662
HIŠA  KRAŠKEGA  KAMNARJA
(Ob Spncalovi  razstavi  v Ljubljani)
Slikar Lojze Spacal je eden izmed tistih naših umetnikov, ki iščejo najtesnejšega stika s publiko ter ji redno dajejo obračun o novih dosežkih svojega zorenja. Letos v maju je spet razstavil v Jakopičevem paviljonu okoli štirideset svojih del, ki jih je v zadnjem času tudi mednarodna kritika potrdila in jim priznala v Benetkah kar dve nagradi: prvo nagrado za risbo in grafiko na XXIX- Biennalu (1958) in letos prvo nagrado za lesorez na III. grafičnem Biennalu.
Moirda se je komu ob obisku razstave zazdelo, da je zašel slikar zadnji čas že popolnoma v vode abstraktne, od človeka oddaljene umetnosti. Ta misel pa bi bila prenagljena, ker bi ne računala s slikarjevim ustvarjalnim procesom in z njegovo globljo pogojenostjo. Kdor pozna Spacalov nagli razvoj v zadnjih letih, bo res občutil velik razloček med njegovimi starej-
šimi in najnovejšimi deli, toda pri podrobnejši primerjavi bo našel med njimi tudi mnogo skupnih črt, pri čemer bo marsikaj, kar na prvi pogled zveni kot davek modernizmu, zadobilo globljo in prepričljivo rezonanco. Slikar prehaja iz nekdanje sicer stilizirane deskriptivnosti v analizo pred-metnosti, toda pri tem nikakor ne zanikuje njenega stvarnega bivanja in smiselnosti v človeškem merilu, le sredstva, s katerimi nam svoj svet približuje, je poglobil in izbrusil. Sicer pa se je razvoj v tej smeri nakazoval že na ljubljanski razistavi leta  1957.
Ob nekaterih razstavah se nam zazdijo stene razstavnih dvoran vse pretesne in mrtve. Prav ob Spacalovi bi si želel, da bi se spremenile v širno kraško okolje, v katerem bi pos'tale slike živi, organski del tiste zemlje, iz katere so pognale; zlile bi se v eno s kamnitnimi kockami hiš, ujetih v ostro luč in ostro osenčenost, povezale bi se s tistim posebnim ritmom življenja, ki tisočletja utriplje na pragu Mediterana, kjer pradavnemu molku kamna odpeva nemir morske obale in pristaniškega mesta ter se v neizprosnih obrisih vsklaja vertikala s horizontalo in dinamika s statičnostjo v tektonsko sozvočje slovesne sieste. Le v takem okviru bi lahko polno in pri koreninah dojeli Spacalovo izrazno govorico, kraško resno in lirično obenem, v kateri pa nenehno zveni spomin na človeka, ki je ujet v trde meje tega sveta ter se mu sanje love zdaj v trepetanju dnevne luči nad kraškimi polji zdaj v pobliskih svetilk bogatega uboštva mesta. Spacalovo ustvarjanje je s tem svetom v ravnotežju in ujeto z njim v enoten funkcijski krog. Podobno je ustvarjanju kamnarja, ki kleše kamenje za stavbo in ve vsakemu klesancu za pravo mesto v celotni zgradbi. In sleherni kamen mu razodeva sto barvnih odtenkov, sto sivin in sto rumenin, arhaični žar terrae roseae in udar kladiva, zvenk dleta in neizčrpno zgodovino drobnih žilic minerala. Naj slika Spacal kakršenkoli motiv, vedno se mu ta preceja skozi sito genija kraške zemlje, pa naj gre za subjektivno doživetje makedonske barvitosti ali za slovesnost bizantinske katedrale ali za ogenj Bachove muzike. Svet se mu ureja v skope, zreducirane, toda prvinsko doživete forme, v katerih pa vedno plemenito oživlja  zdelana dlan človeka.
