400
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o slav. 15.
Črnogorka.
v
Črnogorka je hči strme, skalnate domovine, ona je mati gorskega junaka, ona je gospodinja v jadnem skalovju. Tudi ona je uskokinja, ki je z očetom in z brati pobegnila in poiskala druge domovine v pustem skalovju. Slovo je dala vsem prijetnostim vsakdanjega življenja ter se privadila sleherni nevolji in trpljenju. Ona je rodevala junake in jih odrejevala z veliko težavo. Ona je malemu sinku uže v zibeli vlivala v srce ljubezen do mile domovine. Kedar ga je pestovala, prepe-" vala mu je junaške pesmi, dojila ga z mlekom junaškim, napolnovala mu je srce z onim, kar ga unema na krepost junaško, učila ga je, kako se opasuje orožje, kako je treba ubijalca zalezovati, kako mora osvetiti očeta in brata.
črnogorka je srednje in jake postave, lica lepega in prijaznega, navadno rujavkaste kože. Lase ima goste in dolge, obrvi tudi goste. Oči so polne živosti in ve-selosti, v katerih se ogleduje tudi duša njena. Oči so jej svetle kot kristal na jasnem solncu, in s temi očmi strelja v srce junaku. Črnogorka nima skoro nikakega dragocenega lepotičja. Vse je na njej prosto in siromašno; ali lepa vzrast telesna, čista kri, prijazen pogled, spojen s sramežljivostjo, nadkriluje vsa druga mrtva lepotila. Hoje je lahne in brze. V govorjenju je skromna in priljudna, ali tudi razborita. Ponosna je tudi na vso moč, ponaša se s tem, da je Črnogorka. Moža svojega spoštuje, in pokorna mu je tako, da je skoro robinja njemu; brez vednosti moževe nikdar nikamor ne gre, in ono, kar mož veli, mora biti, to pri-znajev sama.
Črnogorka je v obče pobožna, ali v cerkev malo zahaja. Kedar gre mimo cerkve, obstane, klanja se do zemlje, križa se in po tihem Boga moli.
Kedar gre Črnogorka po potu in ugleda možaka, tedaj obstane in čaka. če se jej človek približa, pristopi, poljubi mu roko, nakloni se, in potem gre zopet svoj pot. Pred tujcem je še bolj sramežljiva, kakor pred domačinom.
Kolikor možakov prihaja v hišo, vsakemu poljubi črnogorka roko. Tako se vede kot dekle, kot ženka, kot vdova in kot starka.
Iz svoje domovine nerada hodi Črnogorka na tuje, če mora iti,  vedno se za  trdno nadja,   da se hoče
zopet povrniti. Oaa zelo žaluje po svoji domovini in za bvoici, raje živi v siromaštvu in trpljeuju doma, kakor v največi sreči in slavi na tujem.
črnogorka je dobra mati, dobro čuva in pazi na deco, ona raje strada, da le deco napase. Brata bolje ljubi kot moža, in tudi brat bolje ljubi sestro kot brata. Ljubše jej je rediti sinka kot hčerko.
Črnogorka je delavna, ona prireja in pospravlja po hiši, šiva, veze, plete, prede in tke. Hodi na trg, nosi težka bremena, hodi po vodo, nosi v mlin in iz mlina, pase čedo itd." Veliko se trudi, veliko trpi, ali je vendar zdrava in čvrsta, vesela in zadovoljna. Ona ne ve, kaj je rudečilo in belilo, kajti priroda jej je dala čiste ru-dečice in lepote telesne. Nič ni lepšega od prirodne lepote in nič nagnjusnišega od mazanja. Vendar se čr-nogorke brzo starajo, ker so z delom preobložene.
Ljubezni ne odkriva črnogorka, niti je z jezikom ne pripoveduje, to ona nosi v srcu. Ako se nameri na slineža, ki se jej slini, tedaj iztegne roko in ga vseka po zobeh, da se mu vse posveti pred očmi. Slinež mora vse to molče požreti in ne sme jej niti kaj reči, niti jej vdarca vrniti.
Če kdo s čim žali Črnogorko, tedaj ga začne pso-vati, čim huje ga more, in možak se mora potuhniti ter beži, da se niti ne ozre ne. Črnogorka je sploh krepkega glasu, nekatere govore tako polno in gromko, da jih včasih človek ne more razločiti od možakov.
Kedar Črnogorka potuje, hodi navadno peš, nosi na roki malo volneno torbico, našarjeno in olepotičeno z volnenimi resami. V tej torbici nosi pletivo, da s potoma plete.
Črnogorko more samo oča ali mož tepsti, nikdo drug ne. Kolika sramota bi bila Črnogorcu, ako bi vzdignil roko na žensko, ki ne nosi orožja. Ondi, kjer se Črnogorec boji svojega krvnika, kjer je zaseda, pošlje on Črnogorko. Ona ide svobodno in ne boji se puške. Ako se kdo boji, da ga hoče nasprotnik ubiti, in vidi krvnika z napeto puško, tedaj se vstopi za Črnogorko, če je le mogoče, in Črnogorec se ga ne bode lotil.
Ker je žeustvo v Črni gori tako prezirano, zato more vsaka ženska brez razločka svobodno okrog hoditi, kedar hoče in koder hoče, in ni se bati navadno, da bi jej kdo silo delal. " Prestopkov zoper nravnost v Črni gori ni. Sploh pa Črnogorka ne čuti tega preziranja in poniževanja, saj je tega vajena, in če bi se morala vesti kakor ženstvo po kulturnih deželah, tedaj bi se ona na ves glas smejala tej neumnosti.
Tudi oni Črnigorci, kateri so bili na tujem naobra-ženi, drže se stare prirojene navade proti svojim ženam in sploh proti vsemu ženstvu v domačiji, vlalokateri predstavi ženo tujcu, a če jo mora, tedaj se izgovarja: »Oprostite , moja ženka je." Da bi Črnogorec šel na izprehod s svojo ženko, to bi bilo prav smešno, Kakor na primer, če bi avstrijski minister svojo kuharico na izprehod peljal. Toda s časom se bodo tudi te razmere žene do moža spremenile. Pomanjkanje olike je bilo krivo vse do sedaj, da je bila žena črnogorska tako rekoč dekla svojemu možu, in tako prezirana od vseh možakov. Sedanji knez in gospodar črnogorski ustanovil je mnogo šol deških in dekliških, in vsa deca mora v šolo hoditi. Tudi je ustanovil visi dekliški zavod na Cetinju, ki bode gotovo blagodejno uplival na vse ženstvo v črni gori.
V srcu Črnogorkinem plameni iskrena ljubezen do domovine. Kedar sovražnik vdari na Črnogoro, kedar junaki črnogorski uže omagujejo, tedaj se vzdignejo tudi Črnogorke, žene in dekleta in hite pomagat ope-šanim možakom. One kopljejo in nasipajo nasipe, mečejo  kamenje  in   vale  skale  na   nejevernike,  nabijajo
401
puške možem ia bratom, ia če pale mož ali brat, tedaj pograbi Črnogorka puško ia zameni palega, ter gleda, če le more, da ga osveti, ali pa tudi sama pogiue.
Zgodovina črnogorska nam jasno priča, v kolikih prilikah so se skazovale Crnogorke kot junakinje in vdeležnice za obrambo skalnate svoje domovine, vere kristijanske in svobode junaške.