GLEDALIŠKI LIST MESTNEGA GLEDALIŠČA V CELJU • SEZONA 1952-53 LETO VII • STEVI LKA 9 W. O. S O M I N A T E N TAT Alrtlim V PREMIERA V SREDO, DNE 10. JUNIJA 1953 OB 20 Deveta premiera v sezoni 1952-53 in druga premiera v novi hiši W. O. S O M I N ATENTAT Drama v treh dejanjih Prevedel: Bojan Stupica Režija: Balbina Battelino-Baranovičeva Scena: akademski slikar Milan Butina Kostumi: Mija Jarčeva IGRAJO: Avgust Bergman . . . . Liza Bergman............ Radijski napovedovalec . . Milan Brezigar Marija Goršičeva Vladimir Novak Inspicient Vladimir Novak, suflerka Tilka Svetelškova, la-suljar Vinko Tajnšek, razsvetljava Bogo Les, odrski mojster Franjo Cesar, mojstra v krojačnici Jožef Gobec in Amalija Palirjeva, mojster v kulisami Franjo Cesar PRI TEMELJNEM KAMNU DRAME IN GLEDALIŠČA V dramaturških zapiskih ob uprizorjenih delih smo se doslej redno ustavljali ob posameznih teoretičnih dramaturških vprašanjih, jih povezovali s praktičnimi vprašanji uprizoritve in na ta način poskušali. delo gledalcu ne samo razjasniti in približati, marveč mu ob teh posameznih primerih dati nekaj splošnih vpogledov v teoretično dramaturgijo. Tega principa se bomo držali tudi poslej. Tako bomo ob posameznih uprizoritvah fragmentarno obdelali poglavja iz dramaturgije, nakar bomo poskušali sestaviti sistematično celoto. Ob deveti premieri v letošnji sezoni in ob drugi premieri v našem novem gledališču se nam nudi priložnost, da se ustavimo ob temeljnem vprašanju drame, ali nemara bolje in točneje: ob izvoru drame kot književne zvrsti in ob izvoru gledališča sploh. Izšli bomo iz dejstva, da v Sominovi drami »Atentat« aktivno nastopata samo dve osebi. Odrsko delo z dvema osebama je drama z najmanjšo možno zasedbo. Vsaj praktično. Praktično — pravim zategadelj, ker je teoretično možna drama tudi iz eno samo osebo, ali bolje, drama v eni sami osebi. Takih dram pozna slovstvena zgodovina nemalo v vseh obdobjih. To so drame, katerih junaki so ljudje z razklano duševnostjo, karakterji, ki so razpeti med dva nasprotna pola svoje osebnosti in ki doživljajo dramski spopad med dvema nasprotnima tendencama sami v sebi. Toda te vrste drame imajo poleg junaka še druge osebe; ob njih, z njihovo pomočjo in v borbi z njimi se konflikt razvije, pride do izraza, se zaplete in razreši. Tako slej ko prej drži, da je drama kot slovstveno in gledališko delo možna šele tedaj,' če ima vsaj dve osebi. Ce se ozremo v zgodovino gledališča in drame, najdemo potrdilo te trditve: za rojstni datum drame smatramo trenutek, ko se je iz zbora v starogrški kultni procesiji izločil posameznik, da je bil med njim in zborom možen neke vrste pevni dialog, dvogovor. To je bilo pred več kot petindvajsetimi stoletji. Toda razgovor, dvogovor, dialog še ni drama. Dialog mora biti spopad, prepir, biti mora konflikt, ki se zapleta vse bolj in bolj, v napetosti raste in se v najvišjem naponu razreši. Vse to pa je v najbolj strnjeni, najbolj jasni in najbolj precizni obliki možno med dvema osebama: tu spopad še ni razdrobljen, vanj ne posegajo druge osebe. Oba protiigralca sta navezana sama nase, nimata pričakovati opore pri nikomer. V medsebojnem spopadu se morata do skrajnosti izčrpati, razgaliti se morata do vseh globin in sama morata spopad razrešiti. Tako bi prišli do tegale