Spisal Ferdo p. Kieinmayr. I. V srcu dobrih in močnih vlada splošna slutnja, da prične po vojni drugo, novo živijenje — bolj smotreno, resnejše, treznejše, a po vsebini srečnejše. Veliki dogodki bodo pustili velike, globoke sledi za seboj, in da bodo te sledi obrnjene k dobremu in boljšemu, je težnja, in zato tudi nada vseh močnih in dobrih. Trpljenjc je visoka šola, in dolgotrajno, veliko trpljenje bi moralo biti dobra šola. V tem irpljenju bi se moralo preroditi človeštvo,. in njegova psiha bi morala instinktivno iskati in najti ono, česar mu treba k resnični sreči. Bi... ! Bo pa tudi v resnici? Bo li človeštvo, bo li osobito naš narod brez vsake škode prestal to trpljenje? Bodo li telesne in moralne sile našega sicer malega, a dosedaj zdravega naroda, prestale veliko preizkušnjo, ki mu jo naiaga vojna? Dnevno časopisje se je že tuintam oglašalo ter večalimanj pogumno pokazalo na rane in škode, ki jih seka vojna tudi v telo slovenskega naroda. In človek, ki je z odprtimi očmi in odprto dušo zrl, ter še zre vse gorje, vidi, kako se gorje širi hi širi. Da je »vojna oče napredka«, o varljivosti tega stavka se je nepristranski opazovalec menda že prepričal. In iz tega prepričanja izhaja vseobčna težnja po rniru, Id se širi v vseh vojujočih se državah, posebno med onimi sloji, ki jim je biio trpljenje že od rojstva dota. Stojimo ob vratih bodočnosti, in skušamo prodreti z duševnimi očmi preko njih. In glej, malodušnost se nam skoro vsiljuje. Res, veliko mora biti zaupanje v živijenje, da nas ne nadvlada grenka resignacija. A čemu! Tu so otroci, ki imajo pravico do boljšega življenja, in ob njih niora sedanja generacija popraviti, kar je nad njimi zagrešila. Njira imamo pokazati novo pot v novo življenje. Moremo pa mi pokazati drugačno, boijšo pot naši bodočnosti negoli ono, ki smo jo sami hodili? Morerno jim pokazati ideal novega, boljšega in drugačnega življenja, nego smo ga mi sami živeli? Zdi se to najtežja naloga, naloga podobni oni, ki bi jo zastavili slepcu, češ, naj vodi videčega. In vendar se vsepovsod, po časopisju in kongresih govori o naši deci, ko hitro govorimo o boljši bodočnosti. Zdi se, da smo nad seboj že obupali, a da smo vso trdno vero v srečnejše čase prenesli na našo mladino. To je naravna posledica dogodkov, či služi le v čast sedanji generaciji, ki skuša že sedaj z raznimi ustanovami odvračati najhujše trpljenje od naših malih. Te ustanove — dasi vse hvale vredne kakor človekoljubni poskusi — pa v svoji praksi ne izpolnjujejo onega, kar so si stavile za cilj. Često so prenagljene, pretnalo premišljene, prešibko denarno podprte .itd., kar sila dogodkov seveda opravičuje. V glavnem pa zlo le skušajo blažiti, a zla ne odpravljajo, niti ga ne morejo, niti jhn ni naloga. Predna govorimo o bodočnosti naše mladine, moramo si biti torej na čistem o tem, kakšni šo oni, ki jim je izročena priprava mladine za bodočnost, t. j. kakšna je scdanja človeška družba, starši, učitclji itd., in kakšna je mladina. Mladina bo po visokem odstotku osirotcla stopila na pot v novo življenje. Kolikor svetejša je dolžnost človeške družbe, naroda, da nadomesti tej siroti junaške očete! Mladina bo po pretežni večini slabo preliranjena stopila na to usodepolno pot. Fizična podprehranba bo vplivala še dolgo na telesno in duševno zmožnost mladine. Mladina bo, sicer v malem delu, a tudi v tem odstotku dovolj skrbi budečem, stopila moralno pokvarjena na pot v življenje. Evo taka bo, oziroma je že mladina danes. A kdo bo to mladino vodil? Marsikateri dom je opustošen. Očeta je vzela sovražna kroglja, mater često žalost in beda. Velika teža vzgoje bo — zdaj še bolj nego pred vojno — slonela na raniah naših mater. Jeli pa bodo res vse matere v svesti si te velike odgovornosti napram mladini, narodu, državi? Ne govorim v splošnosti, ali tudi sicer je moralni nivo vsled vojne padel pri precejšnjetn odstotku ženstva, osobito mestnega. In tudi ta odstotek je vpoštevati kakor sedanje ali prihodnje matere, ker tudi njim bo »poverjena« vzgoja otrok. Tožbe po časopisju se ponavljajo v tem pogledu vedno česteje. Navajam iz obilice »Edinost« z dne 22. januarja, ki pravi: »... škoda, ki je morda — najhujša za bodoče iizično in moralično zdravje našega naroda — nočemo konkretizirati in tu polagati prsta na rano. Pravimo samo, da bo trebalo tudi pri našem ženstvu ponekod sanirati mnogo! Menda se razumemo.