NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA DS II 45 032i, 7 030033109 I / / I f v ■ /■» / ) - \ FRAN RAMOVŠ HISTORIČNA GRAMATIKA SLOVENSKEGA JEZIKA VII. DIALEKTI V LJUBLJANI 1935 ZALOŽILA UČITELJSKA TISKARNA ZNANSTVENO DRUŠTVO ZA HUMANISTIČNE VEDE V LJUBLJANI DELA I. FRAN RAMOVŠ HISTORIČNA GRAMATIKA SLOVENSKEGA JEZIKA V LJUBLJANI 1935 NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA (PREDSTAVNIK FRANCE ŠTRUKELJ) FRAN RAMOVŠ HISTORIČNA GRAMATIKA SLOVENSKEGA JEZIKA VIL DIALEKTI V LJUBLJANI 1935 ZALOŽILA UČITELJSKA TISKARNA H 'J O Vsebina Stran Transkripcija.VII Uvod: o dialektizaciji slovenskega jezika.XI Opis dialektov.1—193 Koroška dialektična skupina.1 Ziljski dialekt.7 Rožanski dialekt.11 Obiiski dialekt.18 Podjunski dialekt.19 Mežiški dialekt.25 Remšniški dialekt.27 Rezijanski dialekt.30 O dialektih na slovenskem jugozapadu.42 Beneško - slovenski dialekti.51 Terski dialekt.53 Nadiški dialekt.56 Briški dialekt.58 Kraški dialekt.61 Notranjski dialekt.69 Slovenski dialekti v Istri.73 Obsoški dialekt.76 Borjanski govor.78 Kobariški govor. 78 Bovški govor.80 Rovtarska dialektična skupina.82 Tolminski dialekt.82 Banjški govor.86 Cerkljanski dialekt . 87 Črnovrški dialekt.92 Poljanski dialekt.94 škofjeloški govor.99 Logaški govor.191 Horjuljski dialekt.102 O slovenskih centralnih dialektih.106 Selški dialekt.HO Gorenjski dialekt.114 Dolenjski dialekt.123 Medijski govor.133 Stran Belokrajinski dialekti.135 Šokarski govor.136 Osrednji belokrajinski govor.137 Privrški govor.141 Kostelski govor.142 O štajerskih dialektih ..145 Bizeljsko - obsotelski dialekt.150 Savinjski dialekt.156 Osrednji štajerski dialekt.160 Pohorsko - koz jaški dialekt.164 Kozjaški govor.168 Severnovzhodna štajerska dialektična skupina.170 Goričanski dialekt.174 Prleški dialekt.177 Prekmurski dialekt.183 Zaključek.195 Stvarno kazalo.197 Besedno kazalo.203 Popravki.205 Zemljevidni črtež Transkripcija. V sledečem opisu slovenskih dialektov sem v glavnem upo¬ rabljal znake, ki so v slavističnih in indoevropskih lingvističnih delih običajni; podroben opis zato ni potreben in podam tu le splošen pregled znakov. 1. Vokali. i, e, a, o, u — e, o — e, d — e, o — 6 Q — , b — znak za psi. polglasnika. 2. Konzonanti. V psi. besedah imajo t, d, ch običajno psi. vrednost; spodaj pa si slede glasovi v vsaki vrsti v tem-le redu: zaporniki, pri¬ porniki, afrikate, likvide, nosniki; 3. Ostali znaki. a: ' pomeni rastoči dolgi poudarek; a: ' pomeni rastoči kratki poudarek; a: ' pomeni rastoči nadkratki poudarek; IX a: " pomeni padajoči dolgi poudarek; a: " pomeni padajoči kratki poudarek; a: " pomeni dolžino; a: ~ pomeni kračino; a: ~ pomeni nazalnost glasu in zloga; /•: o pod sonornimi konzonanti znači njihovo zlogotvornost; ft: _ pod zvenečimi glasovi pomeni pojemanje zvenečnosti tekom trajanja glasov; p': ' nad glasom pomeni, da je glas pridahnjen; ’t: * pred glasom pove, da je mirna artikulacija (pavza) med implozijo in eksplozijo glasu dolga; 'a: ' pred glasom znači slab pridih; i, •: male črke pomenijo šibko artikulacijo, kratko trajanje, prehodnost glasov. y ' • Uvod: o dialektizaciji slovenskega jezika. Majhno je ozemlje slovenskega jezika, ki se je razvil v enega izmed najbolj členovitih slovanskih jezikov. Dve dejstvi more vsak ugotoviti: da je število slovenskih dialektov zelo veliko in da je ta bujna razčlenjenost že dokaj stara. Ze Primož Trubar, ki je hotel s svojo knjigo biti vsem Slovencem umljiv, je mogel napi¬ sati v Evang. Matevsha A 2b: Kadar ta Slouenski Jefig fe poufod glih inu veni vishi ne gouori, drigazhi gouore sdoftimi beffedami Crainzi, drigazhi Coroshzi, drigazhi Shtajerij inu Dolenci tar Be- fiaki, drigazhi Krashouci inu Iftriani, drigazhi Crouati. Seveda pri tem ni mislil samo na leksikalične razlike; fonetičnih se je gotovo tudi zavedal (prim. njegovo nedosledno pisavo za dolgi e); predvsem pa se ta njegova preprosta, a vendar točna izjava nanaša na splošni akustični vtis posameznih dialektov, saj dru¬ gače bi človek skoro ne mogel razumeti, kako je mogel skoro do pike natančno navesti vse osnovne slovenske dialekte; njegovi izrazi nam namreč povedo isto, kar zdaj mi izražamo s besedami, da ima slovenski jezik sedem osnovnih dialektov: gorenjskega (Trubar je pritegnil sem še dolenjskega, kakor se govori po za- padnem in osrednjem Dolenjskem, torej tudi svoj govor; sam pravi dalje: Obtu fmo mi letu nashe dellu vta Crainski Jefig hoteli poftauiti; pri tem je zanj odločala pač da predvsem velika razlika med zapadno in vzhodno dolenjščino), koroškega, štajer¬ skega, dolenjskega, panonskega in primorskega, le rovtarski ni samostojno naveden in si moramo misliti, da je zajet v kraškem. Ni pa se zavedal Primož Trubar samo teh glavnih dialektov; dobro mu je bilo znano, da se govor od vasi do vasi izpreminja; v predgovoru Novega Testamenta I. a 4b-a pove to z besedami „die slovenische Sprache.nicht allein in einem Land anderst, dann in dem andern, sonder offt liber 2. oder 3. Meil, ja auch offt in einem Dorf mit vilen Wortern vnd Accentibus anderst vnd ungleich geredt.“ Njegov izraz „akcent“ vsebuje pač vso ne pobliže določeno različnost in barvenost vsega govora; današnji povprečni izobraženec se pravtako izraža. XII Ortografska vprašanja v začetni dobi slovenskega knjižnega jezika so tudi le odsev velike slovenske jezikovne razčlenjenosti. Spomnimo se samo na predgovor v postili Seb. Krelja, na nje¬ gove ortografske reforme, na odločitve, ki sta jih J. Dalmatin in A. Bohorič v praksi in gramatiki izvedla; tudi pri teh se jav¬ ljajo dialektične diference kakor ei: e za e, u: o za dolgi o, dl: l v participih tipa kradla itd., da ne govorimo o leksikalnih, ki so se jih prvi pisci tem laže in tem bolj zavedati mogli in so nanje opozorili v kratkih diferencialnih slovarčkih (Dalmatinove Mozesove Bukve in njegova Biblija). Hieronim Megiser je v svojem Thesaurus Polyglottus na več krajih priča tega; tudi on navaja predvsem razlike v besednem zakladu (prim. za kranjsko proti koroškemu: zhibele — buzhele I. 101; jermen — remen I. 815; rebra — grod I. 359; Jem, lefim — tofjei I. 648; ne — kar II. 125; Jyd — myr II. 75 itd.), večkrat pa tudi razne fonetične razlike, ki jih mora tudi moderna dialektologija upoštevati za značilne, kakor razliko v razvoju s in » ( dan : den I. 422; dien I. 538; dauri : duri : dueri I. 657; II. 297), v razvoju e ( mleku : mlieko I. 767; lep : liep II. 360), v razvoju začetnega j-(jaiza : aiza II. 186; jufhina : vushna II. 55), izpremembe skupine ta ( iablan : abuon II. 16) in predkonzonantičnega ter končnega -l ( iabelku : Abuuku II. 16; oll : vo I. 243), različnost razvoja, zavisno od akcentskega mesta ( Jestra : fastra II. 538), različno tvorbo števnikov (fhtiridejet: Jhiirired II. 374) itd. Pozneje se vse takšne razlike niso toliko poudarjale, zato pa so se same v praksi uveljavljale; ker je pač tako naneslo, da so skoro vsi pomembni pisatelji bili doma na Gorenjskem, je v knjižni slovenščini pričel prevladovati gorenjski dialekt, to tembolj, ker je tudi kulturno središče Slovencev bilo na gorenjskih tleh. Pa to se nanaša že na kulturni dialekt, ne več na naravne. Jezikovni spomeniki pričajo za to, da se je slovenska dialekti- zacija začela zgodaj. Naš najstarejši pisani vir, brižinski spomeniki izpod konca 10. stoletja, vsaj grafično ne izkazujejo še nikakršnih takih dialektičnih pojavov, ki bi bili res značilni takrat in tudi še danes. V njihovem jeziku je več potez, ki jih srečamo še v današnji koroščini; ker govore tudi zgodovinski momenti nedvomno za to, da je govor, ki nam je v brižinskih spomenikih ohranjen, živel na Koroškem, kaj bi bilo bolj enostavnega, kakor da imamo te poteze že za značilne koroške. Ali če so za današnjo koroščino zna¬ čilne, s tem še ni dokazano, da so bile značilne tudi za koroščino XIII 10. stoletja; šele takrat bi jim smeli to oznako pripisovati, če bi mogli za takratne izvenkoroške govore dokazati, da teh potez niso več imeli. Prav tega pa ne moremo; še manjša po¬ stane verjetnost koroških dialektičnih značilnosti za 10. stoletje, če si pobliže ogledamo dozdevne koroške črte v brižinskih spo¬ menikih : primarni dl nekdaj ni bil omejen samo na ziljski dialekt kakor je danes; modliti nam je zdaj ohranjeno celo samo v štajerskih govorih; venci je lastno tudi vsem primorskim dia¬ lektom, enako tudi kontrakcija tipa moja > ma, ki jo moremo posredno dokazati tudi za osrednja slovenska narečja; nosnika q , g, če sta tudi še tako različno grafično podana, prav z ni¬ čemer ne kažeta na kako značilno koroško razvojno tendenco. Jezik brižinskih spomenikov dopušča samo to-le oceno; v ohra¬ njenih spomenikih izkazani jezik ni enoten; ta neenotnost pa ni odsev dveh različnih dialektov (krajevne diference), marveč dveh časovno različnih razvojnih štadijev, kajti vsaka neenotnost kaže razmerje starejše jezikovne oblike do mlajše ali pa narobe (dl : /; moje : me; jego : jega itd.); s tem seveda ni rečeno, da je vsakršna krajevna razlika nedopustna, a vezana je vendarle na območje istega dialekta, za naš primer na koroščino; starejši štadij je prepisan iz predloge, iz mlajšega pa odseva govor prepisovalca; oni se je naučil slovenskega jezika v tem kraju, ta v onem, oba na Koroškem, pa ne ob istem času. Brižinsko dl imeti za ziljsko potezo, /pa — recimo — za rožansko ali podjunsko, za to nismo upravičeni; današnje stanje še ni nikakršen dokaz za to, da je tudi v 10. stoletju bilo tako kot je danes; moremo domnevati, da je neki slovenski govor na Koroškem v teku 10. stoletja asi¬ miliral dl > / in ta dva štadija, izvorni in zaključni, sta po raznih predlogah in prepisih izkazana tudi v ohranjenem primerku. Nič ni v jeziku brižinskih spomenikov takega, kar bi ne bilo ali splošno slovensko ali pa vezano s prvotno slovenščino; nič ni v njem tipično koroško-dialektičnega. Seveda s tem ni rečeno, da velja za vse slovenske govore 10. stoletja isto. Jezik alpskih in kraških Slovanov se je v času od priselitve do konca prvega tisočletja raz¬ vijal ne le v isti smeri in s tem izobraževal in oblikoval svojo samo¬ stojnost v krogu slovanskih jezikov, marveč se je obenem in sproti že usmerjal v različne dialektične razvoje. To je po na¬ ravi jezikovnega razvoja samo po sebi umljivo, čeprav tega z jezikovnim gradivom iz teh dob ne moremo dokazati. Več kot verjetno je na primer, da sta se zastopnika q in g, v in b, e itd. XIV glasila v koroščini 10. stoletja drugače kot v dolenjščini; današnjo razliko kor. o, e; e; id proti dol. uo, ie; a; ei bi mogli za 10. sto¬ letje izraziti nekako takole: p, e; a; e proti o, e; a, e; ali z gra¬ fiko brižinskih spomenikov je tako prvo, kot drugo približno podano. Iz poznejših slovenskih jezikovnih spomenikov, nekako 400 do 500 let mlajših, pa nam odseva že vsa današnja dialektična pestrost: v prisegah kranjskega mesta bereš gorenjščino, v stiškem rokopisu dolenjščino, v beneško-slovenskem rokopisu iz zadnjega desetletja 15. stoletja beneško slovenščino itd. Bilo bi napačno, če bi od¬ merjali slovenski dialektizaciji dobo prvih pet stoletij tega tisoč¬ letja. Res je verjetno, da so se v alpski slovenščini najprej razvili tisti pojavi, ki so svojo kal imeli že v praslovanščini; njihov razvoj je bil nekako dovršen do 11. stoletja in zato, ker je bila dispozi¬ cija za to razvojno smer praslovansko-dialektična, imamo iste razvojne rezultate v vsi alpski slovanščini, v vseh slovenskih dia¬ lektih. Ob postajanju slovenske jezikovne individualnosti pa so bili spočeti zametki za nove razvojne smeri; ti zametki so se razvijali včasih morda celo bolj hitro kot praslovansko-dialektični, od katerih so se razlikovali po tem, da so si razvojni radij šele pridobivali, dočim je bil onim že dan, latenten vsi podedovani jezikovni osnovi. Ta radij pa so določevale prilike nove domo¬ vine. Da so ti novi pojavi časovno mlajši po spočetju in večinoma po končnem rezultatu, je samo po sebi umljivo; ni pa med prvimi in drugimi nobenega preloma ali zareze, zato tudi ne smemo kaki, če še tako približno odmerjeni dobi pripisovati dialektiza- cije slovenskega jezika. Alpska slovanščina t. j. en praslovanski dialekt, ki je v sebi tudi že imel raznolikosti dialektičnega značaja, se je od vsega početka (od 6. stoletja dalje) razvijal tako, da so nekatere inovacije zajele vse njegovo ozemlje, druge, spočete že v novi domovini, pa so si mogle osvojiti samo posamezne pre¬ dele; prav te so osnova današnjih dialektov. Vprašati se hočemo najprej, ali moremo ugotoviti, da je jezik alpskih Slovanov že v 6. stoletju imel kake dialektične raz¬ like. Kar nam je sporočenega jezikovnega gradiva v dobi od 6. do 10. stoletja in oblika, v kakršni nam je to gradivo podano, nas pravzaprav silita k mnenju, da gre za enotno jezikovno osnovo: ne bi mogli navesti niti enega primera, kjer bi imeli izkazano razliko v vokalizmu in akcentuaciji, tudi ne v konzo- nantizmu (pa recimo, da bi tu diferenca dl: l že od vsega početka XV bila podana, čeprav tega dokazati ni mogoče), še manj v obli¬ kovnem sestavu. To pa ni še nikakršen dokaz za enotnost alpske slovanščine; gradiva je vse premalo, njegova sporočena oblika je kaj približna. Pa tudi ne glede na vse to vemo iz form danes živih govorov in jezikov, da o kaki idealni enotnosti jezika sploh ne moremo govoriti; kar velja za danes, to je veljalo tudi nekdaj in vselej; zgodovina jezikov nam je priča tega. Ce govorimo in če smo takorekoč prisiljeni govoriti o enotnem alpsko-slovanskem jeziku, tedaj se zavedamo, da sprejemamo za njegovo prvotno dobo ta in ona lingvistična dejstva, lastna vsem govorom tega jezika, vemo pa tudi, da nam ni jasno, v kakšni časovni relaciji so si ta dejstva med seboj t. j. ne vemo, kdaj se je začel slovenski jezik, ne kdaj se je nehal praslovanski, z drugimi besedami: ni termina ne za eno, ne za drugo, ker je živi govor v stalnem formiranju in diferenciranju. Vzemimo za primer skupino tort-; znano nam je, da se je ta skupina v slovanskih jezikih različno razvijala; vemo tudi vsaj približno, kdaj je nova oblika nastala (v 8. ali 9. stol.); ali naj rečemo, da je to dejstvo še praslovansko- dialektično, eden znakov, ko se prvotna enotnost pričenja dro¬ biti? Mnogi imajo to za praslovansko diferenciacijo, drugi stavijo te pojave že v samostojno razvojno dobo posameznih slovanskih jezikov. S tega ali onega vidika imajo oboji prav, le da vsak praslovansko dobo in enotnost malo različno pojmuje. Eno je prav gotovo že praslovansko, to namreč, da je že v praslovan- ščini bila nastala situacija, ki je nujno zahtevala, da se oblika tort- izpremeni. Zato smemo ta pojav, ki sega po svoji nujnosti v praslovanščino, čeprav je po svojih rezultatih zajet v razvoj posameznih slovanskih jezikov, smatrati za praslovansko ute¬ meljen; tako moramo presojati tudi še marsikak drug pojav (na primer razvoj t in d', asimilacijo dl > /) in nič drugačno ni raz¬ merje med rekonstruirano prvotno slovensko obliko in odgovar¬ jajočimi slovenskimi dialektičnimi formami. Pri tem ni važno, ali je vzrok razvoja znan, umljiv in razložljiv. Celo pri tistih lingvi¬ stičnih pojavih, ki jih običajno imenujemo brezpogojne, moramo suponirati postanek take situacije, ki je nujno zahtevala razvoj v izkazani smeri, čeprav je morda vedno ne moremo točno ozna¬ čiti in za njo ne najdemo zaznatnih znakov. Ce govorimo na primer o razvoju e-ja v slovenščini, nam je čisto jasna zavisnost od kvantitete in akcenta; ugotoviti moremo: a) v dolgih zlogih e ali ei; b) v kratkih z ali d in podobno. A že diferenca e proti XVI ei zahteva, da ugotovimo neko neznano zavisnost širšega obsega: opišemo jo s tem, da imamo e tam, kjer je ves govor dobil pala- talen karakter, hitrejši potek, tendenco h krajšanju izrazitih dolžin, ei pa tam, kjer je ves govor postajal zategel, počasen in je iz¬ biral nižje vokalične variante s tendenco do indiferentnega gla¬ sovnega karakterja v splošnem. Tako zavisi tudi e > e : ei od cele vrste govornih nujnosti. Enoten alpsko-slovanski jezik, kakršnega imamo pri naših študijah v mislih, torej ni nikdar eksistiral kot vezan na neko določeno dobo in znano ozemlje. Kadar govorimo o njem, se zavedamo, da je to izraz za daljši jezikovni razvoj, ki se je vršil v prvih stoletjih po naselitvi Slovanov v Alpah in na Krasu. Po raziskovanjih rekonstruirane oblike ne spadajo vse v isto dobo; one predstavljajo le skupno izvorno obliko za vse slovenske dia¬ lekte, ta pa je bila zdaj in tu mlajša, drugič in tam pa starejša. Razvojna epoha prvotne alpske slovanščine, tako pojmo¬ vana, je imela v sebi že različnosti med posameznimi govori. Nekatere moremo skoro dokazati ( dl: 1), pri drugih nam pa pri¬ merjanje odgovarjajočih si faktov v posameznih dialektih daje možnost, da zgodnjo razliko slutimo. Ta je bila sprva majhna, zato jo moremo ugotoviti šele potem, ko je različna razvojna smer rodila povsem različne končne rezultate. Čas je komaj zaznatne diference razmikal čedalje bolj, nove prometne zveze in možnosti, dane po naravi in ureditvi, pa so dajale novim pojavom nove smeri in jim določevale nove obsege; nastajala je čedalje bolj občutna in izdatna razlika med posameznimi deli; stara, kolikor toliko enotna jezikovna oblika je dobila na več krajih samostojno razvojno smer, ki vodi do posameznih slovenskih dialektov. V čem se je ta samostojnost izražala? V tem, da je tu ves govor, način artikuliranja in prednašanja, postajal dru¬ gačen kot tam; da je ta različni način zahteval samosvoje izpre- minanje vokalov in tudi konzonantov, posebno zložno, besedno in stavčno intonacijo; šele v drugi vrsti pridejo v poštev tudi morfološke, sintaktične in leksikalične posebnosti. Po drugi plati pa se samostojnost izraža še v pojavih, ki jih je dialekt obdržal neizpremenjene, dočim jih je drugi izpremenil. Tako se v vsakem govoru staro menja z novim; v tem pogledu (na primer leksi¬ kalnem, oblikovnem) more isti govor biti zelo arhaičen in kon¬ servativen, v onem (glasoslovnem, akcentskem) pa zelo mlad, daleč razvit ali narobe in podobno. XVII Iz obsega takih dialektičnih inovacij, mlajših kakor tudi zgodnjih, ki so se razprostrle po dokaj obsežnem ozemlju, moremo sklepati, da se lega posameznih osnovnih dialektov bistveno ni nič izpremenila. Ob robovih je število medsebojnih stikov Sča¬ soma, ko se je prebivalstvo pomnožilo in si je z novimi naselitvami zveze ugladilo, naraslo; nastajale so nove enote, v njih zopet novi samostojni razvoji, novi, manj obsežni dialekti, ki pa niso zabrisali starih zvez med sosednjimi osnovnimi dialekti. Po teh zvezah je vsak dialekt tako tesno zvezan s svojimi sosedi in člen je s členom tako sprijet (zdaj se zveza kakega pojava zrahla in preneha, zato pa prično spajati drugi pojavi), da postane variacija občutno zaznatna šele na večjo razdaljo. To zmanjšuje vsaj deloma pomen posameznih pojavov za značilnost dialektov, ki se kaže bolj očitno — čeprav je to težje opisati — v melodiji, ritmu, tempu, arti- kulacijskem načinu itd., skratka v splošnem akustičnem vtisu. Celotnost, na ta način s skupnimi zvezami in menjajočimi se zapleti dograjena, je le tu pa tam ali zares ali pa le navidezno raztrgana. Skoro ob vsem vzhodnem robu slovenskega ozemlja opažamo delne motnje, ki so nastale zaradi poznejšega, po sili sproženega gibanja starega stanovništva in pritoka novega pre¬ bivalstva iz južnih neslovenskih pokrajin. Ce se je to gibanje vršilo v starih dobah, se je do danes organična zveza s sosednjimi dialekti takorekoč popolnoma vzpostavila; v vzhodnem delu Slovenskih goric nas pa vendar na prvi mah začudi, da sta izoglosi o > ou in dolgega e > ei, ki zajemata ozemlje osrednjega Štajerskega in Prekmurja, po prleškem o, e pretrgani; iz tega dejstva nujno sledi, da se je moral prleški dialekt v to lego vriniti (gl. str. 146). Kljub temu pa je med govori v zapadnem in vzhodnem delu Slovenskih goric in Prekmurja toliko skupnih vezi, da moramo vse te govore smatrati za eno višjo enoto, sredi katere leži prav prleški dialekt; vršila so se torej med njimi močna izenačevanja, zdaj s te, zdaj z one strani, vendar niso mogla zabrisati in poenoličiti takih razlik, kakršne so izkazane v današnjem nasprotstvu ou, ei : p, e. Kjer¬ koli pa se je organska enota porušila v mlajši dobi, tam do danes čas še ni mogel tujega asimilirati z domačim; v takih predelih imamo mešane govore (na prim. v Beli Krajini, deloma v severni Istri), formiranje raznolikih in raznorodnih pojavov v enorodno sestavo se še stalno vrši. Na izoglosnih robovih je tudi mešanje možno. Lep primer za to nam izkazuje pri razvoju dolgega za¬ stopnika za in b bizeljski dialekt, na čegar ozemlju se vrši n XVIII preplavljanje a-jevske plasti z e-jevsko (gl. str. 150). — Druge vrste motnje pa so le navidezne; tako je na prim. podjunsko narečje na Koroškem po vsem svojem sestavu organski vmesni člen med rožanskim, obirskim in mežiškim, ima pa za nekdanja in b v zdaj dolgih zlogih isti refleks kot dialekti na Kranjskem in Primorskem in ne onega, ki ga imajo vsi koroški in štajerski dialekti; lega podjunskega dialekta je v e-jevskem pasu in od a-jevskega ga loči nele naravna ovira Karavank, marveč tudi še ozemlje obirskega dialekta. Ni težko dognati, da tu ne gre za isti pojav in tudi ne za paralelen razvoj; le današnji rezultat je isti, razvoj pa je različen in po razvoju je podjunski pojav vendarle v zvezi z e-jevskim pasom, kajti kranjsko-primorski dan je nastalo iz starejšega d@n, dan (kakor shrv. dan), podjunsko pa iz skup¬ nega koroško-štajersko-kajkavskega dan, den, den, d r dn. — Para¬ lelni razvoji posameznih pojavov v geografsko ločenih predelih pa enotnosti ne motijo, kadar je paralelnost očitna in v skladu s celotnim razvojem; nič nas ne moti dejstvo, da ima tudi južni notranjski in severni istrski pas enakšno palatalizacijo velarnih konzonantov kakor gorenjščina in koroščina, ali da imamo ak- centski premik oko > oko v treh med seboj ločenih predelih: v Reziji in na Zilji, na vzhodnem Koroškem in sosednjem zapadnem Štajerskem in pa v Poljanski dolini. Vsakršna drugačna neskla¬ dnost se kaj hitro izkaže kot tuja primes (na pr. delni tolminski i < e v Bohinju; otoki z ua < la po Dolenjskem). Izoglose, ki na ta ali oni način motijo ubrano medsebojno povezanost slovenskih dialektov, so pravzaprav tudi svoje vrste dokaz za to, da se prvotna lega osnovnih dialektov ni nič izpre- menila. Moramo si zastaviti le še eno vprašanje: ali niso zgoraj omenjene, sicer ne velike, a vendarle nekakšne razlike v prvotni alpski slovenščini nastale pravtako zaradi kakega novega pritoka v še starejši dobi; tak pritok bi bil možen iz balkanske slovanščine. Zapeljivo je, ako bi si najpomembnejše zgodnje razlike kakor na prim. dl: l, e : £ za e in S : a za ■&, b razlagali na sledeči način. Alpske Slovane je pripeljal v novo domovino oni dotok, ki se je iz zakarpatske praslovanske zemlje razlil čez zapadni del Karpatov in čez Donavo v Panonijo, od koder se je v drugi polovici 6. stoletja — po odhodu Langobardov v Italijo — pognal v Alpe in proti Krasu; člani tega severnovzhodnega (z današnjega slovenskega ozemlja gledano) dotoka so govorili dl, njihova z>, & sta bila artikulirana malo bolj spredaj in malo nižje kot na pr. XIX b in h v solunski slovanščini in njihov e je bil najbrž bolj napeto tvorjen kot e v govoru balkanskih Slovanov; zato v dialektih, ki jih govore potomci članov tega dotoka, še danes dl, e < in b ter e za e. Poselili so vso slovensko zemljo, najbolj na gosto alpske doline. Nekaj desetletij pozneje pa je proti zapadu pro¬ dirajoči tok balkanskih Slovanov gosteje obljudil vzhodne predele današnje Slovenije; njihov jezik je imel že -Z- ali pa je vsaj tako artikuliral skupino dl (gl. Hist. gram. II. § 110), da se je v kratkem morala razviti v -Z-, glasovi &, & in e so pa imeli malo drugačno artikulacijo, kakor smo gori označili. Kjer je prevladal ta tok, tam so se tudi njegovi glasovi ■&, &, e obdržali. Odslej sledeči razvoj je deloma izobraževal to, kar je že podedovana jezikovna osnova zahtevala, deloma pa je čisto nov, samostojen. Samostojna je bila na prim. tendenca, da se in & drug drugemu približata in da sovpadeta v en sam glas; i tu i tam se je ta tendenca uveljavljala, a prvotna artikulacijska raz¬ lika je za to vseeno ostala in se nam končno izkaže kot razlika e : a; ker sta se oba tokova ob dotikalnem pasu preplavljala in ker so radij jezikovnim novostim določevale nove prometne zveze, se ozemlje novo izobraženega nasprotja e : a ne krije z ozemljem starega nasprotja 'a, '■& > 'a proti b', •&' > d'; ti sunki sem ali tja pa vendar ne motijo toliko, da ne bi smeli reči: balkansko-slovanski d' > a se je razširil po govorih gorenjščine (ki takrat ni segala tako daleč na zapad kot danes), rovtarščine (vzhodni rovtarski govori so bili dobri posredovalci) in preko notranjščine v pri¬ morsko narečje, alpsko-slovanski 'a > d pa si je pridobil vse šta¬ jerske govore. Stara razlika med obema e-oma je pravtako ostala; ker pa je bila za uho bolj zaznatna kot ona med 'a in a', starih meja ni mogla prekoračiti. Skupina dl proti Z ali dl je danes potisnjena v skrajni severozapadni kot; vemo pa, da je na primer j ob koncu I. tisočletja še skoro vse ozemlje severovzhodnega toka obvladala; deloma jo je izpodrinil južnovzhodni Z (posebno lahko se je to moglo izvršiti, če in dokler se je govorilo dl), deloma pa so dialekti v samostojnih razvojih izvršili asimilacijo dl > l. Dočim je pri e prvotna razmejitev skoroda stara, je bil pri % in b govor zapadnega dela prvotnega toka vplivan po južnovzhodnem, ki je pa v vzhodnem pasu prvotnega toka podlegel njegovemu vplivu, pri dl pa je južnovzhodna inovacija ščasoma povsod zma¬ gala. — Na ta način bi imeli v slovenskih dialektih trikrat opravka z vplivom balkanske slovanščine ali — če rabimo ime njenega n* XX današnjega potomca — srbohrvaščine; najmlajši je izkazan v mešanih dialektih Bele krajine (16. stoletje), starejši v posebnostih prleškega dialekta (10. stoletje), najstarejši (7. stoletje) pa v dife¬ rencah, ki so zdaj dialektičnega značaja in predstavljajo podaljšek enakšnih srbohrvatskih (balkansko-slovanskih) izoglos, oziroma se alpsko-slovanske nadaljujejo na današnjem shrv. jezikovnčm ozemlju. Osnovna slovenska dialektična razlika je jasna: severno- zapadni govor ima: '■&, 'e = e in dl-, južnovzhodni pa 'd in dl ali l; današnji izraz je (ne upoštevam tukaj geografskih pre¬ maknitev) točen odsev starega: d (e), e in dl proti a, e in l; če hočemo podati le splošno to, kar nam pove razmerje obeh zadev¬ nih vokalov, moremo reči, da je severnozapadni govor artikuliral vokale bolj napeto, bolj spredaj (palatalni karakter), južnovzhodni pa ne (indiferentni karakter). Gre le za to, ali se je ta razlika šele na slovenskih tleh pojavila kot dialektična, ali pa je to nastalo zaradi tega, ker sta se dva deloma že različna psl.-dial. tokova, eden s severa, drugi z juga, na ozemlju današnje Slovenije zopet združila. Čeprav je prvo povsem možno, tudi drugega ne moremo imeti za nemožno. V tem drugem primeru moramo pa še prav posebe upoštevati aree posameznih refleksov za e v vsi južni slovanščini; od zapada proti vzhodu imamo: 1.) ozke reflekse (e, le, ije, i) v severnih in zapadnih slovenskih dialektih, v čakav- ščini (računam s prvotnim prostranim čakavskim ozemljem tja do reke Bosne), v hercegovskem in zetskem dialektu; 2.) širok refleks e (lokalno je širokost različno velika) v južnovzhodnih slovenskih dialektih, v kajkavščini in vsi vzhodni štokavščini (sremsko-šuma- dijski, kosovsko-resavski, timoško-prizrenski dialekt), v severni Makedoniji in v zapadnih bolgarskih dialektih; 3.) izredno širok d, 'a, e a v južni Makedoniji in v vzhodnih bolgarskih dialektih. Slovenska pasova za e sta torej organska podaljška shrv., oni z e-jem čakavskega, ta z e-jem pa kajkavskega. Ker ima e za seboj daljšo razvojno pot in ker je bil ves južnoslovanski zapadni rob po¬ seljen s prvimi t. j. z najbolj zgodnimi slovanskimi tokovi, bi mogla razlika e : e vendar izkazovati časovno različne dotoke. Končno je z vsem tem rečeno le to, da je omenjena razlika eksistirala že v 7. stoletju in da ne datira šele, postavim, iz 9. stoletja. Takemu nazoru pa se odločno upira dejstvo, da imamo za današnji e-jevski pas v dobi do 10. stoletja izkazano romansko in bavarsko substi¬ tucijo slovanskega e z jasnimi širokimi glasovi in obratno. Gre torej za organsko razvito južno-slovansko dialektično potezo, ki XXI ni omejena samo na slovensko zemljo, marveč je njen značaj tak, da je pomembna kot slovenska in kot srbohrvatska dialektična poteza, ni pa značilna niti za slovenski, niti za srbohrvatski jezik. Skratka moremo torej reči, da se je govor alpskih Slovanov, ki je bil eden iz praslovanskih dialektov ter je imel v sebi šele neznatne in subtilne različnosti, razvijal v sledečih epohah tako ; kot se razvija vsak govor, da nastajajo namreč v njem poleg takih inovacij, ki zavzemajo vse njegovo ozemlje, tudi take, ki se razgrnejo le čez različne dele tega ozemlja; s časom je rasla ta diferenciacija in njen sedanji stadij nam je izkazan v današnjem razvojnem stanju slovenskega jezika, v današnjih dialektih. Bilo bi dovolj, če bi le ta štadij fiksirali, opisali. Ker pa so med posameznimi predeli nastajale prav posebne relacije, tu druge kot tam, nam opis sam še ne bi povedal, kako in zakaj je da¬ našnja dialektična slika nastala; treba je v ta opis vzeti tudi te relacije, jih posebe označiti in obrazložiti, treba je opis tako podati, da ima nek notranji vrstni red, smisel in pojasnilo. Preden pa načnemo vprašanje klasifikacije slovenskih dialektov, si hočemo ogledati, kaj se je doslej o tem menilo. Pojmi o slovenskih dialektih so v slavistični znanosti prav do današnjih dni bili vse prej kot jasni. Kdor je že o njih go¬ voril, ni storil več kot to, da je ta ali oni dialektični pojav bolj s poudarkom omenil ali pa se je zadovoljil z golim naštevanjem nekaterih, včasih kar poljubno izbranih izoglos in pa s približno lokalizacijo. Jernej Kopitar je v svoji gramatiki (str. 457) govoril o dveh dialektih slovenskega jezika; v enem govore za nekdanjo skupino ta zdaj zua, v drugem pa la („und zwar gehort das Windische in Karnten zum Oberkrainischen, das in Untersteyer zum Unterkrainischen Dialekt"). Čeprav na osnovi drugega pojava, je tudi Miklošič, Vgl. slav. Gram. I 2 . 310, razlikoval v glavnem le dve narečji: vzhodno in zapadno; v vzhodnem so vsi govori, ki imajo za dolgi e zdaj e, ei, v zapadnem pa govori z je, i iz enakšnega e (če hočemo to nasprotje podati v najbolj značilni obliki, ga izrazimo z ei : /e; Miklošičevo mnenje, da spada tudi dialektični refleks e v isto razvojno linijo kot ei, je napačno; fiziološko-fonetični razlogi dopuščajo e, ki je tudi v geografskem pogledu vezan na sosede z refleksi iz /e-jevskega razvoja, le kot štadij tistega razvoja, ki se tupatam izkaže z refleksom /e, glej Fr. Ramovš, ČJKZ VI. 11—13). Zopet drug pojav, ki je dal dia¬ lektom tudi drugačno geografsko lego, je upošteval V. Oblak, XXII Arch. f. slav. Phil. 16, 163; oziral se je na zastopstvo KflbiH npHXOA'b OTJinnaeTcsi orb ,apyraro H JIH BbirOBOpOMTb H'feKOTOpbIXT. 6yKB"b, HJIH ynOTpe6jieHieWb T'fexi> hjih £pyrHXT. CJiOB-b. Be3-b comh^hIh, cie pa3Hoo6pa3ie Hap-fegiH He ;ib3a oSflCHHTb BJiiflHieM-b gy>iKeTCH, 6bi.no BJiiHHie ( He/tocTaraa HapoAOHacejieHin h npoMbiuuieHoc™, HeAocTaTKa c6jih- jKeHin Me>KAy pa3HbiMH nacraMH Hapojta: noifb sthmtj OTpHpaTe- JlbHblM-b BJliHHieMTj H3bIK-b JierKO MOrb pa3BHBaTbCH BT> CBOeft Mejio,ain h rapMOHiH bt> o/tHOM-b M-bcrfe t3kt>, B-b flpyroM"b HHane; BpeMH yKpbnjiH^o, y33KOHHJio MhcTHbiH oTJiHMin — h eme He ycn-fe.no, B-b c.n-fe,acTBie pacnpocipaHeHin npoMbniuieHOcra h TOp- tobjih, CTepeTb Hx-b, a TOJibKO Koe-i\n,-fe CM-fema.no. Sreznjevski govori v svoji razpravi o 18 dialektih; razlikoval in porazmestil jih je takole: 1.) dolenjski v dolini Krke do Save -L XXVI in še onkraj Save na Štajerskem (savinjski dialekt je pritegnjen k dolenjskemu); 2.) gorenjski v savski dolini od Radovljice do Ljubljane; 3.) notranjski na jugu od Ljubljane proti Istri in od Cerknice proti zapadu po vsem južnem Goriškem; 4.) belo- krajinski; 5.) cerkniško - ribniški; 6.) vipavski; 7.) idrijski; 8.) tolminski; 9.) bohinjski; 10.) bovški; 11.) slovinski pri be¬ neških Slovencih; 12.) rezijanski; 13.) ziljski; 14.) rožanski; 15.) zabelski v Podjuni; 16.) štajersko-koroški na levem dravskem bregu od Velikovca do Maribora; 17.) dravsko-murski v Slo¬ venskih goricah in 18.) ogrsko-štajerski v Prekmurju in odtod v južni smeri do Save (t. j. kajkavsko narečje shrv. jezika). Seveda se je Sreznjevski zavedal, da je njemu znano gradivo še vse preveč luknjičavo in nezadostno; večkrat je tudi pojave napačno pojmoval in njihovo pomembnost nepravilno cenil. Globlji vpogled je imel le v malo število dialektov, tako predvsem v gorenjskega, dolenj¬ skega, rezijanskega, v koroška narečja in v prekmurščino. Geo¬ grafska razprostranjenost tega ali onega dialekta je le približna, dostikrat napačna, to predvsem zato, ker se na relacije in na sorodstvena razmerja med posameznimi dialekti ni zadostno oziral (že iz zgornjega pregleda moreš sprevideti, kake osnovne pogreške vsebuje, če na prim. šteje savinjski dialekt k dolenjščini, od katerega pa odtrga cerkniško-ribniški govor t. j. zapadno in osrednjo dolenjščino; kraški in notranjski govor sta zajeta kot enota; najmanj so mu bili znani štajerski dialekti). Kar navaja za značilnost dialekta, ni vedno res značilno, ker ni izraz samo¬ stojnega razvoja ali pa ne predstavlja pomembne zveze s sosednjimi govori. Kjerkoli je poskušal točneje opredeliti medsebojno razmerje dialektov, mu je tak poskus izzvenel več ali manj v nazoru, da gre za mešane dialekte. Tako delno poznavanje gradiva in ne¬ zadostno znanje historičnega razvoja je seveda pripomoglo, da je Sreznjevski nekatere maloobsežne lokalne govore imel za glavne dialekte, ki zanje pravzaprav ni vedel. Možno pa je, da se je sam zavedal tega; za to bi govorilo posebno še dejstvo, da je kmalu potem (zopet v Zurnalu I. 1845., str. 150) v razpravi o primerjalnem glasoslovju slovanskih jezikov omenil za slovenski jezik samo 8 dialektov in sicer: gorenjskega, dolenjskega, bene¬ škega, rezijanskega, ziljskega, podjunskega, štajerskega in prek¬ murskega; ostale je najbrž imel za podnarečja teh osmih. Čeprav se je s številom 8 močno približal številu osnovnih slovenskih dialektov, je vendar ta druga delitev pogodila bistvo slovenske XXVII dialektične razčlenjenosti mnogo slabše kot prva, saj nima no¬ benega (čeprav samo lokalnega) zastopnika rovtarske dialektične skupine in najbrž tudi ne štajerske (kajti iz primere s prvo sledi, da je pod imenom „štajerski“ treba misliti na obdravske govore, predvsem na dialekte v Slovenskih goricah). Ne glede na vse te in take pomanjkljivosti pa moramo smatrati Sreznjevskega sliko za najbolj izrazito, v koncepciji pravilno, v refleksu pa še zelo megleno, bledo. Delitev slovenskih dialektov, ki jo je podal Florinski v svojih Lekcijah po slavj. jaz. (1894) str. 505—524, je zgrajena na osnovi Sreznjevskega. Ker je mogel uporabiti že nekaj novejših dialek¬ tičnih opisov, je zato njegova delitev popolnejša in boljša. Pregled pa ni nič pridobil, da, še bolj medel je; očitna je težnja, da spravi obe števili, ki ju je našel pri Sreznjevskem, t. j. 18 in 8, v takšno razmerje, da bi eno izražalo glavne dialekte, drugo pa podnarečja. Iz tega se je Florinskemu rodila takale razvrstitev slov. dialektov: 1.) dolenjski dialekt) (sem spada tudi še savinjski) z dvema govo¬ roma: ribniško-cerkniškim in belokrajinskim; 2.) gorenjski, ki se razprostira tudi po severnem Goriškem, s šestimi govori: idrijskim, tolminskim, cerkljanskim, preddvorskim, bovškim in bohinjskim; 3.) notranjski z dvema govoroma: vipavskim in kraškim; 4.) ko¬ roški s tremi govori: ziljskim, rožanskim, podjunskim; 5.) rezi¬ janski; 6.) beneški; 7.) štajerski in 8.) ogrsko-slovenski. Tako se število vseh govorov močno približa številu prve delitve Srez¬ njevskega in tudi popis dialektov je posnet po njem; ostala dopolnila in uvrstitev novih govorov je kar mehanično pri¬ taknjena po novejših, do takrat objavljenih študijah Baudo- uina de Courtenaya (cerkljanski in bohinjski govor), Valjavca (preddvorski), Streklja (kraški), Vraza in Scheinigga (koroški dialekti). Glede karte slov. dialektov, ki jo je objavil L. Tesniere v svoji knjigi Atlas linguistique pour servir a Petude du duel en slovene 1925, štev. 1. in predstavlja v barvah šest različnih oblasti (1. kranjsko, 2. primorsko, 3. koroško, 4. štajersko, 5. beneško, 6. prekmursko), je treba povdariti, da avtor te karte ni morda hotel s tem kakorkoli že označiti razčlenjenost slovenskega jezika, marveč je le grafično prikazal ozemlje najvažnejših in glavnih po¬ krajin, po katerih se običajno tudi glavna narečja imenujejo, ne glede na to, v koliko se eno krije z drugim. Namen te karte XXVIII je bil le ta, da najde v njih oni bralec, ki v slovenistiko ni po¬ drobneje posvečen, potrebno geografsko orientacijo (gl. Revue des etudes slaves XI. 272). Že sproti smo nekajkrat poudarili (prim. še Fr. Ramovš, Slovenački jezik, Narodna enciklopedija SHS, IV. 192—208 in Dialektološka karta 1931), da problem klasifikacije slovenskih dialektov ni mogel biti rešen, ker so bila narečja premalo znana in ker je bila zgodovina slovenskega jezikovnega razvoja še vse preveč temna. Dialekti so posledica razvoja, ki ga je jezik v pre¬ teklih dobah doživel in ga stalno doživlja; čeprav so oni torej le nekak znak, zunanji izraz vsakemu jeziku lastne nestalnosti, jih je pa kot celoto možno pojmovati le tedaj, če nam tudi ta jezikovna nestalnost, diferenciranje, razvoj ni neznan. Smiselno prikazo¬ vanje načina tega razvoja v fundamentalnih obrisih nam more življenje jezika ponazoriti; da nam vsaj približno sliko o tem, v čem se je jezik razvijal in kako so se njegove novosti razširjale in porazmestile, kako je jezik v sebi razvil vse polno različnosti — po običaju rečemo dialekte. Kaj je „dialekt“, to ni tako lahko določiti, kajti vemo, da dialektov s trdno določenimi mejami sploh ni. Če bi na primer cela vrsta jezikovnih pojavov zajemala popolnoma isto ozemlje, bi smeli reči, da je na tem ozemlju ta in ta dialekt; vendar moramo tudi v takem primeru upoštevati, kakšno je razmerje glede onih pojavov, ki niso samo na to ozemlje omejeni; dalje je pri teh i pri onih pojavih treba oceniti njihovo vrednost, po¬ membnost, povezanost z vso jezikovno sestavo. A takih primerov, dobesedno vzeto, ni; črte, ki označujejo meje pojavov, na vse možne načine teko; zdaj se križajo, zdaj se spremljajo, zdaj odhite daleč proč v to ali ono smer, pa se zopet vračajo in njihov nadaljni potek je zopet pravtako nepreračunljiv. Se celo pri takih pojavih, za katere moremo določiti isti vznik, opazimo, da je nji¬ hova razširjenost različna; tako je na prim. jasno, da so velarni konzonanti k, g, X zaradi iste notranje glasovne zavisnosti, iste jezikovne nujnosti, prišli na Koroškem, na Gorenjskem in Tol¬ minskem v č, j, š, vendar pa area ni za vsak glas ista: area za č < k se ne krije z ono za j < g in ta zopet ne z ono za s < z; dalje vidimo, da se linija za to palatalizacijo vobče proti vzhodu lomljeno izgublja tako na spodnjem Gorenjskem kot na vzhod- XXIX nem Koroškem; ali je analogija sproti zadušila palatalizacijske rezultate, ki so se samo še v nekaterih besedah obdržali, ali pa je prometno gibanje zaneslo te besede tudi še na ozemlje izven palatalizacijskega okrožja — gre potem le še za relikte ali dia¬ lektične izposojenke. Ali drug primer: refleks a za in & v dolgih zlogih je v mnogih besedah prekoračil svojo normalno vzhodno mejo in ga najdemo še v savinjskem dialektu,' na Bizeljskem pa se bije boj za nadvlado štajerskega e-ja. Ce torej niti za posa¬ mezne pojave ni vedno možno govoriti o trdnih, določenih mejah, kaj naj nam služi za mejo dialektov? Čeprav se vsega tega za¬ vedamo, vendar ne smemo poudarjati samo enega in s pretirano točnostjo prezreti vse drugo. Vzemimo enostavno primer: ali eksi¬ stira v nepreglednem 'številu različnih slovenskih govorov go¬ renjski dialekt ali ne? Odgovoriti moramo, da eksistira; ni tu potem najbolj važno to, da povemo kje, v katerih vaseh eksistira, marveč to, da eksistira; če pa eksistira, moremo tudi določiti, zaradi česa eksistira t. j. določiti moremo tiste pojave, ki ga v številu slovenskih govorov za gorenjskega označujejo, njegove značilnosti; pri teh zopet ne smemo pretiranega pikolovstva uga¬ njati in gorenjski govor nam bo zdaj imel c, j, š iz k, g, x pred e, i, zdaj pa ne itd. Če se torej zavedamo, da jezik ni nič stalnega, da se vedno izpreminja, kako različne obsege zajemajo njegove novosti in kako se v njem ob stalnem izpreminanju formirajo vendarle neke določene ali določljive enote, smemo in moramo govoriti o teh enotah, moremo govoriti o dialektih. Z razvojnega, le jezikovnega gledišča tudi ne moremo govoriti o ruskem, češ¬ kem itd. jeziku, saj imamo eno samo postopoma se prelivajočo vrsto dialektov od zapada proti vzhodu; kakršna je slika slovan- ščine, diferencirane v slovanske jezike, takšna je slika, ki jo pokrivamo in obkrožimo z izrazom enega jezika na prim. slika slovenskih dialektov; kakor so tam gotove skupine variacij, obi¬ čajno združene po kulturnem dialektu, predstavnik „jezika“, tako se smejo tu po teh ali onih pojavih izkazane skupine označiti za dialekt. Dialekt je torej realnost, čeprav nima popolnoma določenih meja in čeprav nima popolnoma določene oblike. Nje¬ gova eksistenca ni vezana na le en, dva, tri določene pojave z določenim obsegom, marveč še na relacijo do drugih dialektov. Za gorenjski dialekt, ki ima na prim. nekaj takšnih pojavov kakor jih imajo koroški govori ali tudi tolminščina, govori ob zgornji Soči itd., je značilno, da se ti pojavi skupno z drugačnimi kakor XXX v onih govorih nahajajo na istem ozemlju, dalje da so tu drugi kot v tem ali onem sosednjem dialektičnem pasu in končno, da so tu taki pojavi, ki jih nikjer drugod ni; povezanost in način povezanosti s sosednjimi dialekti ter samostojnost razvoja mu dajeta v krogu slovenskih govorov samostojno mesto. Če bi zasledovali samo obseg posameznih novosti, bi slika bila sicer točna, a nepregledna; zato ne smemo uvaževati samo enega pojava (kaj znači na prim. dejstvo, da sta prekmurščina in rezi- janščina razvili i & v dolgih zlogih v e, drugega kot samo to, da je ista inovacija zajela to in ono ozemlje; razmerja med obema dialektoma pa to dejstvo prav nič ne izraža, preko črte e : a < ■&, & vežemo rezijanščino z beneškimi govori, kakor vežemo savinjski dialekt s štajerskimi preko izoglose e: el < e); vseh dialektičnih lastnosti tudi ne moremo upoštevati, ker bi nam to sliko skalilo; zato se oziramo le na osnovne pojave in na tiste posebnosti, ki se v razmerju do soseščine izkažejo za značilne. Dvoje nas upravičuje, da govorimo o dialektih: 1) dejstvo, da je vsak dialektični pojav na nekem kraju nastal in se od tam zdaj bolj, zdaj manj razširil; če gre za pojav, ki ni rodil samo enega novega glasovnega rezultata, marveč je globlje preobrazil govor in je predrugačil ali niansiral na prim. vse dolge vokale, vse kratke vokale, določil nova kvantitetna razmerja, dal govoru posebno melodijo itd., tedaj moremo z mirno vestjo reči, tu eksi¬ stira ta in ta dialekt, pa najsi je rezultat pri tem glasu nastal direktno zaradi omenjenega osnovnega vzroka ali pa je v razvoju prišlo do novih izprememb, do nove razvojne usmeritve; 2.) ne da se tajiti, da eksistira ne le za lingvista, marveč za vsakega človeka, člana kake jezikovne skupine, nekaj, kar mu pravi, da je govor tega člana iz tega dela, onega člana pa iz onega dela skupnega jezikovnega ozemlja; kako lahko ločiš Gorenjca od Dolenjca, kako hitro spoznaš po govoru Korošca, Štajerca ali Kraševca itd. Če pa se vprašaš, kaj ga razodeva, ne boš znal navesti kakih določenih dialektičnih pojavov; med seboj govore, da tu „pojejo“, tam „ vlečejo", drugod „sekajo“, „mehko govore", „zavijajo“ itd., kriterij je splošni akustični vtis. Ta vtis pa določajo različna barva vokalov, različne artikulacijske nianse, različen ritem in tempo govora, intonacija, melodija itd. — To je oni regulator, ki je dialektične pojave vokalizma, akcentuacije, intonacije, kvan¬ titete spočel; pridružijo se jim potem še občutnejše diference mor¬ fološkega sestava in besednega zaklada. Po tem vtisu imamo v XXXI slovenskem jeziku sedem osnovnih dialektov ali dialektičnih baz (splošni opis vtisa najdeš na citiranem mestu): 1.) koroška (str. 2—6); 2.) primorska (str. 42; 51—52, 61, 62); 3.) rovtarska (str. 42, 47, 82); 4.) gorenjska (str. 107, 114); 5.) dolenjska (str. 107, 124); 6.) štajer¬ ska (str. 146) in 7.) panonska (str. 170). Te baze, govorica po narav¬ nih in umetnih mejah določenih ali ustvarjenih ožjih družabnih edinic, so se sčasoma diferencirale v večje število dialektov in v pregrinjanju valov iz tega in sosednjega centra so nastali novi dia¬ lekti in govori, ki so zanje značilne zopet takšne relacije do sosed¬ njih dialektov ali takšni samostojni pojavi, o kakršnih smo zgoraj govorili. Seveda se pri določevanju meja posameznih dialektov ne smemo pedantično držati meja tega ali onega njegovega po¬ java; prvič to ni možno, ker je ploskev vsakega pojava drugačna, drugič itak vemo, da dialekt ni absolutno določena enota in da nima absolutno določenih meja. Kljub temu nam je popolnoma jasno, da na prim. podjunski dialekt eksistira in da ima na za- padu za soseda rožanski, na vzhodu pa mežiški dialekt in če vse to upoštevamo, moremo določiti njegove posebnosti; dostikrat sega area take posebnosti preko začrtane meje dialekta, večkrat je tudi ne doseže, ali pa jo tu doseže, tam pa ne, drugod gre preko nje, vse to je pa po vsem, kar smo rekli, samo po sebi umljivo in naravno. Ali za generalni opis dialektov in za njihovo klasifikacijo vsi taki in podobni primeri, stvarno vzeto, nedostatki in celo nasprotja, niso niti odločujoči niti pomembni; odloča le zdaj bolj plastična, zdaj bolj medla grupacija pojavov in pa relacija do sosednjih dialektov, ki izraža stopnjo njihove sorodstvenosti, po¬ vezanosti in nas vodi k imenovanim sedmim dialektičnim bazam. Ce na opisani način različnosti v slovenskem jeziku zasle¬ dujem, jih grupiram in med seboj povezujem, pridem do tega, da razlikujem sledeče dialektične baze, dialekte in govore: I. Koroška dialektična baza: 1. ziljski dialekt; 2. rožanski dialekt; 3. obirski dialekt; 4. podjunski dialekt; 5. mežiški dialekt; 6. remšniški dialekt; 7. (rezijanski dialekt v stari dobi). II. Primorska dialektična baza: 1. terski dialekt; 2. nadiški dialekt; 3. briški dialekt; 4. kraški dialekt; 5. brkinski dialekt; 6. šavrinski dialekt; 7. (rezijanski dialekt v novejši dobi; notranj¬ ski dialekt v novejši dobi; obsoški dialekt). III. Rovtarska dialektična baza: 1. tolminski dialekt z go¬ vorom v okolici Avč; 2. cerkljanski dialekt; 3. črnovrški dialekt; XXXII 4. poljanski dialekt s škofjeloškim govorom; 5. horjuljski dialekt z logaškim govorom; 6. (obsoški dialekt v borjanskem, kobari¬ škem in bovškem govoru; selški dialekt). IV. Gorenjska dialektična baza: 1. gorenjski dialekt (s šti¬ rimi govori); 2. (selški dialekt). V. Dolenjska dialektična baza: 1. dolenjski dialekt (s šti¬ rimi govori); 2. medijski govor; 3. (notranjski dialekt v starejši dobi; belokrajinski dialekti). VI. Štajerska dialektična baza: 1. bizeljsko-obsotelski dia¬ lekt; 2. savinjski dialekt; 3. osrednji štajerski dialekt; 4. pohorsko- kozjaški dialekt. VII. Panonska dialektična baza: 1 . goričanski dialekt; 2. prleški dialekt; 3. prekmurski dialekt. Sledeča karakteristika slovenskih dialektov upošteva v prvi vrsti fonetične in akcentske razlike, ker so te najvažnejši izraz splošnega jezikovnega razvoja ter neposredno podajajo splošni akustični vtis. Dalje so navedeni vsi taki pojavi, ki so za zadevni dialekt značilni kot njegova posebnost ali pa kot zveza s sosed¬ njimi dialekti, ki določa sorodstveno razmerje. V uvodnih od¬ stavkih mi taki razvojni gibi pomagajo zasledovati premikanje in gibanje ljudstva, kolonizacijo slovenske zemlje, sploh vsa fakta historične geografije in geomorfologije; razširjenost ali skupnost lingvističnih potez, ki je plod prometa, nam ob zgodovini sloven¬ skih pokrajin in pri strukturi tal naše zemlje postane razumljiva in jasna. Koroška dialektična skupina. Slovenske govore v Kanalski, Ziljski in v Dravski dolini od Beljaka pa do zapadriega pobočja Pohorja imam kljub do¬ kajšnjim razlikam, ki se nam pokažejo že med dvema sosednima govoroma, kaj šele med dvema zemljepisno ločenima ali pa — recimo — med dvema skrajnima, med ziljskim in remšniškim, za eno dialektično skupino. Južno-zapadna in severna meja te skupine je obenem slovenska jezikovna meja proti furlanščini in nemščini; južno mejo je potegnil greben Karavank, razvodnica med Dravo in Savo. Meje so torej povsem umljive. Slovenci so naselili Koroško od vzhodne strani; sledili so rimskim cestam, ki so jih iz celjske pokrajine pripeljale v Mislinjsko in odtod dalje v Dravsko dolino ter v obdravske dolinice. Potek in obseg slovenske naselitve, ki je bila kar najožje povezana s predzgodo¬ vinsko in še posebe z rimsko, najdeš prav točno in nazorno popisano v razpravi M. Kos, Slovenska naselitev na Koroškem (Geografski vestnik, letnik Vlil., 1932, str. 101— 142 ). Dravska dolina je ustvarila eno prometno enoto, ki se je že zgodaj morala tudi kot socialna, politična enota izkazati; gl. karto „Territoriale Entwicklung Karntens" v Erlauterungen zum hist. Atlas der osterr. Alpenlander 1. Abt., 4. T., 2. H. (Wien 1929), str. 308. Posebe je treba še poudariti, da je bila stara prometna zveza med Ziljsko dolino in dolino reke Bele, ki se izliva v Tagliamento (gl. Kos 1. c. 126), dalje pa to, da je spadala pokra¬ jina okoli Marenberga, Remšnika in Vuzenice do 13. stoletja, Slovenj gradeč z okolico pa do 15. stoletja pod Koroško. Naj še omenim, da je ves osrednji pas nemško-slovenske jezikovne meje na črti Beljak — Djekše v jezikovnem pogledu mešan; v različni meri velja to tudi za ostalo mejo. Slovenska je večina stanovništva v občinah Brdo in Goriče v Ziljski dolini ter v občinah Lipalja ves, Ukve, Žabnice v Kanalski dolini; v Dravski dolini imajo slovensko večino občine: Ledenice, Loga ves, Škofiče, Zgornja vesca, Bilčovs, Bistrica v Rožu, Slovenji Plajberk, Sela, Smarjeta, Medgorje, Galicija, Bela, Žitara ves, Škocjan, Globas¬ nica, Bistrica, Blato, Libuče, Žvabek in Sv. Peter pri Vašinjah; l vse ostale občine v pasu do slovensko-nemške jezikovne meje (po številu jih je nad 60) imajo le še slovensko manjšino, v južnem predelu večjo (do 47%), v severnem manjšo (0'1% do 34%, redko nad 40%); prim. še M. Wutte, Die sprachlichen Verhaltnisse in Karnten nach der Volkszahlung von 1923, Carinthia 114. J g. (1924), str. 87—100. Struktura koroške zemlje nam pojasni slovensko in predslovensko naselitev; na sedanjem slovenskem Koroškem so se izoblikovala tri glavna naselitvena jedrar^junsko, gosposvetsko in ziljsko; tem odgovarjajo pod¬ junski, rožanski in ziljski dialekt; ostali trije dialekti t. j. obirski, mežiški in remšniški, po bistvu svojega ustroja še koroški, se v marsičem približujejo sosednim govorom (obirski gorenjskemu, veže pa obenem rožanskega s podjunskim in tega z gorenje- savinjskim; mežiški in remšniški pa polagoma prehajata iz pod-^ junskega v štajerske govore); dolina ob zgornji Beli je bila pozno naseljena z rovtarji, mežiška in spodnja mislinjska dolina sta bili pa od vsega početka prometno živahni in sta spajali Korošce s Štajerci. Najprej si hočemo ogledati splošne koroške dialektične značilnosti; temeljni sta dve: prvič dejstvo, da so koroški dia¬ lekti, dokaj močno ločeni od ostalih slovenskih narečij, v ti svoji izolirani poziciji obdržali celo vrsto arhaičnih potez, ki so ali fonetske ali morfološke ali tudi leksikalne narave; pri fonetskih opažamo pogosto ali še prav prvotnoslovenske štadije ali pa oni razvojni stadij, ki se je neposredno iz prvotnoslovenskih razvil, dočim so drugi dialekti že daleč preko njega prišli (prim. razvoj nazalnih vokalov q\ najbrž tudi razvoj ■& in t>; podalj¬ ševanje nezadnjih kratkoakutiranih zlogov; primarno tl in dl itd.); druga temeljna značilnost pa je način izgovora: tonično menja¬ vanje je zelo izrazito (odtod postanek postranskih poudarkov), dolžine se točno razlikujejo od kračin, artikuliranje ustnic in jezika je zelo krepko, grlo je pri govoru napeto pomaknjeno navzgor; ta način energičnega artikuliranja je spočel tendenco, da se jezične artikulacije premikajo v smeri naznoter: vokali dobe posebno votel zvok (tako predvsem a in o), palatalna e in i se tvorita više na trdem nebu in kotliček za sprednjim jezikom jima daje zamolklo barvo; konzonanta k in ch moreta preiti v grlova soglasnika q in h, po nekod tudi g v A itd.; zelo pogosten je tudi zadnjenebni i- za r ; energična ustnična artikulacija je slišna predvsem pri glasu u < v, l, ki asimilatorično ves zlog 3 s svojo barvo prepoji. Napeta jezična artikulacija pa kljub za- molklosti in votlosti nekaterih glasov napravi vtis jasnega, mehkega izgovora, kar podpira s svoje strani še gibčna tonična menjava. Poleg teh glavnih koroških značilnosti so še sledeči pojavi, ki so za koroška narečja v razmerju do ostalih slovenskih karakteristični: 1. ) Za nazalna vokala g in q imajo koroški dialekti še vedno odprta vokala e in p v dolgih in kratkih zlogih, to je torej ono stopnjo, ki je sledila prvotni slovenski ob raznazali- zaciji; da, eno koroško narečje, podjunsko, ima v dolgih zlogih celo še starejšo stopnjo, še danes nazalne vokale; če imamo tupatam ob robovih (na Obirskem, deloma tudi na Remšniku) ozke vokale za p, p, gre to delno na račun napete artikulacije, delno pa se v tem že kaže pojav, ki je doma v sosednih dia¬ lektih; gotovo spominja na potek starejšega razvoja tudi dejstvo, da ima ziljski dialekt v legi pred c za p, p zelo pogosto en, on. 2. ) Po razvoju « in zavzema vsa koroška dialektična skupina v slovenščini posebno mesto s tem, da ima razmerje obravnavanja v dolgih in kratkih zlogih z p : a (napet srednje- jezični vokal temne e-jevske narave) proti štajerskemu e : p in kranjsko-primorskemu a : a (a, a). 3. ) Vokali e, e in o so se v dolgih zlogih razvijali na po¬ polnoma enakšen način; v posameznih govorih pa more biti izkazan ta ali oni, mlajši ali še starejši razvojni štadij skupne tendence zoževanja in diftongiranja; današnji refleksi se gibljejo na črti e > ie, za, i 3 , i in o > tio, zza, ti 3 , u. Ta pojav je v svojem začetnem štadiju znan tudi gorenjščini (e, o), v naslednjem pa še vsi južnozapadni slov. dial. skupini {ie), le da je tu radi novih kvantitetnih razmer razmerje med obema diftongičnima elemen¬ toma malo izpremenjeno. 4. ) V vseh koroških dialektih se je podaljšanje nezadnjih besednih akutiranih zlogov izvršilo pozneje kot v kranjskih, pri¬ morskih itd. dialektih, tako da n. pr. podaljšani akutirani e ni več deležen tistega razvoja, ki ga ima e v stalno dolgih zlogih; zato imamo pri staroakutiranem e in pri novoakutiranih e in o drugačne reflekse kot pri cirkumflektiranem in novoakutiranem e in pri cirkumflektiranih e, o (v gorenjščini povsod isti razvoj, prim. človeka, hrei, gre'/, kmeta, led, bpx, dober itd.); v posameznih i* 4 koroških govorih je bil pa dosežen različen štadij tega skupnega razvoja, kar bomo pri vsakem govoru posebe omenili. 5. ) Dva akcentska pojava smemo smatrati za značilnost koroških dialektov, čeprav nista povsod izkazana, čeprav sta tu bolj, tam manj izobražena in čeprav izvirata iz dveh geografsko ločenih središč;' tu mislim predvsem na težnjo, da se v dvo- zložnicah tipa oko ^(tako v vzhodnih dialektih, v mežiščini in podjunščini ter deloma tudi v vzhodni rožanščini na eni, v zilj- ščini na drugi strani, dočim vmesni pas zvrhnje rožanščine tega ne pozna; pojav sega na vzhodu še dalje v pohorski in savinjski dialekt, na zapadu pa še v rezijanščino); drugi pojav pa se na¬ naša na tip ali ki prehaja v ■*” ali (redkeje tudi že »»") ter je lasten ziljščini, rožanščini in zapadni podjun¬ ščini; o podrobnostih pri posameznih dialektih več. 6. ) Koroščina razlikuje v dolgih zlogih med akutirano in cirkumflektirano intonacijo; v kratkih zlogih ima akutirano into¬ nacijo le mladi akcentski tip oko; proti vzhodu pa pojema raz¬ likovanje med - in mežiški in remšniški dialekt poznata prav kakor štajerščina le še padajoče poudarjene zloge. 7. ) Konzonant ch (velarni pripornik) se more v koroških dialektih (kot zastopnik psi. ch) glasiti kot % samo na koncu zloga in pa v legi med šumevci; povsod drugod (v začetku zloga, med vokali in sonorniki) pa je prešel v grlov pripornik h. 8. ) Glasovi k, g in ch (v domačih in starejših izposojenih besedah) so se pred vokaloma i in e (kakršnekoli provenience) palatalizirali v c, j, š; proti vzhodu pojema ta pojav, ker je po analogijah bil sproti zopet k, g, ch restituiran; tudi v zapadnem delu se je restitucija ch za s pogosto izvršila; ne glede na to sekundarno izenačevanje pa je treba ta pojav, ki je v zvezi z zgoraj omenjeno drugo temeljno koroško značilnostjo, smatrati za oznako koroške dialektične skhpine. Tudi gorenjščina ter tolminski in cerkljanski dialekt poznata (v različnem obsegu) to palatalizacijo. 9. ) Prvotni slovenski l je v koroščini (enako v gorenjščini) prešel v n (ta > ua, -It- > -ut-, -t > -u); o posebno izraziti ko¬ roški labialni artikulaciji glasu u gl. gori. 10.) Palatalna narava psi. Z' se je v vseh koroških dialektih izgubila (Z' > Z), dočim je pri glasu n (razen na Obirskem) na ta ali oni način ohranjena (h, in, J). Ltx,i A"**/*•/£K rt,. .4*r . •' Č. 5 11. ) V glasovnih skupinah čre- in žre- je koroščina glas r obdržala; na vzhodu imamo pojav žre- > žgre-. 12. ) Sekundarna tl, dl v oblikah participa tipa padh pozna vsa koroščina; primarna tl, dl sta zdaj omejena le še na zilj- ščino; v redkih primerih najdemo prvotno tl, dl tudi še v drugih kor. dialektih, povsod še tudi vqdh in vqdnqti z dl, dri ; vse to priča, da se je asimilacija prvotnega tl, dl > l izvršila v koroščini postopoma, obenem pa tudi pozneje kot v drugih slov. narečjih. 13. ) Za koroške govore je značilno, da se je glas b v besedi dobri,, kadar stoji neposredno pred r (tip dobra), reduciral; adv. dobro > dro (rožansko) ali dor (obirsko) ima pomen: zelo, prav, seveda. 14. ) Sufiks -ba se je zamenjal s sufiksom - va: tožua, šažua < službba itd. (rož.); sodua, branua. 15. ) Substantiva srednjega spola so v pluralu izenačila svojo sklanjo s substantivi ženskega spola. 16. ) Krajevni adverbi se, ta pristopajo kot poudarjajoče in določujoče členice k drugim krajevnim adverbom in tvorijo ž njimi enoto (v smislu nem. hin-aus, her-aus in podobno) n. pr. v rožanskem dialektu : se-gore „hier oben“ > shora = sabora = horsei < *gore-se-i; se-dole > sadle; se-vbnqtre > santre, se-vbnqtrb > santar\ se-vvne, se-vvnd > soune, souan; tadle, tantre, toune itd., ho rt ei ; podj. sentr, tantr, taune. 17. ) Stevniki od 40 do 90 so stvorjeni tako, da se s kardi¬ nalnim števnikom veže odgovarjajoči kazus substantiva rgofe „vrsta“ (sprva pač vrsta 10 snopov, en nasad; prim. nizozem. snees „20“, pravzaprav pa „vrsta“)i štiriredi, petred itd.; na vzhodnem Koroškem pa že pričenja prevladovati tvorba z deset, ki je na Remšniku kakor tudi drugod na Slovenskem (izvzemši še Rezijo) edino v rabi. 18. ) Samostalnika pero in uho sta v koroških govorih debli na -t: pereta, ušeta; prim. še pomanjševalno obliko paratace »peresce" v rožanskem dialektu; pri pero imamo deblo na -t tudi v goriških govorih (vplivala je beseda perot-, rož. parSlanca), pri uho pa le še v gorenjskem govoru na Jezerskem). 19. ) Se par splošnih arhaičnih potez hočem tu navesti (gl. že gori točko 1. in 4.): določna oblika nom. sg. neutr. adjektivne fleksije s končnico -e < -o\e je v kor. dial. ohranjena (dobre : dobro-, zilj. vendar že zaltano : zale a np ; rož. ti driije uoqm\ te stare 6 leta ; te sliape uqu; po utore jutra analogično p sride, četrte, pete, sobote, ndele, pundile jutra prim. še utora pačar; podj. suhe letu, lepe buagu; mež. lope < lepoie, znate, žive); — v fleksijskih oblikah so c, z, s, nastali po drugi psi. palatalizaciji, takorekoč še vse¬ skozi ohranjeni; zilj. dat. loc. sg. roče ; loc. patoce, buaze; rož. u tribasa, par mraca, q poreca „poroki“ poleg na stuha; mež. loc. sg. kuabuc}, traunci, Bilači poleg breg* in bre a gi, redko tudi še na raci; — dvbri > duri (enako še v Reziji in na Gorenjskem); druge leksikalične starine in posebnosti: zilj. Muaž »pomlad"; rož. uahrčd; adv. vihreda; podj. vigrat ; mež. vigret; adv. pozde (rož. puzdi, puzdči; podj. pozdi); nebozec „Bohrer“ (podj. le- buazac ); sretem < s*rqfq (zilj. part. sredli ); bratar; stazda < steza; adv. resne > riasn; adj. slovenji s> zilj. savenje, rož. sovina; peprv > zilj . papar; pazduha; vesedehe > rož. useden dSn ; vesem, „vaški“ > rož. uasnd; militi se »prilizovati se“; grqde > rož. hrudi; ot > rož. uu, gen. uuua; zareči se »zatrditi, pridušiti se“; stanovniška imena na -ec-\-ič v rož. Boroučač, Podhorčač, Caloučač, Hašpoučač; polnoč „ sever", poldan „jug“ prim. rož. na punočnam, na punešham, na ziutrnam, na večernam qraja itd. 20.) Vpliv sosednega nemškega jezika je v koroških govorih zelo velik; Slovenci v obmejnih pasovih itak tudi koroško-nemški dialekt obvladajo, zato je umljivo, da je vse njihovo artikuliranje enakšno kakor v nemškem dialektu (prim. P. Lessiak PBB. 28, 1 sl.). Najjačji vpliv je izkazan v leksikonu kor. Slovencev; da so se pri takem stanju rodile križanke tipa nem. zuviel X slov. preveč > kor. cveč; cmau, capuzdi itd., nas ne more začuditi; še bolj pogosto imamo prevzem nem. sufiksov (deloma tudi z nem. načinom uporabe) pri glagolih prim. hor je uzahnaua „sie hat aufgehoben"; an-, zveg-, nach-, zu-, losgehen > an-, bok-, na/-, cua-, loz-iela (-iti); er ging nicht nach: či (< nič ni) šop nax; wenn nicht > al qar (c nikar) »sicer, sploh, če ne itd.