam v svojem opisu mestne hiše navaja, da ima ta poslikano zunanjščino.^'' Med Valvasorjevo zapuščino je tudi grafična zbir- ka,^ ^ v kateri najdemo skupino risb različnih ljub- ljanskih predelov, vendar pa je na tistih dveh lis-, 3 Vilfan 1958, str. 75. 4 Ibid., sir. 99. 5 Ibid., str. 83. ^ Ibid., str. 22. 7 Ibid., str. 99. ° Valvasor Johann Weichard, Die Ehre des Herzogthums Krain, III. Band, Buch XI, Laibach, Nuernberg 1689 (od tod citirano: Valvasor), grafična priloga med str. 672 in 673. 9 Vilfan 1958, str. 98. 10 Valvasor, str. 671. 11 Grafično zbirko hranijo v Univerzitetni biblioteki v Za- grebu. tih, na katerih si sicer lahko ogledamo Mestni trg, kakor je izgledal ob koncu 17. stoletja, ravno me- sto, kjer bi morala biti upodobljena mestna hiša, puščeno prazno.l^ Tako nam ta najstarejša upodo- bitev Ljubljane, ki nam je ohranila njeno podobo pred barokizacijo, ne more pomagati pri natanč- nejši rekonstrukciji izgleda starega rotovža, pač pa nam kvečjemu približno nakazuje njegovo umes- titev v prostoru. Kakšen pomen je imela stara mestna hiša s svojo obliko in opremo ter končno sploh s svojim obstojem, za ljubljanske meščane? Najstarejša ljubljanska trška naselbina se je izoblikovala v teku 12. stoletja na prostoru med Ljubljanico in južnim pobočjem Gradu, na kar nas še danes spominja njeno ime. Stari trg (B. Grafe- nauer opozarja, da so se kraji, ki so bili pred usta- novitvijo sosednjega mesta središče sejemskega življenja, pogosto imenovali Stari trgl'^). Razlog za njen nastanek in razvoj je bila predvsem trgovina, ki se je razvila zaradi oživljene vodne poti po Lju- bljanici, sicer znane že v predrimski dobi. Prav na prostoru Starega trga se namreč vodna pot križa s kopensko, staro rimsko cesto proti Dolenjski. Anti- čnega mostu preko Ljubljanice takrat sicer že dol- go ni bilo več, vseeno pa je povezava Starega trga z Bregom na nasprotni strani reke živahno delo- vala.I"* Z gospodarskim razvojem trga, pa tudi za- radi ambicioznosti njegovih gospodov, Spanhei- mov, se je trg krepil in ustanovitev mesta je bila le še vprašanje časa. Nastanek srednjeveškega mesta je bil vedno skrbno načrtovan dogodek, katerega temelj je bila podelitev mestnih pravic. Samo mestno naselje se je izoblikovalo načrtno na prej nenaseljenem zem- ljišču, eventuelno ob prej obstoječem trgu. Njego- vo jedro je predstavljal tržni prostor - pravokotni trg ali razširjena cesta, okrog katerega so se orga- nizirali ostali deli mestne naselbine.1^ Ljubljanska mestna naselbina. Mesto je nastala ok. 1220 se- verno od Starega trga na strateško najbolj ugod- nem delu grajskega vznožja, neposredno pod pa- lacijem. Njegovo osrednjo žilo je tvoril današnji Mestni trg, ki je bil z dvema mostovoma povezan z levim bregom Ljubljanice: Zgornji most je Mesto povezoval z Novim trgom, ki se je hkrati z njim razvil ob Bregu, Spodnji (Spitalski) most pa je predstavljal glavno povezavo mesta z bližnjo in 1^ Stele France, Valvasorjeva Ljubljana, Glasnik Muzej- skega društva za Slovenijo, letnik IX, 1928, str. 70/71. Grafenauer Bogo, Ljubljana v srednjem veku, Kronika, letnik XI, št. 3, 1963 (od tod citirano: Grafenauer), str. 132. Melik Anton, Razvoj Ljubljane, Geografski vestnik, let- nik VA'I, 1929/30 (od tod citirano: Melik), str. 114 in nasi. 1^ Prim. Melik, str. 113 in Zwitter Fran, Razvoj ljubljan- skega teritorija. Geografski vestnik, letnik V/VI, 1929/30 (od tod citirano: Zwitter), str. 139. 