spoznanja: osnova drame in gledališča, konflikt, je v najčistejši, najbolj organski In najbolj neposredni obliki dan v drami z dvema osebama. Ce dalje zasledujemo zgodovino drame, vidimo, da je število oseb raslo, toda vedno je ostalo v veljavi osnovno, še danes nezmotljivo pravilo, da imajo domovinsko pravico v odrskih delih samo in izključno osebe, ki so kakorkoli vključene v osnovni spopad glavnih protiigralcev. Z drugimi besedami: dramatiki so svojima glavnima protiigralcema dajali v pomoč osebe, ki so jih podpirale, se z njimi borile, skratka, ki so se kakorkoli vmešavale v osnovni spopad. Tako sta se obe fronti številčno jačali. Vedno znova pa so se dramatiki vračali tudi k osnovnemu dramaturškemu prijemu, to je k drami z dvema-osebama. Res je, da poznamo takih dram bore malo. To zategadelj, ker jih je malo prestalo ognjeni krst odra. Pisatelji so le redko znali in mogli vdihniti osebama toliko življenja, pomembnosti, zanimivosti in polnosti, da bi vzdržale težo celovečerne uprizoritve. Manjša gledališča so vedno iskala odrskih del z piajhnimi zasedbami. Tudi naše gledališče, ki ima za sedaj številčno zelo skromen umetniški ansambel, je brskalo za njimi. Tako je bila že v tej sezoni v okvirni repertoarni načrt uvrščena Begovičeva drama »Brez tretjega«. Do uresničitve tega načrta ni prišlo, ker je sredi sezone s to dramo gostovalo V Celju Komorno gledališče iz Ljubljane. Od podobnih del, ki nam jih je uspelo dobiti, naj v informacijo občinstvu omenim naslednja: Dalj časa smo se ukvarjali z mislijo, da uprizorimo Van Drutnovo komedijo »Glas grlice« (»The voice of the thurtle«), v kateri nastopata dve ženski in ena moška oseba. Ker pa komedija na dokaj neizviren in površen način obravnava manj pomemben problem iz družabnega življenja sodobne Amerike in ker smo letos imeli na repertoarju že eno ameriško komedijo (»Draga Ruth«), smo od tega načrta odstopili. Misel na uprizoritev druge drame -z najmanjšo zasedbo smo morali opustiti zaradi drugačnih razlogov. Gre za izredno zanimivo francosko dramo, v kateri nastopata samo dve moški osebi. Napisal jo je Jean Bernard Luc, izšla pa je pri znani švicarski založbi »Europa Verlag« ,v Ziirichu pod naslovom »Noč moških« (»Nuit des hommes«). Dva moža, soprog in ljubimec padle francoske partizanke se srečata neke noči po končani vojni. Spomini na pokojno ženo, ki sta jo oba ljubila, ju zapletejo v spopad na življenje in smrt. Vprašanje avtorizacije in pa pomislek, da bi bilo delo za nas pretežko — vse to je bilo vzrok, da smo misel na uprizoritev opustili. In še eno komedijo z dvema osebama nam je uspelo dobiti. To je delo belgijskega pisatelja Jana de Hartoga »Zakonska postelja«, ki smo ga dobili po posredovanju Mednarodnega biroja za avtorsko pravo v Amsterdamu v nemškem prevodu Roberta Bluma in Leona Mittlerja. Nemški prevod je izšel pri založbi »Felix Bloch Erben« v Berlinu-Charlottenburgu, »Zakonska postelja« ni komedija v polnem pomenu besede. Prej dramatizirana novela, ki v zanimivem kronološkem zaporedju prikazuje posamezne razvojne stopnje tipičnega meščanskega zakona, ali zakona sploh. Nastopata On in Ona. V prvi sliki ju spoznamo na večer pred poročno nočjo, ko je njej 20, njemu pa 23 let, v zadnji sliki pa se poslovimo od njiju, ko imata že po 6 križev