“; morda je tudi kor.-nem. pomanjševalni sufiks -e vsaj deloma izkazan v kor.-slov. - ej : rož. mdžei, qotre{, huaže\, posli, utroči, teli; podj. nožei, škrutlei „pipec“, stoglei »Schnierrimen"; mež. Tonii, Tonija itd. V koroški dialektični skupini razlikujem šest dialektov: ziljskega, rožanskega, obirskega, podjunskega, mežiškega in remšniškega. 7 Ziljski dialekt. Ziljski dialekt, najzapadnejši slovenski dialekt, govore po ziljski in kanalski dolini. Na jugu, zapadu in severu mu je za mejo romansko-slovenska oziroma nemško-slovenska jezikovna meja, na vzhodu pa sega do Podkloštra (črta Vršič—Mangart— Ponica — Peč v Karavankah — Podklošter); več njegovih značilnih potez sega še bolj na vzhod, tako n. pr. g proti rož. h, e proti rož. a tja do Malošč, končnica -te : rož. ta do Loč, enako tudi k proti rož. q; ta pas od Podkloštra do Baškega jezera izkazuje tudi v splošnem več križanj med ziljskimi in rožanskimi izoglosami. Sledeči jezikovni pojavi naj podado glavni opis in značil¬ nosti ziljskega dialekta. 1. ) V dolgih zlogih (poudarjenih) ima ziljščina /a < e, e; ud < o; e < o < q; e < v, b ; Štasf, hliabac, zluamak, pet, gošča < gošča, pesja < pesja. 2. ) Predtonični e, e, o in a so se najprej zožili in so nato prešli v današnji a: nasen < nesem, lpo a ta, dabruata, nči < noči, gam < goro]Q, naprenče < na-preji „einspannen“; rakax < rokah; po a tak : potoka-, kd a žax • kažiiha; mečduad : madveda itd. 3. ) Posttonični e, e in o v zaprtih zlogih so se po šibki artikulaciji razširili do današnjega a: ječčman, ječlan, po a tak, čo a uak, me a duad, i‘d a rax, prmeknan < pri-mbknrj, obranč < obrqčb. 4. ) V odprtih končnih zlogih pa so ti glasovi izkazani kot odprti e, d: olje, prpogne, roče dat. loc. sg.; na če a le loc. sg.; te a be gen. acc., dat. loc.; mestp; po nekaterih krajih ali pa v nekaterih besedah najdemo pa tudi a: triia, štiria, liasana < le¬ sena, Mdaa < videla, s tialasan < telesom itd. 5. ) Sekundarno akcentuirana e in o tipa žena sta zelo od¬ prta in na tem, da se razvijeta v diftong e a , o a (po disimilaciji že id, ua): ze a lan, stade a nc, gd a ra, xd a so < osbh (v Blačah žena, Upda ); lokalno tudi stad\dnc, uada; po asimilaciji sta se tadva vokala pred i oziroma u zožila: meta, dažeia, sova, upus, upuca. 6. ) Novoakutirana e in o sta v narečju izkazana kot ozka e, o (gl. še točko 13.): dpbar, osme, jačmena, sedme. 7. ) Staroakutirani e je prav tako prešel v ozki e (gl. t. 13.): breza, čaveka, uareha, cesta, mesto. 8. ) Novoakutirana v, b reflektirata kot e (gl. t. 13.): stebuo, meša, pesje, prmeknan, pehnan, sehnan, spateknan, zdehnan. 8 9.) Posttonična izglasna i in u sta po šibki artikulaciji prešla v e, g: pa no a če, u no a so ; infinitiv se glasi na -te: driamate, skakate, strice; dalje dveiste, triste < -sti, -s-btel-i; tudi oni -u, ki je nastal po asimilaciji iz vokala + l, se glasi kot g: ko a to < kotbh, se a ko < sokoh, dahno < dvchnih. 10. ) Posttonična in predtonična i in u v sredi besedi se reducirata v a: kd a žax , je a zak, žaud a t, stade a nc; ob sonornih kon- zonantih se reducirata popolnoma in sonornik postane eventualno nositelj zloga: prsenžan, šlpo a ta (prim. v 16. stol. slipota, gl. t. 2.) kot veuarca itd. 11. ) Oni vokali, ki so dobili nov poudarek zaradi akcent- skega premika oko > oko so enakšne narave kot nekdanji novo- oziroma staroakutirani vokali po točki 6. do 8. t. j. omenjeni akcentski premik je starejši kot pa pojav, ki ga bomo omenili v 13. točki; prim. oko, mesg, nebo, seno in dobraa, srebro. 12. ) Akcentski tip je v srednjem razvojnem štadiju, kajti poudarjena sta obadva zloga (prim. Grafenauer Arch. f. slav. Phil. 27, 221 in Oblak, ibid. 18, 257); prvi zlog je jačji, nosi intenzitetni višek, drugi je višji, nosi melodični višek (tonični): baba, suša, huače, vera; če gre za trozložnico s poudarkom na začetnem zlogu, potem je postranski poudarek na zadnjem zlogu: žingrada, veuarca, skakate, jezddte. 13. ) Ziljsko narečje je izobrazilo povsem novo svojsko kvantitetno načelo: dolgi (t. j. dolgo poudarjeni) zaprti nezadnji zlogi se skrajšajo, naj si so padajoče ali rastoče poudarjeni, odprti pa dolžino obdrže (za zaprt zlog pa ne velja samo zlog tipa tar-ta, marveč tudi zlogi tipa tas-ta, tat-ra itd.); prim. bridz-je > briazje, stanca > stanca, sonce > sonce, zviezda > zvlazda, krasta > krasta, kuščar > kuščar, pesji > pesje; jazbac, hliapčač proti hliabac, štast ali šlastred, štaslneist; na drugi strani pa: sriada; raste je n. pr. analogično po griste, ki je zopet po prež. grizan, enako kraste pri kradan ; v prež. pa vendar rastan ; gen. sg. maste, mosta (pričakovali bi *mpsta) po nom. mast, muast itd. 14. ) Akcentski tip -- s korenskim e, o in a ima obliko že a na, gd a ra, mšgua. 15. ) Za nekdanja § in q ima narečje v legi pred c < č, č (po analogičnem prenosu potem tudi drugod) zelo pogosto e + n, o + n: srenča, srenčate, lenča; inf. lenče in po njem prež. 9 lenžan, part. le rogu a < lqgla; neprenče, neprenžan, neprengua; desenče, desenžan, dasengua; imp. neprenže; renč < vbrptb-jb, gerenč, obrane, 16. ) Psi. skupina tl in dl se je ohranila skoro v istem obsegu kot v zapadni slovanščini: kriduo, jedua, vidle : gruo, kauc, šou, šua. 17. ) Psi. prefiks vy- je ohranjen v obliki be’: balengua < vylqgld, biuaz < vylazv. 18. ) Intervokalični u < u, t in intervokalični i < i, d, g onemita, in sicer u med e, a, p + p, a, i pa med e -j- o, a ali med o, a + e, e; nastali hiat odpravlja narečje z novim J, u tako, da se i pojavlja za vokalom e, u pa za vokaloma o, a; po hiatu nastalo aa pa ostane neizpremenjeno; prim. kola gen. sg. > * ko u a (po točki 5.) > *koa > kpua; čelo > *čeuo, *čeo > čeio; gen. sg., nom.-acc. pl. noge > noje (splošno koroško) > zilj. *noie, *noe > noup; dat. sg. nogi > netee (po teh kazusih je nastal tudi nom. noga nam. *nd a ga ); dežela > dežela; krava > kraa, dpbrava > dobraa, videla > Sidaa (po točki 19., 4. in 18.) itd. 19. ) Labiodentalni v < psi. u pred i, e fr, l) se izgovarja kot h (labiolabialni spirant) ter se razlikuje od & < psi. b le po tem, da je njegova pripora manj energična, drgnjenje zračne struje šibkejše; povsod drugod ima narečje za psi. u še danes jako izrazit u; prim. veliko > *&eliko, filiko ; zviezda (= zblezda), vera > bera, gen. krvi > krije itd. 20. ) n da v intervokalični legi in, drugače pa n ali ni: slovenji > sebene, poslednji > pešliene, pdšline ; gen. sg. dežnia k nom. dežn (stcsl. dbždb). 21. ) IzglaSni zveneči šumevci obdrže zven, le skrajni končni element postane nezveneč: -b, -d, -z, -z; za -g ima narečje za -m pa -n. 22. ) Se par zanimivih in značilnih drobnosti je treba ome¬ niti : a) kontrahirane oblike osebnih zaimkov so se doslej ob¬ držale: moja > *ma, danes po tua, sua v rabi mua\ neutr. muo, tU9 (-o namesto -e je prevzet po to, dobro)', dat. loc. sg. mojemu > *molamo, *moamd > muamo (k oa > ua prim. točko 5.), ob¬ enem pa je nastala po nom. sg. mase. mudi še nova oblika mublamo (prim. v starejši dolenjščini memu in mulmu); instr. s g., dat. pl. muan; gen. loc. pl. muay.\ instr. pl. muame, vse iz 10 nekdanjih mojem , -ech, -emi z -e- po pronominih (adjektivih) s trdo osnovo, kakor tudi v rožanščini; — b) k%to se je pravilno razvilo preko *xto v današnje tud; — c) stara končnica trdih o-jevskih in a-jevskih osnov v loc. sg. m. n., dat. loc. sg. fem. -e se je ohranila: na če a lp (prim. vane < v%ne ; gen. acc., dat.-loc. mane, te a be < mvne, *tebe prim. še rož. mane ali mana, tabe, -a), roče, na daže a le, na go a re ; vendar se pojavlja, posebno v dat., tudi že -i > e: dat. nov e < nogi, daže a Ie, tudi loc. na go a re; — č) v prezentovih oblikah akc. tipa neseš (prvotno novoakutirani končni zlog) je nastopilo podaljšanje: nasen, -eš, -e, -eua, -esta, emo, -este, -o; baren itd. (rožanščina ima tu oblike nasarn, -aš, -e, nasaua; baram ); — d) v besedi *c/aicf& je že zgodaj, pač še v prvotnoslovenski dobi (ob času, ko je d’ še eksistiral) nasto¬ pila disimilacija d — d > d — n: daždd > dažna, danes dažna; nom. se je uravnal po ostalih kazusih: dažn (prim. isti pojav še v rezijanskem dialektu: dažna, kjer pa je stari nom. ohranjen kot daš; — e) končnica II. in III. du. in II. pl. ima pogosto -sta, -ste za -ta, 'te; — f) legala, > uačak (namestu *uajak, *uajek) po mačak < mpJiTikii zaradi enakšne soglasnosti v ostalih kazusih; — sra- čica, pomanjševalna oblika k sraka „Hemd“ je — kakor drugod na Slovenskem — prešlo v sraičica, nato *sraičca (po redukciji posttoničnega i), *sraišca (po redukciji zapornega elementa v c; disimilacija na c), *sreišca in z novo pomanjševalno tvorbo (v otroškem govoru) je nastalo današnje neutr. sreišče in k temu nov dem. sreiščace; — g) upi > upui, pui : vpitje > puitje; — h) kraHkh > *kradak, krdak, krdak, fem. neutr. krka, krko; — i) metateze: slouza, duogo za shza, dblg%; — j) skupina šč ostane neizpremenjena: tašč, kuščar, kliašče; — k) vprašalnica za stvar se glasi koi t. j. ko < ka po to, *mo (gl. gori) z dodano členico -i; — l) narečje je stvorilo novo kondicionalno obliko: besam, besi, be, besmo itd.; — m) zavrite „govoriti“; pržauarenč part. prež. act. s pomenom „zgovoren“; — n) od važnejših lokalnih razlik je treba omeniti te-le: južni govor (kanalska do¬ lina, Blače, Bistrica) pozna akanje (d > a) v vseh posttoničnih zlogih; v kanalski dolini je g prešel v y; v Blačah govore žena z dolgim poudarjenim zlogom; pri Podkloštru se začenja b za ziljski S, dalje že a < e, h < g. 11 Rožanski dialekt. Po slovenskem Koroškem na vzhod od ziljskega dialekta se razprostira rožanski tja do črte Košuta v Karavankah — Obir— Kamenska gora — Črni grad ob Dravi ter do gričevja na zapadu Velikovca v smeri na Djekše; do te vzhodne meje segata dva značilna rožanska pojava, namreč prehod kratkega e > a in pa refleks e oziroma e za », b v dolgih zlogih (podjunščina ima e oziroma a); še dalj na vzhod pa sega q < k, h c g (prav do Sinče vasi in Globasnice), da ne omenim potez, ki so skupne rožanskemu in obirskemu dialektu. Po nekaterih lokalnih razlikah moremo na ozemlju rožanskega dialekta govoriti o štirih govorih: pod Dravo sta dva, zapadni v zvrhnjem Rožu (prebivalci se imenujejo Rožanje) in vzhodni v spodnjem Rožu (prebivalci so Dravci), meja med obema gre od Bistrice ob Dravi v južno- vzhodni smeri na Zingarico, Grlovec, Ljubelj; nad Dravo so pa Poljanci v okolici Celovca in v tinjski dekaniji, Gorjanci pa ob Vrbskem jezeru in na gorah doli do Drave. Najvažnejše lokalne razlike (druge bomo v sledeči karakteristiki sproti omenjali) so te-le: 1.) po zvrhnjem Rožu in na skrajnem zapadu (St. Jurij, Vrba, Kostanje) govore za dolgo e, e in o monoftonge z, u, povsod drugod pa za, ua, le v absolutnem koncu besede more biti -r, -a (bua/ • masu); 2.) po zvrhnjem Rožu je zelo pogostna proteza z h-; 3.) Dravci in Poljanci reducirajo izglasni kratki -o > a: haqqa, drugod aquo < jeklo ; -ma, -ja v L, III. pl. prež.; 4.) glagolska končnica -te se ob Vrbskem jezeru in pri Poljancih glasi kot -ta. Za razmerje rožanščine do drugih koroških dialektov so značilni sledeči pojavi. 1. ) V dolgih zlogih imamo za g > e (malo odprt glas); Q > p; v, b > e; e, e > ie (z‘); o > ua ( u ); prim. pftar < pqtio, roža vedne\ dpbuua perje-, den, ves; jiad (jid), srian ( srtn ), misanc, z nibesa-, ud duma, kouu, put ( puat ) c plotv, uduua ( uduaua ); po nekod se čuje za q, -b in b napet, votel e, ki se približuje ozki vokalni kvaliteti (nizka varijanta). 2. ) Nepoudarjeni e < e, Q, e, bodisi predtonični ali post- tonični (v zadnjem primeru predvsem v zaprtem zlogu in pa če ne gre za končniški zlog), se je razširil v a: sastra, uratano, utegriano, rajana < rejena, raqua < rekla, quran < koren, qounam kolnem, gen. sg. lasa k lias, laha < lecha, za sama'/ unGna/ nita 12 F < *samech'b hnenechb , studanc, sosad, houad gen. pl. govgdb, ud delač, lamaž; jazšq, tažeq, štiradi „40“, ub dasatax, pamat; žrabe, u tei nidda/d „v tem tednu" itd. 3. ) Pravtako imamo a za kratkopoudarjeni e < e, q, e v zadnjem ali edinem zaprtem zlogu besede: jačman, zalan, rman, tapan, racam, žram; hlab, urax < orechv, čouaq, tam < tema, uplan < opleni, na pranč pučasata, (ta pa) sa. 4. ) V odprtem končnem zlogu ostane -e, x e: pače, aice, tabe < tebe, -e in mane, poleg mana, pare, tale, brgme, gen. sg. uode, lipe; uohle, use simdne < vbsa semena pl. 5. ) Prvotni e < e, q, e takih primerov, ki nam jih točke 2. do 4. kažejo, pa se je zožil v e in obenem se je njegova artiku- lacija premaknila malo nazaj, če je v njegovi soseščini takšen glas (vokal ali konzonant), ki je napetost in premik v višjo jezično lego podpiral (vokala i, u; palatalni konzonant; post- dentalni konzonanti); zanj ima rožansko narečje zdaj napeti; visoki, motno zveneči sprednji vokal e (motni zvok ga približuje nemškemu d), ustnici sta pa nezaokroženi in v večji medsebojni razdalji kot pri e, spodnja čeljust je prav malo potisnjena nazaj; v neakcentuirani poziciji, posebno pa še v zvezi z e/, se e še bolj zoži in ga ni več razlikovati od motnega i; prim. večernam, pšenica, vesele < vesehje, jesena adv., žareča se, nebu, nesta, velaq, ožendu; u pesta, pu sveta, nehta c nekbto, senu, h rešim ; — bisida, qamine, detila ; — uanqei, čeiqdej „nekoč“, na tei usuačei bora, možei, teli, uoslija acc. sg. itd. p 6. ) Novoakutirani e in staroalcutirani e, ki sta v rožanskem dialektu dolgo bila kratka in sta se glasila <>, sta v enakšni legi pravtako dala e, 'e in sta danes po podaljšanju izkazana kot e; drugod pa, kjer ni bilo pogojev za asimilacijo e > e, sta prešla v § (srednje odprt glas); prim. melam, nabese, sedam, zenan, stela, cerqla dat. sg., čerfat (cirfat) < Kirchfahrt ; breja, dečua, jesta, seča, stareiša, neqei\ drugače pa cesta, leto, jalena, reqou. 7. ) Ker sta novoakutirana v, & najprej dala tj, imamo tudi tu isto razmerje: henam „ganem“, uteqnano, dondonešna, uzeme proti ženam < žbiiQ. 8. ) Novoakutirani o v nezadnjem zlogu besede je odprt glas: m pušilila; na Dobravi > na dgbriva ; Glinani > Hlinena; delali > davela proti dauale < fem. delale ; instr. pl. mizami > mizema, *detami > dialema; q poreca „poroki“; z delave „iz daljave" proti pu cali deliva. 10. ) Pravtako je dal diftong ez < a/ ali e + / današnji ei, z: ajda > heida, tgtei „dorthin“ proti ta „hin“; trdeista „30“; peič < peč, veiža < veža, šeist „6“, davetnist „19“; s to palatalno asimilacijo e, a > e, i prim. še sledeče pojave (e > e; e cirkum- fletirani pred s, š v e; a > i in podobno): žeja, veiia < veja, pen < pbfib, diž, gen. diža, dižuau je, dem. dižei k dbždb ; sine, gen. sin, siiiauo „es traumte"; u sena, u sina loc. sg. k svria; srnam, gen. sima < *sinma k s^nbm^ (Tinje; q semna Slov. Plajberg); dišč gen. pl. k dbska (nom. dašče; pač le redka analogična oblika za običajno desq); procesija; igo > jahu, na ižesa; čvešpla; qolesa. 11. ) Kratka i in u se reducirata v ž' > a, u > a; v soseščini sonornih konzonantov onemita; inf. na -ta: lasata, tresnta, čridata; petelan, nom. pl. utroca, uosanca < gsenica, sruata, haša < *gluchega, šahu; pa/< plug; rman, *užina > uažana, udžana; mala-užina > mauždna; žavim instr. sg. k živ; jamaca < jamica; časoua < kyselo; palan < pelin; ti puali cian „der blaue Enzian“; ti nišča, ti usuči; hoša bal risa »gostejši ali redkejši". 12. ) Začetni j- je pred a-jem lokalno pogosto po asimilaciji onemel (ia > ea, a): auoua žavina; jabjko > aubaqo, haubaqa; jastrgbb > aistrof; aice, ahne; jeklo < nem. ecchil (z a < e po točki 2.) > aquo ali haqua, haqub; ama in jamaca; ti j are žita; ahoda in jahodace acc. pl., jaistrof (Slov. Plajberg). 13. ) Vokal a < a in e (po točki 2.) se pred labialom in velarnim vokalom labiovelarizira v o (lokalno je a še ohranjen, n. pr. v Slov. Plajbergu): čelo > čoua (čozzo); žvepal > žuopou ; omelo > umaud, umoua; videla > vddbua, mikalo > maqdua, kyselo > časoua, podelalo > pudaudua; semkaj spadajo še primeri -orna < emu v dat. sg. pron. adj. torna < temu, noma < njemu, staroma, 14 q svetoma Mašoua „k sv. Mihe!u“; dalje pa tudi ti proua, pruua < pbrvbjb, prouc „Jungfernschwarm“, provesanca „Kuh mit dem ersten Kalbe" z asimilacijo av > ou; priuoz < prelazv; seveda tudi drugim narečjem znano au > ou {peldu ) > u {deuu < delal); iu, eu, eu > ou, u: honou < gonil, žaudu < živel, du tou < *te't, tbh gen. pl. in podobno. 14.) Akcentski tip ■=" je rožanskemu narečju znan; tonična višina raste na prvotno poudarjenem zlogu polagoma in doseže visoko stopnjo, poudarek pa je že na sledečem zlogu, je pa zelo šibek; v zapadnem predelu in ob Vrbskem jezeru je dolžina prvotno akcentuiranega zloga še ohranjena {meša, veča), drugod pa je že skrajšana; tako skrajšani vokal more doživeti enakšno redukcijo ali izpremembo kakor prvotno kratki vokal; pri trozložnicah tipa preide tonični in ž njim ščasoma tudi intenzitetni višek običajno na srednji zlog, redkeje tudi na končnega; prim. hišaca, jamaca, šibaca, žabaca, palčaca, qačja mataca, sqledaca; inf. basala (sup. basat); gen. qamana; qdhma; jabolko > haubaqa {au tu še ni prešel v ou); gledati > hladata, sekati > seqaia, drugod tudi saqata; tresanta; kyselo > časoua; pri glagolskih oblikah pa imamo jako pogosto še analogične akcentske forme tako n. pr.: delati (dolgi inf.), delat (kratki inf. in sup.), za kar ima narečje inf. dauata in dauala ter dauat ter sup. deuat in dauat, pravilne oblike pa bi bile *deuita in deuat (kot sup. ohranjena), vse druge so nastale v križanju z akc. tipi ležati, ležat; nositi, nosit, nosit, torej dauat po ležat, nosit in dauati < *deuati X dauat, ozir. dauata iz istega križanja (upoštevati je dejstvo, da rožansko narečje raz¬ likuje inf. od sup. in da rabi v inf. dolgo poleg kratke oblike, v sup. pa sup. poleg kratkega inf.: ias nč-a-mo več dauata (ali dauat); je šou deuat (aii dauat). Nadaljni primeri: videti > uadeta; part. vedela > uadaua, pl. zuadela; mase. sg. vedu; videti > uadeta, uadaua ali uadoua, pl. uadela; odsekali > ucaqela, slišali > slašela, čakali > čaqila; je puhladaua, inf ,puhladata; razata in rezat, urazata, sup. rjzat, part. fem .je purazaua; uzahanta, uzahnaua, uzahnuua; se je ubesoua; pri part. so pravtako analogično vplivali tipi ležala, nosila, saj tudi sami često izgube prvotno akcentuacijo in pridejo v novi analogični tip: sp je spuazaua, prastrašaua, soura- žaua itd. Druga vrsta analogičnega poudarjanja pri part. se tiče prevzema akcentuacije nom. sg. mase.: je zbižu — prbižaua, so zbižale; je rojaua „rojiio“, rišaua, prqazaua, qupaua, stopaua, 15 puzabeua; baba se je spazdoua. Naj tu še omenim, da se na zvrhnjem Rožu glagoli III. 2. v inf. glase hfmata ( hrmim ), čtpata ( čdpim < kipim), smrdata, vasata (visdm), srbata (za Slov. Plajberg prim. vu d III. sg.; inf. usqfbetd); oblika višat d nam kaže pot postanka: viseti X vasat (kratki inf.) je v razmerju k vasat: dauat rodilo vasata k dauata gl. gori. 15. ) Akcentski tip J- < je znan predvsem pri Poljancih: lapa < lepd, buaha < blago, masa < meso, uaha < uho, oqa, qoua; tudi drugod po Rožu znane oblike učtaua < otava, houat < gen. pl. govpdb, višaua, širjaua, delaua, poraqa, an narče sena < naročaj, zasaqa itd. so stare in jih je enačiti s postela, motika. 16. ) Oksitoneza v tipih žena, noga, mogla je še ohranjena (analogično še lahti, veiža, slapac ): zala, Žana, tata, sastra, qoza, hora, uoda, čoua, hamna < gumno, ajde, uaža < hža, mahua, stazda ; čouaq, ura'/, mana'/, madou; gen. sg. pasa', noha je analogično po roqa. Trozložnice s končnim poudarkom dobivajo pogosto na prvem zlogu postranski poudarek (kratkega rastočega), ki že večkrat prevlada in v takem primeru se zlog podaljša, torej: -v. > prim. ramama, rmana; rašata, ršata; ana dora rajana qraua; pušašano heido; shuajana uohle „shlajeno oglje' 1 ; buqou je zalana; pole je zahrajana; uase na čite spladane; na- sajana, pačana quobasa; uhašana uohle, puuožana „položena“; studanc, za studanca; sveta Pairnuž < Bartholomaus ( > *Parttmuž, *Partrnuž, Patrnuž; ni pa izključeno, da je ta postranski poudarek star); vesele poleg vesele, ud vesela; maua pameta pa vesela. 17. ) Glas g se izgovarja na koncu zloga kot drugod pa kot -h-; med dvema a-jema pa zelo rad onemi; isto velja za ch ; prim. nechati > *nahaii > nato, nechaH > nau, *ne-necham > nanam; *dolgega (z adj. ali pron. akcentuacijo) > doujaha in douja; naj aha in naj a; tašča, suatča, qračaha, šašaha in šaša, hašaha in haša < *gluchega; z Jezeršča, Obiršča, s česala mliqa; ud ha < njega. 18. ) Glas k je v vsaki poziciji prešel v grlov zapornik q: qaqar, qradaq < krat-bkv, čališhaq, pisqu, qral < kralb, uaqat. 19. ) v da b le v zvezah dv, zv. dba, dbanist, dbor; zbiar, zbiazda, zbiast (na vzhodu že zvist). 20. ) Od različnih drugih manjših značilnosti rožanščine je treba omeniti vsaj še sledeče: a) asimilacija svd- > st- (drugod po Slovenskem povsod zd-) strou, strauje, sti se ma, se jam je 16 steua; — b) šč je ohranjeno, le v južnovzhodnem pasu se pojavlja tudi že i: ugšča, qliašče, puščipat, qošišče in puišeja, dboriše ; — c) n je še ohranjen: sqaden, hniua < liiva, na strmi hnila, henata (pred konzonanco in po disimilaciji cesto n: /orinc, u ti dulini qaph proti u qahini) ; uohen, us uohna; — c) sekun¬ darna palatalizacija k, g, ch > č,j, š je vseskozi izkazana (ski > šči; ngi > ni) gl. točko 17., prim. še: za roče pa noje (v rabi je tudi še prvotna oblika dat. Ioc. sg. ua usači roče); dašče in anal. pl. gen. dišč; našče in anal. našča/ proti pravilnemu gen. našeq poleg našči; pa/, acc. pl. puje; sta/, loc. sg. na stuha s končnico -u je pravilen; race in anal. uoda pu rača/ toče; anal. pu breki/ ; štine < štenge; — d) analogično nastalo izmenjavanje u-ja z /-om: qladu§, pl. qladile; ti puili; raqau > rqkav%, pl. raq£vd, raqauou in neutr. rqale, z raqalemd ; qruale quobase\ ti mjlla, gen. ti mrtla ; s ti mftlim ; par cerqh; — e) nom. pl. m. uasi za knjižno lasje, usa zubi, muzi, muadi hdi, puti itd.; enako se glasi acc. na zubi zrazlana; — f) neutr. se sklanja v pl. kot fem.: -e, -am, -ax , -ema; -am je tudi končnica instr. sg., dat. pl. pri mase.; preha¬ janje neutra v masculinum je le v južnovzhodnem pasu izkazano, a še tu v skromnem obsegu; prim. an qouu se je urteua, sadna „Sattel“, jizare, samcoua jahu proti ti liva qolen(a), pl. najt qulina (ne *quline), an uoqna poleg ti druje uoqna in več uoqnu gen. pl.; qouu, dba qolesa, z dbema qolesa, ma štiri qolese in nov nom. sg. m. usači qolas; uaqat m. „laket; mera petih pedi", v po¬ menu mera običajno n. uahta; — g) qri ima tole sklanjo: gen. qrjt in qri, dat. qrt, loc. u qrja, instr. s gruj o in qrjp-, — h) dbrib ima v gen. dat. obliko dnu : ana dnu »nekega dne", qni pučaqu dnu, q svetoma dnu; — i) konzonantične osnove na -en- imajo deloma še prvotno obliko osnovnega elementa, večkrat pa po razmerju sunce : breme nastalo osnovo brem-: gen. brema, dat. bremu; seme, s ta semena, use simane ud žita; quheja mapa žita, unena šema pa zeli; vreme, ud vramena; — j) loc. pl. z-jevskih osnov in o-jevskih enozložnic (predvsem onih z dolgim padajočim poudarkom) ima končnico -ix < - echv : pestix, nučix, peičix, sqrbiy_, hrudix, zubix, žlebix, breki/,; na moja/ tli/; — k) oblika nom. sg. neutr. določnega adj. je ohranjena: ti (te) j are žita, ti uzimne žita, na qresne jutra; — l) v adjektivni fleksiji so udomačene pronominalne končnice -ega, -em itd.: loc. sg. na Sourščam pula, u tujam qraja, pu suatam Patra; gen. pl. svetay tre/ qralu, z dbela/ dil, šaša/ vei, ut testa/ mau; dat. loc. sg. fem. na usučei hora, 17 pdr čašah smeteni; instr. sg. m. n. in pl. -em(i) > iam(i), zvrh.-rož. 2m(i): z uodnim qo!esam, žavim uozuam, prat svetimi tremi qrali prim. za pron. te : taha-ta, par tam, tax, s tiam (tim); — m) poleg komp. na -ejši je dokaj pogosten tudi komp. tip gošči (k gost): uščeiša < Haxkejši, taščeiša, maščeiša; stareiša »Eltern", gen. sta- reišop in stareišu; je posuou ti stareiša sina; hoša, riša »redkejši"; — n) arhaična oblika mogq je ohranjena: sam se notar zapletu da uangei qna mo; ias nčamo (< nič-ne-moho ) več dauata; — o) konč¬ nica III. pl. prež. -o je zelo pogostna ter je v rabi tudi pri glagolih III. 2. in IV. vrste: našo, zbaro, račo (za reko), puqropo, sašo, držo, pastp, spačo, zarado, pušlp (za pošljejo) itd.; — p) rožanska po¬ sebnost so še frekventativa oderata, zaperata, zaverata, ozerata, požerata {e kaže na analogičen vpliv razmerja diuam : deuu : deuat in pod.); osirata, umirata; dalje podaljšane oblike (našatiX * ovati ): pranašuata, spiaulata ( pevati), zapenuata, namaquata; k žjem, žyata {šhata) je iter. žahata; k perf. prodata pa se impf. glasi pruadata; — r) različen drobiž: obliki nišam, nemam sta podkrepljeni s spredaj pridejano negativno členico nič > nč, č- ali naq > q-: nčisam, čisam, III. sg. nči, čl, qni; nčemam, qnomam; prim. utroq nča (< nič ne) raste več; pa na me qna puzaba; sin qni smou več ves hodita; analogične oblike za nom. sg. mase. mheq, uaheq (na- mestu *mekek > *mečeq in *uajeq); dleto > klita; dlesna > lesne; tekati : daqata, d d qa III. sg. prež., dakald part., daqane proti qauc; misanc < mesqce; je'u, jeli in jeduou lis, jeduoue čorčalne „storže“, jeduuua houje; hribar, hribra „Hugel, Abhang“; žuhata „prositi“; antqai (toliko); al „ako“, al qar „ako ne = sicer"; al boš ti qei putrebuou, pa na me qna puzaba, da ta puurnam, al qar ta pa ndi sam bux večna puurne; qar < nqar, nikar, ne; qar „kar“; qarqei „prav nič“; bal,, ali“; zadela,, zavoljo"; tci „tja“; teqa, tema < te-ka(-mo) „tukaj“; sa < se; domovb > mo'u(qi); ndela „Sonn- tag"; u tei nidala „in dieser Woche“, u patax nidala% „in fiinf Wochen“; ndiu mase. »zapovedan praznik", ndiuc < *nedehcb »nezapovedan praznik"; sporna žanstua »prepirljiva ženska"; zad adv. »nazaj"; zahoda, prhoda, na use prhodhe »zgodaj"; k v to > tu, nekvio > nehta; qorida, sorida, duqlidr < (ob)kore(da), (ob)sore(da), dokoledaže; dveri > dura, ud duru, duram, -ax, -ema; qosiuca »Friihstiick", qumei je sqosiučou. — V južnovzhodni smeri, okolica Sel, se rožanski govor približuje obirskemu; tu imamo že akcentuacijo žena, lop < lepo, bou *e > ie; q > *o > uo (v dolgih zlogih): hlieda, triese, smietana, plet , deviet, zlec < *zqc, zajqcb ; kuot, puot, hupba, huost (ali vedno hgs in uadina < Ipdina , ki jih je smatrati za dialektične izposojenke). 4. ) Obirski dialekt je glede razvoja novoakutiranih kračin in staroakutiranih dolžin neenoten; poleg posebnih refleksov ima za nje tudi iste, ki so nastali v stalno dolgih zlogih tj. poleg koroškega obravnavanja se uveljavlja tudi kranjsko in savinjsko: sedn, učera, žienem < žbhQ, mieša < mbša; g san, qoža; breza, deu < delo, dequa, smreqa, cesta (rož. e : ia; g : ua; podj. e : ia; g : ua; obir. e : e; ie : ie; 6 : 6; vendar smatram skladanje s kranjskimi in savinjskimi govori le za navidezno in obirsko e, 6 < e, 6 za mlado, samostojno zoženje enakšne narave kot pri podj. g < 6; 19 prim. s tem še točko 6.); ob zapadni in severni meji pa se po¬ gosto sliši še deuat < delati, rezat, hledat, mohu < mogh itd. 5. ) Predtonični o je izredno ozek, večkrat že u; izglasni nepoudarjeni -o v nom. acc. sg. neutr. je običajno že onemel ozir. oblika se je maskulinizirala: jezera, qošiše, poto-qou < plotni kot; qurit, qulen, ume'u, raduseiia „eine grobe Reiter“, pulen, hnezd, jdX < igo, mleq, let; za a > o, u prim. še preuus < prelaz 6. ) Sekundarno poudarjena e in o akcentskega tipa žena, noga sta izkazana kot e (napeta tvorba, rahlo zoženje) in 6 (napeta tvorba, visoka jezična lega, zamolkel glas): teta, metua, umeu; qoza, osa, oča, dor „freilich“ < dobro; tudi kratko po¬ udarjen zlog je dokaj pogosten: čeu, po noč, dpst, velq, zemla, ubedn, pozna; tudi v akcentskem tipu magla je prešel poudarek na korenski zlog: gahat, staža, mahua. 7. ) V akcentskem tipu oko je poudarek vedno na prvem zlogu: oq, uax, mas < mqso, uas < lasi, srce, dreu, večer, črau, sen, test, uaheq; mrram, mrš, mriu, mrrl < moram, -aš, -at, -ali; byld > bog, byla > boua. 8. ) k > q; g > h, -h-, -x; šč > š; n > n; prim. ro'qa, jabuqe , paianq < *pajqk'b; hux, gen. huxha < gtuchega, hrex, pršhat, našha; išem; oho, ohna. 9. ) Sekundarne palatalizacije velarov obirski dialekt ne pozna več: roqe, nphe, qei; za relikt ali pa za dial. izposojenke velja imeti roje „Horn der Rinder". 10.) Nekaj posameznosti še dodam: a) mešane, paianq, ali več, v teč}; b) izgovor glasu r je običajno uvularen (r); cj štetje je še prav po rožansko: adnist, duanist, trinist, duaist, irdeist, štirret, pietriet, šestriet itd.; ušle te nom. pl.; nišam in nemam; dveri > dur, tuota do dur, tam pr durax- Podjunski dialekt. V podjunski dolini (na zapadu do črte Obir — Šmarjeta—- Galicija —Drava odtod do Velikovca; na jugu Obir—Peca; 9 a vzhodu do gričev na levem bregu Meže, nekako do črte Št. Danijel — Strojna—Ljibeliče; na severu do Drave) in pa onstran Drave pod Svinsko planino (na zapad do črte Velikovec — 1 2 * 20 Djekše, drugod do slov.-nem. jezikovne meje) govore podjunski dialekt. Posamezni pojavi so se na tem ozemlju razvili že do dokaj različne stopnje, a to nas ne moti, ker je razvojna smer očividno ista; za severni govor (Djekše—Kneža—Krčanje — Grebinj) so predvsem še značilne pogostne rožansko-poljske poteze, kar hočemo sproti omenjati. Za splošno oznako pod¬ junskega dialekta navedem sledeče pojave. 1. ) Prvotni koroški e < t>, b v dolgih zlogih je postal tukaj še bolj širok in je prešel v a : m^ša, dfj.n, uqn, uažem, mqiši < mbnbšbjb, pqi < pbfib, tareji, un^me < vbn-bmetb (Pliberk); uas, dan, uzamem, žanem, max (Djekše); v kratkih zlogih je d ohra¬ njen : uzami, zdaxnu, nas < dbnbsb, pas, stazda, magua, manix ; po asimilaciji diž, gen. diža, dem. dlžei ; pqiiou, gen.pl.; v sever¬ nem govoru je a često že a-jevske barve, seveda le v akcentu- iranem zlogu: mahua, uaxku, pas poleg uaža, ušhat, nas. 2. ) Nosni izgovor nekdanjih g in q se je v dolgo poudar¬ jenih zlogih obdržal do danes, četudi ne povsod v enakšni meri; nasploh moremo reči, da se je pod Dravo bolje ohranil g, dočim je pri q tupatam majhna nazalnost komaj še slišna; po gorah na levem bregu Meže na črti od Spodnjega Dravograda pa do St. Danijela je pri ^ kot pri q nazalnost že popolnoma izginila; v severnem govoru (Djekše) pa je §-jev refleks oralen, g-jev pa je izredno močno nazalen. Prvotna široka kvaliteta nosnega q in q je v splošnem tudi še izkazana, po nekod pa se (tako pred¬ vsem ob vzhodnem obrobnem pasu) §-jev refleks zožuje in tu se izgublja tudi njegova nazalnost. Tako imamo v podjunskih govorih za q glas 4 (večjidel za labiali, kjer pa more po med¬ sebojnih izenačevanjih, lokalno pa tudi vobče nastati q), ki je pač istočasno s prehodom d < *, b v a (po točki 1.) prešel v današnji običajni po krajevno omejeni izgubi nazalnosti pa v a (tako v pasu St. Danijel—Strojna — Spodnji Dravograd in v severnem govoru Grebinj —Djekše); prvotni q je dal široki q (tako v severnem govoru), dalje q (napeto artikuliran, ozek, vendar zamolkel, temen glas) v centralni podjunščini, v vzhod¬ nem pasu pa že brez nazalnosti (ozek, zamolkel) o; v kratko poudarjenih in nepoudarjenih zlogih imamo d, a < § in p < q ali pa že iz teh nastale mlajše reflekse gl. točko 9.), vedno pa oralne vokale. Sledeči primeri naj ta popis pojasnijo: a) osrednji pas (Pliberk, Libuče, Steben): suitam < *sv$temu, zu^zan, pqt, 21 dev%t, deseti, pqti, pqst, pqta, napqt, guuqia, mqta, pqtdr, uqdu < vqdh, jqza, jqzik, tqža, žqt, trq.se, žarača, žqia, zqc < *zqcb zajpcb; začqu, prqža, zqbe, ž ! quu, ardqč, narqdu < narodih, grqda, dqtelu acc. s g., jqtra, jqčmdn, ušqtd, grqš, rqp, natjnt < natpgnpti; Qzak , mqž, mqka, zgb (nazalnost q- ja je rahla): ima, zeba < *zqbq acc. pl., pomat; t'aua < telq; štirraai, patrad, šiastrad; v'igrad; maja < nogg gen. s g.; ma, ta, sa < sq; — b) vzhodni pas (Strojna) : izza, srača, uača < lqča; goba, kot (z zamolklim o); — c) severni govor (Djekše): uadua < vpdla, zac, uazan, žaua < žqlo, h ram, past; štirrad proti patrad, apsnrdd, dauatrad ; pataq, te pati, srna- tana; raqa nom. pl., noja nom. pl.; hps (izredno močno nazalen, votel, širok glas), hpšia masa id dora, hqba, zpf, dqf, dQua < d a se je moral v podjunskem na¬ rečju že dokaj zgodaj izvršiti, kajti nekdanji srednji l se je pred tem novim a-jem velariziral in je s starim t dal današnji «: glpdati > gledati, gigdati > guat (prim. v spodnjem Rožu hlet), 111. sg. prež. guqda; klečati > kuqčat; lqča > ujča; klpti > kititi; hgq > uqžem sa, dou sa puujži; telq > t‘dua, Ipdina > uadina, uadina prim. ime pobočja Vadine pri Jenkovi planini nad Jezer¬ skim; enako lv>nb > uqn; v vzhodnem govoru pravtako uača, v severnem pa Ip ni prešlo v ua, marveč imamo zanj la: qlačou, dou id puqlaqnu, lača, hladam, tu qni za puhladat, dou laza, vendar pa taua. 4. ) e in e sta dala v dolgih zlogih ia, o pa ua: plač, griax, dviastu “, kitast, rnuač, suuu, gen. soli, kuis „Amsel“, lebuazac »Bohrer" (Libuče) ; pudli < polje, suau, quas, nabuazac, haspuat, na te) uasuaqai hor, nuač, uduua, dbia, zbiazda, stiana, za riasan, božje telias, na qulianax, driaui < drevje (Djekše). 5. ) Sekundarno poudarjena e in o akcenskega tipa žena se glasita pod Dravo sa, ia, ia in ua, nad Dravo pa a (a) in 6 (p; dolžina običajno le v današnjih enozložnicah): fiata, s i astra, t‘aua, iaua, čauu, šsaga, maia, ialen, gaara, vdknu, rvdsa, udrax, uasa, kvdšia „Mahd“ (isti refleks ima tip maš < nožb) ; — Žana, sastra, rdqua, matua, laha (z analogičnim e prim. gori šega, ali v Djekšah še stahna < stpgno), čau, umau, žuapu; qoza, hora, loc. sg. hči, osa, prax, otraq, pqan, mpia, čupq < človek. 22 6. ) Nepoudarjeni e je zelo širok, dostikrat že a: jalen, žditazu, u puala palprn < v polje peljam, uase acc. pl., žnpbua, roka sit uuvlli < rake so lovili (Libuče);’ rama, qo\ ša qnista šlišeli, stila dane, orax, zalan, raman, Dieqša, Qrčona < Krčanje, uobra < Vobre (Djekše); dalje je za severni govor važno, da pozna pod istimi pogoji in v enakšnem obsegu kot rožanski dialekt glas e, i (neakcentuirano in akcentuirano): Nužei „Jernej“ ( liašnq'i sa 11 patfnužoum zret), pitali < polje, pdčpui < pečevje, otei „Vater“, npse < *vbnQtrb-se. 7. ) Predtonični in posttonični o < o, q sta se zožila v u; v severnem govoru je običajna še nadaljna redukcija v a, po¬ sebno v izglasju (sporadični primeri izkazujejo tu o > a); kulpnu, buagu, na ubiax učiasax, puzobu < pozabil, Igu, bpuu < bylo; acc. sg. brpdu, krpuu; III. pl. prež. -jo > ju in po asimilaciji -jii žjjeji, tareji, moji < imajo; Djekše: put pozduhi, sqoda acc. sg., lupe i nas c lepo je danes; v nom.-acc. sg. neutr. imamo tu že pogosto maskulinizacijo: stahna, žita, iha, huabpqa poleg urpu < oralo, učes < *očeso, ušat in ušata < ušpto, qulen, jutr, božje telias poleg bačeuni qurit, npve let, patai, qseua zel, pradiu, dreu, učara i buu lopa < je bilo lepo, čau < čelo, lazar; fem. pa so: žaua < žplo, pbaqa < jabolko; za o > a prim. ptraq, huaboqa, haupf. 8. ) Kratko poudarjena in nepoudarjena i in u sta vobče ohranjena; le ponekod in v hitrem govoru se reducirata / in u, ali pa v a: rnpti, napihuje, mptili < mlatili, m]š, ušjta; tu | tii < k-bto jestb tu; či tu < nič ni tu itd. 9. ) Pod novim rastočim, ostro zasekanim poudarkom ak- centskega tipa c in (v vzhodnem in severnem govoru tudi že so vokali le deloma še ohranili svojo prvotno naravo, pogosto pa so se zožili in prehajajo, posebno v hitrem govoru, v ozki e: peči gen. sg. k plač, zemla, večer; lesa < lesi, senu, lepe nom. pl. f., dreuu, testu, mesu, težak; vesi gen. sg. k ves < vhsb (Lpnča ves, Breška ves) poleg uas, megiia ; zidu gen. sg., ima, sithu, iihu; gesi k gps, uezuu < pzh, reka < rpka, meža < mpža; mrram < moram; kpsti, mpči, pku itd.; za Djekše prim. uasa < lasi, jesen, neba, sena, dreu, črou, iha, masa, qoqa < kako, lopa < lepo. 10.) Staroakutirani e je izkazan kot srednješiroki p; v sever¬ nem govoru pa imamo isto porazdelitev med e in 'e kot v rožan- skem dialektu; Iptu, brpza, deuu, mpstu, dekua, nedela; inf. deuat, rezat (prež. diauarn, riažam ); v severnem govoru pa: smreqa, 23 cpsta, requ, dpuu, urezu, qulen, let', nedela, Suvenci, suveni puunaš, dečua, ubesat sa. 11. ) Novoakutirani e se glasi kot srednješiroki e; v severnem govoru pa je ožji glas, skoro že e, pri danih pogojih pa e; užeien < oženjen, šesti, sedmi; Djekše: sedn, u cerql, žesal, uelqa, šan-pečra, žensqa, zel < zelbje, ueseli < veselbje, mihan ppmat pa u : elq uesela. 12. ) Refleksa za novoakutirani o sta pa prav obratno po¬ razdeljena: pod Dravo o, nad Dravo p; koža, nasuonam, upla, okna, osm} (ta 6 je zamolkel, votel glas); — moram, otaua, qpža, šqpda acc. sg., na qubiic ma rpž acc. s g., p san, noue < novoje. 13. ) Praslovanski a se je v dolgih zlogih labiovelariziral v zelo širok p (zamolkel, votel glas); uočan, uds < las, strpx, jobuka fem., duoisti, zgba, nauoda, suoma < slama, smetona, kuabosa; — uohdt < lakat, brgtar, bobaca, outpr < oltar, igrmarq, obaqa, sg. aica, pl. gen. pic. 14. ) Nosni konzonanti prenašajo svojo nazalnost na ves zlog: uqn, dqn, urpna, pelpm, mosuu < maslo, mdti < mati; ta sekundarna nazalizacija nastopa samo v dolgih poudarjenih zlogih; severni govor je pa ne pozna. 15. ) n je v severnem govoru še ohranjen, čeprav je njegova palatalna narava dokaj manjša kot pri rožanskem n; drugod pa ima podjunščina za n glas J, ki nazalira zopet ves zlog; sqadafi, ohen, žanem, man sa i sinpu; — pq{, žqidm < ž&rip, mqiši (ta oblika je tudi v severnem govoru običajna); za konzonanco se je nazalnost izgubila: kuašia < košnja, zagii c ogenj. 16. ) Sekundarne palatalizacije velarov k, g, ch podjunski dialekt pravzaprav nima več, ker so bili po izenačevanju velari restituirani; le prav redki so ostanki prvotnega stanja, prim. gen. sg. reke, poleg nnaje, naaja; jpbuke gen. sg. f.; roke acc. pl. k raki,; ke < k%de (proti rož. ce{, gor. če), velk /; severni govor: uašqi puabi, gtuchega < h uheia; nom. pl. raqe proti npje; mo dbia npji; gen. sg. d$id k dQua (- u- zapira hiat po onemelem h < g prim. gori i za h < g po e v h uheia). 17. ) Akcentski premik ^ in (pri korenskem ■&, &) > ““ (lokalno že po vsem vzhodnem pasu) je splošen v dvo- zložnicah gl. točko 9.; doma > doma > dnama ; širak, zuagou, slazda, velak, zdaxnu, ppzdi adv. (Djekše: puizda; dosti > ddisla) itd. 18. ) Podjunski dialekt ima takozvano „štekanje“ t. j. pojav, po katerem dobe pronomina in adverbia, izvedena iz korena *to-, 24 spredaj še adverb še- > še-, š- reducirano, ako se hoče dati prvotnemu pomenu še kako posebno oznako ali določbo; prim. tu „hier“ : štii „eben hier, nur hier“; tok : Štok; toliko < teiku : šteiku ; štekei „hier, da“ (prim. rož. teqa); šteti, -a, -u „eben dieser“ < *še + H-H-jb; severni govor štekanja ne pozna. 19. ) Za severni govor smo že navedli par potez, ki pri¬ tekajo vanj iz rožanščine in po katerih se razlikuje od ostalih podjunskih govorov; vokalični sistem je povsem podjunski, kajti tudi zastopstvo novoakutiranih e in o (gl. točko 11. in 12.) in pojav vokala e ni v bistvu proti podjunskemu razvoju (gl. glede p zgoraj točko 2. in pri obirskem dialektu točko 4.); od drugih pojavov, ki so pa zares rožanskega izvora, pa imamo v severni podjunščini te-le: k > q ali celo q , včasih le še kot pavza slišen; g > h, bolje h , večkrat celo onemi; dv, zv > db, zb: zbiozda, dbo < dmia; svd- > st: strau, sti sa m; n ostane; delna maskulinizacija neutra; -b > -f: zqf, rqf; poredko sicer, a vendar tudi akcentu- acija (gl. pri dial. rož. točko 14.) prim. še: inf. dauat, sup. on id deuat šu, part. deuu, f. diduoua, pl. mask. un sa dauol; tip zalan (gl. točko 6.) in laha (prim. rož. laha in upoštevaj podj. premik akcenta v magud). 20. ) Naj sledi še par podjunskih značilnih podrobnosti: a) šč > š: karšen, ogniše, nišar < niščer „niemand“; djekško: stdrniše; — b) žre-> žgre : žgrgbei, žgrebdl; djekško: žraba; — c) inf. se končuje na -t, a akcentuacija kaže, da je ta oblika iz one na -ti; kratki inf. je v vzhodnem pasu bolj zastopan; prqst, snqt, zaicit, touči; djekško: udhat < *hgatb; — č) knisam in kniamam poleg nišam, niamam; v severnem govoru je druga oblika v hitrem izgovoru zelo običajna, a je nastala po redukciji glasu q : banka ne til < nobenega ni tu; taqa sa prauhaš par dela da ta q ni za puhladat; če tu < nič ni tu; — d) moram, morš, nisi mou < mogh, mifaua < mogla „konnen“ : mfram „mussen“ (kakor v obir. dial.); djekško: moram, ali muaram kakor v severno-zap. rož. in zilj.); — e) miasanc, poiank < pajgkv; djekško: venč; — f) sonce (rož. sunce); dpisti, sev. ddista; nom. uača, gen.-acc. in dat.-loc. oči, instr. uačam, plur. se ne rabi; duri (sev. dur, par durax); dem. na -ei končni ua (Djekše: stud, tu < k^to kakor v rož.) pre¬ haja v osrednjem govoru rad v u“: stu", du“ < kr>to; lokalno je protetični h- pogosten: Inzer a, hirna, hoistdr, hous, hiš. 25 Mežiški dialekt. Na vzhod od podjunskega dialekta, v dolini reke Meže in v okolici Slovenjgradca tja do Vuzenice se razprostira podjunskemu zelo sorodni mežiški dialekt s sledečimi karakterističnimi potezami. 1 . ) V dolgih zlogih imamo za ■&, b široki e, v kratko akcen- tuiranih a, v neakcentuiranih pa a: den, sneha, meša, včs, z mena; papar, magua, nas < dbnbsh; ptasak (čast je izposojenka). 2. ) Nosna vokala § in p sta v dolgih zlogih izkazana z e, p: leča, teža, pest, detela; gos, top, obroč; instr. sg. nagoi, ned; v ne¬ akcentuiranih zlogih pa e in *o > d, u > a (gl. točko 5.): tele, gen. sg. ribe; pqiek (proti gen. sg. fileta itd. se čuje v plur. pogosto tudi teuaii, teuat, -am, -e, -ey, -i mask.; to je jasna izposojenka iz podjunščine prim. ua < Ig). 3. ) V sekundarno akcentuiranih zlogih so zastopani vokali tako-le: a) g, p, %, b z vokalom a: majek < mgkvkh, masa < mgso, tažek, jazjk; gasi gen. sg. k gQSb, raka za rqka (analogično ohra¬ njena oksitoneza do časa akc. premika v tipu magla, prim. djekško laha), gasta, guabek, maže < mgža, natre < vbnQtre, uazau; uasi < vbsi gen. sg., Maže < mbža; — b) e in e z vokalom e: neba, peči, sena teua, testa; — c) o z vokalom p: oka, goda < godu gen. sg., moči; a primerov pod a) je najbrž istega porekla kot a v pas, magua, tako da ima na pr. masa tale razvoj: meso > *masu, masu, masa > masa, torej ista razvojna pot kot v pod- junščini (e < g, g, a; e in e ter o za e, e, o gl. pri podj. dial. točko 9. in prim. predvsem mež. raka : podj. reka); za mež. prim. še: sina, ji m e poleg zida, lidi < ljudi za ljudje. 4. ) Sekundarno akcentuirana e in o tipa žena se glasita e in pa: sestra, jalen, tele; oakm, gara 7 , rgasa; uat < vodi, gen. pl. (z analogičnim korenskim vokalizmom); ačd < oča (gen.-acc., dat.- loc. oči, instr. gačim). 5. ) Neakcentuirani o je preko p, u prešel v a : mliaka, gaspuad, pabiarat, liatas, atruak < otrok% gen. pl.; kastiay, loc. pl.; karian, koua < kolo, suopa < slovo ( čriaua, -e je fem.); gen., dat. bregv < bregu; izjema je žauast z a < o podobno kakor vigrad z a < e, g. 6 . ) Staroakutirani e se glasi e: leta, deua, seme; novoaku- tirana e in o pa sta v mežiškem dialektu ozka: sedam, ke < kvde, tretki; osam, uola, dobar. 7. ) Neakcentuirani e, e je širok e-jevski glas: semena, časg/ loc. pl., ribe gen. sg., adv. natre, dave; vendar -sa < se: grsa, dousa. 26 8. ) Kratko akcentuirana in neakcentuirana i, u obdržita svojo naravo, le v hitrem govoru in predvsem v izglasju moreta prehajati v /, p: slu, miš, ašeta pač po ačiasa, gl. še točko 3. 9. ) Kratki a se za palatalnimi soglasniki preglasi v d, e: nom. zemla = gen. zemla ; gen. sg. kojd < konja, nom. = gen. sg. pasla < polje, -a; teža, napeldt < napenjati. 10. ) Mežiški dialekt ne razlikuje med rastočim in padajočim poudarkom; kot štajerska narečja pozna le padajoč poudarek (dolg in kratek), ki pa tu ni tako intenziven in melodično visok kot v onih. 11. ) Akcentski premik “= in je splošno izvršen gl. točko 3. in prim. inf. goaret, parat, ua.zit, smadit; pr-nas itd. 12. ) n ima isti razvoj kot v podjunščini: žeje < žbnetb; *pajenk > *panjek: pili ek; svn-jejo > zjpi ; tudi za konzonantom se še čuje nazalnost: koišip < košnja ; ognb > aign. 13. ) Končnica instr. sg. fem. je -oj; v ti obliki je ohranjena v akcentuiranem zlogu: rskoi, nagoi, guaupi, krpjpi, ksstjpi ; v ne- akcentuiranem zlogu je po točki 5. nastali ai asimiliran v današnji -i, -i: z raki, ribi, kosti, krvi ; v acc. sg. fem. je končniški -o pravi¬ loma reduciran v a in če je konzonant pred njim palatalen, se asimilira v / (prim. a > e po točki 9.): riba in zemlj. 14. ) Končnica loc. pl. osnov na -o in -a je -ex (< - ech ): rakex, kpajex, Hdlex, rpagex; ribex, zemlex. 15. ) Od posameznosti naj omenim še sledeče: o) rezultati koroške palatalizacije velarov so izredno redki: noaje poleg noage ; acc. pl. rpaje in roage (analogično še rpajex in rpajemi poleg -g-); — b) šč > š; — c) žgrebe, žgrebdl; — č) nom. sg. neutr. adj. zuata, dol. zuate, žive; lepo > lopa, lepoje > lope-, — d) poleg štiradi, petred so že običajnejše štiardiset, pediset; — e) instr. sg. tuaba, suaba < tobp, sobQ; — f) prvotno daleč(e) se glasi tukaj že dauč (enako v štaj. dial.); — g) za ves pas od Podjune pa do Sloven¬ skih goric so značilne oblike adjektivov na -okb, kjer je v nom. sg. mase. po adj. na -ek% < -vkb pogosto -ok zamenjano z -ek: vysokv > višek, guabek, širokv > šorek, fem. šrpaka (k -p- prim. lopa)-, za mpkbkb ima mež. dial. majek poleg magek, za Ibgbk* pa uajek-, — k) mežiščini je štekanje svojsko: štak, štakšan, šla, štam, štodi; šeti, gen. Sitega, fem. seta „eben diese“; — i) madlitua; gen. sg. jaica poleg jaiceta; interrog. dua in ka ; parui poleg prpui ; dem. Tonil, Tonija. 27 Remšniški dialekt. H koroški dialektični skupini štejem še narečje v pokrajini nad Dravo na Remšniku in Kapunarju in sicer na vzhodu do črte Vurmat—Veliki Boč—Gradišče; v tem govoru so štajerske poteze že zelo številne (primeri predvsem stike z govoroma na Pohorju in Kozjaku), bistveni sestav govora pa moramo vendar še imeti za koroški, kar naj sledeči splošni opis pokaže. 1. ) Za v, b imamo v dolgih zlogih indiferentni, skoraj da k širokosti nagnjeni e, v prvotno in drugotno kratkih zlogih pa e in e, kar je že v skladu s sosednjimi štajerskimi dialekti (gl. pri pohorskem dialektu): deš, nes ali nes < dbnbsb, pes, deska , pesji, meša. 2. ) Za e in e nastopata te ali le: zvlezda, mlteko, sniek, miesnc, /tet, pleč. 3. ) Na enakšen način je o prešel v dolgih zlogih v uo, uo, ud: niigk gen. pl. iz nog-b (drugod zopet nudk), rugža, du ali tudi do, du'j. < k-bto. (Menjava dolžine prvega in deloma tudi dru¬ gega elementa v diftongih ie, ug je zavisna od govornega načina.) 4. ) Refleks za nosni g je širok, oni za q pa ozek, zamolkel glas (prim. sličnost s podj. dial.): pet, devet, gledat, pest-, ggldp, ggsenca, gost, / koti, toča. 5. ) Staroakutirani e je izkazan kot široki e, novoakutirana e in o pa kot ozka vokala (prim. mež. dial.): dekla, breza, kolena nom. sg. fem., leto, mesto-, — sedn, melem, serjem {reko, teko, nesg < nesh so analogični po nesla-, kmet je nastalo po mladi podaljšavi tipa deš); xgdim, nosim, modlim, kolem ( astar ali astar, makar ali makar so po astra < ostra gl. točko 7.). 6. ) Sekundarno akcentuirani e akcentskega tipa žena se glasi kot odprti e: sestra, teta, zemla, nese, debou. 7. ) Sekundarno akcentuirani o istega akcentskega tipa pa je izkazan kot a, a (enako tudi na Pohorju): naga, naga < noga, kasa — kasa, asa — asa, akna — akna < okno, agg, visaka, šraka, zgara, dasti, dari člavek; a, a imamo tudi za dco: naš < nožb, tapl, špat < špot, nem. Spott, prim. kmet , deš; poleg šrak, -a, -o, glgbak, visak se rabijo v našem govoru tudi šorek, glabek, vasek (gl. mež. dial. točka 15.). 8. ) V dolgih zlogih je a prešel v široki o: počosi, scot, posla, ti moli, zoveza. 28 9.) Oziraje se na sosednje štajerske govore je treba ome¬ niti, da ostaneta v tem dialektu * in u v dolgih zlogih nespre¬ menjena: duša, gruška, jutro, buča, šetina, sipati, košica ; luč, kliič izkazujeta prav mlado redukcijo. 10. ) r se običajno še glasi dr, dasi tudi ar in celo ar nista izključena: gardo — gardo, varu — varu (pri isti osebi), marva, marva, part, varžem, arja, martveški. 11. ) Za t imajo dolgi zlogi ou, kratki pa u: douk, souza in slouza, toust, bouxa, sounce, žouč; jobuke. 12. ) Na štajerski način se dolžine in kračine preko pod- dolžin in nadkračin medseboj menjajo: asa in asa itd., gl. pri¬ mere v prejšnjih točkah. 13. ) Poleg oko slišiš tudi štaj. oko; zap, žabi; nebo, seno, judo, lapo, jamen < imp, gardo poleg meso, u/o, seno, gen. sg. snega; agret < ograd poleg ogrot po gen. ogroda in izenačevalnem tipu kmet,-a; byld izgovarja stara generacija bouo, mlajša pa balo. 14. ) Od konzonantičnih pojavov navedem: n > l; šč > š; l > -u {-o, -o); -v > -u, -u; kiiieu < konjev, košica, stpu, dobili, pepeu in pepeo, reko, pleto, cvelo < rek Ir, ; martu, čarsiau, vpzou gen. pl., ali f-kastay_, f-koti. 15. ) Glagoli I. 1. imajo v part. na -l sekundarno skupino tl, dl (kakor v kor. dial.): krodo, jiedo, jedla; prim. še primarno modlim, madlit. 16. ) Skupini tl in ki, dl in gl sta druga poleg druge v rabi: klpčiti, na tle, na dloni, gloni, dloka, gloka; prim. še petre poleg pčkre nom. pl. k pptro. 17. ) Poudariti pa je, da ima naš govor la < la: delat, megla , člavek itd.; vendar se govori bouo poleg balo in pleveu, gen. pleveua; kljub temu smatram prvi primer za mlajšo sporadično, v hitrem govoru nastalo labiovelarizacijo, v drugem primeru pa vidim analogično posploševanje u iz nom. sg.; St. Vraz pravi sicer v pripombi k članku U. Jarnika, Kolo 1. opaž. 2., da se la govori od Radgone ob Muri navzgor do Arveža, Remšnika, Radol in Sobote na štajersko-koroški meji, a to ni res, razen toliko, da je majhna razlika med tukajšnjim l(a) in l(a) na primer na Krasu; ta razlika je v tem, da je tukajšnji / votel, zamolkel glas, ni pa velaren (prim. kor.-nem. I). 18. ) Prehajanje v štajersko dialektično skupino nam naš govor kaže še s temi-le pojavi: a) edino v rabi je štetje štrdeset 29 itd.; — b) zelo pogostna je femininizacija neutra: drteva, acc. pl. dneve; akna, gen. sg. akne-, bruna, -e; želo poleg žela; &-/o in vu-/a fem., gen. vu'/e; očiesa, očiese poleg oko; koliesa, -e; gniezda, -e; kolina, -e; kopita, -e; — c) midva > mija, meja; vija, veja; dveri > dveri; keko, teko < koliko; dauč < daleč; tpti, -iga, -emu za H; končnica -ma v I.du.; cerkva in podobne podrobnosti. 19.) Na koroščino pa nas spominjajo takele posameznosti: hreibdr, -bra, na hreibri (- ei- z.a -i- kaže na Pohorje — Kozjak; beseda hrib, -a je po asimilatorični premestitvi -r- v drugi zlog dala hribra, hriber); stezda poleg steza; daro — dar o, dariga (tudi še na Pohorju); vigred, triezik „nuchtern“ (prim. Megiser, Diet. 2 : triesbig X 7 b, Z 7 a; Gutsmann Wrtb. triesek 203, 556; Jarnik, Etym. tresek 194); vedle ruože; drove < dr-eva; več poleg venč, večji; u Marparzi, u-Marnmezi < v Marnbergu; zec; čisn poleg ni s n; či mo .s „nimaš“; kor „nicht“; kiseu, kisela, -p; smetona; jdgoida < jagoda poleg jegdda < jagoda (to je na pohorski način); južna in jp.žina; hana-duo, hana < ona (prim. protezo s h- \ podj. dial.) itd. Viri, literatura: H. Megiser, Thesaurus Polyglottus 1603, I—II. — Koroško-slov. prisega 1601, Kres V, 53. — H. Megiser, Dictionarium quat. Iingu. 2 1744. — Catechismus, Tu ie bukvice tiga ifprafhuvania 3 , 1762. — Rokopisni teksti iz druge polovice 18. stol., gl. V. Oblak, Bibl. Seltenheiten und altere Texte bei den slov. Protestanten Karntens, Arch. f. slav. Phil. 15, 459 sl. — Roko¬ pis iz 18. stoletja, gl. Fr. Ramovš, Zanimiv koroško-slovenski rokopis, CJKZ II. 282 sl. — Duhouna branua. — To je ta pravi inu ta zieli Colemone-Shegen, prim. Iv. Grafenauer, O „duhovni brambi" in nje postanku, CZN IV. 1—70. — Gorei ofruvanie te svete delave Mariae, gl. F. Kotnik CZN III. 65—77. — F. Kotnik, Andrej Schuster-Drabosnjak, ČZN X. 121—140. — O. Gutsmann, Chriftianfke Refnize 1770; Windische Sprachlehre 1777; Molitoune Bukvize 1788; Deutsch-vvindisches Worterbuch 1789 — U. Jarnik, Sber lepih ukov 1814; Versuch eines Etymologikons 1832. — Sefarjeva pesem 1841, gl F. Kotnik CZN XVII, 89 sl. — U. Jarnik, Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj, Kolo I. (1842), 40—57. — Iv. Grafenauer, Zum Akzente im Gailthalerdialekte, Arch. f. slav. Phil. 27, 195 sl. — J. Scheinigg, Obraz rožanskega razrečja na Koroškem, Kres I.—II.; Dve narodni z Rožanskega, Kres II 207—8; Die Assimilation im Rosenthaler Dialect, program gimn. v Celovcu 1882 — Nekaj gradiva za Kostanje pri P. Lessiaku, Die Mda. von Pernegg in Karnten, PBB 28, 1—227. — Roko¬ pisno gradivo za govor v Sl. Plajbergu, zbral dr. Josip Sašel. — Janko Kotnik, Narečje guštanjske okolice (seminarska naloga v sem. za slov. fil. na graški univerzi). — Gradivo z Remšnika, zbral dr. R. Kolarič. — Kor. dial. teksti pri Scheiniggu in Streklju v zbirkah narodnih pesmi in v brošuri dr. K. Pečnika, Folkloristično društvo „Naši dialekti", Dunaj 1928. — Avtorjevo gradivo. Rezijanski dialekt. Slovenski govor v rezijanski dolini (ob Rezijanski vodi, ki se izliva v Belo in ob Učji, ki pri Žagi priteče v Sočo), je najbolj izolirani dialekt slovenskega jezika. Na severu (črta Kanin —Sart— Reklanica) ga od koroških dialektov deli furlanski klin ob Beli, Dunji in Reklanici, na zapadni strani meji tudi na furlanski živelj; na jugu mu dokaj visoke gore s slabimi in neuporabljanimi pro¬ metnimi zvezami branijo živahnejše občevanje z beneškimi Slo¬ venci, kar velja tudi za vzhodno mejo, ki pa je še najbolj pri¬ stopna ; južno-vzhodno mejo rezijanskega dialekta tvorijo namreč gore od Kadina na vzhod: Mužci, Meja, Musič ter Musič— Skutnik—Velika Baba — Kanin. Že ta lega sama nam vsiljuje mnenje, da so Slovenci prišli v Rezijo od severne, koroške strani,, odkoder jih je po Kanalski in Belski dolini vodila stara, upo¬ rabljana in brez ovir tekoča prometna zveza. To mnenje pa potrjujejo še razni drugi razlogi: Belska zemlja in Rezija sta bili do konca 11. stoletja upravno združeni s koroško zemljo; dohod iz Belske v furlansko dolino je bil po langobardskih obmejnih utrdbah zabranjen; tudi zemljiško-posestne in rodbinske razmere, kolikor se dado razbrati iz podatkov o ustanovitvi samostana v Možacu, kamor je spadala vsa zemlja, na kateri se še danes govori rezijanski dialekt, kažejo na zvezo s Koroško, gl. M. Kos, Geografski vestnik Vlil. str. 127—129. Ti zemljepisni, politični, prometni in socijalni razlogi dobe najjasnejšo podporo v dejstvu, da je bilo rezijansko narečje v svojem začetnem razvoju deležno koroškega dialektičnega razvoja, dalje še v ugotovitvi, da se je pozneje odtrgalo in odtujilo dejstvovanju koroškega dialektičnega središča; zakaj, na to z ozirom na zgodovino teh predelov ni težko odgovoriti: redko naseljeni slovanski živelj v dolini reke Bele je bil romaniziran, jezikovna [zveza med Slovenci v Reziji in Korošci je bila za vedno raztrgana. Odslej je rezijanščina živela svoje samostojno razvojno življenje ali pa je mogla spre¬ jeti le še take jezikovne inovacije, ki so prihajale v Rezijo z južne in vzhodne strani, iz beneščine ali iz severne goriščine. Rezijo so Slovenci naselili nekako ob 1.1000.; zveza s Koroško pa je bila pretrgana nekako od 14. stol. dalje, ko je kolonizacija nemškega 31 (v Kanalski dolini) in furlanskega elementa (v Belski dolini) onemogočila širjenje dialektičnih inovacijskih valov iz koroščine. Starejšo epoho v razvoju rezijanskega dialekta bi smeli torej imenovati naravnost koroško, mlajšo pa beneško-goriško; dva lingvistična fakta nam to zelo jasno kažeta: rezijanščina ima za % in 6 še koroške reflekse, nasproti pa kaže že beneško- goriško obravnavanje skupine la. Kar vemo o teh dveh pojavih iz zgodovine slovenskega jezika, nas opravičuje, da stavimo konec razvoja prvemu pojavu vsaj že v 14., začetek razvoja drugemu pa smemo staviti že v meje 15. stoletja. Verjetno je, da je eno kot drugo ozko zvezano s prometnimi razmerami, ki so v teh dobah vladale v teh krajih: posest oglejskega patriarhata, h kateremu je od konca 11. stoletja spadala tudi furlanska vojvo¬ dina, ki je bila v 10. in 11. stoletju združena s koroško v eno politično edinico, je bila v ozkih zvezah z nemškim cesarstvom t. j. prometna linija je šla s severa na jug. V začetku 15. stoletja pa je prišla patriarhova posest pod gospostvo benečanske repu¬ blike, s čimer je bila prometna živahnost s severom razrahljana, obenem pa se je ojačila furlanska ekspanzija. Tako so se pro¬ metne sfere deloma krčile, prometne smeri pa so se izpremenile in ta izprememba je povzročila tudi prej označeni prelom v raz¬ voju rezijanske slovenščine, kajti gibom družbe so se prilagodili tudi gibi jezikovnega življenja.* * O postanku in sorodstvenem razmerju rezijanskega dialekta so sodili pravilno R. Nahtigal ČZN XII. 121; ČJKZ I. 53; V. Oblak Ljublj. Zvon in H. Tuma Plan. Vestnik 1912, 170, ko so poudarjali, po kakšnih pojavih je rezi- janščina blizka koroščini in beneščini; pravilno so torej računali s tem, da mora biti včlenjena med koroščino in beneščino. Podrobneje, a v čisto dru¬ gačni obliki je sodil o rezijanskem dialektu Jan Baudouin de Courtenay: po njem Rezijani niso niti Slovenci niti Srbohrvati v ožjem smislu tega imena, marveč popolnoma samostojno slovansko pleme; pri tem je napačno beneške Slovence imel za Srbohrvate in sekundarno palatalizacijo k, g, ch > č, j, š, ki jo poznajo koroščina, gorenjščina in tolminščina je smatral za slovensko oznako, ki brani vezati kakorkoli rezijanščino s slovenščino. Ker moremo v rezijanščini razlikovati več govorov (da bi bile te lokalne različnosti v med¬ sebojni razvojni zvezi,! na to ni pomislil), zato je odrekal rez. dialektu enotno izvorno stopnjo in je prišel do zaključka, da so se v Rezijo preselila v raz¬ ličnih dobah različna, med seboj ne tesno sorodna slovanska plemena in raz¬ like v njihovih govorih so se tu potem ali obdržale ali pa izgladile. Eden zesda zelo značilnih pojavov rez. dialekta, vokalna harmonija, pa mu je na¬ rekoval še zadnji člen te čudne teorije: da predstavljajo Rezijani mešanico Slo¬ vanov in Avarcv. Tem nazorom sta hotela dati historično podlago D.Trstenjak 32 Rezijanski dialekt moramo smatrati za samostojen dialekt slovenskega jezika. Njegove zveze s koroščino na eni in z južno- žapadnimi slovenskimi dialekti na drugi strani so povsem naravne vezi med sosednimi členi in način njihovega križanja na ozemlju rezijanskega dialekta je za ta dialekt gotovo karakterističen, ni pa takšen, da bi smeli rezijanski dialekt podrediti ali koroški ali južnozahodni (beneški) dialektični skupini. Kajti rezijanščina, nekako zaprta, kakor pozabljena v rezijanski dolinici, se je na zelo izrazit način po svoje razvijala in izobrazila take samostojne razvojne poteze, kakršnih ne najdemo ne v koroščini, ne v be- neščini in prav te ji dado značaj samostojnosti; tega prav nič ne zmanjša neka posebna konservativnost, ki se izraža v raz¬ ličnih jezikovnih arhaizmih, ki jih ima rezijanski dialekt deloma sam, deloma pa je zopet po njih povezan s koroškimi dialekti; ta samostojna ali pa skupna konservativnost je odsev enakšnih prilik, kakor geografske izoliranosti, življenja v ozkih lokalnih edinicah, redke naseljenosti itd. S tem so že naznačene vse one poteze, ki so značilne za današnji rezijanski dialekt in v ti za- povrstnosti jih hočemo v sledečem navesti. in Lj. Hauptmann, Fr. Tappeiner pa je iskal turkotatarske krvne, plemenske znake v zunanjosti današnjih Rezijanov; četudi jih ni bilo najti, si je historik po¬ magal enostavno z mnenjem, da maloštevilne avarske četice niso mogle vtisniti svojih rasnih znakov mnogobrojnim slovanskim četam, pač pa so vplivale na slovanski govor; o kaki gosti naselitvi Slovanov v tem predelu po vsem, kar nas zgodovina uči, sploh govoriti ne moremo, glede vplivanja jezikov pa vemo, da se ta vpliv omejuje predvsem le ha besedni zaklad, poredko zajame še sin¬ takso in tvorbo besed, ne pa jezikovnih oblik in glasov; v rezijanščini pa naj bi bil izkazan prav glasovni vpliv! Vsa ta slovansko-turanska teorija o postanku rez. dialekta izvira le iz neznanja splošnega razvoja slovenskega jezika. Vokalna harmonija je pojav, ki je v popolnem skladu z razvojnimi tendencami slo¬ venskega neakcentuiranega vokalizma, pojav, ki ga srečamo ob pričetku raz¬ voja poslednjih faz tkzv. moderne vokalne redukcije v vseh slovenskih dialektih, le da se v njih zaradi nastopa novih razvojnih smernic ni mogel tako obsežno razviti kot v Reziji, kjer se te nove smernice niso pojavile. Sledeča karakte¬ ristika rez. dialekta nam bo pokazala, da moramo smatrati rez. dialekt za vmesni člen na dialektični verigi od koroščine do beneščine in goriščine t. j. za organski člen slovenskih dialektov, kar odgovarja tudi njegovemu geograf¬ skemu položaju, in da spada v to zvezo tako lepo, da si lepše ne moremo želeti in misliti. — K slov.-avar. teoriji prim. J. Baudouin de Courtenay, Opyt fon. rez. gov. 1875, § 294—6; Slavj. Sbornik III. (1876) 320—338; Notte glottologiche 1878,1—21; D.Trstenjak, Zora (Maribor 1876) 109; Lj. Hauptmann, Mitteilungen d. Inst. fiir osterr. Gesch. 36 (1915), 232—33; Fr. Tappeiner, Sitzungsber. anthrop. Ges. Wien 1895, 66. 