Kdor bi prebiral samo seznam naslovov posameznih slik, bi morda rekel: j>Saj te slike že poznam! Bile so že na prvih Spacalovih razstavah: Kraško dvorišče. Zidovi v Istri, Luna park. Mesto ponoči. Zidovi spominov, Nokturno v Savudriji, Začarano mesto. Okna na Krasu, Kraška kaluna. Hiša kraškega kamnarja •..«
Da, res se nizajo pred nami kot dobre igrače življenja, nabrane ob robu ustvarjalne poti, h katerim se Spacal sklanja že desetletja znova in znova, pa pri tem spoznava na njih vedno nove podrobnosti, se jim preprosto čudi in zato tudi čuti, da jih je vredno opevati. Kot velik otrok jih je nazadnje razbil na sestavne dele, da se je lahko veselil njihove posamezne govorice, ki ni nič manj sugestivna kot razodetje celote. Isti motivi, ki so bili spočetka potopljeni še v romantično otožnost »sanjskega razdobja«, obloženi z zgovornimi rekviziti pravljične realnosti — ali realne pravljičnosti? — so se zdaj prečistili v nič manj pretresljivo analitično abecedo, iz katere gledalec z lastno kreativno močjo gradi skupaj s slikarjem novo arhitekturo mirnega bivanja. Racionalni »Cogito, ergo sum« sveta se ne neha pi-epesnjevati v formulo »Sanjam, torej sem« ali še bolje v »Sem, ker me še niso zapustile sanje upanja«. In v tem se skriva Spacalov humanizem, v tem je tista usmer-
663
jenost njegove umetnosti proti sicer na sliki nenavzočemu človeku, ki to umetno6t opravičuje  ter ji  vliva smisel.
Spet se mi vsiljuje primera z značilnim kraškim pojavom: voda, ki se je zbrala v naročju kraškega sveta, se navzela moči njegovih kamenin in temnih odmevov podzemlja, 6e prebuja v vedno novih izvirih, zažari v svetlobi, zazrcali na gladini svet okoli sebe, ponikne in spet ista z novim imenom zagleda pod novimi skalami dan; včasih se zbere v jezero, da v njem počije in si nabere moči za nadaljnji tek, nato pa se spet podredi odločni strugi in odseva v sebi vedno drugačno podobo Krasa.
Podobno je s Spacalovim stilnim razvojem: log^ičen je, ujet v trdno opredeljeno strugo in včasih kar čudno nagel. Če bi metoda ne bila že obrabljena, bi bilo zelo mikavno nanizati razvoj posameznih slikanih motivov drugega ob drugem v kronološki vrsti od najzgodnejših do današnjih del. Tako primerjanje, ki je vedno poučno, bi nas šele prepričalo, da slikar res ne zapada v »absolutno slikarstvo«, ki bi bilo samo sebi namen in lagodno razrešeno vseh spominov predmetnosti in vsebine, ampak da mu vsa dela pomenijo le različen odziv na že davno nam znane in ljube teme. Pa tudi zagrizen boj z njimi. Realnost, ki mu je temelj umetnostne predstave, se izraža vselej z drugačno govorico, čeprav ne moremo prezreti enotnega naglasa. Razloček med starejšimi in novejšimi deli je le v izrazni stilizaciji, ne pa v temeljnem razpoloženju. Ista reka kreativnosti nas pozdravlja kot nekoč, toda včeraj in danes na različnih stratigrafskih nivojih umetnikovega razvoja. Motivni elementi, ki smo jih spoznali že na starejših Spacalovih slikah — n. pr. kraška hiša, borjač, kolo, kokoš, čoln, lubenica itd. — nas srečujejo tudi danes, toda omejeni na najpreprostejšo formulo, na žlahten stenogram, ki pa je začrtan v zelo bogat palimpsest žive ploskve, trepetajoče temeljne strukture. Ce smo nekoč n- pr. občutili ostro začrtano kubično razsežnost kraške hiše, mika danes umetnika bolj njena površinska slikovitost, ki s svojo petro-grafsko zgodovino sega tako rekoč do časov združevanja prvin. Umetnik izbira v okviru svojega zornega kota značilne oblike ia prisluškuje njihovi tihi govorici, in kar tako doživi in dojame, smotrno ureja v zakonitost