France Jesenovec
VRSTE OZIRALNIH ODVISNIKOV
Tomšičevi želji, da »je treba premisliti, ali so odvisniki, ki se začenjajo z relativnimi zaimki ali z relativnimi prislovi, res različni — osebkovi, predmetni, prislovni — ali pa so čisto navadni prilastkov! stavki«, je Boris Mišja ustregel v JiS XI, 72—75 in popolnoma zavrgel Tomšičevo in moje mnenje o čisto navadnih prilastkovih odvisnikih, češ da je kaj takega mogoče trditi le pri sami oblikovni analizi zloženega stavka. Taka analiza je pač prilagojena analitiku, medtem ko smiselna analiza v vseh omenjenih primerih more edina ugotoviti pravo funkcijo teh odvisnikov in jih ima za osebkove, predmetne ali prislovne odvisnike, ne glede na to, ali dodamo oziralnemu zaimku odnosnico vsak ali ne.
Težišče spora med veljavno slovnico, Tomšičem in menoj — pa med Mišjo je potemtakem prav v dodatku nedoločnega zaimka vsalc pri stavku: Kdor dela, zasluži plačilo. Tomšič pravi: »premisliti je treba«, jaz sem zapisal: »lahko dostavimo v mislih«, slovnica pa trdi: »bi lahko postavili vsak.« Nihče od teh treh torej ni postavil nikakršne kategorične trditve, iz česar sledi, da vsi trije dopu-
152
ščamo obojno analizo. Po prvi, tj. brez vsak, je kdor dela osebkov odvisnik, po dostavku vsak pa vsaj oblikovno lahko ugotovimo, da je omenjeni odvisnik prilastkov odvisnik.
Gre torej za vprašanje, ali smo mi trije »z dodatkom« vsak pred kdor v resnici misel spremenili in le po ti spremembi dobili iz osebkovega prilastkov odvisnik. Ali odnosnica v nadrednem stavku res spremeni smisel ali ne? Mišja je prepričan, da ga spremeni, jaz pa menim, da to ni nujno, sicer bi ne imeli toliko stavkov z odnosnico in prav toliko brez nje. Poglejmo, ali je res tako »prisiljeno« postavljati odnosnico v nadrednem stavku ali pa je morda to le stvar okusa — in torej smisla v stavku ne spremeni.
Ali sta res smiselno različna stavka: S komer sem govoril, mi je dal prav in S komer sem govoril, vsak mi je dal prav? Ali je torej tale vsak odveč ali celo nesmiseln? Zakaj pa potem govorimo na oba načina, ne da bi pri prvem ali drugem primeru kdorkoli mislil na kakršnokoli različno misel? Po vsem povedanem bi bil vsak kvečjemu odveč, nikakor pa ni nesmiseln, še manj pa bi mu mogli pripisati kako miselno spremembo. Pa še tole premislimo — ali je prav vsak dal prav? Tega bi ne mogel trditi, saj prav z vsakim niti govoriti nisem mogel. Le tisti vsak mi je dal prav, s komer sem govoril. No, torej sem pojasnil zaimek vsak. Ali je od tod sedaj res tako daleč do ugotovitve, da bi bil s komer sem govoril — prilastkov odvisnik? Iz tega razmišljanja pa obenem sledi, da tisti vsak ni prav nič spremenil smisla v samem zloženem staku.
Odnosnica torej je ali je ni, in tako je v živem govoru kakor tudi v pismenem jeziku. Prav pa ima Mišja, ko trdi, da je zmerom niti ni mogoče postavljati, saj je prav zato mnogokrat v resnici ne govorimo niti je ne pišemo. Nesmiselno bi bilo še posebej postavljati v nikalnih stavkih, ki bi v njih morali vsak nadomestiti z nihče, saj slovenščina lahko rabi tudi po več nikalnic v stavku. Tako bi bilo zares smešno vprašanje pri Prešernu — kateri nihče, komur je sreče dar bila klofuta.. . Tole pa hkrati dokazuje, da Tomšičevega in mojega mnenja in mnenja piscev veljavne slovnice o dodatku vsak ne kaže izvajati ad absurdum, še posebej pa ne v nikalnih stavkih.
Zelo posrečeno pa je Mišja v naše razpravljanje o oziralnih odvisnikih pritegnil še tretjo misel, namreč misel iz slovnice str. 101 in pravopisa str. 84, da zaradi poudarka večkrat izpostavimo kak stavčni člen in ga nato v stavku ponovimo z zaimkom ali prislovom. Prim.: Pa so me pognali na cesto, puntarja. Gotovo bi bilo tukaj nesmiselno in nepotrebno vprašanje — katerega me so pognali na cesto? V tem primeru gre pač le za predmet, ki pa je zaradi poudarka dvakrat zapisan.
