--t;o—

Jožef Žemlja.
33.
Bernard Tomšič.
C.
France Malavašič.
ID.	n.
Dr. Simon Klančnik. Leon Engelman Nožarjev.
X.
France Svetličič.
E.
Dr. Jožef Rogač. Janez Bonač. '
<3-.
Matevž Lotrič.
Spisal
- XIX. Leto.
V Ljubljani.
Natisnil in založil Rudolf Milic. 1881.
-----------------, -


Jožef Žemlja.
Bernard Tomšič.
C.
France Malavašič.
JD.
Dr. Simon Klančnik.
Dr. Jožef Rogač.
F.
Janez Bonač.
<3-.
Matevž Lotrič.
n.
Leon Engelman Nožarjev.
I.
France Svetličič.
Spisal
& S
XIX. Leto.
W LJubljani.
Natisnil in založil Rudolf Milic. 1881.

^valimo sloveče može in očake naše v njih rodo-vinah. Njih trupla v miru počivajo, in njih spomin od roda do roda živi. Njih modrost ljudstva naj pripovedujejo, in njih slavo naj srenja oznanuje." (Sirah44, 1. 14. 15.) Tega nas, prijateli moji, sv. Duh opomina, in sv. Maksim škof nam veli: „Ne hvali človeka v njegovem življenju, ampak hvali ga po njegovi smerti, povzdigaj njegove zasluge, kedar je rajni, in hvalivca prilizovanje ne mika, pa tudi pohvaljenega prevzetija ne skuša." Hvaliti svoje rajne dobrotnike, povzdigovati njih lepe dela in znamenite zasluge je nam ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne izglede posnemati. Kdor svojih slavnih prednikov ne časti, njih verli naslednik biti ne zasluži. Hvalimo torej, dragi prijateli, sloveče može, rodoljube naše, ponavljaje njih spomin!
Tako piše Slomšek v Drobtincah 1862 str. 71 v hvalnici: »Slava rajnim rodoljubom in utemeliteljem našega slovstva." To sveto dolžnost spolnuje tudi pričujoči Jezičnik, kajti na str. 18. 19. z bratom Bernardom opisovani Emanvel Tomšič je vže tudi letos 29. junija umeri v Trebnjem. Bog!

6 '^T^ŠtčT^ s
A.
Jožef Žemlja.
Iliria Vstaja, izdiha: Kdo kliče na dan?
/jI vitez dobrotni — bil je V. Vodnik, kteri je klical na dan učence svoje kranjske, ilirske, slovenske, kteri je na delo budil vse svoje rojake. Med poslušnimi slove i Jožef Žemlja. Rodil se je Žemlja 10. febr. 1805 na Breznici; učil se je v Ljubljani; 1. 1829 duhoven posvečen je služil na pr. za kaplana v Žužemberku in v Toplicah na Dolenjskem, bil nekaj let farni namestnik ali vikarij v Ambružu v okraju Novomeškem, naposled malo v Ovsišču poleg Kranja, kjer je umeri 15. sept. 1843.
Rojak Fr. Prešernov je ž njim vred popevati jel 1. 1827 — toda skromno le še učenec Metelkov, prej dr. Jak. Zupanov, Ravnikarjev — vendar popolnoma v njihovem smislu, hvaležen jim za prejete nauke na pr. v Metelčici:
Zahvala
učenikam slovenskiga jezika.
Helenci, Rimljani Naj pervi slove, Svoj jezik mogočni Široko zglasi.
Kdor kol' moderjanov Njih pisma je bral, Duh pevskiga uma Je njega navdal.
Pot luči za njimi
Se Nemcu odpre, Ilirski pa jezik Ne piše se še.
Zveličan'ga časa —
Dočakali smo, So vitezi vstali, Pregnali temo.
Jožef Žemlja.
Ve krajnski deželi —
Zabliska se meč, Možje so na nogah, Ne bojmo se več.
Nove izbude nam
Zdej čerke na dan, Ki znajdit' vek rimski Jih ni bil ve stan'.
Tevtonec se skrije, Pred njimi beži, Slovenska beseda Ve cvetu živi.
V resnici, junaki!
Zaupanje imam, Sad vašiga truda Na znanje vam dam:
Preteklo veliko	Gorenca, dolenca
Ne bode več let,	Uk vaša je last,
V Slovencu na novič	Vso hoč'mo vam dati Grek začne živet'. Zalivalo in čast.
Ilirjana slavel	Od Stola, Triglava Bo jezik povsod, Do turških gora,
Čez Nemca, Rimljana,	Rojakov razlega, Njegovi zarod. Se slava vam zna.
O, vajvodi hrabri!	Pred Sava, pred jezer'
Ak zmislim nazaj,	Suho bo v Bohinj',
Ves ljud prerodi se,	Kot zmed nas izginil Ne vem skor sam, kdaj? Vaš živi spominj. —
Razun te je vže tedaj v Metelčici zložil tudi pesmice: Človeško življenje (Dobnik življenja na sveti — Hitro kot senca leti; — Nočeš besedam verjeti, — Prašaj, kaj skušnja učf itd.); Ljubljanske gospe in njih hčere (Ljubljanske gospe — Gosti le imajo, — Nič druj'ga ne znajo, — So lahko lepe . .); Pijanec ino njega žena (Kdor se zlo po svetu trudi, — Dosti burkov naleti . .); Godec (Povsod me poznajo, — De pčvec (tiček) sim zvit; — Veselje imajo — Med se me dobit' . . gl. v »Novicah" 1848 1. 9.); Ni ga več (Groza, strah, trepet obide — Ude vse, serce, kosti; — Kedar mi novica pride: — Ah, umeri je, več ga ni!. .); Poletni večer (Glej! škerlat gore prevleče, — Kader jame Be mračit'; — Posmehvaje Hesper meče — Iz potoka zlati svit.. prim. natisnjeno v »Novicah" 1851 1. 25).
Javno se prikaže pesnik Žemlja med Čbeličarji, in to 1. 1832 v »Kr. čbelice III. Bukv.", kjer se z dvema zvezdicama —** — za-znamnjani nahajate dve pesmici njegovi: Gor ene c (Tamor, planine redč mi živino, — Lepiga žita napolnim si stog, — Žgance polite pa krape z družino — Jem, ne beračim, zahvaljen bod' Bog!..); Dolenec (O zarji se zelja nakosim, — Podmeta pa kaše najem, — Nevtrudeno dneva znoj nosim, — Za uro zgubljeno ne vem . . str. 33 — 36). In 1. 1833 v »IV. Bukv.": 28. jutro velciga trav na 182 8 (Letu u Gorenskim kraji — Slab moj duh spet oživi; — Menim, de prebivam v raji, — Deleč preč so vse skerbi . . str. 35. 36.). Pripravil in izročil je bil vže tudi za »V. Bukv." dve pesmici, ki ste pa prišle na dan v njih še le 1. 1848, in sicer: Luna (Ak sonca luč za goro skrita — Od svoj'ga vnema nebes svita itd. str. 8. 9. gl. Cvetnik sloven. slovesn. Janežič. str. 21. 22); pa izverstna kancona: Samota (Ne mislite, de le med šumam sveta, — V Londonu, Beču in še mestih tacih, — Priljudne v'jolice samo klijejo itd. str. 10 — 12. gl. Cvetn. Janežič. str. 66 — 88). V teh pesmih veje vže duh Vodnikov in Prešernov.
Ko zamre »Kr. Čbelica", jame se J. Žemla (Shemla) po vzgledu Zupanovem in Prešernovem glasiti v »Illyr. BI.", kjer se 1. 1837 Nr. 41 nahaja njegov slovenski prevod laškega soneta »Innocenza", zložil Bindocci: »E pur bella innocenza! intatto ha un cuore — Quando e schiuso il cammin di nostra vita" etc. — takov-le:

Nekrivnost.
Kak lepa je nekrivnost! vmito njeno Serce ko pot odpre se nam v življenje; Predrago svojo z leti vškša ceno, Ljubezni tli neznane 'z nje zarčenje.
Trepeče kdaj — al 'zgine kmal strupeno, Zavetje v sebi najde in rešenje; Zvestoba in poštenost terdno steno Ji stavi zoper zlobe vse groženje.
Z veselim veseli se — uka, raja, Sromaka gleda vsmiljeno v omotah, Deli nesrečo z njim, mu kruh podaja.
Pa kje nekrivnost! hočem te iskati? Ah, po svetiših, hišah, po vsih potah. Med nami večno prosim te ostati.
L. 1838 opisuje „Joseph Schemla, Pfarrvicar zu Ambruss, im Neustadtler Kreise" dokaj zanimivo „Die Kirchenglocken in Krain" po nemški Nr. 5. 6. z raznimi jezikoslovnimi opazkami iz španjskega, francoskega, angleškega itd. — Kranj, Krajnsko razlaguje iz kraj Eand, Granze; Diirrenkrain t. j. Krajna. Vendar piše: „Kein Bevvohner dieser Gegend will Krajničan seyn; der Hinacher weiset auf den Ambrusser, dieser hingegen auf den Hinacher" itd.
L. 1840 opeva v BIllyr. BI." Nr. 50 Prosto slav Milko z ozi-rom na sorodne Slovane in posebej na bližnje po Gaju vzbujevane Ilire v dveh slovanskih sonetih naše slovstvo od 1. 1833 — 1840 pervi v česko-ilirskem pravopisu (cf. Jezičn. X. str. 53 — 55), in tedaj zapoje navdušeni ilirski pesnik P. Štoos (r. 1806, u. 1862) vsem južnim rodovom slovanskim svoj iskreni „Pozivukolo ilirsko", posebej: „1 vi Kranjci tak nazvani — Od ilirske njegda Kraj'ne, — Ki ste starom Rimu znani — Rad desnice vaše sjajne!" — Na to se 1. 1841 v „Illyr. BI." Nr. 3 (z nekterimi razlagami na pr. odziv Wiederhall, Echo; zlošina, sloščina t. j. sloga Eintracht, Vereinigung; znamenit ausgezeichnet) oglasi tudi v Gajevici naš verli J. Žemlja:
Odziv lz Krajne.
Slogom rastu male stvari, Jal i nazlob vse pokvari.
Concordia res parvae crescunt, Discordia magnae dilabuntur.
Narodna ilirska poslovica.
Sonet.
Palc butaro debelo oče pravi Med sabo v kregu sinam prelomiti; Ker moč vsa njih zastonj je, to storiti, Zažuga zvezo zloš'ne jim k njih slavi.
K edinosti bude enake spravi Možje nas tudi serdno znameniti, In mor'mo jim hvaležno oznaniti, De dati želimo slovo zmešnjavi.
Pa kaj ? — le voljo — brez moči — imamo, Mogočnost le spodtikleje vse zmaga, Šlap zmožnost cela je vošilo samo.
T'dej perdobiti skušajte veljake, De zlošino razšir'jo od Muz praga Do Slave matere pokrajne vsake! —
Česar je želel v tem sonetu, to se je polagoma izverševalo. Za Čehi so se tudi med Hrovati in Slovenci veljaki poprijemali novega pravopisa in prikazovala se je bolja vzajemnost med Slovani. Mnogi pak so še vzdihovali pod težkim jarmom hudega Turka. To so čutili bratje vsi, vzlasti pesniki.
Bilo je novega leta dan 1842, da pod Balkanom na izvirku reke Marice verli Ognjeslav Utššenovič Ostrožinski zapoje ginljivo žalostnico „Jeka od Balkana: Svemu svetu svitje zora, — Kod Balkana nema dana! — Usred gorkžh suzah mora — Gori, gori ljuta rana, — Koju robstvo zadade itd." — Silno moč je imela ta elegija, naglo se je razširjevala med Slovani ob jugu, in 18. febr. jo prinese celo „Allg. Ztg." v izvirniku pa v nemškem nevezanem prevodu. Koj jo je tudi naš Krajničan 1. 1842 kranjske dežele pomočnikov dan pokranjčil, kakor sam pravi, na studencu Ratenškem, v sredi med Ambružem in Zagradcem, ter z nekterimi opazkami priobčil v „IUyr. BI." 1843 Nr. 12 v Gajici. Pesem sama na sebi je presunljiva, prestava slovenska dokaj dobra, vendar Slovencem premalo znana; naj se torej ponatisne tukaj cela.
Jek od Balkana,
ali solze bugarskih, hercegovaških in bosniških kristjanov.
(Poleg Ilirskiga g. Ogneslava Ostrožinskita.)
Vsemu svetu zarja sije,	D naj daljni sveta strani
Dne sam6 ni prek Balkana!	Glej ! resnica in sloboda
Vsred morja solz vročih vpije,	Sveti se, že varje, brani
Krajničan.
Peče, oh! žge smertna rana, K' vsekala jo sužnost je.
Polk zamorskiga zaroda Svetih zlati ščit pravic.
Sužnost terda, in prekleta!
Le samo prek goš Balkana Se razlega vpitje brige, Kjer sloboda je pregnana, In ropočejo verige,
Kdaj te vender konec bode?
Kdaj svitloba sonca sveta Posijala bo slobode,
Razsvetliti temno noč?
Ki kristjana vežejo.
U strani sveta neznane Eine že besčda vere, De vangelska zaija vstane Vsemu svetu, in nevere Pride kdej žč srečni konc.
In —kjer, v časih starih davnih Glas zveličanja se čuje, Kjer u dedov delih slavnih Krepka duša se zgleduje: Tii tepta se vžre kal!
Sliši t'dej me oče blagi!
V	čigar krilu vsi so sveti, Ki si dal mi vid predragi, De resnice luč mi svčti, —
Vsliši svoje krik stvari!
Glej! po merzli sten' skalniti Begajoč Bugar poseda,
V	tmi obupa strahoviti Upno k tebi g6ri gleda!
O gospod, usmili se!
Ljudstva zrodne oh prebudi! De spoznajo bratov silo; De v potrebe stiski hudi Zmislijo na nas se milo, De prostost nam podelč. —
Zarod mater imenitne! Cujte ljudstva, slave sini! Serca niso vam kamnitne, De bi v strašni sirošini Bratov svojih našli slast.
Zmislite na slavna djanja Dedov svojih! de ljubite — Božja vas zapovd perganja — Brate svoje, izpolnite Ljudstva sveti ta uk&zl
Zdej obfidi moč se stara! Glej odperto pot ti slave! Glej dovolj, ki ni mu para — Z&lšati junaške glave — Neuvel'ga lorberja!
Ustanite polki 'z spanja! Poslušajte, kako cvil'jo Mala detca; (to ni sanja) Divji turki se ne vsmiPjo Hčerce v krilu matere.
Kak od Mostarja kričijo Britki glasi; — v zimnim času Sivi starčki kri trosijo Tam po gozdih, in njih glasu Sinik ne odgovori;
Sinik, ki u ječi ruli, Ali pa bledi u grobu. — Cujte mater! k' glavo guli Sivo si, in gerd'mu robu Kliče iz nebž, gorje!
Mlado detce glej! zavito
V	merzliga povčje snega, Zraven mater tu pokrito — Glej! smert ziblje njo in njega
U ledeni zibelki!
Glej! sirčt se pčt kopati Nazih, lačnih v solz potoku; »Daj nam kruha, ljuba mati!" Kličejo u milim joku, »Tri dni jedli nismo že!"
»O preljube detca moje! Danes le še poterpite, Skorej v stanovanje svoje Pridemo, — solze si zmite, Tam jadfnšine bo konc." —
Tak up je otrokam paša Lačnim njenim, — k' sinik mali Mater priprosto popraša: „Tudi so nam dom požgali, Kam zdej mati! pojdemo?"
Materi tedej čez lice Vročih potok solz perteče; G6r pogleda, kjer zvezdice
V	noči sijejo, in reče:
»Tam g6r dete! naš je dom." -
Vsemu svetu zarja sye, Dn6 sam6 ni prek Balkana! Vsred morja solz vročih vpije, Peče, oh! žge smertna rana, K' vsekala jo sužnost je.
Aleksander! premagvavic Perzje, — Juri korenjaški! Turkov čudo in strahvavic, — Kraljevič! vojšak junaški, O Prizrena sončice!
Svitle zvezde bolji ddbe! S' solz preseljeni doline, O odprite svoje gr6be! — Glejte svoje domovine! D verigah sužna je!
Aleksander, sablo zgrabi! Juri! Kraljevič premili! Ščita, meča ne pozabi! In vsak skušaj srečo v sili Po nekdanjih šegi dni!

Vse drugače bi popeval verli Krajničan sedaj, ko so bratje ob jugu oproščeni turškega jarma in sramotnega robstva, ko jim sije vže zarja zaželene svobode ter se jim obeta dan mirnega blagostanja.
V pridejanih opazkah kaže se Ž e m 1 j a slovečega j e z i k o-znanca. Tako na pr. pripoveduje, da se kranjski Gorenec mnogotero v besedi vjema z ilirskim Dolencem, vzlasti s serbskim: polk beri povk, serb. puk; ol Gorenec krog Radolice, Lesec, Breznice izgovarja ov; volk, solza, kolnem kakor vok, soza, konem prim. serb. vuk, suza, kunem; drevlje, borovlje, zdravlje serb. drvlje; svačemu kranj. vsačimu; zec, seči; srednji serb. č v sječi, peči, Kraljevič, Jankvič kakor Primorci in naši Vipavci: kaj tj'mo nam. č'mo; znani Puhličarji ali Poljanci krog Šent-Jurja, Cerkelj, Velesovega k pred e in i: motje n. moke, tjisle hruštje nam. kisle hruške; goša, gošava n. gošča, goščava Wald, Wal-dung; sloboda Freiheit, serb. Muth; briga Sorge, Kummer; berižiti je-mand auswichsen, ausmustern, glagol po Gorenskem navaden; zrodne (bolje srodne) ljudstva vervvandte Volker; slavna djanja po Dolenskem, vzlasti po Krajni nam. slavne djanja; ruliti, serb. ruljati plorare heftig weinen; rob Sklave, ein verabscheuungswurdiger, ruchloser Mensch, cf. diminutivum primek RobiČ. Koliko osebnih in krajevnih imen da se razjasnovati le iz staroslov. ali iz druzih narečij slovanskih na pr.: Pristav serb. servus villicus; Lebar iz leb, hleb Brodbacker; Berjak pr. barjak Fahne, barjaktar Fabnrich; Keše, kiša Riissel; Pober, pobro Junker, ali rus. povar Koch na pr. povar povara nikogda ne odobrjejet ein Koch empfiehlt nie den andern; Žerovnca (Žirovnica) serb. žirovan fertilis glandibus; Bčsnica, Bešinc rus. ali stsl. bjes der Damon, serb. Wuth; Rasuplje serb. razlupati zerschlagen, poljsk. rozlupač, subst. rozlup Stein-breche (cf. nemšk. Grosslup); Bruhanja vas stsl. bruh, gr. lat. bruchus, locustae species; jad-jedinšina Elend, ilir. jad das Weh, Kummer, Gift; doba Zeitpunct, Zeitperiode. Stika sveti in sveti (subst. in adj.) cf. Dante, Tasso porto (subst. i verb.), volto (subst. i partic.); njega i snega je po izvirniku. Hanc veniam petimusque damusque vicissim. Hor. — Ilircem oponaša napačno rabo svojivnega zaimka na pr. da ljubite vašu bratju, otvorite vaše grobe, spomenite vaših djeda' slavna djela, češ, sunt delicta, quibus ignovisse velimus — vendar kaže na Dobrovskega, na Kranjce, kteri brez potrebe napačnega usus loquendi novejši čas ne posnemajo več v pisanji; tako naj bi i serbski sicer izverstni pisatelji pazili — a — „Que nos sentimens — Ne se masquent jamais sous de vains complimens" (Moliere). — Aleksander t. j. Veliki, kralj Macedonski. — Juri Kastriotič, r. v Kroji 1. 1404, u. 1467, kralj Epirski in Albanski, Turkom strašilo, torej nazvan Skenderbeg t. j. knez Aleksander, mogočen, v spominu kakor ta. — Marko Kraljevič, r. v Prizrenu, umorjen 1. 1396,

junak kakor uni, opevan in preslavljan v premnogih narodnih pesmih, Heroslav Ilirski itd.
L. 1843 priobči Kraničan tudi v »IIlyr. BI." Nr. 16. „K rojst-nimu godu presvitliga cesarja Ferdinanda I." po laški: Odimi — o Vecchio vigile etc. — 1. 1836 cesarici Avstrijski zložil Bindocci — poslovenjeno odo (času), v kteri ga ogovarja ter zarotuje, naj god »Dan blagi sreče mesic saj, — Naj lčto, sto let bo!" Kitica perva je na pr.:
Poslušaj stari me čuvaji Ti, ki mu udov urnih pridno NaržLša se vsak miglej več, Ki prideš, prihrušiš nevidno,
In 'z vekov srede zgineš spet, K' ti Kron jih zročil je itd. —
L. 1835 priobči Gajeva Danica (I, 6) v nevezani besedi povest »Sedem sinov Mikičevih"; 1. 1836 da Dr. Prešerin na svetlo povest v verzih »Kerst per Savici" v stancah, »Vvod" v tercinah, ter v sonetu posveti Matiju Čopu posebej natisnjeno knjižico v 8° str. 34 z nekterimi opombami po Valvazorju. To vname verlega Prešernovega rojaka, da omenjeno povčst zloži v stance in jo v Gajici pa v lastni knjižici spravi na svetlobo z naslovom:
Sedim sin6v. Po vest u pesmi. S slo večo elegijo g. Graya, iz engležkiga ravno u tisti meri. Zdelal Jožef Žemlja, Am-bruški vikari u Krajni. U Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. 1843. 8° str. 44.
Po geslu: „Judex aequus — Scripta cum venia qualiacumque leget" (Trist. 1. 1. el. 1) pričenja povest »Sedim sinov" tako-le:
Ak zgodbo čudno v sladkim tvojim kremlji Prepeval dragi domorodic! bom,
Ki lastna bližni je Slovenski zemlji, Naj odpušenja milost zadobom;
V spomin si Horvat, Čeh kot Kranjic jemlji, De vsih Slovencov edin le je dom;
Vse nas je ena kdej rodila mati, Dojila z enim mlekarn, Bog ji plati!
