MIKLOŠIČ FRANC RUDOLF KOLARIČ če slovanske filologije, Josip Dobrovsky, je s svojimi glavnimi deli: Geschichte der bohmischen Sprache und Literatur (1792), Ausfuhrliches Lehrgebaude der bohmi-schen Sprache (1809 in 1819), po katerem so urejene in izdelane slovnice tudi drugih slovanskih jezikov, med njimi celo slovenska od Metelka, dalje Institutiones linguae slavicae dialecti veteris (1822), Cyrill und Method, der Slaven Apostel (1823) itd., prvi začel znanstveno promatrati slovanski svet s filološko-histo-ričnega in jezikoslovnega stališča. Na osnovi bogatega rokopisnega materiala je podal prvo znanstveno gramatiko cerkveno-slovanskega jezika in ustvaril z njo temelj primerjalni slovanski slovnici. S svojimi deli je zbudil pri Slovanih splošno pozornost in zanimanje za lastni jezik, tradicije, zgodovino, narodnost in literaturo ter s tem dosegel, da so pripadniki slovanskih narodov, predvsem malih in od drugorodcev tlačenih, začeli dvigati glave in spoznavati, da imajo tudi oni pravico do samostojnega kulturnega in političnega življenja. Obdelovati so začeli po metodah Do-brovskega svoj jezik, zbirali so razno narodno blago, živahno literarno delovali ter tako v ljudstvu zbujali in ohranjali narodno zavest. Slovanski narodni preporod je zvečine posledica idej slovanske filologije, v kateri je od prvega početka zvenela kot temeljna struna misel in stremljenje po zbliževanju Slovanov, po slovanski vzajemnosti. Veliki Dobrovsky in njegov prijatelj Slovenec Jernej Kopitar sta v tem zmislu večkrat izrazila svoje misli; prvi s svojim «Slavinom» 1806, drugi pa v «Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karaten und Steyermark», Ljubljana 1809, kjer pravi «diese so vielfach getrennte Nation wenigst im Geiste als ein ganzes ansehend» (str.IV) sledeče: «Nichts ist billiger, als daB die Aeste einer Familie ihre Schicksale und Verhaltnisse gegenseitig kennen sollen.» In pod slovansko vzajemnostjo razumemo ravno čut in zavest sorodstva vseh Slovanov in prizadevanje to sorodstvo v življenju tudi udejstvovati (M. Weingart, Slovanska vzajemnost v minulosti a pfitomnosti. Ročenka university Komenskeho 1925—1926. Bratislava 1926, str. 37). Slovanska filologija pa je poleg filozofije podajala, rekel bi, tudi teoretično podlago prizadevanjem za slovansko vzajemnost (Weingart, 1. c. 35). Največji zagovornik in teoretik ideje o slovanski vzajemnosti je bil Slovak Jan Kollar, ki se je 3 33 zanjo navdušil že 1812 kot študent v Bratislavi, kjer je od jugoslovanskih kolegov spoznal cerkvenoslovanski jezik ter uvidel, da smo vsi Slovani prav za prav en narod (Weingart, 1. c. 36). Pesniški je izrazil to slovansko misel vSlavv dcera (1824), znanstveno pa podprl v svojih razpravah o literarni vzajemnosti slovanskih plemen. V smislu Dobrovskega in nekaj pač tudi pod splošnim pritiskom predmarčne" policijske Avstrije je omejil slovansko vzajemnost na polje literature in posebno poudarjal filološke interese. Jezikovne skladnosti so bile takrat tudi naj-silnejši argument prvih znanilcev slovanske vzajemnosti in celo cesto prečen jevane (W e i n g a r t, 1. c. 37). To Kollarovo slovanstvo je rodilo pri nas Jugoslovanih tako zvani i 1 i r i z e m, ustvarjen in zastopan po Ljud. Gaju in Stanku Vrazu in je imelo za posledico literarno združitev srbsko-hrvatskega jezika v en sam književni srbsko-hrvatski jezik, kateremu služi za podlago štokavščina. Tudi slovenska pismena narečja so se v dobi ilirskega gibanja začela zbliževati ter se nekoliko kasneje podobno srbsko-hrvatskim tudi združila v enoten slovenski pismeni jezik, ki so ga sankcionirali pisatelji in pesniki Prešeren, Levstik, Cegnar, Erjavec, Valjavec, Mencinger, Jenko, Jurčič in Stritar.1 Pri Rusih pa se je iz Kollarovske vzajemnosti in pod vplivom nemške idealistične filozofije Hegelove izcimilo slavjanofil-stvo, ki je globoko posegalo v rusko literarno in tudi politično življenje (Weingart, 1. c. 43 si.). * V dobi evropske romantike in gori omenjenih idej slovanske vzajemnosti je preživel svojo mladost jezikoslovec Franc Miklošič, mož velikega dela in nesmrtnega imena, ki si je pridobil za slovansko filologijo nevenljivih zaslug. Poleg Dobrovskega, začetnika slovanske filologije, so mu bili predniki v njegovi stroki bistroumni in kritični Slovenec Jernej Kopitar, človek obširnega znanja, ki je napisal prvo znanstveno slovensko slovnico, izišlo 1809 (citirano že gori) in izdal 1. 1836. starocerkvenoslovan-ski spomenik Glagolita Clozianus, v katerem je objavil in razložil tudi slovenske brižinske spomenike. Posebne zasluge pa ima Kopitar za Srbe, ker jim je namreč vzgojil velikega Vuka Stef. Karadžiča, ustanovitelja srbskega pismenstva in literature v pravem narodnem srbskem jeziku. — Na Ruskem je v iej dobi, t. j. v dvajsetih letih prejšnjega stoletja napravil konec dotakrat-nim jezikoslovnim blodnjam in praznemu teoretiziranju, znameniti ruski filolog A. H. Vostokov, ki je s svojim delom Pa3- 1 Prim. A. Breznik, Slovenska slovnica. 3. izd. Preval je 1924, str. 3. 34 cpKAeme o CJiaBHHCKOivrb H3MK-B 1820 postal mahoma znan doma in na tujem in ki je leta 1827. izdal in podrobno gramatično ob-jasnil celo slovenske brižinske spomenike.2 Naj omenimo še četrtega velikega Miklošičevega prednika in pozneje z Vostoko-vom nekaj let tudi njegovega vrstnika v slovanski filologiji, P. J. Šafafika, ki je z ostalimi oral ledino slovanske filologije, posebno kot starinoslovec ter literarni in kulturni zgodovinar. S svojim življenjskim delom Slovanske starožitnosti (1836—1837) in knjižico Slovansky narodopis (1842), kateri je priložena izvrstna narodopisna karta, je dokazal za takratno dobo kaj potrebno istovrednost Slovanov z Germani, Kelti, Grki itd., nazorno pokazal takratni slovanski svet ter podkrepil narodno zavednost pri Slovanih, ki so se teh del oklenili z vso ljubeznijo. Šafafiku samemu so prinesla višek njegove slave in postal je z njimi evropska a predvsem slovanska avtoriteta.3 Življenjsko delo te velike četvorice slovanskih filologov je Miklošič nadaljeval in ga z ogromnostjo in striktnostjo svojih del privedel do neslutene veličine. S smrtjo Dobrovskega (1829) se zaključuje prva doba zapadne slavistike, ki je do takrat razlagala slovanske jezike še v duhu starega tako zvanega empiričnega jezikoslovja, ki pa je bilo brez smisla za zgodovinski razvoj jezikov in njihovo medsebojno gene-tično sorodstvo.4 A že 1.1819. je izšel prvi del Grimmove nemške gramatike, v katero je prvič uvedel historično metodo v jezikoslovju in po kateri so enakomerno obdelane vse minule dobe nemškega jezika in se ozira tudi na vsa glavna nemška narečja. V isti dobi pa je drug Nemec, Franc Bopp, postavil temelj primerjalnemu jezikoslovju, ko je 1. 1816. s primerjanjem staroindijskega jezika, tako zvanega sanskrita, z grščino, latinščino, perzijščino in germanskimi jeziki (slovanskih takrat še ni upošteval), dokazal indoevropsko sorodstvo teh jezikov ter s tem prvič uporabil primerjalno metodo v jezikoslovju, kateri ne služijo za podlago zunanji, slučajno skladni znaki, marveč vsa notranja struktura jezika. Pozneje je Bopp v svoji Vergleichende Grammatik, I—V (1833—1852), to svojo metodo utrdil in razširil ter postal tako ustanovitelj in oče primerjalnega jezikoslovja. 2 TpaMMaTimecKiH 06-bacHemH Ha TpH craTbH paft3HHreHCKOfi pyKonncn, ponovno izdana v ^HJioJioraHecKia Ha6jiio,a.eHiH A. X. BocTOKOBa. Izdal I. Sreznevskij, St.Peters-burg. 1865. » J. Hanuš, Ottuv Slovnik Naučny XXIV. 1906, str. 535 si. 4 Prim. JI. MHJieTHMT), R-pb 4>pamrb MHKJiouiHTb h cjiaBHHCKaia dpvuiojiorm. C6opHHKt 3a HapOAHH VMOTBOpeHHH, HayKa H KHH)KHHHa M.HH. Ha pOHH. npOCB. V. 1891, Str. 413. 3* 35 V slovansko jezikoslovje pa je te historično-primerjalne metode prinesel Miklošič, ki se je še pred svojim prvim nastopom, kot bomo videli, z njimi temeljito seznanil (L. M i 1 e t i č, 1. c. 414 si.). I. Frane Miklošič je bil rojen 20. novembra 1813 v Radomerščaku, tričetrt ure od Ljutomera oddaljeni vasici, v sredini Slovenskih goric, v neposredni bližini vinorodnega in slavljenega Jeruzalema, v slavni «Prlekiji». Krasen je ta košček slovenske zemlje, od domačinov samih imenovan «štajerski paradiž». Kamor se oko ozre, povsod sami hribčki, ki so po pobočjih zasajeni z vinsko trto, s skrbjo in ljubeznijo negovano; na vrhovih pa se vrstijo bele zidanice, ena poleg druge in v katerih je človek zmeraj dobrodošel gost. Ko prideš na jeruzalemski hrib, se ti odgrne zavesa na vse strani. Na severozapad so razprostrte divne Slovenske gorice, na zapad zeleno Dravsko polje proti Ptuju, v ozadju levo haloški hribi; na severo-vzhodu vidiš rodovitno in bogato Mursko polje in onstran Mure naše ravno Prekmurje. Na jugu je razgled odprt proti Hrvaški; tja do gore Ivanjščice gre pogled, kamor hodijo ali so vsaj včasih hodili naši Prleki na božjo pot k Mariji bistrički. V sredini te bajno lepe pokrajine je torej prišel na svet Miklošič in tu preživel svojo mladost. O ljudstvu v teh krajih pravi M. M u r k o, Miklosichs Jugend- und Lehrjahre5 str. 498, sledeče: «Po večini katoliško in slovensko prebivalstvo te pokrajine, ki je bilo posebno v prejšnjih časih v dobrih vinskih letinah dokaj premožno, reprezentira lep, krepak in delaven rod, je odkrito in samozavestno, da mnogo na red in snago, kaže \eliko inteligenco in zelo ljubi družbo, veselo pesem in šalo.* Od tega ljudstva je Miklošič dobil svojo trdno, zdravo naravo. svojo občudovanja vredno delavno zmožnost, svoje odkrito mišljenje in samozavest, ponosno zavest neodvisnosti, vso svojo visoko inteligenco in bistroumnost (Murko, ibid.). V Radomerščaku je Miklošič ostal nekako do svojega petega ali šestega leta. Oče Jurij je imel namreč veselje do trgovine in ker je Miklošičeva mati Marija, rojena Zobovičeva z Vinskega vrha, sosednje župnije Sv. Miklavža pri Ormožu, prinesla precej denarja k hiši, so prodali posestvo v Radomerščaku in se preselili v bližnji trg Ljutomer, najbrž 1. 1819., kakor se sklepa po kupni pogodbi za hišo št. 1 na Cerkvenem trgu (Murko, Forsch. 499). Tukaj je oče Jurij trgoval s soljo in deželnimi pridelki, obenem pa imel gostilničarsko obrt. Življenje v tej hiši je bilo torej precej 5 Forschungen zur neueren Literaturgeschichte. Festgabe fiir Richard Heinzel. VVeimar 1898; krajšano: Murko, Forsch. 36 živahno. Mali Miklošič je imel tudi večkrat priliko slišati nemško govorico, predvsem od trgovcev, ki so prihajali iz severnejših krajev. Doma v družini, ki je bila precej številna, so govorili seveda slovenski. Prvorojenec Franc je dobil še tri brate in pet sestra, od katerih pa je ena kmalu umrla. Starši so imeli z otroki torej veliko skrbi, posebno še, ker oče ni imel zmeraj sreče pri trgovini; povrhu pa mu je pri velikem požaru v Ljutomeru 1.1827. do tal pogorela hiša. Sezidati je dal novo, enonadstropno in se pri tem močno zadolžil. Ko je pozneje še dvakrat pogorela, je prišlo po smrti Miklošičeve matere (1843) vse skupaj v tuje roke (Murko, Forsch. 