


















'


v


D. V. DEŽELIC:

VBUR]I INVIHRR](J.

ZGODOVINSKI
ROMRN

D* VELIMIR DEŽELIC.

V BURJI IN VIHARJU

ZGODOVINSKI ROMAN IZ DAVNIH DNI
JUGOSLOVANOV.

Z DOVOLJENJEM PISATELJEVIM PREVEL

STAROGORSKI.


LJUBLJANA 1912.

IZDALO IN ZALOŽILO UREDNIŠTVO „SLOV. ILUSTR. TEDNIKA".
NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI.

f i/[ "j j h 't

D300 ( M33£,

Roman „V burji in viharju“ bomo priobčevali kot posebno prilogo
„Slovenskemu llustrovanemu Tedniku 5 /em ustrežemo gotovo
marsikomu, ker se bodo dale te priloge vezati v lepo knjigo. Zlagajte
si torej te priloge po straneh in jih shranjujte, pa dobite tak o zastonj
lepo knjigo. Ko poteče ta roman, bomo pričeli drugega priobčevati
na enak način in tako dobe naročniki ,.Slovenskega Ihistrovanega
'Tednika“ s časoma celo vrsto knjig, da si lahko vsak napravi lepo
knjižnico  — Manjše povesti, novele, kumoreske i. dr. bomo pa pri¬
občevali v listu kot dosedaj.

Razširjajte »Slovenski Ilustrovani Tednik«.
Pridobivajte mu novih naročnikov.

Grad kneza Braslava,
vladarja posavske Hrvaške,
je bil sijajno okinčan. Na
stolpih so vihrale kneževe
zastave, a zidovje gradu
je bilo ozaljšano z zelen¬
jem in venci. — Ves knežji
grad se je pokazal v vsem
svojem sijaju. Zgrajen je
bil za kneza Ljudevika od
najboljših oglejskih moj¬
strov. Odlikoval se je s
svojo lepoto in razkošjem,
kakor malokateri grad one
dobe.

Knez Braslav je videl
mnogo sveta in je ljubil
razkošje. Vse, kar je videl
lepega v Carigradu, na dvo¬
ru mogočnih bizantinskih
cesarjev, vse, kar so zrle
njegove oči v Aachenu, Ingelsheimu, na dvoru cesarja
Karla Velikega, vse to je ostalo v njegovi duši. In če ni
mogel, da bi se odel v iztočni čar velike Sofije, monumen¬
talnih stavb v Raveni in divnih palač frankovskih cesarjev,
vendar se je trudil, da spopolni svoj grad in dvor z naj¬
večjimi umetnostmi tedanjih časov.

O tej ljubezni do umetnosti so govorile vse dvoi-ane
in sobane plemenitega kneza in v vsaki dvorani in sobani
je našlo oko nekaj zanimivega, novega in lepega. Bilo je

tu blaga na kupe, srebrnih in zlatih velikih skled iz Bizanca,
zlatih vrčev in pozlačenih ščitov z bogatimi okraski iz južne
Francoske, divnih umotvorov iz šole slavnega zlatarja sve-
Eligija, razkošnih vaz in mečev, katere je Braslavu da¬
roval sam sv. Oče papež. Pa tudi Arabci so morali pri¬
nesti svoje umetnosti.

Na obalih Quadalquivira čuval je Hrvat arabski pre¬
stol. Arabski vladarji so se bali, kakor nekdaj rimski
Cezarji svojih lastnih podanikov in so si sestavili telesno
stražo, v katero so uvrstili same tujce. V tej straži je
bilo tudi čez dva tisoč Hrvatov. Nastanjena je bila ta
telesna straža v vojašnicah tik kraljeve palače Alkazarije
in je dobivala svojo plačo kakor redovna vojska. Ti
vojaki niso pozabljali na svojo domovino in mnogi so si
pridobili posebno milost arabskih vladarjev.

Po teh so arabski vladarji zvedeli, da daleč tam žive
vladarji hrvatskega roda, in poskušali so, da z njimi skle¬
nejo prijateljske, oziroma trgovske zveze. Ni bilo redko,
da so si oboji vladarji izmenjavali svoja darila. In tako
se je nahajala v kneževi zakladnici lepa škrlatna, svetlo-
zelena, svetlomodra in druga svila od španjolsko-maurskih
kalifov. Bila so tam tudi vrata iz bele slonove kosti in v
kneževih hlevih so tolkli s kopiti ob tla konji najpleme¬
nitejše pasme, darovi arabskih kalifov in frankovskih vla¬
darjev. Posebno zadnji niso štedili z milostjo napram
knezu Braslavu, katerega so smatrali ne samo svojim
zvestim vazalom, nego i najboljšim prijateljem.

Akoravno je grad kneza Braslava stal na klasičnih
tleh starorimske naselbine Siscie in akoravno so vsak
čas našli mnogo rimskih kipov in stebrov, se je tuintam
našel tudi kak klasičen kip, glava kakega rinskega Ce¬
zarja ali oprsje kakega grškega filozofa. Prevladovale so
pa vse to umetnine bizanskega sloga. A to ni bil noben
čudež.

Zviti bizantinski dvor je takrat bogato obdaroval po¬
savske kneze. Ni si želel z Jugoslovani prepira in pri tem
se je vedno nadejal, da bo posavska Hrvatska vrgla ne¬
kega dne raz sebe frankovski jarem in postala zvesta
sluginja Heraklijevih potomcev.

4

Vsi prostori posavskega gradu so bili obloženi bo¬
gastva, a bilo je vse lepo in zmerno razvrščeno, da se
je radovalo oko. Med vsemi pa je bila velika dvorana, v
kateri je bil prestol kneza Braslava, najlepša.

Na stenah so se videli mozaiki iz zlata. Nekateri so
predstavljali važne dogodke iz svetovne zgodovine, a drugi
zopet najbolj sloveče dogodke iz svetega pisma starega
in novega zakona.

Dvorana je bila okrašena z marmornim nakitom, ka¬
terega so izklesali hrvatski mojstri v svojem posebnem
slogu.

Bili so tu izklesani reliefi, ki so se posebno odliko¬
vali z mističnimi, simboličnimi ornamentalnimi motivi, z
zapletljaji in vezeninami, ki so se vedno spletale brez
konca in kraja; vezenine, ki so se križale, in tako ustvar¬
jale četverokote, kroge in mrežice, da se jih oko ni moglo
nagledati.

Najlepši v vsej dvorani pa je bil knežev prestol. Po¬
doben je bil jako prestolu carigrajskemu. Pred prestolom
sta stala kakor na straži dva velika leva, vsa pozlačena.
Oči so jima bile iz dragih kamnov. Ta leva sta lahko z
repom udarjala ob tla, razširjala svoji čeljusti in z daleč
molečim jezikom rjovela kakor živa leva. Prestol, ki je
stal na vzvišenem mestu z baldahinom, je bil okinčan z
biseri in dragim kamenjem, rubini in ametisti, dragulji in
topasi ter je s svojim sijajem in nakitom iz suhega zlata
daleč nadkriljeval prestol hrvatskega kneza Mutimira, ka¬
terega prestol so smatrali za najboljše delo hrvatskih
zlatarjev.

Na .stolcih je bil plastičen nakit, ki je kazal vla¬
darsko moč v raznih znakih. Bili so to levi in orli in
drugi simboli moči in oblasti.

Danes je bila knežja dvorana okinčana še z zelenjem
in cvetjem, z najlepšimi in duhtečimi, kar so ga imeli
hrvatski vrtovi.

Vonj rož in cvetja se je razlival po vsej dvorani,
kakor v kakem cvetličnjaku.

Po dvorani so brzeli semintja kneževi sluge v sve¬
čanih oblekah in popravljali še zadnji trenutek to, kar ni
bilo dobro in gotovo.

Na njih obrazih se je zrcalilo nekaj veselega, ki je
pričalo, da se veselijo današnjega dneva.

V dvorani še ni bilo nobenega onih gostov, katere
so pričakovali, in ki so se že po večini mudili v starem
kneževem gradu Sisku. Bili so zbrani iz raznih strani sveta,
nekateri slučajno, nekateri na izrecen poziv samega po¬
savskega kneza, ki je hotel, da se ta dan proslavi kar
najsijajneje, da bo ostal trajen spomin v srcu vseh.

Dolgotrajni sen knežev in sen mnogih njegovih pred¬
nikov se je naposled izpolnil. Po milosti frankovskih vla-

6

darjev je smel svoji posavski Hrvatski priklopiti Panonijo
(to so sedanje slovenske dežele), kot njen vladar.

Danes se ima proslaviti ta važen dogodek. Poslanstvo
cesarja Arnolfa je imelo nalogo, da preda knezu Braslavu
lastnoročno pismo cesarjevo in v navzočnosti župana in
plemičev Panoncev, ga proglasiti knezom Panonije. S tem
se bo znatno razširila kneževa oblast in on bo stopil s
tem v vrsto uglednih knezov. In ni čudo, da se je tega
jako veselil in da je za ta dan pozval ne samo velikaše
iz bratske bele Hrvatske Budimira Tomislava*), nego tudi
mnogo drugih uglednih sosedov.

V dvorano sta došla najprej dva tujca. Bil je to
Tihomil, krasen mladec iz spremstva kneževiča Tomislava,
v sijajnem oklepu in posavski župan Mironja. Poslednji
se je neprestano smehljal in gladil z roko svoj rejeni
trebuh.

— Nu, kako ti pa ugaja dvor našega kneza — je
vprašal župan Mironja.

— V resnici, jako. Ti levi so kakor živi. Niti v Cari¬
gradu mi niso ugajali bolje. — In mladec jame ogledovati
kraj prestola stoječa leva s paznim očesom.

Zupan ga pogleda, čudeč se.

— Oprosti, mladi gospod, da te imenujem tako. Ali
tvoje besede mi pravijo, da si bil v Carigradu?

— Da — odgovori mladec, in si popravi z roko' lase.

— E : , tudi jaz sem videl nekaj sveta in sem bil že
tudi na vseh frankovskih gradovih, ali pri kneževi bradi,
v Carigradu še nisem bil. Pa kako naj pridem do: Cari¬
grada, če smo mi zavezniki cesarja Arnolfa in Frankov..
Kako si pa ti prišel tja?

— Bil sem kot poslanik pri samem cesarju Leonu,
modrijanu, kakor ga kličejo.

— Brr, to si imel kaj gledati . . . Ej, dečko, ako si
bil v Carigradu, tedaj si starejši od mene, zakaj od tam
se ne vrača nikdo mlad. O, one ženske, one ženske - . .
Slišal sem strahote. Ali si se napil tam tistih bajnih ustnic,
ki izgledajo, kakor bi se ne vedele nikoli nasmehniti, a

*) Poznejši prvi hrvatski kralj.

ljubijo tako sladko, da si ližejo prste celo cesarji, če se
jih dotaknejo. Nu, zašel si vlepo gnezdo, mladi brate
moj . . . Ej, moraš mi to pripovedovati. Kako si prišel do
cesarja? In kak prestol je tam . . .

Dva evnuha sta me vedla pred cesarja v krasno dvo¬
rano. Pred cesarjevim prestolom se je dvigalo zlato drevo.
Na vejah tega drevesa so sedele razne ptice iz pozlačene
kovine. A čudoma . . . vsaka teh ptic je pevala po svoje.
Bilo je to ščebetanja, žvrgolenja in čivkanja.

Cesarski prestol je podoben temu, Braslavov je na¬
pravljen slično onemu, samo da nima ta tako velikih
draguljev in biserov. Prestol se lahko dviga in pada. Pred
njim so stali ravno taki levi.

— Slišal sem že to in sam svetli knez se je hvalil,
da jih je dal napraviti take, kakor so v Carigradu.

— Resnično, slični so.

— A nadaljuj.

— Ko so me evnuhi privedli v dvorano, je nastalo
žvrgolenje in ščebetanje, vpitje in tulenje. Ptice so čivkale
in levi zarjoveli. Jaz nisem niti zganil z ramama. Bilo bi
sramotno za hrvatskega plemiča, da bi se začudil in pre¬
strašil. Po bizantinski navadi sem padel pred cesarjem
trikrat na zemljo, zakaj ne sme se ga takoj pogledati.
Ko sem vzdignil glavo, sem videl, da se je prestol zelo
dvignil. Prej je sedel cesar nizko, a sedaj me je gledal
z višine. A pri tem ni izpregovoril niti besedice. Še le
na to me je povprašal po zdravju kneza Mutimira.

— Blag je ta cesar . . . reče župan Mironja, ki jo
poslušal dosedaj z odprtimi ustmi in očesi, ter se gladil
po glavi.

— Da, blag je — odvrne Tihomil.

-— Ko priredi cesar na božični dan, v spomin včlove-
čenja Kristusovega, velikašem obed, ne nosijo na mizo sre¬
brnih skled, nego sklede iz suhega zlata, a te so tako
težke, da jih ne nosijo ljudje, ampak jih pripeljejo v po¬
sebnih vozičkih, ki so pregrajeni s svilenimi zastori.

— Ali je to mogoče? pogleda Mironja neverjetno
mladca. Spomni pa se brž na silno bogastvo frankovskih
kraljev in obmolkne. Da vsaj nekaj reče, odvrne:

8

— Ali naš svetli knez Braslav tudi ni iz beraške hiše.

— Vidi se, da ni. Vendar se mi zdi vsekako čudno,
odkod ima toliko blaga. Saj mi je znano, kakšne boje
ste imeli s Franki. In vaši knezi so morali mnogo potro¬
šiti za to. Znano mi je o markgrofu Kodolachu, znano pa
tudi. kako je knez Ljudevik Posavski, ki je storil toliko
junaških činov in razbil devet frankovskih vojska, ven¬
darle moral podleči. Znano mi je, da je junaški knez
Rali mir posavske Hrvate vnovič osvobodil in nato zavladal
ne samo Ljudevikovim pokrajinam, nego celo preko Save
v Bosno. A znano mi je še to, da je frankovski knez
Ratbold premagal Ratimira in da je Frank zopet zavladal
vašim pokrajinam. I danes . . .

Zupan Mironja je mahnil prestrašeno z roko in jel
ogledovati, če ju nikdo ne sliši. Nato mu zašepeče:

— Molči! Za Boga . . . Tu te lahko sliši tudi to zi¬
dovje. Ako me nočeš pogubiti, potem ne govori tako
glasno. Lahko bi nas ti prokleti Franki slišali in nas za¬
tožili samemu cesarju. In tedaj bi me ne mogel rešiti
niti sam knez.

Ali je Braslav tak suženj Frankov? — vpraša
čudeč se Tomislavov tovariš.

Mironja je jel vnovič ogledavati po dvorani in ko
se je prepričal na lastne oči, da ni nikogar nikjer, reče:

— Ej, dragi moj, to so druge reči. Knez Braslav je
zvit človek in bo gotovo nekega dne pognal Franke žejne
in lačne preko reke. Vzrastel je na njih gradovih na
frankovski zemlji in pozna njihove dobre in slabe strani.
Stokrat jih je že prekanil. Zviti so, res je, to nam je
znano, a naš knez Braslav je še bolj zvit. Zdijo se mi
ti Franki kakor podgane napram levu.

— Ali kako to, da jim je tako zvest?

— Hej, zvest. . . Kaf pomeni to? Zvit je, zvit. Cehi
ne bil zvest, bi ne bil danes knez in niti nam bi se ne
godilo bolje, ker bi nam gospodaril Frank. In kak je
frankovski jarem, to si gotovo že slišal.

— Sem. Pravil mi je ded, da so tudi nad nami v
Dalmaciji zavladali ti prekleti divjaki. Uboge otroke so

9

trgali z maternih prs ter jih klali in metali psom za hrano.
Prokleto njih seme in pleme.

Mironja je mladcu položil svojo medvedjo roko na usta.

— Vnovič te prosim, molči! Nas še oni vedno vla¬
dajo. Res je sicer, da tukaj Braslav svobodno vlada de¬
želo, ali da se ni pred dvanajstimi leti na sestanku s
cesarjem Karlom v Konigshuttenu predal mu kot vazal,
bi vladali našo zemljo še vedno furlanski knezi in nas
tlačili kakor pse.

— Mogoče . . .

— Nič mogoče, nego gotovo. Samo zvijači kneza
Braslava se imamo zahvaliti, da imamo svojo državo.

— Naj bo. Arnolf se je izkazal hvaležnega Braslavu
za vse zasluge, katere mu je storil. Ničesar mu ni dal
zastonj.

-— Kako misliš to?

— Ali Braslav ni bil zvest vazal nemški? Ali se ni
v Hengstfeldu pridružil Arnolfu in mu obljubil pomoč zo¬
per našo kri, zoper moravskega kneza Svatopluka? Ali
mu ni on nasvetoval, naj s tremi vojskami plane v Mo¬
ravsko? Ali mu ni priporočal zvezo z Bolgari? Ali ni ta
Braslav sam z vojsko šel nad Svatopluka?

— Da, da, znano mi je vse to. Gledal sem to na
svoje oči, ko so poslanci Frankov po naši zemlji šli na
Bolgarsko. Najprej v okolico ob Sljemen-% potem po reki
Odri preko Turopolja do izliva Odre v Kolpo, naposled
ob Kolpi do Save. Mislili so pregovoriti bolgarskega kneza
Vladimira, da obnovi Tulinski mir in nato, da ne dovoli
več izvažati soli iz svojih dežel v Moravsko. S početkom
meseca majnika drugega leta so se vračali po istem potu
v Moravsko. Ej, bil je Svatopluk vseeno velik človek.
Bog se usmili njegove duše. Če bi ne umrl, imeli bi sedaj
posel z njim.

Tihomil je pokimal.

— Ali kaj misliš? Ali verjameš, da je Svatopluk,
knez moravski, v resnici umrl?

Mironja ga je pogledal po strani.

— Ej, zlodej vedi. Narod govori o njem čudne
stvari. Nekateri pravijo, da je na smrtni postelji pozval

10

Narod gledaje kako peljejo vola in kako je ta ponosno stopal, se je
radoval in kazal svoje veselje z glasnimi vzkliki. (Str. 17.)

svoje sinove in jih opominjal naj bodo složni, ker le taki
bodo zmagali. Da jih prepriča, je dal prinesti palice zve¬
zane v en zveženj. Nato je ukazal sinom, naj ta zveženj
zlomijo. Pa nobenemu se ni posrečilo. Svatopluk pa raz¬
veže zvezen in jim poda palice vsako posebej. In sedaj
so je lahko zlomili. Tako je starček hotel pokazati,

11

kako jači sloga vse stvari in nesloga vse potlači. Ej, pa
drugo še pripovedujejo ljudje o njegovi smrti. Pravijo,
da ni umrl v gradu, nego je odšel v gosti, temni gozd
na brdu Zobor ob Nitri. Tu je odložil orožje, oklep in
pustil konja, ter hotel živeti kakor puščavnik, nepoznan.
Tisti, ki govore to, pravijo, da se vrne. Ne dopusti tega
Bog . . .

Tihomil se je nasmejal.

— Dal bi vam dokaj misliti, da bi živel.

— In še koliko.

— Glej. Franki ljubijo Braslava, ker jim je bil ko¬
risten, a sedaj jim bo koristil še bolje.

— Vem to.

— Po Svatoplukovi smrti ropajo po Panoniji nevarni
Madjari, katere si je sam cesar Arnolf nakopal na glavo,
ko jih je pozval zoper Svatopluka. Znano ti je, da so ti
nemili gostje spodnjo Panonijo že vso poplenili.

— Vem to, da je dal Arnolf Braslavu Panonijo zato,
ker je sam ne more braniti.

Hotel je še nekaj reči, a v tem so zatrobili rogovi
prvikrat in dvorana se je jela polniti.

Med prišleci so bili poslanci z barantinskega dvora
v sijajnih opravah. Najbolj pa je zanimal vse, ki so pri¬
hajali, arabski poslanec, ki je že delj časa bival na dvoru
kneza Braslava. Bili so tu tudi frankovski poslanci ter se
razgovarjali s posavskimi in panonskimi velikaši, ki so
prišli v velikem številu in v sijajnih oblekah.

Dvorana se je napolnila. Pisana noša teh vitezov in
vitežkih gospa se je skladala v neko prijetno poetično
harmonijo barv, ki je ugajala gledalcem, ki so gledali to
vrvenje.

Mironja je šel v kneževe sobane, a Tihomil je za¬
pazil, da je prišel s v  svojim spremstvom poslanec bele
Hrvatske, Tomislav. Sel je k njemu.

Tomislav je bil velike in močne rasti. V sijajni
opravi, na kateri se je poznal rod in pleme, se je videl
iz drugih velikašev. Njegovo spremstvo je bilo zelo si¬
jajno, ker je njegov oče hotel, da mu naj bo v čast in
ponos. Na njegovem obrazu je bila videti dekliška milina,

12

njegovo visoko čelo in ponosen pogled je pričal o nje¬
govi odločnosti.

Ko je zapazil Tihomila, se mu je nasmehnil in mu
podal roko.

— Prehitel si nas. Želel sem, da bi skupno došli.

Tihomil se je jel nekaj opravičevati. Nu, Tomislav,
ki ni imel rad, da se mu tovariš opravičuje, je mahnil z
roko. V tem trenutku so zatrobili rogovi vnovič in v
zadnjem delu palače so jeli prihajati stražniki in dvorjani
kneza Braslava in njegove soproge Gertrude.

Najprej so šli kneževi sluge in dvorjani. Za njimi je
šlo spremstvo kneginje Gertrude. S tem spremstvom je
šla sama kneginja, krasna žena posavskega kneza, nje¬
gova druga žena po pokojni soprogi Nentesceli, Kodrasti
lasje so bili spleteni in so se vili krog lepega čela, kakor
prekrasna krona nad belim licem, lepo očrtanim. V laseh
je imela svilene trakove. Svileni plašč, pritrjen z zlatimi
iglami, ji je padal raz ramena in se pretvarjal v dolgo
vlečko. Na glavi se je lesketala kneževska krona z ne-
brojem biserov in draguljev. Beli vrat ji je krasila vrvica
krasnih kamnov, katere je dobila kot poročni dar od
nemškega cesarja. In njena bela obleka je bila posuta
topasov in smaragdov. Za kneginjo so stopale dvorne
dame, ki so bile prve hrvatskega naroda po rodu in
lepoti.

Knez je oblekel danes najlepšo obleko, ker je imel
priliko, da, da pokaže svoje bogastvo. Ta obleka se je le
malo razlikovala od oblek bizantinskih cesarjev. Imel je
bel svilen prt, obšit z zlatimi robovi. Plašč je bil morsko-
zelene barve, prepleten s srebrom Hlače niso bile rdeče,
kakor bizantinskih cesarjev, nego bele, a bile so bogato
vezene z zlatom in biseri. Na glavi je nosil kneževsko
krono, ki se je lesketala zlata, biserov in dragega ka¬
menja.

Pred njega so stopili poslanci frankovskega cesarja
Arnolfa.

Na čelu jim je bil Gottschalk, debeli nemški grof,
že od nekdaj prijatelj knezov. Poklonil se je i on, kakor
je bilo določeno in jel govoriti glasno:

13

„Mi, poslanci cesarja in kralja Arnolfa, smo prišli k
tebi, visoki knez slovenskih in posavsko hrvatskih dežel
in ti prinašamo njegov pozdrav. Zagotavljamo ti njegovo
cesarsko milost in nam je v čast, da ti lahko podamo
izraz njegove ljubezni. Ker si se pokazal njegov zvest
prijatelj in vazal, je odločil, da ti preda nove dežele, da
te ojači, povzdigne in počasti. Odločil je, da ti da pa¬
nonske pokrajine, katere so nekoč imeli Rastislav in
Kocel in katere so sedaj izpostavljene raznim sovražnim
navalom. On ti te dežele poklanja in te imenuje gospo¬
darjem in vladarjem. Ti pa, veliki knez, obljubi pred
Bogom in vsemi svetniki, da mu boš ostal zvest prijatelj,
da boš te dežele blago vladal, branil jih in čuval je z
denarjem in vojsko sovražnikov in bede. Vsem onim v
deželi panonski pa naroča cesar Arnolf po meni, da te
imajo slušati in ti zvesto služiti. Kdor ne posluša tebe, ne
posluša njega; kdor prezira tebe, prezira njega. In gorje
njemu! Kdor bi se ustavljal, ne boječ se Boga, tej
njegovi naredbi po navdihu Boga, vsemogočnega Očeta
in Sina in svetega Duha, naj pade nanj prokletstvo Očeta
in Sina in svetega Duha in vseh osemnajstih svetih očakov.
Muka Naamana Sirca naj ga muči, in naj bo proklet v
peklu kakor zlodej in Judež lškarjot in vsi pogubljeni od
vekov veke. Tako bodi, to je volja mojega gospodarja in
cesarja Arnolfa.“

In pokleknil je na eno nogo, poljubil diplomo, ki jo
je prinesel na zlatovezenem zglavju njegov mladi sprem¬
ljevalec. Nato je vstal, in jo dal svojemu tajniku, ki je
jel čitati nato lastnoročno pismo cesarjevo, s katerim je
podelil Braslavu Panonijo.

Ko je bilo pismo prečitano, ga je vzel vnovič Gottschalk
in ga dal Braslavu. A ta je vzdignil roke k nebu in dejal:

„Hvala in slava Bogu in vsa čast cesarju in kralju
Arnolfu. Sprejemam iz njegove roke frankovske dežele
in prisegam pred Bogom in vsemi svetniki, da mu bom
zvest prijatelj. Z vso silo se hočem potruditi, da bom
modro vladal in branil svoje dežele. “

Ko je knez končal, je vzkliknil prvi dvorski kaplan
Mojmir:

14

— Naj živi naš svetli knez Braslav! — In po dvo¬
rani je zagrmelo: „Živio knez Braslav!“

Ko so se klici polegli, je vzkliknil vnovič kaplan
Mojmir:

— Naj živi svetla kneginja Gertruda!

Klici so se ponovili, a ne več tako navdušeni kakor
poprej.

Knjeginja, ki je mirno sedela na svojem stolu, je
naredila, kakor bi tega ne opazila. A oni, ki so bili bliže,
so videli, kako se ji je zmračilo čelo.

Ko je zavladal mir, so jeli prihajati velikaši in ple¬
miči panonskih pokrajin. Pred njimi so šli njihovi dvor¬
jani v krojih in nosili darove in ključe.

Bili so med njimi sivi starčki, ki so preživeli mnogo
bojev in katerih brazgotine so pričale o njih burni pre¬
teklosti. Bili so pa med njimi tudi mladi junaki, ki so
že komaj nekolikokrat zarožljali z orožjem. Bilo je tudi
dokaj mladcev, ki so bolje poznali poljube dekliških
usten, nego meč in ščit; a bili so med njimi tudi taki
junaki, ki so s svojo močjo in orožjem sloveli daleč okrog
in bili strah in trepet sovražnikov, a ponos in slava Pa¬
nonije. Vsi ti veliki in majhni, stari in mladi so prišli,
da se poklonijo novemu vladarju.

Med tem, ko se je vršil ta del službene ceremonije,
niso mirovale gospe. Gospe in dekleta so si ogledovale
mlade viteze, a ti so jim vračali poglede. Samo Milena
prva dvorjanica knjeginje Gertrude, je gledala v tla. A
ravno to je ugajalo Tihomilu, ki ni obrnil oči od nje,
ves čas, odkar je stopila v dvorano. Njena lepota ga je
čudovito prevzela’ njega, ki je brez nevarnosti prepotoval
toliko krajev sveta, njega, ki je celo prišel iz Carigrada
brez kakih neprijetnih spominov.

Na prvi pogled mu je bila všeč, ali ona toliko, da
ga je opazila. In to je močno jezilo mladega junaka in
komaj je čakal, da pokaže javno svojo naklonjenost proti
njej; a za to ni bilo lahko najti prilike.

Najbolj ga je jezilo, ako je nekako nehote pogledal
na grofa Gottschalka in opazil, da ta človek s strastnim
okom neprestano opazuje Mileno. Akoprav mu je bila

Milena povsem tuja in je še dosedaj ni niti videl, niti
ogovoril, vendar je bil nekako ljubosumen na Gottschalka.
Takoj bi se bil z njim, bodisi z nožem, mečem ali se¬
kiro. In ta boj bi začel drage volje, nevedoč sicer zakaj,
a vsekako bi se bil na življenje in smrt. Njegovi pogledi
so to pripovedovali Mileni, ali ona, komaj da je opazila
to, in če je sploh opazila, je njeno vedenje dajalo zelo
malo nade prijatelju Tomislava.

Ko se je končala službena ceremonija, so jeli po-
dvorani vnovič kričati:

— Živio knez Braslav! Živio! Živio!

Nato so šli vsi gostje kneza Braslava k sijajni go¬
stiji. Pojedina se je odlikovala ne samo z obilico razno¬
vrstnih jedi, nego tudi vsled posod, v katerih so no¬
sili jedila na mizo. Bilo je tu medenih jedi, tečne srne-
tine in fazanov, izvrstnih rib, jagnjevine in raznovrstne
divjačine, vsega v izobilju. — Samo vonj teh jedil je že
mamil goste. Tihomil, ki je sedel zraven Milene, se je
sklonil k njej in djal:

— Gospodična, vaš knez zna izborno pogostiti.

In ona mu je odgovorila, ter ga pogledala s svojimi
velikimi očmi: — On je mogočen gospodar.

Tihomilu je vzdrhtelo srce ob tem glasku, ker ni se
spominjal, da bi kdaj v svojem životu slišal tako nežen
in srebra glasek. Zato je djal:

— Gospodična, ste že dolgo na dvoru?

Milena vzdihne.

— Odkar mi je umrla mamica. Oče pa je umrl
mnogo poprej, ko sem bila še majhna.

— Ostali ste sirota?

— Ostala sem sirota, in dobri knez, katerega sorod¬
nica sem, me je vzel k sebi. Sedaj sem dvorjanica kneginji.

— In vam je dobro.

— Dobro.

Tihomil se je naslajal ob njenem glasku.

— O, da bi vam dal dobri Bog vse dobro.

Ona ga pogleda plašno in vpraša:

— Kako to, gospod, da mi vi, ko me še niste nikoli
videli in me niti ne poznate, voščite tako tople želje.

16

In on ji je djal s tihim glasom, a tako nežnim, da
se je videlo, da govori iz duše:

— Ker ste tako lepa, gospodičina.

Milena je zardela, kakor roža in obmolknila.

Okrog mize so stregli dvorjani. Dečki-pevci pa so
zabavali goste z latinskimi popevkami;

A ne samo v gradu, nego tudi na ulicah je bilo
hrupno. Knez je tudi narod pogostil in mu priredil razno¬
vrstne svečanosti, da se raduje in naveseli.

Svečani sprevod je šel po mestu od ene strani do
druge in nato na veliki trg, kjer je bilo glavno ljudsko
slavje. Najprej so šle čete vojakov in oklopnikov z dol¬
gimi kopji in svetlimi ščiti in jezdeci na iskrih konjih.
Nato so šla dekleta in mladci prepevajoč vesele pesmi v
slavo kneza Braslava. V to petje so se mešali radostni
klici množice.

Za dečke je pa bilo največje veselje, ko so jeli po¬
samezni starešine metali med narod bizantinske zlat¬
nike in srebrnike. To je bilo krika in vpitja, gnječe in
živahne borbe.

Nekako sredi tega svečanega sprevoda sta vodila
dva orjaška človeka ogromnega vola, ki je bil okinčan s
cvetjem in zelenjem ter vencem iz pestrih rož.

Ta vol je zbujal posebno pozornost, ne samo vsled
svoje ogromnosti, nego zato, ker je bil po starem običaju
namenjen, da bode mastna in slastna pečenka ljud¬
stvu. Na javnem trgu je že plapolal ogenj, na katerem se
bo pekel na ražnju, da ga nato razsekajo v velike kose
in ga razdele ljudstvu. Nedaleč od ognja je stal velikanski
sod z vinom. I ta je bil knežev dar narodu.

Narod, videč, kako peljejo vola in kako stopa po¬
nosno, se je radoval in izražal to radost z glasnimi klici,
ki so postajali močnejši in glasnejši, in so se naposled
spremenih v pravi vihar odobravanja:

— Živio knez, živio knez ! Živio ! . . .

Ko je svečani sprevod šel mimo grada kneza Bra¬
slava, so vzkliki nekoliko pojenjali in vse je nestrpno
čakalo ali se bo pokazal knez narodu ali ne. In ko se je
pokazal v resnici, je nastal takov vihar vzklikov, da se je

2

17

slišalo daleč doli prek hladne Save. Videlo se je, da je
navdušenje prihajalo do vrhunca.

In tisoč in tisoč grl je klicajo:

— Živio knez, živio knez! Živio!

Glasovi močnih mož in nežnih žen, sivih starčkov in
drobnih otrok so se strnili v nepopisen kaos, v silen zbor,
ki je grmel, kakor nekdaj trobente pred mestom Jeriho.
A knez Braslav se je veselo nasmihal, kakor nekdaj
rimski triumfator , ko se je vračal kot zmago¬
valec iz strašnega boja v Rim. Mahal je z roko narodu
v znak zahvale in za nekaj časa je zginil od okna. Spre¬
vod je krenil dalje neprestano prepevajoč. Ko so odšle
zadnje vrste sprevoda spred kneževega gradu, je skočila
pred grajska vrata žena in hotela s silo prodreti v grad.

Straža, ki je stražila vhod ji je to preprečila. Ona
pa je jela vpiti s hripavim, hreščečim glasom.

— Pustite me, pustite me!

A ko je niso pustili, je jela besno mahati z rokami.

— Pustite me h knezu, pustite me, naj mi vrne moje
dete, ki so mi ga ugrabili Saraceni. Pustite me ... takoj ...
jaz hočem do kneza. Pustite me, vi ničle in glupci.. .
Vi se smejete, vi vzklikate veselja, a jaz plakam . . .

In z obema rokama je hotela odriniti stražnika.

— Pustite me, vi zverina, lopovi . . . nesrečniki . . .
— je vpila žena, ko sta ji stražnika s kopjem zastavila
pot. Ko je videla, da ji to nič ne pomaga, je jela biti z
rokama. In tujci, ki je še niso poznali, bi spoznali, da je
blaznica.

Stražniki so jo pa poznali že dolgo. Niso uporabljali
sile, ker so blazne ljudi v tistem času smatrali za nekaki
bič božji. Vendar je bil ta prizor zelo neugoden. Vpila je
tako, da se je lahko slišalo v kneževe dvorane, in to bi
pokvarilo vso svečanost, tembolj, ker je blaznica jela
vpiti na vse grlo:

— Glupci . . . reveži .. . lopovi ... vi kličete knezu
„živio“. Vpijte raje, naj bo proklet! Vpijte: doli z njim:
On pusti, da naše otroke kupujejo Saraceni. On je na¬
vaden suženj Frankov, on nas je prodal ... on preganja

18

v družbi s frankovskimi lopovi naše duhovnike, ki so
kri naše krvi in kliče frankovske . . . Proklet... —

In jela je pretiti z obema rokama. Ljudstva se je
jelo zbirati vedno več in več krog nje, a nikogar ni bilo,

Ko so odšli zadnje vrste sprevoda izpod knežjega gradu, je skočila
pred grajska vrata ženska in hotela šiloma vdreti v grad. (Str. 18.)

ki bi se je upal dotakniti. Še manj pa jih je bilo, ki bi
si jo upali odstraniti. Ljudstvo je vedelo, da to, kar sme
blaznica upiti, njih lahko pokoplje . . .

19

Med tem je prišla četa vojakov. Njih vodja je stopil
k ženski in djal:

— Umiri se, žena. Ne veš, kaj govoriš. Neradi bi
ti storili kaj žalega, ali če boš vpila še dalje, te bodemo
morali zvezati ...

A ona ni nehala.

— Zvezati . . . zvezati . . . mene ubogo ženo ? Vedela
sem, da ste lopovi, vedela, da nimate srca. Hčer ste mi
prodali v robstvo ... pa ubijte še mene . . . ubijte ! Ste
slišali?! Ne bom se vam branila . . . Ubijalci, orodje
lopova ...

In dvignila je preteče suho roko proti grajskim dvo¬
ranam in proti oknu, kjer je malo poprej stal knez. Vo¬
jakom ni kazalo druzega, nego da jo' zvežejo. Pristopil je
k njej vojak in jo pograbil, kakor klešče, za roko, da je
reva zavrisnila in iz oči so se ji vlile solze.

V tem hipu se je pojavil med vrati Tihomil v sijajni
obleki. Spremljal ga je Mironja, kateremu so sluge pove¬
dali, kdo je pod gradom. Tihomil je opazil ženo, vojake
in množico. Stopil je naglo k njim. Ko je čul, za kaj se
gre, je rekel:

— Pustite jo, ali ne vidite, da je bolna ... A ti,
ženica, čuj me. Sam hočem govoriti s svetlim knezom o
tvoji hčerki. In če je le mogoče, odkupil jo bo od Sara¬
cenov, a če ne, odkupi jo pa moj gospod.

Svetla prikazen mladega Tihomila je v prvem hipu
iznenadila ubožico. Gledala ga je, kakor da vidi prikazen.
Smehljajoča in solzna pade pred njega na kolena in
vzdigne roke.

— A kdo je tvoj gospod?

Tihomil se skloni k nji in jo dvigne. Nato odgovori
s tihim glasom:

— Moj gospod je Budimir Tomislav, sin kneza Mu-
timira.

In ko je začula to ime, jame veselo vzklikati:

— Živio hrvatski knez Mutimir! Živio Budimir To¬
mislav ! . . .

Množica, ki je bila krog nje, jame istotako vzkli¬
kati. In ti vzkliki so se mešali z že oddaljenimi vzkliki

'20

svečanega sprevoda, ki je pravkar prihajal na glavni trg.
Zupan Mironja je prijel Tihomila za roko in rekel tiho '•

— Iz ust teh malih slišite resnico. Pametni vzkli¬
kajo neumno, a neumni pametno . . .

Tihomil ga je umel in oči so se mu zažarile. Napo¬
sled se je posrečilo Tihomilu, Mironji in vojakom, da so
pomirili blaznico, ki se je dala pregovoriti, naj odide.
Tihomil in Mironja pa sta se vrnila v grad kot kneževa
gosta na gostijo.

V dvorani se je gostija razvila čimbolj šumno. Vse,
kar je mogel posavski knez gostom ponuditi, jim je po¬
nudil.

In frankovski poslanci, ki so bili mnogokrat gosti na
cesarskem dvoru, gosti samega cesarja, so morali priznati,
da je pojedina kneza Braslava dosegala v vsem, ako ne
nadkriljevala, pojedine frankovskih cesarjev.

Sladkosnedni Grk je zadovoljno pil fino vino in
lizal svoje ustnice, mastne od slastne pečenke in slaščic.
Gottschalk je praznil vrč za vrčem in neprestano hvalil
hrvatsko vino. Niti Mironja se ni protivil in je isto-
tako pridno praznil vrče, pri tem pa neprestano namiga-
val Tihomilu, ki je sedel nedaleč od njega, naj pije i on.
Vsi so bili veseli.

Samo Tomislav je sedel mirno na svojem mestu ter
tuintam kaj povedal svoji sosedi. Obraz mu je bil resen
in strog in videlo se je, da razmišlja. Njegov tovariš
Tihomil, je bil povsem drugačen. Posebno danes je bil
izredno dobre volje in gostobeseden. Njegova soseda Mi¬
lena ga je poslušala in odgovarjala na njegova vprašanja.

Njegove besede so jo omamljale kakor vonj cvetlic
in zdelo se ji je časih, da je povsem sama z njim v dalj¬
nih vrtovih, polnih krasnega cvetja in nebeških ptic, ki
so sedale na veje in ju gledale, kako se pogovarjata. In
bilo ji je, kakor da posluša neko tajinstveno godbo ne¬
vidnih strun, lepo, neizrekljivo, velikansko. V teh tre¬
nutkih sanjarjenja ni slišala mnogo njegovih besed. In
Tihomil se je nalahno dotaknil njene roke in vprašal:

— Me ne poslušaš, Milena?

‘21

Ona se zdrzne in ga pogleda v oči. A te oči so jo
gledale, kakor da bi se hotele nasititi njene lepote, so
žgale njena lica, poljubljale beli njeni vrat in kakor bi
hotele prodreti v zadnji kotiček njene duše ter jele trkati
na njeno srce. In Tiliomil se je ves radosten sklonil bliže
k Mileni in rekel z nežnim, drhtečim glasom:

— Veš li, gospodična, da mi polni srce nepopisna
radost, da te smem gledati, da smem sedeti zraven tebe
in poslušati tvoj sladki glas.

Milena, ki je na posavskem dvoru slišala že mnogo
ljubezenskih poklonov in laskanja in je take besede po¬
slušala vedno kar venomer, se je čudila sama sebi, kako
besede Tihomilove vse drugače učinkujejo na njo. Ko se
je drugim, ki so ji tako govorili rogala, so jo Tihomilove
besede napajale z nekim sladkim napojom in čutom, da
te besede niso samo laskanje.

In on videč, da ga ona posluša, je jel govoriti še z
večjim zanosom. Pripovedoval ji je, kako je potoval po
velikem svetu, da je bil v daljnem Carigradu in v Italiji
in da je videl mnogo lepih žen, ali nobena mu ni ugra¬
bila srca. Pripovedoval ji je o časti na dvoru kneza Mu-
timira, pripovedoval o bojih, v katerih je bil. Govoril ji
je o vsem, ali najraje o svoji domovini, beli Hrvatski, o
srebrnem morju, po katerem se je vozil v čolnu, ko je
ono spavalo in tudi ko je burkalo in valovilo. Govoril ji
je o čarobnih otočkih, poraščenih z gostimi, duhtečimi
gaji, o bistrem zraku in množici morskih rib. Pripove¬
doval ji je o planinskem cvetju, planinkah in česminu,
rožmarinu in vsej krasoti južnega podnebja. Pripovedoval
o modrem nebu, o valovanju morja in o burnih in vi¬
harnih slapovih peneče Krke, o hrvatskih mestih, Biogradu
na morju, Hlievnu, Belučiu, Skradinu, Klobuku, Spletu,
Kninu, Ninu, Šibeniku in o vseh krasnih mestih mile do¬
movine. Pravil ji je, koliko krasnih gradov je tam. Pravil
o Trpimirovem Klisu in naposled o svojem gradu, ne
sicer velikem, a nad sinjim morjem pozidanem, ki mu
vznožje poljubljajo morski valovi.

Milena je poslušala navdušeno pripovedovanje doslej
nepoznanega mladca. Prvikrat je slišala take reči iz takih

22

Ko je Tiliomil z zanosom in zamaknjen gledal Mileno, je začutil težko
roko na svoji rami . . . (Str. 24.)

ust. In cim dalje ga je poslušala, tein bolj se ji je v duši
vstvarjala slika, da potuje z njim, da jo vodi v vse te
bajne, nepoznane kraje. In zdelo se ji je. da se nekaj

23

budi v njej in da jo objemlje neka nenavadna sreča, ka¬
tere se prej ni zavedala. Poslušala ga je pozorno, s pol
odprtimi ustnicami, da so se blesteli beli zobje in ga gle¬
dala. Lica so ji rdela, kakor rožici in srce ji je utripalo
vedno glasneje, vedno burneje. In njene oči so se jele
lesketati v čudovitem ognju in so zrle v Tihomila žarno
in čuteče. Čutila je, kako jo njegov glas omamlja, kako
jo razgreva njegov dotildjaj, kako jo razplamtuje njegov
pogled.

Očividno je tudi on opazil, da ga ona rada posluša,
ker ni nehal govoriti, nego je jel pripovedovati še z večjim
ognjem. Lica so mu žarela in tudi on je bil ves omamljen
od njenih oči. In ti njeni pogledi so provzročili, da mu
je jela kri hitreje krožiti po žilah in ono srce, ki se je
toliko časa ustavljalo ženskim čarom v tujih deželah, je
jelo utripati burneje, kakor da se je povsem spremenilo
pred to nežno posavsko mladenko.

Ko je Tihomil z zanosom in zamaknjen gledal Mi¬
leno, je začutil teško roko na svoji rami. Zdrzne se in se
ogleda. Za njim je stal debeli Frank z rejenim trebuhom
in z razoranim obrazom. Bil je Gottschalk.

— Hej, kakor vidim, zabavate se izborno, mladi
gospod — reče zvito se smeje.

Mladec ga pogleda ponosno, srdit, da se ga je drznil
motiti. Zdelo se mu je, da ga je oblil tok hladne vode.

— Zakaj bi se ne zabaval? Alije mogoče se dolgo¬
časiti, če sedi človek kraj take gospodične. Ali mislite,
da ne vem, kdo je ona. Jaz vem, da je ona najlepša go¬
spodična na celem svetu in vi gospod, ako imate pleme¬
nito srce v svojih prsih, morate priznati, da ni nikjer na
svetu enake, in niti v vaši rojstni deželi.

Tihomil je bil pripravljen izzvati tega Franka na
dvoboj, če bi se protivil tem besedam.

Ali Frank se je samo zadovoljno nasmehnil in po¬
novil docela Tihomilove besede:

— Vem, da je ona najlepša gospodična na celem
svetu in vi gospod, ako imate plemenito srce v vaših
prsih, morate priznati, da ni nikjer na svetu enake in niti
v vaši rojstni deželi.

24

A plesalke, kakor da jim je zavrela mlada kri, so žarečih lic, v očeh
sijaj, kakor sijaj zvezd, plesale, kakor gozdne vile. (Str. 26.)

Tihomil ga je pogledal začudeno, ostro in besno, a
ni mogel, da mu kaj odgovori, ker je frankovski grof
ponovil njegove lastne besede. Zato se obrne k lepi sosedi.

3

25

Milena je povesila glavo na prsi in vsal/veselostli .
je izginila z obraza. Gledala je k tlom tužno, tako tužof ^
Dolgo v noč je trajala pojedina. Kneževa družba j 1
postajala čimbolj vesela in razposajena. Žene so naposl^ Se
odšle v svoje sobe, a to ni motilo veselja.

Prišle so grške plesalke. Polnage, ognjevitih oči, od'
kritih prs in razpuščenih las, lepe in smehljajoče, so izvk
jale različne igre.

Pogledi na pol pijanih gostov so se pasli na njik j;
Jeli so poslušati plesno godbo, a z očmi so požirali divi) 1 !
telesa, ki so bila, kakor bi je izklesali sami najslavnej’ 1
grški mojstri.

A plesalke, kakor da jim je zavrela mlada kri, s«
žarečih lic, v očeh sijaj, kakor sijaj zvezd, plešah
kakor gozdne vile. Lasje so jim vihrali v zraku im s (
ovijali golih ramen in vratu, in nožiče, kakor iz najlep' p)
šega pšeničnega testa, so se komaj dotikale tal. Bil je to p,
v resnici Razkošen prizor. je

in vsi, vsi so je gledali. Arabec iz obali Quadalqui' Ir
vira, poslanik s carigrajskega dvora, frankovski vitezi i" Si
hrvatski velmožje. k

Iztočne lepotice so se nasmihale strastno in vabljivO'
kakor Sirene in jele metati rože, katere so donesli v ve' ( I
likih pletenicah, v one može, ki so očarani od plesa pre- k
nehali se razgovarjati in piti ter jih le gledali, kako)'
kako čudo. In ko se je ples končal, so posedle plesalke 1 !  k
mizam in jele piti vino iz zlatih vrčev.

Vabljenci, župani, velmožje, poslanci in vitezi, vsi so .
hvalili kneza Braslava, in mu izražali svojo radost in za' “J
hvalo, da jih je tako izborno pogostil in počastil.

Knez Braslav je bil vesel teh pohval in je zado¬
voljno motril obraze veselih gostov. In ko je tako gledal
po sedežih, je zapazil, da je jeden prazen in takoj je vprašal
dvorjana, ki je stregel:

— A kje je poslanec bele Hrvatske? . . .

— Vstal je in odšel, ko so plesalke plesale. .

Braslavu se je zmračilo čelo, a ni rekel ničesar, nego
izpil veliko kupico vina.

26

J*

tl j V tem se je prizibal h knezu debeli grof Gottschalk,
zn o PtDn in s čašo v roki .. .

i j f  — Prekrasno . . . sijajno . . . veličastno . . . Prišel
sle® Se v častitat ... ali . . . ali .. .

— Kaj ali — vpraša knez.
oil' — Vse so lepe, ali najlepše ni.

— Katera je to?

Gottschalk se glasno nasmeje.

— Katera druga, nego ona, ki si mi jo obljubil, če
VI]1 i 1  pridobim Kocelovo Panonijo.
e jsi — Milena ?

— Da, Milena.

0 — V resnici, krasna mladenka je Milena.

. , ft  — In Panonija je tvoja . . .

— Ali je to tvoja zasluga? — vpraša knez nevoljen.
' — Nečem reči, da samo moja, ali da sem jaz k temu

| f  Pripomogel največ, to sem uverjen. Z dobroto in silo, s
Podkupovanjem in laskanjem sem pridobil okolico cesar-
, J ev o in samemu cesarju sem govoril o tvojih velikih zaslugah.
I 1 ! 1 ' u  glej, tvoj san se je izpolnil, a sedaj je čas, da se spomniš
k ^Vojih prijateljev, ki so ti pripomogli, da se ti je izpolnil
krasni san.

v o — Lepo je to ... ta san se je izpolnil, a ne pozabi,

ve da nisem bedast, da bi ne vedel, zakaj je Kocelova Pano-
re' jkja, kakor lepo jabolko, padla ravno meni v naročje. Pred
cof kakimi desetimi, petnajstimi leti bi me to veselilo
■ I' 'Vlogo bolje.

— A Svatopluk?

so ■  — Resnica, Svatopluk je bil mogočen vladar in si-

z a-Idjen, a nevaren neprijatelj. Ali jaz bi si ga naposled
Nekako pridobil kot prijatelja. Sedaj imam nov narod za
io- ?° s eda, in ni še dolgo, kar je prišel v naše kraje, a
la! katerega prav dobro poznajo vsi gradovi in dvori v Evropi,
šal Vr je nenasiten v krvolitju. Ti barbari . . .

— Da, ali ti barbari, ki so še sedaj nekrščeni, lahko
Ostanejo sčasoma kristjani in bodo najboljši in najmir-
! le .iši narod. Ti barbari postanejo lahko plemenitejši kakor
g0 naš in vaš narod. Ti barbari. . .

Braslav pretrga besedo frankovskemu grofu.

27

— Kaj se lahko nekoč zgodi ali se bo zgodilo, to
me ne briga. Jaz vem samo to, kaj sem doživel sam in
pričajo moji kronisti o njih.

— In kaj pravijo ti?

— To, kar sam vem.

— Povej!

— Oni so črnih lic, vpadlih oči in nizke postave.
Okrutni so, da je groza. Pravijo, da jedo surovo meso.
Po leti bivajo pod šotori, po zimi pa v kolibah, zgrajenih
z branami in trskami. Konj, meč, pušica, rog in lok so
jim vsakdanja zabava. Jahaje znajo zadeti svojo žrtev.
Njih vojniki so navajeni na vse neugodnosti vremena. In
gorje premaganim! Oni ne poznajo milosti. Pobijajo od¬
rasle može in starce, otroke zasužnujejo, in žene oskrunjajo.

— To so grozni ljudje — zavpije Frank.

Knez odvrne.

— Resnica, grozni ljudje so to, ali veruj mi, niti
Franki niso bili boljši.

— Ne smeš nas primerjati Madjarom, katerih nas
čuvaj gospod Jezus Kriste in preblažena Gospa Devica
Marija.

— Vidiš torej?! To so moji sosedi. Tvoj gospod ni
podoben onemu, ki bi naj čuval svojo veliko državo.
Trebalo mu je najti močnega branitelja. Svatoplukovi si¬
novi se koljejo med seboj, in povrh sovražijo Franki ta
narod radi Svatopluka. Ni torej preostajalo drugo nego,
da se izbere mene, ki sem od nekdaj prijatelj Frankom.
Vidiš, to je vse. S tem mi je padla na rame velika teža.

— In velika slava.

Braslav se zamisli. Za hip nato vpraša Gottschalk:

— In Milena? Boš izpolnil svojo kneževo besedo?

Knez ga pogleda prezirljivo od glave do nog.

— Hrvatski knez Braslav ne prelomi svoje besede.

— Milena bo moja?

— Da. Tvoja.

In debeli Frank je pomolil svojo roko knezu in
krepko stisnil njegovo.

— Vedel sem, knez, da je tvoja beseda stalna. Vendar
bi te nekaj prosil.

28

— Kaj?

— Da pospešiš poroko.

— Zakaj?

— Ali nisi videl, da preti oni golobici jastreb?

— Kak jastreb?

— Ali nisi videl, kako so se Tihomilove oči žarile
strastno in pasle po njej? .

Knez odgovori: — Videl sem.

— Če si videl, potem znaš, kaka nevarnost ji preti.

Knez odgovori: — Znam.

— Ako nečeš, da bi bilo prepozno, potem je po¬
trebno, da mi jo daš, kakor najhitreje.

Knezu ni bila po godu ta naglica in ni hotel delati
mladenki nasilja, zakaj znal je, da deklica ne vidi rada
Gottschalka, zato je molčal.

A Gotschalk je rekel z drznim glasom:

— Ali je to kneževa beseda?

Knez, zadet na najobčutljivem mestu odvrne naglo:

— Rekel sem ti, da je tvoja. Kdaj, to je tvoja stvar.

— Torej dobro — reče Gottschalk in oči so se mu
svetile veselja — jaz hočem že za nekaj dni. Tu ji preti
nevarnost, a ko jo odvedem v svoj grad sred visoke gore,
pa jo naj išče Tihomil, ako hoče. A to mu povem, da si
skrha zobe.

In zadovoljen, da se je tako končalo, se je pomešal
med goste, ki so bili že povsem pijani.

Sužnji in dvorjani so nosili na mizo nove jedi in
polne vrče vina. Med goste so se pomešale grške plesalke
in pevale svoje ognjevite pesmi. Gostje so jim pa pomagali,
akoravno niso povsem razumeli, kaj pojo. V dvorani je
postajalo zaduhlo in svetilke so bledo razsvetljevale od
preobile jedi in pijače zbledela lica in čudno zmes pol-
nagih žensk in vitezov v raznobarvnih oblekah. Neka¬
teri so ležali po z vinom politih tleh in spali. Sužnji so
morali vsak hip nesti kakega pijanega gosta iz dvorane
v njegove sobe. A vsekako še jih je bilo mnogo, ki so
pili, peli, kleli in se smejali.

Grkinje so se čimbolj stiskale k vitezom in jim še¬
petale mamljive reči, ki so se na pol glupo na pol zado-

29

voljno naslajali ob njih besedah, in je stiskali k sebi.
Pozabljali so na vse pridige, katere so pobožno poslušali
vsako nedeljo od svojih svečenikov. Strast jim je spre¬
minjala obraze. Razbrzdanost je postajala vse večja in
večja in čimdalje več žrtev vina se je valjalo po tleh,
kjer je bilo vse polno ostankov jedi, mlake vina, belih in
rdečih rož, uže pohojenih in povaljanih.

Knez Braslav je slavil dobljenje Panonije . . .

Zunaj pa je bila noč, lepa in jasna noč. Nebo je
bilo posuto z zlatimi zvezdami, jasnimi in migljajočimi.
Vonjajoči dih cvetja se je razlival po zraku in slavci so
prepevali po gajih.

Mesec je razsipal blede žarke nad starim Siskom in
kneževim gradom, in vso okolico. Doli pod kneževim
gradom na starem rimskem kamnu pa je sedel Tomislav.

Orjaška njegova podoba je bila v mesečnem svitu
videti še močnejša. Pred Tomislavom je stal Tihomil, ogr¬
njen v svoj plašč, in mirno poslušal svojega gospoda.

In ta je dvignil roke proti gradu in djal:

— Tam plešejo in pijejo, vpijejo in slave orgije. A
tam, daleč krog Tise nestrpno hržejo konji in udarjajo
s kopiti ob tla. Njih gospodarji komaj čakajo, da navale
na to krasno zemljo. Bojim se, da to veselje v dvoranah
ni drugo, nego pesem smrti.

Tihomil pokima z glavo in reče:

— Bil si vedno moder, gospod, ali ne daj Bog, da
imaš prav.

Tomislav podpre glavo v obe roki in jame misliti
globoko . . . resno ...

Iz teh misli ga prebudi žalostno in grozno tuljenje.
Bila je blazna žena, ki je po noči lazila po mestu. In to
tuljenje je vplivalo na Tomislava, kakor krik nočnega
čuka, ki naznanja smrt.

II.

Ko se je poslovila Milena od kneginje se je podala
s svojo služabnico Zorano h počitku.

Zorana ji je hotela pomagati pri slačenju in ji vzela
nakit iz bujnih las in plašč z deviških ram. Ali ko ji hoče

30

pomagati dalje, sede Milena na stol in povabi starko, naj
sede k njenim nogam.

Skozi odprto okno so sijali v sobo mesečni žarki in
napolnjevali sobo z neko tajinstveno svetlobo. Duhteči

Doli pod kneževini gradom, na starem rimskem kamenu, pa je sedel
Tomislav. (Str. 30.)

vonj čarobne noči je napolnjeval celo sobo. A Milena ni
hotela spati, nego se je hotela še nekoliko razgovarjati,
zato reče:

— Zorana!

In ta zgubana starka vzdigne sivo glavo in vpraša
nežno, kakor mati svoje dete:

— Kaj želiš, solnce moje ?

Vedno jo je nazivala tako, še od tistih dni, ko je še
bila popolnoma majhna in je skakala po zrnatem vrtnem
pesku, na posestvu sedaj že pokojnega očeta in pokojne
mamice.

Ali ko ji Milena ni ničesar odgovorila, je pogledala
starka deklici bolje v obraz. Zagledavši, kako ji vrejo iz
lepih oči solze, zaploska z rokama in vzklikne :

— Sveti Vid, kaj ti je, solnce moje?

Mladenka se ji nasmehne skozi solze in ne odvrne
ničesar.

•— Zelo si bleda . . .

— Ker sije mesec po mojem licu.

— In smejaš se in plakaš.

— Oči se mi solze, kakor bi gledala v 'ogenj, v Inč.
A nisem žalostna. Ali vedno mi prihaja na misel moja
pokojna mati.

— Tvoja mati, Bog ji daj mir - * O, ne spominjaj

me na njo. Ti ne veš vsega o njej, ti ne znaš, kako je
bila dobra, ti ne veš, kako je trpela, ti ne veš . . . Ali
pride čas in morda kmalu, ko ti bom povedala vso njeno
strašno povest, celo zgodbo njenega življenja . . . Sedaj
ne . . . sedaj ne . . . sedaj je še prezgodaj. Sedaj še ni čas,
da pomažem beli sneg tvoje duše, da v sladkosti tvojega
življenja pomešam pelina. Potrpi . . . Tvoji materi je dobro
sedaj. Ona sedi pod lipo, ki širi svoje veje med razsvet¬
ljenimi oblaki, hodi k studencu žive vode. Vetrič ji boža
lica tako mehko, tako sladko in medena rosa jo krepi...

— Ti mi, mamica govoriš o raju . . .

— Pravim ti o raju, dete moje, kjer šo duše dobrih ljudi.

— Ali naš Gospod Jezus Kriste nam ni povedal o
raju takih reči.

— V resnici, dete . . . Oko ni videlo, uho ni slišalo
vse one krasote ... A vendar so naši stariši radi opiso¬
vali lepoto raja. In če tudi ni vse tako, kakor so pravili,
vendar nam bije srce veselja, ako pomislimo in verujemo
na to, kar so nas učili. In če bi bil to greh, naj nam od¬
pusti Gošpod Jezus Kriste in sveta Devica, zakaj ne mi¬
slim slabo.

32

— Kako so pravili naši starši o raju?

— Kje je raj, dušica, tega niso niti starši znali, ali
mislili so, da je tam, cdkoder izhaja solnce. Tam je, kakor
pravijo, sveto drevo jasenovo. In po vsem raju je svetlo,
jasno in lepo, ker sije jutranje solnce. Raj je divna livada
polna belih lilij, rdečega maka in modrega cvetja, duhtečih
vrtnic in belih rož in rožmarina. Pod drevesi so postelje
vse v cvetju, a pred njimi so stale mize. Tu je kraj sreče
in večne pomladi, tu bivališče solnca: Tu je draguljev in
zlata in dragega kamenja. Skozi gozde teče zelena reka,
polna dragotin. Po zraku letajo kresnice. A kaj ti naj
povem o rajskih golobih, ki nosijo v kljunih belo pšenico...

— Lepo je v raju.

— Lepo, dušica.

Mladenka se zamisli in nato naglo vpraša.

— Ali je tam kaj kač?

— Ne vem, dete, ali je tam kaj kač. Če so, morajo
biti gotovo dobre . . .

— In ti mi nočeš pripovedovati o mamici?

— Ne, hčerka.

— Zakaj ne ?

— Ker bi ti morala pripovedovati o kačah, ki niso
krotke. — In starki so se srdito zaiskrile oči.

— Ali jaz bi vendar morala vedeti. «

— Vedela boš, a sedaj si še nedolžna, premlada
bela golobica, a za golobice ni pelin hrana. Sedaj si še
popek, a popku slana ne koristi. Sedaj si še jagnje, a
jagnjetu ni volk prijatelj.

— Ali kdaj bo to? vpraša deklica.

— Kdaj ? Ne vem. Mogoče še poteče mnogo Save
mimo našega Siska, mogoče pa je že blizu dan, mogoče
že vzhaja^ zarja, da ti to razkrijem. Čakaj.

— Čakala bom.

— In tudi bolje je tako.

Iz dvorane se je čul hrušč in krik pijane družbe.

— Knez Braslav se je vzdignil do velike moči —
reče starka. — Pod njegovim mečem drhti Podravje.

— Ali ni zaslužila tega njegova silna desnica?

— Desnica mu je silna, ali vrat mu je skrivljen.

4

33

— Zakaj, mamica?

Ker ga vedno sklanja pred Franki.

— Ti ga sovražiš, mamica?

— Sovražim ga.

— Ali sovražiti je greh, pravi Gospod Jezus.

— Tudi ti ga boš sovražila, hčerka.

Deklica upre svoje velike modre oči, pol vprašujoče,
pol plašno v starko in vpraša z otroškim glasom.

— Ali me nisi sama učila, da je zapovedal Jezus,
naš Gospod, tudi takrat še, ko je tekla njegova kri po
lesu križa, naj nam bo glavna voditeljica življenja —
ljubezen.

Starka ni vedela, kaj naj odgovori. Pogledala jo je
in zdelo se ji je, da bi grešila, ako bi dalje govorila o
mržnji. Zato je obmolknila, ko je stopila Milena k oknu.
Nikdar še ni videla lepše noči.

Nebo je bilo posuto z zvezdami, ki so svetile na
zemljo tako milo in blago, kakor da govore divne besede
blagoslova in ljubezni. Nad hladnimi valovi Save so se
igrali mesečni žarki. Milena je bila vsa v beli obleki.
Brez nakita, z razpuščenimi bujnimi lasmi, še z bolj
otroškim nego dekliškim obličjem, je bila še mičnejša.

Vzneseno se je zagledala v daljno zvezdnato noč in
bila je videti, kakor vila.

Ta pogled je gotovo prestrašil staro Zorano. Prisko¬
čila je k njej in jo potegnila od okna.

— Dete, dete, — je zamrmrala skozi zobe — če te
zapazijo vile. Lahko bi bila katera, ki bi ti zavidala tvojo
lepoto, in bi te oslepila, ali kaj druzega. Vile koplejo sedaj
svoja bela telesa v mesečini, igrajo kolo in pevajo mam¬
ljive pesmi.

Ali mladenka se ni dala spraviti od okna. Duh vo¬
njave noči je opajal njeno mlado dušo. Blesketanje zvezd
in lesketajoči valovi Save so ji božali srce.

— Ne bojim se, mamica, vil.

A starka ji odvrne: Boj se dete, vil, a f še  bolj škor-
pjonov v človeški podobi. Zapri oči in ne gledaj možkih.

Milena se je nasmehnila.

34

Ali mladenka se ni dala spraviti od okna. Duh vonjave noči je
°Pa,jal njeno mlado dušo. Blesketanje zvezd in lesketajoči valovi Save
So  ji božali srce. (Str. 34.)

35

— Ti bi rada, da umrem kot deklica, da bi nikoli
ne dehtel zeleni rožmarin na mojih prsih.

— O, ne — zašepeta Zorana in tleskne z roko ob
roko — nikdar nisem mislila na to. Rada bi gledala ve¬
selo poroko tvojih svatov, ki bi te spremljali z mladim
junakom v božji hram. Rada bi te okincala z dehtečim
rožmarinom. Radovala bi se, če bi mogla sedeti ob zibelki
in pevati uspavanko:

Zibala Zora detece, detece,
zibala drobno detece.

In starkine oči so se svetile solzeč, ko je začela peti
s hripavim glasom uspavanko. Milena je zardela. Vsa kri
ji je šinila v lica od, dekliškega sramu, in sklonila je gla¬
vico in roke položila na prsi, kot bi hotela pomiriti burno
utripanje srca. A da vsaj nekaj reče, vzdihne:

— Zaspana sem.

To je bilo starki znamenje, da odide. Želeč ji lahko
noč, je odšla in Milena je ostala sama.

Ali sen ji ni legel na oči.

Vsi dogodki današnjega dne so se ji pojavili pred
očmi in vsak trenutek se je nasmihala. Vnovič je šla k
oknu, kakor bi pričakovala onega, ki ji ni hotel iz glave.
Njene sanjave oči so gledale po okolici, in lahna sapica
se je poigravala z njenimi lasmi.

Njega ni mogla zapaziti, ki ji je tako lepo govoril o
krajih in deželah. A pred njeno dušo se ji je pojavil ves,
kakor ga je videla v dvorani. Čutila je neko veselost, ko
je mislila nanj. Svoje misli je pošiljala nad zvezde, kakor
bi iskala njegovo in svojo zvezdo. In sama se je čudila
tem mislim. Hotela jih je pregnati, a vračale sp se k nji,
kakor ptice na lahnih, brzih krilih, ali pisani metulji k
beli roži. Naposled se preda vsa tem mislim in bajne slike
so ji vstajale v duši, čarobni gradovi v solnčni svetlobi,
kraj sinjega morja, mirtovi gaji z neznanimi pticami, kraji
polni srečnih, blaženih ljudi. Slike o raju, o katerem ji je
pripovedovala Zorana, so se ji prikazovale, a vse lepše in
vzvišenejše. Ta raj ni bil tam, kjer izhaja solnce, nego
na zemlji, in v tem raju je prebivala ona, a ne sama.

36

Čudovito, on je bil vedno zraven nje, on, katerega je
danes videla prvikrat, in ki je znal govoriti tako lepo. In
prvič je zašepetala v tiho noč svojo tajnost:

— Tihomil.

Nato je legla v postelj in spanec jo je zazibal v
sladki sen ter ji privabil na lice nasmehljaj blaženstva
in sreče.

III.

Drugo jutro se je prebudil knez Braslav dokaj pozno.
Od sinočišnje gostije je bil utrujen. Po vsaki gostiji, katere
je prirejal pogostoma, je vstajal kakor zledenen. Da ogreje
kri, je tešč pil čašo črnega vina iz sriemskih vinogradov.
Pozlačeni vrč tega vina je stal vedno na mizici kraj nje¬
gove postelje. Solčni žarki so že obsevali pozlačeni vrč,
ko je knez zamahnil z rokami in zaploskal. Na ta znak
vstopi njegov zvesti suženj in mu natoči vina v čašo. Ta
suženj je bil obdarjen z veliko krepostjo, z molčanjem.
Nikoli ni izdal nobene tajnosti o knezu, a molčal je zato,
ker je bil nem. Nekoč so mu namreč Franki iztrgali jezik,
ker jih je preklinjal zakaj so mu ubili očeta. Ko je Braslav
izpraznil čašo, se je jel valjati po postelji sem in tja.
Nato je pomolil iz postelje levo nogo, potem desno in jel
zevati, držeč roko pred usta, kakor bi se hotel ubraniti
nečesar, ki bi mu sililo vanje.

Nato se je pobožno prekrižal.

Ljudje niso mislili o knezu, da bi bil pobožen. Nje¬
govo razkošno življenje, veselice, junaške igre in grške
plesalke niso dajale povoda tem mislim. Posebno odkar je
prišla kneginja Gertruda, je pobožnost zelo izginjala iz
gradu. Ali vsekako je ohranil knez navade iz mladih dni
in nikdar ni vstal, in nikoli ni legel, da bi se ne po¬
križal.

Prejšnje čase, ko je še živela njegova soproga Ven-
tescela, je šel večkrat z velikim spremstvom na kako
hrvatsko' ali italjansko božjo pot, da na grobu velikega
svetnika ali svetnice pomoli za odpuščanje svojih grehov.

Pobožni menihi so ta znamenit dogodek zapisali v
svoje kronike. Tako je zapisal neki italjanski menih z ve-

37

likim veseljem imena: „Braslav in njegova žena Vente-
scela in ljudje iz njegovih dežel: Želešen in njegova žena
Hesla, Strezmila, njun otrok; Mutiš in Trebenica, Draška,
Kranjuha, Milena, Zelebora, Nosimir, Goljan, Ljuba, Hoti¬
mir in nekateri drugi so molili na tem kraju.“

Pobožni menihi so vedeli, zakaj ovekovečujejo ta
imena v pergamen, zakaj Braslav je prinašal obile darove,
kakršnih se v svetiščih ni pogosto videlo. Njegovo ob¬
našanje na božjih potih je bilo pobožno in lepo. Tudi
plakal je, spominjaje se svojih grehov. A ko se je vnovič
vrnil v domovino, je nadaljeval svoje prejšnje razkošno
življenje, tolažeč glasečo vest, da drugi vladarji tudi niso
boljši. Da, niti sam rimski dvor ne živi sveto, in carigrajski
se je uprav vdajal blodnjam in razkošju.

Daši je imel knez Braslav železno roko in je bil zelo
strog, je bil podložnim dober in jih je ljubil. Zato je bil
povsem prepričan, da so oni vzkliki iskreni, ki so mu
včeraj klicali: „Zivio knez Braslav!" . . . Narod ve, zakaj
ga slavi. Iz okrutnih frankovskih časov je bilo njegovo
vladanje zelo milo.

Bil je zelo darežljiv in za časa lakote je zastonj delil
med narod žita. Slabe sodnike je strogo kaznoval in zato
se ni tako zlahka slišalo o nepravičnosti v njegovih de¬
želah. Vendar ni bilo sreče v kneževi zemlji, ker je bojna
tromba neprestano klicala na bojišče.

V prvih časih se je moral knez, kot nemški vazal,
vojskovati z Moravani, in ko je leta 894. umrl junaški
Svatopluk, so nastali še hujši in burnejši časi. Od cesarja
Leona in kralja Arnolfa poklicani Madjari, da pomagajo
streti silo Moravanov in Bulgarov, se niso več vrnili v
svojo domovino, nego jeli na svojo roko pleniti po sosed¬
nih deželah in celo po deželah svojih nekdanjih zaveznikov.
Leta 894 so prekoračili Donavo in strašno razsajali po stari
dolenji Panoniji. Tistega leta so jim odvzeli Bulgari zemljo
med Dnjeprom in Donavo. Srditi in hoteč se osvetiti za
prejšnje napede se združijo Bulgari s Pečenezi. Ko so se
vrnili Madjari iz Panonije, so našli krvavo in požgano
zemljo, nepokopana trupla svojih očetov, žen in otrok.
Vsa njihova zemlja je bila v tujih rokah in bili so prisi-

38

Ijeni, da zasedejo zemljo med Tiso in Donavo. Zakaj pot
jim je bila zaprta na jugu in vzhodu.

Od tega časa so udarjali Madjari neprestano na Mo¬
ravo in Slovenijo, to je posavsko' Hrvatsko zemljo. Tukaj
so neprestano ropali in požigali. Največ je trpela stara
Voljna Panonija, nekdanja Kocelova kneževina.* To je bil
v zrok, zakaj je poveril Arnolf vlado Panonije Braslavu.

Brasi a v je torej prav povedal Gottschalku, da si je
s  Panonijo naprtil na glavo velike skrbi.

Vsled zime je še bilo dokaj mirno, dasi se junaške
c ete Madjarov niso plašile niti mraza. A ko so se jele
buditi čebele in je solnce jelo ogrevati zmrzlo zemljo, so
zagoreli tudi kresovi. Nebo se je neprestano črnilo vsled
dima, ki se je valil iz pogorišč zažganih vasi.

Na dolgih kolcih so bledele glave panonskih in po¬
savskih vitezov in vaščanov. Kri je tekla po zelenih po¬
ljanah, poteptanih od konjski kopit in zemlja je puhtela
vsled preobile krvi. Koliko bojev se je bilo v Panoniji in
Posavski, ni mogoče prešteti. Ljudje so govorili, da ni
bilo dneva niti noči, da bi se ne slišal bojni krik in je-
9 a nje onih, ki so umirali, besno tuljenje in lomljenje me-
Ce v onih, ki so zmagovali.

Nepokopana trupla so ležala po vseh krajih, ker se
hi nikdo upal, da je pokoplje vsled strahu pred novim
Napadom. Črni gavrani so letali nad njimi in jim peli
Posmrtnice. Bili so to z volkovi edini pogrebci.

V grmovju so tičala shujšana trupla in do kosti ob¬
jedeno meso nesrečnikov, ki so se ranjeni skrili pred so¬
vražnikom in našli tukaj smrt vsled gladu in besnih vol¬
kov, ki so po vrnitvi Madjarov in pred Braslavovo vlado
bili edini gospodarji Kocelove Panonije.

Da, knez Braslav je imel prav, ko se je spomnil
skrbi, ki se mu je navalila na pleča.

In nato je takoj, ko se je prebudil, pomislil na svojo
zemljo in na njeno obrambo. Mislil je, kako bi si pri¬
dobil čim več zaveznikov in kako bi učvrstil svojo oblast.

! tej so se prištevali tudi kraji današnje Radgone, Gornje
Mursko polje, Ščavenska dolina in Slovenske gorice.

39

Najprej se je domislil na kneza v Dalmaciji in zato
mu je bilo ljubo, da sta bila Tomislav in Tihomil posla¬
nika. Na Nemce in Franke se ni mogel Bog ve kako na-
djati, ker je bilo Arnolfu največ do tega, kako uredi svoje
notranje razmere. Braslav je vedel prav dobro, da bi mu
Arnolf nikoli ne dal Kocelove Panonije, če bi ne imel v
lastni zemlji neprilik.

Take misli so bile v glavi Braslava in mrke, velike
in zaraščene obrvi so se mu vsak hip namršile. Priča¬
koval'je z nemirom novih vesti, katere mu je donašal
njegov kancelar in dvorni kaplan Mojmir.

Ko je nemi suženj oblekel svojega gospodarja, je
odprl vrata, in med njimi se je prikazal kancelar. Ta tre¬
bušasti in dobro rejeni človek, se je globoko klanjal pred
knezom. Obrit obraz se mu je nasmihal, ali oči niso
mogle skriti zvitih pogledov.

Knezu Braslavu se lice nekoliko razvedri, ko je po¬
gledal Mojmirov obraz. Zdelo se mu je, da gleda v polno
luno in večkrat ga je nagovoril tako kakor sedaj:

— Kaj mi prinašaš dobrega, polna luna ?

-— Moj dobri knez, danes si dobre volje -— odvrne
Mojmir. — Saj si lahko. Včerajšnje slavje je vrhunec
moči in slave.

Braslav se zamisli in molči. Ko je knez mislil, se
Mojmir ni upal ga motiti, zato je stal mirno s pergamenti
v rokah, s katerih so viseli kneževi pečati. Za nekaj časa
se vzdrami knez in odvrne:

— Morda!

Mojmir ni prav znal, na kaj odgovarja knez in zato
se je požuril, da mu je še enkrat častital na včerajšnjem
dnevu. Knez ga je prekinil in mahnil z roko:

— Povej mi raje novice.

Mojmir potegne z debelo i’oko preko čela, se od-
kašlja in, kakor da bi se pripravljal na kako svečano
pridigo, pusti, da mine trenutek, nato pa jame govoriti,
mahaje z rokami.

— Zadnja leta so se Arnolfu srečno končala. Sinoda
v Tiburu leta 895. je sklenila zvezo med cerkvo in cesar¬
stvom. Davna želja njegova, da se mazili Zventibold, ne-

40

Na dolgih kolcih so bledele glave panonskih in posavskih vi¬
tezov in vaščanov. (Str. 39).

41

zakoniti sin, za kralja Lotaringije, se mu je izpolnila. Mo¬
ravski knez Svatopluk je umrl, in z njim njegov veliki
sovražnik. Nato se je Arnolf, kakor veš, vrgel na Italijo.
Papež Formozo je poslal poslanike v Regensburg, ter zaprosil
pomoči. Že oktobra minulega leta je prekoračil s Franki
in Švabi Alpe. Spremljali so ga svetovalci, nadškof Hato
in kancelar Wiching.

— Sovražnik Cirila in Metoda?

— Sovražnik Cirila in Metoda. Spremljal je cesarja
tudi škof Adalbert Augsburški. V decembru je bil cesar
že v Paviji, nato je šel v Piacenzo in v najhujšem času
v Tuscijo.

Tu je njegova vojska silno trpela od dežja. Poginilo
je toliko konj, da so morali ves tovor naložiti volom. Ven¬
dar se je bilo nadjati, da je prišel v februarju v Rim.
Ali tu se mu je postavila v bran cesarica Ageltruda, ju¬
naška vdova Widova. Dala je zapreti vsa mestna vrata
in je utrditi. Cesar je bil prisiljen pozvati vse svoje po¬
veljnike in vojvode pred cerkev sv. Pankracija. Pred vrati,
ki nosijo isto ime, se je najprej prečitala sveta maša. Po
maši je vprašal Arnolf, kaj naj stori? In vsi so djali, da
je treba Rim osvojiti z orožjem.

Ko so se čete vrnile v tabor in je kralj pregledoval
nasipe, so se sprli nemški in rimski vojščaki. Vedno več
in več vojščakov se je jelo bojevati in naposled so se
spustili v boj vsi. Arnolfovi vojaki so najprej pregnali
Rimljane s kamenjem raz nasipov, s sekirami in meči pa
so udrihali po mestnih vratih. Podkopali so nasipe, tako
da je bil na večer leoniski Rim in večno mesto v kraljevih
rokah. Niti eden Nemec ni padel. V ostalem pravijo, da
se je Rim tako premagal. Neki Nemec je zapazil, kako
beži zajec proti mestnemu zidovju. On beži za zajcem, da
ga vjame za pečenko. Rimljan, ki je stražil na zidu, videč,
kako se Nemec bliža, misli, da je napad in jame bežati.
Za njim pa pobegnejo vsi rimski vojaki. In tako je na¬
stala bitka. — Ne Arnolf, nego zajec je osvojil Rim. —
Zakaj Rimljani so se splašili zajca.

Braslav se jame smejati:

42

v  — Izvrstno! Potomci Cezarjevi beže pred zajcem.
Četudi ni resnica, izmišljeno je dobro.

Mojmir pa nadaljuje :

-— V nedeljo 22. februarja je korakala vojska sve¬
čano v mesto. Vse rimsko plemstvo in meščanstvo jo je
Pozdravilo in peljalo v svečani procesiji do cerkve sv.
Petra, pojoč psalme. Sam papež je pričakoval Arnolfa med
vrati cerkve in ga peljal k oltarju. Na grobu sv. Petra je
mazilil in kronal papež Formozus kralja Arnolfa in nje¬
govo ženo s cesarsko krono in ga proglasil cesarjem Au-
gustom. Petnajst dni se je mudil Arnolf v Rimu in nato
se je vrnil.

— In tako se je izpolnila njegova želja. Ali ti si mi
popisal stare dogodke tega leta. Kakšne so pa naj novejše
vesti ?

— Najnovejše vesti so slabe.

— Pripoveduj!

— Cesarja Arnolfa muči hud glavobol, a že poprej
nego je prišel v Spoleto, ga je napadla mrzlica. Moral
je leči.

— Tako je nekoč bolehal tudi njegov oče Karlman.

— Ta bolezen ga je prisilila, da se je vrnil že 27.
aprila v Nemčijo. Samo svojega sina Ratdolfa je pustil v
Milanu.

— Ta cesarjeva bolezen je strašna.

— Da. Pravijo, da ga je rimska cesarica Ageltruda
začarala. Pravijo, da je cesar, ko je izpil iz nekega vrča,
katerega mu je dal podkupljeni sluga tako globoko za¬
spal, da ga vsa vojska cele tri dni ni mogla prebuditi in
on z odprtimi očmi ni ničesar videl in tudi ni ničesar
govoril. Vsled bolezni je njegov ugled zelo trpel. V Italiji
se vse ruši, kar je zgradil. Samozvanca Larnbert in Be-
rengar sta zopet stopila v javnost. Papež Formozo je umrl
4. aprila. Njegov naslednik Bonifacij VI. pa je umrl že za
petnajst dni po izvolitvi. Sledil mu je Štefan VI., in vsi
znamo, da ne mara za cesarja in hoče Ageltrudo in Lam-
berta za cesarja. Vrhunec Arnolfove slave je začetek nje¬
govih nesreč. Po celem Nemškem je lakota. Vse je
splašeno . . . Bojim se . . . močno se bojim . . .

43

Braslav, ki je ves čas pozorno poslušal pripovedo¬
vanje kancelarjevo in vsak trenutek pokimal z glavo, ga
nenadoma ustavi:

— Glej, in naši frankovski poslanci, ki vse to prav
dobro znajo, opisujejo moč in silo Arnolfovo . . . Hočejo
mi zavezati oči.

— Sedaj ti je jasno, zakaj si postal vladar Panonije
— dostavi Mojmir.

Braslav je hotel nekaj odgovoriti, ali med tem je
vstopila kneginja Gertruda. Knez milostivo odpusti Moj-
mira, pozdravi kneginjo in vpraša, česa želi.

A ona odgovori z nasmehom pol sirenskim, pol po¬
rogljivim :

- Ti nisi dokončal svoje slave, moj dobri knez.

- - Kaj misliš reči ?

— Mislim, da ste vsi Hrvatje smešni. V vaših žilah
je slaba kri. Danes plamtite kakor ogenj, hoteč zapaliti
vso zemljo, a jutri ste že tihi, kakor polži, ki uživajo
sline in prah.

— Kaj želiš — vpraša knez mrko, katerega so ne¬
ljubo dimile ženine besede.

— Na svoj sijajni dan si mislil samo na prijatelje.

Da, gospa! t

— Vi Hrvatje ste vsi takšni.

— A kaj bi ti ? Franki ? Nemci ?

— Mi mislimo najprej na sovražnike.

— Ali naj mislim v sreči na žalost in tugo?

— In osveta ?

— Osveta?

— Ali ni osveta lepša, čim bolj vznemirja in razdraži

kri?

Čudna si.

— Čudna? Zdi se mi, da me slabo razumeš, moj
knez, — reče kneginja in na ustnicah se ji pojavi vnovič
oni porogljivi nasmeh.

— Govori!

— Ali ne splamti kri v tebi, ako vidiš, da ti sovraž¬
nik zavida tvojo srečo? Ali se ne veseliš pri pogledu na

44

njegovo jezo in škripanje zob, ko se mu obraz pozeleni,
videc tebe v sijaju in slavi, a on je v megli in temi?

— Ha, spominjam se — odvrne knez vznemirjen.

A kneginji besno vzplamete oči.

— Vendar enkrat. Nato obmolkne.

Knez pa zašepeče tiho: — Vuk.

— Da. Vuk!

— Ali ti ni dovolj njegovih muk?

—• Naj jih bo še več, da bo čutil ta lopov? Ce bi
živela tisoč let, tisoč let bi mu pila prekleto kri. Kakor
črv, bi moral trepetati pred mano, plaziti in čakati, da ga
starem in njegov prokleti ponos. Sam Bog v nebesih ni
znal hujših muk zmisliti za pekel, kakršne bi mu jaz
želela. Žalil je mene in moj rod. Žalil je mojo žensko čast.

— Zdi se mi, da si ponosna na te reči — reče ža¬
lostno knez.

— Da, knez, ponosna sem in ne trpim ugovorov.

- Kaj hočeš torej?

- - Mnogo.

- -- Izberi!

— Privedi Vuka iz ječe pred me in daj mi ga v
moje roke.

— Kaj boš z njim?

— Jaz že vem, kaj hočem z njim ! Zakaj, sedaj je
prišel moj čas.

— Žakaj ravno sedaj ?

— Ker sem čakala na to. Leta so pretekla. Ti veš,
knez, ko si po pokojni svoji ženi Ventesceli hotel poro¬
čiti drugo ženo, je bil Vuk prvi svetovalec tvoj. In on je
bil prvi, ki ti je rekel, da vzameš ženo s hrvatskega
dvora, da vzameš rojakinjo kneza Mutimira. Pravil ti je
o sijajni bodočnosti, da boš ti ali tvoji potomci zavladali
celemu narodu, ki govori jezik Hrvatov. V svoji blodnji
je gledal že krono na tvoji glavi . . . Hahaha . . . kraljevsko
krono ...

— Kaj se smeješ ?

— Hahaha, na tvoji glavi kraljevska krona! Kakor
da padajo krone izpod neba, kot pečene jerebice! Kakor
da bi Franki, Bizanc, papež in Svatopluk dovolili to!

45

— Radi tega se mu ne smeš rogati. On je mislil
dobro, a ni dovolj zvit. Le priznaj, draga, to . . .

— Kaj naj priznam? . . . Ničesar nočem priznati —
vzklikne strastno kneginja. — On je bil bedak. Da bi storil
to, zdrobil bi te cesar. In zopet bi bila Hrvatska najbolj
tlačena pokrajina Frankov in Nemcev. Ali si pozabil Lju-
devikovih dni? Spomni se hrvatske sramote? Ali ti si bil
pametnejši od svojih svetovalcev in si ostal zvest cesarju.
Izpolnil si njegovo zeljo in poročil mene.  Ko je stari
Vuk za to zvedel, ni samo odgovarjal, nego delal na to,
da se poroka prepreči. Skušal je na vse mogoče načine,
da me pri tebi omrzi, ne samo mene, nego ves moj
narod.

— Da, spominjam se — odvrne Braslav. — Pokazal
me je tebi, kot ženo, ki pred poroko ni bila čista. Pravil
je, da si . . .

— Molči o tem. Že misel sama me zdivja. A ko sem
vseeno postala kneginja, ni še miroval in spletkaril na¬
prej. Slugo, ki je nesel pismo mojemu očetu je dal zvezati
in ga mučil, naj prizna, da te varam. V mukah bi sluga
skoraj povedal ... In da nisi prišel o pravem času z
menoj in preprečil trpinčenje mojega poslanca, kdo ve,
kako bi me osramotil . . .

— Da, preprečil sem. Ne radi tebe, nego radi sebe.
Ti si bila že kneginja in mi rekla, da nosiš moje ime.
Bil sem zadovoljen s teboj. Nikdo potem nima pravice, da
te sramoti.

— Dobro si učinil. Osvobodil si slugo, a Vuka si
vrgel v ječo, ker je sramotil kneginjo.

— Ali sem učinil prav, še sedaj ne vem. Ali to
vem, da je tebe Vuk po pravici ali krivici . . .

— Knez ti me žališ — vzklikne kneginja.

— Umiri se, golobica! Vgrizel še te nisem nikdar.
In če me varaš, zvito varaš, vem, da pravijo sveti očaki,
da je ženska kakor kača, ki te hoče prevariti takrat, ko
se nadejaš najmanje.

Kneginja se je umirila in objela kneza.

— Sam si djal, kako me je osramotil. Ti si knez in
jaz sem tvoja žena. Daš mi ga, da ga ponižam?

46

Knez se je spomnil zaslug, katere mu je storil Vuk
svoje dni, in ni vedel, kaj naj stori. A kneginja ga i«
nehala objemati in poljubljati, dokler ni djal:

Dve jabolki ti hočem darovati, junak moj, reče Gertruda. (Str. 49.)

— Vzemi ga . . . ali usmrtiti ga ne smeš. Življenja
njegovega ti ne dam.

47

— Hvala, — odvrne kneginja in obraz ji preleti
triumfatorski smehljaj. Nato hoče oditi.

Knez jo prime za roko.

— Čakaj! Za uslugo hočem uslugo.

Kneginja ga začudeno pogleda in obstane nekoliko
nevoljna, ker ni bila rada uslužna svojemu knezu. Raje
je prejemala od njega darove in milosti. Utrujena vsled
razgovora sede in nasloni glavo ob roko hlineč svojo
vdanost.

— Tvoja želja mi je bila vedno ukaz, mili knez moj.

Braslav jo prime za levo roko in pristavi svoj stol
k njenemu. Držeč jo tako za roko, reče:

—• Ni nič hudega. Želim samo, da dovoliš poroko.

Zvita kneginja je malone od veselja vzkliknila. Znala
je takoj, za kaj gre. Vendar ni hotela pokazati knezu
svoje radosti, zato se je ugriznila v ustnice in zrla na
kneza radovedno.

—■ Poroko? Prosim te, kako poroko? — Z napol od¬
prtih ustnic so se blesteli majhni, lepi zobje, kakor da so
pripravljeni, da ugriznejo.

— Gre za Mileno.

Sedaj je kneginja v resnici vzkliknila, a tako, da se
je zdelo, kako se jezi. Obrvi so seji naježile, oči žarele:

— Milena? Kaj ti pade v glavo? Ona je še premlada.

— Draga moja, deklica ni nikdar premlada za ženo,
ko sleče enkrat otroško srajco.

— A kdo je ta srečnež, ki mu namerjaš dati Mileno?

— Gottschalk!

— Gottschalk — vzklikne Gertruda, kakor da je sli¬
šala izredno novost. In jela se je prepirati z knezom,
češ, da je Gottschalk sicer vrl človek a nji bo težko brez
najljubše družice.

Ali ko ji je obljubil knez bogati dar iz samega Bi¬
zanca, se je takoj umirila, tembolj, ker je videla, da je
knez vkljub besedi, katero je dal grofu, jel omahovati, kaj
naj stori. Lahko bi se zgodilo, da bi si knez premislil in
to bi bilo zoper njeno voljo, ki je sama tolikokrat dajala
nade svojemu rojaku. Da prepreči to, je jela praviti, da
bo drage volje izpolnila njegovo željo.

48

Knezu se je zvedrilo lice, ker je tako lahko dobil kne¬
ginjo za to, zakaj v resnici se je bal, da bi se mu ne uprla.

— Torej bomo imeli kmalu svate?

Da — odvrne Gertruda.

— A deklica — vpraša knez.

— Njo le meni prepusti; z njo bom kmalu gotova.
Ona je še mlada in neizkušena in še nima niti pojma o
svetu. Vzgojena je, kakor opatinja. Srečna bo, da se po¬
roči in da postane gospa.

-- Misliš?

— Brez dvoma.

Tako se je končal pogovor Braslava in Gertrude v
popolnem sporazumu. Usoda Vuka in Milene je bila od¬
ločena.

IV.

. 1

Vesela in zadovoljna je zapustila kneginja kneza in
dala poklicati Gottschalka na razgovor.

Nikdar si nista bili dve srci bolje sorodni, kakor
kneginje in grofa.

— Dve jabolki ti hočem danes darovati, junak moj,
dve jabolki, kakršnih si nisi nadejal.

Tako je pozdravila kneginja Gottschalka, ko je prišel
nekaj časa k njej. Bil je rdeč, kakor paprika, vsled
sinočišnjega pijančevanja in bedenja. Oči so mu bile ste¬
klene in krvave in se neprestano solzile, tako, da si jih
•le moral neprenehoma brisati s svojo debelo, mesnato
roko.

Na pozdrav kneginjin je odprl usta in se nasmehnil.
Zobje so se mu zasvetili, kakor psu, ko se mu pokaže
kos mesa. Na ustnicah so se mu pojavile sline.

— Kaka sreča?

— Da. Sreča. Dve dolgo gojeni želji sta se ti iz¬
polnili.

Sluteč, o čem gre, vpraša ves razburjen in prhne
skozi nosnice, kakor zver, ki zasluti plen.

— In kaka jabolka so to . . .

— Eno jabolko je, severni medved moj, gnilo in
staro. Lupina je izsušena in uvela. A ko je bila še polna

<

5 49

moči, ko si jo gledal, napravljala ti je mnogo skrbi, tuge
in jeze.

Gottschalku so se zaiskrile oči vsled mržnje, odprte
ustnice so se mu stisnile in zobje zaškrtali:

— Vuk!

— Tvoj pred Bogom in ljudmi največji sovrag.

— In ti mi ga daruješ?

— Izprosila sem ga od kneza za se, a darujem ga
tebi. Knez mi ga je dal, a s pogojem.

— Tristo gromov, s kakim pogojem? — je vzkliknil
nekoliko razočaran debeluh, in čelo se mu je zmračilo.

— Pogoj je dokaj težak. Knez zahteva, da se mu
pusti življenje. — Ta novica je najprej, kakor grom oši¬
nila srditega Gottschalka, ki se je že veselil, da bo usmrtil
svojega največjega neprijatelja. A kmalu se umiri in lice
se mu zjasni radosti.

— Ali je to vse?

— Da.'

— Potem je dobro. Vem za stvari, ki so hujše, kot
smrt. Vsekakor sem hvaležen knezu, da me je s tem svo¬
jim pogojem spomnil na neke stare dogodke.

Kneginja je pogledala ostro v oči grofu in vprašala:

— Ti ga torej še vedno sovražiš ?

— In ti še vprašaš? — mlaskne Gottschalk z jezikom.

— Sovražiš ga, kakor nikogar na svetu?

— Sovražim!

— In če bi mogel, pil bi živemu kri iz žil?

— Da! In srce bi mu iztrgal in, ko bi še drhtelo,
bi ga jedel.

Kneginja se je zgrozila, ko je zaslišala ta izliv so¬
vraštva.

— Tako zelo ga sovražiš? Tudi jaz ga sovražim.
Tudi jaz želim, da se osvetim, saj ti je znano, kaj mi je
storil. Bičala bi ga, dokler bi ne viseli raz njega kosi
mesa in kože.

— Vem to.

— Hotela sem si ga pridržati. Hvalila sem se pred
knezom, kako hlepim po njegovi krvi. In v resnici, hotela
sem biti okrutna, kakor naša prababica Fastrada, žena

50

Karla Velikega, hči frankovskega grofa Ratdulfa, ki je
vsled svojih grozovitosti bila kriva, da so hoteli ubiti nje¬
nega moža. Hotela sem biti, kakor cesarica Irena, ki je
vsled slavohlepja dala izkopati oči svojemu lastnemu sinu
in ga potem poslala ostriženega v samostan, samo da je
obdržala v rokah oblast. In večkrat se mi zdi, da se pre¬
taka v meni Fastradina kri. Pridejo mi trenutki, da bi
najraje zažgala z lastno roko to staro Siscio, da bi obču¬
tila Neronovo slast, da v joku in stoku razdražim svojo
kri. Pridejo mi trenutki, da bi gledala z naslado gladia¬
torsko klanje starega Rima in se kopala v krvi in tedaj
zavidam Herodovi priležnici, da je smela prinesti glavo
Janeza Krstnika na skledi pred Heroda. V takih trenotkih
bi z mirno dušo prinesla glavo Vuka pred tebe in nasla¬
jala bi se ob vonju njegove krvi, kakor drugikrat ob vonju
rož. In zazdi se mi, da je silna moja duša, silna, kakor
besni morski valovi, ko butajo ob ladjo. Ali ti trenutki
so redki. Uživam takrat, ali samo v mislih. Ne čutim to¬
liko moči, da bi udejstvila te misli. Fastradina vroča kri
teče po žilah mojih, ali roke so predrobne, prebele, pre¬
slabe. Navajene so trgati rože, prijemati dragocenosti,
ametiste in bisere, in ustnice, katere naj bi izgovarjale
kletve, šepetajo same ob sebi slastne pesmi v obsegu sanj
in razkošja . . .

Gottschalk, ki je poslušal to pripovedovanje ravno¬
dušno, brez posebnega zanimanja, reče sočutno:

— Koralne ustnice, ki šepetajo pesmi in umejo sladko
poljubljati.

Kneginja se je vjezila vsled tega nenadnega laskanja
v takem trenutku in je udarila z belo ročico po njegovem
zarjavelem obrazu tako krepko, da prvi hip ni znal, ali
je to v resnici zaušnica, ali samo izraz njenega prijatelj¬
stva. A hitro je spoznal, da je to izraz njenega prijatelj¬
stva, zato je pomrmral skozi rumene, zjedene zobe:

— Motiš se, gospa, ako misliš, da je tvoja ročica
tako nežna in slaba, kakor si poprej pripovedovala. Meni
se le zdi, da je le to izraz prevelike čednosti in ponižnosti,
katerih si se naučila kot učenka v benediktinskem samo¬
stanu. V resnici sem pa spoznal, da bi lahko tvoja ročica

51

mahala tudi z mečem. In če še nisi tako daleč, kakor
tvoja prababica Fastrada, je krivo samo to, ker nimaš
dovolj vaje v teh stvareh.

Kneginja ga je zadovoljno pogledala in se začudila
sama sebi, da ji ta razgovor tako prija:

— Misliš, severni medved moj?

— Seve mislim — reče Gottschalk. — Ročica, ki
tako udarja, ko ljubkuje, kakor si ti, milostiva gospa,
udarila mene, bi udarjala v srdu še vse drugače.

Njej so ugajale te reči in jela se je sladko nasmihati.
Njeno lice je odsevalo z vsem čarom ženske lepote. Gott¬
schalk je moral sam sebi priznati, da je to v resnici kra¬
sna žena. A da pretrga molk, ki je nastal, je rekel:

— Milostiva gospa, dovoli, da ti poljubim to nežno
ročico, ki je malo poprej izvolila dotakniti se glave sever¬
nega medveda, kakor me izvoli njena gospodarica mi¬
lostno nazivati.

In laskajoči Nemec je približal svoje trde brke k
roki milostive kneginje.

Nato ga je vprašala kneginja:

— Ali si zadovoljen s svojim jabolkom? Ali boš iz¬
vršil osveto svojo in mojo?

Gottschalk je djal roko na držaj meča in rekel:

— Dovolj mu bo moja osveta, a kolnem se ti, da se
mu osvetim tudi za tebe.

Kneginja je sklonila glavo, kakor da potrjuje.

— Dobro je, medved moj; in zato sem ti pripravila
drugo jabolko, ki te bode, ako ne tako, gotovo še bolje
razveselilo.

Gottschalku je zasijalo veselje na licu in brke so
mu jele migati. Nato vzklikne:

— Slutim!

— Ti si zelo moder. Komaj odprem usta, že veš, kaj
te čaka. Severni medvedi so zvitejši od hrvatskih golobov.
Torej velja. Povej, katero je drugo jabolko?

Že je hotel reči, kaj je mislil, a se hitro domisli,
kako bi svojo staro prijateljico pohvalil, zato reče:

— Kaj more biti lepšega na celem svetu, kakor samo
eden edini poljub svetle kneginje.

52

Kneginja se ni nadjala takega odgovora, zato je vsa
iznenadena in v zadregi vzkliknila ter udarila tokrat z
roko po njegovi rami. Obraz ji je pa žarel zadovoljstva:

—• Glej ga, sitneža. Ali se to spodobi, govoriti take
reči omoženi gospe?

Nato pa reče takoj:

— Nisi uganil. Ugibaj dalje!

— Pokloniti mi hočeš za lov svojega najboljšega
sokola.

— Naj bo. Ali še sedaj nisi uganil. Drugo jabolko
je mlado, komaj dozorelo, rdeče in belo, kakor kri in
mleko, a sladko, kakor strd, katerega so pobrale čebele
z majnikovega lipovega cvetja.

Sedaj se Gottschalk ni hotel dalje hliniti, zato reče:

— Milena.

— Da, Milena. Ali si zadovoljen?

— Tristo gromov, prisegam pri onem dnevu, ko sem
prvikrat porinil svoj meč v čreva moravskih psov, da mi
je to jabolko dražje od prvega. Niti ne vem, kako se ti
naj zahvalim.

In pokleknil je po običaju tedanjih vitezov, ki so
umeli oliko, pred njo in objel z rokami njene noge v znak
spoštovanja. Ona pa mu dene roko na glavo in zašepeta :

— Vstani, junak moj! Skoraj boš klečal še pred ne¬
dotaknjenim telesom, belim, kakor sneg, duhtečim in le¬
pim. In tvoje nosnice, severni medved, bodo drhtele od
toplega diha njenega telesca in blažen boš, ko se tvoje
roke dotaknejo njenih mehkih ram in polnih nožič. Tvoje
lice bo žarelo, kakor sijaj poletnih noči, katerim slavci
prepevajo svoje ljubavne pesmi. In srce ti bo utripalo v
prsih, kakor kobilica po travniku . . .

Kneginja se je spustila v smeh.

„Severni medved“, ki ni vedel drugega, kaj naj stori,
se je jel istotako smejati in dolgo se ni slišalo v sobi
drugo, kakor:

— Hihihi!

— Hahaha!

In dolgo, dolgo je trajalo to veselje, pri katerem je
obili trebuh debeljaka bil v pravi nevarnosti, da razpoči.


In njegov gospodar je gotovo vedel za to nevarnost, zato
ga je držal z obema rokama. Prva se je nehala smejati
kneginja. Gottschalk je imel veliko več truda, da je umiril
svoje živce, ki so mu potresali trebuh.

Za nekaj časa se mu je posrečilo ustaviti smeh, a
njegove oči so bile vse solzne in še bolj krvave. Zasop-
ljen, sopihajoč je vprašal nato, brisaje si pot s čela:

— In kdaj bo svatba?

Kneginja mu pa odvrne skoro nevoljno, zakaj taka
je bila vedno po nebrzdanem veselju:

— Čakaj malo!

Ali on ni bil s tem zadovoljen.

— Tristo gromov, saj čakam že dovolj dolgo . . . Ali
hočeš, gospa, da kakor Danaida valjam kamen . . .

Kneginja ni hotela molčati na to mitološko napako,
zato popravi:

— Sysiphov kamen.

Gottschalk, razjarjen, da ga je kneginja zasačila v
neznanju mitologije, ker je bil bolj vajen mahati z mečem,
prazniti čaše in ljubiti, nego učiti se grških pravljic o bo¬
govih, odvrno pikro:

— K vragom Sysiph in Danaide in Tantal, naj je
vzame zlodej, kje so, z njihovim kamenjem vred. Ali jaz
sem se že naveličal čakanja. Dajte mi jo, pa dovolj : dara
pacta, boni amid.*)

— To je vse lepo. A dekle še o tem ničesar ne ve.

— Pa ji povej! Ti in knez sta njena gospodarja. Kar
ji ukažeta vidva, mora ona ubogati.

— Tako tudi mislim. Ali to vsekakor ne gre tako
naglo, kakor misliš.

— Ne gre ... ne gre . . . Tristo gromov, česa pa
treba ?

— Treba je potrpeti in počakati.

— Naj vse strele udarijo v to vaše čakanje. Jaz naj
čakam in gledam, da mi jo oni vrag v človeški podobi,
oni satan ugrabi?

Gertuda ga plašno pogleda.

54

') Čisti računi, dobri prijatelji.


Tomislav in Tihomil sta bila drugo jutro že na vse zgodaj na konju
ž njima je jezdil junak Rade Bokelj z dolgimi brkami, sluga Tomi¬
slavov. (Str. 65.)

55

— Kateri satan? ^Kolikor vem jaz, ne gleda Milena
za nobenim moškim. Čuvala sem jo, kakor oko v glavi,
samo, da jo dobiš ti.

Ali Nemec se ni dal umiriti tako zlahka, zato je re¬
kel vznemirjen:

— To je že mogoče. Ali, če bi bile oči gospe kne¬
ginje tako oprezne, kakor so lepe, bi zapazile, kako leta
jastreb krog golobice.

Radovedna, kdo je ta jastreb, je vprašala kneginja,
ki v resnici ni doslej ničesar opazila, ker je popolnoma
verovala v Milenino nedolžnost:

— Kateri jastreb? Upam, da ti prečrno gledaš in
preveč vidiš.

Ali debeli grof je udaril ob svoj meč in odvrnil
srdito:

— Jaz vidim dobro in nič preveč. Kdo drugi, kakor
oni poslanec z dvora hrvatskega knez i — Tahomil, Di-
homil ali Tihomil, vrag ve, kako se že imenuje.

Kneginja prebledi presenečenja. Tudi ona je videla
Tihomila, kako je govoril z Mileno in niso je posebno ve¬
selili vroči pogledi, s katerimi sta se gledala. Tudi bala
se je, da bi se v srcih Tihomila in Milene užgal ogenj
ljubavi. Ali te misli je kot bedaste hitro pregnala. Ali
sedaj, ko ji je povedal to Gottschalk, se je domislila, da
bi to vendarle se lahko zgodilo in je vzkliknila:

— Herrgott.*)

Ko je videl Nemec zmedenost kneginjino se je zlobno
nasmehnil. Takoj mu je prišlo na misel, da je kneginja
ljubosumna. Čudil se je sicer tej misli, a sedaj je bila v
njegovi glavi, in oprijel se je je, kakor za rešilno vrv. Po
kratkem molku, ki je nastal, si je sestavil načrt. Pomislil
je, da bi mu to zelo koristilo, če bi se Gertruda v resnici
zaljubila v Tihomila. Tedaj bi komaj čakala, da odstrani
Mileno. Zato reče mežikaje:

— Tihomil je lep.

Kneginja pa odvrne.

— Vem to.

Gospod Bog.

56

Tihomil je močan, kakor turi v naših grmanskih
pragozdih.

— Vem to.

— Tihomil je zdrav, kakor riba v jadranskem morju.

— Vem tudi to.

— Za Tihomilom vzdihujejo vse žene, ki hrepene po
ljubezni.

Kneginja poskoči:

— Vem tudi to. A tega ne vem, kako more tekmec
hvaliti svojega tekmeca.

Gottschalk se je namuznil.

— Hej, golobica moja, tudi to ima svoj namen. Ne
smemo precenjevati svojega sovražnika. Ko vemo za vse
njegove vrline, vemo se tudi boljše čuvati, vemo, kaka
nevarnost nam preti. Zato je bilo potrebno, da sem na to
opozoril svojo milostivo zaščitnico. In če treba, da izbira
Milena med menoj in Tihomilom, nečem se hvaliti, bojim
se, da propadem.

Gertruda je nehote pomerila Gottschalka od glave
do nog in v duhu primerjala starca z mladim, močnim in
lepim Tihomilom. Nato je vzkliknila:

— Za Boga ... pri sv. Gertrudi, moji zaščitnici, Mi¬
lena bi morala imeti krtove oči, da mesto Tihomila iz¬
bere tebe.

Gottschalk se je nehal smejati.

— Vidiš torej, lepa gospa, da je velika nevarnost.
In če se ne požurimo, bode prišel svetli knez Braslav in
njegova milostiva soproga v nevarnost, da ne bodeta
mogla držati besede, katero sta dala siromašnemu Gott-.
schalku. A to bi bilo vsekakor sramotno. Tihomil bo do¬
bil Mileno.

Kneginja je na te besede srdito udarila z nogo ob tla.

— Ne dobi je, veruj mi! Ali, kaj naj storimo ?

Gottschalk, igraje se z ročajem svojega meča, je uprl
v njo svoj pogled in rekel:

— Ali ni žalostno, da tako lep mož ljubi neznatno
posavsko deklico? Njemu bi bolje pristajala junakinja iz
naših gozdov, ki bi ga znala s svojo lepoto očarati in si
ga osvojiti.

G

57

— Resnica — odvrne Gertruda, ki je takoj spoznala,
kaj misli grof. — Potrebno je, da se zaljubi Tihomil v
drugo.

— Glej, kneginja, drznil bi se nekaj povedati, ali
bojim se, da bi te užalil.

— Govori! Mar nismo stari prijatelji ?

— Dobro, govoriti hočem. Tihomila ne dobi tako
zlahka katerakoli Nemka. On je ponosen in njegov pogled
se ustavlja visoko.

— Izrazi se jasneje! — reče Gertruda.

— Ženi, v katero bi se naj on zaljubil, bi ne trebalo
vračati ljubezni; vlekla bi ga samo za nos in bi bila
hladna kakor kamen, in bi bila brez greha . . .

— Ne dolgočasi me — vzklikne nestrpno kneginja.

•— Ta oseba mora biti visokega rodu, s svojo hlad¬
nostjo bi ga morala pritirati do blaznosti. In tako bi one¬
mogočila njegovo nadaljno bivanje na tem dvoru.

— Strinjam se v vsem, ali najdi mi tako ženo.

— Tako ženo je zelo lahko najti. Ona je najlepša in
najkrasnejša v tem kraju. Začarala bi celo saracenskega
kalifa, a kaj šele hrvatskega plemiča.

— Katera je to? — vpraša kneginja, a videlo se ji
je na obrazu, da niti ne pričakuje drugega odgovora, nego
tega, katerega je rekel Gottschalk in se ponižno naklonil:

— Ti!

