© Za besedilo : Cvetka Bevc, 2023 © Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2023 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram, Pekel je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru e-mail: volosov.hram@gmail.com spletna stran: VOLOSOV HRAM Uredila Katja Titan/ Jezikovni pregled Robert Titan Felix /Uvodni nagovor Katja Mihurko Poniž /Spremna beseda Vita Žerjal-Pavlin/ oblikovanje Zavod Volosov hram / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2023 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 137288451 ISBN 978-961-7182-27-9 (ePUB) Cvetka Bevc Kazalo UVODNI NAGOVOR Preden Zgodba Spoznanje Če Pisateljica Brez opravičila Upanje Sled ognjenega svinčnika V pristanišču Prvič Sled neba Pesem siren Želja Ona Platno Rakovice Zaljubljenka Povabilo na čaj Nista izginila Šepetalnica za veter Bivanje Odblesk Čakanje I Čakanje II Premiki Bitje Nomos Zavidanje Vélike sestre Feministka Zavezništvo Darilo Slovo Vprašanja Zaman Problem Po odhodu Razgrinjanja Na tehtnici Dediščina Prisluškovanja Strah Modrice ljubezni Črno sonce Marš Pamflet Včasih Njeno telo Otok Dvom Stražar Živeti Boj Tisto Cvetka Bevc SPREMNA BESEDA UVODNI NAGOVOR Ko Cvetka Bevc kot pesnica in pisateljica stopa v dialog z literarno prednico, Zofko Kveder, to srečanje ne rodi dvoglasja, temveč polifonijo. Subtilen, a hkrati močan pesniški jaz se odpre ne le govorici tiste, ki je pred njo pisala z ognjenim svinčnikom, temveč prikliče glasove, ki so odmevali, ali še bolj verjetno – bili udušeni in neizrečeni v tržaškem pristanišču, bavarskih pivnicah, baročnih praških ulicah, v notranjskih gozdovih in na slavonskih ravnicah. Besede, s katerimi nas nagovarjajo lirske govorke v pesmih Cvetke Bevc, izpovedujejo podobne očaranosti in začaranosti, bolečine in travme, stiske in strasti kot pri Zofki Kveder, a so našle nov izraz – poezijo. V pesniškem jeziku zazvenijo drugače, a bolečine ranjenih in utišanih se nas dotaknejo prav tako kot pri Zofki Kveder. Refleksije zrele pesnice, s katerimi se obrača v preteklost, se zlijejo z izpovedmi, ki se trgajo iz razbolele notranjosti čakajoče in zapuščene ženske, matere s praznim naročjem, upornice, ki v omami vriska do neba in v obupu drsi v brezno tišine. Ženske, ki jih nagovarja lirska govorka v Sledi ognjenega svinčnika, so sodobnice Zofke Kveder in naše sopotnice: v mnogih izmed njih se lahko prepoznamo ali v njih ugledamo svoje prijateljice, sodelavke, sosede. Med njimi so ženske, mimo katerih gremo na ulici in se niti ne zavedamo zgodb, ki jih nosijo v sebi in jih ne morejo nikomur zaupati. Lahko pa srečamo njih in vse nas v pesmih pričujoče zbirke ter ob tem spoznamo, da žar ognjenega svinčnika ni ugasnil, le zamenjal je svojo lastnico. Katja Mihurko Poniž SLED OGNJENEGA SVINČNIKA Bog mi je dal iskro talenta, in ne morem ga udušiti, saj je krepkejši od mene. Delala sem, ker sem morala delati … Zofka Kveder Preden Vse je pripravljeno na resnico. Nobenega pogleda sodnikov še ni, ki bodo v mojem pisanju iskali tisto, česar ni. Le v kotu sobe se nežna bitja igrajo s pokvarjenimi urami. Čas odteka hitreje. Ali stoji. Slutnja je močnejša od védenja. Iskanje logičnosti v nelogičnosti bivanja neuspel poskus, ki lahko zažge laboratorij. Hkrati žvečiti žerjavico in led, pomislim, nasititi je treba vse kotičke notranjosti, preden na papirju spočnem sinove in matere (čustvo se ne sme izroditi v možganih). Položiti jim prst na jezik in dolgo okušati. In potem samo črkovati. Praga (1904) Zgodba Oblečena v nasprotja sveta se ob uri, ko ni nikogar, požene k vodi. Žepi njenega plašča so obteženi z zgodbami o preživelih. Oblizne duše svojih junakov … Z mislijo razburka gladino, preden se odžene in skoči. Pod vodo zadiha z lokvanji. Svet pod gladino zadrgeta v nejasnosti, da ji pokaže privid neskončnega. Potem splava na obrežje. Njeno drgetanje razpara jutro. Vse to je nekoč že videla. Spoznanje Popisan list je posejan s kamni, ki jih spodmika ranjena sivka. Če Če ne bi bila pisateljica, bi postala trafikantka. Preden bi ljudem predala časopis, bi naslovno stran pogladila s prsti, da bi kupci s sabo odnesli njen odtis. Viržinke bi pred prodajo približala nosnicam, pregnetla bi jih z vzdihi lastnega ugodja, da bi se potem sukljala skupaj z dimom v hiši moškega, ko bi dvoril neki ženski. Sladkorčke bi spravljala v vrečke, okrašene z bleščicami iz njenih sanj. In bi bdela nad otroki, ko bi si bombone tlačili v usta. Ali se celo preselila v sladkor, se raztapljala v ustih in odtekla, kdo ve kam. Svoje življenje bi podaljšala v neko drugo bivanje … Neizprosno. Kot med pisanjem iskanje tistega, kar je nekje vmes. Skrito med besedami. Zataknjeno med vrsticami kot šuštenje časopisa, ugašanje ogorkov in odpadanje bleščic. Pisateljica V glavi je ustvarila mravljišče. Njen um gomazi od podivjanih misli, beleži potovanje mravelj od živčevja pod lobanjo do srca. In nazaj. Mravlje nosijo s sabo lepoto in skrinje, polne ranjenih zvezd. Brez prestanka. Neprenehoma. Včasih do roba norosti. In čez. Skozi njena usta kdaj poletijo krilate mravlje. Takrat ona pove, da je pisateljica. Včasih netopir. Posušena reka. Ženska. Krik v megli. Najpogosteje velika matica, ki mora nadzorovati delavke, da ne pobezljajo