499). Sedanji lastnik hiše, trgovec Marko Rozen-berg, je dal za odkritje Miklošičevega spomenika v Ljutomeru dne 8.avgusta 1926. vzidati vanjo spominsko ploščo z napisom: V tej hiši sta preživela svoja mladostna leta brata FRAN MIKLOŠIČ 1813—1891 IVAN MIKLOŠIČ 1824—1901 Miklošič sam pa po smrti svoje matere ni nikdar več prišel v Ljutomer, največ zato ne, ker se mu radi nepoštenega postopanja njegovega posredovalca ni posrečilo rešiti očetove hiše pred prodajo. A skrbel je za očeta, ki je umrl v veliki starosti 91 let (1879). Od njegovih bratov pa je Ivan postal učitelj in deloval pozneje kot vadniški učitelj na učiteljišču v Mariboru in kot učitelj petja na mariborski gimnaziji. Bil je tudi skladatelj in avtor nekoliko slovenskih začetnic ter prvih beril za ljudske šole. Ostali bratje in sestre so ostali po večini v domačem kraju in se pozneje kot delavci in delavke porazgubili (Murko, Forsch. str. 500 si). Ljudsko šolo, ki je bila nemška, je obiskoval Miklošič v Ljutomeru. Kazal pa je že takrat svoje velike zmožnosti. Bil je vedno prvi (Murko, 1. c. 502). Ker je bil zelo živahen in nadarjen, ga je oče sklenil poslati v latinske šole, posebno še, ko je njegov brat Martin, župnik v Središču, obljubil svojo pomoč. V jeseni 1824 je prišel Franc v frančiškansko gimnazijo v Varaždinu, kamor so takrat Prleki navadno dajali študirat svoje sinove. Hrvaške šole tedaj sicer niso bile najboljše, a odločala je tukaj bližina, razne trgovske zveze in pa jezikovno sorodstvo Slovencev 37 6 Kajkavci (Murko, Forsch. 502). V Varaždinu je Miklošič končal samo prva dva razreda, a je bil v obeh med odličnjaki in si je posebno v latinščini pridobil temeljito podlago. Leta 1826. se je preselil v Maribor, kjer so mu pa na gimnaziji radi slabega glasu hrvaških šol delali pri sprejemu težave. Po intervenciji ljutomerskega župnika Mihaela Jaklina in mariborskega okrožnega dekana Lešnika pa so ga vendarle sprejeli s pripombo, da je prestopil «aus dem Warasdiner Gvmnasium mit guten Zeugnissen» Murko, Forsch. 504). V Mariboru je šlo Miklošiču spočetka nekoliko težje ter ni bil vedno med odličnjaki. V vedenju in pridnosti pa radi svoje živahnosti in nagajivosti skoraj nikdar ni dobil prvega reda. Sicer pa se je učil vedno lahko. Radi hitrega razumevanja in izvrstnega spomina se mu sploh ni bilo treba mnogo učiti. O njegovi nagajivosti se pripovedujejo razne anekdote. Prof. Murko, Forsch. 505 si., omenja nekatere; naj navedem tukaj samo eno: Nekoč je vprašal profesorja zemlje-pisja, kje leži Carigrad. Oba sta ga nato iskala na zemljevidu, a ga nista mogla najti, ker ga je Miklošič s prstom prikrival. Ko pa je prišel v klop, je zaklical: «ga že imam!» in šel ponovno k zemljevidu. V višjih gimnazijskih razredih pa je postal že bolj resen, zlasti zato, ker je bil zavoljo že omenjenega požara njegove domače hiše v Ljutomeru in težkega gospodarskega položaja očetovega, navezan na razne podpore in na samopomoč. To mu je pripomoglo v nadaljnjih študijah do velike samostojnosti. Tudi učil se je bolj pridno in se odlikoval predvsem v grščini, kjer je bil svojemu profesorju cesto neljub nasprotnik. Njegove velike talente je spoznal v Mariboru njegov profesor poezije in retorike Ivan Anton Zupančič (Suppantschitsch), doma iz Ljubljane, ki je imenoval Miklošiča naravnost «nebrušen diamant». Romantično navdahnjeni profesor, ki je tudi sam pesnil in pisateljeval, toda le nemški, je v svojih učencih zbujal ljubezen do slovenskega ljudstva ter jim priporočal gojitev materinega jezika. V Mariboru pa je Miklošiča navduševal za slovenski jezik še njegov ožji rojak Stanko Vraz, rojen 1810 v Cerovcu, občina Žerovinci pri Ljutomeru. Vrazova rojstna hiša je od Miklošičeve oddaljena le pol ure. V mariborski gimnaziji sta bila sošolca, a poznala sta se še z doma. Ostala sta si vedno velika prijatelja in Miklošič je Vraza že v gimnaziji navajal k pesnikovanju. Skupaj sta čitala razne klasike in Vraz ga imenuje pozneje celo svojega mojstra od mladosti (Murko, Forsch. 510). V Mariboru sta 1830 skupno končala gimnazijo (6. razred) in odšla v jeseni na univerzo v Gradec, ki je bil takrat nekakšno kulturno središče štajerskih Slovencev, predvsem onih, ki so tukaj nada- 38 ljevali svoje visokošolske študije. Ker so sem prihajali tudi dijaki iz ostalih slovenskih in celo jugoslovanskih krajev, je bilo življenje v Gradcu precej živahno. Miklošič je od 1.1830.—1832. študiral I. in II. letnik filozofsko-historičnih ved, kar je po takratnem učnem sistemu odgovarjalo prav za prav sedanjemu sedmemu ali osmemu gimnazijskemu razredu. Ko je končal filozofijo, je v letih 1832/3 do 1835/6 zelo pridno študiral pravo. Po dovršenih pravnih študijah pa se je zopet lotil filozofije in bil 23. junija 1838 (Murko, Forsch. 519) promoviran za doktorja filozofije. A še pred doktoratom je bil od 1. maja 1837 imenovan na mesto svojega odstavljenega učitelja Likavca za suplenta filozofije na graški univerzi, ker je malo prej z izvrstnim uspehom napravil prvi rigoroz iz filozofije. V tej častni službi je ostal Miklošič do konca stud. leta 1837/38 ter medtem predaval teoretično in moralno filozofijo in zgodovino filozofije. Kot izpraševatelj filozofije pa je bil s kandidati, ki so bili še malo mesecev prej njegovi tovariši, zelo strog (Murko, Forsch. 520). Po filozofskem doktoratu 1.1838. se je Miklošič potegoval celo za redno stolico filozofije v Innsbrucku, a je na veliko srečo slovanske f ilologi je ni dobil (Murko, 1. c. 522 in P a s t r n e k, OSN6 290). V graških letih se je Miklošič poleg svojega obveznega študija veliko zanimal za vse družabno in literarno življenje, a je vse to dovedel tudi v pravi sklad s svojim obligatnim delom. Pridno se je učil raznih slovanskih in neslovanskih jezikov. V «curri-culum vitae», ki ga je napisal 1. 1838., ko je kompetiral za omenjeno stolico filozofije v Innsbrucku, pravi sam, da govori poleg nemščine in latinščine še italijanščino, francoščino, angleščino, slovenščino in poljščino, razume pa tudi ostala slovanska narečja ter staro- in novogrščino (Murko, Forsch. 523, Pastrnek, OSN 291). Iz tega vidimo, da je svoj prosti čas temeljito izrabil. Že gori smo rekli, da je mladi Miklošič živel v dobi nacionalno-patriotičnih idej romantike in misli o slovanski vzajemnosti, kar je pač tudi pri njem zapustilo svoje sledove. V Gradcu je mnogo občeval s Poljaki, ki jih je po ponesrečenem poljskem uporu (1831) tamkaj internirala avstrijska vlada, tako n. pr. z grofoma Vladislavom in Tadejem Ostrowskim, Kamienskim in Pokrzyw-nickim. Pri grofu Vlad. Ostrowskem, poslednjem poljskem državnem maršalu, je bil Miklošič nekaj časa celo domači učitelj in je za to dobival hrano, stanovanje in povrhu še 200 srebrnih goldinarjev ter bil tako zelo dobro situiran. Pri Ostrowskem se e F. P a s t r n e k, Miklosich, Ottuv Slovnik Naučny, zv. XVII. 1891, str. 290—295. 39 je dobro naučil poljščine ter se pridno vadil tudi v francoski konverzaciji. Saj je znano, da je bilo poljsko plemstvo zelo francosko in da celo naš Prešeren v svoji Novi pisari ji pravi: «Pol jak da francozuje». Maršal Ostrowski je bil izobražen mož in velik prijatelj znanosti in umetnosti. Prevajal je celo Ossiana, Bvrona. Schillerja, Goetheja itd. Z Miklošičem se je cesto sprehajal po mestu in z njim poljski konverziral (Murko, Forsch. 527). Miklošič je pozneje celo poučeval poljščino svoje tovariše, medtem ko je Vraz učil ruščino.7 Z Vrazom sta ostala tudi v Gradcu dobra prijatelja in bila tukaj celo nekaka voditelja mladine. Družabno življenje graške slovenske mladine je bilo zelo domače. V. Oblak (po Murku, Forsch. 529 si.) pripoveduje, da sta se Miklošič in Vraz celo v predavalnici dražila z epigrami. Pred začetkom predavanj so bili mnogokrat na tabli napisani razni Vrazovi zbadljivi verzi na Miklošiča, ki jih pa poslednji ni ostal nikdar dolžan. Odgovarjal mu je včasih skoraj malo grobo, kot. n. pr.: «Osel bo napisal astronomijo, Vraz pa prozodijo, ali sledeče: «Raji uči se filozofije Lepe, in ne kvas" filologije,» (D r e c h s 1 e r, St. Vraz, str. 199 op. 15.). Miklošič je prosil pozneje Vraza za svoje «puščice» pismeno za odpuščanje (Murko, Forsch. 530 si.). Vendar vse te zbadljivke niso mogle razdreti njunega prijateljstva. Miklošič je Vrazu kljub temu brat, ki ga je privedel v veže Minerve in kateremu želi vence slave: Da ga juristarija ni posebno veselila, izpričuje tudi dejstvo, da je še po juridičnem doktoratu ostal domači učitelj pri grofu Abens-perg-Traunu in grofu Pallfvju. Poleg svojega študija za juridični doktorat in učiteljevanja pri aristokratskih družinah pa je imel še zmeraj toliko časa, da je pridno zahajal v dvorno knjižnico, kjer je študiral razna dela o slovanstvu. Za svojega rojaka Jerneja Kopitarja, ki je bil takrat kustos dvorne knjižnice, si je sicer prinesel iz Gradca priporočilno pismo od grofa VI. Ostrowskega, a ni imelo posebno 8 Macun, Književna zgodovina slo ven. štajerja, str. 115. 108 velikega uspeha. Kopitar je bil namreč zelo samosvoj in vase zaprt človek. Na Miklošiča je postal pozoren šele tedaj, ko je ta v dvorni knjižnici pogosto zahteval slovanske knjige. To spoznanje pa se je le bolj počasi utrjevalo v tisto intimno prijateljstvo, o katerem govori leta 1842. Stanko Vraz v svojem pismu MurŠcu (Dela. V, str. 326), da se je namreč «s Kopitarem srepio kao Orestes i Pvlades t. j. složan i jednodušan — neprijatelj ilir-štine.» A 1.1839. je v Miklošiču tlelo Še zmeraj toliko romantično-ilirskega ognja, da je na jesen poslal Vrazu v Zagreb, ki je tam stalno bival od konca 1.1838. (Drechsler, Stanko Vraz, 1909, str. 5) pet svojih pesmic za neki «Ilirski almanah», ki pa ni izšel (Murko, Forsch. 556). Vraz je dve pesmi natisnil v «Danici» 1840, št. 40, 42, in sicer «Ani P. iz Petrograda» in «Slavuj». Pisani sta v ilirščini, katere se je Miklošič hitro in do dobra naučil. Dolgo pa to pesnikar jenje ni trajalo. Polagoma ga je popolnoma osvojilo jezikoslovje. Kopitar mu je 14. julija 1839 posvetil en izvod svojega «Glagolita Clozianus». Na stara leta je tako dobil Kopitar zaželjenega učenca, ki je pozneje svojega učitelja daleč nadkrilil. Kopitar in Miklošič sta postala največja prijatelja. V isto gostilno sta hodila oba na hrano ter se potem skupno sprehajala in razmotrivala važna tekoča vprašanja slovanske filo-logije. Miklošič, ki je zasebno veliko študiral slavistiko, je dostikrat imel svoje nazore, ki jih je branil tako, da je Kopitar cesto vzkliknil: «Das kann nicht sein!» Miklošiča pa je to le še bolj podžgalo k temeljitemu razmišljanju in študiju, kar je za njegov znanstveni napredek rodilo izredno korist. Opustil je že znani graški načrt, da bi namreč napisal primerjalno slovansko slovnico ter je sklenil, da si pridobi najprej temeljito filološko-jezikoslovno podlago. Duhoviti in kritični Kopitar mu je v tem kazal pota. Miklošič je od njega sprejel tudi nekaj hipotez, ki se jih vse življenje ni mogel otresti, tako n. pr. tako zvano panonsko hipotezo o domovini starocerkvenoslovanskega jezika in klasifikacijo južnoslovanskih narečij; a o tem več pozneje. Sam pa imenuje Kopitarja «seinen vieljahrigen Freund und in g e -wissem Sinne Lehrer».9 In samo v gotovem smislu smemo tudi imenovati Kopitarja Miklošičevega učitelja, ker prvi je bil predvsem historik in filolog, ki se n. pr. ni nikdar temeljito naučil sanskrita in litavščine, kar je Miklošič kot primerjalni jezikoslovec popolnoma obvladal. Pač pa ima Kopitar veliko zaslugo, da je Miklošiča spravil v dvorno knjižnico, kjer je našel svoji delavnosti široko polje. 9 Slavische Bibliothek, I. 1851, str. 317; krajšano: Slav. Bibl. 109 Dolgo ga je nagovarjal, naj pusti advokaturo. «Lassen Sie diese Zigeuner, kommen Sie zu uns und werden Sie mein Nachfolger.» Tako ga je po Navratilovem sporočilu (M u r k o, Forsch. 561) pripravljal in vabil toliko časa, da je Miklošič zaprosil za službo pripravnika v dvorni biblioteki. Vendar pa je prvič propadel, deloma radi odsotnosti Kopitarja, ki je takrat (v začetku 1.1843.) bival ravno v Rimu, deloma pa radi dvoma, «dass ein — bereits in einem so seltenen und schwierigen Fache als die slavischen Sprachen — anerkannter Gelehrter sich den minderen Arbeiten der Hofbibliothek widmen und darin bei lang verzoger-ter Vorriickung ausharren mochte», kot se je izrazil prefekt grof Moric Dietrichstein (Murko, Forsch. 