33 I. Priča prvotne koroško-rezijanske razvojne skupnosti so sledeči zgodnji pojavi: 1. ) n in b sta se zlila najprej v a, iz česar je pozneje nastal tako v Reziji kot na Koroškem v dolgih zlogih e; nadaljnji rezi¬ janski razvoj tega g je identičen z razvojem g < g\ a) v dolgih zlogih je po zoženju nastal e: test; b) v kratkih zlogih pa preide 4 > a po samostojnem rez. procesu a > d: prtakne, lažate, ddž, ovas, palač ; za razvoj a > d > a ter proti morebitnemu mnenju a < a priča že razvoj v dolgih zlogih, ki zahteva prvotni srednje- jezični vokal z e-jevsko barvo, dalje pa še dejstvo, da je rezi- Janščina tudi e drugačne provenience (iz g) razvila pravtako v a; rez. a < b je torej po razvoju različen od beneško-slovenskega 4 < %, b in shrv. a < ■&, 6, ki sta oba nastala iz prvotnega srednje- ]ezičnega vokala z a-jevsko barvo. 2. ) Rez. T < e, e in a < o v dolgih zlogih ( dvi , lis, rič, snik ; 4t < ledu; buh, gnili, bus) kažeta na starejšo epoho, ki je imela Se ia, ud, kar imajo še današnji koroški dialekti (lokalno smo našli v rožanskem dialektu tudi že T, u). 3. ) Podaljševanje nezadnjega akutiranega besednega zloga je v rezijanščini nastopilo pozno kakor tudi v koroških dialektih, dočim je v sosednjih južnih narečjih (v beneščini, goriščini, go- renjščini) ta pojav zgodaj izvršen; zato se skladajo razlike med stalno dolgim in staroakutiranim e v rezijanščini in koroščini, Prim. rez. lita nom. pl.: leto, zilj. liste : leto; rož. lidte : leto itd., Prim. F. Ramovš, ČJKZ VI. 13 sl. 4. ) Akcentski tip oko je prešel v oko : rez. oko, zilj. oko, r °ž. 6qo, podj. gku. 5. ) Kakor v koroščini je tudi v rezijanščini bilo sprva v rabi štetje od 40—90 s pomočjo besede rge/fc : rez. štredi „40“, paterdu »50“; o nadaljnjem rez. razvoju gl. doli. 6. ) Posebno značilno je to, da je prvotna oblika *d'bžd’a doživela v Reziji isto disimilacijo kot na Zilji; rez. dažna (nom. daž), zilj. dbžna (z anal. nom. dožn ); ta pojav je zelo star, saj kaže v dobo, ko je d še eksistiral. 7. ) V rez. in zilj. dialektu imamo isto razvojno smer akcen- tuiranega vokalizma; kajti današnje rez. lid, snik, bub rebra, c 4sta, dobar — kolo, jesen je izvedljivo le iz starejšega lisd, snidg, biiag — rebra, cesta, dober — kolo, jesen, to stanje pa nam še z daj kaže zilj ščina. 8. ) O skupnih rez. in kor. arhaizmih gl. doli. 3 34 II. Z dialekti, ki se govore neposredno na jugu in vzhodu od Rezije, ima rez. dialekt tele skupne črte: 1. ) Zapornik g je ohranjen le v najzapadnejšem delu Rezije, na Beli; v vseh drugih rez. vaseh pa govore za g velarni pri¬ pornik y tako kakor v vseh južno-zapadnih slovenskih dialektih; da, v Reziji je večinoma y prešel še nadalje v grlov pripornik h, ki pogosto ponekod onemi; prim. bogat na Beli, drugod bohdt, v Stolbici pa boat in po kontrakciji bat (onemitev glasu h je znana tudi vasem Ter, Brdo, Muzec, Flipana, Sedile, Carneja, Canebola terskega dialekta). 2. ) Končni -m je prešel v -n: sedan, tari, instr. sg. kolon, bratron; dat. pl. žandn, kravan (v primerih dim, dum, harm itd. se je -m po cas. obl. obdržal); ta pojav poznajo tudi goriška in beneška narečja, iz njih je segel v Rezijo in še preko nje na Ziljo;. zato ga moramo staviti v dokaj staro dobo, ko je bila še zveza med Rezijo in Koroško živa (prvič beremo -n za -m v beneškem rokopisu izpod konca 15. stol., nato pri Alaziji da Sommaripa). 3. ) la je vedno prešlo v la kakor na vzhodu in na jugu od Rezije. I na koncu zloga in v legi pred konzonantom pa je le v najvzhodnejšem rezijanskem govoru prešel v u, drugod se je pa razvelariziral v /; prim. pepel, sul, kotol, rekal, bolha, solza (Bela, Ravenca, Stolbica, Njiva): pepeu, clu, dilau, kotou, reku, sduza in suza, koune in kune (Osojane, Učja). Ker se je proces la > ua, -l > u vršil v mejah 16. stoletja, smemo sklepati, da v ti dobi Rezija ni bila več izpostavljena koroškim inovacijskim valovom. Rezijanski dialekt je torej dobil la, -l in o/, ul {pulzi, kiilne) po samostojnem razvoju, le vzhodni govor ima svoj -u < t, ou < t od jugovzhoda. 4. ) Kakor v vseh južnozapadnih slovenskih dialektih, tako je tudi v Reziji ostal praslovenski refleks č < t ohranjen, enako sc' < sti, ski: vač, kuzlič, leča, sviča, sračat, muč, mlč, hči, tešča, ščauja, kllšča. 5. ) I' preide kakor v beneščini in briščini v j, j: krat < kralb, pundijak, kašei, gen. kašja, piuvat, zemjo acc. sg. 6. ) V gen. pl. oksitoniranih osnov na -a imajo južnozapadni dialekti in ž njimi tudi rezijanski nove tvorbe s končnico -z: bulhl, daski, hori, kozi, uudi, zini, upci (poleg žin, upe). 7. ) Končno navedem še nekaj podrobnosti, ki so lastne slovenskemu jugozapadu in Reziji: rez. vinči — ben. gor. venči; rez. čre- > cere-, čiri- ( čirlšha, čiriuje) — ben. gor. čere- (že v ben. 35 rokopisu beremo ceref za črez, pri Alaziji cereulie); reduplikacija predloga sv in iz v rez. sis, ziz in ben. gor. sos, saz ; pojav ubiti > ubuiti, buiti je znan na Goriškem, v Benečiji, Reziji in tudi še na Zilji; prim. rez. up uit, umuit, ubuit, mu it, h uit, upy.ijdh.on, umuirje. III. Ker je Rezija po naravi in po prometu v možnih stikih z ozemljem ob gornjem Teru, Karnahti in ob izviru Nadiže, zato ima rez. dialekt še posebne zveze s terskim dialektom (poleg onih, ki smo jih navedli zgoraj v II. oddelku.) Važnejše rez.-ter. dialektične skupnosti so te-le: 1. ) Nosna vokala p, p sta v obeh dialektih izkazana kot čista ozka vokala e, o; s tem refleksom tvorita rezijanski in terski dialekt posebno dialektično enoto proti vsem sosednim dialektom, ki imajo za p, p široka e, o ali pa sta preko te stopnje prešla v še bolj odprte vokale; prim. rez. pet, zec, zob, hošča in ter. uzeti; v kratko naglašenem zlogu: rez. sračata, zuadlo, wač, žat < *ž$tb, sprast < *ST,prqstb ; ter. naret, več; v neakcentuiranem zlogu: rez. jazik, naradet < *nar$ditb, u pamate, pijščata, enkl. ma, ta, sa; ter. jezik, me, te, se (lokalno, n. pr. v Carneji tudi o: desat, pisčata kakor tudi za etim. e: valik, dabou < debeh, koran). Sekundarnost zoženja je razvidna iz razmerja dolgega p proti dolgima e, e; rez. e : r (ter. e : ie ) < e : ie (e), na kar kaže po¬ sredno še današnje rez. devat, desat: jesen , pepel < devet : jesen; prim. še zilj. e : id. Zoževanje o; razvoj ■&, & > a > a; id, ud > r, u; g > 7 , h in njegovo onemitev; razvelarizacija t > l. Nadaljni važni rezijanski samostojni pojavi pa so še sledeči: 1.) Postanek zasoplih (lufterfiillt) vokalov e, o, i in u; ta postanek je vezan na intenzivno, napeto, ozko tvorbo vokalov; zračna struja, ki je prihajala iz pljuč, se je med obema ožinama (v grlu in v ustni votlini) tako zgostila, da je bil zrak nad grlom bolj stisnjen kot pod grlom, zaradi česar je zračni pritisk po¬ tisnil grlo navzdol; ta premik pa je obenem še sam po sebi razširil razo glasilko in potegnil jezik, predvsem njegov zadnji del, v nižjo lego; s tem je tudi jezikova konica prišla v novo lego, v višino zgornjega roba spodnjih sekavcev in na ožini, stvorjeni med njo in zgornjimi sekavci se je sam po sebi rodil interdentalni šum, ki običajno te vokale spremlja; vsa ta napeta, kakor izsiljena artikulacija in nenavadna množina zračne struje dela te vokale tudi po akustični strani enakšne vokalom govora gluhonemih. Zasople vokale ima rezijanski dialekt: a) za staro- akutirani e ter za novoakutirana e in o v zadnjem ali edinem in tudi v nezadnjem zlogu besede: ded, človek, medvet, loc. sg. hozde, čele, nohe; zelen, bere; dno, kon, potok; cesta, delo, leto, smreka, koleno, nevesta ; nom. pl. bedre, nesal, s edan; dobar, mogal, kozji, nosi, prosin, bobi < ubogi itd. (razvoj se je vršil preko e > e > e prim. v centralnih dialektih e > e, ta pa dalje v di d§d); b) za sekundarno akcentuirana (sprva akutirana) e in o v tipu oko < oko : pepel, desat, hreben, jesen', doma, oko, oči, hospud, oblak, gen. sg. noči, nom. pl. nohe; c) dolga i in ii sta prešla v J, a razen v najkonzervativnejšem govoru na Beli: piše, hči, lipa, šilo; hluh, hud, suh, kruha, kuharica; č) zasopli vokali nastanejo še v neakcent. zlogih po vokalni harmoniji, gl. nasl. točko. 37 2. ) Narava naglašenih vokalov regulira v rezijanskem dia¬ lektu naravo nenaglašenih vokalov iste besede (ali sozvočja) v dvojnem pravcu: v zvočnosti in v stopnji napetosti in ožine v ustni votlini. Naglašeni jasni vokal spremljajo enakšni nenagla- seni, naglašeni zasopli vokal pa nenaglašeni zasopli: koza, otroka, kultna, jasno proti koze, dobro, koleno, lepo; kvaliteta (ozka ali široka) naglašenega vokala določa po sebi tudi kvaliteto nena- glašenega: koza, mode, našla, platno proti utriik, kuzl, prusit, nistit, mltku z zoženjem o > u, e > i; konto > *kgritg > kurttu na Beli, drugod pa radi i > jr: kurttu; koleno; kokuš. V legah e — a in a — e je e prešel v a: sastra, rakla, zalana, kamaiie, kisala, vtmana (proti gen. pl. zini; nisll < nesli, rikli). 3. ) Kratko akcentuirana i in u sta ohranjena samo na Beli, drugod pa sta prešla v e, p: set, jazek, dem, petelen, noset; krofi, kožo/, Čgt (na Beli: čut, kužu/, pitilin, nom. pl. pitilinavi = Petelinove v Osojah). 4. ) Ce se je v nenaglašenem zlogu po intenzitetni redukciji se pred postankom vokalne harmonije izobrazil široki e, g, tedaj je v kasnejšem razvoju nastal a: taci, naštet < nesti, patalen, damu, lapata, sakol, patok; taki primeri so zelo redki; prim. še nom. pl.: vranove, dohove, sinuve, sinavi, ukave, pitilinavi (tudi tu — se zdi — da gre za vplivanje naglašenih vokalov, le da z a disimilatorično; prim. disimilatorično sporadično akanje v notranjskem in gorenjskem damu, kakiiš). 5. ) Tudi popolna redukcija nenaglašenega vokala v Reziji ni znana; omejena je le na nekaj primerov v neposredni soseščini sonornih konzonantov: žudt, marjen, pundijak, dardu < dažedo, udrdel poleg naredel, na rbe < rgbe, paterdii < rgdovb, bardehon i *grgde'clu ,; pri > pr, par. 6. ) Rez. e in o (< e, g, v, e, o, g) se neposredno za nosnim konzonantom (in pred istozložnim nazalom) preko e, 6 zožita v i, u: moj > mui, mgžb > muž, vbngtre > milar, edbng-že „enkrat“ ^ mir, mi,noj g > *mno > mlu; mgso > misu, mgta > mita, meša > 'maša, *meša > miša; dem, > din, msakidini, iinki; za kratki o > u Prim. -ng- glagolov II. vrste: sednut, ugriznula, sa spomanot (d < ii Po zgornji točki 3.). 7. ) Pred dolgim I se konzonanti (predvsem labiali) priče¬ njajo palatalizirati: piše, bišida, liiihku, siliira. 38 8. ) mn > ml: mili ; gen. mene > mle, dat. mle; mledan I. sg., mlejo III. pl., part. mledal in mlel, mleu, fem. mlela za mbnQ, mbnehb (anal. po primeru pal: padal, padem). 9. ) Med k in t, d, c, č, č, s, z, š, ž, n in l nastane pre¬ hodni labialni zaporni element p, b ( ps se nadalje asimilira v /s, bn > mn), na kar se more u tudi reducirati: ouca > oupca, opca; ■vse > pse; včera > pčera; vzame > bzame; v sredo > uf srido ; nom. ovan, gen. umna; tu v noči > tu-m-noče. 10. ) Končni konzonanti se artikulirajo malomarno in po¬ gosto oneme (oziroma se asimilirajo sledečemu konzonantu). 11. ) Infinitivi tipa nesti, reči so razširjeni z elementom -t, ki je bil občuten po primerih infinitiva tipa vstat kot oznaka infinitiva (prim. v drugih dialektih novo tvorbo rečt c reč): nesti > nistit, reči > ričit; moči je po prež. dalo moret < *mori-t, prim. ben.-slov. mo reti. 12. ) Staro koroško-rezijansko štetje se je obdržalo kot sta¬ rina v štredi, paterdu, sicer ga je pa izpodrinilo novo vigezimalno štetje; že za štredi je običajnejše durakrat diviiisti „2 X 20“, prim. dalje durakrat duruisti anu desat „2 X 20 + 10 = 50“, trikrat diviiisti ( anu desat) „60 (70)“ itd. Tu gre pač le za olajšanje štetja na osnovi dvajsetice kot enote, kar moramo smatrati za samostojen rezijanski pojav iz mlajše dobe (mnenje, da je to keltski vpliv, je brez podlage i za rezijanščino i za novofurlan- ščino gl. L. Spitzer, Zeitschrift f. rom. Phil. 45, 1 sl.; M. Rosler, ibid. 26, 187—205). Štetje z -rgdb za -desgh je seglo še v terski dialekt, a je težko reči, kakšen obseg je tam zavzelo. Danes pozna terski dialekt samo še divaredi „20“ (tako že v beneškem rokopisu), kar je bolj običajno kot diviiisti (v Mažeroli pa se rabi že samo dugist) t. j. obliko, ki je rezijanski in koroški govori ne poznajo. Ali je divaredi nastalo po triredi, štiriredi, ki bi po¬ zneje izumrli, ali pa je v njem videti le prvi začetek štetja z -rgdh, ki se tu ni dalje razvilo? Terci štejejo od 20 dalje ali s furlanskimi števniki, ki tudi v Reziji niso neobičajni, ali pa po dvajseticah (tako predvsem v severnih gorskih krajih proti Reziji n. pr. Brezje, Viskorša): trikat divaredi ( anu pet) „60 (65)“ poleg tridesiet (rez. tristi), torej bistvene razlike od rezijanskega štetja ni; zato se mi zdi verjetno, da je ter. divaredi analogična oblika in enakšna priča nekdanjega štetja, kakršni sta rez. štredi, paterdu; druge in prvotnejše oblike z -rgcfe pa je na Teru furlanščina popolnoma izpodrinila in le v severnem pasu so privzeli mlajši rezijanski način štetja po dvajseticah. 39 V. Tudi po arhaizmih se izkaže rezijanski dialekt za organski člen med koroško in južnozapadno skupino slovenskih dialektov; ima sicer tudi svoje lastne starine, a več je takih, ki jih najdemo tudi še ali na Koroškem, ali na Beneškem ali pa na severnem Goriškem (gl. pri teh dialektih). V sledečem navedem najznačil¬ nejše rezijanske arhaizme. 1. ) Ohranil se je imperfekt za označevanje v preteklosti trajajočega dejanja in kot kondicional; njegova fleksija izkazuje močan vpliv prezentove, prim. kqpaach% > kopahon, -an; kopaše, -še; kopahawa, kopahata (poleg edgšeta); -amo (edehomo), -ate {edesete), kopahau ( čakaho, tešou < chbteacluj) ; v rez. kat. bese, meše, moreše, III. pl. beho, teho, čakaho; gl. F. Ramovš CJKZ IV. 117—119. 2. ) Redki ostanki aorista so bili v 19. stoletju še v rabi: wze III. sg.; ja harduh, ja priduh < grgdoch*, pridochi, gl. Mate¬ rial I. str. 65, opom., št. 1352, 85. 3. ) Kondicional se opisuje v rez. dialektu z be -j- part. na -t (drugod na Slovenskem služi by): ja ba bil že itan; enako v terskem dialektu be ja mou soute za y ukupiti „(da) bi jaz imel solde za ga kupiti"; uporabitev aor.-impf. bechb v oblikah opi¬ sanega kondicionala se je izvršila preko kondicionalno rabljenega imperfekta, gl. zgoraj točko 1. V tem pogledu je z rezijanskim in terskim dialektom ozko zvezano še ziljsko, ki je prvotno enakšno kondicionalno be razvilo v današnje besam, besi, be, besva, besta, besmo, beste, beso (oblike III. sg., II. in III. du. in II. pl. so rodile kontakt z istimi oblikami atematičnih glagolov in uredile današnjo fleksijo po razmerju besva : sva itd.; prim. gori točko 1., vpliv prezenta na rezijansko imperfekt. fleksijo). 4. ) Oksitoneza v tipih Žana, noha, mahla je ohranjena; tako še v terskem, nadiškem, borjanskem in kobariškem dialektu. 5. ) Posamezni arhaizmi in posebnosti: a) dn in dl: ivadlo; — b) obdržanje kontrahiranih oblik ma za moja, riiiha < mega, mo¬ jega, mimu < memu itd.; — c) ohranitev oblike gen. du. nugu < noga; — č) staro toha, koha, tomu (anal. psoha < vsega) poleg mlajšega taha < tega; — d) chbt^ > je dobilo končnico -m zelo pozno in enostavno pritaknjeno, ne da bi se osnova po oni II. sg. premenila: con (ne *čen) poleg starega čd; — e) pron. in adv. z osnovo si-, to- so pojačani s proklitično aseverativno par- tikulo i -: fojb > j iti, jitoho; tam > jitan; tako > jitako; pron. sb je še v polni rabi: jisi < i-sb-jb nom. sg. m., gen. jisoha, fem. jisa 40 itd.; — f) končnica -e v dat. loc. sg., du. trdih osnov na -a in v loc. sg. trdih osnov na -o je še ohranjena: nohe, svete (javlja pa se že tudi običajna slov. analogija: hrihu poleg brise); — g) prefiks vy-: viridet inf., viradaš ; vilest, vigraspal, vidiva jazik „streckt aus“, vihnat, viravat krampir; — h) stvarna vprašalnica je ko; nikalnica nika, nikar, nicar; — i) c, z, s so v fleksijskih oblikah še običajnejši kot restituirani k, g, ch : tou Polgze, ta na warse (ali roke), ton terzih; — j) lokalne in temporalne pre- pozicije se pojačavajo s proklitičnimi adverbi tu, tam : za mirom „hinter der Mauer" > ta za tin miron; k cerkvi > ta h cirkve ; v vsakem letu > to uf sakin lete (enako tudi v Benečiji); — k) stara oblika vrstilnih števnikov jedinv-na-desgtbmb-jb je ohra¬ njena: denaisni; po njih ( *-desetni sprva, anal. tudi -tria) so vrstilni števniki od 3 do 10 preobraženi v tretni, strini, petni, -a itd. — l) prež. moram ima v l- part. staro obliko možal gl. F. Ramovš, Slavia IV. 147; ČJKZ VI. 265—267; — m) kakor v ben. dialektu so tudi v Reziji vrinjeni vokali pogostni: smo > samo, tvor > % tovor, tour itd.; — n) nekaj leksikalnih starin in oblik: bratar ; pozde; srital; duri; nabuzac; sraka „Hemd“ in srakica; obredem, obresti; vtlažei, tuulaze, tuulažei „spomladi“ k vylazb; risan adv. < resnb; dat. sg. mle < mbne; vede „Versammlung, Prozeb" (tudi v Bene¬ čiji; gl. še H. Tuma, Avtonomna uprava Beneške Slovenije, Slovenski Pravnik 1933, str. 7) itd. V rezijanskem dialektu moremo razlikovati tri govore: 1.) govor na Beli, najzapadnejši rezijanski vasi, je najbolj kon¬ servativen; ima še g, v dolgih zlogih jasna i in u, glasova e in o sta tu le malo zasopla; vokalna harmonija je le v smeri nape¬ tosti jasno izobražena (o — i > u — i; e — i > i — i proti p — i, e — i drugih govorov); kratka i, u sta ohranjena; za l je vse¬ skozi l; splošna glasovna oznaka je palatalna (odtod r > 'r, d > i n. pr. diska itd.); — 2.) osrednji govor v selih Njiva, Stolbica, Ravenca, Lipovec, Križec ima že h < g in ch; e, d < i, ii; po¬ polno razvito vokalno harmonijo (s stopnjo p — i); l < t; lo" kalno (Njiva) prehaja akcentuirani a ob nosnem konzonantu v e ( mast > mest, mati > meti, slama > slema itd.); h onemi v Stolbici: kro < kruchb, ora < gora; — 3.) vzhodni govor v Osojah in Učji ima že u < l (poleg la < la), opušča j < i, Z' d’ pred širokimi vokali ( ama < jama, mea < meja, oe < olje) in njegovi zasopli vokali so izredno temni, globoki. 41 Viri in literatura. Pe3bflHCKift KaTHXH3HC (dva rokopisna katekizma, eden iz 1. 1797., drugi še starejši; izdal Jan Baudouin de Courtenay kot prilogo k svojemu Opytu, 1875 = Idem, II catechismo resiano, con una prefazione del Dott. Giuseppe Loschi, Udine 1894). — J. Baudouin de Courtenay: MaTepiaJibi Ma K)>KHOCJiaBflHCKOH fliajieKTOJioriH h CTHorpacfiiH, I. 1895 (rezijanski teksti, na¬ brani v 1. 1872, 1873, 1877; III., 1913: Resianisches Sprachdenkmal „Christjan- ske uzhilo“ (pridige iz 1. 1845—50). — Jožef Kramaro: To kristjanske učilo Po rozoanskeh, Gorica 1927 (recenzija Fr. Ramovš, Nov rezijanski katekizem, ČJKZ VII. 157—159). — B. Kopitar, Die Slaven im Thale Resia (B. K. Kleinere Schriften I. 323—330). — OraTba C. Bajieme O c.ianimcKOMi. a3WKt, bi pe3ism- CKoil ^ 0 /iHH-h bo 4>piy.rt, C. neTep6ypr-b 1878. — Jan Baudouin de Courtenay, OnbiT ifioHeTHKH pe3baHCKHX TOBOpOB 1875; Note glottologiche intorno alle lingue slave, Firenze 1881; prim. še J. J. Sreznjevski, OTaerb o Tpex KHHrax H. A. boAy3Ha a. K. v ( PpiyabCKie CaaBaHe kot priloga k 38. zv. izvestij peterburške a bademije št. 4, 1881, 33—36; gl. še bibliografijo o Rezijanih, zbrano po J. Baudouinu de Courtenay: O c.MBSiHax'b Bb Hramu, PyccKaa MbiCJib, knj. VI. 24—26. — S. Rutar, Beneška Slovenija, Ljubljana 1899. — H. Tuma, Kaninska in Mangrtska skupina, 4. Rezija, Planinski vestnik XVIII. (1912). — Fr. Ramovš, Razvoj imperfekta v rezijanščini, ČJKZ IV. 117—119; Karakteristika sloven¬ skega narečja v Reziji, ČJKZ VII. 105—121. O dialektih na slovenskem jugozapadu. Najočitnejša posebnost slovenskih južnozapadnih dialektov je njihova živa razčlenjenost; dialektičnih inovacij je mnogo, a običajno imajo le majhen obseg. Takih pojavov pa, ki so sicer značilni za vse južnozapadne dialekte, ni mnogo, večkrat pa je njihova vrednost zelo relativna, ker pojav ni omejen le na te dialekte, marveč je lasten še n. pr. koroščini in šele v vsem tem svojem obsegu predstavlja posebnost in enoto do drugih narečij (n. pr. zastopstvo e); vendar ga moramo vsaj v obrobnih pasovih, kjer dobiva posebno važnost, upoštevati. Za ves slovenski južni zapad bi mogli navesti kot skupne, na tem ozemlju nastale dia¬ lektične inovacije, sledeče: 1.) rastoči in padajoči poudarek sta se zlila v enega samega, ki je padajoče-rastoč; padajoči del je pretežen, rastoč je le zaključek; v nekaterih govorih je padajoča linija zamenjana z ravno in tu je potem rastoči konec manj ob¬ čuten; 2.) pravih dolžin pravzaprav ni, vsaj v običajni mirni govorici so nadomeščene z nadkračinami; 3.) tonično so vokali jasni in visoki. Skupni sicer, a le za nekatere medsebojne odnose pomembni pojavi so še: 4.) e in o se v dolgih zlogih obravnavata na enakšen način kakor v koroščini; po zoženju nastopi diftongi- zacija, nji pa more slediti nova monoftongizacija: e > ie, id, T; p > up, ud, u; 5.) z drugimi južnimi slovenskimi dialekti imajo ta narečja skupen razvoj •b in &: v dolgih zlogih a, v kratkih pa srednjejezični vokal d, ki more v posameznih govorih še svoj po¬ seben razvoj doživeti; 6.) g se izgovarja kot y (ponekod, prav na zapadu, tudi kot h). Le na skrajni zapadni rob so omejeni pojavi kakor č, sc' za ti, kt(i), sti, ski ter n, l (lokalno Z'> i), ki pa po svoji notranji vrednosti itak niso pomembni. Pač pa je neka druga posebnost značilna za ves slovenski jugozapad: način, kako zajemajo lokalne dialektične inovacije po dva, tri dialekte skupaj. Po tem načinu zvezani govori morajo za nas biti ena skupina, saj ne moremo in ne smemo takih ozkih vezi preseka- vati in klasifikaciji na ljubo staviti nenaravne meje; če pa upo¬ števamo to živahno prepletanje izoglos, to postopno prelivanje iz govora v govor, se naenkrat znajdemo v zelo težkem položaju, ko si ne vemo in ne upamo reči, ali bi te govore družili v skupine, 43 ali bi jim dali samostojno mesto; kje naj rabimo izraz dialek¬ tična skupina, kje izraz dialekt, kje izraz govor? Saj vemo, da velja itak za vsako dialektično mejo reči, da nam je to le nekakšna pomožna linija, ne prava pravcata meja, neprodirna fronta. A za slovenski jugozapad velja vse to še v zvečani meri. Ce imam na eni strani na umu in v mislih razvojne smernice vseh slovenskih govorov, slovenskega jezika, na drugi strani pa gledam v ozko omejeno dialektično življenje v posameznih dolinah in kotlinah, si moram zaradi preglednosti narediti vendarle tako sliko, ki bo uvaževala i eno i drugo, ne da bi dopustil, da bi nebroj izoglos sliko napravil nepregledno, tako, ki mi kot slika ničesar ne pove. Zato sledim najprej izoglosam večjega obsega (tu se oziram predvsem na splošno glasovno oznako, na tonično in ritmično menjavo govora, na občutne razlike v naglaševanju, na govorni tempo in podobno) in potem šele onim z majhnim ob¬ segom, obakrat pa polagam važnost na notranjo vrednost pojava. Pri takem proučevanju južnozapadnih slovenskih dialektov sem prišel do tega-le osnovnega razsodka: 1.) del izoglos se prepleta, narašča in pojema (iz govora v govor) v vsem ob¬ robnem pasu t. j. na črti od Muzcev v južnovzhodni smeri čez Kras tja do Snežnika; 2.) druga smer enakšnega inovacijskega valovanja leži na črti od Nadiže proti izviru Soče; 3.) tretja pa na črti od Tolmina čez Idrijo tja do Vrhnike. To so tri glavne smeri; med njimi je vse polno skupnih pojavov. Če bi se hotel odločiti za čim bolj enostavno razvrstitev, bi mogel reči, da ima slovenski jugozapad dve dialektični skupini: kraško in rovtarsko; zares bi mogel opravičiti n. pr. željo, da štejem briški dialekt kot govor h kraškemu, a pravtako ga smem šteti k beneščini; bojanski govor bi smel kar k nadiškemu pritegniti. Vendar tako na široko in na debelo risana slika ne bi izrazila one žive razčlenjenosti, ki jo imamo na jugozapadu. In še eno moramo uvaževati; sosedni slovenski dialekti, na katere meje južnozapadni, so si po svojem razvoju zelo različni; način ino¬ vacijskih valov v južnozapadnih dialektih in pa prej omenjene smeri tega valovanja nam pa pojasnijo obrobno bližanje h ko- roščini (ob zgornji Soči), h gorenjščini (v selški dolini in na Tolminskem ter v horjuljskem narečju) in k dolenjščini (na No¬ tranjskem). Vsi ti in takšni razlogi, ves ta način dialektičnega razvoja me je končno pripravil do tega, da razlikujem na slo¬ venskem jugozapadu dialekte takole: 44 I. Beneški dialekti: 1.) terski; 2.) nadiški; 3.) briški; II. Kraški dialekt; III. Istrski dialekti: 1.) šavrinski; 2.) brkinski; IV. Notranjski dialekt (s tremi govori: vipavskim, košanskim in postojnskim); V. Obsoški dialekt s tremi govori: borjanskim, kobariškim in bovškim; VI. Rovtarska dialektična skupina s petimi dialekti in tremi govori: 1.) tolminski dialekt z banjškim govorom; 2.) cerkljanski; 3.) črnovrški; 4.) poljanski dialekt s škofjeloškim govorom; 5.) horjuljski dialekt z logaškim govorom. V neki starejši dobi ta slika ne bi bila tako raznolična; da¬ našnji dialektični členi so izkazovali le dva večja pasova: južnega (Benečija—Kras) in severnega (rovtarskega); po medsebojnem pregrinjanju se je ščasoma izobrazila samostojnost obsoškega dialekta, je nastal banjški govor, po posebnih prilikah je bilo v območje južnega pasu pritegnjeno Notranjsko, v območje sever¬ nega pa poljanski dialekt s škofjeloškim govorom. Ce namreč gledamo strukturo tal slovenskega jugozapada in če se zamislimo v njegovo zgodovino, sploh, če si predstavimo možnosti gibanja prebivalstva, nositelja jezikovnih inovacij, tedaj se nam na prvi pogled zazdi, da bi notranjščina pravzaprav ne mogla biti deležna tipičnih dolenjskih dialektičnih pojavov in da bi govori v po¬ ljanski dolini, na logaški visoki planoti in odtod na vzhod morali spadati h gorenjščini. Kajti naravna meja, ovira živahnejšega prometa, je dana z gozdovi in gorovjem na črti Snežnik—Javor¬ nik— Idrija—Blegaš—Črna prst—Triglav; iz zgodovine pa vemo, da je prav tako nekako tekla vzhodna meja furlanske marke (zapadna meja stare Krajine, Kranjskega) gl. Lj. Hauptmann, Erlauterungen zum historischen Atlas der osterreichischen Alpen- lander I. Abt. 4.T. 2. H. (1929), 316—7, 351, 484-5. Če pa bi si zastavili vprašanje, kako to, da se je rovtarščina tako mogočno zagnala proti vzhodu in da je dolenjščina prodrla na Notranjsko, bi napačno vprašali; položaj in stanje notranjščine nam jasno pove, da je začetna oblika notranjskega dialekta bila itak do¬ lenjska, sekundarna je le pritegnitev k zapadnemu sosedu, h kra- škemu dialektu, kar je historično in geografsko utemeljeno; za vzhodni del severnega pasu pa se moramo vprašati, zakaj gorenjski dialekt ni mogel poslati svojih novosti v to ozemlje. Vse nam postane umljivo, če iz današnje dialektične razvrstitve 45 smiselno razbiramo starejše stanje dialektičnega valovanja, po njem ljudsko gibanje in prvotno naselitev. V te južnozapadne kraje so Slovani prišli od dveh strani; °d vzhodne jih je vodila predvsem velika rimska cesta Emona— Aquileia, vzporedno ž njo še rimske poti, ki so peljale z Dolenj¬ skega čez Planino in tudi čez Snežnik; od severne strani, s Koroškega, pa so čez Predel prišli k zgornji Soči in odtod po rimski cesti k Nadiži v smeri na Čedad ali pa ob Soči navzdol na Tolminsko. Ti kakor oni na Krasu so prodrli le do vzhod¬ nega roba furlanske nižine, kjer jim je branil nadaljno pot lango¬ bardski limes s svojimi vojaškimi stražami in utrdbami. Ob glavnih, velikih rimskih cestah, ki so od nekdaj imele strategičen značaj in so tudi za preseljevanja narodov in naseljevanja Slo¬ vencev služile za vojaške pohode, stalne naselbine Slovencev niso mogle nastati, pač pa ob stranskih potih in stezah, v bolj varnih obstranskih dolinah. Današnja dialektična slika ne bi niogla nastati, če si ne predstavljamo prvotnega naseljevanja na ta-le način: 1.) eno naselitveno jedro je našlo zavetje v gozd¬ natih krajih ob reki Pivki (notranjsko jedro); 2.) drugo se je ustavilo na kraškem svetu severnovzhodno od Trsta (okolica Trsta in obmorski pas proti Gorici ter vsa okolica Gorice je bila še dolgo dobo po prihodu Slovencev poseljena s furlanskim življem); to kraško jedro se je ščasoma razširilo proti jugu v Istro, naseljevanje v severnozapadni smeri pa ga je privedlo v stik z beneškim jedrom; 3.) tretje naselitveno jedro je z glavne ceste krenilo proti severu in se je udomačilo po dolinicah in visokih planotah nad Vrhniko, Logatcem, naravne poti so se mu od¬ pirale proti Poljanščici in Idrijci; 4.) četrto jedro se je naselilo na Tolminskem, odkoder se je v južnovzhodni smeri razširjalo °b Idrijci navzgor in 5.) peto, beneško, jedro je ob Nadiži prišlo bo roba furlanske nižine, kjer se je moglo v severnozapadni in Juznovzhodni smeri po gričih razseliti, kolikor je dovoljevala vojaško organizirana sosedova meja. Tem prvotnim jedrom od¬ govarjajo današnje dialektične enote takole: notranjski dialekt; kraški dialekt in istrski; iz živahnih stikov tolminskega jedra s Poljansko-vrhniškim se je izobrazila rovtarska dialektična sku¬ pina; beneški dialekti (kontakt s kraškim jedrom rodi postopno Prelivanje, kakršno se nam kaže v briškem dialektu). Vse drugo i e že plod prometa mlajših dob, ki je prvotno sliko v bistvu s 'cer ohranil, a jo je z nastajanjem manjših edinic tako deko- rir al, da se nam sprva zazdi nepregledna in neumljiva. 46 Za notranjski dialekt ob Pivki, Reki in Vipavi smo že prej rekli, da je njegov začetni stadij v območju dolenjskega dialekta onstran Snežnika. Prav takšni dialektični pojavi, ki so se zgodaj izvršili (ali pa vsaj kal zanje v staro dobo sega) so v notranj¬ ščini doživeli isto razvojno smer kot v dolenjščini in različno od one, ki je izkazana v kraškem narečju; to je predvsem razvidno iz notranjskih zastopnikov nosnih vokalov g in q, novoakutiranih e in d in pa po pojavu e > ei. Po vsem drugem pa, po ritmu, melodiji, akcentuaciji, po leksikalnem in sintaktičnem značaju, sploh po akustičnem vtisu, pa tudi po mnogih drugih poseb¬ nostih je notranjščina tako ozko zvezana s kraškim dialektom, da imajo zgornje dolenjske poteze le še za zgodovino razvoja pomen. Povedo pa nam to-le: prvotna naselitev Notranjskega se je pač izvršila tudi že ob prodiranju Slovanov po cesti Emona—Aquileia; notranjsko ozemlje, takrat zelo gozdnato, je sprejelo tudi nekaj naselnikov, predvsem v svojem južnem pre¬ delu, kjer je bilo bolj varno; da glavne prometne žile niso bile vabljive za stalno naselitev, je umljivo: avarske tolpe so po njih hodile plenit (Notranjsko je spadalo v Avarijo vseskozi, dokler ni bila Avarija uničena, do začetka IX. stoletja), frankovske vojske so tod odhajale na vzhod, madžarski vpadi so jim kmalu sledili. Tako mislim, da je Notranjsko dolgo dobo bilo skoroda neposeljeno in da so stalni kolonisti šele v poznejših, mirnejših časih začeli prihajati semkaj; bili so to Dolenjci, ki jih je semkaj pripeljala rimska pot iz Loža čez sedlo Stare ogljenice v pas Zagorje—Košana in pa pot iz Blok na Lož, Cerknico, Planino, Šmihel in čez Razdrto na Vipavsko. Naseljevanje se ni izvršilo na en mah, marveč si moramo misliti, da polagoma; te ceste in steze so iz vzhodnih dolenjskih krajev pritegnile zdaj tega, zdaj onega in ustvarile zvezo med notranjsko in dolenjsko pokrajino t. j. dolenjskim inovacijskim valovom ni nič oviralo poti na Notranjsko. Iz zgodovine Notranjskega dolgo časa ne vemo nič; šele za XIII. stoletje nam je sporočeno, da eksistirata na nje¬ govem ozemlju gospostvi Vipava in Postojna in da spadata, kakor tudi še sosedno gospostvo v dolenjskem Ložu, k oglejskemu patriarhatu; prva zgodovinska vest veže torej tudi Notranjsko z zapadnim Dolenjskim, odpira pa že promet na zapad, kajti pripadnost k Ogleju je v marsikaterem oziru vodila Notranjce proti zapadu. Važnejše pa je itak to, da so Kraševci pričeli proti vzhodu prodirati, da so se njihove dialektične posebnosti 47 tudi na Notranjskem ukoreninile; vse to je že v zvezi z novimi političnimi in prometnimi razmerami, ki jih je doživljal Kras proti koncu srednjega veka in celo do današnjih dni velja sma¬ trati ves ta južnozapadni slovenski predel za eno društveno enoto, ki gravitira na zapad; zato ni nič čudnega, ako je No¬ tranjsko tudi po pridelitvi k vojvodini Kranjski (v XIV. stoletju) ostalo zvezano s Krasom; mirnejši časi so naravno upravičeno enoto mirno izgradili in postavili mejo tem južnozapadnim slo¬ venskim dialektom tja, kjer jo po strukturi tal iščemo, na Snežnik in Javornike. Glede postajanja rovtarske dialektične skupine je potrebno, da imamo pred očmi zgodovinske in zemljepisne faktorje, ki so dokončali obseg rovtarskim dialektom. Že prej smo omenili, da je bila dolina ob zgornji Soči po rimski cesti ob Nadiži zvezana s pokrajinami beneških Slovencev, proti severu pa s Koroškim; pravtako ni bilo ovir, pač pa naravna zveza s Tolminskim. Ob- soški dialekt kar najlepše vse to izpričuje; ne bi bilo prav, ako bi ga kot celoto in enoto včlenili med rovtarske govore; prav¬ tako bi ne bilo prav, ako bi n. pr. njegov borjanski govor šteli k beneškim, kobariškega in bovškega pa k rovtarskim. Če je tudi njegovo ozemlje tako majhno in dialektično razčlenjeno, vendar jezikovnim faktom najbolj ugodimo, ako damo obsoškemu dialektu, ki predstavlja v nekem oziru nadaljevanje beneških, obenem pa naslanjanje na rovtarske in koroške, samostojno mesto; njegovi trije govori pa izpričujejo prevladovanje še iz¬ kazanih vezi s sosednimi dialekti. Tolminsko gospostvo (Tolminsko in pokrajina ob Idrijci) je spadalo k oglejskemu patriarhatu. Po svojih upravnih in trgovskih poslih je bilo navezano na zapadna središča Videm, Čedad in Oglej; pot je šla čez Srednje in potem ob Idrijci. Kot trgovski posrednik in kot planinski pastir pa je Tolminec imel zveze tudi z Bohinjem in s Selško dolino; v dolino spodnje Soče in na Gorico mu je bila pot odprta dokaj pozno (od XIV. stoletja dalje). Vse te zveze nam pojasnijo, zakaj ima tol¬ minski dialekt (posebno v svojem južnem pasu) še beneško- slovenske poteze, obenem pa je sprejel že gorenjske. Dvojna prometna usmerjenost (na zapad k zgornji Soči in na Beneško; na vzhod ob Idrijci navzgor) tolminskega gospostva je danes izražena v tem, da imamo v zapadnem delu tolminski, v vzhodnem pa cerkljanski dialekt; v onem so jezikovne skupnosti z zapadnimi 48 dialektičnimi sosedi dokaj izrazite, v tem se jačajo vezi z vzhod¬ nimi sosedi. Po važnih značilnostih in po akustičnem vtisu predstavlja tolminščina najzapadnejši člen rovtarske dialektične skupine. Ze prej pa je bilo omenjeno, da so oni Slovani, ki so se ob prihodu v novo domovino naselili po dolinah in planotah severno od rimske ceste na črti od Emone do Hrušice, po na¬ ravnih potih prišli v porečje Poljanščice in Idrijce. Nekako v okolici Idrije je prišlo do stika s tolminskim jedrom. S črnovrške planote so bile odprte poti na Tolminsko in proti Poljanščici, dalje še proti vzhodu (na črti Rovte — Podlipa—Vrzdenec); če¬ prav je ozemlje Črnega vrha spadalo k vipavskemu gospostvu, je po naravnih poteh bilo usmerjeno drugam; Hrušica in Trnovska planota sta ga odrezali od jugozapada. Tako je črnovrški dialekt zvezan na eni strani s cerkljanskim, na drugi vodi v poljanščino, na vzhodu pa proti Logatcu ali pa čez Rovte na Horjulj. Ozemlje ob Poljanščici je od konca X. stoletja spadalo pod škofjeloško gospostvo brižinskih škofov. Meje tega gospostva so bile: na zapadu naravna meja od Možica čez Porezen, Blegaš, Praprotno brdo na Jelični vrh; na jugu črta od Jeličnega vrha na Zavratec in Hlevni vrh; na vzhodu je šla meja od Hlevnega vrha na Lučno, Pasjo ravan, čez Osojnik na Medvode ob Savi; severna meja je šla med Stražiščem in Bitnjami in po razvodnici med Soro in Savo, da je še vsa selška dolina spadala k Škofji Loki. Slovenci so bili naseljeni v poljanski dolini, dalje ob vhodu v selško dolino. Današnja ravan pred Škofjo Loko takrat še ni bila naseljena; bila je še vsa gozdnata in šele gospoščina je pričela sistematično trebiti gozd in si pridobivati kulturno tlo. Očividno domačih, slovenskih delavcev ni bilo dovolj in zato so upravniki gospostva naselili pri Škofji Loki nemške koloniste z brižinskih posesti na Koroškem in Bavarskem. V davčnih knjigah škofjeloškega posestva je okolica Škofje Loke označena z imenom Officium Bawarorum, pokrajina ob desnem bregu Poljanščice od Hotavelj do Škofje Loke pa z imenom Officium Karinthianorum; krajevna imena so še zdaj živa priča nekda¬ njega nemškega življa v škofjeloški okolici: Bitnje (Vitingen), Dorfarje (dorfaere), Virmaše (od imena Erinrich), Puštal (burc- stal), Binkelj (winkel), Vešter (wester), Vincarje (vvinzer), Crngrob (‘ze-erden-grueben), Pungart, priimek Intihar in kraj Vinharje (v starejši dobi pisano apud Indicherios, Inticherie = kolonisti 49 iz Innichena na Tirolskem). Današnja dialektična slika se dobro sklada z nekdanjimi socialnimi prilikami na tem ozemlju: 1.) Sel¬ škemu naselitvenemu jedru odgovarja dialekt v selški dolini; 2.) poljanski dialekt, sprva omejen na zgornjo poljansko dolino, se je širil proti Škofji Loki; Poljanci so si asimilirali nemški živelj škofjeloške okolice in iz sožitja je poljanski dialekt prejel poseben odtenek; tako prekvašeni poljanski dialekt nam je podan v današnjem škofjeloškem govoru. S tem nam je tudi pojasnjeno, zakaj ni na sorškem polju gorenjščine in zakaj je današnja meja med gorenjščino in rovtarščino na sredi najlepše kultivirane ravnine, med Stražiščem (gorenjsko) in Bitnjami (škofjeloško). Rovtarsko dialektično skupino so izobrazili po vsem, kar smo navedli, ti-le faktorji: 1.) struktura tal: planote in grebeni (Banjška planota, Trnovska planota; Javornik); gozdovi (Hru¬ šica; gozdovi na črti Logatec — Dobec; gozdovi v zgornji selški dolini); ljubljansko barje s svojim severno-zapadnim robom; 2.) politične in etnografske prilike: tolminsko in škofjeloško go¬ spostvo z vezanim družabnim življenjem; nemška naselitev pri Škofji Loki. Viri in literatura za študij južnozapadnih dialektov. S. Rutar: Slovenska zemlja, I. Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska 1- — 2 (1892 — 3); II. Samo¬ svoje mesto Trst in mejna grofija Istra (1896); III. Beneška Slovenija (1899). — s. Rutar, Zgodovina Tolminskega (1882). — M. Kos, Oglejski patrijarhi in slovenske pokrajine do srede 13. stol., CZN XIII. 1 — 45. — M. Kos, Tolminska gastaldija leta 1377, Carniola VIII. 1 — 15, 147- — 162. — M. Kos, K postanku slovenske zapadne meje, Razprave V—VI. 336 — 375. — A. Koblar, Loško go¬ spostvo frižinskih škofov, Izvestja muzejskega društva I. Ljubljana 1891, str. 56 do 86. — J. A. Baudouin de Courtenay, Maiepiam jpia K»KHOc;iaBflHCKOil flia- •'leKTOJioriH h eTHorpatJjin II. 06pa3uw a3biKa Ha roBopax TepcKnx CnaBHH b dteepo- BocToaHoii IdTajiiH, C-LIeTep6ypr 1904 (Ota. otthckt, h3t> C6op. Om pyccK. a3. h cjiob. Mmii. Anafl. HayKT. t. LXXVIII). — V. Oblak, Das alteste datierte slov. Sprachdenkmal, Arch. f. slav. Phil. 14, 192 — 235 (prim. še oceno K. Štrekelj, O beneškem rokopisu, Ljublj. Zvon 1892, 369—390). — J. A. Baudouin de Courtenay : JlaTHHCKO-HTajIbHHCKO-CJiaBHHCKift rioMHHaabHHK XV-TO H XVI-T0 CTO- fltTia, cocTaBJieHHbift bt> ofiaacTH TepcKHX CaaBan. LleTep6ypr 1906. II. 55 (v pri- l°gi: fotografski snimki). — Novice 1869, 95—96: Baba ima zlodjevo glavo. — A. KaoflHa, O naptain BeneniaHCKHX'b CaoBeimeB-b, CaHKTneTep6ypr 1878. — J- Trinkovi podatki o nadiškem dialektu pri V. Oblaku, Let. Mat. Slov. 1891, 69 sl. (gl. še S. Rutar, Ben. Slov. 86 sl). — K. Štrekelj, Morphologie des Gorzer Mittelkarstdialektes, Sitz.-ber. d. phil.-hist. Cl. d. Akad. d. Wiss. Wien CXIII., I. str. 377 — 496 (prim. še oceno V. Oblaka v Arch. f. slav. Phil. X. 615 626). K- Štrekelj, Phonologie des Gorzer Mittelkarstdialektes, Arch. f. slav. Phil. 35, 130 — 150. — K. Štrekelj, zapiski slovenskih narodnih pesmi na Kraškem in 4 50 Cerkljanskem v Slov. nar. pesmih. — G. Alasio da Sommaripa, Vocabulario Italiano e Schiauo 1607. — V. Oblak, Doneski k historični slov. dialektologiji II. (o jeziku v slovarju Alazija da Sommaripa), Let. Mat. Slov. 1891, 66—130. — M. Malecki, Przeglfjd slovvianskich gwar Istrji, Krakow PKJ št. 17 (1930), po¬ sebno str. 83—101. — M. Malecki, Gwari Ciciovv a ich pochodzenie, Lud s!ow. I. 3A—48A. — Dela Matije Kastelca (iz Kilovč na Notranjskem), 1678—88. — M. Zavadlal, Die Sprache in Kastelec’s Bratovfke Buquice S. Roshenkranza (1678), program gimn. v Celju 1891. — Seb. Krelj (iz Vipave), Otrozhia biblia 1566; Postilla slovenska 1567; Postilla I.—III. 1578 (gl. še V. Oblak, Prote¬ stantske postile v slovenskem prevodu, Let. Mat. Slov. 1894, 202—219). — V. Oblak, Zur Sprache Krells, Arch. f. slav. Phil. XIX. 333—338. — Joannes Baptifta a Santa Cruce (Janez Svetokriški; iz Vipave): Sacrum Promptuarium I.—V. (1691—1707). — Fr. Tomšič, Jezik v Janeza Svetokriškega Sacrum promptuarium in knjižna slovenščina, CJKZ VIII. 1 —15. — A. Breznik, Popis postojnskega narečja (rokopisna sem. naloga v sem. za slov. fil. v Gradcu). — Fr. Zakrajšek, Slovensko podnarečje na Primorskem, Slov. Glasnik XII. 340—5, 394—400, 432—40. — Dopis dekana Pagona (o vipavskem govoru) Zbor. Mat. Slov. II. 239—41. — A. Breznik, dial. gradivo o govorih v Drežnici, Tolminu, Podmelcu (rokopis). — J. Baudouin de Courtenay, Der Dialekt von Cirkno, Arch. f. slav. Phil. VII. 386—404, 575—590; Sprachproben des Dialektes von Cirkno, ibid. Vlil. 103-119, 274-290, 432—462. — Miha Munih, Narečje Idrije pri Bači (rokopisna sem. naloga v sem. za slov. fil. v Gradcu). — I. Tominec, Črnovrško narečje (rokopisna sem. naloga v sem. za slov. fil. v Gradcu). — A. Breznik, Poljansko narečje; Horjuljsko narečje (rokopisni sem. nalogi v Gradcu). — Fr. Erjavec, Iz potne torbe, Let. Mat. Slov. 1879, 1880, 1882—83. — L. Pintar, Slovarski in besedoslovni paberki (iz poljanskega dialekta), Let. Mat. Slov. 1895, 1—52; 1898, 159—183. — J. Kenda, Slovarsko gradivo s Tolmin¬ skega (rokopis pri redakciji ČJKZ). — K. Strekelj, Iz besednega zaklada naro¬ dovega, Let. Mat. Slov. 1892, 1—50. — Razni podatki za dialekte in govore, sporočeni avtorju od A. Gradnika (Brda), Fr. Sturma (Košana), M. Maleckega (Istra), M. Rupla (Prosek), I. Šorlija (Podmelec), J. Lovrenčiča (Kred), I. Mlekuša (Bovc), Mašere (Kobarid), A. Zdešarja (Ljubgojna), J. Logarja (Horjulj), Klav¬ dije Žvokelj-Gabrijelčič (Avče), L. Legiše (Mavhinje),^ A. Šifrarja (Zabnica). — Avtorjevo gradivo (Kras, Št. Peter, Logatec, Rovte, Črni vrh, Vrhnika, Horjulj, Škofja Loka, Hotedršica, Idrija). Beneško-slovenski dialekti. Poleg onih pojavov, ki so skupni vsem južnozapadnim slo¬ venskim dialektom (gl. str. 42), so beneški dialekti po sledečih potezah povezani v ožjo skupino. 1. ) e in o se razvijata v dolgih zlogih na enakšen način; po zoževanju preko e, g sta se izobrazila diftonga ie, up in le v vzhodnem pasu briškega dialekta se pričenja po redukciji dru¬ gega diftongičnega elementa pojavljati že, uo (id, ua); sicer pa sta ta dva diftonga še ubrana (sc,hwebend) t. j. oba njegova elementa sta si enaka po dolžini, zvočnosti, ekspiracijski sili in tonični višini; prim. lieto, diela, niesn, živieli, siemana, vieš, besiet (Ter); zlilgdii, dimuoi, nugič, stiio, z-buoyqn, kadilo (Nad.); nuod, mesilo, silili „suus“ in „eius“, pokuara, iids, zvidzda, triaba, dialu (Brda). 2. ) Enakšno razmerje kakor v oslabevanju drugega elementa je izkazano še v teh-le primerih: a) dočim imata terski in nadiški dialekt za kratki, naglašeni ali nenaglašeni a < z>, & še a, c (kakor rezijanščina; razvoj pa ni isti, kajti rez. a je izšel iz a, a, ben. pa iz a), imamo v briškem dialektu že a, v palatalni soseščini pa e, kakor na Krasu in deloma tudi še na Notranjskem, v post- tonični legi pa se a, e običajno že reducirata: daš, tašč, zuasi, petak, staža, dala, miesac (Nad.); pas, staža, tarna, deš, dežja, tpnka in patk, žrepc, tenk ; — b) dolgi e je v zapadnih dveh dialektih v kvalitativnem oziru indiferenten, le pod posebnim, afektnim poudarkom se zoži v e; v Brdih pa je nasploh širok, pri jaki poudarjenosti pa indiferenten; šes, /cere, /rgn, k e in šes, '/-čer, tudi šes (Ter); nebesa, treči, večer, jeseni, na jesn, pejem, Pejou < peljal; — c) isto velja za refleks novoakutiranega o v nezadnjem besednem zlogu: morpn, bozi, psan, zuoia (Ter); kizoža, vjugid, iisn. 3. ) Kratko poudarjena ž in u sta izkazana kot ž, e, e, e, e ■n d, o, p, p; zadnja dva sta predvsem v Brdih pogostna, e in o Pa omejena na leno artikulirane zloge; bit}, j iti, Bar/inci, paršli , po noči, noče, kro/, Čilu, zvil s- (Ter); net, teč, set, set, krp/, kop , Ppzd-ya < pusti ga, postu < pustit, U upca < " izca, ovbca. 4 * 52 4. ) V vseh beneških dialektih se rabi dolga oblika infini- tiva; ob Nadiži in v Brdih pa je končni -i že reduciran; bdpyati, morieti „mussen“, viermvati, pisati, trpieti (Ter); tarpiet, molit, tiet < clvbteti, vehnat < vpgvnati (Nad.); leyat, uprač, uzat, jeyrat (Brda). 5. ) I' je povsod prešel v i, j: biioi < bolje, krajostuo, woia, jiidji < ljudje, kašii < kašelj (Ter); zemja, '/vajen, zawo[o teha (Nad.); u puoici < polbce „ime travnika", Biana, pastioid, kiuč, kiiin, piuče, arskuoik < razkoljek „Holzscheit“ (Brda); n pa je povsod ohranjen: naya, siinkna, oyen (Ter); čeriešna, živiene (Nad.); mošna, kgn, kona (Brda). 6. ) m je na koncu besede prešel v -n: sin, sin < esmb, y ivouk^n dat. pl., za Janin bardqn, neiČQn < *nc-ch'btQ J r m (Ter.); nosin, muorqn „ich mufi" (Nad.); sedn, gsn, tučen, X-nan, poleg tega pa že, kakor na Krasu, s pjsm, ješčem, mučim (Brda). 7. ) Za glasovno skupino ubi- govore na Beneškem ubui-, ubui-, bui- : ubuili; dalje še kuazati in murieti < umreti (Ter); kuazu < ukazal (Nad.); bujen, ya bujei < ubijejo, se umiijen, umiiita se (Brda); skupina čre- se je razrešila v cere-: ceref v ben. rokopisu; čereuje, čariešna, čeries (Ter); čaries, čarievi < črevih (Nad.); čerievi (Brda); pri Alaziji da Sommaripa: cereulie, chiereue. 8. ) č (sč) se povsod razlikuje od c: reci, seiči, stoječ, jedoč, /čere (Ter); sreča, nuoč, peč (Nad.); pryišče, u-noči (Brda); oča, v Brdih oča za otbCb ; sekundarni č < tj-, trenči < tretji, treči, ča < tja-, adv. vič, več, vinč, adj. venči (Ter); narvič, od vič kraju (Mažarola); venči (Št. Peter); vanč, nrvanč (Brda); prim. rez. vič, več, vač : v inči. 9. ) Končnica III. pl. prež. glagolov III. 2 (-e) je bila po konč¬ nici -6 glagolov I. vrste izpodrinjena in je mogla po glagolih V. vrste dobiti še -jo: ležo, držo, to za chbtgtb (Ter); spoju, boju se, tojo in tudi sojo za sgtb (Nad.); trpoi < trpojo za tbrpgtb, bolgi za bolgtb (Brda). 10.) Za pojav križanja infinitivove osnove s prezentovo (tako že v Reziji: požnet in tudi še na Krasu in na Notranjskem) pri glagolih I. 5. vrste prim. upneti < vvpgti, počnel\ < počgli, počneti, smo učneli, upčneti itd. 53 Terski dialekt. Ob zgornjem Teru in Karnahti pa do izvira Nadiže govore terski dialekt v vaseh Plastišča, Brezje, Tipana, Viskorša, Kar- nahta, Vizont, Zavrh, Brdo, Muzec, Ter, Podbrdo, Breg, Flipana, Sedile, Cerneja; govor v Mažaroli in Caneboli pa se že bolj približuje nadiškemu. O dialektičnih skupnostih rezijanščine in terščine smo že govorili na str. 34, v sledečem pa navedemo značilnosti terskega dialekta. 1. ) Prvotni slovenski akcentski tip -- in je v terskem dialektu izkazan kot i ", ali : petak, maftvemu, dielouca, ciesto, tu-yjieve, plešemo, tiedqn, vikidati, mliekd. 2. ) Neakcentuirani e < e, e, § prehaja pogosto v a; jedro tega pojava je v Cerneji; be in ba < bechv, be; videla in vidala, vida ti ; naya < enega, taa < tega, druzaa; fiaya < njega', useya in usaya, siemana, korana, adqn, piščata, valik, dabele, dabdu, korq.fi. 3. ) Neakcentuirani o je na splošno kot odprt p ohranjen, le v vzhodnem pasu (predvsem v Caneboli in Mažaroli) stoji zanj pogosto a: sinažet, staji, dama, zivanit, patok, wada, yuarit K govoriti, naco, kakuoš, lietas, pasteja, pandiejak, sobota-, konč¬ nica -om v instr. sg. in dat. pl. pa se povsod glasi -qn (analo- gični -am kakor v gorenjščini, zato tudi v lok. pl. 1'ieta'/) : z buoyqn, za blayqn, krajqn ; dat. pl. judqn < ljudem', končni neakcentuirani ■o < -p se lokalno izgovarja zelo ozko, včasih celo kot -a, kar gre na račun kvantitetne redukcije; v hitrem govoru se sploh zanemarja točno razlikovanje med -p in - u : acc. sg. srakico in srakicu; III. pl. majo in maju, so in su; dat. sg. mimu in mimo < mojemu. 4. ) Vokali se v zlogih, ki se končujejo na nazalni konzonant, nazalirajo: znqn, malin, sin, Widqn „Udine“, turqn, dqn, mor§n, °spod$n, po rozjjnsk^n. 5. ) Zelo pogosten je postanek sekundarnega nazalnega konzonanta v legi pred postdentalnim in velarnim zapornim e lementom: nocoj > nanciioi; tretji > trendi', obrefiči, obrenčamo', It-časv „damals“ > tenčas; suknja > šunk na ; tudi sekundarni i (tip gozd > goizd) nastopa pogosto: seiči; neičgn, nejčeju; maiša ^ mbša; reiči poleg reči', peič „kamen, skala“; niioič < noč; zeca Poleg zeice; češčena-is-ti krelica; kuo-ičiš-ti; semkaj spadajo tudi oblike po sloveiskin, po furlaiskgn (v Mažaroli: po slovensko) z reduciranim -n- prim. wiis, wos < vvnv-iz-. 54 6. ) t je v dolgih zlogih razvit v o«, v kratkih pa v o: poun, bguy,e, tguste, zuguk, par sounci, touči; dily_, dužnikqn, Tum'in. 7. ) Predlog in prefiks iz- je bil ojačen z adv. vbm>: *vdniz- je po Iabiovelarizaciji 9 > u in po redukciji posttoničnega i dalo najprej *wunz in pred veččlensko konzonanco se je še n redu¬ ciral: wi\nz zuoune „ausWolle“; zuus preje „aus Garn“; voos cirkve; Tvgznesli „iznesli“. 8. ) Končnica nom. pl. neutr. je pri substantivih -a, pri adj. pa -e: teške diela, dobre lieta. 9. ) V gen. pl. osnov na -a je stara oblika deloma ohra¬ njena (žen), deloma pa nadomeščena z novo, ki se končuje na -e ( e: e srietu nu ženo; e ustdu, e umar, e a uledu „je ga ugledal"; — črn > čarn > čar (prim. umar), fem. čarna; — pron. vbSb se rabi v zvezi s pron. sb: *sbvbsb, -a > sousa ivouna; kličejo souse sve mine „vse svoje botre"; su šli sousii „so šli vsi"; siisi „vsi“; poleg tega tudi: za use tri; — i% se glasi te (tako tudi v nadiškem dialektu), čeprav je zastopnik %, & v dolgih zlogih a (dqn, maiša, mašnik, usakidani, was, malin, tast); tudi fem. je te; najbrž je prvotni ta v proklitični legi prešel v te (te doleni, te druyi; prim. da > de, sqn dau in sgn dau; est v Mažaroli proti jast, ja ob Teru), potem se je pa v ti obliki prenesel tudi v poudarjeno pozicijo; — za rabo pref. vy- prim. viliezu, vinašali, vikidati, vižene, vidrru, vinat < vygbnati; vilažfia nom. sg. fem. in vilažin „pomlad“; — domovb > dimuoi, demuoi; morieti „posse, debere" po prež. morgn; čo, ču poleg con, čq < clvbiQ; kug, za-kuo in zaki; dbnbsb > nas (v Mažaroli pa že donas); adv. na -k(a): spek, -i, -a < vbspgtb-ka ; snugika < *sb-noč-ka prim. rez. sniika; šče „noch"; anu „und“; arie, enele, nele „jetzt“; krajostuo (ob Nadiži kra- justzvo, v Reziji pa krajuska fem. „Konigreich“) s prehodom leu > ieu, iiu, iu; kiša (v Mažaroli že xMa) ; žetnak „Juli“, kaznenik „Getreidemafi“ (na Tolminskem tudi že znano); touča 55 (v Mažaroli tuča z u < oa) „Hagel“ (tudi v gorenjščini po nekod toiiča); ogan > oyen, oy'in, v Viskorši ydn, z yofia (prim. rez. ohon, odri), v Mažaroli yoj\n, yojin, yojen (protetični y- kakor v yor'ie/e ; yi > fi, ji ); neutr. nu mrauje „Ameise“, inst. z mraujun. 11.) Med beneške Slovence je pribežalo pred Turki pač večje število Čakavcev; zgodovinskega sporočila za priselitev Čakavcev ob Teru nimamo, a to severnozapadno smer izkazu¬ jejo in določajo razni drugi momenti, gl. J. Mal, y CKOHKe ceo6e h cjioBeHCKe noKpajuHe (CpncKH eTHorpacJ)CKn 36opHHK, kh>. 30.) 99 sl. Za ozemlje našega dialekta je že važno dejstvo, da je prvi pisec rokopisa o darovih za cerkev v C.erneji v 1. 1497. podpisan »johanes ciuis vegle . q. nicolaij de uegla publicus jmperiali autoritate notarius“. Ni pa bil to edini begunec s Krka, kajti rokopis ima tudi v poznejših zapiskih, ki so jih pisale druge roke, čakavske posebnosti. Čeprav je hotel Strekelj, Ljublj.'Zvon 1892, str. 73—77 ovreči Oblakovo mnenje o čakavskih elementih v beneškem dialektu, se mu to z glasoslovnega stališča ni po¬ srečilo; čakavizmov iz teksta tega rokopisa in tudi še iz današ¬ njega terskega dialekta ne odpravi dovtipna domislica „Beneška Slovenija je morala takrat biti Čakavcem pravi eldorado, da so tako drli tje“ (str. 77). Sledovi jezika čakavskih beguncev so v glavnem ti-le: -oga, -omu v fleksiji adjektivov (rezijanski dialekt pozna -oha, -omu le pri pronominih, terski pa pri pronominih ne: Useya proti rez. psoha, naya : dnoha, taa : toha); T za dolgi e (duj = dvi nom. fem.; imit; rez. ima T za dolgi e stalno, a prav- tako ima terski dialekt ie in soseščina ne more razložiti T v terskem dialektu); v rokopisu so čakavski še cetire, brat (terski dialekt pozna le bratar, bratra) in tudi zapiski refleksa za q, ki imajo zdaj o, zdaj u, so prej izraz slovensko-čakavske razlike o : u kakor pa izraz furlanskega vpliva, kajti današnje p — u, menjaje Uporabljano, velja le za neakcentuirane zloge in ne samo za p, marveč tudi za o in u gl. točko 3. Pa še današnji terski dialekt •»a nekaj čakavizmov: instr. sg. fem. (substantivov in pers. pron.) >ma sicer običajno končnico -p, -u < -p, poleg tega pa še čak. -un, ■on: z nori /če rjo n, z mjn rokgn, s karetQn (nom. kareta), z m()n sestrin, z noQn < *nogQ-m, sqn sdbQn poleg z mdnu, z mano, s čerjo, metlo; poleg štieri, štiri se govori tudi četiri (Flipana), Poleg skiiozi še skuzre (prim. čakavsko skrozi in istrsko mrež m me z). 56 Nadiški dialekt. Nadiški dialekt govore v vaseh nadiške doline (na jug od črte Mija — Matajur) in v dolinah Kozice ter Arbeča; na vzhodu sega do razvodnice med Arbečem in Idrijo; starogorski govor na desnem bregu Idrije (onstran bivše avstrijsko-italijanske dr¬ žavne meje) se že močno približuje briškemu dialektu. Poleg pojavov, ki ožje vežejo nadiški dialekt z ostalima beneškima in pa z obsoškim, navedem najprej one, ki jih imata skupne nadiški in terski dialekt: 1.) oksitoneza v tipu žena, zemja, noha, hroza, buy.a, suza, žuna, uca, mahla, staža, tarna, gen. sg. daža, piša; adan, orex, zuonac, pleden, velik, xodu < chodih; 2.) končnica -e v lok. sg. mase. neutr., dat. lok. sg. fem. (osnove na -a): u mraze, lice, na lože, trebuse, praze, potoce, mieste, liete, par diele, na nože, roče (poleg na miesto, križo); 3.) stare, kontrahirane oblike ma < moja so že redke; že v Mažaroli je mod navadno (ma, ma le v neakcentuirani legi), enako miiimu; 4.) ojačevanje predlogov z adv. ta: ta z Vidna, ta na no maing, ta s horkeha stena, tu barko, ta h nemil taršu; ta-notre; 5.) me¬ njava med i — e, u — p v neakcentuiranih zlogih; 6.) prehajanje poudarka v tipu mlieko, miesto; 7.) nom. pl. teške diela ; 8.) t% > te, fem. pa ta ; 9.) nazalizacija vokalov v tipu dipn in J 'om > ~qn; 10.) pref. vy: vehnat, vepodit, veriezat, venašat; 11.) r> ar: carin, obarvi, warx, sarcie, umaru, zopar; 12.) -eha, -emu v adj. fleksiji: tisteha, dobreha, buozeha, -emu. Za posebno razliko nadiškega dialekta od terskega pa navedem: 1.) akcentuacijski način drevuo, mesug, telug, devet, ime, karvug (že v Mažaroli deset, zlatilg; 2.) nadiški dialekt pozna le futur z bom; 3.) vigezimalno štetje je tu popolnoma neznano; 4.) superlativ se tvori z nar- (v Reziji ,in ob Teru z nap, ni-). Za opis nadiškega dialekta naj služijo še sledeče poteze: 1. ) p in p se v dolgih zlogih glasita kot široka g, e: mgš, hlawg, narobe, pet, sreča, načet, petak; 2. ) od pojavov neakcentuiranega vokalizma je omeniti te-le: a) asimilacije je, ai, ei > i; au, ou, iu, eu> u: izik, ice, ist < jast, zliigdi, na prilgdi, nieki < nekaj, dieli < delaj; uca < ovbca, dielu < delah, pril c pravb, kril < krahb, hodil, mu (ob Teru mou < mogh) itd.; b) i, e, u se v izglasju in soseščini sonornikov redu¬ cirajo: inf. peč, reč, molit; komp. lieuš, diliš; ukup < kupi III. sg.; 57 nosen, -eš, nos, nosma; karvuo < krivo; inak < junak; bliip, an < anu „in“, parsilt, porčem itd.; c) glede i — e, u — o gl. gori m prim. za okolico St. Petra: pletemo, -u I. plur,; miesto, -u lok. s g*; e > a v preča je pač po sada, potada, zuna itd.; u < o: kukar, kil (komparativna členica) < kot in iz ko c kakor „wie, als, sobald als“ (ku vidi tuole; posliet, ku je otsteku hlavej proti kar < kvdaže; raz - > arz-, 3. ) ou kakršnega koli izvora se tudi v dolgih zlogih asimi¬ lira v a; ta pojav se odtod raztega na vzhod dokaj daleč, imajo ga še briški, kraški, obsoški in tolminski dialekt; prim. must, diipst, kunen, pun, tust, %um, muk, tuča < *tolča „Hagel“; buna, -o ■n bunuo < bolna, -o; buhai < nem . folgen; damu; prejšnji štadij je razviden iz oblike sonce, ki je še pred to asimilacijo reduci- r ala l ali u. 4. ) V gen. pl. fem. (oksitonirane osnove na -a) je nova končnica -i zelo običajna; poleg hor, uot, sus so oblike uodi, s uzi, uci, daski bolj navadne; po teh je nastalo še tli k tblo (lok. tliex; v terskem dialektu je edini kazus tega substantiva, ki se je še ohranil, tlu t. j. najbrž dat.-lok. sg. tblu : ta s tlu gen., tij na tlu lok.; briški dialekt pa pozna kot casus generalis obliko tliax). 5. ) V prezentu glagolov III. 1. vrste so se stare oblike do danes ohranile (t. j. v njih se ni pojavila kontrakcija in nato sle¬ deča naslonitev na oblike prež. glagolov III. 2.), enako tudi še Pogosto v obsoškem dialektu; želiejpn < želejo -)- m (prim. fhiueio Pfi Trubarju Test. 1557: 306 in gl. nad. con), želieješ, -e, -ema, ' e ta, -emo, -ete, želiejejo poleg želijo in žele. 6. ) Od tu dalje še v obsoški, tolminski, cerkljanski in go- r enjski dialekt sega oblika narest, nazvast za narediti, navaditi (gorenjsko narest), nastala po razmerju kradu : krast vsled na- r e'du < narodih, navadu (k -u < it gl. točko 2.). 7. ) V oblikah part. praet. pass. glagolov IV. vrste ima na- diški dialekt same nove tvorbe; da odpravi konzonantične raz¬ like, ki so po palatalizaciji nastale, je govor vzel za osnovo Znova neizpremenljivi 'element nosi- in nanj je pristavil sufiks -en: nosien za nošen, solien (nam. * sojen < solen), pilien, jubien < lubten, °zdravien, kropien, morien, storien, honien, pustien (za puščen), niotien (ob Teru in na Krasu zmuočen; rez. zmucen); edino oblika tmajen < chvalen se je ohranila (ne *xwalien). 58 8.) Se nekaj drobnosti naj sledi: ka je običajnejše kot kuore „kaj“; nadiški dialekt govori z ejac, zaica t. j. tu domače *zajac, zaica je v križanju s sosednjim terskim zec, zeca in zeica rodilo nom. zejac ; zanamen, zanet „anzunden“ iz križanja glagolov vnamem, vneti in zanetiti; v III. pl. prež. so stare oblike na -e še zelo v rabi: noše poleg nosjo, ywale, stave ; I. du. prež. ima končnico -mo: srna bla, borna jiedla, pledema. Briški dialekt. Briški dialekt govore v pokrajini od razvodnice Arbeča in Idrije do Soče; proti severu sega nekako do Ročinja, njegova južna meja pa je slovensko-romanska jezikovna meja na črti Brišče—Jenkovo — Medana — Podgora pri Gorici. (Stanovniško ime Bric, gen. Brica, adj. briški izvira iz osnove gen. brica < *brica k nom. brjac; osnova *brj- pa je prevzeta iz prvotnega stanovni- škega imena Brje za Brjane; prim. krajevno ime Brje pri Rihem- berku na Krasu; u-brjah se je pomensko izenačilo z u-brdih). Za razmerje briškega dialekta do nadiškega je upoštevati nekaj skupnosti in razlik. Skupni pojavi: 1.) asimilacija ou > u v ak- centuiranem in neakcentuiranem zlogu: puyn, duy — diiya, Duyo, na D uzd m, muze, žuna, žuč (ali: sonce), yrzduje, damu, suzd nom. pl., mučim-, v mlajši dobi nastali ou (n. pr. iz -at, ovi) pa ostane: lastouca, pejou < peljal (didlu, plaču so analogični); -o- je tudi v tem primeru odprt in prehaja v počasni govorici v a: umrgu in umrau, vol > uou in udu; 2.) končnica -i v gen. pl. nekdanjih oksitoniranih osnov na -a; 3.) razvoj nosnih vokalov §, q je v bistvu enakšen, le da se je v briškem dialektu preko širokega e < § razvila še večja stopnja odprtosti gl. doli; 4.) je > e: e umrau; e to zoašd svena? Za razliko do nadiškega in terskega dialekta pa prim.: 1.) namesto končnice -e ima briški dialekt v lok. sg. mask. neutr. končnico -u, v dat. lok. sg. fem. pa -z; -e je ohranjen le v adv. dave, j utre, driave; 2.) ojačanje pred¬ logov s ta, tu je briškemu dialektu neznano; 3.) pravtako ne pozna menjave z' — e, u — p v neakcentuiranem zlogu; 4.) iv > ta, neakcentuirano ta, ta — te; 5.) končnica v nom. pl. neutr. je tudi pri substantivih -e: velike miaste; jatre, vrate; telate, penise, piuče, drve; 6.) g > y ( h ni več znan); 7.) zyonc, e zyonilo (nad. ziion ); r > ar (nad. dr); pref. vy- ni tu več v rabi (le v kraj. imenu Vipuže); za-m se govori -n poleg-zn; yjša (nad. kisa); razlika med moči 59 in morati je omejena le še na različno tonično višino akcentuira- nega zloga (kar je sled nekdanje intonacijske razlike: moren, miloyu; moren, mugyu (ter. morgn, morieti, mou, moyld, -J : miigrgn, morieti, moru ali morou, morli; nad. moren, moč : miloran, milom, milgrat). V sledečem navedemo še značilne pojave, ki imajo svoje središče na ozemlju briškega dialekta ali pa so le do semkaj segli od vzhoda sem. 1. ) Narava srednjejezičnega vokala, ki je nastal po moderni vokalni redukciji, zavisi pravtako od narave sosednjega zloga (glasu) kakor narava a < v, h t. j. a se čredi z e: las > las, ma liepe lesa ali Isa; voz > uas; roka > raka, ma div/e rka; e kapu < kopat ; uala ali uali nom. pl. k vol; mesilo, ječmen; čeriašna. 2. ) q je v poudarjenem in nepoudarjenem zlogu izkazan kot širok glas: zop, obroč, zelot, možeu; za redukcijo g ja gl. v točki 5. 3. ) g se je glasil tudi v Brdih kot ob Nadiži sprva kot e; danes pa je e omejen le na kratke zloge: obarvg acc. pl.; jezik; Igle; po moderni redukciji preide e v a — e: rep in rap, mesilo; v dolgih zlogih pa je iz e nastal a: patek, jazin, jima, yowadum, sanažiit, narato (starogorski govor); yraš, pata, laja, uprač, na- taynu, past, j Utre, plasat, uzat, dablo, uboyiima, vanč; nom. acc. pl. lesa, zba < *zgbg, rka < "rgkg, suza, muyla, bu/Ji; part.