POLEMIKA
COTSETLAS — KOSEZI?
V   »Sodobnosti* (XI. 1%>. str. 1038—1041) je postavil dr. Janez Stanonik v članku »Še o kosezih« vprašanje, ali niso naši kosezi, v katerih gledamo zgodovinarji in jezikoslovci povsem izjemen, le slovenskemu razvoju svojski družbeni sloj, nemara na kak način v zvezi s srednjeveškim angleškim družbenim slojem, ki nosi staroangleško ime »eotsetlas« (v edn. cotsetla). Pri tem se je skliceval posebej na dejstvo, da je zapisano to ime v latinskih virih po uveljavljen j u normanskega gospostva na Angleškem v oblikah, ki se približujejo imenu kosezov (coscets. coscez. cozets. cozez. cotiarii. v srednjeveški francoščini enkrat tudi conel). Ker gre po njegovi sodbi tudi za imeni »z v bistvu isto vsebino«, se mu »zdi skrajno neverjetna« morebitna zavrnitev, da gTe tu za čisto slučajno podobnost, ki pa nima nobene filološke osnove«. Vendar ob koncu »rešitev tega vprašanja seveda prepušča strokovnjakom za slovensko jezikoslovje«.
V  ta del diskusije se seveda ne nameravam spuščati, čeprav že Ramovševa izvajanja v Historični gramatiki slovenskega jezika (II. Konzonantizem. 1924. 191—209 o glasovni skupini -ti- in 210—211 o glasovni skupini -st-) gotovo ne podpirajo Stanonikovih domnev. Ob dejstvu, ki je Stanoniku znano seveda mnogo bolje kakor meni, da sta oba dela sestavljenega imena »cotsetla \ angleščini živa še danes (cot — hiša. koča; netile — prebivati, naseliti se), bi pač tudi premišljal, ali gre pri v latinščini zapisanih oblikah res za milajši jezikovni razvoj« ali pa morda samo za različno substituiranje anglosaških glasov pri različnih latinskih pisarjih, medtem ko je »cott-arius« seveda povsem ustrezna latinska izposojenka, ker latinščina izraža s končnico to. za kar potrebuje staroangleščina drugi del sestavljenke, prav tako kakor nam v slovenščini zadostuje »koč(a)-ar« in ne rečemo >prebivavec koče«. Ko se izogibam temu delu   razpravljanja,  pa  moram  hkrati  poudariti,  da  ob Stanonikovi  tezi
1147
ni mogoče prepustiti vsega jezikoslovju, marveč je treba pregledati tudi trdnost njenih zgodovinskih podlag. Kakor sem se v Zgodovinskem časopisu (XVI, 1962. 188—191) omejil pri jezikoslovni problematiki izvora imena kosez in z njim zvezanih izrazov le na poročilo o razpravljanju jezikoslovcev v zadnjem desetletju, svoje opombe in vprašanja pa sem dostavljal le s historične strani, mislim napraviti tudi tu.
Najprej je treba povedati tudi bravcem — kar je avtor gotovo pri obravnavanem anglosaškem imenu takoj videl, a ni pomislil, da tega ne vedo vsi — da ..cotsetlas« v stari angleščini po vsebinski strani ne vsebujejo nikake vsebinske skrivalnice; to je bila tedaj živa beseda, ki pomeni jprebivavci koč«, kočarji. S tem se ujema tudi njihov položaj, ker imajo 5 akrov (20.234,35 kvadratnih metrov ali približno 2 hektarja) zemlje, to je eno šestino najpogostejše velikosti angleškega grunta (virgate). Ime torej glede na različno stopnjo svobode v fevdalni družbi ne pove ničesar in ni družbena, ampak izrazito ekonomska opredelitev te skupine vaškega prebivavstva. Tako omejena ;koča-rija« je bila mnogo premajhna, da bi mogla sama preživljati svojega posestnika in njegovo družino. Po preračunavanjih o donosnosti in gospodarskem računu kmečkih posestev na Angleškem do XIII. stoletja je omogočala vsaj zelo skromno preživljanje s poljedelskimi dohodki šele najmanj trikrat večja zemljiška posest (pol virgate — prim. E. A. Kosminskij, Issledovani ja po agrar-noj istorii Anglii XIII veka, 1947, 288—300 in tam navedeno literaturo). Kakor naši kajžarji so si morali tudi angleški cotsetlas služiti kruh še drugače, bodisi z dninarstvom na drugih kmečlcih posestvih, bodisi z neagrarno zaposlitvijo, o kateri pričajo tudi številni njihovi priimki (gl. Kosminskij, n. d., 287 si.). Tako že po njihovem gospodarstvu ne moremo imenovati cotsetlas kar »posebno vrsto svobodnih krnel od t, če razumemo pod kmeti ljudi, ki se preživljajo vsaj predvsem s poljedelstvom, marveč le skupino polagrarnega vaškega prebivavstva — kar so bili tudi naši kajžarji. Ker sužnji (pridvorni hlapci in dekle) niso bili sestavni del vaške skupnosti, so bili cotsetlas že po svojem gospodarskem položaju v anglosaški in zgodnji normanski dobi najnižja skupina vaškega prebivavstva na Angleškem (gl. F. M. Stenton, Anglo-Saxon England, 2. izd., 1947, 466; Kosminskij, n. d., 301, 364—383; E. Lipson. The Economic Historv of England, I. The Middle Ages, 10. izd., 1949, 46—49).