Bil je grof Mikič, nato dalje popiva, ban hrovaški, v časti in slavi, v bogastvu in prijetnem zakonu, toda — brez zaroda. Neki dan se kraj grada sprehaja banica, kar se jej približa ženska, troje otročičev na rokah, ter je prosi vbogajme. Na vprašanje, čegavi so otroci, zaupno odgovori ubožica, da so vsi njeni in sicer trojčiki. Ker banica tega ne verjame, jo ozmerja za gerdo lažnjivko in leno beračico, ta pa se v solzah izroča večnemu Očetu. Domu prišedši pripoveduje gospa vse to možu, kteri jo pa zarad njenega obnašanja prijazno posvari. — Tedaj prihrumijo Tatari, in kralj Bela IV. pošlje nad nje bana Mikiča z mogočno vojsko. Prigodi se, da banica med tem porodi sedem sinov, V nekaki sramoti
obderži najlepšega dečka, druge pa izroči dekli, naj jih vtopi v bližnjem potoku, ter jej ukaže terdo molčati o vsem tem dejanji. Dekla nese v košari otročiče, kar jej po isti poti prijezdi naproti ban s svojim spremstvom. Prestrašena se dekla umakne v stran, ali dohitijo jo njegovi služabniki, in ban jej veli povedati, kaj nese in kam. Kerščenica naposled vse pove. Grof Mikič užaljen sklene ohraniti mlado šestorico ter po drugovih dobi jim skerbnih dojnic, dekli pa reče se verniti ter jej tudi ukaže ostro molčati o vsem tem slučaju. Kedar nato prispe domu, prilizuje se žena in radostna kaže mu sinka; oče ga vesel objema, dostojno vzgoja, skerbi pa tudi za njegove bratce, da so spodobno vzreje-vani. Ko vže odrastejo, naredi ban velike gosti, ter povabi dokaj slavne gospode. Veseli sedijo za mizo, kar se vrata odpro, in v dvorano vstopi šest lepih, mladih junakov, kteri so opravljeni vsi kakor domači grofič. Ban jih za viteške svoje vojščake skaže zbranim plemenitažem, kteri se čudijo njihovi lepoti ter jim napivajo zdravice. čez nekaj časa stopi sam med nje, in slovesno vpraša: »Kaj malopridnež tisti bil bi vredin, — Ki smert junakov tih bi slast ga bla? — Per moji veril kervolok poredin, — Oglasi perva se zmedvsih gospa, — Ki tih sokolov hotel kri bi žreti, — To uro
smerti mogel bi umreti".--»Ta kervolok si til" sopruga
moja, — Povzame mož besedo njen serdit... izdere meč ter ga vzdigne, da spolni od nje same izrečeno kervavo sodbo sam nad svojo ženo. — Ta, ko bi trenil, trešči na tla, trepeta, zdihuje, joka, milo prosi. Ž njo prosijo imenitni gostje, prosijo sinovi vsi: „0 stoji o stoj! soprug, oče razžaljeni!" in — ban se premaga, krivico odpusti gospej, —in zdaj še le prične se radovanje in veselo plakanje, ko spoznavši se med seboj objemajo očeta, mater, brat brata . . „Obilno popisvati take čuda, — V resnici! prazna bila bi zamuda".
Vsi Bana Mikiča sedmeri sini Prid6bili so si slovečo čast,
Se darovali kralju, domovini, Za nje obnašali se slave rast;
Per nji živeti v vitezov spomini, Je hrepenjenja njih edina slast;
Rodov sedmerih bili so očaki, Ki mnogi so iz njih izšli junaki.
»Imena sedmerih sinov so: Simon, Bosan, Tomo, Djono, Ditro, Juraj inMitar. Resnico te povesti poterdijo imenitni pisavci: Peter Alvinci, grof Vuk Bethlen, Štefan Tzegledi, in več druzih" — pravi J. Žemlja str. 27, kjer pojasnjuje tudi nektere besede. — Pesem ta je v umetni obliki, polna ginljivega dejanja in svetlih iskric ali podučnih resnic vmes, le premalo znana in torej premalo čislana. »Novice" so jo 1. 1848 št. 32 — 36 ponatisnile vso ter 1. 1853 str. 364 vnovič priporo-
čile; Janežič ima v Cvetniku slovenske slovesnosti le začetek in zveršetek in to tik pred Prešernovo »Krst pri Savici", da se rojakov dveh veljakov primerjati morete res lepi in mični povesti v prijetno vezani besedi slovanski.
Pesmi »Sedim sinov" je s kratkim pojasnjenjem (str. 29 — 44) pridejana »Sloveča elegija g. Graya, iz engležkiga (1. 1834) ravno u tisti meri". Zapopadik str. 31 v nevezani besedi sam kaže tako-le: »Poet se znajde na nekim vaškim pokopališi, in njegova misel se vstavi per rečeh, na ktere tu zadene. On blogri tukej spijoče zavolj priprostiga teka njih življenja. Permčri ga z življenjem včlcih in bogatih. Po na-tornih darovih in zmožnostih, pravi, se more gotovo marsikteri, ki tukej počiva, štčti k naj slavnijim in imenitni jim dežele; pa njegov nizki porod mu ni dal priti do menika, kjer bi bil mogel tč zmožnosti razviti, izobraziti, in se po slovečih delih svčtu razodeti. Pa kakor k imenitnosti, časti in slavi, pravi dalje, jim je njih priprosti stan tudi pot zaperl k veliko krivičnostim in hudobijam, kakoršne so med visocimi, imenitnimi in bogatimi navadne. U serce ginjen misli poet na svoj prihodni stan, de se bo tudi on kmalo tim spijočim pridružil, in sklene z milim grobnim napisam, ki ga sam sebi naredi". — Elegija se prične na pr.: »Večerni jemlje zvon od dne slovo, — čez travnik giblje čeda se domu; — Orataj s' polja vleče plug berzno, — Zroči svet tmi, in meni samimu" itd. — Grobni napis pa se glasi:
Sem shran' košice v nedrje zemljč	Serce imel je milo, iskreno,
Mladenč, od sreče, slave nepoznan;	Pa povračilo od neba prejme;
Pa Muze so prijatlice mu bie,	Dal vbožcu vse, kar imel je — solzo
Otožnost ga za ljub'ga si pribran'.	Kar želel, našel vse, — prijatla je.
Ne vlec' na dan, kaj blaz'ga še trohni
V	persteni hišci ti, al slabiga,
V	trepečim upu vse, v naročji spi
Očeta in Boga njegoviga. —
V pojasnjenji nam jezikoslovec kaže na pr.: domorodic ali deželjak Landsmann; sprug, so-suprug conjux; jad (od tod ja-jedin-šina), nevolja, togota; ljubav, ljubezin; kervolok, kdor je kervi žejin; smel, prederziu temerarius; celivati, ljubiti ali kušvati; haba ali perutnica; prusuik ali prosobrejic, ponočin keber; tamor, po planinah zagrajen prostor, kamor se čez noč živina vganja, tedej kolikorkrat živinče, ktero zvonec nosi, predin zaspi, z glavo zmaja, se sliši glas zvonca deleč u doline in planjave; var ali grad Festung; brest Ulmenbaum; tis Eiben-baum (od tod Tisovic, vas u Stružki fari na Dolenskim); tica ali gerb Wappen; zrezljani lok Kirchengevrolbe mit Schnitzwerk oder Basrelief; verč z napisam Urne mit der Inschrift; pil sopeč lebenhauchende oder zu leben scheinende Biiste, Saule; žezelj ali scepter; hvala govorov u zborih Lob der Parlamentsreden; grobje, po serbsko groblje, pokopališe;
Jožef Zemlja.	2
otožnost ali melankolija; iskreno ali odkrito serce itd. — Basnoslovec razlaguje na pr.: »Semela (Semele), Tebanskiga kralja u Beocii hči, je nadležvala, kakor čenčajo ajdovskih bogov pravljičarji, Cevza ali Jupiterja, kteri je rodil z njo Baba (Bacchus), de bi prišel enkrat k nji u svoji bogovski podobi in svitlosti; pa ko je zadnič dovolil u njeno prošnjo, nje umerjoče oko ni moglo prenesti blišobe tega boga, tako de se je per ti priči na tla zgrudila, in umerla, u plamen uneta od taciga svita". — »Pieride (Pierides) ali Muze, boginje in patrone učenosti, tako imenovane od hriba Piera (Pierus) u Tesalii, svojiga izvoljeniga stanovališa. Visoke in bogate, kakor se jim vse prilizuje in uklanja, povzdigujejo in kade tudi učeni in pevci, s pesmimi u njih hvalo zloženimi, s čimur njih napuh in druge strasti še bolj unemajo" itd.
Vesel »Kmetijskih in rokodelskih Novic" 1. 1843 jih je še iz Kraj ne pozdravil v št 10; ali — že v št. 12 naznanjajo »Novice" smert pravega rojaka, kteri je za Slovence in njih rod in jezik ves živel, smert Ovsiškega fajmoštra, kteri je v 38. letu svoje starosti umeri za jetiko. Njegovo poslednje veče delo je povest v pesmi: Sedim sinov, ki je vsem Slovencem gotovo dopadla. Za naše »Novice" je ves gorel in še na smertni postelji od njih govoril. Pred šterimi tjedni nam je poslal pesem v 1.10 in obljubil tudi v prihodnje veliko za nje pisati itd. Bog mu daj mir in pokoj! — Labudnica ta pa se glasi:
N6vim Slovčnskim novicam!
Dobro jutro! Bog te sprim' danica!
Si vonder že enkrat zasijala, De Slovanska se zbudi modrica, In ne bode vedno terdno spala?
Dolgo vsi Slovenci hrepeneli Po željeni tebi so vodnici, Mesce, tjedne, dneve, ure šteli, — Up svoj spolnjen vidijo v resnici.
Vsacimu boš svetovala zvesto,
Stan polajšati si marskdej sitin; Se postaviti na bolji mesto, Bodi mož si tudi že slavitin.
Kmetu, rokodelcu ti svetila
Per stanu njij raznih opravilih; Mu kazala pota boš, pravila Per številu njega del obilih:
Kmetiči! zbudite se iz spanja!
Rokodelci, obertniki tudi. Glejte! zarija tamo,odganja, Vsak za novim, boljim se potrudi!
Nogradniku snažiti, saditi,
Boljšati, požlahtnovati terte; Plčti, okopavati, koliti, Oživljati nograde zaterte.
Za zornico to zvesto hodite,
In megle noč zad bi stala goste; Svita, luči njene se deržite, — Prave zgrešili steze ne boste.
Krajničan.
B.
Bernard Tomšič.
Težko, prijatli I je, ob enim lačen biti, In s šolskim ukam glivo si beliti I
Jek novic od pokrajne.
Dolgo so razgled dajale	In komu v oči ne sije
U jeziku nam sestrice,	Vredno to prizadevanje?
De bi v lastnim vunder brale	Kdo, kter' je iz domačije,
Se od ljudstva tud' novice.	Teh novic b' opušal branje?
Družba kmetijska v Ljubljani	Kaj umetin človek vstvari,
Jih dajati je sklenila,	Kakšno rokodelstvo bodi,
In nadvojvodu Joani	Kdaj na žito cena vdari,
Pervi list blagoslovila.	Kdaj voznik po njega hodi; -
Hvalijo namen v novicah,	Poročila v domačijo;
Kmeta tudi podučiti;	Kakšnje je drugje orožje,
Pri slovenskih jim sestricah	Skušnje lastne za kmetijo,
Sklenejo podpornja biti.	Kak' se kruh pridela ložje. —
Vse to iz gotov'ga virja,	Torej radovednost vnele
In več taciga boš zvedil,	So ne le samo v rojakih,
De ne bodeš brez oštirja	Al' per ptujcih zaslovele
Toljkrat rajtinge naredil. —	U jeziku nam enakih.
Zato so nam zadonele	Kakor nas učijo rade,
V čelo vtisnjene njim lajne,	Tako radi jih berimo,
Kmalo tudi so dežele	In zastarane navade
Jih zaslišale pokrajne.	V novih znajdkih pozabimo!
Saj se bodo povračvale Dane dvakrat pet petice, K' so v kmetije prid se dale Družbe kmetijske novice.
To je pesmica, ktera je nekako jek (odmev, oglas Echo) prejšnji, ki jo je zložil verli J. Žemlja, podpisan sicer Krajničan, a tedaj liže župnik v Ovsišču nad Kranjem, natisnjena v »Novicah" 1843 v listu, v kterem je naznanjena smert dobrega Krajničana, ktero je zložil v Gajici temu prijatelj od dežele pokrajne premalo poznani, torej premalo čislani blagi učitelj — Bernard Tomšič.
Rodil se je Tomšič Bernard 26. aprila 1811. 1. v Dobrepolji, kjer mu je oče Matija bil učitelj, preselil se zgodej v Trebnje, hodil v šolo nekaj v Novomestu, nekaj v Ljubljani, po šesti latinski šoli bil malo časa v samostanu Tersatskem, nato pisar v okraju černomeljskem, potem učitelj v Mirni Peči, naposled na Vinici, kjer je umeri 26. maja 1856.
V smislu tedanjega šolstva je ranjki pisariti in pevariti jel najprej po nemški, tajno ali sam za-se vže 1. 1829, javno pak 1. 1839, vendar
koj o domačih, kranjskih stvareh, v pesmih tudi po narodnih slovenskih. Perve spiske njegove je v vezani in nevezani besedi priobčevala nemška Carniolia na pr. II. 1. 1839 — 40: Abschied von der Jugend; Am Vorabend des Johannisfestes zu Weiniz in Unterkrain; Gebrauche der Weinizer bei Hochzeiten, — bei Begrabnissen; Ueber die Verwechselung des Buchstaben W mit B in Krain. Carn. ID. 1. 1840 — 41: Weiniz in Unterkrain und seine Bewohner. Carn. IV. 1. 1841 —42: Treue Liebe; Trost inLeiden; Madchenrache; Die menschlichen Wiinsche; Das Grabmahl; Vertrauen; Der Selbstmorder; Die Liebesanger; Recrutenlied; Die Kaffehgesellschaft itd.
Kedar pa se prikažejo »Novice", pozdravi jih koj Bernard Tomšič vesel od dežele pokrajne — z Vinice, in kakor v tej, tako se je tudi v naslednji pesmici oziral na prej opisanega pesnika slični dve v Kr. Čbelici III. 1832 (Gorenec - Dolenec) in nekoliko na priljubljeno Potočnikovo (Dolenska v Kr. Čbelici I. 1830), ter poje v „Novic." 1845 1. 8 na pr.: Gorenci-Dolenci (Gorenc. O svetim Mihelu — Vesel si Dolenc, — Rad bi te pri delu — Podperal Gorenc! ... Al men' za mošnico, — Za vino teb' mar — Na, vinsko slaščico! — Daj meni denar! —sklepa Dolenec).
Pisaril je tedaj še v nemške liste na pr.: 1. 1847 v „Der Pilger". Commerzielle belletristische Zeitschrift. Karlstadt. VII. Nr. 60. Triumph eines Sangers; 68. Verlegenheit und Gliick; 82. Traume ..— »Illy r. BI." 1847 — 49: Klagetone an die Jugend itd. — »Laib. Ztg." 1854 Nr. 81. Nachruf auf den hochw. Herrn Friedrich Baraga, Bischof von Amyzonia; v rokopisu pustil veliko pesem: Amerika's Entdeckung durch Columbus. Eine poetische Beschreibung. — Zlagal je za razne prilike pesmice resne in šaljive, v čemur mu je vže oče Matija bil vzgled, nemške in slovenske na pr.: o godu, novem letu, novi maši, 1. 1848 o tlaki odpravljeni, Višnjagorcem, Madžarom, Šentvidci Ljubljančanom, o J. Naboretu itd.
L. 1848 je J. Navratil jel izdajati časopis za šolsko mladino »Ve dež" in učitelj Bernard Tomšič koj vanj dopisovati na pr. tečaj I. št. 3. Učene in kos (Basen). 12. Nuširvan. — II. 1. 1849. I. 5. Nedolžnost V ječi (Povest); 13. Tašica (Milo tašica prepeva — U zeleni gajbici; — De žaluje vboga reva, — Pač ni v mislili Milici itd.); 14. Pot skozi Življenje (Prilika); 17. Nevbogljivi sin (Nazaj v preljubo domovanje — Zgubljeni sinek se poda; — Več ni mu za posvetne sanje, — Nar lepši biti je dom& itd.); 26. Slonov kes (Povest); II., 1. Zasačeni duhovi (Povest); 3. Povračilo (Povest); 5. Leo Proner (Koroški umetnik); 8. Sreča v nesreči (Povest).
Kedar zaspi »Ve dež" in se v Celovcu vzbudi časopis za šolo in za dom »Šolski Prijatel", jel je vanj pošiljati svoje umotvore B. Tomšič, in tako se nahajajo v III. teč. 1. 1854 ^ 31: Izplačana šala (Koradel — Jaklev Janez); 33. Pogovor dveh učiteljev (o slabem stanji
ljudskih učiteljev — in umbra mortis sedentium); 34. Otrokom; 37. Smešnica in resnica. Pesmica str. 271 se glasi na pr.:
Ljudskim učiteljem se je takrat v tvarinskih zadevah sploh slaba pela, vzlasti onim z družinami. Ko je 1. 1848 dana bila nam vstava in poleg deželnih zborov tudi zbor deržavni, kjer so razkrivali potrebe vseh stanov iz vseh dežel poslanci, obernil se je nekako v imenu svojih soterpinov do njih Bernard Tomšič z milo kolednico (»Novic." 1848 1. 26. str. 109):
Prošnja učiteljev.
Vsim je učiteljev beraštvo znano ! — Krog u jeseni moramo hoditi, Se hliniti seljanam, jih prositi: De b' zmesi dali kako pest za hrano.
Kaj 'z k&se je le malokje spoznano. — Težko, prijatli! je, ob enim lačen biti, In s šolskim ukam glivo si beliti! — S součeniki se ozrem v Ljubljano:
Nikar, poslanci, nas ne pozabite, Poboljšanja dohodkov nam sprosite, Ko zbora Beškiga zasveti zaija;
De se tud' mi radujemo ustave, De mi tud' v krono miliga Cesaija Vene pletemo neprevenljivi slave!
Učitelj na deželi ima v svoji družini vže domd večkrat kako igro, sedaj žalostno sedaj veselo; tako tudi v šoli. In ko so Slovenci 1. 1848 narodno jeli se gibati ter igrati časih v gledišču, lotil se je i Bernard Tomšič slovenske dramatike. Po sostavku: „Wer nur seine Leute kennt" itd. i. 1831 v Zagrebški »Luni" zložil je veselo igro, ktero je po njegovi smerti, v predgovoru opisavši nekoliko očeta, na svetlobo pripravil sinko mu Ljudevit z naslovom: »Lahkoverni". Vesela igra v III. djanjih. Spisal Bernard Tomšič, bivši učitelj v Vinici na Kranjskem. Na svetlo dal Ljudevit Tomšič. V Zagrebu 1864. Brzotisk Antona Jakiča. Predg. IX. — XIII. m. 8° str. 120. — Druga je tudi šaloigra, ktero je spisal 1. 1852 svobodno po Kotzebuevu ter izmed očetovih rokopisov za tisk priredil in s kratkim predgovorom dramatičnemu društvu izročil jo sinko mu Ivan. Nahaja se natisnjena v V. vezku Slovenske Talije v
Otrokom.
Kak drevesca se raduje, Ki ga sam zasadil je! Vsaki dan ga ogleduje, Kako raste in cvete. —
Z rajsko radostjo navdaja
Me preljubljeni otrok; Za občutke mojga raja Je premajhen svet širok!
oblikah nekoliko popiljena z naslovom: „Ravni pot najboljši pot". Vesela igra v enem dejanji. Svobodno poslovenil Bernard Tomšič, bivši učitelj v Vinici 1852. Izdalo i založilo Dramatično društvo v Ljubljani. Natisnola Rozalija Eger. 1868. 16°. str. 42.
L. 1854. priobči v „Novic." 1. 43 pustnega ponedeljka burko o ba-hačastem škricu, mestnem gizdelinu pa o godcu slepcu in prosti deklini Minki napisano »Izplačana prevzetnost" (Kravcaijeva kerčma tare od derhali se norosti, — Krog pogernjenega stola je in pije fantov dosti i. t. d.). — Nekaj Prešern po svojem »Kerst per Savici", nekaj Žemlja po spevu »Sedim sinov" vname Bernarda, da zloži največ v njunem merilu tudi dve veči epični pesmi. Perva je „Boj pri Vudački". Povest v verzih, po Valvazorju 1. 1575. Natisnjena v Prijatlu IV. teč. 1855 št. 9 str. 281 —285 pa št. 10 str. 310 — 313. Po geslu: »Ne le po streli pade hrast, — Tud červ spodjč ga, mora past" (Bulver) — pričenja Spev tako-le:
V boj spremlja te modrica nevesela,
Turjaški Herbert! — Daj še enkrat ženi Roko k slovesu, Meti zapuščeni,
Preden ločitve tromba bo donela.
Nazaj! — poglej Božnjakov brez števila, K jih vodi maščevav'c razkačen zlobe 1 — Zastonj! — alj vstraši skrite se hudobe,
Ki je že velikane pomorila. —
Prekrasno se hudobi grob odpera; Pero, bodalc je njeno blo orožje. O da b' bil prej zadet od roke božje,
Po kter'ga zduhi serčen Herbert vmera!
Naj, Engelbreht, ljubezen te tolaži Device, v zakon svet ti zaročene; Alj ječo in verige naj odklene
Ti duh Culime v polnočni straži.
Le miloglasno boš, modrica, pela, Naj tudi smert junaka strašne boje Konča, vtolaži maščevavcov roje;
Gorje ti Herbert! blagor ti dežela!
Kar je v tem predpevku (lirično) povedano ob kratkem, to v stancah (epično) razširjuje Bernard Tomšič v V. razdelkih z naslednjim pričetkom:
I.
Turjaški Herbert se pripravlja k boju Nasprot sovražniku keršanske vere; Čebel enako na številu roju Ga prot' Vudački — sliši se — pridere. Da bi primoral vunder ga k pokoju, V svoj grad Turjak junakov serčnih zbere. — Blo je jedila, karkolj kdo si zvolji, Od rok do rok poln hodi verč okoli.