561 si.). Vendar je Miklošič že takrat deloma nadomeščal Kopitarja v njegovi službi, ko se je ta od 28. okt. 1842 do 7. maja 1843 mudil v Rimu, da bi tam ustanovil stolico za cerkvenoslovanski jezik in izpopolnil slovansko tiskarno Propagande. Bil je namreč namesto njega začasni cenzor za slovanske knjige. Celo stanoval je v Kopitarjevem stanovanju za njegove odsotnosti. Kopitar je bil 27. aprila 1844 imenovan za dvornega svetnika in prvega kustosa, t. j. ravnatelja dvorne biblioteke in se je takoj potrudil, da bi za izpraznjeno mesto tretjega pripravnika pridobil Miklošiča, ki je bil 8. maja 1844 resnično tudi imenovan. V svoji prošnji, kateri je dodal 34 prilog, navaja znanje klasičnih jezikov, sanskrita, novogrščine, italijanščine, francoščine, angleščine in temeljito znanje slovanščine v vseh njenih narečjih. Miklošič je bil torej s tem trajno pridobljen za slovansko vedo. Kmalu potem (11. avgusta 1844) pa je umrl Kopitar. Njegova smrt je Miklošiča težko udarila, a delal je v njegovem duhu neumorno dalje, tako da je postal Dunaj ugleden slavistični cen-trum, kot si je to Kopitar želel in čigar «patriotične fantazije» iz 1.1810. so se izpolnile nekaj let kasneje, ko je bil Miklošič 1849 imenovan na novo stolico za slovanske jezike in literature na univerzi na Dunaju. Po Kopitarju je podedoval tudi cenzorsko mesto za slovanske, novogrške in rumunske spise. Miklošič je bil po zgoraj navedenem «anerkannter Gelehrter» še preden je napisal eno samo razpravico iz območja slovanske filologije ali jezikoslovja sploh. Sijajno pa je to mnenje o njem potrdil njegov prvi spis, kritična in obširna ocena Boppove «Ver-gleichende Grammatik des Sanskrit, Zend, Griechischen, Latei-nischen, Litthauischen, Gothischen und Deutschen. I—IV. Berlin 1833—1840, ki je izšla v dunajskih «Jahrbiicher der Literatur». Bd. 105.1844, str. 43—70 z naslovom: Sanskrit und Slawisch. 110 V njej je Miklošič pokazal napake, ki jih je Bopp zagrešil od drugega dela svoje slovnice, ko je začel upoštevati tudi slovanske jezike in za katere je uporabljal samo Dobrovskega «Institu-tiones» (str. 45 njegove recenzije). A ves ton ocene je kljub grobim napakam, ki jih je našel v Boppovem delu, tako resen in strogo objektiven ter izkazuje tisto znamenito Miklošičevo duševno mirnost in treznost presojanja, kot jo je pokazal tudi pozneje v vseh svojih delih. Recenzent uči avtorja slovanskega glasoslovja in pravilnih slovanskih oblik, pravi pa na koncu ocene, da je svoje odvojeno mišljenje podal le v korist jezikoslovja in iz ljubezni do materinega jezika. S polnim pravom pa mu priznava njegove zasluge: «Der Hr. Verf. hat sich durch vor-liegendes Werk einen gerechten Anspruch auf die warmste Dank-barkeit jedes seine Sprache liebenden Slawen erworben» (str. 45 recenzije). Miklošič je s to oceno dokazal, da popolnoma obvlada slovanske jezike in kako je doma tudi v primerjalnem jezikoslovju, predvsem v sanskritu. Take ocene slavnega Boppovega dela bi takrat pač ne mogel napisati niti Miklošičev učitelj Kopitar, ki je ta znameniti prvenec svojega učenca še pred smrtjo učakal ter se mogel veseliti njegovega sijajnega uspeha. Drugi Miklošičev spis Radices linguae slovenicae v e -teris dialecti je izšel v Leipzigu 1. 1845., napisan pa je bil že 1. 1844., kot to izpričuje datum na koncu knjige: «Vindobonae Cal. Decemb. 1844.» Druga stran naslovnega lista nosi značilen moto iz evangelija sv. Janeza 6. 12 v grškem in starocerkveno-slovanskem jeziku, ki se glasi v poslednjem: Szberete i z -by tt ky ukruch^, da ne pogvbnettničbtože (= Zberite ostanke drobtin, da nič ne pogine). Radices so prav za prav kratek etimološki slovar staroslovenskega jezika, v katerem so besede urejene po abecednem redu. Slovar vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Miklošič pridno primerja slovanske korene s sorodnimi besedami raznih indoevropskih jezikov, staroindijščine, gotščine, litavščine, grščine in latinščine. V tej knjigi Miklošič, kot sta na to opozorila že L. M i 1 e t i č, 1. c. str. 420, in V. Jagič, HcTopia cJiaBHHCKOH dpujiojiorm 191010, št. 697, še ni bil privrženec gori omenjene Kopitarjeve panonske hipoteze, marveč je podlegel Šafafikovemu vplivu in imenoval stare spomenike cerkvenoslovanskega jezika — bolgarske — Libri bulgarici. Ta dva spisa sta Miklošiču prinesla slavo najboljšega slovanskega filologa, ki je s svojim obširnim znanjem, kritičnostjo, 10 Krajšano: Jagič, Hdop. 111 pridnostjo in plodovitostjo zasenčil celo svojega učitelja Kopitarja (Pastrnek, OSN, str. 291). St. Vraz piše leta 1845. v nekem pismu Erbenu sledeče: «Dr. Miklošič čovek je vrlo učan i čini mi se, da je dostojan onog kadila, ko je se pali na slavu mu u kadionicah časopisah i novinah. Odkako se nismo vidili (atomu ima 7 god.) opet je toliko priučio novoga i divnoga, da se čovek krstiti mora od čuda, kad pomisli mladost njegovu (ima 32 god.). On je več dosad učinio za nauku crkvenoslav. jezika više nego Kopitar pod vas svoj život» (Dela St. Vraza. V, str. 373). Leta 1845. je Miklošič izdal na Dunaju S. Joannis C h r y -sostomi homilia in ramos palmarum, staroslovensko-latinsko-grški tekst s kritičnimi opazkami in slovarjem. Dodal je dve listini, tičoči se srbske zgodovine. Starocerkvenoslovanski tekst homilije je vzel iz tako zvanega stcsl. Supraselskega ciril-skega rokopisa, ki so ga našli v bazilianskem samostanu v Su-praslu blizu Wilne na Poljskem. En del tega rokopisa hrani tudi ljubljanska licejska knjižnica, kamor je prišel iz Kopitarjeve zapuščine.11 V dunajskih «Jahrbucher der Literatur» Bd. 119. 1847, str. 1—39 je izšla z naslovom Altslavisch znamenita Miklošičeva ocena Ostromirovega evangelija v izdaji A. Vostokova, kjer recenzent proti izdajatelju pravilno poudarja večjo starost in pravilnost oblik v stcksl. = starocerkvenoslovanskem spomeniku Glagolita Clozianus in od njega izdanih tekstih iz Supraselskega kodeksa proti onim oblikam v Ostromirovem evangeliju. Jezik tega staro-ruskega spomenika torej ne more biti podlaga starocerkveno-slovanske slovnice, katere prvotne oblike je treba črpati iz tako zvanih panonskih glagolskih in cirilskih spomenikov. Ruski in tudi drugi slovanski filologi so namreč pred Miklošičem in pa še dolgo časa po tej njegovi oceni bili mnenja, da je pravi starocerkvenoslovanski jezik najbolje ohranjen v Ostromirovem evangeliju. Nemški slavist Leskien je še leta 1871. napisal svojo staro-slovensko slovnico na podlagi Ostromirovega evangelija. Zato je Miklošičeva slava tem večja, da je že leta 1847. spoznal pravo 11 Odlomek iz Supraselskega rokopisa so tudi Vitae Sanctorum, Dunaj 1847, ki vsebujejo življenjepise svetnikov, katerih godovi so se praznovali 9. marca (homilija na praznik 40 mučencev), 11. marca (življenje Gregorja, rimskega papeža) in 19. marca (življenje sv. očeta Pavla preprostega). Tudi tej knjigi so pridejane opazke in slovar besed, ki jih ni v njegovih R a d i c e s, ter pet gramatičnih dodatkov. Še istega leta je izdal in spominu svojega učitelja Kopitarja posvetil knjižico Vita s. Clementis e p i -scopiBulgarorum. Vindobonae 1847. Ta grški tekst je zelo važen za zgodovino sv. Cirila in Metoda ter njunih učencev, izdan pa je brez komentarja. 112 vrednost tega sicer zelo važnega spomenika. Slovanska filologija danes to njegovo mnenje popolnoma odobrava (Maretič, Rad 112,12 str. 121). Vendar izreka Miklošič Vostokovu zasluženo priznanje in hvali zlasti njegovo vestnost, poznanje raznih virov in njegovo bistroumnost. (Dalje prihodnjič.) ZGODBA O MARATONSKEM TEKAČU VLADIMIR BARTOL pazovanje življenja v naravi in njega primerjanje s človeškim sta me napravila popolnoma ravnodušnega za vse tiste tako imenovane «visoke» vrednote (predvsem pojave nravnosti) in pogled na vseobčo borbo organizmov in vrst za obstanek in razmah me je bil privedel do povsem drugačnega motrenja našega dejanja in nehanja, kakor sta mi ga bili vcepili šola in družba. Večkrat se me je loteval tedaj prezir do vseh, ki so verovali v nekaj nadčutnega in oznanjali, da more zavladati tudi duh nad telesom in ne samo telo nad duhom. Nekoč pa sem doživel nekaj, kar je temeljito omajalo mojo vero v nepobitno pravilnost in vsegamogočnost naravoslovnega gledanja sveta in življenja. Bilo je začetkom jeseni, in kopalcev, ki so bili poleti trumoma oblegali potoček, kamor sem se hodil kopat, je bilo vedno manj. Tisto popoldne sta bila poleg mene le še dva dečka, ki jima je moralo biti jedva po dvanajst let. Skakala sta v vodo ter sta se vadila v moči in raznih telesnih spretnostih. Eden njiju je bil nenavadno rejen in močan, drugi pa je bil videti suh in šibek. Potok je obkrožal prostor, kjer smo se kopali, v velikem loku. Zdel se mi je podoben kači, ki se je hotela zagristi v lastni rep, a se je bila v zadnjem trenutku premislila in zdrknila nato samo mimo njega. Okrog njega se je vila na notranji strani steza, tvoreča obroč, ki mu je bil premer dolg kakih sto korakov. Po njej sta se podila dečka ter skušala prehiteti drug drugega. Nekoč sta bila za hip obstala pri meni in tedaj sem ju mimogrede vprašal, ali ju ne utruja, ko ves božji dan samo tekata in se lovita. Debeli mi je odvrnil: 12 T. Maretič, Život i književni rad F. Miklošiča. Rad jugosl. akad. znan. i umjet. Knj. 112, 1892, str. 41—153. 8 113 med tem ko se nahaja prav ta hip pred vašimi vrati star avtomat, ki sploh ničesar ne razmišlja in ki zadovoljno živi?» «Prav pravite,» mi je odgovoril, ^stokrat sem si bil dejal, da bi bil srečen, če bi bil tako bedast kakor je moja soseda, a vendar ne bi hotel take sreče.» Ta brahmanov odgovor je napravil name globlji vtis od vsega ostalega; izpraševal sem sam in spoznal sem, da v resnici tudi jaz ne bi hotel biti srečen pod pogojem, da moram biti glup. Predložil sem zadevo filozofom in bili so mojih misli. «Ampak v takšnem načinu mišljenja je vendar prav divje nasprotstvo: zakaj končno, za kaj pa gre? Da bi bili srečni. Ali ni vseeno, če imaš kaj duha ali če si bedak? Še več: vsi, ki zadovoljno žive, imajo gotovost, da so zadovoljni; tisti, ki razmišljajo, niso tako gotovi, da prav razmišljajo. Jasno je torej,» sem dejal, «izbrati si ne smemo obče pameti, že zato ne, ker tudi ta obča pamet v izvestni meri povzroča našo nesrečo.» Vsi so bili mojih misli, a vendar nisem našel nikogar, ki bi bil hotel pristati na tako kupčijo in hotel postati bedak zato, da bi postal zadovoljen. Iz tega sem sprevidel, da cenimo srečo sicer visoko, a pamet še više. Toda, če vse to premislimo, se zdi, da je zelo nespametno, pamet više ceniti od sreče. Kako bi se moglo pojasniti to protislovje? Kakor vsa druga. Dvolj se da govoriti o njem. MIKLOŠIČ FRANC RUDOLF KOLARIč (.Nadaljevanje.) ako je torej Miklošič znanstveno deloval in napredoval do burnega leta 1848., ki je za nekaj časa tudi njega potegnilo v politični vrvež. Osnoval je okoli 20. aprila 1848. na Dunaju društvo «Slovenija» in bil njegov prvi predsednik.13 On je baje napisal tudi prvo proklamacijo tega društva, v kateri se je zahtevala: 1. politična združitev vseh Slovencev v eno kraljestvo z imenom «Slovenija»; 2. jezikovna ravnopravnost slovenščine v šoli in v uradu, in 3. da bodi kraljestvo «Slovenija» nerazdružljiv del avstrijskega, ne pa nemškega cesarstva. S tem poslednjim se je odklanjalo tudi zastopstvo slovenskega kraljestva v nemškem, frankfurtskem parlamentu, za katerega je prav posebno agitiral Anastazij Griin — grof Auersperg (A p i h, 1. c. 90 si., 119sl.; Murko, Forsch.551). Dunajska «Slovenija» je poslala Miklošiča z večjo deputacijo v Ljubljano, kamor je prispela 12. maja (A p i h, iS J. Apih, Slovenci in 1848. leto. Ljubljana 1888, str. 119. 