od gona živali po preživetju. In najraje – dojilja bojevniških mravelj, ki ubirajo neznane smeri. Brez opravičila Razum si je izostrila na obrobjih mest, kletnih stanovanjih in kuloarjih, ki so vodila v stavbe brezpravnosti. Med listanjem časopisa brez napora opazi, s kakšno naglico umirajo ideje, še dan pred tem živeče v razkošju salonskih pogovorov in klicih kolporterjev. Nikoli se ne opravičuje, če vidi več, ker s pogledom sega dlje. In to ve. Ne bo tajila, ne bo molčala, včlanila se je v združbo budnih, ki vsaj razlagajo zakonitosti sistemov, če jih že ne morejo spremeniti. Vsaj zaenkrat, vsaj zaenkrat, si reče, ko odvrže šolsko uniformo, postriže lase in stopi v še neodkrito zaledje zvezd. Upanje Ne spomni se, kolikokrat je ustvarjala nov dom, med vsako selitvijo ugibala, če bo ta mogoče zadnji, ker bo tokrat vanj naselila zmaje, da bodo požrli pomanjkanje. In bo zmagovalka vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. Delom v razpadanju noči. Da bo njeno upanje postalo prepričanje o tem, da usoda ne bo znova obnovljena. Da mraz tujega mesta ne bo leden, kot je postala sama. Sled ognjenega svinčnika Ni pozabila preletov nad vrhovi, ko je tvegala sestop v čarne rise na križiščih večnih cest. In izbire izbora. V roke je vzela svoj ognjeni svinčnik. Ne bo z njim naredila ožganine na papirju, ne bo z močnimi potegi preluknjala besed. Poslala ga bo na neizprosno potovanje od njenih jeter do kostnega mozga, preko pljuč do utripanja v možganih. Če bo treba v zatemnjene sobe srca. Da bi za nekoga pustila drobno sled. Zdi se mi še najbolj zanimivo pisati o tem, kar človek doživi. Zofka Kveder V pristanišču Trak tesno ovija moje prsi, široka srajca zakriva sled izboklin. Razmršeni kratki lasje. Zrcalo mi pokaže podobo mladeniča. Moj skriti jaz je gnan od želje videti, občutiti, zapisati, razparati noč v pristanišču, iztrgati besede iz čeljusti ladij, zibajočih neznane usode v megli, potegniti iz črnine skrite barve, da jih bom s svojo krvjo pomešala v črnilniku, preden vanj namočim pero. Pripravljena sem. Utišam gibanje bokov, moji koraki se mešajo s kletvicami pristaniških delavcev in mornarjev. Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. Varna sem, nisem ona, si šepetam. Pogledi deklet vabijo. Razgali se utrujena dojka starke. Ženska z oteklim očesom mi stisne v roko srce. Stečem do najbližje krčme. Že posojam svoj glas tistim, ki ne morejo govoriti. Napišem prvo besedo. Začetek zgodb. (Trst, 1899) Prvič Njegov ukaz je bil njena vdanost. Sledila bi mu onkraj morja, tja do tuje dežele, o kateri je slišala govoriti. Skladišče ni bilo palača za sanje. Na tleh razsuti ladijski zaboji in pasja scalina. V daljavi smeh. Tako iznenada njegovo telo na njej. Tovor temne strani lune na trebuhu. Groza med špranjami dihanja. Prodiranje v njeno skrivnost ženske, ki nikoli ne bo mogla biti skrivnost. Njene solze brez soli so stekle globoko v ognjeno notranjost zemlje, kjer se je cvrlo njeno drobovje. Ni je bilo manj. Ni je bilo več. Le ni je bilo. Naslednjič bo lažje. Potem še lažje, jo je tolažila sestra kot prevejana vnukinja zatajenih krikov, ko jo je odvlekla domov. Ni bilo. Sled neba Ne umikajte se pred njo, gospod, plačali ste ji nekoč, dajte ji še danes. Zatajite gnus pred njenim obličjem, tudi razmazana kepa sladoleda je sladka. In ne lega smrt samo med njena bedra. Bosta opravila molče? Tudi vam že peša glas. In njen? Nikoli ga ni bilo. Tudi ko jo je prebadalo. Trgalo. Skelelo. Če niste vedeli – konjem pred bikoborbo prerežejo glasilke, da ne rezgetajo. Ni vedno bivala na vogalih ulice. Rdeča zofa v hiši gospe Jacinte (pomembne stvari si človek zapomni) je bila nekoč vaš drugi dom. In njen edini. Vam je spomin zmaličil obraz? Zato bežite? Ni res, da kurbe pozabijo obraze gostov, gospod. Poželenje se razsipava med tisoči jazi, a eden je vedno njihov. Tisti, ki je za vašim hrbtom iskal sled neba, mišelovko za oglodano srečo. Pesem siren Najteže se je vračati domov. Želja Ko nastopi čas za njihovo delo, ure ustavijo tek. Le obup tiktaka čez mesto. Ženske, ki se prodajajo v njegovem središču, ne drgetajo od mraza. Pravijo, da dišijo po vijolicah. Ob nedeljah imajo prosto. Grizljajo slaščice in opravljajo svoje stranke. One v špelunkah ob morju so kraljice podgan, udomačile so jih na svojih prsih, njihova skrita vojska premika morje k obali, nekoč bo preplavilo gmoto teles, ki jih plačuje in včasih navrže kakšen dodatek. Ena bi prizanesla le temnolasemu fantu, goliču golobrademu, z nežno kožo kot dekle, ki ni hotel njenega telesa. Le vpraševal je, kaj bi ona najraje bila. V nekem drugem svetu. Želim, tako želim delati v tisti hiši, kjer ženske dišijo po vijolicah, je rekla. Ona Ruta čez glavo, roke zavite v cunje. Na vratu gnojni tvori. Njene oči v noči iščejo sonce. Smrad ji drobi misli na skalah ob morju, od koder stegujejo jezike vse do njenega grla, ki grgra Luciferjevo berilo za moške. Ne spomni se več, katero bolezen ima, ko ji je dottore povedal, je bila ponosna. Nima vsaka francoske bolezni. Kot kakšna fina dama. Ki jo je prejela kot darilo na poročno noč. In tudi ona zdaj že mrtva pred smrtjo. Njene živčne celice drgetajo pesem sifilitične ribe v galebjem kljunu. Lasje že leta drsijo z njene glave. Vdano