Imel je Herbert sina dva, popeva se dalje. Stareji bil je odmenjen za na boj; mlajši bil je Engelbreht, vzrejevan z Meto, grofico Frange-pani, ktero je po grozni smerti njenega očeta Turjaški vzel bil v domači venec. Otroka — skupaj ljubeznjivo vzgojevana — sta se nevedč vzljubila. Zaljubil pa se je v Metico tudi Henrik, grajski oskerbnik. — Kedar se možaki pri obedu vneniajo zoper Turka, vstopi nenadoma mladi Engelbreht ter poprosi očeta, naj mu dovoli z bratom na vojsko, češ, i jaz znam nositi meč in škitt Oče ga ves ginjen objame, in Miroslav od Viš-njegore čestita deželi, dokler rodi tako pogumne sinove. — Ker domd posebej ne bode treba oskerbnika, veli i Henriku grof Herbert seboj, da bode mu za pisarja. Ali ta, ko vidi, kako se milo poslavljata Meta in Engelbreht, na tihem škriplje z zobmi ter sklene razbiti njuno zvezo.
II. Vojščaki kristjanski jezdijo proti Podbrežju, iz Bosne pa se Turki zbirajo pri Vudački. Bilo jih je premnogo, vendar »Božanski Paša", kteremu je Culima bila hčerka mila, po oglednikih poizveduje o kristjanih. Življenje ohrani le-ta staremu Simonoviču, kteri — nekdaj v Turjaku v mladosti Engelbrehtu voditelj — bil je tedaj jetnik pri Pašu vertnar. Nosil je seboj podobo svojega gojenca, v kojega se Culima zagleda tako, da hoče ga iskati, dokler ga najde. Oča »Božanski Paša" pa zaroti se maščevati nad Herbertom, kteri ga je pri Novemgradu na Horvaškem poprej bil slavno premagal, ter: »Kdor živega postavi mi nasproti, — Plačilo, pravi, hočem mu koj dati. — če grozovitno jezo v njega stresem, — Potem deželi Krajnski prizanesem." —
HI. Proti Vudački vže se pomika Herbert s svojo vojno; pomočnikov po Henriku naročenih pa le ni. Sovražnika unstran Radonje je kot listja, kristjani so v soteski — v nevarnosti, torej pošilja oglednikov na turške strani. Tudi Engelbreht se derzne naprej v goščave, kar poklekne pred njim krasna devica; vsa srečna, da gaje našla, razodeva mu svojo ljubav, ali — grofič po perstanu opomnjen zaročene si Metice, prijazno odgovarja ter obrača jo domu. »Moj moraš biti, alj me smert naj mine" — vzklikne Culima, kedar jej on zgine spred oči.
IV.	Boj se pričanja, pomočnikov le ni; v Boga zaupaje krene jo Herbert, vzemši slovo od svojih sinov, z vojaki na most čez Radonjo; v hudem klanji pade Herbert — od zad presunjen. Engelbreht, da otme se sramotni sužnosti, izroči se Radonji, ali — kakor k pomoči za njim krasna deva v valove skoči. Bila je Culima.
V.	Rešen je Engelbreht iz valov, ali Turkom v sužnosti. Zmaga se obhaja. Alah je bil z nami, vpijejo Turki, in rajajo krog sulic, na kterih je visela glava Herberta, Miroslava Višnjegorskega i. t d. — Ni bil Alah z nami ne, spregovori žalostna Culima, junak ni pal z vašim orožjem, umoril ga je kristjan, sramote vredna je premaga taka! Kdo je kriv, da zmaga ni sloveča? divje kriči Paša. Iz množice Aga pripelja
Henrika, češ, ta-le je po zvitih pismih znal muditi ponujene vojščake. »Herberta pa znak zabodel sera skrivaj, obljubil mi je Aga, Henrik sklene, da Paša bo zato poplačal mene".
Zdaj v Pasu vname jeze se žeijavca, Ter pravi: „Nočem tvoj dolžnik ostati; Poplačati te vredno čem hinavca, Telo čem pticam tvoje v hrano dati. Zagrabite peklenskega zdajavca, Med zemljo in nebo ga 'mate djati. Naj pozni pripovdujejo narodi, Kak' narod Izlama zdajavca sodi".
Med jetniki po tem dejanji ugleda stari Simonovič Turjaškega En-gelbrehta, pade prednj in objema mu noge. Paša starčeku da prostost, grofič pa mu naroča, naj gre na Turjak, naj tolaži mater, da smert očetova rešila je deželo Kranjsko, naj tolaži Meto, da zvest jej ostane celo v sužnosti i. t. d. Ime to slišavši zgine izmed množice deva in nekoliko pozneje prineso k Pašu mertvo Culimo. Skočila je čez skale zid visoki, deržeč v desni sliko mladenčevo. Paša spozna v njej Engel-brebta, ter se serdit maščuje nad njim.
Brez uma verže Paša se čez hčere Telo, obleko terga si in joka; Obraz kervavi nje s solzami pere, K življenju kliče mertvega otroka. O kak' bi rad za njega dal jezere! — Že ji odpera svoje krilo loka; Veli Culimo Paša zakopati, Potim — jetnike v Štambulj odpeljati.
(GL Valvaz. 1. XV. pag. 488. Turjaški Hervard. Jezičn. XII. 1874. str. 3. „ Novic." 1875. 1. 19. 20.)
Druga veča epična (selska) pesem njegova je „Rut". Povest iz svetiga pisma. Spisal v verzih Bernard Tomšič. Petje pervo, drugo in tretje. V „Zg. Danici" 1855 1. 5 — 7. Vredništvo jo spremlja z opazko: „Prav hvaležni smo gospodu pisavcu za ta prelepi spev, kteri bo ena zmed nar svitlejš\ zvezdic slovenskega slovstva".
Glasil se je pesnik po »Danici" vže 1. 1854 na pr. v 1. 25 s čestitko: »Iskrene želje o godu milostiviga kneza, škofa Ljubljanskiga Gosp. Gosp. Antona Alojzja od bodočih farmanov Dragatuške nove fare dopernesene" (Pri novi cerkvi delamo — Nevtrudeni, veseli; — Tode se dans ozeramo — Tje prot Ljubljani beli. — Tam vtemelitelj bivajo — Bodoče nove fare; — Neskončno osrečujejo — Nas mlade ino stare i. t. d.); 1. 37 »Po glasbi" (Trombe, lire, harpe krasne, — Kak radujete serce . . . — Nad nebrojnimi svetovi — Harpa Serafa doni — Proč, o proč sveta glasovi, — Moja duša tje medli!); 1. 38 »V cerkvi" (O milo, prečastitljivo zavetje, — Ki nam nebeške misli navdihuje, — Molitev bogoljubnih ino petje — Se v dom zveličanih duhov vzdiguje! i. t. d.).
L. 1855 se v št. 40 nahaja »Iz Vinice na Dolenskim" dopis, kteri kaže njegovo že bolj doveršeno prozo na pr.: „Že večkrat je bilo dosti mikavniga v »Zg. Danici" povedaniga od lepih Marii Devici posvečenih cerkva, kamor pobožni romarji ob odločenih nedeljah in praznikih popotujejo, ali besedice ne od prelepe pol ure od Vinice na ster-mim hribu sozidane cerkve »Marija Žežel" imenovane, ktera ne slavi le po Metliški okolici, ampak tudi po Horvaškim krog Bosiljeva do Ogulina in Modrošpotoka. — Če se ravno letna številka ne najde, kdaj je bila ta cerkev postavljena, vender je toliko gotovo, de je bila sozidana v šestnajstim stoletji, v strašni dobi osmanskiga napada v pobožni namen, de bi Bog šibo taciga preganjanja milostljivo odvernil, po pravljici eno in ravno tisto leto z bližnjo romarsko cerkevjo »Gradišče" na Horvaškim
v čast Marije (naše želje — pozneje Žežel).--V ti sloviti cerkvi je
vsako mlado nedeljo, včliki in mali Šmarn ob desetih duhovno opravilo. Posebno shodiše je pa pomladi, in sicer v nedeljo po Kristusovim vne-bohodu, in jeseni v god sladkiga imena Marije, kadar je zjutrej in ob desetih duhovno opravilo z blagoslovain. Nar več ljudi se o jesenskim žegnanji snide; že v saboto pred večernicami mergoli krog cerkve truma pobožnih romarjev iz Ogulina na Vojaškim, ki po golih kolenih krog cerkve do trona Matere Božje popotujejo, ženke večkrat zibelko z detetam na glavi, ki so se v kaki bolezni Materi Božji na Žežel obljubile. Drugi dan — kakšen pogled za ptujca! Tu in tam prosi revež darila, popeva slepec na plunko, ponuja Černomaljska svoje preste, Bojanška vlahinja svoje čarape na prodaj, prodajajo klobučarji in kramarji svojo robo, se pozdravljajo prijatli in znanci, se sprehaja gospoda — ves hrib je oživljen, vse je veselo, in z nekako romarsko radostjo napolnjeno itd."
V 1. 5 — 7 pa Bernard Tomšič po resnici v Wallensteinu povedani: »Tudi pobožnos t ima čislane junake (junakinje), enako> kakor slava, kakor sreča (Schiller-Cegnar)" popeva idilično v obliki mimo prejšnjih vže bolj doveršeni pobožno junakinjo Ruto z naslednjim kaj junaškim vvodom:
Ta povzdiguje slavne domorode, In drugi od junakov starih peva, Od tužne, od vesele njih osode. — Ni me Virgilija rodila Eva, Alj da bi, ko kdaj Horac, vberal ode. Junak je pesmi moje mila deva, Kinč, krasni biser v zgodovini sveti; — Blagovolite mi, od nje zapeti!
Dogodek o Noemi in njenih sinahah, o Orfe vernitvi na Moabsko in o Rute možitvi z Bocem v Betlehemu je znan po svetem pismu; torej naj se pokaže tu le še zadnji odstavek, v kterem se nekako z ozirom na trojno petje vsemu glavna misel ponavlja trikrat;
Bernard Tomšič.	3
Tu vidimo, kak Božja je dobrota Zvestobo, pridnost tukaj plačevala; Da pridnost bila je edina dota, Ki je v zavezo srečno Rut peljala. — O blagor mu, kdor hodi njene pota, Gotovo bo ga tu že osrečvala. Naj torej nas bi ta povest učila: Kak pridnosti je Božja roka mila!
„V zahvalo" pak se naziva pesmica, natisnjena v »Danici" 1856 1. 34, o kteri vredništvo v opombici piše: »Ta pesmica, ki so hvaležni obdarovani želeli, de naj bi se v »Danico" sprejela, je zmed poslednjih del učenika in pesnika, ranjciga g. Bernarda Tomšiča, ki je mar-sikako lepo popevko za naš list spisal, in je pred nekaj časam časno življenje zapustil. Kolikor je nam znanih njegovih pesem, so poštene, in upamo, de ga je za nje pri Bogu le plačilo čakalo. Bog mu daj v miru počivati!" — V omenjeni pesmici se zahvala daje dobrotnicam sosedam, vzlasti Ljubljani na pr.:
Dolgo, dolgo zdihovala	Kdo je ta nevesta bila,
Sim Gospodova nevesta,	Ki brez lastniga je zmožja
Zdaj pomoči tam iskala,	V zaljšek si darov prosila?
Kjer sim si je bila svestž	. . — V Vinici je hiša Božja. —
Kdo so dobre duše bile?	Hvala! — lepša me blišoba,
O povsod so dobro znane!	Lepo ste me obdarvali,
To dobrotnice so mile,	Serčna hvala! — unstran groba
In dobrotniki iz Ljubljane.	Bote našli, kar ste dali.
Ti pa, o Ljubljana bela! Blaga že povsod poznana Boš dobrotnica živela, Mati revnih imenvana.
Umetf je dobri Bernard, živita pa danes še mu brata dva — bivša učitelja — v pokoju, Janez v Doberničab, kjer je — dober orgljar in latinec — ves čas svojega življenja učiteljaril, in Emanvel v Trebnjem, poprej učitelj v Trebnjem, v Mirni Peči, Vipavi in naposled v Logatcu, verlo dober pesnik slovenski. Popevati je jel Emanvel v „No-vicah" 1. 1847, kjer se nahajajo kratke, a mične pesmice njegove na pr. 1. 7: »Starčik posvetuhu" (Pod lipo starčik lep sedi, — Dovoljnost sije mu 'z oči, — Z naravo blago se raduje, — Prihod spomladi z njo praznuje itd-); 1. 20 »Sneg od lani"; L 40 »Starčik kraljiču« (Na kraju miru posvečenim — Kleči mož star, zrel sad prahu, — In zdiha za svojim zgubljenim, — Zamišljen v križ Bog& Sinu itd.); 1. 51 »Sirota" (Čujte ata! čujte mama! — Kam se božca čem podat'? . . . Najdeva si — ti očeta, — Jez, sirota, V tebi hčer!); 1. 1848 št. 2: »Zastavica" in 1. 28 sonet »Korun" z geslom: „Brez koruna je hrana pičla; — Brez kortina na levim ničla". — L. 1849 je zložil »Trebne v velikim Serpani" balado »Murdoba kamen na
Mulu (otoku hebridskem) poleg Škotske pravlice", ktera je po ,,Slov. Novine" ponatisnjena najprej v »Pravem Slovencu" 1. 1849 1. 41. 42, potlej 1. 1852 v »Slovenski Bčeli" t. III. št. 40 v Celovcu. — L. 1851 nahaja se v »Zg. Danici" 1. 21 iz nemškega poslovenjena njegova »Cvetlica Marija" (Cvete cvetlica ena, — In večno zeleni, — Enaka ji nobena — Ni bla, kar svet stojf itd.); 1. 1852 št. 43 »Pesem o blagoslovu premalaniga altarja na Mirni" (Kaj je uzrok shodišu — Pobožnih vsih strani itd.); 1. 1854 št. 10 »Pesem o priliki obiskovanja mil. škofa Friderik Baraga 12. svečana v Trebnim peta" (Kar dolgo želeli — Smo z vnet'ga serca, — Smo dans doživeli — Hvalimo Boga! itd.); 1. 1858 »Solnce in cvetlica" (iz nemšk.); 1. 1860 »Marija v rajskim vertu; Dar Marii" itd.; 1. 1863 št. 16 »Marija Kraljica" (O Kraljica — Rajska Dvica! — Mati zemlje in nebes! itd.). V pohvalo dobrega pesnika E man vela naj tu pokažete se vsaj dve najkrajši njegovi pesmici:
Kakor ranjki Bernard, tako je tudi učitelj Emanvel prestavljal »Novice". — Terda se je godila takrat še ljudskim učiteljem. Hudo se je boril dobrovoljni Bernard, v slovenstvu le samouk, sim ter tje s svojo nemilo osodo; vendar jej je pogumno zapel po nemški: »Muthig will ich Schicksal schauen — Dich in's Fratzenangesicht; — Vor dir soli mir nimmer grauen, — Deine Tiicke fiircht' ich nicht etc." — Bolja se poje učiteljem sedaj, in — to je prav, da kruha ne stradajo, kteri si s šolskim ukom morajo glavo beliti. Razun tega tudi čast vsem pravim, narodnim učiteljem, med ktere se prištevati smeta i ranjkega Bernarda verla sinova, učitelja oba delavna na slovstvenem polji domačem, Janez i Ludvik, ktera sta na njem prikazala se vže 1. 1854, in to v istem listu z očetom vred (»Šolski Prijatel" teč. III. č. 31 str. 246. 247 cf. Izplačana šala, Šolski zvon pa Bratovska ljubezen). Tako slovijo Tomšiči, da se skoro o njih poreče, kar poje Žemlja o sinovih Mikičevih:
Sneg od lani.
Zastavica.
Tole je današnji rod: Dokler miza se pogrina, In sodiček daje vina — Znancov vsaki k6t! Vkup se snidejo, Ti napivajo: »Bog naj te ohrani!" — Te zadene zlo, Te pogrešajo Kakor sneg od l&ni.
7i
Tukaj, predragi! iz zastavice te Šest čerk porabi za moje ime. — čerka v naravi se perva dobi, Druga v močvirji očitno stoji, Tretja v povodji, v nevarnost' se sliš', V mahi četerto, alj v kopi dobiš, Peto pri vdovcu boš najdel lahko, Šesta junake končala ti bo. Ako prijatel! razumiš verste, Lahko povedal boš moje ime.
Vsi Bana Mikiča sedmeri sini Pridobili so si slovečo čast, Se darovali kralju, domovini,
Za nje obnašali se slave rast itd.!
20 C.
France Malavašič.
Rahlo naj te ruša krije, Spavaj dragi brat sladko; Luč nebeška naj ti sije, Mir in pokoj naj ti bol
Tako pričenja v »Novicah" 1863 (1. 42. 43 in po nemški v Triglavu) vže ranjki J. Kosmač o svojem pokojnem prijatelju »življenjo-pisne črtice", v kterih našteva tudi spise njegove.
Rodil se je France Malavašič 18. avg. 1818 v Ljubljani, v predmestju Gradišču; hodil le-tu v normalne in latinske šole, v kterih sta se zanj nekoliko bolj zanimala profesorja Fr. Heinrich pa L. Martinak; 1. 1839 je osmošolec poslušal o slovenščini prof. Fr. Metelkov nauk, 1. 1841 —43 v Gradcu pravoslovje; 1. 1843 pa ga v Ljubljano izvabijo »Novice", kterim je bil, kakor same pravijo, domoljubni mož in dobro-znani pisatelj od pervega začetka noter do zadnjega dneva neutrudljiv pomočnik. Vstopivši v zdravniško šolo postane ranocelnik ali vrač, in 1. 1847 za Metelkom pri deželnem poglavarstvu prelagatelj vladnih postav in ukazov za Kranjsko deželo, kar je ostal do smerti 28. jan. 1863. Na grobu so mu peli čitalniški pevci, in prijatli njegovi so djansko pokazali, da so cenili delavnost rajnega na domačem polji itd. — »Da je bil Malavašič izvrsten pesnik, mi ni treba posebej praviti, piše Kosmač („Novic." 1863 str. 347), dovolj je, da ga pesmi pojo, pa le škoda, da jih je precej nenatisnjenih že pred smrtjo nekemu Slovanu, vdova njegova meni, nekemu Hrvatu, posodil, od kterih pa zdaj ni sluha ne duha".
Vzbujevan v latinskih šolah nekaj po »Krajnski Čbelici", nekaj po omenjenih učiteljih je jel Malavašič popevati čim dalje tem glasneje v jeziku nemškem in slovenskem — nazivaje se »Milko ali Prost o sla v Milko". Perva znana pesmica njegova nahaja se v »Illyr. BI." 1838 Nr. 17: »An Dr. Prefhern. Veranlasst durch sein Sonnett im »Illyr. BI." Nr. 14 (An die Slowenen, die in deutscher Sprache dichten)", kjer spoznava, da so dotlej Slovenci, brez mojstra - pevca, brez pravega vodnika, obračali se drugam, a da odslej hočemo za teboj, za Prešernom, kteremu torej v zadnji kitici navdušeno kliče:
Fleug uns, o Liebling heimischer Camonel
Voran mit liederreichen Adlerschwingen,
Und folgend wollen wir, gleich Dir, dann singen!
Milko.
L. 1839 poje ondi (Nr. 4) v pesmici »Tauschung" o tičkih preljubih, o lastovici, in kar pravi v zadnjem odstavku o njej, velja malo da ne o pesniku samem:
Mit des Fittig's letztem Schlage Werden deine Jubelsange Deine eig'ne Todtenklage; Denn so dankt die sprode Mengel
L. 1840 zapoje Prostoslav Milko za Prešernom v št. 23 Gl o so po geslu: »Kdor pozn& otčestvo svoje, — Njega čast in hvalo poje, — Mu dušeče vence vije — Zgol iz cvčtlic domačije" Še V Bohoričici, Št. 50 pa že v Gajici v dveh sonetih »Slovstvo slovensko 1833 — 1840" še dokaj čmerno; 1. 1840 — 41 je opisuje v Carniolia III. (Slovenische Literatur-zustande wahr. des Jahrzehends 1830 — 39. Nr. 54. 55. 71. 72.) nekoliko prijetniše, in še prijetniše v »Jordans Jahrbiicher f. slaw. Lit., Kunst u. Wissenschaft 1843. Leipzig. S. 223 — 225". (Vid. Jezičoik X. Metelko str. 53. 54 1. 1872.)
L. 1841 je v „Illyr. BI." Nr. 9. sicer brez gotovega znaka brati »Krajnska Sava" (Nak — noč'mo jih imeti — Per Krajnski prosti Sav', — Katiro č'jo požreti — Ti lakomni žerjav' itd.), Nr. 23. pa z navadnim podpisom »Sava in Slovenka" (Kje zvira bistra Sava, — Tak čista ko srebr6, — Kreposti mati zdrava, — Ki umno da glavo?), in odgovarja, da na Kranjskem, izpod silnega Triglava, v Slovencev domačiji, kjer deklica iz cvetlic ob vodi splete si venca dva, pervega ljubemu, drugega cvetečega pa spusti po reki: »In vencu temu pravi: — Obvaruj zdaj te Bogi — Pozdravljaj mi ob Savi — Vse brate krog in krogi" (cf. Ledinski, Vilhar).
L. 1842 poklonil je Malavašič čestitko nemško in slovensko v Carniolia V. »Za visoki god Nj. c. kr. visokosti, prejasniga gospoda nadvojvode Joana, 24. Rožicveta 1 842". — L. 1843 prinesel je »Illyr. BI." Nr. 20 poleg Fr. Halma njegovo »Ljube z in" (Sercš, jez tebe prašam: — Ljubezin je kog&? — »Dve duši ena misel, — 8erc6 eno za dva" itd.), in 1. 1845 Nr. 43 pesmico »Perstan" (Perstan dal sim narediti, — Rekel sim zlatarji: — Perstan mi zvariti moraš, — To de lep bo varji itd.), ktero je ondi ponemčil prijatelj mu L. Kordesch.