12 VKRÖNIKA 1999 KATJA ŽVANUT: MEŠČANI UUBUANE IN NJIHOVA MESTNA HIŠA, 11-18 daljno okolico.Mesto je bil tudi prvi predel stare Ljubljane, ki je bil obdan z obzidjem. Kakšno vlogo pa je igrala mestna hiša v sred- njeveški Ljubljani? Mestna hiša je poslopje avto- nomne mestne uprave. V slovenskih mestih je raz- voj mestne uprave potekal v dveh stopnjah. Prvot- no upravo je predstavljala občina meščanov, torej vseh, ki so imeli meščanske pravice. Poleg njih je imelo mesto tudi mestnega sodnika, ki je bil na tej stopnji deželnoknežji organ. Sčasoma je prišlo do sprememb v obeh, sprva ločenih upravnih orga- nih: iz mestne občine se je počasi izločila manjša skupina pomembnejših in premožnejših mož, s či- mer se je izoblikoval mestni svet, ki je bil pravi no- silec in izvajalec mestne avtonomije. Hkrati je mestni sodnik postajal vse bolj voljeni mestni in le delno še vedno deželnoknežji organ. Mestno upra- vo so torej na drugi stopnji tvorili člani mestnega sveta pod predsedstvom mestnega sodnika.(Me- stne svetnike je sprva volila mestna občina, kasne- je le sto imenovanih, med njimi in mestnim sve- tom pa je bil še štiriindvajsetčlanski zunanji svet.") Upravno - pravne spremembe se odražajo tudi v arhitekturi oz. na samih stavbah, ki so bile na- menjene sedežu mestne oblasti. Prvo zbirališče ljubljanskih meščanov, v času ko še ni bilo mest- nega sveta, torej nekako od srede 13. pa tja do srede 14. stoletja, je bilo na enem izmed najbolj prometnih delov stare Ljubljane, na stikališču vseh treh mestnih predelov. Mestnega, Starega in Nove- ga trga, vendar pa znotraj obzidja Mesta. Danes se ta del imenuje "Pod Trančo", vendar pa se je zanj dolga stoletja uporabljalo staro ime "Komun" (ali "Pod komunom"), kar kaže na to, da so se tam res zbirali meščani Ljubljane (t.im. komun) na posve- tovanja. Sprva so se najverjetneje zbirali pod mi- lim nebom, zelo verjetno pa je, da so sčasoma zbirno mesto, vsaj delno, pokrili z leseno lopo.^'' Do sredine 14. stoletja je v ljubljanski mestni upra- vi prišlo do že omenjene spremembe: iz mestne občine se je izločil mestni svet, ki mu je načeloval voljeni sodnik. Ta sprememba je narekovala tudi "gradnjo" prve ljubljanske mestne hiše: najverjet- neje so nad staro lopo nadzidali mestno posveto- valnico, v kateri se je po novem zbiral mestni svet, mestna občina pa se je zbirala še vedno na pro- stem, pod njenimi oboki.^^ 1^ Grafenauer, str. 135. Vilfan Sergij, Nekaj vprašanj iz zgodovine stare Lju- bljane, Kronika, letnik IV, št. 3, 1956 (od tod citirano: Vilfan 1956), str. 143. ^° Vilfan 1958, str. 11/13. Grafenauer, str. 136. 20 Vilfan 1958, str. 12/13. 21 Ibid., str. 15. Stari rotovž (povzeto po: Ljubljana. Podobe iz njene zgodovine). Ker je prva mestna hiša sčasoma postala pre- tesna, na kraju, kjer je stala, pa ni bilo prostora za njeno širitev, so morali mestni veljaki nekako v drugi polovici 15. stoletja začeti razmišljati o loka- ciji za novo mestno hišo. Odločili so se za mesto, kjer današnji Mestni trg doseže največjo širino in ki je tako zaradi osrednje lege trga kakor tudi za- radi njegove vloge v življenju Mesta v resnici edi- na logična lokacija ljubljanske mestne hiše. Novi rotovž, ki je bil (še) vedno namenjen (zgolj) prav- danju in posvetovanju, je ohranil obliko starega Komuna: nad odprtimi pritličnimi prostori je bila posvetovalnica oz. sodna dvorana, na strani proti grajskemu hribu pa je morebiti poleg stopnic imela še kakšen večji odprt hodnik. V posvetovalnici se je zbiral mestni svet na čelu s sodnikom, pod obo- ki pa je bilo zbirališče občine meščanov, verjetno pa so se tam odvijali tudi drugi javni dogodki.