165 1. c. 121), da bi se tu dogovoril z raznimi domoljubi o nekaterih važnih vprašanjih, predvsem o bodočih volitvah v državni zbor. V Ljubljani so ga navdušeno sprejeli in akademska legija je vršila ves čas njegovega bivanja v slovenski prestolnici pred njegovim stanovanjem v Rudeževi hiši na Starem trgu častno stražo.14 V volivnem okraju Sv. Lenart v Slovenskih goricah pa so Miklošiča izvolili njegovi rojaki v prvi avstrijski državni zbor, ki je zboroval najprej na Dunaju in pozneje v Kromefižu in v katerem se je pridno udeleževal dela «tako dolgo, dokler nas niso vseh razgnali», kot se je sam izrazil (Murko, LMS15 257). Po tej kratki politični karijeri se je Miklošič po razpustu državnega zbora (marca 1849.), vrnil zopet v dvorno biblioteko, da nadaljuje svoje znanstveno delo. Vendar tudi med tem časom političnih homatij ni znanstveno čisto miroval.16 V državnem zboru se je Miklošič seznanil z ministrom grofom Stadionom, ki je imel takrat velik vpliv v državi. Minister je kmalu spoznal njegove odlične znanstvene sposobnosti. Sklenil je predlagati ustanovitev slavistične stolice na dunajskem vseučilišču. Ko je s tem prodrl, je bil na to mesto 30. aprila 1849. s cesarskim odlokom nenadoma imenovan Miklošič kot izredni profesor. Naslednje leto pa, ko so mu ponujali izpraznjeni slavistični stolici v Vratislavi in Berlinu, je bil imenovan za rednega profesorja slovanskih jezikov in literatur na dunajski univerzi. Ko je Miklošič nastopil svojo profesorsko karijero, mu je za uspešen pouk manjkalo tudi najelementarnejših pripomočkov. Lotil se je torej dela in je za učno uporabo pri predavanjih izdal leta 1850.: 1. oblikoslovje staroslovenskega jezika (F o r m e n -lehre der altslovenischen Sprache); 2. glasoslovje (Lautlehre der altslovenischen Sprache) in 3. slovar 14 A. T r s t e n j a k, Letopis Matice Slovenske za 1.1882. in 1883., str. 12. 15 M. Murko, t Franc Miklošič. Letopis Matice Slovenske za 1.1891, str. 251 do 269. 16 Leta 1848. je v Sitzungsberichte (krajšam: Sitzungsber.) dunajske akademije znanosti, katera ga je takoj pri početku svojega obstoja imenovala za dopisujočega člana, priobčil razpravico Ober den reflexiven G e -brauch des Pronomens o t> (I. zv., str. 119—127). Istotam je priobčil tudi Ober die altslovenische Conjugation (L, str. 171—175), to je kratko predhodno poročilo o razpravi Lehre von der Conjugation i m Altslovenischen, ki je izšla 1. 1850. v Denkschriften (krajšam: Denkschr.) dunajske akademije znanosti. L, 167—206. Skupno z V. St. Ka-radžičem je priobčil v Sitzungsberichte L, 164—168, poročilo o slovanskem delu Auerjeve «Sprachenhalle». Vse te publikacije torej dovolj jasno pričajo o njegovem znanstvenem zanimanju kljub intenzivnemu delu v javnosti. . ' 166 (Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti). Poslednjo knjigo je posvetil srbskemu knezu Mihaelu M. Obreno-vicu, ki je materialno pripomogel k njeni izdaji. Slovar je izšel prav za prav že pred koncem leta 1849., a nosi letnico 1850. Predgovor je datiran s 1. novembrom (cal. novembr.) 1849.17 Dunajska akademija znanosti je že 28. januarja 1848. na svoji seji razpisala nagrado 1000 goldinarjev za primerjalno glasoslovje vseh slovanskih jezikov. Za razpis te filološke nagrade se je najbolj potegoval tedanji tajnik filozofsko-historičnega razreda Wolf, ki jo je stvarno in dobro zagovarjal proti nekaterim Nemcem, ki so hoteli imeti nagrado razpisano za nemško historično slovnico. Pri končnem glasovanju je za Wolfov predlog glasovalo še 7 članov, 4 pa proti (Sitzungsber. I. 1848, 97). Miklošič se je takoj lotil dela in že maja 1851. predložil akademiji rokopis primerjalnega glasoslovja slovanskih jezikov pod geslom «non fumum ex fulgore». Rokopis sta dobila v oceno Šafafik in Palacky, ki sta delo toplo priporočila v nagrado. Ko so odprli ovoj, na katerem je bilo imenovano geslo, so našli v njem Miklošičevo ime. Sicer pa se je itak že prej vedelo, da pisec ne more biti nihče drug kot on, ker bi takega dela razen njega takrat pač nihče ne mogel tako napisati in ker je v rokopis privzel skoraj v celoti in dobesedno gori omenjeno glasoslovje staroslovenskega jezika (Maretic, Rad, str. 46). Tako je torej Miklošič dobil prvo filološko nagrado dunajske akademije znanosti. V tisku je izšlo delo leta 1852. z naslovom Vergleichende Laut-lehre der slavischen Sprachen. Akademija pa je Miklošiča poleg nagrade odlikovala leta 1851. še s pravim članstvom. Po Wolfovi smrti 1866. je bil izvoljen tudi za tajnika filozofsko-historičnega razreda, a je to funkcijo odložil že leta 1869 (Past r n e k, OSN, 292). V publikacijah dunajske akademije znanosti, predvsem v Denkschriften in Sitzungsber i chte (filozofsko-historičnega razreda) je izšla večina njegovih učenih razprav, katere niso izšle kot posebne knjige; a tudi poslednjih je več tiskanih z gmotno pomočjo akademije. Z redno univerzitetno profesuro in pravim članstvom znanstvene akademije je Miklošič dosegel za svoj učenjaški cilj vse ter ni imel več povoda, da bi Dunaj trajno zapustil. Dosegel je tukaj časti, kot pred njim še malokateri Slovan. Na univerzi so ga kolegi izvolili trikrat za dekana filozofske fakultete, in sicer leta 1851., 1856. in 1865. Leta 1854. pa je bil izvoljen celo za 17 Prira. o tem še F. 11 e š i č, Korespondenca dr. Jos. Muršca v Zborniku Matice Slovenske "VII. 1905, str. 89, op. 1.1. 167 rektorja dunajske univerze. Od leta 1854. je bil predsednik izpra-ševalne komisije za kandidate gimnazijskega učiteljstva ter je to funkcijo vršil polnili 25 let, to je do leta 1879. Leta 1852. se je oženil s hčerko svojega druga v dvorni biblioteki pl. Eichenfelda in ž njo živel srečno 15 let, ko mu jo je leta 1867. pobrala smrt. Iz tega zakona sta se Miklošiču narodila dva sina, Franc in Moric, katerima se je po ženini smrti popolnoma posvetil in se v drugič ni več ženil. Učena društva in akademije v državi in izven nje so ga za njegove izredne zasluge na znanstvenem polju izbirala druga za drugim za svojega pravega ali častnega člana. Tudi sicer je bil deležen številnih domačih in tujih odlikovanj. Leta 1862. ga je cesar imenoval za dosmrtnega člana dunajske gosposke zbornice, 1864. pa mu je podelil celo dedno avstrijsko plemstvo. A ostal je kljub svoji učenosti in svojim visokim odlikovanjem vedno skromen in resen mož, ki sta mu bili znanost in resnica najvišji vrednoti. V svoji skromnosti se je tudi po zadobljenem plemstvu skoraj vedno podpisoval s preprostim podpisom «Miklosich» (po starem italijansko-madžarskem pravopisu). Nikdar se ni napihoval, a nikdar se tudi ni pred nikomer po nepotrebnem klanjal. Bil je samozavesten in ponosen sin svojega naroda, svojih Slovenskih goric. V svojem neumornem znanstvenem delu je leta 1883. dočakal, spoštovan in slavljen od vseh strani, svojo sedemdesetletnico. Ob tej priliki so se ga spomnili učenjaki in prijatelji po vsem svetu. Njegovi rojaki so ta dogodek proslavili z velikansko narodno slavnostjo dne 2. septembra v Ljutomeru, kjer je Miklošič preživel svoja mladostna leta. Na tej slavnosti so bila zastopana razna domača in tuja kulturna in znanstvena društva (Murko, LMS, str. 260). — Posebno slovesno pa so njegovo sedemdesetletnico proslavili dne 20. novembra na Dunaju. Razne univerze in akademije so mu poslale čestitke in adrese ter ga izbrale za svojega častnega člana. Adresa nemške univerze v Bonnu, podpisana od 25 profesorjev filozofske fakultete, pravi med drugim: «posrečilo se Vam je, vzpeti se v prvo vrsto preiskovalcev na jezikoslovnem polju in dokler bosta živeli imeni ustanoviteljev germanskega in romanskega jezikoslovja, vedno se bode Vaše ime kot tretje imenovalo.»18 Deputacija dunajske akademije in univerze je izročila jubilantu zlato medaljo z njegovo podobo in pa latinsko adreso, ki so jo podpisale najslavnejše osebnosti Evrope. 18 Po Š t r e k 1 j u, Ljubljanski Zvon 1883, str. 802, kjer je vse dunajsko slavje zanimivo in obširno popisano. 168 Zvečer pa mu je priredila slovanska mladina na Dunaju slavnostno akademijo in mu izročila pri tej priliki srebrn lovorov venec in album, v katerem je bilo 132 fotografij raznih slavistov in mnogih Miklošičevih učencev in častilcev. — Dobil je ta dan nešteto čestitk: pisem, brzojavk, adres itd. ter raznih odlikovanj. Med drugimi mu je podelil srbski kralj Milan red sv. Save I. vrste. «Slovenska Matica» se je spomnila svojega imenitnega častnega člana za sedemdesetletnico v Letopisu za leto 1882. in 1883. z njegovim precej obširnim življenjepisom, ki ga je napisal A.Trstenjak. — Znani romanist Hugo Schuchardt pa mu je posvetil za ta jubilej svojo knjigo: Slawo-deutsches und Slawo-italienisches. Graz 1884.19 Na koncu šolskega leta 1885. je vlada Miklošiča penzionirala po zakonu, za katerega je nekoč v gosposki zbornici sam glasoval (Murko, LMS, str. 261). Pogrešal je svojo predavalnico, a delal je tudi po upokojitvi neumorno dalje. Malo nadomestilo za predavalnico je našel v gosposki zbornici, kjer se je pridno udeleževal parlamentarnega dela. Njegovo plodonosno in do podrobnosti izpolnjeno življenje je končala smrt dne 7. marca 1891. Dosegel je visoko starost 78 let. Pokopali so ga z velikimi častmi v rodbinski grobnici na dunajskem centralnem pokopališču. Z njim je legel v grob največji jezikoslovec 19. stoletja, kot se je o njem izrazil znani dunajski romanist Mussafia. Podobno ga je imenoval nemški učenjak Miillenhof največjega gramatika stoletja. Miklošič je bil tipičen kabinetni učenjak, kot ga imenuje Ma-r e t i c, Rad str. 48, in zato v znanstvene svrhe ni potoval razen leta 1856. v Dalmacijo in Črno goro, ko je po arhivih in bibliotekah zbiral stare srbske listine, ki jih je izdal leta 1858. v knjigi Monumenta serbica spectantia historiam Ser-biae, Bosna e, Ragusii. Knjiga, ki vsebuje 497 listin, je zopet posvečena njegovemu mecenu, srbskemu knezu Mihaelu M. Obre-novicu. Za zabavo pa je potoval večkrat, tako leta 1831. z Antonom Murkom v Ljubljano, 1836. in 1842. v Italijo, 1852. na Francosko in Nemško. Leta 1851. je obiskal Carigrad ter to potovanje zanimivo popisal v svojem Slovenskem berilu za peti gimnazijalni razred. Na Dunaju 1853, str. 146—150. V privatnem življenju je bil Miklošič čist in plemenit značaj, mož poštenjak. A kakor je bil sicer ljubezniv in prijazen, vendar prijateljev v ožjem smislu ni imel mnogo. Gori smo že omenili 18 Od Slovencev je Miklošiču posvetil za sedemdesetletnico Iv. Macun svojo Književno zgodovino Slovenskega Štajerja. 1883. 169 njegovo lepo prijateljsko razmerje s Stankom Vrazom, njegovo resno prijateljstvo s Kopitarjem, preko katerega se je seznanil z Vukom Stef. Karadžičem. S poslednjim ga je vezalo najiskre-nejše prijateljstvo in medsebojno spoštovanje do Vukove smrti leta 1864. Za časa Vukove bolezni mu je leta 1862. vodil celo korekturo IV. knjige Srpskih narodnih pesmi, po smrti pa je bil član odbora za izdajanje Vukovih del, kjer je imel veliko posla (Maretic, Rad, str. 49si.). Kako je cenil Vuka, priča kratka karakterizaci ja «genialni Vuk Stef. Karadžič» v razpravi Uber die langen Vocale in den slav. Sprachen (Denk-schriften XXIX. 1879, separ. odt. str. 4). Pri Vuku se je seznanil Miklošič z Daničičem, ki ga je visoko cenil in mu ostal prijatelj do njegove smrti (1882) in kateremu je bil od začetka do konca njegovega znanstvenega delovanja prvi in glavni vzor ter skoraj edina avtoriteta, ki je imela vpliv na Daničičevo znanstveno delo, kot to lepo omenja A. Stojičevič.20 Iskrena prijatelja sta si bila tudi z Vatroslavom Jagičem, ki je bil nekdaj na Dunaju njegov dijak in od leta 1886. po Miklošičevi upokojitvi tudi njegov naslednik na dunajski slavistični stolici. II. Miklošičevo življensko dobo od njegovega vstopa v dunajsko dvorno knjižnico leta 1844. pa do njegove smrti 1891. izpolnjuje njegova neprimerna delavnost in produktivnost na znanstvenem polju, ki pa kljub obilnosti in ogromnosti ni prav nič na kvar znanstveni natančnosti in zanesljivosti njegovega dela. Njegovo književno delo obsega skoraj vse panoge slovanske filologije: gramatiko, leksikografijo, zgodovino, narodopis, izdanja tekstov itd., pa tudi neslovanske-indoevropske, da, celo neindoevropske jezike, kot bomo še videli. Po količini tvorijo vsa Miklošičeva dela, ki jih je nekaj deseterk samostojnih knjig, nekaterih v več debelih zvezkih in okoli 110 monografičnih razprav, tvorečihmed njimi tudi debele knjige, sama zase že lepo knjižnico. Jedro svojih gramatienih raziskavanj je podal v svoji Ver-gleichende Grammatik der slavischen Sprachen, ki je izšla v štirih debelih zvezkih; I. in III. sta izšla celo v dveh, popolnoma predelanih izdajah. Delo je izhajalo polagoma, kakor je pač dozorevalo, v letih 1852—1883. Z njim si je Miklošič s popolno pravico zaslužil naslov «očeta slovanske primerjalne slovnice». V njegovem času bi pač nihče ne mogel napisati boljše in popolnejše. In ko bi Miklošič ničesar drugega ne napisal, bi si 20 Leskien o Daničiču. Daničičev zbornik. 