Kedar pa Slovencem prikažejo se »Novice", oglasi se v njih Malavašič koj 1. 1843 št. 2 pesnik: »Kako se pride iz vajšnic na slamo" (poleg nemškiga prestavil Malavašič); št 7: »Oče naš za odvernenje martranja žival" (poleg nemšk. po Salomon, pregov. 12, 10: Pravični se tudi živine svoje usmili, pa serc£ hudobniga je ne-usmileno); št. 14: »Nar lepši imena"; in št. 26: »Slovo od leta 1843". V izgled bodi:
Nar lepši imena.
Kdo meni zmed vas li povedati v6
Nar lepši, nar slajši imena, Ki v ustih narodov vse zemlje živ6, Ko solnce na neb' brez premčna?
Nar pervo, nar slajši in nar bolj svet6,
Pred kterim vse druge molčijo, Ime je Boga v vsih vekih e n 6, Vse serca naj njemu gorijo!
Za tem pa nar lepši imč se glasi, K' ga dete nar pervo imenuje: Očeta in mater'! — Peklensko 'ma kri, Kdor tega se imena sramuje.
In tretje, ki serce tak' sladko spodžge,
Je drago ime domačije, Za ktero sin pravi junaško umerje, Kri svojo rad za-njo prelije.
In kolikor še je na zemlji imen,
Za tebe sladko ni nobeno, če serce imenov teh tvoje ne cen', In bode naj tudi le eno!
Kakor sklenil pervi, tako je s pesmico pričel drugi tečaj Malavašič v »Novic." 1844 1. 1: »Kmetijske in rokodelske „Novice" vsim svojim prijatlamin podpornikam za novo leto". — V št. 25 opeva poleg nemšk.: »Oče na smertni postelji" (Kmet zlo bolan u hiš' leži — In sinam svojim govori: — »V vinogradu je zakopan — Zaklad prelep, ki vam bo d£n, — Kopajte le in išitšl" itd.) — In V Št. 39 priporoča tudi poleg nemškega rojakom svojim:
Bodite, kakor čbčlel
Kadar čbela gre cvetlice	Kadar čbela pričakuje,
Obiskavat, med popivat,	De veselje raja vžije,
Pridno vezat na nožice	Mater skerbno pogleduje
Si onožje, slasti vživat;	In jo z krilci milo krije;
Mislim: Človek! ljubi dčlo	Mislim: Tak', otrdc'! bodite,
In posnemaj pridno čbčlo!	Starše svoje vsi ljubitel
Kadar čbela satje dela	Kadar čbela, jeze polna,
Iz voskd. čistš lepdte,	Z želam ojstrim preskerbljena,
Kakor de bi stvarit' imela	Vid' nevarnost, v boj gre voljna,
Serca iz sladke belote;	De kraljica ni zgubljena;
Mislim: Človekl serce vari,	Mislim: Glejte, tako varja
De se v grehu ne op&ri!	Prav' rojak dom in cesarja!
Kadar čbela v panj prileze,	Kadar čbela vsako delo
Se koj med sestrice spravi	Tak' umetno, modro dčla;
Brez skoposti, serdi, jeze,	Al' bi serce se ne vnelo,
U ljubezni serčni, pravi;	Al' bi duša ne zapela:
Mislim: Tam je sreča prava,	Stvarnik, Ti si poln modrosti,
Kjer edinost je in sprava!	V majhnim, kakor v velikosti!
L. 1839 se je Fr. Malavašič v drugem licejskem razredu razun naukazanih predmetov učil občne zgodovine pa slovenščine. Po dover-šenih modroslovskih šolah se — brez premoženja in dostojne podpore — ni mogel določiti za noben stan; sklene torej doma vkvarjati se s pod-učevanjem ter se uči znanstvenega odgojstva ali pedagogike. In tedaj
jame prav pridno pisariti slovensko. Tiskar Blaznik in bukvar Giontini ga podpirata, in na svetlo so prišle mikavne in podučne knjižice iz pisem Kr. Šmida poslovenjene in priravnane: 1) Jozafat, kraljevi sin iz Indije, v 8° str. 127 1. 1840 natisnil in založil J. Blaznik. — 2) Ge-novefa. Povest iz starih časov za vse dobre ljudi, zlasti pa za matere in otroke. L. 1841 v 8°. Sedaj pri Blazniku v 16° str. 122 1. 1879 tretji natis. — 3) Timotej in Filemon. Zgodba keršanskih dvojčkov 8° str. 90 1. 1842 J. Blaznik. — 4) Erazem iz Jame. Povest iz XV. stoletja. Poleg verjetnih pisem spisal Fr. Malavašič. Z eno po-dobšino. V Ljubljani. Na prodaj v založbi J. Giontini. 1845. 8° str. 39. — Predgovor, iz kterega se ceni tedanja njegova proza, se glasi:
»Naša domovina ima toliko prigodb spominja vrednih in toliko slavnih mož starih in sedajnih časov, de se je čuditi, de se nihče doslej ni lotil, une zapisati in jih ljubim Slovencam v roke dati, te pa k posnemanju vsim, posebno pa mladosti, v izgled postaviti.
Po nemško se je sim ter tje ž4 več pisalo, pa v domačim jeziku še nimamo taciga pisanja.
Slovenci radi berejo, se radi učijo in veselje imajo, kadar kaj lepiga od svojih sprednikov berejo. Kako malo pa imajo tacih berili
»Poskušnja veljal" sim si mislil, ko sim se te bukvice pisati lotil, in če ravno ne morem, jih po volji in želji vsih spisati, se vunder nadjam, de mi bo vest, de sim tudi kaj k slavi domovine in k podučenju svojih ljubih rojakov pomagal, za trud dovolj plačila dala.
Začetek je v vsaki reči težak, in če ima človek pri začetku več podpore in več prijatlov, bolj se mu delo odseda. Ravno tako je tudi tukaj, če bodo te bukvice več prijatlov in bravcov imele, jih bo tudi več in lepših še kmalo sledilo. Verstile se bodo lepe povesti s popisovanjem življenja slavnih rojakov, in tako se bo prijetno berilo z lepim podučenjem združilo".
L. 1846 se je izmed njegovih v »Novicah" št. 33 priobčila pesem »Miloš Kabilovič" (Obilic); št. 43 »Nemilost ptičjiga lova"; št. 49 poleg nemškega:
Prilike.
Fantini so ogli, Ki se spepeli, — Device so cvetke, Ki cvet svoj zgube.
Žene so pa zvezde, Njih svit utamni.
Možje so viharji, Vihar se zbuči, —

Vsi — ogli, cvetlice In zvezde, vihar, Slavite Gospoda: Gospodov ste dir!
Sploh čislana pa je njegova na konci leta 1846 št. 52 natisnjena s ponavljanim odmevom »Gospod, pri nas ostani!" ponatisnjena
predmete, nju pesniška djavnost vunder v eno steka: — de sta edina, kterih dozdaj še nihče Slovencov ne doseže". Tako je pisal Fr. Mala-vašič v »Novic." 1. 1847.
Aleluja! naziva se pesem, ktero je v šestih kiticah zložil Malavašič »Devetnajstimu Malitravnu 1 848" z naslednjim začetkom in zveršetkom (Novic. 1. 16):
Narodi v grobu so ležali,	.. Svobode duh — varh čiste sreče —
Tamota jih je pokrivala,	Pihlja zdaj blagor med narode,
Verig se mertvi niso bali,	Prižgane so umnosti sveče,
Sej sužnost le jih je vezala,	In spravljena je smert osode;
In kaj če mertvim ta storiti,	In Aleluja iz serca poje,
Ker smert ne da jim nič čutiti ?..	Kar čuti v persih serce svoje 1
Malavašičeva je morda tudi budnica »Sloveneam« v 1. 18 brez podpisa (O Vila! pevcu svojo moč posodi, — Da krepka pesma v domovino vre itd.), kjer kaže se resnično slovilo:
„Kdor blagor domovini dati iše, Se v zgodbo in naroda serce piše".
V	19.listu priobčuje „Fr. Malavašič, zazdanji tajnik domorodniga slov. zbora: Oznanilo. Domorodni slovenski zbor v Ljubljani je obljubil, v korist ubožnejših gospodov učeneov modroslovja in zdravilstva v Ljubljanskim gledišu nalaš v ta namen spisano igro napraviti in dan igre o svojim času na znanje dati. Ker pa godu našiga premilostljiviga cesarja Ferdinanda I. ta domorodni zbor ne ve vrednejši obhajati, kakor s to igro, dam v njegovim imenu na znanje, de se bo od mene v ta namen spisana igra z nadpisam »Nekadaj in Zdaj" 30. tega mesca igrala. Upati je, de bodo častiti domorodci namen slovenskiga zbora, ubožnejšim imenovanih gospodov učeneov namreč k obleki narodne aka-demiške straže pripomoči, blagovoljno podperali, kakor je tudi upati, de bodo slavni gg. krajnski deželni stanovi Ljubljansko glediše v ta namen blagoserčno prepustili".
V	30. listu v pesmi »Domorodci?" razklada svobodno po ilirski Mirko Bogoviča v »Danici" natisnjeni, kteri niso pravi domorodci (Mnogi prav': »sim domorodec!" — Ali svitlo vse ni zlato; — Domorodnost ni igrača itd.), in v 50. 1. tudi po ilirski omenjenega pesnika:
Serce	moje.
čuden gost je serce moje,	In zdaj spet, nej Bog pomaga!
Ravno kot priprosto dete,	Ne veš zakaj toži in plače,
Zdaj počenja šale svoje,	Pa se kmalo spet premaga,
Skače, poje, vence plete. —	De veselo poje in skače.
Slovenija je prinesla v I. tečaju svojem 1. 1848 št. 1—4 povest iz 1. 1650 od J. A. Babnika »Kervavi kamen", poslovenil Fr. Malavašič, in »Novice" istega leta so v prikladah prinašale poslovenjeno povest »Zlata Vas", češ, »po nemškim naslovu bi jo mogli sicer »Zlatnarska Vas"
(Goldmacherdorf von Zschokke) imenovati; ker pa je Goldenthal pravo ime vasi, od ktere pričijoča pripovest govori, smo jo raji Zlata Vas imenovali, misleči, de je ta naslov vsimu bolj pristojin (Str. 40)". Dover-šila se je naslednje leto, ter tudi posebej tiskala: 5) Zlata Vas. Po-dučna in kratkočasna povest. Poslovenjena od Fr. Malavašiča. Pridjana šestimu tečaju kmetijskih in rokodelskih novic. V Ljubljani. Natisnil J. Blaznik. 1850. 8° str. 109. —
L. 1848/9 je nagloma po šolah učiti se jela slovenščina, in kakor je za srednje šole Potočnikova, tako je za niže na svetlo prišla: 6) Slovenska Slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi. Po nar boljših dosadanjih slovnicah zdelana od Fr. Malavašiča. V Ljubljani 1849. V založbi in naprodej pri Janezu Giontinitu, bukvarju. Natisnil Jož. Blaznik. 8° VIII. 176. — „Kar iz rodoljubniga serca tukaj Vam izročiti se prederznem, je delo, ki ima svoj izvirk, nekaj v lastnim prepričanju, de je potrebno kaj taciga pričeti, s čimur se naši ljubi slovenski mladosti pot k znanju materniga jezika vsaj pokaže, nekaj pa v prijaznim nagovarjanju nekterih verlih gospodov učenikov, ki so potrebo take poskušnje spoznali... To delce je izdelk kratkiga časa; kar ima pičlivosti, nej se blagovoljno sili časa pripiše", pravi spisavec sam v predgovoru. Zdelana brez slovniške terdnote in doslednosti — ima v pristavku »Pismosta vj e" t. j. nekoliko izgledov narpotrebniših pisem, kar vsaj dčloma zvikšuje vrednost te slovnice. Sicer glej moj sostavek »Slovnice slovenskega jezika" v gimnazijskem letniku Ljubljanskem 1861 str. 18.
Novi čas rodil je časnikov mnogo, in: 7) „Pravi Slovenec, listi za podučenje naroda" imenoval se je časnik, kteri je o ponedeljkih izhajal 1. 1849 v Ljubljani, in kteremu založnik bilje J. Giontini, natiskar J. Blaznik, vrednik pa Fr. Malavašič. — V njem se nahaja — se \6 — dokaj spisov njegovih v vezani in nevezani besedi, na pr. „Ali Krajne ali Slovenec, česa nam je treba. Zoperstva slovenske narodne omike. Slovensko slovstvo (posamno in sploh). Narodno pesmenstvo. Kdo je krivi, kdo pravi Slovenec" — preporka z gospodičino Slovenijo, v kteri je po I. tečaju poginil gospodič »Pravi Slovenec". — Pesmice Malavašičeve so v Slovencu nektere bolj izvirne, nektere poslovenjene na pr. »Vsim pravim Slovencam za novo leto; Zima; Nevesta; Vojak čem biti; Sušeč; Brez zamere; Matevž poj; Marjetice; Kresnica (Svobodno po ilirski od Gjorgjiča); Vsahnjeno drevo; Nesrečni; Domorodni glasi; Lahko noč; Svetimu Miklavžu; Kopitar in Prešerin". — V razgled naj se ponatisnete dovtipni dve iz 1. 18 in 1. 50:
Brez zamere!
Slovenci verli hočete pisati
Si po slovensko svoje imena,
Ne zatajiti stariga plemena, Od kteriga je vaša stara mati!
Pa ne zamerite mi, ljubi brati, — Od kod je taka ptujčevanja cena, Imen de ne pusti vam brez premčna, De med Francozi, Nemci čete stati?
Za u Francoz ou skoz nos požene, Z gg za k se Nemec lepotiči, Od njega marsikak t si h posodi.
Ne pozabite vrane oslepljene, Ki ptuje perje jo med drug'mi ptiči Uči, de ji napuh po glavi blodi!
Kopitar in Prešerln.
Kopitar.
Kaj ti, pevec sloveči, prineseš dobriga sabo? Bo li konec mešav kmalo Slovencam sijal?
P r e š e r i n.
Kaj bi, bratec prinesel? — Vesel sim serčno de pridem; Malo — in mogel bi se novih učiti meš&v!
Kopitar.
Ne razumem besed! Povej — preveč si prepaden! Alj poezije preveč mar med Slovence gredo?
P r e š e r i n.
Kaj še, bratec, pregnala me druga iz sveta je kuga: Mislil sim, de si bil sam, pa je Kopitarjev več!
»Pravi Slovenec" mi je zameri in z vredovanjem časnikovim nič kaj srečen hočem rajši našemu ljudstvu spisovati knjižice, misli si Ma-lavašič, ter ostati vendar pravi Slovenec. Poslovenil je tedaj lepe molitvene bukvice »Jezus moje želje" po Schloru, in: 8) Štefan, srečni kmet. Resnična, podučenja polna povdst, ktero nej vsaki kmet bere in k sercu vzame in vsak prijatel ljudstva po mogočosti razširja. Slovenskim kmetam v prid iz nemškiga prestavil Fr. Malavašič. V Ljubljani 1850. 8. 112. Blaznik. Hohn. — Takrat je prikazal se na dan po njem prestavljeni »Nemški Pavliha" v slovenski obleki in »Lažnjivi Kljukec", in: 9) Oče grof Radecki, c. kr. Maršal. Popisal Fr. M. Z jeklorezom. V Ljubljani 1852. 8. IV. 65. Eger. Giontini. — 10) Stric Tomova koča ali življenje zamorcev v robnih deržavahseverneAmerike. Po angležko spisala Henrieta B. Stowe. Iz nemškega poslovenil Fr. M. S šterimi podobšinami. V Lj. 1853. 8. 139. Milic. Giontini. — 11) Oče naš. Povest za keršansko mladost in keršansko ljudstvo. Po priporočenju nekega častiltjivega duhovna iz nemškega poslovenil Fr. M. Z eno podobšino. V Lj. 1854. 8. 236. Milic. —
Kakor se kaže, vnela je Malavašiča spet nekoliko bolj za časništvo Vodnikova stoletnica, kajti oglasi se 1. 1858 v »Novicah" str. 72 s pesmijo »Sloga!" — v ktere poslednjem razstavku povzema vse:
Oblaki in potoki vsi, In ptičice a cvetlicami Po svoje se zedinijo In nam Slovencom pravijo: Le v slogi! — da ne bomo Vsak »Cicero pro domo!"
V tem letniku je 1. 6. 7 obširno in vživo popisal »Slovesnosti, obhajane v spomin stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika, očeta slov. pesništva". Ta popis je sprejel E. H. Costa tudi v Vodnikov Spomenik (Vodnik-Album) 1. 1859 str. 63 — 68. Razun tega se ondi nahaja str. 18 —20 prav čverst Malavašičev spis: »Vodnik in Slovenščina", v kterem proti koncu našteva njegove zasluge za slovenščino :
»Po vsi pravici moremo Vodnika sploh imenovati preroditelja slovenskega književnega, ali kakor ga je on imenoval — bukviškega jezika, ker on je 1) postavil slovenščini terdne mejnike, ktere so stari pisarji brez uzroka prestavili; 2) razodel in dokazal obilnost in bogastvo narodnega jezika; 3) pokazal, kako naj si pisatelji pomagajo, kadar jim domačih besed zmanjkuje, in kako se da slovenski jezik narodnemu duhu primarno bogatiti, in 4) pokazal je, kako se da v slovenskem jeziku skladno in prijetno, pa vendar po domače in vsakemu umljivo pisati". — Z vsim tem v soglasji poje F. M. str. 70 še:
Kjer strinja um in veda
Sinove domovine, Se složno vse odseda In noč duševna mine.
To leto prišla je na svetlo: 12) Krivica za krivico. Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. Nekoliko po nemškem zdelal Fr. M.
V	Lj. 1859. 8. 61. Milic. Ničman. — Mične in čedne so vzlasti pesmice, ki jih je 1. 1859 priobčil po »Novicah" na pr. str. 8 »Spomin in up",
V	kteri naposled opominja: »Toraj z upom napredujmo, — Pozdravljujmo nove dni; — Le naprej, naprej! — to čujmo, — In — da modri Bog živi!" — Str. 70 je natisnjena pesmica »Zvončki"; str. 374 »Stari pivček", kteri hvaleč nekdanje čase na zadnje kliče: »Žali pa to me, — poslušajte me, — Česar ne spomnim pred nikadar se: — Toči kerčmar da sedaj v o d 6 —
V	vince predrago z mirno ves tj 61" — Str. 405 pa se nahaja Malavašičeva pesmica labudnica:
Sivi lasi. Kaj pr£šate	Prašajte raj'
Prijatli me:	Vijolico,
Zakaj lase	Al' drugo vsaj
Imam sive ž6?	Cvetličico! —
Prašajte hrast, Ki nosi se, Kot če oblast Bi imel čez vse!
Vijčlica Je zmerznila, Cvetličice So zvenile, Hrast červ spodje, Ko sam ne ve, In s časom hrast Tud mora past'l
Vijolico Prezgodnico In druge vse Cvetličice čas umori, — Hrast še stoji!
Ne prašajte Prijatli me: Zakaj lasš
Pa naglo čas
Doide nas; Se uklonemo In rečemo:
Imam sive že!

Deželne vlade ukaze in razglase je slovenil Malavašič za Metelkom od 1. 1847 do svoje smerti 1. 1863; tako tudi razne sostavke za »Novice", za Kmetijsko družbo, na pr. Miloserčnost do žival itd.
L. 1860 je sostavil nekdo v „Triesterci" spisek pod imenom »Deutschthum in Krain", dal 1. 1862 „vermehrt und verbessert" v posebni knjižuri na dan ter pošiljal Slovencem celo na dom. Ker nihče ni hotel javno zavračati laži in budalij njenih, lotil se je tega pretresa Malavašič le zato, da se tudi po nemški pokaže, kakošni »Gei-steskinder" so nemčurji ali nemškutarji na Kranjskem. Knjižici njegovi je naslov: 13) Krain und das Deutschthum. Entgegnung auf die Flugschrift: »Das Deutschthum in Krain". Von einem Freunde der Wahrheit. Laibach 1862. 8. V. 31. Blasnik. Z geslom: »Nur die Anmas-sungen, Unwahrheiten, Verdachtigungen, die logischen Ungeheuer sind es, welche wir bekampfen", (De ž man — Noten ohne Text — Illyr. BI. 1849. S. 199). In na drugi Strani z vodilcem: »Ohne Kenntniss der Sprache und Literatur eines Vol-kes gibt es keine Kenntniss des Volkes selbst; und doch massen sich so Viele, deren ganze Kritik nur in einem Negiren alles Dessen besteht, was nicht iiber ihren Leisten geschlagen werden kann, Urtheile ilber ein Volk an, welches sie aus -vvasse-rigen Beschreibungen einzelner Touristen oder aus den Ausbruchen mancher Na-ti onalitats-Renegaten kennen gelernt haben. Man muss in und mit dem Volke gelebt haben, in sein Denken und Fiihlen, in seine Sprache und Literatur, in seine politische Geschichte und in die religio&n Anschauungen hineingedrungen sein, will man es verstehen, kennen, beurtheilen". (Prof. Dr. Vinz. Fer. Klun). — V predgovoru se pisatelj o nemščini svoji pač izgovarja: »Der Verfasser des »Deutschthum in Krain" moge mich von etwaigen sprachlichen Siinden giitigst lossprechen, indem ich — obwohl jede Nationalitat, hiemit auch die deutsche hochachtend — von Haus aus mit Leib und Seele ein Slovene bin".
Kakor Vodnik — pisal je tudi Malavašič nekaj po nemški; vendar dokaj bolje tekla mu je slovenščina. V tej se je poslednjikrat oglasil 1862. 1. 2. febr. v Ljubljanski čitalnici Vodniku na čast po govoru,
kteri je v mnogih ozirih vzgled Slovencem sploh in posebej učencem, ter nam v pravi podobi kaže Vodnika in Malavašiča; naj se torej po izvirniku (»Novic." 1862 str. 50. 51) ponatisne v dokaz!
„Ne hčere, ne sina Po meni ne bo; Dovolj je spomina — Me pesmi pojo!" —
Tako je pel v začetku tega stoletja naš oče Vodnik, — mož, kterega imenujemo Slovenca prvega, — mož, kterega iskrena ljubezen do domovine je unemala rojake na vse strani, — mož, kterega sto in četerti rojstni dan obhajati je namen nocojšne besede, namen mojega govora.