^2 Mestna hiša je že sama po sebi simbol. S svo- jim materialnim in konstrukcijskim momentom predstavlja mestno oblast, ki se v njej zbira - njen obstoj, pooblastila, njeno moč. Mestno hišo je treba razumeti kot enega ključnih elementov v samo- identifikaciji ljubljanskih prebivalcev in s tem mesta Ljubljane, o čemer priča tudi dejstvo, da je 22 Ibid., str. 20/21. 13 KRONIKA KATJA ŽVANUT: MEŠČANI UUBUANE IN NJIHOVA MESTNA HIŠA, 11-18 1999 Valvasoc pogled na ljubljanski Mestni trg. vsaki upravni (ali drugačni) spremembi sledila sprememba na sami stavbi (pokritje, nadzidava, širitev, nova oprema, ...). S svojo lego v Mestu, najbolj meščanskem predelu stare Ljubljane,-^'^ ob- liko in opremo predstavlja nasprotni pol drugi veličastni stavbi, ki je igrala pomembno vlogo v (samozavesti) ljubljanskih meščanov, Senklavžu. Ta je iz podružnične cerkve sv. Petra v skladu s tež- njami 13. stoletja, da naj se sedeži pražupnij, ki so stali izven mest, preneso v mesta sama, napre- doval najprej v kapelo (cerkev, ki sicer ni žup- nijska, se pa v njej odvija božja služba in delijo zakramenti), v 14. stoletju pa v sedež generalnih vikarjev oglejskih patriarhov, ki so opravljali ško- fijske posle na našem ozemlju,^ dokler ni bila leta 1461 ustanovljena ljubljanska škofija in je Senklavž postal stolnica. V skladu s temi spremembami so po letu 1367^^ meščani Ljubljane prvotno roman- sko cerkev gotizirali: da gre res za meščansko prezidavo, kakor jo po pravici imenuje Janez Vei- der, najlepše priča podatek iz nekega pisma lju- bljanskega škofa Tomaža Hrena, da so cerkev zgradili in do časa cesarja Friderika III. sami vzdr- ževali meščani Ljubljane.^^ Hren poroča tudi o mestnem arhivu in zakladnici, ki so jo meščani ^•^ Da je bilo Mesto najbolj "meščanski" predel Ljubljane, je na podlagi analize zemjjišč, ki so imela svoboščino t. im. patidenka, ugotovil Fran Zwitter. Gl. Zwitter, str. 143/ 145. Veider Janez, Stara ljubljanske stolnica. Njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947 (od tod citirano: Vei- der), str. 17. V osnutku Janeza Gregorja Dolničara za njegovo Hi- storijo najdemo podatek, da so menda v prezbileriju Šenklavža našli gotski napis, ki navaja, da so leta 1367 meščani Ljubljane sezidali drugo cerkev; navedeno po: Veider, str. 18. ^ Navedeno po: Veider, str. 18. imeli v prostoru nad zakristijo.^^ Sliko zaokrožuje opis šenklavškega zvona, na katerem naj bi bil relief mestnega patrona sv. Jurija, mestni grb in napis aVES LABACENSIS ANNO 1404, kakor po- roča Janez Gregorj Dolničar.^ Tudi stolnica je bila, podobno kot rotovž žrtev baročne preobrazbe Ljubljane, vsekakor pa ne more biti naključje, da nosi edini sklepnik, ki se je poleg tistega s Kri- stusovo glavo iz prezbiterija ohranil iz gotskega Šenklavža, ravno mestni grb Ljubljane!^^ V Mestu se je vsakdanje življenje torej vrtelo okrog dveh jeder, Šenklavža in rotovža. Medtem ko je Šenklavž s svojo masivnostjo, visokim zvoni- kom in sv. Krištofom na fasadi'^O dovolj jasno ra- zumljiv simbolni element, pa je treba pomen in vlogo mestne hiše podrobneje razložiti. Zato se še enkrat vrnimo k našemu anonimnemu piscu in njegovemu opisu stare mestne hiše. Ob zaključku hočem v kratkem obeležiti še sto- ječi rotovž. Ta zgradba je potegnjena za 12 ko- rakov ven na trg, na katerem stoji in počiva na dveh debelih postamentih, ima štiri okna, ..?