-adv. yreda < grgdg. Izoglosa g > a se razteza še čez Sočo: zajame še za- padni rob kraškega dialekta (okolico mesta Gorice), sega na sever do Avč, na jug pa (čeprav omejeno le na nekaj besed) do Sv. Križa in Kontovela pri Trstu, prim. za Prosek: poyliidi < pogledaj, yram, yraš poleg yre pg zlg; v pasu Devin—Mavhinje Hnamo za dolgi g običajno a', za kratkega pa a: žaja, jaza, jatra, Vovada, patra < ‘ : 'pgtrg pl., snožata, preša, gen. presata, sač, sažen, zvdzat, žabe, vlačan les „biegsames Holz“ (k Igkg), rat < vrgdv adv., vači ; po razmerju teh : telata je nastalo urema : uremana, jimana, u božjin jimani, ječmana k ječmen, jime, ki je kraška Sposojenka kakor še petk, yrem, seč, plesat, sreča, leča; pravtako moramo jieza, jiezn v Medani (proti jazen v sosednji Kozani) smatrati za privzeto iz kraškega dialekta; ime (proti uboyiimii) *ma e iz cas. obl. imgna; za razmerje ~e : a prim. me bolgi zba; mu tekle take suza. 4. ) Artikulacija vokalov je vobče zelo šibka, zato so vokali tudi v dolgih zlogih po svoji kvaliteti indiferentni, če ne že široki, 60 nenapeti; to velja tudi za nekoč zaprte diftonge ie, uo, ki sta v obeh elementih široka. 5. ) Po moderni vokalni redukciji so i, e, u prešli v a — e ali pa so onemeli; kratko akcentuirana i in u sta izkazana kot e, o: net, teč, set, štrek ; U ugca < *iica, ouca ; mgyla < *muyla (d je po labiovelarizaciji dal u prim. nom. pl. muyla), kroy, kop, e kopu < kupil, postu, pozd-ya, bgya < buya (nom. pl. buya); neakcentuirana e in o sta zelo odprta glasova, za p je pogosto čuti a: yaspuot, yarica, pastieia < postelja, damu, sa < sQtb, uau, yoaru < govoril-, -o v končnici -jo III. pl. prež. je absorbiran (-io > id, -i): pridei, tučei se, umiijei, trpgi < *trpo-jo-, -om v konč¬ nici instr. sg., dat. pl. se glasi -en; kratki a prehaja za palatal- nimi konzonanti v d: kuoia, božja zvuoia, tašča, pasja; v pri¬ merih uas < voz, las < las imamo pa opravka z morfološkimi novimi tvorbami, ki tudi v kraškem dialektu niso redke. 6. ) Skupno s kraškim dialektom je briški odpravil oksito- nezo v primerih žena, bogat, mogla : žena, nčya, zemja, okno, človek, tarna, staža, moyla, pasa, dežja, danes; kakor na Krasu, tako je tudi tu pogosten analogični način akcentuiranja: raka (za roka; lieva arka), stapna, uazu < Qzh>; prav redko se je ohranilo končno naglaševanje, a le pri zaprtem končnem zlogu, ki pa se podaljša: šarčk, gtrčk, uasok (enako na Krasu). 7. ) V Brdih ima subst. kri v cas. obl. osnovo na -s: kri, do krvesa (tako še na Banjški planoti, na Tolminskem, Cerk¬ ljanskem in ob zgornji Soči). Kraški dialekt. Na vzhod od briškega dialekta se razprostira kraški tja do nekdanje kranjsko-goriške deželne meje; njegova severna meja teče po južnih vzpetinah Trnovske planote, južna pa leži nekako na črti Trst — Goli vrh—Veliki hrib—Vremščica. Ze do¬ slej je bilo omenjeno: 1.) da je kraški dialekt zelo tesno povezan z notranjskim; 2.) da izkazuje njegov zapadni rob še briške po¬ jave (g > a do črte Kontovel — Devin — Opatje selo—Vrtojba — Šempas); 3.) da se pričenjajo v njegovem južnovzhodnem pasu južno-notranjski pojavi (n. pr. palatalizacija k, g, y pred i, y, e; Q > uo; sekundarni l pred velarnimi vokali do črte Trst—Du¬ tovlje— Štanjel). Za zvezo kraškega dialekta z briškim na eni in z brkinskim v Istri na drugi strani (v nasprotju do notranjskega) navedem te-le pojave: 1.) vokalno harmonična porazdelitev a in e za t,, &; nevplivani refleks ima a-jevsko barvo in po nekod je sploh izkazan kot a; ta dvojnost a —e je tudi še na Vipavskem, v okolici Črnega vrha nad Idrijo in na logaški planoti; brkinski in notranjski dialekt pa imata temen, velaren a; 2.) na Krasu in pri Brkinih se je / v dolgih zlogih razvil v u; 3.) na istem ozemlju se v izglasju menjavata -m in -n za prvotni -m ; 4.) č, sc' < t, sti, ski in č iz sekundarnega tj; 5.) za e imata kraški in brkinski dialekt v dolgih zlogih ie. Sledeči skupni pojavi naj pokažejo, kako zelo blizu sta si kraški in notranjski dialekt. 1. ) V dolgih zlogih se je u razvil v y (sprednje-srednji vokal, nenapeta tvorba, rahla obrobna ustnična zaokroženost, sicer pa f-jevska lega ustnic, jasna barva); ta pojav obsega vse ozemlje kraškega dialekta, dalje še dolino Vipave, Reke in deloma tudi Pivke (okolica Postojne ima u) in še ozemlje obeh slovenskih dialektov v severni Istri; Kras: plyčd, dyx, klebyk, štrynca; Ko¬ šana : y/a, lykiia, krij/a, šlyžba ; Istra: čebyla, Čybet < Kubed, jijtros, byrja, mfj/a ; v predelu Devin — Mavhinje je dolgi u ohranjen. 2. ) y je nastal v kraškem dialektu še po asimilaciji vokala u na palatalne konzonante ( lyča{ ); tudi -y poleg -u v dat. sg. mask. — 62 neutr. (pri substantivih, adjektivih in pronominih) je produkt asimi¬ lacije, saj je še zdaj običajen predvsem za zlogi z vokaloma i, ie in za n, i, č (analogično posploševanje je nekdanjo pogojno raz¬ vrstitev -y : -u porušilo). S tem pojavom moremo primerjati dejstvo, da prehaja v dolini Reke ~u kakršnega koli izvora v 'y in celo v ~i prim. za Košano: fažy < fižol, kypy ali kyp y < kupu, kupil-, nešy < na šal-, zaby < zgubil-, stury, stary poleg staru < storil-, šal se glasi šau, v obliki predpreteklega časa pa, kjer je zlog neakcentuiran in je pred njim zlog s poudarjenim z, imamo šy: sam bi šy; Hrenovice: imel > jemu, jemy, jemi, jema; napravil > napravi, sušil > sešu poleg seši; otpravi in otprava; Prosek: si kyry „ali si tekel" itd. Kraški dialekt ima za -u v obliki parti- cipa na -l še vedno ~u ( neišu, pršu, kypu), na Notranjskem pa so poleg prej navedenih še možne oblike z redukcijo končnega vokala; prim. za Postojno: kitip, jim, opar, parš, vid, sad, /wal, nies, mis < mislil, stries, bol < bolel, wpz; Košana: kyp, neš < našal, nies. Čeprav ima notranjski dialekt toliko različnih oblik (ista oseba govori zdaj to, zdaj ono), je vendar ta pojav enačiti s kraškim bratcu — bratcy; po vokaličnih ali konzonantičnih asi¬ milacijah se je kf/pu razvilo v kypy, vidu > vidy ali nešu > nešy t. j. artikulacija vokala ~u se je premaknila v ustni votlini naprej, obenem se je glas razokroževal; kjer pa takih asimilatoričnih okoliščin ni bilo, tam je ~u ostal: xwalu\ zdaj pa se vrši boj med obema končnicama ( u : ^y). V hitrem govoru se je povrhu še moglo dogoditi, da se je ob artikuliranju zadnjega zloga zven izgubil ali pa se je dosegla le približna artikulacijska lega vokala: kupu > kiiip; kypy > kyp-, jemi, jema < jemy (-y > i, i, a). 3-) g > Y\ palatalna narava glasov n in Z' je ohranjena (le ob Pivki se ta dva glasova bližata jasnima n in /); gn > yn. 4.) V obeh dialektih je poudarek v prvotnem tipu žena r zelen, noga, bogat premaknjen na zlog spredaj {žena, npya, zelen, bpyat); če pa kaka beseda tipa zelen poudarka ni premaknila, potem je končni, poudarjeni zlog danes dolg; tako ohranitev starega akcentskega mesta kot sedanja dolžina sta analogični t. j. osnova, izkazana po cas. obl., je prevzeta za obliko nom. sg. mask.; vse polno pa je dvojic s pravilno in analogično ob¬ liko: pajen in pijan, pošten in poštien, ramen : rmen, rojen : rojen, košen : košen (Postojna) poleg le pravilnih: baza/, /fpt, kape, dažje, /rastač, mina/, stablu, bapše, ma/la, laski, svatu; redki so primeri šrpk, vaspk, ylabok ; za rmen prim. fem. rmena, za rdieč 63 fem. rdieča, za pijan fem. pijana, cas. obl. pijan-ga, -ms itd. Ista vrsta posploševanja in izenačevanja akcentuacije je podana v kra- škem bor, -a; hop, -ba; drek, -a; yrop, -ba; %met, cent, mres, ser (ti trije primeri kažejo s svojim e na nekdaj kratki e, ki je deloma ze produkt moderne vokalne redukcije: mraz > mres; sir > ser > ser; v gen. pravilno ymieta, clenta, mraza, siera). Tudi neka¬ tera imena tipa most, -a so zašla semkaj (kontakt so nudile enakšne padežne oblike n. pr. lok. sg. mostu : boru, oblike z -ov -: mostovi, grobovi); po dat., lok. je nastal tudi gen. mosta in končno most v nom. sg.; poleg wčzu, woza še pravilni nom. unis. 5. ) Enakšne analogije imata obadva dialekta tudi v obliki Participa na -l pri glagolih IV. vrste; tu gre za izenačenje ak¬ centuacije enostavnih in prefigiranih glagolov ali pa za izenačenje med tipoma kosim in volim. Poleg pravilnega odnosa ynojiu : po- Tnuju imamo dublete rojiu : ruju, škropiu : škriipu, jeziu : jiezu 'n že tudi prav obratni odnos: kiisu in pokosiu. Radi sovpada volili s kosili (< kosili) in analogičnega voltu (za volu < volil) Po točki 4., je nastala dvojica vplu : voliu in potem h kusu : po¬ kosiu tudi kasiu : pokosu (Senožeče), saliu : zvasolu, y noj tu : po- inoju, dabiu : dobu, laviu : lovu itd. Po vsem tem (upoštevati je stalno še vzorec ramen : rmen) so umljive tudi dvojice: umrdu : mcLrnru < umrl; drdu : daru < drl; brdu : baru c brv; črou : čaru < Cr v ; skriu : skaru ; zrau : žaru < zrelv ; sturu : staru; učiu : wuču; utajiu : utaju; zvaliu : ivalu; skaziu : skazu; poyasiu : poya.su itd. Tu je običajnejša ta, tam ona oblika, včasih prevladuje že ena sama: pastu, zabau ali zabu, šašu, uslabu. 6. ) V obeh dialektih je vsakršna sled nekdanje razlike med nedoločno in določno adjektivno obliko (različna intonacija in r azlična kvaliteta pri e-jevskih in o-jevskih vokalih) izgubljena: nedoločno zelen, -ena, -u, zelenya; določno ta zeleni, -a, -u, zeleirya, ta rmena. 7. ) Kljub moderni vokalni redukciji se je končniški -i ohranil: >nrp. yneti, naprieži, zvuči se; adj. deuji, svanski, ta beili; komp. vleči, manči; dat. lok. sg., nom. pl. kovači, instr. pl. kovačemi; dvei sestri; v česti, po cejsti; sve se zyrabli; pastivi; tebi; par nemi (Postojna); laski, manši, z dumi, na vryj, wop peti tiri, na ynuoji (Košana); zuotrpci, bati, u mayli, ta y'rdi (Kras). 8. ) V lok. in instr. plur. imajo substantiva moškega in sred¬ njega spola končnico -ay, -ami: par kouiače/, s koivačemi (e < a), Sd s treimi fdntami, saz yospiidami, par vojakax, na vrata%, u treiiat 64 dniewax (Notranjsko); škipca/, -ami (poleg škrpci), nebax in risbami (poleg nebi), sfcami in srci, koriiax, -ami (Kras); seveda je tudi v instr. sg. in dat. pl. v rabi končnica -am (Notranjsko), -an (Kras). 9.) Akcentski tip spanie, žyanie, šdšie („Diirrobst“; No¬ tranjsko), petjie, cvrtjle, žyenie, gen. žyena, uad vesela (Kras) je še zelo običajen. 10. ) Končnice II. in lil. du. ter II. pl. so -sta, -ste, -sti: miioreste, ceste, pdstisti fem. du.; kai se jiiočeste; prim. že pri Krelju (1567.): imejta, fposnafte, snafta; tudi v obeh istrskih dialektih imamo še ta pojav. 11. ) V obeh dialektih se rabi samo kratka oblika infinitiva: seč, napreč, vrč, da/nt, plant, uščent, jemt, končet (Postojna); ynest < ynest po yneten z dolžino, krast, mg st < miist, seč, vrč, ivoboč, soč < *s(v)lč, *s'bvblt’b, peč < peč po pečen itd., daxnt, jiemat in jemt < imetb (Kras). 12. ) Glagoli VI. vrste so se radi prevzema infinitivove osnove v prezentu izenačili z glagoli V. vrste: klubaiva, dačama „es regnet“, se sramaiva, zatajaiva, potrbaivajo, je obrekamala, je za- ničazuala, yud;iwat se (Postojna); /mačawa6 poyladawat,-an (Kras); ostanki po VI. vrsti so redki: warwat, zuarjen ; viermat in vierman; Xmletwat, -an (Kras); obreikuala (Postojna); o iterativih na -evati ob zgornji Reki in v sosednem istrskem pasu do Kastva in Reke gl. notr. dialekt. 13. ) Prenos prezentove osnove v oblike infinitivove osnove pri glagolih I. 5. vrste je na Krasu in Notranjskem običajen, a v vzhodnem notranjskem govoru so pravilne infinitivove oblike ohranjene: nepnt, je nepnu < napgh; nečnt, je nečnlo poleg ne- čielo; zeimit, neimit < najgti; je primu za prijgh, fem. primla, part. primlen, neimlen poleg nejlet (Kras); začet in začnt poleg začnt, zpčnt; zepnt, je primu, primla (Postojna). 14. ) Prezentove oblike glagola gvnati se glase po prefigi- ranih formah tipa prerene (Krelj, Postila 1578, III. 30 b): renem (Postojna); renen in yrenen (y po ynat), lokalno tudi inf. renit, yrenit (Kras). 15. ) Predloga s® in iz sta sovpadla v sas: saž-iien < *s , b-n-imb', sas Trsta < iz Trsta (Kras); sdz mano, sas potjo, saz Ubel'skaya (Postojna). — V Mavhinjem se rabi še predlog woz: woz lini kr§i „z one strani". 65 16. ) Pod sekundarno poudarjenim akcentom so predlogi na, za, nad prešli v ne, ze, ned: ze-nas, zepnt, zečnt (Postojna); ne dni, ned tiin, zečnt (Kras); ne/nat, nenas, ne tla, rezynat (Ko¬ šana) proti zame, zate gl. Ramovš, Arch. f. slav. Phil. 37, 322. 17. ) Adv. kvde je prešel v k%dy > ki (ki pri Krelju, Alaziji da Sommaripa, Kastelcu) na Notranjskem in v okolici Trsta; na Krasu se je ki razvil preko *ki > čl, čl (prim. čie v Brdih, cža v obsoškem dialektu iz *kej. V sledečem pa hočemo navesti one pojave, ki so značilni 2 a kraški dialekt sam in opredeljujejo njegovo razmerje do so¬ sednih dialektov. 1. ) Vokali e, § in e so v dolgih zlogih doživeli enakšno obravnavanje; preko e so se razvili v diftong ie, ki je po nekod se ubran (schvvebend), običajno pa se je njegov prvi element e kspiratorično okrepil (ie): liet, gen. lieda, mlet, pieč; siedn, debielo, mielen; j e mi e, zietje, kozlieta-, mi e'/, lieto, zviezda. 2. ) Prvotno padajoče poudarjeni o je v dolgih zlogih Prešel v u: masti, nabti, btix, ntič, ktist; pravtako tudi zgodaj Podaljšani novoakutirani o: mtii, ttii, stii, kadti in dti < k^to, ktin tak. instr. sg. komb, gen. pl. ktin, zutis, ivotrtik; izjemoma ima kraški dialekt v elementu -ow- pri moški fleksiji uo: da/uowa, 'V&, zualuove, boyuowan, -ax in v gen. pl. (tako tudi v nekaterih dolenjskih govorih) boyou nam. *boyti; prim. nayou, tiayowa, čaydu (po krajšanju diftonga ou > ou ozir. uov > iiov radi sledečega v). 3. ) Novoakutirani o je v nezadnjem besednem zlogu iz¬ kazan kot up, v južnem pasu pa kot ua: diiota, kiigža, škupda, duobr, zugrn, muoren, miioyu, yuonem , xnoden, wuosn, vanuoyret. 4. ) Za p ima kraški dialekt v poudarjenih in nepoudarjenih zlogih u: mtiš, wtiyu, wokrtiyu, wtizdk, yaltip, krtižit, postidit, ne- r hbdk „verkehrt“, zmtičen „verwirrt“ (v Dutovljah že up); acc. 'ostr. sg. fem. delu ntič, mfcu „ein wenig“ < mrvico, III. pl. prež. i' r izeju (v tržaški okolici yrtizeju), daju, vieju, boju (enkl. sQtb Se glasi sa). 5. ) Pred r-om je u < o (po točki 2.) ali v času tega po¬ stanka izposojeni enakovredni u prešel v up; prvotno Tr pa se l e razvilo v ier; prim. suora (v južnem pasu stira, Prosek), pod- ^tiora, pokugra, potpugra, vatugra (shrv. utor, -e), zamugrka, vayugr (čak. ugor), yugrski, yugrši; nom. sg. diigr, gen. dugra ; tugr, -a; 2 uor, -q; ura > ivugra, Urša > zuugrša, mugrva (stari ur da pra- v 'tama yr: Jyri, byrja, ohranjen je le v ktirba, ktirc, ptira); 5 66 mier, sierk „zea MaTs“, gen. siera, požierk, mocvierk, fierto/ (v Proseku firtu/ in fitru/, fitray), krompier (Prosek: klempir), pestier, štierje, štieri, pomierat „sterben“, šierši itd. 6. ) Za l ima kraški dialekt v dolgih in kratkih zlogih u: piiš, muk, dux, tiišča, pux \?» sunce. 7. ) Kratko poudarjeni in predtonični u (tudi oni iz q in l) preide v o, če mu v dolgih odgovarja y ali u; dyx : do/a ; myzda : razozdan; lopca < ljubica; skošnauc, močerlik ; miiš: moža, možak; /us : yos/; d«/ : do/a, dožnik; dgx „lang“ '• dii/a; toč < *ttč, soc, most: miizu, bd/a itd. Taki primeri kakor raka, stapna, žaba gen. sg., zebi nom. pl. (k zup), zapčdk poleg zupčsk, rakau, rečnik itd. so nastali po morfološko-akcentskih analogijah (po staža, bati, pasak). V južnem pasu je u ohranjen: tučt, /utanc, must (Prosek). 8. ) V nekaterih besedah ima kraški dialekt za l (gl. točko 6.), če je poudarjen, ou: souza, zooifna, mgučat (mučat v Proseku), žduč, kouč, gen. kouči < *khčb „der unbevvurzelte Rebensetzling"; enkrat imamo ou tudi za q: souset < fem. sousiedna. Ta ou enačim z notr. ou nam. u iz o v sporadičnih primerih ndus, nduč, mouč, ndušč (na Krasu nužič, nušca) in s kraškim ei nam. in poleg ie (po točki 1.): vi e in vei < ve, jie in jei, smiem in smei; /ra, /rie in /r§i ; diem, dei; dvie/, dvei; w obei; peisa za piesa itd.; kakor je videti, je postanek ou, ei vezan na lego pred dentalnimi kon- zonanti ali na konec besede; v takih legah je v času še ubranih diftongov uo, ie prvi element postal ekspiratorno jačji in je zato po zvonkosti prevladal nad drugim: up > uo, do, ou; ie > ie, ee, ei; potemtakem je današnji u za g nastal iz up (prim. up v Dutovljah) in u < l ima za seboj tale razvoj: u < iia, up, up, uu, ou; -u za posttonični -q pa je produkt redukcije (o > p, 6, u prim. v Proseku: idruvica < jerovica, pustiela, xuda gen.sg. k chodv, du krivi < do knve, pu drve itd.). V pasu Devin — Mavhinje imamo za vse dolge e-jevske in o-jevske vokale (e, e, o, q gl. točke 1—4) čiste ozke e, o: zvezda, mesc, /re'x, let; nos, sora, meso, škoda, mola; moš, možak, naropk; pravtako se tu za l go¬ vori o: soza, mak, koneš z infinitivom korit, močat, točen, možen (u le v: pun, pii/an, milna, muiien „udarjen“; dalje še: pouš, kouč, zuouna ); ti e, o so po asimilaciji nastali iz ie, up v novejšem času; posttonični q se v tem predelu glasi -u: delaju, misleju, Ženu, xišu. 9. ) Po moderni redukciji imamo za i, e, e, p srednjejezični vokal a — e ali pa njegovo onemitev: reči, net, meš, tažama, 67 šaro ta ; voomutca, zanu/tnca, metlca; tudi a se reducira: za/vala, zemyda, zvali ali žveli, čas, brat, 7 ra/, stršina < starešina, strsiela »Stara sela" (krajevno ime). — o se v splošnem ne reducira: zuoza', bo/etin, dno, lieto; kjer je pa tudi zanj a — e, tam gre za a a. — V infinitivnih oblikah na ~it se i reducira totalno (po r, l) ali le delno (z > a), dalje pa ima narečje še nove oblike z -i-, ki je analogično nastal po prezentu: m g It in molit, postrlt, praujutlt, slebat, slepat, podit, Podat, cedat, cedit. — Za Mavhinje je značilen dokaj pogosten razvoj a > i~ : poleg robida tudi ribida, biton < baton, boton < ital. bottone, pitokišče < Potokišče, likačišče < Lokvačišče, li/aš < lagaš, inf. la/at, kiznank < kaznenik »Getreidemafi". 10. ) Ako se srednjejezični vokal e < i, e, e, a podaljša (tako podaljšanje nastopa ali v počasnem govoru ali pa je nastalo po morfološko-akcentski analogiji), se okrepi v e: gradič > *yredič, predič > predič ; Martin > mertn ; inf. kadit > kadit, kedit in kedit; častit, čestit in čestit; yesit, ‘/redit, /ledit, kezit, sa mračit in mrgčit, te/it ; ser < sir, mres < mraz; če pa je v takem primeru pred e-jem glas j, je po asimilaciji in okrepitvi nastal za e diftong ie: jeyla > jieyla, jemt < imetb poleg jiemat, jeice in jieičke, jietro < *j§tro za jutro. 11. ) n se palatalizira pred velarnimi konzonanti, pred c, z in pred i: slovenka, ranki, /rgnko, anplc, yorjanc, peklenski; da- Xdunik , ranik, dožnik. 5 * 68 12. ) Za Kras so značilne oblike trko, trkai, krko, krčkei < toliko, količkaj (tako še v govoru v okolici Avč: trkai ) iz *tllsko (prim. na Gorenjskem: tik, tak, tkai) po diferenciaciji ll > rl 9* triko) prim. nagrlin c nagllin. 13. ) Pri nesmb, ne-imamb ima kraški dialekt dvojne oblike: nisn, nimam in niesn, niemam; semkaj je pritegnjeno še ne- ch-btj > ničen. 14. ) Posebnosti v govoru zapadnega roba smo že sproti omenjali gl. str. 59, 65, 66; razmerje med briškim in kraškim dialektom je podano v tem-le pregledu: dolbnicg. Notranjski dialekt. Vzhodno od kraškega dialekta se razprostira ozemlje no¬ tranjskega, ki sega proti vzhodu do črte Streliški vrh—Hru¬ šica— St. Lovrenc — Koliševka—Javorniki—Snežnik, na severu do Streliškega vrha, Cola in Sinjega vrha, na jugu pa do kraških vzpetin na nekdanji deželni meji severne Istre na črti Škocjan — Jelšane. O razmerju notranjskega dialekta do dolenjskega na eni in do kraškega na drugi strani smo že govorili; po akustičnem vtisu (t. j. po načinu akcentuacije, po intonaciji, ritmu, govorni melodiji, artikulacijskem načinu) je izredno blizek kraškemu in to sorodnost izkazujejo tudi še razni drugi pojavi, gl. str. 61. V svoji starejši dobi pa je bil v območju dolenjskih inovacijskih valov, na kar kažejo sledeči njegovi pojavi. 1. ) e se je v dolgih zlogih razvil v ei (v južnem govoru, v dolini Reke, je ei po nadaljni disimilaciji prešel v ai, ki; kraško le, črnovrško is, logaško e): yrei/, smel'/, na tlei/, seikalca (Postojna); deilu, člaveiski, wob dveiis, trejis ur s (Košana); laitu, taitas, mtaiku (Kal pri St. Petru). 2. ) Za dolgi e in p imamo na Notranjskem is, v severnem pasu (Vipava — Postojna tudi še ie; tako tudi na Krasu), a no¬ tranjščina tudi ne razlikuje med refleksi za dolgi o in p (na Krasu: up proti u), ki ju podaja na enakšen način z us (up); prim. siedsm, čiešem, spanie; nsšMs, jsmis, nissu < nesh, jistra; mugtst, posugdst poleg posug’t, ugsmi; lusvsm, nusyrst, yalusp, rakus, zusp. Za dolgi cirkumflektirani o je tudi tu u kakor na Krasu in na Dolenjskem: must, nus, ynui, ru/, kust, su, yiis (poleg fem. yusa; u je tu analogičen kakor v dol. gus po raz¬ merju kust: kosti; gen. gosi), nebu (Košana); o ou za o prim. notr. nous, -a; noušč, -e; rop/, nouč, mouč, sou, pomouč gl. že pri Janezu Svetokriškem gen. pl. nouh, nauh, rouk, rauk, otrouk, naufs; noužič (Košana); nouč se govori tudi še po zapadnem Dolenjskem, v Borovnici in Menišiji. 3. ) Proti kraškemu u c t ima notranjščina ou kakor dolenj- ščina: pouš, wouk, dou/, pou/n, touč, souza, zvobouč; v kratkem zlogu je s proti kraškemu o: bs/a, psn (Košana); v dolini Reke govore siince, drugod souce, v postojnski okolici pa še sounce (prim. tudi pri Krelju folnze). 70 4. ) Kratki izglasni -o v nom. acc. s g. n. je prešel kakor v dolenjščini v -u: dnii, črejslu, jutru, detlu. 5. ) Približevanje k dolenjščini je dalje izkazano z delnim notranjskim u < u (kraško tj) in a < z>, & (kraško a). Za notranjščino so potem značilni še sledeči pojavi: 1. ) Vipavski govor ima še c-jevski srednjejezični vokal in vokalnoharmonično menjavanje z e (prim. običajen znak a, d pri Krelju; V. Oblak, Arch. f. slav. Phil. 19, 336; M. Murko, Knezova knjižnica VI. 216); postojnski govor strogo razlikuje med starim (iz v, b) in novim (po moderni redukciji) srednje- jezičnim vokalom; za prvega ima a-jevski glas (nenapet, nizek; označujem ga drugače kar z a), za drugega pa p (napet, jasen) iz i, e, e, dalje še a iz a in u (napet, temen, nizek glas) iz u: tašč = tašč, tank, pas, skadan, staža, sedat, jeskat, pejdn, meš, zlet’, s§man (z e po asimilaciji); dlan, na zvasi (< vasi z anal. a), y/ašk, mlatač, star, /ladan; služba, kupe, pustat, zyupt, wučt; v nenagla- šenih zlogih je a; v dolini Reke je zopet menjava med a — e, dalje še i: z dumi, živim, pijan in pa reducirani y gl. str. 62 ter a’■ zrau, skrau, jamat, raznu „diirre Obstschnitten". 2. ) Kratki a je za palatalnimi konzonanti asimiliran v d, e', kuaža, dažja (Košana); sriečd, lieča, plačajo, paslušaš (Vipava); mlatiče gen. sg., zemle, kii/rie, paše, sa svinemi, svi/ie/ (Postojna). 3. ) V severnem pasu (Vipava, Postojna) imamo le disimila- torično akanje (o — u > a — u; uo > ua): uatrok, wdyu, na wayli, kakuš; uayniše, uabenya, uače, uada (Vipava; drugod po No¬ tranjskem wpda); v južnem pasu je akanje v predtoničnih in zaprtih posttoničnih zlogih običajno: kasti, šali, ynaja, člaveiski, kasiu, yaluap, vdtrak, rakua, vesak, katii, dama ; člauk, marda. 4. ) Analogične premembe v razvoju a <%, &: prež. vzemem, snemem poleg vzamem, snamem’, imp. snemi in snami, vzemi’, jeml'Q in jbtnp sta se združila v jamlem, jamat, prjamat, je prjamu < prijpfa ; je jamu z a < d; yanila, paynila, usa/mlu, utaknila imajo a po prež. pa/nem; captala, kasala, layala, inf. captat, kasat, layat; prež. paya, part. payu itd. so dobili a za a po asimi¬ laciji na poudarjeni a v sledečem zlogu: kasarn > kasarn, kasala’, po teh oblikah šele je prešlo tudi kasat > kasat > kasat; pri glagolu sesati pa edina oblika z a (sasala) ni mogla vplivati, kajti prež. je še stari: sasem, -eš, -e; sasot, sasu in po teh tudi sasala; pri layala je vplival tudi prež. lažem. 5. ) V severnem notranjskem pasu se že javlja š poleg šč’- klejše, tšeš, spušdlu, yoniše. 71 6. ) Prvotno na predzadnjem zlogu poudarjene oblike parti- cipa na -l (nom. sg. fem. neutr., du. in plur. oblike) so se uravnale pri glagolih II. in IV. vrste po obliki nom. sg. mase.: planla < pla¬ nila, počienla, natieynla, usiekgla, mugtla, belila < belila, mlatli, dražli, lazla, splašli, reišli, cvilla, klačla, lubla, pivuoščla ; dalje pri glagolih V. vrste: nayajela, plačela, lučela, skakala, zmierjela, juokali, sprauleli, sančilu se je; po ožji naslonitvi je celo -a- iz¬ puščen: po bran-la enostavno pošlušla, pošilli, poveidla, poyleidla; prim. še inf. muotat ali mučit, posuot, xgt < hodit in pa tudi povej’t < povedati, poylej’t; je šu čeiule ylejt < gledati*. 7. ) Po dvojicah zablen — zablen, ustrlen — ustrlen, paščen — zapaščen je nastalo še povrnenu, snedenu ( sneidenu ), dovolenu, kuplenu, potrjenu, zmočenu, plačenu (e po točki 2. v času ak- centuacije plačenu); dalje še prezent dovolim, potrdim ( krstim, kjstat, krstu, krstiu, krščenu pa je staro, prim. na Krasu krstim, shrv. krstim). 8. ) O iterativih gl. str. 64. V južnem notranjskem predelu (ob Reki) so v rabi iterativa (frekventativa) na -evati, ki jih imamo še v sosednjem istrskem pasu tja do Kastva: Kypeivati, kppeivam. Ta nova tvorba je nastala na osnovi pravilnih itera- tivov k glagolom III. in I. 7: bolevati, sedevati, prepevati, devati, torej izgubljati > izgubljavati > izgubljevati in sem so se naslonile oblike kakor -cenjevati > cenjevati (-e je še ohranjen), sajevati; razmerje ceniti : cenjevati je še nadalje stvorilo gonjevati, mlatje- vati, paljevati, svetjevati itd. Iz razmerja padi v ati (< padavati, padati), predevati (za -predati), tepevali (za tepali), pletevati (za 'pletati) do prež. padem, inf. pasti itd. so izšle forme bodevati, kradivati, skubevati, iakevati (morda iz ivkavati), spivati (k spati), žgevati (k žgati), koljevati (h klati) in pod.; gl. Let. Mat. Slov. 1882 — 3, 274—7 in k analogičnim iterativom v slovanščini še J. Zubaty LF. 1915, 227—39; J. Koštial, Zeitschrift f. slav. Phil. IV. 131—40. 9. ) O lokalnih razlikah med notranjskimi govori je bilo to in ono že omenjeno: n>, b > a ali a; e > ei ali ai; u > y ali a; o > o ali a; e > ie ali ia; o > uo ali ua ; l’ > l’ ali l; drt > drdu ali daru, drru; č, šč > č, šč ali č, šč; šč > šč ali s; iter. na -avati in -evati. Nekaj jih je treba še navesti: a) v južni notranjščini Se k, g, x pred i, y, e palatalizirajo v K, j, x‘ k^de > M, kurit t- Ryrt; raRia < roke, najia, stenje, uuaranja < v-orangi „in Ord- nung“, našRia (po nekod tudi naštia, naščia), na urx.i; — b) poleg 72 lažem se ob Reki govori tudi luyam, luyat in layat, lužniu; — c) prav tam se l pred velarnimi vokali velarizira (enako še v so¬ sednjem južnem pasu kraškega dialekta tja do Trsta skoro): mayla, sladak, tla, kalil; enako tudi pred ai < e: laitu; — č) stare oblike III. pl. prež. pri glagolih III. 2. in IV. so zelo običajne: v ide, sliše, yuade, muale, Ryre ; poleg živim se sliši živem, -eš, -e; — d) toliko se v severnem delu glasi tulku, v južnem tjjlku; — e) ku začenja relativne stavke (knjižno slov. ki; tako le ob Reki in v kraškem dialektu; kraško: miiš, ku je biu tan; muš, ku smo ya vidli; Košana: tista, ku speivojo u marzlam „die im Kalten zu schlafen pflegen"; v tržaški okolici ka: štaioga, ka pride čres senu; zaradi kraškega ku ni možno misliti na ko o kakože ali na ka iz k^daže (prim. rez. ka < ke, ka za rel. pron. ki in za rel. konj. ka = ko); ta ku je pač izposojen oziroma vsaj vplivan po furlanskem relativu cu gl. Strekelj Ljublj. Zvon 1892, str. 80; — f) na Vipavskem (in na Krasu) govore jamam in j urnam; — g) na Vipavskem je redukcija kratkih e, o, a na kraški način izobražena: star, nam, čez nas, uatkar; — h) vi¬ pavski infinitiv puojdt (po prezentu) za peti. 10.) Kakor na Krasu, tako se tudi na Notranjskem javlja še velik vpliv romanskega jezikovnega elementa; zaznaten je ne le v besednem zakladu (izposojenke so tudi členice, vezniki, adverbi), v stavi besed, v rečenicah, marveč tudi v tempu in deloma tudi v artikulacijskem načinu; prim. si jamu piet krau? ne iest piet, somu ano; usi suo šli, ne test; sa nešy voli? še altro ku vpli in pod. — Od Vipave čez Notranjsko in še naprej na Lo¬ gatec, Horjulj, Poljane je v rabi časovno označevanje: ot svet Mayu do svet Luka; ot svet Andrei(-i) do bošč ; od vielki šmarn do mali šmarn; mokuli mali šmarn (tu gre za stare acc. sg. =. nom. sg. mase., ki so se iz zveze na sveti Matija posplošili tudi v zveze s predlogi od, do, okoli; prim. v ter. dial. na sveti Mitdu). — Notranjščina ima poleg običajnega futura bom „ich werde sein“ še novo tvorbo, narejeno po primeru bom šel : bom bil; om bo še kaznovan biu; al buoš kovač? bom biu morde; buoste sas faritmi bli. — Enklitične besede se uporabljajo tudi v ortotonični poziciji, dobe pa dolg poudarek: juo in mio za njo acc. sg. f.; mie < m§ za mene; se in si II. prež.; suo, so, sa < sgtb; je in jie: kai pa jie? ki pa suo? sam mis, de bom šu; sam bii — big. — Imp. ji, jite je nastal po pi, pite. Adv.-komp. bržie, kašnie, ložiei in ložei (adj. ložeiši, -a, -e). _ Slovenski dialekti v Istri. Pod južno mejo kraškega in pod zapadno mejo notranj¬ skega govora ob Reki leži ozemlje slovenskih govorov v severni Istri; v glavnem je treba razlikovati dva dialekta: severnega ali brkinskega in južnozapadnega ali šavrinskega; meja med obema leži na črti Škocjan —Lopar—Hrib — Lačna—Zazid. V obeh naj¬ demo še več skupnosti s kraškim in južnim notranjskim dialektom, posebno v brkinskem. Te skupnosti so izkazane v sledečih po¬ javih: 1.) e se glasi v dolgih zlogih pri Brkinih kot ie : dielan, vietor, sfiet; 2.) dolgi o je izredno ozek, skoro že u: brkinski zvonovi, uos, kdto, okn gen. pl., dobor; šavrinski: rox, roga; 3.) isti glas zastopa v obeh dialektih prvotni q v dolgih zlogih: brk. mSži, toča; šavr. gosta, golop, kos; 4.) u je v dolgih zlogih prešel v y : brk. čebyla, byrja; šavr. myxa, jytros; 5.) novoakcen- tuirani zlog v tipu žena, noga in tudi v tipu mogla, je dolg: brk. metla, zemla, neseš, potok, torna; šavr. sastra, smola, magla; 6.) akcentski tip nebo je sicer v obeh dialektih še znan, a po¬ gosto ga izpodrine n§bo: brk. vaza, mosS, duya, reči, balana, sena, kdto, nebo, druo; šavr. golop, oblak, srce, meso, roga, boga, suze, leda; 7.) brkinski dialekt ima še y < g, velarizirani la < la in palatalizacijo k, g, X > č, j, š: ylobok, moiya, l igyon; mlaiejo, balana, črtalo; moče gen. sg., čypit, čyxat, Čybet, čopavat, uol sače reči, frušče, fije, noje, bo,e < uboge, yrieše, jest šitin, peteše, myši du., myše pl., šiša; za Skedenj pod Trstom beremo v SNP. Sčedenj, čilavo, bleče, dreče, čupla < kupila; 8.) v obeh dialektih je n ohranjen, -m pa je prešel v -n; ž nin, po 9son sfieti, znan; šavr. račan < rečem, nasan; čerešna ; 9.) tj > č: brk. čedon < tjeden, trčči; šavr. ča < tja; 10.) I je v dolgih in kratkih zlogih izkazan kot u, za -l imata obadva dialekta -u: brk. pun, dux, gen. duyš; proti notranjščini (v Markovščini) in v okolici Skednja se govori oy: pouna, vouk; šavr. tukli, suze, uk, puzat se, sunce; 11.) pala- talna č, šč: na tošče, con; 12.) tvorba superlativa z nar-: brk. narlepši, šavr. narmanši; 13.) v okolici Skednja ubuila za ubila; 14.) dual v konjugaciji ni znan: midva grčmo; pač pa nom. d vi jezeri, dvie roke (pl. tri roče), dvie (tri) matiče, myši, šavr. dvi 74 ca/z; 15.) -ste v II. os. plur.: lettste, znaste, vidaste; 16.) inf. je v obeh dialektih podan v kratki obliki, iterativa imajo -avat kakor na Krasu; brk. dielat, šavr. delat. Sledeči pojavi kažejo, v čem se obadva slovenska istrska govora med seboj razlikujeta. 1. ) Dolgi a (iz etim. a in iz •&, z>) je pri Brkinih ohranjen, pri Savrinih pa se je velariziral v a: palca, mlatejo, znan; šavr. možjani, pala, manši. 2. ) Kratko poudarjeni d se je v brkinskem dialektu razvil v d, v šavrinskem pa v sprednji a: brk. yrax (gen. yraya), znat, star, krat, mras, inf. dat; šavr. gr'ky (gen. graya), znat, j&st. 3. ) Za sekundarno poudarjeni e v tipu žena ima brkinski dialekt d, šavrinski pa a: brk. matta, čalo, nasen; šavr. sastra, nasan, valik, jazak, taško, jačmen (e analogičen za q kot v brk. jdzdk, dol. gor. jezak), čalo. 4. ) V dolgih zlogih je g izkazan kot brk./e ozir. šavr. e: piest, piet, yrieda, pietak; — šavr. peta (ni identično z dol. gor. itd., s knjižnim slovenskim peta, ki bi se glasilo *pata), petak, pet, pes < pqstb. 5. ) Za dolgi e govore Brkini ie, Savrini pa e: dielan, gen. pl. liet, yrieše; delat, čerSšna. 6. ) Sekundarno akcentuirani d v tipu mogla reflektira v brkinskem dialektu kot temen, zadnji srednjejezični vokal a, v šavrinskem pa kot a: staža, tarna, tašče (lokalno tudi m§yla) — magla, staža; pravtako je zastopan tudi kratko poudarjeni a: pas, daš, p&s; šavrinski dialekt pozna a le pri pojavih moderne redukcije: žavot < život, vasok, jagrou.; vidaste; po asimilaciji: pačijo < pečejo. 7. ) Posttonični e je v šavrinskem dialektu prešel v zaprtih zlogih v a: račan < rečem. 8. ) Brkinski dialekt pozna disimilatorično akanje: kakoš, yaspot, yalop. 9. ) Konzonantične razlike: brkinski l < l' (zamla), y < g, la < la, palatalizacija velarov, umrl > umrdu (gl. gori) — šavrin¬ ski l' {zamla), g, la, k —g—x , mfu. 10.) Pri Brkinih je razširjevanje osnove z -ov- (roge šavrin¬ ski : rayove brkinski) običajno, pri Savrinih pa prav redko; šavr. dialekt pozna kondicional bin: jkst bin to naredau. 75 Tudi srbskohrvatski dialekti v severni Istri izkazujejo v raz¬ ličnem obsegu slovenske jezikovne pojave. Pri čakavščini v se¬ vernem predelu Čičarije ima osrednji čičarski pas, ki govori čakavsko-štokavsko narečje, tudi slovenske posebnosti: -v > -u, leksikalične izposojenke; v Munah še -t > -u in obliko rečeju 111. pl. prež., v Skadanščini tudi diftongizacijo dolgih e in o, redukcijo posttoničnega -i, 7 < g, obliko vidiste, la < la, nar- v superlativu •n eno samo intonacijo; južnozapadni rob Čičarije pa je s slo¬ venskimi pojavi tako preplavljen, da je možno govoriti o čakavsko- s lovenskem govoru. Tudi čakavščina v okolici Buzeta ima polno slovenizmov, tako predvsem sledeče (obseg je zdaj večji, zdaj manjši): 1.) sovpad in ' v en sam raven poudarek z majhnim intenzitetnim in toničnim dviganjem proti koncu zloga; 2.) akc. tipa pule in krava ; 3.) kratki a prehaja ve; 4.) delna redukcija vokalov; 5.) o preide v dolgih zlogih v u; 6.) q se glasi kot o: roka, zop, govorijo ; 7.) u se v dolgih zlogih razvije v y, v kratkih poudarjenih pa v p: krpx, kryxa, jytro, nok < vnuk, lodi < ljudi ; 8.) -I > -u; 9.) končnica -o v instr. sg. f. (tupatam tudi -on-, un); 10.) nar- v superlativu; 11.) obliki vidiste in rečejo ; 12.) stvarna vprašalnica kaj, zakaj; 13.) pogostne slov. besedne posebnosti: 7,iša, kateri, luč, miza, otrok, oca, štiri, vas itd.; o vsem tem gl. M. Matecki, Gwary Ciciovv a ich pochodzenie, Lud slovviahski I. A, 36 — 45. Obsoški dialekt. Meje obsoškega dialekta v dolini gorenje Soče so te-le: na vzhodu, severu in na zapadu nekdanja goriško-kranjska in goriško-koroška deželna meja oziroma nekdanja avstrijsko-itali- janska državna meja v tem pasu, na jugu pa stavim mejo na črto Mija — Matajur—Kolovrat—Mrzli vrh — Migavec — Škrbina. Borjanski govor meji torej na nadiškega, kobariški na tolmin¬ skega, bovški pa je po naravnih prometnih zvezah navezan na zapadu na rezijanskega, na severu pa na ziljskega. Ta lega raz¬ loži mnogo potez obsoškega dialekta; vsaj v obrobnih predelih, če že ne na vsem njegovem ozemlju, najdemo več rezijanskih in beneško-slovenskih pojavov, kakor: 1.) ohranitev tipa žena, noga, mogla v predelu Borjana—Kobarid; 2.) asimilacija l > ou > u v vseh obsoških govorih; 3.) ohranitev č in šč (lokalno že c, sc); 4.) raba prefiksa vy-, ki ima tu praviloma obliko bd-: bdynalu < vyg%nalo ( vy - ima tudi tolminski govor); 5.) dolga oblika infinitiva: irpiet; 6.) ojačevanje prepozicij in adverbov z adv. tu, tam (v manjšem obsegu tudi še na Tolminskem): tu u rok, tqn na uas, tg ta ypre; 7.) v rabi je še končnica -e < -e v dat. loc. sg. fem. in loc. sg. mase. neutr.; 8.) v padežih s konč¬ nico -e, -i so fleksijske oblike s c, z, s po drugi psi. palataliza- ciji še povsem običajne; 9.) zvečine preide -m v -n, ali pa se rabita drug poleg drugega; 10.) v južnem pasu (Borjana — Ko¬ barid— Drežnica) se glasi gen. pl. fem. in tudi mase. na -e: pyje, kozie, rokie; možie, vozie, royie, zobie, tatie, ylasie; 11.) leksika- lične skupnosti: obredem, obriest ; braldr ; blaži < vylaz% „pomlad“ (zilj. Muaž, rez. tu-ulaže), blazema „spomladi“ < vylaze + ma; uporaba part. - ka : dou-ka, toska < to-že-ka itd. S koroškimi dialekti ima obsoški dialekt marsikaj skupnega, posebno še njegov bovški govor (stara rimska pot je vodila iz Čedada čez Kobarid, Bovc, Log, Predel na Beljak; bovški kot je v srednjem veku dobival žito s Koroškega, Tolmin pa iz Če¬ dada; o zgodovinsko dognanih zvezah Bovca s Koroškim gl. Carinthia let. 114 (1924), str. 6—13), in tu je treba omeniti pred¬ vsem sledeče pojave: 1.) labiodentalni spirant v je prešel v bi- 77 labialni zapornik b; ta pojav pozna že ziljski dialekt kot b < v, sega pa preko obsoškega še v tolminščino tja doli do Avč; lokalne razlike so le različne faze istega razvoja: 5, b, analo- gični b; 2.) zveneči konzonanti ostanejo tudi pred pavzo: -b, -d, -z, -ž; -g pa je povsod prešel v v neposredni zvezi s tem je tolminski in cerkljanski ter gorenjski premik b > f, d > p, s; 3.) različne arhaične posebnosti gl. gori točko 4, 5, 7, 8, 11. Z južnozapadnimi slovenskimi dialekti je obsoški ožje po¬ vezan še po sledečih pojavih: dolgi p se je razvil v e ali ie; dolgi p v «o; dolgi o je izkazan kot o, uo ali uo; novoakutirana podaljšana e, o sta prešla v e, ie ozir. o, up; kratko naglašeni u se je reduciral v o ali a, z pa v e ali p; obsoški dialekt pozna tudi še l in n, asimilacijo sekundarnega tj > č, 6 ( treič < tretji) in pa sekundarni epentetični l’ ( drevje > drieule). Razlikuje pa se od južnozapadnih dialektov po tem, da je njegov današnji refleks srednjejezičnega vokala a iz kratkih *, b e-jevski (ne o-jevski) glas. Značilni obsoški pojavi so ti-le: 1.) labiodentalni v (ta je bil le pred e, z; pred drugimi glasovi je bil in je še zdaj w ali u) se je razvil v b; če je e, z’ po moderni vokalni redukciji onemel in je sledeči konzonant nezveneč, potem ima govor pred njim za nekdanji v danes p ; člobek, bidu < videh, bino, belek < velik*, driebe < dreve (Borjana); ta pjp, ta pfbya < prvi, -ega; obrha, psok, psoka, -d < v p sok* (Kobarid; drviesa, gen. pl. drvi sta po driva, drwuo, drieule); zbazdie, blazoma, bišna, basok, drabiesa poleg drwuo (Bovc); brt, bfx (Drežnica; kob. w°fx, borj. uarx); — 2.) kratko naglašeni ra se glasi kot ra: yrax, brat; v Borjani tudi boyat, x§nt < fant; — 3.) akcentuacija iS , iz ^ ('-'), ki smo jo našli na Zilji, ob Teru in Nadiži in jo bomo našli še na Tol¬ minskem, je ob gorenji Soči zelo izrazita; v gorskih vaseh, na primer v Drežnici, je izkazana kot , ~~~ gl. doli, točko II. 2.; ker je prvi zlog običajno melodično visok, je vtis tega govora pojoč; — 4.) v skupinah čre-, žre- se je r obdržal; — 5.) ob¬ soški dialekt pozna sekundarni tl, dl ( pletla, padla) kakor kor., rez., ben., tolm. in gor. dialekti, kraščina pa ima že -1-; zato imamo ob Soči tudi analogični d an po asimilaciji na n ): ocpn, teletn, gl. še 11. 7. 4. ) Končni -o v nom. acc. sing. neutr. je ozek glas, včasih ga komaj še razlikuješ od u: bino — binu, kolieno, -u. 5. ) Dolgi o je zelo ozek, napet glas: sto, Io'/no, zlato, -u, most, nos, os < vozi,, nirjt. 6. ) Za / se povsod govori %: x§nt, ‘/jždu, yjanc < Franc, ko/e, -leta „Kaffee“, yiya < figa. 7. ) Končnica nom. acc. plur. je pri subst. in adj. -e: beltke uste ; u%e, tirate, nebiese, drve (v Bovcu je le pri adj.). II. Kobariški govor. 1. ) Oksitoneza v tipu žena, mdgla je ohranjena: neya, nesla, rojena, kona, moiya, dobro, -d, dobrya, armeno, zeleno, kozu, kozla, člobek, orex; staža, daža; pxa < bux.a, saza; jeice; ynedem in -en, -eš, -e, -wa itd., imp. ynedi, part. zyneden, -a, -d ; če pa se končni zaprti zlog začenja s sonornim konzonantom in je njegov vokal a (starega ali novega izvora), potem je navadno naglas že prešel na predzadnji zlog in a končnega zloga onemi: belk < velik, dpns < donas, dbnesb, kipnc, zy<)nc. 2. ) K akcentuaciji prim. cuodem, cuodejo, yniedu, manem < mbnQ, uzamem, slišat, bidet < videti, mleko, brata, žito, blno, blmo < vym§, kopito, muxa, dikla. 3.) Lokalno, tako predvsem v Kamnem in Ljubušnji, se je razvilo akanje, gl. točko 10. 4.) K asimilaciji a > d prim. yr$tč < gradič, loc. ne yrdič; Kobarid > koberd, loc. u kobrid. 79 5. ) Postanek prehodnega i pred c je zelo pogosten (tako tudi na Tolminskem in pri infinitivih tudi na Zilji): seič, leid, Uršič, reič, peid, uleic, zapreič, analogično tudi strele c striči in tuic k tučen, -§m. 6. ) -m in -n se v izglasju menjavata. 7. ) Končnica -om se glasi -en: dažen, -em, stdbren, pret po- klen, pot stolen, s kruien, s čelen. 8. ) Dat., loc. sing. prvotno oksitoniranih osnov na -o iz¬ kazuje posebno obliko: u daž, pr stabr, u skadhu, u čabr; enako loc. pl. stabrai, čabrai in deloma tudi instr. pl. s čakra poleg s čabri; sodeč po a < ■&, t> mora biti ta akcentska oblika teh padežev dokaj stara; tu gre pač za akcentsko-morfološko ana¬ logijo po tipu koh, -a, stol, -a : kon, pr komi, na stol-, pravilno obliko imamo pri u poklu; mlajše, a istovrstne analogije izkazu¬ jejo tudi neutra na -d: praso, u pras; meso, u mies. 9. ) V nekaterih vaseh se pojavlja že maskulinizacija neutra na pr. v Drežnici: žyah, -a, besel', -a (Ljubušnja: besele), vendar še znamhe. 10. ) V instr. plur. fem. se poleg končnice -ami pogosto rabi tudi končnica -mi (tako tudi na Tolminskem): kramam, kozam in babma, bradma, dlkelmi, kobilma, diišma, brituma itd. 11. ) V govoru Kamno-Ljubušnja se glasi nom. sing. oksito¬ niranih osnov na -a redko na -a ( yraza, teta, žena, mara, sama, sestra, vrsta), marveč navadno na -6 : zuadg, nayo, zemlo, aso < osa; ta yarg je psaka; smalo, plaig < ploha, pxg < bheha, maylo, tarsko, metlo, službo, stazo, tmg poleg trna; zaradi pred- toničnega akanja je acc. sing. imel dve obliki: predložno (na) noga in prosto nago; ker se je predvsem pri besedah s koren¬ skim a posplošila akcentuacija nominativa (prim. tudi mode na¬ mesto mgdie), se je pri njih acc. glasil tmo in trna < tmb in tu je najprej k nom. trna nastala dubletna nom. oblika tmo; na¬ daljnje širjenje se je vršilo v obsegu razmerja trna : tmo — naya : nayo. 12. ) Glede vokalov v končnicah muiema, mVLjfin, muiei, ba\ten, ylaven itd. velja najbrž isto, kar za -en < -om, gl. točko 7. (asimilacija); ni pa izključeno, da je vplival nom., acc. muyje (prim. končnico -e v gen. pl. v beneški slovenščini). 13. ) Po pronominalnih oblikah zan, mah, nah so nastale še predah, čezah, podan, te pa so povzročile, da se je tudi v prvih znova uvedla polna oblika predloga: naah, urnah, zaah. 80 14. ) Za oko nom. acc. ima naš govor obliko *oč mase. (iz¬ vedeno iz pl. oc7; prim. na Dolenjskem: palu m id v uči plur., v uč ga i sunu sing., odtod poleg zvaku tudi uč ): Uuoč; enako v bovškem govoru: uač < *oč, v Podmelcu wač < *oč. 15. ) V Drežnici se na tolminski način govori -p za -d: gip, Xup; dalje tk > pk: ylapk, iskati > *pkat > pakat, prež. pačem, -eš, part. pakou, pakala. 16. ) Na Borjanskem in Kobariškem se še rabi futurum s chz>tQ (poleg običajnega fut. z 6p ud oziroma za asimilacijo (d, r -j- o > d, r + o) s sledečo disimilacijo (d > d). 4. ) Predtonični o je zelo ozek, dostikrat je zanj že u: uynišče, kokoš, kukoš, uči, Kubarad ali Kobarad; lokalno prehaja u < o- že v a: yaspod, damou. 5. ) Predtonični e, i, u so izkazani ali z a ali pa se popol¬ noma reducirajo; delno redukcijo je doživel tudi predtonični a; kratko naglašeni i > a, ii pa v p ali a: dasiet, masuo, žalen, daleč (a < e), lasie < lasS, basok, skira; maš, tač; bata, sazie; Bac poleg Bpc < *blc, blbCb; dpt < dlg. Za posttonično lego teh vokalov prim. ta druya; -en < -em, -im v 1. sg. prež.; ~a se za palatalnimi konzonanti glasi d gl. naslednjo točko. 81 6. ) I se je razvil v ih učila, posteila, žeild, nedeila nom. sg. 7. ) Glagoli III. 2. in IV. vrste akcentskega tipa živim, trpim, pusiim imajo poudarek stalno na korenskem zlogu: živen, -eš, III. pl. živjo, žibjo; terpen, terpjo; moučen, moučjo ; seden, sedjo; boli me ; pusten, -e, pustte, pastjo ; čeden, sušen, mrači se, nareden, Toudren, -eš, -e; tako tudi yleden, -eš „suchen“ iz gledim (stcsl. gl$ždQ, glgdeti). Isti pojav pozna tudi tolminski dialekt, le da so v njem tudi prvotne oblike še v rabi: msžim in mažem, an maže III. sg., mi mdžma; bajim se in bdim se; drži in dsrži. V vmesnem kobariškem govoru je povsod le stara akcentuacija znana: mo- žim, -iš, možmo, -te. Osnovno točko za to mlado posplošenje korenskega akcenta je iskati v imp., part. in pri prefigiranih glagolskih oblikah ( mouči, zamouču, posušu, youoru itd.). 8. ) V obliki gen. pl. tistih osnov na -a, ki imajo pred konč¬ nico dvojno konzonanco, je v rabi končnica -i: metli, dikli, biirkli. 9. ) Navedem še nekaj značilnih posameznosti: a) enklitične besede so v bovškem govoru pogosto prevzele stavčni, miselni poudarek in so dolgo akcentuirane: pa i šdu Bpc; id šou le sam ; prou zares \a fesi) — b) adverbialni izrazi so v rabi z in brez -i: zdi, sdi, sa, tiika, učiera; prim. še pošled, pošed „zuletzt“; — c) brat ima v cas. obl. še staro obliko: bratra, bratri; — č) kry ima tole sklanjo: kri, gen. kr j d (prim. rez. instr. zes krij 6 ; rož. gen. qri < kriji) ali do krvesi (v Borjani: krvi in krves), loc. u krves, instr. s krvjo, krbjo ; — d) o oblikah drpzva, drou < drva gl. pri cerkljanskem dialektu, točka 4.; — e) bovški govor ima poleg Urata še douri ; — f) disimilirano trešna pomeni „Vogelkirsche“, za „Kirsche“ pa govore črešna; — g) dat. sg. pron. tebe, mene (-e < -e); — h) za knjižno slovensko blagor ima bovški govor blozor < *blaze loc. sg. + že. 6 Rovtarska dialektična skupina. O postanku in obsegu rovtarske dialektične skupine smo že govorili na str. 47—49; njena razčlenjenost je s tam navede¬ nimi historičnimi in geografskimi faktorji pojasnjena. Jezikovno se je naselitev in gibanje ljudstva v tem ozemlju izrazilo pred¬ vsem v dveh dejstvih: 1.) vsi govori te dialektične skupine imajo isti ritmično-melodični element; 2.) vsi členi kažejo isti način medsebojne povezanosti, ki pa se ne izraža morda v istih dialektičnih posebnostih, marveč v tem, da sta po dva sosedna člena izobrazila neko število dialektičnih novosti, ki ju posebno ozko veže, ta vezava pa od člena do člena v zapadno-vzhodni smeri vzdržuje, ustvarja in zavira medsebojne skupne pojave, ki so torej tu drugi kot tam. Pri vsakem členu naše skupine bomo zato te zveze posebe prikazali. Tolminski dialekt. Meje tolminskega dialekta stavim na sledeče črte: na severo- zapadu na črto Kolovrat—Mrzli vrh—Škrbina; na severu in vzhodu na greben Julijskih Alp (Škrbina—Vogel—Rodica—Visoki vrh— Črna prst — Kobla — Možic — Petrovo brdo — Porezen — Kojca); na jugu na črto Kojca — Črvov vrh—Ovčje brdo in odtod v smeri čez Idrijco na Velike Skopice, tako da spada severno- vzhodno pobočje Banjške planote pri Idriji pri Bači in Sv. Luciji še k tolminskemu narečju. Za razmerje tolminščine do obsoškega dialekta primeri sle¬ deče pojave: 1.) dolgi l > u; 2.) prefiks vy- v obliki ba-; 3.) ojače- vanje predlogov: te u Tmin, te u Koberf, ta u Tmina, ta u Ka- barida ; tg-y'()r ms sieda, baš bidu til u Benietke; tu navedem še tolminski predlog nas „aus“ z acc. iz na -f s^ (prvotni pomen „von oben herab“ gl. K. Strekelj, Ljubljanski Zvon V., 376): naz niwa = z njive ; 4.) v > b; prvotni razvoj, vezan na fiziološke pogoje, je v tolminščini po analogijah zelo razširil svoj obseg; 5. ) sekundarni c < tj in sekundarni epentetični Z' (ta trejč, zdraule ); 6. ) srednjejezični vokal a je e-jevski glas. V nasprotju do obsoškega dialekta ima pa tolminščina: 1.) č, šč : obsoškemu č, sc' ( č, sc); 83 2. ) -g o -u, -i v dat. loc. sing. fem. ozir. neutr. : obsoškemu -e; 3. ) fleksijske oblike z restituiranim k, g, X + *u(i) : obsoškemu c, z, s -j- e(i) ; 4.) -m : obsoškemu -n < -m; 5.) gen. pl. fem. na -a : ob¬ soškemu -e; 6.) -f,-p (prehajanje h gorenjščini) : obsoškemu - b,-d; 7.) če-, že- : obsoškemu čre-, žre-. S sledečimi pojavi hočem na kratko tolminski dialekt in njegove značilnosti opisati. 1. ) Dolgi o se glasi v okolici Tolmina kot u 9 , pri Podmelcu kot o in a in šele odtod na jug in vzhod govore čisti ozki u: Taspiip, akul, kakuš, us < voz%, Ipu, nebu, pilile. Dolgi Q pa je povsod podan z diftongom up: zuof (diftong je ubran, točna transkripcija bi bila uo). 2. ) Akanje je v tolminščini vseskozi prodrlo (v predtoničnih, posttoničnih in kratko poudarjenih zlogih): baf < bob%, prač, kain ; dna < duno; bayat, šailuo < s soljo, yaspadine, abras, abru ; nom. acc. sg. neutr. sakna < sukno, tč lidta, to i yrda blata, iapna, žita, btna i dabra < vino je dobro; bina i vela dabra < vino je bilo dobro ; priddna lidta „voriges Jahr“; adv. bliža, mala; sa < sQtb. Le po nekod (v severnem delu) se je v diftongu ou obdržal po asimilaciji sledečega u glas o, v južnem delu pa je vedno au: udauc < vbdovbcb, yau < goh, auca < ovbca, autar < oltar (v sev. delu: damou, bžou < fižol, črdu). 3. ) Ker se je akcentski tip noga razvil v noga, je tudi v njem akanje nastopilo: naya, raka, mayu po fem. mayla, prasu < pro- sih, ayn, asu, dans < donos, mala < moja, taia, patle, lanca < loneca gen. sg.; za isti tip z -e- v korenu prim. žena, meia, ple- dem, v okolici Tolmina tudi medem, ynedem. 4. ) Novoakutirana e in o sta izkazana v podaljšanih zlogih praviloma kot Te, up: yniedu, čiešem, niesu, zbuodu, duobr, kuoža ; v nekaterih primerih pa je vokal kratek in širok: peilem — knj.- slov. peljem, meile = melje, pasteila = * postelja, zvaila = volja; ker je l' prešel v ji in sta se e, o pred njim združila z j v diftong e i, oi, sta e in o ostala kratka ali pa sta se skrajšala in zato razširila; analogično zastopstvo pa imamo na pr. v mayu < mogh po mayla ; sedn, zuasn po ap sedmoy itd. (govori se tudi ap sedam, up petax in ap pet, ap šestay in ap šest < ob šesti „uri“. 5. ) Moderna vokalna redukcija ima v tolminščini isti obseg kot v centralnih dialektih (i, e, u > a ali pa njihova onemitev); Poleg u > a (krax in kšrx; enako u c l: p§xn proti pu%na, dax proti duya, duje ; saza, gen. pl. saza) je tupatam še o < u: kop, 6 * 84 kope, jpx — juya, po/ — pu/a; o < a je znan le v vzhodnem delu (približevanje k cerkljanščini): pgšč < pasic, čgbar, soman, poku, stobar, moyla, torna. 6. ) Kratki a (tudi oni iz o po točki 2.) se je za palatali j, l > l, n > n asimiliral v d, e, za c, i, s pa ostane ohranjen: meta, maia, aria, jeice, pian, pridela III. pl.; kaple, zemle; ku/ne, mašne, kašne; ali: /iša, duša, naša /iša : maia /iša, kuoža, tašča; na vzhodu tudi že sreiče, nasreiče po cerkljanski. 7. ) Dolgi diftongi se kaj pogosto krajšajo: palca > *pauca > pouca, nom. pouc; mou/a < malha, teždun, zroun < zraven, trdunk < travnik itd. 8. ) V zapadnem delu (pri Podmelcu) se poleg nebo govori tudi kolo : praso, nebo, zlato, meso, testo in nom. sg. ir/a, kgla, čiezva (-a po točki 2.); pero se glasi pere, oko pa zvač; drugod je povsod akcentuacija nebo na pr. v Tolminu: u/u a , kalil 9 , čezvu 9 , alal 3 in pere; Idrija pri Bači: telil, slau, prasu, tinku, pa il/a. 9. ) V severozapadnem delu je še doma akcentuacija mala < malo, sodnica, krava, dielala, drugod pa čisu (nadkračina pri počasnem govornem tempu), x'iša, tašča (kračina pri hitrem go¬ vornem tempu; kračina vobče prevladuje). 10. ) Od analogičnih akcentuacijskih oblik je treba nekatere kot značilne omeniti: a) v tipu moyla, zelen je oksitoneza zelo redko še ohranjena: aerem, -eš, pl. aerema < ocremo, part. aert, imp. 'deri proti ad§r < odri, ayrei, part. adru, ayreu; patak, patuoka poleg kažu/, -a in pod.; — b) medsebojno vplivanje prostih in zloženih glagolov v nom. sg. mase. participa na -l (obenem vpliv akcentuacije fem., neutr. in plur.): po cediu, -tla, prašiu, sdšiu, xladiu, kadiu se poudarja tudi precedili, -ila, zaprašiti, pasdšiu, use se i pasdšila, mlieka se i s/ladila, pre/ladiu, pokadiu, payasiu itd.; yazuuru in yazuariu; razmerje prvotne menjave akcentskega mesta je rodilo tudi takšne-Ie dvojice: pustu — spasliu, zapstil sa ya, pstil in pusth, zyubila in zyubla, s/ladila in s/ladla itd.; — c) akcentuacija cas. obl. part. pass. se je uravnala po akcentuaciji nom. sg. mase.: z/neden, -a (za *zynedena) fem. in neutr., nesena, ayrajena, pakažena (h kaziti, -im), paynajena pilile, paščena. 11. ) Prvotna porazdelitev med zv : b je v tolminskem dialektu zabrisana, ker je po analogičnem izravnavanju b prenesen tudi v pozicijo pred velarnim vokalom, v pa tudi pred e in i: ylazva, ylabe, ylabi, ylazvo itd. je rodilo ali dvojico ylazva — ylaba ali pa sploh samo ylaba; s tem je v jezikovnem čutu nastalo splošno 85 omahovanje med zv in b ne glede na izvor: ba je moglo preiti v zva, zva pa v ba, prim. u bat" < v vodi, žzvpt in zbpt ; brat = zurat „Hals“ in zurat = brat „Bruder“; zvatdč, zvuria < burja, s taba in sazva, slabo > slazva, bogz, > zuu/, pazvoždn, dazvri < dobri, zvaste < boste, zvaš, zvau < bat; tako tudi še v Avčah: zvla — bla, brina — zuzina, baba > zvaba ali bazva in podobno. V neposredni okolici Tolmina pa je vobče razmerje med zv : b še pravilno, tako kot v obsoškem dialektu. 12. ) Palatalna Z' in n s šibko palatalnostjo sta omejena na Tolmin z okolico, drugod pa sta v intervokalični legi in za vo¬ kalom na koncu besede razpadla v il, in, za konzonantom in v začetku zloga pa sta otrdela v l, n: peilem, krailu < kraljev, zeile, kliič, zemle; kaln, zastuoin, ku/ne, kašne, neya, ayn. 13. ) Zveneči konzonanti so pred pavzo nezveneči: -z > -s, -ž > -š, -g > -X (abras, rnuoš, d§x); -b, -d sta preko aspiriranih p", Z' (lokalno še ohranjena) prešla v -/, -p : baf, ruof, zuof, bazi yraf, yaspup, yup, yrp, želuop, pamlap, yap, jup, mlap. V okolici Tol¬ mina pa se govori še -b, -d: pazab, enako mudi, da, celo ana- logične medije niso nenavadne; po yrizem, imp. yrtz je nastalo v inf. yrizd, miizd, lezd itd. 14. ) k, g in x se pred vsakim e in i palatalizirajo v č, j, š (kakor na Gorenjskem in Koroškem): či < ki, kvde; ščira, čisu, člsela > kpselo, čidaia < kidajo III. pl., čita, race in račie, slašč, -e, slaždžya, belidžya, mačč nom. pl. k maček ; ta driii, draid < drage, naia in najie, pr nai < nogi, naiya < nagega, jerpria < nem. Her- berge; mešir, areiš, pšie < bolhe nom. pl. poleg bpxe gen. sg., bpx dat. loc. po nom. bp/a; po prvotnem dat. loc. sg. rac < rpce je nastal tudi gen. race poleg race; ciseu, cisela v Podmelcu (enako na Vršnem in v Cerknem) izkazuje asimilacijo č— s > c — s gl. še 18. e). 15. ) Glasovna skupina sc je ohranjena; čre-, žre- sta pa brez -r- : čiešne, čieda, čiezua (pri Tolminu še čriezva). 16. ) Razvoj skupine tru v tolminskem dialektu ni povsod enak; poleg tru se nahaja tudi trou (kakor deloma že v obsoškem dialektu); prim. za Kobarid: umrou, adrdu, zaprou poleg is prb, obrha, drzva; v Bovcu: drpzva, drpu in prb, umru; v Drežnici: umru, mdrzva; v Podmelcu: acru, adru, črdu, drpzva, -am, -ax, mrpzva, ta prpzvd, u prpzva adv. < v prvo; epicenter razvoja tru > trou je, kakor se že iz navedenega razvidi, na Cerkljanskem; v obsoškem in tolminskem dialektu je to razvojno smer itak oviral še pojav v > b. 86 17. ) Tolminščina rabi dolgo obliko infinitiva: zapiet, žiet, acrit, adrlt, umrit, mliet, patn.lt, patrpiet, zamazat, svetzvat, kapčzuat (ali mašzuat), sat < sesati, prež. sam (poleg tega pa še staro sasem in po njem inf. sasat) ; oblike ynest, bast, y rep st, /rcipst so iz bdsti, bosti ter niso identične z dolenjskim bast < *bostb; tu omenim še staro akcentuacijo di/jit, či/at, dezuat, skušat, pitat, mešat, kričat, zyawarjat, -ala, prenašat, -rila, pačizuat, pataiat, -ala, napaiat, pa- nuiat, pažiyat, preklinat itd. 18. ) Končno navedem še nekaj značilnih posameznosti: a) poleg akrila se rabi celo bolj pogosto akau, prvo je iz okoli, drugo iz okol(u), za kar prim. še počasu, pomladu po poletu-, — b) človekv > člebek, -ieka z asimilacijo o — e > e — e prim. deleč < daleč-, — c) isirbba > jazba in jabza (tako v Kneži); — č) je¬ zero > izera; pbšenica > Senica poleg šounica (Podmelec), šunica (Idrija pri Bači) c *šeunica, ušenica-, kri, krvi in da krvesa; k%daže > kar (Tolmin), ka (Podmelec); ziiitra, tuka, učera, skora (morda iz skoro) poleg zei < sbda-j- i", nazai pomeni „zuruck“ in „wieder“: yrie že nazai d§ž; *blaze-že > brozor; tišat, tlšem, tišau, tišala „still sein“; ui > uT v ujbcb : uic, -a; — d) ače za otbcb ima v gen., dat., loc. aču, v instr. z ačem, pl. ačetje; komp. slabiš in kombinirane oblike: bliž in bližiš; duiš komp. k dot, duiga < dolgega-, to-isto > tuista in po tem mase. tuist, fem. tiiista; po razmerju tak : kak itd. je nastalo še kiiist, -a „so beschaffen"; adv. tuste, kuste, kaste „so“, prim. cerklj. kiiist; — e) k tolmin¬ skemu dialektu spadajo tudi vasi Nemški rut, Stržišče in Pod" brdo, kjer so bili v 1. 1218—1251. naseljeni nemški kolonisti iz Pustertala na Tirolskem; današnja govorica v teh krajih ima še mnogo nemških reliktov v besednem zakladu, značilno pa je za njo predvsem to, da sta se slov. s in s zlila v en glas s, z in z tudi v en glas z, č pa v c (gl. M. Malecki, Cakavvizm PKJ. Ns 14., str. 73 — 77), v čemer je videti rezultat artikulacijskih sposobnosti nemškega govora; ker so se prebivalci Podbrda v 1.1560—1563. naselili tudi po Podporeznu, kjer so krčili gozd, je sličen govor tudi v njihovi kranjski naselbini, v Sorici. Banjški govor. Ozemlje banjškega govora je ozek pas ob južni meji tol- minščine, predvsem okolica Ročinja, Avč in pa Lokovec na Banjški planoti. S tolminščino ima banjški govor te-le skupnosti: 87 1.) v > b in zamena zv : b; bidla, belik, zvla — bla; 2.) I, n > il, in oziroma /, n: pei/em, pastidle, kqin, ku/ne; 3.) č, šč < c, sc; 4.) popolno akanje: tuo bina i slatka; naya, raka; 5.) asimila¬ cija a > e za j, l\ n: maje iv/.a, dažje, kaine < konja; 6.) sekun¬ darno il, dl in analogični d < t: pledle, cvddle, pledem. V marsičem pa se približuje banjški govor svojemu zapad- nemu sosedu (briškemu dialektu) in pa južnemu (kraškemu) dia¬ lektu, kar izpričujejo sledeči pojavi: 1.) dolgi q je izkazan z o (kakor v Brdih): mpš, Spča, akroyu, yalobje; 2.) o se je v dolgih zlogih razvil v uo: muost, nuos, kuost; 3.) dolgi p se glasi kot a: pata, past, patk, plasat, uzala, žjin, yram, zečala; dalje dqntu < dptbfa, rap po cas. obl. rapa; kot v Brdih imamo tudi tu vqnč < zjptbšbjb ; pet, deset so analogični po *petiy, teleto nom. sg. (prim. teleto v beneško-slovenskem rokopisu iz srede 19. stoletja, gl. Baudouin de Courtenay, Materialy II. str. 187) pa je izšlo iz kri¬ žanja tele X *telata; 4.) narava glasu y < g je ista kot na Krasu, dočim je tolminski y mnogo bližji g-u; 5.) zveneči konzonanti so pred pavzo nezveneči; sekundarne palatalizacije k, g, /> č,j, s banjški govor ne pozna; 6.) zlogi, ki jih zapirajo nazalni konzo¬ nanti, so rahlo nazalirani; 7.) -m > -n in -m poleg -n; 8.) dolga oblika infinitiva se končuje na -e < -i: začate, navaste za navaditi-, 9.) dolgi l > u; trkai kakor na Krasu, dalje še sauza, vendar sonce; 10.) končnica II. pl. je -te (na Krasu: -ste): ki dialate. — Dalje navedem še te-le banjške posebnosti: a) part. videh, mogfa > via (tako tudi na Proseku pri Trstu), mau (kakor ob Nadiži); b) v Lokovcu govore že u <3 o in l < e (kakor na Cerkljanskem); a) pbšenica > šunica; č) končnica -a v nom. acc. pl. neutr. je lahno velarizirana: usta, urata, jatra, pluka (le pri plur. tantum, sicer pa midsta). Cerkljanski dialekt. Na vzhod od tolminskega dialekta se v dolinah Cerknice in njenih pritokov in v dolini Idrijce od Sebrelj do Spodnje Idrije govori cerkljanski dialekt, ki sega na vzhod do nekdanje goriško- kranjske deželne meje, na jug pa do črte Ledine—Spodnja Idrija— Potok—Vojsko — potok Trebuša. S tolminščino je zvezana cerkljanščina po teh-le skupnih pojavih: 1.) sekundarna palatalizacija velarov: račie, mlinšč, driije, zuprše ; 2 .) l > il: l; n > in : n; sekundarni č < tj-, pasteile, kliič; kain, mašne; ta treič, čie < tja; 3.) dolgi o je prešel v u; 88 4.) popolno akanje: lita < leto, yara < gora, kasmat, auca, dabilu gl. še doli točko 1.; 5.) krajšanje dolgih diftongov: ai > ai, ei, cait in cej.t iz nem. Zeit, crkleinsk, jaice in jeice, kai > *kei, kei > ki", kakšna > *kašna, * kai Sna > kišna; teist in tisi; teišnu itd.; 6.) pogosten razvoj prehodnega i v tipu goizd : reič < reči, trem, loc. sg. u peič, v e tč, sreiče, neiče < neče, beiš < beži, zuabeišen, *kaišna gl. gori, kloištdr, prjeizdl; dalje pred n (pomni še nk > nk kakor na Krasu): ainkat, einkrt; yreinku, zuabruink c obronek, crkleinsk, lastainca < lastovnica, sveinsk in sveina za sviria (> svina, svina, *svena gl. doli); 7.) noga, žena > noga : naya, zuabras, kane, dane o in o tipu drozua gl. doli točko 3., 4.; 9.) asimilacija a > e za palatali, gl. še doli točko 5.; 10.) dolga oblika infinitiva; 11.) posameznosti: šunica, kuist, blazar, aor. bi poleg biu (kot v banjškem govoru in v Brdih). Nekaj zapadnih pojavov, ki jih ima tolminščina, cerkljanski dialekt nima več, pri drugih je razvoj dosegel mlajšo fazo ali pa je ohranil starejšo kot tam; prim. 1.) dolgi l je izkazan z oai koune, pou/on, idučt, ali siince < *sonce; vendar še ou > u': ucie, utar, šunica; 2,) prefiks vy- tukaj ni znan; 3.) pravtako ni več v rabi ojačevanje predlogov z adv. tu, tam; 4.) glas v se ob¬ ravnava tako kot v centralnih slovenskih dialektih; zavisno od pozicije v besedi ali sozvočju je izkazan kot v : w : u : u; v > b cerkljanščina ne pozna; 5.) prvotna skupina šč je asimilirana v s; 6.) akcentuacija zaprašiu tu ni doma; 7.) razvoj e v dolgih zlogih je preko doslej v zapadnih dialektih izkazanega le, ie na¬ predovala do i; 8.) glede končnih -b, -d ima cerkljanski dialekt starejšo stopnjo kot tolminski. Karakteristične poteze cerkljanskega dialekta so zbrane v sledečem opisu. 