1925, str. 137. 170 vendar že s tem samim ogromnim delom zaslužil nesmrtno ime^ kot to pravilno poudarja Pastrnek, OSN, str. 293. Prvi zvezek primerjalne slovnice slovanskih jezikov je izšel, kot smo že navedli, leta 1852. z naslovom Vergleichende Lautlehre der slavischen Sprachen in je zanj dobil gori omenjeno nagrado dunajske akademije. Da je v Lautlehre privzel giasoslovje staroslovenskega jezika iz leta 1850. smo tudi že omenili, le da ga je v tej knjigi znatno razširil, tako da je staroslovenščina v knjigi najobširneje obdelana. Od 515 strani zavzema stckslovan. del sam 223 strani, to je skoraj polovico knjige. Ker je ostale slovanske jezike primerjal samo s staroslovenščino, ne pa tudi med seboj, je zato razumljivo, zakaj jo je tako obširno obdelal. V uvodu (str. VII) pravi o njej: «Diese Sprache bildet den Mittelpunct slavischer Sprachforschung, weil sie, ohne gerade Mutter aller slavischen Sprachen zu sein, doch die alteste Form derselben und in dieser fur alle Tochter- und Schwestersprachen die tiefste Regel bewahrt hat.» Rekli smo že, da Miklošič ostalih slovanskih jezikov ni primerjal med seboj, marveč le s staroslovenščino. Premalo se ozira tudi na njihov historični razvoj ter jih obravnava po večini po njihovem današnjem stanju. Historični moment stopa pri njem vedno precej v ozadje. Opravičuje ga v tem dejstvo, da takrat še ni imel skoraj nobenih pripravnih del niti izdanih starejših tekstov živih slovanskih jezikov. Ves ogromni material si je moral zbrati sam. — Za staroslovenskim glasoslovjem obravnava giasoslovje ostalih slovanskih jezikov, in sicer v sledečem redu, ki se ga je kolikor toliko držal v vseh svojih delih: novoslovensko, bolgarsko, srbsko, malorusko, velikorusko, češko, poljsko, zgornje- in dolnjelužiško-srbsko. Tukaj je prišel torej do veljave tudi najmanjši in najbolj pozabljeni slovanski jezik, lužiškosrbski. Vergleichende Lautlehre je bilo epohalno delo. V nJeJ Je Miklošič prvič uporabil v slovanskem jezikoslovju gori navedene historično-primerjalne metode J. Grimma in Fr. Boppa. Velike važnosti v tej knjigi je njegov striktni dokaz o eksistenci nazalnih vokalov § o v staroslovenščini, da sta namreč imela cirilska znaka im Altslovenischen (Kuhn-Schleichers Bei-trage zur vergl. Sprachforschung. 1.1858, str. 222—233 in 273—289); Verba intensiva im Altslovenischen (i stota m, str. 67—80) in Suffix m, (Slav. Bibl. II. 1858, str. 268—288). 175 staroslovenščino je zopet apliciral oblike ostalih slovanskih jezikov in jih prikazal po njihovem današnjem stanju.23 Primerjalno oblikoslovje je obdelano na isti način in v istem redu kot v 1. izdaji. Zbirka materiala je zopet ogromna in Miklošič ga je umel z občudovanja vredno spretnostjo sestaviti v kratko in jasno celino (Maretič, Rad 112, str. 86). Za četrti, t. j. sintaktični del slovanske primerjalne slovnice (Vergleichende Syntax der slavischen Sprachen. Wien 1868—1874; leta 1883. druga, neizpremenjena izdaja) je napisal zopet lepo število pripravljalnih študij, ki so sprejete v sintakso samo: Die Verba impersonalia im Slavischen (Denkschr. 14. 1865, 48 strani), ki je nekoliko izpre-menjena izšla v drugi izdaji leta 1883. z naslovom Subjectlose Satze. Ta razprava je po mnenju mnogih eno iz najduhovitejših Miklošičevih del. Pisec dokazuje, da v primerih grmi, dežuje, nem. es regnet, es schneit i. p. ni subjekta ter v to svrho navaja popoln material iz vseh slovanskih jezikov. Ozira se tudi na analogne pojave v drugih jezikih. Obenem pa je podal zgodovino tega problema od najstarejših gramatikov in filozofov pa do njegove dobe (od Quinctiliana, ki je živel v sredini prvega sto- 23 Na drugo izdajo primerjalnega oblikoslovja pa se nanašajo sledeče študije : 1.) Cber die Genitivendung go in der pronominalen Declination der slavischen Sprachen (Sitzungsber. 62. 1869, str. 48—52). Tukaj si Miklošič razlaga končnico -go v togo (sloven. tega) za sorodno z grško partikulo ye, sloven. že, pozneje r e, danes -r, n. pr. staro-slov. teže: sloven. ter. 2.) Ober die zusammengesetzte Declination in den slavischen Sprachen (Sitzungsber. 68, 1871, 26 strani). Adjektivna osnova se je po njegovem mnenju združila z odgovarjajočimi skloni zaimka j b. Primerja pa Miklošič oblike slovanske sestavljene deklinacije še s podobnimi litavskimi, letskimi in gotskimi, v dodatku pa razpravlja še o razliki med pronominalno in nominalno deklinacijo v slovanskih jezikih, ter o izgovoru stcsl. zaimka h (hjks). — 3.) Razprava D a s Imperfect in den slavischen Sprachen (Sitzungsber. 77. 1874, 28 strani) govori o postanku oblik slovanskega imperfekta in zgodovini njegove razlage. 4.) Ober den Ursprung einiger Casus der pronominalen Declination (Sitzungsber. 78. 1874, 10 strani). Obrav-- nava: sing. gen. fem. t o j Q, sing. dat. loc. fem. t o j i, to j in dualni gen. lok. toju. 5.) V Beitrage zur altslovenischen Grammatik (Sitzungsber. 81. 1875, 58 strani) razpravlja Miklošič sledeče točke stcsl. oblikoslovja: partic. praet. act. I. (h v a l'b), part. praes. act. na-Q namesto na-y, aorist (m o g ¦&, pridfc), personalne končnice duala, imperativ, sing. loc. kon-zonantičnih debel in pronominalno deklinacijo adjektiva t u ž d b (slov. tuj). 6.) Iz Altslovenische Formenlehre in Paradigmen (Wien 1874) je v Vergleichende Wortbildungslehre der slavischen Sprachen (2. izdaja III. dela primerjalne slovnice, Wien 1876) posnel staro-slovensko sklanjatev, le da jo je znatno razširil. 174 letja po Kristusu, dalje traja že ta spor za tako zvane brezosebne glagole). Knjižica je zbudila veliko pozornost pri jezikoslovcih in filozofih. Med drugimi ji je tudi znani nemški filozof Fr. Bren-tano posvetil kratko študijo Miklosich iiber subjekt i ose S a t z e, ki je bila najprej tiskana v Wiener Zeitung leta 1883. in pozneje kot dodatek h knjigi Vom Ursprung s i 11 -licher Erkenntnis. Leipzig 1889, str. 109—122. Brentano je nezavisno od Miklošiča prišel po čisto psihološki analizi do skoraj istega rezultata.24 Primerjalna sintaksa slovanskih jezikov je delo, pri katerem človek strmi nad ogromnim trudom, ki ga je Miklošič z njim imel, ko takrat za sintakso še ni bilo nikakih podrobnih študij. Ves neštevilni material si je moral zbrati tako rekoč sam. Podal ga je pa v taki obilnosti in v tako jasni celini, da se moraš opravičeno čuditi njegovi bistroumnosti in brezprimerni pridnosti. Originalna in duhovita je tudi njegova delitev sintakse v dva dela: I. O pomenu besednih kategorij (substantiva, adjektiva itd.), II. O pomenu besednih oblik (sklonov, glagolskih oblik i. p.). Sintakso pojmuje on torej kot nauk o pomenu, ki ga imajo besedne vrste in besedne oblike. Stavka kot takega samostojno sploh ne obravnava, dasi skoraj ne more biti dvoma o tem, da je tudi stavek sam lahko predmet znanstvenega razmotrivanja. Tega Miklošičevega pojmovanja skladnje pa večina sintaksistov ne odobrava. Vendar pa je še v najnovejši dobi nemški jezikoslovec O. Behaghel uredil svojo Deutsche Syntax. I—II. (1923—1924) po Miklošičevih načelih. Leksikografija, ki jo je Miklošič vedno združeval z etimologijo, je bila jezikoslovna panoga, kateri je skoz vse svoje življenje posvečal največjo pažnjo, pridnost in vztrajnost. Njegovo prvo samostojno delo Radices linguae slavicae veteris dialecti. Lipsiae 1845. je bilo slovarskega značaja, in sicer etimološki slovar starocerkvenosl. jezika, kot smo rekli že zgoraj. Leta 1850. je sledil nam tudi že znani Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti, ki je v drugi, popolnoma predelani in mnogokrat pomnoženi izdaji izhajal pod naslovom Lexicon palaeoslovenico - graeco -lat i n u m; emen-datum auctum. Vindobonae 1862—1865 (izhajal v snopičih). Prva izdaja v kvartu ima XIV + 204 strani, druga v veliki osmer- 24 Naj omenim še ostale sintaktične monografije: Der praepositions-lose Local in den slavischen Sprachen (Sitzungsber. 57. 1868, 28 str.); Ober den accusativus cum infinitivo (Sitzungsber. 60. 1868, str. 483—506) in Die Negation in den slavischen Sprachen (Denkschr. 18. 1869, 33 strani). 175 ki pa XXII + 1171 strani. Za drugo izdajo je uporabil vse dostopne mu vire, ki jih našteva v uvodu na 17 straneh. Staroslo-venske besede primerja tukaj s sorodnimi besedami ostalih slovanskih jezikov; ozira se pa zraven tudi na druge indoevropske jezike in podaja tako pri mnogih besedah etimologije. L e x i c o n palaeoslovenicum je plod intenzivnega dela vseh pred-idočih let njegovega znanstvenega delovanja in je mnogo bogatejši kot Slovar' cerkovno-slavjanskago jazvka A. H. Vostokova, ki je izšel leta 1858. v Petrogradu in katerega je Miklošič tudi uporabil v svojem slovarju. Kakšno vrednost ima Miklošičev staroslovenski slovar, dokazuje najbolj dejstvo, da je na knjižnem trgu že pred več desetletji docela pošel in da je bil 1922. anastatično ponatisnjen. V dobi šestdesetih let, odkar je izšel, se še nobenemu slavistu kljub nujni potrebi ni posrečilo prirediti nove izdaje čistega starocerkvenoslovanskega jezika in zdi se, da bodo jezikoslovci še dolgo let čakali nanj. Pod Miklošičevo redakcijo in njegovim imenom je izšel KpaTKift CTIOBapb UieCTH CJiaBHHCKHX-b H3bIKOB-b (pVCCKarO Cb UepKOBHOGTiaBHH- CKHM-b, čojirapcKaro, cepčcnaro, neuiCKaro h nojibCKaro) a TaiOKe 4>paHiiy3CKiH h H-EMemdH (C. neTep6ypnb h MocKBa — B-BHa 1885 znan predvsem pod francoskim naslovom Dictionriaire a b -rege de six langues slave s. To delo je izšlo po naročilu in na stroške ruskega kneza Petra G. Oldenburga in navaja v stolpcih po abecednem redu besede šestih slovanskih jezikov in francoščino ter nemščino po redu, navedenem zgoraj v naslovu. Miklošič je za ta slovar napisal starocerkvenoslovanski, bolgarski, francoski in nemški oddelek. Ruščino je obdelal V. NikoFskij, srbski jezik St. Novakovic, češčino Macenauer, poljščino pa A. Briickner. Dictionnaire abrege nima niti prave znanstvene niti praktične vrednosti in bi ga Miklošič sam od sebe gotovo nikdar ne izdal. Ni mu prinesel tudi posebne slave. Neprimerno važnejši pa je njegov etimološki slovar: E t y -mologisches Worterbuch der slavischen Spra-chen (Wien 1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. V njem je nagroma-dena ogromna množina slovarskega gradiva iz vseh slovanskih jezikov. Privzel je tudi izposojenke iz tujih jezikov in celo slovanske v tuje jezike. Slovar je alfabetično razporejen v grupe po korenih ali osnovah, od katerih so besede izvedene. Korene navaja v praslovanski obliki. Etimološki slovar je zbudil veliko zanimanja in diskusij ter so o njem med drugimi napisali ocene in razne dodatke A. Briickner v XI. letniku Archiva fiir sla- 176 vische Philologie, R. B r a n d t v Russkem f ilologičeskem vestniku leta 1887., 1889. in 1890., Fortunatovv Jagičevem Arehivu flir slav. Phil. XI. ter M. Murko ob priliki ocene Bernekerjevega etimološkega slovarja slovanskih jezikov v «Deutsche Literatur-zeitung» 1914. Separatne etimološko-leksikalne razprave Miklošičeve so tele: 1. Die Wurzeln des Altslovenischen (Denkschr. 