« — Bolje je zreti resnici v obličje, negoli tajiti dejstva. Če je naše stremIjenje resno, potem je molk najhujše zlo v tem pogledu. Če hočemo naši mladini dobro, moramo računiti tudi z onim, žal previsokini odstotkom vsled vojne moralno iri često tudi fizično pokvarjenih sedanjih in bodočih mater. Bedasto je govoriti o vzgoji mladine, o naši boljši bodočnosti, ako glavnega faktorja te vzgoje ne vpoštevamo v vsaki smeri in obliki, kakor se nam kaže. In slednjič bomo primorani tudi konkretizirati, t. j. dejstva priznati in preudariti, kako priti do živega temu najhujšemu zlu, oziroma kako ga izločiti pri tesanju naše bodoče hiše, ki bodi hiša sreče, one sreče, ki nam ni bila dana, a si jo želinio sebi, narodu in državi v prid. Mi moramo točno vedeti, v kakšnili rokali bo vzgoja našega naraščaja. Ker za vzgojo značajev gre v prvi vrsti, in ne za šolsko izobrazbo; to že sedaj povdarjam. Tako zelotsko kratkovidni seveda tudi nc bomo, da bi kar brez drugcga zvračali edino odgovornost za ta žalostni pojav na oni del ženstva. Sodili bomo, obsojali ne, ali zavarovali bomo sebe in mladino pred očitno škodo, ker to srno rnladini in narodu dolžni. Zavarujern se takoj, da na »nezakonske« matere tu v obče ne mislim. Ali v drugih specifičnih pojavih, ki jih sedaj doživljamo in večinorna, ne vem čemu, zamolčujemo, bomo morali glasno govoriti, in to kmalu, če ne že sedaj. V drugi vrsti prihajajo sedanji in bodoči očetje. Pretežna večina stoji v vojni. Izpostavljeni so vsem njenhn, fizičnim, moralniin in materijalnim vplivom. In s tem je menda vse rečerio. A med moškimi, ki so ostali v zaledju, se je pojavila tudi nova lnoralna bolezen, ne splošna, ali tudi tu irnamo računiti s precejšnjim odstotkom, ki stremi le za tem, kako bi na lahek in malo pošten način obogatel čim prej. Vsaka vest je v njih prenehala, v svoji dobičkaželjnosti se ne spomnijo niti za hip trpeče množice. Vse se jiin dozdeva že kupljivo. To je prava šiba božja. Brez srca, brez sramu, brez strahu, brez vsake moralne opore se odira in nagroinadeni denar večjidel na lahkoživ način zapravlja. Tako da eno zlo rodi drugo. »Verižno trgovanje cvete in ubija moštvo, rodi bedo, povzroča kupljivost ženske. In to so in bodo tudi prihodnji očetje. Tudi s tem žalostnim dejstvom je računati. Susaške »Primorske Novine« so pisale o tej priliki: »Prenehala sta skoro vsako čuvstvovanje in plemenitost. 2ivi se, kakor kdo hoče in kakor se mu zlubIja. Ne gleda se na nič več. In potem naj nani bo po vojni — boije! Ne — pridejo nam težki časi. Kako naj bodo potem narodu v pomoč ljudje, ki imajo v sedanjem času prilike, da bi se utrdili, in ki naj bi mislili na prihodnje težke čase, ko bi mogli koristiti sebi in narodni stvari, če so pa živeli in delali tako, da bodo v tistem usodepolnem času za narod in poedinca — izgubljcni, zlomIjeni. In tako nam hkratu, ko na frontah poginja en del naroda, propada drugi del doma.