^ Mestna hiša je torej igrala na trgu posebno vlo- go, saj je segala iz niza ostalih fasad, s tem pa je narekovala podobo celotnemu ambientu oz. mu določala orientacijo. Bila je stekališče (vseh poti), cilj (vsakega meščana). Kar se tiče njene oblike, je že Sergij Vilfan poudaril, da je treba v njej razu- meti naslon na staro stavbo mestne uprave, torej Z, Ibid. O obeh ohranjenih gotskih sklepnikih gl. Veider, str. 10 in 24. Veider, str. 51, gl. pa tudi Delničarjevo perorisbo ob- javljeno na str. 41 (si. 9). 31 Vilfan 1958, str. 98. 14 12 KRONIKA 1999 KATJA ŽVANUT; MEŠČANI UUBLJANE IN NJIHOVA MESTNA HIŠA, 11-18 Rekonstrukcija starega rotovža (povzeto po: S. Vilfan, Zgodovina ljubljanske mestne hiše) Komun.22 Sklicevanje na prednike oz. sestavljanje genealoškega debla je eden izmed najpomemb- nejših elementov pri vzpostavljanju identitete tako posameznika kot tudi skupine. Zato prevzema stare / tradicionalne stavbne oblike ne smemo ra- zumeti kot konzervativnost (okusa) ljubljanskih meščanov (kot vemo, je obliko vsaj do določene mere ohranil tudi Gregor Maček pri baročni pre- zidavi mestne hiše), pač pa kot njihovo zavestno dejanje, s katerim so sebi in tujcem posredovali in utemeljevali svojo identiteto skupnosti meščanov oz. mesta. Kot bomo videli, se genealoški element ne pojavlja zgolj v obliki mestne hiše, pač pa tudi v njeni opremi. i ... je zunaj umetelno pobarvana al fresco, od' Gerizija, slavnega slikarja. Na okrajku je videti 12, sibil, med obema oknoma je videti Justicijo vi krasni obleki, sedečo na prestolu, poleg nje pa nekaj svetovalcev. Ob obeh straneh vidimo druga sodišča, kakor Salomonovo sodbo na eni strani in na drugi strani sodbo Camosta, perzijskega kralja, ki ukaže odreti krivičnega sodnika, z njegovo kožo pa prevleči stol, nato veli njegovemu sinu, naj nanj sede in pravično sodi Na drugih plateh so naslikane štiri kreposti, ka- kor Zmernost, Previdnost, Hrabrost in Modrost.^^ Poleg fresk je bilo videti na fasadi tudi oba stara kipa Adama in Eve, naših prvih staršev.'^ Dejstvo je, da je nemogoče, kot je nakazal že Sergij Vilfan, ugotoviti, ali je celotna oprema stare mestne hiše, torej njena poslikava in obe figuri, nastala istočasno.^^ Vendar pa je to dejstvo za našo interpretacijo njenega pomena v komunikaciji oz. vsakdanjem življenju, ki se je odvijalo v mestni hiši in pred njo, nepomembno. Pomembno je, da je mestna hiša, kot jo opisuje neznani pisec, kot celota obstajala v določenem trenutku in je kot taka igrala svojo vlogo v življenju Ljubljane. Tako s slikarsko kot tudi kiparsko opremo svoje mestne hiše kaže Ljubljana svojo pripadnost najširšemu evropskemu prostoru: tako najdemo Salomonovo sodbo na dubrovniškem Knežjem dvorcu pa tudi na beneški Doževi palači, ki jo krasita, med drugim, tudi Adam in Eva; upodobitev Kambizove zgodbe in sicer kar na dveh platnih so za svojo mestno hišo pri Gerardu Davidu pod konec 15. stoletja naročili meščani Bruggeja.'^^ Kljub vpetosti v splošnoveljavni imaginarij srednjeveške Evrope, ki je značilna za podobe z ljubljanske mestne hiše, pa je treba omeniti, da je celoten koncept fasade ljubljanskega rotovža ikonografsko zelo podoben sklopu podob, ki ga najdemo v kotu med Porta della Carta in skrajnim severnim delom arkadnega hodnika Doževe palače v Benetkah: na portalu vidimo na vsaki strani po dve kardinalni kreposti in na vrhu Pravičnost, nad vogalnim kapitelom ar- kadnega hodnika pa si lahko ogledamo prizor Sa- lomonove sodbe (sam kapitel krasi še ena perso- nifikacija Pravičnosti in sedem sodniških prizorov). Čisto mogoče je, da so ljubljanski meščani navdih za ikonografski program svojega rotovža dobili na številnih potovanjih