jih pobira in iz njih tke mrežo. In upa, da vanjo ujame osamljenega angela. Platno Ko vstopi vanjo, zamiži. Uzre jambor, ki mu pogled trga jadra. Sredi viharja sopenje. Žvenket kovancev na tleh. On si na glavo povezne klobuk. Pljune po tleh. Včasih na njo. Z robčkom si popivna usta. S kosom blaga si obriše njegov sram. Ko ga preda pericam, se smehlja. Perice ga namočijo v reko, tleskajo z njim po perilniku, drgnejo, milijo, ožemajo, nastavijo ga soncu, da svetloba očisti zadnje madeže. Razjedene roke od mila ji predajo paket. Ko ga odpre, brisačam ni videti konca. Belo platno jo prebode s svojo belino. Rakovice Ne dolguje življenja mami. Ne več. Končalo se je v jutru, ko je razkrečena nad morjem izpirala sram prve noči. Takrat jih je opazila. Apnenčaste oklepe. Široko oprsje jih je pritiskalo k tlom, zanašalo jih je postrani kot njenega očeta, pod nogami so brcale pesek … Mora obstajati nekaj več kot njen nesrečni jaz. Takrat so drobne živali zanjo izumile ristanc, njihove klešče so ji pomagale pri porodu, da je vdihnila novo rojstvo. Lahko jih je zajela v dlani, ponesla k očem, na oklepih brala neslišni zapis morja, zabrisane besede stalne stranke, ki jih izreče vsakič – kot medlo opravičilo – preden se spravi k opravljanju potrebe: Trst je dobil urejeno javno hišo 1421. Ko so rakovice odbrzele nazaj proti morju, se je v sledovih nožic izpisala napoved za bodoče stoletje in čez: Putane so na vojaških ladjah, jahtah, narkomansko vrsto dobite na bencinskih črpalkah za deset eurov. In manj. Tudi na obrežju. Kjer legajo med okostja rakovic. Veš, kadar ga vidim tako golega, lepega, mladega, svežega, krasnega, mi postane naenkrat tako divno v duši, tako svetlo! Če je pa tako lep! Zofka Kveder Zaljubljenka Nobenega spogledovanja ni bilo med nama. V tistem trenutku bi to bila zanikrna manira. Samo zasidrala sem te s pogledom v nekaj, kar še stoletja ne bo izginilo. Pred prvim dotikom sem ti v kožo vtirala svoje ime, lesketajoče od bleščave snega v zimski noči, ki je slepim povrnila vid. In v meni rodilo moč, da uravnavam svet, vržen s tečajev. Bolj kot vate sem se zaljubljala v vprašanja o ljubezni. Svobodi. Zvestobi. Sreči. Velikih besedah, ki sem jim iskala pomen. In ga odkrila v najini vožnji okoli lune, kjer ni bilo razkrižja in znamenj za nevarnost prepadov. Toda – dvom je žalitev za ljubezen, okuži plesalce brez vere in po plesišču drsijo z zavozlanimi nogami. Obuta v baletne copatke sem izvedla arabesko. Ni moglo biti drugače. (Praga 1901) Povabilo na čaj Sredi jazzovske improvizacije je skočil pokonci, zapustil samoto med množico gledalcev, ovenčan s predrznostjo, ki jo je vabila bolj kot plahutanje njegovega plašča. Sledila mu je ob zvokih saksofonov. Melodija se je zaganjala ob silovitem dihanju, dražila je njene korake, dražila dlani, ki so zahlepele po njegovih dotikih, z rokami je razbijala zrak, ki se je gostil okoli nje kot iztisnjena sapa pihalca. Čakal jo je pred izhodom. Ne domišlja si, tudi leta kasneje ne, ko spomin deli kot slane piškote starkam v domu za ostarele. In se čudijo, da je sprejela povabilo na čaj. Ob polnoči vendar ne piješ čaja, se križajo. Ne sprejmeš prepovedanega poljuba od neznanca, ki ne odgrne rdeče odeje, ko gola ležeta na robato tkanino. Zavrti jim posnetek saksofonista z belimi lasmi. In ji pokimajo: Nekje je še vedno vdolbina na postelji. Nista izginila Srečanja v sanjah so še vedno srečanja. Šepetalnica za veter Nekaj iz prasveta je moralo biti. Zdramilo se je še nepoznano v telesu, v njej je odprla oči nežna volkulja. Bil je čas, da spozna glad svoje živali. Bonton vračev diktira dihanje ljubimcev, zaklinja vrelišča in zamrznitve, da se razpeni vihar. Rahla sapa. Komaj slišna rapsodija zvokov. In oživi kot šepetalnica za veter. Bivanje Šele ko se obleče v njeno kožo, zaplava z njim po ognjeni vodi. Tako čista od zaupanja. Ni ji ga težko postaviti na mesto izumitelja predstave o svetu. Dozorela je med njegovimi dotiki, okušanjem vsega, kar je pred in za njeno ljubeznijo. Tudi brezgibna še vedno plavata, z dolgimi zamahi rok režeta valove, da se razpolovljeni umikajo pred združitvijo razpenjene vode. Ve, da zaradi njega hkrati biva v eni sami kaplji in v miriadah drobnih ledenih kristalov, ki hladijo njegovo kožo. Odblesk Ni bila njegova razvratna muza. Preveč je bilo večnosti v njegovih očeh, odpadlih gumbov z njene obleke. V razmršenih laseh lepote. Bila je nova razsežnost bivanja, potisočerjeno čutenje, poželenje brez oblike, ki je določalo nov smisel obstoja … Nastavljala je svoje boke zrcalu, v odsevu uzrla le odblesk trepetlik, ki so se razraščale v pokrajino z vonjem po borovi smoli kot kaplje potu na njegovi koži. Čakanje I Stoji ob oknu. Skrita za zaveso. Negibna že uro ali dve. Z vprašanjem, kako daleč je pripravljena potovati. Do preddverja strahu? Do hiše obupa, v katero noče vstopiti? Na klepet k ženskam, ki so od nekdaj čakale svoje moške, da so se vrnili z lova, s skrivnostnih sestankov, iz gostilne ali iz objema ljubice, še ene iz plemena čakajočih žensk … Interpretacije so lahko zabavne, če resničnosti odvzame ostrino. Ljubezen postavi pod povečevalno steklo. Igra se z okruški preteklosti, ki nekje v bližini srca prevračajo kozolce. V slutnji njegovih