1.) Glas o se je vobče razvijal v cerkljanščini tako kot v tolminščini t. j. v dolgih zlogih imamo u, v kratkih pa a. Raz¬ liko pa kaže primer nom. acc. sing. neut., a tudi tu ne splošno: pri subst. in adverbialno rabljenih adjektivih najdemo ~a kot v tolm. dial.: kladua < kladivo, pisma, lita; adv. sama „nur“, mala „ein wenig“, yitra, layka; adjektivna oblika pa se glasi na~u: tu prozvu; čemu nu bilu; zrilu; kuyanu_m pečenu; pasikanu; poršlu, bežalu; druyu lita, anu kladua, anu pisma, anu u%a, za nu lita „auf ein Jahr“, tistu jizera; dalje imamo dvojne oblike: 89 tista jizera; adv. malu, tixu, samu — sama, /itra — /ttr < /itru in '/Str, /it. — Baudouin de Courtenay, Arch. f. slav. Phil. VII. 400 je izvajal ta -u iz -o v nom. acc. sing. neut. sestavljene deklina- cije (-o < oje; pri tem je mislil še na pravilni razvoj 6 > u v most > must), odkoder je bil nato -o analogično prenesen tudi v nominalno adjektivno obliko. Ali razvoj dobroje > *dobro slo¬ venščini ni znan, kajti dobroje je dalo v slovenščini povsod praviloma dobre > dobre (oje > oe > e = e) prim. dobre v koroških dialektih ali v imenih Dobrepolje, Dovje < *dolge t. j. dhgoje pole, koder se pa ni ohranilo, tam je bilo zamenjano z nominalnim dobro; pa tudi kako križanje dobro z dobre > * dobro ni verjetno, ker bi že pred pojavom most > muost, muest, must nastopilo skrajšanje končne neakcentuirane dolžine prim. kor. žive, kjer je doživel -e usodo kratkega, ne dolgega e. — Ta cerkljanski pojav imam za rezultat dialektičnega mešanja: pravilni cerkljpa je bil izpodrinjen po pravilnem ~u <~o sosednega črnovrškega dialekta in sicer sprva le tam, kjer je bilo to za izražanje pomembno, namreč pri adjektivih, da se je ustvarila zopet formalna razlika med fem. in neut.; odtod se je pričel ~u širiti pri tudi adverbialno rabljenih adjektivih, kar pa se šele zdaj vrši; porazdelitev med~a in~u sama že kaže na ta način postanka končnice ~u. 2. ) e se je v dolgih zlogih razvil v t: dic < dedbcb, svit, lis, biu < beh, litas, na srit; kot pravilni cerkljanski refleks je i < e izkazan z dejstvom, da je njegov edini zastopnik v onih vaseh, ki so bolj vstran od glavnih prometnih središč in smeri prim. na Vojskem: cvit, driu < drevo, vitdr, litaje < letajo, sviče; v do¬ linskih krajih pa slišiš v isti vasi, celo pri isti osebi poleg l tudi Te, ki je prevzet iz sosednih govorov (iz tolminskega in črno¬ vrškega dialekta): čila in dela, lipa in liepa, vim in viem, patriba in ni trieba, pavidau in paviedat itd. 3. ) Refleks kratkega a < v, b je bil v cerkljanščini močno velaren glas (nekakšen *o) in pod akcentom se je razvil v p: pgs, poku, ti)ma, zvps, vdn, kor < *kdr, kvdaže; doš, gen. doze, stpza, sipda < sbda, ros < nžb, pa u>gs < vbsi, spm < esmb itd. Enakšno naravo je imel tudi sekundarni a v dr < r: yordu, zagr¬ nila, borš, mgr/a, wgr/, pa zugrst, mgrtu, smgrt, zvapgrl, zvorč, pgrst, sgrcd, stgryat, paigrka, dgržeu, pažgrlu; dalje ar < ri po moderni vokalni redukciji: por ur ata/, pgrtiska, porulikl, pgrjatu, pgršu < prišel itd. Kakor že ta poslednji primer kaže, o iz a ni star; zato je umljivo, da so v rabi tudi še oblike z a, ki je pa 90 zelo temne barve: paršu, pažarlu; ni izključeno, da je bil sprva o omejen le na a, v čigar neposredni soseščini je bil labialni ali velarni konzonant (gl. še točko 4.). To velja za cvbtg, *cvbsti (< cvisti po prež.); cuadem > cuodem je lastno vsem rovtarskim dialektom, pa še obsoškemu prim. Bovc: coden, cgsti, otcodla ; Kobarid: cugden; Podmelec: code, cpst; Vojsko: cuodu; Idrija: cpst; Poljane: cuodem, cuost; Horjulj: codem, codu; oblike z -o- kažejo isto absorbcijo glasu u kot gozd, hosta. — Na drugi strani ima cerkljanski dialekt tudi palatalno vplivan a: čern, žerjaica. 4. ) V cerkljanskem in črnovrškem dialektu je središče po¬ java r > rp, ki zadene: a) rastoče intonirani poudarjeni r pred heterosilabičnim labialnim konzonantom; b) padajoče poudar¬ jeni r, j pred tavtosilabičnim labialnim konzonantom, prim. drpzva < drva > drva (rus. drova, shrv. drva ); mrpzva c mrva (shrv. mrva); yrpm, -a < grma (čak. grma, Štok. grma); /rppt < brbot; semkaj spada pač tudi *pfvi, -a, -o > prpzua, -u (prim. čak. prvi, lit . plrmas; prim. še rož. to proua, pruua); — za tru prim. urdu < vbrvb, črdu < čbrvb, abrdu < obnvb; v prvem primeru je labiovelarizirani r razpadel v nekdaj sočasna artikulacijska ele¬ menta r o, v drugem se je tru olajšalo v tiran, trau > trdu ; v primerih kakor gen. vrvi je bil r pred padajočim zlogom itak rastoče intoniran in je mogel dati urovi, verjetneje pa je ta oblika nastala po nom. acc. (gl. še točko 10.). Razvoj r > ro ni star, saj ga je deležen tudi tru < trt: umrou (prim. še dvojice v postojnskem govoru: umrou — zvamru). 5. ) Preglas a > e za palatali je tu splošen t. j. tudi za c, £, s: meje, lukne, streileu, yjše, gen. Uče, dgržeu < držal itd. 6. ) Proti T < e in u < o ima cerkljanščina za e, q, q in o (novoakutirani, podaljšani) v dolgih zlogih diftonge te, up: mtet', stedn, rlep, uztet, skiiorje, kuože, zuop’, kuof < kqde. 7. ) Kratko poudarjena i in u reflektirata kot e, p: neč, čest < čisto, bles < blizu „vielleicht, etwa“, jet < iti, ret, /udeč (posplošeno tudi v cas. obl., gen. xudeče ), meš, umeu, pejen, jeyla, jeskat, ješem; tip adv., ukipp, upe iz nem. Nutz. 8. ) Pred začetnim o- se je izobrazil protetični zv, p: zvan < on, zvači, zuatrac, zvače, zvakna, zvaprou < odprl, zvabras, uoyu, zuuorle, zvuofnat iz nem. offnen; v auca, aučje se zv- radi slede¬ čega -u- ni razvil. 91 9.) -b, -d (drugi zveneči konzonanti so pred pavzo prešli v nezveneče) sta izkazana kot aspirirana -p', -f (predstopnja za -/, -p v tolm. in gor. dial.): ruop \ zugp\ /aspiif, /ut. 10. ) Intervokalični posttonični v se je pred -i- < i, e najprej palataliziral v v, nato pa se je artikulacija tega glasu olajšala v i in posttonični i je po moderni vokalni redukciji onemel: človek > človek, '*člavik, člavik, člaiik > člaik (lokalno tudi člaik z i < ii) proti gen. člavika; loc. sing. glavi > '/Idi ; na te prai (< pravi) rac (< rQce ); bukaica, palčeina, žijya < živega, lezuai/a < levovega, part. zuazdraila < ozdravila, naprdila, sprail in spraiil c spravili; pravica „Marchen“ (prim. rez. pravica, tolm. prauca) > *pra{ica, po asimilacijskem prevzemu glasu r prvega zloga tudi v drugem zlogu je nastalo *praiirca (prim. kropriva, pbprb > *perper v Prekmurju, žerbrati < žebrati, nem. Karfreit < *Kafreit < slov. Kobarid itd.), iz česar današnje prdjerca ; tudi -ovi, razvito po procesu iz točke 4., je dalo oii, di > ai (po disimilaciji) > ei (po asimilaciji; ali pa je oi asimilirano v > a/, ei; akanja tu ni bilo, prim. prgzua proti na/a): prvi > *provi > ta prei ; obrvi > abrei ; podoben razvoj o-ja je pač tudi v reje < *roja po točki 3., raja < rbda „Rost“. 11. ) Prvotno šč se je asimiliralo v s: ješem < iščem (sekun¬ darno šč je ohranjeno: ščira, vinšče < vinske, mlinšč < mlinski). 12. ) Cerkljanski dialekt ima daljšo obliko infinitiva ( vekat, imit, letit ); nekdanje oksitonirane osnove na -a imajo v gen. pl. končnico -a' ( žena ; /čera je analogično); kot že omenjeno, ima cerkljanščina sekundarni tl, dl in analogični d < t ( cuodem, cuodla). 13. ) Posebnost našega dialekta je še to, da so oblike nom. sg. fem. neut. participa na -l pri glagolih z osnovo na vokal na¬ vadno brez -la, -lu ; proti watdakla, poršla, porulikla, zbadla, sprezvablikla, pažgrlu itd. se govori ba za bala, dila za delala, pamaza < pomazala, ti < htela, z/ari < zgorela, imi < imelo poleg nardila, dabilu, zmainkalu; poleg an-mala, an-malu „ein wenig“ tudi an-ma. Ze te dvojne oblike kažejo, da gre pri tem pojavu za analogično posploševanje prvotno omejenega razvoja: sprva in glasovno se je ta proces razvil le pri skupini -ata ob času, ko se je l še velarno artikuliral, akanje pa je bilo že podano; glasovna skupina -ala (< -ala, -alo) se je artikulirala tako, da je bil jezik nepretrgoma v a-jevski legi, mediana zapora za l (ob njegovi artikulaciji je bilo zaradi sosednih a-jev mišičevje jezika koncentrirano v a-jevski legi) je bila rahla in se je nato sploh 92 opustila: bala > *baa, ba. Nadaljnji potek je bil analogičen: ko je po točki 1. nastopilo -lu, je bil ba < balo zamenjan z balu, ma < malo z malu in po sama : samu je nastalo še mala k mala ; po razmerju usta : ustali itd. je k zagrnili narejeno zagrni itd. na¬ mesto in k zagrnila; treba pa je še pripomniti, da so pri glagolskih osnovah na -e, -i še danes polne oblike z -la, -lu običajnejše. Črnovrški dialekt. Črnovrški dialekt govore v vaseh in pokrajinah Črni vrh nad Idrijo, Lome, Javornik, Križna gora, Zadlog, Idrijski log in Koševnik. Malo se loči od njega govor v Godoviču, Hotedršici in tudi še v fari Rovte, bolj že logaški govor. S cerkljanskim dialektom ga vežejo predvsem te-le skup¬ nosti: 1.) -avi > ai : zapujd < zapoved, smriakejna, dat. loc. sg. sinui < sij novi, postaj < postavi; proti cerklj. člajk se todi govori člguk (enako na Vojskem; analogično po cas. obl.); -avi > -ai ima tudi govor v Godoviču ( 'jaddič ), Hotedršici in Rovtah, ni pa več znano na logaški planoti in pa na sever od črte Jelični vrh—Mravljiški vrh; 2.) akanje je bolj omejeno kot v cerklj. dial., gl. točko 2. doli; 3.) preglas a > e za palatali, dalje ai > ej, i > e, u > p; 4.) I' > ji : /; n > jn : n (v Hotedršici že n > J); 5.) dr mo a, urdu, ta prej, črej < črvi, preiya < prvega ; loc. sg. urdu namesto * ur ej prim. člouk; reje; 6.) I > ou; če-, že- < čre-, žre-; šč > š; sekundarno tl, dl in analogični d < t; dour < dvbri. Niso pa znani črnovrškemu dialektu: 1.) sekundarna palatalizacija velarnih konzonantov in sek. č c tj; 2.) -a < -ata; -p ', -f, kajti črnovrški dialekt izgovarja zveneče konzonante tudi pred pavzo zveneče (le -g > -%). Značilne poteze črnovrškega dialekta so sledeče. 1. ) Vsi o-jevski in e-jevski glasovi so v dolgem zlogu prešli v enakovrstna diftonga: d, o, Q > ud; e, e, p, e > ia (za cerklj. dialekt gl. točko 2., 6.): bua%, buas, khisp, kudla, udkna, kuaže, dudbr; pust, zudb, yuaba, abrudč; midd, siddn, yliddat, pidtk, sliap, tiadn, kulian, rias itd.; v Idriji (industrijsko mesto) govore za e-jevske glasove X, v Hotedršici j, v Logatcu pa e. 2. ) Akanje pozna črnovrški dialekt v predtoničnih zlogih abat <: obuti, payuriše, čnnawarx, utprou), v posttonični legi v končnici acc., instr. sing. fem., v končnicah -mo in -jo I. in III. pl. prež., v zaprtem zlogu (na nuaya, ruaka, uada; -ma, -je < -ja, -jo; 93 pptak) in končno še v enklitikah in pod kratkim poudarkom (a svetn jevan, sa, sma, ba; yrab, naž < nož); za veiarnimi kon- zonanti pa se je predtonični o zožil v u: kurisn, zyuni, yurim, Tusidnca (tako tudi v Hotedršici in Logatcu; večkrat se tak u reducira že v a: kakuaš, yaspuad, kapit, kabita, yaluab). 3. ) Končniški 'o v nom. acc. sg. neut. je najprej dal ~u, po¬ zneje pa se je po morfološkem izenačevanju razvila maskulini- zacija: miast, dial (-1 priča za nekdanje -tu), okn, vin, dapl, mat adv., bat c balo itd. 4. ) Srednjejezični vokal, novi kot stari, ima a-jevsko barvo, v palatalni soseščini pa e-jevsko (prim. kraško in vipavsko a : e): layat, dans, mayla, diska, tarna, štabi; wačt < učiti, past < pustiti, kap, ubat, dam; saset, čebiala, na ja sp, jami, jeyrat itd. 5. ) Sekundarno poudarjeni zlog v akcentskem tipu žena je dolg in ima odprt vokal: žena, nesla, ynedem, yora, okn, ygsa < osa. 6. ) a pride v e za palatali in za r: kuaže, meje, mres, bdet in br§t, preše < *preščič, praščič, narbolj > rembl (z metatezo nar > ran-). 7. ) Pred veiarnimi vokali se je l velariziral v t: dat. sg. volu > vat, kolo > kudi, luna, '/mat, lažem, dial ; za stari -l ima narečje -u, za dolgi -t diftong ou, za kratkega pa n ali a: zoouk, napdunt, mučal *nogie, noffe > *ndiye > naiye (po točki 2.) neiye (prim. krai > krei, čas > čes); roke > reike; biki > biik ; atrijike, u rpik (-o- je po drugih kazusih), grehi > yrei/. 9. ) Crnovrški dialekt pozna kratko obliko infinitiva: abat < *obutb, umart < *umretb. 10. ) S preskokom poudarka v tipu mogla > mayla se je iz¬ vršil premik poudarka tudi v onih primerih tipa bogat, ki so preko dobe premika žena > žena obdržali oksitonezo (knjižno- slovenski tip bogat): jijmt < imet, zuačt < učit, past < pustit, pejen, sasal> sisu, layat, baya, paršu; končno poudarjanje je zelo redko: sašijt, abat, umet; narečje ima tudi že (deloma) take analogične oblike, ki smo jih našli na Notranjskem in na Krasu: vespk, a rdeč, armen, načet. 11. ) Akcentski tip je preko prešel v današnji mesu, t?lu, senu, aku, wi/u, kualu, blayu, l§pu, yrdu, yli'/.u, sayu, yuadu 94 < hudo, yuarku, taptu; gen. sg. zuaši < uši, masti; nom.pl. žabje, mažje, ledje; acc. pl. žabi < zobi, lasi, klasi, plati, ledi; part. pleu < pljuval, sawu < suval; v Godoviču: gen. sg. tatu < tatu, sneyu, mayu itd. Ta premik je omejen le na dvozložnice, posebno še na one, ki imajo končni zlog odprt; pri končnem zaprtem zlogu je običajno akcentuacija neizpremenjena: jeyram, abrudč, kukuaš, yuspudd, yuludb, kasan, meyak, la/jik, plezvau itd. Razlika sayu: kualu pravi, da je ob času premika narečje imelo *sdyu : *kulu < s&x&, kulu ; yuadu ima torej analogični u po yuda (< *yudu ; prim. kuare < kurš z -u- po kura). 12.) Od posameznosti navedem sledeče: im, lokalno še im < imam, nim < nimam (tako tudi na Cerkljanskem); krajšanje dolgih diftongov: kei, jeice, ceit proti u cait, jaica, dvaist; gen. pl. zualou, bayou, darou z -du namesto -u (kakor na Krasu); j in v sta se pred id in uo asimilirala: isd < jed, uas < voz, z ualy < volih, uotka < otka. Poljanski dialekt. Poljanski dialekt, ki se najčisteje govori v pasu Poljane— Trate—Javorje, se razprostira po vsem nekdanjem posestvu bri- žinskih škofov, kolikor ga je bilo ob Poljanščici. Ta dialekt sega na severu do gora med poljansko in sorško dolino (Ljubnik— Cetena ravan — Koprivnik —Blegaš — Črni vrh), na zapadu do nekdanje kranjsko-goriške deželne meje (od Črnega vrha proti jugu na Škofije, Podjelovo brdo, A 1050 vzhodno od Otaleža in Praprotno brdo) in do razvodnice med Idrijco in Poljanščico do A 851 vzhodno od Idrije in do Mravljiškega vrha pod Za- vratcem; južno-vzhodna meja teče nekako po črti Zavratec— Hlevni vrh — Podlipa—Vrzdenec, vzhodna pa zavije proti severu na Pasjo ravan in Sv. Ožbolt; v poljanski dolini proti Škofji Loki se poljanščina govori tja do Zminca. Z doslej opisanimi rovtarskimi dialekti je poljanski po teh-le pojavih ožje zvezan: 1.) bistveno enakšen razvoj naglašenih vo¬ kalov; 2.) premik akcenta v tipu moyld, bogat na prvi zlog; 3.) I v dolgih zlogih je izkazan z ou; 4.) g > y; 5.) I > tf : l; n > in : n; 6.) gen. pl. fem. na -d; 7.) samo ene vrste intonacija v dolgih zlogih; 8.) sc > s; če- < čre; sekundarna tl, dl in ana¬ logični d < t itd. S cerkljanskim ga druži posebe še dejstvo, da ima diftonge te, uo (proti črnovrš. id, ud) in pa razvoj s > o 95 (čeprav so pogoji za njegov postanek tukaj deloma drugačni); s črnovrškim dialektom pa ima skupno izgovor končnih -b, -d (tukaj tudi stalno še -y, -z, -ž), akcentski premik v tipu oko, kratko obliko infinitiva, razvoj ki, ke > iki, ike, obliko ngya (cerklj. naya), v svojem južnem pasu tudi še la. Zdaj pa navedem karakteristične poteze poljanskega dialekta. 1. ) Stari, prvotno cirkumflektirani in nato podaljšani o se glasi kot o (tako tudi še v dolgem, zdaj neakcentuiranem zlogu tipa oko): nos, yngi, woz, bgy, noč’, ydspod, skalguje, norost, mladost, kokoš, pdoidn < povodenj, poynoju < pognojil itd. Le v nom. acc. sg. tipa oko nimamo-p, marveč: a) ~u: mgsu, prgsu; ali b)-u: yldya, drayu, ydsta, čestii, %ddu < hudo, mladu, sdyu, zlatil; ali pa c) nobene končnice: bloy, kol, neb, p er, ugy < uho, ok, adv. lgyk, kosn, redkokdaj (zavisno od pozicije in pomenskega poudarka v stavku) tudi pri adj. slab in slabu, yod, cest itd. Ta raznoličnost in izjemnost je nastala po raznih analogijah. Pra¬ vilno je bilo o > o in -o >~u (kakor v črnovrškem dialektu), za kar prim. šergku, vesoku, kosmatu, vesielu, mičkanu, potdrpežlivu ; tako so se nekdaj glasila neutra leto in dno : *lietu, *dnu, po sle¬ deči maskulinizaciji pa liet, sokn, stgbl, na-dan „auf den Boden“ (današnji nom. dna je iz zvez iz-dna, do-dna, brez-dna prevzeti gen.), vse še torej tako kot v črnovrškem dialektu. Pri adj. so bile dvojne oblike: sladak, slatka,-d in slatko; prim. taman : taman, lahak : lahak, v polj. dialektu šapk < šibak in šebak < šibak, dalje l§šk < ljudski,-!, smetn; tip sladko se je pravilno razvil v slatku, teink(u), yreink(u), ylasnu, yladnu, mastnu, prašnu, strašnu itd., sladko pa v *slatko, gluho > *yloyo in od prvih je prevzel konč¬ nico -u: ylgyu; ta končnica se je namreč občutila kot karakte¬ ristična končnica nom. sg. neut., zato jo imamo tudi pri mehkih osnovah: domaču poleg domače, deuje; na tgše je občuteno kot adverb. Pri subst. *blgyu < blgyo se je v naslonitvi na tip *lietu tudi udomačila maskulinizacija: bloy; da, tudi dolžina bloy, ok itd. je prevzeta iz tipa liet (kračine so le pri diftongih, ki so sami na sebi dolgi, vsak njihov del zase pa je kratek: sen in so n < seno, čep < črevo, slou < slovo, u'gy < uho). 2. ) Novoakutirani podaljšani d in dolgi g sta izkazana kot up: uostar, uosam, muož, ruob, duoya, Lučka. 3. ) Takšne razlike, kakršna je med o : uo (po točki 1. in 2.) pa pri e-jevskih vokalih nimamo; ti so se vsi zlili v te: siedn, priedem, triest, zebieta, deviet, z-usie-zvgsi, mliet, niemam, triepy, 96 slieme, mied, po niebes, čviela < bbčela (tako tudi v Cerknem), pieč, uyniedu, niesu, ušiesa, zelien < zelem>-jb. 4. ) Sekundarno poudarjena e in o v akcentskem tipu žena se glasita e, o: ormena, zelena, koza, osa. 5. ) Kratko poudarjena i in u sta dala *e > e (po točki 6.) in p: dem, štrek, žezvot; j p/, krpi, bp/e, slpžba, yi)ba < guba, dp/ii gen. sg. k dir/ ; inf. do št < dušit, post < pustit, poyppt, zbot < zbudit. 6. ) Poljanski dialekt je imel nekoč dva srednjejezična vo¬ kala, ki sta se razvila v današnji o in e ozir. e; o je predvsem v labialni in velarni soseščini doma, e pa v palatalni; oni a < %, b, ki je šele v mlajši dobi prišel pod poudarek, je vedno prešel v 6; e in e sta navadno nastala iz i, e, e; zlogi z o imajo nizko, oni z e in e pa višjo tonično lego. Nekaj primerov za to: som in po nekod tudi sen < esmb; pos, ppku, stobar, bpzy, stpbl, mpyla, stpza, torna, zopsi, u wps (po teh tudi zvosie/, zvosmi), spkreu < sz>kryH, pp/nt, mokipt, utpkipt, copptat, razotat, lp/on, kpsan, možat (po tem tudi možim < m%ip), mpžu, tpman; tost,-a, u tost, s tpstam < testo; sen in spn, -a, sonam, u sien < seno; som < sem (o) adv. — Dalje prim. r > dr > or: rjav > arjav > prjau, -azva; prmen, -ena; razsut >*rsut, arsut > pršut „zerstort, zerfallen"; predlog in prefiks raz- ima navadno obliko ars~: prs- (analogično tudi ors~: ars; -r- je večkrat po disimilaciji zatrt in tako nastala tretja vari¬ anta os- se zopet more posplošiti): arzut, arslieku, ars strei/o, arz zvas „aus dem Dorfe“, ars šntjuošta; prim. še arjut, arjevem < ruti, fevp; — drsal sa se < razšli so se; arzu < razuh „er hat die FuBbekleidung ausgezogen"; — ozjiezu < razjpzih, prsTpčen „locker“, oskuštran „zerzaust“, ozvarzdan „ausgelassen“, oržižnit „in Brand geraten", ozločt, os strei/o itd. — Za e : e prim. dež, čebar, neške, ves, cedit, čes’t, kreut, ledje in ledje, šepk in šepk, gen. sg. krevi < krivi, loc. u kreu, instr. s kreujuo, dalje umarjem, karzvau, ražien in čarviu. — a namesto a v yant, yanu, usa/nt, layat, layu, layala je po yanem, lažem; mšb > uš, gen. vaši; v loc. instr. pl. zuašie/, zuaŠmi imamo disimilacijo zuo > zva. 7. ) Asimilacijski pojav a > 6 izkazujejo: postir, komeine, bloy, boriyla, štoman, bdsaya, lo/on, lo/ona, -u; tja > kp (-o iz zveze ko-ypr < tja gori z asimilacijo a — 6 > o — d), prpšč, pro- šiča (a > o, ali a > a > o kakor v tost in pod.). 8. ) Akanje ima v poljanskem dialektu isti obseg kot v črno- vrškem, le da predtonični o ostane (enako v osrednji gorenjščini): 97 siarast; acc. instr. sg. roka, s kokošja, /učja; nesema, neseje. Pre¬ glas a > e pa je omejen samo na končnico -jo v III. pl. (proti poistla, tiča, dežja). 9.) Premik dolgega padajočega poudarka za en zlog proti začetku besede je v poljanščini splošen in ni omejen na dvo- zložnice; pravtako se premika poudarek tudi v sozvočju, kjer more n začetnega zloga preiti na končni zlog prejšnje besede; prvotno poudarjeni zlog je zvečine še vedno dolg, le pri hitrem govoru se more skrajšati ali celo reducirati; v melodičnem po¬ gledu je ta zlog raven in visok; na novo poudarjeni zlog, sprva akutiran, je zdaj padajoč, spremlja ga izredno jaka ekspiracija; akustični vtis je zaganjajoč se. Prim.: usiedem se, zdognila, mo¬ žata, gasili, kobacam, oblak, dbruoč, boliezn, ledje, na tla, jemiena, žebieta, z nešak, nom. pl. kozje; z rokam, gen. sg. reči, soli, krevi, medu, vratu, doga; molitu; sladak, prdšan; glogu.', deviet, vedvie, okol, komdranča; gdspoddu zate; sam ja sam na nou nariedu; na bom; d z brau < ali si bral; srna zgubi; proso mčt > proso met (zlog pod A je ekspiratorično zelo jak in skrajšan); praprot žet > prapat žet. 10. ) Isti premik ima poljansko narečje tudi pri prvotnem kratkem ", ki se je praviloma nahajal le na končnem zlogu; nekdanji zlog pod " pa je danes dolg, v čemer je videti analo¬ gijo po primerih iz točke 9.; ugneden, -ena (ta -e- je do danes ostal kratek pod vplivom maskuline oblike), spleden in spledena, preboden; začnem, iicre, urnam, ubeu, ustdii, žezuot, potok, otrok, 'obraz, jelen, žebe, šerok, pejen, črjau, uka p ; v stavčni zvezi: on je šdu siest; aršdl sa se; ubeu s §d ga; kart je reu; griem u laz. Ta vpl iv akcentskega tipa na tip je predvsem pri končnem Zaprtem zlogu izkazan; drugače pa je prešlo mdgla > mogla: gen. sg. pijsa, dežja, bpzga, kope iz kupoc, goba < guba, na rokag, na toše < tašče, usega; v nekaterih verbalnih oblikah (predvsem v du., pl. prež. in v part. pass.) se je oksitoneza tipa žena ob¬ držala do akcentskega premika v tipu mogla; proti gnedem, n§sem, pečem, ženem itd. (po točki 4.) imamo gnedezua, -ta, -ma, 'te, -je, grebezva, ženema itd. 11. ) Poljansko narečje pozna obe obliki infinitiva; kratka je predvsem pri glagolih II., IV., V. in VI. vrste, dolga pa pri glagolih L, III. in V. 3.: mokidt < m^kai^ti, nagnt, mašt < mašit, do št < dušit, pot < podit, pogast, solt, jest < jezit, prost, molt, kpsat se, blebetat, velat, jeskat; mašpvmt, možozvat, plačpzvat, 98 premešlgzuat, prčakozvat; — /nest < gnesti, krast, usiest, cuost, bost, siečt; peči; imiet, čepiet, visiet, /rmiet, ževiet, /nat, /kat, ž/at, brat, dat, jiest. 12. ) Po redukciji vmesnega vokala nastala skupina -tt- se še ni asimilirala v -t, marveč se glasi kot ’t (po imploziji dolga zapora): hodit > hot, sadit > sat, podit > pot, videti > vit, vedeti > viet, mastit > mds’t, zbudit > zbol, čuditi > čut, tratiti > trat itd. 13. ) S črnovrškim dialektom ima poljanski skupno roike, noi/e, bdi/e, šprdi/e, Loike, drai/e, usoike, /lov/e, /lui//a < glu¬ hega-, posebno je še omeniti pluralne oblike nekdaj oksitoniranih osnov na -a: nom. acc. kozje, gen. kozja, loc. kozjah, instr. s kd- zjam; /orje, /6rja/; farje, /lauje; dsje, osjam; kosje, kosja/; rdmje, ramja/; lažje, lažja, lažjam k luža ; /obje; adj. /odje, mladje, postje; stare oblike so še deloma ohranjene: /ora/, /\a- zva/, s kdsam, rama/; poleg /odje govore tudi še starejše /odie, /drie, ramie, skališ, na kar je ekspiratorično ojačani -e izpremenil diftong v ie, iz česar je današnje -je nastalo (- -če, -ie, ie); iz /orje se je pričel -j- prenašati še v druge padeže. 14. ) V oblikah du. in pl. prež. glagolov lil. 2. in IV. vrste se je pod vplivom glagolov I. vrste osnovni -i- nadomestil z -e- (v obeh primerih gre za prvotno oksitonirane oblike: nesemo gl. točko 10., sedimo, solimo; tako še pogosto v gorenjskih govorih): sedemc, vesema, moučema, -ete, držema, klečezva, leteje, bojema, spema, došema, z/obete, solema itd.; v sing. je pravilno vesim, ževim, došim, podim. 15. ) Nekaj zanimivega drobiža hočem še navesti: a) strel/a namesto *strie/a je po plur. strei/e = gen. sg. (po točki 13.); — b) v loc. sg. so oblike na ruoc, na nuoz, u muoc, u L.uoc poleg na no/, na žai/ še običajne; — c) ggsb je fem. a-deblo: /uosa, pl. -e, -am, -a/ (prim. v Horjulju /osa fem. in /os, -a mase.); buky > buka (tudi v gor. dial.), biiike, buik in bilk v dat.; — č) tn > kn: siknast, sikna, knala; /lobok > /lobok (v Horjulju: /labak); — d) interjekcija lobmoi (Poljane) > lemoi, zašla med imp. (prim. nikar, -te; jeli, -te), pl. lemoite (Št. Jošt) < ljubi moj ima zdaj značaj nagovora; — e) glede prež. oblike glagola metati prim. v rovtarskih dialektih sledeče: mečem je po metati prešlo v metem ( mietem, mieteje v Podmelcu; imp. meti v Tol¬ minu; mleti v Poljanah), dalje po razmerju klepati : klepljem v metljem (rnietlem, -ma, imp. metlite v Poljanah; mietlem v Tol¬ minu; mietlem v Kobaridu, Drežnici; prim. še križano obliko 99 medlem v Ljubljani; — f) ozdfce (Poljane), zdarce (Horjulj), adarce (Podmelec) in zdreičdk (Stražišče pri Kranju) za jgdrbce „Kern“ so raznovrstni križanci med jedrce in zrnce (prim. še zdfno na Goriškem; o- je istega izvora kot v olešnik). Škofjeloški govor. O postanku škofjeloškega govora gl. str. 48 sl.; ta govor obsega okolico mesta Škofja Loka in sicer ob Poljanščici do Zminca, ob Sori na zapad do Praprotnega, proti vzhodu pa do Medvod, v zapadnem pasu Sorškega polja v smeri proti Kranju zajame vse vasi do Zgornjih Bitenj. Marsikaka gorenjska dialek¬ tična inovacija je našla pot v škofjeloški govor, ali v ritmično- melodičnem pogledu je to izrazit rovtarski govor; nekaj sličnosti pa je samo navidezno gorenjskih in prav pripadnost k rovtarščini to navideznost razkrije in pojasni (prim. e, o). V oznako škofje¬ loškega govora navedem v sledečem njegove najbolj tipične poteze. 1. ) V dolgih zlogih (gledano z vidika knjižne slovenščine, prim. točko 3.) so se e, g in e razvili v izredno ozek e; kdor tu ni doma, sliši ta glas kot ozki, napeti z, domačini pa ga točno razlikujejo od z; e je nastal po mladi monoftongizaciji iz ie > ie, ee > e gl. F. Ramovš, CJKZ. VI. 253 — 4; zanj prim.: cena in cena, zvezda, yre/, nidela, mlek, smireka, le/a; pet, diset, Prema, naredu,; šest, nibesa, dibeli/, viseu < vesel, žele; dalje prim. še prvotno je > ie > e: ez, eza < jgza, etra, ezar < jezero, es/ar < jesihar, puedna < pojedina; nom. pl. s končnico -je: zube, lase; morje > mm e, mure; parelu < prijalo part. 2. ) o in q sta dala v dolgih zlogih zelo ozek o, ki je do ozkega u v enakšnem razmerju kot e : i (o < go, uo < uo): bo/, 7uspdd, tild, oinca; mdž, yuldb, nčt < Vbngtre; tudi tu prim. prvotno vo > 6: Oz, pudru < govorit, puodn < povodenj, ola < volja, olbnk < Volbenk. S svojim e in d se škofjeloški govor v toliko približuje gorenjščini kot črnovrški in horjuljski dialekt ter še selški (črnovrški id, uo; horjuljski, selški e, o), ker imajo za vse e-jevske in o-jevske dolžine le po en refleks in ne razlikujejo, kakor zapadni rovtarski dialekti, med o in q, e in g in podobno. 3. ) Škofjeloški govor pozna samo padajoče intonirane zloge pod poudarkom; nasploh, predvsem pa velja to za zloge z ozkimi vokali i, e, u, d, zlogi pod nekdaj dolgim poudarkom niso dolgi, marveč nadkratki, da, običajno celo proste kračine. 7 * 100 4. ) V tipih žena, noga, mogla je prešel poudarek na prvi zlog; e in o sta pod novim poudarkom ozka, za d ima pa na¬ rečje kratek, temen, med a-jevsko in a-jevsko barvo nihajoč srednjejezični vokal, v počasnem govoru celo d; prim. žena, ena, rekla, bere, pusribrena; noya, mota, /od < hodi imp. (neakcentu- irano v stavčni zvezi pa e, o, tudi p, a: /udaba, božia, nava maša); tarna, mdyla, staža, uan; dež, tank, taš imajo jasen in poln vokal (starejši poudarek). 5. ) Akanje ima tu isti obseg kot v poljanščini; v hitrem govoru se more a reducirati v a: letaš, naž, utrak, mama < imamo, visak, ylubak, naž, nau < novv, kan, kau < koh, /reja III. pl.; zvečine je prodrla že maskulinizacija neutra, kjer pa še ni, se nom. acc. sg. končuje na"« (Zabnica): dobru si ni vidlu, puyu- relu; let, dobr let, pudart kurit, pisan tele, tele si i dobar naredu. 6. ) Zveneči konzonanti so pred pavzo ohranjeni, le za -g je zvečine že -/; zveneč pa je le njihov prvi del (na pol zveneče medije: -bh, -dd, -zz. itd.): spumlad, /uspod, zob, žard, ubraz, sne/ in bo/, žilez. 7. ) Kratko poudarjena i in u sta izkazana kot e, o: teč, neč, '/.udeč, breč; krp/ in krij/; dašt c došt, dušit; sakn; ba/a; dorca proti dur (gen. dur, dat. drem, acc. dri, instr. z diirm) kaže enakšne vrste premembo kot d > d, e, gl. še sledečo točko. 8. ) Kratki poudarjeni d (primarni) prehaja v d: rak, sla/k < sladdk, mlad, naš, kad, ubraz in ubraz; poudarjeni r je dal dr: vdrt, baru < hr%vb, ubaru, umdru, martu, ydrd, čarn, zvaru, var/ in var/. 9. ) Predtonična e in o sta zožena v i, u: pricesja, pripilica, pitillna, žilo c, prid piklenskdm uratdm, yrišila ; Šinfianž, Cinyrob po asimilaciji on > en > in; duma, durlše, mulima < molimo, kuya, ubene, nuči. 10. ) Za t imajo poudarjeni zlogi 6, sekundarno poudarjeni a, nepoudarjeni pa u: ok, gen. uka < volk, žona, pož, po/n, doya (v neposredni bližini Škofje Loke na pr. Pevno, Trata, Godešče: uauk, ba/a, saza); nom.pl. suzč; 6 je nastal po asimilaciji iz on prim. tudi kumoc. 11. ) Končno omenim še te-le posamezne pojave: a) n > n, l'> l : zan, sane, znamne, postla, mele; — b) tk > /k (kakor v osrednji gorenjščini): sla/k, re/ka, yla/ka, pu/kau, /kat < tvkati; — c) šč > š; čre- > če-; išim < iščem, duriše; češna, čeva, čo in čo < čud, čevo; žibe, žepe; — č) kljub točki 4. imamo v absolutnem 101 začetku oda < voda, psa; — d) -tt- > -t- : pat < pod'it, kat < kadit; tako tudi dec < dedece; — e) poleg starih na rac, u Ldc ima narečje v redkih primerih, ki jih smatram za dialektične izposojenke, tudi gorenjsko sekundarno palatalizacijo velarov: na nči < nogi, driii < drugi, druic; v ips < gips, 'impl < gimpel’ more biti razvoj gi > yi > ji, -i domač; — f) tn > kn’ kekna < ketna „Kette“; tudi kminc < Tolminec, dalje prim. še žbela < *čebela (kakor v gorenjskem dialektu) in zbala < štebala; — g) gen. pl. fem. na -a: suza, uda, žina. Logaški govor. Na logaški visoki planoti se križajo izoglose iz različnih smeri: od Črnega vrha nad Idrijo, z Notranjskega in od Hor- julja. V ilustracijo tega križanja, nadaljevanja in tudi pojemanja doslej omenjenih rovtarskih in kraško-notranjskih pojavov na¬ vedem sledeče: 1.) v dolgih zlogih ima logaški govor e za e; l e za e, p; o za d in "o za p in novoakutirani d (prim. horj. e, p; polj. p : up) ; 2.) akcentski tip oko je ohranjen kakor v horj. in v razliko od črnovrškega aku; 3.) srednjejezična vokala a in e se po soseščini glasov menjavata (enako v črnovrškem in vipav¬ skem dialektu); 4.) akanje je podano v logaškem govoru v istem obsegu kot v Črnem vrhu in kot tam, imamo tudi tu ko~> ku'; 5.) za palatali je kratki a preglašen v e (na vsi črti od Tolmina do Horjulja); 6.) med padajočim in rastočim poudarkom naš govor ne razlikuje (vezan na črnovrškega proti horjuljskemu); 7.) akcentski premik mogla > magla, iamon; 8.) g > y; 9.) končne medije so ohranjene; 10.) pred velarnimi vokali je l (črta Črni vrh—Horjulj); 11.) n > i: kiji, samii < semenj, kureie (črta Hote¬ dršica—Horjulj); 12.) maskulinizacija neutra (Črni vrh—Horjulj); 13.) kratka oblika infinitiva (Kras — Črni vrh — Horjulj); 14.) lo¬ gaški govor ne pozna več -avi- > -ai- in -aki > -aik, pač pa sta ta dva pojava še lastna govoru v Hotedršici in Ravniku; 15.) rabi se zveza: at svet Jur do bpšč (črta Vipava —Horjulj); kožau za čigav; r> ro je v nekaterih besedah tu ali tam še v rabi: droiva, mrpiva; v Rovtah in v Podlipi tudi še ta prpukrat in poru, umoru; celo še v Polhovgrajskem Črnem vrhu govore drpura, prpune < prvne „die Nachhochzeit"; v isti smeri (Črni vrh — Rovte—Pod¬ lipa—Vrzdenec) sledimo metatezirani obliki rarnbolš, ramlepš (Zajžar), ramveč, ramrai (Vrzdenec). 102 Horjuljski dialekt. Ozemlje horjuljskega dialekta leži ob severozapadnem robu Ljubljanskega barja, v pokrajini od Vrhnike na Ligojno, Drenov grič, Lesno brdo, Horjulj, Polhovgradec in v vaseh ob potoku Šujica in Božna; na vzhodu sega do črte Toško čelo — Dobrova— Brezovica. Sledeči pojavi so zanj karakteristični. 1. ) Horjuljski dialekt je edini rovtarski dialekt, ki razlikuje padajoči in rastoči poudarek; ker se pa v obravnavanju akcent- skega tipa magla druži z rovtarskimi dialekti (v nasprotju do svojih vzhodnih sosedov, gorenjščine in dolenjščine), zato ima štiri različne poudarke; da, v govoru se more prvotni ' skrajšati, a tako skrajšani zlog je vendarle različen od navadne rastoče kračine: je to nadkračinski zlog, njegov akcent označujem z (rastoče intonirana nadkračina). Tako ima horjuljski dialekt pet akcentov, dva padajoča ~ in ", tri rastoče ', ' in '; akcenta ” in odgovarjata enakima akcentoma v gorenjščini in dolenjščini (ter knjižni slovenščini); " je omejen le na enozložnice in na nekatere analogične primere centralno-slovenskega tipa bogat, je torej v splošnem tam, kjer ga ima knjižna slovenščina {pas, dež, zaš§u, serak, naž ) razen v tipu mdgla, taman, bogat, kjer se je premaknil za en zlog proti začetku besede, ta zlog pa ima zdaj kratki rastoči poudarek: pasa, daže, manip, kazuc, sakn, mapla, na taš(e), d§vi < divji, li>yka, mene, nesem, začnem, kosat se, razatat, van „draussen“ < vvne (gorenjsko varia) proti van „hinaus“ < vi>m>. Za akcent' pa prim.: /jše, ali id pa pršu u yiše; ni misnta; id tla pripiir pažft ; id st sam i kupu itd. (prim. krajšanje zlogov z i, u v škofjeloškem govoru in v selškem dialektu). 2. ) e, gin e so v dolgih zlogih izkazani kot e: nedele, trebu/, uaživela; ta pet., zagledala, uzeu ; jesen, čibela, ta šest, sedn, nesu. 3. ) Pravtako imamo o za o, q: oz < vozi,, zyon, kost, kalorai, zanoftanca, dobu, nalou < nalovil, wagolt se, dobr, ropoče, X oblak zpani. Začetni o- pa je prešel v ua-: uaistar < ostri,, uasnnaist, uaspuank (o- je dobil protetični u- in up- se je skrajšalo v up-, po redukciji ua-; prim. še mayu < mogli,, anal. mapla namesto *muayla za mogla). V nekaterih krajih se poleg o sliši tudi iz: murie, na muri, zamurc, zlunk, na uda : na oda, na spu : na spo „zur Halfte“, povsod in vedno pa imamo u v tipu mesd: kalu, hlapu, mesu, snu, testu, peru, lapku, svitlu, mastnu, štabu itd. lega izjemnega primera ne moremo smatrati za analogijo po 103 *širčku (danes brez -u, prim. let < leto ; za maskulinizacijo neutra v horjuljskem dialektu prim. še adjektivno obliko v zvezah la/ak blayu, dobr snu), kajti akcentska razlika meso : leto je preveč zaznatna (v poljanskem dialektu je ta razlika bila s premikom zmanjšana, deloma celo uničena: slabu in sirčku). Mislim, da imamo tu mešanje z dolenjskim pojavom 6 > u; upoštevati je treba, da je dol. dialekt na edinem' kolikor toliko prehodnem mestu Ljubljanskega barja (Podpeč — Notranje gorice—Vnanje gorice — Plešivica) segel na sever do horjuljskega dialekta; po¬ dobno mešanje imamo tudi v Ljubljani, kjer se poleg prvotnega gorenjskega o močno, a v nikakršnem doslednem pravcu uve¬ ljavlja dolenjski u; končno govori za to mešanje tudi dejstvo, da imamo v zapadnem pasu horjuljskega dialekta (Vrhnika) samo pravilno meso. 4. ) Sekundarno akcentuirana e in o akcentskega tipa žena reflektirata kot id, ua: zidna, miatta, siastra, riakta, niasla, datiakla; kuaza, kuasa, uasa, uayi, duabra, uatkuapou (prim. isto diftongizacijo v zapadni dolenjščini). 5. ) Horjuljski dialekt ima dva srednjejezična vokala: d je temen, velaren glas z nizko tonično lego, e pa je jasen, palatalen z dokaj visoko tonično lego; narava tega in onega zavisi od narave sosednih glasov (gl. še doli točko 9.) in pa od narave vokala, iz katerega je sedanji srednjejezični vokal nastal; prim. a) pas, pasa, poku, stabar, layku, mbžeu < mbžaH, zvbč se < uči se, saybtat, taš, dna, sbkn, staža, dbns; b) svillu, pezdu, bezlet, dež, d§že, ]§mu, na jesp, neč, t§u < cim teh, ubayleu, l§Sk < ljudski, devi, ves, zapre itd.; o iz a (b) je le v besedi codem, codeje, codu, -dta, -dl. 6. ) Pravtako je refleks za r temen ali jasen: zdaru, umaru, taru, baru, uabaru, pastam, u karu < krvi, daryam, darylei; ceru, žeru, žerd; dočim govore v Horjulju uacuaru, dur < dvbri, imamo proti Vrzdencu uacoru, dgr. 7. ) Akanje se je razvilo v predtoničnih in kratko poudar¬ jenih zlogih, v posttoničnih pa je omejeno na zaprte zloge in na končnico -o acc., instr. sing. fem., -mo, -jo I. in III. pl. prež.: pavest, damu, ndž, uatrak, na oda, niasema, -{d, britaf-, v nom. acc. sg. neutr. ni končnice (maskulinizacija): žviapl, diabl, layjk, mastn, kasn (mase. pa layak, mastan, kasan) gl. še točko 3. 8. ) Kratki a se je za vsemi palatali preglasil v d: daža, -e, m tatiča, bažiča, di/iirid gen. sg.; vialdt; nom. sg. /Jša; plačau ; 104 pogostna je mlada disimilacija ia > ia: iast < iast za azv; sa ia pokapal (ia < ia, ia po točki 8. < jo), tako tudi v -jo III. pl.; prim. še: ia nazai prsta (ia < je, estb). 9.) Predtonični e, e se je razvil v palatalni okolici in pred zlogi z ozkimi, napetimi, dolgimi vokali v i: zibe, žibičk, peška, gen. pl. pišak, neške, gen. nišak (tudi niške, niške v nom.), čibeta, tenak, tinak, svitau; čipim, čepu, čgpt; sidim, sedit; mičkam, mečkat, zmečkei in pomičkala; lide, žiloc, vičer ; či, ži, di < če, že, da; či bi šla, či buš teu; natkir ia ži dimi ; tak s pa naun, di slišeš trava rast; ti čiš < ti češ „du vvillst", nočiš. 10. ) Sekundarna tl, dl in analogični d < t, asimilacija šč > š, če- < čre- (čeva, žepe), y < g in napol zveneče medije v izglasju (bb) spadajo tudi k oznaki horjuljskega dialekta. 11. ) I' ima še palatalno naravo, čeprav je že šibka: nedela, deteta, jaclat; pred palatalnimi vokali pa je že srednji l: lide, lešk. Pri ou < l, dl je posebno v zapadnem delu (Vrhnika) raz¬ vita asimilacija v o: čon < čoln, ia šo < šdl. Pred velarnimi vokali je velarni l: u pdkld, lančk, lainsk, zaktanšk (k imenu Zaklanec); najmanj je l velaren pred u-jem. 12. ) n se je razvil v slabo nazalirani f (nazaliran je prav¬ zaprav ves zlog; večkrat je nazalizacija anticipirana; mladi rod govori zvečine že čisti i): uayi, uayi, pouodi < povodenj, kir/jd, u kii/i; trje < trnje, kamia, kareia, jayla „Schwarzpappel“, na- takien; pojav n > i sega od horjuljskega dialekta čez Vrzdenec, Rovte na Hotedršico in Logatec, je pa od dolenjskega f < n geo¬ grafsko ločen po vmesnem severozapadnem dolenjskem n > in : n. 13. ) Analogično ohranjena oksitoneza ni pogostna: pakrdu, uatriik, šerak, /labak, kasmat, zuabaylau, ubayleu, nauzddm, da- kral < dokler; *pbchatb > uyjdt, ujem, ujpu itd. Pri prezentu tipa nesem je v dolini praviloma niasem, -ma, -ia, proti Vrzdencu pa nesem, nesem (< nesem, -jo) poleg neseva, -ti, pašema, sopema, pečema; part. pass. rečen,-ena; pa damače rečen < rečeno; začnem, začnemo itd. Časovno razdoblje med premikom v tipu žena in v tipu moyla odseva v kvaliteti in kvantiteti vsakovrstnih na¬ novo poudarjenih e-jevskih in o-jevskih vokalov: buayat — kazuc, lančk, kančau, na uaz < vozu (prim. tudi na vrat, pr yrad); yniddem — nesem. 14. ) Kakor v poljanskem narečju govore tudi tu možema, -e/e, -e/o, čipeia, sidema, zbudete, spema. 105 15. ) Horjuljski dialekt pozna samo kratko obliko infinitiva: 7nest, krast, bdst (bosti bi dalo ali *buast ali pa ] 'bast), rečt, cret, bet; yant, utaknt, mazat, yarmt, sarpt, vartit, potarpt (ta dolžina, vezana na r, je mlada); pestit, s§št, kas at se, rapatat, layat, mašvat, plačvat ( plačzuou), naračvat, premayvat se (vendar tudi mašuazuat, mašuazuou). V oblikah Iidtit, yitit, boyatit, vtdit, pestit, kadit itd. se je -i- po prezentu obdržal ali pa bil restituiran v olajšavo skupine (-tt-) oziroma da ostane oblika jasna; povsod drugod je reduciran: balt < bolet, zyapt, sest, yast, dapt < dobit, kuast < kosit itd. 16. ) Se nekaj značilnega drobiža: a) instr. pl. z nam, zuam (prevzeta je oblika dativa); du. nai, wai; nama, vama (akcen- tuacija po pluralu) poleg namai, vamai; — b) viseti in vesiti sta se v prež. križala: visim, veist, veisu, imp. veis; visim, visema, visu; — c) ohranjena je prvotna akcentuacija v part. pass.: po¬ pisan, mešan, -ana, neut. polizan, plačan, vezan itd.; — č) inter- rogativno ai, aite je najbrž iz kaj nastalo (iz otroškega govora): ke s pa bia, ai?; aite, ke ste pa ble?; — d) tudi v Horjulju še govore uat svet Jur da buašč, uad buašč pa da pusta; — e) omembe vreden je zev v primerih, kakor: zadau, nalou, bau < bal, zlaunk < zglavnik; — f) v smeri na Vrzdenec in Podlipo prehaja ou < ou, au v au: jeskau, zrau, uasaundk, klaučk, člauk; oltar > ualtar (Horjulj) > lautar (Ljubgojna); — g) po redukciji vokala i je iz čigav nastalo *džgau, žgau (tako na Gorenjskem), ki se je pre¬ stavilo v *gžau in prevzelo od drugih vprašalnih zaimkov za¬ četni k-: kažau (prim. kdžau v Logatcu in Borovnici); — h) ime Horjulj izgovarjajo dolinci %rjui (asimilacija j — Z' > j — j), Sta¬ novnik se zove /rjuic; v Ljubgojni, Vrzdencu in po hribih proti Poljanam pa pravijo frjiii, /rjuic. O slovenskih centralnih dialektih Ce govorim na splošno, imamo v osrednjem pasu slovenske zemlje dva dialekta: gorenjskega in dolenjskega. Gorenjski je dokaj ozko zvezan z rovtarsko dialektično skupino in po nji z južnozapadnimi slovenskimi dialekti sploh, dalje pa še s koroško na severu in njemu lastne poteze se nadaljujejo še v zapadni štajerščini, v savinjskem dialektu, ki z druge strani vodi v ko- roščino. Dolenjski dialekt (nekaj njegovih starih inovacij smo našli tudi na Notranjskem) je po svojem razvoju najbližji govorom na južnem Štajerskem. Ti dve glavni črti predstavljata dva glavna toka, po katerih so valovali dialektični pojavi; toka tečeta vzpo¬ redno, imata v sebi veliko število inovacijskih valov in vsaj za prvo dobo mislim, da smemo reči, da se nista nikjer dotikala in drug drugega pregrinjala; zdi se mi celo, da predstavljata ta dva toka dva različna naselitvena toka; prvi, gorenjski, da ga tu skratka imenujem, je prišel na sedanjo slovensko zemljo od njene severnovzhodne strani, drugi, dolenjski, pa najbrž od južnovzhodne; prvi je bil dalj in ožje prej (v praslovanski dobi in za praslovanskega razseljevanja) povezan z zapadno slovan- ščino, drugi je bil skrajno zapadno krilo južnoslovanskega toka. Tudi časovno je med prihodom prvega in drugega nekaj razlike; prvi je bil zgodnejši, drugi pa najbrž močnejši. Ne mislim, da niso pripadniki prvega toka poselili tudi južne Štajerske in Do¬ lenjskega; gotovo da tudi, ali njihovo število je bilo neznatno v primeri s številom priseljencev, ki so prihajali ob Savi od Siska navzgor. Lingvistično utemeljitev tega nazora hočemo podati v I. knjigi, za zdaj se omejimo le na kratko skico, ki rezultira iz načina sorodstvenega razmerja slovenščine do drugih slovanskih jezikov, kakor sem ga podal v članku „Uber die Stellung des Slovenischen im Kreise der slavischen Sprachen" v Melanges de philologie offerts a M. J. J. Mikkola, str. 218-238, in v članku „Poznamka k slovenskem a juhoslovanskym jazykovym stykom“ v Riša Vehkomoravska 1933, str. 441—452. Ta od vsega po- četka podana razlika med severnim in južnim dialektom bi se morda zgodaj izgladila, saj takrat še ni mogla biti tako velika in različna, če ne bi obadva toka dalj časa ostala drug od 107 dmgega ločena. To so pa storili geografski faktorji. Med obema Pasovoma je namreč širok predel, ki je branil, oviral ali onemo¬ gočil vsak stik ali vsaj vsako mirno, ne težavno gibanje ljudstva: od zapada sem so v tem predelu obširni, neprodorni gozdovi v trikotu Pokojišče — Logatec—Planina, potem neprehodno Ljubljansko barje in širok gozdnat in hribovit pas ob desnem savskem bregu tja do Zidanega mostu; ob Savi je še najprej prišlo do stikov med gorenjskim in dolenjskim naselitvenim tokom, ki se je iz doline ob Temenici preko dostopnih gričev širil na sever in pri Šmartnem, Litiji prevalil tudi na savski levi breg ter zavzel tudi dolino Medije. Kljub temu pa moremo reči, da se gorenjski in dolenjski dialekt še zdaj ostro razlikujeta drug od drugega, da živahnejših stikov med njima še do danes ni; tu moremo res govoriti o ostro začrtani dialektični meji. Smer naselitve je bila na Gorenjskem in na Dolenjskem ista (od vzhoda proti zapadu; o podrobnostih gl. M. Kos, Zgodovina Slovencev str. 33—36, 39—41) in v ti smeri se je tudi poslej Vršilo gibanje ljudstva; z lingvistične strani odgovarjata temu gorenjski in vzporedno ž njim tekoči dolenjski pramen izoglos. Da bi bila velika razlika med gorenjščino in dolenjščino bolj pregledna, hočemo v sledečem navesti glavne njune dife¬ rence, ki segajo globoko v strukturo dialekta ali pa so vsakomur fakoj v ušesu: gorenjski dialekt L) palatalni glasovni karakter 2. ) hitri govorni tempo 3. ) enovršni poudarki d.) majhne kvantitetne razlike 5.) monoftongi za e-jevske in o-jevske vokale v dolgih zlogih b ) v zvezi s tem predvsem e < e dolenjski dialekt indiferentni glasovni karakter počasni, zategnjeni govorni tempo krivi, deloma dvovršni po¬ udarki; cirkumflektirajoči ritem zelo občutne kvantitetne raz¬ like diftongi ali iz diftongov v mlajši dobi nastali, po kvaliteti od gorenjskih različni mono¬ ftongi za e-jevske in o-jevske vokale v dolgih zlogih ei, d < e 108 gorenjski dialekt 7. ) sovpad cirkumflektiranih in novoakutiranih po¬ daljšanih e-jevskih in o- jevskih vokalov 8. ) zoženje predtoničnega o~ 9. ) zoženje in skrajšanje pred¬ toničnega e" 10. ) palatalna narava srednje- jezičnega vokala 11. ) pogostna onemitev sred- njejezičnega vokala 12. ) la > wa, ua 13. ) tl, dl v tipu padfa in ana- logični d < t v prezentu tipa pletem 14. ) l'> l\ l ; n> n, n 15. ) zveneči konzonanti osta¬ nejo pred pavzo zveneči ali pa se premaknejo v enakovrstne nezveneče spirante 16. ) sekundarna palatalizacija velarov k, g, x pred e in i v c, j, š 17. ) T > er 18. ) maskulinizacija neutra (v severnozapadnem delu še ni popolnoma pre¬ drla) 19. ) dolga oblika infinitiva 20. ) duri < dvbri; donos za dbnbsb ; nisem in nimam ; memo za mimo-, ke < k%de\ šč > š itd. dolenjski dialekt razlikovanje cirkumflektiranih od novoakutiranih podaljša¬ nih e-jevskih in o-jevskih vo¬ kalov razširjenje predtoničnega o~ (akanje) predtonični e~ obdrži svojo pr¬ votno kvaliteto in kvantiteto indiferentna, deloma temna na¬ rava srednjejezičnega vokala redka onemitev srednjejezične¬ ga vokala la > la oblika pat, pletem l'> l, il; n > in : n, zvečine pa n> i, i zveneči konzonanti postanejo pred pavzo nezveneči k, g, X ostanejo pred e in i neizpremenjeni r > ar, ar le severnozapadni pas pozna maskulinizacijo, drugod sko- ro da ni znana kratka oblika infinitiva dauri < dvbri; denes < dbnbsb', nesem in nemam; murnu ^ mimo-, kei < k%de\ seje ohra¬ njeno itd. 109 Dočim sta si gorenjščina in dolenjščina na medsebojni fronti ostali nasprotni, sta pa na vseh drugih svojih robovih tu bolj, tam manj ozko povezani s svojimi sosednimi dialekti na način, ki smo ga našli pri vseh drugih slovenskih dialektih. Po nekod se je prvotna gorenjska ali dolenjska osnova že močno Spremenila, ker je prišla v močno območje sosednega govora (na pr. dolenjščina na Notranjskem gl. str. 46.), drugod pa se je to izvršilo v manjši meri (na pr. dolenjščina v dolini Medije). Končno je treba upoštevati tudi razlike, ki so se na dokaj pro¬ stranem ozemlju gorenjskega in dolenjskega dialekta rodile in so zavzele različen obseg, ki so ga določali geografski faktorji ■n njim prilagodeno premikanje ljudstva. V slovenskem centru razlikujem sledeče dialekte: 1.) go- ‘‘enjskega s štirimi govori; 2.) v predelu med gorenjščino in r ovtarščino selški dialekt z mnogimi gorenjskimi potezami; 3.) dolenjski dialekt s štirimi govori; 4.) medijski govor in 5.) belokrajinski dialekt s štirimi govori. Selškega bi smeli sma¬ trati za gorenjski govor, medijskega pa za dolenjskega, vendar hma dajem samostojno mesto, da je s tem bolj poudarjeno dej¬ stvo, da srečavamo na njihovem ozemlju tudi še rovtarske ozir. gorenjske in štajerske poteze. Selški dialekt. Selški dialekt govore v dolinah Sorice in Sore; na vzhodu sega v dolini do Praprotnega, odtod gre njegova meja v severo¬ vzhodni smeri na Male Ravne, Lavtrski vrh, Spičasti hrib, se obrne proti zapadu na Mali vrh, Zidano skalo, Kotlič, Visoki vrh, kjer se upogne proti jugu na Javorov vrh in Ratitovec in zopet proti zapadu na Črni vrh in Možic; od tu gre njegova meja v južni smeri po jugoslovansko-italijanski državni meji do Črnega vrha nad Davčo in proti vzhodu na Blegaš, Koprivnik, Mladi vrh, Ceteno ravan, Ljubnik in po vrhovih na severozapadni strani Ljubnika se vrne zopet k Praprotnemu ob Sori. Selška dolina je bila sprva naseljena samo v svojem vzhod¬ nem delu nekako do Češnjice in Železnikov; ti Slovenci so prišli semkaj z gorenjskim južnim tokom (iz Ljubljanske kotline); ko¬ likor se jih je naselilo v škofjeloški okolici in ob vhodu v po¬ ljansko dolino, so v poznejši simbiozi z nemškim življem podlegali in podlegli Poljancem, ki so iz zgornje doline težili proti Škofji Loki (gl. str. 48). Gorenjskemu vplivu je bila pot kolikor toliko odprta in dostopna na severu; treba pa je poudariti, da je bil desni savski breg (Besnica—Ovsiše — Kropa) redko poseljen- Vendar pa ta možnost stikov z gorenjščino in prvotno enakšna osnova selščine in gorenjščine pojasnjujeta močne in številne skupnosti med obema dialektoma. Zapadni del selške doline (od Podlonka in Ostrega vrha na zapad) je bil do 13. stoletja še pravi pragozd. V 1. 1283. je brižinski škof Emiho tod naselil nemške koloniste iz Innichena na Tirolskem in sicer na levi, prisojni strani; ta kolonizacija je ustvarila vasi Sorico, Dane, Trojar, Zabrdo, Torko, Ravne, Prtovč, Podlonk in Zalilog- Ozemlje na desnem bregu Sore (Podporezen, Davča, Martinj vrh) pa je še do srede 16. stoletja bilo neposeljeno; šele po I. 1560. so pričeli Nemci (najbrž že dokaj pomešani s Slovenci) iz Podbrda na Tolminskem krčiti na Podporeznu, v Davči pa so krčili Tolminci, na Martinjem vrhu Poljanci. Ta druga koloni¬ zacija je zaključena v sredi 17. stoletja. 111 Potek teh kolonizacij, ki so se v različnih dobah vršile od različnih smeri in po jezikovno ali dialektično različnih kolonistih, dobro odseva iz današnje oblike Selškega dialekta. Staro dialek¬ tično jedro je v vzhodnem delu pri staroselcih v Dolenji vasi, Selcah, Češnjici, na Rudnem in po zaselkih na obeh straneh odtod. V Praprotnem nagiblje govor na škofjeloščino. Na Mar¬ tinjem vrhu in v sosednem vzhodnem delu Davče najdemo tipične poljanske poteze ( mogla, oblak, proso; 7 < g), v Davči te govor zelo močno spominja na cerkljanščino in tolminščino. Pri Pod- poreznu srečaš pojav s < s, š; z < z, ž; c < c (gl. str. 86). Govor nekdaj nemških prebivalcev ob Sorici se razlikuje od onega slo¬ venskih staroselcev predvsem po tem, da pozna samo padajoče poudarjene zloge, da je v ritmičnem pogledu ostro natrgan, v melodičnem pa hripav, kričeč. V Železnikih govore uvularni r (fužinarski delavci so bili najbrž zvečine Nemci, kakor tudi v Kropi in Tržiču, s Koroškega; njihova pot in poklic sta jih vodila preko Borovelj v te kranjske industrijske kraje). V severnem pasu selškega dialekta, v Jamniku in Nemilah, naletimo že na gorenjsko ua < ta. Ta prav posebna, a povsem umljiva sestava dialekta v selški dolini, priporoča in utemeljuje, da mu priznamo mesto zase. Glavne lokalne posebnosti in razlike v obrobnih pasovih smo že omenili; zdaj hočemo najprej navesti še skupnosti, ki jih deli jedro selškega dialekta z gorenjščino. 1.) Vsi e-jevski in o-jevski vokali (e, §, e-, 6, d-, q) so se razvili v dolgih zlogih v e, o: mlek, cvet, rep, deset, peč, kmeta gen. sg., rnelem, proso, škoda, prosu, goba, rob. — 2.) Sekundarno akcentuirana e in o akcentskega tipa žena sta rastoča, dolga in odprta: ž§na, gora ; le v Dražgošah se pričenja o labiovelarizirati: kupzu, gupra. — 3.) Srednjejezični vokal je e-jevske barve, tonično dokaj visok; enakšen je a, ki je nastal po moderni vokalni redukciji: noč, »d, m§š, kop, kr§x, loft; i, e, u se v kratkih zlogih reducirajo delno (a) ali popolnoma: trepx, trbuya, čud, žbe. — 4.) I > l, d > n; stela, kpna, kan < kone. — 5.) r > or, t> ou: kori, mortou, P°UX$> souza. — 6.) g je sicer zapornik, a njegova zapora je zelo rahla. — 7.) šč > š; sekundarna tl, dl in analogični d; cVe- > če-; tk > /k; zapšen; plede, code, Vopledu, codou, codela; ščšna, čeul, čeda, žepe, žb§l ; ta sla%k. — 8.) Sekundarna pala- talizacija velarov pred e, i je v osnovnih zlogih pri k zelo po¬ gostna ( čeuddr, č'ikla, ČM < kr.de, čepa, čtmnata, četna, čembl ), 112 pri g je znana le v besedi žjem, / pa se nikdar ne javi kot s; pred e in i končnic so velari povsod ohranjeni: ta me/k, take roke, y otroke , nogi (prav redko naletiš tudi na noji)-, vse te palatali- zirane primere smatram za mlajši import iz gorenjščine. — 9.) V tipu mogla in bogat je končno poudarjanje ohranjeno: staža, Igat, zelen ; selški dialekt poudarja proso, vpblšk, gorak itd. — 10.) Gen. pl. fem. prvotno oksitoniranih osnov na -a ima končnico -a: staža, gora, vouca, koza. — 11.) Neutra so masku- iinizirana: korit, let, dlet, mest-, tudi pluralna oblika, ki ima še prvotno končnico -a, je občutena kot mase., zato s/i korita, ta ubit 'ipkna, naš pšeta, ta dažeun lita (enako v vsi osrednji gorenj- ščini); radi tega privzemajo tudi prvotna maskulina v nom. pl. končnico -a: naš y levo a, sonaka (tudi akcentuacija je po neutr.: /levi > */leu proti /leva po lita pri enakšnem nom. sg. /leu : let). — 12.) Dolga oblika infinitiva z reduciranim -i (tako tudi v osrednji gorenjščini proti severno-zapadni gorenjščini -a,-e): dat, nest < nesti, tepst, brat, vendar tudi lomt, Igat (gl. pri poljanskem dia¬ lektu in pri gorenjščini). Druge značilnosti Selškega dialekta so še sledeče: 1.) na¬ rečje razlikuje v dolgih zlogih rastočo in padajočo intonacijo (kakor gorenjščina); razlikovanje med dolžino in širino je pri vokalih a, e, o popolnoma jasno in točno, ne pa pri i, u, ki sta, če sta bila dolga, prešla v nadkračinska vokala: i, u < i, u in i, u < i, u ; pripomniti je še, da je i daljši kot i; s vina, damu, korit, dri < duri gen.pl., /iša; cikla, lukna, s/i < suhi. — 2.) Pred- tonični in posttonični o sta ohranjena kot odprti p; akanje je le v nekaterih besedah znano (damu, Palona), zakonito le v kratkih poudarjenih zlogih: škaf, kan, uran, slan, naž, nar, pad\ končnica acc., instr. sg. fem. se glasi -p: /išo, baito. — 3. Zve¬ neče medije so pred pavzo na pol zveneče; -bh itd. gl. str. 100; naž, pad. — 4.) la > la: bla, blo, lo/k, laž, lan, rekla itd. ( kouin < kalbn-b je, kakor kaže že njegov -o-, nova tvorba po fem., neut. kalna > kouna, kouna, -o). — 5.) Predtonični u~ mlajšega izvora preide v o-: sonak < *sunak, sviiiak; code < čude, cuade. — 6.) Fleksija besede dveri je v Selškem dialektu zelo starinska (prim. tudi v škofjeloškem govoru, str. 100): nom. dor, gen. dri, dat. drein, loc. dre/, instr. po analogiji drmi (prvotno dveri z novo- akutiranim začetnim zlogom se je metateziralo: dvari > dauri, ki se je še pred podaljšanjem nezadnjih kratkih akutiranih besed¬ nih zlogov t. j. pred procesom mbša > maša, maša , asimiliralo 113 v douri in ta vokalična oblika osnove je v rovtarskih dialektih izpodrinila v cas. obl. praviloma razvito dur', v Selškem pa je ostala v prvotnih upravičenih mejah; nom. douri > douri > dour, dor z redukcijo diftongičnega u pred istozložnim r; gen. dvbri > duri, dri; gl. F. Ramovš, Rad jugoslavenske akademije, knj. 243., str. 10—12; upoštevaj še končnice z-jevske fleksije: -em, -e'x; selščina je torej nekako v sredi med gorenjsko-koroškim raz¬ vojem, ki je posplošil osnovno obliko dur- (duri) in rovtarščino, ki je posplošila osnovno obliko dour-. — 7.) V ritmično-melo- dičnem pogledu se selščina močno razlikuje od škofjeloškega govora in je blizka gorenjščini (predvsem bohinjskemu govoru). Viri in literatura. P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline 1928.; Dialek¬ tično gradivo, zbral prof. Jakob Solar (rokopisni podatki avtorju). 8 Gorenjski dialekt. Severna meja gorenjskega dialekta je jugoslovansko-avstrijska državna meja na Karavankah od Peči na zapadu do Okrešlja na vzhodu, od tu dalje pa nekdanja kranjsko-štajerska deželna meja do Motnika; vzhodna meja teče od Motnika čez Trojane na Reber, Sv. Gregorja, Slivno k Verneku ob savskem kolenu pri Litiji, gre čez Savo na Kresniški vrh in Stango, kjer se kot južna meja obrne proti zapadu čez Volavlje in Vnanjarje na Debeli hrib, Molnik, Golovec, zajame severni rob Ljubljanskega barja nad črto Rudnik—Dobrova; njegova zapadna meja je vzhodna meja horjuljskega dialekta (gl. str. 102), vzhodna meja škofjeloškega govora (gl. str. 99), severna meja Selškega dialekta (gl. str. 110) do Možica in odtod dalje jugoslovansko-italijanska državna meja v Julijskih Alpah. Gorenjski dialekt ni povsem enoten; predvsem v obrobnih predelih opažamo pojemanje tipičnih gorenjskih pojavov in spre¬ jemanje takšnih, ki so doma v sosednih dialektih. Vendar so glavne razvojne poteze vokalizma in konzonantizma skoroda povsod iste in šele v vzhodnem pasu se nekaj oddaljijo in nas pričenjajo spominjati na dolenjske, redkeje na štajerske. Ta dotok negorenjskih pojavov se vedno bolj jača, dokler nas ne prisili, da govorimo že o posebnem govoru dolenjskega dialekta, medij" skem. Bistvena oznaka gorenjščine je njen palatalni glasovni karakter; izrazitih dolžin nima, vendar nekdanje dolžine niso toliko skrajšane, da bi smeli govoriti o nadkračinah. Gorenjci govore jasno in točno, a mehko; razlikujejo v dolgih zlogih dve intonaciji, padajočo in rastočo, le prav na vzhodu, v moravski kotlini, se to razlikovanje izgubi in ima le eno, ravno intonacijo. Povsod se akcentuira proso, mogla, zelen. V sledečem hočemo navesti najpomembnejše gorenjske značilnosti in sproti bomo tudi lokalne diference omenjali. 1.) e-jevski in o-jevski vokali (e, g, e, e-; o, 6-, q) se izgo' varjajo v dolgih zlogih kot čisti, ozki, napeto artikulirani e ozir. P (slaba dolžina): dezvam, jeza, peč, rebra; most, zvokna, kože, 115 guzvof < golQbb. V nekaterih bohinjskih vaseh (Češnjica, Srednja vas) je opaziti še razliko med e, p > e in e > i, T: pr jezero, na snažet in beseda, pu cist, mlika, seveda, PšTnc < peščenec ; ta razlika ni organsko utemeljena, marveč izvira iz govora Tolmincev, ki so se posamič naseljevali po Bohinju. — V dolini reke Radomlje ima govor že diftonge Te, up < e, p, p, za e in o pa e, o: zubie, lief < ledi, žbi§, zuof: nos, priso, m/so, bpx, cesta, kulen, blef< bledi, let < leto. Ob zgornji Radomlji (Spodnje Lokve, Blagovica) naletimo pogosto na ei za e: čeišna, peisk, mšisc, kleiše ; ker pa je e < e še regularen v Trojanah, St. Gotardu in Čemšeniku (Ičt gen. pl., urex nom. pl., čeule), moramo ta ei razrešiti v e + i in njegov i razlagati tako kot i v goizd, oistor (za to govori tudi lega pred s, š). — Od Ihana na vzhod proti Moravčam se sku¬ pina uo skrajša v uo: volja > ušle, hočem > uočem, na uokno/ < oknih, uošom < voščim, žeuodam < želodom, u ugpo priyte < v lopo pridite, u§n < Ion; v suauo je -uo ostalo, ker je tako zahteval sestav, v katerega beseda spada (meso, oko itd.). 2. ) Sekundarno akcentuirana e in o v tipu žena se glasita p, p (njihova tvorba je napeta): žena, sestra, pečem, kozu, npsu; ob Radomlji in na vzhod odtod imamo že diftonge ie, up: ziemla, lena, niemo < njemu, biere, vieldk; /godu, guora, uogna (Ihan); čieu < čelo, tiele, urieme, dielč < * deleč, duains < donos, ruaka, uakn; kuain; duši, dušbr (Blagovica). 3. ) Posttonični e < e, p je izkazan kot nenapeti e, predtonični je zvečine reduciran v e > e, d: s poči, joseno, voličo~/ < velikih, vosele n. pl. f., novesta, soveda, tožavon, beseda ali boseda (Bohinj); ušonica, sove, zvočir, maumoči < malo omeči, moy take < med take, grojp, foško (Tacen); nobesta, pomodiena, moso (Ihan) itd. 4. ) Neakcentuirani o se je v gorenjščini razvijal tako-le: a) predtonični o je, kakor enakšni e, zožen in napet: er> p, o, u; spoškale < izpod skale, pptrebon, zv oko le, pokazou (Bohinj); utavonk < Otavnik, por urane < pri oranju, guret < goreti, guram < gorami, pumagau, puznazva, čoveka, od uručine, gostual, uotrpče, zvodp (Poljšica); ubuačno, uko, za uči, usorčje, kurit, na ustorvi (Jezersko); sturejo, ukrogua, stuji, id uceran < je ociran (Ihan); pušušou < poslušal, kubasa, bugatija, ustou < ostal (Tacen); kulen, kumuc, utazva, kuga, dumu (Blagovica); utrak, ubroč, uko (Kres- niški vrh, Ljubljana); 8 » 116 b) akanje je v predtoničnih zlogih le sporadično t. j. le na nekaj besed omejeno, na primer domu, doma (Bohinjska Bela, Jezersko), duma. (Bled, Tacen, Ljubljana, Blagovica): dama (Pred¬ dvor), damo, dama (Kresniški vrh); snožeta (Ravne) : na snažet (Češnjica); gozuari (Preddvor), guzuare (Ljubljana); do > da: da zdei, da varxa , dapuve < dopove (Tacen); da ušes (Ihan); barone (Spodnje Lokve) in pod. Ob Radomlji je običajna disimilacija uo- > ua-: uači, uaviu < lovil, uabuak; v zuaduč, zuačeta (Spodnje Lokve) imamo analogični a po nom. zuada, zuače (gl. točko 2.), kajti pravilno je tu le učt, ugraja, utama itd.; c) v posttoničnih zaprtih zlogih je o večinoma prešel v a, v odprtih pa je kot nenapeti, široki p ohranjen; prjaznast, sitnast, naraunast, primaš (Bohinj); urednast ( Gorje); zvodgozvar (Ravne); priištax (Grabče); ždzuast, žazvastna (analogično tudi žazuastan), starost, jagat gen. pl. < jagod (Tacen); žeuat < želod (Ihan) itd.; vendar tudi nazvarnost (Mlino), Ištos (Jezersko); za ~o v acc., instr. sing. fem. ima gorenjščina -p, le prav na zapadu (Kranjska Gora, Podkoren) in prav na južnem vzhodu (Ljubljana—Vernek) go¬ voreča, enako tudi -ma, -ja v I. in III. pl. prež. (sprejeta je bila ziljska ozir. dolenjska poteza); v pasu Ljubljana — Kresniški vrh je akanje v kratko poudarjenih zlogih prodrlo: utrak, kaš, pat, kain ozir. kai < konj. 5. ) Srednjejezični vokal d < z,, b in moderni a < i, e, u, e v kratkih zlogih ima skoraj visoko jezično lego in je vsaj v ak- centuiranem zlogu napeto artikuliran. V fonetično šibki poziciji (nepoudarjen, šibko artikuliran; skrajša se trajanje zloga, zlog postane v govornem ritmu prehoden) zvečine onemi, posebno 9 < z,, b, dočim se mlajši a še drži razen v posttoničnih zlogih in ob sonornih konzonantih. Posebnost severozapadnega gorenj¬ skega dialekta (Bled — Bohinj) je izgovor končnega nepoudarje- nega -i, ki ga ista oseba zdaj govori kot 7 , zdaj kot ~e, -e, -a, ali pa ga tudi popolnoma reducira: moleli, zuokole, tude, notre, skpze ; inf. pstite, date ; III. sg. xpde; imp. poide; mata, s kona, se zvite; mat, tut, skps itd. Kdaj se rabi ta, kdaj ona oblika, o tem od¬ ločajo govorni tempo, ekspiracijska sila, konfiguracija sozvočja. 