A ona, kakor bi se srdila, strese z glavo in vzklikne:

— Kako moreš o meni kaj takega misliti.

Gottschalk pa odvrne mirno:

— Jaz ničesar ne mislim. To sem rekel, a s tem ni
povedano, da se mora med vama zgoditi kaj nedostojnega,
Ti ga ne boš ljubila, a on bo blaznel za teboj. To ti bo
neka vrsta igre, katera bo nam Nemcem prav prišla. Bra-
slav bo gotovo opazil njegovo ljubezen do tebe in skrbel
bo, da ga s Tomislavom vred spravi iz dvora. Saj veš,
da je vedno ljubosumen. Cesarju Arnolfu bo zelo ljubo,
ako odide Tomislav, ker ne gleda rad sloge Hrvatov. Ti
bi združeni lahko postali zelo močni in nevarni, in to
celo samemu cesarju. Ali me razumeš?

58

— Razumem. Na tak način bi z enim zamahom ubili
dve muhi.

— Sprejmeš to igro ? — vpraša Gottschalk. — Zelo
zabavna igra bo. Igrala se boš z njim, kakor mačka z mišjo.

Kneginja mu pomoli drobno ročico in reče:

— Sprejemam.

Gottschalku je srce poskočilo od veselja.

— Vse gre, kakor po loju, svetla gospa, a sedaj
moram iti, da bi knez Braslav kje ne bil na me ljubo¬
sumen.

— Idi, sitnež — se nasmeje Gertruda.

Že je stal debeli Gottschalk med vratmi, kar se ne¬
nadoma obrne.

— Kneginja!

— Kaj je?

— Ti se hočeš igrati z ognjem, zato pazi, da se ne
opečeš.

— Prepusti ta posel meni.

— Izborno! Ti že kuješ načrte. Dovoli še eno pri¬
pombo, ali ne bodi užaljena.

— Ne boj se!

— Jaz sem dobil Vuka, a Tihomil bo dobil lisico.

Na te besede naglo odpre vrata in odide.

V.

Tomislav in Tihomil sta bila že na vse zgodaj na
konjih. Za njima je jezdil junak Rade Bokelj dolgih
brkov, Tomislavov sluga. Tomislav je jezdil na konju
belcu, čiste pasme, velikih, bistrih oči in male glave in
tanki nog, kakor jelen. Tihomilov konj pa je imel
tenak in dolg vrat in elastičen stas ter vitke in močne
noge. Prvi, kakor drugi konj sta bila dirkača, in pozna¬
valec konj je opazil na prvi pogled, da dirjata, kakor vile.

Ko sta prijezdila preko lesenega mostu čez Kolpo,
sta prišla na staro rimsko cesto, ki je peljala v bližnje
toplice Topusko in v nepregledne, goste gozdove, odkoder
so si Siščani nosili drva za kurjavo. Spočetka sta jezdila
v diru, a ko sta se oddaljila od mesta, sta zadržala konja,
da sta stopala v koraku.

59

Pri izlivu hladne Kolpe v Savo ali bolje rečeno, na
otoku, ki ga tvorijo reke: Kolpa, Odra in Sava, se dviga po¬
nosno brdo. Kakor junak brez strahu in bojazni se dviga
tam že od četrtega stoletja pred Kristom, keltska — Se-
gestika, eno izmed najznamenitejših mest stare Panonije.
Pozidali so mesto najbrže Skordisci. Po tem mestu so se
že nekdaj cedile sline gospodarjem sveta, starim Rimlja¬
nom. Že leta 117 pred Kristom so hoteli vzeti Segestiko
vojvode Lucij Cotta in Metell. A polomili so si zobe. Leta
35 pred Kristom se je triumvir Oktavijan odločil, da osvoji
mesto s silo. Ali mesto je bilo izborno utrjeno. Ali po
tridesetdnevni ljuti borbi, ko je dal Oktavijan po Donavi
in Savi razpostaviti brodovje, je osvojil Segestiko. Od
tega časa je razlikoval zemljepisec Strabo trg Segestiko
in utrdbo Sisjciu. Ali ime Siscia je postalo vkljub temu po-
glavito ime.

Trdnjava Siscia je postala za časa rimskih impera¬
torjev znamenito politično, vojaško in trgovsko mesto.
Bilo je tako veliko, da je Oktavijan v njem lahko name¬
stil 12.000 mož vojske, to je, celih petindvajset kohort.
Tako je postala trdnjava Siscia glavno mesto pokrajine
Panonia Savia. — Lepe ceste so vezale Sisek s Mursio,')
Emono,Petovijo * 2 3 ) in Senjem. Bilo je veliko in sijajno
mesto. Ž njim se ni moglo meriti nobeno mesto daleč na
okolo. Mnogo templjev, pozidanih v čast bogovom, ga je
dičilo s svojimi krasnimi stavbami. Bilo je tu gledališč,
vodometov, javnih spomenikov v izobilju. Gradile so se
ladje in kovali denarji. Bil je tu sedež raznih trgovskih
društev. Odkar je zavladalo v Sisku krščanstvo, se je
ustanovila nadškofija. Tu je bil leta 303. za časa velikih
preganjanj, vržen v Kolpo sv. Kvirin, nadškof sisečki.

Sisek je moral mnogo pretrpeti. Avari, Hrvati in
drugi so rušili zid za zidom, trgali kamen za kamnom s
stare Siscie. Vendar so Hrvatje, ko so si osvojili Panonijo,
posnemali Rimljane in določili Sisek za glavno mesto po-

') Osek.

2 ) Ljubljana.

3 ) Ptuj.

savske Hrvatske. Povsod so se videli ostanki sijajne rim¬
ske dobe.

Akoravno so imeli prvi hrvatski knezi dovolj dru¬
gega posla, nego da zbirajo in čuvajo starine, vendar so
uporabili vse, kar bi jim moglo koristiti.

V Sisku se je hrabro upiral Ljudevit posavski cela
tri leta ‘) frankovskemu gospodstvu. Mnogi boji pod si-
seckim obzidjem so razrušili marsikatero lepo rimsko
stavbo. Ljudevit se je moral pred silo umakniti in je po¬
begnil najprej k Srbom in nato v Dalmacijo, kjer ga je
ujec bosanskega bana izdajsko umoril.

Težke čase je imel Sisek prebiti.

Za časa kneza Braslava se je mesto jelo vnovič dvi¬
gati in lepšati in se je sedaj v resnici prištevalo med zelo
lepa mesta Hrvatske. Še sedaj ga je krasila marsikatera
rimska stavba. Izpod trave in mahu se je belil marmor,
a prelomljeni korintski stolpovi so štrleli kvišku in pričali
o starem rimskem grobišču.

Kipi starih bogov in boginj so se našli vsak čas.
A ljudje, ki so se spreobrnili h krščanstvu, niso radi gle¬
dali teh kipov, ker so vsebovali neko tajinstveno magično
moč zlih duhov.

Iz teh razlogov se je izgubila marsikatera lepa umet¬
nina grških in rimskih mojstrov. Marsikatera Venera je
bila brez nosa, marsikateri Zeus brez brade in marsikateri
Apolo je ležal v travi.

Iz sarkofagov so napravili napajališča za krave in
rimske posode porabljali za domače svrhe, kakor za pri¬
pravljanje sira in masla. Marsikatera igla ali zaponka
plemenitih Rimljank je kinčala sedaj pastarico, katero je
našel njen dragi na polju in ji poklonil v dar.

Marsikateri konzul bi lomil roke, ako bi videl, kako
se hrvatski pastirji igrajo z umetninami, katere je on do¬
bil za drag denar in le vsied velike protekcije iz daljnega
iztoka.

Zlati in srebrni denar je bil uporabljen za nakit žen,
a bakren je dobro došel hrvatskim otrokom, da so se
igrali z njim.

) «10 do 821.

61

Prostorni okop na iztočni strani mesta „contra aquam“,
katerega je dal narediti cezar Tiberij, ko je ob času pa¬
nonske vstaje bival v Sisku, je še obstojal. Spremenili so
mu samo ime in ga imenovali „kontroba“. Ali povsod se
je videla veličastna oblast vse premagujoče smrti in ves
napor kneza Braslava in vse svečanosti kneževega dvora
niso mogle prikriti veliko grobišče nekdanje slave in si¬
jaja. Edini knežev grad se je dvigal ponosen v sijaju in
razkošju, kakor da hoče Sisku še enkrat pokazati, kaj za-
more, ako hoče.

Okolica sisečka je dokaj lepa. Onstran Kolpe se
dviga bregovit kraj in obrisi gora mole proti sinjemu
nebu. Ti obrisi se vlečejo čez Petrinje do Kolpe in dalje
do Une.

Severno in vzhodno od Siska se je razprostirala ve¬
lika ravan, segaje do Save. Zlato klasje na polju se je
videlo, kakor valovje na sinjem morju. Solnce je sijalo ns
poljane, gozdove, travnike in bregove, na žito in ajdo in
vinograde. Mili Bog, kje je še krasnejša zemlja! V gostih
lesovih se nahaja divjačina in lovcu bije srce veselja, ko
se spomni na to. A je tudi dokaj močvirja tam dalje, kjer
se Lonja in Sava stekata in puščata nerodovito zemljo in
strupeno paro in pline.

Naši potniki niso iskali močvirja, niti šli po poti, ki
vodi proti Slemenu, nego si izbrali povsem drugo pot
proti Topuskom.

Vonj jutranje rosne trave, poljskih in gozdnih cvetlic,
svež, nekoliko hladen zrak je pozdravljal jezdece s svojim
vedrim pozdravom. Gledaje vso to lepoto je vzkliknil Ti-
homil:

— Kako je tukaj krasno! Ali je kje na svetu lepši

kraj ?

In v tem hipu se je domislil svoje sinočišnje sosede
in nasmehnil se je sam pri sebi na to vprašanje.

Tomislav pa je božal z roko konja po vratu, in djal:

— Lepo je tukaj. Prav govoriš. Naši pradedi so si
poiskali lepo zemljo. Ali vendar mi je naš kraj lepši. Naše
morje, naše hrvatsko morje!

62

Za dokaj časa te ježe, so zagledali na nizkem griču grad s stolpom.

Oči so mu zaiskrile zanosa in obraz mu je zardel,
kakor bi govoril o ljubici svojega srca.

In Tihomilu je stopilo pred oči valovenje sinjega
morja, katerega je ljubil od detinstva. Srce mu je vztre¬
petalo.

— Da, krasno je naše morje . . . Morje je naš ponos,
morje je naša moč, morje naša bodočnost.

63

Nekaj časa sta molčala in se zamislila. Samotni sokol
je krožil visoko nad njima. Nebo je bilo jasno in brez
najmanjšega oblačka. Iz gozda se je slišalo petje raznih
ptic. Jezdeci pa so jahali tiho, ne oziraje se na vse to.

Za dokaj časa te ježe, so zagledali na nizkem griču
grad s stolpom. Na stolpu je stražil ogromen človek in ko
je opazil jezdece, je zatrobil trikrat v svoj rog.

Med tem so potniki prijezdili do gradu in zahtevali,
da se jim dovoli vhod. Tihomil je pojezdil tik k vratom
in zaklical:

— Budimir Tomislav, poslanec iz bele Hrvatske po¬
šilja županu Mironji svoj pozdrav. Pustite ga k njemu.

Na te besede so spustili most in težka železna vrata
so zaškripala v tečajih. Bilo je očividno, da je vratar že
vedel, kdo bo prišel, ker je tako hitro odprl.

In v resnici je čakal sam župan žp med vrati pri¬
šlece in sluge so prijeli konje za uzde in pomagali Tomi¬
slavu v in Tihomilu raz sedla.

Župan Mironja se je gostom globoko klanjal in jih
pozdravljal, kakor stare znance.

— Zdravo, bratje in prijatelji!

Objeli in poljubili so se. Ko so stresli prah z oblek,
jih je peljal župan po stopnicah v večjo sobo, kjer jih je
čakala že večja družba raznih plemičev in županov ne
samo iz okolice, nego daleč tam iz Bosne, Zagorja in
Srema. Večina teh je bila tudi včeraj na kneževem slavju.

Ko so zagledali Tomislava so vzkliknili: Živio !

Tomislav je šel k vsakemu in mu stisnil desnico.
Nato so sedli in Mironja reče:

— Bratje in prijatelji! Vsem je znano, zakaj smo se
sešli tukaj. Ne bom govoril na dolgo in široko o pomenu
našega sestanka. Bivanje svetlega poslanca bele Hrvatske
med nami govori več, nego se lahko pove v najlepšem
govoru. Mi želimo slogo, mi želimo popolno zvezo z brati
v Dalmaciji in Bosni. Potrebno je, da smo si na jasnem,
kaka naj bo sloga, ki nas reši. Tomislav nam jo ponuja.
Saraceni in Grki, Benečani in Franki hrepene, da nas
podjarmijo. Mi imamo na svetu več sovražnikov, nego si
mislimo in naj gledamo mirno, kako se vse ruši okolo nas!

64

Znano vam je, kak velik vladar je bil Svatopluk, ali
radi nesloge njegovih sinov propada država in kdo ve, če
že ni blizu trenutek, da se razsuje. Žalostna moravska
povest naj nas nauči pameti. Moravska država propada
vsled nesloge, naša bo ostala slavna, ako se združimo.
Davno nam je že o tem govoril naš dobri Vuk. Ali nismo
ga poslušali. Bil je svetnik, prerok, ali mi smo bili bojaz¬
ljivci, da bojazljivci.' Drugi narodi bi pozlatili takega člo¬
veka, a mi smo pustili, da so ga vrgli v ječo. Sramota!

Grobno tišino, ki je vladala med govorom, je preki¬
nilo zamolklo mrmranje, podobno daljnemu gromu. In ka¬
kor bi se jim dalo znamenje, vzkliknili so vsi soglasno:

— Sramota!

Mironja pa nadaljuje:

— Da, sramota. Kje smo bili, ko so ga vezali, ko
so vklepali v verige njegove stare roke. Meni so tekle
solze iz oči, kakor stari ženski. Ali nisem potegnil meča,
da bi ga obranil? Nisem. Ali ste vi vzdignili svoj glas
zoper krivico? Niste? Ne! Vsi z menoj vred ste lizali
pete knezu, ker so se vam cedile sline že naprej v nadi,
da bodete jedli mastne pečenke pri njegovi mizi. Tfu!
Sram vas bodi! In med tem smo vedno bolj lezli pod ja¬
rem Frankov, med tem so nam ugrabili sveto slovensko
bogoslužje, katero sta nam prinesla iz nebes sveti Ciril
in Metod. Jemljejo nam zemljo za zemljo, in divje ljudstvo
nekršenih poganov ropa in požiga po naših krajih.

— Resnica! — je vzkliknilo nekaj glasov.

• — Mesto, da smo se zavezali s Franki in cesarjem

Arnolfom proti naši krvi, proti Svatopluku, bi mar ne bilo
bolje, da bi se zavezali z brati Hrvati v Dalmaciji in
Bosni in celo s samim Svatoplukom zoper Franke? Vidim
vas, vsi mi potrjujete. Treba je prisiliti kneza Braslava,
da se zaveže z našimi brati. Naj bodo vsi Slovani ena
duša, Slovani na morju in ob Savi in oni ob Donavi in
Trebeviču. In silni bomo, kakor Velebit in nepremagljivi,
kakor je nepremagljiv Bog na nebu.

— Tako je — je zagrmelo po sobi, kakor en glas.
In vsi so se zganili in vsi so govorili. Vsak je imel nov
predlog, vsak novo misel. Vsi so bili navdušeni in neka-

7

65

teri so se solzili. Brat iz Bosne je jel objemati brata iz
Like, brat iz Podravja brata iz Dalmacije. Bil bi čudež,
če bi se ti silni duhovi sedaj umirili. In ta čudež se je v
resnici zgodil.

Naenkrat zavlada globoka tišina, da bi se slišal vsak
šum vetra in vsak list, ki bi padel z dreves.

V sredino je stopil Tihomil in dvignil desnico v zna¬
menje, da želi govoriti: •

— Bratje! Stavili smo že svoje predloge knezu Bra-
slavu, a hočemo še vnovič govoriti z njim. Prej pa mo¬
ramo pred vas velmožje in glavarji posavskih Hrvatov,
da vas pridobimo za slogo. Kakor vidim bo to lahko in
vašej volji se knez Braslav ne bo upal protiviti.

Na uk$z kneza Mutimira prihajamo, da vam ponudimo
bratsko zvezo. Mutimir je, hvala Bogu, moder knez in
sam vlada lepo zemljo svojo, lepo, kakor zora, ki spleta
solncu lase in mescu gradove kinča. Beli Hrvatje so po¬
vsem svobodni. Davno je že tega, da so se otresli fran¬
kovskega jarma. Veliki boj za svobodo ojači Hrvatom mi¬
šice in moč. Že za Mojslava so bili Hrvatje močni v trgo¬
vini in vojni. Že tedaj so si uredili močno mornarico, ki
se je mogla pomeriti z Benečani. Benečani niso bili varni
pred Hrvati niti v lastnih pristaniščih. Peter Tradonik,
dož, je zgradil dva ogromna broda, kakršnih še svet ni
videl, in ju zasidral pri vhodu v dve glavni luki razen
drugih . manjših ladjic, ker se je bal Hrvatov. Od časa
kneza Trpimira, kneževega očeta je naša domovina lepo
napredovala. Spor med rimskim papežem in grškim Pho-
cijem nas ni uničil. Ban Domogoj, naslednik Trpimirov je
našel vojno med dvema svetoma. Ali on je prepustil Grku
in Latincu naj se borita za dogme. On je ljubil ostri meč,
brze pšice in bojno pesem. Neprestano je moral čuvati
domovino pred Saraceni in Benečani. Znano Vam je, da
so bili Hrvatje telesna straža doza Petra Tradonika in on
je bil zaveznik Hrvatov. Ali, ko je vsled zarote poginil,
se je razpršila tudi hrvatska in beneška zveza, postav¬
ljena proti Saracenom. Novi dož Uršo Participazzo je zbral
vojsko ter šef z njo nad Domogoja. Ali silno se je pre¬
strašil, ko je zagledal naše bojno brodovje. Domogoj je

66

bil pripravljen, ali Benetke so bile splašene in brez bitke
so sklenile z nami mir in zvezo. Ni li to dokaz, kako
močni smo bili za vlade Domogoja?

Našo moč dokazuje tudi to, da sta nas cesar Bazilij
Macedonec in frankovski cesar Ljudevik pozvala v zvezo
proti Saracenom, ko je prišlo za nekaj časa do rimsko-
grškega miru. Zavezne vojske so sijajno premagale tri
saracenske emirje in padla je celo glavna trdnjava Bari.
Saracensko posadko so pobili, a sultana živega predali
Ljudeviku. — Se drugo veliko bitko so dobile zvezne
vojske. Mi Hrvatje smo se s svojo mornarico borili slavno
in mnogo pripomogli do teh zmag. Narod slavi te zmage
v pesmi, Franki in Bizantinci so se divili našim junakom,
ker so je rabili. Ali išči hvaležnosti pri Grkih! Ko smo
storili svojo uslugo, kaj je naredil Bazilij Macedonec? Ko
so se hrvatske vojske borile v Italiji, je porabil to priliko
in poslal brodovje pod poveljstvom Nike Oorifoma v Ja¬
dransko morje. Ali veste zakaj? Da bi plenil in požigal
po naši domovini . . .

Mladi Stipko iz Jasenovca, spominjaje se te grške
prevare in izdajstva, je vzkliknil z ostrim, piskajočim
glasom:

— Svinje!

Ta vzklik ni ostal brez odmeva. Nekateri so se jeli
smejati, drugi pa so mu pritrjali.

Tihomil pa reče:

— Resnično, hujši so, kakor svinje, ker svinje ni¬
majo pameti, a Grki so si to zvijačo izmislili, da bi nas
sklonili pod svoj jarem. Ali je potem kaj čudnega, da so
se Hrvatje razjarili, ker so jim njihovi prijatelji in zavez¬
niki pustošili deželo? Sam frankovski cesar Ljudevik je
poročal Bizancu: „Zapalili ste izdajsko mesta nedolžnih
Hrvatov, ko so se njih vojske bojevale za sveti križ“.
Ali vam vsem je znano, da niti Franki niso boljše po¬
stopali z nami. Taki so ti naši prijatelji in zavezniki.

— Resnično so vzkliknili nekateri.

— Ali je potem čudno, da smo se mi Hrvatje osve-
tili za vse to in vsem. Ali je čudno, da se je razvilo

67

močno gusarstvo*. Ljudje iz požganih vasi in mest so
jeli gusariti. Jeza Hrvatov je bila silna. Jadransko morje
je bilo naše in nikdo ni bil varen pred nami. Bizanc in
Benetke, ti rimski zavezniki, in Saraceni so se tresli pred
našim brodovjem. In sam papež Ivan VIII. se je obrnil
s prošnjo do našega kneza Domogoja, da bi ga pomiril.
Vse zaman. Naša osveta se je morala vršiti. Benetke so
proklinjale Domogojevo ime. Bizanc je plačeval zarotnike,
da ga umore. Ali Domogoj je strašno kaznoval zarotnike.
Bil je velik, bil je silen. Po njegovi smrti so si neprija-
telji nekoliko oddahnili, ali hrvatsko ime je še vedno
strah in trepet sovragom. Naslednik Domogojev, Sedeslav,
se žalibog ni vedel obdržati na višini svojega prednika.
Bil je sluga Bizancev in vazal Basilijev. Pripuščal je, da
so grški duhovniki pripovedovali narodu o slavi cesarja
Bazilija. Vendar je bil tudi Sedeslav mogočen. Benetke
so mu dajale darove, da so smele prosto voziti po Ja¬
dranskem morju. Bizantinsko prijateljstvo je prineslo Se-
deslavu dokaj koristi. Bazilij je ukazal, da rimska mesta,
kar so do tedaj dajala njemu, dajejo Hrvatom. Od tistega
časa plačujejo rimska mesta naselbine davek Hrvatom.
Split plača 200 dukatov, Zader 110, Trogir, Osar in Rab
vsaki po 100 dukatov.

Sedeslava, bizantinskega hlapca, narod vsekakor ni
ljubil in je bil vesel, ko je Branimir vrgel Sedeslava s
prestola in ga zasedel sam.

Kako mogočni smo postali za časa Branimira, vam
je znano. On se ni bal beneških ladij, ki so se dvignile
proti njemu. Sam dož Kandiano je poveljeval beneški
vojski. Pri Zadru se je srečal s hrvatskim brodovjem.
Hrvatje so obkolili beneško brodovje, ga potopili in doža
umorili. S trupli Benečanov pa so okrvavili Jadransko
morje. Za časa Branimira smo bili složni vsi Hrvatje.
Branimir je zaprosil papeževo zaščito in Ivan VIII. je ves
vesel obljubil to s posebnim poslancem leta 879. ter iz¬
razil svojemu ljubemu sinu Branimira svoje veselje. Nad¬
škof Branimirov Teodorij je šel v Rim. Postal je glavar

* morski roparji — gusarji.

68

hrvatske cerkve in bil državni kancelar. V Rimu se je
seznanil s sv. Metodom, nadškofom panonskim in je ves
navdušen priznal njegovo misel, da se naj služba božja
vrši v slovenskem jeziku.

Sv. Ciril je posvetil naše duhovnike in iz grškega
prevel evangelij in sveto pismo starega in novega zakona
na naš jezik. Podal nam je prvo knjigo, slovensko knjigo.
S papeževim dovoljenjem je maševal v našem jeziku in
utrdil narod v Jezusovi veri.

69

Branimir je spoznal lepoto našega jezika v bogoslužju.
Narod je vzljubil svoj jezik in odslej se je
sveta maša v našem jeziku brala v na j zadnji
vasi. Zato je Branimir rad imel učence sv. Metoda, ko
so po Metodovi smrti leta 886. bili prognani iz Moravske,
ter iskali zavetišča pri nas. Rimski škof je sedel še vedno
na spletski stolici. V mestih latinske Dalmacije so pri¬
znavali gospodarsko Branimirovo in v samem Spletu se
je pela služba božja v hrvatskem jeziku. Branimir je bil
mogočen na kopnem in na morju. Ko je, kot naslednik
Branimira, zasedel naš svetli in vrli knez Mutimir, ki
vlada sedaj . . .

— Živio! — je vzkliknil mali Stipko iz Jasenovca in
tokrat so vzkliknili vsi za njim.

— Ko je naslednik Branimirov, Mutimir, sin Trpi-
mirov, zasedel pi*estol, je lahko djal s ponosom, da sedi
na očetovskem prestolu. Tisto leto, ko je zasedel prestol,
je sklical v Bijač zbor. Kdo se ne spominj i sijajnega
zbora? Knez, množica županov, svetla kneginja in dvor-
janstvo. Kako je bilo to svečano? Nisi vedel kdo je lepši,
kdo veljavnejši, ali Žitelj, glavar samostanov, glavar hr-
vatske prosvete, ali Ženimir, župan hlevjanski, ali Prvan,
župan konjušnik, ali Želidjet, točaj, ali komornika Zelist
in Boledrag, ali župan kneginje Budimirjeve in njena
spremljevalca, župana Kresamisl in Želidrag, ali njen župan
orožjenosec Tugina? Ali Ilija Seledrag, župan kleški, ali
Drugar, sin Semikarin? Kdo prešteje vsa ta imena, ki se
nahajajo samo na dvoru bele Hrvatske ? Vsi ti junaki, ki
so se zbrali okolo kneza, so jasen dokaz, da ima bela
Hrvatska krasnih značajev, velikih junakov, gotovo bolj¬
ših kakor so Gottschalki, Luitprandi, Nikete in kako se
že imenujejo vsi ti naši zavezniki in prijatelji, ki bi nas
radi utopili v žlici vode, ako bi le mogli. Mutimir ne pri¬
znava niti nemške, niti bizantinske vrhovne vlade in se
imenuje knez samo po božji milosti. On je svoboden knez
na svobodni zemlji.

.— Živio!

— Bratje, ako je že Mutimir tako mogočen sam
po sebi, in ker ima Brashrv lepo kneževino, vas vprašam,

70

kako mogočni bi šele bili, če se združimo? Na kratko
sem vam povedal našo zgodovino zadnjih let. Benečanje
so se tresli pred dožem Kandianom, ki smo ga pobili mi.
Danes nam morajo plačevati davek. Bizanc je slab. Osla¬
bel je vsled svojih dvornih spletk. Franki so pod vlado
Ljudevika pobožnega razcepili državo in iščejo našega
prijateljstva, prijateljstva nas poedincev, ker vedo ceniti
našo moč. Vprašam vas, kako bi se nas še bali, če bi
bili ena duša? Vsi bi se nam morali pokoriti. Mi ne že¬
limo nikomur kaj slabega, ali svoj jezik, svojo kri, svojo
slavo, svojo rodno grudo in svoje sinje morje hočemo
čuvati. To pa lahko dosežemo v skupnem boju za rešitev
domovine. S slogo rastejo majhni v velikane, a z neslogo
padejo velikani.

— Tako je! — vzklikne Mironja. — In naj bo pro-
klet, ki misli drugače.

— Naj bo proklet! Žeja se mu naj pogasi z ognjem,
jezik naj mu segnije in naj bo nesrečen, kakor zemlja,
ki je okovana z deveterim ledom! je dejal župan Podravski.

— Tako bodi! — odgovore vsi na to strašno staro-
hrvatsko prisego.

Ko se je hrup nekoliko polegel, nadaljuje Tihomil:

— Vidim, da moje besede niso padle na nerodovitna
tla. Med nami vlada ena misel. Ena duša in eno telo
smo vsi. Ali besede se izgovore, vžgejo in ugasnejo. Hi¬
treje zgorijo, kakor slama. Moja želja je, da ostanejo be¬
sede tajne. Naj ostane, da se zavežemo pred Bogom, ve¬
likim in svetim, da hočemo živeti in umreti za naše
stremljenje, za našo slogo, za našo zavezo in edinost.

In vsi so vzkliknili enoglasno:

— Prisegamo!

Tihomil nadaljuje navdušeno:

— Nisem vreden, da odvežem opanke z nog veli¬
kemu vitezu in junaku, ki se nahaja med nami. Kri naših
starih knezov se pretaka po njegovih žilah. Hrvat je od
glave do pet. Nabral si je slave v brezbrojnih bitkah in
bojih. Za slavo svoje domovine se ni bal nobene nevar¬
nosti. Kdor zasliši njegovo ime, bije mu srce burneje v
prsih. Jasen je njegov obraz in desnica jeklena. Nikdar

71

še ni mati porodila takega junaka. Vsi smo bratje junaš
kega rodu, a njega so odgojile vile. Kdo je, ali naj ga
vam pokažem?

A mali Stipko iz Jasenovca, najurneje v odgovar¬
janju je vzkliknil navdušeno na vse grlo:

— Živio Tomislav! Živio Tomislav!

In tedaj zagrmi po dvorani :

— Živio Tomislav! Živio Tomislav!

Tihomil pa reče:

— V njegove roke hočemo zaupati.

Vsi so se dvignili na mah. Tomislav, ki je dosedaj
poslušal mirno, zardi. Vsaka hvala mu je bila neprijetna.
Vendar mu je lice gorelo veselja in zadovoljstva:

V tem hipu je izgledal, ne kakor človek, nego kakor
kak mistični polbog, kakor heroj, ki je zašel med ljudi
iz olimpskih višin. Mlad in močan, v polni moški moči, je
bil videti še silnejši. Nobeno pero bi ne moglo popisati
veličastnega njegovega pojava. Bilo je nekaj kraljevskega
v njem. In vsem je zaigralo srce veselja, ko so ga zagle¬
dali, na nekoliko vzvišenem kraju dvorane ... On pa
reče:

— Ta trenutek je svečan. Bog je z nami. In svete
sence naših očetov, očetov onih, ki so nas vodili iz le¬
denih Karpatov, očetov onih, ki so s svojo srčno krvjo
osvojili krasno zemljo in očetov onih, ki so z mečem in
kopjem branili vsako ped na!e zemlje, sence naših mater,
ki so nas s svojim mlekom redile, so z nami in čakajo
našega združenja. Bratje, ali je kdo med vami, ki noče
med nas, ki noče iti z nami, naj odstopi. Ta čas je sveti
čas in začetek naše slave.

Tomislav za trenutek preneha, in ker ni noben od¬
stopil, nadaljuje s plamtečimi očmi, kakor bi gledale pri¬
kazen :

-— Složni smo. Vsi smo ene misli. Sezimo si v roke.
Delajmo ! Prišel bo dan slave in žeje blizu. Vidim že la
dan. Naše zastave vihrajo v zraku. Slemi in meči naši se
bliskajo v žarkih božjega solnca, iz tisoč in tisoč grl ori
urnebesna himna slavo in hvalo onemu, ki nas je svaril.
Krasne so naše gore, krasno naše morje, visoko je naše

72

nebo, ali krasnejša je naša zaveza, ki nas združuje. Bodi
torej volja božja. Prisezimo pri vsemogočnem Bogu in
vseh svetnikih, da hočemo delati za naše združenje, de-

8

73

lati za rešitev naše domovine. Kolnemo se, da hočemo
za domovino in narod svoj živeti in umreti . . .

In on dvigne svoj meč, ki se je zabliskal, kakor
blisk in zakliče z gromkim, skoro zapovedujočim, sveča¬
nim glasom:

— Kolnemo se in prisegamo!

Vsem zadrhtijo prsi na ta glas in kakor bi prišla
zapoved od samega Boga, kakor da stoji pred njimi po¬
slanec božji in jih kliče k prisegi, vzkliknejo vsi gromko
in navdušeno, ene misli, enega srca, držeč roke in meče
kvišku:

— Kolnemo se in prisegamo!

VI.

Že se je delal mrak, ko je zajahal Tihomil svojega
konja in odjezdil sam, brez spremstva, proti Sisku. Tomi¬
slav je s svojim slugo ostal kot gost župana Mironje,
ki je povabil tudi Tihomila, naj še ostane pri njem. A
Tihomil ni hotel niti slišati o tem.

Navdušenje, ki ga je videl danes in ki se ga je po¬
lastilo, ga je gnalo ven. Sumljiva sila, naj se vrne v Si¬
sek ga je jela priganjati k odhodu. Sam ni prav vedel,
kaj se godi z njim. Celi dan je poslušal pohvale raznih
vitezov, ki so hvalili njegova junaška bojna dela. Celi
dan je poslušal, kako so slavili njegov govorniški dar. In
čudno! Pred dvema, tremi dnevi bi ga take pohvale vese¬
lile in navduševale. Danes so se mu dozdevale kot na¬
vadno laskanje, katerega niti ne zasluži, danes ga niso
navduševale.

Še v jutru, ko je dokončal svoj govor, ga je zanos
dvignil do neba; a sedaj mu je srce polno nekaj tajnega
nevidnega . . . Pri obedu je malo pil in malo govoril, le
toliko, kolikor je bilo potrebno, da ne užali gostitelja in
drugih gostov.

Pogovorov ni poslušal. Ko se se drugi razgovarjali o
raznih bojnih osnovah, so njegove misli letele v daljavo.
In te misii so bile tako žive, tako jasne, da je čutil kraj
sebe vonj dekliških las, videl dviganje njenih prs in ob-

74

čutil topli dih njenih ustnic. Naposled, ko je bilo solnce
že blizu zatonu, ni mogel dalje zdržati.

Zapovedal je, naj se mu osedla njegov konj, in živ
človek bi ga ne mogel zadržati dalje pri Mironji, dasi se
je župan srdil in mrmral.

V Tihornilovih žilah je vzplamtel neumljiv nagon, da
mora kakor najpreje tja; kjer se sedaj v večerni zarji
žari knežev dvor, tja, kjer Sava in Kolpa šumi, tja, kjer
je včeraj gledal bitje, kakoršnega še dosedaj ni videl.

Z izgovorom se je oprostil od prijateljev, vrgel
mošnjo zlata slugam, ki so mu stregli in zajahal konja.

In sedaj je jezdil sam po cesti in misli so mu vršele
po glavi.

Nekako lahko mu je postalo pri srcu, ko je začutil
v prsih sveži zrak in ko je videl, da je daleč za njim grad
župana Mironje. Ljubil je župana Mironjo, oboževal Bu-
dimira-Tomislava, ljubil je iz srca vse one poznane in ne¬
poznane viteze in plemiče, ki so bili iste krvi in istega
jezika, kakor on. Vsak drug čas bi pil in jedel z njimi
cele noči in cele dneve, ali danes mu je bilo vse pusto in
odurno. Danes je komaj čakal, da se jih reši. Na sestanek
zjutraj je šel z veseljem, prišlo mu je iz srca vse, kar je
govoril. Svečani trenutek prisege mu je dvignil dušo in
srce. In to je bilo vse. Nekoliko trenutkov za tem je
uvidel, da je misija današnjega dne izvršena in da tukaj
več ne doživi ničesar, kar bi bilo važno in koristno. Za¬
kaj bi dalje gubil čas brezposelno daleč od nje? In zdelo
se mu je najpametnejše, da takoj odrine v Sisek. Vendar
so ga prijateljski obziri zadrževali do večera, In tako je
moral ostati pri obedu. Ali sedaj je srečen. On je ljubil
svoj narod. Njegovi dedi so bili vsi vodje onih Hrvatov,
ki so privedli narod s severa na jug. V njegovih gradovih
so se še nahajali raznovrstni meči in kopja iz časov avar¬
skih bojev. V njegovih gradovih se je še shranilo mnogo
spominov na junaška dela njegovega naroda. Njegov oče
je bil eden prvih dostojanstvenikov kneza Trpimira in on
ga je učil ljubiti domovino. Zato je tudi najraje čital, v
kolikor se je sploh bavil s čitanjem, dela pisateljev, ki so
pisali o ljubezni do domovine. Ni izbral zaman enega

75

izmed najbolj poznanih latinskih izrekov za svoje geslo:
Dulce et decorum est pro patria mori.*) Za drugo latinsko
književnost ni maral posebno. Njega je veselil bolje lov
na medvede, divje mrjasce in silne bivole. A v tujem
svetu se je naučil ceniti tudi umetnost in lepo knjigo. V
njegovem gradu so bile tudi take stvari, ki so se drugače
v onem času redko videle tudi po bogatih knežjih gra¬
dovih in samostanih.

Tihomil pa je mislil in jezdil.

Ko je rekel sam pri sebi, da ni nič lepšega, nego je
morje, se je nasmehnil, ker se je takoj domislil Milene.
Nobena pesem, nobena prirodna krasota in niti divno
sinje morje po njegovih mislih ni moglo nadkriljevati Mi¬
lene. Zahrepenel je, da bi se, kakor najhitreje sestal z
njo, sam, popolnoma sam, da ji pove, kaj misli in kaj
čuti. Naenkrat pa se mu zazdi, da bi mu jo lahko kdo
ugrabil, ako ji takoj ne razodene svoje ljubezni. Ljubim
jo, ljubim ognjevito, strastno je vzklikal v svoji duši in z
ostrogami spodbadal konja, ki je, kakor vihar dirjal
naprej.

Njegove misli so živele. Ves je razplamenel in ko je
pomislil, da je sedel zraven nje, poslušal njen sladki
zvonki glas, se je čudil, kako se je mogel vzdržati, da
ni pred vsemi poljubil roba njene obleke. Začutil je nekako
žejo, nekak nenavaden glad po ljubezni in srce mu je bilo
vse burneje in hitreje. Njegov konj je dirjal s silno brzino,
in to mu je ugajalo in hladilo razpaljeno kri. Dolgi, bujni
lasje so mu vihrah v zraku.

Vaščani, ki so videli, kako dirja, so se križali in gle¬
dali začudeni mladega viteza, ki ni imel niti časa, da od¬
zdravi na njihove pozdrave.

Dirjal je, a sam ni prav vedel, ah ima to kak pomen.
Zakaj, bilo je že pozno.

V Sisek prej ne pride, nego v mraku in tako ni bilo
nobene nade, da bi opazil kje njo.

In vendar ga je gnala neumljiva sila naprej in nič
ga ni moglo pomiriti.

*) eladko in lepo je umreti za domovino.

76

Že se je jelo mračiti.

Na nebu so se jele prižigati blede zvezde in mesec
je vstajal že na obzorju.

Ali Tihomil ni gledal trepeta zvezd in sijaja lune.
Videl je v duši samo njo, njeno postavo, njeno lice in čim
bolj se je bližal mestu svojih želj, tem bolj se mu je zdelo,
da se bliža nekako skrivnostnemu, začaranemu gradu,
kjer prebiva solnce njegove sreče, kjer sedi na prestolu
nekaj nenavadnega, nekaj veličastnega, zavoljo česa se
je rodil in zavoljo česa sploh živi; In če bi se sedaj med
njega in Siskom postavilo tisoč zaprek, jarkov in okopov,
on bi spodbodel konja in dirjal tja, kjer je njegova sreča.

Noč je bila jasna. Nebo je bilo prepeto sijajnih zvezd.
Mesec se je dvigal.

Prikazen Milene je Tihomila tako očarala, da se je
jel čuditi in vpraševati, ali je Bog v resnici poslal na svet
to bitje, ali ni samo to nekaka nadzemeljska prikazen, ki
ne hodi po zemlji. V svojem življenju je videl že mnogo
prekrasnih žen. Žena hrvatskega kneza Branimira, Maruša
je bila na glasu lepotice, ognjena Nemka Gertruda je
daleč okrog slovela radi svoje krasote. Bizantinske ple-
menitašinje in beneške blede gospe so bile v resnici oča-
rujoče. Priznaval je po vsej pravici, da so se mu dopadle,
a vse te mu niso mogle vzeti srca in duše. Prehodil je
toliko sveta in videl toliko žen, a na nobeno ni mislil.
In glej sedaj ko se je nadjal hajmanje, se je pojavilo v
njegovem srcu čuvstvo, in na prvi hip se je zavedel, da
je to ljubezen. Ali kaj bi naj bilo drugo, nego ljubezen,
ako mu pred očmi bedi neprestano lepa glavica deklice,
in ga gledajo one mile in nežne oči s pogledom nedotak¬
njenega jagnjeta? Kaj je drugo, nego ljubezen, ako ne¬
prestano vidi, kako se njene deviške prsi nalahko dvigajo
in njena ustenca, rdeča kakor jagode, izgovarjajo z na-
smehljajem njegovo ime.

— Bog, Bog! — je vzklikal sam pri sebi, kako je
mila, kako dražestna. Svetnice božje, angelji rajski ne mo¬
rejo biti lepši. In on se je klanjal pred njo . . .

V takih mislih se je vse bolje približeval Sisku. Na¬
enkrat pa zapazi, da je zašel in da se nahaja v gosti šumi.

77

Niti najmanje se ni spominjal, da bi v jutru šli
skozi gozd, ker je bil s Tomislavom Budimirom, ki je do¬
bro poznal pot že od nekdaj.

Misleč, da je najbrž zablodil, ustavi konja in se jame
ozirati, kod naj krene. Zelo neugodno mu je bilo, da bo
moral najbrže prenočiti v gozdu v gostem lesu.

Strahu sicer ni poznal. Saj bi ne bilo to v prvič, da
prenoči v gozdu. Z divjimi zverinami se je pogostokrat
sestajal. Ni se bal niti volka, niti razbojnika. Medveda je
posekal kar s sekiro. Mnogo medvedjih kož je krasilo
stene njegovega gradu in te medvede je pobil sam. Spretno
je znal loviti i rise, katerih je bilo takrat mnogo po hrvat-
skih gozdovih. Na razbojniško četo bi planil sam in jo
razgnal. Ni poznal torej strahu, vendar mu je sedaj sililo
v srce neko nejasno čustvo, podobno strahu. Bil je to čut
nepoznanja, ki polni prsi v trenutkih, ko človek ne ve kam
in kako, da ne naredi napačno.

V gozdu je bilo vse tiho. Ni se slišal niti krik nočne
ptice, niti šumenje vode, niti šuštenje listja . . . Pot, po
katerem se je napotil Tihomil, se je vlekel, kakor kača,
skozi gozd, a ta se je gostil vedno bolj in bolj. Bukovo
in gabrovo vejevje se je vsak čas dotikalo nočnega jez¬
deca in listje je bilo videti vsled mesečne svetlobe, kakor
posrebrnjeno.

Kresnice so poletavale od grma do grma, se dvigale
in spuščale sedaj višje, sedaj nižje nad gozdnim cvetjem...
Stoletni hrasti so se prikazovali iz nočne, gozdne teme,
kakor ogromne pošasti, kakor bi mu pretile. Bilo je videti
kakor nekaki gigantski čudeži, ki niso mrtvi, imajo živ¬
ljenje, ali nimajo srca, kakor kake zaklete duše, katere je
božanstvo kaznovalo in je spremenilo v les. Tihomilu se
je zazdelo, da vidi divji ogenj, katerega so se bali naj¬
večji junaki, ker so mislili, da jim ni pomoči in da morajo
za njim, a ta ogenj jih vodi v močvirje in prepade. In
sedaj se je jelo še nebo mračiti.

Na nebu so se vzpenjali črni, težki oblaki in se pri¬
bliževali mesecu, preteč, da ga zakrijejo s svojim nepre¬
dirnim plaščem.

78

Vse one pravljice, katere mu je še kot malemu dečku
pričala babica o zlih duhovih, o vilah, ki plešejo kolo,
vse to mu je prihajalo na um. Spomnil se je Jagebabe,
Morane, škratov in palčkov, ognjenih zmajev in čarovnic.

Misel, da bi mu zle sile lahko škodovale, misel, da
bi ga lahko pogubile in bi Milene ne uzrl nikoli več, ga
je jela vznemirjati. In on, ki je bil dosedaj v takih oko¬
liščinah srčen in hraber, se je jel bati za svoje življenje.
Tisočkrat je že tvegal svoje življenje na lovih in bojiščih
in boreč se celo z razburkanim morjem, je gledal smrti
hladnokrvno v oči.

Danes pa bi mu bilo hudo, če bi moral umreti,
preden vidi njo; hudo bi mu bilo, da bi moral izgubiti
njo, katero je še malo trenutkov poprej smatral za edino
srečo svojega življenja. V njegovem srcu se je naenkrat
zbudila silna želja po življenju, želja po uživanju tega
življenja in ustna so mu jela šepetati:

— Jezus, Marija!

Steza se je ožila čimbolj. Vejevje je prepletalo pot vedno
gosteje, da končno ni mogel več iti s konjem naprej. Ni
mu preostajalo druzega, nego da se vrne, ali pa da pri¬
veže konja in spleza na najvišje drevo, da se ogleda, kje
je in morda zapazi kako luč.

Za poslednje se jo odločil takoj. Privezal je konja
za vejo in nato je jel plezati na hrast.

Ta posel mu je šel brzo izpod rok.

Ko je bil že na vrhuncu drevesa, se je silno začu¬
dil. Opazil je ogenj. Ne daleč od mesta, kjer je bil on,
je bila planjavica. Na tej je bil hribček in na hribčku
zloženo veliko kamenje.

Tihomil je takoj spoznal, da je to žrtvenik. Na žrtve-
niku je gorel ogenj in dim se je dvigal proti nebu. Okrog
žrtvenika so plesali ljudje, nekateri povsem goli, drugi
okinčani z vejevjem in listjem, kričeči in pevajoči. Oči-
vidno so molili neko božanstvo. Njihova telesa so
fantastično izgledala v svetlobi plamena in zdelo se je,
da so i ona odsevala. Zraven žrtvenika je stal poganski
svečenik-žrec. Ne daleč od njega je čepela na kamenu
stara ženica, katere ni mogel natančno videti, a zdela se

79

mu je silno stara. Zraven žene je stal velik kol, a na
njem je viselo človeško telo, pribito z velikimi žreblji za
roke in noge na kol. Pod kolom ali bolje križem je bila
rdeča mlaka. Tihomil je spoznal, da je to poganski obred
Svetovidu Porevidu. Čudil se je, da se še najdejo v tem
času v sisečki okolici pogani.

Kot deček je slišal, da imajo take obrede v divjih
neretvanskih krajih, kamor je še le v najnovejšem času
dospela vera Kristova, ker sta blaga apostola Ciril in
Metod v slovenskem narečju čitala narodno evangelje,
služila sveto mašo in pridigovala. Ali da se nahajajo tudi
v Posavju in Panoniji pogani, temu se je silno čudil. Mar
niso v času frankovske vlade oglejski patrijarhi po sili
krstili narod? Tihomil je pozabil, da je ravno to nasilje
nekako omililo narodu staro vero. Spoznal je sedaj, da
se še nahaja tukaj stara vera. Bilo mu je v trenutku
jasno, da tukaj krog žrtvenika v gozdu, v tem gostem
neprodirnem gozdu, kamor navadno ne stopi človeška
noga, časte poroko Svetovida, velikega in močnega boga
nebes, kralja vseh bogov z boginjo Vido, cesarico nebes
in boginjo opojne strasti.

Tihomilu je bilo znano, da so navadno Svetovidu
posvečali najvišje gorske vrhunce, slišal je, da ga v daljni
Rujani časte v gorostasnem kipu. Pripovedovala mu je
babica, da ima štiri glave, štiri vratove, dvoje prsi in
ledja in osem oči. V desni roki drži volovski rog v kate¬
rega se je vsako leto nalivalo vino. Pri njegovem kipu
se je hranilo sedlo, uzda in ogromen meč, a v njegovem
templju Vidov belec. Slišal je, da je bilo takih templjev
več, a vedel je, da so jih porušili kristjani in da poga¬
nom ni drugo preostajalo, nego da si od časa do časa
postavijo žrtvenike.

Tak žrtvenik je bil oni, ki ga je gledal z drevesa.
One gole in polnage ženske, goli in polnagi moški, ki so
plesali krog žrtvenika, so ga takoj spomnili, da se tu slavi
Vid, kot Porevid. V tej misli ga še utrdi čudotvorna pa¬
lica, katero je imela, kakor je sedaj spoznal, starka, če¬
peča ob žrtveniku. To je bila čudotvorna Vidova palica.

80

Njegov konj je dirjal s silno brzino, in to mu je ugajalo . . .

(Str. 76.)

Kraj starke je stal velik vre. Tihomil se ni zraotil-
ko je pomislil, da mora biti poln darovanega vina. Tiho¬
mil je vedel, da je malo poprej dal žrec prinesti od na¬
roda darovan velik hleb kruha. In ko se je postavil za
ta hleb, se mu je komaj videlo telo. Nato je vprašal nav¬
zoče: „Bo li dovolj?" A narod, želeč od boga še boljšo

9

81

letino, da bi bil hleb še večji, odgovore: „ Celo leto gane
bo dovolj!“ In nato so jeli plesati. Ko je ples ponehal,
so se zbrali krog starke, vsak s svojo čašo. Starka je iz
vrča napolnila čašo vsakemu, a ti so nazdravljali svojemu
bogu in strastni ljubezni in uganjali v njegovo čast in slavo
vsakovrstne neprimerne igre.

Tihomil se je zagražal, ko je pomislil, kako je padla
zopet žrtev, krščanska žrtev, divjemu bogu v čast. Po¬
ganski Sloveni so mislili, da se s krščansko žrtvo priku¬
pijo bogu, pa so prinesli Vidu, če je bilo mogoče, človeka
kristjana, kot v zameno običajnih darov iz pridelkov leta.
To okrutnost v tistem času je oprostiti, če se pomisli,
kako so postopali kristjani s pogani, je pobijali in prega¬
njali ter jim rušili hiše in svetišča na najsuroveji način.
Pogani so maščevali svojega Vida in mu za to prinašali
človeške žrtve in prelivali krščansko kri radi osvete.

In ko se je domislil, da bi ga ti ljudje lahko zapa¬
zili, ga je spreletel mraz. Bili so tam ljudje orjaški in
kosmati z dolgimi lasmi in dolgimi bradami in jeklenih
mišic. Njihovo orožje je odsevalo od ognja. In vse te mi¬
šice bi vzdignile orožje proti njemu, krščanskemu vitezu.
Svojemu Svetovidu bi danes pripravili izredno žrtev in
dobro pečenko. Vsa njegova moč in spretnost v boju bi
mu ne koristila nič pri teliki množini sovražnikov.

Zato se je odločil, da jih ne naskoči, dasi je v prvem
hipu pomislil, ali naj pograbi svoj meč in plane med nje,
ki so v krvi in v orgijah slavili Vida Svetovida, a mrzili
njegovega Boga, ki je edino pravi Bog. Mislil je celo, da
mu bo pomagal sam Bog in vsi svetniki v tej borbi za
resnico in pravico. A hitro se je domislil, da bi se s tem
prepogumno in skoraj neumno podajal v nevarnost. Zato
sklene, da bo oprezen, dokler se ne izvrši svečanost. Naj¬
pametneje, kar je mogel storiti, je bilo vsekako, da ostane
na drevesu. Videl bo tako vsaj, kdaj bode konec.

In tako je minilo mnogo časa, preden se je obred
končal.

Tihomil je videl, kako se oblačijo in pripravljajo na
odhod, kako možje opasujejo meče in obešajo krog ledij
sekire in tule s strelicami, videl je, da so nekateri že

82

odšli. Sprevidel je, da je prišel sedaj tudi njegov čas.
Splezal je s hrasta, odvezal konja in ga odvedel še v
večje grmovje, tako, da se ga s steze ni moglo videti.
Nato je šel sam tiho in polagoma proti mestu, kjer je stal
žrtvenik. Bil je vsekakor v nevarnosti, da bi ga opazili;
vendar se je znal dobro skrivati in bil je gotov, da ga ne
opazijo.

In tako je tudi bilo.

Mnogi so šli mimo njega, a niko ga ni opazil. On
je pogledal vsakega, ali nobenega ni mogel spoznati.

Sedaj je prišel prav blizu žrtvenika. Krčevito je držal
v rokah svoj meč in bil pripravljen na vse, ogledujoč se
na vse strani. Ko ga je le še nekoliko korakov ločilo od
žrtvenika je videl, da so vsi] odšli, samo starka in žrec sta
še bila tam.

Pogovarjala sta se in Tihomil je razločno slišal njun
razgovor.

— Kaj misliš — je vprašal žrec — ali je sedaj pri¬
čakovati še večjega preganjanja, ker je postal Braslav
močnejši, kakor je bil dosedaj?

Brezzoba starka odvrne mirno:

— Ne boj se. Knez ima sedaj polne roke dela. Mora
se pripraviti za boj in rešitev Panonije. Kneginja, moja
gospodarica se ne bo brigala za nas, kakor pokojna Ven-
tescela, ki je hotela nas vse spreobrniti na svojo vero.
Naša kneginja ni bogomolka. Ona ljubi sokole in lov, ju¬
naške viteške igre, lepe obleke in zlato in drago ka¬
menje. Ona ljubi vonj opojnega cvetja. Ona ljubi svetle
oči in vroče ustne . . .

In žrec reče veselo:

— Reci, ona je vse drugo, samo kristjanka ne.

Starka pa odvrne:

— E, ona zahaja v cerkev in njene ustne mrmrajo
v resnici kristjansko molitev, a na obrazu se ji vidi, da
ji to ne gre od srca. Uverjena sem, da bi prodala kne¬
ginja svojo dušo besom, samo, da bi imela večno mladost
in dolgo življenje.

Žrec jo ostro pogleda:

83

— Zdi se mi, da govoriš to iz izkušnje. Gotovo je
kneginja iskala že večkrat tvojih umetniških rok. Mar
ne? In čemu vprašujem? Že davno bi te zapodila iz službe,
ako bi ne poznala vsakovrstnih trav. Ti poznaš trave,
znaš čarati devet krat devetere čare, znaš napravljati lju-
bavne pijače in variti strup, zoper katerega ni protistrupa
in mu nikdo ne uide, in vendar ne more nikdo slutiti, da
je v mrtvecu strup. Kneginja je našla v tebi služkinjo,
katera se da izborno uporabiti.

A starka se nasmehne:

— Zakaj bi ti tajila. Ne bilo bi lepo, da bi lagala
velikemu svečeniku našega Svetovida. Resnica je, da sem
Gertrudi izborna služkinja. Nima dovolj zlata, s katerim
bi me mogla plačati. Sicer pa se ne morem pritoževati.
Svetovid bi ne imel tako velikega hleba, ako bi jaz ne
dodala. A ti veš, da je večjidel tega dodatka iz blagajne
kneginje Gertrude.

— Izborno. Tako je prav. Lepo je, da nisi denarja,
katerega ti je darovala, obdržala za se, nego si ga dala
bogovom. Bog Svetovid s svojo ženo Vido te bo stotero
nagradil.

— Nadejam se tega. Ali sedaj je čas, da odidemo
iz tega gozda, da nas kdo ne najde in ujame. Razen tega
imam službo v gradu kneginje, ki bi se silno srdila, če
bi me ne našla doma.

— In kaj bi ti naredila?

— O, ti je ne poznaš. Vzela bi bič in me pošteno
bičala . . .

— Sama?

— Kakšne bi bila volje. Ali sama, ali bi naročila
slugi, da me biča.

— In ti jo vendarle ljubiš!

— Naj me odnese sto besov, ako jo ljubim! — vzkli¬
kne starka.

— Prav imaš. Naj bo kneginja kakoršnakoli, mi jo
moramo mrziti, ker mrze kristjani nas. Oko za oko, zob
za zob. Naše bogove so porušili, svetišča požigali, sveče¬
nike ubili, onečastili belega konja Vidinega in meč Sve-
tovidov prelomili. Naši bogovi so se z jezo obrnili od te

84

zemlje in sedaj je predana vsemu hudemu. Odkar se je
njihova vera priklatila v te lepe kraje, nimamo sreče. Pod
slavnim mečem Svetovida smo prišli sem. Polje nam je
rodilo, vile so nam vzgajale junake, je hranile s prebe¬
lim mlekom, krilati konji so pomagali v bitkah. In danes ?
Ko je zavladal tukaj Krist, evo Frankov, da nas tlačijo,
evo Bolgarov, Saracenov, Bizancev in sedaj nas tlačijo
Madjari. Idi starka, pogledaj malo po Panoniji, ali dobro
si namaži poprej svoj nos z duhtečimi travami, ker dru¬
gače pogineš vsled smradu onih trupelj in kosti, ki se na¬
hajajo tam nepokopana.

— Resnica — vzdihne starka. — Kje so oni lepi
časi, ko je teklo mleko in med v naših rekah in potokih?

— Vidiš, vidiš — nadaljuje žrec in oči so se mu
svetile zadovoljstva, ker je našel poslušno dete, ki mu je
vse verovalo. — Vidiš, bogovi se jeze. In da ni nas, ki
smo še pravoverni in žrtvujemo žrtve bogovom, celi svet
bi pogubili s potopom, z neba bi padale zvezde in živ
ogenj bi požrl vse, kar je živega na zemlji. Verjameš to?

— Verujem?

— Ni te rodila zaman junaška mati. Ona je znala,
kako treba umreti. Bila je zadnja žrtva vdov. Ko ji je
umrl mož, je sama zahtevala, da hoče skočiti v kolo, pod
katerim ji je izdihnil mož. In umrla je. A gledaj danda¬
nes žene. Vse beže, kot blazne, ako le pomislijo na smrt.
Naj jim danes umre mož, že drugi dan čakajo željno dru¬
gega in za nekaj dni ga že lovijo.

— Prav imaš . . . Današnji rod je slab in mehkužen.
Ali pride čas in naši bogovi bodo zavladali zopet.

Žrec pogleda jasno proti nebu in reče:

— Sam Svetovid govori iz tebe. Naj skoraj stori, da
se uresničijo te besede . . .

Nato se ogrne s plaščem, vrže venec, ki je dosedaj
kinčal njegovo čelo, v ogenj, ki je gorel sedaj zelo slabo.

Starka je ostanek iz vrča izlila na ognjišče in ogenj
je lizal rdeče vino in gasnel. Nato vzame sveženj in hoče
oditi. v

Žrec jo ustavi.

85

— Čakaj še malo. Danes mi še nisi ničesar pove¬
dala, kako je v gradu, dasi me obvestiš vedno o vsem.
Kaj je tam novega?

— Znano ti je, da je Braslav praznoval slavo, ker
je dobil prekdravske kraje.

— Znano mi je.

— Ali znaš, da je na dvoru mnogo poslancev?

— Da.

— Tomislav in Tihomil.

— Znam.

— Saracenski in bizantinski poslanec.

— Znam.

-— Gottschalk.

— Znam to. Ta prokletnik je največji sovražnik naše
vere. Koliko naših je že dal umoriti!

— Potem pa v resnici ne vem, kaj še ti naj povem.

•— Ne veš ničesar več?

— Ničesar ... da, da, čakaj — nekaj je, kar te bo
razveselilo.

— Povej hitro — jo prime žrec za roko — o kom
mi poveš?

— O človeku, ki je ravnotako naš velik nasprotnik,
ki pa vendarle ni hotel naše vere iztrebiti z mečem. Ali
storil je več škode naši veri, nego vsi nasilniki tega mesta,
ker je z lepo besedo in s pozivom raznih slovenskih pri¬
digarjev v te kraje in na blag način širil krščanstvo.

Svečenik se zgane in oči se mu zaiskre.

— Ha, ne bom se zmotil, ako rečem ime Vuk.

In starka pokaže edina dva zoba, ki sta ji še ostala.

— Tako je.

— In kaj mi hočeš reči o njem. On je v ječi in se
pokori za svoje grehe.

— Pokori. Ali Svetovid in Vida se hočeta še dru¬
gače osvetiti svojemu sovražniku.

— Kako?

— Kletev njuna ga spremlja. Znano ti je, kako je
užalil svetlo kneginjo. Zato so ga vrgli v ječo.

— Kako bi mi ne bilo znano. Saj je znano vsemu
svetu.

86

— Dobro. Ali kneginji ni dovolj, da sedi v ječi. Iz¬
prosila je od kneza, da se mu sme osvetiti drugače.

Žrecu zažari obraz vsled razburjenja.

— Ha, rekel sem ti, da so še naši bogovi močni in
silni. Prišel je čas osvete. Ali, kaj je storila kneginja z
Vukom?

— Nič. Predala ga je Gottschalku.

Zreč se je jel smejati iz vsega srca in rekel:

— V boljše roke ga ni mogla predati. Ta dva sta
si davna neprijatelja. Nii, ta mu bo zasolil.

Starka se je smejala z zrečem.

— Vendar je zahteval knez, da ga ne smejo usmrtiti.

Žrec se razsrdi.

— To je neumnost! — Nato pa se pomiri. — Sicer
pa je tako življenje hujše od smrti. Ali mi imaš še kaj
povedati ?

— Ničesar več.

— Dobro. Sedaj moram iti, ker še imam posel v
drugih krajih. Tam me čaka narod. Ti pa vzami s kola
truplo in ga vrzi v kak jarek. Kamenje žrtvenika pa raz¬
meči. da ne bo nikdo kaj sumil. Tako uidemo najlažje
preganjanjem.

Starki ni bilo prav, da jo še čaka ta posel, vendar
ostane.

Za nekaj trenutkov odide poganski svečenik.

Starka je ostala sama s truplom kraj žrtvenika. Mi¬
nilo je nekaj trenutkov, katere je porabila starka, da je
nekaj čarala z glogovo vejico po zemlji, nato pa se obrne
k visečemu truplu.

Tihomil je čakal za grmom ves čas in poslušal raz¬
govor med žrecem in starko in spoznal veliko važnost
tega odkritja.

Na žrtveniku je plamtel rdeč ogenj, in dim se je še
dvigal. Truplo je viselo, turobno razsvetljeno. Starka je
za hip obstala. V tem trenutku pa skoči k nji Tihomil,
kakor tiger. Pograbi jo za roko, z drugo ji pa zamaši usta
in reče z besnim glasom:

— Molči ali pa ti porinem meč v srce.

87

Starka je že imela odprta usta, da bi kriknila na
pomoč in pozvala nazaj žreca in ostale, ki ie niso mogli
biti predaleč. Ali Tihomilove besede jo uplašijo.

Nekaj tesnih trenutkov poteče.

Ko je mislil Tihomil, da so pogani že dovolj daleč,
spusti roko s starkinih ust in reče:

„Ti si služabnica kneginje Gertrude. Ne taji," vse
znam."

In starka odvrne:

— Da.

— Ti si prisostvovala poganskemu obredu.

Starka ne odgovori ničesar.

— Zaman ti je tajiti, vse sem videl, in vse slišal,
kaj si govorila z žrecem.

Ona pa odvrne, hoteč se nasmehniti:

— Ako znaš vse, zakaj vprašaš?

Tihomil vpraša dalje:

— Ali me poznaš?

— Tihomil.

— Dobro me poznaš. Ali veš, kaj te čaka, ako te
privežem na svojega konja in te odvedem pred kneževo
sodbo?

In starka odvrne z žalostnim in prestrašenim glasom
komaj slišno.

— Raztrgajo me.

— Da, raztrgajo te. In vse to si zaslužila, ne samo
zavoljo svoje vere, nego zaradi te krščanske žrtve.

Tihomil je pokazal z roko na truplo, ki je viselo na
kolu. Truplo je bilo povsem belo, kakor bi vsa kri iz¬
tekla iz njega. Bilo je truplo mladca. Ni bil posebno mo¬
čan, ker so se mu tuintam videla izpod kože rebra. Na
levi strani, natančno tam, kje je srce, je bila velika rana,
iz katere je iztekala kri. Ravno taka rana je bila na no¬
gah. Kri, ki je tekla po telesu se je strdila in posušila.
Oči so bile odprte, steklene in motne, glava z dolgimi
lasmi je bila sklonjena na prsi. Ustnice so bile modre.

Tiho mi l je videl mnogo mrličev, ali sedaj se je zgro¬
zil. Z nog mučenikovih odveže vrv in ne da bi rekel be¬
sedo, zveže z njo starki roke na hrbtu.

88

Na žrtveniku je plamtel rdeč ogenj, in dim se je še dvigal. Truplo je
viselo turobno razsvetljeno. Starka je za hip premišljevala. V tem
trenutku plane k nji Tihomii, kakor tiger. (Str. 87.)

10

89

Nato se vzpne na kol in odveže roke. Hotel je truplo
sneti narahlo. Ali ni mogel niti prav prijeti trupla, ker,
ko je odvezal vrv, je truplo z veliko silo padlo s kola in
se zvalilo uprav pred starko, ki se ni mogla vzdržati, da
bi strahoma ne vzkliknila.

Tihomil ni hotel, da bi prepustil truplo krščanskega
človeka v blatu za hrano gavranom in volkom. S početka
ni vedel, kaj naj stori. Oziraje se okrog, opazi jamo in
tja spravi mrliča. Nato ga zasuje z zemljo in kamenjem z
žrtvenika. — To je trajalo nekoliko časa. Med tem časom
je starka mrmrala nekaj, česar Tihomil ni razumel in je
niti ni poslušal. Bile so vsekako besede kake čarovnije
ali pa molitev k njenim bogovom, katere je klicala na
pomoč.

Ali njeni bogovi je niso hoteli slišati.

Sedaj je vzel Tihomil drugo vrv in jo privezal okrog
njenega vratu.

Starka se je vrgla na tla pred njega, očividno mi¬
sleča, da jo misli zadaviti. Trepetaje dvigne glavo proti
njemu.

— Milost, milost!

Tihomilu ni niti od daleč prišlo na misel, da bi si
omadeževal roke z njeno smrtjo, zato ji reče.

— Za sedaj ti puščam življenje. Vendar greš z mano
v Sisek. Ako boš vpila ali hotela pobegniti, pa nategnem
vrv.

Starki je nekoliko odleglo. Stopala je pred njim, on
pa je držal za vrv, ki ji je visela okrog vratu.

Prišla sta do konja, ki je bil še na istem mestu, ka¬
mor ga je bil privezal. Nekaj trenutkov je premišljal, nato
je skočil na konja držaje v rokah vrv.

Starka je vsa drhtela.

Videč, kako drhti, reče:

— Jezdil bom počasi, da boš šla lahko kraj mene.
Pomni, tvoje življenje je v moji roki. Vse, kar hočem se
zgodi. Raztrgajo te ali kako drugače usmrte. Lahko te
zadavim, pohodim s konjem, ali pa ti razcepim lobanjo s
sekiro.

Starka zastoka.

90

— Usmili se me, usmili se me!

Tihomil se je delal, kakor da ne pozna milosti in
vzklikne:

— Ti želiš usmiljenja in prosiš za milost?! Ali ste
imeli vi usmiljenje z ono ubogo žrtvo, katero sem zakopal
malo poprej ?!

— On je bil žrtva bogovom, katere ste vi onečastili.

— Ti boš pa žrtva vragu, ako se mi zahoče.

Starko je oblil leden znoj in komaj je pregibala noge
in korakala s konjem, ki je počasi stopal po poti, odkoder
je prišel.

Dospeli so do križpotja, kjer je Tihomil spoznal, kod
mu je iti. Ustavil je konja in videč, da starka drhti čim¬
dalje bolj in da bi najbrž ne vzdržala do Siska reče:

— Poslušaj me!

Ona ga pogleda s splašenimi očmi.

— Kaj želiš?

— Ti veš, da je tvoje življenje v moji roki?

— Vem.

— Torej dobro. Ako si pametna je življenje v tvojih
rokah.

V očeh se ji je zasvetila nada in ustnice, ki so do-
sedaj neprestano drhtele se odpro:

— Ohrani mi življenje, gospod, in vse storim.

— Če me slušaš, si rešena. Drugače pa ne pogubim
samo tebe, nego tudi žreca in vse druge, katere sem si
dobro zapomnil. V tvojih rokah je rešitev tvoja in vseh
tvojih.

Ona odvrne razburjena, gledaje ga.

— Vse hočem storiti.

— Dobro. Sužnja mi boš v vsem. Obveščati me moraš
o. vsem, kaj se godi v kneževem dvoru.

— Hočem.

— Poveš mi, kje se nahaja Vuk.

— Hočem.

— In pomoreš mi ga rešiti.

Starka molči.

— Ali hočeš?

— Težko je to. On je preganjalec naše vere.

91

— Kaj te to briga. Ali hočeš?

— Bogovi se bodo srditi.

Tihomil nategne vrv, da je vzkliknila od bolečine.
Videč, da ji je napočil zadnji trenutek odvrne naglo :

— Hočem.

— Dobro. Sedaj priseži, da boš vse to, kar si mi
obljubila tudi v resnici storila.

— Prisežem.

Tihomilu to ni bilo dovolj, zato vzklikne:

— Ne tako. Ti moraš priseči pri svojih bogovih.

Starka je videla, da ni druge rešitve, zato reče, gle¬
daje k nebu:

— Tako mi Svetovida in Vide, Živane in vseh bogov,
ki žive na nebu in na zemlji v zraku in v vodi, v gorah
in pod zemljo, da te hočem poslušati. Naj se spremenim
v žabo krastačo in naj me v peklu vsi besi podijo, ako
te prevarim. Samo življenje mi reši.

Tihomil je dobro vedel, da starka tako strašne pri¬
sege ne prelomi, zato reče:

— Zadovoljen sem s teboj!

Nagnil se je s konja in ji odvezal vrv z vratu in
rok, da je lahko svobodno korakala kraj njega.

Nato reče:

— Zadovoljen sem s teboj in ne boj se. Ne darujem
ti samo življenja, nego še te bogato nagradim. Imela boš
zlata več, nego ti zaželi srce.

Starki je izginil zadnji strah iz srca. Na licu se ji
je pojavilo veselje. Niti v sanjah se ni nadjala, da bi se
tako hitro oprostila.

Tihomil se ji je zato močno prikupil in žal ji je bilo,
da ni pogan, zato reče:

— Gospod, ako ti je mnogo do Vukovega življenja,
se moraš požuriti.

— Zakaj?

Ker je Gottschalk že najel krvnika in močno se bojim,
da hoče že jutri izvršiti svojo osveto.

— Tihomilu se zmrači čelo. Nato pa reče.

— Ti mi privedeš Vuka.

92

Ona se ni branila več. Ponižna, kakor pes, ga je
gledala in odgovorila.

— Vse storim, kar mi zapoveš.

VII.

Tisto noč nista mogla v mesto. Bilo je že pozno
Most na verigo je bil dvignjen in bilo bi dokaj sitnosti,
da bi prišel v mesto. Tihomil pa ni maral vznemirjanja.

Zato je poiskal prenočišče izven mestnega obzidja.
Povsod je bilo že temno, samo v eni hišici je bilo svetlo.
Starka reče takoj, da je to hiša deda Zelebora, ki ju rad
sprejme in pogosti.

— Kako to, da še bedi? — vpraša Tihomil.

— On je že vstal. On vstaja vedno mnogo pred zoro.
Delavec je — odvrne starka.

Na te besede se Tihomil odloči in krene proti leseni
hišici, pokriti s slamo. Prišedši do ograje, skoči pokoncu
domač pes in jame lajati, za njim pa zalajajo vsi vaški
psi. Slišati je bilo, kakor bi se zbudila cela vas. Med
vrati se pojavi Zelebor.

— Kdo je božji ? — vpraša s čvrstim glasom. V roki
je držal ogromno sekiro, vedno pripravljen, če bi srečal
nepoklicanega gosta-razbojnika.

— Bog te pozdravi! — vzklikne Tihomil. — Dobila
me je noč izven mestnih zidov. Tihomil sem! Iz sprem¬
stva Budimira Tomislava. Iz bele Hrvatske . . . Umiri psa
in pusti me v hišo.

Starec je, držeč v pred se sekiro, pristopil bližje.
Mesec je svetil in ob njegovem svitu je spoznal Tihomila,
katerega je videl, ko je prihajal v knežev dvor. Pomiri
psa in pozdravi prišleca.

— Bog s teboj, vitez! Poznam te po obličju in le¬
poti. Bodi zdrav!

V tem zagleda starko.

— A glej, odkod pa ti, Kata? . . . Kaj pa ti stičeš
tod po noči ? Ali si iskala spet zdravilno travo . . . Hm . . .
da . . . da . . . Mesec jasno sveti in ve starke v takih no¬
čeh hodite po šumah in grobovih . . . Vidim, da si nekaj

93

nabrala . . . Seve, v tem času se najlažje najdejo zelišča,
s katerimi se zdravijo bolečine in celijo rane.

Nato se obrne k Tihomilu in reče:

— Glej, to je zdravnica, da je ni enake. Ni zlobna.
Ona zna zdraviti človeka in žival, psa in, oprosti mi, svi¬
njo ravnotako, kakor človeka. Ej, dobro došli! Ponujam
ti hleb in sol, junak iz bele Hrvatske. A tebe, starka, ne¬
čem odgnati, ker si mi že večkrat pomagala in bi mi lahko
začarala otroke ali ženo, ali pa bi odvzela kravam mleko.

Starka pokaže dva zoba in reče:

— Ne boj se!

Starec prime konja in ga priveže za ograjo.

— Aha, lep konj, da, lep konj! Vidi se, da ga jezdi
junak. In ponosen je. Pozneje ga hočem nakrmiti in na¬
pojiti ... A sedaj za menoj! — reče Tihomilu in ju do¬
vede do domačega praga. Predno ju spusti v hišo reče,
gledaje starko:

— Mora bora, ne hodi v to belo hišo, ker so v vra¬
tih trdi ključi. Tu ni vhoda v belo hišo.

Starka se je samo muzala, ko je slišala, kako Zelibor
še vedno goni od sebe moro, v katero je tudi sama ve¬
rovala.

Ko je starec končal, prime Tihomila za roko in od¬
pre vrata, ali preden je prestopil prag, reče:

— Bog te sprejmi, mladi junak, v tem poštenem
domu, z desno nogo naprej, da se sinovi radujejo, a de¬
kleta možijo.

Sedaj prestopi Tihomil v resnici z desno nogo preko
praga, da starcu ugodi.

— Bog ti daj srečo v hiši in povsod.

In starka pripomni nevoljna:

— In beda naj pobegne od tebe!

Vrata so vodila v nizko kuhinjo. Na ognjišču je go¬
rel celi dan majhen ogenj. Kuhinja je imela črne stene in
bila vsa zakajena od dima. Na policah so bili raznovrstni
lonci in lončki, barvani in beli, večinoma zakajeni. S trama
je visela veriga za veliki kotel, v katerem so cvrli mast.
Razen tega je bila v kuhinji miza in dokaj velika, že
stara klop. To je bilo vse, kar se je videlo v kuhinji. Iz

94

kuhinje so bila vrata na obeh straneh, ki so peljalajv
dve sobi.

Tihomil se ustavi in reče:

— Nečemo buditi tvojih ljudi, naj spijo. Ostali bomo
tu, a  kuhinji.

— Zbudim je, ako želiš — reče starec.

A Tihomil mu to zabrani in sede na klop.

— Morda sta lačna? — vpraša starec. — Dam vama
kruha in sira, in nekoliko medu bi ne škodovalo. A?

Tihomil ne odvrne ničesar, a starka Kata reče:

— Ej, Zelebor. Stare kosti so se mi posušile in ne
škodovalo bi jim, če se namočijo.

Starec poišče lončen vrč, ki je bil na polici in ga
ponudi Tihomilu.

— Nu, vitez, pokusi. Ne bo ti škodovalo!

Tihomil vzame vrč in pije nekoliko požirkov. Nato
da vrč starki. Ona ga pograbi z obema rokama in ga
nagne. Prav je djala, da je potrebna krepčila. Noč, katera
jo je prestrigla, strah, katerega je prestala, ji je pretresel
telo. Zato je sedaj junaško nagnila vrč.

— Ti dobro de? — vpraša starec, raduje se nad
tem, kako je starka pila.

— Mhm — odvrne starka, brisaje si z roko mokre
ustne in brado, s katere še so kapljale kapljice medu.

Nu, za nekaj trenutkov se je že videlo, da med
„dobro de“. Jezik starkin se je razvezal in ona je jela
govoriti vsakovrstne reči.

Starcu je bilo že dovolj njenega brbranja, zato reče:

— Kata, ali bi ne bilo dobro, če bi malo zaspala?
Prinesem ti slame, pa lahko ležeš. Pa tudi tebi, junak
moj, bi ne škodovalo to . . .

Starka prikima.

Zelibor vstane in gre po slamo.

Tihomilu ni bilo za spanje. Premišljal je vse do¬
godke, katere je doživel v tako kratkem času, in kako bi
naj zaspal? Zaveza plemičev . .. Milena . . . poganski ob¬
red ... . truplo krščanskega mučenika...  razgovor med
žrebcom in starko Kato . . . rešitev Vuka . . . vse to mu je

95

polnilo možgane. Komaj pet dni je v Sisku in že ga je
potisnila usoda v tolike dogodke.

Spoznal je, da je njegova dolžnost rešiti Vuka, in
spoznal je takoj, da bi mu bila starka Kata v veliko po¬
moč. Zato je postopal tako z njo, kakor bi jo bil v prvem
hipu najraje predal knezu, ali jo na mestu odposlal v pe¬
kel. V prvem, kakor vdrugem slučaju bi izgubil zaveznico,
ki mu je dobro došla, ne le samo radi Vuka, nego zato,
ker je živela v službi Gertrude, torej v bližini Milene.

V prvem hipu, ko je zvedel iz razgovora žreca in
Kate, da je ona služkinja kneginje, mu je prišlo na um,
da jo mora pridobiti za se, in da mu bo za pomoč, ko bo
trebalo kaj naznaniti Mileni.

Sedaj, ko je stari Zelebor odšel, zašepeče Tihomil:

— Kata, ti dobro poznaš Mileno iz spremstva kne¬
ginje Gertrude?

Starka pokima in seže po vrču medice. Ko se je na¬
pila, odgovori:

— Aha. Poznam jo . . .

— Ugaja ti, ali ne ugaja? — vpraša Tihomil, opa¬
zujoč jo ostro, da se prepriča, kaj misli o Mileni.

Starka zakašlja, nato pa odgovori:

— Zelo! . . . Ona je dobro dete. Plemenita je in
dobra. Nagradila me je že nekolikokrat, a niti črviču v
travi bi ne mogla storiti česa žalega.

Tihomilu je močno ugajala ta pohvala iz starkinih
ust, ki je bila v neposredni bližini Milene. Da še bolj
podžge starkino brbravost, jo vpraša:

— In kaj pa veš o nji slabega . . .

Starka se razljuti in udari s pestjo po kolenih:

— Naj me odero živo vsi besi, če vem o nji kaj
slabega. To je . . . slabo je in nesreča . . .

Tihomilu zastane srce.

— Povej urno.

— Slabo je to, kakor pri tebi!

- Kaj?

— Škoda je, da sta kristjana?

Tihomilu se je odvalil kamen od srca in, odahnivši
se, se nasmeje dobrodušno:

96

Nji se je zaiskrila v očeh nada in ustnice, ki so dosedaj neprestano
drhtele zaprosijo: Ohrani mi življenje, gospod in vse storim. (Str. 91.)

— Ti, Kata, ne misliš ravno lepo o kristjanih.

Starka se razsrdi in pokaže oba zoba.

— Tristo besov in kuščarjev, naj me takoj ugrizne
stekel pes, ako mislim lepo o kristjanih. In kaj naj mi¬
slim? Nisem snedla bedastih gob!

Tihomil jo je hotel bolje poučiti.

u

97

— Ali si kedaj natančneje spoznala krščanski nauk?

A starka se stresne:

— Nauk? Kaki nauk? Zakaj nauk? Kaj je meni
nauk? Jaz poznam vse te ljudi, ki se imenujejo kristjani.
Drugače govore, drugače mislijo in drugače delajo.

— Ni tako! — reče Tihomil.

— Vraga ni?! Ali hočeš, da ti naštejem tako po
vrsti?! Evo! Tu je na primer sam knez Braslav.

Tihomil se nasmehne in mahne z roko.

— O njem mi ne govori.

— Hočeš, da govorim o kneginji ? Ona je vse, samo
kristjanka ne.

Tihomil se vznevolji in ji pretrga besedo:

— In Milena . . .

Ona tleskne z rokama.

— Nu, glej! Ali nisem djala, da je škoda, da je
kristjanka?

— Ti se nisi namerila na druge ljudi, ki bi ti bili
dragi, čeprav so kristjani? — vpraša Tihomil.

A ona odgovori nekako jezno:

— Rekla sem, da ne.

— Ej, starka, če bi bila ti v moji domovini, našla
bi jih mnogo. Tam bi še najbrž ti postala kristjanka.

Starka pljune na tla in reče:

— Naj me čuvata sveti Vid Svetovid in Jagababa
naj me pograbi.

Tihomil, videč, da ničesar ne opravi in ker se je bal,
da bi se starec Zelebor prehitro vrnil, reče nevoljno in
nenadno.

— Kaj misliš, ali bi lahko postala Milena moja žena?

Na to vprašanje starka udari z roko po čelu in
vzklikne:

— Kje mi je bila pamet ... Kje mozeg . . . Sedaj se
spominjam. V onem razgovoru med kneginjo in Gottschal-
kom, o katerem sem pripovedovala žrecu, in katerega si
ti slišal . . .

— V onem razgovoru — jo pogleda Tihomil.

— Je bilo izgovorjeno tudi tvoje ime.

— Kako to?

98

— Dobro se spominjam. Bil je govor o tebi glede
Milene, katero sta knez in kneginja obljubila Gottschalku.

Tihomil se ni mogel premagati in je vzkliknil.

Starka se temu ni čudila. V trenutku se je spomnila,
kako je Gottschalk opozoril kneginjo na nevarnost, ki
preti od Tihomila. Ona je razločno slišala, kako se je
kneginja na to razsrdila. Nadaljnega razgovora med Gott-
schalkom in kneginjo ni mogla več slišati, ker so priha¬
jali sužnji in bi jo zalotili, kako prisluškuje. Tako ni mogla
ničesar sporočiti Tihomilu o mrežah, katere sta spletla
zanj kneginja in Gottschalk. Toliko mu je lahko povedala,
da Gottschalk hiti s svatbo in da se njega boji.

Tihomil je planil pokoncu, zaškripal z zobmi in
vzkliknil:

— Ha, ta frankovski lopov mi bo to poplačal!

— Svetovid govori iz tebe — pritrdi starka. — Sve-
tovid, kateremu se je Gottschalk stokrat zameril. O, mrzim
tega Franka, ki nam je razrušil toliko oltarjev, ki je sto¬
ril toliko zločinov.

Tihomil prime starko za rame še vedno razburjen
in reče:

— Torej hočeš biti moja zaveznica proti Gottschalku,
ne samo, ker si dolžna to vsled prisege, nego i zato, ker
ga v resnici sovražiš ?!

— Sovražim ga.

— Prava sreča je, da sem te našel.

— Hočem ti pomagati. In če bo trebalo, skuham mu
pijačo, da ne bo nikdar več stegoval roke za tvojo drago.

— ^uvaj me Bog in blažena Devica, da bi se po¬
služeval takih sredstev. Sam hočem biti gotov z njim.
Močne so moje roke.

— Poznam je — se je nasmejala starka, spominja
se, kako jo je v gozdu prijel.

Tihomil je hotel še nekaj reči, a zunaj so se zasli¬
šali koraki starega Zelebora, ki se je vračal s slamo. Ti¬
homil je položil na usta prst in pokazal, da bi mu ne bilo
ljubo, če bi kdo drugi zvedel za njegovo tajnost. Starka
ga je takoj razumela in da ne zbudi kake sumnje, je

99

prijela za vrč in se napila. Zelebor se je vrnil z velikim
svežnjem slame, ter ga vrgel na tla.

— Dovolj bo za oba. Lepa slama je, kakor suho
zlato, in niti na zlatu bi se ne ležalo tako mehko. Tudi
konja sem opravil, ga napojil in mu dal sena . . . Naspita
se nekoliko, draga gosta, saj tako že ni več mnogo časa.
Skoraj se bo zasvitalo. Le zaspita, zbudim vaju. Zjutraj
dobita mleka in kruha . . .

Niti Tihomil, niti starka nista več poslušala Zelebora,
zakaj eden kakor drugi sta legla na slamo vsak na svojo
stran. Tihomil se je še prekrižal, dočim je starka mrmrala
molitvico:

Sveta Vida, ti me vidiš,
čuvajte me vsi bogovi,
dokler telo ne počine!

Z Vido ležem
Z Vido vstanem.

Vidi se izročam,

Čuvaj Vida me do polnoči,
vsi bogovi pa od polnoči.. .

Svetovid do vekomaj!

Živana na tem svetu
Vid na nebu!

Vid na zemlji!

Vidiš tukaj mesto moje,
kjer zasanjam sanje svoje;
pazi, oh, da dobro spavam,
pazi, oh, da dobro sanjam.*)

Nato je vtihnila. Premagala jo je utrujenost. Starka
je hitro zaspala in spala spanje pravičnega. Uboj kristjana
ji ni težil vesti, ker je bil izvršen v popolni veri, da je
storila bogoljubno delo. — Tihomil pa ni spal tako mirno.
Premetaval se je po ležišču semintja in pri tem so ga
mučile vsakovrstne sanje. In celo v sanjah je čutil nevar¬
nost, katera preti njemu in Mileni.

Solnce je bilo že visoko na nebn, ko sta se prebu¬
dila. Na klopi ju je čakala majolka z mlekom, kruh in

*) Spominjam se iz otroških let podobne molitvice s skoraj istim
besedilom: S križem ležem, s križem vstanem, itd., ki bo najbrž izvi¬
rala iz poganske molitve k Svetovidu.

100

sol. Konj pa je pred vrati čakal na svojega gospodarja,
hrzal in nemirno tolkel s kopiti.

Zunaj na dvorišču je bila mlaka, v kateri so se ko¬
pale bele in sive gosi in gagale, prhutaje s krili.

Vse življenje poletnega dne se je zbudilo.

Solnce je sijalo na slamnate strehe. Na modrem nebu
ni bilo nobenega oblačka. Na drevesih in v grmovju so
pevale ptičke, vrabci se tepli med seboj in domači pes je
bil privezan na verigi, da bi ne nadlegoval ljudi. Stoletna
lipa je širila svoje veje sredi dvorišča in v svoji dosto¬
janstvenosti je bila, kakor mogočna vladarica, ki spre¬
jema v svoje okrilje begune, ki potrebujejo zavetja.

Tihomil in Kata sta se spravila k odhodu.

Tihomil je hotel starcu plačati prenočišče. A ta se
je temu odločno uprl.

— Povrneš mi, gospod, ko pridem k tebi, v tvoj
dom. Bil si mi drag gost in hvala! Ne doživiš tega, da
bi mi napravil sramoto, in da bi se lahko reklo, Zelebor
pogostuje goste za denar. Tfu, obraz bi mi zardel pri

tem. Idi, kamor je volja božja in bodi srečen in Bog te
obvari!

Tihomil je iskreno stisnil starčevo desnico.

— Bog ti povrni starček! Polje naj ti rodi in trsje
polni sode . . .

Za nekaj trenutkov za tem sta bila v mestu.

Preden sta se razstala, se dogovorita, kje se zopet
sestaneta. Tihomil ji naroči naj ukrene sestanek z njim
in Mileno, ter ji naj pripoveduje o njem, kakor to žene
razumejo.

Starka mu obljubi. Kar se pa tiče sestanka, bi bil
najugodnejši čas po maši, ko navadno Milena sama s
svojo služkinjo Zorano obiskuje kolibe siromakov in bol¬
nikov, katerim je druga mati.

Tihomilu je bilo zelo milo, da je vnovič slišal nekaj
novega, lepega o Mileni, kar jo je v njegovih očeh po¬
vzdigovalo. In ko je starka odšla, še je dolgo, skoraj za-
vidaje jo, gledal, kako je odšla v knežev grad, kjer je
kneginja in pri njej Milena.

In globok vzdihljaj mu je napolnil prsi:

101

— Krasna, nad vse mila deklica, ali bom kdaj tako
srečen, da te bom smel nazivati: moja si? Oblaki se ku-
pičijo na najinem nebu in prete zakriti solnce. Kače se vi¬
jejo izpod najinih nog in nama prete, da naju ugriznejo.
Zapreka za zapreko se zgrinja. Proti meni je vsa kneževa
volja in sila. Proti meni je tvoja gospodarica in zviti Ne¬
mec. Vse, vse se je zarotilo proti meni. Ali si vsaj ti za
me ? Ljubiš me ? Ali si pripravljena za vse žrtve ? Ne boš
me pozabila? . . .

S temi mislimi je prijezdil do svojega stanovanja,
kjer ga je že čakal njegov sluga. Izročivši mu konja odide
v sobo, da si uredi obleko in počaka na mašo, po ka¬
teri je po navadi Milena obiskovala siromake.

VIII.

Ni preteklo mnogo časa, ko se je z župnijske cerkve
oglasil zvon. Sisečka cerkev dolgo ni imela zvonov. Zvo¬
nov se je že v šestem stoletju spominjala kronika fran¬
kovskega cesarstva in britanskih otokov, da so vabili
vernike, a njihova uporaba ni našla bogvekakšnih sim¬
patij. V sisečki cerkvi in hrvatskih samostanih so rabili
za kanonične znake lesene in železne plošče na katere so
udarjali s kladivom. Za časa Karola Velikega so že bili
zvonovi po Evropi dokaj razširjeni in jih je rimska cerkev
pripoznavala in posvečevala s posebnim obredom. V Sisek
je spravil prve zvonove knez Braslav, in so se ljudje
oduševljali s pravim zanosom ob vsakem zvonovem glasu.

Tihomil je slišal že dokaj zvonov in njegovo srce se
je vsakokrat, ko je slišal njih glas, pobožno dvigalo k
nebesom. Ali takrat ga zvon ni vzpodbudil k pobožnosti,
nego mu je njegov glas čudovito razburil srce. Srce
je mu vzdrhtelo iz čisto drugega razloga. Slutil je, da
so se na ta glas odprla vrata Milenine sobe in da gre v
cerkev s svojo Zorano. Njegova domišljija mu je slikala
živo, kako stopa po stopnicah Milena s svojo majhno no-
žico, koja se komaj dotika tal, ker je njih gospodarica,
kakor angel in bi lahko letela, četudi bi ne imela kril. ..
Domišljija mu je slikala, kako je stopila na zemljo, kako

102

stopa počasi in dražestno po sišečkem prahu in se pribli¬
žuje božjemu hramu, kako prestopa prag in pobožno po¬
klekne pred oltarjem Gospodovim. Ni mogel zdržati v sobi.
Neko čudovito čustvo ga je vleklo, da je šel za njo.

Ko je stopil na ulico je bilo prvo, da je zagledal
grofa Gottschalka, kako je jahal proti dvoru v vsem sijaju.

— Ta lopov — pomisli Tihomil — celo ve, da pride
tod Milena in se ji hoče pokazati v vsem svojem sijaju.

Tihomil se je srdil na samega sebe, zakaj ni tudi on
oblekel najlepše obleke. Vendar je bila ta misel samo za
trenutek v njegovi glavi, zakaj urno jo je pognal ves
srdit.

— Neumnost! Ta Frank da bi mi vzel Mileno? To
se ne zgodi, poprej mu porinem meč skozi telo.

Pri tej misli ga je popadla taka jeza, da je hotel kar
brez vsakega vzroka napasti Gottschalka in ga užaliti, naj
že bo kakorkoli, samo, da ga izzove na boj na življenje
in smrt. Vendar ga je zadrževala misel, da je Gottschalk
poslanec in da je tudi on v poslaništvu kneza Mutimira.
Ne samo sramota, katero bi povzročil s tem celi državi,
in celemu narodu, nego izgubil bi na ta način tudi Mileno
za vedno. To ga je toliko umirilo, da ni izvlekel meča in
ni planil na Gottschalka.

Zaškrtaje z zobmi se je vsekakor odločil, da se
osveti temu zlodeju.

— Ne boš mi ušel, ti debela frankovska mrcina —
je govoril sam pri sebi.

Stalo ga je v resnici dokaj truda, da je zadušil jezo.
Zdelo se mu je, da ga je gledal Gottschalk od daleč po¬
rogljivo in zasmehljivo. Vendar se je motil. Ko je prišel
bližje, je videl Tihomil, da gleda Frank mračno in ne¬
voljno. Akoravno je bil Tihomil mlajši, ga je Gottschalk
pozdravil prvi in sedaj je Tihomil moral odzdraviti, da bi
ga ne smatral neolikanim plemičem.

Tihomil ni pomišljal nego odzdravil, ali Gottschalk
je videl na njegovem pogledu, kakov pozdrav je to. Takoj
je spoznal, da znači ta pogled:

— Eden od naju dveh mora umreti.

Za ta njegov pogled je odgovoril istotako:

103 "

— Nadejam se, da boš to ti!

Na trgu pred cerkvijo je bilo vse živo. Razni trgovci
in kramarji so prodajali svoje blago. Tudi vaščanje iz
okolice so prinesli na prodaj svoje pridelke in izdelke.

Za tistega časa so bili vaščanje svobodni. Imeli so
svoja zemljišča, s katerimi so lahko svobodno razpolagali
in so je lahko prodali, ne da bi bili vezani na ta zem¬
ljišča. Vaščanje so bili vobče v javnem življenju enako¬
pravni z meščani in plemiči. Tako je na primer njih pri¬
čanje bilo vredno ravno toliko, kakor plemičev in pravica
se jim je delila, kakor drugim državljanom. V vsem so se
odlikovali od sužnjev in tujcev.

Vse je bilo živo na trgu. Ali Tihomil se ni oziral na
ljudstvo nego je gledal, kje bi mogel videti Mileno.

In v resnici jo je zagledal, kako se je že vračala iz
cerkve s svojo družico. Bila je od njega še dokaj daleč,
a on jo je takoj spoznal.

Tihomil je gledal samo njo in zdela se mu je vsa
lepša in krasnejša. Ni ga motilo živo vrvenje in upitje
množice. Občutil je nebrzdano hrepenenje, da poljubi Mi¬
leno s tisoči poljubi. Tudi ona ga je morala zapaziti, vsaj
tako se je zdelo Tihomilu. Videl je, da je zardela in se
sladko nasmehnila, ko ga je zagledala. Danes je bila sicer
oblečena preprosto v lepo haljo, a on je videl na nji vse
dražesti, katere morejo videti samo zaljubljene oči.

Vse, kar je kdaj sanjal lepega, dobrega, vzvišenega,
se mu je zdelo, da je utelešeno v tem ženskem bitju. Že
je hotel poleteti k nji, da jo vzame iz tega ljudskega vr¬
venja* in odnese daleč, daleč na pečine svoje domovine,
da jo reši vseh ljudi, da je ne bo gledal nikdo drugi,
nego samo on, samo on . . . tj

V tem je pa prišla ona do njega. r .f v  ;r  ' dv

On pristopi k njej in se ji, po običaju onega časa,
globoko prikloni.

— Hvala Bogu, da me ni prevarila slutnja’'in, da
sem te našel tukaj, gospodična. f  s, ,

Ona mu odzdravi dražestno, naklonivši majhno, nežno
glavico in se obrne k svoji Zorani, ki je nekako mrko
gledala prišleca.

104

Tihomilu je močno ugajala ta pohvala iz starkinih ust, ki je bila
v neposredni bližini Milene. Da še bolj podžge starkino brbravost,
jo vpraša:

— In kaj pa veš o nji slabega . . . (str. 96.)

12

105

— Glej — reče Milena — to je oni gospod vitez iz
bele Hrvatske, gospod Tihomil, o katerem sem ti pripo¬
vedovala.

Zorana se prikloni, mrmraje pozdrav.

Tihomil, kateremu je bilo zelo milo pri srcu, ko je
slišal, da je govorila Milena o njem, reče:

— Veseli me, gospodična, da si govorila o meni.
Tvoja usta pretvarjajo kamen v zlato. Nadejam se, da nisi
govorila o meni slabo!

Deklica se je malone glasno nasmejala:

— Bog varuj! Kaj ne, mamica — vpraša Milena Zo¬
rano — da nisem govorila nič slabega o mladem gospodu
vitezu ?

Zorana je še vedno nekako nevoljno motrila mladca
od glave do pet in zato ni takoj odgovorila na to vpra¬
šanje :

Zato je Milena ponovno vprašala:

— No, reci Zorana, reci!

Zdelo se je, da je Tihomil starki ugajal, zakaj odgo¬
vorila je mnogo mirneje.

— Moja gospodarica ne govori o nikomer slabo, niti
o onih ne, o katerih bi morala.

— No, no, mamica — ji seže Milena v besedo. —
Nisem ti rekla, da mi poješ hvalo,

— Ali kdo bi ti je ne pel? — odvrne hitro Tihomil.

— Ti gotovo ne, ker me še poznaš le malo časa —
odvrne Milena.

— Malo časa? Kaj govoriš? Ako te zanese sreča v
lepi kraj, kjer so divne gore in bistri potoki, vitke jelke
in ponosni topoli, ali treba, da ostaneš tam sto let? Ne,
v prvem hipu boš vzkliknila: to je krasno! Ko ti ročica
utrga cvetko v kneževem vrtu in ko poduhaš njen mili
vonj, ali treba sto let, da spoznaš, kako je krasna? Go¬
tovo ne !

— Ali iaz nisem kraj, niti cvetka! — se nasmehne
Milena.

— Milena, ti si mogočna pesem, v tebi se zrcali
modrina južnega neba, veličastnost sinjega morja in mili
vonj rože in čar zvezd. Prisegel bi, da si vila z vrha gore

106

Velebita, da mi vera pripušča verovati v ona bitja, v ka¬
tera so verovali naši pradedje.

•— Ej, že zadnjikrat sem videla, da znaš laskati.

Tihomil se ni dal zbegati, ko je videl na Mileninem
licu, da je izgovorila te besede v nekaki sladki razburje¬
nosti. Zato reče:

— Laskanje mi ni prišlo na misel. Vse, kar govorim,
vse to tudi čutim. Edino, kar me jezi je, da jezik ne more
vsega tako povedati, kakor čuti srce.

Milenino lice je bledelo in zopet rdelo. Ona bi ga
poslušala tako vedno. V srce se ji je naselila nekaka ne¬
poznana slast. Njene nežne mlade duše so se njegove be¬
sede dotikale, kakor tajinstvena godba, kakor pesem Or¬
fejeva, pred katero se mora pokoriti vse.

Ko je gledala v njegove sijajne oči, je čutila, da ga
mora poslušati. Zdelo se ji je tedaj, da bi šla z njim na
kraj sveta, ako bi on to zapovedal. Srce jo je vleklo k
njemu, kakor k nekaki nerešeni zagonetki, kakor k ne¬
čemu, kar je večje in boljše od tega, kar je videla na
svetu dosedaj. Vso silo njegove duše je čutila v tem tre¬
nutku, in žrtvovala bi mu dušo in telo. Vso globino svoje
duše bi mu odkrila in mu rekla: vzami me, pelji me, ka¬
mor ti je drago.

In Tihomil je čital to v njenih očeh, a vendar je
drhtel ob sami misli, da jo bo sedaj, danes vprašal, če
hoče biti njegova. Zdelo se mu je to nekako prenaglo.
In akoravno je iz njenega obnašanja že videl odgovor,
vendar je bil v resničnem strahu, kaj mu bo odgovoiila.
In mesto, kjer so bili, ni bilo ugodno zato. Vendar bi
vsekakor storil ta odločilni korak, ako bi ne bil prekinjen.

Stara Zorana, kot oprezna varuhinja svoje nepokvar¬
jene in neizkušene gospodarice, se je bala, da bi ne prišlo
do kakega očitanja. Tihomil se ji je sicer prikupil. Bil je
lep, postaven mož. Ne toliko radi tega, ker je poslanik
Mutimirov, nego veliko bolje, ker je odličen prijatelj To¬
mislavov, je pričalo, da je eden izmed najuglednejših
plemičev bele Hrvatske. Ali njenemu srcu to ni bilo do¬
volj. Ona je hotela za svojo gospodarico neko nenavadno
bitje, neko božanstvo, polno kreposti in vsega dobrega.

107

Daši je bila prepričana, da ni takega bitja, a mislila
je vedno, da bi bilo vsaj slično njenemu vzoru. Zato ni
bila zadovoljna, da se je med mladima spletla tako hitro
ljubavna vez. Treba časa, da povpraša, kakov človek je
to, ta Tihomil. Ali je surov, ali dober, hraber ali divji?
Lahko je človek velik junak pri meču, a z ženo pa po¬
stopa, kakor s sužnjo. Resnica, da Tihomil sedaj lepo go¬
vori in se vede, kakor da bi bil srečen, če bi smel biti
njen suženj. Ali kateri mladi človek ne pove tega svoji
dragi ?

Razun tega se je starka bala, da bi preljubeznjivega
govora Tihomila in Milene ne opazili ljudje, ki so ju ob¬
dajali.

Vse te misli so napolnile Zorani glavo, in zato je
pretrgala razgovor. Pri tem ji je prišlo povsem prav to,
da je Gottschalk stopil s konja, ga oddal nekemu človeku
in se napotil k njim.

Da bi ju ne zalotil v pogovoru in splašil, reče naglo:

— Evo tam gospoda Gottschalka. Zdi se mi, da gre
k nam. Da . . . da . . . uprav sem se je napotil.

Tihomil, ki se je tega bal že poprej, vzklikne:

— Zlodeja, kaj je treba tega pri nas!

— Za Boga — reče Milena, videč srdito lice Tiho-
milovo — ne jezi se. Ne prepiraj se z njim. Ne pozabi,
da je poslanec, in vsak poslanec je svet in nikdo se ga
ne sme dotakniti. In ti sam si poslanec. Bodi miren.

Tihomil zmaje z ramami in reče:

— Vem to.

Gottschalk se je vljudno klanjal na vse strani.

O, kaj vidim, tako zgodaj gospoda viteza v tako
krasni družbi.

Tihomil se je isto tako naklonil:

— Naš hrvatski pregovor pravi: Kdor zgodaj vstaja,
dve sreči dohaja.

— Kdo bi dvomil o taki sreči? Vprašanje je samo,
ako tudi gospodična tako misli .. . Kar je enemu sreča,
je drugemu nesreča. Kar enemu solnce, je drugemu megla.

— Vsekakor je resnica to — odvrne Tihomil po¬
nosno — ali gospod bo že dovolil, da taka vprašanja ni-

108

so umestna, in da gospodična ni dolžna odgovarjati na nje.

— O, prosim, prosim — se je branil Gottschalk —
nisem niti mislil, da bi gospodično spravil v kako nepri-
liko. Niti je nisem silil, da bi odgovorila. Sicer pa mislim,
da mi frankovski vitezi vemo, kaj je umestno in dostojno
in nam ni potrebno, da nas o tem pouce ljudje iz bele
Hrvatske.

Pocetkoma se je Gottschalk zelo trudil, da bi se
ognil ostremu govoru, ali njegov glas je postajal vedno
bolj strog in ni se mogel vzdržati, da bi ne izgovoril te
žaljivke na hrvatski narod.

To je bilo Tihomilu dovolj.

— Brez dvoma. Videl sem že veliko uglednih in
vljudnih vitezov v frankovskih krajih, ali videl sem tudi
divjih in surovih, kakor da so se učili olike v pragozdovih
svoje domovine pri turih, bivolih in medvedih. Kar se pa
tiče hrvaških plemičev, moram reči, da so se navzeli
uglajenosti od Rimljanov in Bizantincev. Po naravi so pa
večinoma blagega in mehkega čuta. Vsekako se jim ni
treba bati prispodobe s Franki. Gospod, s katerim imam
čast govoriti, je torej v veliki zmoti, ako napada hrvatske
ljudi. Hrvatski ljudje imajo poleg tega še jake mišice in
mogli bi ga z mečem v roki poučiti o tem.

Debeli Frank je postajal pri tem čimbolj nestrpen in
vedno pogosteje potresal ročaj svojega meča.

— Oho, tristo gromov, to je žugenje! vzklikne srdito.

— Žuganje je narastlo na žalitvi. Prosim, da se to
ne pozabi. V ostalem žuganje, katero izgovarjam, ne
pozabljam. Bila bi mi prava slast, pobiti se s plemenitim
in uglednim gospodom Gottschalkom v junaškem dvoboju.
Obžalujem samo, da je temu na potu dvojna zapreka,
poslaniška čast. Ali prišel bo čas, ko te zapreke več ne
bo. Tedaj hočem biti na uslugo . . .

Gottschalk pomeri Hrvata od glave do nog in ni mu
bil neprijeten ta poziv. V tem hipu je v  začutil, da bi v
svojih rokah zgnjetel in strl Tihomila. Čutil je v sebi si¬
lovito moč in ni se bal smrti. Bil je prepričan, da ga
premaga.

Zato reče nekako prezirljivo:

109

— Vedno sem pripravljen, da se odzovem. In nič
me ne more zadržati, nego čast in zapoved Veličanstva,
mojega kralja. Franki in Hrvati so se borili pogostoma
in priznati moram, da so bili med Hrvati nekoč dobri
borilci. Slast bi mi bilo spoznati, ali so še danes taki...

Sedaj se pomeša Milena, ki je prestrašena poslušala
ta razgovor, med nju in videč, da se je napetost nekoliko
polegla, reče:

— Gospoda, mislim, da je dovolj prepira.

Kakor da je padlo olje na razburkane valove, na¬
stane tišina. Viteza sta se spomnila, da ni bilo dostojno
se prepirati zraven Milene, zato sta se potrudila, da ji
dvorita, kar najvljudneje. Zorana je korakala mrko in
jezna za njimi, neprestano mrmrajoča, kakor razljučen
grom.

IX.

Ko se je vrnil Tihomil v svoje stanovanje, je našel
tam staro poganko.

— Gospod, važne novice!

— Kake novice?

— Ko sem prišla domov, jela sem takoj izpraševati
to in ono, o čemer sem mislila, da bi nam koristilo.

— In kaj si zvedela?

— Stari Vuk leži globoko v ječi samega knežjega
gradu. Težko bomo prišli do njega. Stražnik, ki stoji tam,
bi se moral nekako odstraniti. Moj prijatelj je in skuhala
mu bom pijačo, da nikoli več ne vstane.

— Za Boga milega, kaj govoriš? — vzklikne ostro
Tihomil. — Pa vsaj ne bomo zastrupljevali nedolžnih
ljudi! ?

— Ne? — se začudi starka.

Tihomil pa vzklikne:

— To bi bil strašen greh!

— Greh? Ne vem, kaj smatrate vi kristjani za greh.
Ali k zlodeju vsi grehi, ako se ne da drugače narediti.

— Ali jaz ne maram na tak način — odvrne Tiho¬
mil z nevoljnim glasom.

— Hm. Potem ne vem, kako naj storimo?

110

— Dovolj bi bilo, če se da stražniku samo kaka
uspavajoča pijača.

— He, to se lahko zgodi. Ali varno to ni. In potem
še nekaj. On se prebudi in bo vedel, kdo mu je dal pi¬
jačo in vse bi prišlo na dan.

— Ko se on zbudi in mi svoje delo srečno izvršimo,
bo mislil na vse drugo, nego da nas toži. Prestrašil se bo
prazne ječe in bo pobegnil.

— Misliš?

— Seveda. Ječarja, kateremu pobegne tako važen
znamenit jetnik, čaka strašna smrt. Zato bo gledal, da
pobegne.

— Morda imaš prav, gospod. Torej dobro. Stražnika
prepusti meni. Ali, ko bomo z njimi gotovi, kaj potem?
Pred gradom je še cela straža. Ako zapazijo kaj, potem
bo vrag. Ne reši nas nikdo več.

— Treba ukreniti tako, da ne bo nič sumljivega. Ali
si že mislila, kako naredimo?

— Sem. Ali to bo vražji posel. A o tem pozneje.
Sedaj ti pridem samo pravit, da je skrajni čas, da rešiš
Vuka, ker jutri v jutru bi že bilo prepozno.

— Oho ! Kako to ?

— Ker je nocojšnjo noč določil Gottschalk za osveto.
Prisluškovala sem, kaj sta kneginja in Gottschalk govo¬
rila. Kneginja ga je silila naj izvrši, kar je obljubil. Kneza
Braslava že peče vest, in zgodilo bi se lahko, da prekliče
svoje dovoljenje. Kneginja je dala Gottschalku tudi kne-
ževo znamenje do ječarja, da bo spustil Gottschalka v ječo.

— Ha, za milega Boga!

— Kaj? — vpraša starka.

— Ko bi ti lahko ta znak ukradla. Potem bi prišli
z lahkoto v ječo.

— Ej, nisem jedla bedastih gob. Ta misel mi je prišla
takoj v glavo. Ali frankovski zlodej je ta znak vtaknil
takoj v žep in ni mi bilo mogoče ga dobiti.

— Žalibog.

— Res je žalostno, dobri moj gospod! Ali sedaj ni
čas tarnati. Glavno je, da gremo takoj na delo.

— Dobro. Ali treba je pomočnikov?

lil

— Ni potreba. Bilo bi nevarno. Vzemi seboj samo
zvestega slugo. Tam doli pri prvem grmičju, ki se nahaja
do knežjega gradu, postavi malo stražo. Naj čakajo tam
v jutru z osedlanimi konji. Ti boš zajahal s starim Vukom
konje in . . .

— K vragu, to ni nič. Kam naj jezdimo ponoči, ko
so vrata zaprta — reče Tihomil.