8. 1857, str. 154—178), kjer deli po Boppu (Vergl. Gramm. II. Aufl.) staroslovenske korene v verbalne in pronominaine, zraven se pa ozira tudi na druge slovanske jezike. 2. Die F r e m d w o r t e r in d en slavischen Sprachen (Denkschr. 15. 1867, 68 strani). Tukaj navaja po abecednem redu veliko število onih tujk, ki imajo, kakor pravi v dostavku str. 68, za jeziko- ali sta-rinoslovca kak večji pomen. Ta Miklošičeva razprava je dala povod precej obširni knjigi Ant. Macenauerja: Cizi slova ve slovanskvch fečech. Brno 1870. 3. Die tiirkischen Elemente in den siidost- und osteuropaischen Sprachen (Griechisch, Albanisch, Rumunisch, Bulgarisch, Serbisch, Klein r u s s i s c h, Grossrus-sisch, Polnisch); izšlo v Denkschr.: I. del, 34. zv., 1884., 102 strani: II. del v zv. 35. 1884., 90 str.; dodatka I. del v zv. 37. 1888., 88 strani; dodatka II. del v zv. 38. 1890., 194 strani. V uvodu k temu spisu pravi, da so si Slovani izposodili od Turkov razne izraze v treh periodah, in sicer najprej v prvih stoletjih po Kr., torej še pred preseljevanjem narodov, ko so od vzhodnih Turkov sprejeli med drugimi tudi izraz klobuk iz turškega kalpak. Druga perioda, v kateri so Slovani sprejemali turško besedno blago, se začenja po njem v drugi polovici sedmega stoletja, ko so si turški Bolgari podvrgli slovanska plemena ob dolnji Donavi. Tretja perioda pa pričenja v sredini 14. stoletja, ko so se Turki začeli stalno naseljevati v Evropi. V tej dobi je bila izposojena tudi velika večina besed, ki jih Miklošič v tem spisu po abecednem redu obravnava. 4. V študiji Ueber F r e m d w o r t e r (Archiv f. slav. Phil. XI. 1888, str. 105—111) razpravlja o načinu razširjanja tujk, o njihovi obliki, ki se po večini izpreminja in o pomenu, ki se pri izposojanju cesto modificira. Dalje razločuje tukaj izposojenke (nem. Lehnwbrter), ki so bile sprejete v zelo stari dobi ter so se popolnoma prilagodile slovanskim glaso-slovnim zakonom, od tujk (nem. Fremdworter), prevzetih v slovanske jezike v novejši dobi in v večjem številu, ki pa ostajajo kolikor toliko neizpremenjene ter jih narod tudi čuti kot tujke. Posebno važnost za kulturno zgodovino slovanskih narodov 12 177 imajo Miklošičeve etimološke razlage osebnih in krajevnih imen, ki jih je postavil na trdno znanstveno podlago ter napravil z njimi konec raznim domoljubnim fantazijam in praznim kombinacijam.25 Napisal je o lastnih imenih sledeče razprave: 1. Die Bildung der slavischen Personennamen (Denkschr. 10. 1860, 118 str.); 2. Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen im Slavischen (Denkschr. 14. 1864, 74 strani); 3. Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen (I. del: Denkschr. 21. 1872, 34 strani; II. del: Denkschr. 23. 1874, 132 strani). Vse te razprave vsebujejo veliko število materiala in že zaradi tega nikdar ne bodo izgubile svoje vrednosti. — V Vodnikovem albumu, ki ga je leta 1859. izdal Costa, je priobčil še kratko študijo: Ljubljana — Laibach (str. 182—184), kjer si razlaga ime Ljubljane iz korena ljub, ki ga imamo v krajevnih imenih Ljubek, Ljubelj, Podljuben, Ljubno itd. Semkaj spadaj o še Die slavischen Monatsnamen (Denkschr. 17. 1867, 52), kjer je navedel in po takratnem stanju jezikoslovja razložil vsa slovanska imena mesecev, tudi ona stara, ki sedaj niso več v rabi. Današnja narodna imena mesecev prvotno niso značila astronomskih mesecev kot delov leta, marveč so ta pomen dobila šele tedaj, ko so se slovanski narodi po krščanstvu seznanili z rimskimi mesečnimi imeni. Prvotno je n. pr. listopad značil dobo, ko listje odpada, ne pa današnji november. (Dalje prihodnjič.) L O V Č E N PHILEAS LEBESGUE — MIRKO PRETNAR Milanu Vukasoviču. V široko iz Kotora ladje drse kot ptice v brezmejno nebesno jasnino. Ves v solncu ti s strmega vrha gore, kjer v zarji večerni snegovi žare, slediš jim, o Njegoš, s pogledom v daljino. In pokoj ogrne se v sanj svilenino. Rod zmagal je tvoj. Ni slavi meje, kot dan, ki zlati se čez vodno gladino, v ponosu, o sokol, ti upi zore. 25 V najnovejši dobi je sicer začel zopet neki rodoljubni gospod uganjati etimologizatorski diletantizem ter je postavil paralele: Soča = suče (se): Retia =¦ Rečje i. pod., vendar se taki pojavi ne sinejo resno jemati. V zunanjem znanstvenem svetu nas pa žalibog vendarle osmešijo. 178 Kajti Bog je Vseznanje, Bog je Popolnost in Nepoželenje, Bog je Negibnost. Mi mornarji kozmičnih pramorij pa smo Borba in Hotenje, mi smo Večno Gibanje in našim težnjam ni meja! Mi jadramo in našim težnjam ni meja. In smrti ni! Smrt je le trenutek slovesa, ko dvigne nemirna Duša kovinasta sidra, da bi zajadrala do novih pristanov. In neprecenjeno, kakor je število naših neraziskanih notranjosti, je število slovesov. Nekje v nedosledni daljavi pa se razprostira dežela našega Večnega Koprnenja, dežela večne spojitve nemirnega Duha z našim Zadnjim Bistvom: dežela Neumrljivega Zmisla ... Pošto j, moj ljubljeni, in se zamisli: Težka in bolestna je cesta sedanjega življenja; težko in bolestno je spoznanje lastnih blodenj, zablod in trenutkov obupa; težke in bolestne so ure zapuščenosti, ure bridkosti, noči ne-pokojnega bedenja. I oda sveta je ura, ko se pogovarja človek sam s seboj. In sveta so tudi trpljenja njegova, ker so porodni krik vseh Radosti. Postoj, postoj in se zamisli. Solnce je zadremalo na vrhu dneva. Svilena trava k odpočitku vabi. In najina pot je končana. MIKLOŠIČ FRANC RUDOLF KOLA.RIČ /AT11. (.Nadaljevanje.) eksikografskim razpravam je prišteti končno še Die christliche Terminologie der slavischen Sprachen (Denkschr. 24. 1875, 58 strani). Ta jezi-kovnozgodovinski spis obravnava vpliv krščanstva na slovanske jezike, ki tangira gramatiko in besedni zaklad. Na slovansko krščansko terminologijo so vplivali grški, latinski in nemški jezik. Grške elemente pripisuje predvsem Cirilu in Metodu, ki sta najbrže bila po rodu Grka, gotovo pa grški izobražena; latinsko-nemške elemente pa so vnesli njuni učenci na Moravi in 237 v Panoniji, kjer je bilo krščanstvo in z njim sigurno tudi latinsko-nemško krščansko izrazoslovje znano že pred prihodom svetih bratov na Moravsko. Pa tudi nekaj narodnih slovanskih cerkvenih izrazov je bilo tukaj znanih že pred Cirilovim in Metodovim prevodom raznih starocerkvenoslovanskih bogoslužnih knjig. Zgodovinsko-filološka ali zgodovinska vprašanja razmotrivajo študije: 1. Glagolitisch (Ersc h-Gruber, Allgemei ne Encyklopadie der Wissenschaften und Kiinste l.oddel. LXVIII. 1859, str. 403—422 s tabelo glagolskega in cirilskega alfabeta). Miklošič dokazuje tukaj, da je starocerkvenosl. pisava glagolica po postanku starejša od cirilice, vendar pa je mnenja, da je ni izumil Konstantin-Ciril, marveč so jo Slovani dobili že prej od Grkov ali preko Ilirov; sv. Ciril da jo je samo reformiral. Dobesedno pravi o tem: «Dabei ist im Allgemeinen zu bemerken, daB, wie alle menschliche Erfindungen so auch die Erfindung oder riclitiger Einrichtung des glagolitischen und des cyrillischen Alphabetes nicht das Werk Eines Menschen und Einmaliger Ueberlegung, sondern das Resultat verschiedener von mehreren durch langere Zeit fortgesetzter Versuche war...» (str. 407). Ta Miklošičeva domneva pa je nepravilna, ker je danes na podlagi starih virov in internih momentov nepobitno dokazano, da je glagolico izumil sv. Ciril in da je zanjo uporabljal poleg grškega alfabeta tudi razne orientalske alfabete, kot je to v najnovejšem času jasno dokazal prof. Nahtigal v «Razpravah», ki jih izdaja Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. I. letn. (1923), str. 135—178. Pri tej priliki govori Miklošič na str. 407 si. tudi o plemenih starih Slovanov ter podrobneje razpleta svojo, ozir. Kopitarjevo panonsko hipotezo, ki jo je nakratko izrekel že 1. 1847.V gori omenjeni oceni Ostromirovega evangelija v izdaji Vostokova (Jahrb. der Literatur 1847, Bd. 119, str. 25 si.), ter kratko večkrat pozneje (n. pr. Vergl. Lautlehre, 2. izdaja 1879, str. 33 si.), podrobnejše pa v znamenitem uvodu k Altslovenische Formen-lehre in P a r a d i g m en (Wien 1874). Po njegovem mnenju je namreč starocerkvenoslovanski jezik potomec jezika panonskih Slovencev v sredini devetega stoletja, t. j. jezika onih Slovanov, ki so bivali v 6. stoletju na levem bregu spodnje Donave ter jih zgodovinarja Prokopius in Jordanes imenujeta ayt,Xa^r\voi s c 1 a -veni in katerih en del sa je pomaknil na jug čez Donavo, bil premagan od Hunom in Turkom sorodnih Bolgarov in se z njimi spojil; en del pa se je preselil bolj proti zapadu in prodrl v noriške Alpe; njihov jezik imenuje Miklošič novoslovenski ali noriško-slovenski. Tretji del teh Slovenov se je naselil v Pano- 238 niji ter segal po njegovem mnenju čez Donavo do vznožja Karpatov, torej celo na velikomoravsko ozemlje. In jezik teh panonskih Slovencev imenuje on staroslovenski (Altslo-v e n i s c h), ali tudi panonsko-slovenski, torej pravi staro-cerkvenoslovanski jezik. Starocerkvenoslovanske glagolske in cirilske spomenike pa imenuje «staroslovenske» ali «panonsko-slovenske». En oddelek teh južnih Slovenov pa je ostal v svojih bivališčih na levem bregu Donave in Miklošič imenuje njihov jezik dakijsko-slovenski. Slovenci so torej po njegovi teoriji segali od izvirov Drave na Tirolskem na zapadu, pa do Črnega morja na vzhodu nepretrgoma. To slovensko ljudsko maso pa so v 7. stol. Srbi in Hrvati, koncem 9. stol. pa še Madžari razdelili v dva dela, in sicer zapadnega, ki je mejil na Nemce ter prevzel zapadno kulturo, in vzhodnega, ki je segal do vrat carigrajskih in prišel pod vpliv grške kulture. Panonske Slovence so Madžari kmalu absorbirali. Ostali so od njih le današnji vzhodni Slovenci, t. j. Prleki in Prekmurci. Na zapadu je to panonsko-slovensko ozemlje segalo do Ptuja. Če razumemo pod izrazom «starosloven-ščina» jezik panonskih Slovencev, potem je samo današnje vzhodnoštajersko in zapadnoogrsko (prekmursko) slovensko narečje direkten potomec tega jezika. Ako pa smatramo «staro-slovenščino» za jezik vseh slovenskih plemen v «Noriku, Panoniji in na Balkanu», potem je po Miklošiču vsa današnja slovenščina direkten potomec tega častitljivega slovanskega jezika (Ersch-Gruber, p. 409). — Vendar se Miklošiču popoln dokaz za to trditev ni posrečil. Pozneje so njegovi nasprotniki trdno dokazali, da je prava domovina starocerkvenoslovanskega jezika v Bolgariji, oz. v Macedoniji, v okolici Soluna. Za razčiščenje tega vprašanja si je poleg V. Jagica pridobil pač največ zaslug prerano umrli slavist V. Oblak, Slovenec, ki je v to svrho potoval po Macedoniji, zbral tam dialektološki material ter ž njim ovrgel Miklošičevo panonsko hipotezo. Da se je Miklošič te svoje hipoteze tako trdovratno držal do smrti, je pripisovati morda nekoliko pieteti do Kopitarja, ki jo je prvi izrekel, še bolj pa morda lokalno-patrio-tičnim razlogom. Saj je bil vendar iz nekdanjega panonsko- slovenskega ozemlja doma. Pri vprašanju delitve Srbov in Hrvatov so poudarili že M. Mu r k o, Miklošič in Hrvati, Ljublj. 