in sta oba na smrt bolna. Vmes se ustavimo ob rojstvu prvega otroka, ob prvem zakonskem polomu in še ob drugih bolj ali manj pomembnih obdobjih zakonskega življenja. Za naše pojmovanje je prijem prelahkoten, gledanje na zakon pa premalo resnobno. Kljub temu bi delo našlo tudi pri nas mnogo hvaležnega občinstva. Vendar se za uprizoritev nismo odločili, ker predstavljata oba lika za igralca prevelik napor in sta glede na starostni razmak od 20 do 60 let tudi prezahtevna. Odločili smo se za komorno psihološko dramo angleškega pisatelja W. O. Somina »Atentat«, ki nam je najbližja po snovi, po napetem in zanimivem dejanju, po spretnem zapletu pa ima vse pogoje, da na odru doživi resen uspeh. Snovno črpa drama iz političnega življenja in zakulisnih trenj angleškega parlamentarnega sistema, ki ga razgalja in kaže na gnilobo, ki se je v njem razbohotila. Vendar je vse to le ozadje. V bistvu gre za osebno, ljubezensko in človeško dramo dveh ljudi, ki ju je politično življenje pritisnilo ob zid in zmlelo. Uvodoma smo govorili o tem, da je dramski konflikt v delih z dvema osebama praviloma kristalno čist in jasen. Tu imamo opraviti z izjemo, ki pa le potrjuje pravilo. V »Atentatu« bi zaman iskali konflikta med obema nastopajočima osebama, kakor ga najdemo na primer v Begovičevi drami »Brez tretjega«, ki velja naravnost za klasičen primer take drame. V »Atentatu« je konflikt drugje: v odnosu obeh nastopajočih oseb do zunanjega sveta, do življenja, ki je pritisnilo na njiju in grozi, da jo bo strlo, kar se tudi res zgodi, ko njuna solidarna obramba dobi usodni udarec od znotraj: eden od obeh je dejansko kriv tistega, česar ju svet dolži in zdaj je vsaka obramba nemogoča. Življenje ju stre. »Atentat« ni vrhusko delo svetovne dramatike. Pisatelj je komaj znan. Slovenci imamo prevedeno eno samo njegovo dramo (»Atentat«), ki so jo tik pred drugo svetovno vojno z velikim uspehom uprizorili v Drami SNG v Ljubljani. Pri tej prvi slovenski uprizoritvi sta igrala pokojni Ivan Levar in Mira Danilova. Naša uprizoritev je druga na Slovenskem. Kljub temu pa, da delo nima izrednih umetniških kvalitet, bi bilo pretirano, če bi kdo trdil, da smo ga uvrstili v spored zgolj iz formalno repertoarnih potreb, to se pravi zato, ker je pač bilo treba zamašiti neko vrzel in ker je lahko uprizorljivo. Zlasti zadnji razlog ne drži. Delo je namreč vse prej kot lahko uprizorljivo. Od režiserja in igralcev Zahteva skrajnega napora. Poleg tega pa ima delo vrsto odlik, zaradi katerih bo pomenilo občinstvu zanimivo gledališko doživetje. Te odlike so: izredna gledališka spretnos;, s katero je pisano, napetost dejanja, tekoč dialog in slednjič: nokaj novega v našem repertoarju. Lojze Filipič ANTON STUPICA BEŽEN SPREHOD PO NOVEM GLEDALIŠČU Malokateri kulturni dogodek je Celjane tako razgibal kot dejstvo, da so se končno odprla vrata novega gledališkega doma. Ze vse dni pred svečano predstavo je mlado in staro ogledovalo poslopje z vseh strani. Okrogli gledališki stolp te pozdravlja, od koder koli kreneš proti gledališču. Nemo kipi v nebo ta priča srednjeveškega Celja. Prav gotovo ni sodobnega gledališča srednje Evrope, ki bi bilo tako tesno zraslo s srednjeveškim izročilom kot je to primer v našem mestu. Celjana, ki pozna zgodovino in ve, da je v tem