Starka osupne. Na to ni mislila.

— Imaš prav. Ne preostaja nam drugo, da skrijemo
Vuka skozi noč v samem Sisku, dasi bo to zelo nevarno.

— Zelo nevarno. Ali kje ga naj skrijemo?

Starka je jela hoditi po sobi gor in dol in razmišljati.

— Ali veš, kaj bi bilo najbolje?

- Kaj?

— Da ga skrijemo v sobah gospodične Milene.

— Kaj ti ne pride na um — skoči Tihomil pokoncu
ves začuden.

— Tebi se zdi to čudno, kaj? — zarentači starka.
— Pa sem vsekako povsem lahko prišla na to misel. Ali
ga hočeš morda skriti v sobah kneginje Gertrude? Ali ga
hočeš morda dati v sobe kneza Braslava? Ha! Nu, vidiš.
Najbolje je, da ga skrijemo v sobe gospodične Milene.
Ona ima Vuka močno rada. Bila je edina, ki se je drznila
prositi milosti zanj, ko se je knez nanj srdil. Zelo ga je
cenila in vem, da bi je močno veselilo, ko bi videla Vuka,
ki je bil star prijatelj njene matere, da je svoboden.

— To je vse lepo in dobro, ali s tem spravimo Mi¬
leno v strašno nevarnost. Četudi pristane na to, kdo nam
more jamčiti, da poteče vse po sreči. In če se ne posreči
in če se izve, da je imela Milena v tej reči vmes svoje
roke, bi se knez in kneginja nad njoj maščevala silovito.

— Na to v tem času ne smemo misliti. Kdor se boji
nevarnosti, naj se ne podaja v njo. Sama grem k Mileni
in ji povem, kaj preti Vuku. Uverjena sem, da nam po¬
more drage volje. Dobrega srca je in smatrala bo to za
dobro delo. In to nam bo v veliko korist. Posebno jo bo
veselilo, ko izve, da je vojvoda Tihomil zapleten . . .

— Starka — jo zgrabi Tihomil čvrsto za roko —
misliš morda, da je nji kaj do mene? . . .

112

Gospodična Milena.

15

113

— In ti še vprašaš? . . . Misliš, da sem tudi tu mi¬
rovala?! Vprašala sem jo modro in oprezno, kakor že to
me ženske vemo . . . kaj misli ona o nekem hrvatskem
junaku, Tihomilu.

— In kaj je odgovorila? — vpraša nestrpno Tihomil.

— Ona . . . čakaj dušica . . . ona je pri tem imenu
zardela, gospod moj, kakor višnja, kakor paprika, kakor . ..
Ej, pa sem djala, kako mora biti to ime vroče, ako deklica
tako zažari ... In sem jo vprašala sem in tja in rekla,
ali veš, dušica, zakaj te to vprašam? Ali ona se je nare¬
dila, kakor bi ne hotela ničesar slišati: Kata, Kata, kaj
mi govoriš tu o nekem nepoznanem plemiču . . . Čakaj,
sem djala, in se nisem dala zbegati . . . ako ti je tako
nepoznan, zakaj pa ti njegovo ime barva lica! Ha? Hm,
hm, meni ne boš pripovedovala, da ga ne poznaš, in tudi
lepo ni, da varaš starko, ker pravijo, da je to greh . . .
Kaj?.  ..

— In ona?

— Jela je govoriti, da me ni hotela žaliti in nato
me je vprašala: Ali zakaj, Kata, mene vprašuješ o go¬
spodu Tihomilu. Glej, dete — sem rekla — če bi me pu¬
stila govoriti, bi že vedela vse. Nu, seve . . . Sedaj bi te
najraje kaznovala s tem, da ti ničesar ne povem. Nato
me je pa začela prositi, naj ji povem, kaj je s tem nekim
Tihomilom. Rada bi jo še nekoliko natezala, kakor ribico
na vodici, a nisem imela časa. In zato sem ji rekla, da
je gospod Tihomil velik gospod iz bele Hrvatske/Najboljši
prijatelj samega kneza Mutimira in Budimira Tomislava.
Lep gospod je in zlata ima . . . Deset ladij bi ga v de¬
setih letih ne prepeljalo.

— Ti si pretiravala.

— Kaj zato. Dovoljeno je to, ako se deklici govori
o njenem dragem.

— In ona?

— Ej — odvrne starka — neumno dete; ni ji mnogo
do tega zlata. Rekla je, da srebro in zlato ni zaklad, za¬
klad je le ono, kar je drago srcu.

— To je rekla — vpraša Tihomil.

114

— Da. Jaz sem ji pa jela pripovedovati, kako sem
se slučajno sestala s teboj, kako sem videla tvoje bledo
lice, tvoje zmučene oči. Slišala sem, kako glasno vzdihuješ,
in da vedno gledaš k Mileninim oknom. To se mi je zdelo
sumljivo in zato sem te vprašala nekoč: Božja sreča,
mladi junak. Zakaj si tako žalosten? Ali ti je umrla se¬
strica ... ali poginil vranec? Ko bi ti vedel, kako me je
Milena poslušala! — In kaj ti je odgovoril mladi junak?
Kaj mi je odgovoril. S početka ničesar. A ko sem ga
udobrovoljila, me vpraša: Ali poznaš deklico Mileno, naj¬
lepšo vseh žena. — Kako bi ne poznala našo miljenico,
našo ljubljenko? — Poznam jo. Ali kaj bi rad z njo. In
govorila sem tako dolgo, dokler ji nisem povedala, da ti
je ona ranila srce in da ne moreš živeti več brez nje . . .

Tihomil je bil, kakor na žerjavici. Naposled vzklikne:

— Za Boga, babica, od koga si se naučila tako
lagati?

Starka ga zvito pogleda:

— Ej, glej ga. Sedaj bi še me mladi gospod vitez
rad kregal, ker sem mučila svoj jezik zanj? In kaj sem
pa lagala? Ali mar ne ljubiš Milene? Ali me nisi vpra¬
ševal po nji? Ha? Vse je resnica. Tega nisem mogla po¬
vedati, da hodim po noči okrog in da si me dobil pri
žrtvi Vide. To menda sam sprevidiš?

— Nu, dobro je, dobro babica. Naposled si je rekla
resnico, zakaj res jo ljubim in to je dobro, da zna.

— Da! Ali misliš morda, da sem ji rekla kako no¬
vico? To je ni iznenadilo. Devojke so zvite. Ona je vse
to videla v tvojem obnašanju in vedela to mnogo prej,
predno sem ji povedala. Vendar sem videla, da ji je to
zelo drago. Sprva se je hlinila, da ji ni mnogo do tebe.
Ali ujela sem ptičico. Slišiš, sem ji rekla, povedala bom
tvojemu Tihomilu, naj se obesi na prvo bukev, naj se
utopi v Savi, naj si porine meč v prsi . . . Uh, Kata, je
vila z rokami, kake strahote govoriš ... Pa sem ji odgo¬
vorila, da si zaljubljen do blaznosti in ker ti noče dati
nobene nade, ti ne preostaja nič [drugega . . . Ali, kako
Wu naj jaz pomorem . . . Žal mi je zanj. Oh, če bi bila

U5

jaz Milena, potem že, a kaj, če ima prava Milena srce iz
kamna ...

Tihomil je gledal starko pol v čudu, pol v strahu.

— Mili Bog, kaka modrijanka si ti.

— Sedaj sprevidiš. Lahko bi ji skuhala travo, da se
zaljubi v tebe. A ne boj se. Tukaj ni potrebno, pri Vidu!
nobene trave. Njeno srce utriplje: Tihomil! . . . Tihomil!
Dobro sem slišala in naj se ne imenujem Kata, ako te ne
ljubi. Sladek drhtljaj spreleti njeno deviško telo, ako le
sliši tvoje ime. Ko sem jo ustrašila in rekla, da skočiš v
Savo, mi je djala: Reci mlademu vitezu, da ni treba ska¬
kati v vodo ... da bi mu lahko vendarle postala naklo¬
njena . . . da mi . . . reci mu, da mi ugaja ... in da bi. ..
je govorila v šali in sramežljivo. In to mi je bilo dovolj.
Vse sem izvedela. Vida naj vaju zveže, Živana vama naj
varuje življenje, in sreča naj vlada v vajinem domu . . .
Ali sem ti ugodila?

—- Da, Kata, vredna si zlatih bizancev.

Na te besede ji je dal Tihomil mošnjo zlata, katero
je starka radostno sprejela.

— Ali zopet k Vuku. Ako Milena dovoli, da skrijemo
Vuka pri njej, kaj potem?

— Potem prebijemo noč pri njej. Zgodaj v jutru naj
te čakajo sluge v prvem grmovju pri kneževem dvoru.
Ti zasedeš z njim konje in se v prvem hipu vstavite pri
vaščanu Zeleboru . . . veš pri onem, kjer sva prenočila.
Starcu že povem. On ljubi Vuka. Tam ga pustiš. Zelebor
ga bo čuval, kakor oko v glavi. Našel bo že kako skri¬
vališče zanj, to mu moramo prepustiti. Se strinjaš?

— Dobro! Strinjam se!

— Danes, ko se jame mračiti, pridi s svojim slugo
v knežji grad. Oblecita se v fratarsko obleko in imejta
dolge brade.

— Zakaj ta maska?

— Ker bo imel tako obleko na sebi tudi Vuk, ko
bo šel iz gradu.

— Vuk ima lahko, brez da bi imeli mi.

Motiš se. Stražniki v gradu bi videli, da odhajate, a
bi ne videli, ako je kateri prišel. In to bi bilo sumljivo,

116

— Resnica. Ali se ne bo opazil beg predno se za-
svita? Ali ne bo morda ječar to prej opazil?

— To prepusti meni, to je moja skrb. ,

— Ali kaj naj storimo, da ne zamudimo? Kaj pa,
ako Gottschalk svoj peklenski načrt izvrši, predno pri¬
demo mi.

— Ne skrbi. Bom ga opazovala. Hočem mu slediti
stopinjo za stopinjo. Ti boš pa itak pri Mileni. Na dano
znamenje poletiš v ječo. Vzemi oster meč. Lahko bi se
zgodilo, da bi imel posla z Gottschalkom in njegovim slugo.

— Dobro. Meč je oster.

— Tudi sluga naj bo oborožen.

— Dobro.

— Še nekaj.

— Kaj?

— Našemite se in zakrijte lica.

— Zakaj to?

J  — Da vas Gottschalk ne spozna.

— Izborno!

— Do večera.

— Do večera. Z Bogom.

X.

Na terasi je sedela kneginja Gertruda in z roko si
podpirala glavo. Oblečena je bila v zeleno, svetlo grško
obleko. Gledala je na mesto Sisek, a v glavi so ji bile
druge^ misli.

Že zgodaj v jutru, ko je komaj vstala, je bila iijena
prva misel: Tihomil. Pogovor z Gottschalkom se ji je
globoko vtisnil v možgane in veselila se je že te ljubavne
igre, ki ji bo krajšala sedanji običajni dolgčas.

Vstane in gre v kopelj. S čustvom nebrzdanega raz¬
košja je ogledovala v kopelji v vodi svoje lastno telo.
Gledala je in uživala v svoji lepoti. Ogledovala in se di-
vila svojim nogam in rokam in smejaje božala svojo gladko
kožo. Igrala se je z lasmi, zopet nato pluskala z vodo in
škropila svoje bele prsi. Ostala je dokaj dolgo v vodi.
Ugajala ji je toplota in misli so jo naslajale, V teni tre-

117

nutku se je smatrala za nekako božanstvo in obžalovala
je le, da je narod ne more oboževati tako, kakršna je
sedaj, kakor so v davnih časih oboževali marmorne Ve¬
nere in kipove boginj, katere so vsak čas izkopali iz črne
zemlje v stari Siscii. Obžalovala je, da se ne more poka¬
zati vsemu svetu, v kraljevski lepoti. In ona bi storila to
brez sramu, brez strahu, ker, djala je sama pri sebi, kar
je lepo, ne more biti sramotno. In padali bi pred njo na
kolena in ji žgali kadila, se klanjali, kakor nadverskemu
bitju in ji klicali urnebesne slavospeve.

Brez dvoma bi pokleknil pred njo, premagan od njene
lepote, tudi sam Tihomil in pozabil na Mileno, ki je še
nerazcveteli cvet, brez onega sijaja in razkošja, kakršnega
nudi ona, Gertruda.

S takimi mislimi odide iz kopelji.

Zapovedala je sužnji, da jo obriše in namaže z di¬
šečim oljem in drugim ukaže, naj ji prineso najlepšo obleko,
kar jih je imela. Bila je to obleka iz samega Bizanca in
pretkana z mnogimi dragulji. Krog ramen ji je dala zlato
tkanino, kače z diamantnimi očmi, a na noge je pritrdila
sandale, ki niso skrivali beline njenih malih nožič in lepih
prstov. V ušesa je djala velike uhane, krog vratu pa naj-
fineje bisere, katere je dobila v dar od samega kneza.
Bili so poročni dar.

Nato vpraša sužnjo:

— Povej mi, žena, ali sem danes lepa? Ali je kaj
lepših žen na svetu od mene? Ali bi taka, kakor sem
sedaj, lahko očarala kogarkoli? Kaj misliš, s čim bi še
povečala svojo lepoto?

Sužnje je gledala svojo gospo. Čutila je sama ves
čar njene lepote in vzkliknila brez vsake hlimbe.

— Lepa si, gospa, in ni lepše na svetu. Moral bi
imeti srce iz kamena, katerega bi tvoja lepota ne očarala.
In nobenega ni, ki bi se obotavljal, ako ti pogleda v oči,
da bi na tvoj migljaj ne planil v ogenj ali vodo in storil
za tebe vse, kar zaželi tvoje srce.

; — Misliš? — vpraša ^Gertruda zadovoljno. — Misliš?

— In oči so se ji zasvetile veselja,

118

— Da! Cesarji in kralji bi klečali pred teboj, čudeči
se tvoji lepoti in krone bi ti dajali k nogam, samo da jih
uslišiš.

— Ti misliš torej, ako bi hotela . . . ali nočem tega
. . . ali recimo . . . ako bi se mi zahotelo . . . misliš, da bi
lahko očarala vsakega, katerega bi le hotela?

— O tem ne dvomim niti najmanje!

— In če bi bil ta drugi slučajno zaljubljen v drugo ?

— O, moja gospa; in če je ona lepa, kakor solnce,
zatemnela bi pred tvojim sijajem. Samo slepec bi moral
stati pred teboj, ki bi te ne videl, da te ne vzljubi. Pa
tudi slepec bi obstal očaran od miline tvojega glasu. Mo¬
ral bi biti slep in gluh obenem, kateremu bi tvoja lepota
ne vzvalovila krvi. Pa to ni resnica! Tudi slepec in glu-
šec ima čut. Eden, kakor drugi bi lahko s prsti otipal
divno gladkost tvoje kože in duhal mameči vonj tvojega
telesa, prisegla bi, da se zaljubi v tebe.

Gertruda se je nasmehala in uživala ob tem slavo¬
spevu svoje sužnje.

— Lepo govoriš, ako bi le bilo vse to res!

Ko se je popolnoma opravila, je pozvala sužnja in
mu naročila, naj pozove Tihomila ... In legla je na bla¬
zine, pregrajene z medvedjimi kožami. Tako ležeč je ča¬
kala nestrpno. Naposled ji ga javijo.

Za nekaj trenutkov sta si stala nasproti drug dru¬
gemu. Ona, žena v višku svoje lepote, on, junak, mlad in
lep, kakor ga je njena duša mogla samo zasanjati.

In v tistem hipu je pomislila:

— Ta človek je prelep za Mileno.

Tihomil pa si je djal:

— Resnično, ta ženska je kneginja po svoji lepoti.

Nato se je globoko priklonil in rekel:

— Prišel sem na tvoj poziv, svetla kneginja, srečen
bom in vesel, če ti lahko s svojo malenkostjo postrežem.

— Da si mi zdrav, mladi vitez iz hrvatski dežel.
Pozdravljam te iz srca in povedati hočem brez odlašanja,
zakaj sem te klicala. Vendar sedi poprej, da se malo po¬
govoriva ...

119

Tihomil sede na stol, d o čim je sedla kneginja na
blazine, pokrite z medvedjo kožo. Za trenutek je nastal
irolk. Kneginja je s svojimi živimi očmi očitno z veliko
zadovoljnostjo ogledovala mladega junaka.

— Poslušaj sedaj.

— Pripravljen sem na vsako uslugo.

— Dobro. Povedati ti hočem odkrito. Jaz se ne po¬
čutim tukaj dobro, imtim se nezadovoljna in nesrečna”.

Te besede je izrekla z nekakim naglasom, iskreno in
tužno, da jim je moral Tihomil takoj verovati.

— Ali je to mogoče, svetla kneginja ? Tu na dvoru,
obkrožena od ljudi, ki te obožujejo? Moč tvojega moža,
je ponesla njegovo ime daleč po svetu. Njegovo bogastvo
ti omogočuje, da uživaš, kar ti zaželi srce. In ti praviš,
da si nezadovoljna in nesrečna ?!

A ona povesi žalostno svojo glavo.

— Nesrečna sem.

— Ali kako ti prihajajo na um take misli?

— Ker so resnične.

— Ni mogoče. Otresi se jih.

— Ne morem.

— Zakaj ne?

— Ker so resnične.

— Oprosti kneginja, ali jaz dvomim o njih resničnosti.

— Ti mi torej ne veruješ?

— Ne. Jaz mislim, da so namišljene. Ne morem,
umeti, kako bi naj bila nesrečna.

— Ali želiš, da ti razjasnim?

— Razjasni mi.

In kneginja nadaljuje s turobnim glasom in dvigne
svoj vlažni pogled k njemu.

— Od svoje mladosti sem živela na dvoru cesarjev
in gledala sijajne in junaške igre nemških plemičev. Po¬
slušala sem pesmi najboljših pevcev in jahala po šumah
za jeleni in srnami.

Tihomil odgovori:

— Vse to bi lahko dal Braslav.

— Lahko, res je, lahko. A Braslav se malo briga za
me. Kakšno srečo sem doživela z njim? Spravil me je v

120

Na terasi je sedela kneginja Gertruda in z roko si podpirala glavo.

(Str. 117.) j

to gnezdo, med nepoznane ljudi, ki ne razumejo mene
in katerih ne razumem jaz. Tuji jezik, tuji običaji. Iz mir¬
nih krajev moje rojstne zemlje so me privedli sem, v

14

121

kraje, ki so vsak čas v nevarnosti, da ne navali kdo na
nje. Moj knez je več na krvavem bojišču, kakor doma.
Boji z Moravani, boji z Madjari, kaj vem kaki drugi še
vse, niso dopustili, da bi postavil svojo posteli v Sisku.
Komaj sva se sešla, morala sva se spet ločiti.

— To je usoda vseh žena velikih ljudi.

Ona pa ga pogleda z velikimi očmi in reče:

— K zlodeju taka usoda. Ali smo žene ustvarjene
zato, da nas hranite v kletkah kakor ptice in da se po¬
igrate z nami, ko se vam zazdi. Osamljena živim v tem
dvoru svoje dni brez cilja, brez misli. Zunaj cveti cvetje,
cveti tako opojno, tako duhteče in čarovito in priča o
mladosti in krasnem življenju. Priča o poljubih, da o
poljubih in objemih, o času mladosti in ljubezni. Zunaj
dehti zrak in šepeta o sreči, o sanjah zlate svobode, a
mene tu tlači njegov vonj. Razprostrla bi roke in odšla
na teraso svoje hiše in pustila, da me ogreva ono žarko
solnce, naj sveži zrak poljublja moja lica in naj me boža
poljub jutranje sapice iz neprespane samotne noči, ki
je poslušala vzdihe moje in gledala moje bledo lice. Po¬
letela bi na junaškem konju na zelene gore in poslušala
šum slapov. Bila bi se z divjimi zverinami, samo da živim
življenje, kjer bi mi kri drvela burno po žilah. Ne mo¬
rem ! Bledih pošasti stroge, dvorske bizantinske etikete,
ki me spremljajo sedaj, ne morem vreči raz sebe.

Tihomil, ki je poslušal to njeno tugovanje. reče:

— Oprosti, kneginja, ah bizantinska etiketa ne teži
tako žen. Živel sem dovolj dolgo v Carigradu in vem,
kaki odnošaji so tam. Mislim, da bi te užalil, ako bi ti
pripovedoval o dogodkih na tamošnjem dvoru, kateri so
ti itak dobro znani. Ali ti ni znano življenje cesarja Leona,
ki je ljubil Zou, hčer Stylianovo, dasi mu je živela pobožna
in plemenita žena Theofana? Ali ti ni znano, da je to
priležnico dvignil, po smrti svoje žene, na prestol ? Ti veš,
da je ta cesar, ko mu jo umrla tudi ona, vzel tretjo ženo.
Ali ona ni edina, katero ljubi. In ta Leon, ki je nasledil
očeta Bazileja, pravzaprav ni niti sin Bazilija in Eudokije,
nego samo Eudokin, Mnogi so mi pravili, da je sin Mi-
hajla, ljubljenca Eudokinje ... In kdo je bil Mihajlo, to

122

veš. Bizantinski cesar, na pol nori ženskar, ki se je ko¬
pal v blodnjah in ki je svojega konjušarja Bazileja vzel
za telesno stražo in ga je napravil tovarišem svojih orgij.
Dal mu je za ženo svojo priležnico Eudokijo, s katero je
tudi potem živel pregrešno. In ta Eudokija je povsem do¬
bila moč nad cesarjevim srcem in ga pregovorila, da je
njenega Bazileja povzdignil za socesarja. Ta pa, videč, da
se ni varen, je po enem letu dal ubiti Miliajla. Zgodilo se
je to v noči septembra leta 867. Sam je bil zraven pri
uboju in tako postal edini cesar. O, ta Bazilej in Eudo¬
kija, o ta Zoe in ta Leon, mislim, da so dovolj jasni do¬
kazi, da niso pravi tvoji nazori o nesvobodi bizantiske
etikete ... In vendar imenujejo tega Bazileja velikega in
Leona modrega, ker piše knjige.

Gertruda je mirno poslušala Tihomila. In ko je kon¬
čal je rekla živahno:

— Kdo ve, ali ni v resnici pravi modrijan, ta Leon.

Tihomil jo začudeno pogleda.

— Kako misliš to?

— On se drži načela: „Kratko je življenje in naglo
beži mladost. Veselimo se in uživajmo, dokler je še čas.“

Tihomil se nasmehne in zapreti s prstom:

— To pač niso niti najmanje nazori Gospoda našega
Jezusa Krista, ki je prišel na ta svet, da nas pouči o
Pravi poti življenja. On je rekel: „Moje kraljestvo ni od
tega sveta." In obljubil je življenje onemu, ki bodi za njim.
Za njim pa hodi le oni, ki gre po ozki stezi . . .

Gertruda namrši obrvi in našobi ustnice ter pogleda
Dhomila z jeznim pogledom.

— Idi, idi, mladec moj, sleci to junaško obleko in
°bleci meniško kuto ter vzemi v roko palico in pojdi na
dvore od velikašev do velikašev, dostojanstvenikov po¬
svetnih in cerkvenih in jim pripoveduj te stvari. Malo jih
boš našel, ki te v tej dobi ne vržejo po stopnicah. Srečen
boš, če se ti bodo le samo posmehovali. In zakaj pripo¬
veduješ to meni, slabotni ženski?

Tihomil odvrne ponosno:

— V moji zemlji hrvatski je še, hvala Bogu, dovolj
značajev, ki pričajo, da še svet ni Sodoma in Gomora.

123

Prehodil sem dokaj sveta injnašelfsem mnogo kreposti in
velikih del. Ljubil sem prah, po katerem so stopali sveti
možje, podobni apostolom prvih časov in veruj mi, da jaz
verujem v večnost. Resnica, valovi peklenski poplavljajo
svet in v cerkev samo so se priklatili voleje. Ali vse to
je ne premaga in me ne odvrne do spoznavanja onega,
ki je rekel: „Jaz ostanem z vami do konca sveta . . .“

Gertruda se je vgriznila v ustne, da ne užali mladca,
zakaj komaj je zadrževala smeh.

— Moj dragi mladec, tvoji nazori so morda lepi za
puščavnike in menihe, ali za življenje ne veljajo.

— Zakaj ne veljajo?

— Ker večina sveta misli drugače.

— In če misli drugače celi svet, jaz ostanem zvest
svojim nazorom. Mamica me je dojila z belim mlekom,
hranila me in odgojila. Odgojila pa me je s temi nazori.
In njo ljubim in ljubim te nazore. Veliki zgledi, katere
sem videl, so me učvrstili. In če bi ne bilo vsega tega,
zakaj videl sem in slišal velike apostole Cirila in Me¬
toda.  In kdor je slišal v rani mladosti ta dva sveta moža,
ne pozabi nikdar tega, kar je sveto, vzvišeno in lepo.

Ko je tako govoril, je gledal z nekim zanosom na
zid sobe, v kateri se je nahajal. Na tem zidu je viselo
razpelo, prekrasno izrezano. Odrešenik je visel na križu
povešene glave in razpetih rok. Noge so mu stale na de¬
ščici, pričvrščeni na križ. Pod križem je bil doprsni kip
blažene device Marije in kip Janeza Evangelista, najmi¬
lejšega učenca Kristovega. Nad glavo Odrešenikovo je bil
izrezan angel. Na razpelu je bil napis v latinskem in
grškem jeziku.

Ta križ so posavski knezi posebno spoštovali. Bil je
še iz časov velikega kneza Ljudevika. Poslal mu ga je v
dar patrijarh v Gradu Fortunatu, ko se je zvezal z njim
proti Frankom in ko mu je poslal stavbenike in zidarje,
da so mu pomagali utrditi mesta in gradove. Patrijarh je
poslal ta križ Ljudeviku, ker se je divil njegovemu juna¬
štvu. Ta križ je ljubil sam, ker ga je smatral velikim
umetninam, zakaj bil je pokrovitelj umetnosti in duhovni
poglavar v največjem mestu umetnosti tistega časa v

124

Gradu, v katerem je stala krasna stolna cerkev, kateri se
je čudil svet, baptisterij in cerkev sv. Marije.

In v resnici, ta križ je bil redek umotvor. Pa knezi
ga niso ljubili samo za to, nego zato, ker se je govorilo,
da je nekoč spregovoril samemu knezu Ljudeviku, ko je
molil pred njim v veliki nevarnosti. In tisti čas je pritekla
Kristu kri iz rane.

Gertruda je molče, čeprav razburjena poslušala mla¬
dega viteza. Živahnost njegovih besed, navdušenje njegove
duše, ki se je jasno zrcalila na obrazu in pobožni pogled
na razpelo, vse to jo je navdajalo z nekakim čudom.

Tudi na dvoru je živel mladič sličnih nazorov. Bil
je to Friderik, brat Braslavov. Zaprl se je v svojo sobo
kot puščavnik in nikdar je ni zapustil. Pripravljal se je,
da postane duhovnik. Njegova bleda lica in resni pogledi
so jo odbijali od njega in ni se dalje brigala zanj. Nikoli
pa ni srečala mladca tako lepega, tako čvrstih mišic, tako
krepkih rok in glasovitega po junaštvu, ki bi govoril tako.
Mladci in plemiči, ki so jo obkroževali v tisti pokvarjeni
dobi, so se sramovali takega govorjenja. Sedaj se je pa
namerila na nekako čudo, ki je in pije kakor drugi ljudje,
ki nima nobenih zunanjih znakov, ki bi kazali njegove
nazore, a vendar je kristjan z dušo in srcem.

In to jo je z ene strani jezilo, a z druge zanimalo.
Spoznala pa je na prvi mah, da ne bo tega mladca vjela
tako lahko, kakor sta si predstavljala z Gottschalkom.

Ta misel je ni plašila, nego ji celo ugajala. Bila je
vajena premagati vsak .upor, vsako zapreko. Premagati
izmozgane, blede mladiče tistih dob, ni smatrala nobenim
težkočam. In uživala je ob misli, da bo premagala mladca
s takimi nazori.

Ko je Tihomil prenehal, je naslonila glavo na roko
in slonela tako nekaj trenutkov, kakor bi premišljevala.
A nato reče:

— Dragi vitez, veseli me, da govoriš tako navdušeno
in verujem ti, da tudi misliš tako. Žal mi je res, da pride
čas, ko boš spoznal, da si sanjal idealen san, ki bo raz¬
rušen.

— Nikdar — vzklikne Tihomil.

125

Gertruda se mu malce nasmehne, da so se iz rdečih
ustnic pokazali krasni beli zobje in reče žalostno:

-— Bili so časi, ko sem tudi jaz mislila tako. Bila
sem neumno dete in sklepala sem pobožno male ročice v
nedolžnosti in čistosti. Mislila sem, da hodijo po svetu
sami svetniki in svetnice božje. Vse je bilo samo cvetje,
nikjer kače, Vse je bilo samo zlato, nikjer praška, vse je
bilo solnčno, nikjer mraka. In priznati moram, da so bili
tisti časi lepi, zanosni, sveti. A vendar . . .

— A vendar . . . vpraša Tihomil živahno.

— A vendar bi ne hotela, da se vrnejo ti časi —
vzdihne kneginja.

— In zakaj ne? — vpraša Tihomil s toplim glasom.

— Zakaj ne? Poslušaj vitez! Odrastla sem. Vzeli so
me iz samostana, v katerem so me odgojili. Prišla sem
nedolžna, kakor jagnje, čista, kakor lilijin cvet, in stopila
v svet. In naj ti povem, kako se je rušila iluzija za ilu¬
zijo, sanje za sanjami, svetinja za svetinjo. Z oltarja, ka¬
terega sem sezidala v svoji duši, sem morala snemati
sliko za sliko, kip za kipom onih svetnikov in angeljev,
katere sem častila v svojem srcu. Spoznala sem kneze in
grofe, kneginje in grofice, spoznala duhovnike in škofe,
dvorjane in sluge. Spoznala sem vse na cesarskem dvoru:
cesarico in cesarja, slišala govoriti o drugih dvorih, tudi
o onem, kaj se godi v središču vsega sveta, v Rimu. Ali
je potrebno, da ti povem, kaj sem vse videla, vse slišala
in vse zvedela ? Moja ušesa, ki. so poslušala sanje psal¬
mov in ljubezni, so poslušala kletev in cinični smeh nor¬
cev in razbojnikov. Moje oči, ki so gledale sanje sreče in
blaženstva, raj na zemlji, so gledale odslej pijano druhal,
ki se je klanjala mamonu in zlatu. Moje noge so bredle
po krvi . . . krvi . . . krvi ... In tedaj se me je polastila
nepoznana bol, lice mi je bledelo in srce utripalo. Pre¬
mišljevala sem tudi jaz. Gertruda, vrni se v svoj samo¬
stan! Hahaha!

Obraz kneginje, ko je to govorila, se je spačil in
njen gorak smeh je zaoril neugodno po sobi, da je Tiho-
inila streslo v srcu.

126

— Ali ne! . . . Nisem se vrnila. Imela sem tovaršice,
modrejše, kot sem bila jaz, tovarišice vesele in razposa¬
jene, lepe kakor majnikovo jutro, pokvarjene, kakor he-
tajre naroda, ki je korakal po cvetnih poljanah Olimpij¬
skih iger in po gajih, v katerih so orile brezsmrtne pesmi.
Ostala sem. In kmalu sem uživala, gledajoč sijajne in ju¬
naške igre, poslušala pesmi najboljših pevcev, ki so je
pevali meni v slavo. Uživala sem, ko sem jahala po go¬
zdovih za jeleni in srnami in malo mi je bilo mar, kdo
ima prav, cesar ali papež, Focij ali Rim.

Tihomil ji seže v besedo in reče z žalostnim glasom:

— Krist ali Satan . . .

— Prav imaš. Krist ali Satan. Hodila sem v cerkev.
Hodim tudi sedaj. Kristjanka sem, ali ne verujem, da bi
učil Krist tako, kakor uče duhovniki.

— Zakaj ne?

— Ker živijo drugače in drugače učijo . . .

— Kneginja, to ne velja! Lahko je v zlati posodi
slabo vino, a v grdi izvrstno . . .

— Vseeno. Pusti to! Nikdar več ne vrneš zlatih sanj
mladosti moje. S starih oltarjev so potrgane slike in se¬
zidala sem nove oltarje božanstvu lepote, božanstvu moči
in slave. Ako je Krist bog lepote, bog moči in bog slave,
tedaj, evo me, tedaj sem tudi jaz kristjanka.

Te besede je govorila razburjeno in njena lica so se
razgorela. Nato je utihnila.

Tihomil odvrne:

— Da, on je Bog lepote, pa tudi dobrote. On je Bog
moči, a daje jo ponižnim. On je Bog slave, ali uživali jo
bodo vekomaj le oni, ki ne teptajo v blato njegovih besed.

— Izborno umeš govoriti, krasni mladec, in dospel
bi do velikih časti, ako bi postal duhovnik. In prava škoda
je, da nisi tega storil. Ali nekaj moram priznati. Čudim
se, da si ohranil te nazore ti, ki si potoval po širnem
svetu in videl toliko zla.

— Videl sem mnogo zla, gledal v žrelo pekla, zrl v
oči stoglavni kači greha, a na nikogar ne morem vreči
kamena, zakaj tudi jaz sem grešnik. In če sem hodil za
temo, tembolj sem hrepenel po solncu.

127

— Kaj te je storilo takim? . .

— Ne vem . . . Morda molitev . . . morda slučaj . . .
morda senca moje pokojne matere, ki me je spremljala z
blagoslovom po suhem in morju in me spremlja . . .

— Strinjam se s teboj in ne strinjam se. Vsekakor
se ti divim, ker vidim, da živiš po svojih nazorih in nisi
farizej. Ne razumem pa vendar, zakaj živiš na svetu brez
veselja, ljubezni in sreče? Zakaj se ne veseliš zlatega
šlema, ko se sveti na solncu in ko gledajo za njim
strastne oči? Zakaj se ne raduješ ognjenemu vinu, ki
razžarjeva kri in greje prsi, da se ti širijo za nečim ne¬
poznanim, tajnim? Zakaj hodiš kraj žensk, kakor marmorni
kip brez duše, ne da bi dvignil oči? Ali je mar ustvaril
Bog žene za to, da venejo in ginejo, kakor osamljen cvet
v samoti? Obdaja te zlato in baržun, biseri in jantar. Ob¬
dajajo te pesmi in junaške igre. A ti čitaš legende. Oj,
junak moj, vzdrami se, ustani, dokler ti rumena zarja
tvojih dni ne pokoplje v morje pozabnosti. Ali je tvoje
telo iz jekla ali kamenja, kakor onih svetnikov, naslika¬
nih na mozaiku naše dvorne cerkve? Ovenčaj svoj vrč z
rožami in pij ognjene kaplje vina in ljubezni. Ne brzdaj
strasti svojega telesa. Ni li potrebno to. Tega ne delajo
niti oni, ki bi morali. Čakaj na pokoro, ko se postaraš.
Sedaj si v dobi krepkih moških sil. Mladost se ti smeje
m ljubezen ti nudi sladak napoj iz zlatega vrča. Primi ga.
Ne blazni. Pripovedoval si mi o čarih Italije, o žarkih
nočeh v senci cipres in oljk, o mamečem pluskanju mor¬
skih valov. Ali te nikdar, res nikdar ni pograbilo veliko,
divje, besno poželjenje po poljubih ognjenih, kakor pekel?

Tihomil je postajal čimdalje bolj nestrpljiv, čimdalje
bolj nemiren. Naposled dvigne roko in prekine kneginjo:

— Oprosti gospa, da te prekinem. Razgovor naju je
zmotil, in pozabili smo na to, zakaj si me poklicala.

Gertruda je opazila, da ni izbrala pravega načina,
da bi pridobila viteza. Brez odloga, skoraj nevoljno reče
z nekako osornim glasom:

— Prav imaš. Povem ti, da sem željna zabav in
lova. To vendar ni greh, kaj, moj govornik?

— Ne, svetla gospa!

128

Ko je pristopil k nji in razširil roke, da jo objame, padla mu je
Milena v naročje. (Str. 132.)

129

— Torej dobro. Izbrala sem tebe, da bi bil osnova-
telj naših zabav.

Zakaj ravno mene?

— Zakaj ? Tega ti ravno ni treba razjasnjevati. Pre¬
hodil si mnogo sveta. Bil si v Carigradu in Rimu, videl
si vsakovrstne igre v Italiji in Bizancu. Ne bo ti torej
težko, da nam je tukaj uprizoriš.

— Gotovo ne, gospa. Rad sem ti na uslugo.

Tihomil je v resnici zelo rad obljubil, da hoče izpol¬
niti željo Gertrude. Pomislil je, da bo pri teh igrah povsem
v bližini svoje Milene. Kneginja se je vzradovala njegovi
obljubi.

— Hvaležna ti bom z Mileno in vsemi dvorjankami.

vred.

Ko je izgovorila ime „Milene“, je pogledala kneginja
Tihomila ostro in opazila, kako mu je vsa kri šinila v lice.

Komaj je premagala jezo in rekla:

— Tako, sedaj sem ti povedala vse, gospod vitez.
Pripravi načrt in pridi jutri, da ml ga razkažeš.

— Storim, kakor si zapovedala, svetla kneginja!

— Odpuščam te v milosti. Mislim, da se ne bojiš,
da bi te okužila s svojimi nazori. Ako ti ni po volji, ne
bom nikdar več govorila o tem.

— O, ne bojim se odvrne smehoma Tihomil in

se ji prikloni. — Od svojih nazorov ne bom odstopil, in
če mi neprestano dokazuješ nasprotno.

— Glej ga! Ali si tako vztrajen!?

— Nadejam se, da sem. Imam v pomoč dve svetinji.

— Ali smem vedeti za nju?

— Za jedno smeš, za drugo ne.

— Katera je ona prva?

— Spomin na mojo mater, ki je bila svetnica.

— A druga?

— Tega še ti sedaj ne smem izdati. To je tajnost.

Gertruda je na prvi mah uganila to drugo svetinjo.

— No vidiš torej. S pomočjo teh dveh svetinj bi me
rad spreobrnil.

— Daj Bog!

Tihomil se nakloni in odide.

130

Dolgo, zelo dolgo je sedela kneginja Gertruda ne¬
premična, zamišljena v globoke misli. Gube na čelu in
srdito grizenje ustnic je pričalo, da ni zadovoljna z uspe¬
hom svojega razgovora.

XI.

Na večer tistega dne, kakor je bilo dogovorjeno, je
bil Tihomil v sobah Milene. Kakor se je starka Kata na¬
dejala, je Milena drage volje privolila v to, da pomaga
tudi nekako rešiti Vuka. Spoštovala in ljubila je tega
starčka in ga smatrala za najplemenitejšega človeka ti¬
stega časa. Veselila jo je vest, da je uprav Tihomil oni,
ki ga hoče rešiti. In da bo tudi ona imela pri tem svoj
delež, jo je veselilo tem bolje.

Razburjena in z nekako drhtavico je pričakovala ve¬
čera. Neko nepopisno čuvstvo sreče je. napajalo njeno
dušo. On pride k nji. Vendar jo je vznemirjala bojazen,
če bi se ne izvršilo vse po sreči. In v tej razburjenosti
je komaj čakala, da je zatonilo solnce. Vsak trenutek je
tekla k oknu, da pogleda, kako visoko je še solnce. Vsak
hip je pokleknila pred sliko Bogorodice, ki se je nahajala
v njeni sobi, in s solznimi očmi molila za srečno izvršitev
dela, ki so ga začeli. Po dolgem pričakovanju se odpro
naposled vrata in v sobo stopi Tihomil. Prvi hip je stal
nepremičen, gledaje deklico, ki se mu je sladko smehljala,
nato je stopil k nji in jo prijel za roko.

— V trenutku, ko stavimo svoje življenje na kocko,
Milena, ali še naj dalje molče najina usta?. . . Kdo ve,
kaj skriva nocojšnja črna noč v svojem krilu? Življenje
ali smrt? Kdo ve, kaj nam prinese jutrišnji dan? Vendar
naj bo ta čas blagoslovljen, ko mi je dano govoriti s te¬
boj, želja moja! Ti trepetaš. Ustne ti drhtijo. Rdečica de¬
kliškega sramu ti obliva lice, miljenka moja. Ti slutiš, ti
veš, kaj ti hočem reči ... Ni niti čudno. Mar niso moji
Pogledi govorili jasneje od besed, mar ni moj drhteči glas
Pričal o tem, kaj je bilo skrito v srcem mojem ... Ti veš,,
kaj mislim, ti veš, kaj čutim, ti veš, zakaj diham. Od
valov sinjega morja prišel sem v stari Sisek, svoboden
kakor ptica v zraku, kakor riba v vodi. Ni bilo junaka,

131

pred katerim bi trepetal, ni bilo lovorike, po kateri bi ne
sezal, ni bilo buzdovana, ki bi mi bil pretežak. Razun
Boga, velikega in mogočnega, nisem se bal nikogar. In
evo me, sedaj sem tu pred teboj in drhtim od sladkega
ganutja in nepopisne sladkosti, ko te gledam. Evo, sedaj
sem bojazljiv, in bojim se, da bi ne izgovoril kake besede,
ki bi ti ne bila po volji. Niti svobodnega se ne čutim
več. Zdi se mi, da sem suženj in edina želja moja je, da
bi služil tebi, kraljica mojega srca. Velik in silen je pla¬
men ljubezni moje in zdi se mi, da se spreminja moje
srce v suho zlato, in to zlato bodi tvoje. Ljubi me, ljubi
me, moja najmilejša . . . Bodi moja žena. Ne morem živeti
brez tebe. Kaj mi mar moje življenje, ako nimam tebe.
Kai mi lovorika, kaj slava, kaj najveeje bogastvo tega
sveta, ako nečeš z menoj sanjati san mojega življenja in
sipati cvetja v skrivnost najinih bodočih dni. O prosim
te, odpri sladke ustne svoje, naj izrečejo blagoslov mo¬
jemu življenju in naj spremene vso najino bodočnost v
himno in slavospev veliki, silni ljubezni, ljubezni močnejši
od smrti, ljubezni lepši, kakor je ves svet.

Ko je govoril Tihomil, je stala Milena in ga poslu¬
šala vsa očarana vsled teh besedi, s katerimi ji je pravil
o ljubezni. Prsi so se ji dvigale razburjenja, kri ji je hi¬
tela po žilah vse urneje in burneje in srce je hotelo, da
prebije svojo ječo. Bledela je in rdela in ustnice so ji
vztrepetavale. Oči so ji žarele z nekim nadzemeljskim si¬
jajem zanosa in blaženstva.

In ko je pristopil k nji in razprostrl roke, da jo ob¬
jame, padla mu je na prsi. Zaprla je oči in zašepetala s
tihim glasom:

— O, kako sem srečna, Tihomil . . . Kako sem srečna!

In on prime deklico za brado in se zagleda ves oča¬
ran v njeno lice, v njene oči. Bil je to trenutek opojne
blaženosti dveh bitij, ki sta bili ustvarjeni, drugo za drugo.

Nekaj trenutkov sta ostala tako, nepremična v ob¬
jemu sreče, v poljubih silne, prve ljubezni, vznesena, oča¬
rana, menila sta, da sta v nebesih, tiha, kakor bi poslu¬
šala tajinstveno pesem nebeških zborov, kakor da je tu
na zemlji večnost, sreča brez konca, brez kraja.

132

— Hočeš biti moja žena?

— Hočem — odvrne z blaženim usmevom devojka.
— In spremiš me v moj grad k mojemu morju.

— S teboj grem na kraj sveta.

— Zlato moje — se vzveseli Tihomil in jo poljubi.
— Ne varaš li se, junak moj . . .

— Jaz se varam? Kako naj ti povem, kar čutim?
Kako naj izsujem pred tabo ves žar svoje ljubezni . . .

— In me boš ljubil vedno?

— Do groba in preko groba — duša moje duše.

— Bodeš moj ?

— Na rokah te bom nosil. Tvoje življenje bo pot,
posuta s samimi rožami in cvetjem. Vsak plevel bolesti,
vsako travico zlobe, ki bi se drznila vzrasti na tej poti,
izrujem z lastno roko.

— O, kako lepo, kako krasno bo to — se je smeh¬
ljala Milena in gledala vsa blažena v obraz svojega dragega.

— Gospod Tihomil! — odzval se je za njima glas
starke Kate.

Nista je slišala.

— Gospod — je zaklicala vdrugič — ali smem

vstopiti?

Zganila sta se in Tihomil reče:

— Vstopi.

Ne vprašajoč dalje, reče starka:

— Gospod, hudo je.

— Kaj govoriš?

— Zapozneli, smo.

Kakor bi ga vgrizla kača, je skočil Tihomil pokoncu.
— Za Boga, kaj govoriš. Ali so že izvršili osveto.
Starka zmaje z glavo:

— Tega ne!

— Zakaj si pa potem rekla, da je prepozno?

— Pozno je zato, ker je Gottschalk in njegov krvnik
ze na dvoru.

— In kaj zato?

— To je slabo, ker ju ne moremo prestreči.

Tihomil namrši obrvi in povesi glavo.

133

— Resnica. Prišli bi in ko bi mi opravljali posel
osvobojenja Vuka, bi nas opazili v ječi in zbudili kne¬
ze vo stražo. In bili bi izgubljeni.

— Tako je. Vidiš torej, da je prepozno. Naš prvi
načrt ne velja več. Moramo stuhtati drugega.

— Drugega ni, nego da je pustimo, da gredo prvi
k Vuku. In tedaj je naskočimo.

— Dobro je to.

— Koliko jih je?

— Dva sta. Gottschalk in krvnik.

— Ali je krvnik močan?

— Čvrst možak. Ali tvoj Bokelj je bolji. Ta dva bo¬
dete, če ju napadete nenadoma, lahko premagali. Ali tu¬
kaj je še tretji.

— Vraga?! Tretji?!

— Ječar.

' — Ali mu ne boš dala pijače?

— Ne morem.

—- Zakaj ne moreš?

— Ker bi se mu to zdelo čudno, da ga silim sedaj
po noči, s pijačo in bi prav gotovo ne hotel piti. Razen
tega bi lahko zaspal poprej, nego bi prišel Gottschalk. In
če bi ga našel spečega, bi bilo to zelo sumljivo. Če bi
Gottschalk sumil le najmanje, je vse ponesrečeno.

— Za vraga. Kaj storimo sedaj? Ne bojim se jaz
vseh treh, vendar bi bila to kruta borba. Zgodilo bi se
lahko, da kateri uide in pozove pomoč.

— Tedaj bi propalo vse! To pa ne sme biti.

— Kaj tedaj — pomisli Tihomil.

— Drugega izhoda ni — reče starka — nego da
zarinete ječarju meč v ledja.

— To ni mogoče. Iz zasede ubijajo razbojniki in jaz
tega ne morem.

Starka zmaje z ramami.

— Ej, potem ti pa ne morem pomagati. Pomagaj si
sam, ako moreš! Vsekakor ne umejem, da ti je več do
življenja ječarjevega, nego do življenja Vukovega. Ječar
mora umreti.

134

— Ne sme, rečem ti, Kata. Naš Bog ne dopušča
ubijati, razen, če se borimo v pravilni borbi. Iz zasede
ubijajo morilci.

— To vem tudi jaz. Ali tukaj nam je ječar na potu.
Kaj pa naj storimo?

Tihomil v resnici ta hip ni znal, kaj naj stori. Ali
časa za razmišljanje ni bilo. Trebalo je hiteti, da ne bo
prepozno. Za nekaj trenutkov je imel načrt. Pozval je
Bok el ja, Tomislavovega slugo, katerega je izbral, kot moč-
uega in hrabrega moža, da mu Trn v pomoč. Svojemu
slugi pa je naročil, naj pripravi konje. Bokelj je prišel v
samostanski halji, a jo je takoj zopet slekel.

— Zakrinkajva si lica, da naju ne spoznajo. Najbrže
bo to boj na življenje in smrt. Najprej se morava rešiti
ječarja in nato udreti v ječo. Ti boš nenadoma planil na
Gottschalka, jaz bom pa pazil, da nobeden ne pobegne.
Gottschalk se ne bo nadejal nobenega navala in ne bo
pripravljen. Brzi skok stori vse. Me razumeš?

— Razumem — reče Bokelj veselo, kakor da se go¬
vori o kaki veselici.

— Dobro. Ti starka boš stala na koncu hodnika na
straži in mi javiš vsak najmanji sumljivi korak.

— Hočem.

— Dobro bi bilo, da je tudi ječar v ječi. V tem slu¬
čaju bi se borili dvojica proti trojici. Zaprli bi pa za se¬
boj vrata in zabranili izhod. Nastalo bi klanje, ali Bog
uam bo pomagal.

— Bog vam pomagaj moji junaki — reče Milena in
solze se ji prikažejo v očeh. — Ako vam ne pomore on,
kdo vam naj pomore?

Starka je odšla ven.

— Ako bi pa ječar ne bil zunaj na straži, kar je
Vrlo verjetno, kaj tedaj?

Še vedno ni bil Tihomil na jasnem, kaj naj stori
tedaj. Ubiti ječarja iz zasede ni hotel, ker se je to po¬
vsem protivilo njegovim nazorom.

Obžaloval je, da ni vzel seboj še vsaj enega slugo
a b prijatelja. Če bi bil čas, takoj bi ga poiskal. A sedaj

135

se to ni dalo več storiti, ker je bilo prekasno. Vsak čas
ju lahko starka pozove na delo.

Žal mu je bilo, da ni izbral drugega časa za Vukovo
rešitev. Lahko bi planil na ječarje in stražnike prej, nego
bi prišel Gottschalk in njegov krvnik. Lahko bi planil na
ječarja, vzel mu ključe, udrl v ječo in rešil Vuka. Čeprav
bi bilo to dokaj nevarno, vendar tako nevarno bi ne bilo,
kakor sedaj, ker se ima boriti s tremi. Ali sedaj so bile
take misli prepozne.

Še enkrat objame. Mileno in reče:

— Moli za nas, draga deklica. Tvoja molitev nam
bo danes močno potrebna in koristna. Brez božje pomoči
ne moremo storiti ničesar. Za pravično stvar se borimo
in naj nam pomore Gospod Bog in draga naša mati, bla¬
žena devica Marija.

In Milena odvrne:

— Molila bom za vas, dragi moji, ako molitev ubo¬
gega dekleta lahko kaj koristi vam junakom.

XII.

Mrka je noč. Na nebu je malo zvezd in slaba svet¬
loba se razliva po okolici. Še slabša svetloba prodira
skozi okence dokaj širokega prostora, kateremu se na
prvi pogled vidi, da je ječa. Kamnite stene so polne vlage.
V zidovje so prikovane debele železne verige. Na neki
taki verigi je prikovano človeško telo in na prvi pogled
ni mogoče spoznati, ali je to telo živo ali mrtvo. Jetnik
je imel verige na rokah in nogah. Obleka je bila razpadla
in strohnela. V kotu je bilo nekoliko slame, ležišče za
ubogega jetnika. Mrki polumrak je delal ječo še strašnejšo.
Druzega ni bilo v ječi nego vrč iz gline in kos kruha, ki
pa je bil še nedotaknjen, kakor ga je zvečer prinesel ječar.

Noč je temna, a jetnik si je za časa svojega jetništva
poostril vid in tako je povsem dobro razločeval predmete,
ki so bili v ječi. Zdi se, da se je že privadil na vlažno
in hladno domovanje. Priučil se je na okove in vse, kako
je treba postopati z njimi, da si človek ne oguli rok in
nog. Sprva je bilo to zelo težko. Vsak trenutek so mu

136

Kakor je obljubila, je pokleknila pred sveto sliko in vzdignivši roke
proti nebesom pobožno molila, da bi se vse srečno izvršilo.

16

137

krvavele roke in noge. Sedaj se je pa že priučil jesti in
piti, ne da bi ga ovirale verige. O, mnogo časa je minulo,
preden se je naučil tega. On, Vuk, je bil vajen marsičemu,
kakor orožju, jahanju, plavanju in državnim poslom, ali
kako se nosijo okovi, tega ni znal. Morala je priti kne¬
ginja Gertruda in knez Braslav, da ga naučita tudi tega.
Mnogo se je naučil v ječi, naučil se razmišljati o izprije¬
nosti sveta, proučevati nehvaležnost ljudi, da so najne-
hvaležnejši uprav oni, katerim smo storili največ dobrot.

Ni bilo dneva, da bi se Vuk ne spomnil kneza Bra-
slava. Sprva so mu silile na usta grde kletve proti sovraž¬
nikom in jeza nebrzdane barbarske osvete mu je hotela
osvojiti srce. Daši je bil to. miren človek, pobožen in
dober, vendar ni bil dovolj močan, da bi prenesel prvi
udarec, ki mu ga je zadal knez, ko ga je vrgel v ječo.
Prve dni je bil ves iz sebe. Večkrat je poskušal, da bi
udaril z giavo ob zid in storil konec vsemu. Za nekoliko
dni se je umiril.

Z muko si je izdolbel v zidu križ; roke so mu krva¬
vele pri tem poslu. Ali ta križ ga je tolažil, ta križ mu
je bil vidni prijatelj. Bil je zanj knjiga, iz katere je čital
dannadan.

Trpeč grozne muke, se je spominjal svojega Odreše¬
nika in njegovo lastno trpljenje se mu je dozdevalo ma¬
lenkostno. Vedno boljinbolj se je pogrezal v misli, da je
trpljenje in bolest edina prava lastnina tega sveta in da
Bog ljubi onega, s katerim postopa, kakor s svojim edino-
rojenim sinom, to je, kateremu pošilja naj večje muke.

Vedno bolj so se mu začrtavale te misli v srce. In
to srce je postalo posoda, katera se je polnila s kapljo za
kapljo z vinom vere, nade in ljubezni. Nikdar ni tako živo
veroval v Boga, kakor sedaj, ko je bil pahnjen s svoje
moči. Mogočen je bil v Braslavovi državi. Bil je eden iz¬
med najsilnejših in najbogatejših velikašev. Bili so celo
časi, ko so smatrali vladarjem njega, a ne Braslava. V
ječi je imel časa dovolj, da je premišljal o dnevih svoje
moči in slave.

V kolikih bitkah se je odlikovala njegova desnica!
V kolikih diplomatskih misijah je delovala njegova glava!

138

Kolikokrat ga je pohvalil knez in ga nazival, da je nje¬
gova desna roka, njegov najboljši prijatelj in tovariš, ka¬
teremu ne bo mogel nikdar dovolj nagraditi njegovih ne¬
smrtnih del.

Ta knezova nagrada!? Črno zidovje ječe, težki okovi,
kruh in voda.

In vendar je bil knez dožan, da bi mu bil hvaležen.
Vuk ni nikdar mislil na sebe, vedno na kneza in narod.
Hrepenel je, da vidi svoj narod zedinjen. Velike misli,
kako bi se mogel ves hrvatski narod spojiti pod enim
žezlom, mu niso hotele iz gleve. Vedno in vedno so mu
prepletale možgane. V to svrho se je trudil povzdigniti
narod materialno, trudil se je s povzdigo poljedeljstva in
trgovine, trudil se, da bi narod postal bogat. Vedel je,
da se samo takemu narodu ni treba bati sovražnika.

Misel o zedinjenju naroda, ki govori eden in isti
jezik ga je napotila, da je nasvetoval svojemu knezu, naj
se poroči z rojakinjo kneza Mutimira. S tako rodbinsko
zvezo bi dat prvo vez za zedinjenje Jugoslovanov. Ni
uspel. Knez je poslušal nemškega cesarja. Vzel je Ger-
trudo. Ta ženitev, katero je hotel Vuk preprečiti z vsemi
sredstvi, je bila vzrok njegovega padca.

Silno je užalil kneginjo. Knez ga je kaznoval. In
sedaj se nahaja v tej temni ječi, on, lastnik tolikih zem¬
ljišč, ljubljenec naroda, on, ki je mislil in želel tako dobro,
ki ni prejemal podkupovanja z nobene strani, nego je
delal vse po vesti in prepričanju.

Bolelo ga je, v resnici ga je bolelo, da so ga v bedi
zapustili vsi tovariši. Nobeden mu ni pisal, nobeden se
ni drznil, da bi spregovoril za njega dobro besedo. Vsi
so bili splašeni. Vsi so se bali, da padejo pri knezu v
nemilost. Edino bitje, ki je prosilo kneza milosti, naj Vuku
odpusti, je bila — Milena.

Nikdar ji ne pozabi tega.

Vsak dan se je spominjal Milene z molitvijo. Spo¬
minjal se je v molitvi tudi svojih sovražnikov in kneza
jn kneginje. Tako se je naučil iz svoje knjige, katero si
Je naslikal na steno . . .

/

139

Časi burne prošlosti so se pojavljali pred očmi nje¬
gove duše še vedno v živih slikah, ali on je gledal te
slike z nekim stoičnim mirom, kakor bi on vsega tega
sploh ne doživel.

Naposled se je vživel povsem v misel, da je on tukaj
zaprt, kakor oni puščavniki posebne vrste, ki so se dali
za vse življenje, samo radi Krista, zapreti v ozke prostore
in hišice z enim edinim oknom, skozi katero bi dobivali
hrano. Dobro je poznal legende starih svetnikov in pu-
ščavnikov Pavla in sv. Antona, Ndamona in grešnice spo-
kornice Thaide, katero je spreobrnil opat Paphnucij (Paf-
nucij) in ji odkazal ozko celico v bližini ženskega samo¬
stana. Zaprl je za njo vrata in jih zapečatil s svinčenim
pečatom. Skozi okno je dobivala vsaki dan nekoliko kruha
in vode. Thais pa je molila, razprostrta na tleh dan in
noč samo eno molitev: O moj odrešenik, usmili se me!

Vuk je poznal tudi druge slične jetnike radi Krista
in ni mu bilo neznano niti delo francoskega duhovnika
Grimilacha, ki je napisal celih 69 poglavij „regulae soli-
tariorum". Nekatere izreke je poznal Vuk še iz prejšnjih
časov in mu je sedaj delo dobro, ko je premišljal, da je
tudi on podoben tem.

Vsak dan se je puščal volji božji in prosil Boga,
naj mu pošlje še hujši muke, a naj mu dodeli za nje
več moči. Vsak dan je po običaju izreka molil sedemkrat
po petdeset očenašev. Čestokrat so po noči odmevale
črne vlažne, stene ječe od psalmov in svetih pesmi,
katere so izgovarjale njegove tresoče in blede ustnice.
Tako je bil podoben v resnici bolj puščavniku, nego ju¬
naku in prvemu dostojanstveniku kneza Braslava.

In uprav sedaj je začel vnovič moliti na glas psalm
kralja Davida. Klečeč je razprostrl roke, kolikor so mu to
dovoljevali njegovi okovi. Molil je in duša se mu je pol¬
nila z neko neizrekljivo sladkobo, kakršne ni vžival, ko
je na kneževi mizi kraj njega stalo najboljše vino v
zlatem vrču. Nepoznana slast, ki se čuti samo v bolestih,
mu je napajala duše in solze so mu rosile oči.

Naenkrat ga prekine rožljanje ključev v ključavnici
in hripavi smeh. Tri osebe stopijo v ječo: Gottschalk,

140

njegov sluga in ječar. Zvoki psalma prenehajo hipoma, a
zidina odmeva od neobičajnega, surovega in nebrzdanega
smeha . . .

Nenadna svetloba se razlije po ječi . . .

Ubogi jetnik, ker ga je nenadna svetloba zbodla v
oči, nevajene taki svetlobi, zamiži. Zasenčil si je oči z
roko in pogledal, kdo ga drami v molitvi.

— Kko si, ki prihajaš, da me motiš v moji molitvi?

A Gottschalk odgovori smehoma:

— Dobro me poznaš, stari Vuk, še iz onih časov,
ko si rogovilil po naših gozdovih, dokler ti knez Braslav
ni polomil zob. Tedaj nisi, kakor kak menih, godrnjal po¬
božnih pesmi. Vidim, da ti je ječa izpila ves mozeg. Vse¬
eno ! Ni molitve, ki bi lahko zbrisala mojo osveto, razu¬
meš, osveto, katero si zaslužil, ko si žalil mene in moj
rod. Preganjal si me, kakor kačo in nikdar nisem bil va¬
ren pred teboj. Ali sedaj je prišel moj čas. Slišiš, prišel
je čas osvete, čas, za me neprecenljiv in velik. Dolgo
sem čakal na to, in ti boš spoznal, kako se maščuje Gott¬
schalk.

Lice starca ni kazalo nobenega posebnega razbur¬
jenja. Mirno in jasno odgovori:

— Nisem se povzdigoval v svoji moči in ti si čutil
silo mojega meča. Bil sem ponosen in nisem se bal ni¬
kogar. Zato sem v ječi. Ponižan sem. V okovih sem.
Lahko me gledaš in se naslajaš na tem, kako sem se iz-
Premenil. Vendar nečesa se ne boš naslajal, to mi veruj!
Te naslade ti ne morem dati, da bi me gledal plašnega
in trepetajočega. Ne bojim se te! Lahko mi vzameš živ¬
ljenje in lupino mojega telesa lahko razorješ docela. Moja
duša se itak drži na slabi niti tega trupla. Odreži to nit.
Storiš mi veselje in uslugo, zakaj združiš me z mojim
Logom, ki je moje upanje in moja radost.

Gottschalk zakremži obraz in vzklikne:

„Ne! Tega ne storim. To bi bila za me premala
osveta. Poslušaj mojo obsodbo. Žalil si moj narod, žalil
s i svetlo kneginjo Gertrudo, žalil si mene in tako zaslužiš
stotero kazen. V olju bi te moral kuhati, svetiti s teboj,
kakor z živo bakljo. Ali to bi ti vzelo življenje. In tega

141

nečem. Ti moraš živeti, da trpiš, da plaziš po svetu, ka¬
kor cunja. Te tvoje proklete oči, s katerimi si sipal jezo
in mržnjo na me, hočem izkopati, da ne boš videl niti
solnca, niti meseca. Ušesa ti poreže krvnik, naj mislijo
ljudje, da si navaden zločinec. Izpulim ti jezik, da ne bo
več sramotil mojega naroda, niti svetle kneginje, niti mene.
Ali si slišal svojo obsodbo?

Starec je vidno zgubil za trenutek svoj mir. Njegovo
bledo lice je postalo še bledejše. Vendar mu je odgovoril
dokaj mirno:

— Kdo ti daje pravico, da me sodiš. Moj sodnik je
lahko edino knez Braslav. Drugega sodnika ne priznavam.

— Priznavaš ali ne priznavaš, kakor te je volja, ti
ničla. Jaz izvršim vendar svojo osveto. Vendar, da boš
vedel resnico, ti povem, da te je knez Braslav poklonil
kneginji Gertrudi. Ona pa je bila tako milostiva in dobra,
da je tebe predala meni. Sedaj si moj.

In ne pomaga ti sklicevanje na svetlega kneza, ker
moja osveta izvrši se poprej. Ko se kazen izvrši, te pu¬
stim v svet, da greš, kakor ti drago. Poprej pa ti še na¬
bodem kožo, da se vkoplješ v lastni krvi.

— Bog, ti vidiš mojo nemoč — odvrne starec in
pogleda na križ na steni. — Pridi mi na pomoč s svojo
milostjo.

— Tokrat ti ne pomore niti tvoj Bog — zakriči Gott-
scbalk in namigne krvniku z ledenim izrazom v obrazu:

— Krvnik, pristopi! — Zarini mu meč v rame!

Krvnik, človek surov, rmen, kakor paprika, z rdeč¬
kastim nosom, ki je pričal, da je prijatelj dobre kapljice,
pristopi k Vuku. Gottschalk mu namigne. Brez obotav¬
ljanja zarine sedaj krvnik konico svojega meča v Vukove
rame. Vuk začuti silno bolečino, vendar niti ne vzdihne.

— Vidiš ? — reče Gottschalk z groznim smehom —
njegova stara koža je odebelila v ječi. Debela je, kakor
bivolova. Zarini mu meč v drugo ramo, a globeje.

Krvnik zarine meč v drugo ramo in kri jame
okrvavljati obleko bednega Vuka. Na njegovem obrazu so
se pokazali drhtljaji velike bolesti, ustnice mu strepetajo.

142

A on ne zakolne, nego zašepeta svojo molitev, katero se
je naučil od svojega odrešenika na križu:

Moj Bog, odpusti, saj ne vedo, kaj delajo!

Ta mir Vukove duše razbesni Gottschalka in
vzklikne.

Raztrgaj mu haljo na ledjih!

Krvnik posluša in za trenutek padejo z Vukovih
r am krpe njegove halje in prikažejo se stare, povsem
shujšane rame.

— Udari ga s ploščatim delom meča.

Krvnik zamahne in nato pade s težko roko vzdig¬
njeni meč po ramah mučenika, da se koža na mah zalije
s  krvjo. Siromak ni mogel zadržati stoka.

Gottschalk pa je veleval dalje:

— Dobro je! Sedaj čuti bolečine. Se enkrat. Ostro!

In krvnik zamahne. Vnovič zažvižga meč v zraku in
začuje se udar in bolestni vzklik starčev. In Gottschalk
hoče v tretje ukazati krvniku, kako naj udari, kar se
°dpro vrata in močen glas klikne:

— Stoj!

Da je udarila v ječo strela bi se ne prestrašili tako
niti Gottschalk, niti krvnik, niti ječar.

Predno, nego se je Gottschalk zavedel od strahu in
pfedno se je mogel obrniti, da vidi, odkod ta gromki glas,
je priskočil k njemu Bokelj.

S spretnim zamahom mu je vrgel preko glave ne¬
kako mrežo in jo čvrsto zavezal. Zgodilo se je vse to,
Predno je Gottschalk mogel pomisliti na brambo.

Vesel, da mu je ta posel šel tako dobro izpod rok,
v zklikne:

— Gospodar! Dobro je. Vlovil sem grdega morskega
Psa in ne bo mi všel.

Tihomil ni imel časa, da mu odgovori.

Ječar, videč dva zakrinkana človeka v meniških ha-
jjah, je bil v prvem hipu zbegan, istotako krvnik. Ali
takoj se* j e zavedel in izdrl meč ter planil proti vratom,
na prikliče na pomoč vso stražo in zbudi ves dvor.

Bilo je prepozno.

143

Ječar je dobro vihtel meč in videlo se je, da ni pr¬
vič v taki borbi. Tihomil je imel s početka dokaj posla,
da je odbil njegov naval.

Tihomil je zaprl vrata z vso silo in se postavil pred
nje. V roki je držal meč, pripravljen, da se upre vsakemu,
kdor bi navalil na nje.

Ni to čakal dolgo.

Z vso močjo in golim mečem, je planil naj ječar.
Razjarjene oči so zrle v nepoznanega protivnika, katerega
je hotel uničiti z enim samim zamahom.

Prevaril se je. Tihomil ni padel.

Z neko nenavadno hladnokrvnostjo in mirom člo¬
veka, ki se zaveda, kaj ima storiti, odbije Tihomil prvi
udarec.

Spoznal je takoj, da ima posel s protivnikom, ki je
bil v mnogih bitkah in bojih. Moral je biti jako oprezen,
da se obvaruje njegovega meča.

Ječar je postajal vse besneji. Nosnice so se mu raz¬
širile in ustnice se stisnile od gnjeva.

Z nenavadno brzino je skušal, da bi ranil Tihomila
sedaj v obraz, sedaj v prša. Sedaj se je umikal, nato zo¬
pet navalil in neprestano menjaval mesto.

Nastala je strašna tišina in strašna borba na živ¬
ljenje in smrt.

Meč je udarjal ob meč. Po vzduhu so odmevali gro¬
zeči, težki udarci. Ječar je izprevidel, da mu ni rešitve,
ako ne vzame življenja protivniku. Težki nemir se je po¬
lastil njegovega srca. Napel je vse sile in vso znanost,
da zmaga.

Ali Tihomil je vedel, da mora ali zmagati ali umreti,
zakaj če se posreči ječarju, da prodere iz ječe, bi bilo
vse izgubljeno. Udarci mečev so jeli padati vse silneje in
pogosteje. Ječarja je jel oblivati znoj in obšla ga je za¬
vest, da mu peša roka, in da je treba zadati smrtonosen
udarec.

Z vso silo jame mahati z mečem in tako urno, da ni
bilo videti konec meča.

Žvižganje meča se je slišalo po zraku in za tem se
pojavi na roki Tihomilovi rana.

144

Rdeča kri razpali Tihomila, ki do sedaj ni napadal.
Ali sedaj je počakal, da navali nasprotnik zopet nanj.
Ječar se mu približa s skokom. Tihomilov meč se za-
blisne z nenavadno brzino in predno je ječar imel čas,
da vzklikne, mu je porinil meč v oko. Ječar se je zvalil
z velikim ropotom mrtev na tla.

Ko je trajala ta borba, je navalil krvnik na Bokelja,
da reši Gottschalka.

Bokelj se je tega nadejal. Pograbil je z jekleno močjo
Gottschalka, ki se je zaman premetaval v mreži, z drugo
roko pa je odbijal krvnikov napad. Šlo je zato, da se
obrani tako dolgo, dokler Tihomil ni gotov z ječarjem.

In sedaj mu pride na pomoč Tihomil.

— Krvnik, predaj se — vzklikne Tihomil. Sedaj sta
pred teboj dva meča. Tvoja smrt je gotova, ako se ne
predaš.

Krvnik, ne ravno poseben junak, prebledi. Uvidel je,
da je zaman boriti se napram taki dvojici. Zato reče:

— Vidim, da ste močnejši.

— Bij se, bij — je zatulil Gottschalk.

— Predaj se, — je prosil Vuk.

— Predaj se, ali umreš — reče Tihomil.

In zdelo se je, da se krvnik preda. Prekinil je borbo
videlo se mu je, da se bori sam s seboj, ali se naj preda
ali ne.

— Bij se, prokleta kukavica — je škripal Gottschalk
2  zobmi. Železnega Bokeljevega objema se ni mogel opro-
s hti niti ganiti. — Smrt te čaka tako ali tako.

— Ne čaka te — odvrne Tihomil. — Niti las ti ne
Pade z glave, ako se vdaš. Odloži meč!

— Predajam se — reče naposled krvnik in odvrže meč.

Tihomil se mu približa.

In ravno tega je pričakoval zviti krvnik. Nenadoma,
hitro, kakor trenotek, je pograbil Tihomila, predno se je
*a še mogel prav nadjati, okrog pasu, ga dvignil z nena-
v adno močjo, hoteč ga vreči iz ječe. Mislil je povsem
hobro, da se Bokelj ne bo mogel ganiti od Gottschalka
ln  zato bo med tem lahko odprl vrata ječe in poklical

stražo.

17

145

Tihomil je moral zbrati vse svoje sile, da ni padel.

Njegov lastni meč ga je oviral, zato ga je spustil.
Poprijel se je z nasprotnikom, ki je, videč, da se mu je
nakana, vreči Tihomila iz ječe, ponesrečila, skušal doseči
njegov vrat in mu ga zdrobiti.

Tihomil je takoj spoznal to nakano.

Krvnikove mišice so se napele v vsej sili. Žile so se
mu napele in usta zapenile.

Tihomil, katerega je pri borbi zelo ovirala meniška
obleka, se je spodtaknil in padel. Vendar je z vso močjo
potegnil za seboj krvnika.

Ta je imel sedaj lažji posel. Imel je Tihomila pod
seboj. Vendar ni mogel oprostiti svojih rok iz njegovih.
Če bi se mu posrečilo to, bi gotovo Tihomilu bila zadnja
ura, zakaj zadavil bi ga. Z vso silo, kar je le mogel, je
krvnik vgriznil v roko Tihomila, ki je začutil silno bole¬
čino in za hip popustil.

Bokelj, videč Tihomila v smrtni nevarnosti, je po¬
grabil Gottschalka z obema rokama. Nato ga je vzdignil,
kolikor je le mogel visoko, ne brigaje se za njegovo vpitje
in premetavanje ter z vso težo njegovega telesa udaril
po krvnikovi glavi, da se je zvalil ta na tla kakor muha.

Tihomil je bil rešen. Zmaga je bila njihova.

Tihomilu in Bokelju je bilo sedaj lahko zvezati so¬
vražnika.

— Prokleta zemlja, prokleti ljudje — je vpil Gott-
schalk v svojem jeziku. Bokelj tega jezika ni umel, zato
je rekel povsem mirno:

— Muči svoj jezik, kakor ti drago, sedaj si naš.

Ko sta bila povezana oba nasprotnika, je stopil Bo¬
kelj k ječarjevemu truplu in poiskal ključe. Nato se je
obrnil k Vuku. Najpoprej je odtrgal krpo z ječarjeve obleke
in obvezal Vukove rane. Nato je začel lomiti okove.

Daši je bil vešč v tem poslu, vendar je minilo dokaj
časa, da jih je snel.

Med tem pa je prosil Vuk svoje rešitelje, naj ohra¬
nijo življenje Gottschalku in krvniku.

Gottschalk pa je med tem klel in besnel, škripal z
zobmi, pretil in obljuboval odkupnino, zmerjal in prosil-

146

Zaman.

Njegova nasprotnika nista spregovorila niti besede.

Tihomil je stal zravnan in ponosno v redovni obleki,
kakor sodnik, ki misli pravkar izreči obsodbo. Krvnik je
ležal na pol onesveščen v mlaki krvi, ki se je razlila iz
Jecarjeve rane.

Naposled so padli okovi.

Ne da bi vprašal svojega gospodarja, je stopil Bokelj
h Gottschalku, ga pograbil za noge in privlekel do mesta,
kjer so bile verige.

Pripel ga je k njim.

Gottschalk je jel vpiti:

— Tristo gromov, ali se tako postopa s frankov¬
skim grofom in poslancem nemške države! Vi lopovi!

A Vuk, kateremu je Tihomil namignil, naj se pomiri,
ker se jetnikoma ničesar ne zgodi, se obrne h Gottschalku.

— Umiri se in ne kolni Boga. Ne žali teh mož, ki
r s ° se napram tebi vedli plemeniteje, nego ti napram meni.
Ti se nisi vedel niti kakor grof, niti kakor poslanec nem¬
ške države, nego kakor lopov in razbojnik. Glej, da ne
u jeziš teh ljudi, katerih sicer ne poznam, a brez dvoma
so vrli in pošteni. V njihovih rokah je tvoje življenje.
Lahko bi ti porinili nož v tvoje telo in te obesili na prvi
klin. Na mojo prošnjo ti puščajo življenje, a čuj, kaj ti
Pove stari Vuk. Mera zločinov se polni brzo. Bog ne pla¬
čuje vsake sobote, ali njegova sodba je strašna. Delaj
Pokoro, dokler je še čas, ker te drugače doleti srd božji.

— Prihrani svojo prokleto pridigo za se, stari lopov
zavpije Gottschalk.

— Gospod, ali mu naj izderem pasji jezik ? — vpraša
Lokelj ravnodušno.

— Zamaši mu usta! — odvrne Tihomil.

Bokelj odreže od jecarjeve obleke vnovič kos cunje,
j° zavije v klopčič in ga vtakne v grofova usta. Nato še
uiu usta čvrsto zaveže.

Niti besede ni mogel Gottschalk spregovoriti več.

— Pojdimo sedaj — reče Tihomil.

— Dobro je — odvrne Bokelj.

147

Starec je komaj stal na nogah. Videlo se je, da ko¬
maj hodi in to je bila velika neprilika. Ali Rade je našel
odpomoč.

— Dobri starček, primi se me okrog vratu, da te
ponesem.

Vuku so se orosile oči.

— Kako dobri ljudje ste to, kako dobri. Kako vam
naj to povrnem. Dobri Bog naj vas blagoslovi!

Tihomil odpre vrata in pusti Bokelja z Vukom iz
ječe. Nato se obrne še h Gottschalku in mu reče s ško¬
doželjnim glasom.

— Lahko noč in dobro zabavo ti želim, moj Nemec!

Gottschalku se izvijejo nekaki nerazumljivi glasovi
iz zamašenih ust in z vso silo jame tresti okove.

Tihomil se glasno nasmeji in zaklene za seboj že¬
lezna vrata ječe.

Gottschalk in krvnik sta še slišala škripanje ključev
v ključavnici in gosta tema jima je zagrnila oči. Gottschalk
se je vedel kakor besen in trgal verige. Pri tem pa si je
okrvavil roke.

Silna jeza se ga je^ polotila ob misli, da Vuk beži,
a on ne more za njim. Se večji srd se ga poloti ob misli,
da je uprav čas osvete bil čas Vukove rešitve. Najbolj
pa ga je togotilo to, da ni mogel spoznati našemljenih
Vukovih rešilcev. V resnici, Tihomilov glas se mu je zdel
nekako poznan, ali on ga je vsekako nekoliko spremenil.
Gottschalk pa je bil tako razburjen, da je v prvem hipu
mislil bolje na svojo rešitev, nego na Tihomila in Rado
Bokelja.

Vendar je prisegal pri vseh svetnikih, da se bo osve-
til tej dvojici, akoravno ju ni poznal. A najti ju mora,
tako dolgo bo iskal, dokler ju ne najde. Samo, da ga brž
osvobode iz_te  proklete ječe.

Nenadoma pa se ga poloti grozna misel, da bi lahko
ostal v tej ječi vedno. In ves zlomljen vsled te misli je
padel na tla same žalosti in bojazni,

148

XIII.

V nestrpljivi razburjenosti je čakala Milena vrnitve
Tihomila.

Kakor je obljubila, je pokleknila pred sveto sliko in
vzdignivši roke proti nebesom, pobožno molila, da bi se
vse srečno izvršilo.

Ali ta molitev, akoravno ji je prihajala iz globine
srca, je bila vsekakor raztresena. Misli so ji prihajale
druga za drugo in se neprestano mešale v njeno molitev.
Dogodki današnjega dne, strah, kaj se godi, kako se bo
vse izvršilo, vse to je vzburjalo njeno dušo tako silno, da
se je zaman borila proti raztresenosti v molitvi. Naenkrat
je spoznala, da ji ustne izgovarjajo molitev, a njene misli
se sučejo okrog Tihomila.

Tedaj je vstala in pritisnila ušesa k vratom, morda
se že slišijo koraki.

Ta čas pričakovanja se ji je zdel cela večnost. Mili
Bog, kaj potem, ako Tihomil ne zmaga, ako je bil da¬
našnji dan prvi in zadnji dan njene sreče?

Pri tej misli pade vnovič na kolena in jame moliti.
v  in tako je tekel trenutek za trenutkom, a Tihomil se
se ni vrnil. Naposled začuje korake. Skoči na noge in
Poleti k vratom.

— Mili Bog, ako niso oni!

Ali še trenutek, in vrata se odpro. Rade Bokelj stopa
v sobo s starim Vukom. In zraven njega starka Kata, a
z a njimi — Tihomil.

— Ali je poteklo vse srečno? — vpraša Milena.

— Hvala Bogu!

— O hvala, hvala Vsevišjemu — vzklikne Milena in
sklene ročice. Solze veselja ji orose oči in vsa srečna se
spusti v naročje svojega dragega. Vendar se nagloma
skloni in de plašno:

— Za Boga, ti si ranjen! — Ko se je prepričala, da
neznatno, se umiri.

Tihomil in Rade se razkrijeta. Starec Vuk zagleda
sedaj obraz svojih rešiteljev in reče Tihomilu.

149

— Ne poznam te, plemeniti gospod, ki si tvegal svoje
življenje zame. Zato te prosim, povej mi svoje ime, da
bom vedel, koga se imam spominjati v molitvi.

— Ime mi je Tihomil in sem iz bele Hrvatske, dvor-
nik z dvora svetlega kneza Mutimira. Njegov sin Tomi¬
slav Budimir se nahaja sedaj kot poslanik tu na dvoru
kneza Braslava in jaz sem v njegovem spremstvu. O tvo¬
jih delih sem slišal že davno, ker se dober glas sliši daleč.
Slučajno sem zvedel, da gre za tvojo glavo, in zato
sem se odločil, da te rešim. Hvala božji pomoči, da se
nam je posrečilo dosedaj vse. Treba je le še, da te srečno
odpeljem iz gradu. Vendar dokler se ne zasvita, bi bilo
nevarno iti iz dvora, ker hi bilo to vrlo sumljivo. Iz mesta
bi pa itak ne mogli. Zato smo te privedli h gospodični
Mileni, ki je privolila, da te skrije v svoji sobi.

— Milena, dete — vzklikne starec — vedno sem te
smatral angeljem, ali da bi storila to meni, starcu, bi se
niti v sanjah ne nadejal.

— O dragi oče, ne hvali me, nego raje one pleme¬
nite ljudi, ki so zasnovali vse to in te rešili. Jaz sem k
temu doprinesla neznatno malenkost in veselim se, da ti
morem dati to skromno zavetišče. Ali sedaj vas prosim,
da sedete k mizi. Pogostiti vas hočem s tem, kar imam.
Tebi, starček, je potrebno, da se okrepiš. Tudi rane ti
moramo bolje obvezati.

Bokelj, kateri se je umel na to, kako se obvezujejo
rane in stara Kata sta se takoj lotila dela. Pregledala sta
rane, je prevezala in zagotovila, da niso nevarne.

Ža trenotek je bila miza pogrnjena ter obložena z
mesom, kruhom in vinom.

Vsi so posedli krog mize in zaklenili vrata, da bi jih
kak nepozvan gost ne presenetil.

Kmalu se je razvil živahen razgovor. Vuk, ko je iz-
pil nekoliko vina, je začutil novo moč v svojih žilah. Med
tem je Tihomil pripovedoval, kaj se je zadnje čase dogo¬
dilo. Pravil mu je, da je dobil Braslav Kocelovo Panonijo.
Tudi o zadnjem sestanku pri županu mu je povedal.

Starec je ves oživel, ko je slišal o Tomislavovi na¬
meri.

150

— Da, to so bile sanje mojega življenja — vzklikne
razčiljen. — Ako bi ne želel tega in sanjal o tem, bi
sploh ne prišel nikoli v ječo.

— Vem — odvrne Tihomil. — O tem nam je tudi
Mironja govoril, kesaje se, da so te pustili tako mirno
vreči v ječo.

— Ali kaj bi pa naj storili? Upreti se knezu? To bi
bilo veliko in grdo izdajstvo, posebno v dobi, ko je bila
država v vedni nevarnosti pred sovražnimi napadi. Ne,
ničesar ne zamerim niti Mironji, niti drugim, da me niso
rešili. Bila je tako volja božja!

— Zakaj bi bila to volja božja, da si, akoravno ni¬
česar kriv, moral toliko pretrpeti?

— Čudna so pota božje previdnosti, dragi moj. Kdo
ume razloge njegove volje? Vendar je moje prepričanje,
da je bilo tako najbolje, kar se je zgodilo z mano. Bog,
ki vlada svet, je neizrečeno dober in ta neizrečeno dobri
Oče ve, kaj daje svojim otrokom.

— Dovoli tudi meni, radovednici, da nekaj vprašam.

— Samo vprašaj — se nasmehne Tihomil.

— Po vaših ranah uvidevam, da so se nasprotniki
borili. Ali je kdo izgubil življenje?

Tihomil odvrne z žalostnim glasom:

— Žalibog. Ječar se je spustil z mano v boj in je
podlegel.

— Siromak! Bog ve, ali je še poprej priporočil Bogu
svojo dušo.

— Kdo bi to vedel — odvrne Tihomil.

— Vidiš, gospodar — se vmeša sedaj starka Kata,
— da je vsekako moral na drugi svet. A ti si se toliko
srdil na me, ko sem predlagala, da ga usmrtimo.

— Da, umrl je. Ali umrl je v pošteni in junaški
borbi, a ne tako, kakor si ti hotela.

— A kaj, kakor da bi to njemu sedaj ne bilo vse¬
eno, ali je umrl tako ali tako. Mrtev je.

— In kaj je z Gottschalkom — vpraša zopet Milena.

— Gottschalk sedaj besni v ječi, okovan z istimi
okovi, s katerimi je bil okovan Vuk.

Milena vzklikne začudeno:

151

— Vlovili ste ga!

— Smo ga. In sedaj čaka, da ga nekdo reši.

— In če ga nikdo ne reši!

— Ne boj se. Opazili bodo, da ni stražnika in ga
bodo iskali. Kata naj jutri nastavi kje ječarjeve ključe,
da jim ne bo trebalo razbijati vrat. Glavno je, da smo
mi tedaj že na konjih.

— Kako me misliš odpeljati? — vpraša Vuk.

— Najprej te skrijem pri Zeleboru.

— To je izborna misel — vzklikne Vuk. — Starec
je vrl človek in me ljubi.

— Sprva sem te mislil skriti pri Mironji. Vendar
mislim, da bo knez najprej osumil njega, in bi te lahko
tam našli. Razen tega si še slab in pot do Mironje bi ti
lahko škodovala.

— Imaš prav. Resnica, da bom pri Zeleboru najbolj
varen. Niti v sanjah ne bodo mislili, da se skrivam pri
ubogem vaščanu.

— Tako je. Ali tudi tam ne boš mogel dolgo ostati.
Kneževi vohuni bi te vsekako zasledili.

— Kaj hočeš torej storiti?

— Ko se vrnem s Tomislavom v svojo domovino,
te vzamemo s seboj.

— A jaz želim umreti tu, kjer sem se rodil. Vendar,
ako je volja božja, hočem te ubogati.

■— Ne boj se. Časi se spreminjajo in kdo ve, ali se
ne povrneš v časti in slavi nazaj, kjer ti je tekla zibelka.
Sedaj je pa tvoja dolžnost, da bežiš. Na našem dvoru te
sprejmejo z razprostrtimi rokami. Tvoje izkušnje, tvoji
nasveti nam bodo koristili. Vrlo dobro bo tudi za to, da
se oživi še bolje ona velika misel, za katero smo oblju¬
bili živeti in umreti in za katero si ti že trpel.

— Hvala ti sinko, da si me spomnil naših želj. Ubo¬
gal bom tvoj nasvet.

Čas je hitel in Milena je nasvetovala, naj Vuk leže
v njeno posteljo.

— Siromak, ranjen si in izgubil si dokaj krvi. Toliko
si pretrpel. Odpočini si nekoliko, zakaj čaka še te velik
napor.

152

Rade se je zrušil na tla. (Str. 162.)

— Dobro dete, kako se brigaš za me! Moje muke
niso nič proti mukam, katere je trpel naš Gospod Jezus
Krist, ko so ga mučili rablji. Ali srečno se je končalo,
ker se je preprečilo krvniku njegovo delo. Ravno v pra¬
vem času ste prišli, junaki moji, in ne vem, kako se vam
naj zahvalim.

— Pusti hvalo — odvrne Tihomil. — Srečni smo, da
smo našemu narodu rešili takega junaka, ki bo še s svo¬
jim pojavom navduševal narod za velika dela.

— Precenjuješ, sinko, moje zasluge.

— Nikakor! Narod potrebuje takih mož, na katere
gleda z navdušenjem. Narod potrebuje značajev, presku¬
šanih, kakor zlato v ognju. V dobi sebičnosti in časti¬
hlepja bi narod utopil svojo srečo in svobodo, ako bi mu
ne svetili vzori kreposti in vrlin, ako bi ga ne budili oni,
ki z lastnim trpljenjem in življenjem, z delom in krvjo ne
izpričujejo, da so za to, kar pripovedujejo, pripravljeni
trpeti in umreti.

Starec Vuk je naslonil svojo glavo na dlan in lju¬
beče gledal mladca, ki je govoril o njem s takim navdu¬
šenjem, ki je malo prej za to svoje prepričanje stavil
lastno življenje na kocko. Ko je skončal, reče:

— Sinko, pustimo moje zasluge. Treba se je spom¬
niti svetih reči in reči: vse, kar storimo dobrega, je od
Boga in mi smo samo nepotrebni sluge. Ali to uvidevam
iz tvojih besed, da so tvoje misli plemenite in da si iz¬
umil dober način, kako pomoremo narodu. In ako ti da
Bog kdaj otroke, mlad si še in se gotovo oženiš, odgajaj
jih v takem duhu, da bodo kremeniti značaji.

— Hočem, Vuk, hočem. In zato bo skrbela tudi mati.

— Daj Bog, da dobiš dobro ženo!

— Ona je angel!

Vuk se nehote nasmehne.

— Oho, ti imaš že izbrano deklico?

— Zakaj bi tajil, ko jo pa sam poznaš. Ali nisi
opazil, kako se, gledava jaz in Milena?

Starec se močno razveseli tega.

— Bog vaju blagoslovi, otroka, zakaj ta vest me
močno razveseljuje. Naj vama da Bog vsega v obilju in

154

vso srečo. Njegov blagoslov naj spremlja vajine otroke
od roda do roda.

Mileni in Tihomilu se je obi’az radostno zjasnil.
Rade Bokelj pa je pristavil z globokim basom:

— Amen!

Naposled je starec zaspal. Tihomil, ki je bil še zmu-
čen od prejšnje noči, ni hotel, da bi zaspal. V bližini
mile deklice bi ne mogel zaspati. Hotel je, da ji pove vse
svoje misli. Dolgo in dolgo sta si pripovedovala vsako¬
vrstne reči, a zdelo se je, da imata še mnogo na srcu.

Starka Kata je zadremala v kotu in hropela. Rade
Bokelj se je pa vlegel k vratom in zaspal.

Petelini so že davno odpeli, a Milena in Tihomil
sta se še vedno razgovarjala.

Naposled se prikaže na nebu prvi žar mladega dneva.
Tihomil skoči na noge in zbudi tovariša.

Vuk si obleče meniško obleko, istotako Tihomil in
Rade, ter se pripravijo na odhod.

Trenutek, za tem se poslovijo od Milene.

Starka Kata, ki je odšla gledat, ali se že kaj ve o
Gottschalkovi nesreči, se je kmalu vrnila z vestjo, da je
v gradu vse mirno.

Odšli so po hodniku, ki jim ga je pokazala starka
in prišli do straže. Ta jih je pustila mirno mimo.

Vsi trije menihi so se srečno prerili skozi straže.
Prišli so do prvega grmičevja. Tihomil zažvižga.

Žvižg se odzove. Bilo je to znamenje, da so konji
pripravljeni. Kmalu zagledajo konje in slugo Tihomila.

Zaseli so konje in za nekoliko časa so bili pri Zele-
boru, ki jih je pričakoval, zakaj bil je že obveščen od
Tihomila, da bodo rešili Vuka.

XIV.

Drugi dan po tej noči se je vznemiril ves Sisek.
Prestrašeni mestjani so videli, kako drvijo na konjih kne-
ževi vojaki na vse strani. Skrb se je brala na obrazih
vseh. Povsod so se zbirale gruče ljudi, ki so izpraševali
vsakega, ki je prihajal iz knežjega dvora, kaj se je zgo¬
dilo. Ali kneževi ljudje so bili nemi na taka vprašanja.

155

In kmalu se je razširila vest, da so navalili v grad ne¬
poznani menihi, podavili straže, v ječi izvojevali celo
bitko in osvobodili starega Vuka.

Govorilo se je tudi, da je bil celo sam knez Bra-
slav v veliki smrtni nevarnosti, in se je samo na čudovit
način rešil očitne smrti.

Ta vest je tako razburila prebivalstvo, da so ljudje
v gručah prihajali pred knežev grad. Bilo je na trgu vsled
tega jako živo in glasno.

Nekateri so zadovoljno izražali svoje mnenje, da je
Vuk osvobojen, dočim so drugi strahoma gledali na vse
strani in govorili, da so po raznih znamenjih vedeli za
važne dogodke, ki se bodo godili.

Vse pa je nestrpno pričakovalo, ali bodo zasledili
Vuka in njegove rešitelje.

Naposled so zvedeli nekaj natančnejšega.

Iz grada je prišla stara Kata.

Neki pogumen človek pristopi k njej.

— Ej, Kata, sama sreča te prinaša. Povej nam ven¬
dar, kaj se je zgodilo? Mi stojimo tu in ugibamo, a ni-
kdo ne zna nič pravega.

Ali starka se ni ustavila. Zmajala je z rameni in
rekla:

— Eh, briga me to!

Množica ji zastavi pot.

— Povej, Kata, povej!

— Kaj naj vam povem, ko pa ne vem ničesar! —
se je branila starka.

— Vraga, ne znaš! — odvrne oni, ki jo je prvi na¬
govoril. — Znaš, a nočeš povedati.

— Nu, pa nečem — se razjezi starka.

— Ali kaj ti je, da si taka danes? — jo zaprosi
drugi. — Mi itak vemo mnogo.

— Kaj veste?

— Da so osvobodili Vuka.

— Kdo? — vpraša Kata.

— Ne vemo. Nekaki menihi. Morda so bili samo
preoblečeni.

— Ne vem tega. In kaj še veste?

156

— Da so hoteli ubiti kneza.

— Uh, Bog naj mi pomore. Tega nisem niti jaz

vedela.

— Torej ni res. Ljudje so pripovedovali to in da so
hoteli zažgati grad.

— Ničesar ne vem o teh stvareh.

— Torej ni res?

— Ne vem.

— Ti, Kati, vedno praviš, da ne veš, a veš mnogo.
— Povej nam vsaj nekaj.

Starka je sama hotela, da jim nekaj pove.

-- Ako ravno hočete, da vam nekaj povem, nu, evo:
u bili so ječarja . . .

— Bog bodi milostljiv njegovi duši!

— Mesto Vuka so zaprli v ječo Gottschalka, mark-
krota, nemškega poslanika in njegovega krvnika.

— Ali kako so ju dobili?

— Tega ne vem. Ali . . .

— Kaj ali . . . ?

— Ati, kakor so mi pravili drugi, sta Gottschalk in
ujegov krvnik sama prišla v ječo.

— Zakaj, Kata, zakaj?

— Ej, dragi moj, tega ne vem ... ne vem . . . ni-
' S( 'm videla.

— Ali kaj pravijo drugi? Mar ne pravijo ničesar?
— Zakaj bi ne pravili. O, pravijo, pravijo!

— A kaj pravijo?

— Da je prišel Gottschalk mučit starega Vuka. Ho-
; <! 1 mu je izdreti oči in iztrgati jezik. Srce mu je hotel
iztrgati iz prsi, da bi ga pojedel.

— O, tristo gromov! Zakaj je hotel ta prokleti Ne-
'Uec storiti to z našim junakom?

, — Zakaj? Maščevati se je hotel. Saj vam je znano,

uako je Vuk sovražil Nemce.

— Ako jih je sovražil, je imel prav . . .

Starka ni hotela povedati ničesar več. Povedala je
^mo toliko zato, da narod še bolj zamrzi Gottschalka.
j ato je po tem, kar je povedala urno odšla, ne da bi se
°zrla na levo ali desno.

157

Starka se ni zmotila.

Ime Gottschalkovo se je izgovarjalo od tolpe do
tolpe. In to ime se je izgovarjalo čimdalje z večjo mržnjO'
Tuintam so se zaslišale kletve in marsikatera pest se j e
skrčila.

Vuk, ki je bil že dolgo časa v ječi in na katerega
so že mnogi skoraj pozabili, se je naenkrat spremenil v
velikana, mučenika.

Ko je bil Vuk vržen v ječo, ni bilo nikogar, ki bi
se drznil postaviti se za njega v bran, zakaj ves narod
je tedaj oboževal novo kneginjo. Ali danes so se slišali
dokaj glasni vzkliki, ki so pričali o spoštovanju do Vuka’

Izpraševali so sedaj drug drugega, kako je mogel
knez pripustiti, da trpi tak pravičnik. Drug drugemu so
pripovedovali o njegovih dobrih delih in vsi so bili složni
v tem, da je pravi, božji čudež to, da se je iztrgal i ?
Gottschalkovih krempljev.

In začuli so se glasovi:

— Kako se je ta zver drznila, da nam meri pravici?

— Mogoče mu je knez dovolil.

Knez ima svoje ljudi. To ne more biti. Gottschalk
se je hotel maščevati, ker je Vuk nekoč bil njegove ro¬
jake, v tisti junaški dobi, ko smo se vojevali z Nemci.

'  — Prokleto bodi to ime!

V neki tolpi je bila tudi ona blazna ženska, ki j®
hotela na dan kneževega slavja priti v grad. Danes je
bil njen dan. Vsem je pripovedovala, kaj se ji je pripe'
tilo. Pripovedovala je, da je ponoči dobro videla, kako j®
na streho kneževega dvora priletel angel Mihael z ognje¬
nim mečem. Ali na tej strehi je bila cela tolpa samih
črnih zlodjev. Držali so se za repe in grozno kričali, ko
so zagledali angela Mihaela.

Blaznica je razločno slišala, kaj so govorili.

— Proč moramo! Proč moramo!

Nato jih je potolažil neki mali črni zlodej:

— Nič zato, da moramo proč. Doli še ostane itak
velik in slavni vrag.

In vsi zlodeji so jeli izpraševati:

— Kateri, kateri, kateri . ,

158

In narod, ki je stal okrog blaznice, je vprašal:

— Kateri je to?

Blaznica pokaže zobe in se zravna.

— Knez sam, knez sam, ki je suženj naših tlači¬
teljev, Frankov.

In vsi, ki so jo poslušali, so pokimali. Tuintam se
•ie cul glas:

— Pustite jo, saj ne ve, kaj govori. Blazna je!

Ali drugi so odvrnili:

— Kdo ve, ako ni v resnici kaj videla.

In zopet drugi so pokimali:

— Kdo ve? . . .

Blaznica, videč, da ji ne verjamejo docela, reče:

— Ne lažem. Videla in slišala sem vse to, kar vam
govorim. Ljudje iz Siska, ljudje iz Posavja in ljudje iz
tujine, poslušajte moj glas. Prokletstvo leži nad gradom
ttraslavovim. Prodal se je onim, ki so naše otroke metali
Psom, ki so oskrunjali vaše žene! Spomnite se vaših de¬
dov in Frankov . . .

In narod je vzkliknil burno:

— Smrt Frankom!

— Smrt Gottschalku! . . .

— Naj vsi zlodeji trgajo Gottschalka na onem svetu.

— Nato odgovori neki glas:

— Bolje bi bilo, da ga mi raztrgamo že na tem svetu.

— Prav imaš !

In vedno večja množica se je zbirala pred kneževim
gradom. Hrup in krik je naraščal vedno bolj.

Slišali so se glasovi:

— Živio Vuk!

—- Ubijte Gottschalka!

Ako bi se Gottschalk ta trenutek kje prikazal, bi
§a brez dvoma raztrgali na male kosce.

Ali Gottschalka ni bilo.

Množica se je razburjala vedno huje in dajala duška
Sujevu.

— Hrvatski jezik so nam vrgli iz cerkve.

— Bratijo se z izdajskimi Nemci.

159

— Pustijo, da na našo zemljo prihaja sovražnik, a
sami se gostijo.

— Ven s Franki!

— Kaj nam mar cesar Arnolf.

— Dol z njim! — zavpije neki glas.

Ali komaj je vzkliknil, je zaječal in se zgrudil okr¬
vavljen na tla.

Ljudje, ki so bili brez orožja, žene in otroci so za¬
gnali vriše.

Vojak iz spremstva Gottschalkovega, ki je začul,
kako psujejo njegovega cesarja, je udaril govornika z
vso silo po glavi.

—■ Ubijte Nemca, ubijte Nemca!

Oni, ki se niso dali ustrašiti, so zavpili. In sto pesti
se stegne po Franku.

Nekateri so skočili v hiše po kose, sekire, meče in
se vračali oboroženi. Neki debeli mesar je pograbil med
tem Franka, morilca, in ga treščil z vso silo na tla. ■

Ko je množica to videla, seje vrgla z vso besnostjo nanj.

— Ubij Franka, raztrgaj Franka!

Za hip je bila obleka s Franka strgana. Hodili so
po njem, udrihali z bati po njem in ga vlačili za lase.

Frank je izustil še nekoliko neumljivih besed in se
onesvestil. Zmečkano, s krvjo oblito telo se je jelo tresti.

Od vseh strani so se slišale kletve in razjarjeni klici:

— Ubij Franke! Ubij Nemce!

— Prokleto njihovo ime!

— Prokleta njihova zemlja!

— Prokleto pleme!

Vse to se je zvršilo silno naglo.

Iz grada so prišli stražniki, da razženejo množico.

Takoj se je videlo, da jih ni mnogo, zakaj velik del
vojakov je bil poslan za Vukom in osvoboditelji. Drugi
del pa še ni bil obveščen.

Minilo je dokaj časa, preden so prišli tudi ti.

Akoravno so stražniki vedeli, da jih je premalo,
vendar so skušali razgnati množico.

— Razidite se! — je zaklical vodja.

160

Ko je videl pred sabo nepremičen zid množice, je
ponovil:

— Razidite se!

Oni spodaj so se zganili hoteč se umakniti, ali za¬
držali so jih drugi za njimi.

Vodja ponovi še enkrat:

— V imenu svetlega kneza vas opominjam še en¬
krat, da se razidete!

Porogljivi posmehi in klici so mu bili v odgovor.

Nato je vodja zapovedal:

— Vojaki, bijte jih s kopji!

Vodja se je obotavljal, da bi izvlekli meče, z uka¬
zom, ker ni hotel klanja.

Vojaki so začeli udrihati s kopji po množici. Ta je
odgovorila s kletvo, psovkami in krikom. Ljudje se niso
dali zastrašiti, nego so se še bolj razbesneli.

Nekateri možje so pograbili za kopja in se ruvali z
vojaki.

Vodje videč, da postaja položaj nevaren, zapove:

- Potegnite meče!

Orožje zazveni. Nato so se začuli stoki in bolestni

klici.

— Lopovi! Zmeči udarjate na neoborožene ljudi —
vzklikne kovač Rade, močan kakor hrast. — Ljudje, vze¬
mite kamenje, iz vinogradov kole! Udarite lopove!

Nekateri, ki še niso bili oboroženi, planejo v resnici
po kole, drugi v hišo po sablje in orožje. Večji del pa je
ostal na mestu in se bil s stražniki.

Ti so izprevideli, da jih množica zmečka. Nekaterim
so se polomili meči in kopja. Množica pa, ko je spoznala,
da zmaguje in da pešajo vojaki, se je razbesnila še huje.

— Udri, bij, sekaj — je veleval kovač Rade. Oči so
mu stopile iz otline in žile so se nabrekle. S silnimi ro¬
kami je mlatil okrog sebe in podiral po dva, tri stražnike.

Vojaki, videč, da podležejo, se spuste v beg.

Množica se spusti za njimi. Pravcati dež kamenja je
letel za njimi.

Množica je tulila in kričala.

— Smrt Frankom!

19

101


— Smrt izdajicam!

Tu in tam so se culi celo klici:

— Doli z Braslavom!... Doli z Gertrudo!...

In množica se je razlila, kakor reka, ko plane čez je¬
zove, dalje, vedno bližje kneževemu dvoru.

V tem so se začula konjska kopita. In z druge strani
se je pojavila četa kneževe konjenice — Gertrudinih
rojakov.

Konjenica ni tratila časa, nego planila v množico.

Nastal je vrišč in stok.

Žene in otroci, starci in nekateri možje se spuste v
beg, druge stro konjska kopita.

Konji so gazili po glavah in telesih drobnih otrok, sivih
starčev in čvrstih mož.

Nastal je metež in vrvenje. Množica se je zgnjetla v
klopčič, ki se ni mogel gibati. In ta klopčič je vzklikal,
plakal in molil, klel in se bil.

— Udri, bij, ubij! — je rjul kovač Rade in navalil na
kneževo konjenico.

— S koli in kamenjem po njih!

In v resnici je planilo za njim nekoliko najhrabrejših
mož.

Bilo je prepozno. Onega klopčiča ni bilo mogoče več
razdeliti in razširiti v tolpe. Vsak je iskal rešitve in bežal.
A povsod so bila konjska kopita in podirala na tla.

Ljudje, ki so bili ob straneh so bežali na slepo proti
reki. Nekateri so popadali na kolena in prosili milosti.
Drugi so pa metali kamenje na vojake in je psovali. Naj¬
huje je vpil, navduševal in se bil kovač Rade.

— Udri! Bij! — je rjul z nečloveškim glasom.

In dokler je množica slišala njegov silni glas, je vedno
prevevala nova moč one, ki so se borili.

Naenkrat obmolkne Rade.

Neki konjenik je prijezdil do njega. Ali Rade se ni
šalil. Pograbil je z eno roko konja za uzde, z drugo pa
skušal vreči vojaka raz konja. In posrečilo bi se mu to,
ako bi drug konjenik ne zaril svoje sulice v njegova ledja.

Rade se je zrušil na tla.

162

Sedaj je nastalo pravo klanje. Malo se jih je še bo¬
rilo. Drugi so se umikali, ali Franki so klali dalje in
niandrali.

Ko je naposled vodja konjenice videl, da množica ne
napada več, in da beži, je zapovedal, naj ulove nekatere,
kateri so se mu zdeli vodje, da tako zabrani nadaljno
borbo.

Kmalu nato se je prostor izpraznil, samo krvava trupla
so ležala po tleh, in videle so se mlake krvi.

Po tej krvi so gazila kopita plačanih kneževih vojakov
— Frankov, ki so gnali z golimi meči. svoje jetnike.

Celi prostor je bil videti enak bojnemu polju po bitki.
Ljudje so se zapirali v svoje hiše, iz katerih se je slišal
jok in plakanje.

XV.

Knezu se niso upali naznaniti tega, kar se je dogodilo
na trgu. Že zgodaj v jutro je bil močno razsrjen in ni ni¬
kogar pustil pred se. Temna, vznemirljiva poročila, ki so
prihajala iz Panonije, so mu odganjala spanec in zato je
vstajal zjutraj nevoljen in razdražen.

Potem so mu pa še javili, da je Vuk pobegnil, da je
ječar ubit in da so našli Gottschalka zaprtega v ječi.

Te vesti so ga razjarile. Srdil se je, da niso nikogar
dobili izmed onih »zločincev«. V svoji besnosti je izdrl
meč in glasnika, ki mu je vse to javil, bi posekal brez
dvojbe. ako bi se ta, ki je dobro poznal jezo kneževo, ne
umaknil o pravem času skozi vrata.

Dolgo časa je korakal knez gor in dol po sobi. Ko
se je nekoliko umiril, je poklical nemega sužnja in mu uka¬
zal, naj pokliče vodjo straže.

Ko je prišel vodja pred kneza, je ta zagrmel nad njim:

— Kako me čuvate!

Vojak se je hotel izgovarjati, a Braslav zavpije:

— Molči!

Nastal je molk. Knez je meril vodjo straže od nog do
glave. Ta je stal miren, kakor človek, ki si ni svest nobene
krivde.

Naposled vpraša knez:

163

— Ali ste našli krivce?

Vodja straže skloni glavo in reče:

— Nismo.

— Tristo gromov! Zakaj niste... Ali ste odposlali
straže na vse strani?

— Smo.

In ni nobene vesti od nikoder?

— Nobene.

— Kaj ti je natančnejšega znano o tem begu?

Stražnik vzdihne. Bilo mu je težko, povedati knezu
vse dogodke te noči. Bal se je kneževe jeze. Vendar je
začel:

— Še le danes v jutro sem zapazil, da ni ječarja. To
mi je postalo takoj sumljivo. Poslal sem stražnike, naj ga
poiščejo. Prišli so nazaj, ne da bi kaj opravili. Samo eden
se je vrnil s svežnjem ječarjevih ključev. Za vraga, po¬
mislim, ječar je, ali pobegnil, ali pa se mu je kaj pripetilo.
»Ali ste opazili kaj sumljivega,« vprašam vse stražnike.
»Nismo!« mi odgovore, samo mladič, ki je stražil na
levi strani dvora, je videl, da so mimo njega, ko se je za-
svitalo, šli trije menihi. »Za vraga, to je sumljivo,« sem
vzkliknil in prilepil neprevidnemu mladiču zaušnico.
»Butec,« mu rečem, »ali mi nisi mogel tega takoj javiti?«
»Kaj naj javim, saj so bili to sveti ljudje,« odvrne. »Ti si
osel«, mu rečem in takoj mi je prišlo na um, da s ključi, ka¬
tere sem imel, preiščem vse ječe, če bi morda ne našel tam
kaj sumljivega. In tako sem šel z dvema vojakoma od ječe
do ječe. Mnogo sem jih že pregledal, kar smo prišli do
one, v kateri je bil Vuk. Pogledam vrata...

— Kaj si opazil? Govori kratko! — reče knez mrko.

— Bila so zaprta. Lopovi so je zaprli. Ko dprem, opa¬
zim najprej mlako krvi, v kateri je ležalo ječarjevo
truplo. Nato sem zapazil gospoda Gottschalka, ki je ležal
na trebuhu. V ustah je imel zamašek in izgovarjal nekake
nerazumljive glasove. Zraven njega je ležal zvezan
krvnik. Ko smo ju oprostili vezi, vprašam grofa, kaj se
je zgodilo. Grof pa je samo klel in psoval, tako da sem
v prvem trenutku mislil, da se mu je zmešala pamet. Krv¬

ini

nika sem poprej razumel. Povedal mi je, da sta navalila
na nju dva meniha in osvobodila Vuka.