Srce mi vpada, trese se mi v persih, ko prevdarim, česa se lotil sem, da bi dosegel svoj namen, in ustregel Vam, Gospoda! Pa vendar
—	skušnja velja!
„Ne hčere, ne sina Po meni ne bo!"--
Imenitne, pomenljive besede! — Gospoda! ne zamerite, da jih obrnem drugače, kakor si jih je mislil naš oče Vodnik; ne zamerite mi, ako rečem brez ovinka, da je bil Vodnik v tej reči sicer prerok — pa v narodnem obziru kriv prerok, ko je pel:
Ne hčere, ne sina Po meni ne bo!--
časi marsikoga prekanejo, in tudi njemu niso prizanesli. — Veselimo se, da se je tako zgodilo!
Ozrem naj se po tej krasni dvorani, ali v lepe ravnine slovenskih dežel, ali v obertne doline, na višave planinske; ozrem naj se na bregove bistre Save, dereče Drave, šumeče Mure, doneče Soče — ali naj me peljejo oči na obrežje bogatega jadranskega morja — naj pogledam na cveteče polje naše mlade pa rodovitne literature--povsod, povsod
—	in vse, vse mi pričuje, da ima naš Vodnik sinov, kolikor je pravih mož in mladenčev slovenskih — mož in mladenčev, kterim današnji čas ni vganjka, kterih srca napaja kri čisto slovenska.
Gospodje! rekel sem, da je bil Vodnik kriv prerok, ko je pel v svoji otožnosti: »Ne sina po meni ne bo!"
Prašam Vas, gospodje! ali ste Vodnikovih misel? Gotovo ne bi ne eden Vas hotel — ne mogel — ne smel reči: jez nisem Vodnikov sin!
Vidim Vam na obrazih, da ste njegovi zvesti, čvrsti sinovi, da ste tukaj v središču slovenstva namestovavci dragih bratov vseh slovenskih dežel, kteri nam nocoj morda v duhu pošiljajo svoje goreče želje, z nami se veseliti — z nami biti zvesti sinovi Vodnikovi! — Slava Vam! Slava vsem bratom Slovencom!--
Ne hčere, ne sina Po meni ne bo!--
Ali je res, kar je Vodnik pel: „Ne hčere po meni ne bo?"
Gospoda! dovolite mi, Vas nekoliko peljati nazaj v Vodnikovo življenje — al da prav rečem — v Vodnikovo prizadevanje in trpljenje za narod slovenski.
Mož pohlevnega pa stanovitnega srca je preiskoval nadzemlje, zemljo in podzemlje. Kodar koli pa je hodil, povsod je naberal gradiva — priprave svojim naslednikom, svojim zvestim sinovom. Zahajal je v tamno drobovje podzemeljskega sveta — zahajal je v borne kočice priprostega kmetiča kakor v mogočne poslopja in gradove ponosnih grajšakov — vzdi-goval seje v duhu med večno nepremikljivo ozvezdje, — pa povsod — na zemlji, pod zemljo in nad zemljo je dobival kaj gradiva ali priprave za nepodkupljivo in neprekupljivo narodnost — za omiko, za narodno zavednost — za domoljubnost svojih naslednikov, — svojih zvestih sinov!
Marsiktero lepo cvetlico, marsiktero žlahtno rožico je pobral na veličanskih planinah, na rodovitnih ravninah, v obrtnih dolinah svoje domovine in jo vsadil v vert narodnosti. Tu jo je redil in ljubil zvesto in unetega srca, kakor redi in ljubi svoje priserčno dete zvesti oče, zvesta mati — do poslednjega svojega diha.
Tamotni, mrzotni so bili dnevi tistega časa, — al duh, tudi v jeklene spone vkovan, zdrobi s časom verige in premaga vsako overo duševno.
Tudi Vodnikov duh je bil slaven zmagovavec. Glejte! kmalo po njem je prešinil enega njegovih najvredniših sinov — slavnega Prešerna, kteri je prerokoval svojemu narodu bolj vesele, bolj srečne čase, ko je pel:
Vremena bodo Slovencom se zjasnile, Jim milši zvezde kakor zdaj sijale, Jim pesmi bolj sloveče se glasile!
In kar je slavni Prešern prerokoval, to smo doživeli.
Al ni ga veselja popolnega, ni je sreče cele, dokler ni skladnosti, dokler ni harmonije v družini, bodi si kakoršni koli. Vsak narod je družina, torej tudi slovenski narod. Lepa, čvrsta družina je.
Nevtrudljivo se bojujejo možje, sinovi, bratje te družine; nevtrudljivi delavci so na mladem, pa rodovitnem polji našega napredovanja, naše omike — z eno besedo — naše narodnosti.
Težko, težko je njih delo; — pa vsaka kapljica njih potu je sladko hladilo vsakemu marljivemu delavcu, kadar vidi, da mu pot ne moči obličja zastonj — brez uspeha.
Al ukvarjajo naj se nevtrudljivi delavci od dneva do mraka, od mraka do dne, — brišejo in brišejo naj si pot s svojega obličja — njih prizadevanje ostane brez popolnega uspeha, ako jim manjka zvestih pomočnic, — pridnih podpornic!
Še le potem oživi v vsakem prizadevanju, v vsakem početju duh napredovanja, oživi sladka harmonija, kadar prešine en duh, ena misel delavce in njih tovaršice; — še le potem se odseda delo in napreduje veselo, kadar je vse enih misel, enega srca! -<- —
Padala nebeška mana Izraeljcom je v puščavi, Zginila je — ak pobrana Ni bila ob uri pravi.
Gospe! up naše sedanjosti! — Gospodične! up naše prihodnosti 1 Nebeška mana svobode, narodnega napredovanja je padla na zemljo slovensko. Vaši možje, vaši sinovi, vaši bratje hite jo poberati. — Ali jim hočete biti pomočnice, podpornice pri tem sladkem delu? Da! hočete biti! — Vidim Vas, kako se Vam bistrijo krasne oči, kako se Vam ru-dččijo mili obrazi, kako Vam polje žlahno srce v persih; v duhu se mi zdi, da slišim milo šepetanje iz Vaših ljubeznjivih ust: Tudi me vse smo zveste hčere Vodnikove, smo zveste hčere slovenske!
Slava Vam! Slava!--
Hitimo tedaj ročno poberati nebeško mano svobode na krasnem polji narodnosti — vsi enih misel, enega srca, da se bo od sedaj in na vse veke radoval duh očeta Vodnika in še našim vnukom in vnukov vnukom glasno oznanoval, da se je motil, ko je pel:
Ne hčere, ne sina
Po meni ne bol--
*
D.
Dr. Simon Klančnik.
»Duhovne šole so učeniga moži, cerkev je brumniga služabnika, slovenšina zvestiga prijatla, njegova rodovina pa dobrotniga podpornika zgubila."	Dr. Bleimeis.
Po slovstvenih slovenskih zgodovinah se navadno imenuje tudi dr. Klančnik; malokteri pa ve, kdo je bil in kaj je pisal, da se omenja v književnosti naši. Ob kratkem nam odgovarja na to rojak njegov dr. J. Bleiweis v »Novic." 1844 št. 2, nekoliko obširnejše pa sosed in verstnik njegov kanonik J. Rozman v »Drobtinc." 1852 str. 115 — 121.
Rojen je bil Klančnik Simon 10. nov. 1810 v Kranju, hodil v latinske, modroljubne in bogoslovne šole v Ljubljani, za mašnika posvečen
Dr. Simon Klančnik.	5
' ' ■ " w
34
1. 1834 je bil domač učitelj pri grofu Welsersheimbu in sv. Jakoba župniku pomočnik, opravil preskušnjo za modroslovje na liceji, prišel 1. 1835 za kaplaua v Kranj, naslednje kvatre v Sostro, 1. 1836 na Dunaj, kjer je v jednem letu postal dohtar sv. pisma, v Ljubljani 1. 1837 začasni, 1. 1838 redni naučitelj iztočnih jezikov in sv. pisma starega zakona v duhovskem semenišču, a za pljučno boleznijo umeri vže 2. jan. 1844.
»Nedvomljivo je, da so bili izversten duhovnik, nadepoln in za blagor svojega ljudstva ves vnet pisatelj, in sme se reči, jeden naj dražili biserov v krasnem vencu duhovnov Ljublanske škofije . . . veselje svojih naučiteljev, kinč in čast svojih tovaršev in lep izgled vsim mladenčem .. . Vun in vun pridni si niso dali počitka ne po noči ne po dnevi, so kmalo te kmalo une knjige v rokah imeli.. . Zatorej mislim, piše o njem J. Rozman v Drobtincah, da se ne motim, ako rečem, da so prehudo si glavo razbijali, in svoje rane smerti sami nekoliko krivi bili. Ali njih namen je bil dober, ker so od svojega Gospoda pet talentov prijeli, so skerbeli kakor zvest hlapec, da bi pridobili pet drugih".
Goreč Slovenec jel je Klančnik Simon pisati slovenski 1. 1839 ter — največ po navodu tedanjega knezoškofa Antona Alojzija — v Bo-horičici na svetlo dajati knjige, in te so:
1) Sveto pismo stare zaveze okrajšano. I. Del. Petere Mojzesove bukve. V Ljubljani, natisnil J. Blaznik. 1840. 8°. str. 1 — 225. — II. Del. Bukve Jozvetove, Sodnikov, Rutine, čvetere Kraljev, in dvoje Kroniške. 1841. str. 1 — 206. — III. Del. Bukve Ezdrove, Estrine, Nehemi-jeve, dvoje Makabejske, Jobove, Tobijeve in Juditine. 1841. str. 207 — 348. Na svetlo dal Dr. Simon Klančnik, c. k. učenik desete šole. — Zakaj je dal sv. pismo in okrajšano na svetlobo, pripoveduje v predgovoru na pr.:
„Že zdavno je pervi del svetiga pisma stare zaveze, ki ima petere Mojzesove bukve v sebi, in ki js bil v letu 1791 natisnjen, prodan, in ljudje vedno po Mojzesovih bukvah poprašujejo, ker spoznajo, de je branje svetopismiskih zgodeb in naukov prijetno in koristno; kar tudi sv. pismo stare in nove zaveze uči, in cerkveni očaki perporočajo. Tode kmalo se razume, de se v sv. pismu stare zaveze, zlasti v Mojzesovih bukvah marsikej najde, kar je njega dni prav potrebno bilo, zdaj pa ne . . . Bolj popolna postava je bila namenjena, jo nasledvati . . . Bog je bil tudi deželni kralj Izraelcov, in jim je dal zavolj tega veliko deželskih postav, ktere Kristjana ne zadevajo ... Branje nekterih zgodeb bi utegnilo berž ko ne, zlasti neodrašenim škodvati... Torej bi utegnilo prav koristno biti, de se iz sv. pisma stare zaveze vse to sostavi, kar bi menj učeni in priprosti kristjani v svoj prid brati zamogli, bodijo že odrašeni, ali ne ... Po vladilih, ki je bil pervi del po njih spisan, sta tudi napravljena drugi in tretji del; de je pa bravcam bolj perložno, sta v eno zvezilo združena". (Cf. „Zg. Danica" 1849, 1. 40.)
2)	Napeljevanje k pobožnimu življenju in lepimu zaderžanju. Iz nemškiga prestavljeno ... V Ljubljani. Natisnil, založil, in na prodaj jih ima J. Blaznik. 1840. 8°. str. 180. — To je pervi »Olikani Slovenec", ki ga je po nemški spisal knez in škof Brik-senski, Bernard Gal ur a. V VII. poglavjih ima v sebi na sv. pismo operte krepke poduke „od ljubezni in časti, ki smo jih Bogu dolžni; od človeka in človeškiga rodu; perpravljanje k zaderžanju do ljudi; od zaderžanja ljudi, ki morajo skupej živeti; od zaderžanja zunej hiše, v mnogoterih okolišinah, in do mnogoterih ljudi, do neumne živine". — V predgovoru, kteremu je na koncu podpisan Dr. Simon Klančnik, c. k. učenik desete šole, piše na pr.:
»Bog je ljubezin, in keršanska vera je nauk od nam razodete ljubezni božje; ljubezin je zapopadik vere, je krepost... in keršansko za-deržanje človeka je ljubezin, ki se v človeku na znanje daje ... Nauki vere zravnajo človeka po znotrajno .. .; dobro obravnovanje (izreja) ga pa tudi po zunajno zravna, in tega kristjan ne more uterpeti, kakor tudi dragi kamen z lepim okrajkam obdamo; on se le takrat lesketa, kader je oglajen; in ali ne pravimo tudi od neperljudniga človeka, de ni oglajen, de ni obtesan ? . .. Nekteri ločijo vero od vsakdanjiga življenja, od zaderžanja do drugih ljudi, od spodobne obravnave, od govorjenja in djanja, in s tem čast vere zmanjšajo in človeštvu škodujejo; hočejo verniga kristjana imeti, pa njega zunajno je dostikrat bodeče kakor jež; nekte-rimu se ne smemo perbližati, z njim ne govoriti, ako od njegove neper-ljudnosti (grobosti) nočemo razžaljeni biti; dostikrat se ljudje edin dru-gimu ogibljejo, ki bi se med seboj ljubiti mogli... Oh, de bi pač sodiša in ječe menj spričevale, koliko nesreč de iz neperljudnosti izviral... Torej so te bukvice prestavljene, de se bodo iz njih tudi ljudje krajn-skiga jezika pobožniga življenja in lepiga zaderžanja vadili". — Iz tega se vže dokaj razvidi Klančnikova slovenska pisava, in o knjižici sami piše Bleiweis v „ Novic." 1844 str. 8: »Vošil bi, de bi te bukvice vsak hišni gospodar slovenskiga naroda per svoji hiši imel ter otroci in družina iz njih pobožniga življenja, pa tudi lepiga zaderžanja med seboj in proti drugim ljudem se vadili!"
3)	Bilje in černa maša. V Ljubljani. Blaznik. 1840. 12°. str. 91. Knjižica, v kteri so molitve, koje je sv. katoliška cerkev zložila za verne mertve, in ki serčne prošnje za duše vernih mertvih, lahko umevno razložene, imajo v sebi.
4)	Premišljevanja in Molitve za bolnike. V Ljubljani. Blaznik. 1841. 8°. str. 361. — II. poglavje. Zgledi za bolnike in umirajoče na pr.: Abel s pomenljivim geslom sv. Avguština: »Pravični stare zaveze so bili v resnici kristjani, in so bili Jezusovi. On, ki je božji poglavar cerkve, je imel ude, ki so, kar njegovo včlovečenje tiče, pred
njim šli". V tej knjigi je velik zaklad lepih naukov in povesti, in jih priporočimo ne samo bolnikom, marveč tudi duhovnikom, kteri bolnike obiskujejo ter jim prebirajo marsikaj primernega iz njih.
»Spisali so tudi v nemškem jeziku malo knjižico zoper terpin-čenje žival (Mildherzigkeit gegen Thiere. Innsbruck. 1843. 8. 45.), v kterej pa je toliko tiskarnih pregreškov bilo, da ni bila za nobeno rabo, ter seje zavreči morala; spisali mnogo mnogo znanstvenih sostavkov v nemškem jeziku, in poslali učenim družtvom v nemške dežele". -»Velika žalost je bila za njimi blizo in daleč; solzila za njimi se je Ljub-lanska škofija, solzil pa tudi ves slovenski narod", in popolno resnično je, ponavlja v Drobt. 1852 str. 120 J. Rozman, kar so kmetijske in rokodelske novice njih smert oznanivši pisale:
»Duhovne šole so učeniga moža, cerkev je brumniga služabnika, slovenšina zvestiga prijatla, njegova rodo-vina pa dobrotniga podpornika zgubila".
E.
Dr. Jožef Rogač.
*
Kratko sijale so zvezde prijazne, V sanjah prijetnih te zibal je up;
Jezo si sreče občutil sovražne, Zgodej okusil življenja si strup.
Dr. Fr. Prešern.
*
Rodil se je Rogač Jože 25. jan. 1834 v Zagradcu dekanije Šma-rijske, učil se v šolah latinskih Alojznik in v bogoslovnih v Ljubljani, posvečen 30. jul. 1857, postal dohtar sv. pisma 1. 1860 na Dunaju, služil za kaplana po Dolenjskem v Boštanju, Šent-Jernejn, na Kerki, v Dobre-polji in v Križevem poleg Kostanjevice, obolel ter v pokoj dejan živel pri bratu svojem duhovnu Antonu v Istri, kjer je 16. aprila 1874 umeri v Novigradu (Castelnuovo) dekanije Jelšanske.
Za slovenščino se je vnel bil nekaj vže doma v Zagradcu, kjer je mnogo let služil duhovnik Jakob Krašnja (r. v Černem Verhu 1810, posv. 1841, u. 1878), znan Ilirec iz Gajeve Danice, Vrazovih pisem, iz Novic i. t. d., nekaj v Alojznici, kjer je dopisoval v domači časnik Daničico, pa v bogoslovji, in tu se je lotil javnega pisanja.
Poslovenil je najprej nekaj sprelepih premišljevanj o molitvi, ktere je 1. 1849 v »Zeit in Ewigkeit" priobčil pobožni dr. Jos. Schneider, prošt v Terstu (doveršena bila je knjiga »Eusebia oder die "VVeihe des Gebetes"
1856. 8. 507), pod naslovom a): „Evzebija, ali posvečba molitve", ktera knjižica je 1. 1854 v 8° str. 96 v Ljubljani v Blaznikovi tiskarnici in v Gerberjevi založbi prišla na svetlo, da bi se po njej budil in poviševal v nas duh prave molitve.
Tisto leto je v Ljubljani natisnjeno bilo b): »Vodilo grešnikov". Spisal častitljivi oče Ludovik Granaški, redovnik sv. Dominika (r. 1504, u. 1588). Natisnil in založil Milic 1. 1854. Zvezek I. v 24 poglavjih 8° str. 312 (poslovenil Jan. gožič); zvezek II. v 21 poglavjih brez pristavka str. 312 (poslovenil Jože Rogač). „Te bukve, pravi neki pisavec na hvalo Ludoviku Granaškemu, so več zmotenih na pot izveli-čanja nazaj pripeljale, kakor imajo pismen v sebi".
Pisaril je potem časih v Danico, posebej na pr- 1. 1857 št. 46. 47, kjer »V zadevah Riharjevih pesem" slovenski duhovščini priporoča ranjkega kneza in škofa Antona Alojzija razpis, češ, po njih se je cerkveno slovensko petje veliko sčistilo in zboljšalo, in ono mnogo pripomore v povekšanje službe božje ter v vnemanje notranje pobožnosti do verskih skrivnost, in zbirka Riharjevih napevov naj se po škofovi velevi ne pogreša pri nobeni cerkvi, kjer koli imajo svojega organista. — Zlasti pogostoma je pisaril 1. 1859 — 60 v Danico z Dunaja po nemških knjigah in časnikih z ozirom na Slovence, od Judov itd., obično s pristavkom: »Z Nemškiga" — v svoji obilni, krepkotni, a sim ter tje tudi preobširni in celo posiljeni pisavi.
V taki besedi priobčil je knjižurico c): »Narodnost in Slovenstvo". Spisal Jože Rogač. V Ljubljani 1860. 8°. str. 55. Natisnil in založil Blaznik. — Cesarski ukaz glede učnega jezika in dotični glasovi po Novicah itd. so ga spodbodli, da je povedal tudi svoje misli o slovenščini glede na duhovščino, na njeno narodno občevanje in vra-dovanje, na prevnemarno slovensko delovanje v bogoslovnih vedah in znanstvih itd. Ker je pa v tem poprijemal tudi visoke dostojnike, učene profesorje, ki »pojedo vse knjige, pa ne dajo od sebe fige", bistre glave, ki se pa slovenstvu najraje znejeverijo in še druge zapeljujejo (na pr.: »Vele mi je v spominu, kako mi je visokopostavljen, okatedran celo gospod — bodi mu dobro — z gorko besedo prigovarjal, da naj pač popustim prazno slovenarstvo in zakaj to ? Ker je pri meni zasledil nekoliko talenta in ni hotel, da bi se tratil za take škodljive nepriličnosti, zlasti ker bi utegnil kdaj odločen biti v visokodunajsko strojbo in toraj spadati med duhovšine elite. Miloval sim ga, zameril mu nisim, poslušal pa še manj" ... (Omenjeni okatedrani gospod je poslej sam verlo dobro slovenaril — na radost duhovnom in neduhovnom) ... »Da pa kratki spis še krajši obsežem, rečem: Me mati je rodila Slovenca, deržava sprejela Avstrijanca, cerkev kerstila katoličana, posvetila tudi duhovna; Nemca v meni — njega se ne zavem ne pred Bogom ne pred ljudmi" — str. 55)

Tj^^ ita., knjizurica mnogim ni bila po všeci m nadelo se jej je po njegovem lastnem izraženji (»Dan." 1859 1. 25) priime »zvezdoklatje in mlakopadje!" "^■^uZa7' Vendar se Je v tem oz^ru mn°g° zboljšalo: učijo se lepo po slovenski . ^.vsaj nektere bogoslovne vede, pišejo veroznanske knjige, občuje vže visoka duhovščina čedno po domače, in nadejati se smemo, da katoliški duhoven ostane olikanemu Slovencu tudi v prihodnje olikan voditelj.
Nemirne duhove treba je miriti z obilnim in pristojnim delom, in tera Je Jako pogodila Mohorjeva družba, izročivši eno najlepših svojih ^^knjig v spisovanje dr. Rogaču, in t& je d): »Življenje svetnikov svetnic Božjih". Po najboljših virih spisal dr. J. Rogač, du-yuWjanske škofije. Izdala družba sv. Mobora. Z dovoljenjem vi-#^v^..^v/.sokočastitega kerškega knezoškofijstva. Pervi del v Celovcu 1867 v ve-liki osmerki str. 460. Drugi del 1869 str. 448 (III. in IV. del doveršil „/u«>w/prijatelj mu, župnik g. Matija Torkar). Natisnil J. Blaznik v Ljubljani.