6 . ) Omenili smo že, da naglaša gorenjščina prosd, magua, žalen, bugat; le ob zgornji Radomlji in ob Savi pri Verneku slišiš magua, yarpt, u mayl, kar kaže na medijski dialekt. V severo- 117 zapadni gorenjščini pa je končno naglaševanje v tipu žena po¬ sebno pri verbalnih oblikah splošno: zvoda (po tem tudi gen. zoode, acc. zvodg); sužba, -e, addn, and, enga, žgane, -d, na vrto, na vryp, gen. zvozva, instr. z zvozuam; tmo < temu, X onmo < k njemu, mane acc., x amn§ < k meni, soje, tadžga, /ddgci, svedga, dubrga itd.; prež. rase, pade, pase, poklade, uma rje, stoče, mze < molze, tče < tolče, možem, konem, točem; I. pl. dobmo, poump; du. dubua < dobila ; zuste < zveste, dršte < držite, majo, uda < vedo, poido, dajo, bdp; im p. poide, uzme,-d, pstua; inf. itd, zaitd itd. (primeri, da je v soseščini rožansko Žana, dalje ziljsko žena in bovško, tolminsko žena, ki so mlajši kot drugod običajno žena). 7.) Skupina la je prešla v zva, ua: rekua, muai, žazvosc ali žazvoc, svdtzvo ; s tem pojavom so se izobrazili tudi vsi tisti, ki smo jih ob koroškem la > ua omenili: a) lu > u: lič, uknca < luknjica, ušdt, gux; dalje lo~> lu, u: kubasa, gubpk; b) zvla > zva: zvačat < vlačiti, zvaga; prim. še mada < mlada ( u mado sadje dalo »Obst abliegen lassen“), sicer pa muad, deloma prestavljeno v umap (Preddvor), umaf (Jezersko), umat (Stahovica); bylo > bo; zelo > zuo, zu§, zu; celo > cuo, co; c) analogični / za etimološki v pred e, i (po posploševanju tudi pred a): gual < glavi, cerkl < cerkvi, bukle, žetle, krupile, statle, statlax, udola < vbdova, rukala nom. pl. k rpkavz,; ppxku, ppxkua in ppy)zla, re/kla, breskla ; nom. pl. hlel za hlevi, u yjeh~/ ; mrtla, -e, mrtlga < mrtvega; ta riale, pualš < plave itd. — Glavne lokalne razlike so te-le: 1.) asimi¬ lacija la > la za dentalnimi konzonanti v Stari Fužini, Studorju in Srednji vasi v Bohinju): dlaka, slama, zlato proti yuiiče, zvoyka; 2.) v Ribčevem lazu, Laškem rovtu, Savici, Kamnjem, Zlanu in Brodu v Bohinju govore zva le še za velari in na začetku besede: kizas, mdgua, yuadnp, zvaš, zvas < laz%, zvas < vlasz>; 3.) v Bohinjski Bistrici in na Ravneh je la c la že splošen: glazva, slaf, pomlap, lpyka, služip (tudi ti bohinjski pojavi so vsaj deloma odsev go¬ vora doseljenih Tolmincev); 4.) ob južnovzhodni meji gorenjskega dialekta (Kokošnje—Studenec, Moravče—Blagovica) meša govor gorenjsko zva z medijskim la: zvasie, buat, szvana, mietla, zvoyko, B# a gpuca, šzva, zaklat ali na pr. (notirano v Blagovici pri isti družini) dezuazva, dezvala, delazva, delala < delala; v Trojanah je že la, enako v Motniku, dočim govore v Špitaliču še ua; tudi v ljubljanski okolici slišiš la in zva, v Ljubljani je zdaj la v rabi, Pri starejši ženski generaciji v predmestjih pa še pogosto na¬ letiš na zva. 118 8.) Osrednji gorenjski govor ima / < l' in n < n: zvola, zvgle < olje, Kran, kon, kona, spane, žgane. Različno od tega pa go¬ vore v obrobnih pasovih: a) v Bohinjski Bistrici in na Ravneh / in n : ženilo, kašlam, žele, srena, sunak, zvašane, žaulene; b) na Jezerskem / in n, in: stila, sdna se mo, sečna, pounak, znamne, pain, mžgii < manji, kgin; c) v moravski kotlini in ob zgornji Radomlji / in n > in : n, ziemla, znšine, poin, saina, kvgin, za- stgin; pri Blagovici pričenja ta gorenjski pojav izpodrivati medij¬ sko i < n: znamie, kamie, se im ; čeišna ; d) v predelu Ljubljana — Kresniški vrh imamo centralno-dolenjsko n > n : j, nizva, lukna, kvgšna, maiš < manjši, zai, kai < konj, gen. kugia. 9.) I je v dolgih zlogih dal ou; v blejskem in bohinjskem kotu se ou asimilira v g: rot, prebokl, zugbočen, dogo (prim. še o v Idsole < lesovje, grmole < grmovje, spont < spouniti, spomniti)’, za r ima gorenjščina dr, na vzhodu že ar: dr~ prim. wa%parld, smart, zvar/, zvarba : yjter (Ihan, Blagovica); umaru, mučkar (Kresniški vrh). 10. ) Izglasna -b, -d sta premaknjena v -p (ponekod je starejši -f še ohranjen, drugod je že -s < -p), za -g je povsod -X ( -z, -ž > -s, s); ta pojav je bil nekoč pač splošno gorenjski, saj ga v bolj oddaljenih krajih še zdaj imamo tako prav na zapadu kot prav na vzhodu; v trikotniku Ljubljana — Kamnik — Kranj ga pa danes ni, vendar moremo domnevati, da je bil tu po analogičnem izravnavanju stari glas restituiran (suaf po suaba, suabga premenjeno v suap z razmerjem p : b po razmerju s : z, mras : mraza, š : ž itd.); /rij, bgf, slaf (Bohinj); zof, pggref, žaf gen.pl. (Preddvor); zof, szuaf (poleg szuap), bgf (Jezersko); suaf v Tuhinjski dolini; zuof, szvaf (Spodnje Lokve); ospop, prtrp, sprep (Bohinj); grap, /up, gap, umap, gop (Preddvor); zis, lis < ledu, /us, medus c medvedb (Spodnje Gorje); ras, zis, pgs (Tuhinj); umšf, pot, sof (Jezersko); Hit, blif, muat (Spodnje Lokve). 11. ) Na podoben način je bila tudi sekundarna palatali- zacija velarov k, g, / > č, j, s v južnem in vzhodnem predelu po restituciji zabrisana, da, pri / je celo v severnozapadnem pasu nestalna: greš, maše acc. pl., iarbdše acc. pl. k tarbir/ < tabor/ < nem. Tagezverk, muše, msšir, čerše acc.pl. k čer/ (Bled—Bohinj); na Jezerskem govore sicer če, četna, na žai < žagi, ali vedno Ziša, /itdr, gre/, ravno tako pod Karavankami. Po vsem Gorenj¬ skem pa slišiš žjem, drui, druiga, druikat (Tacen, Črnuče, Ihan); 119 prim. še šišca, noji poleg k e (Ihan), druiga in žjem (Ljubljana). Na severni zapad je omejeno sc < sk, pk pred i, e: szvaždžga < sladkega, rešče, u kraščdm; na Jezerskem že naške, v Ihanu kra/kax- Skupina ng se je pred i, e preko *nd razvila — nekaj pozneje kot g > j — v*n£ > nž; ta pojav ima isti obseg kot sc < sk, pk (e, i ): štenže, zvornže, raitnže, na vastirnži (drugod slenge). 12. ) Od drugih konzonantičnih posebnosti gorenjskega dia¬ lekta je treba omeniti še sledeče: a) tk (iz tk, dk) >pk (na severo- zapadu) ali /k (povsod drugod): zuppkrou < odkril, krapke (poleg starejšega krašče), slapkor (Bohinj) — kra/ka, kirr/ka, sirayka, szua/ko, gua/ks, bryka, reyku itd.; — b) tt > pt ali yt: vept (Ravne), vipt (Koprivnik) < vedeti; zuoptle (Srednja vas); pri/je < pridite (Ihan); -— c) iz teh dveh pozicij (t -j- k, t) so se po¬ splošili predlogi in prefiksi na -d v obliki s -p ozir. -y: op, prep, mep (Bohinj) ozir. drugod oy in uy, prey, nax, puy, maypoxpora, uypdsttwa, puy pot, msy g Idi, puy paisyp (Tacen); zuayp(irld, ppypuata (Ihan); *tgdb > toy (Preddvor); adv. pred „fruher“ > prSy, popre/,; v Bohinju pr&p, prSsk < pred -j- ka; mesabo < med-sabo, zvas mep ušjo itd.; deloma je zašel semkaj tudi ob: u/ponuči „ opolnoči" (Gorje); u/dzuazuat < obdelovati, u/stazua < obstala (Tacen); — č) tc > c na zapadu, drugod sc: žazuoc, žazuosc; desca < dedbca in potem anal. nom. de sc, gosca, trppsca, kortsce, muasce < mladbcp ; — d) ps > uš: ušenlca, ušpn, l§uš; — e) p iz p, b preide pred den- tali in k v /: grafca, žefca, zefsta, okrfčata, kufčata < kupčati „haufeln“, Kpfce, droftlna, lefka „Mostbirne“; oblika /uSfca je tu in tam sprožila analogično /jaabac za chlapbcb; — f) sekundarno tj > k (eventualno po točki 11. dalje še c): trek, -a, -o (-o je analogično; vendar še u treke gre rat ); k e c tja, prke < proti + tja; na zapadu če, treč; — g) splošno gorenjsko je sč > s; čre- > če- {čuo, žbe); sekundarno tl, dl in analogični d < t ( pledem, pledzua, pledu), zelo pogostno mn > un ( zuakouna, spount). 13. ) V gorenjskem dialektu so se neutra maskulinizirala; na zapadu pa se poleg mask. oblik uporabljajo še stare na -o: pr neslo, dobro, čre slo, čislo, žeplp, maičknu, let, ta dni/ let, lp/k, slab, kurit, je zašmel (Bohinjska Bistrica); pošteno, valikp, dauno, dau.n, an mawo, 9n mau (Gorje); zuansk letu, hdenu, čisto, za- rššenu, kusiu < kosilo (Selo pri Bledu) itd. V formalnem pogledu je maskulinizacija omejena le na neutra, ki nimajo akcenta na 120 končnem zlogu; oksitonirana neutra in pa neutra na -e so na zunaj neizpremenjena, občutena pa so kot maskulina: sonce i siau, su% maso, szvadak žgane, dober tele, velk štvia < število , sonce i zašu. Pri mask. je pogosto v nom. pl: že končnica -a (gl. str. 112): dougi vačira, stargan rukala, vaspk riba, gubok keudra, kamna itd. 14. ) Gen. pl. nekdaj oksitoniranih osnov na -a ima konč¬ nico -d: souza, Žana, gara, zvazda, rama, cesta, strada, skala (analogično špra/a, fara) itd.; niso pa neznane oblike žen, gor , nastale po razmerju rib : riba. 15. ) Adjektivna končnica nom. pl. neutr. je -e (na taše usta); pri substantivih je -a še ohranjeno, na Jezerskem pa je tudi pri njih že -e: okrte, nebese, ielete, pleče (sing. pleče), rebre, čeve, pluče, j etre; tu govore tudi ušete. 16. ) Oblika dat. loc. sing. mase. neutr. adjektivne in pronomi- nalne fleksije ima končnico -o: nemp, pr nemo (tudi v instr. tupatam že z nemp), gunmo, zguranmo, dei mo (Tacen); nemo, drugmo, svetmo (Nevlje); na zapadu imamo -o tudi pri subst.: samnp, p sp, na vrto, vr/p; tmd < temu, dobrmp; ta -o je nastal po re¬ dukciji u > o in je nato posploševan (najprej pri dvojnih akc. oblikah: svetmp in potem tudi svetmo) : zlodejo, očeto, na ledo, mčscp; v južnovzhodnem pasu pa je pravilno psp po leda pre- menjeno v psa. Lokalno in sporadično se je -o prenesel celo že v dolgo poudarjeni zlog: bogu > bogo (Ihan; pri Japlju beremo: pruti Bogo; pri Basarju synd; ker sta se pri nekih substantivih glasila dativ in genitiv enako, dobimo -o tudi v gen.: uad ledak stanci (Ihan); od soiga sino, si uisokiga stano, na more myro iemeti pri Skalarju. 17. ) Gorenjščina pozna dolgo obliko infinitiva (na zapadu na -te, -te, ta, drugod na -t < -ta) : raunate, dubite, pstite; puačat, pušat, daržat, gospodarit, močat; na Jezerskem: klepata in zapret; Ihan: r\ečt, stiečt c reči (identično z rečt. v Bohinju in različno od dolenjskega rečt < *rečb). V okolici Ljubljane se zvečine slišijo že kratke oblike: radat, madat, mplt, učat, prpst, žiut (drugod po Gorenjskem žvet) poleg guret, tarpet, kapuat (Tacen; prim. po¬ ljanski dialekt). V rabi so še oblike tlečt (Gameljne), mlest (Tacen), potleče (Bohinj). — Prezens je preobrazil obliko infinitiva v pridat za priti ; naidat, naidu, naidzua za najti, našel; viddt za uiti; cudat po cudem. 121 18. ) Glagoli lil. 2. in IV. vrste na -im imajo v dualnih in pluralnih oblikah v predkončniškem zlogu -e-: spemo, ležpta, vesgtg; v okolici Ljubljane je e običajno še kratek: spezua, spete (tako tudi v Ljubljani). 19. ) Feminina oblika participa na -l pri glagolih V. in VI. vrste z akcentuacijo z je prevzela vokalizem predkončniškega zloga po maskulini obliki: mase. slišal > slišou, fem. slišala > sliŠazva (tako še ob Radomlji) > slišozva, gledozua, dewowa, čakowa, sveizuozua. 20. ) Naj navedem še nekaj gorenjskih potez, ki so v tem ali onem oziru pomembne: a) gorenjščina govori duri < dvbri, nisem in nimam, dons, gun < mem za mimo ; — b) v blejsko- bohinjskem kotu so običajne oblike adv. brez -i: sa, gda, zda, tuka, ziitra, sipka (drugod sei, tiikei in luki) ; — c) tu je doma tudi še sekundarni epentetični Z': lesoulg > lesole, grmole (prim. tolminski in kobariški dialekt); — č) v moravški kotlini je govor počasen, rastoča in padajoča intonacija sta se zlili v eno samo, ki poteka ravno; — d) okrog Kresniškega vrha in sploh v južno- vzhodni gorenjščini ima g rahlo zaporo, dostikrat slišiš celo že y; — e ) govor v Ljubljani kaže na sploh še gorenjske poteze; njegove najvažnejše razlike do gorenjskega dialekta pa so: o je zvečine že izpodrinjen po dol. u; za la ima la (vendar še splošno kusiu, periu, čeresu itd.); n > in ozir. n; r večinoma že ar; redukcija kratko poudarjenega a: brat in brat, nam in nem, nes; gl. še zgoraj točke 11, 13, 17, 18; — f) II. sing. prež. glagola c hoteti se glasi v gor. dialektu enklitično češ, poudarjeno pa nočeš in oč (Bohinj), woč (Preddvor), wač (Tacen, Ljubljana). Ta kratki opis gorenjskega dialekta nam kaže, da smemo v njem razlikovati vsaj štiri govore: tipični gorenjski dialekt se razprostira v severnozapadnem predelu in se odtod v ozkem pasu vleče pod Karavankami proti vzhodu (tu so nastale pač prve naselbine in ekspanzija se je odtod usmerila deloma proti jugu, deloma pa preko gozdnatega ozemlja ob zgornji Savi proti Zilji); osrednji gorenjski govor zavzema v glavnem pokra¬ jino v trikotniku Ljubljana—Kamnik — Kranj, prim. točke 10, 11, 16; vzhodni govor je ob reki Radomlji (ima deloma starejšo obliko kot osrednji; prim. točke 1, 2, 4 b, 8, 9, 19); južno- vzhodni gorenjski govor v pasu Ljubljana—Vernek se približuje že dolenjščini: zua poleg la; n > in (n) in f; o > u; d > a in pod. 122 Viri in literatura. Ene duhoune peisni 1563 (prim. Arch. f. slav. Phil. 37, 126). — Trubar, Hifhna poftilla 1595 (1. c. 127—8). — Vinogradski zakon iz 1. 1582. in 1683, gl. V. Oblak, Let. Mat. Slov. 1889, 160-191; 191-201. - Stapletonov prevod evangelijev gl. A. Raič, Programm der Oberrealschule Laibach 1887—88. — A. Skalar, Shulla tiga premishluvana. 1643; gl. V. Oblak, Let. Mat. Slov. 1890, 185—236. — Jankovič, Od sa Christvsam Hoieina Bvquize Samozetrte Thomasa S Kempis 1659 (rokopis). — Gregor Worenz: rokopisne pridige iz 1.1697—1706. — Dela gorenjskih piscev Paglovca, Rogerija, Basarja, Pohlina in Japlja. — Rokopisni katekizem in Jobova zgodba iz srede 18. stol. — Spokorjeine ene imenithne gresknize 1769. — Hitra inu glatka pot pruti ne- besam 1770. — M. Valjavec, Proben des Slovenischen (iz Preddvora; letno poročilo gimnazije v Varaždinu 1858). — H. A. Bo;iy3H .ic KypTeH9, Boxhhcko- nocaBCKH roBopi, (OmeTbi o 3aHHTisix no asbiKOB^A.) BbinycKT> II. Kasarn, 1877, 44—121. — B. A. BoropOAHUKifl, PoBop-b Bfleaa cpaBHHTCJibno ct> roBopoMb UnpKHO (HisuieKTOJior. 3aM'bTKH VI. Ka3aHb 1905). — K. Strekelj, Slovenske na¬ rodne pesmi (posebno A. Breznika zapiski iz Ihana). — Avtorjevo gradivo. Dolenjski dialekt. Današnji dolenjski dialekt ni enoten, temveč ima več govorov; ni pa težko spoznati, da potekajo te različnosti iz iste starejše razvojne podlage, ki je že takrat kot takšna bila dolenjska t. j. različna od sosednjih dialektov (notranjskega, gorenjskega in štajerskega). Če pa že takrat ni bila različna, potem gre za enakšno splošno slovensko podlago, ki je šele v poznejši dobi doživela posebno dolenjsko usmerjenost. Če imam pred očmi bistvo dolenjskega dialekta, mu moram določiti meje tako-le: na zapadu na črti Snežnik—Javornik — Rakek — Unec; na severni strani imamo najprej širok gozdnat pas pod Logatcem, potem Ljubljansko barje in dokaj široko, še danes malo obljudeno gričevje na desnem savskem bregu; na vzhodu je odprta savska dolina od Zidanega mostu do Velike doline še dolenjska; južna meja so Gorjanci in pa severna meja kočevskega nemškega otoka. To so meje skupne dolenjske jezikovne baze, ki se še zdaj izraža v važnih dejstvih, kakor: enakšen razvoj akcentuiranega in ne- akcentuiranega vokalizma (pri tem nas eventualna razlika v danes izkazanem rezultatu ne moti); istovrstno poudarjanje in modu¬ lacija govora (akcentska kvaliteta, ritem, melodija, kvantitetna razmerja). Po tem, kako se je v tem ali onem pravcu do danes razvila nekdanja skupna podlaga, moremo razlikovati v glavnem pet dolenjskih govorov: 1.) zapadni govor se razprostira v dokaj ozkem pasu ob zapadni meji od Loža na Cerknico, čez Menišijo (pokrajino med Cerknico in Rakitno) na Borovnico, Preserje do Plešivice; 2.) od njega proti vzhodu imamo osrednji dolenjski govor do trebanjskih gora na črti Zaplaz—Medvedjek—Lisec — Golobinjek—Novo mesto — Mehovo; 3.) vzhodni govor govore ob spodnji Krki (do Kostanjevice) in njenih pritokih Senušanki, Lokavcu, Račni, Radovlji in v dolini reke Mirne; 4.) v savski dolini pa je posavski dolenjski govor, ki dobiva čedalje več šta¬ jerskih elementov; najpomembnejša je razlika na robovih med centralnim in vzhodnim govorom; vzhodni govor je namreč izredno počasen in zategel, ritem ne kaže skoro nobenih občutnih menjav; artikuliranje je neintenzivno, leno in zato nastajajo iz nekdanjih ozkih in napeto tvorjenih monoftongov široki, nenapeti diftongi; 124 odtod današnja velika razlika nouč : nuč za noč pri nekdanjem skupnem dolenjskem nuč itd.; 5.) v savski dolini od Litije do Zidanega mostu in v dolini reke Medije imamo medijski govor. Glavne značilnosti dolenjskega dialekta, ki jih hočemo v sledečem podati, bodo prvotno enotnost dolenjskega razvoja jasno izpričale; sproti bomo omenjali še nekatere značilne lokalne posebnosti. 1. ) Izgovor dolenjskega dialekta je počasen; pavze so zelo zaznatne; dolžine so razločne, kračine pa so omejene le na kratko poudarjene zloge, tupatam še na posttonične, dočim so predtonični zlogi običajno jasno nadkračinski. 2. ) Ves glasovni karakter je indiferenten; dolenjščina se izogiba napeti artikulaciji; vsi vokali, pa četudi so dolgo po¬ udarjeni, so komaj slabo napeti; visoka jezična lega je temu dialektu tuja, namestuje jo znižana varianta. 3. ) Razlikovanje med padajočo in rastočo intonacijo v dolgih in kratkih zlogih je izredno točno (rastoča kračina je omejena na diftongične zloge na pr. uakid < okno, čarn < črn, poGn < poln); dolgo poudarjeni zlogi imajo v osrednjem in vzhodnem govoru dvovršne akcente tako glede ekspiracijske sile kakor muzikalične višine; zlogi pod dolgim rastočim poudarkom imajo nizek ton, ki spočetka pada in šele po prvem intenzitetnem višku, ki mu sledi kratka tonična uravnanost, se pričenja rastoče dviganje. Neakcentuirani (posebno predtonični) zlogi so muzikalično visoki, da, običajno so višji kot akcentuirani. 4. ) Za a < i, b ima dolenjski dialekt v dolgih zlogih a (kakor gorenjski in zapadni slovenski dialekti); v zapadnem dolenjskem govoru je ta a ponekod lahno zaokrožen (tako tudi etimološki a); v kratkih zlogih je a ohranjen; dolenjski a je srednjejezični vokal, ki se tvori že v zadnjem pasu osrednje ustne votline z lahnim pridvigom jezika; njegova tvorba je nenapeta, niansa je odprta. 5. ) Vokal o < d in zgodaj podaljšani d- sta prešla v dolenj- ščini v u : must, bux, ukna, klila nom. pl., zuiit < vodi gen. pl., otruk gen. pl., du ali gdu < kito. V vzhodnem govoru se razvije ta u preko u (tako na pr. v Trebnjem) > *uu > uo (Mokronog), go, gu {-u je odprto tvorjen): prasu, pule, kakuš (Dobrniče); pusada, taku (Trebnje); uos < *uz, vozi,; zguon < zvoni, atriiok, testoo, nebgo (Mokronog); puuadn < povodenj, akol < okuli, okoli; pa pol < po polju (Bučka, Radovlje); za go > g prim. še prav > prag, 125 prbu > pro ; dot > dou > do ; biga < bylo, akou < oko, nous, koust, bgu.% < bog% (St. Jernej). 6. ) Kratki poudarjeni in nepoudarjeni o je lokalno zastopan na različne načine: a) za kratko poudarjeni, predtonični in posttonični o imamo a (popolno akanje) v pasu Borovnica —Preserje — Ig — Grosuplje — Višnja gora, odtod v južnozapadni smeri na Velike Lipljene, Raščico, Rob, Velike Lašče do črte Velika Slevica — Medvedjek— Retje; takšno akanje je potem še v predelu Radohova vas — Trebnje; prim. za Raščico: atrak, ne uda < na vodo, snap, kaš; b) tudi v vzhodnem govoru se je razvilo akanje, ki pa je že omejeno; če ne upoštevamo lokalnega a za o, je pa važno to, da je predtonični o za labialnimi in velarnimi konzonanti prešel v u : ara/i, ablači sa, glabpka, rakuo, naguo, ad ase, atrak; čez uda, na pusada itd. proti: mučan, kuste/, griem u Xuosta pu n us dru, pumpust, guluop, gusanca, puraslu, zguni, kulu, kumuc, pupieu < pepel, pu ccist, kulan, mužgšne (Mirna); c) v Suhi krajini imamo akanje le še v predtoničnih zlogih, drugod pa o: atrukdm, Sadtja vas, ap tla, apeiša, z zvali proti imajo, udo, za rsnico, na jivo < njivo, sujo /išo ; v besedi konj je o celo zožen zaradi sledečega i, tako tudi v Dobrepolju in po trebanjskih hribih: kapi; v Loškem potoku je akanje vezano na zlog, ki stoji neposredno pred glavnim poudarkom ( gasput, galuop, glabpk, kakuš, klabiik, kariiza, iznardt < jeznorit) in pa na posttonični zaprti zlog ( potak, žliexnast); prim . kazile : ne kozucb; č) v dolini Krke od Soteske do Novega mesta akanje ni znano; ne ruoko, zvoblak, mujp, pok čin e <: Poljane, pravtako ne v pokrajini Ribnica—Sodražica — Bloke — Menišija—Lož, prim. pri Sv. Gregorju: koin, snpp, op keidni, se bgii, pobirat, prosil-, Topol pri Cerknici: zvotruk, prodanu, počas, ščtrjo, šišo; v za¬ prtem posttoničnem zlogu pa je tudi tu a: prestar < prostor, kane (neakcentuirano, predložno rabljeno konbCb). 7. ) o- na začetku besede dobi protetični ur samo v zapadnem govoru: uroči, urob&, urotruk (Lož, Menišija); zvablak (Borovnica, Rakitna, Preserje); uro- < o- pozna še govor okrog Toplic: uroblak (Cerovec); povsod drugod imamo le o- ali a- (po točki 6.): atrak, apaune (Mokronog); akoul, ačj, abarne (St.Jernej); atpraulu, ap triiex, abst < *obutb, aba, an < om (Raščica); v uakrr, uagn (Mokronog), uagii < ogrib (Št. Jernej) je ua regularni zastopnik sekundarno akcentuiranega o (gl. točko 9.); ače (Mokronog), 126 ača namesto pričakovanega *uače < oče za otbcb sta preobražena po ačieta, -9 itd.; v besedi aus za *uaus < ovbsb je u- disimiliran. 8. ) Novoakutirani 6 v nezadnjem besednem zlogu (tip koža) in dolgi p sta po vsem Dolenjskem izkazana kot up (v vzhodnem govoru se ta diftong dalje razvije v uo, ua ): kugža, ugsam, nugsam; vzhodno: jua < njo instr. sing.; naguo < nogo, zuop < zgb’b. 9. ) Sekundarno akcentuirani o (tip noga) je dal sprva v dolenjščini *o, po sledeči labiovelarizaciji pa u o, iz česar so se, zdaj po asimilaciji, zdaj po disimilaciji razvili različni lokalni refleksi (pri tem je treba upoštevati še to, da se je ponekod element u , v ojačil v u, na kar se je drugi diftongični element skrajšal (uo) in takšen 6 se je obravnaval po točki 6. a, b) ; zdaj imamo v dolenjskih govorih za p sledeče: a) o ali »o po trebanjskih hribih in odtod na jug v pasu Cerovec, Uršna sela in v zapadni okolici Novega mesta; b) ua (po akanju) na črti Borovnica — Lož in v dolini Mirne: ruaka < rQka (z analogičnim p), xuac?u < obodih, mualu, uače, aaknu, ual < voli, uara/ in uarx < orec In , uasa (Borovnica); kuaiči < kona, nuaga, kuastdi (Mokronog); p n noač, koasa, boagat, guzuart, wal in sraidn < sirotam, a če, agi < ognb, dizst < dosti (Mirna); c) ga v okolici St. Jerneja: moaid < moja, šroaku ; č) a v okolici Smarjete (Lukovik, Družinska vas, Smarjeta, Radovlje): ača, zabat < zobati, člauk, wast < voziti (uo > oa, aa > a); d) v osrednjem pasu dolenjskega dialekta se je Vg asimili¬ ralo v uo, ud in končno v g, ponekod se javlja že mlada diftongi- zacija v uo, ua prim. ud, uo v Menišiji, na Blokah in na Ižanskem; g v pasu Grosuplje—Velike Lipljene — Raščica—Videm — Dobre¬ polje— Suha krajina in v ribniški dolini do Sodražice in Zimaric; prim. za Raščico: dobru, koše d, pod akcentom je še kolikor toliko napet. 13. ) Dolgo poudarjeni e { *vusine, po disimilaciji med v- in u-jevskim elementom v glasu d pa nadalje višine (Ribnica), neviman < neumen-, Dobrepolje: miuxa> driiigu, tiuku < toliko, sicer pravilno iižna < južina; prim. še unac, utra < jutri, Ura < Jurij (Loški potok); sekundarni ii < u, o je nastal ali po asimilaciji na sledeči istozložni i ali pa po preglasu pred i-jevskim zlogom: moj > miii (Borovnica) > mui (Raščica); toliko 129 — tujk, kuik (Borovnica) > tuik, kmk (Raščica), klik (Lašče) ali tulku, kulku, ntihk < enolik, ndlšdn (Loški potok). — V vzhodnem govoru ima u isti razvoj kot u < g (gl. točko 5.): u, uu, uo, gu, o; buča (Trebnje); čaluost, katuoza, ščugka, dugša in dguša (Mokro- n °g); Idupca, doux, klabouk, damou < domu, domou, domovb (Smarjeta, St.Jernej); sokia < suknja, lokid < luknja, kg/ja < kuhinja, Idbga < ljubega, krčlatua, drozga, dgmo (Bučka). 16. ) Dolgo poudarjeni i je ohranjen, le v vzhodnem govoru doživi enakovrsten razvoj kot dolgi u; i >}, Ji, Je, ei (z od¬ prtim i); v diftongu ei je element e lokalno različen: tu je napet, tam bolj znotraj artikuliran in zveni kot napeti 6; ačt, uščipnu, se kadi (Dobrniče); tej < ty, učei < oči, krei < kri; šeneca < pse- ruca, kuščeca, '/eišči, krčiš (Mokronog, Smarjeta); voince < vince, žvdjžgaia, veloika, peišči c piše, Brsnecči, loseča (St.Jernej); sveiči < svinja, iava < njiva (Bučka). 17. ) Dolgo poudarjeni a je v zapadnem govoru rahlo za¬ okrožen: glaura, baba, fanta ; pred tem a se l velarizira. 18. ) Preglasna >-ia (vzhodni govor),“(e (drugod) je po Do¬ lenjskem zelo razširjen; samo v Suhi krajini in ob Krki od Soteske do Novega mesta ni znan. 19. ) la, ha dasta po asimilaciji Ud, led, la ozir. na; ta pojav je v glavnem omejen na isto ozemlje, kjer imamo u > u (gl. točko 15.), dalje ga imamo še pri Toplicah; ibleana < Ljubljana, Pelea, velea (Velike Lašče); poleana < Poljane (Cerovec); Iblana, sainalu sdjn ia (Ribnica); Idblana, debelak, mrtnak, srnak, pela (Loški potok); vrblsanam dat. < Vrbljanam (Ig); najbrž spada semkaj tudi še prealca < pralica (Ribnica; na prehod a > e bi vplival r). 20. ) V zapadnem (samo v borovniškem kotu ne) in v cen¬ tralnem govoru, pa v Suhi krajini je prešel a predlogov (pre¬ fiksov) na, za, nad v neakcentuirani legi v e (napeta tvorba): n ezai, neprei, neruobe, zestuoin, ne strei%a, negaiat, zecvilt, nešu < našel, gl. že pri Trubarju: neshil, ned/uga, feshla itd.; ta pojav je starejši kot premik akcenta v tipu žena, kakor razvidimo iz nedpd/ : nepii/a, zeaslan : zesluona, zeašu, zeačet : zečteu; gre tu pač za asimilacijo a > e, sproženo po dentalnih glasovih pred a, vplivali pa so še številni predlogi z -e-: pre, pred, brez, čez, rez < razza ra > re prim.: stray L u, dragi, prašal, mres, prdsie; 9 130 tudi v vzhodnem govoru: raščahuid „er schreit", prasu < *prasu, proso (Dobrniče), praspu (St. Jernej). 21. ) Za r imajo vsi dolenjski govori v dolgih zlogih ar, v kratkih pa dr: smart, garm, tarda, čarn ali čari) n ; par si, vartat, u karva; v Suhi krajini je v dolgih zlogih diftong dolg: x urarbi, u Karko, diiržu. 22. ) Dolgi zlogi kažejo za t diftong ou : čdun, vouk, vouna, douga-, v neakcentuiranih zlogih je zdaj u ( duga , dužna, iabuk, iabučnak, suzte), zdaj ou (ivounienu, spouznilu, moučim, urouka, koukuvi, souzie, doužan ); oba refleksa sta iz istega vira: ou na- glašenih zlogov se je prenesel tudi v nenaglašene zloge in kadar se je to zgodilo zgodaj, je ou prešel v u ( sudat < soldat), če pa se je udomačil pozno ali pa se še zdaj sproti vnaša, potem ostane; edini jasni primer za regularni razvoj kratkega 1 je iabuk in ker -u- ni reduciran, ga moremo smatrati za asimilacijski produkt dveh diftongičnih elementov: jablko > jabalku (gl. pri Dalmatinu: jabelk, jabelk gen. pl.) > jabulku (pri Dalmatinu: Jabulkd) > ja- buuku, iabuk(u). Za strice kaže dolenjščina več oblik: pravilno sounce (Sobočevo pri Borovnici, Loški potok); običajna oblika je sonce (t ali že u se je pred dvojno konzonanco reduciral); sunce (v ribniškem govoru) je nastalo iz sonce, sounce po asimi¬ laciji un, morda tudi še In > nn, n; enakšnega izvora je vzhodno dolenjsko sounce (St. Jernej) z ou < u po točki 15. 23. ) n se v dolenjskih govorih ni razvijal povsod enakšno; zanj imamo: a) v zapadnem govoru in za intervokalični n in za n na koncu zloga, drugod pa n: kain < konb, kuaine < kona, muašne < mošbiia (vzhodna meja tega pasu teče od Plešivice na Podpeč, Rakitno, Rob, Sodražico, Ribnico); b) v sosednem predelu Raščica — Velike Lašče je bil razvoj sprva isti (in : n), nato pa je in (intervokalično, deloma tudi končno) prešlo v I: neslaiat, zale, kiioie < konja, pute < po njo, sate, svile — kain, kiiin gen. pl., kudstain, urnin, iiogin, pain — čeišne, lukne (Velike Lašče); koie < konja in tudi mai, pul < ponjy ali mošne (Raščica); v okolici Krškega govore in: n; pavi, saine', c) v vseh drugih dolenjskih govorih pa najdemo za vsak A glas i, njegova nazalnost je že izginila: mii < mbiie, iam < njemu, rajen < ranjen, par ogia, kubi (Suha krajina); kuaie, maiou < menjal, kuastai, čašici, kamia < kamenje, agi (Mokronog); igoii < njegov (Lukovik) itd. 131 24. ) I' je v dolenjščini izkazan kot l; za la govori la razen osamljenega ua v vaseh Golo pri Želimljah, Sarsko, Dolnja Sliv¬ nica, St.Jurje, Velike Lipljene (le še pri stari generaciji) in pa v Starem in Novem kotu pri Prezidu. Sekundarnega tl, dl do- lenjščina ne pozna: bou < bodh, pou < padl%, su < sedlv, fem. buala, bola, pala, seila itd. 25. ) Dolenjščina ima le kratko obliko infinitiva: bast < *bostb, reči, uma rt, start, guart < gorelb, sluant, žiut < živetb, yuadat, sadat, garmat, iskat, lagat (Borovnica); sveilvat, kdpuat, klabuat (Velike Lašče); žet, ž§rt, klet, guuart (Mirna) itd. Zdaj hočem navesti še nekaj splošnih in lokalnih dolenjskih zanimivosti in posebnosti, ki sicer ne segajo globoko v jezikovno strukturo, so pa vendar za dolenjščino v razmerju do drugih dialektov karakteristične. 26. ) Akutirani izglasni -ou se je asimiliral v - u: gen. pl. u>alu, senu (v 16. stol. še synou, udou); damu < domovb; ou < t ostane (kouca se ma; časovno in kvalitetno razliko med obema o v ou < ov in ou < ol v 16. stol. podaja današnje u : ou); analo- gično je vzdržano igoii po igoua in podobno (c njegov). 27. ) V centralnem govoru se je v deklinaciji zaimkov moj, tvoj, svoj oblika nom. sing. mase. uporabila za osnovo: po mui je gen. moiga, fem. moja. itd. premenjeno v muiga, muja (pri Trubarju muiga, muimu, tuia, fuim), po lokalno nastopajoči asimi¬ laciji ui > iii in nato po razokroženju (ali pa po še jačji asimi¬ laciji) je nastalo ij (tudi oksitoneza je še zelo pogostna, pri nji se kratki i reducira); prim. Ribnica: muja, tuja ; Suha krajina: fnili, mujo, suje ; Lukovik: tuja, muiie nom. pl. fem.; Mirna: rr >iii, muid Žana ; Velike Lašče: mui, mite < miiie, tui, tiie < tvoja; Rob: mui, miia, miie; Raščica: mii < mili, miga < miiiga, mirna < muimu, fem. miie, acc. sg. fem. sije < svojo; Zimarice: u mmm s kddna, miiie /Jše ; Loški potok: m im, mia, tiid, trn; — v za- Padnem in vzhodnem govoru imamo pravilne oblike: muaje < moja (Borovnica), m 'loj d (Bloke), moafa (St. Jernej). 28. ) V centralnem in vzhodnem govoru se je a pred isto- zložnim n razvil v i: šaman > samin (Vel. Lašče, Ribnica, Loški Potok); Vel. Lašče: uogin, paudin, mbn(e) > umin, skadln; za v zhodni govor prim. za starejšo dobo, ko je bil n še ohranjen, Pri Dalmatinu symin, synme, synmeh — simin, sidrne, sinmejz ( v nom. sing. je -i- v prvem zlogu povzet po prvem zlogu cas. °bl.), danes pa sami (Videm), semji (Mirna), mii < mbde (Trebnje); 9 * 132 agi (Mokronog), ogi (Videm), nagi, piddi < ppdbfib (Bučka); cas. obl. sima, ap sami (Vel. Lašče), s sima (Mirna). V primerih zna- miie, kamine, višine (Raščica, Ribnica), usine, muogile (Loški potok) je -i- < -ii- {en > ein, iin; a > i v al' > il', il', il prim. postla < postila, postela). Za moderni a > i prim. ist < iast, jestb, paist (Raščica), inak < junak, inica, dobru tiru < jutro; dalje še ie > i : ila, ilte < jeli(te); i, ita, ite < jej (te); iza < jeza, izan, rezizat, iznarat „zorn- miitig“ (Ribnica, Loški potok). 29. ) Moderna vokalna redukcija je omejena na ekspirato- rično zelo šibke zloge; po nji ima zapadni govor a <5 i, e, u, osrednji pa a < u, i < i, e (posebno v končniških zlogih), drugače pa a: sat, /atat, tavdni, umarli, paiarpi, u karvi, karyjj itd. 30. ) Skupina sc se je asimilirala v s samo v borovniškem in posavskem govoru, drugod je sč razen pred veččlensko kon- zonanco: pagriepšna, reiušna (Vel. Lašče); prešiča, prašdč, prašač kaže disimilacijo sc — c > s — c. 31. ) čre-, žre- je obdržalo -r- le v ribniškem govoru in ob spodnji Krki: čreiva, črpina, žrbie, črouvl (Vinice pri Ribnici); črepiia, črašid (Bučka), žrbie (St.Jernej); v Loškem potoku go¬ vore čpul, čeida, toda žrbe poleg žabe; oblika čoul, čoul < črevbli je lastna centralnemu govoru in pasu Bloke—Lož (po skrajšanju diftonga eu > eu, au, ou; prim. podobno krajšanje v gor. ap > ou- mroula < mravlja). 32. ) V centralnem govoru je prehod yč> sc zelo pogosten: nišče, anšče < nihče, ščt (Raščica); ščjr (Suha krajina), ščier (Cerovec), šči in šišd < hiša (po asimilaciji y — s>s — s) v Menišiji. 33. ) Za govor v Loškem potoku je navesti še te-le poseb¬ nosti : ubi- > bui-, ubijati > ubuiet, miiiza c u-miza „Tischlade“) muivat, upuje, j$ upuila; mbhe > min, pojačano s predlogom v (enako v Ribnici, Velikih Laščah): umin, umin > umuln, muin; poleg samin se govori tudi samiiin, gen. sima (po retardacij 1 labialnega elementa m -j- i > m u i, mui; nasprotno imamo anti¬ cipacijo v i* + m > iim, um: priimaš < Primož, prtimem c primem, bunca „Schwingel“ < biunca, bilnica; prim. še j urnam na Vipav¬ skem ; bil, pil > biiu, piiu v Prekmurju); predlog mej je preko pojačanega umei (pri Trubarju vmei) prešel v*umii > mui (v murna, murnu za mimo gre pa za vokalno asimilacijo i — u > u — u). — Labiovelarizirano 'mo <~ma: laitamo dat. du., dvaimo, obaimo, prti namo, adv. nenaglamo, saširamo. — V Ribnici in Loškem 133 potoku govore lugat, lugak, luxka, lugandc < hganbCb. — Dočim govore po osrednjih vaseh Loškega potoka gen. pl. kus, stain < koz%, stervb, so v obstranskih v rabi oblike na -a, ki so po mase. končnici -ou privzele še - u: kozau, kosau, osau, petau, suzau, sidzau, ucau. 34. ) Zanimive so stare oblike gen. pl. lunac, lune < lonbcb (pri Trubarju luniz Psalt. 149 a), kiinac < konbcb (poleg loncu, koncu), wul poleg ivolu (Ribnica). V ribniškem govoru se konč¬ nica I. du. glasi - ma : sma, griema, pridema. — Zapadni govor ima v loc. pl. mase. neut. končnico - ax• u starax čašo/, po tax k/ancax; v Loškem potoku pa ■'h/, poudarjeno -aix < - ech ■&: sudatex, kulcex, kuinex — kapcav/, Saducaix < icjdolbcechfb. 35. ) Za govore v posavskem pasu Krško—Videm —Leskovec— Brege navedem nekaj posebnosti (gl. še pri bizeljskem govoru): č > ei; d > u; i, u sta neizpremenjena; e, f > Fe; 6-, Q > uo; 'o >~u • sekundarno akcentuirani e > i§, o > ua ali akanje v predtoničnih in kratko poudarjenih zlogih, za labiali in velari Pa o~> u~\ n > in : n; akcentuacija megla, sarce, paršu < prišel kot v štajerskih govorih; dolenjske poteze segajo še v pas Bre¬ žice—Velika Dolina, kjer pa že prevladuje štajerski element. Položaj medijskega govora smo na kratko že omenili gl. str. 107. Glede na nasprotstvo, ki je izkazano med gorenjskim in dolenjskim dialektom, je treba ugotoviti, da je bil medijski govor od vsega početka zajet od inovacij, ki so se širile v južnem, dolenjsko-štajerskem izoglosnem pramenu; sprejel pa je tudi nekaj gorenjskih potez, takih, ki se itak tudi še v savinjski dialekt razširjajo; njegova lega, ki je dopuščala ali vsaj ni ovirala pri¬ bližanja in stika obeh vzporedno tekočih inovacijskih struj, to dejstvo zadostno pojasni. Ker je ob Savi v novejšem času na¬ stalo več živahnih industrijskih središč (Litija, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik), ki so pritegnila k sebi ne le okoličane, marveč tudi bolj oddaljene kraje, dobiva govor čedalje jasnejši videz meša¬ nega dialekta. V obstranskih in hribovskih vaseh pa je njegova oblika še pristna. Njegove karakteristične pojave moremo tako-le porazdeliti: I. dolenjske in dolenjsko-štajerske poteze: 1.) o v dolgih zlogih se glasi kot u; 2.) za dolgi e imamo ei; 3.) r je v poudarjenih zlogih izkazan kot ar, v nepoudarjenih pa kot ar; 4.) la > la; omeniti pa je to posebnost, da ima ta govor na¬ vadni l samo pred vokaloma i in u, povsod drugod pa inter- 134 dentalni (predentalni) / (sredinska zapora je prav med zobmi; zaradi daljših obrobnih odprtin je glas / votel, temen): lipa, luna; jšis, leisa „Hiirde, Zauntiir“, mleik, glauia, lupka; 5.) n > j, i (brez nazaiitete): par iei < pri nji; 6.) za sekundarno akcentu- irana e in o imamo ie, uo; 7.) neisam, nšimam in mom < mum(u) za mimo; — II. štajerske poteze: 1.) premaknitev poudarka v centralno-slovenskih tipih mdgla, tsmsn, zelen : cegan in cegan, gplf, k Ig fiat, kopwat, žepan in žepan, wosran, par-nas < pri nas; 2.) medijski govor ne razlikuje rastoče intonacije od padajoče; poudarjeni zlogi so ravni, prav lahno padajoči; 3.) jpx < juh za jih pron.; — III. gorenjske poteze: 1.) kratko poudarjena i in a sta reducirana v e, e in p: neč, kpp; 2.) predtonični o~je dal u x ali zelo ozek o~ in tudi predtonični u~ se glasi kot o~: gureit; u borštu > o boršt, omrSit, ose < use, vse, okpp < vkup; 3.) šč > š; 4.) čre-, žre-> če-, že-; 5.) tj > k: treka; 6.) sekundarna tl, dl in analogični d: pliede, pliSdu; 7.) v zgornji medijski dolini srečamo že -x < -d: poxplat, prexpoudan in nisdm, nimam; 8.) maskulini- zacija neutra: čipi, mlč\k, blat; dbnbsb > duons, ponekod tudi dupins; 9.) kratka oblika infinitiva, ki ni redka, je importirana, domače je zapreit (prim. gori II. 1. in zaprt, j (igrat itd.). Viri in literatura. Confessio generalis (rokopis iz 1. 1428.; gl. V. Oblak, Let. Mat. Slov. 1889, 123—160; Iv. Grafenauer, Dom in Svet 1916, 239 sl., 311 sl.). — Dela Primoža Trubarja, Tulščaka, Dalmatina, Znojilška, Bohoriča iz 16. stol. — T. Hren, Evangelia inu Lystvvi (več izdaj od 1. 1612. dalje do 19. stol) — Fr. Levec, Die Sprache in Truber’s Matthaus (program višje re¬ alke v Ljubljani 1878). — P. Hipolit, Dictionarium trilingue 1711.; Orbis pictus (rokopis v študijski knjižnici v Ljubljani). — Premišljevanja o Kristusovem trpljenju (rokopis iz 18. stol. v knjižnici mons. Tom. Zupana). — Fr. Pacheiner, Glasoslovni elementi govora v Velikih Laščah na Dolenjskem (izpitna naloga na dekanatu filozofske fakultete v Ljubljani. — Dialektološko gradivo za govor v Loškem potoku (rokopis prof. A. Debeljaka pri redakciji CJKZ). — Fr. Ramovš, Lautlehre der Mundart in Borovnica (seminarska naloga v sem. za slov. fil- na univerzi v Gradcu). — Fr. Ramovš, Kratka karakteristika slovenskega na¬ rečja na Dolenjskem, C6opHHio, MuJieTmi,, Co kru%a, mtixa; 5.) srednjejezični vokal a < e (a) v predlogih na, za itd.: nezi < nazaj, na nogo; 7.) diftongični refleksi za sekun¬ darno akcentuirana e in o: žiena, zijlen, bupgat, nutjga, wuozu ; 137 — 8.) ista kvantitetna razmerja kot v dolenjščini; 9.) n > in : n, kgin, kg{na, kamne, niva; 10.) I > ou, -l > -u, ta > la; douk, delu < delah, puoju < poj eh; jabuko; mogla; 11.) nesem in nemam. b) Po sledečih pojavih se šokarski govor približuje srbo¬ hrvaščini: 1.) izglasni -o v nora. acc. sing. neut. je ohranjen: mesto, leto, jabuko; 2.) e se glasi v dolgih zlogih kot e: breza, čreva, dve; 3.) moderna vokalna redukcija na splošno ni znana; pač pa pozna naš govor u > o, i > e, znižanje kratkih i in u ter asimilaciji ai > ei, i; au > ou, u; krpx, neč, nezi, delu; 4.) g je pred pavzo prešel v -k (dol. -yj), -v > -/ (dol. -u); prak, praf; 5.) prvotna šokarska akcentuacija oko je dala z mešanjem shrv. oko današnje w u pku, voxu, gosput (sedanji posttonični -u je iz starejšega u < o), devet, deset, w u oblak, jomam; 6.) govor ak- centuira mogla, donos; 7.) šč, čre- in žre- so ostali neizpremenjeni. 11. Značilnost osrednjega belokrajinskega govora podam s sledečimi pojavi. 1. ) o je v dolgih zlogih ozek, v vzhodnem delu celo iz¬ redno ozek glas: rog, okna nom. pl.; bok, nos, vSs, okna; v zapadnih vaseh u polagoma izginja, v Dobljičah je še skoro vedno izkazan prim. nuč, zapumni, lonuv gen. pl., danuv, dvur, nus, dvuje (Dolnji Suhor); tuliko, kust, vus, komulcef, suu, otruk (Dragatuš, Sela, Zapudje, Kvasica). 2. ) Za q (v dolgih in kratkih zlogih) slišiš p poleg u: ruka, suset, posudi, vut < vgdv „Selchfleisch“, muški, pul, vruč, zuba itd. poleg moš, pot, sosedi, zobi, roka; v Gribljah (in tod okoli) je skoro samo p čuti, le v posttoničnih zlogih je -u: gost, goska, moš, roka, soset, toča in tiiča, ali golup , leju som imal, prodal som svinu, z manu, tabu, niču in neču, velidu 111. pl. prež. 3. ) V kratkih zlogih ima naš govor za ■&, b velaren, temen srednjejezični glas o: donos, pos, deš, cvol, som, skodon, prašeč. 4. ) e se je v dolgih zlogih razvil v e: bSl, zvezda, dete, sšno, vreme, na kolenix- 5. ) Novoakutirane kračine so izkazane tako-le: a) v, b kot b: fsbxnem, doxnem,-teknem, ležem, šene; izjema ženem < žbhQ ima -e- Po inf. žeti; nekaj besed ima pa -a-: malen, mahnica, paisji, lažem, gradaški (v Gribljah; tu odseva regularni slov. a ali čak. d Za novoakutirana v, b); — b) e se glasi kot e ali §: pfnesi, reki, oženen, dugo vremena, sedem, melem in fčera (Dragatuš) poleg Ščera (Griblje), nebeški, pleča, Sela, rebra, tretji; — c) tako imamo 138 tudi za d zdaj o, zdaj o: gsam, dobdr, topol, mokar, nosim, za- kolem in okna, dobri, topli, koža, grozje, groizje; gl. še točko 11. 6. ) Sekundarno poudarjena e in o se glasita v splošnem kot kratka e, g, v zapadnem pasu pa so dvojice z e, 6 zelo po¬ gostne : žena, selo, pleče, voda, ngga, okno (v Dragatušu je na¬ ravnost praviloma e : o), h nogam, bogat, človok, koina; pleče, vreme, nega, roka, gfca, široka, potko/ in velik, odnesem, gora, človgk, kgna (Dobljiče, Zapudje, Suhor); gl. še točko 12. 7. ) V pasu Črnomelj — Dobljiče—Zapudje imamo še ii za dolgi u in o za u (pri sekundarno skrajšanem u je današnji re¬ fleks o'): siv/, Dragatuša (Tanča gora); na grunti, kiiliiko, brusi, tiiliiko, kupiit, vusta/ (Kvasica); mo/a < mucka, tprn < turen, krpi (Dobljiče); v Dobljičah je kratki o zelo zožen: bolita in bulita, dosti. 8. ) r je ohranjen: dfvle, mjtof, čff, smrt, v mrl ; na začetku zloga dr-', orš. 9. ) Za l je vedno u: sunce, buya, puno, žut, suza, dužon, kunem, pirnica itd. 10. ) Staroakutirani zlogi so — kakor v srbohrvaščini — vedno kratki in padajoči: leto, krava, vrana, starega, našega (Dragatuš); lakota, breza, cesta, seme, vime, stre/a, smreka, jutro, slama, kamone (Griblje); proti Črnomlju slišiš v teh zlogih če¬ dalje češče dolžino in rastoči poudarek. 11. ) Zato moramo tudi pri novoakutiranih b, b, e, o sma¬ trati kračino za pravilno (gl. točko 5.), dolžino pa za analogično; nom. pl. Sila, pleča itd. so nastali po vzorcu leto : leta potem, ko je nom. sing. selo prešel v selo, rebro (gl. točko 6.); v na¬ sprotni smeri izvršeno analogijo imamo v dleto za *dleto (po točki 12.) po pl. dleta < *dleta; — določna oblika adjektiva je — kakor sploh v slovenskih dialektih; to velja tudi za knjižni jezik — posplošila akcentuacijo z številčno močnega tipa star : stari, odtod mladi, beli, dobri, topli in tudi v drugih padežih: belega, toplega itd.; naš govor pa kaže še neko posebnost: proti centralno- slovenskemu mlad, mladega : mladi, mladega, bel, belega : beli, bčlega (ohranitev metatonirane oblike v cas. obl. nedoločne fle- ksije; posplošenje akcentske oblike nominativa sing. v cas. obl. določne fleksije) ima naš govor to-le razmerje: nedoločno mlad, mladega', bit, belega’, žut, žutega; dgbdr, dobrega', topol, toplega itd. — dol. mladi, mladega-, bglega, žutega, dobrega, toplega-, star, starega : stari, starega; potek in obseg posploševanja je popolnoma jasen; oblike belega itd. je enačiti s pleče, debel t. j. nastale so 139 iz belega (z akcentuacijo pronominalne fleksije: nega, tega, prim. tudi gorenjsko dubrga); — oblike fčera, nebeški, nebesa, gradšški so nastale po vzorcih kolena, dragatuški, človeški itd. (pomni regularno ščera in gl. še gori točko 5. za 3 > a, a). 12. ) Akcentski tip zvezda je vedno akcentuiran na prvem zlogu; na zapadu (Črnomelj—Dragatuš) ima obliko zvezda, drugod pa zvezda, mleko, gnezdo. — Pri tipu žena, zelen so lokalne raz¬ like dokaj velike gl. točko 6.; na splošno moremo imeti obliko žena za najbolj pogostno in navadno; a na sever od Draga tuša je posebno pri zlogu z -e- dolžina čedalje običajnejša, pri zlogu z -o- pa se kračina omeji na obliko nom. sing.: noga, vpda proti na npgi, vodi; če je zadnji zlog zaprt, potem je v predzadnjem dolžina že stalna. To mešanje med dolžino in kračino, med padajoče in rastoče poudarjenim zlogom si je treba razlagati s križanjem osrednje-belokrajinskega žena (žena) s šokarskim žena (prim. za ta pas tudi p in u za dolgi o in q, ter ii za dolgi u). — Akcentski tip megla je regularno izkazan kot megla, deska, tema, stipza, senem, gen. sg. pesa; tako tudi v Dragatušu seda, keda, megla, čeprav je tu običajnejše tema, steza, deža, pesa, presahnil, dexnil, dotaknil, zlagat; celo pri Sokcih smo našli megla; lokalna dvojica megla : tema je nastala in nastaja po vzorcu vpda : vodi, žpna : žena. — Okrog Črnomlja, pri Dobljičah slišiš še deset, večir, oblak, uči, lasi, zubi, ime, drugod pa vedno pko, večer, P či, vuxo, črevo, devet, gplup, pblak, go spot, seno, gen. sg. roga, bpga, leda, npsa itd. 13. ) -I je v srednji Beli krajini še ohranjen: prnest, dubil, cvet, jalvik itd.; tudi / v skupini ta je velaren, votel, tu bolj, tam manj (najbolj pred o in e): človok, megla; pri Črnomlju je že la< la. 14. ) /'je svojo palatalno naravo ohranil; naš govor pozna tudi takozvani sekundarni epentetični zakolom, pip stel; drvle, zdravle; omeniti je še obliko prijatel. 15. ) Dočim imamo v severno-zapadnem delu še /n : n za n, je drugod n: senati, šene, ženem, pgen, svina; koin, kotna (Draga¬ tuš), koinof gen. pl. (Sela), konief (Dobljiče). 16. ) sč; čre- in žre- so ostali neizpremenjeni: iščem, črešna, čreva, žrebe; -g >-k (rok, rpga), -v >-f (praf, kif, danuf gen. pl.); n je v vseh drugih pozicijah pravi labiodentalni spirant s krepko zvonkostjo: ovde, zvon ali zvun, vusta; irimore preko u, zv preiti v v: umrl > v mrl; dalje prim. še vfsca „Rebschnur“ < vrfca, 140 vbrvbca in ščera < %čera, fčera, vbčera (nišče < nixče poleg čl za hči, kči). 17. ) Vzglasni u- je dobil protetični v-: vuš, vusine, vu%o, vusta, vura. 18. ) Sekundama tj, dj sta ohranjena: ir tj e, xrastje, tretji, groz(d)je (Kvasica); tidsn, bolj na vzhod in jug pa tudi že c ec/a n (Griblje, Dolnji Suhor), kar smatram za dialektično izposojenko. 19. ) Stare osnove na -u imajo v nom. sing. vedno obliko na -ver. cerkva, britva, želva’, za kry pa govore kr/. 20. ) Moška sklanja ne pozna razširjevanja osnove z ele¬ mentom -ov-: tast, moži itd. (končnica -je v nom. pl. ni v rabi), gen. pl. ima zdaj za končnico -ov: danuv, lonuv, pjstuv, sinuv, možof, kohof in konef, komulcef, celo, dasi redko, pri neut.: teletof; nekdanja (za sedanji čut brezkončniška) oblika gen. pl. ni znana, namesto nje je oblika na -l: pet pari, cinti, mužt, vagini, do petnajst puti, anaist Iskati; ohranilo pa se je še pit dan < dbnr,; — nom. sing. dan služi za osnovo: dva dana, pit danuf, dani, štiri dane itd. 21. ) Nom. pl. neut. ima običajno še končnico -a, le v južnem delu prevladuje -e; pogosto čuješ tudi trt liti, trt teleti, tri govedi. 22. ) Dualne oblike in dualna konstrukcija so še ohranjene: dva brata, dva dana, dvi nogi, mene obsdve viv/i bultta; poleg tega pa tudi: ovde sp tri govedi, dva sp voli i ena krava. 23. ) Osebni zaimek za prvo osebo se glasi ja, du. midva. Kazalni zaimek za mase. je ta in tista < tisti + ta: tista grad, — grunt, — moš. 24. ) Običajna oblika komparativa je stareji; prim. še debl'i, lagti. 25. ) Končnica III. pl. prež. je na zapadu -jo, na vzhodu pa -du: velijo, velidu. — Tam je kratka, tu pa dolga oblika infini- tiva v rabi: dat, jest, tuč, /stat, dixat, trt, imet (Zapudje, Suhor, Dragatuš); ssiiati, dixati, žeti (Griblje). 26. ) Govor pozna še I. sg. prež. čd in nečo, neču; nimam britve, dai mi jo posudi, sai čo ti jo dat nazai, ksda jo obrabim; iz nikalnega nečo je nastal glagol nečkati se „sich ablehnend verhalten". 27. ) Part. prež. akt. na -eč, navadno razširjeni s členico -ke, -ki (kakor v kajkavščini, gl. M. Valjavec, Rad 101, str. 170; slične tvorbe v makedonskih dialektih gl. A. M. CeMmeB, TloJior h ero 6oJir. HaceJieHHe str. 367 sl.) služijo kot prislovi: noseč ssm pat, klečečki ssm molil, ssm zabički vrgla, stoječke je scala, sedečke itd. 141 28.) Naš govor razlikuje moči, morem od morati, moram-, dalje pomni še: nisom, nimam-, akcentuacijski tip muški, lučki, stranski (v slov. dialektih je ta tip prešel v *moški > mpški ); leksi- kalične posebnosti na pr. dome „zu Hause“, damuk „nach Hause“; imat, imal, imata (redkeje je imet, imel); drvo „Baum“ (pri Črnomlju: drevo); blago „Herde“; Čača „Vater“; dalek poleg deleč; vale „sofort“; vret „doch (bald)“; balad, rpbača „Hemd“, čuvar on „sparsam“, otkojiti, kokot, zavadlati se „durch Wetten verlieren", dostati „verenden“, digovati, preskočivati, prodavati, odčven „bedeckt“, vreme „Zeit“, gg din a „Regen“, bubrik „Niere“, glibok „tief“, sedmica poleg teddn, čeddn, moždžani, '/isa in /iža, Xižica , /is „holzerner Weinkeller im Weingarten“ itd. III. Privrški govor izkazuje še večjo srbskohrvaško primes. Poteze, ki smo jih navedli pri osrednjem govoru, so tudi tu; glede teh je treba samo to-Ie pripomniti: 1.) za dolgi o je tu vedno o; 2.) za p slišiš še oboje, p in u, vendar je u bolj po¬ gosten; 3.) d je redkokdaj zamenjan s shrv. a: tarna, magarac, van in van, vavek, va veke „immer“; 4.) novoakutirane kračine so vedno izkazane kot kračine: §, e, d; 5.) akcentuacija brata, žena, npga, mogla, oko; pogosto tudi lopata, lesica, šenica, po¬ gorelo, pojeli, ubili, ne znam, nazai in nazai, tešče in na tešče, za nega, ispeklo itd.; ta govor pozna le še "in". Nove značilne poteze so v glavnem sledeče: 1.) I je pred velarnimi vokali in na koncu zloga ohranjen, a tudi pred spred¬ njimi vokali slišiš velarni l (je pa to interdentalni, votli /): sliva = sliva (v akustičnem dojmu skoro ni razlike), mleko, spali, vidli, šli; 2.) zveneči labiodentalni spirant v ostane tudi pred pavzo zveneč: krv, lopov; 3.) 2 se v splošnem še drži, čeprav že dostikrat onemi; 4.) v instr. sg. govore z mano in z manom, pred nom; 5.) futur z bom in čo: bote prošli, kupil bom, bom povedal; če dobit, čemo pojest, čo ti nekai dat, ja čo svoje blago zavrnet, tako čo ga ja istuč po riti; 6.) v dat. loc. sing. fem. je končnica -e: v jev e roke, pri tete, o velike maše, na glave, veže, v jedne lože, k cerkve; pri pron. mene, na sebe; 7.) poleg tretji govore toroce < trtje, grpdže, moždžani; 8.) v III. pl. prež. sta končnici -jo in -do-, čejo — čedo, bojo — bodo, dajo — dado, grejo — gredo, pelado, grešijo, pišejo, zovejo, trpijo, velido; 9.) ki, fem. ka, instr. sg. mase. s kem itd. odgovarja slov. rela¬ tivnemu ki in samostalnemu kdor; prež. idem, III. pl. idedo; zec 142 poleg zajac; Čača in oča, oče, oči, dčo, z dčo, pa tudi otac, oca; gospon „Herr“ in gospot „Herr Pfarrer"; %iža; adv. sada, kada — kat, unda — onda, ovde; platit „zahlen“; više „mehr“ in več „schon“; kai (zelo redko ča), zakai in zač, v narodnih pesmih tudi šta (prim. še ti ne držiš niš z vero); fala bogu, fUlite; se, sega in zeta < vzela, sako večer; divanit, yltit, svetit se „sich erinnern", bunit se, zaboravit, pitat „fragen“ in pitat „futtern“, pomaži mi „hilf mir“, zdk mi ne pomažeš in proti temu pomaži „bestreiche“; četrnaist, poit, doit, zaide; v pesmih tudi džep, pendžer, dzevoičica itd. itd. IV. S sledečimi pojavi podam značilnosti kostelskega govora. 1. ) Za v in 6 imamo v dolgih in kratkih zlogih a: laš, vas, maln, maša, lažen, pasji, daš, daža, paku, daska, magla, staža, ovas, mrtvac; v nepoudarjenih zlogih je a, če so v sosedstvu sonorni konzonanti, ali pa so nastale asimilacije, ki so za slo¬ venščino v takih primerih običajne: zaic, žalostdn, prišu < prišdt, oru, rieku, ogdii; labiovelarizacijo ima mftof in nison < *nisom; -e- po inf. je prevzel prež. zemen (prim. gori ženem), prim. v Delnicah in Lokvah: zemen poleg zamen. 2. ) g se je v dolgih zlogih razvil v up: muoš, zuop, supt, suosat, zastuopdt, buon; v nepoudarjenih zlogih je zanj o: naco, plptejo, instr. sg. ženo, s mano, s tabo (v Delnicah uo poleg o, v Lokvah o, povsod naco, mano, tu tudi ženo); muka „Mehl“ je izposojenka (v Lokvah moka). 3. ) Dolgi o je izkazan kot uo: kuost, niioč, buos, buok, buoga; škuoda, nikuoga, puošlen, kuoža; v začetku besede pa psan, oč II. sg., dalje še moren (v Delnicah in Lokvah uo). 4. ) Po enakšnem razvoju imamo za dolgi e < e, §, e diftong le: drlevijien, 1'ietu, diete, vlleč, čriešna, zviezda, drievje, tiedon; srieča, grlen, rlep, plet; na jlesen, šlest, žblela; sledn, xčlera < večera, rieku, vendar tretji (v Delnicah e > ei, zeit, čeidu, žbeila, reikou, smein poleg ščera, čela, smein in srnin, jin, sreiča, zet v Lokvah). 5. ) Sekundarno poudarjena e, o v akcentskem tipu žena se glasita v našem govoru p, 6: žena, deleč, debeu, zemla, vedro; ovas, pfsa, bogat, Kosteu, čl6vik, voda, noga (v Delnicah in Lokvah e in d poleg uo). 6. ) i, e, u se v kratkih zlogih reducirajo v /, e (pri sonor- nikih tudi že popolnoma): maln, zapalt; nisi, mati, tuji, ta prve, 143 po noče, člgvik, jest, gotovena „Mehl“, stariii „die altern“ in „die Eltern“; pestit, pestin < pustim, kre/, lecki < ljudski itd. 7. ) Dolgi u je prešel v ih trudan, kluč, vusta, /ruška, fala bogu, krU/a, vu/a, mil/a; tuliku; pluča, vuš (v Delnicah in Lokah u > o). 8. ) Končni -o v nom. acc. sg. neut. se glasi -u (tako tudi v Delnicah, v Lokvah pa -o): lietu; vendar slišiš tudi žito „Hirse“, vpdro je ; predtonični o je za labiali zožen v u: bujin se; po¬ udarjeni o akcentskega tipa oko je vedno izkazan kot u: gen. sg. kiisti, suli; uči, gureč; vendar oku (v Delnicah j uku, kilo < koto, kusti); prim. šokarsko ve/u in tukajšnje vi/u, gen. sg. viši k nom. vuš; l'idje, l’idi, 1'idjen (v Delnicah: vii/u po vu/a, ali lidi; v Lokvah: vi/u, Uidi, tičke < ljudski). 9. ) r> r: črf, črn, smrt; l> u: vuk, vuna, puš, pu/, duk — duga, tučen, izdubat, kunen, suza, jabuko, mučin, ali močat (v Delnicah in Lokvah l > ou ); -l > u, la > la (v Delnicah la > ua). 10. ) Glede akcentuacije je pripomniti sledeče: govor pozna pravzaprav le ene vrste poudarek, pri katerem je tonična višina ravna, le proti koncu malo zraste, a to le pri tipu žena, noga; tip zelen ima poudarek na prvem zlogu: srdeč, zažgat, pestit, nišče, mftof; na kla, pijan; za tip oko gl. točko 8. in prim. lasi nom. pl., gen. sg. laži, viši, vasi; ime, na pu < na pot, začeu, na prkletje itd.; za domov govore damu/, nocoj > naco, mano, nazai (prim. v Lokvah gospa), sicer pa pestin, mučin, škrlak, na klie/; na shrv. način govore odozgor, odozdou, seru°ta (ali lopata, šenica); naco, začnen, naiden, puošlen itd. (v Delnicah seruota, v Lokvah počneu). 11. ) Brez izprememb so n, šč, čre-, žre-: kiipn, čriešna, niva, pliiča, iščen; /č > šč: šči, ščierjo, nišče. 12. ) -m je v izglasju prešel v -n (tako tudi v Delnicah in Lokvah): smiron, štren, niman, siedn. 13. ) v preide pred pavzo v /: bratof, cirkof, črf, brf; ofsa; fala in /vala; začetni predkonzonantični u in iz"sta se preko v, f razvila v h, /: umret > /mriet, učera > /čiera (prim. v Delnicah /mft in ščera < /čera, vbčera; v Lokvah: /mreit, /moret, fčera poleg ščera). 14. ) tl > ki (sklačit, na kla, pfkletje), tja > čia (v Lokvah ča), drugače pa tretji, gruozdje. 15. ) Še nekaj značilnih posebnosti navedem: kry > krf (tako tudi v Delnicah in Lokvah), pač pa cirkof (v Delnicah: creikva, 144 v Lokvah crikva); za otbCb ima naš govor duo (v Delnicah du, v Lokvah do); kai; knde > k§, kie; jaz% se glasi jest (tako tudi v Lokvah, v Delnicah jes); komparativa na -eji; kratka oblika infinitiva: bat se, pestit, jest poleg dolge xmriet, kliet, pit, skrit, vlieč; glagoli II. vrste imajo v inf. -nit (enako v Delnicah in Lokvah); končnica III. pl. prež. je -jo; nison in nimam; čilo in nččo; futurum se tvori z bom. Viri in literatura. Dr. Josip Mal, ycKoqKe ceo6e h cjiOBeHCKe noRpajrae (CpncKa KpajbeBCKa aKafleMHja 1924.: Hacejba h riopenjio CTaHOBHHiiiTBa kh>. 18. — N. Zupanič, Bjelokrajna i Bjelokranjci, St. Stanojevič, Narodna enciklopedija srp.-hrv.-slov. I. 225—228. — Belokranjski dolžni list, gl. V. Oblak, Let. Mat. Slov. 1887, 306. — Saftauni list iz 1. 1677, gl. A. Koblar, Izv. muz. društva 1899, 161. — Podatki g. N. Zupaniča (Griblje), Otona Zupančiča (Dragatuš), prof. J. Jurkoviča (Kostel). — R. Strohal, Osobine današnjega lokvarskoga na- rječja, Rad 152, 162—248; Osobine današnjega delničkoga narječja, Rad 153, 115—208. — Za belokrajinski besedni zaklad prim. J. Sašelj, razni spisi kakor belokr. narodne pesmi, pregovori, vraže itd., gl. Etnolog III. 82 sl. — Avtor¬ jevo gradivo. O štajerskih dialektih. S tem imenom imenujemo vse slovenske dialekte, ki se govore na vzhod od vzhodne meje koroške dialektične skupine, gorenjskega in dolenjskega dialekta. Kakor drugod, tako tudi pri štajerskih dialektih ne moremo govoriti o večjem številu takih dialektičnih inovacij, ki bi bile samo njim svojske in ki bi jih vezale v neko izrazito enoto proti drugim dialektom. Ali v širšem smislu besede moremo tudi, če se oziramo le na take inovacije, vendarle govoriti o štajerski dialektični skupini; doli bomo navedli nekaj takih pojavov. Prav tako, če ne še bolj, smo pa upravičeni rabiti ta izraz zaradi načina, ki so po njem posamezni členi drug z drugim vezani. Nič nas ne sme motiti dejstvo, da je na primer razlika med najzapadnejšim in naj¬ vzhodnejšim, najjužnejšim in najsevernejšim štajerskim govorom zelo velika; ta razlika sama po sebi po vmesnih govorih, ki pojav za pojavom sprejemajo ali pa z novim nameste, da se zopet širi in da ga nekje zopet nov izpodrine, postaja neznatna in sproti zgineva. Že to, da segajo na ozemlje štajerskih dialektov pojavi, ki smo jih našli v njihovih sosedih na zapadu (v koroščini, gorenjščini in dolenjščini, gl. str. 133) in da je vsakemu pojavu določen različen obseg, nam daje smernice za razvrstitev štajerskih dialektov; v savinjski dialekt teko inovacije iz gorenjskega in podjunskega; vzhodne koroške pojave najdeš še na Kozjaku in Pohorju, preko savske doline se je razlila cela struja dolenjsko- štajerskih skupnosti in sličnosti — ob zapadni meji je treba torej že naprej računati s tremi štajerskimi dialektičnimi tipi. Iz teh pa vodijo tu ti, tam oni pojavi, zdaj bolj, zdaj manj iz¬ razito v severnovzhodni štajerski pas, ki je razvil tudi sam iz sebe dosti inovacij, obenem pa jih je širil ali pa sprejel od svojega vzhodnega soseda, od kajkavskega dialekta srbsko- hrvatskega jezika. Meja med štajerskimi dialekti (sem štejem tudi prekmurščino) in kajkavskim shrv. dialektom onstran Sotle >n v Medmurju je zares le dialektična, ne jezikovna meja, na eni kot na drugi strani vidimo utripanje enotnega jezikovnega orga¬ nizma. Če kljub temu pri pregledu slovenskih dialektov ob ti meji obstanemo, storimo to zato, ker imenujemo vse dialekte, ki jih knjižni jezik združuje in kot kulturni dialekt predstavlja 10 146 kot celoto in enoto proti drugi enakšni enoti, enostavno po tem najvažnejšem kulturnem dialektu jezik, ki nam je pojem social¬ nega, političnega in kulturnega življenja. Že po tem, kar smo omenili, moremo sklepati, da se na ozemlju štajerskih dialektov na str. 107 označeno nasprotstvo med slovenskima centralnima dialektoma, med gorenjščino in dolenjščino, nadaljuje. Za razvrstitev štajerskih dialektov je zato izoglosa e > e: ei zelo važna, to tem bolj, ker je ta ali oni refleks le odsev splošnega glasovnega karakterja, različnega ritma, raz¬ ličnih kvantitetnih razlikovanj in različnih govornih modulacij. Ob vzhodni štajerski meji pa imamo še tretji, po obsegu ozek pas, ki je sicer tudi razvil e < e, ki ga pa ne smemo enačiti z gorenjsko-savinjskim pojavom, marveč z belokrajinskim. To važno in veliko razliko v mejah štajerščine (e : e/ : e) moremo in moramo upoštevati pri klasifikaciji štajerskih dialektov. Pridružiti ji moremo še nekaj drugih, nič manj važnih, kakor: razvoj •b in e> v dolgih zlogih v a in e; vsi severni štajerski govori obravnavajo akuti- rane nezadnje besedne zloge tako kot koroščina, južni pa tako kakor osrednji in južnozapadni slovenski dialekti; še par takih razlik naj na kratko navedem: u — ou — u; s — sč; u —/; duri — dveri ; dons — n§s — gnes ; pajek — pavok; zajec — z ec — zavec ; tSlko — toliko itd. Seveda pa imam medsebojno raz¬ merje za važnejše in vsebinsko pomembnejše dejstvo kot pa ta ali oni pojav. Zato smemo govoriti o štajerskih dialektih kot dialektični skupini in za njo so značilni spodaj našteti pojavi, tudi če tega ali onega kak njen člen nima. Kakor drugod, tako so tudi pri štajerskih dialektih obseg tega ali onega člena določevali ali pospeševali razni geografski in historični momenti. Jasno dovolj se izraža na primer naravna ovira kozjaško-pohorska ali gorovje in gozdovi na črti Plešivec — Konjiška gora—Boč—Maceljsko pogorje in na jugu Savinjske Alpe ter Bohor—Preska. Z nekdanjo savinjsko krajino se nekako krije ozemlje današnjega osrednjega štajerskega dialekta, v podravski krajini se je izoblikoval pohorsko-kozjaški dialekt. V Slovenskih goricah in v Prekmurju, kjer je prvotno slovensko stanovništvo doživljalo prav posebno usodo (do 9. stoletja je bilo tod Slo¬ vanov malo; šele po obrskem porazu prično od zapadne strani naseljevati Slovenske gorice in Prekmurje; madžarski naval uniči to kolonizacijo; madžarska meja sega do 12. stoletja nekako do črte Radgona — Ptuj; šele po madžarskih navalih kolonizirajo 147 Slovani vzhodni del Slovenskih goric, Medmurje in Prekmurje in to zopet od zapadne strani, a v še bolj izdatni meri od južne t. j. iz hrvaškega Zagorja; upoštevaj važno dejstvo, da je izo- glosa e > ei, izkazana v osrednjem štajerskem in pohorskem dia¬ lektu na eni in v prekmurščini na drugi strani po vmesnem e > e v Slovenskih goricah pretrgana), pa imamo severno-vzhodno štajersko skupino; gl. karto „Die Entvvicklung der Steiermark 955—1500“ (priloga k Hans Pirchegger, Abrifi der steirischen Landesgeschichte, Heimatskunde von Steiermark, zv. 5. 