stolpu bila njega dni srednjeveška mučilnica, gotovo prijetno dime zavest: in vendar je v stoletjih krenilo človeštvo v humano smer, saj je danes osrčje te nekdanje mučilnice v službi kidturne ustanove. Od vseh strani te pozdravlja stolp, če prihajaš peš ali z vozilom; še oni, ki bežno pasirajo Celje z avtom, se ne morejo odtrgati veličini srednjeveškega masiva. Kje je še mesto tako skromnega obsega, ki bi toliko žrtvovalo za gledališko kulturo? Celjani smemo biti ponosni na to dejstvo. Hkrati pa nas naš ponos veže v novo smer: okleniti se je treba nove ustanove, jo vzljubiti in žrtvovati za vstopnino rednih gledaliških predstav. Saj nismo gradili razkošnega hrama, da bi bil samo dragocena, a prazna posoda. Vsebina slehernega teatra je njegova gledališka družina v najtesnejšem oslonu na vzgojeno gledališko publiko! Ne delajmo si iluzij, spočetka in še dolgo bo gledališki voz — škripal, privaditi se moramo drug na drugega. Finančna žrtev za vstopnino je tvoj skromen prispevek, dragi obiskovalec gleda-daliških predstav. Koliko nepozabnih ur boš preživel v svojem gledališču! Saj ti je nov dom ves večer na voljo. Tu boš srečaval znance in prijatelje, s katerimi boš kramljal o poteku igre, o kreacijah posameznih igralcev, o pravilni zasedbi, beseda bo tekla od srca do srca. Ze ko prestopiš preddverje teatra, te zajame ozračje, docela nenavadno za nas Celjane. Tu si boš kupil vstopnico za predstavo in Gledališki list. V vestibulu, kjer je garderoba, boš odložil oblačilo, ki bi te med predstavo le oviralo, nakar kreneš po monumentalnem stopnišču v foyer nadstropja. Spotoma te pozdravljajo umetnine, ki te vabijo od slike do slike. Prelestna je slika, kamorkoli se ozreš. Na stropu visijo kovani lestenci, tla pod teboj so brušene plošče iz marmorja, še cerkev ni raz-košneje opremljena! Tu najdeš gledališko okrepčevalnico in salon za kadilce. V letnem času pa boš na balkonu vdihaval svež zrak. Ko si bož ogledal vse to in tudi umetnine, ki jih opaziš tudi v nadstropju galerije ob steni z železno ograjo, pogledaš nemara Gledališki list. Gotovo boš posvetil hip pozornosti zasedbi vlog, kdo je današnjo predstavo zrežiral, kdo je ustvaril načrte za inscenacijo, kostume in še kaj. Ne boš prezrl črtice o avtorju, ki je napisal odrsko delo. Ko si tako polagoma pozabil na dnevne skrbi, se polagoma podvizaš na svoj prostor. Biljeterji te pri vseh vhodnih vratih v avditorij uslužno in rade volje informirajo in ti pokažejo prostor. V avditoriju te bo presenetila mehko razpršena razsvetljava, ki ni vsakdanji pojav. Tvoje oko se bo kmalu privadilo te novosti, saj očem prijetno dene. Tik pred pričetkom predstave razsvetljava polagoma zamre. Medtem se je lagodno dvignil železni zastor in pojavi se prijetno rdeče barvan baržunast in ob drugem udarcu na gong se tudi le-ta razgrne. Odpre se ti pogled na prostorno odriSče in že te zajame odrska govorica. Ne bova skupno zasledovala poteka igre od scene do scene, od dejanja do dejanja. To bi samo motilo tvojo zbranost. Prepuščam te, da sam odkriješ, kar je tebi dragocenega. Ko pade zastor poslednjič ta večer, daj priznanje igralcem. Igralec živi pravo življenje le na odrskih deskah. Vselej rad sliši priznanje, ki ga daješ s ploskanjem. Saj je to najskromnejša nagrada in priznanje; igralec