1883/ na raznih mestih, v Letopisu Matice Slovenske 1891, str. 256, op. 1., V. Jagič, HcTop., str. 703—704, T. M a r e t i c, Rad 112, str. 150 si. in drugi, da Miklošič pri tem gotovo ni imel slabega namena in da mu tudi ni šlo za politiko. Da ni sovražil Hrvatov in povzdigoval srbizma, kot so mu Hrvatje očitali, priča tudi dejstvo, da je v publikacijah 239 jugosl. akademije v Zagrebu, katere častni član je bil od njenega začetka (1867), priobčil mnogo znanstvenih prispevkov, pisanih v hrvaščini, ki jo je, kot smo omenili že zgoraj, izmed slovanskih jezikov poleg materinščine-slovenščine edino obvladal v govoru in pismu in «ki je v teh letih (okoli 1850), sam laglje pisal in — pravijo, da — rajši govoril srbohrvaško nego slovensko».26 Leta 1850. je bil udeležen tudi pri srbohrvaškem književnem dogovoru na Dunaju, ki so ga podpisali: Ivan Kukuljevič, Dr. Dimitrije Demeter, J. Mažuranič, Vuk Stef. Karadžič, Vinko Pacel, Franje Miklošič, Štefan Pejakovic, Gj. Daničič. Pri tem so se zedinili, da se za književni jezik vzame južno (hercegovsko) narečje, in sicer v prvi vrsti «zato, što najviše naroda tako govori».27 O imenovanem problemu samem pravi Miklošič pri klasifikaciji slovanskih jezikov v uvodu k Vergl. Lautlehre (Wien 1852), str. VIII s. sledeče: «So ausgemacht es unter den Gelehrten ist, was man unter Serben zu verstehen habe, so wenig ist dies hin-sichtlich der Chorvaten der Fall». K Hrvatom prišteva prebivalce otokov in enega dela vzhodne obale Jadranskega morja, od Slovencem in Hrvatom skupne Istre pa do Dubrovnika, kjer prebivajo že Srbi; torej v glavnem samo Čakavce. Pravi pa nadalje, da meje niso na nobeni strani natančno dognane. Hrvatje se ločijo jezikovno od obojih predvsem po vprašalnem zaimku ča, za kar imajo Slovenci k a j, Srbi pa š t o. Vendar pa radi majhnih razlik obravnava hrvaščino in srbščino skupaj. Vprašalni zaimek kaj — ča — što je torej Miklošiču glavni, čisto jezikovni delilni moment, na podlagi katerega je delil južnoslovanska narečja. Drugi moment navaja istotam, str. 321, namreč hrvaški (= čakavski) akcent, ki se od srbskohrvaškega — štokavskega v resnici zelo loči. Tako ima čakavščina n. pr. naglaševanje končnega zloga, ki ga štokavščina že zdavnaj več ne pozna (n. pr. čakavsko voda proti štokavskemu voda). Kajkavce prišteva Miklošič jezikovno k Slovencem, po čuvstvovanju in politični pripadnosti pa k Hrvatom. V drugi izdaji Vergl. Lautlehre 1879, str. 391 nasl. prišteva Štokavce-ekavce pravilno k Srbom, ikavce pa po večini med Hrvate, samo Bunjevce k Srbom, ki so se pa šele kasneje posrbili, kot misli. Vendar za to mnenje ni imel pravega razloga. Pri tej delitvi se tudi preveč dobesedno28 na- 26 Prijatelj, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (kraj-šano: CJKZ). V. 1926, 67. 27 V. J a g i c, Književnik, L 1864, str. 179, in I. P r i j a t e 1 j, ČJKZ, V. 1926. str. 38. 28 R. JN a h t i g a 1, Franc Miklošič. (Slavnostni govor.....v Ljutomeru.) Ljubljanski Zvon XLVI. 1926, str. 571. 240 slanja na poročilo Konstantina Porfirogenita o bivališčih Hrvatov in Srbov ter istoveti Ikavce s Hrvati, Ijekavce pa s Srbi. Hrvati so mu tudi po večini katoliške vere, Srbi pa pravoslavne. Izrecno pa pripominja na koncu tega odstavka (str. 592): «Selbstverstand-lich darf diese Ansicht nicht als Versuch gedeutet werden beiden Volkern die Bahnen der Politik zu weisen: sie bediirfen ein-ander.» Historične razprave so: 1. Marija kči Angjelinina i Konstantin Arijanit (Rad jugosl. akad. znan. i umjetn. knj. 12. 1870, str. 1—9); Die serbischen Dvnasten Črno-jevič. Ein Beitrag zur Geschichte von Monte-negro (Sitzungsber. 112. 1886, 66 strani); 3. U e b e r d»e altrussischen Kolbjager (Archiv fiir slav. Philol. X. 1887, str. 1—7. Miklošičevo prijateljstvo z Vukom Stef. Karadžičem je zbudilo v njem zanimanje za narodno pesništvo, predvsem srbsko-hrvat-sko. Za to priča že dejstvo, da od naslednjih štirih Miklošičevih folklorističnih razprav obravnavajo kar tri srbskohrvatske narodne pesmi in sicer: 1. Die serbische Epik (O e s t e r -reichische Revue 1863, Bd. II., str. 1—23); 2. Beitrage zur Kenntniss der slavischen V o 1 k s p o e s i e. I. Die VolksepikderKroaten(DenkschrJ9.1870., 60 str.). Tu je izdal in kratko komentiral stare hrvaške narodne pesmi, takozv. bugarštice. 3. Cber Goethe's «Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga». Geschichte des Ori-ginaltextes und der Obersetzungen (Sitzungsber. 103. 1883, 79 str.). 4. Die Darstellung im slavischen Volksepos (Denkschr. 38. 1890, 50 strani + 1 stran popravkov in dodatkov). To poslednje delo prišteva Maretič, Rad 112, str. 102, med najslabša Miklošičeva dela in je v njem čutiti že Miklošičevo starost. Izdanja tekstov zavzemajo pri Miklošiču sicer važno in obširno panogo njegovega dela, vendar pa polaga večjo važnost na njihovo razlago. Pravi namreč: minima enim est (namreč gloria) in edendis, m a x i m a in explicandis litte-rarum monumentis...» (Monumenta serbica, uvod str.VI). Izdal je mnogo starih spomenikov ter historičnega in deloma tudi folklorističnega in dialektološkega gradiva. Od spomenikov smo one, ki so izšli pred letom 1848. in tudi nekatere druge omenili že zgoraj, ostale pa navedimo tukaj. V Slavische Bibliothek I. 1851. je priobčil dva teksta: str. 259—260: Popevko od Svilojeviča, leta 1663. napisano 16 241 pesem bugarštico, ki je tukaj tiskana v prozi; stf;261—263: Gla-golitisches Fragment, t. j. odlomek evangelija sv. Janeza 1 9. 9. do 1 9. 28. iz tako zvanega Marijanskega kodeksa. Leta 1851. je izdal na Dunaju celotni cirilski pisani Supraselski kodeks, ki smo ga omenili že zgoraj, pod naslovom Monumenta lin-guae palaeoslovenicae e codice sup r as 1 i e ns i, ki je zelo važen za poznavanje starocerkvenoslovanskega jezika, posebno v leksikalnem oziru. Izdal ga je po svojih lastnih načelih in sicer tako, da je vse kratice popolnoma izpisal, da je pisal vsako besedo zase itd. O teh svojih načelih izdajanja tekstov govori v uvodu. — Dve leti kasneje je izdal starosrbski rokopis Apostolu s e codice monasterii Šišatovac palaeo-sl o ve niče. Vindobonae 1853. Knjiga je posvečena: «Illustris-simo principi Michaeli M. Obrenovič hoc patriae linguae monu-mentum venerabundus offert gratus editor.» Knez Obrenovič je namreč plačal tisk tudi te knjige. Rokopis pa je hranjen v samostanu Šišatovac v Fruški gori. Na Dunaj ga je Miklošiču poslal srbski patriarh Jožef Rajačič. Kako si je Miklošič predstavljal izdajo teksta staroruske Nestor jeve kronike, je pokazal v študiji Ober die Sprache der al te sten russischen Chronisten, vorziiglich N e s t o r' s (S i t z u n g s b e r. 14. 1854, 50 strani), kjer je na koncu za poskušnjo natisnil 11 popravljenih strani teksta iz začetka Nestor jeve kronike. Celo kroniko pa je po tukaj postavljenih načelih izdal leta 1860.: Chronica Nestoris (Vindobonae). Obljubljeni latinski prevod in slovar k Nestorju ni nikdar izšel.29 M Denkschr. 7. 1856. je izdal pod naslovom Die Sprache der Bulgaren in Siebenbiirgen katekizem, pisan v jeziku porumunjenih sedmograških Bolgarov. K tej razpravi je dodal v Slav. Bibl. II. 1858, str. 140—141 tri kratke dodatke (Zu- 29 Za vaje slušateljev je izdal 1. 1854. Chrestomathia palaeoslo-venica (Vindobonae, str. 1—92). V drugi izdaji je izšla 1861.: Chrestomathia palaeoslovenica cum speciminibus reliquarum linguarum slavicarum. Vindobonae. Str. 1—114. Med drugim so v poslednji knjigi pridani tudi brižinski spomeniki in odlomek iz Nestorjeve kronike. Evangelium s. M a 11 h a e i palaeoslovenice e c o d i -cibus. Vindobonae 1856, 80 strani, je sestavljen iz različnih starocerkveno-slovanskih evangeljskih rokopisov, ki jih pa ne navaja. Tekst je izdan oei-vidno tudi za šolsko uporabo ter nima ne predgovora, ne opazk in ne slovarja. Tudi LexStephani Dušani. Vindobonae 1856, je izdan brez komentarja. V uvodu pravi samo, da je tekst pretiskan iz P. J. Šafafika «monumentis ser-vicis», t. j. «Pamatky dfevniho pisemnictvi Jihoslovanuv». 1851. (M a r e t i e, Rad 112, str. 128.) 242 satze). V II. zvezku Slav. Bibl. je priobčil še: 1. Das Recht v on P s k o v (str. 46—63), važen dokument za rusko pravno zgodovino iz druge polovice 15. stol.; 2. Denkmal der neuslo-veiiischenSprache (str. 170—172), t. j. rokopis znane očitne izpovedi— confessio generalis iz XV. stol., ki ga hrani Študijska biblioteka v Ljubljani; 3. Die altslovenischen Legen-den vomheil. Wenzel (str. 270—281) in 4. Brief des heil. Brun an Kaiser Heinrich II. (str. 307—312). H Kopitarjevim 12 listom stcksl. kodeksa, tako zvanega Klocovega glagoljaša je izdal iz Dipaulijeve zbirke rokopisov po njegovi smrti dva glagolska lista, ki imenovani kodeks dopolnjujeta, in sicer z naslovom: Zum GlagolitaClozianus (Denkschr. 10. 1859, str. 195—214). Skupno z E. Dummlerjem je izdal Die Legende vom heiligen Cvrillus (Denkschr. 19. 1870, str. 203—248, ki je napisana v 9. stol., sam pa Vitam sancti Methodii russico-slovenice et latine. Vindobonae. 1870, 29 strani. V Starinah jugosl. akad. znan. i umjetn. je objavil sledeče stare spomenike: 1. Trojanska priča bugarski i latinski (knj. III. 1871, str. 147—188), kjer je tudi podrobno objasnil paleo-grafsko, gramatično in leksikalno stran te zgodbe o trojanski vojski, ki izvira nekako iz srede 14. stoletja. 2. Psaltir s tu-mačenjem pisan 1346 za Branka Mladenovica (knj. IV. 1872, str. 29—62) ni izdan v celoti, temveč le nekoliko izvlečkov, kot sam pripominja na str. 37, pač pa je celotno obdelan s filološko-jezikoslovne plati. 3. V VIII. knjigi Starin (1876), str. 1—19 je priobčil Izvještaj od god. 1772 omanastirih na Fruškoj gori u Sriemn, podastrt kr. dalm.-hrv.-slav. namjestničkomu viecu. 4. Miklošič in Rački pa sta v XII. knj. (1880), str. 206—223 skupno izdala nekaj starih zgodovinskih dokumentov pod naslovom Novo nadjeni spomenici iz IX i XI vieka za panonsko-moravsku, bugarsku i hrvatsku poviest, ki so prav za prav izvlečki iz raznih pisem rimskih papežev. Z J. Miillerjem sta od 1860—1890 izdala 6 zvezkov A c t a e t diplomata graeca medii aevi sacra et prof ana, ki imajo veliko važnost za zgodovino vzhodne cerkve in vzhodnih držav. S Theinerjem pa je izdal še Monumenta spectantia ad unionem ecclesiarum graecae et romanae maiorem partem e sanctioribus Vaticani tabulariis edita... Vindobonae 1872 (z enim snimkom). (Konec prihodnjič.) 16* 243 «Le kaj neki se je ugrelo našemu očetu ?» sta mlada dva ugibala. «Glejte, nobene sile mu ni, vsega ima zadosti, pa še ti vije in vpije, da že res ni ničemur podobno!» so se tudi sosedje zgledovali. «Krivi ju kakor vrbno šibino, posebno Načeta. Zakaj —?» «Kesa se, da je dal iz rok in se umeknil na zapeček.» «Saj se ni.» «Pa on vendarle misli, da se je.» «E, vsaki hiši udari ura: očetu luč, sinu ključ.» Res, vest ga je morala, da je gledal vase in se bol z mislimi, ki so bolj in bolj uhajale do zavrženega sina. <HSKeBHHx c t a p h h a c p n -ckhx (Bii^OB/jaH 1862, št. 38). Kratko oznanilo je napisal tudi o knjigi bivšega učenca Gr. Kreka, Einleitung in die s 1 a -vische Literaturgeschichte. Mitologije se tiče edina razprava Die Rusalien. EinBei-trag zur slavischen Mvthologie (Sitzungsber. 46. 1864, 20 strani), kjer si razlaga ime teh vil iz latinske besede 31 Semkaj spadajo še sledeče tri razprave: 1. Die slavischen, m a-gvarischen und rumunischen Elemente im t ii r kischen Spraehschatze (Sitzungsber. 118. 1889, 26 strani); 2. MahapcKH hnpHjiCKHM nHCMeHHMa (Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini, III. 1889, str. 1—10) in 3. Uber die Einwirkung des T ii r -kischen auf die Grammatik der s ii d o s t e u r o p a i s c h e n Sprachen (Sitzungsber. 120. 1889, 12 strani). r o s a 1 i a, ki pomeni «binkošti» ter je v istem pomenu bila izposojena v grščino kot QovadXia. Beseda je prišla tudi k Slovanom: hrv. rusalje, rusalji, sloven. risale «binkošti» itd. Po vsi priliki je slovanski poganski praznik vil moral sovpadati s katoliškim binkoštnim praznovanjem ter so odtod ruske vile dobile svoje ime. Pravnozgodovinskega značaja pa je študija Die Blutrache bei den Slaven. (Denksclir. 