Knez prekine naglo govornika.

— Ali mi nisi povedal, da je videl stražnik tri
menihe?

— Da.

— Tretji menih je bil Vuk!

— Gotovo. Tudi jaz mislim to — odvrne vodja — in
zato sem takoj poslal vojake za njimi.

Knez se zamisli, mrko gledaje pred se, nato reče ter
pograbi vodjo za rame.

— Kako se je moglo zgoditi, da so prišli ti zlikovci
v grad? Vidiš, lopov, da vkljub temu, čeprav vas drago
plačujem, nisem vseeno varen življenja na lastnem domu.
Ali tako čuvate mojo glavo? Ali sem vas zato poklical
iz vaših prokletih gozdov? Tako, kakor so ti menihi
Prišli v grad in osvobodili Vuka, bi še lažje prišli v moje
sobe in me zadavili v spanju.

Vodja stražnikov je čutil resničnost kneževih besed.
Vendar reče, da kneza vsaj nekoliko pomiri:

— Do tebe, svetli knez, bi pač ne mogli, zakaj
pred tvojimi vrati stoji noč in dan najmočnejša straža.
Nikdo ne more blizu.

Knez se je trudil, da zakrije svoj nemir.

— Ti veš, da nisem plašljivec. Ali v spanju se ne
morem braniti. Od danes moraš pomnožiti straže. Pred
vrata namesti velikega psa. Ta me bo bolje branil, ka¬
kor vi frankovski psi, vsi skupaj. Odidi. Glej, da dobiš
krivce. Ječarja pokoplji. Glej, da ljudje o tem ne zvedo
ničesar. Povej to tudi Gottschalku in krvniku. Ali kje je
Gottschalk?

— Spi. Ko smo ga osvobodili in spravili domov, je
legel v posteljo in spi.

— Dobro. Ko se zbudi, pošlji ga k meni.

— Svetli knez, ali še imaš kake ukaze?

— Ne. Bodi srečen, da jih nimam, zakaj moj ukaz
bi se glasil :  Odsekajte stražnikom glave.

— Pad umrjem za kneza — odvrne vodja — ali
zoper nadzemske moči se je težko boriti.

165

V tem trenutku se je knezu zazdelo, da sliši nekake
sence, ki mu kličejo: Suženj Frankov si. Proklet od svo¬
jega rodu. Kri nedolžnih je padla na te...

In čudo, te misli, ki so že prej bile v njegovi glavi,
ki so prihajale k njemu tu in tam v polusnu v posete, in
katerih se je vedno lahko otresel, so mu danes neprestano
vršale v glavi. Danes se jih ni mogel otresti.

Ko so prišli ponj, naj gre k obedu, ni šel. Gledal je
pred se in strmel ter odpodil vsakega, ki se mu je pri¬
bližal.

Naposled pokliče slugo, naj mu prinese vina.

In jel je piti in se opajati. Hotel je svoje misli utopiti
v vinu. In pil je eno uro pil dve uri, pil tri ure. Bil je že
povsem pijan, ko je začul na trgu vzklike in stok.

— Kaj je to? — vpraša slugo, ki je stal nem za njim.

Sluga molči.

— Govori, ali pa te ubijem — vzklikne knez besno
in pograbi vrč, da bi ga vrgel slugi v glavo.

Sluga dvigne roko in pokaže s prosečim pogledom
na usta.

Knez se takoj domisli in zagrohoče:

— Hahaha... povsem sem pozabil, moj nemi tovariš,
da so ti iztrgali jezik.

In ne brigaje se dalje za krike, jame piti dalje. Ker pa
je hrup in krik nastajal močnejši, odpošlje slugo, naj mu
pokliče kakega dvornika, da mu pove, kaj se godi.

Sluga se dolgo ni vrnil.

Knez je postajal nemiren. Napel je ušesa in poslušal.
Ah ničesar ni slišal. Neka utrujenost mu je zamašila ušesa.
Vendar je mislil:

— Kaj hrumijo tam zunaj ti zlodeji. Saj danes ni sejem.

Nato vnovič pograbi vrč.

Zunaj se je med tem zvršila bitka. Trupla so ležala
v krvi. Njegovi vojaki so žegnali svoje jetnike. Nastala
je grobna tišina.

Vendar se ni nikdo upal javiti knezu, kai se je zgodilo.

Naposled se odloči vodja stražnikov. Vstopi! je ves
bled.

166

— Kaj hočeš — zakriči knez. — Ali nisem rekel, da
ne sme nikdo k meni, niti kneginja ...

— Da, svetli knez. Ali oprosti, imam ti javiti važne
novice.

Knez vzdigne glavo in pokima, kakor da se je zbudil
in si pomane oči. Nato prime vrč in ga da vodji:

— Pij.

Vodja se je obotavljal. Ali hitro je pograbil vrč in
ga nagnil, ko je knez zagrmel:

— Pij, pes, in nato govori!

Vodja mu je na kratko povedal, kaj se je zgodilo.
Knez je poslušal ravnodušno do konca, nato vzklikne:

— Torej upor?

— Nekaj podobnega, svetli knez!

A knez skoči ljuto na noge.

■— Tako torej. Lopovi, tolovaji! Pokažem jim.

Nato se je umiril, ko je videl, da se mu nikdo ne pro-
tivi. Vendar je še vzkliknil'-

— Slušaj!

— Ukazuj.

— Rekel si, da so jetniki na dvorišču.

-— Da. Kaj se naj zgodi z njimi?

— Koliko jih je?

— Pet.

— Obesi jih ... obesi... na jablan jih obesi, ki se na¬
haja pred gradom... Kaj čakaš?! Ali si slišal?!... Po¬
kažem jim ... še sem ... haha ... še sem knez ... Ali si
-slišal ... Ne bojim se nikogar ... O ne ... O ne .. .
Ali si slišal . . .

— Sem.

— Izvrši, kar sem rekel in potem mi javi.

— Da.

— Idi. Obesi jih ... Naj vise ti uporniki... liahaha ...

Knez sede nazaj in zopet pograbi vrč. Sedaj je čutil
vse drugače, kakor pred nekolikimi urami. Vendar mir ni
Prišel v njegovo srce.

Za kake pol ure se je vrnil vodja.

— Izpolnil sem tvojo zapoved, knez!

167

Ali knez je samo, smejaje se, bulil vanj. Bil je že tako
pijan, da ni razumel ničesar več.

Zunaj pa je veter majal veje ogromne jablane, na
kateri so visele zadnje žrtve današnjega dne. Med temi
žrtvami je viselo tudi orjaško telo kovača Rade, katerega
so na pol mrtvega povlekli na jablan.

Malo po malo so si upali meščani iz svojih hiš. Strah
in trepet jih je pognal v hiše nazaj, ko so opazili jablan.
In od tistega dne so imenovali to drevo, prokleto drevo.

XVI.

— Sedaj ni čas za zabave, sedaj je čas za žalovanje
— je rekel Tihomil kneginji Gertrudi, ko ga je ona po¬
novno pozvala, naj priredi zabave.

— Ah — reče ona porogljivo — da bi radi takih ma¬
lenkosti prekinili zabave, bi v tej burni dobi se sploh ne
smeli veseliti. Danes se dogodi v kakem bližnjem selu
rop. Razbojniki ugrabijo kako deklico, da jo prodado Sa¬
racenom. Jutri zopet zažge hišo brat bratu zaradi krvne
osvete. Danes je poboj, a jutri prispejo zle vesti iz Pano¬
nije, da so Madjari požgali vasi in mesta. Danes popelje
knez Braslav veliko vojsko proti Moravanom, a jutri pla¬
nejo zopet Bolgari na nas. Ali naj potem mi vedno pla-
kamo? Ne brigajmo se za to, kar je bilo včeraj, niti za to,
kaj bo jutri! Današnji dan je naš in kdo ve, koliko ur lahko
traja za nas. Uporabimo torej to, kar imamo.

— Ali se ne bojiš — odvrne Tihomil z nevoljnim gla¬
som — da bi nas spremljale kletve in psovke onih, ki bodo
videli naše zabave.

Ali Gertruda se ni bala niti kletve, niti psovk.

- — Slabo bi bilo za me, ako bi se bala tega. Ali misliš,
da so me ti ljudje kdaj čislali? Ali nisi slišal, kako so mol¬
čali, ko je slavil Braslav slavje radi Panonije in ko so
meni  nekateri prijatelji klicali: živio? Ali misliš, da sem
jaz tako bedasta, da nisem opazila tega? Mar misliš, da
ne vidim mrkih lic, srditih pogledov mojih dragih poda¬
nikov, ako jih srečam na ulici? O, v žlici vode bi me uto-

168

Za kake pol ure se je vrnil vodja. — Izpolnil sem tvojo zapoved,
knez ! Ali knez je samo, smejaje se, bulil vanj. Bil je že tako pijan,
ua ni razumel ničesar več. Zunaj pa je veter majal veje ogromne ja¬
blane, na kateri so visele zadnje žrtve današnjega dne. (Str. 168.)

20

169

pili. Jezi jih, ker sem tujka, jezi jih, ker sem jim zaprla
Vuka, jezi jih, ker me Braslav posluša, jezi jih, ker še diham
in živim. In kaj zato? Niti eden las mi za to ne pade z'
glave. Samo pogled in ti psi sklonijo glave in mi poljub¬
ljajo roke, ako le hočem. O, poznam te svoje Hrvate. Kdor
postopa z njimi dobro, njega sovražijo. Kdor dela za nje,
onega preklinjajo in črne tako dolgo, da ne pade v rani
grob. On, ki jih ljubi, mora radi te ljubezni poginiti. Za
te je bič, in ako ta ni dovolj, pa palica...

Tihomil ni mogel mirno poslušati teh poniževalnih
besed, s katerimi je kneginja obkladala njegove rojake,
zato reče:

— Zavračam, kneginja, te besede. Morala bi vedeti,
da sem tudi jaz Hrvat, in da so take besede za me raz-
žaljenje.

Kneginja Gertruda se milostno nasmehne:

— Zavračaš je, moj junak, zavračaš v resnici? Ali
kaj tebe to briga?! Jaz govorim o teh ljudeh, ki imajo
čast, da se imenujejo moji podložniki. Ti si Dalmatinec,
a to so Posavci.

Res, kneginja. Resnica je to. Ali ti veš dobro, da smo
mi isti narod, da govorimo eden jezik. Nas ne vežejo samo
sorodne zveze, nego tudi ista preteklost, vse, ker mi smo
eden narod.

— Samo enega vladarja še vam treba. Hahaha.
Mar ne?

Tihomil se zgane in jo ostro pogleda.

— Kako misliš to?

— Nisem se nadejala od tebe slišati sličnih besed, ka¬
tere sem slišala od Vuka.

— Kakih besed?

— Zedinjenje.

•— Ali se tega ne more nikdo domisliti sam ob sebi.
Zakaj se delimo, ko nas je vstvaril Bog kot eden narod.

Gertruda ga potrka po rami.

— Sanje . . . domišljije . . . ubogi mladec moj! Za¬
kaj? Vprašaš me in jaz ti hočem odgovoriti. Ker vam je
tisti Bog, ki vas je ustvaril dal nesložno, prokleto kri. Ker
se koljete med seboj, ker ne verujete drug

170

drugemu, ker imajo trije Hrvatje štiri
različna mnenja in ker . . .

Tihomil plane po koncu in oči se mu zabliskajo raz¬
burjenosti.

— Sanje! Ti imenuješ sanje, domišljijo to, kar sem
ti povedal? In vendar. Koliko sanj se je že izpolnilo, ako
se je našel človek velik in močan.

— Mogoče — odvrne ona — ali taki ljudje se rode
vsakih tisoč let eden in še ti iz velikega naroda.

— Skrivna so pota božje previdnosti — odvrne
Tihomil tišje in mirneje.

— Ah, ti s svojo božjo previdnostjo. Ta tvoja božja
Previdnost je dopustila Neronu in Kaligulu, da sta preli¬
vala nedolžno kri, krvniki pa so se odevali v svilo in po¬
čivali na blazinah, posutimi z duhtečim cvetjem. Ta tvoja
božja previdnost je dopustila, da se je zgodil ta zadnji po¬
boj na trgu in da v Rimu na stolu »svetosti« uprav sedaj
sede sramotni nosilci tiare.

Tihomil se ni dal premotiti s temi besedami.

— In vendar ti odgovarjam na vse to: Skrivna so
pota božje previdnosti. Babilon in Ninive sta padla.
Padlo je i silno cesarstvo Aleksandra Velikega. Cesarski
Rim je porušen, kraljestva in mesta so izginila.

— Tako izginejo tudi vaše sanje . . .

— Mogoče izginejo. Ali to je v rokah božje previd¬
nosti.

— Previdnost ... in zopet previdnost ... Če ti nisi
rojen za meniha, naj se ne imenujem kneginja Gertruda.

— To ni prvič, da me svetla kneginja imenuje tako.
Vendar nisem menih in niti na um mi ne pride, da bi postal.
Ali jaz sem krščanski junak. Junak sem kneza, ki je vazal
kralja kraljev, onega kralja, ki vlada celi svet.

Kneginjo je jel dražiti ta razgovor. Zato ga prekine:

— Nu, dobro, dobro, naj bo . . . Ali sedaj govoriva
raje o naši zadevi.

— Ti vstrajaš?

— Zakaj bi ne vstrajala?

171

— Ali te ni strah jezditi po ulicah, ki so oškropljene
z nedolžno krvjo, ki je prelita po ukazu tvojega moža?

— Jaz je nisem prelila!

— Ali ti si njegova žena . . .

— Žalibog.

— Kakor mu drago. Vendar si.

— Ah, kako je vse to strašno bedasto, kar govoriva.
Rečem ti, jaz hočem na lov in to na lov s sokoli. Ti me

boš spremljal.

Tihomil ni vedel, kako naj odkloni to, zato reče:

— Kakor ukazuješ . . .

— V spremstvo vzamem nekoliko svojih gospodov.
Vzamem tudi Mileno! — reče kneginja nalašč in ga vnovič
premeri z jastrebovim pogledom.

In Tihomil je vnovič zardel preko ušes.

— Vzamem gospodičino Mileno. Ti pa lahko izmed
svojega hrvatskega spremstva vzameš, kogar hočeš.
Tomislava ni tukaj?

— Ne, on je gost Mironje.

— On bi se torej ne mogel udeležiti?

— Ne.

■— Od frankovskih grofov vzamemo markgrofa Gott-
schalka.

— Zakaj ti bo ta debeli grof — reče naglo Tihomil.

— O, on je vrlo zabaven človek in ljubi lov s sokoli.
On ni menih, kakor ti, zakaj on ljubi veselo življenje in
mlada dekleta.

— Naj ljubi, kakor ga volja, kaj to mene briga.

Kneginja je komaj pričakovala takega odgovora.

-—Resnica — vzklikne, kakor bi se nenadno nečesa
domislila. — Da, resnica, nisem ti še povedala veliko taj¬
nost. Markgrof Gottschalk je smrtno zaljubljen v našo
gospodičino Mileno. Ničesar si bolj ne želi, nego da po¬
stane njegova žena. Govoril je že o tem s samim knezom.

Daši je Tihomil že vedel od Kate, kaj se dogaja na
dvoru, vendar so ga te besede tako osupnile, da ni mogel
ničesar odgovoriti.

Zaman se je trudil, da zakrije svojo bol in ker kne¬
ginja ni ničesar več povedala, je vprašal:

172

— In kaj je rekel knez Gottschalku?

— Kaj mu je rekel, ti v resnici točno ne morem po¬
vedati. Kolikor poznam kneza kot dobrega prijatelja mark-
grofa, lahko sklepam, in je tudi povsem verjetno, da je knez
obljubil Mileno Gottschalku.

— In če ga Milena ne mara...

Gertruda zmaje z ramama.

— Kneževa volja je sveta. Kar on hoče, to mora
biti. Milena je preveč dobra in poslušna, da bi se upi¬
rala kneževi volji. Tega ni storila nikdar, in ne bo tudi
sedaj, tembolj, ker je še mlada in neizkušena. Drugo bi
ji tudi ne kazalo. Ali poslušati kneza, ali iti v samostan.

— In če ljubi ona drugega — vzklikne Tihotnih

— Bi nič ne pomagalo . . . Rekla sem ti, da je kne¬
ževa volja sveta. On že najde način, kako se odstrani
oni, katerega bi Milena ljubila.

— Ali misliš, da bi knez lahko zagrešil uboj \ . .

Kneginja Gertruda je očividno igrala mačko, ki drži
miško v svojih krempljih, da malo popusti in potem zopet
zgrabi.

— Zakaj uboj? On lahko najde raznovrstne načine,
da ukloni zlikovca. Ali, kolikor poznam jaz kneza, se ne
bo obotavljal, ako bi bilo potrebno, da ukaže, naj se do-
tičnika na skrivnem spravi s poti. Ali bi bilo to v naših
časih kaj tako nenavadnega? Saj se dogajajo take reči
tudi na drugih dvorih?

— Torej smrt? — vpraša žalostno Tihomil.

— Bodalo ali strup, meč ali sekira, voda ali ogenj,
vseeno, samo da se pride do cilja.

— Uboga Milena! — vzklikne Tihomil in pred
očmi se mu pojavi jez, prepad, ki je delil njega in Mileno.

— Ti jo žališ? — vpraša mačka svojo miško. — Ven¬
dar bi se dalo tudi nji pomagati.

Kakor utopljenec, ki se oprijemlje slamnate bilke,
Prime Tihomil roko kneginje.

— Povej mi, pri spominu tvoje matere, kako bi se
dalo pomagati?

Kneginja prime za stol in se jame naklanjati Tihomilu,
in reče s šaljivim glasom:

173

— Glej, glej, kako se zavzemlješ za mojo Mileno. Ni¬
sem mislila, da ti je toliko za njo. Zelo vrlo je in lepo,
da zagovarjaš moje dvorjanke in hvaležna sem ti zato.
Kdor ljubi moje ljudi, ta ljubi tudi mene in kdor ljubi
mene ta ljubi tudi moje ljudi.

Tihomil se je ta hip razlikoval od miši v tem, ker miš,
ako je v krempljih, ve, da je v krempljih mačke,dočim Tiho¬
mil v svoji veliki razburjenosti tega ni opazil. Zato je re¬
kel s tužnim in iskrenim glasom.

— Ti brez dvoma ljubiš, svetla kneginja, svojo zvesto
družico Mileno. Kako bi je tudi ne ljubila, ko je pa tako
dobra, tako plemenita in tako krasna?!

Kneginja je z nevoljo poslušala pohvalo svoje tekmo¬
valke od onega, katerega je hotela imeti za svojega lju¬
bimca.

— Vidiš, kako jo znaš ti hvaliti, kako jo znaš braniti
in slaviti! Ako bi imel v rokah harfo, bi jo lahko celo ope¬
val. Mislila sem, da si menih, ali ti bi lahko postal tudi
»poeta Jaureatus.«

Te besede je spregovorila kneginja z nekakim pridu¬
šeni roganjem. A Tihomil ni opazil njenega žela.

— Zakaj bi ne hvalil tega, kar zasluži hvalo. Nikdo še
mi ni rekel, da sem pesnik, kar tudi nisem. Znam sicer iz
glave nekatere naše junaške pesmi zaigrati na javorove
gosli, česar sem se naučil od svojega deda... Vendar, naj
me sne kak morski strah, ako bi si ne upal zložiti pesmi
gospodičini Mileni na čast. Ona je živ angel v človeški po¬
dobi, ona je roža saronska, ki raste v pustinji, ona je ja¬
bolko iz doline hesperske, ona je ...

Kneginja tleskne z rokami.

— Takega slavospeva bi ne pel niti meni, moj vitez,
in veruj mi, da postajam ljubosumna na svojo dvorjanko.

Te besede je izgovorila kneginja z dokaj srditim gla¬
som.

Tihomil jo pogleda v oči. Hotel je na prvi mah uganiti
njene besede. Še več. Hotel je izpričati svojo ljubezen do
Milene. Vendar je opazil v njenih očeh nekaj, česar ni raz¬
umel. Ali nekaj mu je pravilo: Ne zaupaj kneginji svoje
skrivnosti.

174

Zato reče z glasom, da jo potolaži:

Vsekakor bi tudi tebi pel pesem. Prehodil sem mnogo
sveta ali nikjer se nisem nameril na lepšo in boljšo kneginjo
kakor si ti in verujem tudi to, da je tvoje srce zlato. Ne
verujem, da bi ti ne hotela pomagati svoji dobri in nežni
Mileni, oni golobici, da jo rešiš iz krempljev jastrebovih.

— Ne morem — reče knjeginja — verovati, da bi bil
Gottschalk v resnici nesreča zanjo. On je mogočen ple¬
mič, ki razun tega še močno spoštovan na samem cesar¬
skem dvoru. Bogat je kakor Krez, in malo knezov je na
Nemškem, ki bi bili tako bogati, kakor on. Povsem tem je
Pa njegovo ime eno izmed najslovitejših izmed vseh imen,
ki se jih spominja zgodovina mojega naroda. On je sin
odlične matere. Glej, jaz sem s samim cesarjem v so¬
rodu, ali če bi mi dali za moža Gottschalka, bi sc ne
branila bcgvekako.

Tihomil je gledal knjeginjo z vedno večjo nevoljo.
Vsaka beseda, ki je hvalila njegovega tekmeca, mu je bila
kakor smrtna obsodba.

— Nehaj, svetla gospa! Ne govori mi več o njem in
če je tudi lep, kakor soince, in čist, kakor zlato. Naš pre¬
govor pravi: Zlato in srebro ni zaklad, bogastvo je le
to, kar je drago srcu. Ako ljubi Milena drugega, kako jo
morete siliti, da se uda onemu nemškemu markgrofu?

Gertruda je uživala, gledaje duševno borbo mladega
Hrvata in zato reče:

— Moj plemeniti gospod! Moja vzgojiteljica me je
učila, ko sem še bila v samostanu, da je največkrat to,
kar se nam zdi nesreča, uprav naša sreča. Bil je človek
in hotel je odpotovati v daljni svet. A ko pride do ladje, se
spodtakne ob kamen in zlomi nogo. Silno se je srdil. Kako
Pa nenadoma spremeni svoje mnenje in se zavzame, ko
izve, da se je ona ladja, s katero se je nameraval odpe¬
ljati tudi on, razbila, in vsi ljudje, ki so se nahajali na
njej, so postali plen besnih in razpenjenih valov. Sedaj
je videl, da je bila zanj prava sreča, da si je zlomil nogo,
zakaj ta nezgoda ga je obvarovala smrti. Vidiš torej, kdo
ve, ako ni za Mileno največja sreča, če se poroči z Gott-
schalkom. akoravno sedaj misliš, da je nesreča.

175

Tihomil se je silno razljutil.

— Ti si mi. svetla gospa, še malo preje sama pove¬
dala. da bi se Mileni lahko pomagalo.

Kneginja se je nasmehnila vrlo milostljivo. Kdor bi jo
videl v tem trenutku, bi mislil, da je vzor usmiljenosti
in ljubezni do bližnjega. Nato je malo nagnila glavo,
stisnila trepalnice in pogledala Tihomila:

— Vsekako se ji da pomagati.

Gospod Tihomil jo je pogledal zelo hvaležno.

— Ali povej, kako, povej, kako?

Kneginja reče s tihim glasom in zaobrne oči:

— Jaz mislim, da bi ji pomagal oni, koji bi jo pre¬
pričal, kaka sreča je za njo, da vzame Gottschalka.

Tihomil plane kvišku in obraz mu zažari od srda:

— Kako moreš reči kaj tacega. svetila gospa!? To
bi se ne reklo pomagati dobri deklici, to bi se reklo, po¬
gnati ubožico v obup. Bedasta, grda misel je to.

Kneginja vzdihne glasno in kazaje bele zobe vpraša
povsem prostodušno:

— Zakaj?

— Ti še vprašaš?

— Vprašam.

— Dobro, pa ti odgovorim. Sama si mi rekla, da
nisi srečna s svojim knezom. Sama si mi rekla, da v tihih
nočeh vzdihuje tvoje srce za srečo nepoznane ljubezni,
da v vonju cvetk, ko ti stopa noga med njimi, roka ne¬
hote trga cvet za cvetom in ga veže v venec. In ko se
ogledaš, komu ga daš, njega .ni...  Ali nisi rekla tako?

— Sem — vzdihne Gertruda.

— Vidiš — nadaljuje Tihomil — to pride od tega,
ker si vzela onega, ki ti ni bil mil in drag, nego samo
zato, ker so ti ga drugi priporočili. Da pa si izbirala ti
sama po svojem srcu. bi danes ne vzdihovala nego pre¬
pevala vesele pesmi.

— Morda imaš prav.

— Ne morda., nego vsekako imam prav. Ni ga, ki
bi mi lahko dokazal nasprotno. Kar se je zgodilo s teboj,
se bo zgodilo z Mileno, ako vzame tega, katerega ji ne
narekuje srce. Nesrečna bo...

176

— In če bi bilo res tako, za njo ni drugega izhoda.
Postati mora žena Gottschalkova ali oditi v samostan.

— Še je drug zhod — vzklikne Tihomil.

— Kakšen?

— Da vzame drugega.

— Gospod vitez, častitam ti na tej iznajdbi. Ali
pozabil si, da na vratih tega izhoda stojita dva zmaja z
ognjenim žrelom.

— O, vem, kaj misliš! Eden zmaj je Gottschalk, a
drugi sam knez.

— Tako je! Nemogoče je tedaj rešiti največjemu
vitezu zakleto kraljičino iz zmajevih krempljev. Bilo bi
blazno delo in gotova smrt in propast. Niti sam sveti
Jurij bi je ne rešil.

— Kdo ve!

— Ti dvomiš? — vpraša kneginja.

— Kako bi ne dvomil — odvrne Tihomil in udari po
meču — ako zmaji v tem gradu večkrat zadremljejo.

— Močno se varaš, ako misliš tako — odvrne krat¬
ko kneginja.

— Ne varam se! Mar li niso dogodki zadnjih dni
jasno kakor solnce dokazali, da zadremljejo in zaspijo
zmaji. Če bi ne bilo tako, kako bi bilo potem sploh mo¬
goče, da je pobegnil Vuk?

Kneginja ni ničesar odgovorila, samo oči je uprla
v Tihomila. Ni bilo to prvič, da je osvoboditev Vukovo
spravljala v zvezo s Tihemilovim imenom.

Ali Tihomil je stal mirno in ni niti z najmanjšo kre¬
tnjo izdal, da je beg Vukov njegovo delo. Otal je miren
tudi tedaj, ko je kneginja dodala:

— Gorje onim, ki so storili to, ako padejo zmaju
v roke.

Ta grožnja ni najmanje vzburila Tihomila.

— Brez dvoma bi tiste požrli. Zato pa je tudi vrlo
malo nade, da bi se pokazali knezu. Morda so že davno
čez gore in doline. Saj sem videl na lastne oči, kako so
se vračali kneževi ljudje, ne da bi kaj opravili. Noben
ni mogel rešiti strašne zagonetke, ki se je zvršila v kne¬
žjem gradu.

21

177

— Resnica — vzdihne kneginja.

— Torej vidiš, da tudi tvoji zmaji večkrat dremljejo.

-- Ne morem reči, da nimaš prav. Sicer pa mi je žal,
da sva vporabila toliko časa za te stvari, v katere se ne
morem vmešavati.

— Ti ne moreš — vzklikne Tihomil. — Kdo potem
more, ako ne ti? Ali ti ni Milena družica? Ali ne vpraša
knez tebe večkrat za svet?

— Vpraša, a ne o stvareh, ki se tičejo velike politike.

— Sedaj je, za Boga milega, poroka Milene še vpra¬
šanje velike politike!

— Da, gospod vitez! Z Milenino poroko z Gottschal-
kom se prikupi knez še bolj našemu cesarju.

— K vragu cesar! — se razljuti vnovič Tihomil. —
Kaj pa potrebuje knez vašega cesarja, kaj mu cesar lahko
stori? Ali ni dobil Panonije, ali ni . . .

— To je vse res. Ali mar ne prete knezu Moravani,
Madjari in kdo ve, ali mu ne bodo kmalu pretili lastni
bratje, Hrvati iz Dalmacije.

Te besede je spregovorila kneginja počasi, naglaša-
joč vsako besedo.

Ali Tihomil odvrne:

— Bog nas varuj tega zla, da bi navalil brat na brata.
Prekletstvo Kajna, brata Abelnovega, bi padlo na nas in
prokletstvo bi šlo od kolena do kolena, od roda do roda.

Kneginja poda Tihomilu roko in reče malone ginjeno.

Daj mi roko, mladi vitez. Zanimaš me. Čim dalje
sem s teboj, tembolj spoznavam, da nisi navaden človek.
Daši se ne morem povsem skladati s tvojimi nazori, ven¬
dar povem ti eno: Ti si za visoko  rojen. Kolika razlika
med teboj in mojim knezom . . .

Tihomil je povesil oči. Obraz mu je jel goreti in po¬
mislil je, da mu je dolžnost poljubiti roko, katero mu je
podajala krasna žena. Nagnivši se k nji, zapazi valovanje
njenih prsi in začuti mamljivi vonj njenega telesa. —
Čudno — pomisli v hipu — kako so te prsi krasne. Mi¬
lena nima tako bujnega telesa. Njena lepota je povsem
drugačna in če bi ne ljubil Milene, bi se zaljubil v kneginjo.
Te misli so mu prišle bliskovito in bliskovito jih je odgnal.

178

Ali ko je dvignil glavo je zapazila kneginja, da se mu oči
iskrijo.

— V resnici, ti si za visoko rojen — zašepeta kne¬
ginja. In to so bile zadnje besede, ki jih je izgovorila. Ho¬
tela je, da moč teh besed ne oslabi. Opazila je dobro, da
Tihomilova ušesa, akoprav se dela krepostnega, akoprav
zardi, kakor devica, ako se ga hvali, niso gluhe za to po¬
hvalo. Opazila je dobro, da klije v njem ponos in oholost
in hotela je na to neznatno bilko rositi pohvale, da bi
zrastla s časoma v deblo, močno in čvrsto, kateremu bi
ne bilo več do takega bršljana, kakor je Milena.

In v resnici, ko je odšel Tihomil iz gradu, so mu
zadnje besede kneginjine, ki so mu povedale, da je rojen
za visoko, šumele še dolgo v ušesih.

Zaman jih je skušal prepoditi. Zdele so se mu, kakor
Preroštvo velike bodočnosti. Slavna dela njegovih pred¬
nikov so se mu pojavila pred očmi. Spomnil se je svojega
očeta Bjelina, o katerem so pripovedovali, da je pograbil
bika za rogove in ga vrgel. Spomnil se je pradeda Budi-
voja, ki je vjel saracenskega pašo. In mnogi drugi junaki
iz njegovega rodu so mu prišli na misel. Njih slavo treba
prekositi. Daši si je že v več bitkah stekel Javorov venec
slave, ali kaj je vse to? Potomec, ki ne prekosi svojega
prednika, kaj je drugega nego slabič, ki zakopava svoj
talent v zemljo, da se ne izgubi? Pravi junak pridene stari
slavi še novo, večjo in sijajno. yedno bolj in bolj se je
poglabljal v Gertrudine besede. Čudovito, kako pametna
žena je ta kneginja? Z nekaj besedami ugane uprav to,
kar je resnica. Nikdo mu še dosedaj ni umel tako govoriti.
Tudi drugi so ga hvalili, tudi drugi so ga slavili, ali nikdo
niu ni rekel tako sigurno, tako odkrito: ti si za visoko
rojen. Tudi Milena bi mu ne vedela tako povedati. Ni čuda.
Ona je mila deklica, ki nima tako sijajne naobrazbe, kakor
kneginja. Tega se od nje tudi ne more zahtevati. Tihomil
je moral sam sebi priznati, da je taka žena, kot je Mi¬
lena, zanj kakor ustvarjena. Vendar bi mu bilo ljubše, da
bi tudi Milena umela tako govoriti. Zakaj me ni nikdar
vprašala za moj rod, za moje boje, za mojo slavo in
cilje? Bedast sem — se je domislil hkrati. — Ali sem

179

jo že tolikokrat videl, da bi lahko z njo govoril o tem . . .
— Ali takoj mu pride na um, da ni niti s kneginjo Ger-
trudo večkrat govoril, vendar je že spoznala njegov zna¬
čaj. Ona je že presodila, da je boljši junak, kakor knez
sam. In vendar, kaj se tiče junaštva in razuma, ni se smelo
niti samemu knezu odrekati. In vnovič se je domislil, če
sc morda ni kneginja samo laskala . . . Ne, ne, govoril je
sam pri sebi, njene besede so bile preveč tople in iskrene.
Tako se ne laska. Kneginja je govorila iz prepričanja. O,
Bog, moj Bog, daj da se izpolnijo njene besede — reče na¬
posled glasno in dvigne oči proti nebu. Daj da bodem vre¬
den svojih očetov, daj, da jih dosežem in prekosim. Ti si
Bog junakov, ti si Bog slave.

XVII.

Bil je dan žetve, krasen dan. Solnce je sipalo najlepše
žarke nad Posavjem, nad ravnino, na one livade in zlato
klasje, iz katerega se je prikazoval vsiljivi modriž in se
smehljal rdeči mak.

Na kraj, na kraj deva moja,
devojka mila, oj deva, oj!

Na kraju je hladna voda,
devojka mila, oj deva, oj!

Hladna voda, mlad vojvoda
devojka mila, oj deva, oj!

Sveži vonj zdravega zraka je plaval nad poljem in
njivami ter objemal srca žanjic, ki so danes prepevale
lepše, kakor le kedaj ono staro:

Ta pesem je zvenela iz svežih grl mladih deklet, ka¬
tere so koketno pogledovale na stasite mladce, lepe in
močne. To pesem so peli tudi starčki in starke in vse je
bilo složno in veselo v tem kraju, kakor bi ne poznali nik¬
dar grenkih in turobnih dni.

Ko je vezač povezal zadnji snop, ga je postavil po
konci. Vsi so zasadili nato srpe v snop ter pokleknili krog
njega. Ded Zelebor in njegova žena Želislava ter njuni
otroci Nosimir in Kosa, Vitomir in Milena, Dragobud in

180

Pribina, Slanimir in Vilan, Ljuba in Draga, vsi ti so po¬
kleknili ckrog snopa, in z njimi tudi vse ostalo služab-
ništvo in družina, ki se je pokoravala besedam deda
Zelebora.

In ded Zelebor reče:

— Slava Bogu na višivah . . .

In vsi so se prokrižali in jeli pobožno moliti. Niti eden
ni krenil z glavo, da bi pokazal svojo raztresenost. Bili
so Zeleborova družina in ded je bil strog gospodar ter
je zahteval, da so bili pri delu urni in pobožni pri molitvi.

Glas pobožne molitve se je dvigal, kakor kadilo k
nebesom, ki so bila jasna, kakor da hočejo dati ves svoj
blagoslov na ta narod.

Po molitvi je vstal Zelebor in za njim so vstali vsi.

Najstarejša med ženskami, Dobrovlasta je vtaknila
roko skozi snop do zemlje. Pograbila je perišče zemlje
in djala:

Vzamem jo. Kdo ve, kaj se lahko pripeti. Morda se
poloti od na katerega ljuta pljučnica. Nič ni boljšega od te
zemlje.

Ded Zelebor, sivi starec, ponosne postave, velikih
brk, dolgih las in orlovega pogleda jo pohvali:

— Prav praviš Dobrovlasta. Ej, nikdo ne ve, kaj mu
je sojeno. A vi otroci — se obrne ded k mladim deklicam
— izvlečite klas in pletite venec in zapojte. Ne bojte se

Vila Oliva žito dožela

žito dožela, tri vence splela,

iz žita jih plela, ž vinom zalila.

Prvega spletla je ’z klasa pšenice,
drugega spletla je ’z vinske trtice,
tretjega spletla je ’z zdravja, veselja.

Kterega spletla je, ’z klasa pšenice,
tega nesite tam v naše polje,
da bodo njive nam bolje rodile.

Kterega spletla je ’z vinske trtice,
tega nesite tja v naše gore
da bodo vino obilo rodile.

Kterega spletla je ’z zdavja, veselja,
tega nesite tja v naše vasice,
da nam vasi bodo zdrave, vesele.

181

tega. Orlo se vam ne posuši, če zapojete malo glasneje.
Sram za tram. Tam, kjer se poje ni greha.

In deklice so ubogale deda. Jele so plesti venec in

peti:

Starci so očividno zadovoljno poslušali mlade pevke
in se dobrovoljno nasmihali. Celo ded Zelebor je pogledal
svojo staro Želislavo z veselimi očmi. Bog sam ve, kake
misli so mu vstajale v glavi, misli na pne stare čase, ko
je bil sam tako mlad, on in njegova Želislava. Hej, kaki
časi so bili to! Zlodej ve, ali ume vsa ta mladina, dasi
poje prav lepo, tako pevati, kakor smo umeli mi za onih
lepih, starih časov. Resnica, Franki so nas mrcvarili, a
vendar smo se znali ubraniti in vnovič smo prepevali.

Ko so mladenke spletle venec, dele so ga vezaču na
glavo.

Starec jame vihati svoje velike brke in oči so se mu
iskrile zadovoljstva.

— Ej, otroci, uprav smo skončali delo in zaslužili si
jela. Kdor dela, je treba, da tudi je.

— Ej, treba je tudi, da pije! — pripomni stari Mironja.

Ded Zelebor ga pogleda:

— Da bi se ti grlo ne osušilo in nos ne postal rdeč...

— Nisem takov pijanec.

Med dekliči in mladci je nastal smeh, oni veseli smeh,
ki je doma samo v nepokvarjeni, brezskrbni mladini.

Ded Zelebor pa reče:

— Ej, otroci, čas je počitka in čas je, da gremo do¬
mov.

Vzeli so srpe in se uvrstili v vrste. Dve prijateljici,
Kosa in Draga, sta se prijeli za roke in tako korakali z
drugimi.

Da bi ne manjkalo petja je dejal ded Zelebor.

— Zakaj ne pojete? Zakaj vam je, mladina, ustvaril
Bog vaša grla? Zato, da pojete. Ko sem bil mlad, in moja
stara, peli smo cel dan. In moja stara je imela zlato grlo.
Pravim vam zlato grlo. Suho zlato. Skrijete se lahko pred
njo. Tako pojo imajo vile, kakor je pela ona. Pravim vam,
vile. Ko jeo na zapela, je vriskalo človeku srce. Da, tako je!
Kaj ne, Želislava? Ej, da. ko je vstala ob zori, že je pela, in

182

ko se je mračilo, vnovič je pela... Mar ne, stara, a naj¬
lepše si pela, ko sem te videl prvikrat...

Stari Zelebor je pogledal na ženo. In ona, dasi je
bila stara, vendar je pogledala blaženo svojega moža in

'djala:

— Otroci, čas je, zapojte jasno in glasno: »Solnce
se za log je skrilo.

In vsa družba je zapela. Peli so tudi starci in sam
stari Zelebor je pomagal s svojim starim, hripavim gla¬
som:

Solnce se za log je skrilo,
devojka mila, oj deva, oj!

Ni to bilo žarko solnce,
devojka mila, oj deva, oj !

Bil je brat in mlada sestra,
devojka mila, oj deva, oj !

In vedno lepše se je razlegala stara pesem po hrvat-
ski zemlji in vse močneje in gorkeje so se strinjali srebrni
glasi mladih žanjic z glasovi veselih mladcev ter ob¬
jemali one glasove starih, ki so peli, spominjaje se pri
tem mladosti in lepih dni.

Za vsako vrsto pesmi se je ponavljal napev: De¬
vojka mila! Oj, deva, oj!

Sestra brata nagovarja,
pridi k meni bratec mili!

Prej ne morem, sestra, priti,
da rodi ta vrbo grozdja,
sivi javor sočnih jabolk,
bel pelin medenih jagod.

Modra bila mlada sestra,
okrasila vrba z grozdjem,
sivi javor sočnih jabolk,
bel pelin medenih jagod.

Vsa družba je že prišla mad tem na veliko rimsko
cesto, ki je peljala v Sisek, ko ukaže ded, naj postoje. V
daljavi je opazil dva človeka, ki sta se jim bližala, vendar
še ju niso mogli spoznati, ali sta mlada ali stara.

— Vilan — reče starec sinu — ti še imaš dobre oči
in sokolov vid. Povej, kaj vidiš tam!

183

Vilan. močan mož, lep, kakor bi ga hranile vile, dene
roke na oči in jame gledati:

— Ne morem še razločiti...

Nato doda za nekaj časa.

— Ha, sedaj vidim! Prvi je starec, častitljiv in z
dolgo brado. Drugi je mož najboljših let. Tudi ta ima
dolgo, črno brado. Lase jima visijo čez ramena, čez ka¬
tero imata torbico in v rokah močno palico.

— Ali ju poznaš? — vpraša Zelebor, ki je zaman na¬
penjal oči, da bi spoznal popotnika.

— Ne poznam, ded.

— Ali ju pozna kdo drug izmed vas, bratje? — vpraša
vnovič Zelebor.

In vsi so odgovorili, da ne poznajo.

Zelebor pokima z glavo in reče:

— Tujca bodeta.

In tujca sta se čim bolj bližala skupini hrvatskih va¬
ščanov. Njuna noša se je že razločno videla.

— Zdi se mi, da so svečeniki — reče Vilan.

Ded ne obrne oči od tujca.

— Zdi se tudi meni!

— Da, da, to je svečeniška obleka.

Starec pogleda resno na sina.

— E, moj Vilan, obleka ni nič. Hudobni časi so danes.
Naletiš na vsakovrstne ljudi, ki se oblečejo v vsakovrstno
obleko. Po obleki ne smeš soditi ljudi. Dokaj razbojnikov
in nečimnikov je med Franki, pa tudi med našimi, ki se
oblačijo v sveto haljo, samo da zakrijejo svoje grde duše.

-— Ali ta dva izgledata tako častitljivo.

Ded zgane z ramami in reče s tihim glasom.

— Hej, videli bomo.

Po zaprašeni cesti sta prihajala dva človeka v sve-
čeniški obleki, vsa zaprašena. Prašna je bila njuna obleka,
prašni lasje, prašna potna obraza. Sandale na nogah so
bile tako pokrite s prahom, da so se komaj videle. Eden
je bil starec, oblečen v plašč s kapuco in odkrito glavo.
Drugi je bil sicer oblečen ravnotako, a brez kapuce in
mož v najboljših moških letih. Črne oči so gledale dobro¬
hotno v svet.

184

22

185

Ko so mladenke spletle venec, dele so ga vezaču na glavo. (Str. 182.)

Ko sta prišla do Zelebora, reče oni s kapuco:

— Pomozi Bog, dobri ljudje! Pomozi Bog, starec!...

Zelebor mu odvrne:

—- Pomozi Bog!

In ne da bi ju vprašal, kam ideta in odkod sta, nego
reče:

— Dobro došla, mila gosta v moji hiši. Dam vama
kruha in soli in z lastno krvjo hočem braniti draga gosta.

Zelebor ni imel navade, da bi povpraševal goste od¬
kod so in kam gredo, dokler jih ni pogostil in dokler niso
povedali sami. Tujca sta se pridružila skupini hrvatskih
vaščanov in vsi se napotijo k Zeleborovi hiši. Nekaj časa
so šli mirno, na kar pretrga tujec molčanje.

— Ali je mogoče, ded Zelebor, da me več ne paznaš?

Zelebor napne oči in jame pazno motriti tujca. In
dolgo in dolgo je gledal, predno se je spomnil. Nato
vzklikne z napol nezaupnim, napol radostnim glasom:

— Ali je mogoče, da si to ti, Gorazd?

Vprašani pokima in položi roko na Zeleborove rame.

— Uganil si brat v Kristli.

Starec Zelebor se je razveselil, da so se mu kar oro¬
sile veselja oči, ustnice zadrhtele in mogočni brki so se
jeli tresti.

— Žena... žena... — vzklikne k svoji ženi — ali
veš, kdo so naši gostje? ... Urno hiti domov, Dragobude
in zakolji jagnje... Žena, ali veš, kdo je to? Ali si osle¬
pela, ali so ti izpile vile oči? ... Ej, Pribino, skoči v klet
in prinesi vrč najboljšega vina, veš, onega iz dobe bla¬
gega, a sedaj pokojnega našega kneza Ratimira ... Aj...
aj moja stara, kje so ti oči, kje so ti oči, srnica moja...
In ti ga ne poznaš ...

In sedaj, kakor da so se ji odprle oči sklene roke in
vzklikne z radostnim iznenadenim glasom:

— Oče Gorazd... oče Gorazd ... učenec svetega Ci¬
rila in Metoda ...

Nato je pokleknila in jela poljubovati Gorazdove roke.
In vsa družina je delala to, kakor je delala ona.

Zelebor reče:

186

— Otroci moji, bratje moji! Veliki dan je naredil da¬
nes Gospod v moji hiši. Radujmo se in veselimo se. Zakaj
pristopili bodo božji služabniki k naši mizi in blagoslovili
našo jed. In Gospod bo z nami in uslišal bo njihovo mo¬
litev. Slava in hvala njegovemu imenu!

Najmlajša nevesta je prinesla posodo z vodo in umila
popotnikoma noge. Malo za tem je bila večerja gotova.
Gorazda so postavili na častno mesto pri mizi. Žene so
jedle stoje, samo možje so sedli. Ko so se pokrepčali
vpraša Zelebor Gorarda, kaka sreča ga je prinesla sem?

— Ti veš, dragi moj — reče Gorazd — da sem uče¬
nec sv. Cirila in Metoda.

— Kdor bi ne vedel tega, je bedast, kakor buča na
njivi — 1  odvrne Zelebor. — Kdo bi ne poznal Gorazda in
Nauma, Angjelara in Vavrina, Savo in Kosta? Kdo bi ne
poznal Klimenta, te glavne učence naših apostolov? Evo
ti moje družine in vprašaj enega, če ni slišal o njih. Mar
niste vi živi svetniki in mučeniki?

— Nikar, Zelebor — ne proglašuj nikogar svetnikom,
dokler je še živ. Kdor stoji naj pazi, da ne pade.

— Ali nisi ti apostol naše svete vere? — reče Ze¬
lebor.

— Tudi Judež je bil apostol.

— Ali nisi ti mučenik za sv. vero. Ali mar misliš, da
smo mi na koncu sveta, da bi ne vedeli, kaj si pretrpel od
frankovskega kmeta, od Svatoplukovega priliznjenca,
škofa Vichinga po Metodovi smrti? Mar misliš, da mi
nikdar ne govorimo o tem, kar si pretrpel?

In obrnil se je h kotu, kjer so bili otroci in pokliče
dečka, starega kakih deset let.

— Milorad, glej sinko, to je Gorazd, učenec Metodov.
Povej mi, ali veš, kaj je pretrpel?

Deček je pristopil bližje, stresel s svojimi zlatimi, dol¬
gimi lasmi ter uprl velike, modre oči v Gorazda. Nato je
rekel glasno, kakor že govore otroci:

— Ti si Gorazd, kateremu je rekel sveti Metod, naš
oče, »to je vaše zemlje svoboden sin, pozna dobro knjige
in je veren. Božja volja je, naj bo tudi vaša, kakor je
moja, da me nadomešča!«

187

Deček postane kakor bi čakal na odgovor.

A Gorazdu so se napolnile oči s solzami. Vzel je dečka
in ga posadil na kolena ter ga gladil s suhimi, starimi
rokami.

— Blagoslovi te Bog oče, Sin in sveti Duh. S temi
besedami si me spomnil na velik dan v mojem življenju.

A mali veselo odgovori:

— Ako si ti Gorazd, učenec sv. Metoda, potem vem
tudi to, da je po smrti sv. Metoda Viching zopet postal
na dvoru Svetoplukovem vsegamogočen. Njegova zloba
je bila silna. Tebe in Klimenta, Savo in Nauma je dal oko¬
vati v okove in vreči v ječo. Dnevi prvih mučenikov so se
za vas povrnili. Mučili so vas z gladom, bičali vas do
krvi in v rane vam vlivali soli in jesiha. Naposled vas je
okrutna zver Viching dal po frankovskih vojščakih izgnati
iz grada in dežele čez mejo v donavske kraje, odkoder
ste šli v Bolgarsko. Ali ni tako, oče?

Gorazd je podprl glavo z roko, kakor bi gledal slike
starih dogodkov svojih in ko je deček končal, je rekel:

— Dobro si rekel, dete. Ali pa veš tudi, zakaj je vse
to delal Viching?

— Vem. Prvič, da bi postal moravski in panonski škof
in drugič, da odstrani za Nemce toliko sovraženi naš
krasni slovenski jezik iz bogoslužja.

—Inposrečilo se mu je to, vsaj za trenotek. Sovražniki
so zmagali. Na nesrečo pokojni Svatopluk ni sprevidel, da
nima za državno samostalnost boljše zaščitnice, nego je
samostalna cerkev. Mi smo pregnani. Slovensko bogoslužje
je uničeno, pa tudi Moravska je padla. Sinovi Svatoplu-
kovi, Mojmir in mlajša brata so se sprli in se bojujejo med
seboj. In, ali je tudi tu kaj boljše? Braslav še sicer do¬
pušča tu in tam slovenski jezik v cerkvi, ali večinoma
obvladujejo latinski in nemški duhovniki.

— Resnica — odgovore vsi h krati.

— Resnica, kakor da je naš oče Ciril in naš oče Metod
docela pozabil v nebesih na nas — reče eden izmed Zele-
borovih sinov.

— Ne blazni — vzklikne jezno Zelebor in udari z roko
po mizi.

188

Gorazd pogleda okrog in vzdihne.

, — Ne, otroci, sv. Ciril in Metod nista pozabila na nas.

Se danes vidim Metoda pred seboj tako živo, kakor da je
pred menoj. Bilo je tisti dan, ko se je počutil slabega in me
postavil naslednikom. Kako smo nekoliko dni poprej klicali
veselo in srečni: »Vrnil se nam je oče, vrnil se nam je pa¬
stir naših duš!« In sedaj smo ga videli, kako je stal med
nami slab in onemogel. Obkolili smo otroci svojega očeta
in zaplakali. A on nam reče: »Ne dajte se oplašiti od niko¬
gar, da vam ne izgine iz srca pogum, saj veste, da se ne
smemo bati zadnjega dneva, ne se plašiti onih, ki nam
lahko ubijejo telo, ali duši ne morejo storiti ničesar. Krepi¬
te druge, da čuvajo to, kar smo prejeli od apostolov po
rokah naših očetov in kateri bodo to zahtevali od nas, da
jim povrnemo, ko pride dan plačila. Evo, rekel sem vam
naprej, in vas zavezal pod grehom: ker — reče — ako bi
ne prišel in bi ne govoril, ne imeli bi greha. Moja duša je
čista od vaše krvi, ničesar nisem zamolčal iz strahu, nego
sem po Ezekijelu, kakor dober stražnik, čuval zvesto in
verno. Čuvajte se, da ne boste živeli brez glave, nego ka¬
kor pristoja razumnim ljudem. Glejte, da ohranite vaša
in vaših bratov srca čista, zakaj iti vam bo skozi mreže. Ko
mene več ne bo, prišli bodo požrešni volkovi, ki ne pri¬
zanašajo ovcam, da potegnejo narod za seboj. Ne dajte se
jim, upirajte se na vero. To vam sporoča po meni Pavel.
Vsemogočni Bog in oče in iz njega od vekomaj rojeni
Sin in sv. Duh, ki prihaja od očeta, vas bo učil vsako
resnico in vas čuval greha na Kristov dan meni v slavo.«

— Tako je govoril še pred smrtjo kakor svetnik, oni,
ki je zasejal med Slovence seme božje besede, ki nam je
ustvaril knjige.

— Sveto je živel in sveto je umrl — je rekel Zelebor.

— Da, sveto je umrl — ponovi Gorazd. — Na cvetno
nedeljo leta 885. se je še z zadnjimi močmi privlekel v
cei kev, da še enkrat služi sveto mašo. Ko se je jel poslav¬
ljati od svojih vernih, je vse plakalo. Zadnjikrat nas je bla¬
goslovil in rekel slovesno: »Otroci, ostanite pri meni do
tretjega dne«. In te besede so bile izrečene s proroškim
duhom. Legel je na smrtno posteljo. Narod se je zbral,

189

molil in plakal. Tretji dan pa, bilo je četrti april 885. se je
nekoliko vzdignil v postelji, obraz mu je žarel z nadze¬
meljskim sijajem, rajski nasmeh se mu je zazibal na ustnih
in oči so se mu svetile blaženstva in reče. Zdelo se nam je
kakor da nekaj gleda, nekaj nebeškega, nekaj vzvišenega.
Ustnice so mu zašepetale nerazumljive besede in bil je —
mitev...

Gorazd je prenehal. Bil je ganjen in vsi navzoči so bili
istotako ganjeni. Ali noben ni rekel navadni: Bog daj večni
mir in pokoj njegovi duši. Samo Zelebor povzdigne oči k
nebu in reče:

— Slavi ti Gospod, ki si velik v delih svojih.

Gorazd pa dokonča:

— Njegovi učenci so se posvetovali in skazali do¬
stojno čast ostankom svetega metropolita. Opravili so
litngične molitve po latinsko, grško in slovensko ter ga
pokopali v veliki cerkvi na levi strani pri zidu za oltarjem
Matere božje. Narod pa, ki se je zbral, ga je spremljal s
svečami jokajoč z dobrim učiteljem in pastirjem. Moški in
ženske, mali in veliki, bogati in siromaki, vdove in sirote,
domačini in tujci, bolni in zdravi, vsi, vsi so plakali za
njim.*

Dolgo še so se pogovarjali med seboj. Nikomur se ni
zljubilo, da bi šel spat. Vsi bi poslušali apostola do zore.

Naposled reče Zelebor:

— Otroci, idite spat in jaz še se pomenim nekoliko z
našima gostoma.

Vsi so vstali, čeprav neradi. Vedeli so, da odide zjutraj
Gorazd s svojim tovarišem proti Moravski, ker je imel
važne stvari javiti knezu Mojmiru.

Ko so drugi odšli, reče Zelebor:

—■ Sveta brata. Tajnost nosim v srcu, kojo vama za¬
upam in vaju vprašam za svet.

— Povej, odkrij svojo dušo.

— Znano vama je, da je knežev dostojanstvenik, naš
junak Vuk, dolgo prebil v ječi.

*) Po panonski legendi: »Življenje sv. Metoda

190

— Da.

— Ali vesta, da je pobegnil?

— Da. Vse govori o tem in se čudijo temu in mnogi
celo vesele — reče Gorazd.

— Torej dobro. Jaz vem, kje se Vuk skriva.

Gorazd in njegov tovariš vzklikneta začudeno:

— Ti veš!?

— Vem.

— To pomeni toliko, da je njegovo dragoceno življenje
v tvojih rokah. Samo ena beseda in ...

Gorazd naglo obmolkne.

— Ne, ne, oprosti, da sem izrekel to. Nisem mislil tako
hudo. Vem jaz in poznam te dobro, da si poštenjak od nog
do glave.

— Mislim — reče Zelebor. — Naj se spremenim v
kamen in naj bi me mati raje ne rodila, če bi postal izdajica.
Naj me Vukovi sovražniki razcepijo na kose, kje je Vuk,
ne zvedo od mene nikoli. A niti vama ne smem tega po¬
vedati brez njegove volje.

— A zakaj nama potem govoriš o njem?

— V nevarnosti, v kateri se nahaja, mu visi njegova
glava še vedno na lasu.

— Imaš prav.

— Danes ali jutri ga lahko ujamejo.

— Tudi to imaš prav.

— Vidite torej. Ker mu tako visi glava na lasu, bi se
rad spravil s svojim Odrešenikom. Leta so prešla in on
ni prejel svete popotnice. In to je njegova žalost in tuga.
Poveril me je, naj mu privedem duhovnika. Dolgo sem
se obotavljal, da bi mu storil to uslugo. Bal sem se, da bi
se na kak koli način ne izvedelo zanj. Sedaj mi je pa sam
Bog poslal vaju in prosim vaju, potolažita ga.

— Drage volje storiva to. To nama je tudi dolžnost.
Ali kako se naj to zgodi, ko ne vem, kje je Vuk.

— To bodeta kmalu zvedela, samo njegovo dovoljenje
moram poprej dobiti. Danes itak tu prenočita in jutri v ju¬
tro lahko izpolnita njegovo željo.

— Dobro, Zelebor! — rečeta oba gosta.

191

— Hvala vama zato. Nocoj hočem Vuka obvestiti.
Po teh besedah se je Zelebor poslovil od svojih
gostov.

XVIII.

Zgodaj v jutro, ko je vzplavalo zlato solnce iz brezdna
temne noči, ko je kraljevska zarja s svojim čarobnim svi¬
tom obsvetlila mrke gradove in belo zidovje Siska, so
privedli sluge in dvorjani iskre konje pred knežev grad.
Oglasila se je troblja in od vseh strani je jela prihajati lov¬
ska družba kneginje Gertrude. Konji so hrzali in udarjali
s kopiti in vse je nestrpno pričakovalo kneginje. Prihajali
so vitezi in gospe lepo okinčane in naposled se prikaže
Gertruda. Zlati diadem ji je blestel v laseh, katere je
imela prepletene z zlatimi nitmi. Krog belega vratu se je
lesketala verižica svetlih draguljev. S pomočjo plemkinj
družic je zasedla konja in nato so zajahali vsi drugi. V
spremstvu je bila tudi Milena in Gottschalk in Tihomil.

In vnovič so se oglasile troblje in vsa Uružba se je
jela pomikati naprej.

Ni krenila tja, kjer so mogočni pragozdovi vabili lovce
na divjačino, niti ni krenila tja, kjer ob brdih kroži sokol
in jastreb, nego obrnili so se na cesto ob Savi in jezdili
tja, kjer se je nahajalo zloglasno močvirje in pusto, neob¬
delano polje, preraščeno samo z rogozom in ozkim, ostrim
šarom.

V bližini mesta je bilo vse v bujnem zelenju. Cvetni
vrtovi so napajali zrak z vonjavim duhom. Hladni jutra¬
nji zrak, nasičen s prijetnem vonjem rosne trave je po¬
ljubljal vesele obraze lovske družbe, ki se je smejala, ša¬
lila in vriskala, ter se vedno bolj oddaljevala od prestol¬
nice posavskih knezov. Bili so veseli, kakor bi ne slutili,
da ostavljajo za seboj v zaprtih hišah srdita lica, besne po¬
glede in kletev na ono, ki vodi danes na lov to veselo dru¬
žbo, na zabavo, veselje in razkošje.

Nič ni kalilo veselja Gertrudine družbe, kakor edino
to, da so se jeli prikazovati neprijazni spremljevalci, drzni
komarji.

192

Jasen dan je vstal in nobenega oblačka ni bilo videti
na nebu. Po zraku so leteli ogromni kolobarji sitnih mušic
in komarjev ter obletavali lovce, kakor bi jim hoteli pre¬
prečiti krvavi posel, na katerega se nadejajo.

Pred konji so vodili sluge lovske pse na dolgih vrvi¬
cah, in vedoč, do gredo na lov, so se spuščali v dir. Za
njimi so stopali sokolari s sokoli, ki so imeli na glavah
usnjate kapice. Te kape so bile urejene tako, da niso za¬
krivale sokolovih oči. Na nogah so imeli sokoli usnjat
omot. Sokolari so imeli na rokah istotako usnjate roka¬
vice, da bi jih kremplji sokolov ne ranili. Ravnotake
rokavice je imela tudi vsa lovska družba. V sredi dru¬
žbe, kateri se je videlo takoj, da je odlična, je jahala
kneginja. Ponosno je sedela na svojem konju in se raz-
govarja ali z Mileno ali pa s Tihomilom, kateri jo je
spremljal na njeni levici. Nedaleč od nje je jahal mark-
grot Gottschalk, ki se je zadovoljno smehljal. Videlo se
je, da je že pozabil na nezgodo in sramoto v ječi. Nepre¬
stano se je šalil in pripovedoval vsakrovrstne dogodke.

Naposled so prišli do močvirnega kraja.

Pred njimi se je raztezalo široko, ravno polje, okra¬
šeno s šarom in trstjem. Tu in tam se je videla smrdeča
voda, ob kateri so cvetele velike bele in rmene močvirne
rože. Izmed šara in rogoza se je tu in tam pojavila skro¬
mno in plaho kaka vrba in vzpela svoje veje nad veli¬
kim grmovjem praproti ter se vnovič družila z rogozom.
A zatem se je lovcem prikazalo pravo jezero trstja.
In iz tega trstja se je dvigalo tu in tam staro, očrnelo zi¬
dovje. vsekakor ostanki kakega starorimskega vodo¬
voda ali kake druge starinske zgradbe.

Lahko bi jezdili milje daleč in nikjer bi ne zagledali,
razun lovcev, človeškega bitja. Vse je bilo mrtvo in ne¬
mo, kakor da bi bil ta kraj zaklet. Niti veter ni šumljal
s trstjem, ne s propratjo. Vse je bilo nekako tužno, ka¬
kor da bi korakala bleda smrt po tej ravnini in iskala,
če se še nahaja kje kaka žrtev v tej pustinji, v kraju,
kjer kraljuje ona ponosno in drzno. In vendar ni vladala
tukaj samo smrt.

23

193

Jezdeci so prišli naposled v trstje in visoko travo.
Nad njihovimi glavami so poletavali jastrebi in viseli,
kakor pribiti pod modrim nebesnim šotorom.

Naposled preneha tišina. Od vseh strani se je sli¬
šalo žvižganje in čvrljanje, jate divjih gosi so se dvigale
pred njimi, kraj njih in za njimi.

Ko bi bilo mogoče videti v skrivnosti celega polja,
našli bi na tisoče divjih gosi, rac, sivih in rmenih čapelj,
in raznovrstne druge močvirne ptice, one prekrasne
vitke čaplje, bele, kakor sneg, s krasnim perjem na hrbtu
in meter dolgimi peresi, s katerimi so se tako radi kin-
čali hrvatski junaki. Te ptice so se večinoma skrivale
očem lovcev, ter se pojavile samo v posameznih jatah v
daljavi...

Te plahe ptice so vedele, da so to ljudje, in to oni
ljudje, ki jih preganjajo in lovijo, ljudje, ki ne poznajo ne
ljubezni, ne milosti. Ko bi začule topot konj, dvignile bi
se takoj in letele z dolgimi vratovi urno, dvigaje se vedno
višje pod oblake in bežeč vedno dalje, izginjaje izpred
oči lovske družbe. Njihovo gaganje iz daljave bi pričalo
lovcem, da so srečno ušle. Ko je dospela lovska družba
na mesto, ki je bilo določeno za današnji lov. je obstala.

Takoj nato so spustili pse in sokolari so oddali so¬
kole lovcem, osvobodivši jih usnjatih čepic.

Kneginja je imela belega sokola, neizmerne vred¬
nosti. Tega sokola je tako ljubila, da ga je često nosila
seboj celo v hram božji. To sicer ni bilo v tem času nič
nenavadnega. Gospe in gospodje, ne samo na nemških
in frankovskih dvorih, nego tudi hrvatska gospoda, so
nosili svoje ljubčke sokole na gostijo in v cerkev.

Kneginja je ljubila sokole tako strastno, da je bila
vedno navzoča, ko so jih vežbali za lov. Ta ljubezen se
Tihomilu ni prav nič zdela čudna, zakaj tudi knez Mu-
timir je bil velik prijatelj sokolov in je imel svojega po¬
sebnega častnika-sokolara.

V tem je dala kneginja znamenje.

Nato znamenje so poleteli psi v šarovnato travo in
za njimi gonjači, kjer so se nahajli lovci.

194

Z vriščem so se dvignili raznovrstni ptiči, ter bele,
rmene in sive čaplje, da je bilo videti, kakor bi površal
oblak.

Na prvo ptico, ki se je nekoliko približala, je spu¬
stila kneginja svojega sokola. Ta se spusti za čapljo.

Čaplja, opazi vsi sovražnika, je skušala pobegniti.
Njeno snegobelo perje se je lesketalo ob sijaju solnca. V
urnem poletu je niso prav nič ovirale njene dolge, gole
noge, niti dolgi, tanki vrat.

Nastala je tekma, kdo bo urnejši. In prav to je kne¬
ginjo najbolj zanimalo.

S silno brzino je poletela čaplja kvišku, da se tako
dvigne nad sokola.

Sokol pa, videč, da bi to bilo nevarno zanj, ako ne
morda celo smrtnonosno, je jel leteti z vso močjo, da
nadkrili čapljo. Ko čaplja zapazi, da jo hoče sokol pre¬
hiteti. je skušala od strani nabosti protivnika s svojim
dolgim kljunom.

Kneginja — vzklikne Gottschalk — tristo gromov,
tvoj sokol ima danes nesrečen dan; bojim se, da ga ča¬
plja premaga. To bi bila velika škoda. Tako krasnih,
belih sokolov ni najti niti na cesarskem dvoru.

Kneginja je pobledela. Z napeto vznemirjenostjo je
gledala za ljubim ptičem. Niti z očesom ni trenila, vendar
je vzkliknila prestrašena.

— Za Boga, mogoče imaš prav. Zdi se mi, dia sokol
nima dovolj moči, da bi čapljo nadkrilil.

— Ne boj se, kneginja — je rekla Milena.

— Kolikor se urnem na to, bo sokol zmagal — reče
Tihomil. da bi pomiril kneginjo, akoravno se je sam bal,
da bi sokol ne padel preboden na tla.

Vedno hujša je bila borba v zraku. Čaplja je že jela
udarjati s svojim ostrim kljunom po sokolu. Toliko vsaj
se je^moglo videti, ker se je vršil boj precej visoko.

Še trenutek in čaplja bi zmagala.

Gledalcem je zastala sapa. Kneginji se je iztrgal krik
bojazni in strahu.

In v tem seje situacija naglo premenila.

195

Ranjeni sokol je zbral vse moči in pograbil s svojim
kremplji nesrečno čapljo. Več ni mogel storiti. Nato je
padel, kakor kamen na tla.

Levci se spuste k njemu. Vsak je hitel, da ga prinese
kneginji. Oni, ki so prihiteli prvi, so osvobodili sokola
od čaplje in ga urno odnesli kneginji Gertrudi. Kneginja
je pogladila po perju in ukazala, da se mu da dobra
hrana. Siromak je krvavel iz jedinega krila, kar je bilo
Gertrudi zelo žal. Za trenutek potem so prinesli kne¬
ginji tudi čapljina peresa.

Dala jih je shraniti.

Nato se obrne k Tihomilu.

— Danes ne bom več lovila s sokolom. Malo je
manjkalo in bil bi mrtev. In vendar je tako ponosen, tako
plemenit!

— Umrl bi na svojem bojnem polju, na polju slave
— - pripomni šaljivo Gottschalk. — V službi za tako lepo
gospodarico bila bi mu prava slast.

Ali Gertruda ni vzela te šale od vesele strani. Žalo¬
stno pogleda Tihcmila in vzdihne sentimentalno.

— Vedela bi vsaj, da je jedilo bitje hotelo umreti
za me.

— O, za te, kneginja, bi šli prav radii mi vsi v smrt.
Mar ne, Milena? — odgovori Tihomil k Mileni.

— In še kako rada, moja kneginja! Storila bi to prav
gotovo in z veseljem!

Ali Gottschalk se je šalil naprej.

— Da ti resnico povem, draga kneginja, jaz pa raje
živim za ženske, nego da bi umiral za nje.

— Morda ne govoriš napačno — reče nato kneginja
in zapre oči.

— Zakaj bi govoril napačno? —- se nasmeje Gott¬
schalk. — Prav imam in to še zelo prav. Poslušaj samo,
zgodbico, katero sem doživel. Imel sem tovariša. Bil je
krepak mož in lep, vitez prve vrste. Ta bedak, ali kako
ga naj nazivljem, se je smrtno zaljubil v mojo daljno
rojakinjo, Eleonoro. Prosil jo je za roko in ona mu je ob¬
ljubila. da postane njegova žena. ako ji prinese iz sara-
censkih krajev nakit, katerega nosi hčerka bogatega pa-

196

se. Moj bedak obljubi in gre. Kdo bi popisal vse nezgode
in trpljenje, katero ga je doletelo na potu. Neštetokrat se
je boril na življenje in smrt, večkrat je bil ranjen. Do¬
segel pa je vendarle, kar je hotel. Nekega dne pride ves
strt in bolan, bled in zmučen pred mojo rojakinjo in ji da
nakit. Na licu mesta se mu je zrcalila bolezen. Dobil jo
je na svojem bedastem potu. Dokazal je moji rojakinji,
kako jo ljubi. Žrtvoval je za njo svoje življene. Nekoliko
dni za tem je umrl.

— Siromak! — vzklikne Milena vsa solzna.

— Ubožec!

— In kaj je storila tvoja rojakinja?

Mislite, da se je vsled žalosti spremenila v vrbo, ka¬
kor pojo pesmi o zvestih ljubicah?

— 'l ega ne mislimo. Ali gotovo je odšla v samostan
vsled žalosti! — reče Milena.

— Še nekaj. Tri dni po pogrebu njenega ženina je
prišel k nji neki človek debel in mal, kakor palec. Ko je
govoril je meketal, kakor kozel. Kdo bi si mislil, kaj hoče
ta človek. In nič več, nič manje, nego mojo drago roja¬
kinjo Eleorioro je hotel.

— Kako je mogel biti tako brezobziren! — vzklikne
Milena.

— To je vsekakor drzno, tretji dan po pogrebu.

— Še nekaj važnega je v tem. Vsekako je bil človek
silne volje, — doda kneginja.

— Nu, in kaj je rekla tvoja rojakinja? vpraša so¬
kolar Gottschalka.

— Lahko si mislite, kaj! Obračala je oči, jokala in še
tisti dan obljubila temu palec-človeku, da postane nje¬
gova žena.

— To je grdo, tako vpljuvati spomin človeka, ki je
žrtvoval za njo svoje življenje! — se je razjezil Tihomil.

Ali Gottschalk ni bil tega mnenja.

— Kdo ga je silil, da stori to? Življenje je bilo v nje¬
govi roki. Zakaj je šel. Sam je kriv. Mislil bi si samo,
naj te zlodej nosi s tvojimi zahtevami. Kdo ga je silil?

— Mislim, ljubezen! — reče Milena.

197

— Mislim, da junaški duh. Gotovo je mislil, kaj bodo
rekli ljudje, če bi se ne upal podati v nevarnost.

— Jaz mislim, lahkomiselnost! — reče sokolar.

— Ali jaz pa mislim — konča Gottschalk — da ne¬
umnost.

— Kako moreš reči kaj tacega? — vzkipi tokrat
sama kneginja.

— Ali nimam morebiti prav? Zakaj je silil k ognju*
kakor muha k sveči. Osmodil si je krila in poginil. Ne
more se niti reči, da je umrl slavno na polju slave, nego
je umrl vsled domišljavosti ženske. In če bi lepo ostal
doma, bi se že dala omehčati tudi moja draga rojakinja
Eleonora.

— Zares, pozabila sem te vprašati, ali ni od tega
svojega drugega častilca zahtevala nobenih dokazov lju¬
bezni?

— Ne. Mislila je. dovolj, da sem zgubila enega ča¬
stilca. lahko bi še zgubila drugega. A tretji bi sploh ne
prišel več.

— Vrlo oprezna je bila tvoja rojakinja — reče pikro
Tihomil.

— Oprezna ali ne. Dobra ali slaba, to je meni na¬
posled vseeno. Dobila je moža in z njim cel kup otrok.
Bila mu je pokorna in podložna, kakor pes. Vendar ste
se nekaj naučili iz moje povesti. In to je. da je vsak be¬
dast, ki umre za žensko.

— To ne velja. Niso vse ženske take, kakor tvoja
rojakinja.

— Lepo se je žrtvovati za svoj vzor — reče Milena
— a če se pozneje ta pokaže nevrednim, se nismo žrtvo¬
vali za njega, nevrednega, nego za onega, kakor se je
prikazal naši duši. S tem so izpričali, da smo verovali
v lepo. plemenito in dobro. In Bog, kateri je ustvaril ta
svet in nam dal stremljenje za dobrim in lepim, nas bo
gotovo nagradil za naš trud.

» Ali ste slišali, kako ume modrovati naša Milena?
reče kneginja. — Naj bo. kakor hoče, mislim, da je čas,
da nadaljujemo lov. Za danes ne zahtevam od nikogar,
da umrje za me.

198

Na te besede je dala ponovno znamenje za lov.

Družba se je razpršila na vse strani. Nastalo je
vpitje gonjačev, krik lovcev, lajanje psov in vrišč so¬
kolov.

In plena se je nakopičilo vedno več.

Kneginja ni imela samo svojega belega sokola, nego
tudi več sivih. Od teh je bil eden izvežban, da je napadal
ljudi in jim kopal oči. Nekateri drugi so bili izučeni za
lov na zajce.

Obilen plen ej veselil lovce in jih spodbujal. Pticam
od katerih so rabili samo lepo perje, so ga obrezali in jim
pritrdili na noge meden prstan z znamenjem, kedaj so
bile vlovljene. in nato so jih zopet spustili v zrak.

Naposled je dala kneginja znamenje in troblje so
zopet zatrobile.

Vsa družba se je zbrala okolu nje. Ko je razdelila
plen. so zajahali konje in odjezdili nazaj proti Sisku na
neko livado. Na tej livadi je rastlo nekoliko dreves.
Sluge, ki so bili poslani naprej, so postavili šotore, ki so
se belili v solncu.

Pod veliko lipo je bila pogrnjena miza, narejena, ka¬
kor se je pač dalo.

In jeli so se gostiti in piti, dokler ni napočil mrak.

Ko so lovci prišli na večer zmučeni domov, imeli so
kaj gledati. Na trgu so goreli kresovi in okrog njih so
stali ljudje. Gruče panonskih, podravskih beguncev so
stae pred dvorom gladne, goli in bosi ter izmučenih
obrazov. Bilo je med njimi mnogo sivih starčkov ob pa¬
licah, mladih žen z otroci na prsih. Bilo je tu vaščanov
in meščanov, trgovcev in obtrnikov, pa tudi takih, ki so
trgovali s prekmorskim blagom, zlatom in dragulji.

Bilo je mnogo vozov, pred katerimi so bili vpreženi
veliki, beli in sivi voli in konji. Okrog so postopali ljudje,
podobni beračem, raztrgani in zmršeni. Nekateri so iz-
gledali. kakor da so komaj ozdraveli od hude bolezni.
In vse to ljudje brez hiše in domovja, ljudje, včeraj še
morda zelo bogati, danes berači brez imetja. Včeraj še
morda srečni in siti vsega dobrega, sedeč za mizo pri
čaši dobrega vina in mastne pečenke, danes v skrajni

199

bedi in pomanjkanju. Na glas tromb in pred znamenji
ognja, ki so ga dajale goreče vasi, so bežali, noseč seboj
samo to. kar so mogli, v prvem hipu doseči.

Naprej, vedno naprej so bežale tolpe siromašnih
ljudi pred rnažarsko vojsko, ki’ ni poznala milosti za
svoje nasprotnike, kakor nobena druga vojska tistega
časa.

Ljudje, kateri so bežali iz enega kraja v kraj, so pri¬
povedovali o strašnih bojih, groznih požarih, razklanih
glavah in krvavih rekah, o sestrah, katere so ujeli, o
materah, ki so zgubile sinove, in o ženah, ki so udovele.

Nikdo ni niti v snu pomisil, da bi se postavil v bran.
Ona mala četa, katero je Braslav postavil na mejo, je
bila pobita, a drugi nišo imeli orožja, niti vodja, niti
volje.

Resnica, nekateri beguncev, so bili oboroženi z loki
in strelicami. Nekateri so imeli kopja in sekire. Ali ve¬
čina ni imela nobenega orožja razun palice in kose.

Posedali so okrog ognjev in prejemali to, kar so
jim darovali dobri ljudje.

Meščani in stanovalci siseški so takrat prvič od
onega klanja prihajali v velikih gručah na trg in poslušali
velike novice.

Knez Braslav, h kateremu so došli, je odredil, da se
jim da vina in kruha. In tako so postali zgovorni in pri¬
povedovali o svoji nesreči.

Meščani in meščanke so imeli kaj povpraševati:

— Odkod ste, dobri ljudje?

— Iz Podravja.

—- Iz Panonije.

—- Iz Medjimurja.

— Ali vam vedno sledijo neprijateljske čete?

— Ali so v resnici tako orjaški?

— Ali je res, da ima njih poglavar Arpad železno
roko ?

Siromaki niso mogli dovolj urno odgovarjati. Pripo¬
vedovali so, da je to silen; narod, ki se je zedinil in izbral
Arpada za vodjo, da tako složno udarijo na druge na-

200

Na prvo ptico, ki se je nekoliko približala, je spustila knjeginja
svojega sokola. Ta se spusti za čapljo. (Str. 175.)



24

201

rode. Pripovedovali so, da utegnejo posamezne čete priti
celo do Siska.

To je Sisčane prestrašilo. In oni, ki so se še nekoliko
poprej dvigali proti knezu, so uvidevali, da jim je po¬
trebna močna roka tako dobrega in silnega vodje, kakor
je bil Braslav. Ni se več slišal noben vzklik proti knezu,
V knezu je bila njihova edina rešitev in edino upanje.

Čakali so tedaj v težkih skrbeh, kaj bo odgovoril
knez poslanstvu pribežnikov, ki so ga prišli prosit po¬
moči.

— Ali bo šel takoj z vojsko nad Madžare?

— Ali usliši njihovo prošnjo?

— Ali bo odrinil takoj,, proti Dravi, ali bo počakal
neprijatelje na lastni zemlji pri dobro utrjenem Sisku, ter
jih tu razbil?

— In, ali je Braslavova vojska močna dovolj, da pre¬
maga sovražnika? Ali izbruhne velika vojna?

Vsa ta vprašanja so silno vznemirjala ljudi iz raznih
krajev, ljudi raznih navad in običajev.

In jeli so se razgovarjati o čudnih znamenjih, ki so
se videla na nebu in na zemlji. Razmotrivali so razne
prerokbe, ki sp se podajale od ust do ust in vedno bolj
se je govorilo, da bo prišlo do velikega, silnega, krva¬
vega boja. od katerega bo odvisna rešitev ne samo ene
pokrajine, ne samo celega naroda, nego cele polovice
sveta, morda celo rešitev same svete vere v teh krajih,
katero bo drugače poganstvo iztrebilo in uničilo. Niso
zaman pripovedovale, da pogani pijejo in jedo v cerkvah,
da privezujejo za altarje svoje konje in da so iz altarjev
naredili jasli. Niso govorili zaman, da pijejo iz posve¬
čenih posod vino in da onečašoajo največje svetinje kr¬
ščanskih narodov.

Zato je narod napeto pričakoval, kaj poreče Braslav.

— Kaj je rekel.

— Ali se je srdi]?

— Ali je miren?

In za nekaj trenutkov se je vedelo, kaj je Braslav
odgovoril. Rekel je, da hoče pomagati.

In od tolpe do tolpe je letel glas:

202

— Pomagal bo.

In isti ljudje, ki so pred nekolikimi urami vzklikali:
doli s knezom, smrt knezu in knjeginji Gertrudi, so poza¬
bili na klanje, pozabili na kri svojih bratov, pozabili na
roko, katera jim je pobesila sorodnike in brate na jablan,
Vsi so vzklikali na ves glas, edino in složno, kakor takrat,
ko jih je Braslav, vsled pridobitja Panonije, pogostil.

— Živio knez Braslav!

In ti vzkliki so se ponavljali neprestano od enega
kraja do drugega in se izgubljali v temno noč. Te vzklike
je slišala tudi lovska družba knjeginje Gertrude.

Gertruda se je samo približala Tihomilu in rekla:

—- Slišiš li, kako nas vnovič ljubijo, a ti si rekel, da
bi preložili lov radi mržnje naroda. Danes vzklikajo: Ho-
sana. a jutri bodo zopet vzklikali in besneli: Crucifige —
križaj ga!

Tihomil ni odgovoril ničesar. On še ni vedel, da je
narod veliko dete, ki sedaj joka, sedaj smeje, sedaj ve¬
seli. sedaj srdi, a vse to v malih presledkih.

Med tem so ljudje na trgu zvedeli za prihod kne¬
ginje.

Vzdignili so se in ji šli nasproti.

Mnogi so popadali na tla in jeli poljubljati zemljo, po
kateri bi imela jahati. Drugi so dvigali roke kvišku, ka¬
kor bi molili. Matere so dvigale drobne otroke in jih ka¬
zale knjeginji.

In glasovi so postajali vedno glasneji:

— Svetla knjeginja, mogočna in dobra!

— Naša mati!

— Rešiteljica naša!

— Ne zapusti nas v nesreči!

— Pomagaj nam!

— Priporoči nas svetlemu knezu!

— Bodi naša mati!

In knjeginja se je milostljivo smehljala. Veselila jo
je uloga dobre matere in vsak čas je izpregovorila kako
dobro besedo k tej ali oni gruči, ki je od njenega moža
pričakovala pomoči in podpore.

203

Knjeginja, navdušena po teh vzklikih je segla v vre¬
čico in jela sipati denar med narod.

Njen zgled so posnemali drugi plemiči in plemkinje.

—• Pomagaj mati. pomagaj!

Za trenutek je nastal vrišč še. večji in vse se je tr¬
galo za denarjem, vsi so vzklikali, kakor da se jim je
zmešala pamet, besno, divje, kakor bi bili obsedeni od
zlodejev:

— Živela knjeginja Gertruda!

— Živela naša mati!

—- Bog ti platil!

Ti vzkliki so spremljali knjeginjo in njeno spremstvo
tako dolgo, dokler se njena sijajna prikazen ni izgubila v
gradu.

Ko se je vrnil Tihomil v svoje stanovanje k počitku,
je bila njegova zadnja misel: Milena je divna in krasna
deklica, ali mora se priznati, da je knjeginja včlovečeno
veličanstvo.

XIX.

V gradu kneza Braslava je bilo veliko zborovanje.
Knez je pozval vse velmože, vse prvake, da sklenejo, kaj
se naj ukrene napram sovražnim četam, ki bi prodirale v
srce kneževine. K zborovanju so bili povabljeni tudi Gott-
schalk, Tomislav in Tihomil, da svetujejo po svojih sku¬
šnjah in znanostih, ker so se že bojevali v raznih bitkah.

Ko jih je pozdravil knez, reče takoj nato:

— Gospoda! Znana vam je nevarnost, v kateri se na¬
haja domovina. Vsak hip lahko zagore kresovi in nam ja¬
vijo. da je sovražnik blizu. Prestopil je že itak meje moje
države. Moje čete, katerih itak ni bilo veliko, so pobite.
Moja zemlja ob meji je izpostavljena poginu in upostošenju.
Naše žene niso varne, da jih nekega dne ne ugrabijo in naši
otroci bodo sužnji tujcev, ako ničesar ne storimo. K meni
so prišli begunci iz raznih krajev, ki so že opustošeni, po¬
puljeni in razrušeni. In pripovedovali so mi strahote vojne,
pripovedovali, da sovrag ne pozna milosti, ne ljubezni, ne
strahu. Zaklinjali so me, naj jim vsaj vrnem ono grudico
zemlje, katere jim neprijatelj ni.mogel zažgati, ako jim že

204

ne morem vrniti hiš, živine in cerkve. Kaj sem hotel in mo¬
gel druzega, kakor reči: Pomorem vam! To je tudi moja
dolžnost.

— Resnica! — je potrdil mali Stipe iz Jasenovca s
svojim zadirljivim glasom in udaril z roko po meču.

— Da pa ne bo moja obljuba samo obljuba, je treba,
da takoj gremo na delo. Vendar tega ne morem storiti brez
vas, gospoda. Država je v nevarnosti. Vsak spor in prepir
se naj neha. Ni samo moja dolžnost, nego tudi vas vseh: K
orožju!

— K orožju! — vzklikne vnovič mali Stipe iz Jase¬
novca.

— Dolžnost kliče: K orožju! — se odzovejo tudi
drugi.

— Ker pa ne ide nad nas cela vojska, nego poedine
čete, ni potrebno, da dvignemo na noge vso vojsko. Mi¬
slim. da bo dovolj, ako gre v boj samo oddelek, kateremu
poveljuje naš plemeniti župan Mironja. Ničesar pa nimam
zoper to, ako se še kdo drugi priglasi prostovoljno.

Mironja stopi naprej, se prikloni pred knezom in stre-
saje svojo glavo, reče:

— Svetli knez! Tvojemu pozivu se radi odzivljemo.
Bila bi sramota, ako bi ne šel v boj z veseljem, ki ima za-
braniti naval neprijteljskih čet. Dokler bom nosil glavo
med rameni, hitel bom veselo v boj. Zato hvala ti, da si
uprav meni poveril to nalogo. To je dokaz tvoje osebne
ljubezni in milosti napram meni. Vendar dovoli, da ti rečem
nekaj besed.

Knez namrši obrvi in oči sc mu zasvetijo. Ni trpel
nobenih ugovorov.

— Svetli knez! Dalje časa biva tukaj na dvoru poslan¬
stvo bele Hrvatske s Tomislavom na čelu. Lepo si ga
sprejel, lepo si ga pogostil, ali dalje se ne brigaš, zakaj in
po kaj so prišli. Vedno bolj se bliža čas, ko bodo morali od¬
potovati nazaj, a ti se obotavljaš, še vedno nekaj snuješ in
razmišljaš, li bi bilo dobro ali bi ne bilo dobro in vredno,
da bi sklenil ozko vez z brati onkraj Velebita. Ne vem, kaj
je temu vzrok. Ali jaz vem, in mi vsi vemo, da nam je ta
zveza potrebna, kakor oko v glavi, da te zveze več ne

205

moremo odlašati, kakor ne moremo odlašati jesti vsak¬
danji kruh. Ne samo jaz, nego večina naših tovarišev mi¬
slimo, da je ta zveza za nas tem nujnejša, ker se nam
potem ne bo trebalo več klanjati na levo in desno: Cari¬
gradu in Aachenu, Frankom in Bizancem. Ne bo nam
trebalo prositi na pomoč Franke, Normane in kaj vem,
koga še vse, nego se bomo mogli braniti sami. Razne
spletke so nas razdražile. Vem to, da gleda brat na brata,
kakor pes na mačko. V tvojih rokah je, da storiš konec
temu prepiru. Zveži nas, združi nas in kakor te ljubimo
sedaj in slušamo, tako te bomo ljubili in slušali še bolje.

Ko je skončal, se je priklonil in odstopil. Braslav pa
ga je meril z ostrim pogledom.

— Glej, nisem vedel, da znaš tako modro svetovati.
Nimaš žuljev na jeziku. Vendar mislim, da nisi izbral pra¬
vega časa, da si predlagal to. Vem, kaj hočejo. In nikdo
me ne more siliti v to, česar nočem.

Na te ostre kneževe besede se je začulo mrmranje
nevolje v vsem zboru. Knez je na prvi mah opazil, da
so nezadovoljni z njegovim odgovorom. To ga še bolj raz¬
srdi :

— Naj vas zadene grom božji, vi nesrečniki, ki sedaj,
ko nam je domovina v nevarnosti, hočete zborovati o dru¬
gih stvareh. Ko sem sprejel lepo Tomislava, ali nisem s
tem dokazal, da sem pozabil na stare razprtije? Kaj še
hočete od mene? Česa iščete? Ali hočete, da se radi vas
zamerim Bogu in satanu, hočete, da padem v nemilost ce¬
sarja Arnolfa? Hočete mar, da cesar Arnolf združen z
drugimi sovražniki navali na nas? Hočete mar, da napo¬
vem vojno vsemu svetu zavoljo te vaše nekake sloge in
vodenega bratimstva? Nisem zblaznel. Hočem miru z
vsakim in z vsemi. Kakih bližnjih zvez sklepati sedaj niti
ne mislim.

Tomislav, ki je dosedaj mirno sedel v svojem kotu,
naslonjen na svoj meč, vstane naglo ter se bribliža
knezu:

— Svetli knez! To je vsaj odkrita beseda in hvala ti
za to. Mnogo časa je bilo potreba, da smo jo slišali. In
sedaj smo jo slišali in vemo, da ti je ljubši Avar in Benečan,

206

Saracen in Arabec, kakor rodni bratje. A bodi. To je samo
nadaljevanje tvojih prejšnjih del. Dvigal si meč zoper
Moravane za Arnolfa, dvigal si meč zavoljo Frankov na
knjige Cirila in Metoda. Pregnal si naše slovenske duhov¬
nike iz cerkve, da bi se ne zameril Nemcu Vichingu. Vzel si
za ženo Nemko, dasi bi lahko dobil kneginjo naše krvi.
Vse to si storil mnogo prej, predno smo prišli sem mi in
čudimo se sami sebi, da smo se sploh mogli spuščati s
teboj v kaka pogajanja. Naša misija je dokončana in lahko
odidemo iz teh krajev.

Po teh besedah se Tomislav prikloni iri sede.

Braslav je takoj sprevidel, da ni storil prav, ker je
malo preje tako govoril, zato reče sedaj z mirnejšim in
blažjim glasom:

— Ne tako, dragi brat iz bele Hrvatske! Nisi me dobro
razumel. Ali mar nisem skazoval vsakovrstne ljubezni bra¬
tom onkraj Velebita? Mislim pa, da je sedaj važnejše mis¬
liti, kako odbijemo naval naših sovražnikov. In ako kje,
tako je tukaj celokupna korist, da pomislimo najprej na to.
Če se posreči sovražniku, da bi si osvojili mojo zemljo in
mi vržejo z glave kneževo krono, ne bo ravno prijetno beli
Hrvatski, ako bo imela nekršene ljudi za sosede.

•— Gotvo ne, in zato moramo misliti na čimbolj tes¬
nejšo vez.

— To pa ni mogoče sedaj. Zameril bi se s tem ce¬
sarju, kateremu sem zvesti vazal. Naše združenje bi mu
vsekakor dalo misliti, da je to začetek velike zarote proti
njemu. Brez dvoma bi mislil, da je ta zveza sklenjena za
to, da bi vrgli tukaj v Posavju in Panoniji njegovo vr¬
hovno gospodstvo in storili konec njegovi oblasti v teh
krajih. Tega pa ne morem storiti, ker sem mu kot njegov
vazal, prisegel zvestobo. Kot prijatelj sem mu pa dolžan
hvaležnosti, ker mi je podelil Panonijo. In če bi storil to,
bi me zadela jeza božja kot krivoprisežnika in nehva-
ležneža. Cesar bi se združil z Moravani in Madjari in vsi
ti bi me uničili in premagali. Evo, to je, kar sem hotel reči.
Mar ne markgrof Gottschalk, da bi cesar sumil?

Debeli grof je napihnil obraz, nato pokazal zobe in
dejal:

207

— Divim se tvoji modrosti, svetli knez, zakaj vsaka
beseda je vredna zlata in tvoj um je nepopisno oster.

Na ta odgovor se obrne knez vnovič k svojim ljudem
in reče:

— Evo, vidite! Ni še prišel čas. Ako pa pride kdaj, ie
v božjih rokah.

Te besede so silno razljutile malega Stefana iz Jase¬
novca. Jel je mahati z rokami in upiti na vso grlo:

— A da še ni prišel čas, si kriv ti, knez! Ali se ti je
trebalo pokloniti Arnolfu? Zakaj se nisi zvezal s Svato-
plukom? Zakaj se nisi zvezal z Madjari in zakaj vraga si
lizal pete onim Frankom?

Nikdo se še ni drznil knezu tako odgovoriti. Knez je
najprej pozelenel, nato ga je oblila rdečica in predno se
je mogel mali Štefan umakniti, ga je pograbil z vso silo
zavrat.

Štefanu so se napele oči, obraz mu je zardel in jel je
mahati z rokami in loviti sapo.

Malo je manjkalo in ako bi nekateri velmoži s težavo
ne obranili Štefana, — bi ga knez zadavil na mestu. Ko
so ga iztrgali iz kneževih rok so ga vrgli na cesto z na¬
svetom naj pobegne v stolno cerkev svetega Kirina in
tako uide kneževi osveti in jezi. Iz cerkve se po tedanjem
običaju ni smel nikdo odvesti s silo. Cerkev je bila zave¬
tišče in pribežališče onim, ki so se bali sodbe ali osvete.

Dolgo časa je trebalo, predno se je knez umiril. Nje¬
govo jezo je že Gottschalk še bolj raznetil, ko je dejal:

— Prepričan sem, da boš žalitev veličanstva, mo¬
jega cesarja in gospodarja kaznoval, kot zvesti njegov
vazal.

— Osvetim se, kakor gotovo verujem v Boga! — je
zarenčal knez.

Ves zbor je bil vznemirjen. Nekateri so mirili kneza,
drugi se živo razgovarjaii, kaj se bo zgodilo.

Naposled vstane Tihomil in reče:

— Gospoda, oprostite, da govorim, ker sem v tem
zboru samo gost in tujec. Govorim zato. ker uprav kot
tak lahko govorim najhladneje in najmirneje. Kri Štefana
iz Jasenovca se prehitro razburka in tedaj ne more zadr-

208

ževati svojih besed. Morda mu je v tem trenutku žal. da
se je tako prenaglil. Svetli knez je bil vsekako razžaljen
in ako se je nato z lastno roko lotil plemiča, je storil to v
pravični jezi in j očetovskem gnjevu. Vendar ne mislim
govoriti o tem. Želel sem samo, da vas, velmožje in vitezi,
spomnim, da smo se danes sestali radi zelo važnega pogo¬
vora, kjer bi se naj sklenilo, kako se naj obrani sveta
gruda naše zemlje. V tem se moramo zediniti.

— Tako je! Resnica! — je vzkliknilo več glasov in do-
čim je s početka moral govornik napeti vse sile, da so ga
slišali, je že lahko govoril bolj tiho. Knez, ki je vsled srda
težko sopel, je jel poslušati.

— Vidim, da vam govorim iz srca. Pazite, da ne uto¬
pimo duše in svojo srečo. Ne varajmo se. Naš sovražnik je
močan, junaški in složen. Velike zmage, katere je izvojeval
nad krščanskimi vojskami, kažejo, da je njegov način vo-
jevanja boljši od našega. Ne pozabite, da nimajo Madjari
pešcev, nego so sami konjeniki. Njihova vojska ni razde¬
ljena v. tri dele, kakor naše vojske, nego v manjše polkov-
nije. Njihove predstraže gredo daleč, a so vendar druga
drugi dovolj blizu, tako da jih ni mogoče iznenaditi. Vsled
tega pa še imajo rezervo, ki lahko prihiti vsak trenutek
na pomoč. Njihov napad je nagel in nepričakovan. Posebno
se radi bojujejo iz daljave, da bi sovražnika privabili v za¬
sedo. Gledajo, da ga prevarajo in se delijo, kakor bi se umi¬
kali. Tedaj se pa nenadoma obrnejo in kakor strele napa¬
dejo vnovič, bijoč se, kakor vragi. Boljših strelcev ni na
svetu. Ne varajmo se, zakaj z njimi bomo imeli mnogo
posla. Tu je treba misliti, kako bi zboljšali naš stari bojni
način in prilagodili našo vojsko vojski sovražnikovi. Dru¬
gače bomo poraženi in nikdo nam ne pomore.

— Vrlo dobro govoriš, — vzklikne Mironja, ki je na¬
peto poslušal govornika.

— Dobro! — zamrmra knez v brado.

— Zborujmo tedaj in se posvetujmo! — reče Tihomil.

— Zborujmo! — odvrnejo drugi.

— Vendar poprej, nego začnemo zborovati, bi te rad,
svetli knez, prosil za jedno milost.

25

209

— Govori, junak, zakaj ugajaš mi! — odvrne knez, ki
se je med tem že povsem pomiril.

— Dovoli mi, da se vojujem kakor prostovoljec v
četi župana Mironje.

— Veseli me, da se želi tak junak vojevati v vrstah
moje vojske — odvrne knez.

— Zahvaljujem se ti, knez, na tej milosti.

— Tudi jaz se ti zahvaljujem, ker si govoril v našem
zboru tako pametno.

In nato so jeli razpravljati o načinu, kako bi odbili na¬
pade sovražnika.

Ko so tako zborovali, plane v dvorano vojak ves za-
sopljen.

— Svetli knez, kaj naj storimo? Zunaj se zbira narod.

Knezu zažari lice od gnjeva in vzklikne:

•— Čemu zopet upor? Ali ni dovolj?

Ali vojak urno odgovori:

— Ni upor.

— Kaj pa je?

— Dviga roke, plače in stoče.

— Kaj hoče narod?

— Hoče, da osvobodiš naše jetnike.

— Koga ste ujeli? Ali ste mar dobili Vuka?

Vojak odvrne:

— Vuka... O ne, katerega Vuka? Sam zlodej ve, kje
se nahaja. Kakor, da se je pogreznil v zemljo, ali kakor bi
se spremenil v kozla ali volkodlaka. Nikjer ni sledu o njem.
Gotovo se umeje na magijo, samo tega ne vem, ali na belo

ali črno ...

Knez je postal nestrpen.

— Jezik za zobe, opica!

— Prosim ponižno — nadaljuje vojak — svetli knez
me je vprašal, a jaz sem svetlemu knezu odgovoril.

— Sto čet satanovih -— vzkipi knez — ako sem ti
rekel, da mi odgovarjaš, ti nisem rekel, da govoriš tu o
nečem, česar te nisem vprašal. Povej, ali ste ugrabili Šte¬
fana iz Jasenovca?

Vojnik je izbulil oči, razširil noge in pogledal začudeno
okrog sebe. Nato se je pokrižal:

210

— Varuj me sveta Trojica in Blažena Gospa. Kako bi
se niaj drznil položiti roko na človeka, ki je pobegnil na
sveto mesto, v zaščito, s katerega ga niti sam škof, niti
sam knez ne moreta odgnati. To bi bil strašen greh. Tisti
hip bi oslepel, ali pa bi me zemlja požrla živega, ali pa bi
udarila strela z jasnega, ali pa ...

— Dovolj, dovolj! — vzklikne knez. — Reci vendar že,
koga ste ujeli, ker ti drugače izpipljem ušesa.

Vojak pobledi.

— Svetli knez! Osivel sem v službi, mnogo sem se
vojeval, a sedaj mi hočeš izpipati ušesa? Ne, tega ne boš
storil.

Knez se je moral nehote nasmejati, videč pred seboj
žalostno in bedasto lice svojega vojščaka. Udobrovoljen
reče:

— Nič, ne boj se, ali povej vendar, koga ste ujeli?

Vojak pokima hvaležno z glavo.

— Ko sem šel, kakor navadno, s stražo po cesti od
hiše vaščana Petra in se približal kolibi starega Zele-
bora ter gledam, če bi ugledal kaj sumljivega. Grem in
grem, a ničesar sumljivega nisem opazil. Moji vojaki so
bili nenavadno dobre volje in se razgovarjali.

Vojak nekoliko preneha in se popraska po laseh.

— Pogovarjali so se, no o čem so se že pogovarjali?
Ej, glej, pozabil sem . . .

— Dragi moj, ne zanima me prav nič, o čem so se
razgovarjali, nego koga ste ujeli. Povej imena.

— Imena?

— Seveda imena.

— Glej zlodej, pozabil sem ju vprašati.

— Ti si bedak! — zavpije knez.

— Sicer pa nisem sodnik. To je njegova stvar. Lahko
bi je uprašal za ime, ali oni mi ravno tako lahko povedo
neprava imena?

— Zakaj si je pa ujel?

— Bila sta dva.

— Zakaj" si ju ujel?

— Bila sta v meniški obleki.

— K vragu z obleko! Povej zakaj si ju ujel?

211

— Zakaj? Evo glej, svetli knez, zakaj. Ali niso odvedli
Vuka menihi? Ali ni on sam bil oblečen v meniško obleko,
ko je pobegnil? Morda sta ravno to ona meniha, ki sta
osvobodila Vuka?

Knez je molčal. Vojakova modrost ga ni zadovoljila, a
sedaj se ni hotel prepirati z njim. Naposled najde tudi sle¬
pa kokoš kako zrno. Kdo ve, kakov plen je to, katerega je
ujel vojak. Ne pomišljaje dalje, vzklikne knez:

— Pripelji mi jetnika!

Vojak odide.

Nastala je za hip tišina. Na licih velikašev se je zrcalil
nemir. Videlo se je, da težko pričakujejo, kaj bo zopet. Ti-
homil se je zganil, ko je začul ime Zeleborovo in se jel bati,
če niso mar našli Vukovega skrivališča.

Ali kmalu se mu razvedri obraz.

Vojaki s kopji so privedli Gorazda in njegovega tova¬
riša, za katerima je stopal Zelebor.

In poprej, predno je zamogel kdo besedico spregovo¬
riti, stopi pred kneza starec Zelebor in reče:

— Svetli knez, ta dva božja namestnika sta moja go¬
sta. Jaz sem ju sprejel. Dal sem jima kruha in soli in jima
dal prenočišče. Jaz jamčim za nju s svojo glavo. In pro¬
sim te, ne stori jima ničesar.

Knez ga mrko pogleda:

— Ej, ej, Zelebor. Kdo te je pooblastil, da daješ zave¬
tišče ljudem, katere odganja tvoj knez iz te dežele. Kdo ti
je rekel, da so to sveti ljudje. Ali ne veš, da so to duhov¬
niki, katerih sem se komaj rešil? Pojdi mi izpred oči in
bodi zadovoljen, da ne kaznujem tvoje sive glave, ker si
si stekel za nas dokaj zaslug. S tema pa bom storil, kar
me bo volja.

Na te besede si knez jetnika ogleda natančneje.

— Oho, kaj vidim in ako me ne varajo oči, je to Go¬
razd, ki se hvali, da je naslednik Metodov.

Gorazd dvigne glavo in pogleda najprej proti nebu,
kakor bi iskal pomoči pri Bogu in reče:

— Da, jaz sem Gorazd, kateremu je sveti Metod na
smrtni postelji ukazal, naj bdim nad njegovim velikim de¬
lom in nad njegovimi čedami jagnjet. Ali prišli so volkovi

212

in razdrli hlev, prišle so divje zveri in razgnale ovce moje.
To, kar je po Bogu in pravici moje, so mi vzeli in sedaj
nimam ničesar v teh krajih.

Knez zamahne z roko:

— In ti si prišel sem, da te zgubljene ovce poiščeš,
da seješ ljuliko v pšenico naše vere? Prišel si, da rušiš
verski mir, katerega sem z veliko muko uredil. Ali misliš,
da bom to pripustil? Jaz sem pristaš svete rimske stolice
in ne bom dopuščal, da se širi razkol po moji državi.

Gorazd pa mu odvrne s smelim glasom:

— Ti sam veš, da je to prokleta laž, da bi bili mi raz¬
kolniki. Dobro veš, da sv. Oče papež nima zvestejših pri¬
stašev nego smo mi slovenski duhovniki. To je potrdil on
sam večkrat v lastnoročnih pismih in osebno povedal to
vs. Cirilu in Metodu, ko sta bila v Rimu. On sam je do¬
volil slovensko bogoslužje. Vse drugo je vzrok, zakaj nas
preganjate.

— Kaj je to?

— Volja njegovega veličanstva frankovskega cesarja.

— Tako je! — zamrmra več velikašev.

— Papež Hadrijan je dovolil našo liturgijo. Sam je vzel
prevod sv. pisma, katerega je napravil sv. Ciril in ga po¬
ložil na oltar sv. Marije v Rimu ad praesepe. In tedaj se
je zapela služba božja v našem jeziku, v slovenskem je¬
ziku v Petrovi cerkvi v Rimu in vse rimske cerkve so
slišale mašo v našem jeziku. Ali mar ni tudi Ivan Vlil. po¬
novno potrdil Metodu naše bogoslužje? Ko so nemški du¬
hovniki trdili, da so samo trije jeziki na svetu, v katerih
se sme brati sv. maša, namreč: hebrejski, latinski in grški,
je sam papež potrdil Metodu resničnost besed sv. pisma:
vsi jeziki hvalite Gospoda. Pred rimskim zborom je govoril
Metod: »Bratje v Jezusu! Ne verjemite besedam, ki go¬
vore, česar ne umejejo, ki je narekuje strast in pohlep!
Jaz poznam slovenski jezik. Ta jezik je v vsakem oziru
krasen, poln in darovit. Ta jezik se lahko meri z vsakim
najboljšim jezikom sveta. Vreden je ta jezik in dostojen,
da se čita v njem sv. maša. Uveril sem se, ko smo pre¬
veli na slovenski jezik sveto pismo in liturgijske knjige,
da je zrel za velike reči. Vedite pa tudi, bratje, da se je na-

213

rodni jezik v službi božji slovenskemu narodu tako pri¬
ljubil, da se mu ne more odreči. Odvzeti jim to, bi se
reklo, vzeti jim vero. Vedite torej, bratje, ako hočete v
veri in edinstvu ohraniti narod slovenski, pustite in pripo-
znajte mu njegov jezik. Pridobili bodete s tem še one, ki še
tavajo v zmoti. Čuvajte jezik slovenski v liturgiji, kakor oko
v glavi!« In ves zbor je odobraval Metodove besede.

Ali Braslav je nemirno sukal brke in jezno odgovoril:

— Kaj mi pripoveduješ tu stare reči?

Ali Gorazd se ni dal uplašiti:

— Stare stvari?! Da, stare se zdijo tebi, a ostale bodo
na veke. Ti dobro veš, da je papež imenoval sv. Metoda
za škofa sremskega in ti si se tedaj pokoril.

— Da, ali Metod se je s tem pregrešil zoper pravice
solnograškega škofa.

— Ne govori o tem! — vzklikne Gorazd. •— Ne govori
o tem! Ti dobro veš, da je sam papež proklel one bavarske
škofe, ki so na skrivnem ujeli Metoda in ga imeli zaprtega.
In ko so spustili našega škofa na svobodo, še le tedaj jih je
odvezal prokletstva. Ti veš vse to prav dobro. Ali ti si
raje veroval nasilnežu Wichingu, zvitemu in podlemu
Nemcu, nego našima svetnikoma. Ti si veroval onemu lo¬
povu, ki je vam knezom kazal ponarejene papeževe bule
(pisma) in vas umel ovijati krog prsta. Tebi je več vredna
beseda nemškega cesarja, nego beseda Gospodova, a tresi
se, zakaj gospodov dan je blizu.

Braslav se zgane in z mrkim pogledom ošine Gorazda:

— Ti mi žugaš? — reče s tihim glasom.

V dvorani je nastala smrtna tišina. Gorazd pa nada¬
ljuje v zanosu gnjeva:

— »Čujte nebesa in ti zemlja, odpri usta, ker Gospod
zboruje: Sinove sem odgojil in vzgojil, a oni so me pre¬
zrli. Govedo pozna svojega lastnika, osel svojega gospo¬
darja. Izrael pa me ne pozna in moj narod me ne razume.«
Plakaj hčerka slovenska in zavij se v črno obleko, zakaj
Gospod bo odtegnil svojo roko od tvojega kneza, ki je pre¬
gnal svetnike, katere sem dal tvojemu narodu. Nebesa so
nad njima lila svoj blagoslov, in vse se ju je veselilo. A ti

214

knez, zaprl si svoja ušesa sveti besedi. Ali gorje ti, zakaj
šteti so dnevi Babilona in večnost je v rokah Gospodovih.
Prelomil bo Gospod žezlo krvnikov in vrgel v ogenj šibo
zlobe. Sava in Drava planeta iz struge, napolnjeni mrtvih
teles in polni krvi.' Upostošene bodo posavske poljane in
žito bodo gazila nekrščanska kopita. In velik krik in stra¬
šen jok bo nastal. Solnce in mesec bo potemnel. Trgali
bodo otroke s prsi mater in starce bodo metali psom. De¬
kleta bodo peljali v sramotno sužnjost in skrunili lilije nji¬
hovih duš. Otroke plemenite krvi bo ugrabil sovražnik in
je odgojil za rablje lastnemu narodu. In hrvatski otroci bo¬
do gazili kosti svojih očetov in s smehom teptali trupla
rodnih mater. Napočili bodo dnevi klanja in stoka in v
cerkvah bodo žrli konji z oltarjev. In rekel bo Gospod:
Gorje onemu, ki je poklical smrt v deželo. Od njegovega
rodu ne bo semena in vrelec življenja mu naj usahne. In
tisti dan bo zaman opasal svoj meč in zaman zasedel svo¬
jega konja. Meč mu bo padel iz roke, in konj bo pobegnil iz¬
pod svojega gospodarja. Glej, Gospod bo upostošil tvojo
zemljo in tvojo slavo bo vrgel kakor kamen v globino
morja. Kletev bo objemala tvoje telo. Na valovih prelite
krvi bo priplul čoln tvoje propasti. In zemlja bo zabobnela
in nebesa bodo zagrmela z groznim gnjevom in ti boš tre¬
petal, kakor šiba na vodi. Tvoje obledele ustne bodo kli¬
cale nazaj minula leta: vrnite se žrtve moje, da vas oživim,
vrnite se sveti, da vam vrnem, kar je vaše, vrnite se vsi vi
iz groba, koje sem umoril. In vstali bodo kostenjaki, a tvoja
roka se bo zastonj trudila, da bi jim dala kožo in meso, za¬
kaj ob dotikljaju proklete roke se bodo sesuli v prah. In
prišli bodo svetniki ter ti kazali svoje rane, katere si jim
zadal. Svetlejše bodo od solnca in sijale bodo s slavo raja,
a ta sijaj ti ne bo pomagal. Visoki hrasti in trava, oblaki in
potoki ti bodo klicali: Prepozno je — prepozno ... Gorje ti
tedaj! Zakaj na oblakih se bo prikazal oni, ki je dal svojo
kri, da reši vse ljudi smrti in ti bo rekel: Nezvesti sluga,
iskal sem te v zavetišču, a ti si me odgnal; bil sem žejen,
a ti mi nisi dal piti; bil sem lačen, a ti mi nisi dal jesti; bil
sem nag, a ti me nisi oblekel. Šepetal boš in klical: Gospod,
Gospod, kedaj sem storil to? In rekel ti bo: Resnično, res-

215

nično ti povem, karkoli si storil apostolom mojim, storil
si meni . . .