bližajočih korakov preverja, ali je zapisana v njegovem spominu. Čakanje II Čakanje jo spreminja v ženo mornarja, živi le še v prisotnosti senčnatih prividov, razraščajo se hitreje kot rakave celice. Premaga otrplost. Odgrne zavese. Presipa njegove obljube med rokami, kot pesek ji spolzijo med prsti. Lahko bi legel na njeno gomilo, gol in ves predan smrti, pomisli. Lahko bi … Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti. Zofka Kveder Premiki Žareča notranjost bobni: vsako potovanje je vprašljivo. V meni se odpirajo brezna, v bodočem spominu nastajajo vrzeli. Vlak je že zdavnaj razdelil partiture, v roke mi porine dirigentsko palico. Glasba vlaka. Ta dam, ta dam. Binarni kompas galaksij. Vesolje se razširi. Ne dopušča izmuzljivosti. Za življenje je potreben pogum. Klevet tračnic zaigra fugo. Moje uho postaja večje od mojega ušesa, moje oči velike kot čajne skodelice, ki so pribežale iz Andersenove pravljice. Nadenem si naočnike s povečano dioptrijo, da bi videla svobodo. Zaman. Abstrakcija ne prenese konkretnosti. Bežeče noči vstopajo skozi okno. Iskre so znanilke malih smrti. V naročje lovim napovedi zvezd, mogoče božanstev svetlobe, ki me pošiljajo na lov za zakladom. Na vozovnici je zapisan cilj potovanja – postanek na poti v neznano. (na poti v Zürich, 1899) Bitje Neko jesen si zastavi vprašanje, zakaj ji mama nikoli ni govorila o nekem bitju v telesu vsake ženske. Tistem, ki ne mara nagobčnika. Ki je pastir neukrotljivih misli. In diha s kričanjem dreves, kadar se za hip dotaknejo neba. Mogoče ga mama ni poznala, prvič pomisli. Zamolčano je bilo tudi njej zamolčano … Nenadoma hoče stopiti iz zamolka, brez znanja jezika bitju dati ime, ga vpisati v knjigo življenja, da ga ne bo kot nerojenega otroka odnesla s sabo v grob. Ali še huje – da ne bo v njej bivalo kot v stepi izgubljenih. Brcne v odpadlo listje. Zamrmra uspavanko za svet, ki se potaplja v umiranje. Obstane, da lahko začne iskati sence. Zatava v neizrečeno. Skrito. Pokaži se, moleduje. Naj vidim, iz česa si sestavljeno. Naj te okusim, kot prepovedan sad moje mame, njene mame, sad rodu, ki je predolgo molčalo. Naj spoznam svojo vizijo, četudi v golih vejah, ki mi rasejo iz drobovja … In že tipa, gradi, ruši, znova sestavlja. In spet. Vse dokler ga ne zagleda. Ozarjenega od prekletstva teme. Uči jo nove govorice. Podari mu nešteto imen, da bo lahko z njim dočakala svojo poslednjo jesen. Nomos S tabo smo, sestra, prepeva vsak večer. Zavidanje Kako jim ne bi zavidala. Pred njo so se smejale magom, ukradle so jim knjigo zarotitev, skrito vedenje o nastanku sveta, sveta, ki je v podzemno ječo vklenil Evo. Našle so ključ, da so odklenile vrata, Eve so se razmnožile po vesolju, raztrgale so gospostvo nad njimi, izpraskale s sten mestnih hiš napise o jalovem hrepenenju, ki bi določalo premike njihovih korakov. Z nevidnimi množicami v vrstah, ploskanjem angelskih peruti in rdečim cvetjem na grobovih. Ona je morala vse to še narediti. Na sestankih, kjer je brbotalo od njihovih zmag kot voda v kotličku, podkurjenim s trdnostjo zahtev, je srkala vroč čaj, da si je poparila jezik. Po nerodnosti prevrnila skodelico, tekočina je zaznamovala obleko dami, ki je sedela na sosednjem stolu. Ličilo na licih. Pege v odloženih rokavicah na mizi. Sivi lasje pod klobukom. Zagoneten nasmeh praženske. Ali samo starost, ki zna brati misli … Zavidam tebi, ji je dama šepnila na uho, zavidam ti pot – prehodila jo boš za tiste, ki ti bodo nekoč polile čaj po obleki. Vélike sestre Morala je slišati iz njihovih zmot, da ima pravico … Da se ni motila, nikakor ne, ko je ugledala razpokano stvarnost kot na dlani, prepredeno z žulji. Da je imela prav, ko je prvič zavriskala v svoji sobi. Vrgla v smeti žalostno otroštvo, pokrpano obleko, strah in ponošene čevlje, ki naj bi ji določali usodo. Da je morala, pozvana od lastnih misli, z njimi ob strani korakati po ulicah svojih popisanih zvezkov, ki so se šibile pod težo resničnih zgodb. Da je, če je bilo potrebno, zgrabila za njihove ponujene roke, ki so vedele, da je kdaj težko vstati. In še težje pasti tako, da si ne razbiješ srca. Da je lahko nekoč postala Vélika sestra. Feministka Ni se zgodilo takoj. Šele takrat, ko je natanko vedela, kdo je, so ji določili mesto. V življenju. V zgodovini. V bodočnosti. Skrbno so raziskali njene simptome, popisali znake, kot da postavljajo diagnozo za novo bolezen. Ni potrebovala definicije za svoje početje. Le čas, da so se stvari v njeni duši umirile, pomila posoda, pospravila kuhinja, ko so odšli še zadnji gostje. Na kompost je zmetala oznake, da sovraži moške. Mogoče celo ženske. Ali kar vse, kar hoče spremeniti. A je bilo tako malo sovraštva v njenih dejanjih. Le za ščepec. Da je vedela, kje krvavi svet. Zavezništvo Ni prostora za melanholijo, si je rekla, ko je slišala, da je mož njeno prijateljico zaradi norosti zaprl v norišnico. Tja vendar sodijo ženske, ki so ustvarile zakonik neke ničeve borbe za enakopravnost ali nekaj temu podobnega, je razlagal kozarcu konjaka. Beseda enakopravnost je zazvenela kot psovka, izrekle so jo ustnice, pobarvane s ciničnim nasmeškom. Cinizem zgolj kot obramba pred bolečino? Ko je moškega srečala na stopnišču, ovitega v šal žalosti kot vrv, ki mu bo vsak hip