1. 1925); karto „Territoriale Entvvicklung Karntens" v Erlauterungen zum historischen Atlas der osterreichischen Alpenlander, I. 4., 2. str. 308 sl. (1929); M. Kos, Zgodovina Slovencev, str. 45, 68—81, 83—87; M. Kos, K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo, Časopis za zgodovino in narodopisje 28 (1933), 144—153. Rekel sem že, da smemo v nekem smislu štajerske dialekte imeti za posebno skupino, ki ima v razmerju do drugih skupin ali dialektov več značilnih pojavov, ki jih v sledečem navedemo. 1. ) Vsi štajerski govori poznajo samo padajoče poudarjene zloge (dolge in kratke); poudarjeni zlog je ekspiratorično močan m tonično zelo visok. 2. ) Akcentuirana kračina je jasna in prehaja v nadkračino; v počasnem govoru in pa posebno še v zaprtem zlogu je že blizka dolžini; nasprotno pa se dolžina v hitrejšem govoru skrajša; to valovanje od kračine do dolžine in narobe je rodilo dvojne oblike s posebnimi odgovarjajočimi si vokalnimi kvalite¬ tami, predvsem še v severnem pasu, kjer je menjavo kvantitete pospeševala razlika med kratkimi staroakutiranimi in dolgimi metatoniranimi zlogi. 3. ) s in s sta se v dolgih zlogih razvila v e (ta pojav se nadaljuje v koroškem in rezijanskem f in v shrv.-kajkavskem e); kvaliteta štajerskega refleksa je ozka, ponekod so se iz e že raz¬ vili diftongi tipa ie. 4. ) V kratkih, poudarjenih in nepoudarjenih, zlogih je a < ■&, b prešel v e (le v smeri proti gorenjščini in pa v neposredni so¬ seščini sonornih konzonantov imamo a). 5. ) o se v dolgih zlogih labiovelarizira (a, p, o, p; goričanski dialekt je a ohranil neizpremenjen, pravtako nekateri govori ob zgornji Savinji). 6. ) V vseh štajerskih dialektih je težnja, da se akcentski tip oko zamenja z obliko oko, vendar je treba strogo razlikovati 10 * 148 med časovnimi, razvojnimi in geografskimi diferencami, ki so v glavnem te-le: a) melodično-akcentska izprememba iz stare dobe: motika, priprava, zastava, kolena nom. pl. (ta izprememba je identična z redkim centralno-slovenskim tipom postelja proti južnozapadnemu slovenskemu postčlja); b) melodično-akcentska izprememba iz mlajše dobe (njeno ozemlje je le v zapadnem štajerskem pasu ter predstavlja z vzhodnim koroškim oko < oko zemljepisno in razvojno enoto); c) morfološko-analogična izpre¬ memba oko > oko (pogostna predvsem v severnovzhodnih govorih). 7. ) Akcentski tip mogla se je razvil v mogla (ker je po točki 2. nastalo megla , megla, imamo izenačenje s tipom žena < žena). 8. ) n je prešel v f; nazalen je ves zlog, tu bolj, tam manj, ponekod se je nazalnost že zgubila (le v Zadrečki dolini in v Prekmurju govore še n). 9. ) j je v vseh štajerskih dialektih zgubil svojo palatalno naravo (le v Zadrečki dolini je še rahlo palatalen). — Pri part. glagolov I. 1. je povsod l < dl (savinjsko narečje ima še -dl-). 10. ) V skupinah čre-, žre- je r ohranjen. 11. ) Za r govore vsi štajerski govori (razen skrajnjega se¬ vernega vzhoda) ar, ar. 12. ) -g je pred pavzo izkazan s -k. 13. ) V nom. acc. sing. neutr. mehkih adjektivnih osnov je posplošena končnica -o. 14. ) Velika večina štajerskih govorov ima v instr. sing. fem- končnico -oj. 15. ) Kazalni zaimek > te (analogično po adjektivih tudi ti) služi navadno le kot člen; funkcijo demonstrativa pa je prevzela oblika *t < bt'b-jb, ki ima radi različnih posploševanj različne oblike, kakor ti ti, toti, -a, -o. 16. ) Končnica I. du. se glasi -ma (le v Prekmurju še -va)- 17. ) V oblikah II. in III. du. in II. pl. atematične fleksije so običajne končnice -ta, -te (data, vete), tupatam je nastal inf. dasti < dati. 18. ) Prislov daleč je po zelo zgodnji redukciji e-ja prešel v *dalč v času, ko so artikulacijske sposobnosti zahtevale pred konzonanco še l: *datč > dauč (> doč v Prlekiji); le v Prekmurju govore daleč. Na Štajerskem razlikujem te-le dialekte: 1. ) bizeljsko-obsotelski dialekt; 2. ) savinjski dialekt; 149 3. ) osrednji štajerski dialekt; 4. ) pohorsko-kozjaški dialekt in 5. ) severnovzhodno štajersko dialektično skupino z: l.)gori- čanskim dialektom; 2.) prleškim dialektom (središčanskim in ha¬ loškim govorom) in 3.) prekmurskim dialektom. Viri in literatura za štajerske dialekte. J. Tominšek, Narečje v Bočni in njega sklanjatev; Jahresbericht des Gymnasiums Krainburg 1902—3. — Jožef Hasl, Sveti poft 1770. — F. K. Gorjup, Zirkounu letu 1770. — A. Breznik, Vezhna Pratika 1787. — D. A. Slovarski doneski iz brežiškega okraja, CZN XI. 157—170. — Mih. Zolgar, Različnosti v slov. ljudskem jeziku, Programm des Gymnasiums Krainburg 1872, 3—16. — J. Freuensfeld, Narodno blago s Šta¬ jerskega, Kres IV. in VI. — M. Valjavec, Narodne pripovedke, Kres IV. V. — Tožilno pismo Središčanov iz 1. 1648, Kres 1882, 282—3. — Andrej Raputh, Fragment evangelija Matevža V (1686—90); Slekovec, Dom in Svet 1896, št. 19; Rad 162, 10. — M. Zelenko-Zagajšek, Slovenska Grammatika 1791. — Spisi Dainka, Rižnerja, Šerfa, Veršiča in Slomška. — Rokopisni abecedarji gl. Zbor. Mat. Slov. 1911, 49—52. — P. Skuhala, Povesti, črtice in nekatere pesmi 1910. — Fr. Ilešič, Slovenica Arch f. slav. Phil. 21, 199 sl.; 22, 487 sl.; 26, 251 sl. — K. Strekelj, Pisma in zapiski iz Cafove ostaline, Zbor. Mat. Slov. II 173 sl. — K. Ozvald, Zur Phonetik des Dialektes von Polstrau (Središče), Jahresbericht des Staatsgymnasiums Gorz, 1904. — K. Ozvald, Morfologija središkega narečja (sem. naloga v sem. za slov. fil. Graz). —J. Vuga, Goričansko narečje (sem. naloga v sem. za slov. fil. Graz). — Rudolf Kolarič, Vokalizem 'n akcent vzhodno-štajerskega narečja (disertacija na dekanatu filozof, fakultete v Ljubljani). — Dialekt, gradivo s Kozjaka, zbral dr. R. Kolarič (rokopis). — Pavel Agost: A vashidegkuti szloven nyelvjaras hangtana, Budapest 1909 (gl. Asboth Oskar, Rocz. slav/. III. 117—203); A legujabb vend irodalom nyelve, Nyelvtudomany VI (1916), 1—27, 102—116; Vend szoveggyiijtemeny s az ed- digi gyujtesek tortenete, Nyelvtudomany VI. 161—187, 263—282; Nyiltuzhelyu konyhak a hazai szlovenoknal, Ertesito (Nepelet), 1927, 129—144. — Asboth Oskar, Ung.-slovenisch vucke, Arch. f. slav. Phil. 33, 321 sl. — Kiihar Štefan, Narodno blago vogrskij Slovencov, ČZN VII., 107—128; VIII. 47—76. — Sta¬ rine železnih in salajskih Slovenov (objavil J. Gruden) CZN XI. 93—154. — Kuzmics Štefan, Nouvi zakon 1771. — Raič Božidar, Črtice o Prekmurcih in o njihovem govoru, Narodni koledar in Letopis Matice Slov. 1868, 53—76. — Gonczy Pal, Nove ABC i zacsetne knige cstenya 1871. — Agustich Imre, Navuk vogrszkoga jezika 1876. ■— M. Valjavec, Izgledi slovenskega jezika na Ogrskem (Predge), Let. Mat. Slov. 1874, 102-155; 1877, 92-131. — Magyar- vend szotar, Muraszombat 1919, 1—32. — Magyar-vend szotar — Vogrszki- vendiski recsnik, spisal Fliszar Janos, Budapest 1922, 1—172. — Kardos Janos, Moses i Josua (Petere knige Mosesa i knige Josue), Murska Sobota 1926—7, str. 1—366. Za prekm. akcent prim. M. Valjavec, Prinos k naglasu v novoslov. jeziku, Rad XLIV. 138 sl.; XLVII. 195, 199—202, 205, 208-210, 212, 214, 217, 221, 223, 232, 239—241; LVII. 106—110 sl. — Avtorjevo gradivo. Bizeljsko-obsotelski dialekt. Zapadna meja tega dialekta se spusti z vzhodnega pobočja Gorjancev na Veliko dolino, Malence proti Brežicam, gre čez Sv. Lenart na Zdole in Orlico, kjer se meja obrne proti vzhodu čez Presko in Svete gore do Kunšperga ob Sotli, ki je odtod pa do svojega izliva v Savo za vzhodno mejo. Tudi govor v pokrajini od Svetih gora (pas Bistrica —Sotla do črte Pilštajn — Sedlarjevo) štejem še k temu dialektu, ker ima mnogo skupnega s prej očrtanim južnim govorom, po čemer se razlikuje od so¬ sednjega osrednjega štajerskega dialekta, čeprav se v nekaterih, celo važnih pojavih razlikuje tudi od čistega bizeljskega govora. Sledeči karakteristični pojavi naj podado kratek opis bizelj- sko-obsotelskega dialekta. 1.) Glasova •b in b se na vsem ozemlju našega dialekta nista razvijala na enakšen način; v glavnem moremo ugotoviti to-le: ob Savi slišimo še a : e kakor na Dolenjskem, le da je v kratkih akcentuiranih zlogih že štajerski e (dan, dožuie, pes, megla, denas); čim bolj gremo odtod proti severu in vzhodu, tem bolj pojenjuje a in zanj nastopa štajerski e, pravtako tudi e za d v kratkih neakcentuiranih zlogih, skratka: a-jevsko plast preplavlja e-jevska; da je a-jevska prvotnejša, za to priča dejstvo, da je bil tudi ta a < v, b labiovelariziran povsod, kjer je bil labiovelariziran etimološki a. Zato ni čudno, ako ista oseba za dolga v, b zdaj a ali p, zdaj pa e govori, kajti v teh besedah se je e že udomačil, v onih je še a trden. Za vse to prim, v govoru iste osebe iz vasi Bojsno: vos < vbsb „Dorf“, pol c pbnb, do n, mdša < mbša, šolala, lože, mrtvočka, mokše < mbtibše (po rekše), senco < svnbce „Schlafe“, zde/jie, melin < mblym, ; v kratkih akcentuiranih zlogih: deš, deska, tema, denes, steza; v neakcen¬ tuiranih zlogih: čebšla, setina „Honigwabe“, te mlodi, ali pri sonornikih torok, l6čdn\ v Gornji Sušici: moša, dplčik „Mastdarm, Arsch“ < danjak prim. bolg. din a k in slov. danka < dvmka, lože, sola, ves „Dorf“, želelo, den, melen ; meše < mbnbše, pel, p rege- nemo-, dbnbsb > nas, nis, nas; deš, pes, deska, zde'/_nu, megla; v pasu St. Peter — Sedlarjevo je e že povsod (senec < svnbcb, ves, den, mrtvečki, snexa, deš, megla, pel, sela), le v besedi hgati, 151 ponekod tudi v svna slišimo še a: zlčjga < svhgah, celo v Št.Petru na Medvedjem selu (osrednji štajerski dialekt) govore zlaga, lažem, Idš in sala. Za vvšb ima naš dialekt veš ali všš, v gen. viši (Bojsno), v uši (Sedlarjevo); ob Savi pa govore udš (Sv. Lenart); gre tu za različne štadije istega razvoja: uuš > uuš, udš, udš > iieš, veš, veš. 2. ) e, e, q so se v dolgih zlogih razvili v e: šest, sedam, rebra, streha, devšt, pšt, zobe; pri Sedlarjevem se pričenja po¬ javljati e za novoakutirani e v nezadnjem besednem zlogu in za q (e za cirkumflektirani e in za e ostane neizpremenjen), pri Bistrici in Podčetrtku pa že trčimo na osrednjo štajersko izogloso e > eg, er; prim. za Sedlarjevo: m§x, čreve, mesene, čer; žele, stela, sedn, trški, fčeraj, veči, detala, devet, vze, rep. 3. ) Sekundarno akcentuirani e je v južnem pasu (Brežice, Bizeljsko) širok glas, za palatali celo pogosto a; Sv. Lenart: rečemo, bedra, žena, čelu, zemla, iega; Bojsno: pata, naseio, badra, čalu, anu, iazik, Žana; Pišece — Sušica: zemla, tečejo, bedro, peta, rčiče, čalu, žalut, ušanu < uščenil. 4. ) Tja do Podčetrtka sega prehod dolgega o v u: uku, nus, nuxt, must, drup, stu, vus itd. 5. ) Novoakutirani o v nezadnjem besednem zlogu je tudi izkazan kot u (le pri Sedlarjevem dobiva njegov zastopnik že o-jevsko barvo): vula < vola (Velika dolina); xusta, kuža, usn, uistdr, mukdr, nusdš, xudam (Sv. Lenart); kule < kola nom. pl., mulim, gruizie, gurca < gorica „Weingarten“, druže „Hefe, Boden- satz“ nom. pl. (Bizeljsko); ruže, kuža, pusiela, usn, mukar (Sedlarjevo). 6. ) Sekundarno akcentuirani o se glasi kot o: orix, kosa, oča, plo/a, uoknu, ogdi (Sv. Lenart); ogii, kola, osa, ofca, popdr (Bizeljsko); uokno, uoča, sto/ec, ogii (Sedlarjevo); po asimilaciji 9l> > u je nastalo čluk < človek, zduc < zdoldc „Westwind“; za noga govore nuga (Sv. Lenart), ntiga (Bojsno) ali noga (Sušica, Sedlarjevo; pri nuga imamo opravka s pogostno štajersko asimi¬ lacijo no > nu). 7. ) Neakcentuirani o je v južnem predelu (Bizeljsko) zelo ozek, tupatam že pravi u: kulu, kumat, uči, uku, kukuš, kusit, kubila, dubi, pu iega, ročice, kolenu, otroc nom. pl.; rečemo, pi/pdo, čelu, mišku, acc. sing. otavu (Sv. Lenart); vii/.u, velku, molu, jobuku, acc. sing. slivu, breskvu, nom. okno, gardo, leto, kolšnu, stopolu; kušica (Bojsno); mužonf „Gehirn“, dujim, vino 152 mišku, žalut (Sušica); isto menjavanje o — d — u izkazuje tudi končni u: reko in reku < rekh, vido in vidu iz ■videli, itd. 8. ) Stari nosnik p se glasi v dolgih zlogih običajno kot o, v nekaterih krajih se je pa že diftongiral v up, drugod imamo tudi že u < ud, uo: zuop, guoska (Sv. Lenart); zup, ruka, znuira, muš, golubi, giiska, vugu, vusko, z menui, neciii (Bojsno); roka, gosenca, toča, Sokla, doge (Sušica). 9. ) u se je v dolgih zlogih na vsem ozemlju našega dia¬ lekta razvil v ii: klobuk, untik, vi(ista, juter, turn, duša, kurit, pltiča, štiipa itd. 10. ) Ob Savi je dolgi a prav malo velariziran, drugod pa se glasi kot široki p (tvorba je napeta, ustnici sta v kotih za¬ okroženi, vzbočeni pa skoroda nista): ukroden, predrogu, broda, gutonc, šoka, pogoča, domoče, vrota, sodie, 6 tov a; za p < a < %, b gl. v 1. točki. 11. ) Glede redukcije vokalov omenim sledeče: predtonični e preide v e ali e (predvsem ob Savi: vezi, velimo)', predtonični in posttonični i (e) > i ali a ( tribi, jezik, parsti, mlatit, mldtit, 6rix); neakcentuirani o > 6, u gl. točko 7.; ob sonornikih se i, e, u popolnoma reducirajo: kolarnca, traak < travnik, otauč c otavič, jiitdr, blu, paršu, nisn, čluk; plonn in plovtm < plamen, potic < palec, zduc proti bogptec, sladek, kvošec; i, u > e in pod sekun¬ darnim poudarkom dalje v e: peše < pišče, ževot < život, lecki < ljudski ; ii >§> e: krex, fkep, jek < jug, prim. še veš < vi)s gl. točko 1. 12. ) Za r govore v neakcentuiranih zlogih er (r), v ak- centuiranih pa običajno ar, ar, v nekaterih krajih tudi ar', erjava, '/prtiše, muker, parsa, barva < bnvb, tarda (Sv. Lenart); parst, barf, darva, /Srbet, parsa (Bojsno); sama, vargou, gardo, parvi, Starti, /mar le < umrl je, sdripk < srnak (Pišece); obarvi, darve, /Srbat, vogaršek „ Ostwind“, dernoclne „Pflaumen“ (Sušica); parst, sarce, čarf, arš, varba (Sedlarjevo). 13. ) I se je v tem dialektu tako-le razvijal: v dolgih zlogih ttt > tolt, tout, tut, v kratkih pa ttt > tut (kakor v slovenščini sploh) > tot (po točki 7.); po analogijah sta tut in tot mogla spočeti dvojne oblike prim. bt/a c bhcha je dalo bu/a, nom. pl. bl/S pa bo/e, odtod tudi bo/a in bu/S, gen. pl. bu/ in bo/; prvotno stanje je v govoru Velike doline prav dobro še ohranjeno: puna, ne- piinit — pon ; chiga : dok; čun : čoniček; bu/ : ( he/a ); puza : pozi, 153 po za k ; siiza, suzan : sozim se; vuna:vonen; jaboka (žot je po požgtim, got po zegotim; v dopst se je t ali u pred veččlensko konzonanco reduciral; puštdr < nem. Polster izkazuje asimilacijo ou > u prim. čluk, zduc, damu); Sv. Lenart: diiga, puza, suza, bgxa, gutšnc z u < o po točki 7.; Bojsno: boxa, žuto, muči, suz8, jobuka, gutonc, sunce; Sušica: bir/a, čun, sunce, vona, soza, sozč, jdbuke nom. pl.; Sedlarjevo: sunce, gutonc, bgx.a, soza itd. 14. ) Začetni u- je dobil protetični v-: v&x a > vusta, viši, vugu, vusko. 15. ) Padajočo in rastočo intonacijo razlikuje samo govor v Veliki dolini in Malencah; za kvantitetna razmerja gl. str. 147 točko 2., iz njih izvirajo dvojice, kakor: deska — megla, veš—veš in veš, boxa in bo/a, nebo in nebo, darva in xMcbat, štčirti in Starti, dalje tudi ževot < žovot; dlan (Sv. Lenart) : dlan (Bojsno) : glon (Sušica); faždu : zdrdf (računati pa je tu še z vplivom določne oblike, fem. itd.); laxt (Bojsno) : lgxt (Sušica); douč (Bojsno) : douč (Sušica); ker je treba upoštevati morfološko-analogično izenače¬ vanje ( zdrdf ob zdrgvi, -a), to menjavanje med dolžino in kračino ni prav staro (prim. e : e, le redko S; '6 < g, a). 16. ) Akcentski tip oko je našemu dialektu znan, večkrat ga je pa analogični oko izpodrinil: kulu, uči, uku, devet, vezi, kuknš, lase, nebu, sonu poleg v8xu, zube, sorce (Sv. Lenart); lasi, uči, zgbe, večer, viši, kusti, suze, kokuš, popeu poleg uku, viixu, nebo, kulo, seno, laxko, ieško (Bojsno); jesen, papeu, deset in lose, uku, lude, slatku, nebu, žreba (Sušica); 6ku, vuši, doma, kopi, gasput in lase, vuxg, stoni < stani acc. pl., nebo, pule, seno (Sedlarjevo). — Analogični vplivi so jasni: vuxu po pl. vuxa; zube po zup, lose po los, stoni po ston (nominativna oblika služi za osnovo); kulo po pl. kule < kola; uku po v-oko, nebo po pod-nebom; noši lude = ljude je v formalnem in akcentskem oziru po lase, zobe; lase je križanec iz lasš in los, v-lose, za-lose itd. 17. ) Nazalnost zlogov z i < n je šibka, ponekod (Sromlje z okolico) je sploh ni več, kar velja za druge kraje le v legi za konzonantom in pa za končne neakcentuirane zloge: ogai (Sv. Lenart), ogii (Bojsno, Kapele, Sedlarjevo); jggiet < jagned,, Schwarz- pappel“; gnezdo se je razvilo v * gnezdo > *giezdo : gičzdu (Sv. Lenart), gčizdo (Bojsno), geizdu (Sušica), gezdo (Sedlarjevo), prim. še giazdu (Knežec pri Rogaški Slatini); oblike z -ei- izvirajo iz *gieizdo, ki ima enakšen -i- kot koizji, goizd (prvi i je po di- similaciji zatrt; gezdo izkazuje asimilacijo (e > e). 154 — 18. ) Sekundarna nazalnost zlogov, ki so akcentuirani in se začenjajo z nazalnim konzonantom, je tupatam ob Sotli znana: nuga, mleko. 19. ) Pojav tl > ki, dl > gl je skoro regularen: kle < tbla, skločat, glon. 20. ) V pasu Pišece—Sušica—St. Peter je končni nepoudar- jeni a rahlo velariziran. 21. ) Končnica instr. sing. fem. je -o, le ob Savi se pogosto sliši -oi ( pot pis~/_oi). 22. ) Končnica nom. pl. neutr. je ob Savi še -a, drugod pa -e : kle (gen. s kl&i), darve, pluča. 23. ) Naš dialekt pozna oblike krt, nišam, nimam in zaje. 24. ) V južnovzhodnem obmejnem pasu je končnica III. pl. prež. -do poleg -jo; v Kapelah je prešel končni -m > -n. Od takih pojavov, ki vežejo bizeljski dialekt z dolenjskim, je treba v prvi vrsti poudariti te-le: 1.) S > a; 2.) sekundarno akcentuirani e s prehodom v a; 3.) o > u; 4.) 6 in q > uo (in dalje v u) ter 5.) ~o > -o, -u. Za severni govor (sredi njegovega ozemlja nekako je vas Sedlarjevo) smo že doslej navedli naj¬ važnejše razlike: 1.) e za dolga %, b in dalje še deš, megla; 2.) končnico ni več ozek; 3.) sekundarno poudarjeni e se je razvil v je: čjelo, jiezik, sjestra, djebaf < debeh, pleta; 4.) novo- akutirani e in q > e; 5.) novoakutirani o > u; 6.) dolgi a > 6; 7.) mesene, vimen < vpmq, semen; 8.) zaprte enozložnice, prvotno kratko poudarjene, so podaljšane: deš, kuoi; v Virštajnu: diaš, nias < dbnbsb, kmet, čarf. Na prav poseben način pa se je v tem govoru razvijal predkonzonantični in končni l; zanj imamo danes: 1.) v nom. sing. mase. participa na -l, redkeje tudi pri subst. in adj. na vokal -f -1 tako rekoč izgubo l-a: fkra < ukradh, pa < padh, vze < mz$h (Sedlarjevo); uze, bi, pa, da, preda, bra, bi < bah, zaspi, pi, pa < peh, kle, zape < zap(>h, poze, ubu, sazu, star -a sbtbrfa, požar, umar (St. Peter na Medvedjem selu), vendar pa šiu < šbdlb; deba (Podčetrtek); go, deba (St. Peter); 2.) analo- gični -l iz cas. obl.: kuotl, vozi, mrzi; 3.) v skupini tolt < ttt ima govor v Sedlarjevem tot ali tat, izjemoma pa zupvna; pri Pod¬ četrtku govore taut: sauze, taust, siunce, iuna, biuxa, diuk, vauk; 4.) nomina na vokal + l imajo -u ( papeu, pou, pau < poh), obi¬ čajno pa-/: djebaf, stof, zupf (Sedlarjevo); zraf, vespf, sof < soh, 155 zugf, fazof, papef, s/o/; v Nezbišah je — po sporočilu — starejša generacija govorila tudi pif, jej, bif; 5.) za St. Peter navedem še žovna in jepša < jelbša „Erle“. Kljub vsem tem različnostim je tudi za ta govor prvotnost regularnega prehoda t > u jasna (prim. razvoj tlt, pou, šiu in nepoudarjeni -u, -6 v mulo < molih, grabu, k3pd, prišo); menjava u : v : /: p je gotovo fiziološko utemeljena, dočim je pojav pod 1.) najbrž analogičen. Glas v je le pred n, očividno gre za asimilacijo un > vn; v jeuša se je razvil prehodni -p-: *jeupša > jepša (v sosednjem štajerskem go¬ voru pri Konjicah je postanek te vrste prehodnih glasov zelo razširjen). Primere z -/in z onemitvijo t- a pa si razlagam tako-le: v skupini -au (a znači katerikoli vokal) se je ekspiracijska, arti- kulacijska sila koncentrirala na vokalu, -u pa je zato opešal, vzbočenost in zaokroženost ustnic sta popustili in ožina med ustnicama se je zmanjšala, obenem je pešalo delovanje glasilk: tako je u prešel v w in naposled v / (bilabialni nezveneči spirant), ki ga je podobni, govoru že lastni glas / substituiral. Izgubo končnega -l (oziroma -u, -/) imam za analogičen pojav: po raz¬ merju kiipo : kupla fem., grabu : grabla se je rodila težnja, da se nom. sing. mase. končuje na vokal, tudi če je ta poudarjen; pau : pala > pa : pala (ta težnja prehaja tudi že k nominom, po gola tudi go < *gou ); za to analogijo govori tudi dejstvo, da je“a/ izkazano kot"a (regularno bi bilo 'gu‘,'a je po fem., neutr., plur.): dala — dalala, iidska — iidskala — pa, pala, potarga, dalje pa tudi razmerje vokalov; fkri. : fkrola, pa : pgla (St. Peter), pa : pola (Sedlarjevo) nam pravi, da je -a mlada dolžina, ki je nastala za *fkrau po razmerju do : dola < dau : dala itd. (Tudi onstran Sotle je ta pojav zdaj bolj, zdaj manj znan prim. za Hum, Prišlin: bu in bju, pu in plu, cvu in cvili, bu < bodh, vmar, vdar, star; šou; v neakcentuiranih zlogih 'u: rasu, pe\ku, Pelkij, nuosu; običajno pa je v dolgih zlogih še -u: krau, začeu, ž§u itd.) Savinjski dialekt. Meje savinjskega dialekta so te-le: na jugozapadu greben Mrzlice— Čemšeniške planine —Menine planine—Črnivca—Ojstrice do Okrešlja; na severu jugoslovansko-avstrijska državna meja od Okrešlja do Olševe, odtod pa črta na Raduho, Boskovec, Loko¬ vico, Goro Oljko, St. Andraž in Ložnico; vzhodna meja teče ne¬ kako v smeri Ložnica—Ponikva—Griže—Mrzlica. Lokalne važnejše razlike (ob zgornji Savinji, pri Ljubnem, Lučah in v Solčavi ter v šoštanjski okolici približevanje h koroščini, ob vzhodni meji pa prehajanje v osrednjo štajerščino) bomo v sledeči karakteristiki sproti omenili. 1. ) v in b sta se v dolgih zlogih razvila v e (tako ob Paki), ki se je ponekod že diftongiral v id (Bočna), ie (Rečica), že (Pol¬ zela): deri, len, ves, me/, meč, včški, leži, anal. bolena fem.; didn, vids itd.; v kratkih zlogih in v sekundarno dolgih je njun za¬ stopnik e: mei < mbne, meiš < mbnbši, pei < pbnb, seim za svnbmv; pes, pesa (po tem tudi pesji), megla, deš, de/nat, -at in de/nem, stebla, legat <*hgatb, žeje m < žvnrj ; neakcentuirani zlogi imajo v zapadnem predelu še d (ali pa se d reducira), v vzhodnem pa e: bdččl, pauc; Polzela: seial < svnalo, uuese/ < vbsbchv, legat. Povsod pa govore dons za dbnbsb in pri nekaterih besedah je kranjski vpliv zelo običajen: uzamem, lažem, laš, maša, sate, čast, gen. časti in časti (Bočna, Paka); sate, m a/, maša, čast (Polzela); gre tudi za vpliv knjižne slovenščine (po šoli in cerkvi), ki sega na primer pri pozdravu dobar dan tja do Pohorja in Kozjaka, čeprav se občno ime praviloma glasi d§n. 2. ) Za dolga o in q ima savinjski dialekt o (zaprtost je tu večja, tam manjša): nos, nos, noč, gaspot, gdo, utrok gen. pl., kon gen. pl. (Bočna), motka < mdtpka, otava < otava, ola, z idiom „mit 0l“, koža, osam (Paka, Polzela); v uale, uol'a, uasam (Bočna) je ua nastal po sekundarnem krajšanju diftonga: uo > up, ud (prim. nigou), uu, ua; zop, gdlop, nd/cpi, zapstoi, za vesjo; v pasu Ljubno—Mozirje naletimo že na o« < 6: lou < to, osnais'stou < svto. 3. ) Sekundarno akcentuirani in sekundarno podaljšani o te glasita kot 6: posau, konc, boba, zvoda, npga, uoča, bSgat; koi, 157 dost in dost, bop, krop, ropot, oun poleg oun, ous (krajšanje di- ftonga); ob Paki se uo disimilira v ua: uada, uasa, uakn, uateu < choteh, uatrak, uarjem < orjem, uan < om> (v Bočni: udri), udigi < oglih itd. 4. ) e, g in e so se v dolgih zlogih razvili v e {ie, ia gl. točko 1.): esix, uš e se nom. pl., noret, Stre, grete II. pl., pest, est < jesti, vete II. pl., res, lep (Paka); /čidr, siadam, triaki, deviat, teliata, diakla, zridlga, niada < neki,to, dasta (Bočna). 5. ) Sekundarno akcentuirani e se glasi široko: upleden, žena, jena, metla, peta, jezak. 6. ) Moderna vokalna redukcija je izkazana dovolj močno: 1.) posttonični"? > -i,~u in 'o > a {te parvi, yjnala, nom. sg. mliaka, niada)’, asimilatorično menjavanje med i in a, zavisno od narave sosednjih glasov: gen. pl. stolau : ripčiu, loncau : komu, dat. pl. vratam : nožim; končnica ~q v acc. sing. fem. da -a : yiša, voda, trava, muxa; — 2.) predtonični i’> /, ir in o~> a (Bočna): midva, ničesar’, *ni- za ne- (po ni/, nim) v nigou, niga, nima’, kapujem, madlitau, pa liati, kaliani, vadči, kasti (o > u > a); — 3.) o’> -u' ob Paki: kuji gen. pl. h konj, pupugn < popoldne, du pupugnata gen. sing.; utrdc nom. pl.; — 4.) i, iz > a in nato v e ob Paki: šerek, jeskra, krex’, — 5.) i, e, u > a (ali asimilatorično modifi¬ ciran); a more ob sonornikih popolnoma onemeti: miso, tilica, z minoi, ligutnei „bequemer“; motka, vrst za vreči, pr sldata/ ’, — 6.) za redukcijo a > a prim. tečas, drago, plačuala, tam, tak ie nareta, napte in napte < ne bote, rat < radv itd.; — 7.) za r in palatali je au prešlo v en in z mlado podaljšavo se zdaj glasi žeu ma ie < žal, zdreu in zdreu < zdrav, mreula, sreu in sreu < srat itd.; — 8.) 'oi v instr. sing. fem. je preko oi dalo ei: proti z-ipi, z minoi govore nat postelei, Vranskei, za našei meiei, z Uršei, za gošei, s kobilei, pred vpiskei; tupatam še govore z menai poleg mSnei; damei in domei < doma + i, z vamei < vama + i poleg z vama dvčmei tudi pričajo za ej < oj; poleg dgst slišiš tudi zade'ist < *daist (i enakšen kot v goizd), *dast (v Šoštanju vedno le deist); v Bočni imamo proti poudarjeni končnici -oi {vadči, rakči, nagdi, garoi, minoi, tibči), v nepoudarjeni legi vodi, roki, nogi; ta'i je ali i z z, ei, e/, ai (prim. gor. taki < tukaj), možno pa je, da je oblika dat. in loc. počela izpodrivati instru¬ mentalno (oblike namai, vamai, iiemai, dviamai, ubiamai, tiamai bi za primer asimilacije -ai >'i morale šele pozno privzeti -i ali pa bi se -a- pod vplivom dvojic vama itd. analogično vzdrževal). 158 7. ) Dolgi a je v splošnem ostal neizpremenjen, le redko se je velariziral v o (napeta tvorba), tako v Smartnu v Zadrečki dolini in ob Paki: sloma, padgdna, tiboka < tobaka. 8. ) Savinjski dialekt pozna akcentski premik oko > bko, oko — oko, vendar je ta premik omejen le na dvozložnice s končnim odprtim zlogom; nekdaj poudarjeni i, u, o so reduci¬ rani v i, d ali pa so onemeli, novo poudarjeni vokali pa so tako-le izkazani: i > j; a > a; q in u > a (J ); e, e, g in o > e oziroma o (ob Paki se je a razvil še dalje v e; prim. točko 6.); gen. sing. zidi ali zid < zidu, sada, strada, prdya, lesa < lesa, snega, brega, meya ; kosti < kosti, kravi < krivi gen., dat., loc., instr. sing.; nom. sing. neut. čreva < črevo , drevo, kola, uoka, uaya ; nom. pl. lasi, maži, žabi; ljudje > Ijdi (Bočna); ji me, Ijd < ljudi, čreu < črevo, domei < doma + i, mes, dreu, iiy, uok, uak < okd, medva; nom. kri in kreu, gen. še karvi (dat. loc. kreu < krivi); stare oblike miso, kolo, golop, desiat. — Pri Šoštanju slišiš že babica, palica itd. 9. ) Enako so se razvili vokali v akcentskem tipu bogat < bogati šerek, utrgovat, kapovou, prdušovou, dekle, kozle, klase, mače, piše, nayče itd. 10. ) Od konzonantičnih pojavov omenim te-le: n sta v Bočni ohranjena, drugod je l' prešel v /, n pa v | (nazalnost zloga se je tja do Polzele izgubila: koi, koia, uaigi, iva < niva); šč > š; -l > -u, t > ou; v 7-part. glagolov I. 1. je -dl- ohranjeno: krodu, bodu, cvedle in cvedem ; govor pozna tudi še modlt < modliti, dalje mešane < mesgee; r > ar (v zapadnem delu za palatali er): arš, čeru, zert, žerf; neakcentuirano ar: arži, arjdu; ob zgornji Savinji (od Ljubnega na Solčavo) je že „štekanje“ v rabi {stale, štčga), pri Šoštanju je pogosto slišati mlenku, mpnka. 11. ) Končnica instr. sing. mase. je običajno še -im, -dm <'om (mažim, traunikam), poleg tega pa se uveljavlja z maži, z brati t. j. lokalna oblika se kot predložna pričenja generalno uporab¬ ljati (prim. z vgdi v točki 6.). 12. ) Nom. sing. neut. ima navadno še končnico -a < -o, proti vzhodu pa je maskulinizacija čedalje bolj razvita {mlek, vin: Paka, Polzela) in v sosednjem pasu Celje—Šmarje pri Jelšah—Planina je splošna; v vzhodni savinjščini govore tudi že uso < vase, našo, to mlaišo dekle itd. 13. ) Končnica nom. pl. neut. je e: vrate, uste, darve. 14. ) Ime pero je deblo na -nt: pgre, periata, -a, pl. periate. 159 15. ) Zaimek H > te, te, fem. ta, neut. ta služi kot artikel; pri komp. in sup. pa se namestu njega rabi ti: ti večga, nai ti bolši; kazalni zaimek se glasi titi, iatga; fem. ta in tata; neut. ta (Bočna); ob Paki: tat, tata, toto (zadnja oblika je po posplošenju rodila osrednjo štajersko toti, tota, toto). 16. ) Savinjski dialekt ima kratko obliko infinitiva: vrst < *vrečb, utrgovat. 17. ) Se nekaj podrobnosti je treba omeniti: ob Paki se začetni je za konzonantom asimilira v e: est, Ssix, z esi/om pa idiom, Stre, esen ; — pri mase. ni v rabi razširjevanje osnove z elementom - ov part. pass. zapret poleg zapart, utpret in utpart; narSt, -a, -a „gemacht, fertig"; — ta, ta, tai za knjižno slov. tja; adv. tagor, gorta, gortan itd.; — nišam, n imam; — vamai itd. gl. točko 6.; — II. pl. vete, jSte, grSte; — noxcoi < nocoj ( noc-so je najbrž po asimilaciji prešlo *notco >*nokco, no%co prim. v§tši > vekši, vSxši) ; — op-korS / „um welche Stunde, Zeit“ < ob-koji-ure ima -x po loc. pl.; — za razmerje savinjskega dialekta do gorenj¬ skega in do koroščine je uvaževati posebno pojave: isti refleks, namreč o za d, o- in g; isti refleks e (ie) za e, e-, g, e; široki vokali za sekundarno poudarjena e in o; moderna vokalna re¬ dukcija, posebno še cr> u~; maskulinizacija neutra; sekundarno -dl-; dalje akcentski premik oko > oko; n > i, i; nom. pl. neutr. na -e; pere,-eta; ojačevanje adv. ( tadou, tagor); štekanje; akcent¬ ski premik (prim. mežiško orat, par nas); razmerje rakoi : raki; loc. pl. na^e/; samo ene vrste intonacija, namreč padajoča. Osrednji štajerski dialekt. Na vzhod od savinjskega dialekta se razprostira ozemlje osrednjega štajerskega dialekta, ki sega proti severu do gorovja na črti Vitanje (razvodnica med Pako in Mislinjo) — Konjiška gora — Boč—Maceljsko pogorje, njegova vzhodna meja teče po razvodnici med Savinjo in Sotlo, južna pa leži na črti Mrzlica— Bohor. Da imamo v obrobnih pasovih že ali še pojave sosednih dialektov, ni treba posebe omenjati; deloma, predvsem v južno- zapadnem delu, so nekatere savinjske poteze še prav izrazite, v severnozapadnem se govor približuje pohorskemu, v vzhodnem pa obsotelskemu. Vseh različnih podrobnosti ne bom navajal; da bodo pa govorne razlike le zadostno izražene, hočem gradivo iz treh ločenih predelov zajemati, in sicer: iz pasu Vojnik—■ Dobrna—Sv. Miklavž; iz pokrajine Laško—Svetine— St. Rupert; iz najbolj vzhodnega kota St. Peter na Medvedjem selu in Križ pri Rogaški Slatini. Obči vtis govora (ritem, zatezajoč govor, indiferentni glasovni karakter, velika ekspiracijska sila in visoka tonična lega dolgih poudarjenih zlogov, sekajoče zareze v govoru) je povsod isti, le da je v zapadnem delu stopnja vseh teh bistvenih znakov nižja, milejša. Za opis tega govora navedem v sledečem njegove značilne pojave. 1. ) V dolgih zlogih sta se v in b razvila v e, ki prehaja po nekod že v i§; St. Peter: len, k mpšom, pSsja, šele, zelem, na lajeti ; St. Rupert: dSn ; Dobrna: vi§s; v sekundarno podalj¬ šanih zlogih se primarni e drži le bolj v južnem predelu, v severnem in vzhodnem pa se je že zožil in deloma tudi že diftongiraB e, i e, ie; St. Rupert: ves, s 1 en ec ; Dobrna: dieš poleg gen. dieža, dedi; St. Peter: pes, peklo poleg d l eš, n 'es < dbnbsb, m'egi a ; v kratkih zlogih je povsod e: ley.k, ie vieč ; omeniti je še obliko dons (St. Rupert), do na s (Dobrna); dalje las in legat (Šmarje pri Jelšah); saia se mu, las, lažem, zlaga < s^hgafa (Št. Peter), lažem (Sv. Križ). 2. ) e je v dolgih zlogih izkazan kot e}: breik, dvei, mle[ka, leipu (Dobrna); jejst, reis, meisnc, leitu, breizje (Št. Rupert); v okolici Šmarja najdemo že ai ( strnila, st/ai/a, vlečemo), pri Svetinah de, v Lahovšku §, v Št. Petru in Rogaški Slatini d' 161 bala, braza, smardka, čdrašia, giazdu, mlaku, zvazda, v Rogaški Slatini zvazda, na kla/. 3. ) Za dolgi e imamo v severnozapadnem pasu kakor v sosednjem pohorskem diftong ei (pejč, čei III. sing. prež. „will“ na pr. ča dou kai čei, Dobrna), drugod pa e, ‘e (enako tudi za dolgi d ) : iezn, grejo, noret, učit (Dobrna); deset, rSp, peč, oče se, suzš (St. Peter); e, ie zastopa tudi novoakutirani e v nezadnjem zlogu: cerku, ie rek < rekh, up sedmo / (Sv. Miklavž); ušies, siedn, rieku (St. Rupert); sedn, nebese, rebre (St. Peter). 4. ) Sekundarno poudarjeni e tipa žena se glasi v zapadnem pasu ie, ie, v vzhodnem pa e, ‘e: pu ziemi < zemlji, čiel, siebe, siestra, dieleč (St. Rupert, Vojnik); zeliena, deba, žiena, čielo, tlele, na zemld (St. Peter; gl. gori miegla; onstran Sotle e, ki se že približuje z-ju: žena, nesti, zelen, Hum). 5. ) Dolgi o (cirkumflektirani in novoakutirani) je preko*o >*p prešel v ou, pu, uu, au ali au : ia šlou, stpu < svto, boulš, dou < kuto, skuuz, gospput (Sv.Miklavž); ukou, nous, moust, nouč, srduta, (Laško); naus, waus, zuan in zuaun, nauxt, sorauta, baugi < ubogi (St. Peter); zuokau, kauža, mauksr, zakaule, ausn, stau, kaust, zvaistar (-«- se pred i ni mogel razviti; Sv. Križ; prim. še za Taborsko — Prišlin onstran Sotle: kous, subouta, vdula, doubor, kouža; tu tudi za q: zoup, pdut, gouba ). 6. ) Za dolgi q ima osrednja štajerščina o (ali u o): zastoi, ia uroč nom. sg. n., nutar ( n zožuje p > u) v Dobrni; p u ot, t u ožlu (St. Rupert); roka, golo p, vo tl ali voki, toča, gosenca, nocoi in nicpi, vozi (St. Peter, Sv. Križ). 7. ) Sekundarno poudarjeni o tipa noga se glasi na zapadu up, up, na vzhodu pa "o (gl. točko 4.); uoda, kuošia (Sv. Miklavž); uo a kn, uo a igi < ogne, ruo a ien, duo a ns (St. Rupert); — k u 6sa, w ll oda, w u psa, w u oče, w u okno, k u oiec, k u plek (St. Peter; za Hum prim. čluovek, kuonec, lepiiota, biiosti, niiosu). 8. ) Nenaglašeni o v splošnem ostane neizpremenjen (za maskulinizacijo neutra prim. Sv. Miklavž: yjtr, ia su/, ia uroč adv.; St. Rupert: čiel, leit in leitu, ie maikal < manjkalo itd.); po asimilaciji je o prešel v u (tudi v dolgih zlogih): nutar-, Šmarje: duisti, vuizi III. sing. prež., dalje še Luizek ; St. Peter: nuga, muš, miist, mulo proti naus, zvuigid < ogne, mužgane, kušica, uči proti zvokiu, kuiaf <*konov gen.pl. (o zožujejo torej i, m in n); predtonični o je večinoma zaprt glas. n 162 9.) Dolgi u se je na zapadu razvil v li (znotranja lega sprednjega reda, visoka lega jezika), v vzhodnem delu pa u (zunanja lega sprednjega reda z visoko lego jezika); spucano, Z ruška, drugu, klučnca, ie s'/udu (Dobrna, St. Rupert); vuš, v ti/a fem., duša, plfiče, kupo, sazu (St. Peter); prim. tudi Hum: mu/a, su z, kru/a, junec). 10. ) Dolgi i je prešel v ei (po asimilaciji tupatam oj ): kletji nom. pl., toi < ty, učoiš < učiš, mlein, dubei (Sv. Miklavž); očei, teist, z mlada/ dnei, ušei nom. pl., veleik, za seila, kreiš, tovaršeiia (St. Rupert); preide, preišla (Svetine); žvaežga, taestu (Šmarje); v vzhodnem kotu pa je i ohranjen: nimam, pod mizoi, pod lipo (Sv. Križ). 11. ) Dolgi a se je povsod labiovelariziral; v južnozapadnem delu pa se a-jevska barva še ni popolnoma zgubila: mla°t, pra°zan, srema°k, ura°te (Laško); dua, slaba, miklauš, otava, krave (Dobrna); pdiek, plo/ta, gloka, na gloni, sroica (Sv. Križ). — Kratki a je v zapadnih krajih prešel za dentali, palatali in za r v d: zastoi, plačajo, za siebe (Dobrna); ta za°dja kret, aiokret in ankret, srema°k, ies in ies < az%, pu raunam, tudi skarp poleg skarp (St. Rupert). 12. ) Za dolgi t ima naš dialekt ou, ou, au, au (ti refleksi so tako porazdeljeni kot enakšni diftongi za dolgi o gl. točko 5.: ou na jugu, ou na severu, au in au na vzhodu prim. za Sv. Križ; sauze, auna < volna, bau/a; St. Peter: dauk, zvauk, taust; za Hum prim. sounce, ždut, stouči, kdunem). 13. ) f iz n je v zapadnem delu zgubil nazalnost: pozuajd < pozvanja III. sg. prež., obarjena, žauleie (Sv. Miklavž); meiši,. k u oi, kolu in kuiaf gen. pl., gidzdu (Sv. Križ). 14. ) -v se od Šmarja na vzhod glasi kot -/: čarf, barf (Šmarje); martaf, čarstaf, oufce, fkrola; v tem vzhodnem kotu se za krp govori krif, gen. karvi < krivi (oblika osnove je postala nominativ, prim. Zelenko: kryv, kervi). 15. ) Končno omenim še te-le pojave: šč > s; — v instr. sing. fem. vlada v severnozapadnih krajih še razmerje -of :~i, v južnih je v rabi -o, v severnovzhodnem pasu pa -oj; — nom. pl. neut. ima končnico -e; — v vsem zapadnem in južnem delu je moderna vokalna redukcija znana v istem obsegu kot v savinjskem dialektu; 163 na vzhodu pa se le končni i (deloma tudi u) nekaj skrajšata, a njuna prvotna barva je še ohranjena; prim. za inf. beit < byti, ubriont, jeist (St. Rupert); uzdigmti, dasti < dati, dojiti „melken“ (St. Peter); — v krajih proti Pohorju govore že tri in tret, %'iša in /ceiša itd. n* Pohorsko-kozjaški dialekt. Vse Pohorje, na jug do črte St. IIj — Vitanje — Konjiška gora, na vzhod do Ptujske gore ter v Dravski dolini od Breznega do Maribora, govori v splošnem isti dialekt s temi-le značilnimi potezami. 1.) Pač najvažnejši pojav v vokalizmu tega dialekta je raz¬ lika v vokalnih kvalitetah, kadar je nastala zaradi tega, ker so se staroakutirane, v prvotni slovenski epohi skrajšane dolžine in novoakutirane nezadnje kračine dokaj pozno podaljšale in kadar je bila ta organsko nastala razlika v poznejši dobi po analogičnem izravnavanju zabrisana ali pa vsaj motena: ker je bila akcentuacija (in od nje zavisna vokalna kvaliteta) v posa¬ meznih fleksijskih oblikah različna, se je večkrat ta ali ona oblika skušala uveljaviti in se je že posplošila. V mlajšem času pa je še specialna štajerska podaljšava kratkih poudarjenih zaprtih zlogov skalila prvotne razmere vokalizma. Nekaj primerov naj vsa ta in takšna dogajanja pojasni. Prvotni nom. lipa je imel v instr. sing. lipo , gen. pl. lip; ko sta se ti dve obliki v pohor¬ skem dialektu glasili že lipo, lip ali liipo, se je nom. lipa šele podaljšal v lipa; danes bi morali imeti *leipo in pa *llpa; v pohor¬ skem dialektu se — kakor v vseh štajerskih dialektih v severno- vzhodni smeri od Pohorja do Prekmurja — dolgi diftongi delno skrajšajo, oblika *llpa pa more v govoru dati dvojico lipa (gl. str. 147, točka 2.); povsem razumljivo nam zdaj postane, da govore na pr. pri Sv. Martinu miza, pri Skomerju pa meiza, tu družina, tam družeina itd. in končno je po takšnih razmerjih k tret < trt nastala oblika tri. — Za prvotno koža pričakujemo *koža, kakor imamo tudi noret < vinograd (kako analogično vpli¬ vanje tu ni bilo možno); današnje kguža je torej enakšna ana- logična oblika kot zgoraj le\pa. — Pri besedi mokn razvoj ni bil moten; upoštevati pa je treba sekundarni postanek n in iz njega izhajajoče asimilatorično zoževanje o > u, odtod munkr (Špitalič). — Za nekdanje oblike noga, nogo — nogo, nogš — noge, nogam, nog bi morala pohorščina po regularnem razvoju imeti: *naga,*nogpu — nougo (tudi npui3go),*noge — npuge,*nagam,*nok ali nunk; kako so se oblike izpodrivale, vidimo iz današnjih posplošenih form: nimga (Špitalič); npunga, nounk, naunk (Sv. Martin, Skomer); 165 npuga (Smolnik); nauga (Kozjak; ni pa izključena še druga raz¬ vojna možnost, pri ti besedi namreč, in sicer ta-le: noga > noga, ndga, po asimilatoričnem vplivu nosnika: noga > noga > nunga; kajti oblike nunge, nungam, nunk govore tudi v St. Jurju, pri Podčetrtku, kjer so se akutirane kračine zgodaj podaljšale in kjer sta sekundarno poudarjena e in o izkazana kot ozka vokala: noga, nuga, nunga (gl. še str. 151, 154, 162). — Prvotno slab nom. sg. m., sloba nom. sg. f. je pri izravnavanju dalo celo slob in slaba (slab je itak moglo preiti v slab > slpb), po takem vzorcu pa so nastale tudi dvojne oblike mlod poleg mlad, pijon poleg pijan itd.; mlajše podaljšave, ki smo jih našli tudi že drugod, so na Pohorju pravtako običajne: pes, ušle poleg ušle itd. Tako izkazuje pohorščina te-le vokalične alternacije: i — ei; ii — pu, ou, au (lokalno različna odprta stopnja); a — p, e ali i (gl. doli točke 3., 5. in 6.) — e (za n, b) oziroma ei, ai (za e in e). — Končno pripomnim še, da je artikuliranje dolgih vokalov leno, zateglo, kratki vokali pa so intenzivno artikulirani, napeti in predvsem pri i, e, o, u doseže jezik visoko lego ali pa vsaj njeno znižano varianto. — Takšne razmere med dolgimi in kratkimi vokali so vladale nekoč tudi v vseh severnovzhodnih štajerskih dialektih, kjer pa so se izravnavanja že mnogo bolj ustalila in so zato dvojne oblike že dokaj redke. 2. ) % in b sta se v dolgih zlogih (t. j. prvotno cirkumflekti- rana in b, dalje sekundarno poudarjena v tipu mogla) razvila v e: ves, den ; tema, steza, škedn; v adv. udeinka „čas od 2. do 3. ure popoldne" je i sekundarno izobražen; v kratko poudar¬ jenih zlogih imamo nes (podaljšano nes) in nes < dbnbsb; v ne- poudarjenih je e. 3. ) Novoakutirana % in b (v nezadnjem besednem zlogu) se glasita ob Dravi e, na južnem pobočju Pohorja (Skomer—St. Jungrta—Ložnica) pa i: meša proti premikne <-mvknetb. 4. ) Dolgi e (staro- in novocirkumflektirani, novoakutirani in sekundarno poudarjeni v tipu zvezda ) je izkazan kot ej, v južnem delu večinoma kot ai : dejlamo, koleine nom. pl., leisa, leipu, čreišie; slaip, blait, sna in k < sneg%, laip (tupatam slišiš tudi ai, ae in podobno). 5. ) Za staroakutirani e govore na severu e, na jugu i (gl. točko 3.): letu, breza, vevarca, strexa; dilu, smarika, cista, sime, nedila. 166 6. ) Iste reflekse imamo za novoakutirani e v nezadnjem besednem zlogu: melam, sedn, žele, zecl iz nem. sejje/ (prim. dolenjsko žiesl ); milamg, mičem, pgstilem, sidn. 7. ) Za dolgi cirkumflektirani e govore v vzhodnem pasu našega dialekta e, v zapadnem pa ei: učese, pepeu, jeuša, večerka adv., večer, debeli, kelko (Sv. Martin, Ruše); jesein, peič, sept, ušeisa (lokalno tudi paič, šaist, lait < ledv gl. str. 161). 8. ) Pravtako je zastopan tudi g: pčdesšt, gre, venci, g če gen. sing. ( mapx gče ače „mein Gro6vater“), pesi; — začeili, deseit, veičii, sreiča. 9. ) Sekundarno poudarjeni e reflektira v severnem predelu kot § {čelo, sestra, jezik), v južnozapadnem pa je, ea ( seastra ) vodi k sosednjemu govoru pri Dobrni; mlado poudarjeni e kakrš¬ nega koli izvora v tipu nebo je vedno širok: seng, nebg, drevg, mesg, gen. sg. lesa. 10. ) Dolgi o-jevski vokali (iz 6, q in analogičnega 6) so se razvili v gu, tupatam celo v au : ngus, nguxt, grgum ali graum, na pouli, le blou, tou, Pgiv/arje in Pau/arie, bauk, naumpč < noč (au je predvsem ob južnem pobočju pogosten); kguža, mgura „er mub“; pred istozložnimi sonornimi konzonanti imamo za o diftong uo: /jigika, škugrja, prim. še noret < vinograd (Ruše), munkr (Špitalič), dalje griiizdie (Sv. Martin), vuizi v Šmarju pri Jelšah; za p prim. kout, pput, gen. pl. rguk, gglgup (v pasu Sv. Martin — Ložnica pa rok, gogu, moka). 11. ) Sekundarno poudarjeni o v tipu noga je podan za — a: majg c moje, auca (Smolnik); apca (Špitalič), kasit, raj en, uaign, uakna nom. sing. (tupatam slišiš tudi uakna), ačp, vaizdt < voziti, kaza, dara < dobra, aus < ovbsb; tudi kratko poudarjeni 6 je dal d: stau < stol; v primerih kakor plo%, plpxe, kol, kole imamo nekaj starejšo podaljšavo, nekako istočasno kot v tema gl. točko 2. 12. ) Nepoudarjeni o je vedno ozek glas, večkrat že u’ majg, deilamg, učesg acc. sg., stgpolg, pu ieinsrn, krovu acc. sg., pg zeimi < zimi, tak kg (ku) na giva „so wie die Sahlweide“, vuzi/i. 13. ) Dolgi a je prešel v p: xl$če, Drpua,jobuke, 6bux „Habicht“ iz nem. (stvn. habuh, srdvn. habech), štpla, gobar, zmorlet <*z-mlad-let „im Friihling", klgbor „Hohlweg“< kolobar itd. 14. ) Dolgi i se je diftongiral v e(, u pa v oh (na jugu tudi iiu gl. točko 19.): kusei 111. sing. prež., gdrmei, reiža, rdcneiia, xodeili, meiza, meiš, neit, reit, stepi (k miza, pšenica, malina, črnica, tri, nič gl. točko 1.); zaslouži, manoula. 167 15. ) r se glasi v dolgih zlogih ar ali ar, v kratkih ar: obarvi, parse, parsti, arš, tardigcr, garmei, gobar. 16. ) Za dolgi l ima naš dialekt ou, au (gl. točko 10.), za kratkega pa a: pou/, paux, jobuke, gučirrr, -l >-u : jeuša, Smaunk < smolnik, papeu., dauč, doppugna, pougn „zu Mittag", grdbu < grabil ; tudi v se glasi pred pavzo kot u: prou < prav, obuutu, clrku. 17. ) Nazalnost pri 1 < n se je zgubila samo za konzonanco: svila, rdlen < ranjen, za tega poleg pu ieinam, kamele, kole proti u kušid „o košnji". 18. ) Zelo je razvita sekundarna nazalizacija vokalov (pogosto že ojačena v nosni konzonant), ki jo je sprožil nosni konzonant na začetku zloga: mleinko, sneiiok, npunč, naunč (Skomer); naumpč (St. Jungrta); nelnti < niti, nouga gl. točko 1.; jengou < njegov, meneink < mejnik, milmtac < mutec, nenčem < nečem, npu/t in npunyj < nohet, namčeta < nočeta, namč < noč (Špitalič); kraj. ime Mamdrče < Modriče in Smauok. 19. ) Med u in t, d, c, č (dentalni eksplozivni element) se je v južnem pasu našega dialekta razvil kot prehodni glas p oziroma b: nočeta > *naučeta (po točki 10.) > naupčeta in po točki 18 .*naupčeta, naumpčeta > namčeta ; sirota >*sraupta, srapta; liič > luuč (po točki 15.) >*luupč in po redukciji u > a ter asimi¬ laciji u: lapč, ključ > klapč, hud > yapt (Skomer); pomdč > pu- maumpč (St. Jungrta); lupč, klupč, biipča, buptl, zbiibdu < zbudil, Xubdu < hudo, apca, copta, pabne < *paubdne, poldne „Mittag“, mumptac in mumtac, namč < *naumpč, noč (Špitalič). 20. ) Od morfoloških posebnosti je treba omeniti predvsem feminizacijo neutra, ki se odtod tu v večjem, tam v manjšem obsegu pojavlja še na Kozjaku, v Slov. goricah in v Prekmurju; svoj izvor ima v unifikaciji plurala pri fem. in neut.: po nom. acc. -a je pri neut. nastalo tudi -am, -ay, -ami (gen. je bil brez končnice) in zdaj je po fem., ki so razen nom. acc. imela enakšne oblike, nastala oblika z -e v nom. acc.: vrate (in vsa le mno- žinska neutra) so se zdaj občutila kot fem., po njih tudi okne in k tem je stvorjen nov fem. singular; prim. uččsa za oko, ena drevesa, ena uakna (rabijo se pa še leto, drevo, mleioku, u~/o itd.). — Poseben razvoj je doživelo množinsko ime tla „Boden“; najčešče rabljeni lokal tlei/ je bil občuten kot nom. sing. mase., gen. se zdaj glasi ot tlei/a. 168 Kozjaški govor na vzhodnem Kozjaku sega proti zapadu do vzhodne meje koroških dialektov t. j. do črte Vurmat — Veliki Boč — Gradišče, na severu do slovensko-nemške jezikovne meje v pasu Luče — Spilje, na vzhodu pa do gričevja, ki spremlja ob zapadni strani železniško progo Maribor — Spilje. Tu se nada¬ ljujejo oni pojavi, ki smo jih navedli za severno pohorščino kot različne od južne (menjava v kvantiteti; e, e, g > e j; sekundarno poudarjeni e > e; dolgi u > ou, au; kratki akutirani e, e in n, b > 6: seme, beberca, meša, veški (ali lažem, lagati, lagati, laš), reko < rekh, ke < ki,de ; prim. še analogično nastale kmeit, reiko, pleičd, sejdn, ki so identični z dugrat, xbudim, moudli III. sing. prež. proti osen, ostar). Omeniti pa je še sledeče kozjaške posebnosti. 1. ) Diftong ou > 6 je zelo širok, zato ga pogosto najdeš že kot o«; po asimilaciji (za labiali, velari in za n) pa se je razvil v ou: mri ust, vpus, vpuza, nouč, koust, moudlla za molila; sosednji labial je tudi ei izpremenil v ou, čeprav ne v vseh krajih; tu govore za bijla še beila, tam pa boula; mei smo bouli; zgabola < zgubila; individualno tudi bali, pozabala (po labiovelarizaciji je tudi / prešel v t). 2. ) Dolgi u je dal najprej uu, iz česar je današnje iiu, ou: dr o ugi, buukvice in boukvice, tiiudi in tildi, todi-, kiiu^ala, skou/ali, frčiuštuk, poustit, kliiuč, siiuša, "/Hudo, vi}u%a, koura, douša itd. 3. ) Sekundarno poudarjeni o je izkazan kot ou: ougin, doubro, ourgl < orel, kousa, vouda, ousa, dousta, prr ouči; npuga, noutjge si je razlagati po točki 1. (za sekundarno nazalnost prim. še neint, neintit < gnetiti). 4. ) Za r govore na Kozjaku dr: drja, §rš, smart, čarn\ stavčna fonetika je rodila oblike radeič, rajaf in rajaf. 5. ) v se glasi pred pavzo in pred nezvenečimi konzonanti kot /: martef, čarstef, fčera, fkiip. 6. ) tl in ki, dl in gl se poljubno menjavata (tl > ki in tl, kl> tl in ki; bolj pogostno je tl, dl): tle < tbla, mdudli, mpudli/i, Jedlounik, moudlim, reitli in reikli < rekli, tleičo < klečal, sp e} tle < spekle, okroudlo < okroglo, medla < mbgla, voudl < ogvfo, vendar ourgl proti ordla < orla v Prekmurju. 7. ) Sempatja že slišiš -n < -m (instr. sing. m. n.; dat. pl,; v istem obsegu kot pri Goričancih). 8. ) Število femininiziranih neuter je tu še večje kot na Po¬ horju: dreva, jajca, jabuka, vpir/a, očeisa, koleisa, dukna, čeila, stebla. 169 9.) Na koroška narečja nas spominjajo na primer modliti, uveidnoti; čisam, cimam, či preišo „er ist nicht gekommen", či kar „durchaus nicht“, čeima „er hat nicht"; kar „nicht“: jaz gveišno kar „ich gewii3 nicht“; sufiks -ej : strožei „Wachthund“; zeic, -a < zec; zamena sufiksa -okv z -ekr, ( -u, v nepoudarjenem zlogu pa ~o < -vokal + u: šau, deilou, bio, jeo ali jao, vzeo, preišo in umr; analogični -/ pri subst. in adj.: vol, vola; glede končnic v plur. mase. f. in neut. gl. gori točko 20. in 8. in prim. še pri osnovah na -i: loudam, -ax, -ami; koustama, -am, -ax, -ami; cerkva (gorič. cirkva ) in k rji, krivi — kreivi (gorič. kri, krivi). 11. ) Bližina nemške jezikovne meje se odraža v množici izposojenk kakor v koroščini: npx < nach, adv. „nachdem, dann“; kedu zapri < k + nem. zu „zumachen die Tur“; frpai < vorbei; cvleiko < nem. zu + veliko „zuviel“; na žeinge priti „zu Sinnen kommen"; čdugrl „Kalblein“; keicrl „Ziegenbocklein“; peišrl (slov. pišče rl) „Kuchlein“; naindine, neindnne „Busen“ (slov. nedra + rl + e : nedrle > neidnne po disimilaciji in asimilaciji med glasovi n, r, l; prim. v sosednjem govoru na Remšniku niedrle poleg niednne) itd. Severnovzhodna štajerska dialektična skupina. Dialekti v Slovenskih goricah, Halozah in v Prekmurju imajo mnogo skupnih pojavov; nekatere moremo zasledovati še dalje v severnih kajkavskih narečjih srbskohrvatskega jezika, da, verjetno je celo, da so se tu spočeli in se odtod razprostrli tudi v severnovzhodni kot slovenske jezikovne oblasti; zopet drugi skupni pojavi pa so le našim dialektom lastni, ti vsem, oni pa vežejo le po dva ali tri sosede skupaj, drugih pa ne za¬ jamejo več. Ti skupni pojavi so v glavnem sledeči. 1. ) Staroakutirane dolžine in novoakutirane kračine so se v vseh severnovzhodnih štajerskih dialektih obravnavale na enakšen način, čeprav so posamezni dialekti dosegli različno stopnjo tega procesa in izkazujejo zato danes medseboj različne vokalne kvalitete; samo goričanski dialekt pozna v takih zlogih dolžine, te pa so, kakor pričajo e-jevske in o-jevske kvalitete, dokaj mlade. Povsod so se vršila tudi enako usmerjena izravna¬ vanja dolžin s kračinami in narobe. 2. ) Vsi dialekti naše skupine poznajo le kratke diftonge (prvotno a + i, u > a + i, u). 3. ) Nezadnji akutirani kratki zlogi so ostali kratki; le pri Goričancih imamo dolžine gl. točko 1. 4. ) Akcentski tip nebo < nebo se je močno križal z analo- gičnim nebo. 5. ) Akcentski tip spanje je, razen pri Goričancih, zelo trdno zastopan. 6. ) V enakšnem obsegu se rabi akcentuacija brala, -o, -i, ■§ (poleg brala). 7. ) Vsak u, naj si je bil dolg ali kratek, se je razvil v u; v neakcentuiranih zlogih se je nato ii razokrožil: ii > i, i ; samo govor v Središču in v okolici pozna u, u, u; prim. gorič. vu'/a, sušeč, viiš, kipiijen — viši/, pošišit, pistit, vičtt; pri. /jit, dtiša —- griint, jiik, krivi, griida — lidjš, iidoba, pogibin; prekm. lubiti, pluča — stiiddnac, siikno, vnuk — idou < hudo, z lidmi; Središče: kupiti, matul, krili, kuščar, zgubiti, vušivdc. 171 8. ) Razen v Središču je povsod drugod znan pojav ubiti > buiti, milirati, militi, vujah < uvijati, muisli meti < v misli; pri. žvilizdati, muivlen se, mujo < umil, muimo < v-mimo adv.; prekm. bujen < ubijem, biljo < ubit, viiišak in viiiška < u-višek ,,hinauf, empor" itd. 9. ) I'> I, prvotno -Ibj-> Ij, ki se-ne asimilira v 10. ) n > j, samo v Prekmurju je ostal n neizpremenjen; vsi členi naše skupine poznajo še sekundarni n < n pred velari in pred konzonanti, ki imajo v sebi postdentalno priporo: iganki, stranski, ženščak, Polanci (za vokalom i pa je tudi v taki legi n ostal: Radinci, Slabtinci). 11. ) r- in -f- sta se pravilno razvila v rj, ki ga pa izpod¬ riva -r <-i: po cesar je nastalo cesara, casara; drvora itd. 12. ) Labializacijo i > ii so razvili goričanski, prleški in prek¬ murski dialekti, pri Središču in v Halozah pa ni znana; nastala je po asimilaciji na sosednje konzonante ali pa po prekozložni vokalni asimilaciji (i — u > ii — u; i — o > ii — d); šilrpk, šiirka <*šiirok; tuxo, bluzi <*bliizii, blizu (Goričanci); ob Ščavnici: bliizi, brfitif < britof, nem. Friedhof, funkišta, liikif < srdvn. litkouf, surotka, šilroki, štrutif < srdvn. strichtuoch, surmak < siromak, Siimen < Simen; prekm. bluzik, šiirki, tuji c tihi po tilu < tiixo, tiho, brfitif, mirna < midva, viiva, viimdn < vym%, gviišno itd. 13. ) v je pred pavzo in pred nezvenečo konzonanco izkazan kot /; stavčno fonetični varianti, ki sta v osrednjih slovenskih dialektih podani kot u- : u- (za začetni u~ in v~), sta se v naših dialektih na enakšen način razvijali in sta danes izraženi kot v-, vil- in vu- : ob času prehoda u > ii sta se glasili ivčiti : y.čeni, w-klum : y-dne, užge; današnja raznoličnost je povsem umljiva, če upoštevamo tukajšnje procese w > f, u > ii, u > u~ (nova vokali¬ zacija) in pa postanek protetičnega v- pred - u, torej: 1.) viipah, viizan — vizenski (če je začetni u- poudarjen); 2.) fciti, f-kliini : vganka ; 3.) vužge, vu-dne, vilčeni < *vučeni, vildriti < *vudriti, viiiti < *vuiti, vilžgati < *vužgati itd., povsod vu- < u', p')- 14 ) Povsod prehaja tl > ki, dl > gl, pogosto tudi tm > km. 15.) Pri subst. in adj. je končni -l (-u) zelo dostikrat na¬ domeščen z -/- kosih padežev: uosl; kol, stol, kozel, pepel, sol, kotel poleg pravilnega kotia (ob Ščavnici), koteo (v Prekmurju); mrzel, gnil itd. 172 16. ) Femininizacija neuter je predvsem pri Goričancih po¬ gostna, v manjšem obsegu pa je znana tudi še prleščini in prek¬ murščini; govor središčanski in haloški tega pojava ne poznata. 17. ) Osnove na -n imajo v nom. acc. sing. obliko s pri¬ vzetim n: bremen (v Središču: breme, seme)-, osnove na -s so prešle k o-jevskim in s temi deloma k a-jevskim. 18. ) V naših dialektih je prvotno razmerje med določno in nedoločno obliko adj. (nom. sing. mase.) porušeno in sicer tako, da ima ta adjektiv samo določno (nedoločno), oni samo nedoločno (določno) obliko; to stanje je nastalo zato, ker se je določna oblika rabila s členom te, ti, ki je prevzel funkcijo določnosti, obenem je vplival še vzorec določne (nedoločne) oblike za fem., neut., kjer je bila razlika le v členu izražena (upoštevati je seveda treba še to, da so se nekdanje intonacijske in akcentske diference radi sovpada 'in'' zgubile); prim, gorič. določno ti duobri, ti pridni in nedoločno (tudi predikativno) bougi < ubogi, drugi; Središče: nedoločno (predikativno) bili, črni, rjovi, debeli, vodeni, stori, gosti, vroči, veseli, trdi, drogi, nčvi itd.; pri. adj. s sufiksom -bnv imajo vedno le nedoločno obliko: droben, pozen, temen, dalje še dober, gft itd. proti beli, kosmati, arjavi, ardeči, zeleni; Hermanci: gol in goli, nor in nori, visoki in visoki, dalje samo pozni, drobni, bosi, novi, prosti itd.; prekm. nouvi, nduri, gby.li, d/olivni, vnougi itd.; das sen pijoni „ich bin betrunken". 19. ) Adjektivne osnove na -jo- imajo v nom. acc. sing. neut. navadno še -o: koizjo mlidko je še žgečo; ribjo Role (Goričanci); prekm. mojo deitči poleg moja, ribda masou itd. 20. ) Končnica I. du. se glasi -ma, le v Prekmurju je še -va. 21. ) Oblika moren, -eš itd. pomeni „mussen“ in le nikalno nemrem znači še „ich kann nicht“; ta pomenska razlika je na¬ stala zaradi pogostne rabe „ne mogo“ : „moram“ in zaradi skoroda ne rabljenega „mogo“ : „ne moram“ gl. Fr. Ilešič, Južnoslovenski Filolog V. 162-170. 22. ) Najbolj priljubljena oblika prezenta iterativnih glagolov je oblika glagolov V. 2.: stoplem, leičem (letati), plfivlem, kipuvlen, posoduvlem, deivlem, plavlem (plavati), davlem (davati) itd. pri Goričancih; čiivlem, spoštuvlem, poklekuvlem, spišuvlem, zmišlov- lem, dovlem, vlevlem, zletovlem (Središče). 23. ) Za kradem in padem govore krodnem, podnem, 24. ) Pri adj. na -čbskv-jb se navadno rabi oblika na -čki. 173 25. ) Poleg čres govore tudi kres (po zbližanju med čresv in skvoze prim. rusko skrozv, slovaško kroz, češko skrze, shrv. skroz, kroz ); za bez imajo naši dialekti prež < prežv. 26. ) V obliki domove se je zgubil končni -v, pač da v zvezi z vokaličnim izglasjem v adv. doma, kamci, tarna (prim. belo- krajinsko doma na vprašanje kje? in kam?) : domo (Slovenske gorice) = domou (Prekmurje); za dalečb govore v Slov. goricah še dauč ali pri. doč, v Prekmurju pa dalač; oblike telko, kelko so v zapadnem pasu v rabi (a tudi še v Hermancih: teko, kSko), drugod pa tolko, kolko. 27. ) Nikalni pomožni glagol nesem je bil pod vplivom trdil¬ nega razstavljen v ne—sem : nei san Čilu, nei si čiiu in v III. sing. je po je čiiu nastalo današnje nei je čiiu; nei se i e občutilo zdaj kot samostojna nikalnica in je mogla zamenjati tudi prvotno ne, ni, ni — ni prim. ščeš ali nei?; nei viditi nei čuti ndščdn itd. V stavčni zvezi se je ta nikalnica stavila pred besedo, ki ji je namenjena: či si nei vido? Raba ja nei san čiiu je sprva sprem¬ ljala novo zvezo ja san nei čiiu, ki pa danes že prevladuje prim. staročeško nejsem volal proti novočeškemu nevolal jsem; prim. za III. sing. je še nei prdf zreko (Goričanci); prekm. dugo ležati je nei zdravo; pdiba je nei vido; za vrstni red v stavku prim. je-li si tou nei dšča vido?; lidde so nei na veke odvrženi od boga; delo je nemi nei šmekalo ; zemlou si je nei delo skrblivo; Ježuš kak bouk je nikakše matere nei moo; kakoli szte nej vcsinili ednomi z eti naj mensi, ni meni szte nej vcsinili Kuzm. 52. — Poudarna nikalna oblika pom. glagola za III. sg. se glasi v Prekmurju nega : V Nenčafci nega šdule „in Nenčavci gibt es keine Schule, existiert keine Schule"; okouli hiž so dvorišča jako vouska, gdate ni dvo¬ rišča nega „ -manchmal existiert uberhaupt nicht-“ (nega < ne -f ga, prim. v kajk. dialektu jega, nega in celo jegam, negaš itd., gl. F. Fancev Arch. f. slav. Phil. 29, 373; 32, 348). Goričanski dialekt. Goričanski dialekt govore po zapadnem delu Slovenskih goric med Dravo in Muro, od črte Maribor — Spilje pa do črte Marija Snežna—Sv. Ana na Krempergi — Sv. Trojica—Vurberg ob Dravi. Na kratko ga opišem z naslednjimi značilnimi potezami. 1. ) Za razmerje med prvotnimi dolžinami in nekdanjimi aku- tiranimi nezadnjimi kračinami v tem dialektu prim. e : ei — že; breik, sveit, leip — miesto, lieto (gen. pl. le it ); analogične oblike dielaš poleg pravilnega deilaš, lietnce poleg leitnce „Ostern“ in podobno; e : e — e; let, mSt, veseu — sedn, neso < nesh, reko gl. še spodaj; p : g — g; veči, žgeč — j Str e nom. pl.; v, b : e — e in e; len, den, bolšn, test — meša, mrtvečki, dveri in pčsji, nesni < dbnbšbnbjb; o : du — uo; bouk, serduta, mesou, gen. pl. nouk, vout < vodi, — ti duobri, uple, muogo < mogh, iiosn, vuola; p : o — p; gos, zop, podoč, gredoč — goba itd. Kakor je videti, so se akutirane kračine podaljšale, a v času diftongizacije stalno dolgega e > e/ še niso bile dolge, odtod nasprotje ei : že prim. še g : e in du : up. Dlftonga že, up pričata za starejši štadij z e, o (ozka vokala), a kljub temu podaljšanje ne more biti staro. Sosednji prleški dialekt ima v teh primerih e, prekmurski pa e < e t. j. že kratki vokal je bil ozek; ves proces se je vršil torej tako-le: 1.) breig — delo — sedam > 2.) — delo, sedam > 3.) delo, sedam > 4.) delo, sedam > 5.) dielo, sedm (prim. pri. delo : seden, prekm. pa delo : saddn). 2. ) Sekundarno poudarjeni e v tipu žena se glasi kot od¬ prti e: čelo, žena, cesar, pšeno, vreteno, vremen. 3. ) Sekundarno poudarjeni o v tipu noga pa je ozek glas, zdaj že diftongiran (o>uo): nuoga, vuoda, čluovek, buodem, uokna nom. sg. fem., uosl, dat. sg. psiiovi. 4. ) e in o se pred r, l, n, m zožita v i, u: pazdtr, večlrja, Ninci < nembci, ninški in nimški; gen. pl. kuin, gen. sing. kuia, 175 murje, kume < komaj, puiem < po njem, urjem < orjem, kumo dat. sg., kum loc. sg. proti kuoga, adv. bul, dula, -e, gum < gore itd. 5. ) Nekaj pojavov neakcentuiranega vokalizma je treba omeniti: a) 9 se reducira ob sonornih konzonantih (skupinama + /, r, n, m in v + a -|- konzonant): pepr < pbprb, nore (da je reduk¬ cija stara, o tem priča p gl. sicer točko 3.), kiedn, pridn itd.; b) v takih legah se tudi i reducira: velik poleg volk, -a, -o, bla poleg bila, -o, Xuola poleg xuodla in xuodila, stisnila poleg stisnala; neakcentuirani i je prešel v i (nizka varianta zaprtega, ozkega r-ja); c) ~e > -e, d, a: jut)e, dive, poliete, pozime, narobe, diiole in dula, ciepat, kipat, viedat < vedeti ; prim. še valit < veljati, detala; č) a > d, e: rezegnat, podrežit ; imp. diete < -ai ; klebuk, klepoutec; krei, naleš, kume itd.; d) e, a > e, i (po asimilaciji na dentale in palatale): sici, či, ži; tekdu, tekdu, tikdu < tako in podobno. 6. ) Dolgi a je v goričanskem dialektu ostal neizpremenjen: vrate, glan, klačit itd. 7. ) r je omejen na nepoudarjene zloge, v poudarjenih in v začetnem nepoudarjenem pa govore ar: trpleija, mrtvečki; arjaf (stavčno-fonetična varianta je rejaf ); smart, sarce, darve, vargo. 