Knez je poslušal te besede bled, sedeč na stolu, in na
lmu se mu je zrcalil čimdalje večji strah. Po celi dvorani
je vladala grobna tišina. Govor Gorazdov je pretresljivo
deloval na poslušalce. Vse je pričakovalo, kaj se zgodi.Do¬
stojanstveno in svečano je skončal Gorazd svoj govor in
nato mu je klonila glava na prsi, kakor od bolesti.

Prvi je pretrgal tišino dvorni kaplan.

— Hahaha! — je zaoril smeh po dvorani in zaploskal
je z rokami, kakor v gledališču. A ta smeh je bil hripav in
videlo se je, da je bil prisiljen.

— Priznati se vam mora, vi ljudski duhovniki, da
umete izvrstno deklamirati. Splošno je znano, da umejo
heretiki kaj izborno govoriti. Svetli knez in ostala gospo¬
da, ako se spominjate, jaz sem vam o tem že večkrat go¬
voril. Jezik imajo dolg, kakor krava rep, in teče jim, kakor
klopotci, katere nastavljajo naši vinogradniki v svoje vi¬
nograde, da jim odganjajo vrabce. Vsekakor bi bili mi ne-
umnejši od vrabcev, ako bi se dali splašiti od klopotca. In
te pretnje! Divim se, svetli knez, da si tako potrpežljiv. Jaz
sem bil vedno prepričan o tvojih krepostih, a da je krepost
potrpežljivosti v tebi tolika, moram priznati, tega nisem
pričakoval. S tako potrpežljivostjo bi se lahko ponašali naj¬
večji svetniki. Blažena zemlja, ki ima take kneze...

S tem laskanjem je dvorni kaplan dosegel, da je za
hip zginil strah s kneževih lic.

Naposled reče knez Braslav s previdnim mirom, a še
vedno bled, kakor stena:

— Miren sem, a to zato, ker se ne bojim pretenj, ka¬
tere je izgovarjal ta človek. Verjamite mi, gospoda, ako bi
ta drzneš užalil samo mojo osebo, bi mirodušno pustil, naj
ide, kamor ga je volja. Ali on je užalil v meni veličanstvo
kneza, on je užalil glavarja te zemlje, mojo celo državo;
vas vse. Zato mislim, da ga ne smem pustiti brez kazni, da
ne bo še nadalje grdil. Nadejam se, da mislite i vi vsi tako.
Govoreč je gledal s prodirjajočim pogledom navzoče žu¬
pane.

216

Na to svoje vprašanje ni dobil odgovora, zato je rezko
dostavil:

Papež Hadrijan je dovolil našo liturgijo. Sam je vzel prevod
sv. pisma, katerega je napravil sv. Ciril . . . (.Str. 203.)

— Osupnili ste, zakaj govor tega človeka, kateri bi
storil bolje, da je ostal v svoji Bolgarski, kamor je pobeg¬
nil, vas je zmedel.

Gorazd odvrne: t

26

217

— Kar sem rekel, sem rekel. Dan Gospodov je blizu
in čas tvoje pokore je kratek. Ce ne uporabiš tega časa,
izvršilo se bo nad teboj do pičice, kar sem rekel.

— Ali si mar prerok božji? — se nasmehne Braslav
in desnica se mu je igrala z ročajem meča.

— Nisem tako drzen, da bi se upal imenovati pre¬
rokom božjim — odvrne ponižno Gorazd in pogled mu
je postal blag in mil. — Ne, knez, služabnik božji sem —
črv zemlje, ali moje oči so še bistre in vidim, kar vidim
in znam. kar znam. Vendar, ker si se spomnil mojega
prihoda iz Bolgarske povem ti, zakaj sem prišel sem. V
Bolgarski sem našel milo zavetišče in mirno bi lahko za¬
tisnil oči. In ako mi božja previdnost dovoli, da se vrnem
zopet v Bolgarsko, potem rad umrem v krogu svojih
vernih. Da sem se namenil iti na to daljno pot in dihati
zrak tvoje zemlje, nisem šel zato, da bi motil mir tvojega
naroda, nego ker sem slišal, kako divja vihar v moji do¬
movini in grozi polomiti njene stebre. Moravan sem,
Moravanka me je rodila in odgojiia in srce rni utriplje
bolesti, ko vidim, kaj se dogaja v moji domovini. Brat
Se dviga zoper brata, Svatopluk na Mojmira in bratsko
klanje pretresa našo zemljo. Češki Slovani, ki so bili
pod našo vlado, so šli v Regensburg k nemškemu ce¬
sarju Arnolfu, na čelu jim. Spitigniev, sin Borivojev.
Arnolf jih je počastil in ni se brigal za mladega Mojmira.
Nemci prete. Čehi so odpadli in Madjari napadajo našo
domovino. Plamen bratskega sovraštva sega do neba
in kri novih Abelnov puhti in gavrani jim kljuvajo meso.
Velika država se ruši v prah in pepel, a oni, ki bi jo mo¬
rali braniti, so nesložni. Cerkve, katere je sezidal Kocel,
so postale razvalina in koprive rastejo tam, kjer se je
služila sv. maša. Vse to sem slišal in plakal sem. In neki
notranji glas mi je rekel: Vstani, Gorazd, in idi v ne¬
srečno svojo domovino. Ne boj se grabežljivih volkov
in poganov, ne gledaj ne na levo ne na dlesno. Idi v gra¬
dove moravskih knezov in pridiguj besede miru in sloge.
Pogumno reči resnico v obraz: Mojmiru in Svatopluku.
Pomiri rodna brata in storil boš veliko delo. Tisoč let
se te bodo spominjali in blagoslavljali te in nisi živel

218

zaman. In odločil sem se. Vedel sem. kaj me čaka. ako
se kot prognanee vrnem v zemljo, a niti bič. niti meč. niti
ječa, niti vešala me niso ustrašile in odvrnile od naklepa.
Česa se naj bojim? Vsakemu so odmerjeni dnevi. In ka¬
kor Bog hoče. tako je. In evo me sedaj, na mojem potu.
Vestnik miru in sloge sem in prinašam zeleno oljkino
vejo vsem. kateri jo hočeio sprejeti. Glas vpijočega v
puščavi sem in greni, da napovem dan sodbe onim. ki
se nočejo pokoriti. Če ne opravirti ničesar in če bom
govoril samo gluhim ušesom, se vrnem v svojo novo
domovino, kjer bom čakal smrti. Plakal bom na razva¬
linah Moravske in objokoval grehe svoje in grehe na¬
roda svojega, dokler mi oči ne oslepe od solz. In ti knez,
ki bi moral biti moj zaščitnik, me gaziš. Mesto belega
kruha mi daješ mrzel kamen. Zato vedi. vse. kar sem ti
rekel, sem rekel po božjem navdihu in sedaj me pusti,
da grem svoj pot. Dalj časa me je peljala pot po tvoji
zemlji in ničesar nisem storil zoper tvoje zapovedi. Jaz
sem samo popotnik, ki s svojim tovarišem za nekaj hipov
teptam prah tvoje zemlje. Pusti nas v miru in ne izzivaj
dalje Boga. Mihaelov meč visi nad teboj.

— Ne boš — vzklikne knez in oči so mu sijale kakor
mačku, ki gleda svoj plen. — Ti si užalil moje veličan¬
stvo in zato te moram kaznovati. Kaj misliš. Mojmir?

Dvorni kaplan je zganil z ramami in videlo se je, da
premišljuje, ali naj odgoVori ali ne. Nato se zvito na¬
smehne.

Gorazdu se je obraz stemnil.

— Ti molčiš, hinavski sluga zlobnega gospodarja.
Govori, če hočeš, ali pa molči, če hočeš. Ogenj pekla si
že davno zažgal, v srcu svojega kneza, da ti ni treba
več govoriti, llrvatska mati te je rodila in dojila s hr-
vatskim mlekom, a to te ne plaši, da bi ne postal izda-
jica. Mesto, da bi častil naše svetinje, se podlo klanjaš
knezu, ker si lakomen njegove milosti. Ti si suho drevo,
zato boš posekan in vržen v ogenj. Ne misli, da
v tebi proklinjam vse svečenike latinskega obreda. Spo¬
štujem jih. J udi med njimi se nahajajo sveti ljudje. Po¬
slušam tudi Rim, ki je latinski, ali tebe proklinjam. Naš

219

človek si. grd izrodek našega naroda, naš jezik govoriš.
Poznaš vse spletke Vichinga. Bolje znaš. kakor kolikdo,
kaj je želja sv. Očeta. Nisi odrastel v nemških samo¬
stanih, ki mrze naš jezik, naše bogoslužje, naš narod,
a vendar pustošiš huje, kakor najhujši sovražnik. Čuvaj
se groma večne pravice, ki ti bo plačal soboto...

Mojmir vzdigne oči proti nebu. kakor bi klical po¬
moči iz nebes in reče v hlinjeni pobožnosti, sklenjenih
rok vrteč palec krog palca:

— Bog, odpusti mu, saj ne ve, kaj govori...

Knez prekine naaaljni razgovor in vzklikne srdito:

— Vojaki, vrzite te ljudi v ječo!

Stražniki so pristopili in pograbili Gorazda in nje¬
govega tovariša, da bi ju odvedli.

V tem vstane Tomislav in reče mirno in ostro:

— Svetli knez. poslušaj mojo besedo. Bog, ki je na
nebu. ve najbolje, ali so ti ljudje krivi ali ne. Vendar dvi¬
gam jaz svoj glas v imenu bele Hrvatske kot poslanik
svojega kneza zoper to. da je vržeš v ječo. Moj svetli
knez Mutimir sicer ni njihov vladar, ali vse prognane
učence Cirila in Metoda, ki so pobegnili v Hrvatsko,
je on počastil in je sprejel ter jim sezidal cerkve. Božja
beseda se glasi v slovenskem jeziku kraj jadranskega
morja, tja doli do Boke kotorske in mogočnega Vele¬
bita. Tovariši teh mož so oznanjevali božjo besedo v
naših deželah. Njihov neprijatelj je naš neprijatelj in
kdor tepta nje. tepta nas. Ako preganjaš ti te ljudi, pre¬
ganjaš nas. Vrh tega je Gorazd metropolit bulgarske
cerkve. Bulgarski vladar je prijatelj kneza Mutimira in
ker ni tukaj bulgarskega poslanika, dvigam jaz svoj glas
mesto njega in zahtevam: pusti te ljudi v miru božjem,
naj gredo iz tvoje zemlje pod mojim varstvom. Ne storiš
tega, zameriš se vladarju bulgarskemu in svetlemu
knezu Mutimiru.

Na te besede se nakloni Tomislav. Gorazd pa se
obrne k njemu in razprostre roke. V očeh so mu leske¬
tale solze, ko je objel Tomislava. Nato ga pogleda. V
velikih očeh je gorel ogenj. Ustne so mu zadrhtele in glas
mu je trepetal ganutja.

220

— Sinko — vzklikne svečano. — Ti si Budimir To¬
mislav. ti si sin onega kneza, ki je ogrnil s krili ljubezni
pregnane ovce mojega hleva. O. Bog te blagoslovi trikrat
in narod tvoj. Slišal sem o delih čvrste tvoje desnice,
slišal i o svetem plamenu tvojega srca. In sedaj sem. evo,
doživel, da gledam v tvoje sokolske oči. Verjemi star¬
cu. moje oči vidijo dobro. Iz modrih valov sinjega morja,
vzpenja se zlata solnčna kroglja in s tisoče žarki razsve¬
tljuje in ogreva hrvatsko zemljo. Mrak zginja in hrvatski
narod dviga roke k temu solncu. A ono je vse lepše, vse
sijajnejše. vse večje. Naj bo češčen Gospod, ker podelil
bo slavo tebi in narodu tvojemu.

Tomislav poklekne pred starca in ta dene roko na
njegovo glavo.

Vsi so bili ginjeni.

Samo knez Braslav in Mojmir sta se srdila.

Preteklo je nekaj hipov.

Knez se obrne k svojemu svetovalcu in vpraša:

— Kaj naj storim?

Zviti kaplan je pomežikal z očmi in rekel:

— Svetli knez, moja beseda je slaba, ti si v svoji
svetlobi najbolji svetovalec in nikdar nisi potreboval no¬
benega nasveta. Ti misliš bistro in vsaka misel je vredna
zlata, ali ker vprašaš, hočem odgovoriti. Ti ljudje so za¬
sačeni na tvoji zemlji in lahko je z mirno dušo natakneš
na kol. Nikdo ti tega ne more zabraniti. Vest tvoja bi
bila čista, kakor prej.

— Dobro tedaj — vzklikne knez — nategnem je na
natezalnico.

A Mojmir odvrne:

— Ne, tako nisem mislil. Oni so drzni heretiki in
zaslužijo smrt na nateznici. zakaj bi je sežigal? Oni bodo
tako večno goreli v peklu. Prepusti to Bogu. Vrh tega
se mi zdi ta starec blazen, zakaj pametni ljudje ne go¬
vore tako. niti ne delajo tako. Zato ti svetujem, poslušaj
besede Tomislavove in je pusti, naj gredo, kamor jih je
volja. Tako ugodiš tudi bolgarskemu in hrvatskemu vla¬
darju in imel boš mir.

221

Braslav udari z roko do mizi.

— Tako torej. Tako mi svetuješ. Zares lep nasvet.
Ali se ne bo potem vsakdo predrznil. da udari kneza s
kopitom, ako si ta tako mirno dopušča žaljenja zoper
knezovo čast. Rečem ti. da kot Braslav. kakor človek
bi ju rad odpustil, ali kot knez je ne morem. V ječo z
njima.

— Pusti ju ,— zaprosi Mironja.

— Pusti ju — zaori po dvorani na mah enoglasno.

Knez se ozre okrog. Videl je same mrke obraze,
ki so napol proseči, napol grozeči zahtevali odlbčno:
Pusti ju.

Knez se zgane. V duši se mu pokaže jasna slika.
Že vidi, kako prijemajo za meče, kako se mu bližajo in
kako navaljujejo nanj. On. ki je tolikokrat gledal smrti
v obraz, on ki se ni uklonil pred sovražniki, se strese
sedaj, ko vidi. da je razun svojega kancelarja osamljen
v družbi ljudij. ki hočejo vse drugo, mislijo vse drugo
in čutijo vse drugo, kakor je njegova želja. In silna jeza
mu napolni dušo. Za trenutek je njegova roka krčevito
stiskala držaj meča in za trenutek je pomišljal, ali bi
ne izdrl meča ter planil sam, brez tovarišev na vse te
župane, na vse te ljudi, ki ne poslušajo njegovih zapo¬
vedi. ki se drznejo protiviti njegovi volji, ki je sveta
in neovrgljiva. Bil je trenutek, ko je hotel kakor tiger
planiti na nje in začeti klanje. Alj bil je le trenutek. Daši
je bil nagel, je vendar spoznal da bi bila to gotova smrt
in storil bi s tem veliko neumnost. Vrhute.ga bi to ne bila
nobena osveta. Maščuje se lahko samo polagoma, .led¬
nega za drugim mora uničiti in to tedaj, ko se bodo tega
nadejali najmanje! Sedaj je treba popustiti. Popustiti!...
Strašne so te besede in srce se mu je krčilo pri tej
misli, ko bo moral popustiti, odnehati in to prvikrat v
življenju.

In vnovič je zadonelo po dvorani. Pusti ju. In ta
glas je bil složen, bil je močen in prodiral je na ulico.

Ljudstvo, ki je nestrpno čakalo, kaj se bo zgodilo
z jetnikoma je slišalo ta glas.

222

In glas z ulice se je pridružil glasu zborovalcev v
dvorani. Naenkrat se je spremenil ta glas v krik. Iz
ulice je oril krik:

— Pusti ju, pusti.

Braslav je zbiral vse sile. da ostane miren in reče
na videz hladno. A videli so. da so mu ustnice drhtele
od razburjenja:

— Naj vam bo. Vox populi vox Dei. Pustite ju, naj
gresta v spremstvu onih čet, ki gredo proti Madjarom.
Te jih naj puste v Moravsko...

Na te besede se obrne in odide proti vratom.

Na ta knezev odlok ni zadonel noben vesel vzklik.
Raz prs navzočih se je odvalilo, kakor kamen, ali nikdo
ni klical knezu, da je učinil veledušno delo. Vsak je čutil,
da je knez učinil samo svojo dolžnost.

In tako je odšel knez Braslav v svoje sobane na
videz miren, a v srcu poln mržnje in gnjeva, poln osvete,
ki je iskala duška. a ni mogla najti poti. Vrgel se je na
posteljo zaploskal z rokami in nemi suženj mu je pri¬
nesel vina v zlatem vrču. On pa je jel naglo piti. dokler
ni izpil vrča do dna.

XX.

Bil je dan odhoda. Čete župana Mironje so bile
na okopu in Tihomil pripravljen. Trebalo je samo, da se
še poslovi s Tomislavom, Mileno, s kneginjo in Vukom.

Tomislav mu reče:

— Ti si stopil med zborovalce kneza Braslava, a
storil si to brez dovoljenja kneza Mutimira in brez mo¬
jega. Lahko bi ti zabranil to in to tembolj, ker si, v po¬
slanstvu naše države. Ali ker je naše poslanstvo po
zadnjih izjavah kneza Braslava dovršeno, nimam po¬
voda. da bi ti branil trgati lovorja na polju bojne slave.
Veselim se torei tega iz dvojnega razloga. Prvi razlog
je. ker imam s teboj, brat moj in junak, velike namene.
Ti boš prvi v moji vojski, ko ji bom načeloval. Dnevi
mojega očeta Mutimira so žalibog, že šteti. In kakor mu
želim dolgo življenje, vendar predaja že polagoma oblast
v moje roke. Tako imam že sedaj dovolj prilike, da se

223

brigam za državne posle. Narod bo težko dobil takega
kneza, zakaj v njem je divna duša in plemenito srce.
Drago bi mi bilo. da bi doživel Metuzalemova leta. a
zdi se mi. da ga bo Bog kmalu vzel k sebi. In vsa teža
vlade bo padla na moja ramena. Potreboval bom tedaj
krepke pomoči. Od mladih nog si mi tovariš in prijatelj
in vedno sem računal nate. Zadnji časi so me pa uverili
še bolj. da bom našel v tebi to, kar sem iskal: Iskrene¬
ga prijatelja in vernega zaveznika. Potoval si širom
sveta in naučil si se mnogo lepega in koristnega. Učil
si se od modrijanov in spoznaval običaje na dvorih naj¬
večjih vladarjev. Proučil si tudi način njihovega voje-
vanja. Poznaš njih silo. a poznaš tudi njihove slabe
strani. Vse to te dela sposobnega, da mi bodeš dober
svetovalec.

Tihomil, ki je dosedaj mirno poslušal besede bodo¬
čega svojega vladarja, se je veselil v srcu teh besed in
nepopisno čustvo hvaležnosti mu ni dopustilo, da bi
molčal. Zato je prekinil Tomislava in dejal:

— Moj gospod in učitelj! Ako je kaj dobrega na
meni. komu se imam zahvaliti, nego tvoji dobroti? Vse
častne službe, katere mi je podelil tvoj oče. vsa poslan¬
stva. vsa dostojanstva so prišla iz tvoje roke. Mar ne
vem. da si bil ti moj zagovornik pri vzvišenem očetu
svojem? Mar misliš, da nisem vedel, da me obsipavljaš
s svojo milostjo. Vedno sem te smatral za svoj vzor. Vi¬
del sem. da čitaš knjige in tudi jaz sem jih čital. Videl
sem. da si junak v boju in sramoval sem se biti straho¬
petec. Vidiš, kar je dobrega na meni je od tebe in zato
ne sprejemam tvoje hvale.

Tomislav mir smehljaje pomoli roko.

— Pustiva to. Rekel sem ti, da sta dva razloga,
zakaj me veseli tvoj odhod v boj. Prvi je. ker želim, da
svoje ime še bolj ovenčaš s slavo, da starim lavorom do¬
daš nove. da boš vojni tovariš teh Hrvatov, da spoznaš
njihovo bojno izvežbanost in da se jim prikupiš. Naj
uvidijo, da imamo tudi v beli Hrvatski junakov, s ka¬
terimi bi se oni ponašali. To je eno. Drugo me veseli,
da boš prvič stopil v boj z narodom, s katerim se mi

224

še nismo bojevali. Poslušal sem te v skupščini, kako
lepo si razvijal misli o načinu vojevanja. Ti si povedal
velike reči. Rekel si to. o čem sem jaz že davno mislil.
Rekel si. da se ta narod vojuje z novim načinom, vrlo
dobrini načinom, ki je boljši od našega in frankovskega
in grškega. .Ako je to resnica, in resnica je. je gotovo,
da nas ta narod lahko premaga. Treba je torej, da se
požurimo in preuredimo svojo vojsko. Nismo sicer ne¬
posredni sosedi novih sovražnikov, zakaj med nami in
njimi je država kneza Braslava. Vrh tega imajo še posla
z MoravanL ki so vkljub bratskim bojem še dovolj mo¬
čni. Prej, kakor z nami. bi imeli posla še z Nemci. Grki
in Bolgari. Kaj nam torej mari ti. Ako bi knez Braslav
postal naš zaveznik potem bi bilo drugače, a sedaj so
nam predaleč. Tako misli najbrž velika večina naših
ljudi. Ali to ni dobro. Slišal si. kaj je govoril Gorazd
o moravskih vladarjih. Slišal si. da gre plakat, kakor Je¬
remija. nad razvaline svoje domovine. Na Nemce se ni
zanesti. Ti so tako dolgo prijatelji Braslava. dokler ga
rabijo. Ko ga ne bodo rabili več, ga bodo pustili, kakor
ožeto citrono. Osamljen in zapuščen ne bo zmogel velike
sile svojega sovražnika. On je junak, o tem ni dvombe.
Izvojeval je mnoge krvave boje in si stekel mnogo sla¬
ve. Ali tudi njegovi protivniki so junaki, a povrh še zvi-
tejši. Žal mi je. da sem takov prerok hudega, ali jaz
verujem, da se Gorazd ni motil, ko je pokazal padec
kneza Braslava. Dal Bog. da se to ne zgodi, vendar mo¬
ramo biti pripravljeni za vsak slučaj. Ako pade Braslav,
ako postane Sisek razvalina, se sovražnik ne bo več
zadovoljil, s tem. kar ima. nego bo skušal prodreti dfc>
morja. Oj, mladi junak, ti morda še ne veš. kaj je morje.
Ti še mcrda ne veš. da so vsi veliki narodi stremeli k
morju, zakaj narod, ki gospoduje morju, je v resnici velik,
mogočen in slaven. Zato so vedno poskušali vsi vladarji,
da prodro do morja. To uči zgodovina! Misliš morda,
da po Braslavovem padcu ne pride na nas poboj in pu¬
stošenje in krvavi boji z nekrščani.

Tihcmil je uvidel resičnost teh besed in dejal:

27

225

— Tega nas čuvaj sveta Trojica in blažena Gospa,
mati Odrešenikova ...

--- Prav praviš, naj nas čuva. Ali ne pozabi: Po¬
magaj si sam in Bog ti bo pomagal.

— Kaj nam je storiti tedaj?

— Sem že djal.

— Misliš popolnoma preurediti naše vojske?

— Mislim da.

— Nameravaš našo konjenico spopolniti enako na¬
šim sovražnikom.

— Da.

— Nameravaš utrditi naše meje?

— Da. Evo. vse si mi vzel iz ust. Vse to nameravam
storiti. A da mi bo vse to mogoče, potrebujem mnogo,
vrlo mnogo denarja.

— Mutimirove državne blagajne so polne zlata.

— Res je. Ali zahvaliti se je modrosti mojega očeta,
ki se je trudil, da dvigne narodno blagostanje.

—• Hvala in slava mu.

— Res je. Vendar ta denar ni vse, kar potrebujemo.

— Česa še želiš?

— Treba nam je razboritih in hrabrih vojskovodij.
Moramo popolnoma proučiti navade sovražnika in ga
spoznati do dobrega. To pa je le mogoče, če je bomo
opazovali od blizu, da proderemo v njihovo osrčje.

Za sedaj še to ni mogoče. Dovolj je, da greš v boj in
da spoznaš način, kako bi se jih moglo prekositi. Prilika se
ti nudi in gledal jih boš iz obličja v obličje, iz oči v oči.
Vse to, kar si razlagal, lahko udejstviš. Pridobil si boš
dragocene izkušnje in tako mi boš še dragocenejši. Evo,
to je drug razlog, zakaj te puščam z veseljem med dobro-
voljce kneza Braslava. .

Tihomilove oči so žarele od radosti.

Svetli gospodar moj, z radostjo napajaš dušo mojo.
Ko sem zaprosil kneza Braslava, naj me pusti v boj, sem
mislil samo na to, kako proslavim svoje ime. Ali kaj je na¬
posled ime vsakega človeka! Sedaj vidim, da me čaka v
tern boju še večja naloga. Sedaj vidim, da z bojem lahko
služim tebi in domovini.

226

Tako je, brat moj, tako je, a ne pozabi na to, da po¬
stane domovina na ta način predzid krščanstva. Ne pozabi,
da so naši sovražniki pogani, ki bi lahko upihnili luč naše
svete vere ne samo v naših krajih, nego tudi drugod,
tudi drugod ...

— Hvala ti, da si mi rekel to. Kako navdušen grem v
boj, kako rad umrjem!

Tomislav ga pogleda sočutno.

— Nikar, Tihomil, ne govori o smrti. Ti sedaj ne smeš
umreti. Tvoja smrt bi bila za me neizrekljiva izguba. Živi,
živi za me in za našo Hrvatsko! Naj te čuva Bog v tem
boju.

Ali Tihomil odvrne:

— Ne želim si smrti, saj še nisem niti začel živeti, ali
nikdo ne ve ne dneva ne ure, katera mu je določena. In
vsakdo mora biti pripravljen na zadnjo uro.

-— Prav imaš... prav imaš — reče Tomislav in glo¬
boko vzdihne.

Nastal je molk.

Težke misli so jima legle na glavo. Misli o smrti. In
sedaj se je odločil Tihomil, da pove Tomislavu to, kar mu
je tako dolgo prikrival.

— Ledena smrt nas objema često iz zasede, ko se
nadejamo najmanj. Media in vita in morte sumus.

— Resnica, tako je, Tihomil in zato moramo biti vedno
pripravljeni. Človek se rodi, da umre, in če mu Gospod
Bog podeli junaško smrt na bojnem polju, ali je še lepša
smrt kje za junaka?

— Ni je, posebno ako še nima koga, ki bi plakal za

njim.

Motiš se, ako misliš, da bi za teboj nikdo ne plakal. Za
teboj bi plakal ves narod. Ako spita tvoj oče in mati v
grobu, ako nimaš rodne sestrice, imaš pa pobratimov in
Prijateljev, ki bi tugovali za teboj dolgo, dolgo...

— Mili Bog — vzklikne zdajci Tihomil — imam še
eno bitje, ki čuti za me, a še ti nisem dosedaj niti besede
rekel o njej.

Tomislav se ni začudil niti najmanj, nego ga je po¬
gledal živo v oči in djal napol smehljaje:

227

— Mileno.

Tihomil je vzkliknil vez začuden:

—• Ti poznaš mojo skrivnost?

— Ali misliš, da te tako slabo poznam.

— Jaz- ti nisem še govoril o njej.

— V resnici nisi.

—- In kako znaš potem?

— To ravno ni tako težko.

Ali ti je kdo povedal? Morda Milena sama?

-— Niti misliti ni o tem!

— Kdo bi ti potem povedal to skrivnost? Morda Kata,
morda Vuk?

— Niti Kata, niti Vuk.

— Kdo potem?

— Ne muči se, dragi mladec! Meni v resnici ni nikdo
povedal, nego sem to skrivnost odkril sam.

— Kako, ali si prorok, ali nimaš moč, da gledaš v srca
ljudem?

Nisem niti prerok, niti nimam kake posebne moči.
V meni je samo dar opazovanja, katerega sem si ojačil z
izkušnjami. Evo, to je vse.

— In kaj si opazil na meni?

— Opazil sem vse znake zaljubljenega človeka. Postal
si zamišljen, ti si sameval in se ogibal svojih tovarišev.

— To še ni nič hudega.

— Ko se je spregovorilo Milenino ime, si kar zažarel
in vzburil, kakor da bi stal na žerjavici. Evo, za me je
bilo to dovolj. Spočtka sem sicer mislil, če ti ni kneginja
zmešala možganov, ker se okrog nje mnogo sučeš in
ona je zelo nevarna moškim.

— :  O, meni ni nevarna — odvrne Tihomil.

: — Mnogi so pravili tako, pa so se ljuto opekli.

— Jaz se ne bom, zakaj čuva me angel varuh, moja
Milena. Divim se sicer kneginji, ki je izvanreden pojav:
v sebi ima poseben čar, to priznavam, in če bi ne imel
Milene, morda bi me celo očarala. A sedaj ni nevarnosti.

— Daj Bog, da je to resnica. Vseeno pa te moram
opozoriti, da ni dobro s takimi demonskimi ženami zo-

228

bati češenj. Ne pozabi, kaj te uči v tem sveto pismo in
svetniki.

— Kar učijo, naj učijo, a jaz ne bom padel.

— Mnogi so trdili tako, ali ne pozabi, da je pogled
žene strupena psica, ki iznenada rani srce in kakor če
pade iskra v slamo, vzplamti velik in silen požar, tako
učinkuje pogled žene. Ali nisi slišal o onem svetniku, ki
je nekoč neoprezno pogledal žensko. Ko se je zavedel svo¬
jega pregreška se je vrgel v potok, akoravno je bil mraz,
in ostal v njem tako dolgo, dokler ga niso napol zmrzlega
potegnili iz njega. Evo, tako so smatrali svetniki žensko
družbo, za pogibelj, a ti, kakor se mi zdi, še vendar nisi
svetnik.

Vse to je govoril Tomislav z ljubeznjivim glasom, da
je bilo kakor šala. Vendar so te besede delovale na Tiho-
mila in bil je neprijetno dirnjen pri teh opombah svojega
vodje in učitelja.

— Malo me ceniš, ako misliš, da bi jaz kedaj pozabil
na svojo miljenko, belo jagnje, lilijo, Mileno. Blag sijaj
njenih oči mi je miljonkrat ljubši, kakor omamljivi žar
pogleda kneginje Gertrude. Cisti limbar njenega srca duhti
lepše, kakor opojen duh rdečih rož Gertrudinega srca.

Tomislav dene roke na Tihomilove rame in reče ne¬
voljno:

— Verjamem ti, brat in prijatelj moj. A, če sem ti go¬
voril o tem, nisem storil zato, da bi te smatral za lahko-
umnega človeka, nego za to, ker vem, kaka nevarnost ti
preti.

— Ti precenjuješ to nevarnost. Vsekakor je mnogo
manjša, nego si misliš.

— Bodi, kakor hoče, a eno je resnica. Ti si Mileni
odkril svojo ljubezen.

— Sem.

— In ona ti jo vrača?

— Oh, in kako!

— Obljubil si ji zakon?

— To se umeje.

— Ali veš, kar bi bilo najbolje.

229

— Kaj? — pogleda Tihomil Tomislava s široko od¬
prtimi očmi.

— Najbolje bi bilo, da se takoj poročita.

Tihomil vzdihne:

— Žalibog, to ni mogoče.

— Kako to?

— Ker je knez Braslav obljubil Mileno markgrofu
Gottsehalku.

— Tomislav namrši obrvi in se zamisli. Nato od¬
vrne:

—• Ubogi mladec. Vse se je torej zarotilo proti tebi.

— Resnica je to.

— Gottschalk je zelo nevaren tekmec.

— To vem dobro. Ko se spomnim na to, mi je žal, da
mu nisem v ječi, ko sem osvobodil Vuka, porinil meč v
grlo.

— To bi ravno ne bilo junaško delo.

— Lahko bi se z njim boril v dvoboju.

■— Sedaj je že prepozno misliti na to.

Imaš prav in zato treba čakati. Ako stopim sedaj
h knezu in ga poprosim za roko Milene, bi mi gotovo
odbili

— Tako je. Ako je knez obljubil Mileno Gottsehalku,
mu jo bo tudi dal. Kneževa beseda je sveta. Povrh pa
knez, kakor veš, nas Hrvate iz bele Hrvatske ne ljubi
posebno. Njemu je stokrat ljubši Gottschalk Nemec, ka¬
kor lastni bratje.

— Evo, zato tudi nima nobenega smisla, ako sedaj
poprosim kneza za Mileno.

— Kaj si si torej izmislil?

— Najpreje se moram knezu prikupiti. To je glavni
povod, zakaj sem se vpisal med dobrovoljce župana
Mironje. Želim, da se slavno vrnem iz boja. Z lovorom
ovenčanega me bo imel knez rajši in me bo obsipal z
milostjo.

— Brez dvoma se mu prikupiš, ako s svojim juna¬
štvom povečaš slavo njegovega orožja in njegove vojske.
Gotovo te pohvali in nagradi. Ali ne vem, kaj ima pri tem

230

Milena za opraviti. Motiš se, ako misliš, da ti jo da knez za
nagrado.

— Tega ravno ne mislim, a nadejam se, ako se je
Gottschalk slučajno odreče, jo da svojemu junaku prej,
kakor pa članu poslaništva iz bele Hrvatske.

Morda imaš prav. Ali misliti, da se Gottschalk pro¬
stovoljno odreče Milene, je smelost.

— Tega niti ne mislim.

— Kako pa?

— Ko se vrnem iz vojne in ne bo niti Gottschalk
niti jaz v članstvu kakega poslaništva, ga pozovem na
dvoboj na življenje in smrt. Ako ga ubijem, je Milena
moja.

— In če ubije on tebe?

— Čuvaj me tega sveta Trojica in blažena Gospa ne¬
beška. Ako umrem, potem je to božja volja, da pade ona
golobica v kremplje jastrebove.

— In nesrečna bo na veke.

— In nesrečna bo na veke — ponovi Tihomil in pogled
se mu je zapičil v neizmerni boli v zemljo. — Bog moj,
kako strašna, kako grozna je ta misel. Ako bi jo mogel
prijeti, vrgel bi jo v najglobokejše morje, da se nikdar
več ne povrne. Ko se spomnim tega, trgal bi najraje meso
s svojih kosti in si ruval lase. Ali ne, ne, to ne sme biti,
to se ne sme zgoditi. Moja roka je močna in izurjena, in
premagal bom tega zmaja v dvoboju.

— In kakor sveti Jurij, osvojil si svojo kraljičino iz
zmajevih krempljev — pristavi Tomislav. — Ali kaj bo
tedaj, ako ta zmaj ne bo čakal na tvoj poziv?

— Kako misliš to?

— Kako milim? Kaj pa, ako tvoj zmaj odvede
tvojo kraljičino poprej v votlino, nego se ti vrneš z
boja?

-— Za Boga milega, kako ti je prišlo to na misel.

-— Tega se ravno ni težko domisliti. Tvoj zmaj gotovo
ne bot čakal na svoj plen, da mu ga vzame drugi. Go¬
tovo bo skrbel, da odvede Mileno čimpreje iz tega dvora,
kjer je veliko lepših in bogatejših junakov, kakor je on

231

sam. Ni on tako bedast, da bi kazal svoj zaklad vsemu
svetu, zakaj gotovo se boji, da mu ga kdo ukrade. Pri
tem je pa še to naključje, da ljubi Mileno, in on se bo
veselil, če se mu umakneš s pota, zakaj potem on ta čas
lahko ugodno uporabi.

Tihomil vztrepeta:

— Da. Tudi mene se lotevajo tu in tam take misli in
zato sem se odločil, da ti povem svojo tajnost.

Tomislav ga pogleda s sočutnim pogledom in reče:

— Kako ti naj jaz pomagam v tej stvari?

— Prepreči Gottschalkovo poroko.

-— In kako naj to storim?

— V tem hipu ne znam niti sam kako. Vsekakor se
moraš dogovoriti z dekletom. Ona je pametna, ona je sta¬
novitna in bo kneza pregovorila, da ji pusti daljši rok do
ženitve. In to stori gotovo, če bo imela modrega sve¬
tovalca.

Tomislav mahne z roko.

In ta modri svetovalec bi naj bil jaz. Za tebe naj po¬
biram kostanj iz žerjavice?

— Moja ljubav in moja hvaležnost bo nepopisna.

V ogenj ali vodo grem za tebe. Raztrgati se dam za tebe
na kosce, ako mi greš na roko v tej stvari. O, ne za¬
pusti me v tem važnem trenotku. Sam si rekel, da se
mnogo nadejaš od mene. Veruj mi, jaz hočem napeti vse
sile, samo da tebi ugodim. Noč in dan hočem razmišljati,
kako naj izvršim tvoje želje čim hitreje, boljše in sijajnejše.
Vsaka tvoja beseda mi bo sveta, vsak tvoj migljaj zapo¬
ved. Vse hočem storiti v slavo tvojo in slavo našega na¬
roda, ali samo tedaj...

Tomislavu ni to ugajalo. Njemu bi bilo ljubše, ako bi
Tihomil ljubil njega in narod bolj, kakor Mileno. On je cenil
čast in slavo bolj, kakor ženo, in naj je to tudi Milena, ali
teh misli ni izdal Tihomilu. Ni hotel mučiti njegovega srca,
ki tudi v tem trenutku ni bilo pristopno treznejšim mislim.

V plamenu srca bi se raztopilo vsako filozofiranje o teh in
onih dolžnostih. Tomislav je dobro vedel, da je ljubezen
napram ženi v tem času nadvladala v Tihomilu vse drugo.

232

1’lakaj hčerka slovenska in zavij se v črno obleko, zakaj gospod’bo
odtegnil svoj o roko od tvojega kneza, ki je pregnal svetnike, katere
je dal tvojemu narodu. (Str. 214.)

28

233

Vedoč to, ni hotel karati svojega mladega prijatelja, nego
mu je djal:

— Ali samo tedaj, ako ti dobim Mileno. Tega jaz, žali-
bog, ne morem. Kako naj prisilim Gottschalka, da se ji od¬
reče? Kako naj pregovorim kneza, da prelomi dano be¬
sedo?

— Vse, kar me sprašuješ, mi je nejasno. Vem samo to,'
da si ti jak in močan in da je bil s teboj sam Bog. Zato te
prosim in zaklinjam, čuvaj mi mojo golobico, čuvaj mi
moje jagnje. Tedaj bom živel z veseljem. Brez nje bi niti ne
mogel živeti. Svet brez nje bi mi bil velika in grda pu¬
stinja, velika groblja brez življenja.

Tihomil je govoril te besede z nekakim zanosom in
videlo se mu je, da govori iz srca, da niso samo navidezne.
Tomislav je to takoj spoznal in stisnil prijateljski njegovo
desnico.

— Dragi Tihomil, bodi uverjen, da hočem čuvati tvojo
Mileno, kolikor je le v mojih močeh. Evo ti roke.

— Hvala ti. Sedaj grem veselejši v boj, ker vem, da
paziš na njo. Komu bi jo mogel bolje zaupati, kakor tebi,
ki si značaj od glave do nog, tebi, kateremu bo danes ali
jutri poverjena uprava naše krasne države, tebi, v katerem
je um in srce suho zlato. Da, sedaj lahko spodbodem konja
in v divjem srdu navalim na sovražnika, sedaj lahko pri¬
nesem na držaju svojega meča lavorov venec. Ni mi treba
misliti na drugo nego na boj, na klanje. Zakaj bi se brigal
za druge reči? Ali se mar naj bojim za Mileno? O ne, saj
njo čuva Budimir Tomislav, moj vodja, moj učitelj. O, oče
in mati si ti meni. Bog te čuvaj, Bog te blagoslovi! Hvala
ti, stotera hvala!

Tomislav je mirno gledal zanos mladca in poslušal
te pohvale in ko je Tihomil skončal svoj slavospev, reče:

— Umrljiv človek sem in če bi imel moč silnega Sam¬
sona in slavo cesarja Aleksandra macedonskega, zvitost
Odiseja in strogost Katona, in če bi bile utelešene v meni
vse kreposti tega sveta, sem vendar le umrljiv človek
in nimaš prav, ako se tako zanašaš na me. Zanesi se na
Boga in na nikogar drugega. Danes sem, a jutri me že ni

234

več, zakaj jaz sem prah zemlje. Bog je edini, ki ti lahko
pomore.

To so bile zadnje besede, katere je tokrat govoril
Tihomil s Tomislavom. Takoj je odhitel k Mileni.

Pričakovala ga je s solzami v očeh.

— Ti tedaj ideš, mili moj? — reče in se ga oklene. —
Tako malo časa so te gledale moje oči in že moraš v kr¬
vavi boj.

Tihomil je posul njeno glavico s poljubi in njegova
roka je božala njena lica.

— Orlica moja, glej, to je usoda mož. Ako bi bil
ženska, ostal bi v hiši pri kodelji in prepeval tihe pesmi
svojim otrokom. A sedaj nam veleva dolžnost, da se voju-
jemo za dom in ga čuvamo sovražnikov. Naš meč ne sme
zarjaveti v nožnici, ker bi se naše roke omehkužile in ne
mogli bi ga več tako vihteti, ko bi bilo potrebno.

— Ali to je vendarle grozen posel, toliko prelivanje
krvi, moj Tihomil . . .

— Ni ravno najhujše in na to človek niti ne utegne
misliti. Srce se nam razburja in vzplamteva, ko se spom¬
nimo, zakaj se borimo. Za križ sveti in svobodo zlato. Ali
ni to krasen vzrok hrepenenja po boju? Evo, glej! Mi ne
gremo v boj vsled lahkomišljenosti in slaveželjnosti, nego
se moramo braniti.

Milena je poslušala Tihomila, a te besede je niso
umirile.

— Lepo umeš govoriti, a meni to vendar ne gre v
glavo, zakaj si se ti sam ponudil kot dobrovoljec v našo
vojsko. Saj tebi ni potreba v boj. Ti si podanik drugega
vladarja. Ali te je pozval tvoj knez Mutimir v boj? Ali na¬
pada sovražnik tvojo domovino?

Tihomil je še vedno božal njeno lice.

— Tvoja domovina je moja domovina — je odvrnil
nežno.

— To še vedno ni vzrok, da staviš svoje življenje na
kocko.

— Ali ti je tako drago moje življenje?

A ona je vzdignila svojo glavico in pogledala ga je
tako turobno in tako milo, da se je zmedel:

235

— In ti me še vprašaš?

V teh besedah je bila vsa globina njene duše.

On je čutil, kako je v resnici lastnik vse te njene duše
in vsega njenega srca.

Nji pa so se napolnile oči s solzami in spustila se je v
jok, da je Tihomil ni dolgo mogel umiriti.

— Ne jokaj, mila moja, glej, zavoljo tebe sem se od¬
ločil, da grem v boj. Saj veš, da mi knez Braslav ni ravno
naklonjen. Nikakor bi tebe ne dobil sedaj. Ali če se izkažem
v njegovi vojski, če si pridobim slave in če mi bo dolžan
zahvale, tedaj lahko smelo in odkrito stopim pred samega
kneza in rečem: Svetli knez, daj mi Mileno za ženo. In ne
bo se mogel protiviti.

— Ah, Tihomil moj, daj Bog, da bi bilo tako. Ali mene
mučijo težke slutnje, črne kot črni gavrani. Vidim nebo
polno oblakov, polje polno samega trnja, cvetje naše uve¬
nelo.

Tihomilu so neugodno dimile te slutnje. Vendar mahne
z roko:

— Ne blazni, jagnje moje, usoda ljudi je v božjih ro¬
kah. On edini vodi svet. Vse, kar se zgodi z nama, bo nama
v korist. Veruješ to?

Milena je bila preveč pobožno vzgojena, zato je od¬
govorila:

— Verujem, da, verujem. Ali to mi vse eno ne more
odgnati bolest iz srca.

— Ti jo moraš odgnati.

A ona odgovori:

— Ali kaj, če se ne vrneš iz boja, mili moj? ... Kaj naj
storim jaz brez tebe?

Tihomil je imel danes že drugič priliko misliti na
smrt. Že v razgovoru s Tomislavom je moral misliti na
smrt in bilo mu je neugodno, a sedaj, ko mu je o smrti
govorila Milena še mu je bilo težje odgovarjati. Vpra¬
šanje: Kaj naj storim brez tebe, mu je stiskalo prsi. V
resnici je bila to zanj strašna misel, strašnejša od smrti.
On bi naposled umrl na bojnem polju kot junak za sveto
vero in domovino in tako dokončal tek slavnih del svojih
dedov ter sedel v svetem raju na zlatem stolu zraven to-

236

liko sijajnih vitezov in kraljevih junakov. Ali kaj naj počne
ona? V tem hipu se je kesal, zakaj se je ponudil knezu
Braslavu.

Ni bil v stanu ničesar odgovoriti na to Milenino vpra¬
šanje, samo ponavljal je mehanično, brez volje:

— Kaj naj storiš ... kaj naj storiš ...

In ona, videč, da ne ve odgovoriti na njeno vprašanje,
še postane žalostnejša.

Izgubila sem roditelje, sedaj izgubim še tebe. Ne tega
ne preživim.

Tihomil pa, da obrne razgovor na nekaj drugega, reče:

Eh kaj, ti si tudi žena. Nekaj časa bi žalovala za menoj,
a potem storila to, kar je storila Gottschalkova rojakinja
Eleonora. Prišel bi vitez mlad in lep in začaral bi te...

Ona mu je djala ročico na usta in djala:

— Tihomil, ali sem zaslužila, da me ta usta tako po¬
nižujejo. Res je, slaba ženska sem in nimam junaških
mišic. Ne znam mahati z mečem in sekiro, ne znam niti
nategniti tetvo in zstreliti pušice. Nisem tudi tako ve¬
šča na lovu, kakor kneginja, a to vem, da storim lahko
vse, kar hočem. To vem, da ti ne prekršim zvestobe do
groba in ne preko groba. Nikdo mi ne more iztrgati
mojo ljubezen do tebe in vem, da je tvoje življenje moje
življenje, tvoja smrt moja smrt.

Tihomil jo je objel in rekel:

— Verujem ti, zlato moje, verujem ti, kakor veru¬
jem v evangelje, verujem, kakor bi veroval samemu Bogu,
če bi stopil sedaj pred me. Te tvoje verne, nežne oči, ki
me gledajo sedaj, me ne morejo varati, te tvoje rdeče
ustne ne morejo lagati, ker vem, da bije tvoje srce za me.
Poslušaj tedaj, kar si rekla ti meni, to rečem jaz tebi. Ti in
nobena druga moraš postati moja žena in tebi, samo
tebi prisežem zvestobo do groba in preko groba.

— Samo meni? — zašepeče ona skozi solze.

— Da, samo tebi! — ponovi Tihomil.

Zaiskrile so se ji oči.

— In ti to prisegaš?

— Prisegam!

— Ali veš, kaj si prisegel s tem?

237

— Kako bi ne vedel?

— Jaz ti torej ne bom samo prava žena, nego tudi
edina žena.

)— Tako je.

— Ti torej ne boš po običaju današnjih knezov razun
prave žene, še imel dvorjanice za zabavo.

— Kaj ti pride na misel! Nočem, dete moje.

— O, hvala ti, moj dragi, moj edini, moj najlepši in
najplemenitejši vitez. Sedaj te imam še stokrat raje. Oh,
kako sem prosila Mater božjo, da mi nakloni moža, ka¬
teri bi imel take nazore, kakor jih imaš ti. In evo, tvoj
duh je razsvitljen in ti stopaš po ozki stezi. Dolgo sem se
bala, da bi ne dobila moža, kakor so ti vsi dvorjani kneza
Braslava in kakor pravijo, tudi vsi frankovski plemiči. In
evo, prišel je plemič, vitez iz sorodne zemlje in istega
jezika. O da, sam Bog mi te je poslal, sam Bog. In ta Bog
ne dopusti, da mi pogineš v boju, o ne dopusti. On, ki te je
dal meni, on mi te ne odvzame. Z Bogom vse črne slutnje,
prvi vi črni gavrani. Kaj vas potrebujem, ve črne skuš¬
njave in pošasti. Moj Bog bo pri meni in on mi vrne
Tihomila, mojega Tihomila. Težko mi bo brez tebe, junak
moj. Hodila bom na grajski stolp in gledala daleč, daleč,
ali se morda že ne vračaš, moj dragi, moje uho bo po¬
slušalo, če se že ne slišijo udarci kopit konja, ki te bo
nosil, ali morda vojni rog tvoje čete. Ustne mi bodo še¬
petale iskrene molitve vsaki dan, vsako noč, vsaki čas;
Vrni mi ga zdravega, Gospod. Vsako delo bom opravila s
to mislijo, vsako miloščino dala v ta namen. Vsaki moj
dihljaj, vsak utrip srca bo molitev k Bogu, stvarniku
sveta: Vrni mi ga zdravega, Gospod.

Tihomil je ves blažen gledal deklico, ki se je čim¬
dalje bolj razgrevala, misleč na srečno vrnitev, in ki se
je že jela smehljati, kakor če se smeje dete skozi solnce, ko
še je malo poprej plakalo.

— In nekega dneva — reče Tihomil — zadone trobke,
zabobni zemlja od kopit konjenice, zasijejo šlemi v žarku
solnca in moja najmilejša pohiti nasproti, z nasmehom v
krasnih očeh in njena kakor sneg bela ročica...

Milena ga prekine veselo:

238

— In veseli krik se izvije iz njenih prsi: Tihomil...
moj Tihomil_

Oba sta bila v tem hipu vglobljena v misel srečne
vrnitve in Tihomil pristavi:

— In tedaj bo svatba in slehern oblak izgine iz naji¬
nega neba.

Samo nekoliko hipov je bila ta radost in mir v njunih
dušah, nato pa se stemni Mileni čelo in sklene roke:

— Bog moj, Bog moj, če so te radostne misli o tvoji
srečni vrnitvi samo san, zlati san in ničesar drugo ...

Tihomil pa odvrne:

— Odženi ta nemir iz duše in zaupaj v Boga.

— Oh, kako tuje mi bo tako osamljenje.

Tihomil je spoznal ta trenutek za najugodnejši, da ji
pove o Tomislavu.

— Nisi tukaj osamljena, zakaj poskrbel sem za an-
gelja varuha.

— O da, angelj varuh je pri meni. To me uči vera in
jaz molim vsaki dan k njemu. Ali on je neviden duh in ne
vidim ga s svojimi telesnimi očmi, nego samo z duševnimi.

— Ne mislim na angela varuha, ki je duh, nego mi¬
slim v resnici na živo bitje.

— Ali misliš Vuka. On se mora skrivati. Le tu in tam
ga smem obiskati, da bi ne zbudila pozornost kneževih
ljudi. Moji pogosti obiski bi lahko odkrili sled in potem
bi ne ušel smrti.

—- Ne mislim na Vuka. Mislim na človeka, kateremu
nisem vreden, da odpnem obutev z njegove noge, človeka,
ki je čist značaj, kakor solnce, človeka, katerega se bodo
spominjali bodoči rodovi.

— Slutim koga misliš. Človek, o katerem moj Tiho¬
mil tako navdušeno govori, ne more biti nikdo drugi nego
Budimir Tomislav. Ali nisem uganila?

— Uganila si.

— Glej, kako uganjam tvoje misli. Tomislav bo tedaj
moj angel varuh?

— Da. Njemu sem odkril najino skrivnost.

— Ali bo on tako dolgo ostal v Sisku, dokler se ne
vrneš z boja?

239

— Da. Obljubil mi je.

— A ti si mi rekel, da je vaše poslanstvo izvršeno.

— To je resnica, ali Tomislav ostane vseeno, ker mi
je obljubil. Zateci se torej v vsaki nevarnosti k njemu.
Vprašaj ga za svet, on ti bo šel vedno na roko.

— Iskrena hvala ti, da si mi dal njega za čuvaja, zakaj
moja Zorana je preprosta, že stara oseba, ki mi ne more
dati nobenih važnejših nasvetov, a v staro Kato nimam
pravega zaupanja.

— Ali ti je storila kaj hudega — vpraša Tihomil in
oči so mu zažarele od srda.

— O ne, — odvrne Milena, ki je zapazila, kako je
zbudila v Tihomilu jezo do starke. — Ona je poganka in
čara vsakovrstne čare, a to mi je zelo zoperno.

— Prav imaš. Sicer pa na dvoru nisi osamljena. Tvoja
kneginja bo že skrbela za zabavo ...

Milena ga pogleda prestrašeno.

— Ne govori mi o kneginji. Kaj mi mar zabave, ako
ni tebe. Mar misliš, da bom mislila na zabave? Moja
zabava bo molitev za tebe. In to je vse.

Tihomil je dobro čutil, kako je Mileno neljubo dimilo,
ko je opomnil kneginje Gertrude. To se mu je zdelo čudno,
zato vpraša:

— Povej mi, zakaj ti naj ne govorim o kneginji? Ti
si jo toliko hvalila, sama si rekla, da te ljubi, kakor rodna
mati. Ali ne?

— Da.

— In torej? Ali se je kaj spremenilo? Ali ne po¬
stopa lepo s teboj?

— Ona je z mano, kakor poprej.

— Kaj tedaj?

— Ne vem, ne vem.

— Povej, ne taji mi ničesar.

— Svetla kneginja je z menoj še bolj ljubezniva. Raz-
govarja se z menoj, kakor poprej vrlo ljubeznivo, samo
nekoliko bolj molčeča je, kakor poprej. Obsipavlja me pa
z darili in milostjo ravno tako, kakor poprej...

— Nu, vidiš, draga moja — jo prekine Tihomil.

— Ali... vzprotivi se Milena in obmolkne.

240

— Povej, v ime božje, zakaj mi ne poveš?

— Ne vem, ali je to resnica, kar ti povem, zakaj
hudo bi mi bilo, če bi jo jel sovražiti.

— Ne taji mi ničesar, to je tvoja dolžnost. Vse, kar te
vpraša tvoj dragi, ti je dolžnost odgovarjati.

— Ti mi tedaj zapoveduješ? — vpraša Milena.

— Prosim te.

— Torej dobro. Kneginja se je povsem spremenila.
Na videz mi je dobra, kakor poprej, izkazuje mi vse mi¬
losti, kakor poprej, ali dobro vidim in čutim, da dela to iz
previdnosti. Ne dela tega iz srca. Ona me več ne ljubi.
Čutim to in vem to. Spočetka sem te misli odganjala in za¬
tirala.

— Prav si delala, golobica moja. Komu si zmožna ti
storiti kaj slabega. Saj te ljubi celi svet.

— S početka sem zatirala te misli, ali kmalu sem se
uverila, da moje misli niso napačne. Ko sem pred ne¬
kolikimi dnevi gledala skozi okno kneginjine sobe in opa¬
zovala meščanske otroke, kako se igrajo, sem se nena¬
doma okrenila, zakaj zdelo se mi je, da me nekdo opazuje.
Okrenila sem se in ...

— Kaj si opazila? — vpraša vznemirjeno Tihomil.

— Opazila sem pogled poln strašne mržnje, pogled,
ki me je prestrašil v dnu duše.

— In ta pogled?

— Je bil kneginje Gertrude.

— Za Boga milega, kaj pomeni to — vzklikne jezno
Tihomil.

— Ne vem!

— Morda si se vendar varala?

— Tudi jaz sem mislila tako. Ko je kneginja videla,
da sem nekaj zapazila, je takoj spremenila svoj obraz in
z milostnim nasmehom vprašala: »Kaj delaš, Milena

rnoja!...«

— Vidiš, vidiš — reče Tihomil mirneje.

— Da! Ali ta pogled sem videla večkrat in čimdalje
bolj sem spoznala, da me kneginja več ne ljubi in da sem
padla v nemilost.

— To najbrže ni.

2 !)

241

— O, ne varam se. V resnici se ne varam. Da imam
prav, me je poučil še drug slučaj in to ravno danes.

— In ta je bil?

— Bilo je zgodaj zjutraj, mnogo prej, nego je navada
iti h kneginji. Opravila sem že svojo jutranjo molitev in
prilila rožmarinu vode, hoteč oditi v cerkev, ko zaslišim
glasno vzdihovanje. Posluhnem in glej, nisem se varala.
Slišala sem jasno vzdihe, ki so prihajali iz sobe kneginje
Gertrude. Za Boga, pomislim, morda se je kneginji kaj
pripetilo, da plaka. Sprva sem hotela pozvati na pomoč
ljudi. A sem se premislila. Zakaj bi vznemirjala celi dvor
brez vzroka? Preje se moram prepričati, kaj se godi.
Tiho, neopaženo sem šla do kneginjine sobe. Na hodniku
ni bilo nikogar. Služkinja Kata je spala pred vrati, drugače
ni bilo žive duše. Vzdihovanje se je še nekolikokrat pono¬
vilo, nato je ponehalo. Zdelo se mi je, da se kneginja z
nekom pogovarja. Bila bi huda, če bi me opazila. Mislila bi,
da jo zalezujem. Zato se v prvem hipu nisem upala niti
dihati. Nato sem se pa vendarle ojunačila in — odgrnila
zastor, ki je zaslanjal vrata njene sobe. In imela sem kaj
gledati! ...

— Kaj si videla? — vpraša Tihomil nestrpno.

— V kotu sobe je ležala kneginja na pol naga, z raz¬
puščenimi lasmi in se nagibala nad nečem, česar na prvi
pogled nisem mogla spoznati, kaj je. Njene, do ramen, gole
roke so držale 'krčevito dolgo iglo in neprestano je zbadala
tisto, česar nisem mogla videti, ker mi je zaslanjal stol, ki
je stal ob postelji. Ali kar sem videla, je bilo nekaj dru¬
gega. Obraz kneginje je bil povsem spremenjen. Vsak iz¬
raz plemenitosti je izginil. Njeno lice je bilo spačeno v
nebrzdani osveteželjnosti in njene oči so bile izbuljene.
Govorila je nekake nerazumljive besede, a da te besede
niso bile molitev, nego strašna kletev, sem opazila na
mah. Nisem vedela, kaj naj storim. Ali naj pokličem na po¬
moč, ali zbudim Kato, ali naj grem sama k nji v sobo.
Prestrašena, kakor sem bila, sem obstala za trenotek,
kar se nenadoma zgodi nekaj strašnega.

— Povej, za Boga! — vpraša Tihomil.

z 42

— Kneginja je s strašnim sovraštvom izgovorila neko

ime.

— In to ime?

— Je bilo moje.

— Jezus, Marija, ali je to mogoče, — vzklikne Tiho¬
tni! ves prestrašen. — Ali nisi napačno slišala?

— Žalibog, nisem. Imela sem priliko, da se takoj pre¬
pričam o resnici. Ker je kneginja izgovorila moje ime s
takim sovraštvom, da me je pretreslo, se nisem mogla
vzdržati in iz mojih prsi se je izvil krik, ki je vzdramil
kneginjo iz razburjenosti. Vstala je vsa razburjena. V roki
je držala dolgo iglo in oči so ji bestijalno žarele. Z vsem
sovraštvom razburjene duše reče, ko me opazi:

— Ha, ti si to, ti si to.

-— Vztrepetala sem. Moram ti priznati, da sem priča¬
kovala smrtni udarec iz roke svoje gospodarice in sem bila
v tem trenotku gotovo brez zavesti. Zaprla sem oči in
čakala na smrt. Med tem se je morala kneginja pomiriti,
zakaj slišala sem, da je djala:

— Ti si tukaj, Milena? Kako to, da si prišla tako
zgodaj ?

Nisem vedela, kaj naj rečem in bolj v naglici, kakor
premišljeno, sem rekla laž:

— Zdelo se mi je, da me kličeš, svetla gospa.

In pogledala me je začudeno.

— Zdelo se ti je, moja Milena, — odvrne — le pojdi,
odkoder si prišla.

Pri tem ji je glas drhtel in nikakor ni mogla, da pri¬
krije svojo razburjenost. Približala sem se ji, da ji poljubim
roko. Ni se branila, nego mi pustila, da ji poljubim. Ko sem
sklonila glavo do njene roke, sem pogledala na tla, da vi¬
dim, kaj je prebadala z iglo. Morala sem zbrati vse sile,
da umirim srce, ki mi je jelo burno utripati, ko sem zapa¬
zila, da je na tleh priklenjen majhen voščen kip ženske
osebe, kateri je krog vratu bila omotana vrvica, ki sem jo
ravno včeraj izgubila.

— Grozno — vzklikne Tihomil, katerega so te besede
osupnile, zakaj čutil je njih pomen.

243

— V resnici grozno — ponovi Milena. — Kneginja je
čarala in s tem čarom klicala smrt na neko žensko osebo.

— In ta oseba si ti — zašepeče Tihomil bled in brez
diha.

— Ona hoče mojo smrt...

— Tvojo smrt... brez dvoma, tvojo smrt. Tako se
čara samo tedaj, ako se želi smrti. Oh, in jaz moram sedaj
oditi! Zakaj mi nisi tega povedala poprej, zakaj nisi pri¬
bežala k meni, da te rešim iz pogube.

— Rekla sem ti, da se je to zadnje še le zgodilo
danes in da bi včeraj in predvčerajšnjim itak tudi več ne
pomagalo, ker si ti že javno izjavil, da hočeš v vojsko. Ali
lahko prekličeš svoje besede? Ali ti ni lice obledelo ob
misli, da ne greš sedaj v boj? To bi bila sramota za takega
junaka. Ljudje bi kazali za teboj in rekli: To je junak!
Govoriti zna, a če je potreba iti na vojno, pobegne. Ime¬
novali bi te bojazljivcem.

— Tako je. Ne morem drugače, moram na vojno in
raje umrem, kakor bi se mi reklo, da sem bojazljivec. Ali
kako te rešim iz te očitne nevarnosti, kako te sprijaznim
s kneginjo?

— Ne vem tega, dragi moj. Povedala sem ti vse, kar
mi je bilo na duši. Sedaj veš za nevarnosti, ki mi pretijo,
sedaj veš vse; vendar to vedi, ako tudi umrem, zadnji
moj dihljaj bo ime: Tihomil.

— Grlica moja, srce mojega srca, Bog te čuvaj! Za¬
kaj te nisem rešil iz tega gnezda? Zakaj te nisem ugrabil
in vse bi bilo dobro?

— Sedaj je že prepozno.

Tihomil je sklonil glavo in ustnice so mu drhtele, a
roka mu je krčevito držala meč.

— Ha, vem kaj storim. V žrelo pekla, k sami kneginji
grem, ter jo vprašam, kaj si ji zakrivila ...

XXI.

Ako bi mogel Tihomil v tem trenobku izvršiti svoj
namen, učinil bi veliko neumnost, ki bi škodovala njemu

244

in Mileni. Bil je besen in razjarjen. Zdelo se mu je, kakor
bi padel iz nebes.

Prej se mu je zdela kneginja krasna žena, veličastna
vladarica, ki je bila rojena, da osrečuje podložnike, kadar
hoče in kakor hoče, in ki je rojena, da se ji klanjajo ljudje.

Res je, da mu njeni nazori niso ugajali, in jo je pomilo¬
val, da je tako slabo vzgojena. Vendar jo je s tem tudi
opravičeval, da je imela mnogo slabih zgledov krog sebe
in malo dobrih. Kako naj veruje v tiste, ki so drugače
učili in drugače delajo in živijo? In pri vsem tem ni niti v
snu dvomil, da bi bila kneginja zlobna. Zato ga je to, kar
mu je povedala Milena zelo pretreslo. Saj je šlo za
življenje in smrt njemu toli drage osebe in jezilo ga je še
posebno, da ni spoznal kneginjine prave strani.

Veličastna postava kneginje se je v hipu spremenila
v strašno žensko, osveteželjno in hudobno, v žensko, ki
žeja po krvi, po nedolžni krvi. In sedaj je spoznal tudi
vzrok vsega tega. Daši je opažal vsakovrstne znake, po
katerih je mislil, da se je kneginja zagledala vanj, vendar
tega ni hotel verjeti. Odganjal je te misli, kakor bedaste
in nepotrebne.

A sedaj jih ni mogel odgnati. Bilo je očitno, da mrzi
kneginja mileno zato, ker ljubi Milena njega — Tihomila.

— Strastna Nemka me ljubi. To je gotovo — je po¬
mislil Tihomil. — In način sovraštva, ki ga je pokazala
napram Mileni, dokazuje, da je čuvstvo njene ljubezni
mnogo globokeje, nego sem si v stanu misliti. Ako želi
ona Milenino smrt, tedaj ljubi z vsem' ognjem. Kdo ljubi?
Kneginja Gertruda. Koga ljubi? Mene, hrvatskega viteza.
In njen mož živi. To je gotovo velika zapreka njene lju¬
bezni, vendar zdi se mi, da ona te zapreke ne pozna. Vse
svoje sovraštvo je obrnila na drugo zapreko, na Mileno.
To je dokaz, da jo smatra za večjo zapreko. Ali je tako?
Kneginja ve ceniti krepost in lepoto moje drage. Dobro
ve, da jo nadkriljuje, nadkriljuje tako, kakor nadkriljuje
nedolžni angel angela izgnanega iz raja.

Ugajala mu je ta misel. Demon vidi svojo nemoč in
zato išče načina, kako bi odstranil angela.

245

A ta misel ga je spomnila znova, kakšna nevarnost
preti temu angelu. To nevarnost treba odstraniti takoj,
zakaj, kneginja ima oblasti dovolj, da odstrani Mileno. To
je Tihomil dobro vedel. Vedel je sicer, da bi se kneginja
bala učiniti kaj hudega Mileni, ker bi zato knez zvedel. A
v tistih časih so poznali strupe, ki so usmrtili naenkrat
in tudi take, ki so z dolgotrajnim bolehanjem morili. In bilo
je videti, kakor da bolnica gine na naravni način in nikdo
bi ne slutil, da je otrovana.

Kaj je branilo kneginji, da ni izbrala tega načina? Ali
v starki Kati ni imela dobre pomočnice.

Vse te misli so se polaščale Tihomila, ko je čakal pred
dvorom in se sprehajal gor in dol. Čakal je, da ga sprejrpe
kneginja. Bilo mu je prav, da je moral čakati, zakaj lahko
je vsaj pomislil, kaj ji poreče.

Ko je korakal sem in tja, ga je zapazila stara Kata.
Prišla je k njemu.

•— Gospod, ti nekoga pričakuješ.

— Čakam, da me tvoja gospodarica pusti pred se.

— Kneginja Gertruda?

— Da.

— O, takoj te spusti. Ona ljubi tvoje oči.

— Kako misliš to . . .

— Mislim, da ji ugajaš. Hihihi!

— Po čem sodiš to.

•— Po čem . . . To ravno ni najtežje uganiti. Ona so¬
vraži svojo tekmovalko.

— Mileno? — vpraša Tihomil nevedno.

— E, katero drugo pa.

— Ti misliš tedaj, da ji je na potu . . .

— Hihih ... Na potu . . . junak moj . . . Hihihi . . .
na potu in še kako... Ona jo mrzi, ker te ljubi, in ker ti
ljubiš Mileno.

— To je hudo, če kneginja mrzi Mileno.

— Eh, pri Vidu, ali je hudo ali ne, to vedo bogovi.

— Poskušala bo odstraniti Mileno.

— To vedo bogovi — odvrne starka.

246

— Kneginja je zmožna, česar nas obvaruj sveta Tro¬
jica, da odstrani, če ne drugače, tudi na mah sirotico Mi¬
leno.

— Lahko ji je to — potrdi Kata.

Tihomil se ni mogel dalje hliniti mirnega pred starko.
Zato vzklikne:

— Ali za Boga, Kata, kako jo rešimo te nesreče? Kaj
naj storimo? Zakaj me nisi poprej že opomnila na to ne¬
varnost.

Starka ga široko pogleda.

— Opozorila? Zakaj? Najprej niti sama nisem mislila,
da te kneginja tako zelo ljubi. In kako ti tudi naj pomorem,
ko niti sama ne vem, kaj kneginja namerava.

— Ali ti ni ničesar povedala?

— Ne.

— Ali ni vpraševala po nobeni travi?

— Ne. Da ne lažem, vprašala me je in rekla, naj ji
skuham pijačo za ljubezen.

— In kaj si storila?

— Kaj naj storim. Obljubila sem.

— In si ji dala?

— Sem.

— Ali veš, komu je pijača namenjena?

— Komu drugemu nego tebi, gospod vitez.

— In ona mi jo bo dala?

— Še danes jo dobiš.

— In ti veš vse to, a mi nisi hotela povedati?

— Kaj ti naj povem? Ako so odredili bogovi, da se
zaljubiš v Gertrudo, ne bo ti ravno prehudo.

— A Milena? . . .

Starka zmiga z ramami in pomežika zvito z očmi.

— Raditega ti ni treba pustiti Milene. Milena bi bila
tvoja žena, a kneginja Gertruda ljubica.

— Kar mi govoriš, so nelepe reči.

Starka zmaje z glavo.

— Nelepe, praviš. Ne vem, ali so nelepe ali ne, ali to
vem, da se dogajajo vsak dan. In tebi bi bilo to še v veliko
korist. Kneginja je bogata in mogočna. Pomisli, kako bi

247

te nagradila, kako te povzdignila v časti. Človek se rodi
samo enkrat in še to nag. Zato treba, da si poišče to, kar
so mu rojenice prerokovale. Naposled moraš pomisliti, da
je kneginja vendarle kneginja in ni sramotno niti nečastno
imeti tako ljubico.

Tihomil udari jezno z nogo ob tla.

— Ženska, ti me tiraš iz meje moje potrpežljivosti.
Jaz ne maram takih pogovorov?

— Ne — pomežika starka vnovič. — Nu, pa ti ne bom
več govorila o tem. Ali ne pozabi, da je kneginja krasna
žena. Bela, kakor mleko, njene grudi, kakor valovanje
morja, po katerih hrepene kralji in cesarji daljnih krajev.
Oči njene, kot čarobni dijamant iz indijskih rudnikov.
Ustne njene so, kakor jagode. Ko bi poznal slast njenih
poljubov, ne želel bi si nič lepšega, nič slajšega, nič draž¬
jega . . .

Tihomil jo čvrsto pograbi za roko.

— Dovolj, dovolj. Ne opisuj mi je več. Vem sam, da je
krasna žena. Ali njene čarobnosti mi ne premotijo srca.
Jaz ljubim Mileno.

Starka se je nasmehnila.

— Ljubi Mileno, ljubi pa tudi kneginjo. Ne bo ti žal.

Tihomil jo besno pogleda.

— Ali ne veš, da mi to moja vera prepoveduje?

Starka pa se ni dala zbegati.

— Tvoja vera? Ne vem, kaj uči tvoja vera, a to vem,
kako se tukaj živi. Ti veš, da sem poganka. Rekla sem ti,
da sem ponosna, da tako živim, kakor me uči moja vera,
moj Vid, maja Živana, moja Vesna. To je resnica. Če žive
kristjani tako, kakor jih uči njihova vera, mi je vseeno.
Kaj me to briga. Vem samo to, da kar ti svetujem, ni nič
nenavadnega med vami kristjani.

Tihomila je bilo sram pri tej opazki starke in v srcu
mu je bilo žal, da ni mogel ovreči te trditve. Tolmačiti
ji, da se najde povsod med pšenico ljulika, pa ni hotel,
tembolj ne, ker je v tistih časih rastla med boljšimi krogi
zelo obilno ljulika in to še posebej v kneževini Braslavovi.
Zato je samo dejal:

— Pustimo to. Tega ne razumeš. Zato je najbolje, da
ne govoriva o tem. Eno ti pa povem. Mene ne briga, kako
žive drugi ljudje, ali jaz ostanem pri svojih nazorih in na¬
čelih. Ljubim Mileno in ona postane moja žena. Drugih ne
Potrebujem.

Poganka se je očividno začudila temi besedam, a ven¬
dar ni povsem verovala.

— Moj dragi gospod vitez, priznavam, da te ne raz¬
umem prav. Vedno sem mislila, da je pameten naš pre¬
govor: Vzami brat, kar se ti nudi, a vidimi, da sem se pre-
varila. Kesal se boš, ljuto kesal, če odbiješ kneginjo. Ona
ti ne odpusti. Poznam jo. Njeno srce je kakor srce kače.
Potuhnila se bo, kakor mačka, in ugriznila tebe in tvojo
Mileno v srce.

Tihomil je uvidel, da govori starka resnico in ni vedel,
kako si naj pomore. Zato reče:

— Ne, to ne sme biti. To ji moramo preprečiti.

— To je nemogoče. Ali nekaj ti povem. Ne pij lju¬
bezenske pijače, ker tedaj znoriš za njo. Drugo pa je, da
ne odbiješ njene ljubezni pn|d odhodom, zakaj drugače
ne najdeš več Milene žive, ko se vrneš iz boja.

— Hvala ti, da si me opozorila na to. Večno ti born
hvaležen in molil bom k Bogu, da ti razsvetli pamet in
te dovede k pravi veri.

— Da bi ti zgnjil jezik . . . hočem reči, naj raje tebi
Svetovid razsvetli um — odvrne Kata. Hotela je še nekaj
reči, ali med tem je pristopil k Tihomhu sluga kneginje
Gertrude in mu javil, da ga kneginja pričakuje.

Tihomil se ni niti poslovil od starke, nego takoj odšel
v Gertrudine sobe.

XXII.

Kneginja ga je pričakovala pri vratih.

Oblečena je bila v belo tanko haljo, ki ji ni preveč za¬
krivala bujne oblike lepega telesa. Bila je krasna, in na
licu se ji je poznala neka nenavadna bledost in vznemir¬
jenost. Krog očes so se ji poznali veliki modri kolobarji,
ki so molče pripovedovali povest o noči brez spanja.

30

249

In v resnici je bila kneginja izmučena vsled težkih
misli ljubavi in mržnje, ki so se je polaščale zadnje dni.

Ko je v šali sprejela Gottschalkov nasvet, naj spelje
Tihomila, ni niti v sanjah pomišljala, kaj se lahko izcimi iz
tega. Mislila je, da bo imela lahek posel oviti hrvatskega
viteza krog malega prsta. Poznala je navade in ljudi pre¬
več dobro. Videla je, kako vzkipi mlada kri in pogostokrat
je zadostoval njen pogled, da pogazi v prah onega, kate¬
rega je zaželelo njeno srce. Dobro je poznala čar svoje
lepote in da ji ni para daleč okrog. Zato ni dvomila, da
vjame ptico v svoje zanke in zavlada z lahkoto Tiho-
milovemu srcu. Ker so ji tekli dnevi navadno mirno in tiho
je želela vznemirjenja ter se veselila, da ji bo ljubav s
Tihomilom prinesla novo življenje.

Drage volje je pristala na Gottschalkov predlog, naj
vlovi Tihomila. Niti trenutek ni pomilovala Mileno, zakaj
njo je namenila Gottschalku. Gottschalk ni bil tako mlad
in lep, kakor Tihomil. Ali pri Gottschalku je čakala Mileno
sijajna bodočnost, gotovo sijajnejša, nego ji je mogel dati
Tihomil. Milena pride na sam cesarski dvor, kjer jo bodo
obsipavali s častmi in darovi. Večje časti se uboga hrvat-
ska sirota tudi ni mogla nadejati. Zakaj bi bilo tedaj Ger-
trudi žal Milene. Da ne bi ljubila Gottschalka? Kaj zato!
Na cesarskih nemških dvorih je toliko lepih in zdravih
vitezov. Naposled bo živela Milena pri njej in bo enako
srečna, kakor je ona. Srečna! Bog, tudi ona se ne čuti
srečno, a nikdo ji še ni rešil vprašanja, ali je na tej zemlji
sreča. In ker ni prave sreče, jo zavest, da stori Mileno ne¬
srečno, ni vznemirjala.

Sklep je bil gotov. Tihomil se mora zaljubiti v kne¬
ginjo.

Da ljubi Milena Tihomila, na to Gertruda ni mislila.
Premalo je poznala vso globino njene duše, dasi jo je
videla vsak dan. Razun tega ni Gertruda poznala moči
prave ljubezni. Ona je ljubila mnogo, a vse to ji je bilo
le igra, in ni zapuščalo nobenega globokejšega sledu v
njenem srcu. Prehitro je vžigala srca in jih tudi ravno
tako hitro pozabljala. Noben spomin ji ni vznemirjal srca.

250

Stopala je dalje in odmetavala ljubimce, kakor se odme-
tuje cvet, ko nam ni več zanj.

Ni torej poznala prave ljubezni in ni verjela, da ob¬
stoji. Zato je mislila tudi o Mileni, da ko ne bo več Tiho-
mila, ji bo dober tudi drugi, samo da je lep in mlad.

Tako je mislila prvi dan po Gottschalkovem nasvetu.
Ali že v prvem razgovoru s Tihomilom se je stvar spre¬
menila. Opazila je na prvi mah, da se Tihomilovi nazori
Povsem razlikujejo od nazorov mladcev in onih vitezov,
katere je tako dobro poznala.

Tihomil se ji je jel dozdevati, kakor neko višje bitje.

Nekaj časa se ji je zdelo, da ima Tihomil sicer po¬
sebne nazore in posebne misli, in verovala je, da on ne
živi po teh nazorih. Ni mogla misliti, da tako lep in mlad
vitez živi, kakor kak menih.

A kmalu je spoznala, da se je zmotila. Spoznala je, da
se Tihomil strogo drži svojih nazorov. To jo je vznevoljilo.

Po prvem srečanju z njim še je upala, da ga pridobi
s svojim laskanjem.

Prekmalu pa je spoznala, da to ni mogoče. Vedno bolj
jo je mučila misel, da je zatemnel njen čar. Tihomilov od¬
por jo je jezil, a ob enem tudi navduševal. Vedno bolj se je
jela diviti človeku, ki je bil drugačen, kakor so drugi.

In neopaženo se je jelo mešati z nevoljo neko drugo,
doslej nepoznano čustvo. Jela se je ogibati drugih ljudi.
Prej so jo veselili razgovori veselih družic, a sedaj jih ni
več poslušala. Lice ji je pobledelo. Cele noči je presedala
v postelji in se bavila s čudnimi mislimi. A vsaka misel
se je končavala s vzklikom: »On mora biti moj...  on
mora biti moj!«

Prej je v resnici želela dobro Mileni. Sedaj je opazila,
da ji je vedno bolj tuja. Pojavila se je v nji zavist in ljubo¬
sumnost nasproti Mileni. Ta zavist se je spremenila v jezo
in jeza v mržnjo.

Čim bolj je rastla njena želja po Tihomilu, tem bolj
ie rastla mržnja proti Mileni. Naposled je spoznala, da je
zavladala v njenem srcu nebrzdana, doslej nepoznana

251

strast, katero je nazivala ljubezen. In ta ljubezen, ta strast
jo je napolnjevala s silnim gnjevom proti oni, ki ji je stala
na potu sreče, kakor je mislila. Odkrito nastopiti zoper
Mileno, se je bala. Skušala je zato, da ji potom čarovnije
prikrajša življenje. Zato je storila to, kar je Milena pravila
Tihomilu. —

Ko je opazila, da prihaja Tihomil, se mu je priklonila
z ljubeznjivim nasmeškom:

— Gospod Tihomil, gotovo prihajaš, da se posloviš
od mene.

— Da, gospa.

— Veseli me, da ti morem ob slovesu stisniti desnico.

Tihomil je prijel ponujeno desnico. Njegov mrki po¬
gled ji je pričal, da ji ima povedati nekaj važnega.

Kneginja stopi korak nazaj in reče:

— Na obrazu ti čitam, da imaš nekaj na srcu.

— Uganila si, gospa.

— Povej, kaj mi imaš povedati.

— Odhajam v krvavi boj. Lastna volja me žene. Sam
sem si odbral bojno polje. Navajen sem že od mladih nog
meča in sekire. Lok in pušica mi je draga zabava. Često¬
krat sem gledal smrti v oči. Vedno sem z veseljem pole¬
tel v boj. Mislil sem, ko sem se ponudil knezu Braslavu,
da storim to pot z veseljem. Mislil sem na bojni lovor, na
bojno slavo in radostno vrnitev.

Kneginja, vznemirjena vsled njegovega mrkega po¬
gleda, s katerim jo je neprestano gledal, je hotela kreniti
razgovor na nekaj drugega:

— In ako da Bog in sreča junaška, ti se vrneš gotovo
srečen na svoj dom.

Tihomil jo nevoljen prekine.

— Rekel sem ti že, da se ne bojim smrti. Ni to, kar
me vznemirja. Vznemirja me povsem nekaj drugega.

— In to je? — vpraša Gertruda.

Nezmeneč se za vprašanje, je nadaljeval Tihomil:

— Znano ti je, da je v tem dvoru golobica, ki mi je
nad vse draga.

252

— Milena — reče nevoljno kneginja skozi zobe.

— Da. Glej, radi nje mi je slovo težko.

— Radi nje?

— Da, radi nje.

— In zakaj? Ali se bojiš, da ti zleti golobica iz gnezda
in pozabi na te — se pošali Gertruda, ali na bledem licu
se ji je poznalo, da ji ni za šalo.

— Ne, tega se ne bojim. Preveč spoštujem to golo¬
bico. Preveč dobro poznam njeno krepost in njene vrline.
Šel bi za njo v ogenj in prisežem, da ni na celem svetu
boljšega, krepostnejšega in vrlejšega ženskega bitja, kakor
je ona. Milena mi je obljubila zvestobo. Ona me ne pre¬
vari.

— In česa se bojiš?

— V tem dvoru je mnogo jastrebov.

— Hotel si reči, je jastreb.

— Ne, tega nisem mislil reči. Rekel sem, jastrebov
in če govorim tako, ne mislim na enega, nego na več.

Knjeginja se je vgriznila v ustnice. Jela je slutiti, da ve
Tihomil mnogo več, nego je mislila.

— Kako misliš to? — vpraša z drhtečimi ustnicami.

— To je moja stvar — odvrne Tihomil in jo pogleda
ostro v oči. Gertruda ni mogla pogleda vzdržati.

— In kaj preti Mileni?

— Kaj ji preti? Morda veš ti bolje od mene.

Te besede je govoril počasi in jih ostro naglašal. A ona
se je nasmehnila in nabrala ustnice ter vprašala, kakor bi
se čudila:

— Jaz?

— Da, ti...

— Hi, prosim te, kaj ti prihaja na misel. In zakaj naj
ravno jaz vem? Motiš se.

— Ali priznaš ali ne, meni je naposled vseeno. Nisem
Prišel zato sem.

— Ti si prišel, da se posloviš.

— Rekel sem že, da nisem prišel samo zato, nego radi
važnejše reči.

253

— Povej tedaj.

Tihomil jo prime za roko in še vedno jo ostro gledaje
reče:

— Prišel sem, da ti priporočim Mileno. Prišel sem,
da jo predam v tvoje roke. Ti mi jo boš čuvala.

— Jaz? — vpraša iznenadeno kneginja.

— Ti.

—- Zakaj ravno jaz?

— Ker je v tvojih rokah najvarnejša.

Kneginja je zopet vgriznila z belimi zobmi svoje rdeče
ustnice. Ni prav razumela, kaj hoče Tihomil. Ako ve, kako
sovražim Mileno, kako more dati volku, da čuva ovco?
Vznemirjena si jame popravljati zlato iglo na obleki.

— Ne vem, zakaj bi ravno v mojih rokah bila najvar¬
nejša?

— Zato, ker jo imaš vedno pred očmi, noč in dan,
zato ker si mogočna kneginja, ker si...

— Dovolj razlogov. Ali, če bi jo hotel na primer ugra¬
biti Gottschalk?

— Brez tvojega in kneževega dovoljenja se ne bo
drznil, zakaj onečastil bi osebo poslančevo in padel v ne¬
milost cesarjevo.

— Ali, če jo kljub temu ugrabi?

— Pečem ti, da je ne bo, zakaj on ni nerazsoden mla¬
denič. Dobro bo premislil poprej vsak korak. Ni tako be¬
dast, da bi se z ugrabljenjem zameril knezu Braslavu in
cesarju.

— In če bi knez Braslav privolil?

— Potem je tvoja stvar, da preprečiš.

— Zakaj ravno moja? — vpraša že jezno kneginja.

— Ker jaz tako hočem.

Besede so bile izgovorjene na način krotilca divje
zveri. Spremljal jih je strogi pogled.

Kneginja se ustraši.

Sklonila je glavo, a vendar dvignila roko in zamah¬
nila, kakor da hoče reči, kdo si ti, ki mi zapoveduješ.
Vendar ni rekla nič takega, nego siknila skozi zobe.

254

— Ti hočeš?

— Hočem — ponovi istotako Tihomil in krčevito
prime za ročaj meča.

— Ti me niti ne prosiš, ti zahtevaš. V tvojih besedah
odseva nekaka grožnja.

Tihomilu je zažarel obraz in odgovori nekako sve¬
čano:

— Imenuj, kneginja, način mojega govora, kakor ti
drago, ali eno ti rečem. Ti boš čuvala mojo Mileno. Ti mi
jo vrneš zdravo, nedotaknjeno in nepokvarjeno. Zato mi
jamčiš s svojo glavo.

Kneginja je srdito namršila obrvi in stisnila pesti.

— Tega ne storim.

— Pri Bogu, ti storiš! — udari Tihomil z nogo ob
tla.

: — Kdo me more siliti?

Tihomil odvrne brez odloga:

— Jaz.

— Ti? In kdo si ti, ki se drzneš ukazovati meni, sicer
slabotni ženski, ali ženi panonskega in posavskega kneza
Braslava. Ali misliš, da ni v moji moči, da zmanem tebe
in tvojo ljubico in se uprem tvojemu nasilju. Misliš morda,
da ne morem z enim samim vzklikom poklicati četo svojih
zvestih podložnih mi vojakov, ki te posekajo na kose?
Kdo si, ki si upaš sramotiti moj ponos, moje veličanstvo,
mojo čast?

Vedno srditeji je postal glas knjeginje Gertrude. Govo¬
rila je naglo, tako da so naposled postale njene besede ne¬
razločne. Čim bolj se je kneginja razburjala, tembolj je
postajal Tihomil miren. Povsem mirno ali osorno reče:

— Ne razburjaj se toliko, gospa. Žalil te dosedaj nisem
na noben način. Niti ena beseda ni prišla iz mojih ust, ki
bi sramotila tvojo čast in tvoje dostojanstvo.

Knjeginja se ni dala tako lahko umiriti. Še vedno je
mahala z rokami v nebrzdani jezi.

— Dobro sem slišala, kaj si rekel. Ti hočeš, da jam¬
čim za življenje tvoje Milene. Kaj mi mar tvoja Milena?

255

Življenje ali smrt posameznika je v rokah božjih. Kako
naj zapovem smrti, da je ne ugrabi? Mar sem jaz Bog?
Bedasto je zahtevati od mene to.

Tihomil se ni dal oplašiti.

— Ti mi jamčiš za njeno življenje. Ti mi jo vrneš živo
in nedotaknjeno. Rečem ti in pri tem ostajam.

— In če tega ne storim — vpraša kneginja.

— Potem ti gorje. Sodba božja te dohiti in osvetim
se, kakor se še nisem nikoli. Prisegam ti pri slednji kaplji
svoje krvi, prisegam ti pri spominu svoje matere, prise¬
gam ti pri sreči in odrešenju svoje duše, prisegam ti pri
sami Mileni.

Bil je strašen, ko je govoril. V tem svečanem trenotku
se je zdelo, da je postal velikan, kakor bi bila v njem nad¬
človeška sila in moč. Bil je ob enem tudi krasen v tej ple¬
meniti jezi.

Kneginja je osupla gledala njegovo veličino in po¬
slušala njegove besede. Njen srd se je nekoliko ublažil.
Važna smelost tega mladega viteza ji je imponirala.

Takove smelosti še ni videla. Sama še ni nikdar kaj
tacega doživela.

Pred njo so klečali vsi in padali v prah. Celo osorni
in pogosto surovi knez Braslav se je obnašal pred njo ves
krotak.

In sedaj je prišel ta Tihomil iz hrvatske dežele in se
ji drzne ukazovati. On se ji drzne groziti. In to je ta
človek, radi katerega ni spala toliko noči, radi katerega
ni imela miru toliko dni! Ta človek je bil oni, radi kate¬
rega je mrzila Mileno in ta človek ji ukazuje, da mora
to deklico, katero sovraži ona bolj, kot kaj na svetu, ču¬
vati in braniti.

— In kaj mi storiš? — reče po dolgem molku.

Tihomil odvrne ledeno:

— Veruj mi kneginja, da tega ne vem. Ali naj te va¬
ruje Bog od misli, da bi mi ne vrnila Milene. Njena smrt
je tvoja smrt.

Kneginja je bila uverjena, da govori Tihomil resnico.

256

— Ti morda misliš, mladič, da se bojim tvoje grožnje?
Ali če uničim jaz tebe poprej? — vpraša ona in ga pogleda
s takim pogledom, v katerem se ni moglo čitati, ali je zlo¬
ben ali ironičen.

On se ji žalostno nasmehne in reče:

— In kaj dosežeš s tem?

To vprašanje je zbudilo v kneginji zopet nove misli.

Resnica, ako ga uniči je izgubljeno vse. Ali bi ga
mogla usmrtiti — njega, kateremu je hotela zavladati, ki
ji je postal dan za dnevom ljubši, kateremu bi dala svoje
srce in življenje. Ona se je srdila nanj, ali samo zato, ker
zahteva naj varuje Mileno. In ona ga je v tem ljubila pre¬
več, da bi mislila na njegovo pogubo. Zato odvrne na
njegovo vprašanje s potuhnjenim glasom:

— Dosegla ne bi ničesar...

— Evo glej. Pametneje je tedaj, da izvršiš mojo pro¬
šnjo, mojo željo, mojo zapoved. Ako ne storiš tega, me
umoriš tudi s tem...  — odvrne vitez z mnogo blažjim
glasom.

— In če ti jo vrnem zdravo in nedotaknjeno? Ali na?
boš spoštoval? ...

Tihomil jo pogleda mirno in reče hladno:

— Trudil se bom, da ti izkažem spoštovanje, katero
zaslužiš.

Kneginja Gertruda ni bila s tem odgovorom zado¬
voljna. Hotela je še nekaj vprašati, a je uvidela, da sedaj
ni ugoden čas zato. Zato reče:

— Zakaj tako hladno? Ali nimaš zame nobene tople
besede?

Tihomil odgovori nekoliko topleje, a poznalo se mu je,
da se sili.

— Hvaležen ti bom.

— Čuvstvo hvaležnosti je lepo in zelo redko. Ko bi
bila navadna ženska, bi se zadovoljila, ali to veš, da se ne
smatram za tako.

— Ugodi mi in tvoj suženj bom! — reče Tihomil ne
misleč drugo, nego da reši Mileno.

Kneginja Gertruda je umela te besede drugače. Dale
so ji žarek upanja v bodočnost. In te besede so naposled

31

257

odločile usodo Milene. Kneginja je spoznala, da bi bila Mi¬
lenina smrt za njo nesreča in bi ji nikoli ne približala Ti-
homila, nego bi ga izgubila za vedno. V nasprotnem slu¬
čaju pa, ako mu izkaže to naklonjenost, kdo ve, kaj se še
lahko zgodi. Mogoče se najde način, da se Tihomil ohladi
napram Mileni in da se tudi ona odvrne od njega. Tudi v
daljnem boju lahko Tihomil pozabi Mileno. Kneginja je
izprevidela, da bi bilo napačno se protiviti Tihomilovi
želji, zato reče:

— Nočem, da bi mi bil suženj, nego da si mi prijatelj.

— Dobro. Hočem biti prijatelj — reče Tihomil.

— Glej, zakaj si se mučil tako dolgo: Niti v sanjah
nisem mislila, da bi se ti protivila. Hotela sem samo videti,
kaj porečeš, če se ti uprem. A ti si se razjaril in bi se še
kmalu lotil mene. Nu, sedaj je vse dobro. Podaj mi roko,
vitez moj!

Tihomil ji poda roko in ona, smejoč se mu jo je čvrsto
stisnila.

— Glej, vitez moj, sedaj je vse dobro. Rada ti obljub¬
ljam, da ti bom čuvala in branila tvojo Mileno.

— In to mi prisežeš?

Kneginja ni pričakovala te zahteve, zato se zgane, a
vendar odgovori.

— Bodi, prisežem.

Tihomilu se razvedri obraz.

— Dobro. Težak kamen mi je padel sedaj od srca. Bal
sem se za tebe.

— Za mene? — sklene roke kneginja, čudeč se. —
Jaz bi vkljub temu pazila na Mileno.

Tihomil ji je hotel krikniti: »Lažeš, ženska!« in ji je
hotel povedati ves prizor, o katerem mu je pravila Milena.
A uvidel je, da bi bilo to zelo kvarno. Zato je stisnil ustne
in molčal.

— Ali si sedaj zadovoljen z menoj? — vpraša kne¬
ginja.

— Sem, kneginja. In sedaj mi ne preostaja ničesar
drugega, nego da se ti zahvalim in se poslovim.

— Čakaj še malo! — reče kneginja.

— Česa želiš? — vpraša Tihomil.

258

— Ne bilo bi lepo od mene, da te pustim tako proč.
Dobro vino imam. Hajd, pijmo v slovo in na srečno vrni¬
tev.

— Tihomil obstane in molči.

— Ali hočeš — vpraša kneginja in udari z roko po
kovinasti plošči, ki je visela s stropa. Kmalu nato je vsto¬
pil suženj.

— Prinesi vina!

Za trenotek prinese suženj vino na lepem pladnju in
v zlatem vrču.

Tihomil se je spomnil, kaj mu je govorila Kata o lju-
bavni pijači, zato mahne z roko.

— Oprosti, kneginja, da se ne morem odzvati tvoji
želji. Zaobljubil sem se, da na čast blaženi Gospe Zadarski
danes na dan odhoda ne pokusim vina, da mi bo zaščitnica
v vojni.

Tihomil ni lagal, zakaj on se je v resnici takoj zaob¬
ljubil, ko je slišal od Kate o ljubavni pijači.

— Ti torej nočeš — vpraša kneginja in namrši obrvi.

— Ne morem! — reče Tihomil.

— Niti na zdravje svoje Milene — doda ogorčeno in
zlobno.

— Niti na njeno zdravje. Hvala lepa za dobro voljo
in želim ti srečo do svoje vrnitve.

Kneginja je bila v svoji nadi zopet prevarana. On je
odklonil tudi njeno čarobno pijačo. Bila je razočarana v
dno duše, a vendar mu reče s toplim glasom:

— Z Bogom! Srečno potuj, gospod Tihomil, in Bog naj
nam te povrne kmalu in srečno. Mi bomo drhteli za tvoje
življenje, zakaj ti ne veš, kako te spoštujemo in cenimo
in kako se bomo veselili tvoje vrnitve.

Te besede je izrekla kneginja Gertruda prav iskreno
in Tihomil o iskrenosti teh besed ni prav nič dvomil.

Ko se je poslovil, mu je postalo žal te ženske, ki je na¬
posled tudi v divji svoji jezi pokazala, da ga ljubi.

259

XXIII.

Naposled je napočil trenutek odhoda. Tihomil se je
poslovil od vseh. Vse mesto je bilo zunaj, da vidi juna¬
ške čete, ki so odhajale v vojno.

Vsi so se divili županu Mironji in Tihomilu in njima
klicali prijateljske vzklike za srečno pot.

Sam knez s svojim spremstvom je spremil čete do
bližnje vasi.

Tihomil je bil dobre volje. Sedaj se ni več bal za
svojo Mileno. Domšljal si je, da je storil zelo pametno, ko
je izročil volkulji ovčico, da jo čuva. Še malo pred odho¬
dom mu je zaklicala Milena:

— Ali s bil v peklu?

— Bil.

— Kaj si doživel?

— Ni tako vroče, kakor sem mislil.

— Kaj si storil s kneginjo?

— Bodi mirna, golobica. Tokrat se ti ni treba ničesar
bati od nje.

— Kako to?

Prisegla mi je, da te bo čuvala.

— Kneginja?

— Da, kneginja.

— Ti si čarovnik. Ti umeš osvajati srca in je vla¬
dati !

— Tako v čarovnik nisem, kakor ti mala čarovnica,
ki si me premagala — se nasmeje Tihomil.

Že je zatrobila trobka in on je vspodbodel konja.

Ko so se poslovili od kneza in njegovega spremstva,
so krenili po cesti, ki je vodila kraj nekdanje Andatonije
prot gori Medvednici. Cesta je bila sicer slaba, a vsekakor
so uspešno korakali.

Prvi počitek je bil določen v mali in neznatni vasici,
kjer je bilo nekoliko hiš in nekaj dobrih ljudi. Vsekakor
se niso mogli nadejati, da bi našli v tej vasci prenočišča
pod streho, ker je bilo premalo in se je menovalo Zagreb.*

* Sedaj glavno mesto Hrvatske. Opomba prelag.

260

Na daleč okrog so bili sami pragozdovi polni turov,
divjih prašičev, medvedov, volkov in vsakovrstne druge
zverjadi. Le tu in tam se je pojavila goličina, ki je pri¬
čala, da je človek tukaj začel svoj veliki boj s prirodo.

Tam dalje spodaj ob srebrnopeni Savi se je pokazalo
izmed vrbovja nekoliko prostora in veseli dim je javljal
svetu, da so tam ljudje.

Tihomil in Mironja ta gledala z zagrebškega brda v
dolino in se radovala nad vedrino neba in veliko ravnin
in poljan, ki se je že tisti čas imenovalo Turovo polje.

V vasi, kjer so se nahajali, ni bilo niti ene zidane hiše,
razun nekaj razvalin starega zidovja, najbrž kake nekda¬
nje rimske utrdbe, katero so morda prebivalci Andatonije
zgradili a pozneje zopet opustili.

Ni bil dolg počitek v tej mali vasici, Zagrebu, v kateri
Tihomil še nikdar poprej ni bil in tudi ni nikoli slišal tega
imena.

— Zagreb -— povpraša Tihomil Mironjo. — Res,
krasno lego ima. V tej dolini se lahko razvije v lepo in ve¬
liko mesto.

Mironja ga pogleda nekako po strani, kakor nekoga,
kateremu prav ne veruje ali se šali ali govori resnico.

— Kdo bi se upal v bližini našega Siska še zidati
drugo mesto. Bila bi numnost. Glej te gozdove in puščave.
Kdo je izkrči in obljudi? Kdo ukroti silno zverjad? Kdo
izsuši to ogromno močvrje, ta ribnik, ono gnezdo žab? Ne,
dragi moj, ti si velik junak, to sem prepričan, ali stavbe¬
nega duha nimaš. Gradove bi zidal na pesek in v oblake.
Ako bi bilo po mojem, naredil bi tukaj zavetišče za gobo¬
ve. To skrito in samotno mesto je najbolj pripravno, da se
Pusti gobovim naj gospodarijo tu po svoji volji. Živa duša
bi se jim ne približala. Kak zlodej bi je nosil sem. Vrag je
rekel temu kraju lahko noč in vile tukaj ne plešejo svo¬
jega kola.

— Ne ugajajo mi tvoje besede. Res je zelo samoten
kraj, ako bi stale hiše, lepe in krasne, kakor so pri nas v
Dalmaciji?

— To je ravno tako, kakor če hočeš pisati na led in
ga nato prisloniš k ognju.

261

Tihomil ni poslušal Mironje nego se je zamislil. Za
trenutek reče:

— Krasen kraj je to. Ako bi bil kralj, hotel bi tukaj
stanovati.

Mironja ,ga potrka po rami.

— Hvalo Bogu, da ni dal kozi dolgega repa. Ako bi
ti, kot kralj ne imel drugega posla, kakor da po žabjih
mlakah zidaš mesta, bi se gotovo spremenil v žabo in
tvoji podložniki bi bili same žabe.

— Reci mi, da sem sanjač, da sanjam z odprtimi očmi,
da vidim nekaj, kar nima ne repa ne glave. Povej mi, ne
bom se srdil, pač pa bom sanjal dalje.

— Ej, pa sanjaj, kakor te je volja, dokler ne trčiš v
kak hrast. Jaz ne bom kriv, ako bo hrast trdnejši od tvoje
glave. Sanje so za ženske in otroke. Mi junaki imamo drug
posel.

— Ne vem niti sam, kako se me lotevajo te misli. Ali
vendar poglej, kako krasno bi bilo imeti tu svoj grad.

— Lepo bi bilo, da. Ali poprej bd slepi spregledal,
gluhi slišal, hromil hodil, nego bo tu stal grad in mesto.
Zagreb ostan vas in bogme, ako še to dolgo.

— Ti misliš, da selo propade — vpraša Tihomil z
žalostnim glasom.

Mironja odvrne s tihim posmehom.

Ni potreba, da bi bil prerok.

Ljudje se naposled naveličajo borbe s prirodo in
divjimi zverinami, pa si poiščejo mirnejše mesto.

Ko sta se tako pogovarjala, se jima približa starec.

Tihomil ga pokliče.

— Ali si rojen v tej vasi?

Starec se mu nasmeje.

— Ne, gospod!

— Zakaj se mi smeješ?

— Ker se v tej vasi že leta in leta ni nikdo rodil.
Bogve, kedaj bodo tukaj pevale rojenice usodo kraj zi¬
belke.

— Ali tako redko prihajajo ljudje sem? —- vpraša
Tihomil.

262

— Zelo redko — odvrne starec in odide. Videlo se
mu je, da ni prijatelj velikih razgovorov.

Še tisti dan je krenila četa naprej.

Čimbolj so se bližali proti severu k panonski meji,
tem pogosteje so prihajali do njih žalostne in strašne vesti
o divjem klanju.

Naposled je vojska iz daljave zapazila ogromne ob¬
lake dima in stebre ognja, kot priče, na zapaljene vasi. Tu
in tam je srečavala gruče beguncev, ki so bežali proti
Sisku pred groznim sovražnikom.

Mironja je postajal vedno bolj vesel in zgovoren.
Tihomil je zapazil to in vprašal.

— Brat in prijatelj, ti si nenavadno dobre volje.

Mironja odgovori:

— V meni je volčja kri. Vonjam svežo kri in člove¬
ško meso. Ej, krvave seče bo dovolj. Moram ti priznati,
da si želim tega. V krvavih časih sem se rodil in zato mi
je težko živeti brez boja. Naj vzame mir in pokoj vrag.
Krvavo bojišče je zame pravo veselje. Tukaj ni nobenih
bizantinskih ceremonij in frankovskih poklonov. Tukaj ni
treba reči milostni gospod Zoltan, ali Gottschalk, ali izvo¬
lite, da se nekoliko pomeniva. Tu ti velja prijatelj, srce
in pest. Pograbi meč in hajd v gnječo. Ne dovoljuj protiv-
niku, da bi se ti izgovarjal. Ne dovoli mu niti toliko časa,
da bi zaklel, zlodeja, niti toliko, da ti reče: »Hvala lepa,
gospod!« Ko se tako lepo zvali s konja, ni treba, da se
opravičiš in rečeš »Hej, gospod, naj oprosti Vaše Veličan¬
stvo, ker sem ga tako brzo poslal na drugi svet in naj mi
ohrani na onem svetu svojo naklonjenost.« Meč žvižga,
sovrag pada, a ti vzpodbujaj konja in dirjaj dalje in stori
isto pri drugem, tretjem 1 , četrtem ...

Tihomila so imenovali junaka nad junaki, a vendar ni
rad prelival krvi, niti poganske, zakaj imel je načelo, da
mo vsi bratje, ki smo ustvarjeni po božji podobi. Zato
reče:

— Ej, strašen junak si, Mironja! Ali zdiš se mi v
govoru okrutneji, nego si v resnici.

— Kako okruten?

263

— Kako! Mar se ne naslajaš nad prelivanjem krvi,
kakor ris ali tiger.

-— Ne vem, ali se naslajam, ali to vem, da me radosti
vesela bitka, zakaj v nji pride moja desnica v prijetno
gibčnost, kakršno so ji rojenice prerokovale.

— Ti imenuješ klanje prijetno gibčnost, a pozabljaš
na hropenje umirajočeh ljudi.

Mironja ni rad filozofiral, zato reče:

— In kaj misliš, zakaj je ustvaril Bog sovražnike?
Gotovo zato, da se jih branimo.

— Ne verujem, da je vstvaril Bog ljudi zato, da se
koljejo med seboj. A ker se to sicer dogaja, je krivo to,
ker ljudje ne marajo poslušati božje besede.

— Naj bo kakor hoče. Saj uvidiš sam, da imamo sov¬
ražnike, ki prihajajo k nam. Kaj hočemo? Da nas ne po¬
koljejo, moramo iti nasproti. Življenje je lepa stvar in rad
bi še gledal solnce in bizantinske zlate in našega kneza.
In zato je treba, da čuvam to življenje...

Pri tem je izdrl svoj veliki meč in zamahnil ž njim,
kakor bi se boril.

— Glej to je življenje. Za drugo ne vprašam. Sedeti
in presti ni zame.

— Debela postava župana Mironje z neizmerno ja¬
kimi mišicami je bila v tem hipu v svoji dostojanstvenosti
nekaj smešnega. Tihomil se je moral vgrizniti v ustnico,
da se ni nasmejal.

— Življenje je vojna in vojna je življenje — je klical
Mironja vzneseno.

Tako so se razgovarjali noč in dan, dokler niso legli
pod vedrim nebom k počitku. Okrepčani po dobrem spanju
so šli naprej, dasi pot ni bila ugodna. Danes jih je moril
dež, jutri zopet vročina. Pogostoma so morali delati pot
z meči in sekati grmovje, da so lahko konji šli naprej.

Povpraševali so po sovražniku in morali paziti, da mu
niso padli v zasedo. In tako je minulo štirideset dni, ne
da bi dožveli kaj posebnega.

Ko so nekega dne prišli do goličave, so v daljavi za¬
pazili ognje.

Ti ognji so bili taborišče sovražnikovo.

264


CL Tihoinil je dvignil svoj meč in kliknil: Naprej junaki! (Stran 270 ).

— Hej, naposled smo vas našli — vzklikne Mironja
veselo in dvigne stisnjeno pest proti taboru.

32

265

— Misliš, da je sovražnik? — vpraša Tihomil, isto-
tako overjen, da so to sovražne čete.

— Gotovo. Kdo bi pa naj bil? Sicer pa bomo takoj
zvedeli resnico. Naše predstraže se morajo takoj povrniti,
da nas obvestijo.

— Samo, ako ne naletijo na sovražnika in izdado naš
prihod.

— Tudi to bi se lahko zgodilo.

— Upamo, da se to ne zgodi.

— Tihomil je jel razmišljati, kaj bi bilo najbolje sto¬
riti. Ali bi navalili nenadoma na sovražnika in ga nasko¬
čili nepripravljenega? Ali naj počakajo, da oni navalijo
na nje? Eno in drugo se lahko zgodi, ali kdo ve, kaj bi bilo
najbolje. Samo malenkostna taktična napaka bi se zelo
maščevala. Zamišljen je jahal Tihomil ob Mironju.

— Kaj si se zamislil, vitez — vzklikne Mironja. —
Planili bomo na nje in se ne uklonimo.

Dan je bil krasen in jasen, nebo modro, kakor cvet
potočnice.

Mironja je zdirjal naprej in opozoril svoje ljudi, kako
se imajo vesti v boju. Nato se povrne na svoje mesto.

— Ali si zato, da jih iznenadimo — vpraša Mironja.

— Mislil sem uprav na to — odvrne Tihomil.

— Dobro. Ker smo ene misli, naj se zgodi.

— Opozarjam le, da so Madžari vrlo oprezni vojaki.

— Ni ti treba, da me na to opozarjaš. Vem to bolje,
kakor ti.

— Dobro, da veš. Zato treba na zvit način prirediti
zasedo.

— Kako misliš to?

— Zelo važno je to. Če se nam posreči, da jih preva-
rimo, jih lahko povsem nabijemo.

— Vendar je potrebno, da zvemo, koliko jih je prav¬
zaprav.

— Zato moramo na vsak način počakati naše pred¬
straže.

— Kje so neki tako dolgo?