zadrgnila vrat, je hotela reči, da naj vsaj poskuša razumeti. Njegova žena ni igrala igre, zgolj za zabavo kršila pravil neke propadajoče družbe. Kot obleči hlače. Kaditi cigare. Brati knjige. Imeti ljubimca. In da zahteva vsaj po volilni pravici ni greh, kot je pridigal župnik v neki vasi. Ali je bilo mogoče v mestu … Njegova žena je hotela več. Hotela je predramiti sanje v vsaki ženski. V vsakem moškem. Tako kot jo je učila ona. Samo – zakaj jo je postalo strah, da tistega večera moškemu ni izrekla niti besede. Zjutraj je pobobnala po vratih sosedovega stanovanja: Izpustite jo! Če že morate, zaprite mene! Darilo Z nasmeškom je poslušala njihovo hvalisanje s palačami, med zehanjem ovijala navidezno vladavino kot pramen las okoli prsta, zavrnila nakit, s katerim si je ta ali oni gospod želel zagotoviti ljubezensko noč, poroko nemara, njene spuščene veke in hvaležnost, ker bi bliskanje iz oči zamenjala za vdanost pogleda. Ni vsako darilo darilo. In vsaka ljubezen ni ljubezen, četudi ovita v lepe besede, prijaznost, nočne norčije. Prikimavanje njenim željam. Do neke mere. Dokler je še spodobno. In ne moti okusa gospe mame. V njej pa toliko nepoznanega, ki je sprva s šepetom prihajalo na plano, dokler ni zavpila: Jaz sem darilo neba! Zdaj, ko je ni več, zdaj šele vem, kako sem jo ljubila. V vsaki kaplji moje krvi je bila skrita ta ljubezen; večna vez, ki jo je za zmeraj skovala narava med materjo in otrokom. Zofka Kveder Slovo Prah si in v prah se povrneš, govorim popisanim listom, ki mi dogorevajo med prsti. Vse je na njih. Zgodbe zate. O tebi. Moja pisma. Tvoja drobna pisava v odgovoru. Brez slutnje smrti. Brez misli, da mi ne boš ti zatisnila oči. Ne, ni te v grobu. Ti nisi tam, ob meni si, umikaš mi roko, da je ne bi ožgal ogenj, ki je izginil. Vztrajam. Naj dogorijo še sledovi dotikov. Vse naj postane prah. Z njim bom za vedno nahranila tvoje otroške igrače, čuvarke najinega spomina. (Zagreb, 1920) Vprašanja Kje biva duša, ko umreš? Ali takrat sploh biva? Zaman Otroci poznajo svoje božanstvo, opazijo ga med igrami na dvorišču. Ko se predramijo sredi noči, se zalesketa v steklenih gumbih na obrazu plišastih medvedkov. Njihov stvaritelj sveta je mogočnejši, kot so si ga umislili odrasli. Ona je svojega Boga vrgla s piedestala, preden bi ji povedal, da obstajajo sile, ki jih niti on ne more doumeti. Kot smrt, recimo. Mogoče so bile zato njene molitve za hčerko zaman. Problem Ni hotela, da bi bila deklici model za potico iz ljubezni in samote. Ni v njene roke polagala upanja, da izpolni njeno neizpolnjeno. Ni opominjala, da naj kot vrvohodka previdno polaga noge na vrvi, razpeti med življenjem in smrtjo. Samo mama je želela biti. Ki bi ji na koncu Svetlobnik dodelil priznanje za vse ponesrečene vzgojne poskuse, v katerih so semena vzklila med brazgotinami srca. In bi se zanjo odprla vélika vrata. Deklica je shodila kot večina otrok. Ne prehitro, ne prepozno. Kot piše v priročniku za mame. Ob letu je znala povedati dvajset besed, v šoli je pridno dvigovala roko, tudi kadar ni bila prepričana v odgovor. Svoje ugovore je spravljala pod blazino, kjer so do jutra izginili. In se ni spominjala, da so kdaj bili. Bila je neproblematičen otrok. In to lahko predstavlja problem. Kako v potomki zanetiti uporno kri, ki neprenehoma brbota v meni, se je spraševala kot mama, kadar se je zazrla v prostodušnost v otrokovih očeh. Nekega dne se je vse spremenilo. Deklica je razoglava tekala po ulici, postala prijateljica razjarjenega vetra. Poznala je več kot dvajset besed, ko se je predstavila mladeniču, ki jo je povabil na nočni sprehod. Ni več dvigovala roke, četudi je takrat poznala vse odgovore. Mame ni prosila za pomoč. Ker je verjela, da zmore sama. Tudi umreti. Smrti se je dolgo upirala. Po odhodu Zadnji hip je skočila na tramvaj, prebila se je do zadnjega dela, da bi mami pomahala v slovo. Ni se zgodilo. Njena roka je ostala zataknjena v klepetu z lepim moškim, ki ji je odstopil sedež. Tudi ko je tramvaj izginil za ovinkom, je mama dolgo stala na postajališču. Kot da bo zamah roke z zamudo pripotoval do nje. Ali da se bo hčerka vrnila, ker je svet še prevelik zanjo. Šele v mraku se je odpravila domov. Tam je bilo, kot da ona ni odšla, napolnila je vse prostore v hiši, bila je ob njej, ko je pekla piškote, prižemala je k nosnicam njen šal, da ne bi izginil vonj po sivki, pomešan z vonjem mlade kože. Vsak trenutek jo je znova rojevala. Med prebujanjem si je priklicala pred oči njen obraz, ki je bil vedno enak, kot da je bila gluha za razloge odraščanja. Fotografijo svoje žalosti je spravila v predal. Tkala je prt za bodoče srečanje, vrezovala njene rojstne dneve v skorjo dreves v parku. V tišini, brez prasketanja strahu in skrbi, je postavila nov ritual zaupanja, potresavala z valovi misli, da bi iz njenih pisem razbrala, kakšno je zdaj njeno morje. In nekega dne v prihodnosti svojega otroka uzrla jambor, ki je bil višji kot na njeni ladji. Razgrinjanja Na križpotjih jo nenehno srečuje in vedno znova izgublja. Tudi ko ponikne morje, jo njena roka še vedno išče. Ni lahko pred otrokom razgrniti lastne moči in krhkosti. Ponosa in ponižnosti. Vseh napak, veliko napak, in vsaj nekaj dobrih del. Negotovosti. Strahu. Včasih nezmožnosti