Za dokaz in vzgled Rogačeve slovenščine bodi iz te knjige v sedanji
_f jTn-- t^f
dobi tolikanj znamenito (9. marc. str. 350):
češčenje sv. Cirila in Metodija. 4~ay	& »Kakor je gotovo, da je spoznanje samega sebe potrebno vsacemu
človeku, kteri v nravnosti in popolnosti napredovati hoče, tako je pozna-/^-f nje naroda neobhodna stvar za vsacega sina in domoljuba, kteri srečo , 'n slavo svojega naroda razširiti in pomnožiti želi. Česar ne poznamo, „s, y tega tudi ne moremo ljubiti, ne k slavi privajati. Narod pa naj poznamo Pranji njegovih velicih in zaslužnih mož, v kterih ves narod pri-P^vf^poznava svoje cvete. Najslavniši možje pa so ti, s kterimi se ponaša t* /-♦At-sv. cerkev in vse človeštvo, in med ktere po vsi pravici spadajo a p o-1steljni narodov, kakoršna sta Ciril in Metodij. Po poznanji njunih p«-zaslug in z njunim pobožnim češčenjem ne priljubujemo le svojega rodu, tudi cerkev, ktere sinova sta bila. Kako naj torej mi Slovenci ^ - sv. moža počastimo? Znano je, da veliko slovanskega ljudstva, čegar "^prednike sta bila sv. Ciril in Metodij v naročje sv. cerkve pripeljala, zdaj ^^^T^živi v pogubnih sponah razkolništva. Te tedaj zopet s sv. cerkvijo zdru-žiti je namen bratovščine sv. Cirila in Metodija. Vstanovili so me<* nan" Slovenci nepozabljivi apostolski škof Anton Martin Slomšek v ta namen, da bi njeni udje ali bratje in sestre molili za zedinjenje . razdeljenih v veri in cerkvi sploh, posebno pa za spreobernitev vseh slovanskih narodov k edinosti katoliške cerkve. Ta bratovščina, 1. 1852 od papeža Pija IX. poterjena, se vedno bolj širi ne le med Slovenci, ampak tudi po Moravskem in drugod. Zatorej naj bi slednji dan iz vseh slovenskih sere in ust se glasila bratovska molitev:
O Bog! kteri si nas po sv. bratih Cirilu in Metodiju k edinosti sv: vere poklical, dodeli, da se odločeni bratje in sestre naši zopet povernejo v naročje matere katoliške cerkve, da bode, kakor je v nebesih, tako tudi na zemlji, le en hlev in

en najviši Pastir. Tega te prosimo po neskončnem zasluženji Tvojega Božjega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, po prošnjah prečiste Device Marije, sv. Cirila in
Metodija in vseh Tvojih ljubih svetnikov. Amen.
*
F.
Janez Bonac.
*
Zvezda sjajna si Ti, Janez dragi!
Ki Te vzela je v mladosti smert.
Cerkve, domovine up preblagi!
Krije dans Te že mertvaški pert.
Cerkev, kje imaš sedaj učenca,
Ki bi te bolj ljubil, bolj častil?
Ljudstvo, mladež, kje imaš miljenca,
Ki bi te bolj varval, bolj učil?
In ti jokaš, draga mati Slava?
Res osoda bije te hudo!
Zopet sinek v tihem grobu spava,
Ki te ljubil vselej je zvesto!
Pa ne maraj; — luč se res je skrila,
Al vgasnila čisto ni za nas:
Sej cvetlice, ki jih je rodila,
Še cvetejo tebi v divni kras. *
Tako je pel, v Alojznici mu gojenec, Franj o Marn v žalostinki po geslu iz njegove pesmi: „Le kratka pot je, ki do groba pelje, — Ko kapljica na veji človek je; — Le naglo jenja svetno vse veselje — In mala hišica se nam odpre" (Danic. 1864. 1. 2.). »Britka zguba je s smertjo tega učenega, mladega rodoljuba spet zadela nas Slovence: 21. grudna jezdi k podružnici maševat čisto sam. Imel je posebno živega konjiča, in že ko ga je po sv. maši zasedal, je neki nagajal, in rekel mu je ranjki: „Meniš, da me ne boš nesel, pa me vender le boš!" Čez die časa pa ga najde neki voznik pod potom na pol mertvega. Ni se več zavedil, in popoldne o poli štirih se je ločila njegova blaga duša" — piše o njem prijatelj z Dolenskega v tistem listu; v naslednjem 3. pa verli Okiški z Dunaja: „Gotovo je nepričakovani prigodek z žalostjo zaslišal vsak domorodec. Ti, predraga Danica! si priča, kako vnet sin Slovenije je bil ranjki. Kako krasne poezije si prinašala iz njegove pevske žile, večidel pod znamnjem . . n .. * . . n . . (Janez Bonač). Blagi pokojnik si je tudi še z drugimi spisi dobil zasluge, zapustil spomin v lepi knjigi, zaslužuje pa gotovo, da se mu spomin še bolj oživi, in zbirka njegovih lepih pesmic bi bila zala zvezda na obnebji našega slovstva."
Rojenje bil Bonač Janez v Topolu, prijazni vasi Cirkniške fare 9. maja 1832; gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, precej v začetku z najboljšim vspehom; tretjo latinsko šolo nastopivši je bil sprejet v Aloj-zijevišče, iz njega prestopil v bogoslovno semenišče, 26. jul. 1859 posvečen za mašnika, 1. 1860—61 bil pristav ali prefekt v Alojznici, nato duhoven pomočnik v Žužemberku, kjer je umeri 21. dec. 1863.
čverst in zmožen mladeneč je prav hvalno napredoval v vseh naukih vzlasti v slovenščini, ter v njej jel pesmice skladati vže v šolah gimnazijskih, svetu priobčeval pa v bogoslovnih, in to pod omenjenim znamnjem v Z g. Danici 1. 1857, kjer se nahajajo v raznih oblikah, največ v sonetih in stancah, na pr.: Luč vere 1. 1; Resnica 7; Lepši dom (na pokopališu) 9; Svetimu Jožefu 13; Presv. R. Telo 14; Pomlad 15; Prava omika 17; Noč-dan duha 18; Zvezdicam 22; Starček 36; Slovo matere 38; Odgovor Svetogorskimu 41; Previdnost Božja, Pravica Božja 42; Sveta Terezija 43; Nebeški Jeruzalem 45; Ljubim ranj-kim 46; Sveti Advent 48; Marija, Mati svete ljubezni 49; Marija naše zavetje 50. V razgled naj bode:
Prava omika. Če više v zraku giblje se meglica, Ki zemljo z miljeno roso napaja In rajsko vnovič zlepša žalost gaja: Debelši ji iz očes rosi solzica.
če više nad zemljo prepeva tica, De komaj bistro jo oko dohaja, Bolj njena tožna pesem serca taja, Bolj nam zbudi nje glas spomin poklica.
V posvetnim šumu serca čut zgubijo, De rane dušne več jih ne bolijo; Preblizo so zemlje, nam to pokaže.
Duha prostost človeštvo le olika; Na tej le vidi se deržav omika, Vsa druga mera grozno rada laže.
Zvezdicam.
Kdo vam olja lučce, ki ne gasne,	De bi skoraj ure mi dotekle,
Tam v daljavi ljubljeno priliva?	De bi jenjal skoraj čas terpljenja!
Kdo vam kaže pota modrojasne ?	Takrat boste mi veselo rekle:
S tamno kdo meglico vas zakriva?	Pridi vživat boljšiga življenja!
Oh povejte mile zvezdice!	O kako že zdaj se veselim!
Oj gotovo, čedica blišeča,	Tam prelepe pesmi bomo peli,
Imaš grozno dobriga pastirja;	In Očeta dobriga častili;
Tam pri tebi se nam veči sreča,	Večno večno bomo tam živeli,
Se dežela lepši nam razširja.	Solz potoki bodo vsi vsahnili,
K vam serce me vleče zvezdice!	Le veselje večno zaljša raj!
Še život me tu na zemlji veže,	Vse dopolnjene nam bodo želje
Duhu brani tje do vas zleteti,	V sladkim miru ljube domovine,
Oj, de njega prost že bil bi teže,	Svitlih angelov nas truma pelje
De nad vami mogel bi živeti;	Tje, kjer sreča nikdar več ne mine.
To, le to doseči si želim!	Tam cvete le sreča vekomaj!
Z milimi svojimi pesmicami se je berž vsem priljubil, in v „Od-govoru Svetogorskimu", kteri ga je prilikoval danici na nebu, češ, na radost druge Danice bogorodnice razsijaš mične pesmi v Zg. Danici, spričuje ponižno, da navadno je v škodo, kar je preveč t. j. presilna hvala 1 — Vendar je marljivo pisal in popeval dalje, in v tečaju 1. 1858 so natisnjene pesmice na pr.: Zvezdicam 1. 1; Segorska dolina 2; Sveta vera 4; Varstvo čistosti, Marija! 9; Darilce Marii 10; Čednost 11; Solzica na prijatlov grob 19; časa tek 21. — V zgled bodi:
Sveta vera.
Brez upa vedno vsaka zarja vzhaja; Serce je prazno, duha luč vgasuje, Očesa svit, lic cvetje obleduje; Života vek, moč dušna tud zahaja. —
Zastonj pomlad cvete in v sredi gaja Radostno tičic truma preletuje; Serce molči — ne upa — ne zdihuje: Mir zginil je, obup le ga navdajal
O revna stvar! solze so ti vsahnile, K' so pred britkosti ogenj ti gasile; Tolažba zadnja z njimi je minila.
Obupnost le je tvoja tovaršica, Ki zgubil svitlo zvezdo si poklica: Gorje! — oh zvezda Vere je vgasnila!
čednost.
Studenčik mali rahlama šumljaje Med cvetjem vil se skoz livade zale, Vse rož'ce so pomlad ga obisk'vale, Si z valčki čist'mi radostno igraje.
Obiskoval tud sam nar lepši kraje, Kjer sladke sapice so mu pihljale, Nar lepši viže tič'ce prepevale, V njegovi rosi svitli se kopaje.
Al glej! brežički krasni se jezijo, Cvetličice ob strugici bledijo, In tičic čedica beži in plaka.
O čednost! Deb' vodica tvoja mila Se nikdar in nikjer ne zamostila! Studenček tvoj stoječ je — mlaka!
»Gregor Kemperle, rojen v selški fari na Gorenskim 5. sušca 1838, z nar lepšimi lastnostmi in darovi od Stvarnika obdarovan, je z izverstno učenostjo skorej v vsih vednostih vedno sklepal skerb za pravo pobožnost in posebno za nedolžnost in ponižnost, ki je podloga vse po-božnosti. Smel bi se pravi Alojzi sedanjiga časa in naših krajev imenovati. Bil je rastlika in cvetica ljubljanske mladenšnice, Alojzjeviša, kte-rimu bo tudi še po smerti v lepo čast. Umeri je — bogoslovec — za jetiko 19. vel. serpana 1858 v stari Loki, kamor se je bil prišel ozdrav-
Janez Bonač.	6
ljat. Naj v miru počiva!" Tako piše v Dan. L 18. k »Vencu" na njegov grob nekdanji Alojznik M. Frelih Vitoški, in v 1. 19 je čitati za »Žalostnico iz Loke" J. Bonačeva »Solzica na prijatlov grob", ktere poslednji dve kitici se glasite:
Kot svečica stopi v plamenu se vsa, In lampica, če preveč olja ima, Umerje: tako je tebe, cvetka mila! Gorečnost prevelika nam umorila, Al najdel tam si srečneji zavetje Za cvetje.
Tam teče sladki vir ljubezni za te, Ki zanj, le zanj daroval na zemlji si vse, In ta ljubezen, ki čez grobe seže, Nas tudi zdaj še, bratec, s tabo veže, Nas veže na deželo lepo srečno In večno!
Bila sta ranjka med seboj in tudi z menoj mila prijatelja, in to prijateljstvo do našega Alojzija verli Bonač iskreno spričuje v spomenici „Gregor Kemperle. Nektere čertice iz njegovega življenja". Natisnjena je ta spomenica najprej v Drobtinicah 1.1859 — 60 t. XX; potlej posebej v knjižici v Gradci, 1860. 8° str. 15; naposled v Zg. Danici 1. 19 — 22. — Po nekem dostavku v 1. 23 je J. Bonač v 1. 24
—	26 dodal »Še nekoliko iz življenja Gregorja Kemperleta", kjer proti koncu na pr. pravi: »Posebnosti ranjki ni nikjer ljubil, le v navadnih rečeh je bil zvest.. . Njegova nar veči moč v čednosti je izhajala iz skrivnosti vsakdanjiga življenja ... Drugi studenec te moči pa je bil ta, da ni nikdar rekel, zdaj je zadosti!.. Brez nehanja in z vso močjo je dalje hrepenel, in če bolj se je napajal s sladkostjo ljubezni božje, le bolj mu je bila sladka in le še bolj je hrepenelo po njeni lepoti njegovo serce. Iz tega se da vse njegovo lepo ravnanje, vsa njegova ljubeznjivost razsoditi in po vrednosti ceniti. Res, zguba je velika, de ga več svojiga ne imenujemo, ali upati smemo, de nam bo Bog pa po njegovih prošnjah nadomestil, kar nam je po njem tukaj dati obetal. Naj bi njegov lepi izgled mnogo posnemavcov našel (med šolsko mladino, posebej mej Alojzniško, kteri se omenjena spomenica z vsemi dostavki vživo priporoča!), tako bo sad obilen, ki ga je v kratkim času na zemlji obrodil. Saj vemo, de nam ni življenja ceniti po številu let, ampak po dobrih delih. Posnemajmo ga in bodimo prepričani, de ni nobena reč ali stvar predraga, s ktero si Boga in nebesa kupiti zamoremo".
V taki lahki in gladki slovenščini je spisal J. B. vže v semenišču (cf. Dan. 1864 str. 13.) molitvine bukvice »Iskrice", ter pod tem naslovom priobčeval kratke, času primerne sostavke v Zg. Dan. 1.1859 — 60.
—	Njegova je tudi slovenska čestitka, ktero je po duhovščini preč. g. dr. Jerneju Vidmarju o slovesni vpeljavi na prestol ško-
fije Ljubljanske 1. mal. serp. 1860 poklonila »Vesela Domovina" V I. pesmi: „Po tihim morji čolnič gladko plava, — Vihar miruje in valovi spe;... Dan, ki je Rimu dal svet'ga Očeta — Ljubljani srečni Tebe škofa da i. t. d." — L. 1861 je v Dan. 1. 1 po vpraševanji: „Je mar že dan? Al kaj se tako sveti?
—	Prav čudna se mi ta svetloba zdi — In kaj ta šum? Je jelo mar germeti? — Se vsaj v potresu zemlja ne šibi!" — zložil pesmico »Pogled v novo leto", kjer v mračnih nevihtah gleda Avstrijo, Cerkev in Slovenijo, a naposled potolažen občta:
Po jasnim zraku se kraljevo zibal, Prot večnim' Solncu prosto bode dvigal
Se orel. O veseli, srečni dan! Po mirnim morji plavala bo Barka In veselila Solnčniga se žarka,
Ker grozni šum valovja bo razgnan. In Slavi nova slava bo zorela: De zvestih le sinov bi kaj imela!
Sam dobrovoljen pesnik slovenski čislal je jako dobrovoljnega slovenskega skladatelja ter počislal velike njegove zasluge v žalostinki »N a grob slavnimu Gregorju Riharju", kjer (Zg. Dan. 1863 str. 172) po začetku: »Kaj Evterpa, kaj se odteguješ — Mil'mu krogu ljubljenih sestric?
—	De se z njimi nič več ne raduješ, — Solzo vidim v cvetju tvojih lic!" . . vmes poje:
Kličem ga zastonj, poglej Gregorja! (Saj je vender dober sluh imel) Po Slovenskim vsim in tje do morja Z njim in s petjem svojim je slovel; Zdaj pa ni — in nikdar več ne bo ga, Šel za zmeraj ljubljeni je Groga — Z mano narod ves ga pogrešuje In žaluje.
Šel si, Dragi! glej in le solzico Za slovo v spomin Ti dati vem, V sercu pa zadobil si pravico, De pozabit' nikdar Te ne smem. Al ne sama, — vsak prijatel petja Iše v slave vene Ti lep'ga cvetja; Naj Ti bo nad časnih zvezd višavo V večno slavo! . .
»Svete nebesa, naša domovina" — zovejo se molitvene bukvice katoliškega kristjana v vseh okoliščinah in potrebah življenja, ktere je spisal Janez Bonač menda vže 1. 1862, in se 4. natisa 1874. 12° str. 380 dobivajo v založbi Ničmanovi. — L. 1861 je v Dan. 1. 8 o novi hvalevredni bratovščini za vedno češčenje presv. Rešnjega Telesa naznanil »Lepe darila revnim cerkvam"; poznej pa njenim družnikom in sploh pobožnim katoličanom iz francoskega spisal sprelepo knjižico: »Vedno češenje sv. R. Telesa in lepšanje revnih cerkva"
—	franc: O. J. K. Boone r. J. Poslov. J. B. v Ljubljani 1863. 8°. 561.
— Bil je ranjki sam goreč čestitelj Najsvetejše Skrivnosti, in v dokaz naj se postavi tudi tukaj — nekako mu na grob in v zastavo srečnega prihodnjega vstajenja — njegova lastna v Danic. 1857 1. 14 pri-občena pobožna čestitka — umetna kazalnica:
Večni Križa bllš!
Srečni Ti deliš Nam nebeški mir! Al' s Teboj še ni končano, Kar človeštvu Bog storit' želi, In umerljivim namv spoznati ni še dano, Jezusa dobrota VEČNA kaj za nas stori! O brezkončna si LJUBEZEN naš'ga Odrešenika, * Kdo ne bo Te ljubil, BOŽJA hrana, sercam slast! V Tvoji velikost' omaga moč jezika; Vender daš se sercam grešnim v last! Čudi zemlja se presrečna Poj nebeški kor: Sveto, Sveto, Jagnje! — Trojno-večni, Edino-srečni! —
JEZUSI
Ljubi Duš Pastir!
O nikar nas ne pogubi!	'
Daj doseč' nam večni mir! Serca pojte, povikšujte! vse naj ga časti! TUKAJ V SVETEM ZAKRAMENTU, KI ZA NAS ŽIVI!
..n..*..n..
G.
Matevž Lotrič.
Oh srečna tista duša,
Ki čisto vest ima, Veselo svet zapuša, K Očetu se poda.
Ant. M. Slomšek.
S to glasilko na čelu priobčuje Rodoljub Podratitovski v Zg. Dan. 1864 1. 32 — 34 pod naslovom: Matevž Lotrič, semeniški duhovnik in bogoslovec IV. leta ljubljanske škofije — čertice iz njegovega življenja, kjer piše prav lepo pa resnično tudi na pr.: »Zasijala je bila pred malo leti iz naše Selške doline zvezdica, ki je mično in milo sijala na obzorji slovenske domovine, na krog in krog razsipaje bliščeče žarke, — al v naj lepšem svitu obledela je ona zvez-
dica, ter zatonila k Božji milosti: Gregor Kemperle bilo je njeno imel — Žalno so rosile iz mnogo mnogo oči svitle kapljice na prezgodnji grob rajnega rojaka Kemperle-ta, — pa glej! iz doline, z vročimi solzami po-rošene, kalila je že mlada cvetka, ki je bila slovenski domovini novi ponos. Sprelepo racvitala se je ona, sladki duh širil se je na daljavo krog nje, nastavila je bila ravnokar sreberno perjiče in zlati cvet: Matevž Lotrič se je zvala ta cvetka. Pa, oj grenke, nemile osode! Ko stala je ravno ta naša cvetlica v najkrasnejšem svojem cvetju, zabrije strupeno — merzel sever, ter jo nemilo omami s svojo ledeno slano ... bliskoma zamahne, in krasna naša cvetka se zgrudi v zemlje prah, iz ktere je bila pognala... Ranji Matevž Lotrič rodil se je dne 17. sept. 1840 v Železnikih od revnih žebljarskih staršev ... V višjih šolah, da se Bogu in ljudem usmili, se radi dijaki spridijo; zlasti zalim fantom je mestni zrak velikokrat več ko strupen. Tudi napuh in gizdost takrat rada terkata na vrata mladih sere, zlasti tudi bistrih možgan; — al Matevž je razumel vero-znanstvo, ki se ga je učil iz korenine in ne samo po verhi in je stal v ponižnosti in priprostošti svoji terden ko sinji rob ... Doveršitev osme latinske šole in volitev prihodnjega stanu dela marsikakemu dijaku sive lase. Ni se jim tudi čuditi; zakaj takrat stojijo mladenči na razpotju, ki jih ima voditi ali v srečo ali v nesrečo; — ali v prijetno življenje, ali, Bog hotel, da tudi marsikakega ne v prezgodnjo smert. Ranji Matevž je skoz vse šole hrepenel po trenutku, ki ga bo peljal poleg šenklavške cerkve v dom, nad kterega vhodom stoji zapisano z zlatimi čerkami: „Virtuti et Musis". — Včakal je zaželenega časa, in brez pomislika postal bogoslovec, v 1. 1864 iz III. semeniškega tečaja mašnik 1. avg., v stolni cerkvi ljubljanski opravil 7. avg. vpervič nekervavo daritev nove zaveze,... potem pridigoval in pomagal duhovnom doma in drugod, hudo obolel, ter po 12dnevni bolezni za vročino umeri doma v Železnikih 15. oktobra, in 17. dne bil slovesno pokopan (Dan. str. 544.). — V bogoslovji je verlo napredoval v učenosti in pravi modrosti. Posebno pesniški duh se mu je bil razcvetel. Pesmice plesti mu je bila igrača, in zelo žal mi je, da ga nisem večkrat za kako lepo pesem nadlegoval. Morebiti se nahaja še kje kaki njegov izdelek v rokopisu, zlasti ker je bil pokojnik tudi vrednik semeniškega pisanega Časnika „Lipa" za domače vaje. — Pesme: Novoletna; mladi mornar; o obletnici v. č. gosp. zlatomašnika BI. Kersnika, in dva odstavka k pesmi: »Zapojte jeziki" (Sv. pesme, IV bukvice, str. 57.) hranujem jest v rokopisu. »Novoletno" bom izročil „Danici", iz ktere bodo bravci naj bolje spoznali, kaki duh je rajnega navdajal". —
VM. Lotrič jel je popevati po Danici, kjer se 1860 1. 6 str. 52 nahaja perva njegova pesmica „Veliki petek" (Bog, človeškiga rešenja cena, — Kri presveto toči, križ že vstaja itd.), in 1. 13 str. 108 „Preč. gosp.