— Da bi jih, za Boga, ne vjeli sovražniki?

266

— Čuvaj nas tega sveta Marija. To bi bila za nas
nepregledna in neizmerna nesreča.

— Niti misliti si ne upam na to, zakaj leden pot me
obliva.

— Zdi se mi, da je ta leden pot od strahu — se po¬
roga Mironja.

— Upam, da se šališ, zakaj drugače bi se pokesal
teh besed.

— Glej, glej ti bi mi rad grozil. In moj gost si. Ali je
to prav?

Na te besede zdirja naprej, da izda neke važne od¬
redbe.

— Otroci — govoril je k vojakom — sovrag je blizu.
Njegove nosnice gotovo že vohajo mastno pečenko. Ta
pečenka smo mi, suhi in debeli. O naših sovražnikih se
govori, da pijejo človeško kri in da jedo človeško meso.
Ako je res, ve le Bog in oni, ki jih pozna pobliže. Sicer
pa, kakor mu drago, to veste tudi vi, da ne puste niko¬
gar živega razun otrok in žen, katere odvedejo v suž-
nost. Druge rešitve za nas ni, nego, da mi njihove glave
nataknemo na kol; sicer nataknejo oni naše. Ne prece¬
njujte sami sebe. Junaki ste! Vem. Poznam vas iz mno¬
gih bojev, ali naši nasprotniki niso babe. Vsak naj pokaže
svojo silo, svoje junaštvo.

Ko je tako Mironja govoril svojemu oddelku, je tudi
Tihomil spravil svojega v vrsto. Njemu je bilo nekoliko
težje od Mironje, ker ni tako dobro poznal svojih ljudi
in oni ne njega.

svojega vodjo. Že samo ime dobrega vojvode dela ču-

Vedel je dobro, kaj pomeni to, ako pozna vojska
deže. Njegovo ime je bilo sicer slavno, a vendar ni bilo
v teh krajih tako poznano, kakor je želel. Gledaje svoje
ljudi, jake in močne, katerim se je zrcalila mirnost in
resnost na licih, se nekoliko pomiri. V srcu se mu vno¬
vič pojavi nada, da bo zmaga hrvatska.

Hrvati ste, pokažite, da ste navajeni zmag!

Na' njegove besede so skočili vsi na konje in se pri¬
pravili v sedlih. Mnogi so jeli ogledovati svoje orožje in
meče, kakor bi se hoteli uveriti, ali so v redu ali ne.

267

Naposled' so pršli oglasniki od predstraž.

Mironja in Tihomil sta bila zopet skupaj.

— Gospoda — reče vojak ves zasopljen — v naši
bližini, tam doli se nahaja sovražnik.

— Ali ga je mnogo?

— Mnogo. Vendar ni to vsa vojska. Vendar jih je
mnogo več, kakor nas.

— Kaj si videl? Ali bodo udarili in ali slutijo, da
smo tu?

— Zdi se mi, da ne slutijo — odvrne vojak — ker
mirujejo. Ali bojim se, da bodo skoraj zvedeli, ker nji¬
hovi ogleduhi hodijo okrog.

— Tedaj ne smemo dolgo čakati — reče Tihomil.

— Ali jih lahko iznenadimo!

— Mislim sploh, da je to naša edina rešitev. Oni so
silni tedaj, ko so na konjih, a kot pešci so slabi.

— Torej dobro! Naskočimo jih!

Le hip in Hrvatje so bili na konjih. Tihomil je dal
kopita omotati, da se ne sliši topot.

Tihomil je izpraševal, koliko je konjenice in koliko
pehote. Zvedel je nekatere podrobnosti, ki so ga uverile
o moči sovražnika, vendar se ni vstrašil.

Med tem so se močno približali taboru.

— Sedaj treba, da pokažemo, kaj smo, — reče
Tihomil.

Četa se ustavi.

Tihomil je sklenil, da udari s svojimi dobro oboro¬
ženimi ljudmi na tabor. Drugi del je imel nalogo, da jih
naskoči od zadaj. Mironja je dioločil, da en del njegove
vojske ostane zadaj za rezervo.

Bil je krasen dan. Solnce je sijalo s prav kraljev¬
skim veličanstvom. Vetrič je pihljal in šumljal z vrhovi
dreves, ter hladil čela junakov kakor da jim hoče dati
zadnji poljub.

Tihomil je peljal svoj oddelek v največjo bližino ta¬
bora, med tem ko je Mironja ostal zadaj.

Iz tabora se je slišalo veselo vpitje in petje.

Madjari so bili popolnoma brezskrbni in niso slutili
bližino sovražnika.

268

Bili so to močni in koščati ljudje. Pehote niso po¬
znali, ali zato je bila njih konjenica junaška in divja.
Orožje so si delali sami in so imeli meč, pušico in kopje.
Na sebi so nosili oklep. Velikaši so imeli tudi svoje ko¬
nje oblečene v oklep.

Tihomil se je odločil, da se vojuje po njihovem na¬
činu. Madjari so najprej izprežali sovražnika in nato uda¬
rili nanj nepričakovano, kakor vihar. In to je bil vzrok
velikih zmag. Tihomil je hotel sedaj se s tem okoristiti
in jih pobiti na njihov lasten način.

Na srečo so bili še brezskrbni. Nalovili so mnogo
plena in so počivali, sedeč pri mastn pečenki, pijoč rujno
Vince. Pevali so vesele in divje pesmi, ki so opevale
ogenj, zrak in vodo in slavile vrhovnega boga, a drugi
zopet črnooke, krasne Madjarke, ki sojih gledale mamljivo
s svojimi ognjenimi očmi, kakor bi hotele izliti na te
mrke ljudi ves čar velike in močne ljubezni.

Nekateri so sedeli na 'senu in trgali na pol surovo
meso, drugi zopet plesali ali pili vino.

Tihomil je jahal s svojo četo po gozdu. Ko je prijez¬
dil na parobek se je ustavil. Še trenotek in madjarske
straže jih lahko zapazijo. Hitro še odda zadnja povelja.

In zdajci jih zapazijo madjarske straže. Bojne trob-
ke zadone, Madjari planejo do svojih konj. Ženske so
zagnale vriše ir. bežale k šotorom.

V tem je že Tihomil vzdignil meč in vzkliknil:

— Naprej junači!

S silno brzino so poleteli med sovražnike.

Strašen krik hrvatskih junakov udari zbeganim
Madjarom na uho,

Ali vojna izurjenost Madjarov seje pokazala v pravi
luči. Vkljub zmedenosti so nekateri že sedeli na svojih
konjih in naperili kopja na hrvatske vojake. Bilo je
krasno gledati, kako hitro so spoznali nevarnost. Ven¬
dar se niso mogli zbrati v čete, kajti zato je bilo pre¬
pozno.

Hrvatje so kakor besni levi planili na sovrage in
gazili vse, kar jim je bilo na poti.

Nastalo je divje klanje.

269

Edino to so Madjari preprečili, da niso mogli Hrva¬
tje udreti v sredino tabora. Tihomila je zastavil močan
junak, ki je naperil nanj svoje kopje.

Smrt je plavala nad Tihomilovo glavo.

Ali mladi junak je pritegnil uzde in konj se vzpne na
zadnje noge ter skoči na stran. Hrvatje so sekali s se¬
kirami kopja, a vendar niso mogli tako hitro prodreti
bojno vrsto, kakor je to mislil Tihomil.

Okrog šotora madjarskega vojvode so se zbrali
vojaki na odpor. Bilo je očividno, da se bo vršil glavni
boj okrog vojvodovega šotora. Vodja, vsekakor prvak
njihovega naroda, morda celo sorodlnik samega Arpada,
je bil že na konju. Nekateri Madjari so zlezli na drevesa
in obsipavali hrvatsko vojsko s ploho pušic, drugi so
se skrivali za vozovi in delali barikade. Trupla ljudi so
pokrila bojišče in kri je tekla po poteptani travi.

Krik je postajal vedno hujši, seča vedno besnejša.

Mnogo žen in otrok, ki niso mogli zlesti hitro na
vozove, so pogazila konjska kopita. Konji so gazili lo¬
banje padlih. Vsaii hip je padel kak konj svojim gospo¬
darjem. Bojevniki so tulili, kakor volkovi. Nekateri so
stali nemo, brez bratnbe. Orožje so izgubili, a poiskati
druzega ni bilo časa. Strla so jih konjska kopita hrvatske
vojske. Eni in drugi so razumeli, da je to dan osvete
in prokletstva. Besna smrt je kosila s koso, kakor da želi
na mah uničiti vse, kar ji pride na pot.

Tihomil je s svojimi prodrl do srednjega šotora.
Blesteči okleni ščiti sc odsevali v solncu in z oči bojev¬
nikov so švigali bliski.

Bitka se je še le razvijala. Težki konji Tihomilove
čete so gazili po ljudeh. Tu se je mahalo in sekalo z buz¬
dovanom in mečem, in truplo je padalo na truplo. Konji
in ljudje, orožje in zelena trava in šotori vse to je bilo
oblito in oškropljeno z rdečo gorko krvjo.

Kri je puhtela in izzivala novo kri. Madjarski strelci
so iz zasede vrgli marsikaterega Hrvata s konja in
mnoga strelica je završala tik Tihomilovega ušesa. Kopja
so zamenjali meči. Ščit je udarjal ob ščit, meč ob meč in
ta žvenket je prevpil vpitje žensk in kletev vojevnikov.

270

Vsaka milost je zamrla, samo jeza je stopala na površje,
grozna in strašna in v smrti je slavila zmago.

Tihomil je delal čudeže junaštva. Najprej je navalil
na gorostasnega Madjara, ki je podil nekaj njegovih
ljudi in odsekal na mah roko od rame njegovemu najbolj¬
šemu vojaku. Tihomil plane nanj in mu prepara trebuh,
da so takoj padla iz njega čreva z mlako krvi.

Brez glasu se je zvalil Madjar s konja. Konj, čuteč,
da je zgubil težo, jame bežati, gazeč pod seboj vse, kar
mu je prišlo pod kopita.

Na Tihomila so planili zdajci drugi orjaki z besnimi
vojnim krikom: »huj, huj!« hoteč osvetit tovariševo
smrt.

Takoj je priskočilo Tihomilu nekaj njegovih ljudi na
pomoč.

— Milost, gospod! so vzkliknili Madjari.

— Ali vam je še ni dovolj, zverine, otroci zlodejev —
je vzkliknil Bokelj, ki se je boril ob strani Tihomila in
delil udarce na levo in desno.

Prihitel je ravno o pravem času, zakaj Tihomilova
glava se je nahajala v nevarnosti. Bokelj je s svojim
težkim mečem preklal glavo konju Tihomilovega sovraž¬
nika, da se je zrušil in pokopal tudi jezdeca.

Tihomil osvobojen tega protivnika je jel mahati z
bliskovito brzino in marskatera glava se je odkotalila z
ramen madjarskega vojaka. V tem je zapazil vojvodo
Madjarske čete. Pognal se je proti njemu, dasi so mu
hoteli to zabraniti. Vojvoda videč Tihomila, ni čakal
nanj, nego se mu je zapodil nasproti z vso silo. Ali ta
dan ni bil zanj srečen. Meč mu je odletel od Tihomilo¬
vega oklepa.

— Sem junaki — je vzkliknil Tihomil, na vso moč.
— Živega vjamimo!

In ne da bi trenil je skočil k njemu in ga pograbil
za roko, ki je držala meč. Vojvoda se je hotel braniti
z drugo roko. A Tihomil mu jo je zakrenil tako, da mu
jo je prelomil Meč je padel iz rok madjarskega vojvode.
Silni krik bolesti in srda se mu je izvil iz ust.

271

Madjari so se vrgli kakor divji volkovi na Tihomila.
Zastonj. Hrvatski vojaki so zakrili Tihomila s svojimi
meči.

Madjari niso mogli streljati s strelicami na Tiho¬
mila, ker bi drugače lahko zadeli lastnega vojvodo. Zato
so se borili z meči in iz ust se jim je cedila pena. Ali nji¬
hovi meči niso mogli nadvladati hrvatskih. Spustili so
je in jeli z rokami loviti in daviti svoje protivnike.

Madjari, ki so dosedaj z neverjetnim junaštvom in
odličnimi vojaškimi vrlinami umeli zmagovati vsakega
nasprotnika, so uvideli, dia še se nahajajo junaki, ki so
močnejši od njih. In na obrazih Madjarov se je pojavljal
strah, nepoznan doslej, strah, ki jim je stiskal srce in
lomil ude.

Vendar niso prenehali z borbo.

Število Hrvatov se je zelo zmanjšalo, in akoravno
so v prvem navalu pobili mnogo Madjarov, je bila teh
še vedno pretežna večina.

Tihomil se je nadejal, da ustavi klanje, ako vjame
madjarskega vojvodo, a se je zelo prevaril. Akoprav ga
je vrgel s konja in so ga njegovi vojaki takoj zvezali,,
so Madjari za hip obstali, a ojunačeni vsled vzklikov
vojvode, ki jih je neprestano bodril, vnovič borili naprej.

In tako se je bitka nadaljevala. Eni kakor drugi so
se borili hrabro, junaško in divje.

Nenadni dogodek je spremenil vse.

Za hrbti Madjarov je nastal hrup in vik.

— Držite se bratje, evo nas — so vzklikali hrvat¬
ski junaki, ki so se nenadoma pojavili za hrbti Madjarov.

Sedaj ni bilo nobene dvombe več, kdo bo zmagal.

Madjari so jeli metati orožje od sebe in se preda¬
jali na milost in nemilost zmagovalcem. Bitka je bila
končana.

Pogled na taborišče je bil strašen.

Mrtva trupla so ležala druga na drugem, zmrcvar¬
jena, krvava in razsekana. Poginili so konji, prevrnjeni
so ležali šotori in zlomljene sulice so ležale vse vprek.
Mlake krvi so se strnjale... vse to se je mešalo v eno»
samo gomilo.

272

Tihomil ni imel časa, da bi vse to pregledal.

Sužnja je dal zvezanega odvesti pred župana Miro-
njo. Župan objame Tihomila in ga poljubi:

— Izborno si se vojeval, proslavil si moje ime!

— Ves tabor je naš — odvrne Tihomil.

— In ta je vojvoda? — vpraša Mironja,

— Vojvoda.

— Glej, kakov je! Mili Bog, naše žene ga bodo gle¬
dale s strahom tako je mrk in grd.

— Ej, kako srdito gleda, dasi je zvezan. Najraje bi
nam porezal vratove.

— Imel si gotovo dokaj posla z njim?

— Ne preveč. Imel je nesrečo. Meč mu je odletel ob
mcjem oklepu in tako sem ga vjel.

— Bog ve, kakšnega rodu je?

— Bajbrž kraljevskega?

— Mogoče.

— Ali ni nikogar med Hrvati, ki bi umel madjarski.

— Naši kažipoti, ki so stanovali po panonskih kra¬
jih ter z njimi kupčevali, razumejo madjarski.

— Pokliči katerega!

Za trenotek nato pride Hrvat-kažipot.

Tihomil mu reče:

— Vprašaj tega vojvodo, če ti želi kaj povedati.

— Vprašam.

— Točno in resnično?

— Da, gospod!

— Torej tolmači. — Tihomil se obrne k vodji in
vpraša:

— Gotovo si kneževega rodu.

— Da, — je odgovoril vojvoda.

— Gotovo se nisi nadejal, ko si veselo popival, da
boš z nami večerjal.

Vojvoda ne odgovori ničesar, samo njegov besen
pogledi je pričal, da je razumel vprašanje.

— Tvoja jeza ti ne koristi prav nič. Bojna sreča
je minljiva. Včeraj si bil zmagovalec, danes si prema¬
ganec.

33

273

Vojvoda odvrne nekaj, kar tolmač takoj prevede
na hrvatski jezik:

— Tudi ti misli na to in ne bahaj se. Za mano stoji ves
veliki narod, ki osveti smrt svojih bratov in mojo smrt.

— Mi te ne nameravamo usmrtiti — odvrne Tihomil.
Mi svojih sužnjev ne ubijamo.

— Tem huje za me — vzdihne Madjar. — Raje umrem
tisočkrat nego prenašam sramotno suženjstvo.

— Pomiri se. Lepo bomo ravnali s teboj.

— Suženjstvo je suženjstvo. Okovi ostanejo okovi in
naj so narejeni iz zlata.

— Res je —odvrne Tihomil, kateremu so ugajale po¬
nosne besede svobode iz ust ujetega vojvode. Ta ljubezen
do svobode je bila ljuba tudi njemu. Odraste! je v svobodi
in raje bi poginil, nego izgubil zlato svobodo. Zato reče
z rahlim glasom:

—- Kako ti je ime?

— Jaz sem Tohotorn, eden izmed onih, ki so vodili
narod v novo zemljo. Almos, Eldd, Ond, Tas, Huba in jaz
smo poglavarji našega naroda in smo radevolje zbrali Ar-
padov rod za pleme, iz katerega si narod voli kneze. Odprli
smo svoje žile in vlili svojo kri v eno čašo in vsak je po¬
kusil to kri, izgovarjaje strašno prisego, da hočemo biti
složni in da se bomo borili vsi za enega, eden za vse. In
vedi, naša moč je strašna.

— Ti nam groziš, dasi nosiš vezi na rokah, je sicer
lepo, ali vedi, da smo tudi mi silni in strašni.

— Tem strašneji bo boj med nami — vzdihne jetnik.

— Naši vojaki so hrabri in vitežki in izvežbani, kakor
vaši.

Jetnik turobno pobesi glavo.

— Videl sem vaše junaštvo in če se kedaj osvobodim
iz suženjstva ter se vrnem v domovino, pripovedoval bom
o njem. Škoda, da smo sovražniki. Da smo zavezniki, vla¬
dali bi svetu.

— V knjigi usode je pisano, kaj se zgodi. Meč in oljka
sta v rokah Gospoda. Naj vas privede k pravi veri Kri-
stovi in ublaži bojni srd. In kdo ve, če ne postanemo še
zavezniki — odvrne Tihomil.

274

Na nebu je tonilo solnce. Rumeno-zlata svetloba je ob¬
sijala daljne gore in razsipala čarobni, krvavi sijaj po celi
okolici. V gozdih so zapeli slavčki.

Priroda se ni mnogo brigala za krvavo bojišče. Noč
je stopala na zemljo in ogrinjala s svojim plaščem malo
in veliko.

Dan bitke, dan prve zmage Hrvatov nad Madžari je
odplul v mirno noč.

XXIV.

Vročina je. Solnce upira svoje žgoče žarke ob zidine
starega Siska. Nobena sapica ne zapihlja, da bi razhladila
soparo in vročino poletnega dne. Na terasi kneževega
gradu sedita dve ženi in vežeta. Dolgo ne spregovorita be¬
sede, nego pridno delata. Ali niti eni niti drugi ne gre delo
izpod rok. Obe sta lepi, ena je bujna lepotica v polni živ-
ljenski moči, a druga še komaj vzcvetela roža, komaj na¬
pol vzcvetela cvetka.

Tu in tam so se videli na nebu beli oblaki, skozi ka¬
tere je kukala modrina neba, vendar ti niso oznanjali dežja.
Na licih obeh žen je bila videti utrujenost.

Naposled spregovori prva, da pretrga molk:

— Prišel je naposled dan tvojega veselja. In oni, za
katerim tako napenjaš svoje oči, prihaja.

Mileni zaigra nasmehljaj na lepem licu in reče z
vzdihom:

■— Naposled!

Ne da bi pogledala stran od vezenja, reče kneginja
Gertruda z nekako nevoljnim in zamolklim glasom:

— Naposled! ... ali ne, da je trpelo dolgo ... In
vendar je minilo ravno nekaj tednov, odkar so odšli v boj.
Samo nekoliko tednov in kako se je to vleklo. Cela več¬
nost, kaj ne Milena? . . . Srce, katero ljubi, koprni in
skoprni vsled predolgega čakanja.

Kneginja je sicer v tem mislila na sebe in na svoje
hrepenenje. Obema se je poznala na licu sprememba. Naj¬
bolj pa kneginji. Lice ji je nekoliko obledelo, oči upadle,
ves obraz je kazal neko rumenkasto, bolestno barvo. In da
ni umela kneginja te izpremembe umetno prikriti, bi gotovo

275

zbujala sum ali vsaj skrb pri knezu. Poteze na licu so
pričale, da se je v njeni duši vršila borba, ki ji je zastrup¬
ljala marsikatero uro, dan in noč.

Z odhodom Tihomila ni niti najmanje ponehala njena
strast. Njegova slika ji je stala pred očmi neprestano, še
lepša, še sijajnejša. Pogostokrat je sedela na terasi zami¬
šljena in z izbuljenimi očmi, kakor da nekoga pričakuje.
Planila bi vsled želje za njegovim pogledom 1  do njega,
samo da sliši njegov glas, vidi njegov nasmeh, začuti nje¬
gov poljub.

— Zakaj bi me ne ljubil, zakaj bi me preziral — je
vzklikala v takih trenutkih. -— Mar nisem najlepša ženska
v vsem kraju? Mar niso pevali pesmi o čaru moje lepote?
Ali je bila vse to laž, prevara?

In zopet je zasanjala.

Sanjala je o napojenem vonju lepih rož, zelenih go¬
zdovih in šumečem -morju in da je srečna, neizmerno
srečna, ker je pri njej on — Tihomil.

O kako bi ona premenila svet, če bi bilo v njenih
močeh. Ves svet bi moral biti svet smeha in razkošja in
oznanjati evangelij veselja in naslade. Povsod bi morala
oriti pesem opojne slasti, v lovorovih gajih bi igrale cim¬
bale in srečni ljudje bi vriskali in se objemali. Ona sama
pa bi stopala po arabskih preprogah, mehkih kakor dlaka
pantrove kože, stopala kakor Afrodita v izobilju svoje
sreče, in bi gledala njega, samo njega. A on bi se sklanjal
k nji in upiral svoje velike sanjave oči v njene vlažne in
ljubezni željne. Njene oči bi se lesketale nežno, tako nežno,
kakor oči device, ki še ni spoznala ljubezni tako žarko in
ognjeno, kakor oči Frine, kateri so stavili zlate kipe, kakor
boginji. Ona bi se spremenila v nedolžno dekletce in tako
pozabila vse, kar je bilo, in vnovič bi ljubila ognjeno, ka¬
kor da se je rodila v kraju, kjer Etna v divjem srdu meče
lavo v višine. Vse, vse bi žrtvovala za veliko, silno in
božanstveno ljubav.

Zamislila se je tako živo v njegov objem in v neko
nepoznano srečo, nedosežno, nerazumljivo srečo, ka¬
kršne do sedaj še ni poznala. Klicala ga je in mu dajala
najnežnejše priimke.

276

In tedaj se je pogostokrat zaprla v svoje sobe in
njene služabnice so poslušale njene vzdihe in njen jok.

— Ti si bolna, moja gospodarica — ji je rekla v takih
slučajih Kata. Kneginja ni odgovorila na to ničesar, nego
se obrnila in odšla od nje.

Drugikrat si je zopet izmišljala načine, kako bi polep¬
šala svoje telo. Kopala se je v mleku, v katerem so pla¬
vale rože in rožmarin. Z duhtečo mastjo si je mazala
bujne lase in z rdečo barvo je mešala barvo svojega be¬
lega bledega lica. Primerjala si je najlepšo obleko, v ka¬
teri se mu pokaže, ko pride, da se ji pokloni, kakor ca¬
rici svojega srca. A nobena ji ni ugajala, niti snežnobela,
v kateri so bile tkane zlate rože; niti svilena, na kateri
so se lesketali dragulji in biseri, niti ona svetlomodra, ki
ji je tako krasno pristajala in v kateri je že toliko moških
očarala. Korale in rubine, bisere in drago kamenje so
prebirali njeni prsti. Zaman. Nič je ni veselilo, vse se ji je
zdelo premalo, preslabo, da bi ugajalo njemu — Tiho-
rnilu.

Nekoč se spomni mladih dni in onih vročih molitvic,
katere je molila iz globine svojega srca nebeški Bogo-
rodici.

In glej, ni minila minuta, že je poslala v bližnji bene¬
diktinski samostan vrečo bizantinskih dukatov, naj molijo
redovnice za njeno dušo in naj prižgo velike sveče pred
sisačko Mater Božjo. Tedaj je oblekla sivo spokorno
obleko, se opasala z vrvjo in šla bosonoga v cerkev.

Ljudje so začudeni gledali za njo. Čudili so se, kajti
dasiravno je taka očitna pokora bila takrat v navadi, ven¬
dar tega pri frankovski kneginji niso bili vajeni. Tudi Mi¬
lena je šla z njo po spokorni poti in tudi ona je oblekla spo¬
korno obleko.

Ali Mileni se Sisčani niso čudili, nego se ji divili, za¬
kaj pri njej to ni bilo nekaj nenavadnega. Samo tuintam
je kateri bradati vojak zamrmral:

— Ubogo dete! Saj nima nobenega greha . . .

— Hehe — dodal je drugi — ali zato jih pa ima ona
druga dovolj, da se pokorava.

277

In pokoravala ise -je. Pred' velikim, oltarjem se je
vrgla na kolena in molila skesano in iskreno. Kaj so go¬
vorile njene ustne, ni vedela. Molila je, da ji pomore Ma¬
rija. Čutila je neko brezdno pod nogami, čutila nevar¬
nost in molila je za pomoč. Dolgo je molila. Kraj nje je pa
klečala Milena.

Naposled se je kneginja dvignila.

Naposled se je kneginja dvignila.

Prvi pogled po molitvi ji je obstal na Mileni. Mo¬
lila je, kakor da je nekako vzvišeno bitje, kakor da v za¬
maknjenosti vidi odprto nebo in zlate oblake, na katerih
sedi sam Bog.

— Kako je lepa — pomisli kneginja — in vsa pobož¬
nost ji je zginila. — O, da bi te Bog ali satan spremenil
v najgršo žabo krastačo, prokleta Hrvatica. Ta grda kle¬
tev ji je obvisela na ustnicah pred oltarjem matere božje.
In kakor je počasi in pokorno šla v cerkev, tako ponosno
in z nasmeškom jo je zapuščala.

In od tega časa ni več poskušala, da bi umirila svoje
srce s psalmi in samozatajevaojem. Mladostne spomine je
zagrnila siva megla, ki ni pripuščala nobenega solnčnega
žarka do srca.

In tako je prebila dneve in noči v sanjah in joku, v
čudnem drhtenju, katerega dosedaj ni poznala.

Mileno je sovražila še vedno, ali kaj hudega ji ni sto¬
rila. Vedela je, da bi na ta način izgubila Tihomila za
vedno. Tako ji je vsaj ostala nada, da se še vse obrne na
dobro za njo. Bilo ji je zelo težko, da je morala biti
zraven svoje tekmovalke. Njena prisotnost jo je vedno spo¬
minjala na zapreko. Morda bi bilo bolje, da se ne bi nikdar
z njo pogovarjala o Tihomilu. Ali z neko slastjo je brskala
po svoji odprti rani.

Vsakokrat, ko je dospela kaka vest z bojišča, je go¬
vorila o njem. Ko se je zvedelo, da se Tihomil kmalu po¬
vrne, in da se je junaško odlikoval, tar je ujel sovražnega
vojvodo, sta zavrisnili obe radosti in veselja. In to je bil
edini dan, v katerega ni bila pomešana nobena žalost.

Sedaj sta sedeli na terasi in gledali v daljino.

-— Pri nekom utriplje srce — reče kneginja.

278

— Zakaj bi tajila, svetla kneginja — odvrne Mi¬
lena in zardi.

— O, da, ti si zelo srečna. Tebe ljubi junak med ju¬
naki. Rodila si se pod srečno zvezdo.

Milena, ki ni niti sama verovala v svojo srečo in
kakor da se boji govoriti o nji, da bi je kje ne splašila,
reče:

— O, da mi jo dragi Bog ohrani. Vedno se bojim, da
mi jo kdo ne ugrabi, in strah me obdaja, da bi se ne do¬
godilo kaj strašnega.

— Kdo bi jo ugrabil — vpraša kneginja hladno in jo
pogleda ostro v oči.

— Ne vem. Neka neznana, tajna slutnja, neko nepo¬
pisno čustvo mi napolnjuje prsi . . . Kaj je to, ne vem, ali
bojim se.

— Ali te to čustvo pogostokrat navdaja?

— O, pogostokrat.

— Ti se bojiš, da ti tvoj sokol ne odleti, da te ne za¬
pusti.

Milena je pogledala kneginjo z velikimi, začudenja
Polnimi očmi. Kneginja je uvidela takoj, da ni zadela pravo.

— O ne — reče Milena — na to niti v sanjah ne mi¬
slim. S takimi mislimi bi onečastila svetlo njegovo sliko.
Mar on prekrši svoje besede, on ki je pošten od nog do
glave? On me zapusti, ki je tako pobožen?

Gertruda je uživala, ako je mogla zadati bolest Mile¬
ninemu srcu. Zakaj bi tudi ona ne trpela, zakaj bi naj to
dekle uživalo vsako srečo, ako jaz trpim, je mislila kne¬
ginja? Zato reče s hladnim, odurnim glasom - .

— Neumnost ... Ti verjameš v nespremenljiv zna¬
čaj moških?

A Milena vzdigne glavico, popravi z ročicami lase,
ki so ji padali na lice in reče prostodušno in jasno:

— Da, gospa, verujem v njega bolj, nego v. solnce,
ki nas zvečer zapušča, da nas v jutro zopet poseli s svo¬
jimi žarki. Da, gospa, verujem v njega in menda me bo
ljubil na veke in me nikoli ne zapusti.

Gertruda spusti vezivo.

— Vse se mi zdi, da ti veruješ v obljube.

279

— Kneginja!

— Ah, kaj — odvrne kneginja z temnim licem — povej
mi raje, zakaj toliko zaupaš vanj.

— Zato, ker mi je sam rekel — odvrne Milena ne¬
dolžno.

— Ej, ne poznaš še sveta, moja Milena! Lahko bi te
imenovala bedasto.

■— Zakaj, svetla gospa?

— Ker nisi več dete, nego odrasla devojka.

— In?

— In. Še ne veš, da so moški vetrnjaki. Danes te ob¬
sipajo z rožami in dragulji, a jutri te že več ne poznajo.
Danes te nazivljejo za svoje solnce in svoj zaklad, a jutri
iščejo druga solnca in druge zaklade. Danes te hranijo z
medom sladkih obljub, a jutri ti ponujajo trdo kamenje
prevare . . .

— O ne ... o ne — prekine kneginjo z veselim gla¬
som Milena. — Ne govori mi o tem, gospa. Predobro po¬
znam Tihomila. Ni tak, kakor so drugi.

Gertruda se skloni nad vezivo.

— Morda imaš prav. Ali vedi, da tudi pravičnik se¬
demkrat na dan greši in spomni se, kako je padel modri
Salamon. In kdo je rodil spokorne psalme Davidove, ako
ne greh, v katerega je tako veliki in pobožni kralj padel
vsled ljubezni.

Milena je sklonila glavico in na licu se ji je poznala
vznemirjenost.

— Ne govori o tem, gospa. Bog nas čuvaj tega zla.
Vem, da je mnogo skušnjav. Mnogo je vil in vešč in po¬
šasti in . . .

— Vse naštevaš, ubožica, samo na to pozabljaš, da
je tudi mnogo krasnih žen.

— Ne, nisem jih pozabila — zašepeče Milena.

— Prav si storila — se nasmehne kneginja in po¬
kaže bele zobe.

Mileno je zazeblo v dnu srca pri tem nasmehljaju,
vendar se premaga in reče:

280

Drhteče je vzela kneginja venec in ga djala na glavo Tiho mila.

(Str. 285.)

— Zato priporočam vsak dan v molitvi Tihomila v
božje varstvo ne samo, da ga čuva Bog telesnih nevar¬
nosti, nego tudi duševnih.

34

281

— Misliš, da molitve pomagajo — se nasmeje kne¬
ginja.

— Mislim, vem in verujem.

— Srečna si. Česa se potem bojiš?

Milena je hotela nekaj odgovoriti ali naglo vstane in
skoči do ograje. Njene oči se upro v daljavo in nato si na¬
stavi roko na oči in vzklikne:

— Ali vidiš ... Ali vidiš!

— Kaj je — vzklikne kneginja.

— V daljavi se dviga prah.

— Ali vidiš, kdo je?

Milena nagne glavo naprej in odvrne za trenutek:

— Konjenik je! Vidim jasno! Morda so to oni.

— Ako je konjenik, kako bi naj potem bili oni?

— Morda je Tihomil, ki jaha naprej, da preje dospe

sem.

Kneginja najprej obledi, nato pa zardi.

-— Kako ti je prišlo to na um?

Ali kmalu sta se uverili, da konjenik ni Tihomil.

Za nekaj časa je bil v dvoru.

— Ha, to je Bokelj — vzklikneta obe naenkrat in pla¬
neta s terase. Konj in konjenik sta bila prašna in potna.
Vse lice Bokeljevo je bilo posuto s prahom, da so se ga
otroci splašili.

Skočil je s konja in vzkliknil gromko:

— Hej, zlodeja, ali je ves dvor umrl!

Ali predno je mogel končati, se je dvorišče že napol¬
nilo s slugami.

Za hip nato sta prišli tudi kneginja in Milena.

— Kje je Tihomil ? — sta vprašali hkrati.

Bokelju so se potresali brki, a delal se je, kakor da
jih ne sliši.

— Župan Mironja je zelo vesel.

— In kaj je s Tihomilom? — je vprašala Gertruda.

— In kaj je s Tihomilom? — je vprašala Milena.

— Meni... he...  meni se je izborno godilo. Sekali
smo, da se je vse treslo. Padale so glave, kakor buče, a
kri se je prelivala, kakor vino, ko je žegnanje na dan
svetega Petra tam na Biokovu. Imeli smo dokaj posla ...

282

— Kaj je s Tihomilom? — vpraša Gertruda osorno.

— Kaj je s Tihomilom — vpraša Milena plaho.

Sedaj je Bokelj pogledal deklico in videl je jasno,
kako je njeno lice v skrbeh in bledo. Zato se ji nakloni
in reče:

— Nu, nu... ni se treba tako plašiti. Ni ga požrla
zemlja. Ali... reče zopet in čelo se mu nebere v gube,
ko je videl, da se je obraz devojke razvedril... če povem
resnico, ni dobro.

— Kaj je za Boga... vzklikne Milena s plašnim gla¬
som. — Mar ni zbolel?

— Ali je ranjen — zašepeta Gertruda in se prime za
srce.

— Hm ... To ni.

— Govori, kaj je z njim — je zaprosila Milena.

— Govori — je šepetala kneginja.

— Zakaj si naju tako zastrašil, ga pokara Milena.

— Zakaj bi ne govoril, saj ni ničesar hudega — od¬
vrne Bokelj, božaje konja po vratu. — Tihomilu je hudo,
ker ni v Sisku, in po meni sporoča, da je tu nekaj izgubil.

Ženi sta se nasmejali ali Gertrudi ta smeh ni šel iz
srca.

— Zakaj si nas tako zastrašil ga pokara Milena.

— Ali bo kmalu prišel? — vpraša kneginja.

— Da. Še danes. Poslal me je naprej, da obvestim
kneza o prihodu vojske.

— Dobro je. Idi takoj h knezu in nato se vrni v dru¬
žinsko sobo, tam te pogostimo in napojimo.

— Bog govori iz tebe, kneginja — reče Bokelj in
oči se mu zasvetijo. -— Hvala ti že v naprej. Lačen sem,
kakor volk, ki že štirinajst dni ni poskusil mesa, a žejen,
kakor prazna čutara. Izpil bi celi kotorski zaliv in še
bi ostal žejen.

Na te besede se je naklonil in odšel.

Kneginja je takoj poklicala sluge in dvorjanke ter
jim ukazovala, kaj morajo storiti. Ceste in hiše se morajo
okinčati s cvetjem in se mora iti junakom nasproti.

Med tem je bil Bokelj puščen pred kneza, ki ga je
obilo nagradil, poslušaje vest o boju ...

✓

283

Vse se je žurilo. Z venci in vejami so se okinčale hiše
in grad. Za nekoliko časa je bil Sisek v svečani obleki.

Ves Sisek je vstal. Na zapoved kneza in kneginje
so se urno zbrali ljudje. Na glas zvona, ki. so naznanili
prihod čet župana Mironje, je šlo nasproti staro in mlado.

Na licih meščanov se je zrcalila radost nad povrat¬
kom zmagoslavnih čet. Vse je bilo navdušeno in narodni
goslar je popeval junaške bojne pesmi po pripovedovanju
Bokelja, ki je bila prva verodostojna oseba, ki se je vrnila
iz vojne.

Naposled so se oglasile trobke. Udarili so bobni in
zaoril je hrup in trušč.

Prvi oddelek, na čelu mu župan Mironja se je pri¬
kazal v daljavi. Kmalu zatem se je prikazal tudi oddelek
Tihomilov.

Vsi so že videli, da je Tihomil ujel sovražnega voj¬
vodo in vsakdo je hvalil njegovo hrabrost in njegovo
junaštvo.

Na vratih gradu se je pokazalo zdajci dvorjanstvo
kneza in kneginje. Kmalu na to je prišel sam knez s kne¬
ginjo in Milene. Kraj kneginje je stal mali paž in držal
zelen hrastov venec.

Vsakdo je vedel, da misli kneginja posebno počastiti
prišleca.

V eni skupini je stal tudi Budimir Tomislav, ki je bil
danes izredno dobre volje. Poznalo se mu je, da se veseli
slave svojega prijatelja Tihomila.

Med tem so dospeli vojaki Mironje do samega kne¬
za. Knez jih srčno pozdravi, klicaje jim prijazno v po¬
zdrav. Ko se je pa pojavil Tihomil, mu je šel knez s kne¬
ginjo nasproti in dejal:

— Zdravo junak, ki si proslavil svoje ime in ime na¬
roda svojega. Živio!

In ves narod je vzkliknil:

— Živio!

Tihomil, ganjen nad tem, je skočil raz konja in se
poklonil najprej knezu; ki ga je poljubil na lice in nato
se je obrnil h kneginji in se ji poklonil.

284

Kneginja je drhteč komaj pričakovala tega tre-
notka.

Drhteča je vzela venec iz pažetovih rok in mu ga
djala na glavo:

— Vitez, sokol z jadranske obali, srečna sem, da te
lahko okinčam z vencem zmage.

Tihomilu so se zaiskrile oči zadovoljstva in komaj
je mogel spregovoiiti vsled razburjenja:

— Hvala, svetla kneginja, hvala, svetli knez.

Njegove besede se niso slišale, ker so jih uglušili
klici naroda, ki je ves radosten nad tem priznanjem
glasno vzklikal.

XXV.

Minilo je nekoliko dni po Tihomilovi vrnitvi. Med
tem se je nekoliko pooinil od pota in bojnega napora.

Z Mileno se ie sestajal vsak dan, samo da mu je kne¬
ginja hodila vedno na pot in ju ni nikoli puščala sama.

Knez mu je postal dober prijatelj in ga pogostokrat
klical k sebi in ga nagovarjal, naj se preseli v njegovo dr¬
žavo, kjer ga bo obsipal z darovi in častmi.

Med tem, ko je knez Braslav nagovarjal TihomMa, naj
ostane na Posavju, je Budimir Tomislav neprestano go¬
voril o odhodu iz Siska. Tihomila to ni veselilo in vedno
je izmišljal kaj, da je podaljšal bivanje v mestu, v kate¬
rem se je nastanila, kakor je mislil, njegova edina sreča.

Eno je vedel, da se mora kmalu odločiti njegova
usoda. Ogibal se je razgovora s kneginjo na samoti, dasi
je vedel, da mora enkrat priti do tega. A prej je hotel
biti na jasnem glede Milene.

Kneginja je dobro vedela, da se je ogiblje.

Tolmačila je to za sebe Mislila je, da se je ogiblje
zato, ker se boji, da ga ne začara.

Ta njegov strah je bil nova priča nade. Ali dolgo
ni hotela čakati več. Zato ga pokliče nekega dne pred
se. Bila je oblečena v zmerno obleko, ki ji je pristojala
zelo dobro.

285

Hodeč vznemirjeno po sobi gor in dol, je začula nje¬
gove korake. Sla mu je nasproti in ne čakaje na njegov
pozdrav je dejala:

— Evo te naposled moj Tihomil, moj Tihomil... Za¬
kaj bežiš, zakaj se me ogiblješ? Misliš morda, da nimam
očes, da ne vidim? Ti ne slutiš, kako si okruten. Ali tako
slabo poznaš srce žene, ali me ceniš tako malo?

— Svetla kneginja — se nakloni Tihomil — ne go¬
vori tako z mano. Častno in sijajno si me sprejela. Tega
nisem zaslužil niti pričakoval. Venec, s katerim si me
ovenčala, mi bo mil spomin na moje bivanje v tej de¬
želi, kjer se tako priznavajo zasluge človeka.

Kneginjo so zbodle te besede. Pričakovala je drugač¬
nega odgovora.

— In na ničesar druzega te ne bo spominjal venec?
— ■ je vzkliknila tako, da je Tihomil opazil njeno nevoljo.
Zato je dejal:

— Da. Spominjal se bom najlepše gospe v Posavju,
ki mi je bila dobra.

— Da ti je čuvala tvojo Mileno, ne? — vpraša
kneginja.

— • Zato se ti posebej zahvaljujem...

Kneginja se ni mogla dalje vzdrževati.

—• O to veš prav dobro, da to ni bila moja zasluga
nego tvoja

— Držala si svojo besedo in zato sem ti hvaležen.

— Kaj bi naj storila drugega. Zvezal si me z želez¬
nimi verigami, mojo dušo in telo si omrežil v mrežo, iz
katere se nisem mogla osvoboditi.

— Sama boš uvidela nekoč, da sem dobro storil.

Pogledala ga je z ognjenim pogledom. Že od začetka
govora so ji bile na ustih druge besede. Oba sta se bala,
da bi s kako neprilično besedo razžalila svoja čustva.

-- Tolikokrat si bil v smrtni nevarnosti, mi je pravil
Bokelj.

— Gospod Bog je dovolil, da sem se vrnil zdrav.

— Ti niti ne slutiš, kako sem trepetala za tvoje živ¬
ljenje. Ti ne veš, kako je moj duh obletaval junaške po¬
ljane bojišča, iskaje tebe, da, tebe, moj junak.

286

— Hvala ti, gospa!

— Moje dneve si naredil kakor puščavo brez cvetja
in moje noči, podobne peklu. Ko sem v jutro vstala sto
bile moje prve besede: ali si še živ, ali morda tvoje telo
ne leži na zemlji in iz ran ti lije kri? In tako je potekal
ves dan. Ko je rog stražnika na stolpu naznanjal kakega
Prišleca, mi je srce zastajalo. Bog ve, morda prihaja glas¬
nik, ki javlja tvojo smrt. Ko sem sedela pri polni mizi,
obloženi z najboljšimi jedili, se mi je vsilila misel: evo,
tu imaš vse, a Tihomil strada na bojišču. In ko je moj
knez počival na blazinah, si bedel ti, da nas sovražnik ne
napade. In naj ti povem o nočeh, o tej grozni neprija-
teljici ljudskih duš? Ko se je solnčna kroglja spustila v
okrilje temne noči, sem hodila po gradu in poslušala, če
ni kje kak tajen glas, ki bi mi javil o tebi. Mesecu sem
tožila svoje skrbi in srebrnopeni Savi šepetala o tebi.

— O meni, svetla kneginja? — jo prekine Tihomil
hladno. — Hvala ti za to.

A kneginja je postajala živeja in topleja.

— Da, o tebi. Ko je prišel spanec, misliš, da sem mo¬
gla spati. Položila sem glavo na mehko zglavje, a zdelo
se mi je trdo. Okrog mene so se pojavljale pošasti in
vampir mi je sedal na prsi in pil mojo kri. Da, kri, Tiho-
mil... O, da bi tedaj začula samo eno tvojo besedo, samo
eno. bilo bi vse dobro, ali ti ne veš, koliko sem trpela.
Povsod je vonjalo po krvi in požaru, smrt mi je kazala
svoje bele kosti in slišala sem zamah njene kose.

— Mnogo si trpela... — reče toplo Tihomil.

— Sem, da. . veruj mi, da sem...  Ali ne smem
samo tožiti. Tu in tam so bile moje sanje tudi zlate. Vra¬
čal si se v teh sanjah k meni sijajen in srečen. In jaz sem
te gledala kakor božanstvo, ko si prihajal ponosen in z
vedrim čelom. Gledala sem v tebi takega junaka, kakor
se mi je v slutnjah moje duše javljal v onih dneh, ko sem
bila še mlada deklica. Videla sem v tebi junaka starih
mističnih časov, katerega je rodil Olimpijec, začaran v
tvojo mater.

— O, ti preveč povišuješ mojo malenkost! — reče
Tihomil.

287

— Povišujem... Mar so tvoje oči slepe in ušesa
gluha?... V času takih sanj sem bila srečna, zakaj gle¬
dala sem sliko junaka, ki je bil vedno ideal moje mla¬
dosti, cilj mojih sanjarskih hrepenenj...

— Ne govori tako, kneginja_ vzklikne Tihomil

razburjen.

Ali kneginja se ni dala ustaviti v svoji gorečnosti.
Oči so se jej svetile z neobičajnim sijajem, lice jej je ža¬
relo in govor bil iskren.

— O pusti me, da govorim. Dosti sem dolgo mol¬
čala, dosti dolgo sem v tihih nočeh govorila le zvezdam
na nebu svojo tajnost. A sedaj me moraš  poslušati,
slišiš, moraš, ker te je usoda dovedla v moj kraj in ker
si prestopil prag dvora, ki sem si ga zgradila v duši
svoji in mislih svojih. O da bi te mogla tam prikovati in
te prisiliti, da prisluškuješ utripanje mojega srca in čutiš
drhtljaje moje duše, O da bi razumel, kako sanjarim' nove
sanje o novih dneh ljubezni, slave in sreče. O, kako rada
bi umrla, kakor umira, veni roža od pekočih solnčnih
žarkov, umrla jaz v plamenu tvojih oči v ognju tvoje
ljubezni.

— Kneginja Gertruda, za božjo voljo...

— Ne prekinjuj me.

V tvojih rokah je življenje in smrt. Reci besedo in
solnce moje sreče zatone za večno v črnem brezdnu; a
reci besedo in iz suhljadi se razcveto žlahtne rože, ka¬
menje se spremeni v zlato. Reci besedo in omolknila bo
pesem, onemela bo ptica ter zemlja in voda se preobrne
v svojem tečaju; a reci besedo in neizrekljiva slast se
razlije po mojem telesu in neizmerna radost mi napolni
dušo. Ali je še potrebno, da ti povem, da te ljubim, ljubim
strastno iz vsega, svojega s_rca in vse svoje duše. Ali je
še treba, da ti dokažem, da vsaka kaplja moje krvi hre¬
peni po tebi, da vsaka žilica v meni drhti neobrzdane že¬
lje, da se dotakneš mojih ustnic. O ljubezen moja, o sanje
moje, pridi, pristopi k meni in spremeni moj pekel v vedro
nebo, v sladki raj! Objami me, poljubi me, ne prezri me!
Tvoja hočem biti večno, tvoja, samo tvoja...

288

Čim dalje je govorila v tem večjo strast je zabredla,
žile so ji burno bile, prša se nemirno vzdigovala in di¬
hala je z vsem telesom.

Tihomil je kneginjo z velikim nemirom poslušal. Več¬
krat jo je hotel prekiniti, a njen govor ji je tekel tako
brzo, da ji ga ni mogel ustaviti. Kneginja se ni dala pre¬
kiniti.

— Svetla kneginja — reče naposled vidno vzne¬
mirjen — razburjenost tvoje duše ti je izvabila besede,
ki jih boš sama obžalovala, ker si jih izpregovorila.

Kneginja prebledi in drhteča prime njegovo roko:

— Ali tako odgovarjaš ženi, ki te ljubi? Ali ne vidiš
plamena, ki gori v mojem srcu ter objema vse moje
misli?...

— Menim, kneginja, da se varaš v vsem, o čemer si
govorila; če pa govoriš resnico, je tvoja dolžnost, da iz-
bacneš iz svojih misli vsak spomin na mene. Ti si žena
kneza Braslava, jaz sem zaročnik Milene, dovolj zaprek
za zbližanje. Ti si sicer lepa kakor grška Helena, da
vzvišena si kakor mati Graha in da si sveta kot Božja
porodnica, bi se vendar moje srce ne vnelo za te, ker
vem kaj je moja dolžnost.

Kneginje niso umirile te besede, temveč so jo le
še bolj razdražile:

— Govoriš mi kakor star menih, kakor pridigar o
smrti in peklu. Nehaj mi o tem. Ali ne vidiš, kako se pre¬
taka kri po mojih žilah, kako mi burno tolče srce? Ali
ne vidiš kako hrepenim za srečo življenja, kako si želim
velike, neizrekljive ljubezni? Mrzim tvoj govor, a ljubim
tebe in preklinjam vsako prepoved, ki se protivi žaru
moje ljubezni. Kdo je napolnil moje srce s tako ljubeznijo,
ne vem, ali Bog ali vrag, a on je moj gospodar, njemu
se klanjam. Po njegovih potih bom hodila in živela in
ne po tvojih zastarelih predsodkih.

— Demon, pa ne Bog, kneginja, je tisti, ki ti je užgal
ljubav do mene. Naj ti pomore Gospod, da spregledaš in
se rešiš te skušnjave.

35

289

— Skušnjavo imenuješ svojo ljubezen? Oh, sladka
je ta skušnjava, radi katere rada pretrpim največje pe¬
klenske muke!

— Blazniš, kneginja! Bodi pametna! Knez in Milena...

— Molči! — vzklikne ljuto kneginja. •— Zakaj me spo¬
minjaš teh imen? . . . Govori mi raje o sebi, o svoji slavi,
o svojem sijaju, o svoji ljubezni . . . Knez je umrljiv člo¬
vek . . . Kdo mi jamči, da bo še dolgo živel? Knez je
mnogo stareji od mene. Njegova zemlja je krasna. Postal
je mogočen. Biti njegov naslednik, bi bilo častno, to veš
sam. Ali kdo ti brani, da ne boš njegov naslednik, zakaj jaz
te ljubim, slišiš, jaz, kneginja Gertruda, jaz te ljubim. Samo
besedo reci in vsi podložniki kneza Braslava padejo na
kolena pred teboj. Junak si, tvoja dela so slavna, prosla¬
viš svoje ime, proslaviš svoj narod, proslaviš svojo hr-
vatsko domovino. Nemški cesar, moj rojak, ti pošlje na
pomoč svojo vojsko, ako ga poprosim. Glej, vse storim
za te, prodala bi dušo svojo, življenje svoje, vse, samo
reci, Tihomil, da si moj, da me ljubiš, da me boš ljubil.

Tihomilu se je temnilo pred očmi in zdelo se mu je,
da spi in da se mu samo sanja, a vendar je odgovarjal
komaj slišno:

— Ne morem, kneginja, ne suhem!

Ne moreš, ne smeš, Tihomil, in zakaj ne moreš,
zakaj ne smeš? Jeklena je moja roka, železna moja volja,
kar sem rekla, storim 1 .

— Ti bi mogla ... — vzklikne Tihomil, zgražajoč se
in zaduši besede, ki jih je hotel izreči.

Kneginja Gertruda je odgovorila odločno, hladno, ka¬
kor da je dobro premislila, kaj govori:

— Mogla? Misliš mar, da je v mojih žilah že usahnila
kri moje velike prababice Fastrade? Reci besedo in vse
storim. Zapalim požar, ki razorje sela in gradove, uničim
vsako zapreko in preko trupel pohitim, v tvoj objem. Pred
tebe položim žezlo, meč in krono, pred tabo pokleknem,
kakor sužnja in ti boš moj gospodar, moj bog in drugih
bogov nečem poznati . . .

290

— Kneginja, osvesti se, ti govoriš v vročici . . .

— V vročici? ■— Meniš, da blaznim? Pokliči vse hr-
vatske svečenike, naj me kadijo s kadilom in kropijo s
sveto vodo, da izženo iz mene demone. Hahaha! . . . Mi¬
sliš mar, da se bojim? Misliš mar, da se plašim? Moja
ljubav je močnejša od neba in pekla, močnejša, kakor
Bog . . .

Tihomil pobledi kakor stena.

— Molči žena in ne sramoti onega, ki te je ustvaril.

— Ki me je ustvaril! Zakaj m;e je ustvaril? Ali bi ne
bilo bolje, da bi me pustil v kaosu ničnosti, nego je šel in
ustvaril telo, katero mora sedaj trpeti peklenske muke?
Zakaj je pustil, da se je dvignil v meni plamen divje lju¬
bezni? Zakaj je pustil, da si mi s svojim pogledom- zapa-
lil srce? In sedaj stopam) po plamenom morju in ne mo¬
rem ven. In zato naj mu bom- hvaležna, zato, ker tvoj
krščanski Bog neče, da bi me ljubil?

— Nesrečnica, poganka — vzklikne Tihomil, ne kliči
jeze božje na svojo glavo.

— Jezo božjo? ... On je videl mojo bol, moje solze
in ni te omehčal. Evo, vrgla sem- od sebe oholost svoje
krone in se spremenila v črva pred teboj, a ti stopaš preko
mene. Ni mi mar! Teptaj me, bij me, ubij me, a bodi moj!
Vse ti dajem, vse ti zapisujem, srce, dušo in telo . . . vse
. . . vse ... O, da bi rezal s svojim mečem moje prsi, da
bi mi iztrgal srce, ga teptal neprestano, dokler bi ti ne ope¬
šala noga, bila bi ti hvaležna, bila bi srečna, zakaj bila bi
mrtva. Ne trpela bi, kar sedaj trpim. Ali ne, ti si prišel
pred me, kakor heroj, kakor bog. Srce ti je plamtelo slave,
prestopil si črto mojega kroga in nisi drhtel pred menoj.
Vzbudil si v meni kače in te kače se spenjajo in me ho¬
čejo umoriti. Čuješ vitez, te kače bi lahko s početka uni¬
čila, umorila. Ali nisem hotela. Čuješ, nisem hotela, nego
sem je dejala sem v svoje prsi in tu je hranim! z mlekom
svoje duše in prisluškujem, kako me grizejo. Samo tvoje
roke jih lahko uničijo. In ako mi te ne nakloni Bog, ako
mi ne pomaga do tega On, naj pride satan in me zveže s
teboj . . .

291

Ljubavna strast je docela prevzela kneginjo. Naposled
se je vrgla na kolena pred njim. Bujni lasje so se ji spu¬
stili preko ramlen in prsi so ji silovito plale.

Tihomil je bil silovito zbegan.

Pred oči mu je stopila nežna, vedra in sveta podoba
Milene in ob tej podobi je bila kneginja, kakor obseden
demon, grda in strašna. Njeno govorjenje in vedenje se mu
je ognusilo.

— Vstani! Dovolj je tega. Jaz ljubim Mileno. Tebe
ne morem, tebe nočem!

A kneginja je z obema rokama strgala obleko na
prsih in mu je, ne vedoč več, kaj dela, pokazala svoje bele
prsi, klicaje:

— In ti to preziraš! Ti to preziraš . . .

Tihomil se ni mogel več obvladati, zato vzklikne:

— Ha, kako se mi studiš! Prah z nog moje Milene mi
je ljubši, kakor pa ti . . .

Strašen krik, krik 'besne zveri zaori po sobi.

Kneginja Gertruda skoči po koncu in plane k medeni
plošči, ki je visela s stropa. Silovito udari z roko dvakrat
ob njo. Glasni žvenket se zasliši.

Za hip na to se je soba napolnila s sužnji, ki so na
ta znak prihiteli kneginji na pomoč.

Kneginja je stala, krčevito se držeč z obema rokama
za stol.

Na pragu se je pojavil sam knez Braslav, bled, vzne¬
mirjen in mrk.

Gertruda ga opazi in vzklikne: . . . zločin ... tu se
je zgodil zločin . . . primite ga . . . zvežite ga . . . Tam
stoji . . . hotel je osramotiti vašo kneginjo . . . Hotel me
je pregovoriti, naj zastrupim kneza in naj postanem nje¬
gova žena . . . Hotel je postati knez . . .

Kakor da je udarila strela med nje, tako so obstali
osupli na te besede.

Knez Braslav izdere meč in se hoče vreči na Tiho-
mila. Mironja, ki je prišel med tem in neki drugi dvor¬
jani so ga komaj zadržali.

292

Tihomil je stal ves omamljen. Na bledem licu se mu
ie zrcalila velika bolest in niti besede ni mogel spre¬
govoriti v svoj zagovor.

— Lopov — vpil je knez ves divji — tako se mi za¬
hvaljuješ za gostoljubje. Ha, vedel sem, da prihajajo s po¬
slanstvom kneza Mutimira v moj grad kače! Prokleti!
Osvetim vam se in ne bom miroval poprej, dokler ne
bodete moji robovi. A ti, ki si zaželel moje krone in mojo
ženo, vedi, da ni muke, ki bi je ne izmislil za te . . . Sa¬
tan v podobi človeka! . . . Mojo ženo . . . mojo krono
. . . moje zemlje . . .

Knez je tako vpil in besnel, da je ohripel in je napo¬
sled samo še grgral nerazumljive besede. To je trajalo
nekaj trenutkov.

Tihomil, ki je mied tem prišel k sebi, videč silni gnjev
knežev, reče:

— Umiri se, knez. Bog mi je priča, da ni resnica, kar
je povedala kneginja.

— A te besede, mesto da bi kneza umirile, ga še
bolj razkačijo.

Z vso silo se iztrga iz rok dvorjanov, ki so ga dr¬
žali in zavpije:

— Ha, ali slišite, ali slišite. Ni še mu dovolj, da je
hotel osramotiti moje ime in mojo hišo, da mč je hotel
umoriti, sedaj še krivo prisega . . . Zvežite ga ... in v
ječo z njim ... v najglobokejo, ki jo imamo . . . Pazite
mi pa, da lopov ne pobegne, zakaj čaka ga strašna kazen.

Sužnji, vajeni ubogati svojega gospodarja na migljaj,
so se vrgli na Tihomila. Ni mislil na obrambo. Vse se mu
je zdelo, da sanja.

Sužnjem ni bilo težko zvezati Tihomila z vrvmi in
verigami. Ko je začutil verige, se osvesti in vzravnavši
se, reče:

— Knez Braslav, poslušaj moje besede in dobro pazi.
Da, v tvoj grad se je privlekla kača, ali to kačo nosiš na
svojem srcu. Mi Hrvati z jadranskega morja smo tvoji
bratje in nismo prišli kakor kače. Tvojih groženj se ne
bojimo, ker naša vest je čista in vedi, da se boš hudo po¬
koril za vsak neoprezen korak naprami nam.

293

Na te besede se postavi pred sužnje in se obrne po¬
nosno k izhodu.

A Braslav je stisnil pest in udaril po mizi tako silno,
da je odletel ogel marmonate mize.

— Ha, ti mi še pretiš, prokleti lopov, ali ne boš dolgo,
to ti jamčim.

Nato se obrne k sužnjem:

— Naprej! Peljite ga v ječo . . . Pustite me samega
s kneginjo.

In na miah so odšli vsi. Tihomila so odvedli sužnji,
Mironja in dvorjani pa so se oddaljili nevoljni.

Za trenutek je bilo v sobi vse tiho.

Knez se približa kneginji. Prijemši jo za roko, jo pelje
k oknu in ji pogleda ostro v oči.

Ona je šla z njim brez odpora, pokorno, oči so ji bile
pohlevne, obraz porumenel in upadel.

Poskušaje ublažiti glas jo vpraša s tihim, zamolklim
glasom:

— Govori . . . povej vse . . . kako je bilo . . .

A ona odpre usta, vzdigne roko in naenkrat ji jamejo
mišice na licu trepetati in zamrmra nekake nerazumljive
besede.

— Govori!

— Tihomil . . .

— Satana!

— Ne morem.

Več ni mogla. Nasmejala se je divje, strašno, a nato
se je vrgla s celim telesom na posteljo, pokrito z medve¬
dovo kožo in njen grozen, nebrzdan jok se je slišal daleč
naokrog . . .

XXVI.

Zmračilo se je. Nad Siskom so se ustavili sivi, svin¬
čeni oblaki. Približeval se je čas, ko se spuste psi z verig
in ljudje poiščejo svoja ležišča.

Ali danes se jim ni posebno mudilo. Po mestu so stale
skupine ljudi, ki so mahale z rokami in se živo razgovar-
jale.

294

Ako je prišel po ulici kak nov prišlec, so ga takoj usta¬
vili in spraševali, ali ve kaj novega in kako se stvari raz¬
vijajo, kaj pravi knez, in kaj je dejala svetla kneginja. Ali
ni kakih novih vesti z mej? Nato so pa takoj govorili na¬
prej o pravici in krivici, o življenju in smrti, o krvavih zna¬
menjih in ugibali o velikih dogodkih, ki še imajo priti.

Vest o dogodku v kneževem dvoru se je razširila kot
blisk. Narod se je zbiral in razburjal. Glava se je približe¬
vala k glavi in govorilo se je šepetaje. Govorilo se je o
Tihomilu, kot o strahovitem junaku, ki je hotel usmrtiti
kneza Braslava.

Ljudem, ki so bili tistih dob vajeni vsakovrstnih stra¬
hot, ne samo iz tujih dežel, nego,tudi iz domačih, naposled
to samo ob sebi ni bilo tako čudovito. Uboji knezov in
vladarjev so se pogosto dogajali. Ali ni sam junaški Lju¬
devit Posavski, ko je pobegnil v Srbijo, ubil nekega žu¬
pana in mu vzel grad in županijo, da je vladal? Ali ni ravno
nato moral bežati iz Srbije v belo Hrvatsko, kjer je našel
zavetišče pri Ljudemišlu, ujcu njegovega sovražnika
Bosne? In glej, ravna ta Ljudemišel ga je umoril. Ni bila to
edina nasilna smrt hrvatskega kneza, za katero so vedeli.
Na prestol bele Hrvatsike se je vzpel Branimir samo na
ta način, da je z lastno roko ubil Sedeslava. In kdo bi pre-
štel vse slične dogodke, ki so se dogajali po sosednih
deželah, posebno v Bizancu in Nemčiji ter Italiji. Vendar
so se čudili, da je Tihomil tako silovit in strahovit junak.
Ni še bilo davno, nekaj mesecev komaj, odkar so ga spo¬
znali, in se jim! je vendar zelo priljubil. Po junaških činih
so ga poznali že prej. Zadnji čas, ko se je vrnil z vojske,
je posta/ naravnost njih ljubljenec in ko se je kje pokazal
na ulici, so ga navdušeno pozdravljali. Smatrali so ga za
junaka nad junaki in nikomur ni prišlo na um, da bi lahko
v tem junaku danes ali jutri imeli svojega kneza.

Vest o poskušenem umoru je prišla med narod silno
povečana. Govorilo se je, da je Tihomil samo izvrševa-
telj velikega zbora zarotnikov. Zarota je razširjena po vsej
državi. Spominih so se nenadne rešitve Vukove in da je
bilo že tedaj življenje kneza Braslava v nevarnosti. Govo¬
rilo se je, da so mislili zarotniki po umoru kneza Braslava

295

postaviti Tihomila na knežev prestol, a je ta nakana vsled
ljubavne strasti Tihomilove do Gertrude prišla na dan.

Niso se čudili, da se je Tihomil zaljubil v kneginjo Ger-
trudo. Takšna, kakoršna je po obličju in lepoti, hi lahko
nosila tudi cesarsko krono. Njene oči so oči vile in zažarela
bi sive starce, kaj še le mlado ognjeno kri, so govorili me-
stjani in vaščani.

čudno se jim je zdelo le to, kako se je ona, ki ni ravno
posebno pazila na zvestobo napram Braslavu, mogla po¬
magati, da ni sprejela Tihomilovih ponudb. Kdo bi mi¬
slil, da je tako krepostna, so djali eni, a drugi so se zopet
posmehovali, ne vedoč, kako si naj raztolmačijo njeno po¬
stopanje.

Med narodom je zavladalo iskreno veselje, da je knez
ušel smrti. Res je, da se je množilo število istih, ki so se sr¬
dih na kneza in njegovo nasilje, a vendar še je bilo mnogo
takih, katerim je imponirala njegova postava in ponosni
pogled. Čeprav je bilo mnogo nezadovoljnežev, vendar
se mu je večina še vedno pokoravala. Čuli so se sicer
tudi glasovi, ki so glasno obsojali nekatera njegova po¬
četja. Stipe iz Jasenovca, ki je s trudom; pobegnil v belo
Hrvatsko, je pošiljal svoje ljudi, da so rovali zoper kneza.
Sorodniki kovača Radeja in onih, ki so bili pobešeni vsled
nemirov v Sisku, ni oprostila knezu smrt svojih milih in da-
siravno se ni nikdo upal javno nastopiti proti knezu Bra¬
slavu, so vendar mrko gledali na knežev grad. Sedaj, ko
se je zvedel poskus Tihomilov se je marsikatero srce raz¬
žalostilo, da se mu ni posrečila ta nakana.

— Ubogi Tihomil -— je djal nekdo izmed teh k tovarišu

— žalostna smrt ga čaka.

— Gotovo — reče drugi in težko vzdihne.

— In vendar je žalostno, da m[ora umreti tak junak in
tako mlad!

— Kdo ve, morda bi bil boljši vladar, kakor Braslav

— zašepeta drugi tiho k tovarišu, oprezno se oziraje, če ga
nikdo ne sliši.

— Gotovo. Bil sem z njim v boju in sem videl, kakov
junak je. Strahovit in veličasten, kakor solnčni bog, a po¬
govarjal se je z nami, kakor oče z otroci. Škoda ga.

296

Kneginja;; Gertruda skoči po koncu in plane k medeni plošči, ki je
visela s stropa. Silovito udari z roko dvakrat ob njo. (Str. 292.)

36

297

— Zares škoda!

— Pomagal bi mu rad, ko bi mogel.

— Od srca rad.

— Ali pa veš, da ti že samo taka misel lahko zavije
vrat.

— Verjamem — odvrne prestrašeno tovariš, tipaje
se za vrat, kakor bi že čutil vrv.

— Brr, te že vidim, da ti vise noge v zraku in kako
se ti je stegnil jezik.

— Ne šali se! Ako Bog da, še popijeva skupaj mar¬
sikateri vrč vina.

— Kdo ve, hudi časi so sedaj... hudi časi... brate!
Treba je, da vsako jutro, ko se vzbudiš, dobro preiščeš,
ali še ti stoji glava na vratu, ker zlodej ve, nekako uporne
so postale glave in ni jim več, da bi bile v družbi z osta¬
lim telesom.

— Prav imaš. Hudi časi so. Doma nas tlačijo in od
zunaj nam pretijo. Potem pa še naj človek živi.

— Slišal sem, da je knez silno jezen na Hrvate iz
bele Hrvatske!

— Naj ga zlodej vzame — odvrne tovariš zamolklo.
— Edini bratje so to, ki bi nam lahko pomagali v veliki
vojni, ki se bliža.

— V vojni, praviš ...

— Ali imaš nahod, da ne duhaš mrhovine. Ali misliš,
da bo Madjar ostavil kar tako naše kraje.

— Tihomil jih je preplašil.

— Motiš se. Modjari so divji in za vsakega padlega
vojaka zahtevajo deset naših glav.

— Damo jim popra.

— Premalo nas je.

— A nemški cesar?

— Pije vino v Aachenu in ljubi dekleta. Kaj njemu
mar Hrvatje!

— In edine zaveznike iz bele Hrvatske nam odganja
knez radi Tihomila.

— Ej, naj vrag umeje državne stvari, ali to vem,
da je Tihomil izborno sekal sovražnikom glave, in da bi
vnovič pokazal svoje junaštvo, samo če ga knez izpusti.

298

— Slabo poznaš kneza, če misliš, da bo izpustil Tiho-
mila. Stregel mu je po življenju in naj ga izpusti? Neumen
si, kakor bi nikdar ne pil vina.

— Naj pobegne.

— Neumen si pravim. Pobegni, ko imaš zvezane
roke in si zaklenjen med debelim zidovjem.

— Morda ga kdo reši, kakor Vuka.

— Knez bo baš sedaj zelo oprezen. Ne bo odlagal
osvete in to veš, da se bo strašno osvetil.

— Ubogi Tihomil. Ako bi ubil kneza, bi se mu sedaj
vsi klanjali, tako se pa bodo veselili njegove smrti.

— Mislim, da se ne bodo preveč veselili. Ali za enega
vem, ki bo vesel.

— Kdo je to?

— Gottschalk.

— Zlodej ga vzemi. Ta debeli Frank ima srečo.

Taki in različni razgovori so se slišali po Sisku.

Med tem se je pa knez zaprl v svoje sobe in ni niko¬
gar pustil pred se.

Ko se mu je najavil Tomislav, je dal odgovoriti, da
z ljudmi iz bele Hrvatske prekinjuje vsako zvezo in da
jih ne mara videti.

Budimira Tomislava so užalile te besede. Vest o Ti-
homilu ga je potrla. In to še bolj, ko je slišal, zakaj je
zaprt. Ni mogel verovati v njegovo krivdo in hotel je
slišati resnico iz ust samega kneza ter ga prositi, da bi
smel Tihomila obiskati v ječi.

Vedel je, da je njegov prjatelj v veliki nevarnosti in
trebalo je, da se nekaj stori. Ali kaj?

K kneginji ni maral iti, ker bi od nje ne izvedel resni¬
ce. K Mileni pa ni upal iti, ker ni znal, kaj naj reče ubogi,
sedaj tako strti deklici. V tem hipu ni niti sam vedel, če
se Tihomil v resnici ni spozabi. Poznal je moč ženske le¬
pote in kdo ve, morda ni bil Tihomil dovolj oprezen, pa
se je igral z ognjem? Ali se ni Salamon klanjal krivim
bogovom radi ženskih oči? Ali ne stoji pisano v svetem
pismu: Kralj Salomon je ljubil mnogo žen tujih narodov,
o katerih je govoril Gospod sinovom Izraelovim: Ne ho¬
dite k njim in od njih naj nikdo ne pride k vam, ker oni

299

bodo vaša srca preobrnili in vi bodete šli za njihovimi
krivimi bogovi. Takih žen se ni čuval Salomon in je po¬
stal krivoverec, in vendar je bil Salomon moder kralj.
Ako je sveti prerok David grešil radi pogleda na žensko
ali bi ne mogel tudi Tihomil?

In Tomislavu je bilo težko pri srcu.

Ko je dobil knezev odgovor, da prekinja vsako zve¬
zo s Hrvati iz bele Hrvatske, se mu je srce še bolj raz¬
žalostilo. Torej zopet mržnja, zopet nesloga, in to sedaj
ko preti nevarnost nesrečni domovini od vseh strani. In
spomnil se je mržnje, ki je vladala v srcih posavskega
Ljudevita in Bosne zoper kneza v beli Hrvatski in kako
sta se ta dva kneza, po krvi in narodu brata razdvojila
in mesto, da bi se združila proti Frankom, sta z neslogo
pripravila pot frankovskemu gospodstvu! Zdelo se mu
je, da vidi pred seboj kri in krvave reke in srce ga je
peklo. Zdelo se mu je, da je klical neki glas, strašni glas,
kakor glas iz pekla: Veseli se in raduj se Kajn, zakaj

ves narod te posnema. Dviga ti spomenik v slavo, a ne
spomenik iz zlata in marmora, nego iz glav in kosti po¬
bitih bratov in novih Abelnov. Raduj se in veseli se
Kajn, ves narod te slavi in te bo slavil od očeta do
vnuka.

In Budimir Tomislav je zaplakal in klical: Uboga
domovina, ubogi narod, uboga Hrvatska!

Nikogar ni bilo, da bi mu ortl solze. In njegov korak
se je obrnil v cerkev sv. Kvirina škofa in mučenika Si-
sečkega.

1  am je pokleknil pred oltar sv. Kvirina in je dolgo
molil za narod svoj in domovino svojo in šepetal: »Vze¬
mi, Gospod, ta kelih od mene, a ne moja, nego tvoja
volja naj se zgodi... «

Ko je vstal, da odide iz cerkve, mu je bilo čelo ve¬
dro in lice mirno.

V polutemi je zagledal, kako se mu bliža bela senca.

In ta senca, še predno je mogel preprečiti pade pred
njega na kolena, poljubi njegovo nogo in zaplaka:

— Gospod, pomagaj!

Nato se zruši nezavestna na tla.

300

XXVII.

V globoki ječi je ležal Tihomil in čakal na smrt. Zad¬
nja naaa na rešitev ga je zapuščala. Tujec je v tem me¬
stu, kamor je šel s takim veseljem, in tukaj bo moral
umreti. Tujec je v Sisku, v katerem je srečal prvikrat
svojo srečo, svojo Mileno, svoje solnce. Ni preteklo bog-
ve koliko ur, ko so ga v tem mestu pričakovali, kakor
kralja, kjer je stopal kot junak — zmagovalec. Vse je
klicalo, vse ga je ljubilo. Sam knez in kneginja sta prišla
pred njega, da ga okinčata z vencem zmage. Iz tisoč grl
je oril klic, slavospev njemu, junaku med junaki. In v
resnici bi mu bila sreča popolna, ako bi mu bil dodal knez
k tej siavi še Mileno. In sedaj je vse naenkrat tako ža¬
lostno, zgodilo se je vse tako nenadno.

Vrgel se je okovan v verige na slamo in se globoko
zamislil. Kaj je storil? Nič! In vendar je tu, globoko v
temni ječi, okovan. Izpraševal se je, ali ni morda storil
kaj, s čim bi lahko vzbudil kneginji kake nade. A ničesar
mu ni prišlo na um. Niti slutil ni, da je ona tako zaljub¬
ljena vanj. Res je sicer, da mu je Milena pravila o onem
čaranju, v katerem je klicala kneginja smrt Milene, a to
ga ni mgolo uveriti, da ima posla s tako strastno žensko.
Sedaj je karal sam sebe, zakaj ni bil opreznejši.

A bilo je prepozno.

Zadnji dogodki so mu odkrili vso dušo kneginje, po¬
kazali mu vso silo njene ljubezni in maščevalno strast
njene duše. Njo, ki je dosedaj vladala vsem, pred katero
so klečali in vzdihovali vitezi od vseh strani, je vrgel od
sebe. Tega mu ne odpusti nikdar. Sprevidel je, da jo je
strašno osramotil in da bo zato njena osveta strašna.

Streslo ga je, ko se je spomnil njene obtožbe. Kdo
bi si mislil, da bi kneginja izumila tako laž, da se osveti.
Kakor grom je udarilo to. Vsa njegova slava, vse po¬
štenje je bilo omadeževano pred vsem svetom. Pred vsem
svetom je bil sedaj kot zločinec, kot ubijalec posvečene
osbe kneževe, kot verolomec in prešestnik. Kaj naj še
pričakuje, kakor sramotno smrt. Ves gnjev kneza Bra-
slava se mora vsuti nanj radi obtožbe kneginje Ger-

301

trude. Oni, ki so mu malo prej klicali: slava, mu kličejo
sedaj: smrt. In Bog ve, ali je na vsem svetu vsajeno bitje,
ki bi čutilo z njim. Tomislav? ... Kaj misli Tomislav?
Ali ni morda proklel one ure, ko sta se prvič srečala?
Ni li morda pljunil z vsem zaničevanjem na njegov spo¬
min? Saj ga je vendar osramotil in osramotil tudi ves
narod bele Hrvatske. In kako naj sumi, da je kneginja
lagala, ko pa je izgovorila tako svečano, Ta strašna žena
rii izdala z najmanjšo kretnjo, da je lagala. Mesto slave,
s katero se je mislil Tihomil vrniti v svoj kraj, se vrne
tja mesto njega glas o njegovem zločinu in o njegovi
sramotni smrti. In tisoč in tisoč kletvin, ki done po Sisku,
obkladajoč njegovo ime, se pridruži tisoč kletev, ki bodo
donele po vsem hrvatskem narodu. Tako mineva slava
tega sveta.

Ir; Milena?

Vsa bolest njegove duše se je strnila v eno pri tej mi¬
sli. Kako bo sprejela to vest, kdo ji jo prvi sporoči? Ubogo
dete. kaj je zakrivila ona, da mora toliko pretrpeti? Da
bi vsaj dobila vest, da je padel na bojnem polju. V svojem
srcu bi nosila njegovo plemenito podobo. Pred njeno dušo
bi stal krasen vitez, neomadeževan, junaški, poln ljubezni.
In ako bi bila neizrečeno nesrečna, da je izgubila svojega
dragega, vendar bi njegov spomin svetil, kakor zvezda,
da se snideta nekoč v skupni domovini. A sedaj? Zve¬
dela je gotovo, da je v ječi, da je storil najgrše delo, ki
se da samo misliti. Kako je sprejela to vest? Ali ga morda
ne preklinja? ...

Tako so Tihomilu v tem razmišljevanju tekle minute,
ura za uro, ki so trajale celo večnost.

In Tihomil se je motil, ko je mislil, da so ga vsi za¬
pustili, in da mu nikdo ne verjame.

Res je, da je večina naroda verovala v njegovo kriv¬
do in malo jih je bilo, ki bi ga branili. Ali med velikaši
je bilo vse drugače.

Na poziv župana Mironje so se sestali mnogi v naj¬
bližjem plemiškem gradu.

— Bratje — je govoril Mironja. — Dogodki zadnjih
dni so me prisilili, da vas pozovem, da prerešetamo, kar

302

se je zgodilo. Zadnji dogodki se nam na prvi hip zdijo,
kakor lepa reč kneza in kneginje, kakor stvar, ki se ne
tiče domovine in naroda, in se morda srdite, zakaj sem
vas pozval. Ali, če vam je glava na pravem mestu, ste že
gotovo spoznali, da se nam pripravlja slab kruh. Vsi ve¬
ste, kaka prisega nas veže, vsi veste, kako velike
nevarnosti nam prete, a vsi ste gotovo slišali zadnje
besede kneza Braslava. Med tem, ko mi želimo zvezo
z brati v beli Hrvatski, jih on kolne in grozi, da se hoče
osvetiti nad njimi in onimi, ki drže z njimi. Knez še morda
danes ne ve, kateri so prijatelji zveze, ali še danes lahko
izve za našo prisego, za naš sestanek, in njegova jeza se
vsuje na naše glave. Mislite morda, da bodete mirno se¬
deli pri vinu in kruhu, ko izve vse to? Ej ne! Meč visi
nad našimi glavami in smrt se nam bliža. Prisega nas
veže, da ostanemo zvesti našim sklepom in da vztrajamo
na potu, katerega smo si začrtali v znaku sloge in edi¬
nosti.

— Tako je, Mironja — so vzkliknili nekateri, a drugi
so stali mirno in nekako pobiti. Nato odvrne nekdo:

— Morda imaš prav. Knez ni bil nikdar prijatelj Hr¬
vatov v beli Hrvatski. Nemški dvor s kneginjo Gertrudo
se trudi, da preprečijo iz povsem jasnih razlogov, zdru¬
ženje naše, da bi ne postali morda premočni. Zadnji do¬
godki niso samo kneza učvrstili za odpor take zveze,
nego so mu vlili mržnjo do vsega, kar prihaja iz bele Hr-
vatske. A to ni čuda. Saj je iz tistih krajev prišel Tihomil,
ki je prelomil poštenje in umazal svoj obraz in svetost
njegovega ognjišča. Tihomil je kriv jeze kneževe. Hej,
če bi se to zgodilo meni, strl bi ga in vso njegovo svojat.
Gorje onemu, ki mi onečasti poročno postelj in se drzne
do moje žene. Knez bi ne bil knez, ako bi še štedil Tiho-
mila. In vrh tega še mu je stregel po življenju. Tihomil
je osramotil našo zavezo, on je onečastil svoje ime, on je
podla zver!»..

•— Molči! — zagrmi z ostrim glasom Tomislav, ki je
doslej stal ob strani. — Tihomil je isti, ki trpi po nedolž¬
nem in jeza božja se mora vsuti na one, ki mu strežejo
Po življenju. Odkod pa veš, da je vse to resnica? Kdo

303

ti je povedal? Tihomila je obtožila knjeginja Gertruda.
Ali ne poznate te knjeginje Gertrude, te Nemke, ki laže,
kolikorkrat zine? Kako to, da je sedaj naenkrat ta ženska
v vaših očeh tako vzvišena in sveta, da ji verjamete in
pljujete po onem, ki ste ga imeli dosedaj za vzor juna¬
štva in poštenja? Vi ga obsojate ne da bi slišali njegov
zagovor. In vendar je vaš tovariš, vaš prijatelj in pobra¬
tim. Kako naj imenujem to vaše početje? Ni li sramota,
da verujete več ženski, ki je prišla iz tujine, ki je prišla
iz domovine naših tiranov, nego Tihomilu, ki je vaš brat
in junak našega naroda.

Mesto, da mu vsi složno priskočite na pomoč, mečete
blato nanj, ne da bi pripomogli, da se opere.

— Ste li slišali — reče Mironja. — Nikdo ne more
priseči, da je Tihomil kriv. Zato se naj nikdo ne drzne
ga obsojati, ker drugače okusi udar mojega meča.

— Lahko z mečem pretiš — zamrmra prejšnji ne¬
zadovoljnež — ko so tvoje mišice močne, kakor turo-
poljskih bikov.

— Bratje, — nadaljuje Mironja, ne oziraje se na to
pripombo, — pustimo za trenotek Tihomila. Glavni vzrok
našega sestanka ni on, nego zadeva, ki je vredna več,
kakor samo ena oseba. Povedal sem vam poprej, da visi
Damoklejev meč nad našimi glavami. Vsi veste, da knez
noče ničesar slišati o zvezi z belo Hrvatsko, vsi veste,
da smo prisegli živeti in umreti za to zvezo. Kaj sledi iz
tega? Da smo mi in knez nasprotniki. Stvari so take, da
ni mogoče misliti na mir. Že to, kar je storil našemu bratu
Štefanu iz Jasenovca, ki je moral pobegniti v belo Hrvat¬
sko, priča, da ne bo postopal z nami milostno. On ne
pozna milosti, on pozna samo osveto. Tihomilovo nepri-
liko bc zvrnil na nas in dejal, da je on samo izvrševatelj
naših dogovorov. On veruje v javno zaroto zoper sebe...
in mislim, da mi ni potreba, da vam obešam na nos per-
gamen, na katerega bo pisal našo smrtno obsodbo.

— Knez je maščevalen!

— Knez je besen!

— A tudi kneginja bo njegovo besnost podžigala s
sladkimi besedami. Ona mrzi vse Hrvate.

304

— Treba je, da ji to mržnjo izbijemo in če tudi s
sekiro.

Taki pogovori so se slišali v skupini mrkih ljudi, ki
so prišli na pogovor k Mironji, da zborujejo o položaju.

— Prav ste rekli — odvrne Mironja. — Knez besni,
knez je maščevalen, in kneginja ga bo še ščuvala proti
nam. Tu ni več nobenega odlašanja, nego da junaško za-
sučemo rokave in se lotimo posla. Ali naj čakamo, ali
naj odlašamo, kakor voli, da nam odsekajo glave? Ne!
To bi bilo prenaunmo. Še je v nas krvi, še sile, da udej-
stvimo naše želje, našo voljo. Ako noče knez poslušati
naših želja, ga bomo prisilili v to.

— Tako je, prisili ga bomo — odgovorijo vsi složno
in odločno.

— Dobro, bratje. To je vitežka beseda. Dosedaj
smo čakali in se varovali vsakega spora s knezom. Re¬
šitev domovine nam je sveta. Neprijateljski napadi zuna¬
njih sovražnikov so bili vzrok, da smo brzdali svoja srca.
Ali sedaj je sovražnik pobit in za nekaj časa bo vladal
mir ali vsaj premirje...

— Motiš se — ga prekine debel plemič iz Zagorja.
— Motiš se, Mironjo. Dobil sem vesti, da se bliža naši
domovini velika vojska. Niti en dan nismo varni. Madjar-
ski knez je razjarjen, da mu je vjet vojvoda in se bo go¬
tovo maščeval.

— Naj stori, kakor mu drago — odvrne Mironja. —
Eno je resnica, da so se namreč stvari zasukale. Danes
je knez naš očiten sovražnik in sovražnik narodov. Danes
je samo še sluga Arnolfa, a sovražnik svojega plemena
in rodd. Jasno je rekel, da se hoče osvetiti beli Hrvatski.
In to, kar je rekel, stori s pomočjo nemškega cesarja. Ali
hočemo, da se vnamejo vnovič krvavi boji med lastnimi
brati? Hočemo mar, da zopet poteče bratska kri, hočemo
zopet igrati Kajne? Ne, to ne sme biti. Zato je zadnji čas,
da prisilimo kneza, da se vda.

— Ali tako? — vprašajo nekateri.

— Priznavate, da je tiran?

—■ Priznavamo — odvrnejo nekateri.

37

305

— Priznavate, da je sluga našega tirana cesarja
Arnolfa?

— Priznavamo.

— Priznavate, da hoče naše glave, da se je v duši
odločil za boj proti našim bratom?

— Priznavamo.

— Spominjate se Vuka, ki ga je nedolžnega držal
v ječi zaprtega, a to radi svoje žene.

— Spominjamo se!

— Spominjate se Gorazda in njegovih tovarišev, ka¬
tere je hotel uničiti. Spominjate se preroštva škofa Go¬
razda?

— Spominjamo se.

— Ali veste, kako zametuje vaš jezik v cerkvi, vaše
svete običaje na dvoru?

— Vse to dobro vemo... Ni potreba, da nas spo¬
minjaš na to — so jeli vzklikati vsi vprek in vseh se je po¬
lastilo razburjenje.

— Ako za vse to veste, potem teče v vaših žilah
žabja kri, če z mano vred ne vzklikate: Doli s tiranom!

— Doli s tiranom!

Čela so se jim zmračila, pogledi blesketali, roke pa
poiskale držaje mečev. Na licu se jim je čitala besna
odločnost in če bi v tem hipu prišel med nje knez, bilo
bi po njem.

— Tako je, doli s tiranom — vzklikne Mironja nav¬
dušeno. — Njegova oseba je tista zapreka, da ne moremo
reči bratu brat, da ne moremo svobodno dihati v tem
zraku, nego moramo sklanjati svoje vratove pod jarem,
kakor voli. Bratje, velike besede so izgovorjene. Srečen
sem, ker se strinjate z mano. Raje umrjem, nego, da nosim
dalje knežev jarem in upam, da ste tudi zložni z menoj.
Povejte mi, ali bi vam bilo ljubo, ako vas pobesi na jab¬
lan, kakor one nesrečneže, ki naposed niso ničesar dru¬
gega zakrivili, nego udarili na nesramne Nemce, na po¬
tomce onih Nemcev, ki so oskrunjali naše matere, ki so
nedolžno hrvatsko deco metali psom in drli kože s hr-
vatskih junakov. Povejte ...

306

— Dovolj, dovolj — so vzklikali vsi. — Složni smo
do zadnjega.

— Ako smo složni, pa pojdimo takoj na delo. Vrzimo
kneza s prestola in ga zaprimo v samostansko celico, naj
premišlja tam svoje grehe, in o minljivosti slave. Knjegi-
njo Gertrudo pa poženemo preko mej naše države, naj
priča svojim Nemcem, o vljudnosti hrvatskih junakov.
Mati kneza Braslava itak blodi nekje po nemških krajih
in jegov brat Friderik, Nemec po duši, se je odločil, da
postane latinski duhovnik. Braslavov kneževski rod itak
izumrje in bi morali tudi pozneje izbrati novega kneza.
Zakaj bi ne izbrali nekoliko prej. Zakaj čakamo še dalje...

— Resnica — odvrnejo vsi. In slišala so se imena kan¬
didatov na knežji prestol. Mnogim je močneje utripalo
srce. Malo jih je bilo, ki bi ne mislili na lastno osebo.
Vsak je čutil v sebi dovolj moči, da bi upravljal veliko
državo, vsakdo bi rad vzkliknil svoje ime, a se je ven¬
dar sramoval, zato je raje imenoval ime svojega prijate¬
lja. Razun tega so se slišala tudi imena: Mironja, Vuk, Ti-
homil...

Mironja je pustil nekaj časa, da so se pogovarjali o
osebi novega kneza. Vedel je že naprej, da se ne bodo
tako lahko zedinili, ali hotel je slišati mnenje posamez¬
nika. Ko je začul svoje ime, se je čudno nasmihal in po¬
znalo se mu je, da mu ugaja to, vendar, kdor ga je natanč¬
neje opazoval, bi spoznal takoj, da ne misli resno in da
mu roje po glavi vse druge misli. Tako je gledal nekaj
časa to prerekanje, nakar jih pozove, naj se umirijo.

— Bratje, poznam jaz svoje Hrvate. Vsak bi rad bil
vodja, a nikdo ne rad podložen. Tolažimo se, zakaj, taki
so bili tudi naši dedi. Mi smo narod samih kraljev in kne¬
zov. Treba še samo, da imamo junaško srce in ponosno
kraljevsko, ali vsaj tako, kakoršno bi moralo biti srce
kralja. Ali mi potrebujemo samo enega kneza, a ne dva¬
najst, zatoraj se moramo zediniti na eno osebo.

— Katera naj bo ta oseba?

— Mironja.

— Tihomil.

- Vuk...

307

— Hvala, bratje, ki hočete okinčati mojo glavo s kne-
ževo krono. Ponosen sem na to, ali ne srdite se, ako se
vam iskreno zahvaljujem za to čast in odklanjam. Moja
glava ni za kneževsko krono. Pretežke so takšne krone
za me. Da se spominjate Tihomila, je sicer prav, a Tiho-
mil je ponosen, uren in pameten in narod bi ga celo spre¬
jel z navdušenjem. Ali, kolikor ga poznam, vem, bi niti
ne hotel prevzeti časti in dolžnosti kneza. Preostaja nam
samo še Vuk. Vuk je v resnici pravi vzor za kneza in jaz
priporočam, da vzkliknete vsi enoglasno:

— Živio Vuk!

— - Živio Vuk — so vzkliknili nekateri.

Ostali bi se gotovo odzvali tem vzklikom, da Miro-
nja ni zamahnil z roko v znak, naj molče.

— Mislil sem bratje, na to, da bodete vi sami pred¬
ložili Vuka za kneza. Kdo je slavnejši od njega v naši dr¬
žavi? Kdo je bil hrabrejši od njega, kdo je ljubil bolje
svojo domovino, kdo huje trpel za njo? Kdo je modrejši
od njega? Vse to sem mislil in spravil sem ga v moj grad,
da mu lahko sami povemo našo željo. Ni bila lahka stvar,
spraviti ga sem, zakaj vohuni stikajo za njim povsod in
nevarnost je, da ga najdejo in ujamejo.

Od vseh strani so se slišali glasovi izr.enadenja in
začuli so se vzkliki:

— Kje je Vuk?

— Privedi ga med nas.

— Kje je naš novi knez?

Mironja da vznak in vrata se odpro. Vsi i ogledi so
obrnjeni na vrata.

Na vratih se pokaže častitljiva podoba starčkova v
sivi meniški halji. Brada, bela, kakor sneg, mu je padala
na prsi, obraz upadel, oči udrte in globoke vsled trpljenja,
a na ustnih smehljaj, blaženega zadovoljstva. Polagoma
je korakal Vuk v dvorano.

In dočim so prej vsi vzklikali, ni padlo nobenemu na
um v tem trenutku, da prekine tišino.

Vsi so skočili k njemu.

308

in čudo, vsi ti ljudje, ki so bili žejni krvi in so sno¬
vali zarote in razdore, so pri pogledu na tega človeka po¬
stali krotki, kakor jagnjeta.

Mnogim so se orosile oči, ko so se spomnili nekdanje
junaški postave Vukove, ki je sedaj kot krotek menih bil
v pravi zadregi, kako se reši njihovih poklonov.

Mironja reče prvi:

— Slavni Vuk, vodja naš. Govorim ti v imenu svo¬
jem in v imenu vseh, brez razlike. Poslušaj nas in naj se
tvoie srce omehča. Razložil sem ti že poprej, zakaj smo se
sestali. Mera zločinov kneza Braslava je polna in mi ne
moremo več prenašati njegovih nasilnosti. Odločili smo
se, da ga vržemo s prestola. Glas naroda je božji glas. Ali
vsak narod potrebuje vodjo, zato smo odločili, da posa¬
dimo kneževo krono najvrednejšemu izmed najvrednej¬
ših. Odločili smo se, in izbrali novega kneza — tebe, samo
tebe. In jaz te pozivljem pred nami vsemi in pred Bogom,
povej nam, ali sprejemaš kneževo čast, katero ti nudimo
in smo pripravljeni žrtvovati za te življenje in smrt,
smrt in življenje ...

In vsi so vzkliknili:

— Življenje in smrt!

-— Smrt in življenje!

Starec je mirno poslušal župana Mironjo, kakor bi se
ga vse to nič ne tikalo.

— Bog — spregovori nato in pogleda proti nebu —
čudna so tvoja pota. Nedavno si dopustil, da so moje ko¬
sti medlele v ječi, a danes mi ponujaš zlato krono s kne¬
ževini mečem. A knezu Braslavu, pred katerim še je vče¬
raj trepetalo vse, se trese kneževi prestol. Hvala ti in
slava!

Na te besede se obrne k Mironji.

— Prijatelji, bratje in tovariši. Lepa hvala vam, da
ste se me spomnili in ako bi vas ne poznal, bi mislil, da
re rogate. Ali ne vidite, kako sem slab? Ali ne vidite moje
izmučeno telo? Vi potrebujete kneza, ki lahko suče meč,
a moje roke ga več ne morejo dvigniti; vi potrebujete ju¬
naka, ki vas bodri v boj, a moje ustne šepetajo molitve.
Vi potrebujete kneza, ki bo močen in silen, a jaz stojim

309

ob grobu. Pustite me torej, naj mirno umrem, pojoč
psalme in moleč za rešitev naše domovine, ki še ni bila
nikdar v taki nevarnosti, kakor sedaj, ko ji preti meščan¬
ska vojna, a od zunaj močan in divji sovražnik. Stare
zgradbe naše kneževine se uničijo, tramovi pokajo, in
moral bi biti Samson, ki bi vzdržal vse to skupaj, a vi
kličete mene. Pustite me, bratje ...

— Nikar, oče. Tvoja molitev je vredna več, nego
naše pesti. Jedna tvoja beseda ohrabri naš narod bolje,
nego najgromovitejši glas drugih junakov.

— Bodi naš knez!

Vedno bolj se je razlegalo vpitje, hoteč ga prisiliti,
da vsprejrne to važno čast. Starec pa ni mogel več go¬
voriti, kajti močne roke so ga vzele na ramena in ga no¬
sile po dvorani. Branil se je, a ni mu koristilo. Trebalo
je dokaj časa, da so se nekoliko umirili in ga postavili
na tla.

— Za Boga, bratje, zdrobili bodete svojega kneza
prej, nego ga kronali — reče šaljivo Vuk, a nato nadaljuje
z resnim glasom:

— Odnehajte! Nikdo na svetu me ne prisili, da sprej¬
mem knežjo krono. Ni to božja volja. Glas božji govori
mojemu srcu in poslušam ga in vi se pokorite volji božji.
Ko ste vi zborovali, sem jaz klečal in molil. In duh Go¬
spodov je govoril z mano v molitvi. In tako sem prišel do
prepričanja, da ste, ako iščete novega kneza, na krivem
potu.

— Oho — so vzkliknili nekateri.

— Kaj govoriš, Vuk? ...

— Braniš kneza Braslava...

— Ne govori, zakaj tega ne poslušamo radi.

Ali Vuk se ne zmeni zato in nadaljuje z mirnim gla¬
som, gladeč si brado.

Na krivem potu ste, ako iščete novega kneza. Rod
Braslavov izumira. On nima potomcev, in brat Friderik
se je posvetil Bogu. Ali treba zato misliti na nove kneze,
ko ima narod hrvatski močnega in modrega kneza. Ali
vam je tako tuje njegovo ime?

— Mutimir — vzkliknejo vsi.

310

— Da, Mutimir! Za njega se zedinite in mesto dveh
knezov, bo vladal vso Hrvatsko samo eden knez, mesto
dveh držav, bo samo ena in ta bo silna in mogočna. Niti
bes tujinstva, niti zloba pekla ji ne moreta do živega. Vaše
misli o slogi, vaše prisege o edinstvu, vaše hrepenenje po
zvezi se uresničijo na mah. Hrvatska ostane zjedinjena,
samosvoja in velika.

— Živio, knez Mutimir! — zadoni po dvorani.

— Evo, sedaj sem vam rekel, kaj mi je bilo na srcu.
Ako poslušate moje besede, se ne bodete kesali. Prosim
vas samo še, čuvajte življenje Braslavovo. Bodite složni
in krepki in ne dajte se zavesti od strasti. Ako ste za moj
predlog, izberite poslanstvo, ki mu naj javi naš odlok ter
ga naj vpraša, ali sprejme izvolitev. Predno se poslanstvo
ne vrne od Mutimira, ostanite mirni in čuvajte to tajnost
in spominjajte se, da je bil sicer med dvanajsterimi apo¬
stoli Judež, ki je izdal, a se usmrtil sam... Odgovorite
mi odkrito, ali ste za Mutimira?

— Smo ...

— I11 ga priznate knezom, ako sprejme izvolitev?

— Priznamo ga-

— Tedaj izberite poslanstvo.

Izbrali so najuglednejše, ki bi imeli oditi na dvor
kneza Mutimira v belo Hrvatsko.

XXVIII.

Knjeginja Gertruda ni mirovala. Maščevalna strast jo
je obvladala docela. Ko si je odpomogla od prve bolesti,
je jela takoj premišljati o osveti. Ni ji dovolj bilo to, da
čaka Tihomila smrt, ne, ona se je hotela osvetiti pravemu
vzroku svoje sramote — Mileni. Nikdar še ni bil ponos
knjeginje tako užaljen, nikdar še ni noben človek njeno
moč in njeno lepoto tako pogazil, kakor ta Tihomil, priš¬
lec iz barbarskih strani. O ta Milena mora pasti, mora tr¬
peti peklenske muke.

In tisti čas, ko so hrvatski velmožje zborovali o usodi
posavske firvatske, tisti ča.s je bil pri knjeginji Gertrudi
Gottschalk. Bil je nekaj časa izven Siska, a se je sedaj

311

vrnil, a čuvši o dogodkih na dvoru, ni hotel pred knjegi-
njo. Srce mu je poskakovalo veselja, da se je na tako
lep način rešil nevarnega tekmeca, a vedoč, kaka burja
vlada sedaj v srcu knjeginje, se ji ni upal približati.

Zato mu ni bilo posebno ljubo, ko ga je od ogromnega
vrča, katerega je pil z dvornim kaplanom, odpoklical glas
sužnja knjeginje Gertrude.

Izpivši do dna, kar je še bilo v vrču se poslovi od
dvornega kaplana, in godrnjaje grdo kletvico, odide h
Gertrudi.

Ko je vstopil v sobo h knjeginji, je niti ne pozdravi,
nego sname samo kapo, jo vrže v kot, in reče jezno:

— Kaj hočeš?

A ona ga pogleda razjarjeno.

— Mnogo.

— Govori.

— Ti si bojazljivec!

— Še kaj?

— Potepuh.

— Še kaj?

— Tvoj pogum je vreden starih bab.

— Gospa, če si me zato poklicala, da me psuješ, bi si
lahko to prihranila ...

— Da, odvrne ona porogljivo — od vrča, kaj? Potopi
se v vinu, za drugo itak nisi...

— Moje geslo je: jesti, piti in ljubiti lepe žene.

— Za poslednje si prebedast.

— Oho... dovolj mi je. Če mi takoj ne poveš, kaj
hočeš, grem takoj nazaj k Mojmiru, dbbremu vašemu
kaplanu, ki ima slične nazore z mano in pije, da ga je ve¬
selje gledati.

— Pusti pijačo. Klicala sem te, ker imam važnih pred¬
logov, ki se tičejo tvoje osebe.

— Moje?... Hej, mili Bog, dokler si imela dovolj
posla z mladcem od valov Adrije, ti ni bil mnogo mar
severni medved ...

— Molči...

— Oprosti, molčal bom. Vrlo sem ti hvaležen in ti
moram priznati, da sem že mislil, da si povsem pozabila

312

... in ta senca, še predno je mogel preprečiti, pade pred njega
na kolena, poljubi njegovo nogo in zaplaka:

— Gospod, pomagaj! (Str, 300.)

na me. Vendar, izborno si igrala svojo ulogo, vse tako,
kakor sva se dogovorila. Mladi Hrvat je vgriznil v trnek,
ki si mu ga vrgla, zaljubil se je v tvoj kras ... in za vraga,

38

313

uprav, ko te je mislil objeti, si ga vrgla pod noge smrti.
Niti v snu se nisem nadejal, da si tako zvita. Prababica
Fastrada bi imela veliko veselje s tabo ...

Knjeginja Gertruda ni prav razumela njegovih besed.
Ni vedela, ali govori v resnici, ali se ji samo roga in to
je Gottschalka zelo veselilo:

— Da, svetla knjeginja, zaslužila si, da te pohvalim
cesarju Arnolfu. Modrejše žene ni na svetu.

— Drago mi je, da me hvališ -—ga prekine Gertruda.

— V resnici se ti divim, samo zdi se mi, da si na zelo
nevarnem potu in da ti preti velika nevarnost.

— Meni? — se začudi Gertruda.

— Da, tebi — odvrne Gottschalk in nato jo prime za
roko in ji pošepeta na ušesa:

— Uloga Putiiarke ni brez nevarnosti.

Knjeginja prebledi, a nato odvrne tiho:

— Kako misliš?

— Mislim, da je sedaj zaprtemu Josipu svobodno,
da se sklicuje na božjo sodbo ...

— Na božjo sodbo — vzklikne knjeginja.

— Da, na božjo sodbo in Bog kakor veš, ščiti pra¬
vične. In tako bi lahko zopet Josip prišel na svobodo. Nje¬
govo Putifarko pa bi odvedli na trg, jo privezali za konj¬
ske repove in raztrgali njeno prekrasno telo. In to bi bilo,
kar moraš sama priznati, v resnici škoda.

Knjeginja je postajala vedno bledejša in ni se mogla
vzdržati strahu.

— Ti mi govoriš o božji sodbi — reče z drhtečim
glasom. -— Nikdar nisem premišljala o tej strahoviti stvari.

— Nisi nikdar bila navzoča pri božjih sodbah?

— Nikdar!

— Ej...  tvoja prababica Fastrada bi ne imela veselja
s teboj.

— Veš dobro, da sem bolj ljubila sanje v bledi noči
in vonj rož ...

— In tako dalje ... in tako dalje ... hm...  nisi imela
prav. Bolje bi bilo, da bi se pripravljala na božje sodbe,
zakaj, kakor vidiš, se si jim sedaj zelo približala.

— Ti me strašiš ...

314

— Ne strašim te, ali bojim se, da bo zahteval Tihomil
božjo sodbo, način, kakršnikoli.

— Ali je mnogo načinov? Povej mi, zakaj zelo malo
sem poučena v tem.

— Dobro. Najnavadnejše božje sodbe so: kocka, po¬
skus na vroči vodi, ognjeni poskus, dvoboj...

— Kako je poskus z vročo vodo.

— Poskus z vročo vodo se vrši v cerkvi. Obdolženec
po nekoliko postnih dnevih pride v cerkev in poklekne
pred duhovnika ter moli nad njim. Nato vstane obdolženec
in duhovnik bere mašo. Nato opominja obdolženca, naj ne
kliče božje sodbe, ako ni kriv. Po maši gre duhovnik h
kotlu, v katerem je voda. Nad vodo moli evangelj in poje
litanije ter jo blagoslovi, da tako vzame vso moč zlodeju.
Nato se obleče obdolženec v novo cerkveno obleko in
mora poljubiti evangelj in piti blagoslovljeno vodo, katero
mu poda duhovnik, izgovarjaje: »To vodo ti dajem danes
za poskus«. Sedaj se prižge ogenj in ko začne voda vreti,
molita duhovnik in obdolženec. Nato se kotel urno postavi
od ognja vstran in sodnik vrže v vodo kamen, ki visi na
vrvici. Obdolženec mora nato ta kamen izvleči iz vode
z golo roko. Ko stori to, mu zavežejo roko in zapečatijo
s sodnikovim pečatom. Tretji dan se pogleda in če je roka
obdolženca brez rane, se proglasi nedolžnim.

— In so ljudje, ki so prestali tak poskus srečno?

— Gotovo. Zdi se mi, da ti ni mnogo do tega...

— klej, kaj te briga, kaj jaz mislim!

— Briga me, briga, zakaj božja sodba lahko škoduje
tvoji beli nežni polti in lepim lasem, a jaz sem ti vsekako
prijatelj in te pomilujem.

— Zakaj me pomiluješ? Ne potrebujem tvojega so¬
čutja.

— Potrebuješ, gospa, potrebuješ in še kako. Le pri¬
znaj, zakaj božja sodba ni igrača.

Kneginja se je jela v resnici bati božje sodbe in zato ni
hotela več prikrivati pred svojim najboljšim prjateljem.
Zganila je z rameni in dejala:

— Zakaj bi tajila? Treba je božjo sodbo preprečiti.
Tihomil in Milena morata pasti.

315

— Tudi Milena?

— Ona najprej.

— Ej ne. Ona je moja, in ne tvoja. Pozabljaš, da ste
mi jo dali.

— Odvedi jo k vragom. In to je tudi moja misel. Za
Tihomila ne bo večjih bolečin, nego to, ako izve, da si ti
Mileno ugrabil in da je v tvojih rokah.

-— Kaj želiš tedaj — vpraša Gottschaik.

— To, kar bi že moral davno učiniti, a ti nisem pu¬
stila.

— Kaj?

— Ugrabi Mileno, tajno, s silo in jo odvedi v svoj
brlog med medvede. Stori tam z njo, kar hočeš, samo pred
oltar je ne pelji.

Gotschalku so se razširile nosnice in lovil je sapo,
kakor bi ne razumel vsega. Nato udari z roko ob roko in
vzklikne:

— Das ist gut.. .*

❖

Ko je drugi dan zgodaj v jutru šla Milena s svojo zve¬
sto služabnico po ulicah Siska, da obišče svoje bolnike in
siromake, so planili nenadoma po nji našemljeni ljudje.
Predno je mogla klicati na pomoč, so jo posadili na konja
in odhiteli z njo. Samo nekoliko vaščanov je videlo ta pri¬
zor, a niti eden se ni upal, da bi ji sledil. Bil bi pa to tudi
brezuspešen posel, zakaj ti so oddirjali z neverjetno urno¬
stjo.

Ni trajalo dolgo, pa je tudi zginil prah, ki so ga dvignila
konjska kopita roparjev.

In Sisek je bil miren in tih, kakor bi se ničesar ne do¬
godilo.

XXIX.

Skozi gozdove in planine je drvela četa nemških voj¬
ščakov proti hrvatski meji. Sam Gottschaik se je nahajal
v tej četi, ter dvigal ponosno svojo glavo, in oči so mu
divje lesketale.

* To je dobro...

316

V sredini čete je bila nosilnica v kateri je počivala
Milena, uspavana s pijačo, ki je bila narejena za njo, da bi
ne kričala. Njena spremljevalka ni dobila opojne pijače,
nego so ji nastavili nož na grlo in zažugali, da jo zabodejo
takoj, ako bi klicala na pomoč.

Daleč je že oddirjala četa od starorimskega Siska in
nikdo je ni poskušal preganjati.

In kdo bi jo poskušal? Nikdo ni niti slutil, da ni več
Milene v gradu kneza Braslava. Edina kneginja je vedela
za to, a ona je molčala, zakaj ta skrivnost je bil del njene
osvete, njene strašne osvete, katero je prisegla Tihomilu.

Videla je, da se mu najhuje maščuje s tem, ako mu
ugonobi Mileno. Vedela je, da se Tihomil ne boji smrti in
da tega junaka ne upogne s to grožnjo. Čakala ga je itak
smrt, a prej še mora zvedeti za zločin, ki se je izvršil na
Mileni.

Uživala je v duši, ko je pomislila, kako bo Tihomil
zbesnel, ko izve, kaj se je zgodilo z Mileno. In ta besnost
bo še večja, ko nji, svoji sovražnici, okovan v težke ve¬
rige, ne more ničesar žalega storiti.

Sedaj stopi lahko pred njega, ona, žena, kot zmago¬
valka, ki je premagala junaka in ga ukanila, kakor je
Dalila ukanila Samsona. Njeno srce, zmučeno in na pol
mrtvo je jelo zopet živeti v misli na osveto. Nikdo bi je ne
mogel zadržati od osvete, katero je prisegla njemu in ce¬
lemu narodu, kateremu je pripadal. In evo, en del osvete je
izvršen. Četa dobro oboroženih vojakov pelje Mileno v
Oottschalkov grad, v orlovsko gnezdo, odkoder je več ne
otme nikdo, zakaj nemški medved jo bo čuval. Sedaj se ni
treba bati Braslava, ker se je sam srdil na Tihomila. Ni se
tedaj motila, ko je mislila, da knez Braslav ne bo povprašal
po Mileni, zakaj on se v resnici ves dan ni spomnil revice.