v Benetke (znano je, da so si leta 1418 pridobili svoje mesto v Fondacu degli Tedeschi^''). Opazovalec na trgu je torej lahko na glavni fasadi mestne hiše videl lustitio, kako v vsej mo- gočnosti sedi na prestolu in obdana s svojimi po- močniki razsoja v človeških zadevah ter deli pra- vičnost. Levo in desno od nje sta se pred nje- govimi očmi odvijali dve sodniški zgodbi iz davne preteklosti. Na eni strani se je vojak z golim me- čem pod mrkim Salomonovim pogledom priprav- ljal, da razpolovi kričeče dete pred očmi njegovih "dveh mater". Na drugi pa so vojaki odirali pod- kupljivega sodnika Sisamnesa, da bi z njegovo kožo na Kambizov ukaz prevlekli stol njegovega naslednika. Poleg teh treh prizorov je mimoidoči na glavni fasadi lahko občudoval tudi podobe dva- najstih sibil (kje natančno so bile na fasadi te upodobitve je zgolj iz anonimusovega opisa nemo- goče določiti, vendar se strinjamo s Sergijem Vil- fanom, da so najbolj verjetno krasile podstrešni ve- nec^^). Sibile kot modre žene oz. prerokinje so bile sestavni del imaginarija že v antičnem svetu. Ko so prešle v krščansko ikonografijo, se je njihovo 32 Ibid., str. 16 in 20. 33 Ibid., str. 98/99, 34 Ibid., str. 83. 35 Ibid., str. 21. 3*^ Haskell Francis, History and its Images Art and the Interpretation of the Past, New Haven, London 1993, Str. 459. 37 Grafenauer, str. 138. 38 Viifan 1958, str. 22. 15 KRONIKA 7 KATJA ŽVANUT: MEŠČANI UUBLJANE IN NJIHOVA MESTNA HIŠA, 11-18 1999 Število dolgo časa spreminjalo, dobile pa so vlogo prerokinj, ki so napovedale rojstvo, trpljenje in vstajenje Kristusovo, tako da so predstavljale ne- kakšen ženski antipod starozaveznim prerokom. Njihovo število se je dokončno ustalilo na dvanajst s knjigo F. Barbierija {Discordantiae nonnullae inter sanctum Hieronymum et Augustinum, 1481) ravno v času gradnje ljubljanske mestne hiše.^^ Štiri kardinalne kreposti kot lastnosti prav(ičn)ega krščanskega človeka na obeh stranskih fasadah so dopolnjevale program sprednje. Podobe na zidovih mestne hiše, ki na alego- ričen način prikazujejo lastnosti (dobrih) "uradni- kov", je treba razumeti kot "portret", kot upo- dobitev mestnih svetnikov, ki se odlikujejo po svoji modrosti, preudarnosti, zmernosti in hrab- rosti, ter mestnega sodnika, ki je moder kot Salo- mon in pravičen kot Kambiz ter se ga ne da kupiti kot nesrečnega Sisamnesa. Slikarska oprema fasade mestne hiše pa ni bila zgolj posrednik identitete mestne uprave bližnji in daljni okolici, pač pa tudi sredstvo samoidentifikacije taiste mestne uprave. Podobe namreč niso imele učinka le na ljudi, ki so se zbirali pred mestno hišo, pač pa so gotovo imele vpliv tudi na tiste, ki so vanjo vstopali, da bi tam odločali o tej in oni pomembni zadevi. To misel potrjuje tudi dejstvo, da je imela slikarsko opravo, ki se jo da interpretirati na podoben način, tudi notranjost mestne hiše. Naš neznani avtor jo opisuje takole: V posvetovalnici je videti poslednjo sodbo ter slike nekaterih rimskih cesarjev in cesaric ter po- doba mesta Ljubljane.'