Blažu Kersniku, bivšemu fajmoštru v Železnikah, za veselo petdesetletnico ali drugo novo mašo 24. rožnika 1860" (Stoletja pol že v večnost se je zlilo, — Kar serčna ladija je šla od kraja..); 1861 1. 3 str. 22. 23 »Venec na grob preblagiga součenca Lorenca Oblaka osmošolca" (Pod belini krilom spava zdaj narava, — Pomladi čaka, de bi jo zbudila..), in 1. 12 stran 96 »Venček v spomin predragiga součenca Janeza Aha-Čica osmošolca" (Prišla je pomlad, ptica je zapela, — Gomila pa solze pri-jatlov pije..); 1862 1. 24 str. 194 »Solžica nepozabljivemu bivšemu součencu Ožbaldu Turku" (Prašam starše, kje je sinek vaš ? — Vas tovarše, kje je bratec naš? — V solzah grob mi kažejo, — Ga truhnobi dali smo. — Zato teko grenke solze, — Zato žaluje nam sercč itd.), 1. 28 str. 225 „0 stoletnici rojstva ali začetka fare Zaliloške" (Glej, stala med drevjem je cerkvica bela, — Kraljice nebeške samoten je stan ..), in 1. 26 str 291 »Spominek nepozabljivemu součencu Lu d o viku Doliniku" (Si umeri ob zimi brezcvetlični, — Kdo ti, Ludovikl bo venec vil? itd.). — L. 1863 hoteli smo Slovenci obhajati z brati svojimi tisučnico slovensko, in v ta namen ogovorim ljubljenega svojega nekdanjega učenca, naj z ozirom na L. Klinar-jev »Klic od Balkana" v Dan. 1861 1. 11 str. 88 zloži nekak odmev. Dobri Matevž mi prinese za »Zlati Vek" 1. 1863 prekrasno spomenico, ktera bode v prihodnje dvakrat pomenljiva, ker jo je 6. jul. t. 1. v Rimu pred Leonom XIII. v slavni akademiji govoril rojak mu g. A-Koblar, in ktera naj se tudi iz tega vzroka ranjkemu na čast ponatisne iz Zlat. Veka str. 243 v Jezičniku 1. 1881.
Triglav Balkanu.
Pridi, pridi, černa megla! Pa zakrij mi sive glave,
Sem pošiljal hčerko') berzo, Opominjal ga dolžnosti; Naj varuje sine Slave Zmote krive, posilnosti.
Bom prelival solze grenke, Jih prilival valom Save.
Le prinesi grom doneči Strel ognjenih hitre žare, Stresaj, vdarjaj mi Balkana, Vari Serbe in Bolgare.
Glase žalostne nosila: Da Bolgare, Serbe tlači Kriva vera, turška sila.
Hčerka solzna se vračala,
Stresaj, vdaijaj mi Balkana,
Naj pogleda tri pečine, Ki jih dvigam prisegaje Varujoč slovenske sine.
Varha naji je postavil Stvarnik ob bregovih Save, Naj posavskim prebivavcem Bran'va vero in zastave.
Glas privabi rod slovanski, Mati skerbna ga izroča. — Al te, Balkan! ni ganila Prošnja mila, solza vroča? —
Prisegaje sva germela: »Stvarnik, Bitje trojedino!
Je ganila hčerko mojo, Slavi da je obljubila: Bom sinovom tvojim žejo Z zdravo vodico gasila.
Zvesto bova jim branila Sveto vero in lastnino!"
') Savo.
Je ganila pišev silo,	Stvarnik, Bitje trojedino!
Vetrič bo hladil jim čelo;	Čul prisego si Balkana;
Je ganila ptičic trumo,	Pa nezvest prisegi svoji
Da bo pela jim veselo.	Glej! odvrača ti Slovana.
Je ganila serd oblakov,	Vse, kar stvaril si, Te moli,
Da ne vžiga koč jim strela,	Vse povelja Tvoje čuje; —
Da nevarnost vsih strahovi	Balkan sam Te je pozabil,
Zapustili so jim sela.	Vsaka stvar se mu huduje:
Je ganila Bomo sveto,	Mi je rekla Sava hitra,
Da Gospodu jih je vrnila,	Da združila bo sestrice,
Da z nebeškim ukom sine	Pa spodbijala podnožje
Ji pokorne je dojila.	Bo sovražniku resnice.
Tebe, Balkan izdajavec!	Obljubili so oblaki,
Tebe sam'ga nič ne gane,	Da ga strela bode bila,
Ti, nezvesti, vedno sekaš,	Da verhove mu nezveste
Vedno jim ponavljaš rane!	V prah minljivi bo zdrobila.
Ti izdajaš jih neveri,	Prah vetrovi bodo nesli
Terdi mačehi nezvesti,	V černo morje, v globočine. —
Pa jih tergaš iz naročja	Reci Stvarnik, naj zgodi se,
Svetega Duha nevesti.	Da otmeš slovanske sine!
Daj jih zopet Romi sveti, Dolgo, dolgo po njih plaka, — V nji že dolgo brat slovenski Jih s poljubom serčnim čaka.
M. Lotrič.
L. 1864 se v Danici opisuje ranjkega prerana smert, in 1. 35 brati je iz zapuščine pesmica: »Novo leto" (Spet se leto je vtopilo, — V večnosti strašno morje itd..). — V Novicah pa je tisto leto str. 359 1. 44 či-tati njegova »Mladi mornar". — Kakor v Dan. 1. 1864 Rodoljub Podratitovski t. j. Josip Levičnik, tako je 1. 1865 1. 2 str. 13. 14 ljubljenemu Matevžu sprelepo spomenčico postavil misijonar J. Trobec v vezani in nevezani besedi, in str. 46 se nahaja misijonarjem — mornarjem v Ameriko pisana Lotričeva: »Večerni pogovor" (Zakaj zapušaš, luna ti nezvesta! — Zvezdice male, v nočeh nevarnih? itd.), in 1. 13 Str. 103 po nemškem priravnana »češena Marija!" (Preserčno pozdravlja Te zemeljski krog, — Marija! si milosti polna, itd..). — V Novicah 1. 1865 je tiskana junaška njegova: »Na straži" (Kam se skrivaš, bleda luna? — Krati straže tužno delo, — Ljubim luči svitlost belo — Mar mi skrivat' češ beguna? — itd.). Slovenske Večernice družbe sv. Mohora 1. 1865 zv. XII str. 78 pa so donesle M. Lotričevo: »Misijonarjem v spomin" (Bog nas kliče v daljne daljne kraje; — Starši! dajte svojih sere mu polovico itd..). — In Drobtinice 1. 1869 letnik XX imajo še dve pesmici, razglasil po njegovi smerti Josip Levičnik, in sicer po nemški zložena str. 308 — 9: »Marija", in izvirna str. 314: »Na blejskem jezeru". —
»Rad je vsajal ranji Matevž svojim pred njim umerlim součencem na grob cveteče šopke v podobah ginljivih pesemskih nadgrobnic; naj bo
toraj s temi versticami postavljen mali spominček na prezgodnjo mogilo nepozabljivega mi pobratima", piše v Dan. Podratitovski, in iz istega vzroka v dokaz, da na Slovenskem še žive, ki ga ljubijo, bodi tu ponatisnjena M. Lotričeva:
Mladi mornar.
Mornar:
Ljuba ptica! kje si bila? Kje si sladko roso pila? Kje majala vejice? Pela sladke pesmice?
Koljko gor si preletela?
V	koljkem času si dospela Sem do morja grenkega, Kraja mi sovražnega?
Za deveto tam višino Al si vidila dolino,
V	sredi nje pa mirno vas? Tam še čaka zlat me čas.
Tam so mati me zibali; Tam s tovarši se igrali; Tam sem pervo pesem pel, Tam le kdaj še bom vesel!
Ptica:
Za deveto tam višino Res sem vidila dolino, V sredi nje pa mirno vas: Tamkaj čuli moj so glas.
Tam sem vejice majala, Rdeče cvetje osipala — Tje nazaj še bom prišla, Naj tud' jez bom tam doma.
K hišici sem spat hodila, Noter mati je molila Za mornarja mladega, Sina ji preljubega.
Sestra jest' mi je dajala, Jez pa s petjem ji plač'vala. Naj tud teb' vmirim serce: Ki te ljub'jo, še žive!
H.
Leon Engelman Nožarjev.
*
Razširjala je pomlad divnost svojo, Razlegal se nebeške slave glas, Ker aleluje don je dušo mojo Povzdigal nad rumene zore kras. In — segel spet sem v desnico tvojo, Predragi! v tvojo — več te ni pri nas! — Pomladi dvojne žarki so sijali, In dvojni glasi srcu slast dajali!
Na mlado cvetje drage domovine Upirala sva radostna oči, Zidati svitle gledala grajšine Na ravnem polji zlatih kdaj nam dni — Krog njih, na premlajene nam ledine Kak blagoslov bogat nebo rosi: Tam — djala sva — se blago da živeti, Po njih ne jenja srce hrepeneti.
Na reve sva sedanje pozabila, Ki naji stiskajo in mili dom, Verige trde nagloma drobila, Kot suhi les viharjev močnih lom; Presvitla luč je žarke nama lila: Kdo vš, za njo da brž privriska grom? Kar sladki upi urno so zidali, Kdo ve, alj bojo boljši dnevi dali?
Naprej veslam, v daljave duh me vodi, Še vabi stavljen v domišlii svet — Alj kod, prijatel, ladja tvoja hodi, Ki hotel z mano trgati si cvet? Sovražni, zapeljivi, ostri prodi, Končali vožnjo ste najlepših let! Eosi oko naj v tamne globočine, Za tabo gledam v jasne visočine.
Tedaj počiva, pridno djanje tvoje, Miruje um! — Samoten jaz stojim, Zaprtega te v grobu pesem poje; Da v grobu si? — Alj čujem, ali spim? Da sklenil mlado si življenje svoje? Da! sklenil si — Bogri te izročim, Mileje solnce naj te tam obsije, —
Zavetje sprejme lepše domačije! *
Tako Ijubežnjivo poje nekdanjemu součencu v imenu dijakov Ljubljanske gimnazije blagi Okiški v nadgrobnici ^Spominek na pri-jatlov grob" v Novic. 1862 1. 26, kjer iz Novega mesta 20. rožnika smert domoljubnega mladenča naznanuje Šmarski tako-le: »Britka zguba je zadela v sredo večer novomeške dijake in nam vsekala rane krvave v domoljubne srca. — Tista nemila žena, ki je pokosila pred kratkim vrlega našega rojaka Vijanskega, vzela nam je tudi nadepolnega so-dijaka L. Engelmana, ki se je v svojih spisih imenoval „Nožarjev". Da je bil rajnki priden delavec na polji narodnega slovstva, spričujejo nam mnogi lepi spisi, ktere nahajamo v raznih slovenskih časnikih. Mnogo blaga pa v vezani in nevezani besedi je še v rokopisu, ki je pri si. vodstvu tukajšne gimnazije začasno shranjeno. Milo je donela pri pokopu
iz čistih grl naših pevcev pesmica: „Jamica tiha"____ Strohnele bodo
sicer tvoje kosti, o tovarš, al nam ne bo zginil iz srca blagi tvoj spomini"
Bil pa je Engelman Leo rojen v Kranju 17. febr. 1. 1841, v latinskih šolah do VI. razreda v Ljubljani, v viših v Novomestu, kjer je umeri vže 18. junija 1862.
Pričel je javno pisariti 1. 1858 v Zg. Danici, kjer je pobožni mla-deneč v 1. 16 v spisku „Ozir po Ljubljani, posebno v drevoredu, o angelskim zvonenji" potožilo reči, o kateri je razvado omilovaje pisal tudi dobri mu pobratim A. Umek, kako naj bi krona kranjske dežele, po kteri se ravnajo, kakor prebivavci po uri v zvoniku, vse mesta
Leon Engelman Nožarjev.	7
in vasi, v lep izgled bila vsem. — L. 1859 št. 5 kaže v basni »Mladeneč in vrag", kako da pri modrem učencu celo satan nič ne opravi, z naukom: Mladost, ki te moti pohlepnost do posvetnih veselic, posnemaj v tej basni stanovitnega mladenča! — L. 16 str. 128 pa je brati Nožar-jeva perva pesmica:
O koncu šolskiga leta.
Pa spet je ura šolskih ved odbila, Prenehal teči vir je učenosti, Ki nam rosil na pota je modrosti: Oddiha sladka doba nastopila!
O de bi vedno nas modrost vodila, Ko nabiraje zdaj doma cvetlice Hladili bomo vroče si glavice, De z bogoljubjem nas bi napolnila!
Končano v šestih dneh je blo stvarjenje, In sedmi dan je čas bil praznovanja; Podobno temu učencov je življenje:
Verste med letam dnevi se njih djanja, Nazadnje pa, ko neha spet učenje, Nastopi mili čas jim počivanjal
L. 1860 št. 13 je ponatisnjena pervikrat (drugikrat 1. 1864 št. 13 str. 100) po nemški poslovenjena »Marija cvetica" (Es bluht der Blumen eine), in št. 24 str. 169 »Preč. g. Blažetu Blazniku, fajmoštru v Naklem nad Kranjem, o slovesni drugi novi maši 23. kimovca" (Častita starosti je siva glava, — Ki v nogradu Gospodovim se trudi itd.), in Št. 26 str. 214 pa »V spomin za apostoljski Sedež in katoliško Cerkev v četi sv. Očeta Padlim Junak a m 1860" (Pevec! poj junakam pesem milo, — Brenkni v liro vbrano svojih strun, — De ime se hrabrih bo slovilo; — Vsmertil jih hinavski je gerdun itd.). — V Novic. 1. 1860 pa je brati njegova, otožni ca »Domo-Čutstvo" (Tiha luna jasno sije, — Duh moj misli na svoj dom itd.).
V Dan. 1. 1859 št. 18 je spletel součenec A. U. Okiški sonetni venec »Pozdrav Zvezdi na Morji" (Ave Maris Stella) in 1. 1860 št. 3 E. J. K. (Emanuel Jožef Kovačič gl. Jezičnik XV) za »Sedanjo Dobo" (Vivat Pius Nonus), in po teh dveh zložil je L. E. Nožarjev 1. 1861 št. 21 »Pozdrav Milosti Polni", kteremu spevu je
Vencov vir:
Adamu je obljubljen bil Mesija, Vsa zemlja je željno po njem zdihvala, Enako ga Marija pričakvala; Glej, angel ravno Nji pozdrav razvija:
Raduj se, polna milosti Marija! Al v to si Ti pohlevna vsa se vdala, Ter mati si nar Vikšiga postala, In sterta bla pekla je oblastnija.
Ak zvon nas na pozdrav Tvoj opomnuje,
Pobožno Te kristjan poveličuje:	*
Lej solz zjasnila temne si nižave.
Enak kot so Ti vbrane harmonije, Naj glas se mojih strun Ti v čast razvije, Al slab je, plesti venec Tvoje slave I
»Gospodove pota so čudne", povest 8° str. 120, ki jo je poslovenil ranjki učenec L. Engelman, je ravnokar (1862) prišla na svitlo, in je zares silo mična in ginljiva za mladost, zraven tega pa tudi vsa tolažljiva za take, ki so v velikih britkostih in si ne morejo pomagati. K temu pristavlja Dan. str. 177 nektere popravke, ter pravi: »Zaupljivo bo z njimi mladi bravec v zaupanji na previdnost Božjo močno poterjen." — L. 35 str. 281. 282 ima iz zapuščine ranjc. učenca Engelmana Nožarje-vega štiri pesmice: »Štirje letni časi" (I. Pomlad, n. Poletje, in. Jesen. IV. Zima.) z opazko: »Imamo še več ličnih poezij od tega verliga, nam le prezgodaj vzetiga slovenskiga mladenča, ki bo Danica sem ter tje ktero razglasila. Od njega naj se uči naša mladina, kako se da prelepo, pa vselej pošteno in nedolžno spevati". —
L. 1863 nahaja se potem v Danici št. 7 str. 56 njegova »Luna" (Je v pozni noči — Luna polna sije itd.) in Št. 9 str. 72 »Sonet" (Smereka, kolikor je visokeja, — Krepkeje se viharni moči brani itd.).
L. 1864 št. 13pesem: »Marija cvetica"; št. 24 »Nebeški cvdt", »Zdražena slast";, št. 25 »Zvečer pred viharjem"; št. 28 »Sužnost" pa »Prostost"; in 1. 1865 št. 13 str. 103 poslednja meni znana Nožarj e v a, ki se tako lepo vjema z Okiškega nadgrobnico, namreč:
Velikonočna.
Zmage petje naj naznanja: Duš sovražnik je končan 1 Svitla zarja je zjutranja Naznanila sreče dan.
Slava, slava naj odmeva Našemu Zveličarju, Naj veselo se prepeva: Aleluja Jagnjetul
Zmagal smerti je vezila, Temne dvome vse razdjal; Domačija odklenila Se nebeških je blišav!
Slava, slava itd.
Poj hvaležno rod človeški! Steri greha vsak okov; Izveličar tvoj nebeški Je častit od smerti vstal!
Slava, slava itd.
I.
France Svetličič.
*
Pastir Gospodov zvest in neutrudljivi, Sin blag Slovenije bil dan svoj živi,
Marsktero pesmico si pel ji milo.
*
Blagi ta pesnik — France Svetličič — se je rodil v Spodnji Idriji 2. aprila 1814, v pervih šolah učil se pridno v Idriji, v latinskih in bogoslovnih v Ljubljani, slovenščine 1. 1837 pri prof. Fr. Metelku; posvečen za mašnika 1. 1839 je služil najprej za kaplana v Rovtah do 1. 1843, v Cirknici do 1846, na Verhniki do 1856, za župnika v Soriqi do 1863, v Godoviču do 1878; v pokoju bival nekoliko na Razdertem, potem v Ljubljani, kjer je umeri 22. februarija 1881 ter pri sv. Krištofu bil pokopan sv. Matija dan.
Priobčevati je svoje pesmice ranjki jel 1. 1846 v Novicah, kjer ste pervi dve »Življenja namen" pa »Najdena domovina" (Po stezi v dolino popotnik hiti, — Po hoji se vidi, de se mu mudi . .) brati 1. 20, tretja — sonet — »V spomin slovenskiga junaka" (Bog znami! ko požene, Ra vb ar pravi . .) pa 1. 38 z znamenjem —č. Sonet pervi, dasi ponatisnjen v Cvetn. slov- slovesn. str. 84, naj kaže se tudi tukaj:
Življenja namšn.
Življenje naše, bratje! je oranje; Začetik, ko se pameti zavemo, In konec, ko drevo pustivši, gremo Se vleč, in nas obide smertno spanje.
Življenje naše, bratje! je sejanje, Pri kterim se poleniti ne smemo, Ker čas po bliskovo hiti, in vemo, De, kdor je len ob setvi, malo žanje.
Poklic naš nam odločena je njiva, Noči so brazde in razori dnevi, In zerna zabranane naše dela.
Perst razdrobljena, ktera jih pokriva, Bo dala kal in rast tud' prazni plevi; Nje slama pa bo klas snetiv imela.
V naslednjem tečaju 1847 so v Novicah prišli na svetlo 1. 12 sonet „Ži vi j enj e" (Potoku kamne omeči mahovje . .); 1. 19 balada »Erazem R a v b a r" (Karkoli je dčklic Planina rodila, — Nobena ni lepši od Mete cvetela..)
pp Valvazorju XI. 14; 1. 23 sonet »Vprašanje" (Po suhim produ kupec milo gleda..); 1.38 romanca »Alenka" (Zakaj gor na hribcu, kjer vetric pihlja, — In bister studenic spod skale vervra..); in 1. 41 po Prešernovi „N o va p i šari j a" zloženi sonet (v. Cvetn. slov. slovesn. str. 85):
Zabavljica.
Sonetov, praviš mi, ne poj nikari, Zdravice vodopivcam so preslane, Gazele ženskim vnemajo možgane, Seršenov mi ne draži, Bog obvari!
Romanc ne bodo poslušali stari, In zabavljice so le malo brane, Balada tvoja me kar nič ne gane, In glose — te so malovredni dari.
Kaj zlodja moram peti, pa me uči, De bo prijetno tvoji umni buči, Junaške, elegije alj pravljice?
Teh ne; ampak natanjko mi popiši: Kak iz kleti preganjajo se miši, — In bodem djal, de modre si glavice.
Leta 1848 so donesle Novice 1. 47 sonet njegov »Moj svet" (Prijatel ljubi! brez britkost življenje — Resnica je, kar pravim — nima cene . .); 1. 1849 št. 14 sonet »Dekletam" (Lepo je viditi kak v travi veli . .), št 20 sonet »Zvest prijatel zdravilo življenja" (Kotrddarperve dni brez luči v jami . .), ponatisnjen v Slov. Ber. za VIII. gimn. razr. 1881 str. 91. 92; in št. 46 sonet:
Zdihljeji.
Če čuti žalost mlada pasterica, Ko vidi, de na rosnih tleh vsa vela, Ki včeraj med sestrami je cvetela, Leži po noči zlomljena cvetlica;
In če zalije ji ok6 solzica, Ko ne zagleda kaplje, kjer mezela Spod senčniga germovja, in šumela Po belim pesku, hladna je vodica:
Kdo bode meni branil žalovati, Ko vidim, de v košatih hrastov senci, Ne vem zakaj — suši se lipa zala;
Ko slišim, de tihota je postala, Kjer pesme so prepšvali Slovenci, De jih je bla vesela Slava mati?