Ko je legla noč na sisačka brda je bila kneginja uver-
jena, da se je Gottschalku posrečilo prestopiti hrvatsko
mejo in da sedaj Milene nikdo več ne reši.

Sedaj je napočil čas, da izvrši, kar je izmislila. Vzela
je seboj najzvestejšega služabnika, ki je bil znan, kot
okrutnik in odšla urnih korakov proti stolpu, v katerem se
je nahajal Tihomil.

317

Ko je zaslišal rožljanje ključev se ni ustrašil, nego je
bil pripravljen na vse in bilo mu je skoraj ljubo, da se že
nekaj zgodi, bodisi karkoli, samo da ne bo v tej negoto¬
vosti.

V ječo je stopil ječar s svetilko, ki je odprl na zapo¬
ved kneginje ječo in takoj za njim! se je prikazala na pragu
ona sama. Obrnivši se k ječarju, reče z ostrim glasom:

— Postavi svetilko na tla!

Ječar utakne železni držaj svetilke v tla.

— Idi ven in čakaj z mojim služabnikom na daljne
ukaze.

Na te besede se ječar molče odstrani in zapre vrata.

Kneginja Gertruda in Tihomil sta bila sama. Tihomlilu
je s početka svetloba luči jemala vid, a kmalu si opomore.
Ko spozna kneginjo, mu je bila prva misel, da se pred njo
ne sme kazati potrtega in žalostnega. Kneginja je dvignila
glavo visoko in se zagledala vanj. Tako je preteklo nekaj
trenutkov.

Tihomil jo vpraša prvi:

— Kaj te je privedlo v to ječo, nesrečna ženska!

In ona, kakor da je pričakovala tega vprašanja, reče:

— Ti si žalil moj ponos 1 , mojo čast in me hotel osramo¬
titi. Hotel si me premotiti, da se izneverim knezu, svojemu
gospodu, ki si ga hotel vreči s prestola in mu vzeti krono
in evo tvoja oholost je kaznovana. Okovan si.

Tihomil ni verjel lastnim ušesom. Ni vedel ali bedi ali
sanja. Pred njim 1  je stala ona strašna žen.ska, ki je pred
knezom in vsem dvorom lagala njemu v obraz, radi ka¬
tere je sedaj tu v ječi. Vedel je, da je storila zato, da se
maščuje nad njim. Ali da mu ta ženska, ki je hotela njega
zapeljati, tu v obraz laže zopet isto, ni vedel, kako si naj to
tolmači. Bilo mu je tako nerazumljivo, da se je prijel z
roko za glavo, kakor da se hoče prepričati, da še je na
pravem mestu. Nato j,e odgovoril:

— Nesrečna žena, ali te je obsedel satan, da se tako
rogaš svoji žrtvi. Kaj te je dovedlo do tega? Kaj hodiš
sem;? Ali si ti kneginja Gertruda, ali si živ vrag?

Ali ona se je nasmejala.

318

— Ti se čudiš... ti, ki si se drznil protiviti mloji
volji. A vedi, da sem prisegla osveto in to prisego hočem
tudi držati. — Te besede je izrekla s tako odločnim gla¬
som, da se je Tihomil nehote zdrznil. Vendar je odgovoril
naglo:

— Motiš se, ako misliš, da se te bojim. Moje srce ne
pozna bojazni. Stokrat in stokrat sem bil v boju, a se nisem
plašil, bilo bi pač žalostno, če bi se plašil ene ženske.

Besedo »ene ženske« je naglasil z nekakim prezirom.

Kneginja je čutila želo naglasa in njene oči so se za¬
svetile, kakor oči divje mačke.

— Molči! Poznam sredstvo, s katerim ozdravim tvojo
drzovitost. Na kolena boš padel pred menoj.

Tihomil se je zravnal še ponosneje in odgovoril:

— Nikdar!

Te besede je izrekel tako odločno, kakor še morda
nikdar nobene v vsem svojem življenju.

— Ko te začnem mučiti, spremeniš svoje nazore —

o'dvrne Gertruda.

-— Ni muk, ki bi vpognile moj ponos. Slovan sem in
slovanska mati me je rodila. Bila bi sramota, da bi se po¬
nižal pred teboj. Umreti hočem brez strahu, in če mi režeš
kožo s telesa, stal bom pred teboj neustrašen. Ne boš
uživala pri pogledu na moje bolečine zakaj stisnil bom
zobe, da ne izustim niti enega vzdihljaja, ti strašna žen¬
ska.

Gertruda stopi nekoliko naprej in mahne z roko.

— Molči! Mnogi so govorili tako, a niso držali tega,
ko se jih je mučilo. In tudi ti boš prosjačil za življenje.

In v drugič je odgovoril Tihomil, a še odločneje:

— Nikdar!

A ona s,e nasmeje glasno in porogljivo:

— Si pripravljen junaško umreti?

Odločno, ne da bi trenil z očmi odvrne.

— Da.

In vnovič je nastala tišina. Kneginja ga je ogledovala
prodirajoče, kakor bi hotela najti v njem mesto, kjer bi ga
najlažje ranila.

Tihomil pa reče nestrpno:

319

— Zabodi meč v moje srce. Naj ugasne moje živ¬
ljenje. Naj izteče kri iz mojih žil in ti se kopaj v nji.

— Motiš se — vzklikne kneginja. Motiš se, zakaj to
bi ne bilo dovolj kazni za te, zakonolom.ec in morilec
kneza.

Vsa kri je udarila Tihomilu v lice.

— Nehaj, kača vseh kač. Ali se še vedno drzneš govo¬
riti tako o meni. Zaslužila si, da se odpre zemlja pod
tvojimi nogami in te požre. Ali ne obmolknejo že enkrat
tvoja nesnažna usta?

— Ne obmolknejo — vzklikne kneginja — zakaj mo¬
rajo ti izreči obsodbo.

— Tvoje obsodbe se ne bojim, nego edino sodbe
božje. Življenje, to mi lahko vzameš, a duše mi ne uni¬
čiš.

Kneginja je drhtela razburjenja in ni mogla več tajiti,
zakaj je prišla. Ustnice se ji razblinijo in razširijo v škodo¬
željni smeh.

— Ali si pozabil na Mileno? ...

Kakor bi udarila strela, je odskočil T Hromil in njegove
verige so zažvenketale.

— Zakaj me spominjaš na njo, prokleta? Tvojim sa¬
tanskim ustam se ne spodobi to ime. Nisi vredna, da ga
izustiš.

— Misliš?

— Vem,

In kneginja je pobesila glavo in grizla spodnjo ustnico.
Nato je dejala:

— Ti si bedast!

V njenem pogledu je čital, da mu ima povedati nekaj,
česar se je zbal.

Vendar jo vpraša:

— Zakaj?

— Pravim ti, da si bedast! Kaj misliš o Mileni?

— Mislim, da je angel v človeški podobi. Mislim, da
je čisto jagnje, ki stopa nedolžno in brez greha po trnju
naše zemlje.

Gertruda se glasno nasmeje.

320

— Angelj... jagnje ... haha . . . resnično lepa imena,
jagnje... angelj.. . haha . . . Resnično, smešno!

Tihomil vzklikne ogorčen:

— Molči, prokleta! Prepovedujem ti, da se rogaš
nji, kateri nisi vredna, da ji sezuješ čevlje!

— Razžalil bi me, ako bi ne stala previsoko, a sedaj
me tvoja žalitev ne doseže. Vendar, da izveš resnico, ti
povem. Tvoji Mileni preti nevarnost.

— Nevarnost? Ubogo dete!

— Pomiluješ jo? Imaš prav!

— Kaj ji preti?

— Strašna nesreča.

— Prosim te, govori — reče Tihomil in glava mu je
klonila na prsi, a na licu se mu je pojavila bojazen.

— Brzo te zapušča tvoj ponos, junaški Hrvat!

— Bog, zakaj me mučiš? Povej, kaj je z Mileno?

■— Deli so jo na natezalnico, ker so sumili, da je s
teboj v zvezi.

— Mili Bog, kdo je mogel biti tak okrutnik, da je mučil
to golobico? Ako je kdo kaj zakrivil, sem tisti jaz, ali njo
Pa naj puste pri miru, to cvetko, ki ne more nikomur sto¬
riti kaj žalega.

-— Mučili jo bodo vnovič.

— Grozno!

— -Nato jo bodo slekli do nazega in jo bičali tako
dolgo, da bo meso viselo z nje in ... .

— Dovolj. . . dovolj! Prepreči to, storim 1  vse, kar
ukažeš! Ali prepreči to ...

— Poklekni pred me! —■ zaukaže Gert-ruda.

V Tihomilu je vzvalovala kri. Vsa duša se mu je
vzpela. Zdelo se mu je, da se ruši svet, a vendar je, z
odporom vseh sil, pokleknil pred njo.

— Poljubi rob moje halje!

In Tihomil se skloni in poljubi rob njene halje.

— Glej, kako brzo si se premenil, dasiravno si prej
trdil, da si Slovan in da te je rodila slovanska mati. Malo
prej si zatrjeval, da bi bila sramota, ako bi se ponižal pred
menaj. Malo prej si rekel, da ne bom videla bojazni na

39

321

tvojem licu, čeprav moraš tudi umreti. Glej, glej, kako se
vi možje in posebno vi hrvatski junaki naglo spreminjate.

Vse to roganje kneginjino je bilo Tihomilu, kakor tisoč
bodal. Že je hotel vstati, a pomislil je na nevarnost, katera
preti Mileni. Zato reče:

— Kaj zahtevaš od mene, strašna ženska? Govori,
ukazuj!

A ona odgovori:

— Nič, prav nič. Malenkost! Želim samo, da me po¬
slušaš kleče, kar ti hočem povedati.

— Govori!

— Imam ti javiti veselo vest se nakremži Gertruda
in odstopi nekoliko korakov.

— Vesela vest za tebe, za me smrt — zamrmra Tiho-

mil.

— Morda.

— Govori!

— Ne žaljuj za Mileno.

— Zakaj ne? ...

— Ker se ti je izneverila.

Tihomil plane kvišku ves besen in vzklikne:

— Lažeš ... nesramno lažeš!

— Misliš? ... Nil, nu ... kako si moder! Če že hočeš,
dobro! Lažem ... ali eno je vendar res: ona ni več tvoja!

•— Čegava pa? — vztrepeta Tihomil in prebledi.

— Dragi moj, ne vem, kako ti naj povem... ona
je ... ona je...

— Kaj je ona?

— Sužnja Gohtschalkova, ker jo je odvedel v svoje
gnezdo.

Kneginja Gertruda je uživala že naprej ob učinku
svojih besedi in je izgovarjala vsako besedo počasi.

Ali komaj je izgovorila je planila k vratom vsa
plašna.

Strašen krik Tihomilov je zadonel po celici. Kakor,
da mu je prešla v ude moč Goljata je razširil roke in hotel
zlomiti okove. In zdelo se je. da hoče železo popustiti
njegovim silnim mišicam.

322

Gertruda je mislila v prvem hipu, da bo Tihomil
planil na njo, ter ji razbil glavo ob zidu ječe. Prestra¬
šena v dno duše je jela vpiti na pomoč.

Vendar železo je ostalo železo. Tihomilove mišice so
se morale ukloniti. Kri je tekla iz njegovih rok, na ustah
se jc pokazala krvava pena, oči so mu zrle stekleno v
kneginjo. Ječar in služabnik sta planila v ječo in ga, kakor
na ukaz, vrgla na tla, pripravljena, da ga raztrgata na
kosce.

Kneginja pa, zakrivajoča svojo bojazen, reče:

— Pustita ga. Dovolj je za danes ... Naj premišljuje,
kar sem rekla.

S temi besedami je izvršila kneginja prvi dan osvete.

XXX.

Noč je burna. Črni oblaki pokrivajo nebo. Temno je
tako, da se vidi komaj štiri korake pred seboj. Samo, ko
šine blisk po oblačnem nebu, se za trenotek pokaže si-
sečka okolica. Nato zagrmi silni grom in zopet zagrne
terna s svojim plaščem sisečko mesto, polje in brda in
Savo.

Besen vihar in naiiv gospodujeta kraju in kakor dia
so vsi črti s srdom zaplesali kolo in zapeli grenko davo-
rijo razvalin in smrti — turobno bojno pesem zadnjim
ostankom starih bogov zoper novo dobo krščanstva, tako
je grmelo, vršelo in bučalo po zraku. Strašna noč. Veje
se lomijo, stari hrasti pokajo in v hišah škripljejo tramovi.
Vse se je poskrilo in celo divje zveri so poiskale najvar¬
nejša zavetišča. Nikjer ni videti ne slišati gla_su kakega
živega bitja.

A vendar! Po cesti, ki pelje v Sisek, hiti človek. V
prvem hipu se ne da razločiti, ali je to moški ali ženska,
tako je zavit v plašč. Tudi obraz je popolnoma zakrit,
da ga besen vihar ne razbiča.

Vsak trenotek obstoji ta čovek zastrašen vsled be¬
snega grmenja, nato pa pohiti zopet urno naprej, kakor bi
ga podile furije.

323 .

Videti je bilo, d;i mu je okolica sisečka dobro znana,
zakaj spretno se je izogibal vsemu, kar mu je delalo za¬
preke in hitel naprej brez bojazni.

Naposled so se mu pojavile pred očmi prve luči, ki
so mu povedale, da je že blizu mesta Siska.

Podvojil je korake proti svetilkam in se kmalu nato
vstavil vsled silne onemoglosti. Sedaj, tu na cilju poto¬
vanja se mu je zazdelo, da ga ostavljajo moči.

Nikjer ni bilo videti zavetišča, da bi si odpočil samo
za trenotek. Polagoma se je vlekel proti Sisku, ali burja
ni prenehala, nego udarjala z vso silo okrog njega, da
so se mu tresle noge. Dež je premočil njegov plašč in
obleko in obutev je bila vsa pokvarjena.

Tako je minilo dokaj časa. Težko se je vlekel naprej.
Naenkrat se zdrzne.

Iz neke daljave mu je prinesla burja udarce konjskih
kopit.

Z vso močjo, katero je še imel, je skočil s ceste na
polje in se vlegel na tla.

Nato se je oprezno privlekel po trebuhu do prvega
grma, ki ga je opazil v temi. Konjenik se je bližal mestu,
kjer je stal prej popotnik in ko ni našel ničesar sumlji¬
vega ,je odjezdil dalje, proč od Siska.

Za nekoliko časa se popotnik priplazi na cesto in
koraka naprej, oprezno poslušaje, kakor bi hotel zasle¬
diti vsako nevarnost, ki bi mu pretila.

In tako je preteko dobre pol ure, da se je približal
obzidju grada Siska.

Sedaj je šlo za to, kako priti v knežji grad. Po¬
srečilo se mu je priplaziti se do visečega mostu. Tu je
jel klicati vratarja, naj mu odpre.

Naposled se ohrabri. Izpod plašča potegne rog in za¬
trobi trikrat, naglo zaporedoma.

Nato se umiri in čaka na odgovor. Zdelo se mu je, da
ni na dvorišču žive duše, zakaj nikdo se mu ni odzval.

Morda se pa ni čul glas roga v tej burji? In vnovič
ga nastavi na usta, da zatrobi glasneje. V tem hipu pa
se odpre okence kraj grajskih vrat in pojavi se glava
sisečkega vratarja.

324

— Kdo je? — vpraša osorno surovi glas.

— Prijatelj kneza Braslava.

— Ime!

— Povem ga samo knezu.

V globoki ječi je ležal Tihomil in čakal na smrt. (Str. 301.)

— Kaj hočeš?

— Življenje ali smrt knezu Braslavu.

Na te besede se zapre okno in nastane tišina. Dokaj
časa je preteklo in popotnik je jel postajati nestrpen. Na¬
posled se spusti viseči most, zaškripljejo vrata in močne

40

325

roke ga primejo za rame ter ga odvedejo v notranjost
gradu. Tu ga potisnejo v stolp.

Popotnik se spodtakne ob prag in toliko da se je
prijel z obema rokama za stol, je padel nanj z vso težo.

Slaba svetloba, ki je razsvetljevala sobo, je padla
na njegovo lice. Bilo je bledo in izmučeno ter ga je ob¬
dajala dolga brada.

— Kak vrag te nosi sem v tem vremenu — vpraša
vratar surovo.

— Dovoliš? — A niti na odgovor ni čakal, nego je
že pil.

Ko se je napit, reče:

— Utrujen sem. Hvala Za pijačo... Pa tudi lačen
sem...

Vratar pljune na tla in odvrne:

—- Hvalo Bogu.

Nato seže na polico in vzame hleb kruha in ga po¬
loži pred potnika.

Ta prime za kruh, kakor lačen volk.

Zunaj pa je vršela burja in so treskale strele.

Vratar se je prekrižal vsak hip.

, — Hm, vreme je, kakor bi Elija slavil svoj god...
In ti si šel v tej noči na polje. Ali evo, tam v kotu ti
razprostrem svoj plašč, in če nimaš nikjer drugje preno¬
čišča, lahko tu prenočiš. Jutri pa greš lahko h knezu,
ako si, kakor praviš, poslanik k njemu.

Potnik, okrepčan od vina in kruha, skoči na noge
in vzklikne:

— Ne, pri Bogu, še danes moram pred kneza...

Vratar izbuli oči v potnika.

— To ni mogoče. Knez v tem času nikogar ne spre¬
jema.

— Mora, slišiš, mora. Gre se za njegovo življenje in
če me ne pustiš, bo hudo. Če me pa pustiš, verjami mi,
te čaka mastna nagrada, večja od te...

Na te besede vrže na mizo vrečico zlatih bizantincev,
ki so se razsuli z zvonkim žvenketom po mizi.

Vratarju so stopile oči iz kotlin.

326

— Nagrada, praviš, večja od te? ... Pri Sv. Kvi-
rinu, ne bilo bi slabo! ... Ali kako naj to storim, zakaj če
lažeš, visi moja glava na niti.

— Pozabljaš, da bi poginil tudi jaz, ako te varam.

— Gre za življenje kneza, praviš. In da je jutri
že prepozno.

— Tako je.

— In mene čaka nagrada, praviš ...

Med tem, ko je to govoril je pobiral bizantince in jih
spuščal v svoj globoki žep.

— Tako je! — ■ reče potnik.

— Torej čakaj!

Na te besede gre in vzbudi svojega pomočnika, ka¬
teremu strogo zabiči naj pazi na vrata in nikogar ne pušča
ne notri ne ven, dokler se ne vrne. Na to se je izgubil v
črno noč.

Prešlo je dobre pol ure, da se je vrnil.

V njegovi sob; je sedel neznani potnik, podpiraje si
z obema rokama glavo in pomišljaje tako globoko, dia ni
niti zapazil, da se je vrnil. Vratar ga prime za ramo in
reče:

— Gospod, knez te pričakuje... Težko je šlo, a šlo
je... Pojdi, popeljem te k njemu.

Neznanec skoči s stola, se zavije v svoj plašč in gre
za vratarjem. Ko sta prišla na dvor, se neznanec ni mnogo
oziral na vratarja in ni mu niti sledil, nego hitel urno na¬
prej, tako, da ga je vratar komaj dohajal. Videlo se je na
prvi mah, da so neznancu ti prostori dobro znani in da
mu ni treba vodnika.

In to je vratar tudi opazil. Ze ga je hotel vprašati,
a v tem je stopil pred njiju vodja dvorne straže v sijajni
obleki in vpraša:

— Ali si ti poslanik, ki ima za kneza važne vesti?

— Da.

— Kako se zoveš?

— Samo knezu povem.

— Svetli knez mi je ukazal, najete dovedem, v nje¬
gove sobe. Ti, vratar, se l.ahko vrneš.

327

Na te besede se vratar vrne, a vodja telesne straže
popelje prišleca po nekaterih stopnicah k vratom kneže-
vih sob. Tu se ustavi in vpraša:

— Imaš orožje? Dolžnost mi je, da te preiščem.

Neznanec poda svoj meč in nož.

Vojak se je prepričal, da nima drugega orožja in
reče:

— Še frenotek in evo te pred svitlim knezom.

Nato odpre vrata. Fantastična, z zlatom obložena
svetilka, ki je viseia s stropa, je sipala iz rdečega stekla
rdečkasto svetlobo po celi sobi. V kotu na stolu je sedel
knez. Glava mu je klonila na prsi, a levica je držala dolgo
brado.

Prišlec se nemo prikloni.

Knez, ne da bi vstal, reče:

— Kdo si, neznanec, ki si v tej burji in viharju prišel
vznemirjat moi nočni mir?

Prišlec pokaže z roko na vojaka.

— Želiš, da se odstrani? -— reče knez. In mahnil je
z roko vojaku. — Idi, a ostani v bližini

Vojak odide takoj.

Knez vstane in se približa potniku.

— Kdo si!

A prišlec sname brado, zakaj bila je ponarejena. Luč
obsije njegovo lice. Knez odskoči dva koraka nazaj in
vzklikne:

— Stipe iz Jasenovca!

A prišlec ne trene niti z očesom, nego odvrne.

— Da.

Kneza popade star gnjev in reče:

— • In ti se drzneš priti v moje sobe. Ali veš, da te
čaka krvniški meč in da te sme...

— Počasi, knez, počasi. Govori tišje. Ako sem jaz
vkljub temu tukaj, dasi mi preti gotova smrt in bi me
lahko ubil vsak kmet, sem vendar prišel sem. Moraš se
že radi tega domisliti, da me je pripeljal vrlo važen raz¬
log, zakaj kar tako se ne stavi glava na kocko.

Kneza so te besede pomirile in zato vpraša:

— Kaj te nosi sem?

328

— Želim se pomiriti s teboj. Hočem, ti izkazati veliko
uslugo.

— In kakova je ta usluga?

— Največja,, katero more čovek izkazati. Prinašam
ti rešitev smrti, prinašam ti življenje.

— Oh — se vzpne knez — kaj mi govoriš, prinašam
ti življenje.

— Tako je.

— Govori, dokler ni prepozno. Ti mi želiš rešiti živ¬
ljenje, ti, ki si mi bil neprijatelj in katerega sem obsodil
na smrt ter ga izgnal iz dežele. Kako se ujema to? —
odvrne knez neverjetno, a na licu se mu je zrcalilo raz¬
burjenje.

— Ti se tema čudiš in vendar je temu tako.

— Govori! Povej mi vse.

In Stipe iz Jasenovca jame govoriti.

— Ko sem pobegnil iz cerkve Sv. Kvirina, sem
prišel v deželo kneza Mutimira. Mislil sem, da me tam
dosežejo velike časti, in da me obdari z zemljo. Posto¬
pali so z menoj sicer dostojno, a o kakih časteh ni bilo
govora. Med tem si ti moja zemljišča okrog Jasenovca
zaplenil in jaz sem ostal brez hiše in doma. Oni, s kate¬
rimi sem bil v zvezi, so na me pozabili, mesto, da bi
me smatrali svojim prvakom, svojim mučenikom in ju¬
nakom. Postopali so tako, kakor bi ne veljal nič, kakor
bi ne vedel ničesar. To me je peklo, to me je bolelo.
Beraški župan v beli Hrvatski ne velja nič in jaz sem
bil berač. In preklinjal sem svojo usodo, vzdihoval po
svojem domu, katerega si mi vzel ti, za domom, v kate-
ga se. ne smem vrniti, ker mi preti tvoja nemilost in
upravičen gnjev. Solze so mi zalivale oči, ker sem te
žalil, ki si edini moj gospodar in moj prvak. Prej sem v
svoji domovini pri polni mizi pil sladko vino in jedel
mastno pečenko, a sedaj sem gladen in žejen spoznal, kaj
sem izgubil, kako sem nesrečen. Vendar sem pričakoval
— zakaj bi ti tajil — da doživim vesele dneve. Mislil sem,
da me bodo moji zavezniki v Posavju dvignili — ako se
jim posreči pahniti tebe —- na eno prvih dostojanstev, ako
morda ne celo na prvo mesto. Tako bi mi nagradili moje

329

muke. A ti so si lepo med seboj razdelili vse časti in mene,
kateri sem trpel največ, na me so pozabili docela. Lo¬
povi! Jaz jim nisem torej prav nič vreden? Drobtinice
naj pobiram, z njihovih miz? Ne poznajo me. Prej sem jim
bil dober in naj bi bil še sedaj dober, kot njihov sluga?
Ne, Stipe iz Jasenovca se jim osveti.

— Prav imaš — odvrne knez, podavši mu roko, hli¬
neč milostni posmeh. — Prav storiš. Tako mi pridobiš
zopet mojo milost. Bogato te nagradim, zakaj hvala Bogu,
danes še deli časti v hrvatski Posavini samo knez Bra-
siav, čuješ li, samo knez Braslav. Danes še ni drugega
kneza.

— Tako je in daj P3og, da še vladaš dolgo — odvrne
Stipe iz Jasenovca. — Vedel sem, da si pridobim tvojo mi¬
lost. Ko sem izvede! za vse. kar sem imel za izvedeti, sem
se odločil, da ti, kljub največji nevarnosti za svoje živ¬
ljenje, osebno sporočim vse. Resnica, tudi jaz sem prise¬
gel z njimi. Ali takova prisega je grešna in ni vredna ni¬
česar. Ti si maziljenec gospodov, ti si naš zakoniti knez.
Torej storim s tem le dobro delo, ako ovadim vse za¬
rotnike.

— Hvaležen ti bom — zašepeta knez Braslav, in
ves preplašen se je ozrl na vse strani — in nagradim te
bogato. Vsa tvoja posestva se ti vrnejo in še dodajo. Tudi
posestva zarotnikov dobiš, a za dostojanstvo se ne bri¬
gaj. Postavim te za prvega dostojanstvenika.

Oči Stipe Jasenovca se zaiskrijo, kakor oči jastreba,
zagleda svoj plen.

— Vse ti povem.

— Kakšna je zarota?

— Zoper tvoje življenje. Odločili so se, da te vržejo
s prestola in postavijo nanj Mutimira.

— Kneza bele Hrvatske!

Braslav prebledi, kakor stena in vse telo se mu je
streslo, kakor mrzlično. Pograbil je Stipo z Jasenovca za
rame m ga je jel stresati.

— Ha. lažeš ... lažeš. To ni mogoče.

Ali Stipe ostane miren in ponovi.

— Prešnica je!

330

— Reci, govori... kdo je v zaroti? Kraljevski te na¬
gradim. Tako mi pomagaj Bog in sveta Bogorodica.

Stipu zažari obraz na to kneževo prisego in reče brez
daljnega premišljevanja:

— Mironja, župan.

— Svevlad, junak od Podravja...

Težko dihanje kneževo prekine Stipo z Jasenovca
za hip, a knez reče:

— Začel si, nadaljuj...

In Stipe z Jasenovca je jel imenovati celo vrsto vseh
onih županov m velmožev, vseh onih velikašev in ple¬
mičev, ki so izbrali Mutimira za svojega bodočega kneza
in obsodili kneza Braslava.

— Tudi on ... tudi on ... strašno, grozno.

S temi vzkliki je motil knez vsak hip govornika, in ko
je Stipe iz Jasenovca končal, se je vrgel na stol, pokril
obraz v dlani in sklonil glavo do kolen.

Dolgo je trajalo, predno je vzdignil glavo.

Nevoljno in mrko reče Stip. iz Jasenovca, ki je stal
kraj njega kakor prikovan.

— Stipe ... hvala ti...  storil si mi veliko ljubav. Dr¬
žal bom svojo besedo. Sedaj iti in lezi, da se odpočiješ.
Jutri zjutraj te pričakujem na razgovor. Moje sluge ti
odkažejo sobo.

Stipe se nakloni in odide iz sobe.

Zunaj je še vedno divjala burja in vihar in hrastje je
padalo, strele so udarjale, kakor da je sodnji dan in ka¬
kor bi se hotel porušiti svet.

Ravnotaka burja je bučala v srcu kneževem.

Samo Stipo je bil ta trenotek zadovoljen, kakor da
je storil dobro delo.

— Dobro -- reče, ko leže v posteljo — dobro, ako
ne morem postati knez, hočem biti vsaj prvi dostojan¬
stvenik kneza Braslava.

XXXI.

Gottschalk s svojim dragocenim plenom ni mogel tako
naglo bežati, kakor je mislil. Boječ se zasledovanja Tiho-

331

milovih prijateljev, je krenil s ceste na stranska pota skozi
gozdove, ki so mu bili dobro znani, a so bila veliko daljša,
kakor prava cesta.

In tako je preteklo več dni in on se je še vedno na¬
hajal v bližini hrvatske meje.

Ogromne gore so dvigale svečano svoje glave v ne¬
beške višave in gledale na njegov pohod, kakor bi jih nič
ne brigalo, kaj dela pod njimi neznaten ljudski črv. Veli¬
čanstvo neobljudene prirode jih je obdajalo vedno bolj.
Steze so postajale divje, sedaj so se dvigale strmo, sedaj
zopet padale v prepade in globeli, da je popotnike obda¬
jal strah. Sive pečine, obraščene tuintam z mahom in al¬
pinskim cvetjem, so se vzpenjale nad njihovimi glavami
in jim pretile, da jih pokopljejo. Zatem so vnovič prišli v
gozdove samih gostih borov in smrek in bogve, koliko
let starih. Po hudournikih je grmela voda in šumela-z div¬
jim šumom preko kamenja in porušenih debel, ter se raz-
prščala v slapove. Pa tudi na idilične prostore so naleteli

v teh pragozdovih. Ob potokih so se pasli jeleni in se ko¬
pali v čisti, kristalni vodi. Zagledavši ljudi, so s prva ob¬
stali, kakor iz začudenja, kot bi hoteli reči, kaj pa hodite

vi motit naš mir. Nato pa so izginili v goščavi. Na takih
mestih je Gottschalk ukazal ustaviti in odpočiti. Ko so
se okrepčali in nastrelili divjačine, je šla pot naprej po
nepreglednih gozdovih.

In mnogo dni je prešlo, a tem diVjim krajem ni bilo
konca. Milena se je prebudila in sedela resno v svoji no¬
silnici kakor ;agnje, katero peljejo v mesnico. Ko se je
prebudila, ni vedela na prvi mah, kje se nahaja. Ali kmalu
je spoznala vso bedo in strahoto. »

Prva misel njena je bila, da pobegne. A, to je bilo ne¬
smiselno. Obkrožena je od čet bradatih močnih Nemcev,
opazovana z bedečimi očmi divjega Gottschalka. Kam naj
pobegne?

V bližni ni bilo nikogar, da ji pomore. Edino živo
bitje, katero je poznala tu, je bila njena služabnica Zo¬
rana. A ona je bila stara in je vsled strahu še bolj oslabela.
Nekaj časa je mislila skočiti v kak prepad, v te nedo-
gledne globeli ter si razbiti glavo. Ali njena duša se je

332

izgražala pri misli na samoumor in ni vedela ali je do¬
voljeno ubiti samo sebe, ako preti nevarnost. Slišala je
sicer pripovedovati, kako so se device, da pobegnejo sra¬
moti, usmrtile same. Nji pa sedaj ni pretila taka nevar¬
nost in kdo ve, ali ne pošlje dobri Bog kakšnega slučaja
in jo osvobodi iz rok krvnika.

"Tolažilo jo je tudi nekoliko to. da se ji Gottschalk ni
približal z nikakimi zlimi ponudbami, temveč jo je le
tako mimogrede, vljudno in dostojno vprašal po njenem
zdravju.

Tako je ostala na videz mirna in sedela nemo, ter
tiho molila za pomoč.

Med tem, ko je Milena tako molčala, je starki Zo¬
rana vedno bolj govorila, ter psovala v hrvatskem jeziku
nemške vojake, nazivaje jih z nemškimi gozdnimi psi, ka¬
tere nekega dne dohiti božja kazen.

Nemci jo na srečo niso razumeli in so se veselili nje¬
nega gnjeva, kakor se vesele otroci, ko vidijo v železni
pasti vjetega srditega medveda ali volka.

Najbolj pa je jezilo starko, da jim je morala priprav¬
ljati obed in večerjo.

— Skuhala bom jo vam, hudobe, da bi popadali na
trebuhe, — je mrmrala sama s seboj. A videla je, da se ji
ta pobožna želja nc uresniči.

Obed ali večerjo, katero je pripravila, je morala naj¬
prej pokusiti sama.

— Zvite zveri so to — • je pomislila. — Uganili so
moje misli.

Zatem ni več premišljevala, kako jih zastrupi.

Nekega dne so se ustavili pri nekaki cerkvici ter za¬
žgali ogenj. Starka se je pripravila, da bi kuhala. En del
vojakov je šel na lov, drugi del pa je polegel ne daleč od
cerkvice.

Tudi Gottschalk je nekam odšel.

In tako je starka dihala svobodneje in približavši se
Mileni je rekla:

— O, sladka Milena, kako sva nesrčni. Ni mi skrb
za moje stare kosti, ali kaj bo s teboj ?

333

To so bil prve besede, s katerimi je starka pozdra¬
vila Mileno. Revici so se napolnile oči s solzami in ob-
jemši z obema rokama starko okrog vratu, je bridko za-
plakala. In tako sta plakali obe in niti ena, niti druga ni
znala za pomoč. Nape sled se je vendar starka premagala,
da je jela tolažiti Mileno.

— Ne plakaj, dete, kdo ve, morda je že gospod To¬
mislav, naš prijatelj, na sledu za tem grdim Nemcem.

Ali Milena je žalostno zamahnila z roko.

— Ah, kdo nas najde v teh duplinah? Tu sva izgub¬
ljeni, kakor igle v morskem pesku.

— Kdo ve? Tomislav je moder človek in mnogo zna.
Kdo ve, če ni že kje blizu?

— Daj Bog, ali tega se ne nadejam. Meni se vedno
bolj dozdeva, da visi nad mojim rojstvom neko proklet-
stvo, katerega ne more nikdo odstraniti. Vedno bolj se
me polašča čuvstvo, da moram umreti mlada in da nikdar
več ne vzrem Tihomila, niti mile domovine, niti cerkve
sv. Kvirina, niti Budimira Tomislava...

— Prokletstvo — zamrmra starka ter popravi ogenj.
— Prav praviš, prokletstvo! Uprav tako, uprav tako mi
je pravila tvoja pokojna mamica.

Milena obriše solze in se stisne k starki, gledaje jo
z velikimi očmi. Na licu se ji pojavi turoben usmev.

— Spominjaš me na mamico. O mamici mi govoriš?
O daj, govori mi o sladki moji mamici. Glej... sedaj se
spominjam ... dobro se spominjam, kako si mi govorila
o nji. Pravila si mi, da ne znam vse njene strašne usode.
Pravila si mi, da ni čas, da mi v sladkosti mojega življe¬
nja naliješ pelina.

Ali je tudi sedaj prezgodaj, da ne smem zvedeti? O,
sedaj ni več sladkosti življenja. Sedaj je vse samo pelin.
Cas je tedaj, da mi poveš o mamici. Ali sem še zdaj pre¬
velik otrok?

Zorana ji izprva ne odgovori ničesar, nego obmolkne,
kakor bi premišljevala. Nato pa reče:

— Mili Bog, niti v sanjah nisem mislila, da ti bom
govorila o tvoji mdteri v tako strašnem času, ko si ti

334

ravno v isti nevarnosti, kakor je bila ona. Ali vendar,
Milena moja, bodi mirna!

Milena je bila bleda in je drhtela razburjenja. A ven¬
dar reče mirno:

■— Mirna bom.

— Dobro, Milena! Bodi močna! Da, prišel je čas, da
ti povem usodo tvoje matere.

fn Milena skloni glavo k tlom, se prime za srce in
zadržuje dih.

Starka gre z roko preko čela in začne pripovedovati.

— Bila je lepa, kakor srna kraj bistrega potoka, in
dobra kakor jasen dan v pomladi. In tvoj oče jo je ljubil
kakor oko v glavi in čuval jo, kakor čuva Žid vzhodni
dragulj pred očmi pohlepnih ljudi. In bila sta srečna. Bog
ju je blagoslovil z vsem. Dvorjani in služabniki so ju radi
imeli kakor da sta jim oče in mati, in sam knez ju je spo¬
štoval in cenil. In ni bilo človeka, ki bi ju ne zavidal. Kako
bi tudi ne, ko sta bila, kakor v raju. Samo nečesa nista
dolgo imela. Otrok nista dobila. In tako so tekla leta in
potekli sta dve leti, kakor ure. Ej, mili Bog, vedno bolj
se jima je ovijala kača okrog srca in vedno bolj se je
budila prošnja in želja: Smiluj se, Gospod, in daj nama
potomcev! In tedaj jima je nekdo vrgel besedo: »Proklet-
stvo.« Ali zakaj, nista si mogla domisliti. Naposled se za¬
obljubi pokojna mamica tvoja, da hoče, ako usliši Bog
njeno prošnjo, oditi peš v Aachen, v cesarski grad, kjer
kronajo nemške cesarje. In glej, kakor da je nebo uslišalo
to zaobljubo. Prošnja je bila izpolnjena, in Bog je podaril
tebe srečni materi in očetu. Moreš si misliti, kako sta se
razveselila tvojega rojstva in ker si jima bila tako mila
in draga, sta te imenovala >;Mileno«. In tako sta pretekli
dve leti. Tvoja mati ni mogla izpolniti zaobljube, ker je
bila slaba. Toda naenkrat si dobila vročico in vsi so rekli,
da umrješ. Materi pride takoj na misel, da je to božja ka¬
zen, ker ni izpolnila svoje zaobljube in odloči se, ako
ozdraviš, da odide takoj na pot.

In čudo, ti si ozdravela.

Dva dni za tem, spominjam se še danes, kakor bi še
gledala sedaj, je bila tvoja mamica pripravljena na pot.

335

V spokorni obleki, z vrvico krog pasu, s palico in vrečo
krog ramen, kamor je dela živež, se je poslovila od nas.
Vsa družina se je zbrala okrog nje. Služinčad je plakala,
kakor otroci, proseči jo blagoslova. Iri ona je imela za
vsakega dobro besedo.

Vsi, vsi so bili ginjeni. Sam vojvoda, tvoj oče, je dr¬
žal tebe na rokah in te ji podal, da te še enkrat objame.
In ona te vzame na roke, stisne k sebi in te je držala dolgo,
dolgo, kakor bi se ne mogla ločiti od tebe. Bila je močna.
Z vso silo se je brzdala, da ni zaplakala in pokazala svoje
bolesti. Ti si pa s svojimi malimi ročicami božala njena
lica in se smehljala, ne vedoč, kaj se godi okrog tebe.
Ko te je dala meni, je dejala:

— Čuvaj jo. Nič več ni rekla, ali te besede so se mi
vglobile v dušo in še danes jo slišim, kako mi pravi: »Ču¬
vaj jo!« — Nato se je obrnila h vojvodi in šla z njim do
cerkve sv. Kvirina. Na cerkvenem pragu sta se še objela
in solze so močile njuna lica. In ko sta se poljubila, je za-
plakalo vse, kar je stalo okrog njiju.

— Vrni se srečno, mati naša — se je slišalo stokanje
siromakov.

—■ Bog te čuvaj na potu — so klicali vsi od srca.

Tvoj oče pa je gledal za njo, ko je odhajala, nem in
nepremičen, kakor sklesan kip. Komaj smo ga pregovorili,
da je šel v grad, ali ves dan ni zavžil ničesar. Grenkoba
je legla na njegovo čelo m od tedaj ga nisem več videla
smejati se in niti plakati. Nekoč sem ga dobila, da je šel
k tvoji postelji in tedaj sem videla, kako mu teko solze
iz oči na tvoj obraz. -

— Ubogi oče, uboga mati! — prekine starko Mi¬
lena vsa solzna. A povej mi, kako se je vrnila.

— Od tistega časa je nisem več videla — odvrne
Zorana.

— Bog — vzklikne Milena. Kaj se je zgodilo z njo?

— Poslušaj! Potekel je dan za dnevom. Davno je že
potekel čas, ko bi se morala tvoja mati vrniti. Ali o njej
ni bilo ne duha ne sluha. Vse je skrbelo. Tvoj oče je po¬
stajal vedno bolj žalosten, vedno bolj nemiren. Naposled
je razpošiljal glasnike po vsem nemškem cesarstvu. Sam

336

svetli, hrvatski knez, inu je šel na roko in mu dal osebna
pisma na vse poglavarje in vladarje nemške države. Za¬
man! Vsi glasniki so se vrnili ne da bi kaj opravili. To¬
liko se je zvedelo, da je bila tvoja mamica v Aachenu,
da je opravila svojo pobožnost in se vračala domov.
Njeno ime je bilo vpisano v imenik svetlih romarjev one
cerkve. Ali dalje nismo ničesar izvedeli. Tvoj oče je sla¬
bel in videlo se mu je, da hudo trpi

Spočetka smo mislili, da so jo ujeli židovski trgovci
in prodali Saracenom. Vendar se to ni obistinilo, ker bi
Saraceni gotovo naznanili knezu, da imajo dragocen plen,
zakaj vedeli so, da dobe v takih slučajih bogato odkup¬
nino. Zopet drugi so mislili, da se je ponesrečila in našla
smrt v valovih kake narastle reke. ali pa padla s kake
pečine v prepad. Tako se je domnevalo to in ono, ali res¬
nice se ni moglo dognati. Ljudje so že nekoliko pozabili
na njo. Samo tvoj oče je ni pozabil.

Tako so minula polna štiri leta. Nekega dne se po¬
javi v gradu tvojega očeta menih-romar iz daljnih krajev.
Bil je to častitljiv starec in z dolgo belo brado. Ta nam je
prinesel prvi povsem gotove vesti o tvoji materi. Predal
je tvojemu očetu njen poročni prstan.

— Ubogi oče, torej ni več videl moje matere? —
vzdihne Milena.

— Ne, dete moje! Sedaj smo izvedeli vso strašno po¬
vest tvoje mamice. Ko se je vračala iz Aachena domov,
je prišla v neki kraj v Nemčiji, kateri je že blizu naših
dežel. Bila je izmučena in lačna, ter je neko noč poiskala
prenočišča v nekem gorskem divjem gradu. Sprejeli so
jo, kakor se romarji povsod sprejemajo. Pogostili so jo
in napojili. Sedeča v družinski sobi. krepčaje se, je go¬
tovo mislila na nas. Sam zlodej je moral ta čas prinesti
gospodarja onega gradu, nekega silovitega Nemca, v ka¬
terem se je, ko je zagledal lepo romarico, takoj vzbudila
brezbožna misel, da se je polasti. Pod pretvezo, da mu
pripoveduje, kje je vse bila in kaj je doživela, jo je po¬
zval v svojo sobo. In tu je stala pred njim, pred tem sa¬
tanom, tvoja mamica, ne sluteč nič hudega. Ali lopov se
ni obotavljal, nego ji je takoj stavil grešno ponudbo, naj

337

ostane pri njem in naj se več ne vrne v svojo domovino.
V družbi z njegovimi ženami mu bo krajšala dneve. Tvoja
mati mu odvrne vsa preplašena, da je poročena in mati,
ali on se ji glasno nasmeje ter pravi, da to njega prav nič
ne ovira, da se mu dopade in da naj njen mož poišče do¬
ma drugo mater svojemu otroku. Sedaj je tvoja mamica
spoznala v kaki nevarnosti se nahaja. Brez strahu od¬
vrne Nemcu, da je Hrvatica in hčere hrvatskega naroda
ne žive tako sramotno, kakor Nemke, ker jim je pošteno
ime dražje, kakor življenje. Nemški velikaš pade pred njo
na kolena in jo jame objemati ter ji obljubovati vse mo¬
goče dragocene stvari. Ali tvoja majka je bila stanovitna
in je odgovorila na vse to strogo: »Moj mož živi in moje
dete živi. Raje umrjem tisočkrat, nego se jima izneverim.«
Nato je hotela pobegniti iz sobe, ali oni človek, ki ni bil
navajen popuščati, je planil proti njej ves srdit, kakor
besna zver. V ti besnosti jo je pograbil za vrat, vrgel jo
na tla in jo davil s tako silo, da ji je šinila kri iz nosa, ušes
in ust. — Prokletnik jo je ubil! Evo, tako je umrla tvoja
mamica, kot mučenica zvestobe, vredna, da se jo prišteva
med svete mučenike, ki so zapisani v svetih knjigah ka¬
toliške cerkve.

— Uboga mamica — vzdihne Milena in si obriše za-
plakane oči.

Za nekaj časa reče Zorana:

— Vprašala me boš, zakaj smo vse to tako pozno
izvedeli? In kako je sploh ta romar to izvedel? Tudi na
to ti lahko odgovorim.

V gradu onega velikaša je živel sluga brezbožen,
kakor je bil brezbožen morilec tvoje mamice. Ta je videl
ves ta dogodek in je moral tvojo mamico zanesti po noči
iz gradu in zakopati v gozdu. To je tudi storil, vendar
pa je vzel z njenega prsta prstan. Pretekla so štiri leta
in sluga je zbolel na smrt. Poklical je k sebi puščavnika,
ki je kot romar prinesel nam prve vesti. Temu puščavniku
je zaupal vso tajnost in mu oddal prstan. In evo, tako smo
izvedeli.

— In ime onega velikaša?

338

— Imena nismo izvedeli. Romar je rekel, da ve nje¬
govo ime, ali veže ga spovedna molčečnost in to, kar je
pod spovednim pečatom, ne sme izdati. Dejal je, naj ga
prepustimo božji kazni, ki mu itak ne izostane. Tvoj oče
je poskušal, da z zlatom izvabi iz njega to ime, ker je
mislil na osveto. Zaman! Še so tudi dandanes pošteni
ljudje, katerih niti zlato ne omami. Imena torej nismo iz¬
vedeli.

Milena vzdihne.

— Kdo ve, morda je bolje tako. Hvala ti, da si mi
povedala povest moje mamice. Od danes ne ljubimi svoje
mamice, kakor sem jo ljubila dosedaj, nego jo tudi spo¬
štujem kot svetnico. Vedno mi bo vzor in naj mi od Boga
izprosi milost, da uidem tej veliki nevarnosti, v kateri se
nahajam.

— O, da bi se te po njeni prošnji usmilil dobri Bog —
doda starka.

V tem so se jeli lovci vračati. Zorana je pristopila
k ognju.

Milena pa je sla v cerkvico, in morda še ni nikdar
v svojem življenju molila tako pobožno, kakor danes.

Nemci so med tem postali nemirni. Mogli so nekaj
opaziti. Videlo se je, da komaj čakajo na Gottschalka.

Moralo se je zgoditi nekaj važnega.

XXXII.

Starka je napela ušesa, da bi slišala, kaj se Nemci
razgovarjajo. Razumela je nemško govorico, saj je na
hrvatskem dvoru bivalo dokaj Nemcev in tudi knjeginja
Gertruda je govorila s bnezom navadno svoj materni je¬
žek, akoprav je znala dobro hrvatski in tudi zelo rada
govorila latinski. Zorana bi potemtakem prav lahko umela,
o čem se Nemci razgovarjajo, ako bi njene stare ušesa
bila še tako tanke, kakor v mladosti.

Vendar je videla njihova skrbna lica, videla, kako ki¬
majo z glavami, gledajo resno in šepetajo nekaj drug
drugemu.

339

Bili so ji predaleč. Trebalo je, da se jim približa. Na¬
redi se, kakor bi iskala trske za ogenj in tako, gledaje
v tla, se približa skupini.

Prvo besedo, katero je slišala, je bila: Madjar.

— Kaj pomeni to? — pomisli starka. — Zlodej jih
menda ne nosi nad nas. To bi ravno ne bilo ugodno iz-
nenadenje za mojo gospodarico in tudi za mene ne. Če¬
prav smo v rokah teh razbojnikov, smo vendar med kri-
stijani in če že moramo umreti, shranili bodo naše kosti
v pošteno, posvečeno zemljo. Ali če pridejo nekrščani,
čuvaj nas Bog, kaj potem? Tedaj smo izgubljeni. Milena
postane ljubica kakega črnega zlodeja in nesreča je tu.

Vendar je še ni zapustila nada, da se vara in da ni
prav slišala. Zato se še bolj približa skupini. Enega teh
je poznala bolje. Rad se je šalil in bil na prvi pogled do¬
brega srca. zato mu je pri delitvi mesa dajala večji kos.

— Nu, starka, — reče dobrodušni Nemec — ali si nam
že kaj zvarila za gladne želodce? o

— Sem, sem — zamrmra skozi zobe, hlineč brezbriž¬
nost. — Vedela sem, da se vrnete lačni kakor volkovi.
Vendar, da ti povem resnico — nadaljuje nemški — ču¬
dim se vam. Vrnili ste se, a ne kakor lačni volkovi, nego
kakor splašene ovce. Kaj vam je, da tiščite nosove v zem¬
ljo, da mrmrate, in to tako tiho, da bi morala imeti ušesa
od tod do Carigrada, ako bi vas hotela slišati. Vidim, da
vam je nekaj zagrenilo večerjo in zelo mi je žal...

Dobrohotni Nemec jo pogleda pol bedastim, pol ne-
zaupnim pogledom.

— Tebi je žal, mamka? Ti si v resnici dobra ženica,
ali ne zameri, vse drugo bi prej pričakoval od tebe, nego
sočutja. Ali nisi mar naša jetnica, kakor tvoja gospoda¬
rica? Nikdar pa še nisem slišal, da bi jetnik ljubil svoje
preganjalce.

— Ej, ako nisi nikdar slišal, je to dokaz, da nisi bil
dolgo v moji domovini.

Nemec pokima z glavo, sname čepico in pljune.

— Res je to. Pred tremi meseci sem prišel in priznati
moram, da mi je bilo dobro. Na Hrvatskem je dobro vino
in lepa dekleta.

340

starka v hrvatskem jeziku, dasi je dosedaj lomila nekako

nemščino.

Vojak ni razumel hrvatski, ali toliko je videl, da star-
kine želje niso posebno dobre. v

—- Ne jezi se, mamka, to se ne tiče tebe. Tudi te ni¬
sem mislil žaliti, zakaj ti nisi lepa deklica. o

— Idi v pekel, odkod si prišel -— se razljuti starka.

— Naj ti zmrzne jezik! Utopi se v našem vinu in ko
zagledaš prvo Hrvatico, daj Bog, da oslepiš! — reče
Ali takoj je izprevidela, da na tak način ničesar ne izve.
Zato reče takoj:

— Sicer pa nisi rekel nič hudega. Naš narod ima v
resnici dobro vino in lepa dekleta.

— Mhm! — zakima Nemec.

— Ti bi gotovo rad ostal v našem Sisku? — vpraša
starka.

— Ej, bi; ali kaj hočeš, naše vojaško življenje je že
takšno. Komaj prideš kam in še nisi niti prav pretegnil
svojih kosti in glej vraga, že te pošljejo drugam. Da bi bilo
to vsaj kaj junaškega, ali tako, oko gre samo za strast
grofa Gottschalka, me nič kaj ne veseli.

— Ali ti ni prav, da je Gottschalk ugrabil dekle?

Vojak strese z glavo.

— Ej, vraga mi je prav. Za kaj mu bo to dekle? Ta¬
kih in boljših je pri nas dovolj. In ta Hrvatica je nekako
tanka, preveč tanka.

— Aha, tebi ugajajo debele?

— Gotovo. Kje je kaj videti, tam je tudi kaj vzeti.

— Torej se jeziš na Gottschalka, ker nas vodi tod?

— Zakaj bi se ne jezil, ko stavimo glave v nevarnost
pri tako neslavnem poslu.

— Imaš prav. Ali...  ako sem prej prav slišala, sem
čula besede: Madjar. Ali sem se prevarila?

— Ali moraš vse izvedeti?

— Nu, povej mi. Ne bo ti žab Ko bom rezala meso,
dobiš najboljši del, boljše kakor grof sam. Mislila bom na
tebe.

— Ali boš?

— Bom.

341

— Ali ti preveč zahtevaš. Ako izve grof, da sem ti
pripovedoval, kaj nam preti, me ubije. Ne vem sicer za¬
kaj, ali on nam je strogo ukazal, da ne povemo ničesar
niti tebi, niti mladi jetnici.

— Gottschalk ne izve ničesar. Nisem tako bedasta,
da bi.mu povedala.

: — Ej, pravijo, da ženske ne morete držati jezika za
zobmi.

— Mogoče se to govori o Nemkah, ali Hrvatice ni¬
smo take. Pomisli tudi, ko postane moja gospodarica žena
grofa Gottschalka, bo imela gotovo veliko moč nad gro¬
fom: Saj veš, kako jo obožuje.

— Vem.

— Evo glej! Ko postane žena markgrofa, te lahko
priporoči in čakajo te še velike časti. Zdi se mi, da si se
rodil pod srečno zvezdo.

— Daj Bog, da imaš prav.

— Gotovo imam prav, samo povej mi, kaj je z Mad-

jari.

— Blizu so nam.

— Za Boga, kaj če navalijo na nas — se prestraši
starka.

— In če nas ujamejo, kaj bo z nami?

— Bog ve, ali dobro nam ne bo. Za tvojo mlado se ne
Pojim. Kinčala bi šotor kakemu vojvodi, ali za tebe, he,
ti ne boš nikomur kinčala, ker si prestara. Tebe bi samo
lahko spražili...

— Ha — preplaši se starka vnovič — da me jedo?

— To ravno ne, zakaj sama kost in koža te je in nisi
prav nič podobna rejeni goski. Ali sežgali te bi kot ča¬
rovnico.

Starka zadrhti in ustne ;i pomrmrajo nekaj nerazum¬
ljivega. Nato vpraša vnovič:

— Ali so vesti povsem resnične, da prihajajo Mad-
jari?

— Resnične so. Videl sem je od daleč na lastne oči
in vaščani, ki beže pred njimi, trdijo, da jih je mnogo.
Begunci pripovedujejo, da so strašno divji. Ne morejo po-

;;42

zabiti, da so jim Hrvatje ujeli enega izmed glavnih vojvod.
Te sramote ne prenesejo. Gorje onemu, ki jim pride v pest.
Kožo režejo z živega.

— Ali so nas zavohali? Po tvojem pripovedovanju
jim gotovo ni mnogo do nas. Njihova glavna pot je gotovo
Sisek in knez Braslav se naj boji.

— Res je to, da gredo na glavno mesto posavske Hr-
vatske. Braslav in Tihomil in vsi Hrvatje so cilj njihove
osvete. Niso žejni naše krvi, tudi nas ne bodo iskali, ali
če nalere na nas, kakor slepe kokoši na zrno, potem nam
gorje. Ali zdi se mi, in moj nos je dober, da nalete na nas.

— In kaj potem? ... Povej kaj potem? Kje nas skri¬
ješ? Menda nas Gottschalk ne bo pustil, da bi nas Mad-
jari mrcvarili, ko nas je doslej skrival po klancih in šu-
m.ah, kakor biser in drago kamenje.

Nemec položi prst na čelo in reče:

— Gottschalk gotovo ne pusti tako lahko svojega
plena. Ali vprašanje je, ali bo časa dovolj, da vas skrije.
Madjari že lahko danes navale na nas in to vsak čas in
tedaj smo izgubljeni.

— Ali ne veš, kako bi se odpomoglo? To je grozno!

Med tem je prišla Milena iz cerkve. Slišala je zadnje
besede pogovora, a se ai posebno ustrašila. Takoj je iz-
previdela, v kako veliki nevarnosti se nahaja. Naposled
pa je bila itak ves čas v nevarnosti in je le prišla iz ene
v drugo. Umre tako ali tako, to je naposled vseeno. Ali
kdo ve, ali ji dragi Bog ni poslal te nekristijane, uprav
zato, da jo rešijo besnih Nemcev. Kako in na kak način,
tega ni vedela, ali neko čustvo ji je govorilo, da je Bog
ne zapusti.

Starka je hotela povedati Mileni o nevarnosti, a ona
mahne z roko.

— Ne trati časa, vse sem slišala. Zgodi se, kar hoče
Bog. Ako nas napadejo Madjari, je najbolje, da nas usmr¬
tite — reče Nemcu. — Tako nas rešite poganov.

Ali Nemec se prekriža s kosmato roko in prestra¬
šeno odvrne:

— Čuvaj me Bog, da si omadežujem roke z vašo
krvjo.

343 .

■— Ali bi ti pripustil, da ti sestro in mater oskrunijo
pogani?

— Ne.

— Živi tvoja mati? Imaš sestro?

— Živi. Mati in sestra.

— Ali bi ti ne bilo ljubše, da umreta preje, predno
padeta v roke poganom.

— Bilo bi mi ljubše — odvrne Nemec odločno.

— Evo vidiš! Pomisli, da sem tvoja sestra in ta dobra
Zorana, tvoja mati. Ne bilo bi ti hudo, da pademo v roke
poganov? Priznaj!

— Ali jaz bi ne omadeževal svojih rok s krvjo svoje
matere in sestre? — odvrne Nemec, ki se je zagledal v
daljavo. In v duhu je videl, kako mamica s sestrico prede,
spomnil se domačega ognjišča, kjer gori ogenj tako
krasno, kakor nikjer drugje, ker ta ogenj neti mamica in
sestrica.

— Ali žrtvoval bi svoje življenje, da ne padejo v
roke sovražnikov?

— Žrtvoval bi zadnjo kapljo krvi — odvrne iskreno
Nemec.

— Kdo ve, če ne prideta kedaj v sličen položaj, v
katerem se nahajava midva sedaj. Kdo ve, ali jih takrat
dragi Bog ne reši uprav zato, ker si rešil ti dve zapuščeni,
osamljeni nesrečni Hrvatici. Kar storiš dobrega nama, po¬
vrne Bog tebi, tvoji materi in sestri. Saj ljubiš svojo mater
in sestro.

— Ljubim — odvrne Nemec in postane mehak pri
spominu na mater in sestro.

— Plemeniti človek si — reče Milena, ter mu poda
roko. — Ti nas ne boš zapustil, ti ne dopustiš, da nas ugra¬
bijo pogani?

Nemec se je še boril sam s seboj, a ne dolgo, nego je
pomolil svojo raskavo roko Mileni in jo čustveno stisnil.

In brez besed je Milena razumela, da je v duši tega suro¬
vega vojaka našla dobro mesto in da si je pridobila nje¬
govo srce.

To je bilo sicer nekaj, ali še vedno premalo, zakaj
na ukaz Gottschalka, bi lahko bil ta vojak daleč od nje. j

344

Kdo ji pomore tedaj? Njuni položaj se ni prav nič izboljšal,
vendar jima je srce bilo mirneje, ko je vedela, da v tem
neprijaznem kraju ni sama z Zorano in da še bije za njo
vsaj eno prijateljsko srce. Te svoje misli ni zatajila pred
Zorano, ko sta odšli od vojaka. Starka je bila vesela, da
sta našli čuvarja v podobi nemškega medveda in ni več
mislila na nevarnost, ki jim preti. Hvalila se je, da se ima
le nji zahvaliti, da se je Nemec vdal. Ta človek je mnogo
boljši od ostalih in še jima lahko mnogo koristi. Zato bo
pa dobival tudi najlepše komade mesa.

Milena ni poslušala Zorano. Njo so mučile druge skrbi.
Padla je v strašen položaj in oni, ki ga je ljubila bolj, kot
ves svet, je poslal morda že žrtev Gertrudine osvete.
Strašna negotovost jo je mučila. Kaj, ako ne živi več, ako
ga je dal knez usmrtiti? Poznala je knežvo besno osveto
in premišljala je vsemogoče, kako bi ga potolažila. V pr¬
vem trenotku mu je hotela pasti pred noge in prositi za
njegovo življenje. Ali knez ni pustil nikogar pred se. Njeno
srce se ni dalo nadvladati z obtožbo knjeginje, da je Tiho-
mil kriv. Poznala je knjegmjo in njeno mržnjo. Vedela
je, da je knjeginja lagala, grdo lagala, samo da se osveti
nad njo. Vse to je hotela povedati knezu in če bi jo tudi
ubil.

Klečoč pred knezom bi mu govorila o svoji ljubezni,
o Tihomilu, o mržnji knjeginje Ciertrude in nato predala
v njegove roke svoje življenje: »Daj, usmrti mene, ki sem
kriva vse nesreče in ohrani Tihomila. Tihomil je junak.
Škoda, da izgubi glavo takov junak, ki ti lahko koristi.
Ako bi me ne videl, bi se ne zgodilo ničesar. Edini vzrok
njegove nesreče sem jaz, Milena, in zato ubij mene, a
njega pusti na svobodo. Ako me pa ne ubiješ, vrzi med v
najstrožji samostan. Pripravljena sem se pokoriti za svoje
grehe z najstrožjo pokoro in v tienutku duševne samote
z bičanjem in postom moliti za tebe. knez Barslav, da
ti Bog podeli dolgo življenje.« In še jedna, še groznejša
misel ji je prišla na um. Bila je pripravljena, samo da reši
življenje Tihomilu, obljubiti knezu, da se uda za drugega,
neljubljenega, in naj bo to sam markgrof Gottschalk. V
tem zakonu bi ohranila deviško čistost, to je bila uver-

41

345

jena. Ali samo da pomiri kneza, je bila pripravljena tudi
na tak zakon, dasi se ji je ta misel zdela najstrašnejša.
Ali ugrabljenje njeno ji je preprečilo ta korak in sedaj je
plen divjega Nemca, daleč od Braslava, daleč od Tiho-
mila, daleč od Tomislava. Da ni obupala, to se je imela
zahvaliti neomajanemu zaupanju v božjo previdnost, ki
vse ravna in vodi. Mislila je tudi na Tomislava in on ji
je bil uteha. Tomislav se gotovo potegne za Tihomila.
Vendar, ali bo mogoče Tomislavu ublažiti gnjev kneza
Braslava.

Se tisto noč, ko je Stipe iz Jasenovca spal spanje
pravičnika, še tisto noč, ko je besnela nad Siskom burja
in potresala tramove hiš, se je splazila do stanovanja
Budimira Tomislava neka prikazen.

Burja ji je pomagala, da je dospela neopaženo do j
stana hrvatskega kneževiča in da je mogla zbuditi Bo-
kelja, ki je spal pred pragom Tomislavove sobe.

Bokelj je planil pokoncu si pomel oči, pogledal pri¬
kazen natančneje in vzkliknil začudeno:

— Ti si, Kata? Kakov zlodej te nosi tod okrog? Ali
ti ne da miru niti v taki strašni noči. Ali si prijezdila po
metli ali so te prinesli zlodeji?

Ali starki ni bilo za šale. Z obema rokama je potresla
Bokelja in dejala:

— Molči! Grozne vesti! Zbudi takoj gospodarja! Ta¬
koj, slišiš, takoj! Za trenutek, dva, bi bilo lahko že bilo
prepozno.

— Oho, kaj pomeni to? — vzklikne Bokelj in bil jo
naenkrat popolnoma vzdramljen. — - Starka, ako me va¬
raš, te zadavim kakor sovo. . J

— Ne varam te. Hiti, zbudi gospodarja in mu reci.
da prinašam važne novice.

Bokelj je spoznal, da ni šala, in vedel je tudi, da pri¬
haja Kata z dvora. Vedel je za dogodke zadnjih dni ih
zato je takoj uvidel, da je stvar resna. Ni tedaj pomišlje-
val, nego takoj zbudil gospodarja.

Za trenutek je bil Tomislav na nogah.

XXXIII.

346

— Kaj te je privedlo v tem času k meni, Kata?

— Nevarnost, gospod.

— Govori!

— Prisegla sem zvestobo* gospodu Tihotnih. Mi¬
slim torej, da mi je dolžnost, da opozorim vas vse na
nevarnost, ki vam preti.

— Nevarnost?

-— Smrt.

— Govori!

— Knez Braslav je izvedel vse.

— Kaj vse? — vpraša strogo Tihomil.

— Da ste kovali zaroto.

Tomislav prebledi.

— Kata, važne so tvoje vesti. Povej vse, kar veš!
Pozna knez imena zarotnikov?

— Pozna.

— Zna za Mironjo?

— Zna.

— Marija, bodi nam v pomoč! — se prekriža Tomi¬
slav in obmolkne.

— Vse ve — nadaljuje starka — in še dianes odpošlje
straže, da se polove vsi zarotniki.

— Ali misli prijeti tudi mene?

— Tebe prvega!

— Kaj naj storim?

— Beži, gospod, beži!

— To je jasno — odvrne Tomislav — ker Se sam ne
morem boriti zoper vso vojsko. Tem manj, ker je ve¬
čina mojega spremstva daleč od tod, pri županu Mironji.

— Beži torej...

Za trenutek se je Tomislav odločil.

— Čakaj malo!

Nato se obrne k Bokelju in mu zašepeta nekaj na
uho. Bokelj odide. Kmalu zatem se je slišalo, da vstajajo
ljudje od Tomislavovega spremstva, ki so stanovali z
njim v istem poslopju.

Vsi so dobili ukaz, naj so pripravljeni za pot. Tomi¬
slav je urno opasal orožje.

Starka je postajala nestrpna. Naposled reče:

347

— Odpusti me, gospod! Ako me tukaj zalotijo, me
gotovo zažgo! Opozorila sem te, povedala ti vse, sedaj
me pusti.

Tomislav opasujoč meč reče:

— Pojdi tedaj! Čuvaj svoje življenje. Morda še nam
boš zopet v pomoč. Ako lispeje vse srečno, te povedem
do našega dvora in živela boš kneževski.

Starka poljubi Tomislavu roko in hoče oditi. Ali To¬
mislav jo pokliče.

— • Počakaj! Se nekaj mi nisi povedala, kar je zelo
važno.

— Ukazuj, gospod!

Tomislav se ji približa, jo prime čvrsto za roki in
gledaje ji globoko v oči, vpraša naglo:

— Povej mi, kdo ti je to povedal?

— Slišala sem sama.

— Kako to?

Starka nabere ustne.

— Kako? To prepusti meni.

Dovolj je, da sem ti povedala resnico. Čas beži, hiti
in ne odlašaj!

— Dobro. Ali še nekaj, še eno vprašanje.

— Vprašaj!

— Poznaš onega, ki nas je izdal?

— Poznam! — odvrne starka ostro.

— Ime?

— Stipe iz Jasenovca.

Tomislav ni prebledel, ni strepetal, niti ga to ni iz-
nenadilo. Samo z nekakim preziranjem je zganil z ramami.

— Efijalt. Slutil sem to.

Nato je spustil starko in jo bogato nagradil. Ni pre¬
teklo mnogo časa in starka je biia zopet v kneževem
gradu.

Medtem so že Tomislavovi ljudje sedeli na konjih in
sam Tomislav med njimi. Bokelj je stal kraj njega v -po¬
polni opremi in čakal njegovih zapovedi. Nekaj časa mu
je Tomislav govoril povsem tiho, nato je dodal glasno:

— Ti torej ostaneš v Sisku in izvršiš moje ukaze,

— Ostanem, gospod!

348

. . . ob'potokih so
se pasli jeleni in
in se kopali v či¬
sti kristalni vodi.
Ko so zagledali
ljudi so s prva ob¬
stali, kakor iz za¬
čudenja .. .

(Str. 332.) S

349

— Znaš vse točno, kaj ti je storiti?

— Znam, gospod!

— Tvoja naloga je velika. Glej, da se proslaviš.

— Hočem, gospod.

— Pameten mož si, spreten in čislan. Zanašam, se na
tebe.

— Lahko se, gospod •— odvrne Bokelj s ponosnim
glasom.

— Ali mi imaš še kaj reči ali vprašati?

— Ničesar, gospod!

— Jutri zjutraj te pričakujem v gradu župana Mi-
ronje.

Bokelj odvrne.

— Pridem, ako bom živel.

— Dobro, junak. A sedaj, tovariši, na pot. Geslo
znamo. Nikdo nas ne bo zadrževal, nikdo ne sluti našega
odhoda.

Na te besede spodbode konja in četa konjenikov se
spusti za njim.

Burja je ponehavala. Na nebu je iz črnih oblakov
prikukal mesec in gledal na zemljo, na staro Siscijo, ki
je bila polna mlak in blata. Lunini žarki so se kopali v
teh mlakah tako mirno, kakor bi ne bilo nobenega vi¬
harja.

Na pragu Tomislavovega stanovanja je stala ogromna
postava Bokelja in gledala za jezdeci, dokler niso izginili
v temno noč.

Ko so mu jezdeci popolnoma izginili izpred oči, je
zaklenil vrata od zunaj.

— Tu ni varno ostati — reče sam; pri sebi — zakaj
našli bi me takoj. In če bi me našli, ej Bokelj, pa ne po-
morejo pesti, in najsi bi tudi bile v stanu zadaviti medveda.

Tako modrovaje je obhodil Sisek in odšel v vas k
starcu Zeleboru, ki ga je poznal in ki je bil tudi poučen
o zaroti. Tam je legel popolnoma opravljen na slamo. A
zgodaj v jutru je že bil na nogah. Sam Zelebor se mu je
čudil. Bokelj ni mnogo premišljeval, nego odgovoril:

— Taki so časi!

350

Takoj nato pa ga vpraša, ali bi mu lahko dal vaško
obleko; oblekel bi jo, da bi ga tako hitro ne spoznali.
Zelebor se temu ni čudil, zakaj vedel je, kaki so časi. Zato
oiu je takoj prinesel obleko, kakor je Bokelj želel. Bo¬
kelj se jame takoj preoblačiti. Za nekaj trenotkov je postal
iz vojaka vaščan.

— Kakov sem? Ali bi me spoznal?

Zelebor ga je gledal za hip, nato pa odvrnil:

— Hej, dobro ti pristoja. Nekaj večji si od mojega
najstarejšega sina, katerega je ta obleka, ali vendar ti
Pristoja. Ali, brate, kateri zlodej bi te ne spoznal po tvojih
velikih brkih. Takšnih ni v celem Sisku.

— Hm, vidiš, proklete brke, to je zlo. Spoznali bi

me?

— Takoj!

— Ne smejo! — reče Bokelj. — Moje življenje je v
nevarnosti.

Zelebor obmolkne, nato pa reče s plašnim glasom:

— Odreži je.

— Hej, tudi jaz mislim tako. Ali žal mi je teh brkov!

— Lepi so.

— Kaj mi poreko domači, ko se vrnem v svojo Boko
kotorsko?

— Drugi zrastejo.

— Zrastejo, da. Ali tako lepi nikoli več.

Videlo se je. da bi Bokelj najraje zajokal nad brkami.
Ali Zelebor ga potolaži:

— Cernu ti bodo brki, ako ne bo več glave?

Bokelj potrese z glavo in vzdihne.

— Prav praviš, za glavo gre.

In ne da bi se obotavljal, zaprosi Zelebora, naj mu
odreže brke.

In glej, kakor hitro jih je starec odrezal, vzklikne:

— Resnica, človek bi niti ne verjel,'kako brki po¬
vsem preobrazijo lice. Sedaj bi te v resnici ne spoznal.

Bokelj ne odgovori na to ničesar, nego se nekaj po¬
meni z Zeleborom. Za nekoliko časa je korakal proti si-
sečkemu mestu. Nikdo ga ni ustavljal. Mislili so, da je
vaščan, ki gre v mesto, da kaj nakupi.

351

Ko je prišel v Sisek, je šel takoj v bližino kneževega
gradu in gledal, da bi zazrl Kato. Preteklo je pa dokaj
časa, predno jo je zagledal. Prišla je z urnimi koraki. On
ji gre naproti in jo pozdravi. Ali ona ga ne spozna. Zato
pristopi k nji in ji nekaj zašepeče na uho. Ona ga pogleda
natančneje in se nasmeje. Bilo je čudno tega brkatega Bo-
kelja videti v taki podobi. Bokelja njen smeh ni iznenadil.
Saj je sam sebi se zdel smešen. Ali časa za smeh sedaj ni
bilo. Važen posel, katerega mu je naložil Tomislav, mu
je težil dušo.

V bližini je bilo dokaj ljudi, ki bi lahko slišali njun
pogovor, zato reče starki, naj gre z njim.

Starka ga posluša.

Dolgo je trajal njun pogovor. Moral je biti zelo važen,
zakaj starka se je vedno obračala na vse strani, ako bi
ju kdo ne videl.

Naposled je odšla.

Bokelj pa je odšel iz mesta ter se postavil za nek
grm, dovolj daleč od ceste, ki je peljala iz Siska v Jase-
novec.

Preteklo je precej časa. Naenkrat zasliši žvižg. Po¬
sluša. Kmalu zasliši drug žvižg. Plane na noge in za¬
žvižga sam, zakaj to je bilo dogovorjeno znamenje. Kmalu
se prikažejo Zeieborovi sinovi oboroženi in močni.

— Dobro došli junaki. Že sem mislil, da vas ne bo.

— Napačno si mislil — odvrne najstarejši. — Če bi
umrli, bi prišli!

— Dobro, to je beseda — odvrne Bokelj. — Ali sedaj
takoj na posel. Približajte se cesti in se poskrijte na obeh
straneh grmovja. Starec Zelebor vam je povedal, kaj
treba. Ko zapazim Kato, vam dam znak.

Vse se je izvršilo hitro.

Sam Bokelj je šel bliže k cesti in sedel na kamen,
kraj velikega rimskega sarkofaga, ki je stal tam še iz
Avgustovih časov.

Ne oziraje se mnogo na ta slavni kamen, se je zami¬
slil in v duhu zrl svojo Boko in dekleta. Misli niso prišle
sicer o pravem času, vendar ga niso odvrnile od opa¬
zovanja.

352

Vsak čas je gledal proti Sisku, da vidi, kdo prihaja.
Cesta je bila povsem prazna. Redko, zelo redko je šel tod
kak potnik. Še redkeje kak konjenik ali kak vaški voz
z lestvicami.

To je bilo Bokelju po godu.

Vendar ga je jezilo, da še ni Kate, ki mu je obljubila,
da pride v tem času. Morda se ji ni posrečilo, pomisli
Bokelj in se vznemiri. In če ga je izdala? Kaj, če se je
nespretno lotila tega in nespretno končala?

In čim dalj časa je čakal, tem bolj se je vznemirjal.
Težke misli so mu vstajale v glavi in da se jih otrese, je
zdaj pa zdaj šel k nekemu mlademu hrastu in ga potresal
z vso silo.

Ali niti to mu ni odgnalo črnih misli.

Naenkrat začuje zopet žvižg.

Prvi Zeleborov sin, ki je bil najbližje Sisku, je dal
znak. Gotovo je opazil nekaj važnega.

Bokelj skoči na cesto, pljune v roke in udari dlan
ob dlan. To je bilo znamenje, naj bodo oprezni. On sam
pa jame nepremično gledati proti Sisku. In glej! Videl je
razločno žensko podobo, ki je prihajala z nekakim vi-
ležkim človekom.

— Glej staro čarovnico, kako se ji je posrečilo —
zamrmra Bokelj. Kdo ve, kako zvijačo je porabila. Bu-
dirnir Tomislav ji nasuje cekinov.

Ali sedaj ni bil čas razmotrivanja. Kata je s svojim
spremljevalcem že prišla dokaj blizu skriti skupini. Prvi
Zeleborovi sinovi so ostali že za njo. Sedaj se je napotil
Bokelj nasproti.

S počasnimi, odmerjenimi koraki, pripognjenim vra¬
tom, da je bil videti stareji, je v tej kmetski obleki iz-
gledal kakor kak preprost vaščan, ki gre v mesto za po¬
slom.

Ko je prišel do Kate in njenega spremljevalca, sname
ponižno čepico, katero pa takoj zopet dene na glavo in
vpraša gospoda, ki je šel s Kato:

— Gospod, prosim te. povej mi ali je še daleč do
Siska?

353

— Ti si gotovo od zelo daljnih krajev, ker ne veš,
da je Sisek pred nosom — odvrne nagovorjeni nevoljno.

— Od daleč — od daleč! — vzdihne Bokelj. — Ali
je knez Braslav doma?

— Kaj te briga knez Braslav!

— Briga me, briga, ker je sedaj tam gospod Stipe iz
Jasenovca. Sporočiti mu imam pozdrav od kneževiča Bu-
dimira Tomislava.

Stipe iz Jasenovca, spremljevalec Kate, prebledi in
pograbi za meč. Spoznal je takoj, da je padel v zasedo.

Bokelj zažvižga in takoj pograbi s svojimi ogrom¬
nimi rokami gospoda iz Jasenovca. Ta se je zaman tru¬
dil, da bi se oprostil silnih pesti.

Ko je videl, da so prihajali od vseh strani Zeleborovi
sinovi Bokelju na pomoč, je izgubil vso nado na rešitev.
Bokelj ga je vrgel na tla in mu pokleknil na prša.

— Dajte mi kako cunjo, da mu zavežem izdajalska
usta.

Stipe iz Jasenovca se ni branil niti ni poskušal klicati
na pomoč. Vedel je, da je predalč od Siska in bi ga nikdo
ne slišal. Ledeni znoj mu je stopil na čelo in na nič dru¬
gega ni mislil, kakor da je preklinjal svojo neumnost,
da se je dal zvabiti v past.

Bokelj ni bil len. Ko mu je zamašil usta, mu je zvezal
noge in roke. Nato ga pa je djal v vrečo, katero je za¬
vezal. Ko je — zasedel konja, katerega so mu med tem
privedli, so Zeleborovi sinovi zvezali vrečo, v kateri je
ležal Stipe iz Jasenovca, kraj njega.

Bokelj se zahvali Kati in drugim ter odjezdi naprej.
Ostali so nekaj časa gledali za silnim jezdecem, ki je
dirjal proti gradu župana Mironje, kjer so že bili zbrani
krog Budimira Tomislava vsi zarotniki, opozorjeni na
nevarnost, ki jim preti.

Zeleborov najstarejši sin je hotel nekaj izvedeti od
Kate, nato jo vpraša:

— Ali Kata, povej mi, kako si izvabila Stipo iz Ja¬
senovca. Ali se ni bal?

Kata se obrne na desni nogi, nasmeje se mu v obraz
in ga pogleda v oči:

!*>

354

— Sinko ... Kata ima raznovrstne trave — hihihi —•
raznovrstne trave ...

Nate se obrne in ne da bi koga pozdravila, odide z
brzirni koraki proti Sisku.

Še tistega dne, ko je knez Braslav sedel k obedu,
nevoljen, da vojaki niso našli Tomislava, ker je zgodaj
ž  v jutru odpotoval iz Siska, je pridirjal pred knežev grad
jezdec ves zaprašen in predal stražniku, ki je stražil pred
gradom, zavitek in dejal:

— Predaj to takoj knezu Braslavu.

Na te besede je spodbodel konja in z bliskovito br-
zino oddirjal dalje.

Ko so odvili zavitek, so našli v njem odsekano kr¬
vavo glavo Stipe iz Jasenovca in kos pergamenta, na
katerem je stalo:

„Tako umirajo izdajice!“

XXXIV.

Ko je zagledal knez Braslav krvavo glavo Stipe iz
Jasenovca, je prebledel. Dokaj časa je preteklo, predno si
je opomogel od razburjenosti. Še malo prej, pred neko¬
likim urami se je pogovarjal z njim popolnoma zaupno
med štirimi očmi in mu ponujal oblast in slavo tega sveta
in sedaj... Evo, nad tem človekom se je izvršila strašna
osveta. Vnovič so se drznili zločinci prodreti v sam, kne¬
žev grad. In vnovič so jasno pokazali, svojo smelost in
nebrzdan > moč. To je Strašno zanj. Ali so tako močni, da
se upajo pri belem dnevu pošiljati tako izzivalno pismo?
Ali niso te besede: »Tako umirajo izdajice« namenjene
njemu, knezu? Ali ne smatrajo tudi njega za izdajico, ki
, jih je prodal cesarju Arnolfu? Saj so že mnogi javno po¬
vedali to. Ali mu niso po tej mrtvi glavi sporočili strašno
vest. da je obsojen na smrt? To je bilo knezu Braslavu
na mah jasno. Bilo je očito, da je prišel odločilni trenutek,
v katerem, se je imelo odločiti o njegovem življenju in
smrti. Mrtvaška glava Stipe iz Jasenovca je stala med za¬
rotniki in knezom Braslavom in na pomirjenje ni bilo
, misliti.

355

Te misli, so polnile glavo kneza Braslava, in kakor
da je vnovič obkrožen od samih nevidnih sovražnikov,
ga je nejasna bodočnost navdajala s strahom. Ne, tako ni
mogel več živeti! Trebalo je končati s sovražniki.

Ne da bi pokusil grižljaja, je vstal od mize in vzklik¬
nil z gromkim glasom vodji svoje telesne straže, da se
je pretresel grad.

— K orožju!... Slišiš, k orožju!

Oči so mu postale krvave in divje. Videlo se je, da
se je odločil boriti se na življenje in smrt. Njegova jeza
se je še povečala, ko je videl, da ga vodja telesne straže
ne razume prav.

— Ali si slišal? — zagrmi knez ponovno in udari
s pestjo po mizi, da so razletele vse stvari, ki so bile na
nji.

— Da, gospodar — odvrne vodja telesne straže, ne
da bi vedel, kaj hoče knez.

— K orožju! Vsi vojaki, ki jih lahko dobiš, naj se
zberejo. Vsa vojska, slišiš, vse moje čete! Sam jim bom
poveljeval.

— Na koga gremo?

Knez ga divje pogleda:

— Na koga? Nad Mironjo! On je glava zarote...
nanj najprej. Zažgemo mu grad. Nočem prej mirovati,
dokler ga ne vidim, kako v jarmu, mesto volov, orje
zemljo na onem prostoru, kjer je stal njegov grad. Vse,
vse zaprem in uničim. Ne mudi se. Beži, zberi vojsko.
Starem te, ako ne bo hitro gotovo.

Vodja telesne straže zbeži iz kneževe sobe.

Komaj je odšel, vstopi h knezu kneginja Gertruda
bleda in prestrašena.

Nekaj časa sta se gledala vznemirjeno, nato reče kne¬
ginja:

— Knez, našemu življenju preti nevarnost!

— Tako je! — odvrne knez, hlineč ravnodušnost.

— Zarotniki so zelo močni!

— Vsekako!

— Beg Vukov, mrtva glava Stipe iz Jasenovca sve-
doči to!

356

— Ni dvoma!

— Ali veš, kdo je tega kriv?

— Kdo?

-— Kriv si sam.

— Kako to? — vpraša knez začudeno.

— Bil si preblag.

— Preblag, preprizanesljiv?

— Da. Ali si uničil one, ki so ti uporno izpred 1  nosa,
rešili one heretike, Gorazda in njegovega tovariša? Ali
si poskušal, da jih uničiš? Ne. nisi! Ali si pozval cesarja
Arnolfa na pomoč zoper one, ki so ga javno sramotili?

— A kovač Pade? In oni obešenci na jablani?

— Resnica. One prostake si obesil ali plemičev si se
bal. Te bi uničil in prostaki bi se te bali brez vešal. Moj
rojak cesar Arnolf...

— Idi k vragom ti in tvoj cesar Arnolf! Ali se briga
on za me, za nas? Ali je poslal samo enega vojaka na
pomoč? Čakal bi nanj do sodnjega dne.

Kneginja namrši obrvi.

— Ne govori tako o našem dobrotniku! Kje bi bili
mi, ako bi ne bilo njega? Že samo sloves njegovega ime¬
na bi zadostoval, da prepreči vstajo. Ljudje so se preveč
bali navalov njegovih Frankov, da bi se dvignili zoper
kneza, katerega ščiti cesar.

— Ali kakor vidiš, se ti zarotniki ne boje ničesar.

— Verjamem. Ali rečem, ti, da je tu edina pomoč,
ako jim takoj s početka stopiš na glavo.

— To tudi nameravam.

— Tako je prav!

— Iztrebim jih do zadnjega.

— Posebno pazi, da ne pobegne kneževič Tomislav.
C)n je najnevarnejši.

— Pazil bom.

— Želim s teboj v boj zoper izdiajice. Dovoli, da te
spremljam — reče knjeginja.

— Ne, to ne more biti. Nekdo more ostati v Sisku.

— Brez vojakov?

•— Zakaj ti bodo vojaki?

357

— Zakaj? Ali misliš, da bodo ti meščani mirovali?
Kdo ve.Jkoliko upornikov je med njimi. Ali misliš, da ro¬
jaki obešeneev na jablani ne čakajo trenotka osvete? b 1
trenotek, ko se oddaljiš iz Siska je najugodnejši. Glej, da
pri povratku ne najdeš vrat mesta Siska zaprta, v gradu
pa novega gospodarja.

Knez sklone glavo. <

— Pustim ti četo zaupljivih vojakov. Ti boš edir> a
vladarica v Sisku in pazi nanj, kakor na oko v glavi.

— In bom tudi edina gospodarica nad življenjem in
smrtjo vseh ljudi, ki se nahajajo v Sisku.

— Da.

— Tvojo kneževo besedo?

— Imaš jo!

— Dobro! Tudi jaz ti dajem besedo, da spokorili 1
tvoje Siščane. Škoda samo, da ni Gottschalka tukaj.

Knez zgane z rameni.

— Škoda. Daši je ničla, je vendarle hraber človek.
Pustim še ti četo tvojih Nemcev. Oni te bodo čuvali.

Tak je bil razgovor med kneginjo in knezom. Med
tem so pa trobile po mestu Sisku trobke in pričale, da se
vrši volja kneževa. Četa za četo se je zbirala in vojska
Vendar je prešel celi dan in še ni bilo vse tako, kakor
je naraščala.

je hotel knez. Zgodaj v jutru drugega dne je imela vojska
kreniti proti županu Mironji.

To noč je izgledal Sisek, kakor velik vojni tabor.
Na poljih so goreli ognji, pri katerih so ležali oklopniki 111
stražili. Sišečki meščani so zapirali svoje hčerke in žefl 6
v hiše pred temi nemilimi gosti.

Knez Braslav je bedel dolgo s kneginjo Gertrud 0
in svojim kaplanom Mojmirom. Ta trojica se je posve¬
tovala. Pozno v noč so šli počivat, a niti kneginje, nM
kneza niso objele blage sanje.

Kneginja je po kratkem počitku zopet vstala in šla
k oknu. Gledala je v noč in one vojaške ognje, od katerih
so nekateri že pojemali in prisluškovala glasove, ki so

358

prihajali iz daljave, kakor bi hotela slišati odgovor na
zagonetko svoje usode.

Tako je sedela pri oknu tudi v onih zvezdnatih no¬
čeh, ki so ji z neizrečenim hrepenenjem polnile srce za
onim, ki jo je prezrl.

In danes? Kako se je to vse spremenilo v kratkem
času. Oni, katerega je ljubila, je ležal v ječi, ker jo je
prezrl. In vse, kar lahko stori z njim, je, dia se mu
osveti. Ali njena moč in njena slava? Kdo ve, kako dolgo
bo trajala? Kdo ve, ali je ne bodo že jutri vodili po trgu
zarotniki, kot jetnico? Ne, to se ne zgodi, tako hudo še
ni. Knez Braslav še ima močne roke in one zmagajo so¬
vražnike. Tako se je tolažila kneginja. Ali spanec ji ni
zatisnil oči.

Niti knez Braslav ni mogel zaspati na prvi mah. Zad¬
njikrat je vodil vojsko po želji Arnolfovi proti Svatopluku.
Bil je to vroč boj in ljuto klanje. Komaj je pričakoval
trenotka, da odrine zopet na bojno polje. Vendar ni mislil,
da se bo moral boriti zoper lastne ljudi, z Mironjo in osta¬
limi. Mironjo je knez vedno odlikoval nad vse druge, in
glej, kako se mu zahvaljuje. Težke misli so mu rojile
po glavi. Zazdi se mu, da vidi Gorazda in njegova kle¬
tev mu doni po ušesih. Zaman si je pokril glavo s pla¬
ščem. Neprestano je slišal Gorazdove besede in dolgo,
dolgo ni mogel zaspati. Ko je zaspal, so ga mučile sanje.
Najprej se mu je prikazala krvava glava Stipe iz Ja¬
senovca. Ta glava se je naenkrat spojila s truplom in
Stipe je oživel. Pomignil mu je, naj pojde za njim!. Stipe
ga vodi iz grada na poljane dalje, vedno dalje. Lasje so
se mu ježili, dih mu je zastajal. Čutil je, da ga vodi mrtvec.
Kam ga vodi? ... Na okrog so ležala trupla, že na pol
gnjila in njih strašni vonj je bil grozovit... Sla sta mimo
jablane. Na vejali so viseli ljudje. Veter jih je zibal in
obešenci so mu kazali jezike. Zemlja se je odpirala pred
njim, kakor da ga hoče požreti Modri in rdeči plameni
so švigali kvišku, in ti plameni so se spreminjali v pošasti
in klicali. Mi smo vojaki Svatoplukovi... in ti si nas
ubil... ti si nas ubil.. Šla sta dalje in dospela do ne¬
kakega hribčka. Ko je pogledal natančneje, je opazil, da

359

je ta hrib iz samih mrtvaških glav. Na podnožju hriba
mu Stipe iz Jasenovca ukaže, naj sede. Knez hoče po¬
begniti, ali noge mu odpovedo. Tedaj se mu zazdi, da
sliši strašen smeh. Spozna! je ta smeh; bil je smeh žu¬
pana Mironje. Hotel mu je nekaj zaklicati, ali beseda mu
ne pride iz ust. Nekaj ga jame dušiti. Stipe iz Jasenovca
jame rasti in postajati vedno večji in večji in ustne mu
šepetajo nerazumljive besede v nekem tajinstvenem je¬
ziku. Na te besede se začnejo glave premikati. Braslavu
pretrese strah kosti ali predno je mogel zaklicati na
pomoč, se poruši ves ta strašen hrib nanj in ga pokoplje
s strahovitim treskom.

Ko se je zbudil, je bil ves poten. V prvem hipu se
ni mogel spomniti, kje je. Nočna svetilka, ki je gorela
v njegovi spalnici, mu je pokazala, da je v svoji sobi.
To je bila strašna noč. Da! je poklicati dvorskega kapla¬
na. Ukazal mu je, naj mu poje glasovito Notkerovo pesem.

Kmalu nato se je razlegal hripavi glas Mojmirov:

„Media vita in morte sumus,

Quem quaerimus adiutorem,

Nisi te domine, qui pro pečatiš
notris juste irasceris . . .“*)

In knez je odgovarjal:!

„In te speraverunt patres nostri,
speraverunt et liberasti eos.“**)

Ali prekmalu se mu zazdi ta molitev predolgočasna
in zato poseže po svoji navadi po vrču. Tako so tekle ure
počasi. Proti jutru, ko je bil že ves zmučen, se je zvalil
na ležišče in zaspal.

Ko se je prebudil, so že trobke orile po Sisku. Vse
se je že pripravljalo na odhod. Po vsem Sisku so vrveli
oboroženi ljudje, človek pri človeku, konj pri konju.

Knezu je prinesla jutranjo pijačo sama kneginja v
pozlačenem vrču. Knez se je ni dotaknil. Neka težka slut-

*) Sredi življenja nas obdaja smrt; koga, o Gospod, naj kličemo
na pomoč, razun tebe, ki se pravično srdiš nad našimi grehi.

**  Vate so zaupali naši očetje; zaupali so in ti si jih osvobodil.

360

nja ga je težila. Bil je mrk in nevoljen. Samo nekaj besedi
je spregovoril s kneginjo, nato je šel na dvorišče, kjer
ga je čakal vranec ves v oklepu, okinčan z rdečimi vr¬
vicami. Ko je z_ačutil na sebi kneza, je veselo zarezgetal,
in knez ga je pobožal z roko po vratu. Zlati držaj me¬
čev, in pas, obdan z dragulji je pričal, da jaha tega konja
plemenit vitez, a kneževo ponosno lice in visoko čelo je
zadivilo vsakega, ki ga je videl.

XXXV.

Sedaj je bila knjeginja sama v mestu vladarica in go¬
spodarica, edina, ki je imela v rokah življenje in smrt
ljudi, ki so se imenovali njeni podložniki. Tu je prej
delala lahko vse, kar je hotela, ker ji je knez Braslav
dovoljeval. Ali mnogih stvari se ni upala zahtevati od
njega. Bila je uverjena, da bi ji odrekel.

Sedaj je bila sama.

— Hm, kako je star, kako je grd moj knez. Najboljše
bi bilo, da se več ne vrne.

— To je bila njena prva misel, in tudi tedaj, ko je iz
grajskega stolpa mahala z belim robcem po zraku, kakor
v zadnji pozdrav odhajajočim.

A vendar je bila to neumna misel, kar je tudi sama
sprevidela. Če se ne vrne knez Braslav, se ne vrne
zato, ker bodo zmagali zarotniki. In ti bi gotovo tudi njej
ne prizanašali. Smrt kneza Braslava je tudi njena smrt.
Vse kaj drugega bi bilo, ako bi sprejel Tihomil njeno
ponudbo. Ona bi bila sama pripravljena strmoglaviti
Braslava s prestola. Tihomilu bi tako lepo pristojal po¬
savski prestol in knježeva krona.

In vse te njene načrte je uničil oholi Hrvat in poteptal
njeno ljubezen. Ne, tega mu ne odpusti. In začutila je v
sebi željo po nebrzdani osveti, željo, da prelije kri vseh
onih, ki so ji bili odveč. In tej mržnji posameznikov se
je pridružila mržnja na ves kraj, v katerem je bivala in
na ves narod. Ako bi mogla, zanetila bi v tem narodu
strašen poboj in vživala bi naslado pri pogledu na mrliče.

42

361

Da, v resnici se je pretakala po njenih žilah kri prababice
Fastrade. Ali svoj maščevalni gnjev je morala ukrotiti,
zakaj treba vedeti, kako se izvrši boj med knezom in
uporniki. Vse, kar je mogla storiti, je bilo, da misli na
obrambo Siska pred nenadnimi sovražniki.

Dala je poklicati vodjo Nemcev.

Ko je razpravljala z dolgobradim Nemcem. ■— bilo
je kaki dve uri po Braslavovem odhodu — se je skozi
sisečka vrata pripeljal voz, naložen s senom, katerega
so vlekli voli. Na vozu je sedel vaščan, nepoznan Sisča-
nom, ali kraj voza je stopal Zeleborov sin Vilan.

Ker ni bilo na vozu ničesar, kar bi bilo sumljivo, so
spustili stražniki voz v mesto, ki je brez vsake neprilike
zavozil na dvorišče vdove kovača Radeja.

Dvoriščna vrata so se zaprla takoj.

Neznan vaščan skoči s sena. Vdova ga pozdravi,
ali on ni imel časa, da ji odzdravi nego jo vpraša:

— Ali je Kata že tu?

— Ni, gospodar.

— Kaj zlodeja dela? Mar se je kaj pripetilo?

. — Nič posebnega.

— Ali je v Sisku vse mirno?

— Vse.

— Ali so naši prijatelji obveščeni?

— So.

— Imajo nade na uspeh?

— Imajo. Vse vre. Vse komaj čaka, da vržemo raz
sebe jarem Arnolfovega sužnja Braslava in da poženemo
tisto oholo in surovo Nemko.

— Dobro! V tem vozu dobe tisti, ki nimajo orožja,
dovolj, česar jim treba.

Med tem je prišla Kata. Bila je vsa usopljeua. Takoj
je šla k Bokelju, ki je bil v vaški obleki.

— Oprosti, da sem _se zamudila. Prinašam ugodne
vesti. V mestu oziroma v gradu je malo vojske. Uspelo
mi je, podkupiti ječarja Tihomilove ječe. Tem bolj. On je
naš človek. On čuti in misli, kakor mi in komaj čaka, da
se stre jarem tiranstva!

362

— Izvrstno! Priporočim ga gospodu Budimiru To¬
mislavu. Ali kaj dela knjeginja?

Zboruje z onim debelim Nemcem, kako se bo bra¬
nila.

— In tvoji pogani?

— Sami ste pogani, — se razljuti starka. — Ali če
misliš moje tovariše, vernike stare vere Vidove, ti lahko
rečem, da se bodo borili vsi za Budimira Tomislava.

- - Ali je verjetno?

— Verjetno! Ali vedi, da i knjeginja Gertruda zbo¬
ruje ...

— Prepozno. Še danes mora biti grad v naših rokah.

— Vseeno. Treba je takoj začeti, zakaj ona je zvita
in lahko bi se prelilo mnogo krvi zaman, kar naj prepreči
sam Vid in vsi bogovi. Dovolj hudo so nas kaznovali
zato, ker vas je toliko odpadlo od stare vere — reče
starka.

Bokelj se razjezi, a sedaj ni bil čas, razmotrivati
verskih stvari. Zapove ji, naj se takoj vrne v grad in
mirno čaka na to, kar se bo zgodilo.

Zeleborov sin ostane z vdovo v hiši, a Bokelj odide
na trg pred hišo. Vsak hip so prihajali novi ljudje in
zginjali v hišo. Vsaki je moral povedati Bokelju nekatere
besede, da jih je spustil. In vedno jasneje in jasneje je
postajalo njegovo lice. V hiši vdove Radeja se je zbralo
že lepo število ljudi, a vsi ti so našli orožje v vozu.

Bil je to samo prvi in odbrani del Bokeljeve vojske.
Ni delal zaman s prijatelji zadnje dni. Napočil je že čas
žetve.

— Daj Bog, da uspeje -— je molil Bokelj.

In trg se je vedno bolj polnil z ljudmi. In čudo, no¬
bene žene ni bilo. Vsak je čutil, da se približuje važen
trenutek. Vsi ti pogledi mož so bili mrki in gledali so
drug drugega, kakor da pričakujejo velikih reči. Bilo je
med njimi več trgovcev in Židov ter mnogo drugih, ki
niso ničesar umeli, ali vendar so bili nekako čudovito
nemirni. Nad vsem mestom je ležala nevidna, težka megla,
ki je stiskala prša in srca in velika slutnja je polnila srca
vseh, Nikdo si ni upal govoriti, kar bi spominjalo na

363

kneza, na knjeginjo ali kaj podobnega, ali vendar je vse
vrelo in kipelo.

Tako je minulo več trenutkov.

Evo ti starca Zelebora, obdanega s sinovi. Zelebor
obstoji sredi trga in pošlje k Bokelju najmlajšega sina.
Sin se vrne takoj. Ko začuje Zelebor Bckeljev odgovor,
jame takoj, kakor bi peval:

— Oj gorje nam, bratje moji, težki dnevi zdaj so prišli.
Vzdignil se je knez naš, Braslav, da pokonča brate naše,
vzdignil se oblak je črni iznad naših rodnih polja,
in z oblaka pa dežuje, dež rdeči polje ro^i
Ej to pač ni dež krvavi, bratov naših kri je srčna !

Tužna se zaman preliva pod nasilnim mečem kletim,
da vzdihuje polje ravno iz valov krvave reke:

Na orožje, na orožje, čas je že, da trinog pade.

Takoj, ko je začel starec peti svojo žalostinko, se je
zbrala okrog njega množica ljudi, ki ie vedno bolj nara¬
ščala.

In ko je starec končal, so v rokah zablesteli meči.
Ta pesem je bila samo znak, da je prišel čas osvete.

Neki čevljar se je pa vendarle drznil zaklicati:

— Zelebor, ako ti je glava draga, ne pevaj takih
pesmi. V Sisku vlada sedaj knjeginja Gertruda, in obesi
te na prekleto drevo.

Čevljar je storil veliko neumnost. Sto rok se je
dvignilo nad reveža in da ni priskočil Zelebor, bi ga raz¬
trgali.

Med tem je prišel Bokelj. Njegova velikost in njegov
bobneči glas, ki je prevpil ves trušč, je naredil hkratu
mir.

— Pustite tega človeka, zakaj ne ve, kaj dela. Ne-
koljite se med seboj, ker prišel je čas osvete. Glejte to
jablan! Tam so viseli vaši bratje! Knez Braslav je dal
naše Hrvate obesiti. Zakaj? Ker so se dvignili zoper kri¬
vico in tiranstvo. Kdaj je knez Braslav kaj storil za na¬
rod? Mar takrat, ko vas je vodil proti Svatopluku in bra¬
tom Moravljanom? Mar takrat, ko je lizal pete Fran¬
kom, ki so klali vaše otroke? Mar takrat, ko je nam sveti
jezik pregnal iz bogoslužja? Mar takrat, ko je vrgel v

364

ječo Vuka? Povejte mi, kdaj je knez Braslav delal za
narod? Nikdar! Vse, kar je delal, je delal zoper nas. Pro¬
dal nas je tujcem, a ta vas strahuje, je pripeljal sem tuje
plačance in njihovo orožje preliva vašo kri.

— Tako je — so se odzvali glasovi.

— A sedaj, da dopolni mero, je odšel na vaše veli-
kaše, da jih uniči. Ako se mu posreči, da uniči župana
Mironjo, Svevlada in druge, mar bo prizanesel nam?
Njegova strahovlada se še poveča in kri ne bo nehala
teči po naših poljih.

— Pesnica — je vzklikal narod.

— Kaj še čakamo? Tam v gradu, v ječi, sedi Tiho-
mil. Vi veste, kakšen junak je. Vi znate, da je v boju zo¬
per Madjare on edini dobil lovorov venec. To ni bilo po
godu knjeginji Gertrudi, posebno, ker se je Hrvat preveč
povzdignil. Zamislila je obtožbo in ga dala sramotno
vreči v ječo. Mislite, da je kaj zakrivil? Toliko, kakor
dete v povojih in nič več. Niso ga več rabili. Njegov
ugled je narastek preveč je ljubil narod in zato so se ga
hoteli rešiti. To je vse. Ali bolje, on je kriv. Kriv je, ker
je Hrvat. On, kri naše krvi, sedi v ječi zavoljo one pro-
klete Nemke, ki je v zvezi s samim črnim vragom.

— Pesnica ... res_nica ... — zaori med narodom in
tisoče pesti se dvigne grozeče v zrak.

Bokelj je opazil, da je s svojim govorom razvnel
maso in da je vlil dovolj olja v ogenj, zato reče še bolj
ognjevito:

— Ako ne teče po naših žilah ribja kri, ako je še
v nas kaj sile in moči naših dedov, moramo poslušati glas
božje pravde in izvršiti to, kar hoče Bog. Knez se je
vzdignil nad Mironjo. Kdo vam je storil več dobrega,
Vuk, Mironja ali knez Braslav?

— Vuk in Mironja.

— Za koga ste. Za kne^za Braslava in Gertrudo, ali za
Vuka in Mironjo?

—■ Za Vuka in Mironjo!

— Složni smo. Osveta je naša. Sisak brani samo pe¬
ščica plačanih Nemcev. To vas naj ne plaši, zakaj vsak
Hrvat je za deset Nemcev.

365

— Tako je ... tako je ...

— Samo grad moramo osvojiti, zajeti Gertrudo in
osvoboditi gospoda Tihomila. On naj bo naš vodja. In ko
nas bo vodil on, kdo nas more premagati?

— Nikdo -— je kričala masa, ki se ni dala več brzdati.

Iz hiše kovača Radeja so planili oboroženi ljudje, ki
so prinašali orožje med narod. Iz bližnjih vasi so prihajale
nove čete. Vsi ti so bili zbrani od Zeleborovih sinov.
Človek je stopal k človeku, četa pridružila k četi. In vse
te čete sc. se jele valiti, kakor povodenj proti gradu
kneza Braslava. Vsi ti ljudje, različni po noši in rasti, raz¬
lični v željah in značajih, vsi ti so se strnili v eno misel,
v eno željo, v eno samo veliko srce, ki je čutilo eno, v
eno samo veliko misel, ki je mislila isto.

— Doli s knezom Braslavom! Smrt knjeginji Ger-
trudi!...

In sovražnik je stopal ob sovražniku. Oni, ki ni niti
maral pogledati svojega brata, mu je sedaj prožil roko.
Ni trebalo mirenja, ni trebalo besedice, zakaj vse te ljudi
je spojila skupna nevarnost in skupna rnržnja. In ljudje,
ki niso hoteli prej iti skupno niti v cerkev, so se združili,
da gredo skupno v propast, nevarnost, v — smrt.

— Naprej! Naprej! — kričal je narod.

V gradu so zapazili, kaj se godi. Knjeginja Gertruda
se je nahajala med Nemci in slugami. Vse je bilo v orožju.

— Vzdignite most! Zaprite železna vrata! — je uka¬
zovala s stiogim glasom in na obrazu se ji ni videla niti
najmanjša vznemirjenost. Gotovo se ni bala.

Ko so izvršili njen ukaz, so postavili k vratom še ve¬
lika bruna.

Zaprta vrata niso delovala pomirljivo na množico.
Težak udarec na nje je zamolklo zazvenel.

Knjeginja je uvidela, da je ta udar moral prihajati od
ogromnega kamna, ki ga je vrgla močna roka. Oho, po¬
misli knjeginja. Ti se ne šalijo, ti se ne boje. V tem je
že jelo deževati kamenje na železna vrata. A ta so
stala čvrstvo in kamenje ni napravilo nobene škode.
Vendar so se slišali udarci nekako grozno in neštevilni
kriki množice, ki so se mešali vmes, so bili kakor nekak

3C6

grom grmovnika maščevalca. Vse to je pričalo, da je ta
narod pripravljen storiti tudi hujše reči.

Kneginja je še stala vedno ponosno in poslušala mir¬
no. Slišala je kletve in pretenje. Slišala je, kako je mno¬
žica preklinjala njenega moža, njo in njenega rojaka ce¬
sarja Arnolfa. In njeno srce se je jelo vznemirjati. Vendar
se je trudila, da ohrani mirno kri. Sprevidela je, da bi
bilo najbolje, ako se vse mirno zvrši. Obrnila se je do
vodje Nemcev in vprašala, ali je njegova četa dovolj
močna za te ljudi.

Nemec odvrne, da bi bil v odprtem boju preslab,
ali tu v gradu se lahko uspešno brani.

To jo je nekoliko umirilo. Vendar pozove stražnika
s stolpa in mu zapove naj razkropi v njenem imenu na¬
rod, a če se noče raziti naj vpraša s stolpa te ljudi, kaj
želijo.

Stražnik se vrne v stolp. Za hip nato se je slišal nje¬
gov rog. Hotel je govoriti divjemu, razbesnelemu ljud¬
stvu. Ali njegov glas se ni slišal. Zato zatrobi še enkrat.
Narod je na povelje vodij nekoliko obmolknil. In stražnik
jame govoriti:

— V imenu prejasne kneginje Gertrude, vaše svetle
vladarice, vam nalagam, da se odstranite od tod in se
mirno vrnete domov.

— Nikdar — zagrmi Bokelj.

— Nikdar — zavpije Zelebor in ves narod.

-- Svetla kneginja mi je zapovedala, naj vas vpra¬
šam, kaj želite?

— Povej ti svoji kneginji — odvrne Bokelj — da
je mi ne priznavamo več za svojo vladarico! Povej ji,
da je prišel dan osvete in če ji je draga glava naj se preda
prostovoljno. Ako se preda, ji pustimo življenje in jo
spremimo čez mejo k njenim Nemcem. Tam naj dela,
kar ji drago. To ji povej. Mi zahtevamo, naj takoj preda
grajske ključe in naj njeni Nemci polože orožje. To je
volja naroda.

Stražar se je obotavljal za trenotek, nato pa reče:

— Ljudje božji, ali ste zblazneli? Ali ne veste, da je
v njenih rokah vaše življenje in vaša smrt? Ali ne veste,

3(57

da čuva grad močna vojska Nemcev, ki se bo radovala
nad vašo krvjo? Ali mislite, da ste dovolj močni, da
zrušite te ogromne zidove? Vaše glave nataknejo na
kole...

Dalje ni mogel. Strašen krik in vik je oglušil njegove
besede. Zaman je trobil, zaman mahal z rokami. Nikdo
ga. ni poslušal.

Videč, da ničesar ne opravi, je šel h kneginji. Ger-
truda je slišala ves razgovor in njeno čelo se je namršilo,
njene obrvi stisnile in ustnice drhtele.

— Povej jim da pustim streljati, ako se ne razidejo.

Na te besede je takoj ukazala strelcem, naj zavza¬
mejo najugodnejša mesta, odkoder bodo streljali na
množico, ko zatrobi trobka trikrat.

Med tem je zunaj zopet nastala tišina. Stražnik
je vnovič pregovarjal množico.

Ali ta tišina je trajala le kratek hip.

Kakor strašen grom je zazvenelo v ušesih kneginje.
Zdelo se ji je, da se vsled tega hrupa tresejo zidovi sta¬
rega gradu. Kakor trobke pred mestom Jerihom, tako
se je zdelo, da poruši ta hrup in krik zidovje gradu.

— Smrt Gertrudi! Smrt tujki!

Se se je čutila varno, še je bila obdana od svojih
prijateljev in njen mogočen grad se ne zruši tako lahko,
ali njena mirnost je ginila. Nadejala se je, da ustraši že
samo njena moč in odločnost zarotnike. Ko pade neko¬
liko žrtev, razbeže, kakor plašljivci.

Zato ukaže, da se zatrobi trikrat po vrsti. Nemci so
čakali na ta znak in za trenutek nato polete puščice v
množico.