ve, da se ni smejal in jokal v prazno. Celjska publika je pri igralcih na glasu, da je hladna. V novem domu naj se otaja ta zakrknjenost. Daj duška svojim čustvom in mislim! In še nekaj: nedvomno imaš med igralci znanca ali prijatelja, daj, stopi po predstavi in stisni mu roko v znak, da si bil vesel njegovega uspeha. Kako dobrodošel boš! Da bi še kdo mimo ofi-cialnih šopkov poslal cvetje na oder, si skoraj ne upam zapisati, ko vem, da je cvetje drago in se tudi »rožnata« čustva podrejajo gospo-darstvenosti in stvarnosti. Spremljaj gledališko življenje: v tisku, v gledališču samem in v knjigi. Ne bo dolgo, ko se ti bo gledališče priljubilo in postalo ti bo del tvojega lepšega življenja. Nikjer v Celju ne moreš preživeti večera v lepšem okolju in v plemenitejši družbi, kot je polna gledališka hiša. Tudi ti si del te celote, tudi brez tebe ni govora o polni hiši. Vse je novo v celjskem gledališču. Novo gledališče se mi zdi podobno novemu vinu, katerega umni kletar neguje, da iz njega ustvari »zlato kapljico«. Negujmo svoje gledališče! Vsak večer se bije v gledališču boj za zmago gledališke umetnosti. Koliko zmag in porazov bo zabeležila kronika celjskega gledališča! Gledališče je življenje samo. Nova zgradba kaže obiskovalcu novo lice, igralec vso vitalnost gledališki muzi predanega človeka — pokaži še ti obiskovalec, kaj zmore celjsko srce —• za celjsko gledališko kulturo! Nikakor se nisi kulturno oddolžil, če kupiš vstopnico in ves večer nemo sediš, da bi te še strel iz topa ne vzdramil. Predaj se igri igralcev, poglobi se v vsebino teksta in razmišljaj še po končani predstavi o umetnini, ki si jo doživel. In če te en večer ni osvojil, hodi često v gledališče, nc vrzi puške v koruzo! Gledališke predstave so prikrojene za vsakogar. Gledališče oblikuje slehernega po svoje. Atmosfero pravega živega gledališča ustvarjata tedaj igralec in gledalec. Naj bi se zlitje obeh ne zavleklo na škodo nove ustanove v nedogled. Ne pozabi po festivalu na redne predstave našega gledališča, ki so znanilke boljše bodočnosti in še bogatejših gledaliških sezon. Pri vseh Pa bodo ponosni Celjani živ sodelavec in naj se ti v osebno sramoto šteje — prazna hiša ali slabo zasedeno gledališče. Preveč žrtev je terjala zgradba, preveč je bilo sočne krvi žrtvovane za temeljne pogoje nove Oledališke dejavnosti v Celju. Ce je moje pero katero pikro zapisalo na tvoj račun — imaš me v rokah, dragi obiskovalec, s svojo stalnp prisotnostjo na gledaliških Večerih me lahko spraviš na sramotilni steber naše Talije. F E D O R GRADIŠNIK ZGODOVINA CELJSKEGA GLEDALIŠKEGA ŽIVLJENJA (Nadaljevanje iz 7. številke) Ves odbor Čitalnice in vsi njeni člani so bili pripadniki porajajočega se slovenskega meščanstva. To svoje meščanstvo so ob vsaki priliki s ponosom poudarjali. Značilno je dejstvo, da so v slovenski trdnjavi »Narodni dom«, ko je Čitalnica dobila oblastno dovoljenje za gostilno, strogo ločili prostore za meščanstvo in za kmečko ljudstvo. O tem najdemo v sejnih zapiskih zanimiva in značilna poročila takozvanega »Gostilniškega odseka«. Ko se je po dr. Dečkovem prizadevanju pričelo razvijati v Celju slovensko obrtništvo, zapazimo med čitalničarji zanimivo gibanje, ki ga je vodil ključavničarski mojster Ivan Rebek. Med čitalničarji in med delavstvom