« Vidimo tedaj, kako vstaja pred naini vse polno socialnih nalog, kako bo treba na vseh koncih in krajih sanirati, oziroma zastaviti sekcijski nož, preden se nam je lotiti vprašanja vzgoje naše inladine k rcsnejši in srečnejši bodočnosti. So gotova dcjstva, preko katerih ne moremo pri najboljši volji, in če bi hoteli preko njih z zavezanimi očmi, potem je naša beseda o boljši bodočnosti le samoslepilo, in naša zahteva po primerni vzgoji mladine le prazna fraza. A da se vse to »sanira«, ne bo treba samo dni in mesecev, ne samo ustanavljanja raznih človekoljubnih zavodov in društev, uradov, šolskih kuhinj, sirotišnic itd., ne samo načrtov »vodilnih faktorjev«, ne samo dela »narodnih voditeljev,« ne sa- nio vzpodbudnili okrožnic, ne samo cerkvenih pridig, predavanj, govorov, shodov, brošuric, člankov itd. Treba bo enega samega smotreno urejenega, celotnega dela, za katero se zastavijo vse sile države po natančno premišljenem načrtu, za katero se zastavijo dan za dnem vsi dobri in močni, to so oni, ki so res zniožni voditi mladino do praga bodočnosti. Velika naloga bo pripadla šoli, a ne šoli, kakor je še sedaj, temveč v duhu časa, refonnirani ljudski, strokovni, srednji in visoki šoli. Šolsko vprašanje postaja na mah eno prvih izmed obolice socialnih vprašanj. II. Šolsko vprašanje je stopilo sedaj v tak stadij, da ne pomenja samo bistva bodoče uinstvene kulture, temveč tudi bistvo bodočega življenja. V šoli s~ bodo moraie osredočiti vse vzgojne sile; dom bo moral v sedanjih razmerah stopiti s priviiigiranega stallšča, ter postati za dobro dobo časa šoli podrejen faktor pri vzgoji mladine. Ker vzgajati mladino, za to gre sedaj. Ne, kakšnih jizikov naj se mladina uči, ne toli kakšne praktične predmete bi bilo vpeljati v šolo, ne komanda, po kateri naj deca telovadi v šoli itd., ne toli pouk tedaj, kolikor v prvi vrsti vzgoja krepkih značajev, bo morala biti naloga prihodnje šolc. Ne samo izšolati, temveč vprvo vzgojiti bo treba mladino, ako ho čemo, da se odpro vrata boljše bodočnosti narodu in državi. Tudi ne gre sedaj v prvi vrsti zato, jeli ljudsko šolstvo podržaviti ali ne. Saj to je vobče le oblika, le sredstvo, ki sc ga bo sicer morala šola v svoj prid bržkone poslužiti. Napačno bi bilo torej to sredstvo stavljati kakor cilj posebnega gibanja med učiteljstvom. Sedaj gro najprej za vzgojno moč šole, ki naj se — če kedaj — sedaj izkaže^v vsej svoji sili. Gre za vsebino tedaj. Šola bo morala nadomestiti dom, seveda šola, ki ji bo podan mnogo obširnejši delokrog, nego ga je imela dosedaj. Podajati že sedaj točen, podroben uačrt o snieri in delu prihodnje šole, menda ne kažc, in posamezna oseba tega tudi nikoli ne bo mogla. Dovolj je za sedaj, da imarno jasno zavest o važnosti prihodnje šolc, in pojm, v kakšnem krogu se bo njeno delo sukalo. O vsem tem bodo morali razmišljati vprvo vsi poklicani faktorji svoječasno in pravočasno. In prvotni načrt se bo moral vsled izkušenj še nadalje tzpreminjati, prilagojevati. Šoli bo treba korenite reforme v vseh njenih delih, a nobenega krpanja. Prezidati s tal torej, in ne dozidovati! Nekaj splošnih načel se da seveda že danes fonnulirati. V prvo se ne bo smelo šolstvo več ozirati na želje posameznih politiških strank in strančič, posameznih kulturnih in verskih smeri. Postati bo mo rala šola v resnici to, kar je danes le po imenu — namreč občna, splošna. Soodiučevati bodo morali pri nji vsi sloji, kar dosedaj ni bilo. Pritegniti bo treba k sodelovanju v šoli veliko maso brezpravnega kmečkega in tovarniškega proletariata, potom njenih zastopnikov ali potom splošnega glasovanja. Onim masam ljudstva, ki so največ trpele, bomo morali pustiti tehtno besedo o tem, kaj one žeiijo in pričakujejo od šole. Smeri nove šole ne bodo niogli diktirati samo »osiveli šolniki« in taki, ki hočejo šolniki biti, temvreč v prvi vrsti ljudstvo samo. Iziti bo morala šola res iz naroda, iz življenja, ki ga privoščamo naši mladini, a ne iz onega, ki smo ga živeli, in ga živimo mi; iz njiiiovega, ne iz našega. Mladini sami, osobito visoko- in strokovnošolski bomo morali dati pri izberi smeri prihodnje šole soodločujočo besedo. Izbirati bomo moraii ined učiteljstvom. Tu smo zopet pri tehtni točki. Če bo namreč nujno potrebno izločiti deloma ali popolnoma vpliv gotovih »mater« in »očetov«, če je ta vpliv potom osirotenja dece že naravnim potom izločen, potem moramo vendar vedeti, kakšne so ali bodo osebe, ki jim bo dana naloga-voditi mladino do praga bodočnosti«. Vplivi in posledice vojnih pojavov, kakor smo