biti skala. Naj je še tako poskušala in skrivala drobljenje v pesek. Hčerka nosi telo svoje mame, trka po razbitinah njenega okna, a vsak gib jo spreminja v neko drugo bitje. Da nazadnje svojim otrokom šepeta besede, iz katerih so nastale mamine pripovedke. Nobene potrebe ni bilo, da bi na skrivaj igrala paznico, jo prešine, ko pospravi na podstrešje otroško posteljo. Ponos Njena mala čarovnica je lahko priklicala toliko brezmadežnih stvari. V drobnih dlaneh je držala ravnovesje časa in prostora. Jutrom, ki so prihajala na obisk, je iz skodelic za punčke ponujala čaj in opazovala, kako so ga posrkali sončni žarki. Tako prisotna v vsem. In vsepovsod. Odpirala je intimo kamnov in vsakemu dala novo ime, se hudovala nad požrešnostjo noči, ki je požrla svetlobo dneva. S toliko potrebe po védenju, ker je bila védenje samo. In polna človeške nežnosti, ki je v njej postala groba in trda. Pozabila je že na veselje, ko je zaznala vonj vrtnic, še preden jih je videla. Kako lepo je bilo biti njena učenka. Odpirala ji je pot v nekdanja kraljestva njenega otroštva, znova je pozdravljala mravlje, ki so hitele po gozdni poti. Znova je v oblakih videla dirjajoče bele konje. In začutila ponos nad njenim ponosom. Na tehtnici Rodila jo je v zavetju lepote ob ljubkovanju angelskih peruti. Hotela ji je prihraniti del življenja, tiste poti, na katerih bi si porezala noge. A njene roke so zrasle. Zrasle njene oči. Vrat. Roke. Stopala. Njeno srce je postalo veliko kot vesolje. Ko jo je zgrabila za rokav, je poskočila in že bila na nebu. Samo da se ne bi izgubila med zvezdami, je molila, ko je tehtala svojo vdanost in vero, da jo je naučila poslušanja brez ušes, da bo lahko prenesla tresenje zemlje, ko se bodo v njej rušili stebri. Da je sprejela tudi popotnico iz njenih trdih besed. Morala je dopustiti, da brez nje poleti in pade. Le sklonila se je v vdanost, se zatekla v opazovalnico in tam od daleč spremlja, kako se kazalec na otrokovi tehtnici premika zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Oče je vedno trdil, da si hoče poiskati kako službo, a nikdar ni prišlo do tega. Zdaj je bil zlovoljen, zdaj bolan, večinoma pa opit. Zofka Kveder Dediščina Včasih si zaželim, da bi bilo moje srce prepojeno s strupom. Ob sežigu trupla tako srce ne zogleni. isem zaužila arzenika, otroci se z njim ne igrajo, dovolj je bilo, da sem kdaj izgubila nadzor nad prostorom v svoji glavi. Tam sem se pozabila bati očetovih pijanih besed, ki so nerazumljive padale iz njegovih ust, tako izčrpane od življenja. In so se bratile s kislim okusom bruhanja v ustih. Le moj jok je postal večni jezik otrok, skritih pod posteljo v objemu tesnobe. In sem se bala, da ostanem v temnem prahu še dolgo potem, ko bo izginila domača hiša, pobesneli oče, nemočna mati in travnate bilke pod oknom, ki jih nikoli nisem videla rasti. (Bloke, 1886) Prisluškovanja Zamaški v ušesih. Glava, pokrita z odejo. Stisnjene veke. Ničesar noče slišati, ničesar videti. Toda oddaljeni zvoki se razraščajo kot bobnenje pred nevihto. Prinašajo podobe očeta, ki se z majavim korakom vzpenja po stopnicah. Odmaši si ušesa. Bobnenje preneha. Šteje njegove korake in bitje svojega srca. Če preseže število zvezd, ne bo potrkal na njena vrata. Strah Srce obupano utripa v ritmu besede Bog. Modrice ljubezni koli več ne bom, ji je rekla s pridušenim glasom, ko sta se srečali na stopnišču. Obljubila je to svojemu možu, ko je vanjo pljusnil kozarec vode, da bi izpral modrice ljubezni na njeni koži, ki jo prekriva z otrplim smehljajem. In naslednjič ni kričala, jokala, lomila udarcev, nobenega glasu ni bilo iz njenega prerezanega grla, samo Boga je prosila, naj ji pomaga razumeti, zakaj Bog tepe tiste, ki jih ima rad. Črno sonce Lepljiva od želje, da bi pozabila, si izmišlja novo resničnost. Otroke, ki jih ni treba ščititi s svojim telesom, kadar padajo udarci, da je vsaj njim prizaneseno. In v njeni glavi nobenega ognojka, nabreklega od praznih obljub. Tam v novi pokrajini lahko do onemoglosti ustvarja vrt ljubezni, časti enakonočja, pred lunino obličje prinaša žgalne daritve. V drugi resničnosti poseda s princem iz sanj na klopi staranja in boža vnuke, če je že otroka izgubila med padcem po stopnicah. On ne prenese njenega pogleda, ko jo pahne med svoje razbitine, veže ji oči z babičino ruto, kot da se boji, da bi tudi on v sebi uzrl črno sonce. Samo vprašam Kateri angel je bil ob njej, ko ji je mož porinil glavo pod vodo, da ne bi na gladini gledal svojega spačenega obraza? Ali je njen angel odšel na malico, se gostil s sončnim prahom, ko se je njeno brcajoče telo spreminjalo v ribo? Kako ji je lahko, ujeti pod gladino, nekje daleč prepeval o hvaležnosti, saj bo vsaj še enkrat vdihnila zrak in bodo škrge zgnile na obrežju? Zakaj ji je s polnimi usti hvale pridigal o odpuščanju, ki jo lahko odreši greha vode, in v zatonu sveta nemara tudi njega? Koliko časa je potrebnega, da dozorijo angelski odpustki in potegnejo iz zaklete skrinje svoje polomljene peruti? Komu so namenjene prošnje razžaljenih, če ne njemu, ki preletava nébes kot glasnik Boga, v katerega ne more več verovati? Marš Sanjala je, da bo nekoč ona ali neka bodoča ona, v nekem ameriškem mestu nosila transparent Proti nasilju nad ženskami. Korakala