raznih strok (obtrniški in trgovski pomočniki) ter med industrijskimi delavci se je pričela vzbujati razredna zavest. Ti ročni delavci so čutili, da jih njihovi delodajalci izkoriščajo v svoje kapitalistične namene in pričeli so se oklepati socialnodemokratske stranke, ki si je prav v devetdesetih letih v Celju in v bližnjih rudnikih in tovarnah pridobivala vedno več pristašev. Zlasti močno se je zasidrala med celjskimi železničarji. Da bi zajezil naraščajočo moč delavske internacionale, ki se je zdela celjskemu meščanstvu in njegovim koristim nevarna, je Ivan Rebek ustanovil »Slovensko delavsko podporno društvo«, v katerem je zbiral na podlagi slovenskega narodnega programa tiste delavce, ki se še niso pridružili socialnodemokratski stranki. Seveda je prišel s tem svojim delavskim gibanjem v oster konflikt na eni strani z nemškimi industrijskimi in obrtniškimi podjetniki, na drugi strani pa z delavskimi voditelji socialnodemokratske stranke. Eden najagilnejših voditeljev soc. demokratske stranke v Celju je bil v devetdesetih letih Rok Drofenik, ki je organiziral delavce v političnih krožkih, prirejal sestanke in shode, na katerih je z ognjevito besedo predočeval številnim udeležencem bedno stanje po kapitalističnem podjetniku izkoriščanega proletariata. Klical je vse delavstvo brez razlike narodnosti k združitvi in v skupno borbo za znosnejše življenje proletariata proti mednarodnemu kapitalu. A ne samo na sestankih in shodih, temveč tudi z brošurami, razpravami in časopisi, ki jih je sam pisal in izdajal, je nemalo razgibal delavske množice, da so se začele zavedati svojega težkega položaja, iz katerega je edina rešitev borba proti tistim, ki v svoje egoistične namene izkoriščajo nezavednost in letargijo delovnega človeka. Leta 1895. je v Celju izdal brošuro »Slovenskim kmetom v poduk in prevdarek«, ob pivih volitvah v V. kurijo »Luč« in »Novo luč«, leta 1896. je izšla njegova brošura »Kristus in socialna demokracija«, v letih 1897—98. pa je izdajal in urejeval poučno-zabavni list za slovensko ljudstvo »Svobodni glasnik« (Celje 1897—1898.). Pozneje je s :iiF |j i ■ Med odmori stopile v ■ cj LecL&LllsL& &Lt’c>yicevaLni mcci in se v njej odžejajte i n okrepčajte! cnkPRra DVOJNO FINI CINK 99,85% Zn RAFINIRANI CINK 98,70% Zn CINKOVA PLOČEVINA AVTOTIPIJSKE IN OFFSET PLOŠČE CINKOVI PROTEKTORJI ZA KOTLE CINKOVE PRALNICE — VALOVITE CINKOVO BELILO ŽVEPLENA KISLINA 60° Bž Cenjene stranke opozarjamo, da opravljamo usluge z valjanjem svinca, kositra, antimonovega svinca in srebra TELEFON 20-81 in 20-82 za domači trg in izvoz: SUROVI CINK GINKOV PRAH FINI CINK 97,80% Zn 97 % Zn total 99,75% Zn Se želite za mal denar lepo, dobro in trpežno obleči od nog do glave? (potem pridite v trgovino »Solčava« in zadovoljni boste v Celju TEKSTILNA TOVARNA liiiili. Tiiiijh:. liilPi:' i Iii Jil p II lip 1 iii; iii; !:;i IIIIHIIii.. i iiiii Iii! Hiiiilijiii ii|; iili .iilill iiiP' Telefon: Prebold štev. 1, Celje štev. 26-19 Proizvaja vse vrste posteljnega platna, flanelete, tiskanino za žensko in moško perilo ter ženske obleke v najbolj pestrih vzorcih m V e 1 i k a izbira 1 O dlična kvaliteta • L epi vzorci N i z k e cene »VOLNA « CELJE MMMMmm 11 i:;i.iH!liiirn umi mini i liiliiliilillillilliliil li liillllillillllliiliilllllll