Dr. Stanonik se je žal oprl pri svoji skici razvoja na angleški -vasi na nekoliko staro delo McLeana Andrevvsa, medtem ko so začenši z raziskovanji Vinogradova od konca prejšnjega stoletja ta vprašanja doživela pomemben napredek. Vendar dopolnjevanje splošne podobe za naše vprašanje ni potrebno. Omejil se bom le na stvari, ki so zvezane s »kočarji« in pomembne za razumevanje njihovega  mesta med vaščani.
Danes nihče več ne vzdržuje domneve, da bi bilo ime »geneatas« le skupno ime za gebiiras in cotsetlas. Res pa izraz ni imel vselej iste vsebine: konec VII. stoletja v zakonu kralja Ine (688—726), ki je bil v uporabi še v dobi Alfreda (871—899), je pomenil lahko tudi še visokega kraljevskega služabnika (čl. 19), v zakonih kralja Edgarda v X. stoletju podložnega kmeta sploh (čl. II 1,1 in IV 1,1), v traktatu Rectitudines singularum personarum pa gre pri geneatih očitno za poseben sloj vaškega prebivavstva, pri katerem je bila osebna svoboda še toliko izrazita, da so bili prosti zaničevane redne tedenske tlake in  so opravljali  za  zemljiškega  gospoda  le tiste opravke,  ki   za  osebno
1148
svobodnega človeka niso bili sramotni (čl. 2; Stenton. n. d., 466). Recitudines. ki jih danes datirajo večinoma v začetek XI. stoletja, pa so hkrati najstarejši vir, ki priča o ostalih dveh skupinah vaškega prebivavstva (obe listini, ki ju omenja Stanonik za gebure k letu 900 in za cotsetlas k letu 956 — v tej so omenjeni tudi le geneatas in geburas — datirajo danes prav tako večinoma šele v sredo XI. stoletja; gl. A. J. Robertson, Anglo-saxon Charters. 1939. 204 do 207. 451, 454—455). Prav značaj dolžnih služnosti ostro razlikuje geneate kot družbeni sloj od geburov in cotsetlov. Položaj obeh teh dveh skupin je Stanonik očrtal v glavnem pravilno po podatkih tega traktata (3. in 4. čl.: Stenton 466—473): dopolniti bi bilo treba le to, da so geburas imeli živino in so zato opravljali tlako s konji, cotsetlas pa živine niso imeli in so bili zato dolžni le ročno tlako: pač pa je bila cotsetlova tlaka izredno velika — ustrezno velika tlaka za celo kmetijo bi znašala normalno 6 dni ua teden, v avgustu pa celo vsakodnevno delo treh ali ponekod kar šestih delavcev z ene kmetije). Geburas in cotsetlas so opravljali izrazito podložni.ško tlako in že razlika med njimi in geneati kaže. da njihova svoboda« ni bila več polna, marveč le neka podložniška stopnja svobode, ki jih je razlikovala od servov (pridvornih hlapcev).