je po ulicah, po katerih so se zlivale reke žensk. Za hip se ji je zazdelo, da je med njimi uzrla mamo. Ali pa je bila mogoče soseda, ki se je včasih zatekla k njim. Množica je bila barve svetleče obleke, nosila jo je s seboj med žitno klasje, hranila se je s kruhom bodočnosti, v tujem jeziku izrekala, česar še nikoli ni izrekla. Nenadoma se je spotaknila, njen padec je prestregla neka roka. Moška roka … Vse je zatrepetalo v njej, hotela je zbežati proč od starca, opotekajočega se bolj kot ona sama. Začutil je njen tisočletni strah, v zadregi si je otiral čelo, preden je ponosno rekel: Prišel sem namesto pokojne žene. Če bi bila živa, bi zagotovo bila tu. Pamflet Njo, ki tega še ne ve, je treba naučiti! Da ji ni treba skloniti hrbta. Da lahko udari nazaj. Da lahko prikliče – vsaj – zakletev nadenj. Da iz izbitih zob ne poletijo kresnice s svetlečimi zadki. Da je lahko nova kraljica lune. Da lahko vsaj poskuša predrugačiti svet. Da ima pravico, da sama odmeri pravico. Dosti sem pogumna, a priznavam, da sem na svojih jutranjih izprehodih v gozdu na samem često jokala, oh, kako bridko jokala. Zofka Kveder Včasih Pridejo krastačji dnevi, ko se preselim na najbolj oddaljeni planet, umikam se pred težo še neizpolnjenega. Nenapisanega. Neljubljenega. V žabji deželi se premikam v breztežnostnem stanju, do onemoglosti počasi, z otrplimi udi, jecljajočimi čustvi in mislijo, kako je življenje popolnoma nepotrebno. Ne domislim misli do kraja, ko me zasujejo glasovi žensk, prebivale so med ločjem dan ali dva, uro, desetletja, a vse so se vrnile nazaj. Starogrška Hipatija z izžganimi očmi, sveta Hildegarda, ki je nekaj višjega postavila za gospodarja svojih besed, Antonia s čarobnim glasom, nezlomljiva pod kraljevim pogledom, tovarniška delavka Sarah Bagley, ki je preglasila ropotanje statev z zahtevo po enakem plačilu. In na stotine brezimnih, ki so poznale moje krastačje dneve. In jih spremenile v svetleče noči. Zaradi njih se lahko vrnem. In znova želim izpolniti. Napisati. Ljubiti. Znova ljubiti. (Zagreb, 1923) Njeno telo Pege na koži v barvi zemlje se razraščajo kot podivjani plevel. Čudno rastlinje prerašča oči, tresavica rok nadomesti jutranjo budilko. Pomnožena sposobnost spočenjanja gub. Majavi zobje, ki žvečijo preteklost hitreje kot prihaja prihodnost. Iz ugasle maternice se plazi bolezen. Odpadli lasje polnijo priprave za zadnjo pesem laboda. A njeno telo je še vedno njeno. Ni ga dajala na uporabo, ko so vanjo poletela bela semena, ni ga posodila za nabrekli trebuh, niti za skladnost v središču gomazenja žitja okoli nje. Ko se v večerni megli pogleda v razbitine zrcala, išče razloge za avtoportret tujke. Otok Sredi oceana žalosti je nekje otok veselja. Dvom Že izgublja bitko z dvomom, stražarjem duhov, željnih hoje na obrobjih prepadov, kamor pada stara Evropa pred noge obujenega mrtveca prihajajoče vojne in kataklizme. V njej se zamaje sleherni odnos do zanesljivosti resničnosti, ki skriva svoj najbolj resničen obraz na minskih poljih in razmesarjenih truplih, ki ji med pisanjem zgodbe porinejo skalpel v roke. V vsaki besedi, v vsaki črki reže v tkivo nedoumljivega, premaguje grozo pred ostanki izgubljenosti pod nebesni svodom. Tako majhne se ji zazdijo njena hotenja in želje, da bi za njo ostale sledi, vsaj skromen zapis, opomba v literarnozgodovinski čitanki. Nekaj več je kot življenje samo. Več kot dvom, nemi brat obupa, ki ga prežene z nevidnim potegom svojega ognjenega svinčnika. Stražar Na sosednjem stolu potrebuje skodelico kave, neodposlana pisma in skrivnostno bitje s klobukom, prisesano na njeno bolečino. Da jo lahko vzame v naročje, kadar ji utrujene veke zatrepetajo nad vulkanom. Tedaj napne strune na svoji violini, da lahko preigrava visoke tone, ki jih zaznava le pasje uho, prižiga sveče na svojih ustnicah, da iz njene govorice izginejo sence. Ko pomisli, da je za vedno izginil, njeno notranjost reši nekoristnih globin. In jo popelje do najvišje stopnje samote. Živeti Kolikokrat je hotela klecniti, pasti po tleh brez želje, da bi vstala, čeprav mukoma. Nekaj časa je čemela na veji kot sova podnevi, ki bolj gleda vase kot v gomazenje pod sabo. Pernati ptič ji je zaskovikal, da je treba vzdržati, vsaj še malo, ker tu so otroci, mož, delo. In hrepenenje, kolikor ga je še ostalo. Sove so modre živali in polne ukan. Ni šlo drugače, odžagala je vejo, ranila drevo do krvave smole, izpulila pernati živali pero, ga ošilila s klici mrtvih, da je zravnala hrbet in si oprtala sanje živih. Boj Nekoč je poznala abecedo vseh ptičev, zdaj jih skoraj več ne sliši. Vse okoli nje bobni in hrumi, da mora spet napeti mrežo in ujeti vanjo usode zvezd, bogov, ljudi … Ali vsaj vratarice, ki v ustih žveči stokrat prežvečeni tobak. Nihče ne prenese vsega. Še trupla hočejo imeti ime, četudi omadeževana s kralji, ki ne čutijo in ne vidijo. V hiši bi rada zadržala odo radosti. Toda – ali ni hiša le nema priča njenega umiranja na obroke. Sprta s seboj si okoli vratu napenja poročni prstan, prevzema dimenzije druge dežele, vpeta v vzorec osvobojenega jezika. Na pamet pozna glasove, ki jih drugi ne slišijo. Hrani se z mesom mitoloških živali, za njihove ranjene dojke si je izmislila obliž, da bodo živele dlje kot ona. Postaja