8. ) -I je izkazan v poudarjenih zlogih z -u, v nepoudarjenih imamo (po asimilaciji vokala in -u) -o: pepšu, vesšu, gniu, dau, brau, jauša, šau, želeu, xteu; dro, žro, mrd < *mrro, mrl, neso, dielo < delal, poklica, prestrašo itd. 9. ) Za femininizacijo neutra prim. vrate, nebese, darve, pluče, jetre so občutena kot fem.; nom. sg. gumla < gumno, čreiva, gleitva < dletvo, jabuka, koliena, kdula, darva in dreiva, iiokna, bruna < bnvbno, meča, pleča, jaica, vuxa, duka proti dielo, lieto, platno, prouso ali prosou, vino, mesou, senou, poule, sarce, sunce itd. (običajno le edninska imena). 10.) Nekaj morfoloških posebnosti: a) zanimiva je sklanja sluga, slugeja, -eji, -ejon ; b) končnica dat. pl. mase. in fem. je -om, neut. pa - am: vouzom, kravom, k nuogom; vratom (-om je nastal po asimilaciji iz -am še pred pojavom v točki 9.; -am se je ob¬ držal sprva le pri neut. pl. tantum, po njih tudi pri drugih; asimilacija je bila deloma vplivana po -om instr. sg. mase.; to križanje fonetskih in morfološko-analogičnih pojavov razloži sicer neupravičeno porazdelitev končnic -om : -am); iz plurala je -o prešel v dual: z obeima rokoma; v loc., instr. pl. imajo vsa sub- stantiva -ax, -ami: vouzax, -ami; c) ljudje se sklanja tako-le: ludi v nom., gen., acc.; ludom, ludax, ludami; č) osnove na -n 176 imajo v nom., acc. sg. -en, v kosih padežih pa se je -men- raz¬ vilo v -mn-> ml (po vzorcu kamen, kamla ): briemen, briemla; vimen, vimla; vpliv besede kamen se kaže še v tem, da so ta substantiva postala mase.: teški briemen ; le vremen, vremna je feni. (po točki 9. nastala analogija); ime je ostalo neizpremenjeno; d) ime las je fem. in se sklanja tako-le: na duga las, ne duge lasi, dat. lasim in lasom, loc. lasix in /asax, instr. lasimi in lasami (mešanje z'-jevske in a-jevske fleksije; najbolj pogosto rabljena oblika nom. pl. lasi je utrla pot k z-jevskim femininom, spol pa še nadalje k a-jevskim); e) goričanski dialekt ima kri, krivi ; druga žž-jevska imena pa imajo v nom. sg. -va: cirkva, britva, da, celo oblike brez -v-: brieska, retka. 11. ) V sestavljeni deklinaciji so končnice -iga, -imu, -im (-/- po pluralu). 12. ) Osebni zaimek za prvo osebo je jas, du. mija (prim. še vij a, onija poleg onidva); instr. sg. z meno, tSbo, pa tudi toubo, sčbo in soubo. Kazalni zaimek je tuoti,-a,-o in uovi, -a, -o; dalje pomni še: kvto > ddi ali kodoj ; nič, gen. ničesa in ničšsara; neki,to > nixto, ne-ka > nikai; nik%tože > nišer; nekyjb >*niki, po metatezi kini, -a, -o; enkl. oblika jih se je tudi prestavila v yj. 13. ) Pomožni glagol se sprega: sn in sin, si in siš, je in je-, srna, sta; smo, ste, sp, so in sojo. 14. ) Se te-le zanimive posebnosti navedem: a) adverbi se pogosto rabijo s pridejano partikulo -ka (prekm. -k): čereka „včeraj“, večirka „zvečer“, snuočka, zdaučka; b) šč > š; c) meisne, pajenk, pajenčina; zavec, zajca; hža>lpža in luža, hŽQ > ložem in lužem; č) shza > slouza in sklouza; čblns > čouln; d) gen. pl. desek, treisek, niček poleg ničk k ničke in podobno. Prleški dialekt. V vzhodnem delu Slovenskih goric, v Prlekiji {Prlek ; adv. pfle < prvle, *pbrv-ie „vorher, friiher") med Muro in Dravo do slovensko-srbskohrvatske jezikovne meje na vzhodu govore prleški dialekt, ki ima nekaj zaznatnih krajevnih razlik v sebi, kakor bomo v sledečem opisu videli. 1. ) Nekdanji akutirani zlogi (nezadnji), prvotni kot drugotni (t.j. staroakutirane skrajšane dolžine tipa brata, novoakutirane kra- čine tipa koža in sekundarno akcentuirane kračine tipa žena ) so v prleškem dialektu kratki, njihova intonacija pa je padajoča: brata, gra/a, mraza, stara fem., deda, zrela fem., grunta, dima, sita, zeta, toča, starost, žalost, jaboko itd. Glede e-jevskih in o-jevskih vokalov je omeniti to-le: a) staroakutirani e, novoaku- tirani e, ®, 6 se zdaj glase kot srednji, indiferentni e (oblika jezika je napeta): cesta, vera, delo, tleti, človeka-, kmeta, gneča, seden, melen, česen, reso ali nesa, zelje-, meša, zemen < v%zbmQ, genem, doteknen, gnešm, veški, melin < mbli/m*; po analogiji pa se je e večkrat podaljšal; če je to podaljšanje mlado, se glasovna barva še ni nič izpremenila {§), če pa je staro (predvsem pri adj. je to pogostno; vpliv tipa stari), se je zožil v e prim. ščsh, veseli, ledra, pliča, perje, veselje, nebeški, debeli, pesji, le/ki, gnešii; viški-, gen. pl. desk, megel, til, slez ; — tretji, šesti, sedmi, veseli, pesji, gnešii (ta ali ona oblika je tu ali tam običajnejša); — h) isto razmerje velja za o (staroakutirani q, novoakutirani o): doga, goba, moka, škoda, dober, moker, bister, osen, /bdin, molin, vozin, mogo ali moga < mogh, bodio ali boda < bodfa, dlje in pa koža, vola, moder, kozji, osmi, bosi, novi, piosfi, nori, goli, božji, drobni itd.; — c) sekundarno poudarjena e in o sta vedno od¬ prta glasova: sestra, žena, stidenec, jelen, medvid, zelen, bresti, gnetem-, kosa, kgšia, mošia, vgda, j sel, bosti, hoden; noga, grdoba, /idoba, konopla so enakšne analogične oblike kot centralno-slov. (tudi v knjižnem jeziku) sirota (dol. sruta, gor. srota). 2. ) V dolgih zlogih so vokali tako-Ie zastopani: e : č; Ičs, jed, cel, dela, kolen, slepi, zvezda (e je zelo ozek in napet, a brez z-jevske barve); ■h, b : č; bSr, Ičn, den, me/, pčn, tisi, bolen; 12 178 — e : e (ob Ščavnici že e) : led, nebds, ž§n — ždn gl. še točko 3.; e : e (ob Ščavnici e): ples — ples, prasStof, rep, ftegneš ; o : o (ob Ščavnici o): bok, kost, bos, oko, sto; q : o (ob Ščavnici o): z op, gost, okrogel, rok, Dobje, z rokoi; a : o; bobji, los, vron gen. pl., glof, sodje, brozda, vopno, slotki (sladek), krovji (krava), bob (baba) itd. 3. ) Asimilatorične izpremembe akcentuiranih dolgih vokalov: a) en > en: tenki, sence, gen. pl. žen, vreten, nezarenski (v pasu zg); b) on in tudi on > un: un, zvun, dum, dumi, kunčan, -aš, -alo, gumn, klunin, guniti poleg goniti, sup. gumt; lunček, gen. pl. lunec (odgovarja dolenjskemu lune, pri Trubarju luniz; izvor tz-ja je tu seveda drugi) poleg liincof, kunec, zvunec, una; loc. sg. kil m ; kul, -a, kujof, kujski itd.; c) ir > er: voder, /uider, meyer, vu zverki, vendar pa cirkva. 4. ) Od posebnosti neakcentuiranega vokalizma je treba sle¬ deče navesti: a) i, e > i: guniti, človik, spovit, viditi, divica, bižln, sosit, drix (vendar gosanca); b)~o je zelo ozek glas: bogat, kosmat, visok, koleno, zobof, znalo, s pdmetjoi; c) redukcija ne- poudarjenih vokalov ob sonornikih ni dosledna: žrbe poleg žribe, nom. pl. kolna, polna < polena, dat. kolnan, -ay, -ami, "/odlo in Xodilo, vidla in vidila, vedla; oven, ogen, kptel, prper poleg Krainc, ščiirk, nore, tork, Turk; nemren, -eš, siirmak; šiirka, -o kaže tip šiirek; kelko, telko in kško; dauč ali doč; lakonca, palca, veverca, Ilovica in ilofca, vilce, kuyia itd. 5. ) Dvojne akcentske oblike, nastale po analogičnem po¬ sploševanju te ali one fleksijske forme, v akcentskem oziru prvotno različne, so jako pogostne; glavne izenačevalne smeri so te-le vrste: a) poleg običajnejših baritoniranih oblik participa na -t ( sralo, tkalo, znalo, bilo, dalo, pralo, scalo, žgalo, plelo, drlo itd.) se uporabljajo tudi forme z dolgim končnim poudarkom: tkalo, bilo — blo, du. mase. bilo in bla, plur. bili, bile, dalo, -i, -e in dola, drlo itd. gl. še pod c); — b) brdie in brajd, proie in prale, spoje in sp a je, cvrtje, fpitje, veselje in veselje t. j. ista akcentska oblika, ki jo ima knjižno zelje (tip knjižnega vesglja ni znan); — c) črevo in črivo, drevo in drivo, blogo in blago, m@so — meso, gen. mčsa — mesd; nebo, -a in nebo, -d; proso, -a in proso, -o; srebri), srebro in srebro, žrb§ in žrSbe, -§ta itd.; — č) pri glagolih vpliva akcentuacija prezenta na infinitiv in obratno: gladin, lazin, gazm po gladiti, laziti, gaziti, a tudi pravilno glodin, lozin, gdzin 179 se govori; delan po delati (namesto *delan), kldan za *kidan; po prež. lubin je nastalo /tiho, -a, lubila, enako '/volila, selila, /od(i)la in inf. voziti (poleg pravilnega voziti), seliti in seliti, de/noti, meknoti; dalje dršmala, pisala, kunčala (poleg starega končola), igrala — igrola, mučalo — mučalo, česalo — česalo; imp. začnimo, let(i)ma, %valma, /gdma, mglma itd. (po sing.); — d) žalost in potem tudi z žalostjoi, miš — z mišjoi poleg pra¬ vilnega pamet : s pometjoi, mati : z mater j oi ; sing. sito in anal. plur. sita, a v gen. še sit; plur. šila in šila; vino za in poleg vino po plur. vina kakor leto poleg leta; jaboko ima še plur. j oboka itd. 6. ) r se samo na začetku besede glasi ar-, drugače pa r: arja, arženok, ardeči, arjavi, arjuti ( ar- je najbrž nastal iz er, -or, zato imamo ar- < er tudi v Arni < Jernej, žarjav, -i „Kranich“, zarjavi „gliihend“ pri Danjku; pri Središču je tudi na za¬ četku r: rjdvi). 7. ) I se je v dolgih in kratkih zlogih razvil v u (v dolgih zlogih preko ol > ul, uu. kakor v severni kajkavščini gl. Arch. f. Slav. Phil. 32): puš, puža; vuga, vuna, gdč, gučati — gučin, žuč, žučgk, mučaii — mučin, jabgka fem. in -p neut. (-o- že iz neakcentuiranega -u-); dokaj pogostne so oblike s prestavljenim t > l: spluiskg in ploisko; slbza > sluza, sloiza (Danjko), skuiza, plur. skgizč, v Hermancih suza in skuza, pluiž. 8. ) Končni in predkonzonantični -t se je preko -jz razvil v -g, -o, v dolini Ščavnice in ob zdolnji Pesnici še naprej preko -p > -a: vidg, vida; visg, viša; kld, kla; briig, briia; brleig, brleia; lagg, laga itd.; prvotna oblika nom. sing. vrelec je zvečine še ohranjena, analogično vreac (= osrednjemu slov. pauč) je redka; pri l- part. glagolov I. 1. se v novejšem času pričenja restituirati -d- po prež.: kro — kra, pre{o — p reta in krola poleg kradla, pre-la — prčdla, sela — sedla, gjetla, tudi celo že v mase. pršdo — preda. 9. ) n je dal I, ki je za konzonanco in v izglasju že povsod izgubil nazaliteto: peden (in peden), gen. pedia in pedia, pen < penb in potem tudi v kosih padežih pena za *peia ; g gen ; niva > jiva, Iva, hiva. 10.) Posebno v vzhodnem pasu ima prleščina že povsod -n < -m; šč pa je ostalo ohranjeno, v južnovzhodnem delu se je razvilo v /č: i/čem, /čava, /čipati (poleg fčipnotj); tu govore tudi že štela za /Jela. 12 » 180 11. ) Sufiksa -va in -ha se moreta poljubno zamenjati; po -dba <-tva je nastalo še -dva: yranidba in '/janidvo, molidba — moltdva itd.; kry se glasi nom. kff ali krf, gen. krvi; cbrky pa ima v nom. cirkva. 12. ) Končnice plur. neut. so: -a, -am, -ay, -ami ; mase. pa imajo v plur. še -om (-on) in -iy. 13. ) Južni pas prleškega dialekta ima v instr. sing. fem. (ne glede na akcentsko mesto) končnico -oi, ob Ščavnici pa govore obliko na -o. 14. ) V sestavljeni deklinaciji se glase končnice praviloma: mrtvega, -emi, -em, instr. mftvin; dat. loc. sing. fem. pa ima -oi: mrtvoi. 15. ) Oblika infinitiva se glasi na -z: tuči, tučti — kiičti (tl > ki), gumti itd.; glagoli VI. razreda imajo le deloma še staro obliko: gospodovati, običajno pa že po prezentovi preobraženo gospodiivati, bojiivah, dariivah, kipiivati in tudi kiipivati (akcent po kupiti, drugod po odnosnih prezentih). 16. ) Po razmerju imp. meh : mleti, zemi : zeti < v%zqti, deri : dreti itd. so k ptpri, žri nastale dvojice otperi, žeri, cveri, vmerji (prež. otprem, zrem). 17. ) V part. prat. pass. glagolov II. razreda je tvorba s su- fiksom -Jeno- (po glagolih IV. razreda) vseskozi posplošena (cen¬ tralno slov. tip popasen): zgrizjen < *zgriznjen (n > i); fkradjen, napadjen, stisjen in stišjen, popasen itd. 18. ) Se nekaj zanimivega in značilnega drobiža hočem ome¬ niti: a) po visok, -a je k nizek, niška nastala oblika nisok, -a; — b) sufiksa -ec in -ek obdržita svoj -e- tudi v kosih padežih, kadar jasno izražata pomanjševalnost: bratec, gen. brateča, grozdek, grozdeka, dedek, dedeka proti kupec, kupca; — b) otbcb se sklanja tako-le: oča , očz?, pez, očo — oče acc., z očon; v plur. so oblike po zz^-osnovah; — č) v nom. pl. mase. je končnica -je že zelo pogostna: stra/ovje, tatovje, brigov] e, mr/Sv j e; vendar je še vedno omejena na tista substantiva, ki razširjajo svojo osnovo z elementom -ov-; — d) ob Ščavnici imamo poleg ubiti > buiti tudi še ube > oi: uveniti > voiniti, uvezniti > vdizniti, umeknoti mdiknoti, vr, vbsb > u-všs (pri Ljutomeru ves poleg vois) >*u-vušs > vois (ue > ue, de, oe, oi); — e) po niše < nikvtože je za nekvto nastalo nese; — f) zpvec, gen. zof ca; — g) -r < -že je pri adv. zelo posplošen: fkiiper, spoder, tudi mc6r (tudi že pri Goričancih poleg nicoi). 181 V južnovzhodnem delu (pri Središču) ima prleški dialekt nekaj pojavov, ki drugod niso znani; ž njimi je ožje vezan na prekmurščino ali pa z govorom v Halozah. Za govor v Halozah hočem na kratko podati tiste posebnosti, ki so važne za razmerje do prleškega dialekta, ali pa ga še vežejo z osrednjo štajerščino. Ti pojavi so sledeči: 1.) dolgi o > ou; 2.) dolgi u > ii, kratki v z; 3.) sc je ohranjeno; 4.) -I > -o; 5.) močno je zastopana končnica -ovi v dat. sing. mase. in pa končnica -je v nom. pl.; 6.) nom. acc. sing. bremen; 7.) v sestavljeni deklinaciji so končnice -oga, -omi, fem. -oj; nom. du. dobriva moža gl. prekm. dial.; 8.) poleg -jo v III. pl. prež. govore pogosto -do: dado, stopido, delado; glagol id p se sprega: ijem, iješ, ije, ijema, III. ido in ijo (nastalo po razmerju ido : ijo = idem : ijem). Posebnosti središčanskega go¬ vora smo deloma že omenili; v glavnem so te-le: 1,) u ostane neizpremenjen: u, u, zz^gl. str. 170; 2.) dolgi e-jevski in o-jevski vokali tu niso več tako napeto tvorjeni kot v sosednji prleščini, teže celo že k široki kvaliteti; od juga proti severu imamo torej pasove e : e : e : e; 3.) v poudarjenih skupinah -el, -it je po po¬ stanku -p < -t nastali hiat ostal: šteo, kleo, mirio, vučio (pri. štelo, štela); v nepoudarjenem zlogu pa je -io prešel v -/o: živio, tfpip, nosip (pri Sv. Miklavžu nalovjo; ob Ščavnici sicer nabia < nabit, obria, od la, kotla, misia < myslb poleg običajnejšega analogičnega voza, pokosa itd.); 4.) mn > vn kakor v Prekmurju: v nogi, nevnogič, vnoža se mi „ich spiire keine Lust < es ist mir zu viel“, slavjača < slamnača; 5.) budi < ubiti tukaj ni znano; 6.) končnica instr. sing. fem. je vedno -oj; osnove na -n imajo v nom. acc. sg. staro obliko: seme; 7.) v nom. pl. m. se rabi samo končnica -z: sosidi, losi, ludi ( ludčm, -e/, -mi); 8.) konč¬ nice sestavljene deklinacije so -oga, -omu, -om, -im, fem. -oj; prim. še toga, tomu, fem. tol; 9.) omenili smo že, da so v vzhodnih štajerskih dialektih osnove na -s prešle k osnovam na -o, enako tudi osnove na -n; za ta južnovzhodni prleški govor je še zna¬ čilno, da uporablja od osnov na -nt samo singularne oblike, v dualu in pluralu pa jih namesti s pomensko blizkimi, ali osnovno različnimi imeni prim. tele, -eta, -eti, -etom : plur. tepci (telp : telbcb); žrebe : žrebiči; dete : pl. deca; pišče : piščenci; prpse : prpsci; dekle : dekline; du. piščenca, tšoca itd. — dalje prim. še šči ali čt in čer, gen. dat. loc. čeri, instr. čer j pl in čerjpl; mati, gen. matere (kakor v Prekmurju), materi, moterjpi; 10.) osebni zaimek za prvo osebo se glasi jps in j p, gen. mene, dat. loc. -z, 182 instr. menoj in meno m ; du. mtja, II. os. vij a; instr. sing. toboi, soboi in iobom; osebni zaimek za III. osebo ( onadva, onedve) se glasi onSja, -e (poleg ono in gnodvg, on§ in onedve) in se sklanja: gen .jedvi (enkl.7/2), dat. jedvima (jima), loc .jSdvv/, instr. jgdvima; acc. jedva < *jg (plur.) + dhva (za prvotno nju-dva ) je dal osnovo tudi za druge padeže; v nom. se rabi tudi še jidva, jidvg < *jih + dva in pa jedva, v acc. poleg jedva tudi jidva; te oblike in to sklanjo imamo tudi še na Murskem polju in v Prekmurju, da, na njihovi osnovi je nastal še poss. adj. jšdvin, -a, -o „ihr“ (za dve osebi); — dalje prim. hbto > štS (ali kateri > ker j), malošto „nur wenige“, keištg „so mancher"; nišče „niemand“ in nešče „aliquis‘‘, gen. nlčesa, dat .ničemu (brez -r < -že); nigdi „nirgends“, vendar pa nigddr „niemals“, dare < k%daže. Prekmurski dialekt Prekmurski dialekt nam je kot knjižni dialekt onih Slo¬ vencev, ki so do 1.1918. spadali k ogrskemu kraljestvu, znan že 200 let; prva knjiga, prekmurski pisana, je iz 1.1715.: Ferencz Temlin, Katekizmus Gyoerszki; število tiskanih prekmurskih del je zelo veliko in obsega katekizme, molitvene knjižice, sv. pismo, šolske knjige, gramatike, slovarje, poučne spise in časopise itd. Pismena oblika je prirejena po madžarski: sz — s; cs = č; s = š; c — c; ny = n; z = ž; ty (tj) = i; gy (dj) — d’; szts = sc; dol¬ žinski znak je'; v vokalnem sistemu je tudi glas ii; znak A imajo diftongi: e = ei (proti e = e; veksi, jeszen ); o — ou; bolj po¬ redko tudi d za ai ( ka , zda) in u za ui ( mati). V prekmurščini moremo razlikovati tri govorne variante: 1.) severni govor ob Rabi in zgornji Lendvi; prebivalci se todi imenujejo BomScta, Bo mečka (ob Rabi) in Bakardci, Bakarga (ob Lendvi); 2.) osrednji govor v pasu Cankova—Murska Sobota in na vzhod odtod; na zapadu so Rovenci, na vzhodu pa Goričanci ; 3.) južni govor vzdolž Mure pod Mursko Soboto govore Dphnci. Pri zadnjih dveh je število izposojenk iz madžarskega jezika zelo zaznatno, pri Rovencih pa število nemških; sicer bomo pa razliko med posameznimi govori v sledeči karakteristiki sproti omenjali. 1.) a) V prvotno padajoče poudarjenih zlogih imamo § za b, b: ves, test, cest, den, pen ; izjemoma pa a: laž {laza, lagati, zligau), čast, častiti (vpliv cerkvene, posredno tudi knjižne slo¬ venščine ni izključen; v starih tekstih običajno čest ; pri laž je treba upoštevati še to, da je v nekaterih oblikah nastal a < d po vokalni asimilaciji, potem pa se je mogel posploševati: *lagati > lagati, * zlagal > zlagal in pod.); — b) novoakutirana % in & sta se v nezadnjem besednem zlogu praviloma razvila v d: vaški, pognašno, gdnd ali dana, odaina c o-dbchnetb, potdkna, šdpdča, maša, dvari, žanan (po prež. je inf. žaiiati za žqti); dalje so po prež. uravnani inf. ganoti — danoti, kainoti < ki>chnQti, pciinoti < pbchnQti itd.; če pa se je zlog vsled analogije zgodaj podaljšal, imamo za %, b ozki S (v zvezi s sledečim n, l, r se je zopet skrajšal): peski < pbsbjbjb, tenki in tenki, gnešiii, sena sa mi, nom. sing. sena < svria, mSnši in menši, mena, denddnešm itd.; — 184 c) v nepoudarjenih zlogih, dalje v tipu tat in v sekundarno po¬ udarjenem tipu tata je zastopnik * in 6 vedno široki d: daždžl sa, madlouvan, klanac ; pas, vas „omnis“, mač, dašč, lan, lanov oh, čabar, magla, pakao, kasno. Omeniti je še e v deska, dveri (poleg dvdri), v-deždži, f-pekli, s-pSkla in pod.; v njih moremo videti analogijo po gen. pl. desk, nom. acc. sing. dver (prim. ka so sa nin noeti sa skous dver vrezali Magy. Tudom. Akad. VI. 1916., 182), dverca in po predložnih zvezah kakor na desko drži pliik ; vplivalo pa je tudi razmerje kadan : f-kedni. Poleg pravil¬ nega samlo < svmleh, za fsdi navoul govore tudi zebro, zezvo, pač po presto, predro, prežgo itd., gl. še točko 18.; v tema je zožitev e-ja asimilatoričnega izvora gl. točko 5 .c); k asimilaciji e < •h, b v d gl. točko 6. 2. ) Stalno dolgi e (staro- in novocirkumflektirani, novo- akutirani in sekundarno akcentuirani v tipu zvezda) je izkazan kot ei: breik, beili, ceina, delta, zva[zda, deila. 3. ) Za staroakutirani e ima prekmurščina e gl. str. 174.: breza, cesta, delo, koleno, mesto, navesta, sekati. 4. ) V nepoudarjenem zlogu je e prešel v i: člgvik, koulina nom.pl., zvirtna, brigouvda poleg brgouvda, gnizdou, lipdu < lepo ; tupatam še čuješ e, e namestu mlajšega i. 5. ) Pri e in g je razvoj isti kot pri ■&, b in tudi rezultati so isti: a) e: led, med, fčela, peč, dasen, vdčer, anal. zdleni ; daset, ime, det ra, p rase, fs ek noti, žedan ; b) novoakutirani e in staro¬ akutirani g dasta praviloma d: nabaški, čaša, žanski; govado, žati, gen. sg. zata, srača; c) sekundarno poudarjeni e (po ana¬ logiji tudi §) je širok glas: Žana, tala, saga, dadro, dačman ; d) v nepoudarjenih zlogih je tudi d: datalca, dastrab, draselni, nasen < nesQ, vačer. — d > a zaradi sosednjega poudarjenega a imamo v primerih: začati, anal. tudi prež. začan poleg začnan; prijati, žaloudac, žalod, sanžal, na senožati, casar, casara, casa- rica, gousanca, žamat, žalSr poleg žalar, čalusti in čalusti, naga in naga, šparat in šparat, leitašni in leitašm, zadvačara in za- dvačara itd. pa izkazujejo individualno disimilacijo palatal + d > palatal + a; posebno pogosten je a < d v severnem govoru: dvari — dvdri, zamanica, masitnak (k mesiti). — Tu bodi še omenjeno, da nastopata diftonga en in er zdaj kot kratka, zdaj kot dolga; prvotno dolga en, er sta se mogla skrajšati gl. str. 170.: pen poleg pen in anal. gen. pena, koren, Slovenci — Slovenci, dasen — dasen, s ken — s ken, cerkaf — cerkaf, zver — zver, 185 vačerda; ocverak proti ocverki, vr/er in viter itd.; ker se je prvotno kratki en asimiliral v en, em (prim. na Štajerskem on > un), je k temu en mogla nastati obstranska oblika §n : tenki — fenki more biti prvotno pravilno tenki (s sekundarnim tenki) ali pa je k sekundarnemu tenki (analogično nastalemu) stvorjena kot terci¬ arna forma tenki gl. še točko 1.; nazarenski in nazarenski; sbrn >*sen, sen poleg sen proti senati sa, sena < sur emu, sensko blago; I. sing. prež. smSn in smen in tako tudi piden — piden, ndsen — nasSn, cvaten, rasten, pasen, baren itd.; prim. tudi temno poleg tamno, tamlica in tema gl. točko 1. Pri Goričancih in Markih (v vaseh Beltinci, Bratonci, Crenslovci) imamo v teh primerih ein, e{r (i je nastalo v primiku na sonornik iz e-jevega odmika): dein = den, sein, kor ein, smeim, šteim, sakuleir, viyjeir. 6. ) e kakršnega koli izvora je za labiali (redkeje tudi pred njimi) in pred -o < -t (prvotni dolgi el; el < sl, el, gl; kratki el se je razvil v do : p Ido, cvdo, žao, prag, tagčič, kotao, čreivag) prim. a) vodni, vora < vera, votar, volki, dvoma, oboma, človoka, k obodi, vortivati < birtovati, trobonta; prefiks vo- „aus“: vdzebro, vdspiiu, vodati (nastal je iz adv. vvnv > ven > von —(— / z -z kot gori, doli, seli in vonik po gorik itd.; von- > vo- prim. ben. vuz- < vbn + iz); Boltinca; noma < nema; — b) -oo: štog, smdo, moo, ščoo < cin!eh, mldo, omadldo, srtog < srede-tbh, vozoo, vogog, gen. pl. magoo; papoo, ksog < *ksel, nem. Geselle; zoo < vbzgh, začog, soo si itd. 7. ) Prvotni cirkumflektirani o, zgodaj podaljšani novoaku- tirani o in prvotno slovenski dolgi Q se glase v našem dialektu kot ou: bouk, nduč, gospout, pokoura, poula, hpou, krvdu, tistdu, okou, tour < dvchorb ; b) kouža, skourda, voula, rouža, kduzdi, dusmi, nouvi, prousti, nduri, gouli, drouvni, pouzna maša, nom. pl. dukna < okna, koulina, koupila, konca < kohca, butava < otava, ouzdaleč < * ot-sv-daleče itd.; c) goloup, krouk, gousti, mouš, vouža < QŽe, poupak, toiipi. V severnem govoru prehaja v nekaterih krajih ou > ou, šu, au. Iz srbskohrvatskega jezika so izposojene besede z u za q: utroba, kuča, tiiga, mučiti (domače pa je igžba, toužiti, mgka). 8. ) Novoakutirani o v nezadnjem besednem zlogu in staro- akutirani Q sta se razvila v p: vpla, dgbar, gsan, miglin, grgzdd, bpži, kglda, oli, kpld < kolje III. sing., mi)ran ; — gosli, spržica, mpčnik, vgdica, ppkati, slppa, t)ča, ggba, mgka (= shrv. muka, poljsko mgka). 186 — 9.) Sekundarno poudarjeni o tipa noga je širok: voda, pkno, koza, pgan, psa ali pfsa < osa, pri c orech%; o izjemah nduga, kondupla, sirouta velja isto kot za dolenjsko sruta; rouka < rpka je pravilno, dočim je centralno-slovensko rpka analogično kot dpga, saga — gor. šega, rož. šaha in pod. 10. ) Nepoudarjeni o se izgovarja široko; globiko se je pri¬ bližalo adj. na -ik%: visiko, nisiko; pred postdentalnimi konzo- nanti t, n, c, s, l imamo parkrat i za o (pač preko o, o, e): tivariš, tivariš, na pousido, brutif, lutif, prilič < priroč „Gelander“, mškiča „Brotkrume“, nicou itd. 11. ) V južnem govoru je nepoudarjeni o ozek (prim. sredi- ščanski govor), ponekod je celo že v u prešel: Marku, zvunduvje, pavuk; sicer pa v prekm. asimilacija o > u ni pogostna: murski, tupa(sti), skuml.no, kubila, kurtaš, pavuk. 12. ) Vokal a (dolgi ali kratki) je v prekmurščini tako-le za¬ stopan: a) v severnem in osrednjem govoru je dolgi a illabialen, kratki a pa je labialen t. j. glasi kot zelo široki p kakor madžarski p, zato se grafično izraža z a (madž. graf. a = p); kratki čisti a je v teh dveh govorih možen samo v diftongični zvezi ai : zajtrk, ivainščak, daica ; — b) v južnem govoru je dolgi a labialen (= p t. j. prleški govor se tu nadaljuje), kratki a je pa čist; — c) o a> a gl. točko 5.; asimilatoričen razvoj a > d je dokaj po¬ gosten: nddnouk poleg nadnouk, mlašati — mlašati, nazai — nd- zai, nazai — nazai; cigain, trnaisat, daica, lainski; dalje še ja > ja: dds, gds, da, ga za az%, ddnaš, dagnad, dasli; prim. še šinak in vokalno harmonično smatana, tačas poleg tačas in pod. 13. ) Nepoudarjeni i se glasi kot z. Po asimilaciji se je Ir razvilo v er: mer, šerši, Seroma, paster, cerkaf, veri iz nem. Wirt, p§r iz nem. Bier, fčroisg iz nem. vurhanc, ocverdk (k psi. kvbrk- nQti), iter. zaperati, mSrati, zaverati, požeraii ; žer < žir; prim. še ri > r§ v kr e gl iz nem. kriigelin, tresti in treisti < trideseti. 14. ) Vokal u je izražen kot ii v dolgih, kot i v kratkih nepoudarjenih zlogih: du < duch%, vuzda, pluča, gen. sg. sinu, madu; grtida, struga, titro, križ; ljudje > li d de, muhe > miš, miš, duha > diš gen. sg., tihinac < tujinec, idou < hudo, sližačka dekla „Dienstmadchen“, trdi sa in tridi sa < trudi, vie < vuhe, vinak <*vuunak, uljnjak; vilica < ulica (vulica >*viilica in po disimi- laciji med v- in ii- ob sočasni asimilaciji na sledeči -i- je na¬ stalo vilica). 187 15. ) Po labializaciji je prešel i> ii (prim. e>o v točki 6.): miiva, viiva proti niva, univa (pri Markih tudi že analogično njiva), vlimen, gviišno; -il > - iiu : biiu, puu, skriiu, fčiiu, štiiu iz nem. Stiel, ciiu iz nem. Ziel, dod’ iiumca, sviiuni. Za vokalno harmonijo i — o, u > ii — o, u prim. kipiilo < kupilo, plačiilo, mulivati < milovati, bliizik, siirotka; tiho >*tiiho, *tiio > tilu na pr. tihi boi »sei stili", po tilu mi povei, dalje tudi tuji, -a, o; siirki, -a, -o in po njem šiirši, -a, -a (-o). — S pojavom ir > er (točka 13.) prim. ur > or: uročiti „beschreien“ (po urok, prim. pri. vdroki), je dalo *viir(o)čiti (za redukcijo o pri r prim. prti, krpliva, var- vati, namran itd.), zvorčiti; acc. pl. k uroki, je vorka; bbrkla, šorda < šurja, vora < ura, Cmonk < *z(e)-Mur-ecke proti prti Cmireiki, Mora, kore < kuneb „penis“, tork, torski „turkisch“, šorc iz nem. Schurz, porgar iz nem. Burger, šorši, koriti, odorno in odoran itd. 16. ) Vokalna redukcija je v prekmurskem dialektu omejena na začetni d in na nepoudarjene z, e, e, u + r, l, m, n, drugače je zelo redka: man, maš, ziiti, no, Vanča ves; man poleg mani, prvezati, krvica, trdi ali trge < trije, drzina, skrvoma > skrma, vdvdrca, kapica, valki, srdina, srtoo, zaifrk, kore, razmeti in raz- miti, kovačnea; za redukcijo o-ja gl. točko 15. in še sldak, klbuk, sanždt (pri Dolincih še na senožati); a je reduciran v nakrpluja, vrdeivati; neakcentuirani u se v mnogih krajih govori široko: doge, hoidič, jonak, daboko, nadozi, naponi, smiloi sa nan itd. 17. ) Za akcentske dublete, kakršne smo našli v prleškem dialektu (gl. str. 178.), prim. poleg pravilnega pokati, poknoti tudi poukati po prež. pouka; po soudin tudi souditi in soudba poleg sodba (*soditi se ni ohranilo); toužiti — toužin, trdusiti — trousi, razdroubiti — razdrdubo, rastoupiti — rustoupo; smoditi in smoudiii, osmouditi po osmoudo; loviiu in louvo (po nalouvo), strliiu in streilo; zgiibiti (zgubo), zamuditi (zamudo), muditi sa poleg miditi sa, kupiti (kupin), lubiti (lubin), ganoti, odainoti sa, potdknoti sa, kainoti; gledati namesto * gledati po gledan, vezati za *vezali po vezan, plesati (plešcin ); cediti in ceiditi itd.; — dreivo : drvdu, leipo : lipbu, ceino : cinou, po takih vzorcih je k obliki gneizdo nastalo tudi gmzdou (regularni so okou, kolou, krvdu, grdou itd.); — borovde, bičovde, orožde, pičte, vasalde poleg zdravdd, zdldd, perdd; krala:krala, zvalo: zvalou; — prefigirane oblike participa na -l (nom. sing. mase.) enostavne oblike prvotne *tal imajo dolg poudarek na prefiksu: spat > spdo — zaspo ; 188 zvao : zezvo < svzvvali,, pouzvo; brao : poubro ; dao : dudo ; žgag : žežgo < svžbgah, nažgo; orao : zouro; siao : ousto, presto itd., prim. še zato : zatou < za-io; prefigirane oblike enostavnega *tal pa imajo akcentuacijo tipa voda-, gnal > gnao — pogno, nagno, zagno (mlajša kompozicija je vognao); znao : pozno; klao : pgklo, zaklo itd. 18. ) r je samo na začetku prešel v ar-: drd'a, ardivi, ardeči, drženi, ardiiliti (tudi sekundarni r- > dr: reče lil. sg. > drče, ar- kouči, arkali); sicer pa r: pri srci, smrt, rbat poleg hrbat, žrd. 19. ) I > u (v dolgih in kratkih zlogih; k sporadični raz¬ širitvi li > o gl. točko 16.): čun, piin, dugi, vuk, nom. pl. vuckč, sunca, skiiza, kučti, zakunoti. -t > -o (prvotni diftongi z -o so se ohranili le pod akcentom, v nepoudarjenem zlogu je po asimi¬ laciji nastal -o, le v južnem govoru govore še delao, zaspao, stdrao, zbojao sa, mdgao, nasao, vfgao, prišao, zabio poleg molo, vido, odneso, toužo, popreito : prfio, prlpalo : pelao, prnaso : nasao; tu tudi še mrro : zapro ): paoca, papoo, cvao proti delo, staro, staro, nifčo, mrd, dro, budro; za -«-jem je ostal -u < -t: piiu < pit, loviiu. 20. ) n je še ohranjen, le v izglasju je (pa ne povsod) postal trd: zoupston, povoudan, ggdn, drugod tudi <)gdn, kori ; sekun¬ darni n je nastal za d (> g), k, g: soudni in soudm; žagna k nom. žagan iz nem. Segen (analogično tudi žagan); nom. pl. oukna in oukna; v južnem govoru: gnasdčn < dbnbsb-dbnb, prat pougnon, vigrie < dbne, zagna, gneizda fem. (gl. še str. 153.); dalje je opozoriti še na zn < n, n: cigdinskt, kihainca. lainski, ivainščak, groinski < gromski itd. 21. ) Izglasni -n za -m je splošen: gron, din, viizan, sran, kgiian, ž nin; mlada restitucija ni pogostna: Rim, grm, dom, ram, tram, razum. Skupina mn se je razvila ali v vn ali pa v ml: vnougo, vnožina, vnouža sa mi, lakavnica; tamlica poleg tamno, poumliti, soumla, soumliti; gen. sg. kamla, na kamli, s kamlami in po vseh teh je tudi nominativ uravnan v kamao ; dumlo poleg giimlo. 22. ) f > rj (rd gl. točko 24.) poleg analogičnega r: casara po casar; l' > l: vola, grabla, pould ; izglasni -Z' v nom. sing. mase. je po analogiji prešel v -l > -o: kašao (po kptao zaradi kašla : kip tla), krao < kralj, moo < chvmelb, čreivao, žiia < žulb, mdtiiu, rišitao itd. 189 — 23. ) v je labiodentalen, pred pavzo in pred nezvenečo konr zonanco nezveneč (/): leif < chlevb, zavac, zajca, kosidaj ; inter- vokalični -v- je pred z-jem v mnogozložnicah in pri hitrem govoru preko - w - onemel, i je postal nato i: slivoica, iloica, kiikoica, ardaica, pravi III. sg. prež. > p rdi, pravijo > prajo. 24. ) j se je ojačil v prepalatalni zaporni d', in sicer: a) v začetnem poudarjenem zlogu: daica, dama, desti, dačman, diik; v poudarjenih zlogih sploh: podaš, dodih, bodati sd, pide proti bije, tadiiu proti zatajo, ortotonirano de, dasta < estb proti enkl. vido je; b) v legi za konzonantom (za zvenečim d’, za ne¬ zvenečim tj: zobde, lidde, trde, zdldd, divdi; vucte, tretti, vlaste, kačti. Pred palatalnimi vokali i, e, d, u preideta d’, t’ v mnogih krajih v g, M: getra, gddro, gunac, dogiti, divgi, vuche, vlasKe, vrazgš, peski, ftičih (anal. tudi peska, -o). Pojav j > d\ t (g, /i) je znan le osrednjemu in severnemu govoru, v južnem je j ostal: junac in tindc, možacja, bratovja, logoutija, posterja, bojala. Ob Rabi sta se tudi etim. K, g (. j. k, g pred sprednjimi vokali) raz¬ vila v t, d: kuhinja > tuna, kuhati > fuati, toati, vkup > ftup, žganti, čutar iz nem. Zucker, kuhalka >*liiihagka, tiaoka, taoka; ogne > ijddn (pisano ogyen), stvnem. seugin > skdddri, -dna > -gna > *škadan (po škadna > -gna je nastal) nom. škdgan > škadan (pisano skeggen ); pistar, / piskri, piskrove nom. pl.; diimlo itd. — Kot ima shrv. žedan poleg žedan, ima tudi naš dialekt žedan, -dna (najbrž iz *žgdbn , h; možno pa je tudi -jn- > -dn- prim. skragni < s^krajbnu in čidan, -dna < čijbm,, dalje čidi, plur. čida za čbjb-jb). — Vsem slovenskim narečjem znana kontrakcija poj as > pas se v prekmurščini ni vršila: podaš, bojah ; dokaj po¬ gostna pa je asimilacijska redukcija intervokaličnega j pri z'-ju: sijalo > *sialo, gnojiti > gnoiti gl. točko 29. 25. ) Prvotno zdi, zgi se glasi ždi: daš(č), daždža, ddždži sd; moidiiti, droždžS; analogične so oblike pra-, na- važdžati za na- vazati (voziti), ki so nastale preko sekundarnega *navažjati > *na- važdati po asimilaciji žd’ > ždž (prim . praarati in praarjati in pod.). 26. ) Skupina kt je preko %t, %t dala današnje št: kvto > sto, k%ter- > stari, ništarni „mancher“; c hiteti > šteti in lokalno po prež. clnfešb > *yčeš > ščeš, I. sing. ščen, negativno naščo, III. sing. ndšča (za yč > šč prim. še nišča < nihče, nikvtože) tudi inf. ščeti; chbteh > ščoo; III. plur. prež. chvlgtb je ohranjena kot členica v kaištč „was immer", geršte „wo immer", daštS „wann immer", otkecšte „woher immer" itd. — 190 — 27. ) ch se je razvil v h ali' ali pa je onemel; le ch na koncu zloga je ostal velaren pripornik, pomaknil pa se je malo bolj naprej (x > f, x) in je s spredaj stoječega vokala privzel zvenečnost (x> j > i = i); prim. a) lid, rast, lapdc, vala, s'asmti, s'fža „s hiše“, pati c pbchati, kila < kahla iz nemškega Kachel; mačiha — mačia, mih§ — mi§, diha — dii, prahu — prati; nechah >*niao, nag; —- h) grai, prši, oddinoti, vulvac < vlbchvbcb, po brigat (i, ii absorbirata i: du, krti, ddsi < jesih, pri < orecfn, grei < greix, grechd). 28. ) dn > gn; tl > ki, dl > gl: gnas, skleigndk, f škegni (anal. škagan gl. točko 24.), sleigni, preigni, zagni; klačitj, makla, na kla, na klal (*tlah loc. pl. po tla); kučli < *tlči, ktisti < *ttsti; gleitva; prim. še krnica < tbmica in disimilirano gl > dl: dlog, dlogov leis. 29. ) Po onemitvi glasov h, v, j (točke 27., 23. in 24.) na¬ stali hiat se rad odpravlja s tem, da se iz prvega vokala poraja j ali pa se drugi začenja s h: mačia > mačija; ucho >*vtidu > vtijou neut. (ti po točki 15.) ali pa fem. vuja, instr. z vihouf; *roka'ica (po točki 23.) > rokaica ali pa rokajica, rokahica; krucha > kritja; gnoja > gnoha, gnojiti > gnoiti, gnojiti (staro gnojiti bi dalo *gno- dltj), gnohiti; tujinec > tihindc, tihi >*tii in po *ttio zdanje tuji, -a, -o; oje >*o§ > ohe; nogbtb >*nog§t (= centralno slov. vozit, vogal, osat), cas. obl *no%ta in po njih nom ,*no/et (prim. centralno slov. nohat) > *nohet > nočt, gen. nočta, dat. nošti in iz tega nohet, nom. pl. nohet tiči ali nojet. 30. ) Prekmurščina ima tudi nekaj femininiziranih neuter: čuda, neba, gneizda poleg gnizdou, vuja poleg vtijou, duka poleg okou, bčdra; slovo > slpba po acc. slobdu (-b- po slobpda; zveza slobdudo zeti = slovdu zeti je rodila to križanje), prgišča. 31. ) Končnice dat., loc., instr. pl. mase. in neut. so -an, -al, -ami, instr. sing. pa -om ; omeniti je končf poleg konduf, kosce/ — kpscof, može/ — možouf, očef v gen. pl., dalje dat. loc. sg. možčvi, nom. du. moževa in pod.; ohranitev in delno po¬ sploševanje e-ja izhaja iz oblik nom. pl. očavda < očevje, po tem popavdd, grofavda itd.; drugod je povsod že prodrl -o-: z nožon, mdužon, kpnon, panovde. 32. ) Instr. sing. fem. (a-jevske in f-jevske deklinacije) se je sprva glasil v prekmurščini kakor sploh v slovenščini ribo, ženo, krvjo; pozneje pa je prekmurski dialekt po instr. sing. mase. in neut. ti končnici pridejal še -m (isti pojav se je izvršil tudi 191 v sosednjih kajkavskih dialektih): rihom — Ženom; oblike s po¬ udarjeno končnico so po točki 7. dale *ženoum in v ti težko izgovorljivi skupini se je -m deloma asimiliral, deloma disimiliral in je prešel v -v oziroma (gl. točko 23.) -/: ženouv; tekom 18. in 19. stoletja se je ta končnica posploševala tudi v nepoudarjeni legi, danes je tudi tu le ribov, -of v rabi; ostanki starejšega stanja so lokalno še izkazani v manom, tabom, sabom poleg rndnof, tdbof, sabof. 33. ) V nom. pl. mase. je končnica -je > da, -ta, -ga, -Ra (oziroma -ge, -Re) skoroda edino v rabi. 34. ) Trde osnove imajo v sestavljeni sklanji -oga, -omi, -on, -in, fem. dat. loc. -oi; adj. s sufiksom -iio- so sovpadla z onimi na -io -: boža okou, Sina božaga, gosača rndsdu, zavačo masou, zavdča kouža, človeča dfiša. 35. ) Pri u-jevskih imenih so dvojne oblike nom. običajne: molidaf in molidva, mlalidaf, ždnidaf, kosidaf, sejadaf itd.; cerkaf ima gen. cerkvi (po z-jevski sklanji); kry ima nom.-acc. kr/. 36. ) midva > miiva, vidva > vuva, III. os. diva, iiniva; muva idava; dem. teva, fem. tevi; -iva se je občutilo kot končnica nom. acc. du. zaimkov in po teh tudi pri adjektivih: dva szpo- szvadjeniva pispeka; Kristus i Patar sta negda jako žedniva prišla; moi izimlavati > zimlavati (knjižno iz¬ je mati) „heimlich nachforschen“ (gl. Štrekelj ČZN Vlil. 124); vdablati k v-dobim itd. Tudi glagoli na -iivati (-ii- po prež.) imajo pogosto prež. po V. 2.: staniivati, staniivla; sa zbraniija „pflegt sich zu verteidigen" in zbranuvld, inf. zbraniivati; kipii- vati, kipuvldn itd. (upoštevaj vpliv iterativov perf. glagolov na -iti: praarjati, staniivati, povrnavati). 40. ) Za prekmurski dialekt so značilne predložne adverbne oblike iz prvotnega loc. sing. neut.: našarci (odgovarja knjižno- slov. široko, na široko); nakosci (tolsto), nalaici (lahko), natenci, nareici in poreici (redko), nakraci, naponi itd. (prim. stcsl. krnice, t$žbce; nakosci ima že anal. -ci, enako nagdusci poleg nagdusto). 41. ) Končno omenim še nekaj prekmurskih posebnosti: a) reduciranje glasov v enklitičnih besedah: maof < manof, taof in taof; nasai < na sebi; iiii in tii za tudi; ddi za dole; bdi za bodi (po križanju je iz obeh nastalo še boidi); i, j < bi: ka i boga molili; j d čdkao, čii ga na delo zvali; boudan, bom in m (> mo po ščo) in n, boudaš: š, bouda : da; ndn, ndmo < ne bom, naiš, nada, nava, -ta, -mo, -ta, -do in nao prim. da n šdu „jaz bom šel“ itd.; — b) adverbi imajo zelo pogosto poudarjevalno členico -k (po njih jo dobivajo tudi predlogi in enklitike): pali in palik, bliizi-k, povduli-k, pofsedi-k, tddi-k, gori-k, fčasi-k, voni-k, zato-k, odzdja-k, notr-k; braz — brdzi — brazik; mani — mamk, tabik; pogostne so tudi oblike na-č (prim. prvič ): znaglič, ranč < ravnoč, dokač, pokač, otkecšteč, kdišteč itd.; — c) k%de > de in ge; adv. na -qc le so se uravnala po *kde (prim. v.Ljubljani ked za kQde po ke < k^de): otkac < *ot-ked-si; pofsedi < *po-vbSQdu; znlkac < *s-niked-si (knjižno od nikoder ); ocat < *ot-sed (pri Trubarju odsod); tanodnat „von dort “ < *tam-od-oned (onQde); po otkac, znlkac itd. je nastalo tudi krdc-kraja < kraj-kraja; — č) knjižno-slovenskim pronominalnim adjektivom na -šen (takšen) odgovarjajo v prekmurskem, prleškem in goričanskem dialektu oblike na -ši : iakši,-aga, kakši, sakši, nikši „kein“, nikši „jemand“ (prim. nikai „nichts“, nikai „etwas“); zelo redko je nikšni; — d) po vekši < *v$tši in dukši (po dugi) je nastalo še bdiikši za *bouši < *boulši, bolbšbjb, pobdukšati; — ej nekaj leksikaličnih posebnosti: vuivac „ Zauberar", viiivica; pfpar (na severu), prpao (na jugu) < pbprb; mlaše „Kind“; krduto „sehr“; prid, prle, napije; 193 louši, -a, -o (d) < lošb; sopout „Hitze“; touni, -a, -d „wohlfeil“; naskakouk < *naskakouf-k, *skakgm gl. točko 33. »im Galopp“; ašča, šča „noch“; liki „wie, als“; pospouloma „nacheinander“; milošča „Gnade“; risali „Pfingsten“, risaoščdk „Pfingstmonat“; držala „Land“; oratta ( zamla ) „urbar“; cacatta (deiia) „saugend“ »dojenček"; sprotoleitta »Friihling"; potontoga = poton, pofsensega »jedenfalls"; sroo, srela, -o < si,reth ; na šeni < *sdmrli (stnbnn), anal. neut. sena, po senai loc. pl.; svetica »die Heilige" (gl. Vel. Kateh. 112; CZN VII. 126); naimra »namlich"; 'inda-k < inhgda, indašni; indr-k „anderswo“, nindr-k »nirgends" (pri Kuzmiču nindri) < imde-že ; ve »doch, glaubt"; da „weil“; ka „dafi“; zato ka „weil“; ar < a-že »denn, weil“; obr < ob-vrh »oberhalb"; pa, palik „wieder“; ti’no < trdno „sehr“ itd. itd. 13 _ . ■ . ; ’ . . - , ' . Zaključek. Podal sem vsa ona lingvistična dejstva, ki se mi zde po svoji notranji vrednosti toliko važna, da nam slovenske dialekte opišejo in karakterizirajo; različnost njihovega geografskega ob¬ sega pa je dialekte zgrupirala, označila relacije med njimi in s tem izrazila notranje zveze in zunanje pojasnilo, skratka, vse to nam je dalo klasifikacijo slovenskih dialektov. Ko smo take izsledke primerjali in vzporejali z onimi, ki jih rode socialne pri¬ like, zavisne od geografskih, političnih, gospodarskih itd. razmer, smo mogli skoro vedno ugotoviti, da se eno z drugim kar naj¬ lepše sklada. Čeprav smo morali večkrat samo ugibati in slutiti, smemo vendar reči, da nam grupacija slovenskih dialektov nič manj jasno in točno ne prikazuje prodiranja in naseljevanja Slo¬ vencev kot arheološka in sploh historična fakta; da, prometna živahnost med posameznimi slovenskimi pokrajinami ima v njih celo najjačji odsev. Tako nam kažejo slovenski dialekti dostikrat prav v prvo dobo naselitve Slovanov v Alpah in na Krasu. Prav to soglasje čisto lingvističnih faktov s socialnimi momenti je pač da najtrdnejša in najzgovornejša priča o smiselnosti in pravilnosti podane klasifikacije, pa če se zdi še tako čudno, da sicer tako izrazite izoglose kot so one za e ali %> in b pri tem navadno sploh nič ne odločajo ali pa jim je odmerjen le interdialektični značaj. To velja tudi za e > e : e/, čeprav moramo ugotoviti, da je prvotno, zgodnje dialektično diferenciranje vezano nekako na pas ob ti izoglosi in izraženo po svojem osnovnem jezikovnem dejstvu, po načinu vse artikulacije in po govorni melodiji, na dva načina. S tem pa nikakor ne mislim reči, da se je prvotna alpska slo- vanščina najprej diferencirala v dva dialekta, ki sta se v poznejših dobah po nadaljnem različnem razvoju razvila v današnje število dialektov. Temu ugovarja kar najodločneje način jezikovne dife¬ renciacije sploh, za slovenski jezik pa še posebno jasno izven- jezikovni, geografsko-prometni razlogi. Slovenska zemlja, kakršna se nam kaže v 6. stoletju, je z naravnimi pregradami, ovirami in zaprekami ter z naravnimi in umetnimi komunikacijskimi progami, bila razdeljena na sedem bazenov; v njih naseljeno prebivalstvo 13 * 196 se je ožje družilo; tako je nastalo sedem živahnejših občevalnih enot, za prvotno enotnost jezika pa s tem sedem razvojnih smer¬ nic. Stalno, do danes živo delovanje teh usmerjevalnih prilik, ki so se jim ščasoma še nove pridružile ter dajale nove ekspanzijske smeri, je v dobi 14 stoletij izobrazilo današnje dokaj veliko število dialektov. Ze v uvodu smo rekli, da ni izključeno, da je postanek oziroma nastajanje teh sedmih prvotnih enot starejše kot pojav e > e : ei; pa naj si bo to že tako ali tako, tudi v nasprotnem primeru kaže ta pojav samo to, da so bile tu tri, tam pa štiri enote v obravnavanju nekega pojava enakšno usmerjene, ne priča pa niti za istočasnost izpremembe v obeh skupinah, niti za isto¬ časnost v posameznih delih iste skupine. Vendar pa smemo kljub vsemu temu smatrati izogloso e > e : ei za pomožno formulo, ki nam predstavlja zgodnjo različnost, dva načina v razvoju nekaterih važnih jezikovnih pojavov. Namestu nje pa smemo imenovati tudi črto, po kateri je šla za naselitev Slovencev tako važna prometna linija, namreč rimska cesta Poetovio — Celeia — Emona—Aquileia, ali pa črto, ki loči višinski alpski svet na zapadu od nižinskega na vzhodu. To ima še celo največ smisla: v višinskem svetu so bile naselbine bolj osamljene, komunikacija je bila manj živahna, manj obsežna: zato ima slovenski severozapad dostikrat in v marsičem konservativnejšo jezikovno formo in mnogo arhaičnih potez, zraven pa je razbit na veliko število malo obsežnih dia¬ lektov in govorov. Nasprotno pa imamo na jugovzhodu radi lažje dostopnosti in živahnejše zveze obsežnejše dialektične ploskve in nekoč je bila tukajšna slika še bolj enostavna, saj imamo v tem delu kar na štirih krajih mešane govore (Bela Krajina, Bizeljsko, Medijsko, Prlekija). Tako nam — kar je povsem naravno — tudi to nasprotje govori, kako so geografske prometne in na njih stvorjene politične razmere formirale sedem osnovnih dialektičnih baz, in pa, da naša klasifikacija slovenskih dialektov ni umetno zgrajena, marveč da se je iz narave jezikovnega diferenciranja sama izvila. Stvarno kazalo. Adverb; s členico -k, -ka 76, 176—192; s poudarnim -i 86; adv. se, tam, tu kot poudarne členice 5, 40, 56, 58, 76, 82, 88; adv. na -čke, -čki 140, 172; adv. tipa nakratci 192. Akanje 22, 25, 37, 53, 60, 70, 78, 83, 87, 88, 92, 96, 100, 101, 103; ziljsko 10; rožansko 13; popolno 125; popolno ra¬ zen za lab. in vel. 125; pred- tonično 116, 125; posttonično 116; v kratkih akc. zlogih 116; disimilatorično 67, 70, 74. Akcent: oko 56, 114, 139, 153; oko XVIII, 4, 8, 15, 17, 19, 22, 23,26,28,33,35,93,95,97,148, 158; oko 143; oko 28, 73, 84, 137, 147, 153, 170; — brati 4, 8,14, 29, 53, 56, 77, 78, 80, 84; brata 141; — žena 8,15, 39, 56, 76,78,117; žena 80,83,88; žena 17, 60,73, 93, 96; — zelena 15; zelen 112,114; — mogla 8, 15, 19,22,112,114; mogla 102,116; mogla 60, 93, 94,101,133,134, 137, 139, 141, 148; — postelja 15, 148; — spanje 64, 170; — sp leden 97,104; — živim < živim 81; — analogična akcentuacija pri tipih bogat, rmen, roka 60, 62, 93, 94; pri t- part. glagolov II., IV. in V. vrste 71, 84, 63; — ljudski 141; — babica 158; — postranski poudarek 4, 15; — stara akcentuacija v infinitivu 86; — shrv. poudarjanje 141, 143; — akcenti v horjuljskem dialektu 102; — akcent v po¬ ljanskem dialektu 97; analo¬ gična akcentuacija pri glagol¬ skih oblikah 178, 187. Akustični vtis XXX. Alpska slovanščina XV; XVI; razmerje do balkanske XVIII. Alternacije, kvantitetno-kvalitet- ne tipa i: ei, u : ou, a : o 164, 165. Aorist 39; be 54; bi 54, 88. Arhaizem 2, 32, 39. Avarska teorija o postanku rezi¬ janskega dialekta 31—32. Dialektizacija slovenskega jezika; zgodnje razlike XIII sl.; način diferenciranja XIV sl.; izjave Trubarja XI, Megiserja XII Diftong, ubran 51,65; krajšanje dolgih 84, 88, 94; asimilacija diftongov 11, 13; kratki di- ftongi 170. Dolenjske inovacije v notranj¬ skem dialektu 69. Dual, končnice 39; 29, 58, 133, 148, 172; 73, 140; midva itd. 29, 105, 191; du. adj. na -iva 181, 191. Enklitične besede v poudarni rabi 72, 81. Femininizacija nevtra 25, 29, 167, 168, 172, 175, 190. Frekventativa, na -erati 17; tip prenaševati 17. Futur s h teti 35, 80, 141; z bodem 56, 72, 141; tip bom bil 72. Geografski faktor pri obliko¬ vanju dialektov: kor. 2; rez. 198 30 — 31; gor.-dol. 107; staj. 146-147. Govori ziljski 10; rožanski 11; podjunski 20; rezijanski 40; škofjeloški 49; notranjski 71; obsoški 76—78; gorenjski 109, 114, 121; ljubljanski 121; do¬ lenjski 109, 123; belokrajinski 136; prekmurski 183. Hiat 9, 105, 190. Historični faktor pri oblikovanju dialektov: rez. 30—31; štaj. 146-147. Imperativ 72. Imperfekt 39. Interdentalni / 141. Intonacija 4, 26, 101, 124, 147; padajoče-rastoča 42; ravna 121, 134; rastoča nadkračin- ska 102. Iterativa 35, 64, 71, 172, 191. Izoglosa e > e \ e XV, XVI, XX, XXI; *, » ► o : e XVII, XXII, XXIX, 146, 194. Karakter glasovni; kor. 2; rez. 36; rovtarski 42; gorenjski 114; dolenjski 124; štajerski 147. Klasifikacija slovenskih dialek¬ tov: Kopitar XXI, Miklošič XXII, Oblak XXI, XXIV, XXV, Glaser XXII, Baudouin de Courtenay XXIII, Murko XXIV, Sreznjevski XXV, Florinski XXVII, Tesniere XXVII, Ra¬ movš XXVIII sl. Komparativ 17, 72, 86, 140. Kondicional 10, 39. Konzonantizem ; -l > -u 4, 21, 25, 34, 155; -/ 34; -l 139; -o 175, 179;-a 179,181,183;-/155;— la>ua 4, 108,117,143; la 28, 112,117,133; la se menja z ua 117; — l>t 72, 73, 93, 95, 101, 104; — l> 1' 4, 42, 62, 77, 104, 118; / 87, 94, 100, 111, 118, 131, 139, 143, 148, 171; it' 81, 83, 85, 87, 94; j 34, 42, 52; — Z'sekundarni epen- tetični 77, 88, 121; — n > n 4, 9, 16, 24, 42, 62, 67, 73, 85, 118,139,171; in 9,87,94,118, 130, 137; n 1~9, 87, 94, 100, 111, 118, 143; 7 23, 26, 28, 101, 104, 130, 148, 153, 162, 167, 171, 179; i 23, 26, 118, 134, 158; — r > rj in r 161, 188; — r > r 2, 19, 111; — m>n 9, 34, 52, 58, 61, 73, 76, 78, 79, 87, 143, 154, 168, 179,188; mn > ml 38; mn > un 119; _ g> y 10, 34, 42, 58, 62, 73, 87, 94, 101, 104, 121; v h 7, 11, 15, 19, 24, 34, 42;. -g > ~x 119, 134; g > d’ 189; -gi- > igi 93, 95, 98, 101; — v>b 15, 24, 76, 77, 82; 9; -/ 28, 137, 139, 143, 162, 171, 189; analogična zamena z l 16, 117; vi>i 91, 92, 101; — f > X 78; sekundarna p, b v sku¬ pini u -j- t 38,167; — c 34, 42, 52, 61, 73, 76; — šč 10, 16, 70, 75, 137, 139, 143, 178; > s 16, 19, 24, 26, 28, 70, 88, 90, 94,100, 104,111,119,134,162, 176; - hč-šč 132,143,179; - čre- 5, 24, 26, 77,132,137,139, 143, 148; čere- 34, 52, 74; če 83, 85, 92, 94, 100, 104, 119, 132, 134; — tl, dl primarno XVIII, 2, 5, 9, 26, 27, 29; sekundarno 5, 77, 87, 91, 92, 94, 104, 108, 111, 119, 134; - tl > ki, dl > gl 28,143,154,168, 171, 190; — tn > kn 98, 101, 190; — dn > gn 190; — tj > c' 73, 77, 82, 87,119, 134,140; — tk > pk 80, 119; %k 100; — tt >’Z 98, 101; pt, xt 119; — tc > sc 119; — k > q 7, 11, 15, 19, 24; K > t 189; — kt > št 189; d’> g 189; — t> A'189; - ž > r 64; — u> h, x 143; — 199 upi > pui 10, 35, 52, 73, 132, 171, 180; — i sekundarni 53, 79, 88. Krajšanje diftongov 84, 88, 94, 170; dolgih vokalov 84, 147. Kratki akutirani nezadnji zlogi 2, 3, 33, 170. Leksikalne posebnosti; koroške 6, 17, 29; rezijansko-beneške 36, 40, 54; istrske 75; obsoške 76; belokrajinske 141, 142; prekmurske 192. Maskulinizacija nevtra 16, 19, 24, 79, 93, 101, 102, 108, 112, 119, 127, 134, 158, 161. Medije izglasne 9, 77, 95, 100, 101 , 112 . Melodija, dolenjska 124. Menjava kvantitete 27, 28, 147, 164. Mešanje dialektov XVIII; slov. in shrv. 89,135; mešanje e — z, o - u 53, 56, 57, 58, 151, 152, 166. Metateza 10, 101, 176, 179. Morfologija; končnica -e v lok. sing. m. n. 9, 40, 56, 58, 76, 81, 83; — -e v dat. lok. sing. f. 141;- q > -u 22, 53, 66; — -om > -am 64, qn 53, 56, en 60, en 78, 79; -om 175; — -a v nom. pl. n. 54, 56, 58, 67, 78, 140; -e 54, 56, 78, 120, 154, 158, 162; — -z' v instr. sing. m. 158; — -zv nom. akk. pl. m. 16, 140; -je v nom. pl. 180, 191; — -echb v lok. pl. m. 16, 26; —• -q v akk. instr. sing. f. 116, 157;- oj v instr. sing. f. 26,148,154,157,162,180,181; > ei 157; > z' 26; čak. un, on 55; prekm. -o/ 190; — -o v nom. sing. n. 88, 93, 95;-a v nom. pl. m. 112,120;- ah,-ami,-mi v lok. instr. pl. m. f. 63, 133, 169, 175; 79; — gen. pl. fem. a-osnov 176; na -a 83, 91,101, 112, 120; na -e 54, 76; na -z' 34, 57; na -au 133; — -ega, -emu 13, 56; -iga, -imu 176; -oga 181, 191; -ega 180; — -zz > -o v dat. lok. sing. 120; — II. pl. prež. -te > -ta 11, -te > -ste 9, 64, 74, 159; — III. pl. prež. -o 17; -ojo 52, 60; -e 58, 72; -do 140,141,154,181; - I. du. -zna 29, 58, 133, 148, 172; — gen. du. nogu 39; gen. pl. lonec 133; — sklanja: pero 5, 19, 158; - uho 5, 19, 120; — kri 16, 60, 81, 86, 143, 162, 169, 176; — dan 16, 140; — oče 24, 25, 52, 86, 142, 144, 180, 190; — cerkev 29, 143, 176, 191; — tla 57, 167; — voda 79; — oko 80; — tele 87; — duri 121; — ljudje 169, 175; — las 176; — določni pridevnik 5, 16, 26, 63,172; 148,158,172; — osebni zaimek 9, 39, 56, 140, 176; 157,182; tobQ 26; manom 141; midva 29, 105, 191; — pronom. končnice v adj. sklanji 16; — ta 39, 58; toti 29, 148, 159, 176; oni 121; kvto 10, 17, 24, 26, 27, 144, 176, 182;' kaj 54, 58, 142, 144; zanj 79; jih 134; ki 141; jisi,jiii za sz>, 39; pron. na -ši 192; — sprega: infinitiv 8, 13, 24, 38, 52, 64, 67,74,76, 86, 87, 88, 91, 93, 95, 97, 101, 105, 108, 112, 120, 140, 162; 120, 131, 134, 140, 144, 159, 180; naresti, na- vasti 57, 87; metati 98; dasti 148; križanje s prezentovo osnovo 52,64; — prezentov tip neseš 9, 185; nekontrahirani prež. glagolov III. 1. —57; — sedimo > sedemo 98,104,121; — pomožni glagol sem 169, 176, 191; bodem 192; — nisem 121, 134, 137, 140, 141, 143, 144, 159; — nesem > ne—sem 173; 200 hoč 121; — čon 39, 54; — idem 141, 181; — mogg > mo 17. Motnje na robovih dialektičnih ploskev XVII. Nazalizacija 23, 40, 53, 56, 78, 87, 154, 158, 167. Nazalni konzonanti pred post- dentalno eksplozivo 53. Novoakutirane kračine 18. Onemenje: g, .h 15, 34, 141; i 9, 40; u 9, 153; t 153; v prek¬ murščini 190. Osnove na -nt 181. Palatalizacija velarnih konzo- nantov XXVIII, 4, 16, 19, 23, 26, 31, 71, 73, 85, 87, 92, 108, 111,118; konzonantov pred r37. Particip pret. act. 91, 92, 121; pret. pas. 57, 180. Plural nevtra se izenači s plur. fem. 5, 16; 180. Postanek notranjskega dialekta 46; rovtarske dialekt, skupine 44—49; dialekt, razčlenjenja južnozapadne slovenščine 44. Predentalni / 134. 'Prefiks vy- 9, 40, 54, 56, 58, 76, 82, 88. Preglas a > d za palatali 13, 26, 60, 70, 80, 84, 87, 88, 90, 92, 93, 101, 103, 129; a > e, i 13; ra > ra 77. Prekmurska grafika 183. Premik b > p% /; d > f, p, s 24, 77, 80, 83, 85, 88, 91, 92, 118, 119. Prepozicije, podkrepljene z adv. se, ta, tu 40, 56, 58, 76, 82, 88; sdz < iz, s 35, 64; voz 54, 64, 88; raz- 96. Proteza 11, 24, 29, 55, 99, 125, 140, 153, 190. Razmerje sorodstveno sav.-gor. 159; sav.-kor. 159; kor.-rez. 30—33, obsoško 47; — raz¬ merje w : b porušeno 84, 87, 88; med dial. vobče XXX. Razširjevanje končnih vokalov v odprtih zlogih 7, 8; v za¬ prtih 7,13; razširjevanje osnov z -ov- 1\. Razvrstitev dialektov XXXI; juž- nozap. 44; štajerskih 145. Redukcija moderna vokalov i, e, u (e, o) > d 8, 13, 22, 25, 26, 37, 56, 63, 70, 80, 83, 132, 157, 162, 178, 187; redukcija glasov v nepoudarjeni legi 192. Restitucija velarnih konzonantov po c, z, s ozir. ohranitev 6, 40, 76, 83. Rinezem za p, p 8. Slekanje 86, 111. Srbskohrvatski dotok v Belo- krajino 136; čakavski elementi v beneškem dialektu 55; slo¬ venske poteze v srbskohrvat- skem dialektu Istre 75. Stanovniška imena na -čič 6. Staroakutirane dolžine 18, 138. Sufiks -ej 6, 169; zamena -ba in -va 5, 180; zamena -ok in -dk 26, 27, 169; -ec in -ek 180. Superlativ 56, 73. Stekanje 23, 28, 158. Štetje 40—90 v kor., rez. 5, 19, 26, 29, 33, 35, 40; vigezimalno 38, 56. Tolminski dotok v Bohinju 115, 117. Vokalizem; pogojne in nepogojne izpremembe: 6, v — v dolgih zlogih: e 33, 154,160,165,174,183; 'w 18, 156; e 7, 25, 27; e, e 11; p 150; razmerje a: 9 42; e : p 147; mešanje a/e in d/e 150; — akutirani i > d 137; 201 d 25, 33, 137; e 7, 12, 27; e 12; e, i 165; — v kratkih zlogih: a 11, 20, 51, 141; a 74; a 51, 59, 61, 70, 93; e 51, 59, 61; a 70, 74, 77, 82, 103; z 67, 131; e 160; 0 84; analogično e, a > e 70; a>e:o 96; a>p 89, 94; razmerje in menjava a : e 101; — zastopstvo v rezi¬ janskem dialektu 31; — na¬ rava a: gor. 116, dol. 124, belokr. 136, 137. e — v dolgih zlogih: e 18, 74, 102, 111, 114, 115, 137, 146, 151, 157; ie 11, 27, 51, 61, 65, 73, 74, 90, 142, 174; za 7, 21, 51, 92, 94; e 99; 1 11, 33, 87, 88, 115; e 160; ei 69,107,115,128,133,160, 165, 174, 184; ai 107, 128, 160, 165; d 128, 160; ei 66; — staroakutirani e : e 7; el, 12, 184; e 12, 22, '25, 27; e 36. g, q — nosna vokala v dolgih zlogih; v podjunščini 20, v rezijanščini 35; e 7, 11, 25, 27, 56,74; a 59, 87; ie 18, 65, 74, 77, 115, 127, 136, 142; za 92, 94; e 35, 77, 102, 111, 114, 151, 166, 174; e 99; ei 161, 166; — o 7, 11, 25, 56, 59, 87; zzo’l8, 77, 83, 95, 115, 126, 136, 142; ua 126; zza 69, 92, 94; o Tl, 35, 102, 111, 114, 152, 156, 161, 174; o 73, 78, 99, 137, 141; u 65, 152; ou 66, 161; razmerje g : g > a : e 59; — kratki g > a 67; a 35. e — v dolgih zlogih: e 51; e 18, 51, 102, 111, 114", 151, 161, 174; e 99; ie 11, 27, 65, 77, 115, 137; za 7, 21, 92, 94; z 11, 33; ei 161, 166; ai 166; novoakutirani e-, el, 23, 25, Tl, 114; 137; e 12; e 12, 33; e 36; e, i 166, 174; ie 127; — sekun¬ darno poudarjeni (tip žena)-. e 1, 19, 25, Tl, 96, 111, 115, 157, 174; a 74, 151; c 21, 151; e 138, 142; ie 103, 115, 127, 136, 161, 166; ea 21, 127; a 74, 127; e 100, 161,166; — predtonični e> e 108, 115; z 100, 104; a 115; d 127; a 175; — kratki e > a 7, 11, 12, 22, 25, 37 — e > e 12 , 22 ; i 12 , 22 . 0 — v dolgih zlogih: o 18, 77, 95, 102, 111, 114,' 115, 137, 141, 156; o 18, 73, 83, 99; uo 21, 51, 65, 77, 87, 90, 142, 174; zza 7, 11, 21, 52, 69, 83, 92, 94; u 11, 33, 65, 69, 87, 88, 124, 133, 136, 137, 151; u 128; ou 69, 124, 161, 166, 168, 174, 185; ou 168; au 161, 166, 168, 185; novoakutirani d : o 7, 23, 25, 27, 114, 156; o 12, 23, 185; o 36; uo 65, 83, 95,126,138; zza 126; ua 92; u 151, 154; — sekundarno poudarjeni (tip noga): p 7, 19, 96, 111, 115, 126, 142, 156; o 100, 126; 151; uo 115, 126, 136, 161, 174; p 126, 186; pa 25; ua 126; 6 126; a' 27, 126, 166; ua 1, 21, 103, 126; ou 168; — predtonični o > o, d, u 12, 80, 115, 134, 15i, 161, 166; u 70, 78, 100, 126, 143; 12, 19, 22, 25, 186. a — v dolgih zlogih: a 74, 129; o 23, 27, 147, 152, 158, 162, 166, 186; p 154; — kratki a> a 74; d 74, 100. 1 — v dolgih zlogih: ie pred r 65; ei 129,162,166; oi 129, 162; — kratki i> e 37, 51, 60,77, 90, 96, 100, 116, 134, 137; a 60. 202 u — v dolgih zlogih: uo pred r 65; a 61, 73; u 128, 136, 138, 143, 152, 162, 170; u 162; ui 128; ou 66, 166; iiu, ou 168; — kratki u > o 51, 60; a 60; o 37, 66, 77, 83, 90, 96, 100, 108, 134, 137; u>ii>i 170; 186. d > a 20, 21; — o > a 112; — o>a 80; -o > d 11, 19, 22; -u 22; — a> d 78, 104; — vo > ud 80; ud 115; — ei > i, ai > i 56; — uo > ua 67, 157; — ou > au 58, 105; — a > o 13, 19, 96; — i > ii 72, 132,171,187; - ou > u 131; — la > la 129; — ju~> r 132; — a — g 184; e > o 185; o > i 186; ir > er 178, 186; ur > dr 187; on > un 178; i > i 184. dolgi t : ou 28, 34, 54, 69, 88, 130,° 137, 162, 167; — au 154; — ol, ul 34; — o 66, 100, 118; - u 61, 66, 73, 76, 82, 87, 138, 143, 152, 179, 188. kratki l:o 152; u 54, 100. r : ar 28, 58, 118; ar 56, 118, 130, 133, 148, 152, 167. drva > drova 81, 85, 88, 90, 92, 101. Vokalna harmonija v Reziji 32, 37; prleška in prekmurska 171, 187. Vpliv nemški 6, 135, 169; ro¬ manski 36,72; nemška koloni¬ zacija 48, 86; nemški otok Kočevje 135; nemško-sloven- ska jezikovna meja 1. Zasopli vokali 36. Zoževanje e > i 7,174; o > u 19, 126, 143, 161. Besedno kazalo. A j 105 ali 17. Blagor 81, 86, 88 brater 6, 23, 40,76, 81 breme 176. Cmalo 6 cveč 6 cvesti 90, 103, 120, 158. Čast 156 čebela 101 čigav 101, 105 čijen 189 čimam 169 čisem 169 človek 86 čoln 176 čres 173. Daleč 26, 29, 148 danes 18, 108, 121, 134, 146, 156, 160, 165 dež 9, 10, 13, 33 dlesno 17 dleto 17 doga 23 domov 54, 173 dora, -o 5, 29 duri 6,17,19, 24, 40, 100,108,121; dovri 81, 92, 112; dveri 29, 146. Gnezdo 153 gosa f. 98 grod 6. Hriber 17, 29. Imam 94 izba 86. Jabolko 13, 14, 22, 23, 130, 137, 143, 153 jedla 17 jedrce 99 jelša 155. Kaj 10, 26, 40 kamen 176 kar, ka (kadar) 86 kar „nikar“ 6,17, 29, 169 keliko 29 kje 65, 108, 192 kradem 172 kratek 10 kri 139 ku 11 kujsti 86, 88. Lagati 133, 168; lu- gati 11 lahek 10, 17, 26 las 176 laza 176 laž 18, 156, 160 ledina 18, 21 ljubimoj 98. Manj 132 med 119 mehak 10, 17, 26 mesec 17,19, 24,154, 158, 176 metati 98 militi se 6 mimo 108, 121 mlad 117 mlesti 120 modliti 169 moj 131 moram 19, 24, 40, 58, 141, 172 morem 24, 58,141,172 mcžgani 141. Najti 120 nak-(k-) 17, 24, 29 nazaj 86 nebozec 6, 21, 40 nečkati se 140 nedel 17 nedelja 17 nega „ni“ 173 nič-(č-) 17, 24, 29 nič 176 nihče 176 nimam 17, 19, 29, 68, 108 nisem 17, 19, 29, 68, 108, 121, 134, 137, 140, 141, 143, 144, 159, 173 noga 151, 161 nohet 190. Ogenj 55, 132, 153, 161, 189 ol 6 ovi 176 ozdrce 99. Padem 172 pajek 19, 24, 26, 146, 176 204 pazduha 6 petred 5 pljuča 77 poj as 189 pojati 72 poldan 6 polnoč 6 poper 6 postelja 132 pozde 6, 40 pravljica 91 prež 173 prijatelj 139 priti 120 prvi 91, 92 pšenica 86, 87, 88. Resen 6, 40 rja 91, 92. Sanje 156, 160 semenj 132 skedenj 189 slovenji 6 solza 10, 28, 87, 176 sonce 24, 54, 57, 58, 69,73, 87,130,153 srajčica 10 sraka 40 s rete m 6, 40, 76 stezda 6, 29 sewes 54. Tičati 86 (/a 159 17, 80 tla 57 f/eči 120 toča 54 toliko 68,72, 87,129, 146, 173 trešnja 81 tuj st i 86 f® 54, 56. Usnje 132 uš 151. Včeraj 140, 142, 143, 176 veče 40 več (ji) 19, 24, 29, 34, 52, 87 vesen 6 vigred 6 vilaz 6, 40, 54, 76 viseti 105 vreme 176 vsednji 6. Zareči se 6 zajec 18, 21, 29, 36, 58, 142, 146, 169, 176 zvon 58. Žugati 17. Popravek. Na str. 4., vrsta 7. zgoraj beri: „tipa oko prenese poudarek na prvi zlog in se nam javi tip dko“ Dialektične baze. I. Koroška: navpično črtkana ploskev; — II. primorska: poševno črtkana ploskev; — III. rovtarska: križem črtkana ploskev; — IV. gorenjska: vodoravno črtkana ploskev; — V. dolenjska: ploskev s križčki; — VI. štajerska: ploskev z lomljenimi črtami; — Vil. panonska: pikčasta ploskev. Dialekti in govori. I r \ ’ v H igSšii,";: ■ ŽgaŽMfc-.-nrk ^K‘r.-rx'ixi: BS»Si am i* ...» gip SssSE: •;:.'!:. : s-i-.‘ii,V[:;,i ■Srf-.gv • :j ."b v y." ^ . ■■■■; *S:” ; r Hill fjaHEsirci . -f? . [ , - r . • ’.i» '••■ ■* : --iSi.: ~- v • •....• ... Sin . S , * " .’ ■' .• .■-■■' ■ I {-- v. - •. > ‘ ' ■ ■■■ • " ' v ' ». . (LV .' ,; ;'- : w:..-v-..y—v : v. . , --M. ss , - > y _ ". ■■ " ■ --v. ■ '-.i 1 ;- -."".ji««--- - .<■. , .s sb vii:H ■ ->. - ' ’ "Spp^ŠiSli ."■■v-:.".... - rB •■';». ’ .. , . ■ : • .:w.~ m . , . .* ' L> - - .... .- h !: .' ’* >. ■ • 1.. j-r- .... '*nj t - , - Jv • . . . -v" '» ' ■ - -ir:..: % . . '■ ■»' -V „ : U . » TUKca.-rfc •«*£ šSS 3 e»!-k sms ■ '...*• ;.w.k.v. ..v ■’ ' *■.;. jr;. / . . <■ - , i >' .—.-v,'•--•■■C■••'i.; §&i*!2p '.'V. ' • ».. . ■ aaTRKRKJSJSiSfl^K ISi ^ . v. " ('j, j v:». o! .- •.» i;yv ; -v.. v- v - ..... v-, . ■. - ... . jj ■ " ■■ ■»••• - -^snat^-s; : -'v •■-••••" -vK..; '».:. ■.... • . ■• ■•- ’• •".::::r, . ; ' .....SSSH?!* :r?Hc •• ••<■ - '*• . . .»•; . ^ _ Z : -r*-“ -