F. Bezlaj
O BESEDAH IN IMENIH
Ozka medsebojna zveza med besedami in imeni, o kateri sem govoril zadnjič, nam odpira nove, mnogo širše možnosti pri študiju besednega zaklada. Tiste besede, ki so obenem krajevna imena, so po veliki večini zelo stara dediščina. Zgodovinarji in jezikoslovci se s.trinjajo, da je bila notranja kolonizacija našega ozemlja v XIII. stoletju že v glavnem zaključena, in čeprav je proces dajanja imen nenehoma tvoren, je odstotek takšnih krajevnih, rečnih, gorskih in ledinskih imen, ki se šele kasneje pojavijo v jeziku, tako neznaten, da je komaj vredno govoriti o njih. Za primer bi navedel imena Tabor, ki se pojavijo verjetno šele za turških napadov, ali še mlajša imena Kandija, ki jih je več na ozemlju nekdanje habsburške države in vsa datirajo iz kandijske vojne (začetek 1645)\
239
Ako izvzamemo prevzeta antična imena tipa Sava, Drava, Celje, Ptuj, moremo sklepati, da so bila vsa krajevna imena v prvih stoletjih po naselitvi žive besede. To velja tudi za germanske in romanske izposojenke, ki se večkrat pojavljajo v toponomastiki, čeprav danes o občih imenih ni več sledu. Za imena Cadrga, na Cadrih, s Cadriga na Primorskem moramo nastaviti neko občno ime *čadrga iz romanskega Cataracta^, za pomen pa lahko sklepamo iz zahodnonemških besed in imen Kaderich, Käderich, Kiedrich, kar pomeni strmo gorsko sotesko, strmo pot za vlako lesa^.
Zelo verjetno pa je, da nekatere osnove, ki so jih Slovani prinesli s seboj iz pradomovine, pomensko že zelo zgodaj niso bile več jasne, naj omenim n. pr. Drežnico iz drozga (veja, dračje, gozd), ki od prvega naselitvenega vala dalje ni bila več tvorna in je ne najdemo v ledinskih imenih.
To velja tudi za vsa stara osebna imena. Vsa so bila nekoč žive, razumljive besede, čeprav so različne manjšalne in ljubkovalne pripone in okrajšave včasih že kmalu temeljito zabrisale pomen. Vendar je pri jeziku s skromnim srednjeveškim pismenstvom mogoče rekonstruirati mnogo dejstev s kombinacijo besed in imen. Včasi je kaka beseda ohranjena samo osamljeno v lokalnem govoru, površina krajevnih imen pa kaže na nekdanjo razprostranjenost. Tako je pri nas in po Hrvaškem več studencev z imenom Izber; beseda izber s pomenom tolmuna pa je danes živa samo še v Borjani. Nedavno je dialektolog Tine Logar na Pohorju zapisal neznano besedo a d r i c a za rdečo mravljo. Etimološko bi bilo to najbolj preprosto izvajati iz praslovanskega r -b d b r "b s pomenom rdeč, temnorjav. Ker pa je pridevnik r e d r y j izpričan samo v ruščini, bi bil obstoj te besede v slovenščini zelo dvomljiv, ako ne bi bilo na Dolenjskem tudi krajev Ardro pri Raki, pisano okrog 1400 Rederen*, ter Arto, starejše Ardro pri Studencu poleg potoka Ardra (Straža pod Ro-viščem), napisano 1575 Ertra\ Ker pri zahodnih in južnih Slovanih niti v slovarjih niti v krajevnih imenih ni sledu o tej osnovi, gre gotovo za narečno ostalino katerega od slovanskih plemen, ne pa za skupno slovansko besedo, čeprav nastopa že v cerkvenoslovanskih tekstih.
Med takšne zanimive starine bi spadala tudi beseda abrc ,majhna oteklina', obere ,mehurček na koži od pika', ki sem jih našel v rokopisnem dialektičnem slovarju znanega prevajalca Sienkiewicza v slovenščino, izobraženega kmeta F. Miklavca iz Ribnice na Pohorju. V slavistiki je že star spor, ali je slovensko ober, češko o b r , slovaško obor, obrin s pomenom velikana identično s staroruskim o b (Tj) r i m, ,Avar'. V zvezi s tem imenom se je že večkrat omenjalo slovensko krajevno ime Vobre in Vobrska gora na Koroškem, nemško Heimburg, starejše Hünen-, Hiunenburg". Vendar je za pojem velikana v poljščini beseda o 1 b r z y m , starejše o b r z y m poleg glagola obrzmieč ,oteči, napihniti se' iz starejšega obrbmeti^, kar se lepo ujema s pomenom zgoraj navedenih slovenskih narečnih besed. Vsi poskusi razlage se sučejo okrog turško-tatarskega narodnostnega imena apar, abar, avar, grškega ó b r i m o s ,silen, močan' in pomensko enakega gotskega ab rs, ki je po Machkovem mnenju prevzet iz slovanščine. Omenjene slovenske dialektične besede
240
bi govorile za križanje dveh različnih osnov. Zato je še teže pojasniti imensko gradivo. Rusko Obrovo je najbolj verjetno iz osebnega imena, pri srbohrvaškem Obrov in Obrovac^ pa je mogoče misliti tudi na slov. in sbh. obrov ,okop, meja med njivama'. Slovensko Obir, dial. Ober, Oberja, napisano 1560 Obier", pa skoraj gotovo ne more biti od ober že zaradi deklinacije. Morda je svojilna izvedenka s pripono - j b iz osebnega imena. Vendar so podobna imena Obirsko, 1154 Obriach^" in Oberč pri Vitanju, 1771—2 Obierz, Obirz^^. Ker je Obir samotna, izolirana gora, je mogoče pri teh imenih . misliti tudi na krajepisni pojem ,na-breklina'. Nepojasnjene pa ostanejo Obrne v Bohinju, 1493—1501 Ober-nach^^ in Obrje-na Posavju, 1490 Albriach".
Morda je še kje drugje po Slovenskem kakšna narečna beseda ali ime, ki bi pomagala pojasniti to težavno skupino. Dobrodošel bi bil vsak podatek. Niti slovenski dialektični besedni zaklad niti imena še niso sistematično zbrana in marsikdo pri nas bi z veseljem sodeloval pri tem delu, če bi se zavedal posameznih problemov.
1 Skok, Etnolog VII, 68 in 70. = Kelemina, GMS XIV, 85. ^ Bach, Deutsche Namenkunde II, 2, 80. ^ M. Kos, STL. Kaspret, Gradivo, rkp. « Lessiak, Ca-rinthia 1922, 6. ' Machek, Slavia XX, 214. a Vasmer, REW II, 244. « IÖA, 114. "Jaksch, MDC III, 352. n Mell-Pirchegger, Gerichtsbeschr., 402 in 428. ^2 M. Kos, STL.