jih delonia omenili v prvem odstavku, so zadeli procentualno tudi sedanje učiteljstvo. Če iina šoia vzgojiti vprvo značaje, mora biti značajno tudi učiteljstvo. Druga in neposredna zahteva pa je, da se učiteljstvu ne zavira, svoj značaj tudi moško pokazati v javnem življenju. Tega dosedaj ni bilo vedno in povsod. Odločne, odkrite besede se je »svet« često bal. često tii odločalo neumorno delo, ne sposobnost, ne znanje, ni odločalo občno spoštovanje Ijudstva, temveč je odločalo mišljenje, katerega je učitelj bil. Bil si liberalec — križali so te klerikalci; bil si soc. demokrat — • cepili so liberalci kolena nad tvojo ubogo glavo itd. V šoli si bil sicer edinole učitelj, ali po tem ni nihče vprašal. To bo inoralo izginiti, hlapčevski znak bo mo- ral s čela učiteljstvu, štreberstvo bo moralo najti zasluženo »plačilo«. Da se to temlažje izvrši, zdi se pri sedanjih razmerah res, da je podržavljenje ljudske šole neobhoden korak k boljšemu, morda prvi korak, ki mu naj sledi mogoče še boljša oblika. Ne brez kontrole in brez nadzorstva bodi bodoče učiteljstvo, ali ta kontrola in nadzorstvo bodita pravična, stroga, Ijudoinila, času primerna, strokovna in obča, t. j. ne odvisna od par oseb ali ene strančice. Državni interes to zahteva. Le tedaj, le z značajnim učiteljstvom, ki mu njegov značaj ne bo ovira, smemo upati, da bodoča šola res reši svojo nalogo. Izbira primernega učiteljstva bo tedaj odločilna, jeli se posreči bodoča šola. To je skala, ob kateri se lahko razbije šibek čolnič vseh namenov. Zato bo treba boljše in temeljitejše vzgoje učiteljskega naraščaja in učiteljstva, toli unistvene, kolikor vzgoje srca. Važna bo vzgoja učiteljstva v praktičnih vedah; doma bo moralo biti učiteljstvo v vseh važnejših socialnih vprašanjih, toli teoretično, kolikor praktično. Učitelji (učiteljice) bodo morali blti izkušeni v življenju, odprtega srca, ljubitelji resnega dela, da bo tudi mladina vzljubila delo in v njem našla svojo zabavo in svoj spas. Sedanji, po »zaposlevalnih« tečajih vzgojen učiteljski naraščaj ne bo zadostoval težavni nalogi, moral bo vnovič pod kladivo. Mnogoštevilni razredi, kjer se vse siloma reducira na mehanizem, bodo morali izginiti, da bo rnogoče učitelju stopiti v neposredno srčno vez s svojimi učenci. Šola bo morala biti enako pristopna vsakomur, kar zdaj ni, ker drage življenske razmere zapirajo visoko nadarjeni proletarski mladini pot v one šole, kjer se često topoglavi potomci bogatejših slojev v svojo, narodovo in državno škodo prerivajo hočeš nočeš s klopi v klop. Tu ne bodo zadostovala dijaška podporna društva in slične privatne dobrodelne ustanove, tu bo treba obsežne državne akcije, da se odpravi to zlo. Cvet naroda, in bodi rojen tudi pod slamnato streho ali v kleti predmestne vojašnice, naj pride na površje; šola naj mu otvori svoja vrata na stežaj. V šoli naj se resnica vedoma ne potvarja, resnici odprite duri, če hočete, da zasadi v ljudstvu kultura svoje trdne korenine, da nove vrednote civilizacije obogate bodoče življenje. Pouk v verstvu naj osredotoči svof vpliv na srčno stran vzgoje, v znanstvene predmete ni treba, da se uriva; to bo njemu in mladini pač le v prid. — In da se more vse to izvršiti, uvidevamo, da mora država prevzeti vse šolstvo v svoje roke. Država bodi gospodar šole, stariši, učitelji, zdravniki pa osebe, ki naj jo vodijo. Ako vse te točke upoštevamo, ter jim liovo se pojavljajoče pridružimo, smemo upati, da sprejme šola ono novo lice, ki ga zahtevajo sile razmer. Ni nam pomagano z izvršitvijo sarno ene točke, če drugo zanemarimo. Za vse moramo najti točno formulo, po kateri naj se rešijo. Spoznavajmo pa sicer, da je šblsko vprašanje del socialnega vprašanja, ali dandanes velevažni del, ki bo tvoril važno točko prihodnje zakonodaje. To niso utopije, to se bo moralo izvršiti, če nam je res kaj na boljši bodočnosti. Le na ta način se oddolži sedanja generacija prihodnji ter izplača dolg padlim junakom.