Dalje trdi Mišja, da bi morali, če že dodajamo odnosnico, pred kdor zmerom rabiti le »vsakdo, ki je samostalniški, in ne vsak, ki je pridevniški, saj bi se moral glasiti kot samostalniški vsaki, česar pa knjižni jezik ne pozna, pač pa nekatera narečja — npr. vzh. štaj. fsakši ali prekm. sakši...« Ta trditev pa ni povsem veljavna, kajti že Trubar pogosto piše vsaki kot pridevnik: vsaki za-stopni človik, vsaki dobri preprosti Slovenec, en vs^ki pridigar... Podobne primere beremo tudi pri Stržinarju: usaki čas, vsaki človik, usaki dan, vsaki mesic... Takih in podobnih primerov bi navedli lahko na stotine prav tja do Pleteršnika, saj je ta celo tole zapisal: »namesto vsak se govori navadno vsaki — vsaki človek, toda: vsak dan«. (Plet. II, 803.) In tako je mogoče, da še danes
153
lahko beremo po gostilnah napise — vsaki dan sveže pivo, čeprav sta vsaj zvezo vsak dan uzakonila že Pleteršnik in za njim Breznik v svojem prvem pravopisu iz leta 1920. Iz navedenega sledi, da je bila oblika vsaki do najnovejših časov pridevniška, a hkrati tudi samostalniška, enako pa ta menjava velja tudi za vsalc, saj je Trubar že pisal se vsaki lehku navući, nasprotno pa je tudi Stržinar že pisal vsak dan. Torej sta obe obliki sedaj pridevniški, sedaj samostalniški tudi v knjižnem jeziku. Zato slovnica pravilno poudarja, da se pridevniški nedoločni zaimki lahko rabijo tudi samostalniško, saj nam to potrjuje živi govor in pismeni jezik: pustite vsakemu svoje, vsak je svoje sreče kovač, vsak naj pometa pied svojim pragom, pridjala čednosti sva nje in tvoje vsak svojim pesmam, molče orožje svoje vsak si vzame itd. Popolna zmaga pridevniško rabljenega vsak dan je pa tako jasna, da jo od Pleteršnika in Breznika dalje zahtevamo v vseh pravopisih in brusih, tako tudi I. in C. Kopčavar v delu Kako je prav 1965, 167.
H koncu še besedo o odvisnikih nasploh, saj se jih dotakne tudi Mišja v omenjenem članku. Nikoli nikjer ni noben naš slovenist drugače učil, kakor da so odvisniki stavčni členi ali deli stavčnih členov nadrednega stavka. Podobno uče tudi vse naše slovnice, čeprav je res, da rabijo malce nerodne izraze, da odvisniki stavčne člene »nadomeščajo« ali da so »dodani« glavnemu stavku v pojasnilo. Gre pač za premalo natančno izražanje, v bistvu pa pisci gotovo prav mislijo. Od nekdaj govorimo o treh delih stavka — o povedkovem delu, o pojasnilih k povedku in — zmerom posebej — govorimo o tretjem, prilastko-vem delu, s čimer že jasno povemo, da prilastek ni stavčni člen v ožjem pomenu besede. Saj prilastek prav nič ne pojasnjuje povedka, torej jedra misli v stavku, marveč le osebkovo besedo, predmet in prislovna določila. Da pa je povedkovo določilo le del stavčnega člena, spet sledi iz našega razlaganja, da v tem primeru obstoji povedek iz »jedra« in povedkovega določila •— je lep, je pesnik itd.
Ce na kratko povzamem svoje misli, bi dejal, da ima Mišja prav, če stavek kdor dela predvsem analizira kot osebkov odvisnik. Saj odnosnica je ali je pa ni, kakor smo videli iz živega govora in iz pismenega jezika. Ce pa odnosnica je ali če jo samo v mislih dodamo, nismo misli same po mojem mnenju prav nič razširili ali celo spremenili. Sedaj pač govorimo z odnosnico, sedaj brez nje. Obenem pa priznam, da je treba moji oznaki »smiselno« in »oblikovno« zamenjati na tistem mestu, na katerem sem dejal, da določamo na osnovi oblikovne analize odvisnik »kdor brata izda« za osebkov odvisnik, smiselno pa naj bi bil to prilastkov odvisnik.