^'^ Kot vidimo, je bila tudi na notranjih stenah posvetovalnega prostora upodobljena sodniška alegorija, vendar pa je ta simbolično oz. izpovedno močnejša od onih na zunanjščini, kar podpira naše mnenje, da je bila namenjena prav tistim, ki so enako dejavnost opravljali v dotičnem prostoru. Opozarjala jih je, da bodo (na) koncu koncev so- jeni tudi sami. Kar se tiče preostalih upodobitev, je njihova vloga v samoidentifikacijskem sistemu jas- na; kako bi se mogli meščani Ljubljane predstaviti lepše kot s podobo lastnega mesta, s portreti rim- sko-nemških vladarjev pa so pokazali na svojo vpetost v širši (politični) prostor. Ostali sta še obe kamniti sohi z vogalov zu- nanjščine mestne hiše. Čeprav ju obravnavamo na zadnjem mestu, pa to ne pomeni, da je bila njuna vloga majhna ali nepomembna. Ravno nasprotno, za meščane Ljubljane sta bila prav Adam in Eva j 3^ Menaše Luc, geslo sibila, v: Evropski umetnostno- zgodovinsld leksikon, Ljubljana 1971 (od tod citirano: Menaše), str. 1968; Geslo sibila, v: Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva, Zagreb 1990, str. 527/529. ^0 Vilfan 1958, str. 99. najpomembnejši simbol njihove avtonomnosti kot mestne skupnosti. Adam in Eva sta bila od starokrščanske dobe dalje eden najbolj priljubljenih motivov krščanske ikonografije. Pogosto ju je bilo videti na cerkvenih portalih oz. fasadah, kjer sta mimoidoče opozarjala na izvirni greh, s katerim so bili rojeni na ta svet, ali pa sta kot prefiguraciji predstavljala Kristusa in njegovo mater Marijo (npr. stolnici v Bambergu in Würzburgu^l). V poznem srednjem veku se zače- njata pojavljati tudi na fasadah profanih stavb (npr. Knežji dvorec v Dubrovniku, Doževa palača v Benetkah, meščanska hiša v Angersu, mestna hiša v Ljubljani). Po mnenju Michaela Camilla imata Adam in Eva na profanih stavbah drugačno vlogo kot na fasadah cerkva. Tu namreč ne igrata vloge prvih grešnikov v kontekstu izvirnega greha, pač pa poosebljata prastarša, začetnika človeškega rodu.^^ Njuna vloga je torej predvsem genealoška. To v primeru ljubljanskega rotovža dokazuje že sama njuna umestitev v dobro premišljen ikono- grafski program, v okviru katerega ju lahko ra- zumemo le v omenjenem smislu, potrjuje pa ano- nimni pisec, ki ju v svojem opisu stare mestne hiše ne imenuje prva grešnika, pač pa naša prva star- Idi.'^^ Kontrast, do katerega pride zaradi dveh po- polnoma različnih načinov razumevanja svetopi- semske zgodbe, namreč "sakralnega" in "profa- nega", je le navidezen! Ne smemo namreč poza- biti, da je bilo Sveto pismo, predvsem Stara za- veza, v srednjem veku (in tudi še kasneje) poleg tega, da je bilo temeljna knjiga krščanskega ver- skega nauka, tudi mitologija, torej zbirka zgodb o nastanku in razvoju človeštva. Zato nas ne sme presenetiti množica različnih pomenov, ki se skri- vajo v isti zgodbi. Poleg tega pa tudi ne kaže po- zabiti, da mnogo pojavov v srednjem veku, ki se zdijo s stališča modernega razumevanja tega dalj- nega obdobja popolnoma kontrastni, sodobniki ni- so doživljali kot nasprotja, pač pa kot različni plati iste medalje ali pa kot dva dela, ki sta se zlila v popolno celoto. Tako je bilo srednjeveškemu člo- veku branje enakih podob v različnih kontekstih na fasadah sakralnih in profanih stavb ter razu- mevanje njihovih pomenov veliko lažje in bolj naravno, kot se nam to zdi danes. Dvojnost vloge Adama in Eve v imaginariju srednjeveškega mesta je bila samo po sebi umevna. Adam in Eva sta bila torej, poleg same oblike stavbe, tisti element ljubljanske mestne hiše, ki je imel ključno vlogo v samopodobi (identifikaciji) ljubljanskih meščanov. O tem poroča sam ano- Za Adama in Evo gl. Menaše, str. 17. Predavanje o meščanski hiši v Angersu v okviru med- narodnega simpozija v Kremsu 1998. 43 Vilfan 1958, str. 83. 16 1999 KRONIKA KATJA ŽVANUT: MEŠČANI UUBUANE IN NJIHOVA MESTNA HIŠA, 11-18 Valvasor, Mestni trg ok. 1660 (povzeto po: F. Stele, Valvasorjeva Ljubljana) nimni pisec, ko pravi, da je Eva veljala celo za simbol mesta."