Cotsetlas nosijo med temi tremi skupinami po vsem (in tudi po svojem izvoru — nastajali so iz mlajših sinov podložnih kmetov, ki jim je gospod dodeljeval majhne dele zemljišča, da jih je zadržal na posestvu kot delovno silo) izrazite poteze najmlajše skupine vaškega prebivavstva. Značilen je tudi njihov poznejši razvoj: po popisu v Domesday Book (1086) jih je bilo le okrog 2,5 % kmečkega vaškega prebivavstva; ko pa so do XIII.stoletja izginili servi (pri-dvorni hlapci), se je delež cotsetlov med podložnim prebivavstvom povečal na okrog 30 %; delno so bili svobodni in delno nesvobodni. vendar pa se oboji po dolžnosti do zemljiškega gospoda skoraj niso razlikovali (Kosminskij, n. d.. 254—288. 300—306. 309—388). Očitno so kot širok sloj nastali šele prav kot delovna sila, ki je na  gospostvu  zamenjala delo prejšnjih pridvornih hlapcev.
Če vzporedimo s temi potezami poglavitne značilnosti kosezoo. se pokaže povsem jasno, da pokrivata oba izraza popolnoma različno gospodarsko in družbeno oscbino: Trne kosezi ima družbeno vsebino in ni v nikakršni zvezi z velikostjo koseščine. Kosezi so bili poglavitni del vladajočega sloja v staro-karantanski družbi. Najkasneje od konca VIII. stoletja je nastopal zbor kosezov ob izbiranju in ustoličev anju karantanskega kneza kot predstavnik karantenskega političnega ljudstva«. Daleč v srednji vek so bili kosezi povezani z najvišjimi nosivci oblasti (s koroškim vojvodom oziroma z mejnimi grofi) tudi na druge načine (v sodstvu in po nekaterih svojih dolžnostih). Kosezi niso bili naseljeni na zemljiškem gospostvu, marveč je imela njihova zemljiška posest značaj aloda, s katerim je lastnik prosto razpolagal — edina omejitev pri tem je bila pravica ožjega sorodstva do prvenstvenega nakupa, če je posest prodal. Vendar so bile koseške pravice zvezane z osebnim položajem in ne z zemljiščem. V XII. stoletju so navedeni kosezi kot priče v nekaj listinah v najvišji skupini nižjega plemstva (med ministeriali), do okrog 1300 je bil njihov družbeni ugled večji kakor ugled vitezov, še v XIV. stoletju pa je izviral iz njihovih vrst znaten del višjega sloja meščanov v Celovcu, ki je bil pogosto po ženitvah povezan z viteštvom. Potemtakem ni čudno, da so tudi Nemci prištevali koseze k privilegiranemu   družbenemu  sloju   in  jih   imenovali    Edlinger«,  čeprav   jim
1149
niso priznavali pravega plemstva (nobilitas). Pač pa preseneča koseški gospodarski položaj. Večinoma so bili navadni kmetje s posestjo enega grunta; to velja na primer tudi prav za one koseze. ki so v XII. stoletju nastopali tako visoko \ družbeni hierarhiji listinskih prič. Podlaga njihovega izjemnega položaja torej ni gospodarsfco-družbeno. razredno razslojevanje, marveč so izredno jasen primer starejšega stanovskega razslojevanja: posebne dolžnosti (vojaške naloge) so dajale kosezom tudi posebne pravice (odločilni položaj v stari plemenski skupščini). Vse to je brez dvoma predfrankooskega izvora in starejše od frankovskih družbenih vplivov na družbene spremembe pri nas. Ob tem je komaj še treba omeniti, da kosezi vse do konca (tudi ko so bili v zadnjih stoletjih srednjega veka postopno vključeni v zemljiško gospostvo) niso nikdar opravljali poniževalne redne tedenske tlake in da so pomenili tudi poslej prav do svojega končnega razkroja v XVI. stoletju v družbenem pogledu najvišji vrh vaškega prebivavstva.
Pri različnih imenih cotsetlov gre torej vendarle samo za igro grafičnih substitucij, ki iiain ne more prav nič pomagati pri razreševanju niti nastanka koseškega družbenega  sloja  niti  podlag njegovega  imena.
Bogo   Grafenauer
1150