36. 1887, 86 strani), ki pojasnjuje ta pojav po njegovem pomenu, izvoru in razvoju pri slovanskih in tudi neslovanskih narodih. Že zgodaj je Miklošič spoznal potrebo centralnega slavističnega časopisa ter je leta 1851. izdal prvi zvezek že večkrat omenjene Slavische Bibliothek, v kateri so članki raznih avtorjev (Karadžiča, Daničica itd.), nekaj pa je tudi Miklošičevih. Tako tudi njegov znameniti odgovor na sumničenja Vaclava Hanke iz Prage, ki je celo v Časopisu Češkega Muzeja trdil, da so nekatera Miklošičeva dela, ki so izšla pred 1. 1850. prav za prav dela Kopitarja, torej plagiati. Taka nesramnost je tudi sicer mirnega Miklošiča užalila v dno duše ter mu je zato v svojem časopisu odgovoril v precej grobem tonu. Že naslov sam: Ent-gegnung auf Herrn Wenzel Hanka's Albernheiten und Ltigen (str. 267—321), priča o tem, še bolj pa izrazi kot Idiot, beispielloseste Arroganz, der grosse Interpunctionszeichen-kritiker (ker mu je kritiziral in postavljal v naslovnih listih nekaterih knjig vejice in pike), bodenlos unwissend itd. itd. Na vprašanje: Ist Herr Wenzel Hanka in Prag ein Slavist? odgovarja Miklošič po pretresu in zavrnitvi vseh očitkov, «dass er (t. j. Hanka) daher auf den Namen eines Slavisten nicht den gering-sten Anspruch hat (str. 316) ter ironično vzdihuje nad ubogo praško univerzo, da sme v njenih dvoranah «ein Charlatan wie Hanka sein Maul aufmachen». S takimi, podobnimi in še hujšimi priimki je hotel Miklošič svojega obrekovalca streti in uničiti. Vendar mu je bilo tega ostrega odgovora pozneje žal in je priznal že v uvodu k I. zv. Slav. Bibl., da take polemike ne pospešujejo znanosti ter želi, da bi se skoraj pozabile. Drugi zvezek Slav. Bibl. pa je izšel šele leta 1858. in ga je izdal skupno z zgodovinarjem J. Fiedlerjem. Tudi tukaj je več Miklošičevih sestavkov, ki pa smo jih itak že navedli. Naj omenim le še njegov epilog k Valjavčevim pravljicam iz okolice Varaž-dina (str. 169—170), kjer je pozval Slovence, naj rajši zbirajo narodno blago ter obsodil in zavrnil tedanjo ilirsko mešanico: «Doch die Leutchen haben wichtigeres zu thun: sie griibeln iiber 306 die Urgeschichte der Slovenen32, von der wir nichts wissen konnen, und bedenken nicht, dass wir von jener Geschichte un-seres Volkes nichts wissen, von der wir was wissen konnten; unbekannt mit den Elementen der Sprachphilosophie entwerfen sie die Grundziige zu einer allgemeinen slavischen Literatur-sprache und bedenken nicht, dass wir jene Sprache, die uns Gott gegeben, nur halb kennen» (str. 170). Te Miklošičeve besede so bile za takrat končna avtoritativna obsodba ilirščine (I. Prijatelj, ČJKZ V. str. 67). Miklošič je izdal tudi I. del Kopitarjevih spisov z naslovom: Bar t h. Kopitars kleinere Schriften sprachwis-senschaftlichen, geschichtlichen, ethnographi-schen und rechtshistorischen Inhalts. Wien 1857. Drugega dela pa radi slabe razprodaje prvega ni mogel izdati. * Miklošičev vpliv na slovensko šolstvo in na razvoj slovenskega pismenega jezika se navadno podcenjuje, v resnici pa sega v najbolj zakotno vas. Leta 1849. je bil nekaj mesecev udeležen pri prevajanju državnega zakonika, ki je imel v takratni ilirski zmedi odločujoč vpliv na slovenski jezik. Prvi zvezek je celo sam poslovenil (Prijatelj, ČJKZ V, str. 17). Bil je tudi član komisije za slovensko pravno terminologijo, ki jo je 1853. izdal M. Cigale. Miklošičeva gramatična dela so bila vedno najvišja instanca v slovniških prepirih in po njih so slovenskemu jeziku dajali pisatelji smer in obliko (P r i j a t e 1 j, 1. c. 66 si.). Njegova primerjalna slovnica pa je bila za vzor slovnicam skoraj vseh slovanskih jezikov, tako n. pr. Janežičeve slovenske, Šumanove slovenske (ki jo je leta 1881. izdala Slov. Matica), poljske Maleckega (1863), 32 To meri na Davorina Trstenjaka (I. Prijatelj, ČJKZ, V, 67), ki je takrat s svojimi fantazijami mučil slovenske bralce. Trstenjak je to pikro opazko Miklošiču zelo zameril kot pripominja že Anton Trstenjak v svojem pismu Fr. Levcu z dne 25. aprila 1882., ki mi ga je z nekaterimi drugimi vred, ki jih navajam, dal na razpolago g. univ. prof. dr. I. Prijatelj, kateremu za to prisrčna hvala. A. Trstenjak pravi tu dobesedno: «Gosp. D. Trstenjak sovraži, ali kako bi dejal? Miklošiča, ker ga je Miklošič ne po imenu prijel v Slav. biblio-thek, kakor je znano.» Dav. Trstenjak je bil takrat ravno zato tudi proti temu, da bi Slovenska Matica Miklošiču za sedemdesetletnico (1883) priobčila Miklošičev življenjepis, ki ga je napisal Ant. Trstenjak. Poslednji namreč pripoveduje v omenjenem pismu, da je Davorin Trstenjak pisal dr. Simoniču na Dunaj, «da ve o Miklošiču mnogo dobrega in slabega» in pa, da «Grosse Geister wollen nur von ebenbiirtigen Geistern besprochen werden». Ant. Trstenjak omenja še dalje: «Značajno je, da sta Caf in Trstenjak (t. j. Davorin) očitala Miklošiču tiskarske napake! Navadno pod parolo: tudi Miki. se je motil! Seveda, dejal mi je Miklošič: jaz (Miki.) bi bil srečen, ako se ne bi nigdar motib. 20» 307 Osadcove maloruske (1863, 3. izd. 1876), srbskohrvaških Daničica, Berliča, Budmanija in V. Pacela ter bolgarske bratov Cankovih (J agic, HcTop. 715). Njegov slovensko-nemški slovar (rokopis v štirih zvezkih, obsegajoč 287 pol) je uporabil M. Pleteršnik v svojem slovensko-nemškem slovarju (glej Slovarja I. del, str. III.). Temeljito pa je Miklošič posegel v slovensko šolstvo in s tem ravno na razvoj slovenskega književnega jezika s svojimi čitankami ali «Slovenskimi berili», v katera je sprejel in tako sankcioniral več pravilnejših in polnejših vzhodnoštajerskih oblik. Ta berila so utrdila slovensko pisavo. Izšla pa so: Slovensko Berilo za peti gimnazij a lni razred. Na Dunaju 1853, za šesti 1854, za sedmi 1858, za osmi 1863. Slovensko Berilo za osmi gimnazijski razred je v drugič nekoliko predelano izdal leta 1881. J. Navratil, ki je v glavnem obdržal razdelitev in uredbo prve izdaje ter pravopis, kot pravi v uvodu (str. VI). V berilih so priobčeni tudi Miklošičevi sestavki in sicer v onem za peti razred: Nekoliko poljskih pregovorov (str. 6—7); prevod J. Kochanowskega pesmi Lipa (str. 22); Pripovedke iz češke historije (str. 91—96: 1. Čeh in Leh. 2. Krok in njegove hčeri. 3. Ljubuša. 4. Železna miza [o Libušini možitvi]. 5. Praga.); Se ver in Boetij (str. 127—130) in nam že znani popis njegovega potovanja v Carigrad: N e k -tere izmed naj znamenitnejših reči v Carigradu (str. 146—150). Prevod Puškinove pesmi Ribar in riba (str. 59 do 64) kaže sicer precej sledov vzhodnoštajerskega narečja, vendar pa se zdi, da dikcija in slog nista Miklošičeva ter izvirajo vzhodnoštajerske posebnosti od njega najbrž le kot urednika. V čitanki za 6. razred je njegov samo sestavek o kraljici Vzhoda Cenobiji (str. 135 si.), ki jo je premagal rimski cesar Avrelijan ter jo leta 274. po Kr. v triumfu privedel v Rim. V «Berilu» za 7. razred ni nobenega Miklošičevega samostojnega sestavka, vsaj podpisan ni nikjer s polnim imenom. Edino Pregovore srbskega naroda (str. 186—187) je najbrž zbral on; za to govori šifra F. M. in pa vzhodnoštajerski dialektični izraz ljudska v pomenu «tuja». Berilo za 8. razred je razdeljeno v dva dela: I. Zgodovina (t. j. primeri iz staroslovenščine, II. brižinski spomenik, confessio generalis iz XV. stol. ter odlomki iz slovenskih pisateljev od Trubarja do Ant. M. Slomška in narodna pesem Pegam pa Lambergar). II. Izgledi iz sedanje slovesnosti. V njem je Miklošičev predgovor ter precej obširne filološko-literarne opazke k primerom v prvem delu. Miklošič torej poleg svojega obširnega znanstvenega dela in 308 svoje častne pozicije ni smatral za poniževalno pisati šolskih knjig. Še bolj pa izpričuje njegov zmisel za šolo in njegovo trezno presojevanje pedagoških vprašanj dejstvo, da je 1854. svetoval ministru grofu Thunu čisto slovenske ljudske šole, do-čim je znani slovenski rodoljub in pedagog A. M. Slomšek predlagal dvojezične, ki so na veliko škodo slovenščine tudi obveljale. Slovenske šolske knjige je Miklošič priporočal grofu Thunu celo za ogrske Slovence in ondotne Hrvate, kar pa žal tudi ni prodrlo. Za politiko se od leta 1848./49. ni več mnogo brigal in aktivno vanjo sploh ni več posegal. Kot član gosposke zbornice je bil poročevalec za naučne zadeve, pozneje tudi za druge, n. pr. vojaške, in celo glavni referent o državnem proračunu je bil. Strankarstvo mu je bilo pri tem popolnoma tuje. V vsem je bil samo znanstvenik, ki mu gre le za resnico ter je stvarno in zato pač večkrat malo drugače presojal dejstva in dogodke, kot so to eventualno želeli od njega razni strankarji. Bil je vedno resen in skromen. Ant. Trstenjak piše 20. 3. 1882. v nekem pismu Fr. Levcu o svojem pogovoru z Miklošičem in o prošnji, da bi mu dal nekaj živi jen jepisnih podatkov, takole: «Miklošič je rekel, da mi bode vse storil, kar želim. Wass kann man von einem gelehrten schreiben — dejal je skromno in jako ljubeznivo, pa se je smejal.» V pismu Levcu z dne 13. 4. 1882. pa pravi: «Miklošič je bil tako prijazen, da mi je v torek celo uro pripovedoval o svojem življenji, po tem mi je dal absolutorij. O življenjepisi je dejal: «Sie haben einen grossen Fehler, — weil sie mich zu viel riihmen; zato je rekel, da za ta panegirik moram biti jaz odgovoren. Čudil sem se, da je Miklošič tako skromen.» Vse to izpričuje torej dovolj njegovo skromnost. S svojim čistim znanstvenim delom — in samo strog znanstvenik je bil in nič drugega — je neizmerno koristil vsemu slovanstvu, posebno pa nam Slovencem. Radi njegove objektivnosti ga je ves evropski svet tako visoko cenil, da je bil vsem «der grosse Slave», «der beriihmte slavische Forscher», «lumen et ornamentum» dunajske univerze in vse države, predvsem pa nas Slovencev (M. Murko, LMS 1891, str. 255 op. 2. in 259). Njegovo znanstveno delo na polju slavistike je že adresa bonnske univerze, kot smo omenili zgoraj, vzporedila z delom ustanoviteljev germanskega in romanskega jezikoslovja, J. Grimma in Friedr. Dieza. Da si na kratko še enkrat predočimo Miklošičeve glavne vrline, lahko rečemo: Občudovanja vredna je njegova delavnost, ki ji ni zlepa najti primere, njegova izredna poraba časa in moči, njegovo obširno znanje ter stroga metodičnost in sistematičnost 309 dela. Imel je absolutno oblast nad ogromnim materialom in je puščal govoriti le dejstvom. Njegovo izraževanje je bilo naravnost lakonično, a kljub temu jasno. S svojim delom si je pridobil Miklošič nesmrtno ime, ki bo živelo toliko časa, dokler se bo kjerkoli na svetu predavala slavistika in jezikoslovje sploh. Njegovo, z delom tako podrobno izpolnjeno življenje naj bi nam Slovencem .v današnji dobi frazerstva in koristolovstva služilo za zgled, da se samo z resnim in vztrajnim delom pride do zaželenega cilja. JAZ SEM UMRL ... MIRKO KUNčIč Jaz sem umrl. In so dejali svečano vsi tisti, ki so pljuvali nekoč v mojo bedno mladost: — Šel gledat Resnici je v sveti obraz, poveličat svoje duše blodni izraz, siromak ... Ha, ha! Rečem vam še enkrat: Umrl sem. Kako bi mogel mrtvak-okostnjak, pijan in truden živi jen ja-iskanja, še pod črno plastjo ugibati, tipati, prisluškovati, kam vrelci skrivnostni teko------------!? Jaz sem umrl. Dosegel najvišji sem cilj hrepenenja: pogreznil v brezbrežje sem se pozabljenja. Zdaj ni zame preteklosti, ni sedanjosti, ni bodočnosti, ni bolečine, ni sladkih opojev, ni sanj — zdaj ni zame ničesar, ničesar več! In rečem vam: Smrt je lepa baš radi tega. Zato sem umrl. O, jaz ne bi hotel umreti, če onstran življenja meja ne vladala bi večna, brezgibna tema, če ne bi bilo tam konec vsega----------- 310