^ Najbolje pa o tem, kako globoko sta bila Adam in Eva zakoreninjena v zavesti lju- bljanskih meščanov kot njihov simbol, priča dej- stvo, da sta "preživela" baročno prenovo mestne hiše v letih 1717/18. Ne samo da nista bila uničena, kar je bila običajna usoda artefaktov ob menjavi okusa, ampak sta celo dobila svoje mesto v novi stavbi. Gregor Maček je namreč posebej zanju na- črtoval dve stenski niši v pritličju svoje baročne arhitekture'*^ \^ y^^^ način dal vlogo teme- ljev nove mestne hiše - simbolno vlogo, ki sta jo igrala že dobrih dvesto trideset let na fasadi stare mestne hiše. ZUSAMMENFASSUNG Die Bürger von Ljubljana und ihr Magistrat Der alte Magistrat stand als einer der be- deutendsten Stadtkerne im Mittelpunkt des spät- mittelalterlichen und frühneuzeitlichen Alltags von Ljubljana. Allein durch seine (materielle) Existenz hatte er als Sitz der Stadtbehörde einen aus- gesprochen symbolischen Charakter bei der Selbst- identifikation der Ljubljanaer Bürger. Durch seine gut durchdachte Situierung am Hauptplatz, vor allem aber durch die äußere Form sowie Maler- und Bildhauerarbeiten wurde diese Funktion nur noch verstärkt. Gestalten an seiner Fassade, Salo- mons und Kambyses Urteil, Personifikationen der Gerechtigkeit und der vier Kardinaltugenden sowie die zwölf Sybillen stellten auf eine alle- gorische Weise die Stadträte mit dem Stadtrichter an der Spitze dar, also die Blüte des Ljubljanaer Bürgertums. Auf diese Weise führten die Ein- wohner von Ljubjana - im Einklang mit der gesamteuropäischen (politischen) Imagination - der näheren und weiteren Umgebung die Auto- nomie ihrer Stadt vor Augen. Diese war gerade durch den Prospekt der Stadt selbst, der die eine Wand des Sitzungssaals schmückte, am besten repräsentiert. Die vielleicht bedeutendsten Symbole der Bürger von Ljubljana waren die Statuen von Adam und Eva, die jede an einer Ecke des ersten Stockes des alten Magistrats standen. Im Kontext des Profanbaus sind sie eher im genealogischen als im theologisch-moralistischen Sinne (der Portale von Stadtkirchen) zu verstehen. Am alten Magistrat hatten sie die Rolle der Ureltern inne und stellten wahrscheinlich das stärkste Element in der Selbstidentifikation der Ljubljanaer Bürger als (Stadt-)Gemeinschaft dar. 44 Ibid. 45 Ibid., Str. 23/24. 17 12 KRONIKA 47 KATJA ŽVANUT; MEŠČANI UUBUANE IN NJIHOVA MESTNA HIŠA, 11-18 1999 VIRI IN LITARETURA Grafenauer, B. (1963): Ljubljana v srednjem veku. Kronika (Ljubljana) 11, št. 3. Haskell, F. (1993): History and its Images. Art and the Interpretation of the Past. New Haven, Lon- don. Melik, A. (1929/30): Razvoj Ljubljane. Geografski vestnik (Ljubljana) VA^I. Menaše, L. (1971): geslo sibila. Evropski umet- nostnozgodovinski leksikon. Ljubljana. Menaše, L. (1990): geslo sibila. Leksikon ikono- grafije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva. Zagreb. Stele, F. (1928): Valvasorjeva Ljubljana. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (Ljubljana) IX. Steska, V. (1899): Stara mestna hiša ljubljanska. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (Lju- bljana) IX. Valvasor, J. W. (1689): Die Ehre des Herzogthums Krain, 111. Band, Buch IX, Laibach, Nuerenberg. Veider, J. (1947): Stara ljubljanska stolnica. Njen stavbni razvoj in oprema. Ljubljana. Vilfan, S. (1956): Nekaj vprašanj iz zgodovine stare Ljubljane. Kronika (Ljubljana) IV, št. 3. Vilfan, S. (1958): Zgodovina ljubljanske mestne hiše. Ljubljana. Zwitter, F. (1929/30): Razvoj ljubljanskega teritorija. Geografski vestnik (Ljubljana) V/Vl. 18