duhovito komponiranih ploskev. Izostrena tankočutnost za podrobnosti in natančno odzivanje na drobne obsenke in odklone se končno usoglašata v skupnem stimulansu, ki se giblje trenutno v optično čisti shemi in bogati gradaciji tonskih detajlov. Ali je le slučajno Bachova muzika našla v slikarju tak odmev, da se mu je prelila kar v grafično kompozicijo? Večkrat sem že poudaril Spacalovo muzikalno ubranost — ne toliko melodičnost kot muzi-kalnost na splošno. Res bi lahko primerjali njegovo slikarstvo z glasbeno tematiCno obdelavo, ki se še ne sprošča v vedro variacijo na temo, ampak se z neugnano invencijo ponavlja ter iste, toda do s^rčike doživljene motivne elemente sprejema iz vedno novega zornega kota in z naravnost klasično kompozicionalno vezanostjo. Temeljna predstava ostane, ker je zasidrana v predmetnosti sami, spreminja pa se njen odmev v slikarjevi zaznavi, pri čemer pa arhitektonika pomeni bistveni kreativni akt in s tem rojstvo oblik. Zapisal sem že, da se Spacalu stvari, ki jih je nekoč zajemal v njihovem večnostnem bivanju, v zadnjih oblikovnih fazah spreminjajo iz temeljnih oblik v izraz temeljne funkcije, v esenco eksistence. Z izbranim detajlom skuša slikar pričarati gledalcu vizijo celote in njeno materialno resničnost. V mrežo barvnega ali tonskega trepeta je ujeta cela življenjska izpoved in
664
veselje nad odkritjem površnemu opazovalcu prikrite lepote, ki prepušča domišljiji široko pot. Seveda se slikar dobro zaveda, da mu ob tem nemirnem, slikovitem drobljenju preti nevarnost, da bi izgubil kompozicionalno ravnotežje in zato se spet — kot vedno na kritičnih mestih svojega razvoja — zateka v svet močnih kontrastov črnih in svetlih ploskev, med katerimi pa se kot luč v slikanem oknu intenzivno uveljavlja barvni akcent, ki spreminja celo črnino v učinkovito koloristično vrednoto- Oblikovno pot mu nakazuje grafika, odtisnjena z naravnost premeteno modeliranih plošč, kombinacij lesoreza in plastične mase, kar daje odtisu mehko ubran značaj, ki bi ga po izrazu lahko uvrstili med lesorez in litografijo. In te matrice same se s polihromacijo, ki pomeni spet posebno tonsko varianto, spreminjajo v prave plitve reliefe, polne intimnih tonskih prelivov. Oljnate slike pa so prvinski odmevi na barvne pobude subjektivno doživljenega predstavnega sveta ter vabijo v mikavno primerjavo z barvnimi doživetji istih motivov na grafičnih listih; že nekaj čaisa jih preveva zamolkla sivina, tako da smo včasih v zadregi, ali zveni iskrenejša osebna črta z oljnatih platen ali iz slovesne kraške pastorale  grafik.
To je svet, stisnjen v okvir hiše kraškega kamnarja. Svet umetnosti, kjer nekaj mozaičnih kamenčkov in dvoje stebrov nenadno pričara doživetje bizantinske katedrale, kjer ipripoveduje kolona kraškega dvorišča z vzporednicami stiliziranih mostovžev o težkem življenju kraškega človeka in slikoviti trepet zidu pravljico pozabljenih spominov. Mesto se spremeni v preplet svojega tlorisa, v resno igro streh in zidov pod mesecem ali pa nam skuša poezija grafičnega lista približati skrivnost neznanega podzemskega toka Timave. Ni zaman tudi tuja kritika občutila ob Spacalovih delih razodetja človeka, razpetega med mediteransko in slovansko kulturo, in pri tem poudarjala pomembno povezavo med etnično različnimi sosedi. Te slikarske sanje so zgodba o umetniku, ki je z zadnjim vlaknom srca vraščen v svoj prostor, tako da se naravnost mimikrično zliva z njim. V tem svetu ni od spre-minjavega  se  mikrokozmosa   do  veličastne  monumentalnosti   niti   en  korak.
Emilija n   Cevc
665