senca svoje sence, tema v telesu teme. Besede ji znova pripadajo. Tisto Do konca ni razumela, zakaj se je v njo naselilo silno hotenje biti posrednica med ljudmi in vsem obstoječim, ki se je sprva plazilo izpod omar, kot da hoče, da ga odreši prahu. Tik pred koncem, ko je v kaminu sežigala del svojega življenja, se je spomnila na pohvalo v nunski šoli, ki jo je sprejela kot zaušnico. Ali vsaj popolno nerazumevanje njenega hotenja. Ne za lepo napisane črke, pohvala bi morala biti za nekaj, kar se je takrat še okorno zvijalo pod njenimi prsti, ki so hiteli zapisovati, da ne bi prej izginilo v temo. Takrat se je v njeni duši prvič pojavilo tisto, od česar se bo najtežje poslovila. Hvala vsem, ki so mi pomagali odkrivati življenje Zofke Kveder. Cvetka Bevc CVETKA BEVC (1960), pesnica, pisateljica, glasbenica, scenaristka je na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti ter se izpopolnjevala na University College Cork. Sodelovala je na številnih branjih doma in v tujini, prevodi izbora njenih pesmi in zgodb so izšli v več jezikih. Avtorica radijskih iger, scenarijev za dokumentarne filme in čez tridesetih izdanih književnih del. Piše prozo, poezijo, mladinsko literaturo in dramska dela. Doslej izšle pesniške zbirke: Prelet žerjavov (2004), Med ločjem (2005), Odbleski (2009), Siringa (2017), In vendar sem (2020) ter Sled ognjenega svinčnika (2022). Dobitnica številnih priznanj, med njimi za poezijo nominiranka za nagrado Fanny Hausmann (2022), nagrada Kresnice (2022) za najboljšo angažirano, ženskam posvečeno pesniško zbirko, nagrada Fanny Hausmann (2020) za najboljši pesniški ciklus, Srebrno pesniško pero (2014) na Mednarodnem pesniškem festivalu Slovanski objem v Varni (Bolgarija). Leta 2020 je bila nominirana za nagrado MIRA ženskega odbora Slovenskega centra PEN. SPREMNA BESEDA Pesnica in vsestranska ustvarjalka Cvetka Bevc je s knjigo Sled ognjenega svinčnika premišljeno oblikovala svojevrsten žanr pesemske lirizirane biografije, in sicer pisateljice in publicistke Zofke Kveder (1878-1926). V šestinpetdesetih pesmih pesnica tematizira ključne doživljajsko-čustvene in spoznavne vidike pesemske portretiranke, kot se odražajo v sedmih krajevno-časovnih postajah te nekronološko podane življenjske zgodbe, razpete med Bloke, Trst, Zürich, Prago in Zagreb, oziroma med leti 1888 in 1920. Ti biografski podatki so zabeleženi ob uvodnih pesmih posameznih razdelkov, ki jih motivno-tematsko intonirajo kratki citati Zofke Kveder. Doživetja osrednje lirske osebe ter drugih žensk, ki jih ta srečuje ali o njih piše, so izrekana večinoma tretjeosebno in v pripovednem glagolskem pretekliku, torej s pogledom od zunaj in iz časovne razdalje, toda na samem začetku knjige protagonistka spregovori lirsko prvoosebno ter v neposrednem sedanjiku in kot dinamično spreminjanje perspektive je govor občasno tak še kasneje. Vendar bralcu lirski zapis vsake pesmi omogoča pronikniti v psiho ženske s preloma iz 19. v 20. stoletje, ko je bil feminizem pri nas še v začetkih. Iz pesmi spoznamo družbeno pogojenost in angažiranost literature Zofke Kveder ter njeno feministično emancipacijsko vlogo. Cvetka Bevc nedvoumno izrazi samozavest ženske, ki je v nasprotju s konvencijami časa stopila na samostojno ustvarjalno pot. Ob doživetjih nekdanjih tržaških prostitutk in ob podobah nasilja nad ženskami v družini pa je v pesmi vpisano opozorilo na tudi današnjo aktualnost obeh problematik. Zato lirske izjave te knjige niso vezane zgolj na enkratno preteklo življenjsko izkušnjo niti niso tipične le za čas prvih feministk, ki so, kot je zapisano v pesmi, hotele le »predramiti sanje v vsaki ženski. V vsakem moškem.«, temveč pesnica s sodobno pesniško formo in jezikom pogosto izraža lastno stališče, stališče današnje sodobne ženske in ustvarjalke. Tako spregovori o namenu literarnega pisanja kot odkrivanju lastne presežnosti: »Svoje življenje bi podaljšala v neko drugo bivanje … / Neizprosno. Kot med pisanjem iskanje tistega, / kar je nekje vmes. Skrito med besedami.« Piše o moči ljubezni, erotiki, materinstvu, celo o staranju, čeprav je Zofka Kveder umrla že pri 48 letih in prave starosti ni doživela. V pesničinem jeziku pojmovnost podpira čutno-nazorna konkretnost izjavljanja, saj kot sama zapiše, »čustvo se ne sme izroditi v možganih«, in prav tako se pripovednost dopolnjuje z metaforičnostjo ter simbolnimi podobami. Gre za poetiko, ki lahko vključi širok krog bralcev. Nagrada kresníce se sklicuje na pesnico Kristino Šuler (1866-1959), ki je močno občutila neizprosnost družbenih mehanizmov ustrahovanja in kaznovanja, in to v dveh režimih: avstro-ogrskem in socialistično jugoslovanskem. Te mehanizme je v svojem življenju in literarnem delu kot izredno omejevalne in nepravične do žensk prepoznala tudi njena dvanajst let mlajša sodobnica Zofka Kveder. V nagrajeni pesemski knjigi Sled ognjenega svinčnika Cvetka Bevc bralcu odpira pogled na to slovensko pokončno žensko – ustvarjalko in še pomembneje, v njeno notranje doživljanje lastne moči, a tudi nemoči, ob kateri ji je bilo – kot poudarja pesnica – v glavno oporo zavezništvo podobno mislečih žensk, feministk, in lastna ustvarjalnost s ciljem pustiti »sled ognjenega svinčnika«. (Vita Žerjal-Pavlin) -