Vže 1, 1847 je pisal dr. . B1 e i w e i s gospodu S v e 11 i č i č u po nemški hyalp zg. poslane pesmice, češ, so mi jako vgod.ne, gladko teko, brez iz-
pahovanja glasnikov ali zlogov, kar vsaki pesmi jemlje lepoto in je večkrat znamnje prevelike hitrosti; Vi ste res pesnik, in nedvomno pridobite si občno priznavanje itd.— L. 1852 pa mu je pisal slovenski: »Visoko častiti Gospod! Stokrat sim že mislil Vam dopisati in Vas prositi, da bi mi za Novice včasih kakošno pesmico poslati blagovolili; to prošnjo pa sedaj toliko bolj ponovim, ker bojo letos dvakrat izhajoče Novice lože tudi z lepoznanstvom se pečale. Jeli pa veste, zakaj Vas za to nadležjem? Zato — ker imajo Vaše pesmi tako ceno in so tako čislane od bravcov, da Vas zamoremo zavolj pesniškiga zapopadka in vnanje oblike Vaših pesem v per v o versto slovenskih pesnikov staviti. Tako gladko Vam teče beseda brez vse sile, brez vsiga napenjanja, da malokterimu tako .... Ponavljajoč prošnjo se Vam lepo priporočim in vedno sim Vara verni prijatel Dr. J, Bleiweis". —
Novice 1. 1852 prineso res vže v 1. 3 z navadnim znakom —č Fr. Svetličičevo pesmico »Minljivost" (Ko spred pene pena zgine — Ura uri se ugane . .), ponatisnjeno v Cvetn. slov. slovesn. str. 34; 1. 14 »Tolažba po zimi" (Kaj umira ti veselje? — Kaj te v žalost mi topi? . .), v Cvetn. II. str. 95, in 1. 20 sonet »Življenje" (Stojš pri morji gledal sim valove, — Ki težko ladjo kakor list so gnali . .).
L. 1853 imajo Novice njegovih pesmic spet troje, in sicer v 1. 48 »O pomladi" (Minul je zmerzovanja čas, — Topleji solnce greje nas..); 1. 53 zabavljica »Onem" (Kmet vseje na njivo zarano pšenico, — Vsejana požene. Bom polnil mošnjico . .), in 1. 64 naslednji sonet:
Mladenčem.
Kdor nekaj časa v zlato solnce gleda, Ko misli se za mračne gore skriti In za gorami v morje utopiti, V katero gre iskat ga zvezdic čeda;
Izve, da se navzamejo pogleda Oči njegove tak, da razločiti Ne more, kar pozneje če dobiti, Ker nekaka tema mu vse zaseda:
Tak tudi oslepi, kdor ogleduje Deklet nedolžnih, bistrookih lica, Enake njej, ki je cvetlic kraljica;
Ne na očšh, nad kterimi ne čuje, Ampak na pameti, ki jo premaga Ogled, da otemni nje luč predraga.
V Novicah 1855 brati ste s celim podpisom Fr. Svetličič 1. 7 »Ob vojski" in 1. 68 »Mornar", sonet, vkterem spet lepo opeva svoje po nasprotni sapi razburjeno življenje. Krasna je vzlasti perva in vzvišena:
Ob vojski.
Stvarnik zemlje in nebes, vojsknih trum Gospod! ti čuješ Nad kardeli solne bleščečih ino nad kresničico; Ti, pred kterim hribi se tresejo, ak se huduješ, Ne zaverzi naših prošenj, v Tebe, Oče! kličemo.
Glej! kervi so site tla, žitne polja so pustote, Terdne mesta so posute, kamor vojska gane se, In za njo grede mori glad in kuga, da samote So vasi in tergi, v kterih pred ljudi se terlo je.
Hiti toraj nas otet, in z močjo desnice Svoje Ukrotit prederzne sile, ki po bojih hrepene. Daj nam zopet ljubi mir, in v zavetji hrambe Tvoje Te hvalili bomo vsak dan, dokler bije v nas serce!
Lefa 1857 nahaja se v njih 1. 11 prilična »Čudno jezero" (V deželi daljni, kjer izhaja — Rumeno solnce zad gore . .), ponatisnjena v Cvetn. slov. slovesn. str. 104—5, in 1. 65 enaka „Zgubljena zvezda" (Otrok z nočjo sem hodil v travo — Sedet in gledat na zvezde..). — To leto je zložil tudi prelepo »Valentinu Vodniku v spomin" (Gledal je mla-deneč verno z polja revnega v gorč..), natisnjeno 1. 1859 v Vodnikovem Spomeniku (Vodnik - Album) str. 218, v živo in na lahko, prav po Prešernovo, da tudi po tej spomenici bo živel v vek iz veka, — domovine naše kras, — Mojster pevcov, dokler koli stal Slovenski bo Parnas.
Kakor nekdaj Bleivveis za Novice, tako je L 1859 blagi Janežič priserčno vabil Svetličiča, naj se oglasi kterikrat v Glasniku, češ, pesmice Vaše so lepe, krasne, veličastne, ali pa dajte zbirko lepih svojih pesmi priobčiti v Cvetji. — »V imenu mnogih Slovencev prosim, pisal mu je 1. 1860, da bi se Vaša Modrica v novem letu prav obilno oglašala, ker je tako radi poslušamo. Vsaka cvetica iz Vaše roke bo Glasniku mila in draga, in tudi njegovim bravcem serčno zaželena".
Oglasil se je Svetličič res koj nato v »Slov. Glasniku" 1. 1860 zv. V. št. 4. s krepko pesmico »Na planini" (Kadar zaija zvezdic čedo — Vžene v staje za goro . .); 1. 1861 zv. VII, št. 1. v sonetu »Pot skozi ž i vlj enje", gl. Cvetnik I. str. 174; št. 3. spet v sonetu »Pesnik"; št. 9 »Slovencom", gl. Cvetn. slov. slovesn. str. 84. 85; št. 11 v po-vestni »Turški križ", gl. Cvetn. slov. slovesn. str. 36. 37. — Kaže naj se iz te dobe:
Pesnik.
čemu si pesnik? vpije buč nevkretnih Na glas, da je prav hripavo, število; Kedaj je petje rušo uplodilo, Al razvedrilo glave neumetnih?
Kedaj li je soglasje strun prijetnih Sovražniku v deželo ubranilo? Kedaj sosede jezne pomirilo, Al pa končalo gizdo žensk prevzetnih?
Potihnite al vpijte vedno huje, Za vpitje vaše pesnik se ne zmeni, Ter svoj pot nove pesmi izmišljuje.
Al jih neotesancov truma ceni, Al ne, po tem nikdar ne oprašuje, Če tudi vsa se jeze nad njim peni.
Oglasil se je Svetličič v Slov. Glasniku tudi 1. 1862 s pesmico po narodni povesti zloženo »Cerkniško jezero" (Zakaj še dan današnji iz lesa gostega — Dva grada vsa poderta tak milo gledata — V planjavo lepo, kjer je široko jezero — Med Javornikom temnim in Slivnico golo itd.), zV. VIII. št. 2; in 1. 1863 z balado „Ukleti grajščak" zv. IX. št. 2. gl. Cvetn. slov. slovesn. Str. 175. 176 (SredUlake, planine nad zgornjo Vrhniko..). — Odslej pa je popeval spet v Novicah, kjer se na pr. 1. 1864 str. 391. 392 nahaja njegova sloveča „Hrušica" (Kedar solnce teka trudno — V sinje molje se topi . .), gl. Cvetn. slov. slovesn. str. 34. 35; 1. 1867 str. 238. 239 njegova iskrena „Na Mravljiškem vrhu" (Kaj se beli tam na gori — Med grmovjem in med bori, — Je li groblja, je li sneg? — Groblje v kraji tistem ni je, — Buija studna več ne brije, — Davno kopen je že breg itd.); in 1. 1869 str. 424 njegova grozna „Zaklad na Hudem polji" (Golak je vrh naj-viši kedanjih Belih gor, — Pod njim na vzhodnji strani ravnina, polje skor; — Kmet „Hudo polje" pravi jej še današnji dan, — In ne stori stopinje na njo, če ni prignan itd.). —
Do 1. 1863 župnikoval je v Sorici, sosed Bohinju, in 1. 1865 dobi v Godoviče znamenito čestitko, ktero mu je 15. sept. t. 1. zložil mladi dr. J. Mencinger z naslovom: Gospodu župniku Francu Svet-ličiču pozdrav iz Bohinja, in ta se glasi:
Naključje neprijazno nas preganja, Prijatle loči na vse štiri strani, Kar nam ljubo je, nam doseči brani, In temu nas, kar neljubo je, vklanja.
Uči britkost in skušnja nas vsakdanja, Da nam za boj življenja dni so dani, In nam le trud in blago djanje hrani Vse dni mladostno moč do smrti spanja.
O duh nevklonjeni, tedaj se trudi
Za blago reč: za domovine slavo, Iz zmot in spanja svoje brate budi;
In dvigni nad praznotno se nižavo:
Kar tlači dušo, vse se enkrat zgrudi, Pa zmage venec čaka blago glavo.
Tako je natihoma kdo počislal tihega pesnika blago delovanje. Mladi slovenski svet se zanj ni kaj menil, ker ga ni poznal. Bavil se je vendar Svetličič s poezijo celo do smerti, kajti poslednja pesem njegova »Slovensk junak" spisana je 12. jun. 1880. Kedaj so zložene še ostale, ni povedano. Znancu iz Horjula, na Verhniki nekdaj sosedu, mi je na prošnjo rad izročil vse svoje še nikjer ne natisnjene pesni. Svest sem si, da storim dobro delo, ako — opisavši skromnega pesnika slovenskega verlo dejanje — njemu na slavo, rojakom pa v koristno zabavo priobčim tukaj vse te bisere našega slovstva. Ti so popolnoma v njegovih oblikah rokopisnih:
Sonet.
Po tvoji volji daj mi Bog živeti, Od seh mal de življenja čas poteče, De pride smert po mene, in poreče: Z menoj, prijatel ljubi! jenjaj peti.
Bi hotla poželjivost me prevzeti, Daj, Oče! de zbujena vest me speče, Daj, de obernem zapeljivki pleče, De memo brezna vere luč mi svetil
Vesel tadaj zapustil bom to ječo, Izročil tebi dušo, zemlje krilu Povernil, kar mi je blo posodilo.
Pri tebi v raji bom prepeval srečo: V izvoljenih nebeščanov številu Vživati truda časniga plačilo.
Kdo sem?
Sem spevorečnik golemošnji, Pa vendar prudek vsaki dan; Ne briga me, je li o košiiji, Je li o svetem Gracijan'? ')
Osoda moja me ne peče, In sreča druzih ne skeli; Koko se pravda vlad izteče, To mene kar nič ne srbi.
Cvetice moje so zvenele, Pestrejših včakal, vem ne bom, Letite toraj name strele, Saj skor me kril bo hladni dom.
') 18.' decembra.
France Svotličič.
8
Muččnec Dioklecijanu.
Podnožje tvoje bodi gora bela. Oblakov kopa tvojih rok slonilo, Gromenje veličastva poročilo, Pogled tvoj jezni smrtonosna strela;
Začetek tvoj, ko Eva je spočela, Kot peska v morji tvojih let število, Moriti vedno tvoje opravilo, Osoda moja pa muk vrsta cela:
Nikdar ne bom te molil; stvar strohljiva, Prah zemlje si kot jaz, in v prah povrnil Se bodeš z mano vred, ko ura pride.
Visoki Bog, ki zanj trpim, pa vliva Mi v srce sladki up, da mi odgrnil Bo pot med večnih dvorov krasne zide.
Kupec.
Stoj 6 na morskem bregu v dan iz dneva Prihoda barke kupec pričakuje, Dobičke lepe v duhu ogleduje, In svitle zlate ves vesel prešteva.
Da pride zdaj pa zdaj, se mu dozdeva; Ko jo ugleda, nič več ne žaluje, Da blago svoje na-njo naložuje, Ki vedno lačno morje pod njo zeva.
Al glej! na hipec privrše vetrovi, Se zvijajo po tamnem zraku strele, In v težko barko butajo valovi.
Njih butanje razruši jo na dele, Ko jenja, vidijo se le tramovi, Zaklade pa so globočine vzele.
Smrt.
Kot pisana cvetica z bilko velo Pod britko koso senoseka pade, Kosi nemila smrt sred starih mlade Gredoč iz hiše žalostne v veselo.
Po vsih steguje svojo roko belo, Ne zmeni se, ponujaj jej zaklade, Al toži, da prišla je iznenade, Ž njo moraš iti v tiho tje deželo,
Kjer zraven moža sivega spi dete, Dekle, lepote cvet, tik suhe žene, Berač bogatemu se ne umakne;
Kjer straži mati zemlja rev otete, In v njeno hladno krilo položene, Da se spijočih nihče ne dotakne.
Lenuhu.
Lenuha, ko toži: Ni jesti, ne piti; Težko brez kurjave bo zimo prebiti! - Poprašaj: Prijatelj! povej mi ročno : Kje žetev je bila, kjer setve ni blo?
Trmastemu.
Kdor umnih svete zaničuje, Naj lastna skušnja ga uči, Da se, če trna si ne 'zruje, Gotovo peta mu gnoji.'
O n 6 m u.
Praviš, da pijem preveč, ko lotim se pesme kovati; Ali pomisli, da voz škriplje namazan če ni.
Grobni napis.
Kar mi zemlja posodila, Tudi zemlja vzela je, Kar pa vzela, bo vrnila, Sodni dan, zanesem se.
Slovensk junak.
Z gor samotnih v mesto živo stopim vendar enkrat spet, Kraji mlada leta znani se mi zdijo vse drug svet, In ljudje, ki mimo mene gibčnih nog se gnjetejo, So mi čisto ptuji, ni ga da bi mi podal roko.
V	se zamišljen se sprehajam med zidovjem semtrtje, Kar me glasi vbranih zvonov iz zamišljenja zbude, Plašen prašam, kaj pomeni petje njih in vabljenje, Ino množica, ki urno v stolno vežo božjo vre?
Hvalo dat, izvem, da teče Večnemu za zmage d&r, Ki jo je imel v borenji naših bojnih čed glavar, Hvalo dat, da noga vražja zemlje naše ne mandra In svobode njene znamnja v cestnem blatu ne tepta.
Bog in dom, imeni sveti, tudi jez za vaj' gorim, Mislim si, in ročno v drugo božjo vežico letim,
V	njej pokleknem ino hvalim vojsk Vladarja presrčno, Da z vratu nam snel je jarem, ki nas žulil je hudo.
Srce ohlajeno da mi zopet vzdigniti oči, Kar se mi na ploši v steni grb junaka zasveti, Ki je bil deželi hramba, veri steber čist močan, In sedaj počiva v raki redko kje imenovan.
Redko kje? besedi grenki! toda tebi nikdar ne,
V	družbi cenjenih junakov svojih zmag raduješ se, Al ti svet prepeva slavo, al zabljivši te molči,
Ti v zavida prostem srcu radovanja ne kali.
Miren kažeš jim planjave, kjer si vodil svoje v boj, In iz boja, pokončavši tebi smrt proteči roj; Da pa bojev teh nobeden ni brez znoja bil končan, Priča vsemu svetu tvojih šestkrat osem dve manj ran.
Da Slovenec hrani vero v Sina, resnjega Boga, Ki z Očetom ino Duhom svetim je Gospod sveta, In pohotnemu preroku v čast ne brije si glave, Po pravici tudi tvoji krepki roki hvala gre.
Kdo pa neki bil junak je, ki ga pesen ta slavi, In pozabljenja oteti iz hvaležnosti želi? Ta junak — branitelj Kolpe, Turkov vedni strah in bič, In ponos dežele naše, je bil — Jurij Lenkovič.
Da so pesmice Svetličičeve res biseri v slovenskem slovstvu, vidi vsak, kdor ima serce za lepoto, ki se razkazuje v poeziji.
Pravi pesnik svojih doveršenih umotvorov navadno ne popravlja. Tako je tudi Svetličič v svojih pesmicah le tu in tam kaj prenaredil, kar razodeva njegovo tanko čutilo ter spričuje, da se časih z malo pre-membo zboljša mnogo. Tako je popravil v baladi »Erazem Ravbar" v I. kitici 4. versti: Nobena več možkih za sebe ni vnela v.... za se ni unela; v III. kit. versto predzadnjo: Ko beli med ternjem je limbarjev cvet v Lilije cvet, spoznavši, daje limbar (Lilienberg) beseda Markova 1 — V sonetu »Dekletam" v III. kit. 3. versti: Pregrešno slasti moč ni posmodila v Pregrešne slasti itd. — Pesmico „0 pomladi" v 2. versti: Topleji solnce greje nas v Topleje itd.; v zadnji verstici: Tud nam veselim bit' veli v In ali pa nam veselim .. — V zabavljici »Onem" v II. kit. 4. v.: Mu lačna nesnaga v Lačna grdoba nar lepši obje. — V sonetu »Mladenčem" v III. 2: Deklet nedolžnih, bistrookih lica v Deklet slovenskih . . — V sonetu »Mornar" III. 3: Po kteri znancov množ'ca se sprehaja v Znancov mnogo se sprehaja. — V himni »Ob vojski" II. 4: So vasi in tergi, v kterih pred ljudi se terlo je v Ki se prdd ljudi v njih terlo je; III. 4: . . dokler bije v nas serce v Dokler triplje v nas serce. — V pravljici »Čudno jezero" IV. 4: Utergati zmed njih eno v Da bi utergal njih eno; VII. 2: Po kteri sem otrok skakljal v Ki sem otrok po njej skakljal. — V enaki »Zgubljena zvezda" I. 3: Ki šle so na neba širjavo v Na neba planjavo. — V sonetu »Pot skozi življenje" III. 3: Ko hrast cvetice, ki pod njim so v travi v Kot lipa cvetke, ki pod njo so v travi . . — V pripovedni narodni »Cerkniško jezero" V. 4: In mu prijazno pravi: Povej mi, kaj ti je? v Sirota, kaj ti je? — VIII. 4: In rečem ti, to dekle nevesta tvoja bo v Da ona nevesta tvoja bo; XII. 2: Iz serca rad bi gledal neveste tvoje kras v Iz serca rad bi vidil . . ; XIII. 2: Za lučjo, ki mu z grada visocega miglja v Prot luči, ki mu . . — V pesmi »Hrušica" II. 4: V gostem listji nad meno ali mano nam. menoj, da se vjema z
vtihnejo; III. 4: Kteri se krive v dole v Ki krivijo se v dole; VII. 8: Mim Pavijskih nam. pavijskih podrtin. — V baladi »Zaklad na Hudem polji" II. 3: Na njej v slednjem ščipu v Na njej o slednjem ščipu ..; VII. 3: Al skrinja hrane polna nam. polne; XII. 2: Kar v6, da ga bo treba v Ker ve itd. —
Kar je Svetličič popeval v pesni »Na planini", ki se o zgodovini tako čversto strinja z ono »Na Hrušici", posebej o Slovencu:
»Zvest Bogu in domu bil je In bo vedno Slave sin Dokler solnce bo zlatilo Verhe plešastih planin" —
to nam o narodu in domu svojem ter sam o sebi kaže kaj iskreno v
pesni po narodnih zloženi vže v novejši dobi, namreč:
Na Mravljiškem vrhu.
Kaj se beli tam na gori Med grmovjem in med bori, Je li groblja, je li sneg? Groblje v kraji tistem ni je, Burja studna več ne brije, Davno kopen je že breg.
Skala je, pečina krasna, Ž nje se — so vremena jasna — Vidi zemlja kranjska vsa. Zemlja kranjska, zemlja blaga, Duši moji milodraga, Bodi mi pozdravljena!
Ti si knjiga svetu dana Vredna biti vsemu znana; Pa kdo v tebe vpre oči! Redek le je, da se zmeni, Kaj je v tebi, in te ceni, Kakor gre, po vrednosti.
Ti si njiva, ki gnojila Jo je vojsk in bojev sila Mnogo let nenehoma; Njiva, ki so jo orala K6nj kopita, in teptala Ji vsejana semena.
Ti si raka, kjer Posavci, Kjer Primorci, kjer Podravci, Ki so za-te padli, spš. Njih desnica tri sto let je Turku krhala početje; Kdo pa jim kaj hvale ve?
Srečna torej si ti, skala, Da priroda ni ti dala Srca občutljivega: Mirno gledaš v dalje zračne, Al so čiste, al so mračne, Al vihar po njih divja.
„Ah, predragi! ah ne sodi Me tak krivo, veren bodi, Tudi jaz imam srce; Tudi jaz vem razločiti Ino morem občutiti, Kaj je blagor, kaj gorje."
»Gledala sem s te višine Divjih rojev klete čine, Ko si svet delili so; In smem reči, da storilo Se je tudi meni milo Nad krivico prehudo."
»Slišala sem zdihe vroče Dedov tvojih, ko jim koče Palili so nad glavo; In tud mene je bolelo Srce, ko mi je donelo Njih jokanje na uho."
»Dnevi sparni so varili In nalivi mi kalili Stene neopažene. Vihte strašne so bučale, Da bi skor me omajale, Pa ganila nisem se."
»Glejl strel moč me ni razklala, Vlagi, toči v bran sem stala, Stoj udarcem tudi ti. Če nadzvezdne pa oblasti So ti namenile pasti, Padi, — zakon ti veli —."
Skala! čuj prisego mojo: Zvršiti naročbo tvojo Vse vse dni se trudil bom. In ko bela smrt me grudi — Mož beseda — bode tudi Zadnji zdih moj: Bog in dom!
In Svetličič — bil je tudi mož beseda! — Da bi pač takih mož v prihodnje dobivala še dokaj o takem pesniku ponosna Slovenija, in da bi vsi, ki radostni prebirajo prelepe njegove pesmice, ž njo vred ranjkemu vsaj v duhovnem svojem napredovanji spletali spominšice, kakoršno je vsadil mu verli Radoslav po Zg. Danici 1881 1. 9:
Spominšica
na grob svojemu nepozabljivemu učeniku keršanskega nauka na Verhniki v mladostni dobi, preč. gosp. Fr. Svetličiču.
Spominšico Ti stavim na gomilo, Učitelj moj nekdanji ljubeznjivi, V spomin hvaležnosti, Nepozabljivi 1 Zdaj ko dejan si v černe zemlje krilo.
Za tvoj poklic ti serce je žarilo, Pastir Gospodov zvest in nevtrudljivi, Sin blag Slovenije bil dan svoj živi, Marsktero pesmico si pel ji milo.
Ni gnalo te po blišu svetne slave, Obilno pil iz kupe si terpljenja; Pa breme nosil Bogu vdan in verno:
Naj duša tvoja k Jezusu v višave Po venec splava večnega življenja, Uživa tamkaj slavo neizmerno!
f