Scran 266. Nepričakovani. Črtica iz kmetskega življenja. (Piše A. Prop—.) Tilnova Rezika v resnici ni bila lepa, Vender trditev hudobnih jezikov, da je Rezika naravnost grda, se mi zdi nekoliko pretirana. Slučaj, da je bila na jedni nogi — kakor ljudje pri nas navadno pravijo — kruljava, in bil in ni mogel biti merodajen v tem, da bi odločeval o lepoti in nelepoti. To mojo trditev potrduje tudi dejstvo, da je bilo pod farnim zvonom vse mnogo deklet, katere so bile mnogo bolj nelepe nego Tilnova Rezika, katerim pa vender nikdo ni rekel, da so grde. Nu, pa naj so dejali hudobni jeziki, kar so hoteli, dejstvo je, da Tilnova Rezika ni bila grda, pa tudi — kar je res, je res in to se mora priznati — lepa ne. D i si pa to svojo slabost — če to sploh smemo tako imenovati — nekoliko pokrije, je bila zato jako pobožna. Pobožna pa je bila Tilnova Rezika, kajti ni minulo nobenega tedna, v katerem ne bi Rezika šla k spovedi in prejela sv. obhajilo. In tega je bila vajena iz nečne mladosti, ko je še oče Tiln skrbel, da se Rezika ni razvadila. Oče Tiln je znal v resnici krščansko vzgajati otroke svoje. Že zgodaj v jutro morali so vstajati, iti najprvo k službi božji in še le potem na polje — na delo. In Rezika držala se je vedno tega „zlatega" — kakor ga je imenoval oče Tiln — reda. Vsako jutro je šla k službi božji in še po končanem opravilu je dolgo molila in sedela v fcerkvi. Otrcci očeta Tilna in Tilnove matere šteli so tri glave, Prva dva — paglavca — kakor se je večkrat poljubilo reči očetu Tilnu — delala sta na polju, kajti bila sta za tako delo sposobna in dovolj razvita. Reziko pa, ki je bila bolj šibke narave in zatorej za težko delo na polju nezmožna, dal jo je oče Tiln že v njenem 17 letu v bližnje mesto se šivanja učit. To je trpelo nekoliko let. Prišla je zopet domov v rojstno vas, se nastanila v očetovi hiši in tiho šivala. Dela je imela mnogo Tilnova Rezika, kajti ljudje in posebno farani so bili mnenja, da obleko, katero je izgotovila Rezika na ženskem telesu jako lepo in čedno stoji. Sicer bi Tilnova družina nikdar ne trpela valed tega, če bi Rezika prav nič ne delala, kajti Tilnovi so bili najbogatejši v vasi. Toda oče Tiln, ki je nosil tudi čast župana na svojih plečih, je trdil v jedno mer, da „mora vsakdo delati" in pri tem vedno trkal ob svoj žep, kjer so žvenketali srebrnjaki, katere je „baje" tudi pridelal. Bilo je vroče poletno vreme, neki popoldan ob času prve košnje. Tilnovi so bili vsi z doma in celo Stran 267. domači pes Liksel je pohitel z "drugimi vred na polje. Le Rezika je ostala doma in mirno gledala skozi okno na bližnji gozd; njene oči počivale so na njega temini. Bilo jej je vroče in zato jenjala je šivati. Lahen vetrič igral se je z njenimi lasmi, katere je razplela v valovite kodre. V tem hipu zdela se je človeku celo krasna. Njene mili so bile raztresene in v tem hipu mislila ni na ničesar. Z levo roko podprši si obraz, zrla je naprej čez travnike, v svitlo in tamno zeleno ravnino. Nakrat prime jo nekdo na lahno za desnico. Zganila se je! „Oh Ti poredneš, Ti pa tako tiho prideš! Zakaj me strašiš" ? „Nič ne bodi huda, nisem te hotel ustrašiti", dejal je prišlec. Bil je sosedov sin Janez. Kakih 20 let star, bil je uže moške postave in pod nosom naznanjal je mehki mah, da se bodo tam nekdaj razprostirale mogočne brke. „Ali si res huda, da sem prišel" ? dejal je on. „Mislil sem, da ne bode nobenega doma, zato sem prišel, da Ti ne bode dolg čas". „Gledala sem tu skozi okno. Kako krasna je zemlja"! dodala je brzo. „Ali se ti ne dopada, ta-ie razgled" ? s „Da, ali Ti se mi še bolje", rekel je Janez in skušal jo objeti okoli pasu. „To ni lepo", rekla je Rezika. „To je greh"! „Pojdi, pojdi"! „Ali ne veruješ" ? „Ne" Bazgovor je tekel dalje, katerega pa nadalje ne bodemo ponavljali. Povem le, da se je mnogokrat sukal okoli tistega čuta, kateremu zaljubljenci pravijo ljubezen. To se bode komu morda malo čudno zdelo, ako pomisli, da je bila Rezika za kakih 6 let starejša od Janeza. Toda ljudje so vedeli vkljub temu povedati, da Janez jako rad postopa za Tilnovo Reziko, in da tudi Rezika, vkljub svoji pobožnosti za Janezove želje ni vedno slepa. * Bilo je nekaj mesecev pozneje. Cvetje in listje na drevju je pričelo orumenevati, in narava je naznanjala prihod jeseni. Tilnova Rezika je pričela bolehati, in ljudje so si šepetali, d8 je jetična. In v resnici je Tilnova Rezika postala bleda, prej rudeča lica so upadla in tudi oči postajale so od dne do dne trudnejše. Počasi je hodila okoli, saj delati ni mogla! Ljudje so jo milovali in ena težila jim je o svojih slabostih. Ljudje so ugibali in ugibali o njeni bolezni, a uganili niso ničesar. Nečega dne je Rezika morala v posteljo. Poslali so po gospoda župnika, le-ta jo je spovedal, jo obhajal in tudi domačim je naznanil srečno vest, da je Rezika spravljena z Bogom. Domači so stali okoli postelje in molili rožni venec. Mati je prižgala luč in solzeča stopila k zglavju bolnice. Oče je stal ob vznožju postelje in tamno gledal na bolno hčerke. Na obrazu se mu je poznalo, da mu je hudo pri srcu. Glasno so molili ... Bolnici je prišlo jako slabo; začela se je zvijati, ječati ... Srca navzočih so pričela glasneje utripati. Pričakovali so bližajočo se smrt. Samo tihi jok matere je bilo čuti! Bolnici je bilo strašno. Zvijala in mučila se je grozno. Naenkrat pa se je pod odejo bolnice oglasil tanek glasek, — bil je otročji. Navzoči so strmeli; po vasi pa je šel kmalu na to glas: Tilnova Rezika je porodila! * Minulo je precej časa. Tilnova Rezika je bila zopet zdrava, toda doma ni bila več. Stanovala je v koči zunaj vasi in pri sebi je imela svojega zalega sinčka. Oče Tiln se je strašno jezil nad tem dogodkom, in Rezika je morala koj po porodu zapustiti očetovo hišo. Lepo to ni bilo, a mati upirala se je temu dejanju, toda njena prošnja ni pomagala ničesar. Ljudje so zopet mnogo ugibali o tem dogodku, zlasti jim je bila želja zvedeti za nezakonskega očeta. Toda ta želja se jim ni izpolnila, kajti Rezika zaupala je to skrivnost le svoji materi, a ta je molčala kot zid. Samo hudobni jeziki so zopet klepetali, da to ni nihče drugi, nego sosedov sin Janez.