Prve žrtve so se zgrudile. Njih kri je poškropila
bližnje upornike.

Kri se je prelila, kri se je rdečila! To je bil trenotek,
od katerega se je kneginja mnogo nadejala. Sedaj se je
imelo odločiti, ali vztrajajo uporniki ali ne. Sedaj se je
imelo odločiti o miru, ali boju. In kakor da je kneginja
računila prav. Za hip je nastal mir. Množica se gotovo ni
nadejala tako naglo prelivanja krvi. Ali ta mir je trajal
le za hip.

368

— Smrt morilcem! Smrt... je zagrmel narod in ta
glas je poučil kneginjo, da njeni računi niso bili pravi,
in da je njena okrutnost razbesnela množico še huje.

— Osveta! Osveta! ... je vpila množica in kneginja
je uvidela, da je boj neodložljiv, da se ti ljudje ne dado
umiriti in da je zaman vsako odlašanje.

To je sprevidela tudi množica.

Bokelj je že prej slutil, da bo treba udreti v grad s
silo in zato je pripravil potrebno orožje za rušenje:
obležne stolpe, Ti so bili sedaj urno na mestu in mnogo
močnih rok jih je pograbilo. Z vso silo so navalili na
železna vrata knežjega gradu.

Kakor kače so sičale po zraku pušice na oblegovalce.
In mnogo žrtev se je zrušilo na tla.

Bokelj zamahne z mečem in zagrmi s silnim glasom:

— Naprej junaki! Za menoj!

Spoznal je. da je napočil važen trenotek in da se
sedaj ne more več odstopiti, že nrej je naredil načrt
naskoka. Bil je sicer preprost vojak v spremstvu kne-
ževiča Tomislava, a bil je v tolikih bitkah in videl toliko
bojev, da mu ni delalo težave narediti si načrt napada.

Pustil je večini ljudstva naj razbija po vratih pod
vodstvom Zelebora. Sam pa je vzel seboj dva oddelka.
Eden je moral vstreliti vsakega Nemca, ki se je kje po¬
javil. Drugi del pa je šel v jamo, ki je bila krog gradu.
In posrečilo se mu je, da je ob zidovju postavil lestve.
In po teh lestvah so se jeli vzpenjati ljudje, vedno višje
in višje držeč v rokah sekire in meče.

Bokelj je slutil na kateri strani je grad najmanj za¬
varovan,

Vendar se je prevaril, ko je mislil, da se mu posreči
neopaženo prodreti v grad. Vojaki in Gertruda so sicer
mislili, da preti glavna nevarnost ob vratih in zato se
je tam zbralo tudi največ vojakov. Ali tudi tu je bilo
dovolj Nemcev.

Bokeli in njegovi si stopijo z Nemci iz oči v oči. Se¬
kire in meči so našli takoj posla in junaški Nemci se niso
hoteli umakniti. Mnogi Hrvat se je zrušil z razklano glavo

369

z grajskega zidu, a tudi mnogi Nemec je zaječal zadnji¬
krat svoj tužni: feindio, feindio!

Kri je pordečila grajsko zidovje. Ali to ni plašilo
zarotnikov. Vedno več in več lestev se je prislanjalo k
zidu. Nikogar ni zadrževalo, da se je prednik zvalil v
jamo. Bojna razburjenost je vzburkala kri upornikov in
jih gnala naprej. Silni hrabrosti Bokeljevih ljudi se je na¬
posled posrečilo, da so stopili na grajsko zidovje. Bil je
to sicer lep uspeh, ali to še ni bilo dovolj, ker so na ta
način prišli le v prvo dvorišče..

Kakor levi so se borili in niso se dali potisniti nazaj.

Kneginja Gertruda je uvidela, da se mora umakniti
v drugo dvorišče. Vendar ni hotela tako poceni prepu¬
stiti nasprotnikom tega, kar so si pridobili. Njeni ljudje
so sekali kakor besneli. Sama kneginja je stala na vzvi¬
šenem mestu, in nejna roka je držala visoko meč. Njeni
lasje so se ji vsuli razpleteni po ledjih in stala je. kakor
boginja vojne, še vedno lepa, vedno dostojanstvena. Njeni
glasni udarci so prodirali zrak in delovali magično na
njene borilce.

Bokelj in njegovi ljudje so naleteli na silovit odpor
in vsako ped so si morali osvojiti s silo.

V tem zagrmi nekaj silno. Velika železna vrata,
ki so delila veliko maso naroda od kneginje in njenih bo¬
rilcev so se zrušile pod težkimi udarci. Kakor da se je
utrgal strahovit plaz, tako je zagrmel besen krik naroda
in vse se je vsulo skozi porušena vrata.

Kneginja se umakne. Njeni ljudje so se že v pravil¬
nem redu umaknili v drugo dvorišče. Takoj nato se
dvigne drugi most in vrata se zapahnejo.

Množica je bila vsa opojena vsled uspeha, da je
prodrla v grad. Nikdo se ni več brigal za življenje in
rane. Sam Bokelj je že krvavel. Vilan, sin starca Ze-
lebora je padel, zadet naravnost v srce. Stari Zelebor
je vzkliknil vsled bolesti in odnesel ubogo dete iz gradu.
Ali nato se urno vrnil v boj. ne samo da se bori, nego
da se tudi osveti. Kako je zabolelo starca, ko se je vrnil
in zapazil tudi drugega sina mrtvega.

370

— To je dan groze, to je dan smrti. Starec, sedaj je
vrsta na tebi — pomisli Zelebor in roka se mu jame tresti.

Ne — vzklikne nato. — Sedaj ni časa, da plakam.
Ako mi je rojeno, da umrem, pa umrem ali pred temi zlo¬
deji se ne plašim.

In z novo silo plane v boj, v prve vrste in vzklikne:

— Tja, junaki! Naskok!

In vnovič se je moral ponavljati isti prizor, kakor
pred železnimi vrati! Vse se je moralo razrušiti, a padlo
jih je že toliko in toliko je že ranjenih! Narod je sicer
osvojil prvo dvorišče, a osvojiti drugo, je bilo težje in
nevarneje, ker je bilo zidovje višje in utrdbe močnejše.

Bokelj takoj uvidi, da je dovršen le neznaten del in
zato se ni veselil.

— Poskusimo z dobrim. Morda se kneginja Gertruda
sama vda, ker je izgubila prvo bitko — pomisli in takoj
ukaže naj se da znak za dogovor.

Na stolpu se pojavi sama kneginja.

— Kaj želite, vi, ki se drznete napadati grad kneza
Braslava — vpraša z ostrim glasom.

Ali Bokelj se ni ustrašil njenega glasu.

— Zahtevamo, da se predaš, kneginja Gertruda! Še
je čas, da mirno odideš in se vrneš v svoje rojstne kraje.
Pozneje bo prepozno.

— Vi mi pretite? — vzklikne. — Ali še je Sisek v
mojih rokah in čuvajte se vrnitve kneza Braslava. Gorje
tebi, prekleta vešča — zavpije Zelebor in dvigne pest.
— Jeza božja je nad teboj in nad tvojim knezom.

— Glej. glej kmeta, kako se drzne odgovarjati. Po¬
kažem ti lopov, kdo je vešča.

In obrnivši se k strelcem jim nekaj reče.

V tem hipu poletita dve pušici in se zasadita v starca
Zelebora. Zelebor se zgrudi mrtev, prijemši se z roko za
srce.

Nato vzklikne Bokelj:

— Prekršila si trenotek dogovora. Hujša si, kakor
zver. Odklonila si mir. Pogini! Naprej, v grad! Sedaj
treba rešiti Tihomila.

371

Kneginja, ki je še vedno stala na stolpu, začuje ime
Tihomil in grozna misel ji prodre v glavo.

— Tihomila hočete, bedaki — vzklikne — dobro,
njega vam dam. Krvniku ukažem, da mu odseka glavo
in jo vrže med vas, razbojniki, v smetišče. Saj drugo ni¬
ste, kakor smetišče.

— Ubijte jo, vstrelite jo! — vzklikne Bokelj svojim
strelcem, a med tem. je kneginja zginila.

Bokelju se naježe lasje. Strašen načrt te proklete
ženske se gotovo izvrši in Tihomil je izgubljen.

— Naprej, naprej — vzklikne in plane naprej, ne
oziraje se na pušice, ki so sikale okrog njega. Vse se mu
pridruži in plane nad železna vrata. Vedno huje in mo¬
čneje so zveneli udarci ob vrata in se mešali s kriki in
kletvami. Preko teles padlih bratov so stopale nove čete,
pripravljeni raje umreti, nego se umakniti. Rogovi Nem¬
cev so se slišali iz gradu. Njihova bojna pesem se je dvi¬
gala k nebu.

Mnogi Nemec se je vrgel na tla in posul svojo glavo
s prahom, po običaju svojih očetov, predrto ga zadene
smrtonosen udarec.

Kneginja je stala v njihovi sredini. Naslonila se je
na meč, kakor na palico. Njene prsi so se dvigale naglo,
a njene oči so gledale nekam v daljavo. Videlo se je, da
se je zamislila.

Čas strašne osvete je prišel, še malo in videla bo
pred seboj krvavo glavo onega, ki jo je edini na tem
svetu ponižal, a katerega je edino ljubila med vsemi.
Silila se je, da bo mirna v tem trenotku, kakor je bila
mirna Herodova priležnica, ko so ji prinesli glavo Janeza
Krstnika. Ali čutila je, da se sili zaman. Njena roka, ki
se je naslanjala na meč, se je tresla, njeno telo je oblival
znoj.

Bilo ji je, kakor da ji primanjkuje sape in kakor da
ji nekaj kliče: Prekliči ukaz! Ne ubijaj Tihomila! In njene
ustne so se odprle kakor same od sebe. Ali ne reče ni¬
česar. V istem hipu se vrne njen silni ponos in ona drzno
dvigne glavo.

3^2

Kaj bi ji sedaj koristilo, da prekliče ukaz? Ali ga
ni izrekla pred vsem narodom in pred svojimi Nemci?
Ali bi se ne ponižala pred njihovimi očmi in bi je ne
smatrali za slabotno stvar? Tudi bi bilo prepozno. Krvnik
je že gotovo v ječi in morda je uprav v tem hipu odse¬
kana glava hrvatskega junaka že v njegovi roki. Morda
jo že nese, da ji pokaže in ona jo vrže množici, ki je
kričala po njeni krvi.

— Držite se dobro! — zakliče Nemcem,. — Stre¬
ljajte sigurno! Čaka vas lepa nagrada!

Ali naenkrat se pojavi strah na Gertrudinem licu..
Zazdi se ji. da čuje žvenket orožja in bojni krik v no¬
tranjosti gradu.

—- Slišiš 1 i ? ... Slišiš li?...  — pograbi bradatega
Nemca, ki je stal poleg nje.

Nemec je obledel, kakor kneginja in divje zaklel.

— Slišim... Proklete zveri, prodrle so nekje v dvo¬
rišče.

Ni mogoče — vzklikne kneginja Gertruda. —
Morali bi jih zapaziti?

— Morda je kak skriven vhod — odvrne urno Nemec.

— Skriven vhod ... skriven vhod ... vzklikne kne¬
ginja in se, pograbi za lase. — Ako je tako, potem smo
izgubljeni!

— Kneginja — plane k nji vodja Nemcev — nič ne
pomaga obotavljanje. Ako nam je usojeno umreti, urnri-
mo slavno! -

Ne meneč se dalje za njo razvrsti svoje ljudi. Enemu
delu ukaže naj ostanejo pri vhodu, drugi del naj čuva
zidove, a on z najhrabrejšimi plane v smeri, od koder
je prijahal žvenket orožja. Nasproti prihiti gologlav
vojak brez orožja in brez diha. S preteganim, nerazu¬
mljivim glasom je kričal. Vendar ga je kneginja razumela,
kaj hoče reči.

— Pomoč ... pomoč ... oni so v gradu ... urno,
ne čakajte... drugače je vse izgbuljeno!...

Vodja Nemcev plane naprej. Morda^ še ni izgbuljeno.
Čim bolj so se bližali, tem jačji je bil žvenket orožja in
slišali so se klici:

373

— Davori, Darovi... Vid in Živana ... Pomagaj
močni bog. sveti bog ... Perun in Jarilo... Grom in Blisk!

Nemci sicer teh glasov niso razumeli, a slutili so, da so
to njihovi sovražniki, ki so navalili v sam grad.

In še predno so mogli razmišljati o teh čudnih
vzklikih, že so se nahajali v boju z močnimi ljudmi, ki
so imeli na glavi lipovo listje. Udarjali so s svojimi
ogromnimi, silnimi in širokimi meči na levo in desno,
kakor da so vstali iz grobov heroji iz časov Aleksandra
Velikega Macedonskega.

— Pomagaj Vid, da ubijemo kače — se so slišali
močni glasovi sivoglavega starca.

— Naprej junaki — vzklikal je plavolasi mladec kraj
njega. — Prišel je čas svobode! ...

— Davori... Vide... Živano... Jarilo! — so vno¬
vič zaorili glasovi.

Meči sc sekali po glavah in rokah, zadirali se v meso
in rdeča kri je lila iz ran. Nastalo je strašno klanje.

— Izgubljeni mo — pomisli vodja Nemcev, videč,
da so nasprotniki močni. Vendar ni mislil na predajo.
Njegovi ljudje so se nekoliko slabeje borili, kakor na¬
vadno.

— Prokleti psi — je kričal na svoje ljudi. — Ali
pustite, da vas Hrvati spečejo žive na ražnju? Naprej,
samo naprej!

— Feindio, Feindio — so stokali Nemci.

— Davore, Vid! — so odgovarjali Hrvatje.

— Naprej! Kdor se obotavlja, ga pobijem z lastno
roko — je vpil vodja Nemcev.

— Stari bogovi so z nami — je kričal sivi starec.

Ali ni mogel skončati. Sekira nekega Nemca ga je
pogodila. Kri mu oblije obraz. Zelen, lipov venec je bil
ves okrvavljen in starec se zruši mrtev.

— Oče nam je poginil... žrec Vidov! — se je začul
bolesten vzklik.

Okrog njegovega trupla se strne močan zid ljud¬
skih prsi, ki zakrijejo starca od daljnih napadov. Ali
strah obide Hrvate.

374

Vodja Nemcev je opazil, da je s padcem starca nje¬
gova četa mnogo pridobila. In 'zazdelo se mu je, da se
obrne zmaga na njegovo stran.

— Tako se bije! Zmagajmo! Njihov vodja je padel.
Naprej! Bij. sekaj!... — je kričal vodja Nemcev.

— Meč Gospoda in svetega Mihaela! •— vzklikne
vojak kraj njega.

Pad hrvatskega žreca je dobro deloval na Nemce.
Začutili so v žilah nov pogum. Silneje in hrabreje so
navalili na Hrvate, ki niso stali več tako trdno, kakor
preje. Zdelo se je, da se pripravljajo k umikanju.

Plavolasi mladec je še vedno klical stare bogove, ali
njegov glas ni zvenel tako navdušeno, kakor prej.

Še vedno so se slišali klici:

— Perun ... Vid ... Živana ... Morana!

Ali te klice je oglušal sedaj divji krik Nemcev. Zrak
je trepetal vsled hrušča. Kakor da je sama bela smrt stala
sredi bojevnikov s kopjem v roki in tvorila zvezo z
Nemci.

Ni bilo več dvoma. Ako se hočejo Hrvati rešiti,
morajo nazaj pc skrivnem vhodu.

Plavolasi mladec, katerega so sedaj poslušali vsi,
kakor svojega poveljnika je bil že pripravljen, da ukaže
umikanje, vendar je še počakal za trenotek.

Nestrpljivc se je ozrl sedaj pa sedaj na ono stran
hodnika, kjer so se nahajale ječe. In ko ni zapazil ni¬
česar, je namršil čelo.

— Ne bojte se, junaki — je klical k svojcem, a srce
mu je drhtelo, ker sam ni več prav veroval v srečo.

— Več ne moremo držati — pomisli in jame mahati
z mečem krog sebe z novo močjo. Nastal je prazen pro¬
stor. Nemci se niso nadjali takega napada. Ali kmalu so
si opomogli in pritisnili na njega in njegove.

— Naposled — zamrmra glasno plavolasi mladec,
ko se je ogledal vnovič. — Hvala ti, Vid!

Njegovo čelo se razvedri in na licu se mu pojavi
nasmeh zadovoljstva. Vedel je zakaj. K njemu je hitela
nova četa.

375

Na čelu te čete je stopal mlad junak v viteški obleki.
Bled sicer, a lep, kakor sijajno solnce pomladnih dni. V
roki mu je blestel meč iz oči so mu letele strele. Bil je,
kakor eden onih angelev, ki so vrgli iz nebes Luciferja
in njegovo svojat.

— V pravem času, Tihomil!— vzklikne mu plavo¬
lasi mladec. — Še trenotek pozneje in bilo bi prepozno.

— Tihomil... Tihomil... — vzkliknejo Hrvati in
nova moč jim zavalovi po žilah.

— Tihomil... Tihomil... — vzkliknejo Nemci in
grozen strah jih obide.'

Tihomil pa ni čakal, da se Nemci osvestijo od prvega
strahu, nego plane na sovražnika z vso silo.

Kakor bi videli pošast, kakor bi videli človeka, ki je
vstal iz groba, tako so Nemci gledali Tihomila, katerega
so poznali kot silnega junaka, o katerem so že mislili,
da je mrtev.

Zaman je njih vodja klel in kričal, zaman je enega
ali dva svojih pobil na mestu. Nemci so bili prestrašeni
in se jeli umikati. Spočetka so se umikali v redu, ali Ti¬
homil jih kmalu popolnoma razkropi. Njegovi ljudje so
kakor levi navalili na Nemce, a ti so bežali, kakor divji.

— Za njimi — zagrmi Tihomil. — Pobijte vse!
Zmaga je naša!

XXXVI.

Kneginja Gertruda je bežala po stopnicah v svoje
sobe. Neki stari sluga, kateremu je izkazala več dobrot,
jo je obvestil, da se je Tihomil nenadoma pojavil, in da
Hrvati zmagujejo Nemce.

— Beži, gospodarica beži, ako ti je življenje drago.
Reši se.

— Kam naj bežim?

V tem hipu jo popade strah, kakršnega še ni nikdar
čutila; Dobro je vedela, da je izgubljena, ako ostane tukaj.
Hrvatje zmagujejo in jo zajamejo. Tihomil je med njimi!
Povedal jim bo vso resnico in tedaj ni rešitve,

376

Kdo zna, kaj store z njo? Ako bi jo vsaj na mestu
ubili, ali te milosti pač ne more pričakovati. Sprevidela
je, da ni druge pomoči, nego beg. Ali kam?

Zidovje Siska je obkoljeno. Divji narod je oblegal
grad, udarjal na grajska vrata. Skriven izhod je bil samo
eden, a ta je v rokah sovražnikov. Za premišljevanje ni
bilo časa, zato je bežala v svoje sobe.

Ko je prestopila prag svoje sobe je padla vsa one¬
mogla na stol. Zgodaj v jutru je že bila na nogah in njeni
živci so dosedaj prenesli vse. Ali sedaj je čutila neizrek¬
ljivo utrujenost.

Jela je klicati svoje služkinje. A niti ena se ni od¬
zvala. Vso so nekam pobegnile. Niti ena se v tem tre-
noiku ni brigala za njo, za svojo gospodarico, vsaka se
je brigala samo za svojo glavo. Pobegnile so takoj, ko
so začule krik in bojni hrušč, in niti eni ni prišlo na misel,
da bi v tem nevarnem položaju ostala pri knjeginji Ger-
trudi. In vendar jim je bila dobra, še predobra. Obsipa¬
vala jih je z milostjo in darovi. Bale so se za svojo kožo
in vedele so, da preti knjeginji Gertrudi smrt in poguba.

Zaman jih je klicala. Videč, da ni niti ene k nji, skoči
vnovič po konci in zapre vrata. V silni naglici jame no¬
siti pred vrata mize in stole in omare, da bi tako zabra-
nila vhod sovražnikom

Nato je jela napeto poslušati.

Grozen krik ji je donel na uho. Njene prsi so drhtele
strahu. Oh, prokleti dan! Sedaj je vsega konec. Vsa nje¬
na slava zgine v noč. Vsa slast tega sveta preneha.
Kmalu vderejo v njeno sobo in jo vjamejo. Mučili jo bodo
in umorili na najsramotnejši način.

Za hip se ji je zdelo, da se ji bliža zadnja ura. Zdelo
se ji je, da sliši, kako hite za njo in jo iščejo. A kmalu se
je prepričala, da se je prevrnila. Srce se ji je nekoliko
umirilo. Bojni hrušč se je oddaljeval.

— Hvala Bogu, ako me le tukaj ne bodo iskali. Ko se
zmrači, se že skrijem in pobegnem. Ako se mi posreči
to, se skrijem v bližnji vasi in najde se človek, ki me po¬
pelje v tabor kneza Braslava. Ko sem pri njem, se potem
vrnem zmagoslavno v Sisek. Poskrbim, da knez uniči

43

377

vse upornike in osvoii Sisek. Tedaj bo trepetalo pred
njim malo in veliko in naslajala se bom na mukah in
trpljenju onih, ki mi sedaj prete.

Nov up ji napolni srce. Misli na osveto so se ji po¬
rajale v glavi.

— Zveri, nesramne zveri, klanjali se še bodete pred
menoj! Lizali mi bodete roke, kakor psi, ali jaz se vas
ne usmilim.

Tako je mislila nekaj časa. A kaj potem, ako se ji ne
posreči pobegneiti? Kaj potem, če jo najdejo?

In jela je dirjati, kakor blazna, z enega kota sobe v
drugega, ne vedoč, kaj dela. Nato plane k oknu. Bojaz¬
ljivo pogleda na dvorišče in plašno odskoči.

Silna tolpa ljudi je navalila že v drugo dvorišče in
se združila s Tihomilom. Gertruda ga takoj opazi. Njegov
pojav je bil v tej množici ljudi veličasten in plemenit.
Videlo se je na prvi mah, da je vodja in da se mu slepo
pokore.

Kneginja, dasi je samo za trenotek pogledala skozi
okno, je spoznala na prvi mah, da so pobiti njeni Nemci.
Tu in tam so se še borile posamezne čete junaško, kakor
levi, ali to je bil njih zadnji odpor, ki je sicer pričal o ju¬
naštvu, a je bil drugače brez pomena.

Okrvavljena trupla so ležala po dvorišču. Ranjenci
so stokali in klicali na pomoč. Uporniki so prodirali v po¬
samezne prostore gradu, plenili in metali iz njih vse, kar
so mogli. Polomljene mize in stoli, razbite omare, drago¬
cenosti in zlata posoda, vse to je pričalo razdraženost
naroda.

— Ubij... sekaj... je donelo na uho kneginji.

■—Maščuj brate!

— Naprej... naprej... je kričala množica in drla iz
sobe v sobo.

Zmagovalna besnost se je polastila naroda in v tem
srdu je razbijal vse, kar je dosegel. Iz posameznih sob
so vlačili žene in sužnje in je tolkli s kopji in palicami.

Drugi so udrli v pivnice in jeli odpirati sode, da je
teklo vino po kleteh. Sekali in pustošili so besno. Neka¬
teri so se napili dobrega vina, a drugi so plenili vse, kar

378

so našli. Tihomil ni mogel preprečiti, da bi narod ne ple¬
nil. Bilo bi tudi zaman, zato niti ni poskušal.

Tihomilu je bilo mnogo do tega, da ujame kneginjo
živo, njo, katera edina mu lahko pove resnico o Mileni.
Od one strašne ure, ko m;u je povedala, da je Milena v
rokah Gottschalka, se je Tihomil povsem izpremenil. Živ¬
ljenje je v njegovih očeh izgubilo svojo vrednost.

Prvi čas mu je bilo, kakor da ga je nekdo udaril s se¬
kiro po glavi. Ničesar ni čutil. A ko je prišel k zavesti, si
je zaželel smrti. In misel na samomor mu je ponovno si¬
lila v glavo. In razbil bi si glavo ob zidovju svoje ječe,
da ga ni tešila misel, da ga je kneginja Geriruda najbrž
prevarila. Ona, ki je lagala knezu v obraz in obdolžila
njega zločina pred celim svetom, bi ne mogla prevariti
in nalagati njega?

Z drhtečim srcem je čakal na ponovni obisk knegi¬
nje. Ali ni je bilo več. Zelo se zavzame, ko mu nekega
dne reče ječar, da mu skoraj zasije solnce svobode. Re¬
kel mu je, da je tudi on pri zarotnikih in da ga starka Kata
že obvesti o vsem. O Mileni mu ni znal ničesar povedati.

S težkim srcem je čakal, kdaj pride Kata. Ni mu tre-
balo dolgo čakati. Ali vse se je zgodilo tako hitro, da ni
imel časa vprašati za Mileno. Odkovali so mu verige, ob¬
lekli ga v vitežko obleko in mu dali meč v roko. Rekli
so mu, da je čas za boj in da se zunaj vrši borba med Hr¬
vati in vojaki knjeginje Gertrude. To je bilo dovolj, da je
razumel, kaj se je zgodilo. Samo to so mu še rekli, da je
Kata spustila svoje zveste prijatelje, častilce starih bogov,
skozi tajni vhod v sam grad in se uprav sedaj bijejo z
Nemci.

Ko je slišal to Tihomil, je skočil na noge in za trenu¬
tek je bil že med bojevniki.

Sedaj je bila njegova glavna misel, da ujame knegi¬
njo živo, zakaj ako jo kdo drug prej ubije, ne izve, kje
se nahaja Milena in kje jo naj poišče?

— Junaki — vzklikne svojim ljudem — tisoč zlatih
bizantincev onemu, kateri ujame kneginjo Gertrudo živo.
Smrt onemu, kateri jo ubije?

Za trenotek je vedel ves grad za ta ukaz Tihomilov.

379

— In če je miš, jo moramo najti — reče Bokelj Tiho-
milu, ko se mu je pridružil.

— Iščite kneginjo — so vzklikale gruče.

In ta glas je dospel do ušes kneginje. Spoznala je,
da jo iščejo. V svoji sobi se ni čutila dovolj varne. Odlo¬
čila se je, da jo zapusti in odide skozi mala vratiča na nek
zapuščen hodnik, katerega je rabila tupatam za svoja
pustolovja.

Zunaj so se slišali klici:

— Ujamite Nemko ... ujamite kneginjo Gertrudo ...

Bil je zadnji čas. da pobegne. Urno zapre za seboj
vrata hodnika. Bila je na hodniku, v temi. Ali od prejš¬
njega pustolovja ga je dobro poznala in je urno korakala
naprej. Vendar ji je strah stiskal srce. Od vseh strani je
slišala vzklike ljudstva, ki jo je iskalo. Noge so se ji jele
šibiti. Vsak hip je zadela na kak trdi predmet.

— Bog, moj Bog, samo sedaj me še reši — so drhtele
njene ustne. Nikdar ni tako prosila za pomoč Boga, kakor
sedaj:

— Bog, reši me ... reši...

Strašne misli so ji preletavale glavo in leden pot je
oblival njeno čelo. Srce ji je glasno bilo.

— Če me dobe, postavijo me pred sodišče... mučili
me bodo ...

Kakor ranjena zver je bežala kneginja Gertruda.
Ničesar ni vzela s seboj, kakor svoj meč. S tem mečem se
je odločila boriti do smrti. S tem mečem se je odločila,
da si zada smrt sama, ako ji ne bo mogoče pobegniti.

— Marija, Bogorodica sveta, zlato krono ti kupim
in jo položim sama na tvoj altar v Ogleju — je vzdihovala.
Pripravljena je bila obljubiti vse, samo da reši svoje živ¬
ljenje in svoje kneževstvo.

Ali komaj je izrekla to zaobljubo, že je zaklela.

— Prokleti Hrvatje, spremenite se vsi v pse, in naj
vas bičajo do sodnjega dne.

To svojo kletev je mešala z molitvijo:

— Bog, uniči te proklete Hrvate, ne daj jim nikoli
sreče in blagoslova. Daj, da se sami med seboj na veke
prepirajo in sovražijo.

380

Prišla je do vrat. Ta so vodila na knežev vrt. Dobro
je vedela, kam peljejo. Kolikokrat je šla tod na ljubavni
sestanek, ko je knez zatapljal svojo strast v vinu, obkro¬
žen od grških plesalk!

Z drhtečim srcem je prestopila prag teh vratič. Da¬
nes jo je gnal strah, divja bojazen in želja za življenjem.

Na vtu ni bilo nikogar. Posluša. Krik ljudstva je do¬
nel daleč. Lahko gre na vrt.

Ali kaj potem. Vrt je bil obdan z visokim zidom:, a
okrog njega je šumela voda. Tu ni nobene rešilne poti.
Edina vrata, katera so vodila iz vrta, so peljala v glavno
dvorišče kneževega gradu, a to je bilo v rokah njenih
krvnikov.

Sveži zrak ji napolni prsi. Dihala je lažje. Ali kam
se naj skrije, za kateri grm, da je ne dobe?

Nikjer, nikjer izhoda. Z vseh strani so ji pretile je¬
klene in krvave roke njenih sovragov.

Strašno...

Njeno lice je bilo vse izpremenjeno, roke so krvavele
in lasje premočeni. Bežaje, je vsak hip kam zadela in
okrvavljena obleka je visela z nje raztrgana na več mestih.

— Prokleta ura, ko sem stopila na to proldeto zemljo!
Prokleta ura, ko sem te videla prvič, Braslav. Prokleti
vsi, ki ste me spravili do tega, da sem odšla v te barbar¬
ske kraje...

Krčevito je držala v rokah meč. Kaj naj stori?

Da...  tam pod zidovjem je šumela reka. Tam je
rešitev, če hoče ...

Ali je v resnici že tako daleč? Ali ni nobene pomoči?
Smrt, neusmiljena smrt jo gleda od vseh strani. Nikjer
rešitve, nikjer. A vendar je bolje, da še ubijem sama,
kakor bi me ujeli.

In v tej misli je bežala proti zidovju. Bežala je mimo
sarkofaga, kar naenkrat začuti, da jo je nekaj pograbilo
za vrat.

Pred očmi se ji stemni in toliko, da se ni onesvestila.
Ker je bila močna, se naglo okrene, spusti rnec in se jame
oproščati tega, kar jo je držalo. Na uho so ji donele be¬
sede:

381

— Ha, imam te, satanova hči... imam te, naposled
si vendar v mojih rokah. Vrni mi mojo hčer, ali pa te za¬
davim ...

Kneginja je takoj spoznala, s kom ima opraviti.

V sarkofagu je čepela večkrat, uboga blaznica. Ko
je šla kneginja mimo nje, ji je zaskočila pot, kakor divja
mačka in jo z obema rokama pograbila za grlo in vpila:

— Dete mi daj... dete!

Z naglo kretnjo se je kneginja osvobodila blazne žen¬
ske ter jo pahnila od sebe.

Kneginja je bila močna ženska in se ji ni bilo treba
bati nasprotnice, ki je oslabela vsled bolezni in stradanja.

Vendar jo blaznica ni izpustila.

— Ne boš me pretepala, ne boš me... Oči ti izkop¬
ljem. '

S temi besedami je vnovič skočila proti kneginji, držeč
kvišku svoje suhe roke, kakor bi hotela v resnici izvršiti
svojo grožnjo.

Kneginja jo je odbila, a vsekakor ni mogla preprečiti,
da bi ji blaznica ne posnela kos kože z lica.

Kri se je pocedila po kneginjinem licu. Z vso silo
pograbi blaznico za roke, da se ni mogla ganiti z mesta.

Blazna ženska spači obraz in zaškriplje z zobmi. Oči
so se ji izbulile od besnosti. Ali kneginja jo je držala trdno.

Ker se ni mogla oprostiti, je jela pljuvati v obraz Ger-
trude. Nato je jela zopet kričati z žalostnim glasom:

— Dete, moje dete, hči, moja hči...

Kneginja se je čudila, da je zadnji čas, da nekaj
ukrene s to žensko. Ali kaj? Naj jo ubije? Ta misel se ji
je zdela najboljša.

Ali naenkrat se premisli.

Kako je prišla blaznica na ta vrt? Gotovo mora biti
kak skrivnosten vhod.

Prijela je z roko tulečo žensko za usta, da ni mogla
kričati, nato je rekla:

— Čuj mlel Ubijem, te, ako ne utihneš in nikdar več
ne vidiš svojega otroka... Ako pa boš tiha in mirna, ter
mi pomagaš pobegniti od tod... poiščem tvoje dete.

382

Blaznica jo je gledala s širokimi očmi in zdelo se je,
da jo razume.

Kneginja reče:

— Ako me razumeš, zapri oči.

Blaznica zapre oči.

— Ako boš molčala, je zopet odpri.

Blaznica odpre oči.

Kneginja jo spusti. Blaznica je lahko govorila. Oči-
vidno je umela obljubo kneginje, zakaj jela se je veselo
smejati, kakor bi se ničesar ne dogodilo.

— Videla jo bom... videla jo bom ... Ali je res?

— Res. Samo reši me od tod. Preganjajo me.

Blaznica je strmela pred se, kakor bi ne slišala niče¬
sar. Gotovo je mislila na svojo hčer, da jo kmalu vidi.

Kneginja jo potrese za ramo:

—- Preganjajo me ... Ako me ubijejo, ne boš nikdar
videla svoje hčerke. Jaz edina vem, kje se nahaja.

— Aha ... ti edina veš ... aha... Pojdi tedaj — od¬
vrne bedna ženska in se blazno nasmeje.

Na to prime kneginjo z roko in jo naglo potegne za
seboj za neki grm, kateri je rastel ob zidu, ki je delil
knežev vrt od šumeče reke.

Za tem grmom je stala velika plošča. Na plošči je bil
star rimski napis, katerega pa je že dež močno izpral.

Kneginja je večkrat prejšnje čase gledala ta kamen,
a da bi ga odvalila, ji ni nikdar prišlo na misel. Močno
se je začudila, ko je videla, da ga blazna ženska tako z
lahkoto ostrani.

Pokazala se je odprtina, ki je vodila v nekak pod¬
zemeljski prostor, najbrž v kako staro grobnico, kakor-
šnih se je nahajalo v sisečki okolici zelo mnogo.

Blaznica reče kneginji:

— Stopi noter.

Kneginja obstane. Bog ve, kam drži ta vhod, morda
v reko? Morda v klet? Naj zaupa njej, blaznici, katera
jo je hotela malo prej ubiti?

Bi! je to trenotek strašne odločitve. Ali kneginja se
ni smela obotavljati.

383

Silen, strašen krik ji je dospel na uho, kakor da se
nekaj ruši. Poedini glasovi so se bližali vrtu.

Iščejo jo. Ne preostaja ji drugo, nego da pade v nji¬
hove roke, ali da se ubije sama, ali pa se preda na milost
in nemilost blazni ženski.

Blaznica ponovi:

— Stopi noter. Ne boj se.

Kneginja se spusti v globino. Blaznica stopi za njo.
in pokrije odprtino s kameno ploščo. Črna tema obda
obe. Bili sta v katakombah, v katere so za časa rimske
dobe shranjevali svoje mrliče stari sisečki kristjani.

Komaj se je zakrila odprtina, že je planila na vrt be¬
sna množica. Njeni razdraženi glasovi so doneli na uho
kneginji. Spoznala je, da je uprav v zadnjem trenotku
ušla jezi množice.

Strah, ki jo je nekoliko zapustil, se je poloti vnovič.

Z roko se prime za steno podzemeljske jame. Roka
ji seže v neko duplino in dotakne se nečesa, kar je padlo
pred njo na kamenita tla.

Lasje se ji naježe!

— Kaj je to — vzklikne plašno.

Blaznica odvrne^

— Ne boj se! Najbrže je glava kakega mrliča. Tu
jih je mnogo ... zelo mnogo ... Ne boj se ... mrtvi so
mirni in dobri... ne store ničesar ... jaz se razgovarjaml
z njimi vsak dlan ... oni mi pripovedujejo svoje povesti...
ah, te povesti...

Te besede niso pomirile kneginje. V smrtnem strahu
klone na zemljo in se jame kleče plaziti naprej.

Zgoraj je bil vrt poln ljudstva, ki je preiskavalo sle-
hern kotiček in vse sobe kneževega gradu in iskala kne¬
ginjo.

— Izginila je — reče Bokelj Tihomilu — kakor da
so jo odnesle vile. Morda se je zapisala vragu in jo on
sam čuva.

— Ne umejern tega — odvrne Tihomil in polotila
se ga je bolest.

— Ali ste vse preiskali, vpraša Bokelja.

— Vse. Vsak kot, da bi našli iglo.

384

. , . sela in mesta gore. Vse beži, vse plaka . ..
(Str. 387.)

14

385

— Ali si vprašal Kato?

— Vprašal.

— In?

— Ona pozna vsak izhod, vhod in vse tajne hodnike.
Saj veš, da je povedla skozi tajni hodnik svoje pogane...

■— Znam.

— Verjami mi, da ni bilo nje, ne nosil bi sedaj glave
na vratu in tudi nam bi se godilo drugače.

— Znam to, znam. Ona nas je rešila.

— Zasluži kraljevsko nagrado.

— Dobi jo. Ali nisi mi odgovoril, kaj misli o begu
Gertrude.

— Kaj misli — se razjezi Bokelj — nič ne misli.
Ona kratkomalo ne ve.

— To je zlo ... to je zlo ... A nji edini je znano, kje
se nahaja moja Milena. Uboga moja nevesta.

— Ubogi gospod! Bog ti pomore, da jo zopet najdeš.
Ali treba je sedaj, da si odpočiješ. Narod potrebuje miru.
Vsi Nemci, ki niso pobiti, so ujeti. Mestu Sisku vlada mir
in ti si edini gospodar gradu in mesta.

— Gospodar!... Žalosten gospodar... Milene ni.
Gertruda je pobegnila. Knez Braslav se lahko povrne
vsak čas s pravo in močno vojsko in nas vse poseka.

Bokelj se ni začudil temu odgovoru.

— Tudi na to sem mislil. Naši ljudje so dobili na¬
logo, da popravijo poškodovano obzidje in utrdijo mestna
vrata. Straže bodo čule vso noč, da se nič ne pripeti.

— Izvrsten dečko si — reče Tihomil Bokelju in mu
stisne roko. — Dojen si za vojskovodjo.

Bokelja so te besede razveselile bolj, nego cesarska
nagrada.

— Pri mojih brkih, katere sem izgubil, danes smo
imeli dober dan. In če še najdemo, kar upam, tvojo Mi¬
leno, postavim na vrh Lovčena križ, da se bo videl daleč
po morju. Daj Bog!

XXXVII.

Ko so se odigravale v Sisku te stvari, je taborila pred
gradom župana Mironje vojska kneza Braslava.

386

Sprva je 'knez mislil, da bo z lahkoto pokoril Mironjo.
Sicer ga je krvava glava Stipe iz Jasenovca prestrašila
in uverila, da ima posla z močnim sovržnikom. Vendar
se je nadejal, da zajame Mironjo nepripravljenega. Takoj,
kakor hitro je prispel z vojsko do gradu, je poslal poziv,
naj se župan preda z dobrega.

Odgovor županov je bil ponosen in obenem žaljiv
za Braslava!

Sporočil mu je, da ne, priznava več v deželi, v kateri
prebivajo posavski Hrvati, nikakega kneza Braslava, ne¬
go edina kneza Mutimira in njegovega naslednika kneze-
viča Tomislava. Ako je bivšemu knezu Braslavu glava
draga, naj ne vznemirja Mutimirovili podanikov, zakaj
svoje življenje izgubi na obzidju gradov. Najbolje je za
Braslava, da si da mirno obriti glavo in se zapre v kak
benediktinski samostan v Dalmaciji, ter se na stare dni
pokorava za grehe in zločine, katere je za časa svojega
vladanja učinil svojemu narodu in hrvatski cerkvi.

Ko je knez Braslav čul ta ogovor, je pobesnel vsled
srda in se takoj odločil, da ne bo postopal z usmiljenjem
napram nasprotnikom. Uvidel je, da so zarotniki priprav¬
ljeni in čelo se mu je zmračilo.

Najraje bi takoj ukazal naskok, a vojska je bila utru¬
jena vsled potovanja. Poveljniki so mu svetovali, naj
pusti, da se naspijo.

Zlovoljno dovolj vojski počitek. Ukazal je postaviti
šotore in zapaliti ogenj, da se pripravi hrana.

Ali njegovi ljudje še niso polegli k počitku, kar pri¬
dirjajo glasniki, ki so prinašali vesti, eno žalostnejšo
od druge.

Najprej je dospel glasnik z vestjo, da se je narod
v Sisku uprl in da oblega knežev grad.

Komaj je sporočil to, že je pridirjal drug od druge
strani, ki je iskal kneza v Sisku. Ker ga ni našel v Sisku,
je odhitel za njim.

— Hudo je. Podravski župan naznanja, da so mad-
jarske čete navalile v našo domovino in da požigajo, se¬
kajo, ubijajo, in pustošijo vse, kar jim pride pod roko
Sela in mesta gore. Vse beži, vse plaka,

387

vse vpije... Panonija je padla v njihove roke in sedaj
gredo nad Sisek. Slišal sem še, da so ujeli Gottschalka
in njegove ljudi.

— Tristo gromov — vzklikne Braslav in oči se mu
izbulijo. — Ali je prišlo tako daleč, da se trese vsa zemlja
pod mojimi nogami? To so preklete vesti...

In takoj ukaže:

— Pripeljite mi konja! ... Naj se vse čete pripravijo
na pot. Pod Sisek ... pod Sisek.

Nastalo je vrvenje in oni, ki so že polegli, so planili
pokonci. Trobke so zatrobile,' ostri klici povelja so se
slišali.

Vesti, katere je prejel Braslav, so se razširile blisko¬
vito po celem taboru in vznemirile duhove.

Stari vojaki, ki so spoštovali kneza Braslava kot
kneza in kot vojaka, so majali z glavami. Mlajši so pa
po vseh teh znakih takoj spoznali, da je knez Braslav v
hudem položaju. Kako se vse to konča? Uporni narod je
osvojil Sisek. Župan Mironja je podkupil velikaše in pro¬
glasil novega kneza in evo, sedaj so še prihrumeli Mad-
jari. In če bi bil knez sam Aleksander Veliki, bi ne bil
kos vsemu temu. Mnogim se je rodila misel, če bi ne
bilo bolje, ako se pridružijo Mironji in njegovim in puste
kneza na cedilu.

Ako bi kdo v tem trenotku povedal te misli glasno,
našel bi mnogo pristašev. Ali takega človeka še ni bilo
takrat. Vendar so vsi mrmrali, zakaj jih knez goni na pot,
dasi so komaj prišli.

Nezadovoljno in nevoljno primejo za orožje, da gredo
s svojim knezom v boj ali morda v sigurno smrt.

Knez Braslav je uvidel sami, da je njegov položaj
zelo resen. Ali kaj naj stori. Boriti se mora, boriti do
zadnje kaplje krvi.

— In če navalijo vsi kralji sveta na me, jaz se mo¬
ram boriti in moram umreti slavno.

Niti za hip mu ni prišlo na misel, da bi se predal...
Mironji?... Te sramote bi ne prenesel. Da se pogaja?
Madjari? To ni napačna misel, saj se je že nekoč pogajal,
ko se je boril proti Svatopluku. Tedaj jim je obljubil si-

388

jajne darove v svojem imenu in v imenu cesarja Arnolfa.
Ali sedaj so se stvari spremenile. Madjari so bili razdra¬
ženi vsled poraza od njegovih čet in ker je ujet njih voj¬
voda. Obljubil bi jim, da vrne vojvodo in jim da blaga.
Ali Sisek sedaj ni v njegovih rokah in Bog ve, kaj so
uporniki v Sisku naredili z madjarskim vojvodo.

Črne misli so obdajale kneza, ko je jahal sredi svojih
čet. Črne misli in težka tuga ...

Mironja in njegovi, ki so se pripravljali na silovit
odpor proti Braslavu, so bili močno iznenadjeni, ko so
videli, da odhaja Braslav s svojo vojsko. Sprva so mi¬
slili, da je to nekaka bojna zvijača, ali kmalu so izvedeli
resnico.

Glasnik jim je sporočil, kaj se godi.

Takoj so se zbrali, da se posvetujejo, kaj je ukreniti.
Nekateri so hoteli, da se plane na kneza ga ujame in
pošlje v samostan, a z Madjari se pa pogodi.

Večina je bila nasprotnega mnenja in med njimi tudi
Tomislav in Mironja. Nato se je odločilo, naj se nevtralno
počaka, kako bo opravi knez z Madjari.

Po tem posvetovanju ostaneta Mironja in Tomislav
sama. Trebalo se je mnogo dogovoriti. Stvar je bila vse-
kako nevarna. Ako zmagajo Madjari Braslava, navalijo
na nje. Trebalo se bo boriti strašno in naporno, da se reši
domovina.

Med tem je prišel glasnik iz Siska.

Tihomil je javljal, da je gospodar mesta in gradu Si¬
ska in da ga utrjuje na vse strani. Naznanjal je ob enem,
kako beži narod iz dravskih krajev v Posavini in prosi
pomoči.

Vest, ki je javila knezu Braslavu, da je ujet Gottschalk
z vsem svojim spremstvom, je bila resnična. Madjari so
zajeli Gottschalka in njegove ljudi in nič ni pomagalo
Gottschalkovo junaštvo. Boril se je sicer kakor lev, ven¬
dar se je takoj vedelo, da bo zmaga na strani Madjarov.

Ko je uvidel, da ga še edino reši beg, se odloči, da
pošlje Mileno z Zorano naprej. On pa bi se še boril, do¬
kler se ne uveri, da so nekateri vojaki z ženama na
varnem. \

389

A bilo je prepozno.

Oddelku madžarskih čet se je posrečilo, da je prišel
Opttschalkpvkn ljudem' ob strani in tako je bil nemški
markgrof v zasedi. Vedoč, da ljubijo Madjari zlato, se
odloči, da se proda, ako se mu ohrani življenje.

Svojim ljudem ukaže, naj mirujejo in do madjarskega
vodje pošlje človeka, ki je znal nekoliko madjarski jezik.
Obljubljal jim je celo bogastvo.

Madjarski vodja je dokaj dolgo premišljal, kaj naj
stori. Videl je, da ima posel z uglednim človekom; nem¬
škega naroda. Spominjal se je iz prejšnjih bojev, da imajo
Nemci mnogo blaga. Zakaj bi se tedaj boril dalje zoper
peščico teh ljudi? Bolje je, da vzame veliko vsoto, katero
dobi z lahka, ako je resnica, da je Gottschalk sorodnik
samega nemškega cesarja Arnolfa. Pomislil je tudi nato,
da bo Gottschalk in njegovo spremstvo dobro za zameno,
za one madjarske vodje, katere so ujeli Hrvati in Nemci.

V Sisku je bil še vedno ujet madjarski vojvoda. Radi
njega so se dvignili Madjari na Hrvate. Kdo ve, ali jih ne
prisili cesar Arnolf, da zamenijo ujetega vojvodo za
Gottschalka?

Dal je tedaj sporočiti Gottschalku, naj položi orožje
in naj ukaže svojim ljudem, da store isto. Njegove po¬
nudbe so sprejete.

Gottschalk je škripal z zobmi od srda, a druge po¬
moči ni bilo, nego, da se pokori in tako reši svoje in svoj¬
cev življenje. Približavši se Mileni, reče:

— Oprosti, gospodična, da te moram predati poganu.
Bodi uverjena, ne storil bi tega, ako bi mi bilo le malo
mogoče, povesti te v svoje varno gnezdo. Sicer se pa
ne boj. Madjari ti ne store nič žalega, ker sem jim ob¬
ljubil veliko odkupnino za te in za nas.

— A za Zorano? — vpraša naglo Milena, ki je pre¬
bila zadnje ure v neprestanem strahu.

— Ne skrbi. Za njo bi bilo najbolje, da jo Madjari
vržejo v kak prepad. Ali ker je tvoja dvorjanka, jo ho¬
čem odkupiti.

Milena vzdihne:

— Hvala ti...

390

Daši |i te besede niso šle prav iz srca, kar še vedno
ni prav vedela, kaka usoda jo čaka, se je Vendar nekoliko
umirila.

Madjari so se pokazali povsem vljudne.

Vojvoda, videč krasno deklico, je pbltifniral skozi
brke:

'— Skoda, da jo moram Vrniti.

In nikdo ni storil jetnikom kaj žalega. Vsi SO vedeli,
da jih čaka smrt od vojvodove roke, ako se dotaknejo
njegovega plena. Samo on je smel razpolagati s temi
ljudmi. Milena, sprva še 'vedno prestrašena, se je počasi
umirila do čeka Videč, da ji ti divji ljudje ničesar ne
store. V tem jo je vznemirjalo samo to, da bi Gottschal-
kova^Odkupnina prehitro ne dospela.

Se ena misel ji je šinila v glavo in se ji je zdela re¬
šilna. Mislila je, da bi naznanila Tomislavu, naj jo on od¬
kupi. Mar bi je ti Madjari ne dali tudi 2a Tomislavov de¬
nar? Ali bo Tomislav to hotel storiti? Ako je pravi pri¬
jatelj Tihomilov, morda se je usmili.

In ta misel ni Šla iz glave ubogega dekleta. Sprem¬
ljala jo je na celem potu, koder so jezdili njeni novi go¬
spodarji, ki so jezdili na urnih konjih. Naposled sO jO pre¬
dali drugi četi, katera jo je posadila na vOz. Kod jo pe¬
ljejo in kam, o tem sicer ni imela niti pojma, a vedela je
le toliko, da gredo na Sisek, nad kneza Braslava.

Daši se je veselila, ker se bliža mili domovini, ji je
srce zopet krvavelo ob misli, koliko krvi se bo zopet pre¬
lilo na poljanah zemlje, kjer so se rodili njeni pradedi.

O tem, da je doma vse vzburkano, da knez Bra-
slav ni več tako močan, da bi dostojno sprejel sovrage,
ni vedela ničesar.

Prednje čete Madjarov so jo pustile zadaj. Nahajala
se je z jetniki pri vozovih, kateri so sledili vojski.

Z grozo je gledala pogorišča vasi in na kole natak¬
njene glave. Bile so to neme priče, da oni, ki jahajo na¬
prej ne poznajo milosti. Prvikrat v življenju se je Milena
nahajala v bojni vihri in srce ji je drhtelo, ko je videla
toliko krvi in trupel.

391

Njeni spremljevalci so bili, kakor bi ne imeli srca.
Vozovi so vozili preko luž krvi čez razmrcvarjena tru¬
pla... Nik do ni mislil, da bi pokopal mrliče.

Sama sebi se je čudila, da lahko gleda vse to. Nekdaj
jo je spreleta groza, ako je že videla kri, ko se je zbodla
z iglo. Tudi sedaj ji je drhtelo srce, a vendar gledala vse
to ... vse to. Zdelo se ji je, da postaja brezčutna.

A pri tem je mislila, da je vendar tem mrličem sedaj
bolje, nego njemu, njenemu Tihomilu, ki trpi v ječi. A še
strašnejša misel jo je mučila, če ga morda še ni kneginja
umorila.

— Bog moj, usmili se ... so šepetale njene ustne ne¬
prestano, ko je mislila o tem. Odkod naj zve, kako je z
njim, odkod? Nobene nade.

Tako je molče sedela v svojem vozu in se vdajala
turobnim mislim, premotrujoča okolico.

Jed ji ni dišala, ker ni bila vajena tega na pol siro¬
vega, konjskega mesa. Samo kobilje mleko je popila in
se vnovič zarila v slamo na vozu ter mislila svoje misli,
težke, temne in bolestne ...

Nekega dne jo prebudi iz teh misli krik. Videla je, da
se njeno spremstvo vznemirja in se pripravlja k orožju.

— Bog, vnovič bitka?! Ali smo že tako blizu našemu
Sisku?

Gleda okrog. Njen pogled je blodil po ravnici in ne¬
preglednih gozdovih. Po ravnini je tekla vijugasta, sre¬
brna reka.

— Ali ni to Sava? — vpraša Zorano.

Zorana je bila srečna, da lahko vsaj besedico izpre-
govori s svojo gospodarico.

— Ne znam, ali je Sava, ali ni...

Nato se okrene k nekemu madjarskemu vojaku in
vpraša hrvatski:

— Katera reka je to?

Ni dobila odgovora. Vojak se nasmehne.

— Ni me razumel — reče starka nevoljno. — Kakor
če bi vprašala steno.

In vnovič je Milena zapadla težkim mislim.

392

Ali tokrat ni imela miru. Konjenik za konjenikom je
prihajal do njene čete in prinašal važne vesti. Daši ni ra¬
zumela niti besedice madjarski, se ji je vendar zdelo, da
javljajo o neki bitki, v kateri so prednje straže in prednje
čete. V duši se ji prikaže slika in videla je jasno, kako se
bijejo Hrvatje in Madijari. Vroča molitev je kipela iz duše
proti nebu.

— Gospod, ne zapusti svojih vernih! Ne daj, da se
uniči naš narod, nego mu dodeli še tisoče let v slavi in
moči.

Ko je videla okrog sebe nevoljne obraze, je sodila, da
se Hrvati drže dobro, in nada ji je prihajala v srce. Ko pa
je videla, da se ti obrazi njenih varuhov jasne, ji je ob¬
jemal mrak dušo in srce ji je drhtelo v prsih.

In ni se varala.

V posavski dolini, ne daleč od Siska se je bil boj.

Knez Braslav je zadel na Madjare prej, nego se je
nadejal. Njegovi ljudje so bili izmučeni vsled dolge poti.
Niti jesti, niti piti niso utegnili. Knez je upal, da dospe
prej pred Sisek, kakor se sestane z Madjari. Ali ta nada
se mu je izjalovila.

Njegovo junaško srce se je prestrašilo, ko je naenkrat
zapazil pred seboj celo vojsko madjarsko. Ali nazaj ni bilo
več mogoče. Časa za pomišljanje ni bilo. Bil je primoran
sprejeti bitko. In ni odlašal.

— Vojaki, Prišel je čas, ko treba pokazati, kdo je
junak, kdo bojazljivec. Za mano junaki!

Braslav je bil izveden vojskovodja. Njegova vojska
ga je zato ljubila in vedno, kolikokrat se ji je postavil na
čelo, je šla za njim, kakor da jo vodi bitje, junaško in ne¬
premagljivo, ne boječ se smrti.

— V boj, junaki!...

Nikdar ni govoril dolgih govorov. Vedel je, da kratka,
navdušena beseda dela čudeže. Danes pa tudi ni bilo časa
za dolge govore.

Spodbodel je konja in planil proti sovražnim vrstam.

Njegovi vojaki so drveli za njim.

Zopet jih je prešinil stari Braslavov duh in nikdo ni
mislil na življenje, na svoje zdravje, vsak je videl pred

45

393

seboj junaka, ki jih vodi do slave in zmage. Srca so gorela
ljubezni do tega starega junaka in vse je pozabilo na kri¬
vice, katere je doživel.

Konjiča je dirjala h naskoku, a pešci so se postavili v
vrsto, da priskočijo v boj, ko bo treba.

Stari vojaki, ki niso bili prvič v boju s svojim knezom,
so se divili junaškemu držanju njegovemu in se čudili nje¬
govi gibčnosti in moči.

A on sam, knez Braslav, kakor da je zaplapolala po
njegovih žilah mlada kri, je drvel naprej, naprej ... Ni se
brigal, da ga pričakujejo dolga, morilna kopja madjarske
vojske, On je drvel naprej, kakor bi imel devetnajst let,
preziraje smrtno nevarnost, držeč se ponosno na svojem
valovitem, iskrem konju, podoben junakom iz pravljic...

* *

Noč je padla na grad kneza Braslava. Vojaki, ki so
stali na straži, so prižgali ognje in korakali s težkimi ko¬
raki po obzidju. Drugače je bilo vse tiho. Ako bi prišel
kak tujec v mesto, bi niti v sanjah ne slutil, da se je pred
nekolikimi urami odigravala tu krvava drama. Mrliče so
že pokopali. Mlade krvi, katere ni mogel izprati dež, je
zakrila črna noč in večina sisečkih meščanov je sanjala
v Gospodu blagi sen. Tihomil je legel k počitku v kne-
ževi sobi.

Na ležišču, kjer je še pred dvema, tremi dnevi počival
knez, je ležal sedaj Tihomil.

Bokelj ga je prisilil, da leže k počitku, ker se ne ve,
kaj prinese jutranji dan. In treba je vodji imeti jasno gla¬
vo in dobro oko. Odpeljal ga je sam v kneževo sobo.

— Ti si sedaj tu gospodar mesto kneza. Največja
glava si v tem mestu. Pristoji ti torej, da bivaš v kneževih
sobah.

In postavil mu je telesno stražo, kakor vladarju. Ko
ga je hotel Tihomil okregati, je djal:

— Ti si gospodar, in lepo je to, rečem ti, zato ne za¬
služiš niti cekina. Vendar ti rečem, da si kakor ustvarjen

394

za bana Posavju in če bo me hotel knez Mutimir po¬
slušati ...

Tihomil se prisiljeno nasmehne in mu položi roko na
usta.

— Molči, prijatelj! Če sem zaslužil jaz, da postanem
ban, kaj si pa zaslužil potem ti? ...

Bokelj ni dolgo čakal na odgovor:

— Zaslužil sem... zaslužil sem...

— Kaj? — vpraša radovedno Tihomil.

A Bokelj seže v lase in reče:

— Tebe za gospodarja_

In vzel je s Tihomilove glave čelado in mu jame s silo
odpenjati oklep. Zaman se je Tihomil branil, bil je povsem
v oblasti močnega moža. Nato ga je Bokelj položil v po¬
steljo in djal:

— Tako, sedaj spavaj.

— A kdo bo pazil na mesto?

— Ne boj se. Dokler bo spal Tihomil, bo pazil Bokelj,
da se nič ne zgodi.

— Izvrsten dečko si — reče Tihomil in se vleže na
postelj, kakor je bil dolg in širok.

— Včeraj ječa, danes kneževa postelj! — Čudna
usoda!

Bokelj je držal svojo besedo. Ko se prepriča, da je
Tihomil zaspal, odide iz sobe. Nato je prešel ulice Siska.

Pred Tihomilom se je delal mirnega, a v resnici ni bil.
Nikakor mu to ni šlo iz glave, da je kneginja Gertruda
pobegnila.

— Kako? — se je vprašal. Ali ima krila, ali zna
leteti? ... Ali se j,e utopila, skočivši preko zida?

Ta misel se mu je sicer zdela najverjetnejša, a vendar
se odloči, da jutri še enkrat vse preišče...

XXXVIII.

Med tem, ko je Bokelj tako hodil po Sisku in dokler
je Tihomil snival miren, globoki sen, utrujen od napora in
dogodkov zadnjih dni, se je globoko v katakombah pod
Siskom še vedno nahajala kneginja Gertruda z blazno
žensko.

39

Nekaj časa se je, plazeč po kolenih plazila naprej po
strašni temi. A nato je nenadoma obstala, kakor prikova¬
na. Kam gre? Čutila je, da se hodnik, po katerem se je
plazila, spušča v globino. Tudi se ji zazdi, da se tukaj dva
hodnika križata. Kaj pomeni to? Ali ni to, kakor labirint,
ki nima izhoda? Da bi imela vsaj luč, ali ta tema, ta stra¬
hovita tema!

Po besedah blaznice je izvedela, da se nahaja v dru¬
žbi mrličev, v družbi okostnjakov in lobanj. Misel na to
ji je ježila lase, pretresala jo po vsemi telesu.

Zdelo se ji je, kakor da vidi vsak hip nekako svetli¬
kanje. A to svetlikanje ni bilo tako, da bi ji razsvetlilo stra¬
šno dvorano. Kakor da jo gledajo plamteče, ognjene oči in
ta strašen pogled ji reže srce, pali kri in pretresa kosti.

Nato se ji zazdi, da sliši težke korake in zamolklo ih¬
tenje in nato vnovič pridušen smeh... A potem zopet
nič ... čisto nič.

— Kaj je to? — Streslo jo je, kakor pred nekaj ne¬
razumljivim, tajnim, nečim strašnim...

—.Zakaj si utihnila? — zasliši zraven sebe glas. Bila
je blaznica in se nasmejala, kakor da se ji roga.

— Kneginja prvi hip ne reče ničesar. Kaj naj odgo-,
vori tej svoji neprijateljici, od katere edine je pričakovala
rešitve. Vendar reče:

— Ničesar ne vidim ...

— O, jaz pa vidim, jaz pa vidim — odvrne blaznica.
— Navajena sem na temo.

Kneginja umolkne.

— Ali slišiš, navajena sem na temo — ponovi blaz¬
nica srdito, hoteč jo prisiliti na odgovor.

Kneginja zakriči.

Njena roka je morala zopet najti nekaj strašnega.
Zdelo se ji je, da je prijela za čeljusti nekoga nepoznanega,
ki so o prijele kakor kleše. Vso silo je morala napeti, d!a
se je rešila. Verjela je v pošasti, zakaj že od mladih nog
je bila slišala pravljice o zlih duhovih. Bala se je smrti in
grobov po dnevi, a sedaj mora po noči bivati v grobnici
med duhovi. Vsak trenutek se ji je zdelo, da nekdo pri-

396

haja in odhaja in da preži na njo nekaj, pred čimer se je
zgražala.

Ko je oprostila roko, je hotela sama sebe ohrabriti.
Ali njeni živci so bili razburjeni, da je vsak hip pridrže¬
vala sapo in poslušala v tesnobnem strahu ...

— Za vraga, česa se bojim? — se je tešila.

Ali v istem trenotku se ji zazdi, kakor da ji pihlja hla¬
den vetr v obraz. Zapre oči, samo da ne vidi tega, kar
se ji bliža. To ji ni pomagalo. Nekaj težkega je tiščalo nje¬
na ledja in vrgla se je na tla. Njeni nohti so se krčevito za¬
grebli v zemljo in tako je ostala dolgo ... dolgo ... dokler
ni ono bitje odšlo, ker ni čutila več njegove teže.

— Moj Bog, jaz zblaznim ... zblaznim Od groze . . .
-— je šepetala in se nekoliko vzravnala.

Blaznica, ki jo je spremljala, in ni vedela, kaj se godi
v kneginjini duši, je jela tipati okrog sebe, da najde kne¬
ginjo. Ko jo najde, reče:

— Ha, ti si sedla.

— Sedla sem.

- Ali ti ne smeš sedeti... ti moraš z mano po mojo
hčerko... — jame vpiti blaznica. — Ukazujem ti, da greš
dalje, ali pa te predam satanu in njegovi vojski...

Kneginja poskuša vstati, ali kmalu spozna, da so jo
zapustile moči. Dogodki zadnjih dni, neprestano vznemir¬
jenje in strah, so zlomili njene sile.

— Ne morem.

— Moraš, slišiš, moraš ... jaz ti ukazujem... hčerko,
mi daj ... hčerko mi daj.

Kneginja ni vedela, kaj naj odgovori, da jo umiri.
Vendar reče:

— Hčerko ti vrnem, ali sedaj je zame nevarno...
Vlovili bi me, ubili bi me... in tedaj bi ti ne dobila svoje
hčerke.

Blaznica je to spoznala in pristavila žalostno:

— Naj te ubijejo, naj ti razkoljejo glavo, naj ti raz¬
trgajo srce, ali še le potem, ko mi vrneš hčer.

— Ako je to tvoja želja, potem me lahko rešiš. Kam
vodi ta hodnik? Mar izven Siska...

— Izhod, ki mi je znan, ni daleč od kneževega gradu.

397

— Kneginja, ki se je nadejala boljšega odgovora,
vzdihne.

— S tem mi ni pomagano. Ako greva tja, me gotovo
ujamejo.

— Ali jaz pogledam vsekako, kar se godi zgoraj . . .

— In pustiš mene samo v tej strašni kleti.

— Ne branim ti, det pojdeš z mano.

— To bi bila moja smrt.

— Stori potem, kar hočeš •— odvrne blaznica.

Žvižgaje veselo pesem, je odhajala naprej proti izho¬
du. Nekaj časa se je še slišal žvižg in njeni koraki. Nato
se je slišalo, kako je odvalila kamen in ga zopet djala na¬
zaj. In potem je nastala mučna, težka, grobna tihota. ..

Kneginja Gertruda napne ušesa, da bi še kaj slišala.
A vse je bilo tiho. Bila je sama, povsem sama — živa
stvar med mrtvimi. Začutila je, kako se spušča na njo ne¬
kaj težkega, svinčenega — moreče čustvo.

— A če se blaznica ne povrne »več? ... Potem osta¬
nem tu, kjer ni zraka, ne svetlobe, niti kruha, niti vode .. .
Živa pokopana...

Groza jo strese.

— Tako naj pogine kneginja Gertruda? Ne ... ne .. .
ne ... To ni mogoče ... to bi bilo strašno, preveč straš¬
no ... to ne more biti — vzklikne glasno in njen glas je
bil tako čuden, tako spremenjen, da se ga je sama pre¬
strašila.

— Neumnost — pomisli. — Zakaj bi se ne vrnila?
Rekla sem ji, da ji povrnem dete in ona neprestano sa¬
njari o svoji hčeri — se tolaži kneginja, hrabreča se. Tako
se umiri za trenutek, ali samo za trenutek.

Zaslišala je zdajci enakomerne, monotone zvoke, ka¬
terih prej ni slišala.

Z vlažnih stropov so padale polagoma, vedno ena¬
komerno in neprestano kaplje vode in izginjale v prahu
katakomb.

Ti zvoki, čudni, z nekim posebnim odmevom so ji
vznemirjali dušo. Silila se je, da jih ne posluša, da misli
na kaj drugega. Zaman. Mora jih poslušati. Kaplja za kap¬
ljo je padala tiho ... tiho in monotono ...

398

— Kako neprijazno, kako strahotno ... — pomisli. Ali
voda pada ... pada ... Vedno bolj, vedno živeje čuti, da jo
to boli, kakor da ji pada na glavo, na mozeg težak, silno
težak svinec. — Ali bo prenehalo? — vsklikne tesnobno
in poskuša iti dalje. A ni mogla. Kakor mora ji je ležalo
na prsih. Ali že preneha enkrat to ... to prokletstvo ...
To je grozno, strašno ...

Naposled se ji zazdi, da postajajo ti zvoki vedno
močnejši. Jela se je tresti. Žile na sencih so jo pekle, a
po glavi ji je šumelo in kipelo.

— Tega ne morem; več poslušati... — vzklikne in
se pograbi za lase.

Ali vedno enakomerno, vedno z istim glasom je pri¬
hajalo do nje ono kapljanje.

— Bog, zblaznim, ako ne preneha ...

S plaščem zakrije glavo, da bi ne slišala; a nič ni po¬
magalo. Skozi plašč je prihajalo tisto kapljanje in jo dra¬
žilo. Vedno bolj se je poloteva strah. Poskuša najti izhod,
a v temi se je vsak čas spotaknila in roke so ji polzele po
vlažnih stenah. Mrzel znoj ji je oblival čelo. Vedno moč¬
neje, vedno besneje so udarjale kaplje na tla in ti grozni
zvoki so se ji zdeli, kakor ogromni udarci, kakor slapovi,
kakor plazovi v njeni domovini, ki se rušijo z gorostasnih,
gigantskih snežnikov. Z obema rokama pograbi za obleko
in jo jame trgati r az sebe. Nato razširi roke in -krik¬
ne divje, strašno, kakor v smrtni nevarnosti. Njen glas je
pretresel katakombe, in se odbijal otlo med grobovi.

Vrže se na zemljo. Njene roke so se zarile v prah,
njeni zobje se zajedli v ustnice... in tako je ostala dolgo,
dolgo...

Ko se je zopet zavedla, začuti povsem jasno, da nekdo
kraj nje diše. Kraj nje je nekdo dihal, težko, kakor bi umi¬
ral ... Hropenje umirajočega je prihajalo do nje in začu¬
tila je mrtvaški vonj in priglušen smeh od nekod, je zve¬
nel, kakor bi se rogal nekomu ...

— Bog, kaj je zopet to?

Upre se ob roke in s trudom sede. Sedaj j,e sedela,
a videla ničesar.

899

— Milost... milost... — je stokala in dvigala roke
kvišku. Ali oni priglušeni smeh je zvenel tako zlobno, tako
škodoželjno, tako grdo... To ni bil smeh človeka, to je
bil smeh peklenskega demona. In iz tega smeha je razloč¬
no slišala svoje ime.

— Kneginja Gertruda!... Kneginja Gertruda!

Nato se ji je zopet zdelo, da sliši jok ... težki jok in
pridušeno stokanje, kakor stok malega deteta. Vse sile
napne in vstane, da pobegne. Ali ni vedela kam.

Poskuša se pokrižati. S trudom dvigne roko na čelo.
Roka je bila težka, kakor iz svinca.

— V imenu očeta in sina in svetega duha ... — zaše¬
petajo ustne, a zobje so ji šklepetali. Glas ji je zamiral v
grlu, vendar reče nekako zamolklo.

— Oče naš, kateri si...

Ali dalje ni mogla. Oni strašen smeli jo je motil. Zdelo
se ji je, da se vse vrti okrog nje. V glavi je čutila bolest,
kakor bi ji kdo trgal mozeg.

In zopet je začela moliti:

— ...  kateri si v nebesih ...

Ali, kakor da ji nevidljiva sila zapira ustnice, ni mogla
dalje z molitvijo. Niti se ni spominjala, kako je ta molitev
dalje. Zapre oči. Neumljiva sila jo prisili, da jih zopet od¬
pre. In sedaj zagleda nekaj strašnega... Iz daljine je ko¬
rakala proti njej počasi, z odmerjenimi koraki pošastna,
bela prikazen.

Kneginja si pokrije s plaščem obraz, da ne vidi pri¬
kazni. Dolgo je stala tako, tresoč se po vsem telesu. Ko
je spet spustila plašč, ni bilo več prikazni nikjer. Samo
daljni koraki so se slišali po hodniku, kakor bi se potre-
sala zemlja. Sedaj ni več čutila mraza. Ogenj ji je gorel
po kosteh.

— Ha, tu umrem, tu moram umreti... — Ta misel ji
prešine glavo. Nato pa reče, kakor sama sebi: — Mogoče
je dobro tako.

Naenkrat ji nekaj zašepeta na uho s tajinstvenim, ti¬
him glasom:

— Ne umreš ...

400

Nastalo je strašno, krvavo vrvenje . . . (Str. 407.)

4*

401

Kneginja se obrne in jame loviti z rokami, da vsaj
začuti, kdo je. Ali nikogar ni. Roka je lovila noč. Z gla¬
som, ki je bil, kakor bi prihajal iz groba, vzklikne:

— Pusti me, pusti!...

A onig las ji odgovori ledeno:

— Nečem!

Strah, ki ji je pretresal vse telo, se je še povečal. Vr¬
že se na kolena.

— Pusti me ... pusti me ... ako me ne pustiš, mi poči
srce.

Nato plane kvišku in poleti po hodniku na drugo
stran ter se z vso silo zaleti v zid. Komaj se je vzdržala,
da ni padla v znak.

Sedaj m več vedela, kako si pomore. S prosečim,
drhtečim glasom jame stokati:

■— Pusti me, kaj sem storila, da me preganjate?

Nikdo ji ne odgovori. Vendar je celo njeno telo čutilo,
da je nekdo tu, da mora biti nekdo tu...

-— Tako ne more dalje biti — pomisli. — Moram na¬
rediti konec. To ni življenje... to je grozota. Raje smrt,
kakor tako življenje... — In takoj ji pride na misel, da bi
si razbila glavo ob zid te proklete grobnice.

Komaj je pomislila na to, že je udarila z glavo ob zid.
Udarec je bil silen in zvalila se je po tleh, kakor da si je
razbila lobanjo.

— To je smrt...  — pomisli in ne izgubi zavesti. —
Bilo je preslabo. — Skuša vzdigniti glavo in udariti moč¬
neje. Ni mogla. Kakor da ji je nekaj prikovalo glavo ob
tla.

— Dovolj je, dovolj — zavpije z grozo. — Kdo je tu,
kdo me muči tako strašno? Naj stori konec!?

In z zadnjo silo se dvigne in jame zopet mahati
okrog sebe, boreč se  divje proti onemu, nepoznanemu,
onemu strašnemu, ki jo je preganjalo. Čutila je njegove
udarce, a ti so bili ledeni, močni, kakor bi jo tolkli z želez¬
nim batom—

Naenkrat omahne, izmučena, izbita ...

— Predani se ... predam se ... — je govorila, ko¬
maj sopeč od utrujenosti. In sedaj zasliši, kakor daljno

402

lajanje psov, ki so se bližali vedno bolj in bolj. Prenehala
je kričati na pomoč. »Če me raztrgajo«, pomisli. A komaj
ji je misel preletela možgane, že je videla, kako dirjajo k
njej črni psi, s plamtečimi, rdečimi očmi. Iz gobcev jim je
gorel ogenj.

— Ne sem... ne sem... — zavpije s strašnim gla¬
som, da je odmevalo po začrnelih stenah. Ali psi se ne
zmenijo za to, nego planejo z divjim besom na njo. Ču¬
tila je, kako ji trgajo obleko raz telesa in ji zasajajo ostre
zobe v meso. Sedaj jo je pograbil za glavo...

— Gorje ... To boli ... strašno boli ...

In ta bolest jo je tako omamila, da ni več vedela o
sebi... Zdelo se ji je, da se ruši nebo in zemlja in s straš¬
nim kričanjem je trgala raz sebe obleko, dokler ni padla
v nezavest...

Dolgo je ležala tako.

Ko se je prebudila, je bila zraven nje blaznica in dr¬
žala v roki svetilko, ki je z dovolj močnimi plamenom sve¬
tila po stenah in hodniku. Škropila ji je lice z mrzlo vodo.
Ko je kneginja odprla oči, je rekla blaznica.

— Kneginja, ti si dolgo spala.

Kneginja jo pogleda s steklenimi očmi. Njen mrtev
pogled je bil, kakor iz dirugega sveta.

— Bila sem v svojem cesarstvu — je odgovorila.

— Sanjala si... lepo si sanjala... — ji reče blaz¬
nica, trudeč se, da jo spravi k zavesti.

— O, ne. mar ne veš, da bogovi ne potrebujejo sanj
— odvrne Gertruda ...

Blaznica se ni zmenila za te besede.

— Prinesem- ti obleko ... ta je vsa raztrgana.

Gertruda jo jame gledati začudeno in odmaje ponos¬
no z glavo.

— Obleko... o, ne! Zakaj mi bo obleka? ...

— Da se obvaruješ mraza in skriješ nagoto.

Ali Gertruda se samo ironično nasmeje.

— Boginjam ni treba obleke.

Blaznica ni vedela, ali bi ji verjela ali ne. Vendar je
čutila, da ni nekaj v redu s kneginjo Gertrudo. Polasti se
je strah.

403

— Kneginja, kneginja! Ali ne vidiš, da sva v kata¬
kombah, tu pod zemljo v Sisku?

Ali kneginja se je zadovoljno nasmihala.

Blaznica je mislila, da se ji posmehuje, zato jo vpraša
z ostrim glasom.

— Kje je moja hči?

Ali Oertruda se ni menila za njeno vprašanje, neg*
je jela trgati s sebe cunje, ki so ji visele od knežje obleke.
Za nekaj trenutkov je bila povsem naga, kakor jo je mati
rodila.

Oblika njenega telesa je bila še vedno krasna, uprav
kakor takrat, ko se je v kopelji ogledovala. Le modre
pege od udarcev so se ji sedaj poznale.

Kneginja se je zadovoljno ogledovala in začela go¬
voriti v patetičnem zanosu:

— Ob vonju elizijskih noči, v vrtovih lavorike in
mirte, pod bledimi trakovi meseca, ob čarobni pijači nek-
tara, zaigraj mi, sanjavi mladec, pesem svojo ... Ob glasu
tvoje piščali pridem z Olimpa, jaz, tvoja sreča, tvoja bo¬
ginja ...

— Ne govori neumnosti — vzklikne razdraženo blaz¬
nica. — Kaka boginja si ti?! Povej mi raje, kje je moja
hči, ali pa te zadavim.

Oertruda jo pogleda, kakor z nekim prezirom in od¬
vrne:

— Mar ne veš? Jaz sem Venera...

— Ti si Venera — se nasmeje blaznica. — Bog, zdi
se mi, da se ti meša.

Komaj izgovori te besede, se zasvetijo katakombe.
Surovi glasovi so se slišali po hodniku. Prihajali so ljudje.

Bckelju, ki je dal iskati vse izhode v gradu, je javil
neki vojak, da je videl blaznico, kako je dvignila ploščo
in se spustila v katakombe.

Na to važno vest je vzel Bokelj seboj ljudi in ukazal
prižgati baklje.

Oprezen vojak se je bal, da bi morda v katakombah
ne bili skriti sovražniki, zato je vzel s seboj ljudi in zgoraj
namestil stražo.

404

— Poznana vam je nagrada, katero je obljubil naš
gospodar Tihomil onemu, ki ujame kneginjo živo.

— Dobimo jo živo ali mrtvo.

— Živo hoče ... živo! Ali sedaj doli v pivnico, v ka¬
teri ni vina.

Stopili so v katakombe.

Svit njihovih bakeli je razsvetlil katakombe in kne¬
ginjo Gertrudo in njeno družico.

Bokelj in njegovi gredo dalje. Ali komaj so storili
nekaj korakov, prodre do njih ukazajoč glas. Pred njimi
se pojavi kneginja Gertruda povsem naga. Za njo je stala
blaznica.

Kneginja Gertruda reče, dvignivši glavo visoko in
stegne roko proti njim:

— Ukazujem vam, da se odstranite iz mojega cesar¬
stva.

Bokelj, videč nago žensko, se pobožno prekriža,
pljune na tla, in reče:

— Kneginja Gertruda, v imenu svojega gospodarja
Tihomila ti naznanjam, da si naša jetnica.

Kneginja Gertruda ne trene z očmi, nego odvrne po¬
nosno :

— Jaz nisem kneginja Gertruda, jaz sem Venera, ču-
ješ li, Venera, boginja lepote, in to je moje cesarstvo...

Bokeljevi ljudje pristopijo, da bi jo vklenili. Ali Bo¬
kelj vzklikne:

— Ne vklepajte je. Pokrijte jo s plaščem in jo pove¬
dite v grad. Kaj se z njo zgodi, naj odloči gospod Tihomil.
Soditi jo več ne moremo; sodil jo je sam Bog.

XXXIX.

Bitka med Braslavovo vojsko in Madjari se je bli¬
žala h koncu. Nikdar se še knez Braslav ni boril tako ju¬
naško, kakor danes. Boril se je za deset drugih in njegovi
ljudje so udarjali po Madjarih, kakor orkan. A sovražna
vojska je bila ogromna, kakor bi vstajali iz zemlje novi
vojki, in novi borilci madjarski. Braslavu se je zdelo, da
je oživela pripovedka o hidri. Ko je odsekal eno glavo,

405

pojavilo se jih je deset novih. Misel, da je vse izgubljeno,
morila ga je že cel čas, vendar ni prenehal se bojevati. ...

Bilo je nekako opoldan, ko je bilo Tomislavu in Mi-
ronji javljeno, da je knez Braslav pobit, da so Madjari
popalili vse, kar so našli, in da hočejo sedaj oblegati Sisek.

Cele tolpe žen, otrok in starcev je bežalo proti gradu
župana Mironje.

— Sedaj je napočil naš čas — reče Tomislav.

Takoj zapove, da se vojska pripravi za odhod.

Koder so šli, povsod je dvigal narod roke in klical
na pomoč.

— Pomagaj Tomislav, pomagaj Mironja, pomagaj
Vuk!...

Tudi stari Vuk je šel z vojsko. Velik meč mu je visel
ob boku, sijajen in odličen. Ali njegova obleka je bila
preprosta in siva, puščavniška.

Kraj njega je jahal Tomislav belega, iskrega konja'.
Okrašen je bil z zlatom in dragulji. Oklep Tomislavov se
je svetil na solncu in obseval s svojim sijajem vse, koder
je jahal.

In oni ubogi narod, izmučen od vojske in skrbi, gladu
in žeje, ki je begal po cestah, je padal na tla in klical:

— Živio Tomislav, naša slava in naša nada...

Njegove oči so pa bile uprte v nebo. Velike misli so
mu morale rojiti tedaj po glavi, misli, katere so morda
imele odločiti usodo vsega naroda, ki je govoril enak je¬
zik, jezik hrvatski.

Za njim so jahali plemeniti hrvatski junaki z okraše¬
nimi oklepi in okrašenimi konji; bila je to izbrana hrvat-
ska gospoda. Vsi ti so šli v boj, kakor da gredo na vese¬
lico, brez strahu, brez bojazni, vedrega čela in veselega
srca.

Ko so se bližali Sisku, so videli že od daleč dim in
ogenj. Kmalu so tudi zapazili na cesti ranjence, ki so be¬
žali brez pomoči. Privlekli so se komaj s težavo tako da¬
leč, da tu ležejo in več ne vstanejo.

Kmalu so začuli tudi madjarske troblje in rogove, ki
so klicale na odpor.

406

Madjarske predstraže so opazile hrvatsko vojsko in
javile vojskovodjem, ki so se gostili, deleč si plen in pijoč
rujno vino.

Prihoda hrvatske vojske se niso nadjali. Premagavši
kneza Braslava. so mislili, da so zmagovalci. Treba še
samo osvojiti Sisek. Jezilo jih je to. Nikdo ni vedel, kaj
se je zgodilo s knezom Rraslavom, ali je mrtev, ali je po¬
begnil, ali se je morda ubil na begu, utopivši se s konjem
v kakem močvirju? Med mrliči, katere so pustili gavra-
nom, da jih jedo, se ni našlo telo hrvatskega kneza.

Vendar jih ta reč ni tako jezila, da bi se ne prepustili
zmagoslavnemu veselju. V svoji radosti so pozabili na to,
da vzdrže v redu svoje ljudi, in so dovolili svojim četam,
da se napijejo, kakor jim drago.

Sedaj, ko so videli, da se pojavljajo nove hrvatske
čete, so se splašili. Tomislav je takoj spoznal to in se ni
obotavljal.

Zapovedal je naskok.

S hrvatsko pesmijo na ustih se je spustila hrvatska
konjenica v boj. Sovražnik se je komaj zavedel tega
navala.

— Bogovi! Bodite nam v pomoč zoper te bese —
je zavpil vojvoda madjarske vojske.

Nastalo je strašno, krvavo vrvenje.

Ko se je bila bitka na poljanah sisečkih, so jih opazili
iz Siska.

Tihomil reče Bokelju, da ne more gledati boja Hr¬
vatov; sam pa se ne bi boril.

Bokelj se je spočetka temu protivil, da bi navalili iz
Siska na Madjare. Zdelo se mu je prenevarno, da bi pu¬
stil Sisek.

— Ne skrbi — odvrne Tihomil. — Tam se odloči boj.
Ali naj gledamo mirno za zidovi, ko nam mro bratje, ko
se preliva kri za svobodo in slogo domovine. Morda je
to najvažnejši boj, ki smo ga sploh kedaj bili, boj, v ka¬
terem se ima odločiti vse. In naj to gledamo? Ne! Raje
umrem.

— Gospod, a tvoja Milena?

407

Ali Bokelj se je zmotil. Mesto, da bi ga pomiril, ga
je razdražil.

— Moja Milena... kdo ve, kaj je z njo. Ona je za
me izgubljena na veke. In kaj mi mar potem življenje, kaj.

Videč, da se Tihomil ne da pregovoriti, se odloči, da
pojde z njim.

Glede poveljnika Siska se hitro zedinijo in mu nalo¬
žijo, naj čuva mesto. Puste mu dovolj posadke. Sama pa
si odbereta četo pravih junaških vojakov.

Ko je Tomislav zapazi! Tihomila, da jase na bojišče,
pusti za trenotek vojsko in odhiti k njemu.

Objameta se in poljubita pred vsemi.

Dolgo se nista videla in mnogo se je pripetilo med

tem.

Ali sedaj ni bil čas za pogovor. Trebalo je bitko, ki
se je že razvila na celi črti.

Z vso silo je Tomislav navalil od vseh strani na so¬
vražne vrste. Zadaj je pustil rezervo, katero je vodil Vuk.
Pri njem je moral ostati tudi Bokelj.

Bokelj se je srdil, da mora čakati, ko se drugi bore.
Smatral je to za nekako ponižanje. Komaj ga je pomiril
Vuk.

Pomiri se, morda bo trebalo skoro v krvavo
seč. Bitka je, kakor vidiš, strašna. Junaki so na obeh
straneh. Kdo ve, kaj nam prinaša današnji dan. Dovolj
posla bova imela, dovolj posla.

Bitka je dosegla vrhunec. Levo krilo Madjarov je
bilo potisnjen) nazaj in razpršeno. Nastal je pravi metež
konj in konjikov, a Hrvati s Tihomilom na čelu, so sekali
po njih, kakor besni.

Na desnem krilu je bila Hrvatom sreča nemilostna.

Sprva so mislili, da bodo tukaj Hrvatje potisnili Mad-
jare nazaj. Ali to je bilo le za trenotek. Z nenavadno bes¬
nostjo so jeli Madjari sipati pušice na hrvatsko pehoto,
da so padale vrste, kakor snopje.

Ko je popadala hrvatska pehota, je navalila Madjar-
ska konjenica v hrvatske vrste in predno so jih mogli s
kopjem zadržati, se je dogodil strašen prizor, ki je uničil
ogromno število hrvatske vojske.

408

Tomislav,' ko mu je bilo to javljeno, se je razžalostil
in je vzkliknil, da se je culo izmed bojnega krika:

— Junaki! Ne dajte se poganom. Bog je z nami in
našo Hrvatsko. Danes je odločilni dan, velik dan, dan
sloge. Zmagate, bodete svobodni in močni. Propadete,
ostanete sužnji na veke.

Te preproste besede so delovale, kakor iskra, ki pade
v suho slamo. Vsi so bili uverjeni, da je danes velik dan,
pomemben dan, ko se odločuje usoda celega hrvatskega
naroda. _

Bolje je umreti, kakor biti suženj.

Vuk, videč silni boj, a ne dobeč povelja, da sme zdir¬
jati na pomoč, razširi roke in jame moliti.

Kakor so nekoč izraelski preroki imeli tako dolgo
razširjene roke in so molili, dokler je trajal boj, tako je
sedaj molil tudi Vuk:

— Oče, ki si gospod vojskinih trum, veliki, sveti,
silni Bog, ki si čuval naše pradede v dnevih tuge, daj,
usmili se in ojači naše orožje. Uniči sovražnike. Daj, da
se zedinijo Hrvatje in da bodo močni in veliki. Ne zapu¬
sti nas, Gospod! Usmili se nas. Gospod!

A Bokelj, videč starca, kako moli, ukroti svojo ne-
strpljivost, stisne pest in zaškriplje z zobmi. Oči se mu
izbulijo od srda in jame istotako moliti:

— Stri, Bog! te zlodeje, siplji strele z nebes, daj, da
se razlije Sava po njih. Vse potopi in razženi, naj vzame
vrag in vrže v vrelo smolo, da se ne bodo več tako drli...

V vseh vrstah so se borili divje, besno.

Več ur je že trajal boj, a se ni vedelo, na kateri strani
bo zmaga.

V Sisku je neprestano zvonilo.

Dvorskega kaplana Mojmira, ki se je za časa burne
dobe in sisečke vstaje skrival v cerkvi, in se ni pokazal
nikomur, ker si je pripravil v cerkvi dovolj hrane in pijače,
so prisilili, da je molil za borilce in za zmago.

Hoteli so hrvatske molitve, ali ker ni bilo nobenega
duhovnika glagoljaša blizu, so morali se zadovoljiti z Moj-
mirom.

47

409

Ta je bil srečen, da mu puste življenje. Vedel je, da
ga narod ne mara, ker je bil svetovalec kneza Braslava.
Bal se je torej, da se tudi na njemi osvetijo. Sedaj je bil
miren in je veselo molil tudi za Tomislava in Tihomila in
za vse one, katere je malo prej preklinjal. Ali sedaj so bili
ti sisečki gospodarji in torej tudi njegovi in gospodarjem se
treba klanjati. Gorje mu, če zmagajo pogani.

Zvonovi so zvonili...

Tam na sisečkih poljanah, pred mestnim obzidjem je
besnela bitka. Ščiti so udarjali ob ščite. Meči so se križali
in krhali, sekire lomile. Truplo za truplom je padalo na kr¬
vava tla.

Tihomil je pognal v beg en del madjarske vojske in jo
divje podil do Save.

Madjari, ki niso mogli kam pobegniti, so planili s konji
v vodo. In ta dan je požrla Sava mnogo Madjarov.

Drugi del madjarske vojske se je sijajno držal.

Tudi, ko je sam Tomislav pomagal desnemu krilu
s svojimi četami, se niso Madjari prestrašili. Hrvati, ki so
bili razpršeni, so se hitro spravili v red, ali niso mogli zma¬
gati sovražnika.

Nekaj hipov je bil Tomislav sam. v smrtni nevarnosti.

Sovražni vojvode so spoznali, da je on pravi gospodar
vojske, so uredili boj tako, da bi ga ujeli ali ubili.

Bitka se je bila, kakor da je ne bo konca.

Trupla so pokrivala polje. Ranjenci so stokali, ali div¬
jost vojske ni jenjala.

Tudi madjarske rezerve so se že pomešale v boj, a
bitke niso mogli odločiti.

Bližal se je večer.

Solnce je tonilo, mrak je nastajal, a bitka še ni bila od¬
ločena, vendar se je že videlo, da zmagujejo Hrvatje.

Madjarski vojvode videč to, sklenejo rešiti, kar se
rešiti da in zaprosijo za premirje, da se pogovore.

Njihova odločitev je bila nagla.

Hrvatje naj spuste ujetega vodjo iz Siska, in Madjari
jim predajo vse vjetnike, ki so se ujeli in ves plen, ter se
obvežejo, da ne bodo več pustošili dežele Hrvatov, nego

410

f

hočejo živeti z njimi v prijateljstvu. Obljubljajo, da pojdejo
mirno iz dežele.

Ko je slišal Budimir Tomislav, te ponudbe, se mu raz¬
vedri lice.

Hrvatska vojska je bila zelo zmočena.- Lahko bi še
sicer nadaljevala boj, a vendar je bolje, da se sklene mir.

Vsi Hrvati so bili za mir.

Vso noč je trajal mir. Vso noč so goreli ognji in straže
so se neprestano menjavale in bedele, da bi sovražnik ne
napadel nenadoma njihove vojske.

Drugi dan se je sestavilo poslanstvo madjarsko in hr-
vatsko, da sklene mir.

Tomislav je poslal po ujetega madjarskega vojvodo v
Sisek, katerega so kmalu pripeljali v tabor.

Ujetnike so zamenjali, madjarska vojska se je odda¬
ljila. Ves Sisek je bil po koncu, veseleč se zmage hrvatske
vojske.

V dvorani kneževega gradu je sedel na kneževem
prestolu Budimir Tomislav in okrog njega hrvatska go¬
spoda.

Tihomilu, ki je bil kraj Tomislava, je bilo srce prepolno
čustev.

On, ki se ni več ničesar nadejal, on, ki je mislil, da je
zvezda njegove sreče zatonila za vedno, še sedaj ni prav
veroval, da je vse resnica, kar se je dogodilo.

Sam Budimir Tomislav se je bal, da bi morebiti pre¬
velika sreča ne škodovala Tihomilu in Mileni, zato je, pre-
jemiši Gottschalka in njegovo spremstvo, Mileno in Zorano
od madjarske vojske, počasi pripravil Tihomila na vse to,
kar se je dogodilo. In dasi je bil zelo oprezen, viendar je
jasno videl, kako je Tihomil zbral vse svoje moči 1 , da se
je obdržal v ravnotežju.

—- Moj Bog... ni mogoče ... ali je mogoče — je vzkli¬
kal neprestano in se prijemal za glavo. — To bi bilo preveč
sreče, to bi bila sreča, katere nisem 1  zaslužil...

In ko mu pripeljejo Mileno, je stai za hip, kakor oma¬
mljen, kakor da ne veruje lastnim očem. In ko je začutil

411

njeno milo glavico na svojih prsih, jo je objel z drhtečimi
rokami in solze so mu oblile obraz. Zaplakal je in vzklikal:

— Milena ... Milenka moja! ...

Sedaj pa je tudi on sedel tu v kneževi dvorani, kraj
Budimiira Tomislava. Vsi velikaši in vsi' plemiči in pogla¬
varji naroda so se zbrali, da slišijo, kaj jim poreče To¬
mislav.

In Tomislav je govoril:

— Bratje! Velik dan se je zasvital. Ni več mej med
posavsko in belo Hrvatsko. Mi smo eno telo in ena duša.
Knez Braslav je izginil, kam, ni znano. Morda je poginil v
boju. Nikdo ne ve zanj. Friderik, njegov brat, se uči v
nemškem samostanu, da postane duhovnik. Kneginja je
zblaznela. In tako ni nikogar, kateri bi zasedel ta presto!
razun onega, ki je izbran od nas za kneza posavske Hrvat-
ske, in to je jasni in velemožni knez bele Hrvatske, Mu¬
timir.

— Naj živi naš gospodar, knez Mutimir — vzklikne
Mironja.

In soglasno zaori po dvorani.

— Naj živi naš knez Mutimir!

— Naj živi njegov naslednik, bodoči knez vseh Hrva¬
tov, Budimir Tomislav.

In vnovič zaori gromko po dvorani:

— In naj živi svoboda naše domovine — odvrne Bu¬
dimir Tomislav. — Sedaj smo složni. To, kar smo davno
želeli, po čem smo vedno hrepeneli, za kar smo trpeli in
umirali, je izvršeno. Domovina je zedinjena in od enega
kraja našega naroda do drugega vlada en človek, en
um, eno srce, a to srce je veliko, tako veliko, da lahko ob¬
jame ves narod hrvatski in to je srce mojega očeta.

In vnovič se je tresla dvorana navdušenih vzklikov. ,

— Jaz, Budimir Tomislav, proglašujem v imenu mo¬
jega očeta, kneza Mutimir a, Posavsko in Belo Hrvatsko za
eno državo in obljubljam, da se bo vladalo po pravici in
postavi tako, da bo ljubo Bogu in narodu.

Nepopisno navdušenje objame vsa srca. Vsakdo je ču¬
til, da so to velike reči, da bo njih jek šel po celi Evropi...

412

In ko .se je vihar polegel, sede Tomislav. Ko nastane tišina,
ukaže z resnimi glasom in čelo se mu namrši:

— Pripeljite Gottschalka.

Za nekaj časa pripeljejo zvezanega Nemca.

Gottschalk je držal glavo visoko in stopal, kakor bi bil
gospodar teh ljudi. Njegov ponos še ni bil zlomljen. Sicer
mu je lice nekoliko obledelo, ali oči. so se mu iskrile.

Budimir Tomisav reče:

— Markgrof Gottschalk, ti se nahajaš pred sodnijo
kneza Mutimira in pred sodnijo celega naroda.

Gottschalk jezno odvrne:

— Te sodnije ne priznavam. Mene lahko sodi samo
veliki nemški cesar, kateremu sem podložen in nikdo drug.

— Mi ne bomo čakali na sodbo tvojega cesarja — od¬
vrne Tomislav. : — Mi te bomo sodili po zakonih te dežele.

— Ne bodete!

— Takoj boš videl.

Gottschalk se vgrizne v ustnice.

Tomislav nadaljuje.

— Markgrof Gottschalk, ti si obtožen, da si v zvezi
s knezom Braslavom, podjarmljal ta narod Nemcem.

— Da — odvrne Nemec — sem in bom ga spet, ko me
spustite na svobodo.

■— Ti si največ kriv, da je bil Vuk vržen v ječo in pre¬
sedel tam dolgo vrsto let.

— Da, in ni mi žal -— reče Nemec.

— Ti si živel v nepoštenem’ razmerju s kneginjo
Gertrudo.

— Pravijo — se nasmehne Nemec — ali to je delikatna
reč in nečem govoriti o tem.

— Ti si ugrabil nedolžno hrvatsko deklico Mileno, da
jo oskruniš in onečastiš.

- Da! In žal mi je, da nisem mogel izvršiti svojega
namena.

— To je preveč, to je strašno — so se začuli glasovi.
— Ubijte ga!

Tomislav vzklikne:

— Ti se hvališ. Ti še vedno misliš, da se mi bojimo
tvojega cesarja, tvojega Arnolfa. Še vedno misliš, da smo

413

slabi in nesložni? Ali varaš se. Ne veš, kaj te čaka, ali jaz
ti pravim, tebe čaka sramotna smrt...

Gottschalk prebledi in pogleda divje krog sebe.

— Rekel sem; že, da se nečem pokoriti vaši sodbi.

— Ne bomo te vprašali, markgrof Gottschalk — od¬
vrne mimo Tomislav.

— Jaz serni poslanik cesarjev — reče Gottschalk.

— To je laž. Nisi več. Ti si prost zločinec, nič drugega.
Sam si priznal svoje zločine. Vsak izmed njih zadostuje, da
zapadeš smrtni kazni.

— Drago bodete plačali to — se zagrozi Gottschalk.

— Ne bojimo se te, markgrof Gottschalk. Ne govori
več, nego porabi svoje zadnje ure za kes. Tvoje ure so
štete. Jutri ob štirih te bodo raztrgali konji in te raznesli
na vise štiri strani sveta.

Gottschalk se jame tresti... Prvikrat je spoznal ne¬
varnost, v kateri se nahaja.

Tomislav se obrne k navzočim in vpraša:

— Ali je prav, da sem tako sodil?

— Prav je in drago Bogu — odvrnejo vsi soglasno.

Gottschalk je bil slučajno zaprt v ječo, v katero ga je
zaprl Tihomil, ko je rešil Vuka.

S početka, kakor da ni veroval v to, kar se je zgodilo
z njim, ali kmalu se ga polasti velika in neizrečna tuga.
Tako, torej! Mar je vse propalo. Ali je res konec njego¬
vega življenja, a on se je nadejal, da še bo vžival toliko
slasti in imel toliko sreče.

Tajna, neizrečna in resna skrivnost smrti je bdela pred
njegovimi očmi. Ako je vsemu njegovemu življenju konec,
kaj potem? Ko je bil še otrok, je na to vprašanje vedel
odgovoriti, ali sedaj...

Ko so mu pripeljali svečenika, da ga pripravi na smrt,
se je držal s početka osorno.

Ali svečenik ni miroval. Neprestano mu je govoril o
Kristu in njegovi ljubezni.

414

S početka ga Gottschalk ni hotel poslušati, ali vendar
so prihajale besede dlo njegovih ušes.

— Bog ne če smrti grešnika, temveč hoče, da se spo¬
kori in reši...

Tako je tekla ura za uro in nesrečnik je premišjal, po¬
slušal, spočetka nehote, potem 1  bolj pazljivo. In pred skriv¬
nostjo smrti, pod vplivom tolažilnih besed svečenika je
oholi Nemec sklonil svoj hrbet.

— Bog — vzklikne naposled — ako si mi že prisodil
smrt, ne pogubi' me v večnosti.

To je bila prva njegova molitev. In kakor da ga je
Bog uslišal, je postal nekoliko miirneji.

— Bog, Bog, ali me hočeš, ali me moreš še rešiti in kaj
naj storim. Izpovem se ...

Grehi so rriu jeli stopati pred oči, vsi, strašni in grdi,
kakor pošasti, da se je ves tresel in težka bolest se ga je
polotila.

Ko se je svitalo jutro, je bil Gottschalk povsem skesan
in vsa oholost ga je minila. To je bila posledica strašne
noči, strašne duševne borbe ...

Drugi dan je imel Sisek redek prizor. Markgrofa Gott-
schalka bodo raztrgali konji. Ves narod se je zbral. Gott-
schalka so privedli vsega skesanega.

Ko so ga privedli reče:

— Kmalu stopim pred gospodarja nebes in zemlje.
Vaše sodbe se ne bojim, ali bojim, se njegove. Morda me
bo sodil bolj milostno, ako še priznam; dva težka zločina.

Nastane strašna tišina.

— Katera sta ta dva zločina? — vpraša Budimir To¬
mislav strogo in se mu približa.

— Hčer one blaznice, ki pohaja po Sisku, sem! ujel, po¬
silil in zaprl v svoj grad, dokler ni umrla.

In glas naroda se je zaslišal, kakor zamolkel, pritajen
grom.

415

In drugi tvoj zločin — vpraša Budimir Tomislav
zopet.

— Drugi je istotako težak in mi teši srce. Evo, s svo¬
jima rokami sem zadavil iz grešne poželjivosti, mater Mi¬
lenino, ker se mi ni hotela vdati.

— Grozno! Strašno! Ubijte že to zver — so se slišali
vzkliki iz naroda. In tisoč pesti se je dvignilo, grozeče, da
bi planilo na Gottschalka.

Ali Vuk, ki je bil navzoč, se obrne k narodu in pokara:

Ne bodite bolj strogi od samega Gospoda. In če bi ta
človek storil še tisočkrat hujši zločin, če se skesano spo¬
kori, mu bo odpuščeno.

In Gottschalk se udari po prsih in skesano odgovori:

— Izpovedal sem se in kesam se ... Kazen se mi bliža,
evo, prosim vas, odpustite mi!

In narod vzklikne:

— Odpuščamo.

Nato mu zvežejo roke in noge za konjske repove. Na
dano znamenje poženo konje. Kosti Gottschalkove se raz¬
tegnejo in zahrešeijo. Strašen krik se izvije iz Gottschal-
kovih prsi in grozna kazen je bila izvršena.

— Pravici je zadoščeno — reče Vuk — in zdaj pomo¬
lite za njegovo dušo.

In vsi pokleknejo in pomolijo za Gottschalka. Krvnik
pobere raztrgano truplo in ga zakoplje za plot siseškega
pokopališča.

XL.

Modro, safirno morje, čisto, kakor jasno nebo, se
blesti in valovi in zrcali v raznih nijansah tisočerih barv,
v svojem najlepšem; sijaju in čaru, posutem z iskrečimi
zlatimi žarki. In solnce, žarno solnce sije po nebotičnih
zelenih gorah in prepadih, sije po grebenih in planjavah
po mirti in lovoriki, po grmičju, -po vaseh in mestih, po
gradovih in cerkvah, kakor da se tudi ono veseli pomladne
pesmi, katero peva priroda v sanjah neminljive slasti in
večne sreče.

416

In pesmice donijo iz tisočerih grl 'krilatih pevcev, ki
letajo od grmiča jasminovega do vej visokih vitkih smrek.
Milina trepeta v zraku, objema grm in drevje, dolino in
goro in vse, vse se zliva v orkester najlepše harmonije.

Na terasi visokega gradu, ki se dviga, kakor galeb iz¬
nad. morja smelo in kljubovalno, sedi žena v najboljših
letih. Zraven nje stoji mož, jak in stasit, bradat, plemenit
in ponosen.

Njune oči gledajo bujno lepoto južne prirode in ča¬
robno valovanje valovja. Prsi se jima dvigajo in z nekim
zanosom vdihavajo vonj jasmina in lovora pomešanega z
vonjem morske vode, ki tako osvežuje in krepi človeka z
neko divno svežostjo.

Ali njuni pogledi se ne radujejo toliko nad tem čarom,
nego nad veselim vikom otrok, ki se igrata v perivoju,
otrok, svojih rosnih pomladnih cvetov.

Mili Bog -- reče mož — kako rasteta. A ona ga
pogleda blaženo s pogledom polnim sreče in zadovoljstva
in reče smehljaje.

- Da, moj Tih orni!, in midva se starava.

Ne govori o tem 1  — reče Tihomil s tihim glasom. —
Moja Milena se ne postara nikdar. Vedno si lepa, kakor
prvi dan, ko sem te zagledal. Davno je bilo to... davno.

— Davno in ni davno. Čas hiti, leta beže'ali.vse se mi
zdi, kakor da je bilo včeraj... a otroka rasteta... In ven¬
dar se je med tem marsikaj zgodilo.

— Knez Mutimir je umrl in naslednik mu je naš dobri
BucMmir Tomislav. Vsi ga ljubijo in spoštujejo.

— Tudi v Posavju? — vpraša Milena.

— Obožavajo ga.

Ali ni nikdo poskušal odcepiti posavske Hrvatske
od bele Hrvatske?

— Komu naj pade kaj takega na um! Vsak dobro
ve, da je le složna Hrvatska pod žezlom našega svetlega
kneaa lahko strah in trepet sovražniku.

— Prav govoriš, Tihomil! A prosim te, povej mi, ali
se je kaj izvedelo o knezu Braslavu?

417

— Ničesar. Izginil je, ini nikdo ne ve, ali je živ ali
mrtev. Mnogi mislijo, da je pobegnil v kak samostan in se
tam, pokori za svoje grehe, a drugi zopet pravijo, da se
je na begu pogreznil s konjem 1  vred v sisečkem močvirju.

— Ubožec! Niti ne ve se, kako je končal. Zares, ža¬
lostna je usoda poslednjega posavskega kneza. Ali tako
žalostna ni, kakor usoda kneginje Gertrude, ki se je blazna
nekega dne strmoglavila v Savo.

— Bog, kaj se je vse dogodilo.

— In tvoja Zorana?

— Umrla.

— In dobri naš Vuk?

— Umrl.

— Mironja?

— Se vedno krepak in jak in banuje banovini Po¬
savski.

— Katero je namenil tebi naš dobri knez Budimir.

— Da, a sem odklonil. Mironja je vrednejši in pozna
bolje odnošaje te banovine. Posavcem je treba dati njiho¬
vega človeka in vrhutega sem hrepenel po svojih gorah in
morju.

—- Sebičnež — reče Milena in ga žarko pogleda.

— Alj tukaj ni lepo?

— Lepo, moj Tihomil, lepo, kakor v raju — odvrne
žena.

Dosedaj sta se otroka igrala; a sedaj, kakor da sta
nekaj zapazila. Za trenotek pribeži k Tihoimilu in Mileni
mali, plavolasi deček, kateremu so kodri padali na ramena.
Deček poleti v naročje mamici.

— Mamica ... mamica ... gostje prihajajo.

— Kdo? — vpraša Tihomil.

V tem se je od daleč začul rog. Sluge in vse, kar je
bilo v gradu Tihomilovem, žene in otroci je jelo tekati sem
in tja. Za trenotek je vedelo vse, da prihaja sam- knez.

Komaj je Tihomil zaslišal, kdo prihaja, je odšel z
Mileno iz terase pred grajska vrata, da pričaka kneza,

katerega že dolgo ni bilo v njegovem gradu. Malega Beri-
slava in Zlatko vzame s seboj mamica.

V tem je že knez Budim,ir Tomislav stopil s konja in s
spremstvom 1  šel k Tihomilu in Mileni.

— Naš knez prihaja... naš knez prihaja... — sa
vzklikali otroci.

Milena se skloni k malemu Berislavu in mu zašepeta
nekaj na uho. Otrok poleti pred kneza in vzdignivši roke
kvišku, jame vzklikati na ves glas:

— Živio Budimir! Živio knez!

Kličeč tako je prijel kneza z ročico za kolena.

Zlatka se je pa skrila za mamica in njena mala ne¬
dolžna glavica je gledala izpod materinega krila. Njene ve¬
like oči. so gledale napol začudeno, napol prestrašeno ljudi,
ki so prihajali.

Tihomil videč, da mali Berislav nadleguje kneza,
vzklikne:

— Berislav!

Ali že je knez Budimir Tomislav vzel malega dečka
v naročje in t ga nesel k roditeljema.

Solze radosti so zalile oči Mileni, ko je videla, kako
se mali Berislav drži ponosno in boža lice velikega kneza.

Prve besede, katere je izgovoril knez bele Hrvatske,
ko je stopil k Tihomilu so bile:

— Pustite male k meni!

Tihomil in Milena se poklonita globoko. Tomislav
dene dečka na tla in objame in poljubi Tihomila.

— Prišel sem — reče nato, obnivši se k Mileni ter jo
srčno pozdravi — da si za trenutek odpočijem 1  od državnih
poslov v tem: gnezdu sreče, zakaj, ako moje oči prav
vidijo, vidim, da vlada tu prava sreča. Izza burnih dni
vama je Bog dodelil pravi mir in blagoslov, ki naj ostane
vedno pri vaju in vajinih otrocih.

— Hvala ti, knez — reče Milena. — Da, tu ni barje,
ne viharja, tu je mir in sreča in sloga.

— In taka sloga vlada sedaj tudi v celem narodu hr-
vatskem! — reče Tihomil. — Novi dnevi so zasijali na¬
rodu, odkar si ti knez.

419

Novi dnevi...

Milena pa doda:

— In ti si solnce tem dnevom, svetli knez.

Budimir Tomislav se nasmehne zadovoljno in predno
je perstopil grajski prag, odvrne, s hvaležnim pogledom
k nebu:

Hvala Bogu na višavah !

420

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000510759