Spavaj, sladko spavaj, dete, srček moj! Srečno poigravaj z angelci nocoj!
Tu v ozki, tihi sobi, minulost premišljujem, in o bodoči dobi naklepe nove snujem.
Spavaj!
Jaz nad tvojo zibko se nagnila bom, zate, dete šibko, še molila bom!
V tihi sobi . .
Kar bilo je, ne bode, kar bilo ni, še pride: kdo bal bi se usode? Iz božjih rok izide.
Da te Bog varuje, mili otrok moj, da nad tabo čuje zvesto angel tvoj!
Posavska.
Le enega se bati, kako nam bode tamo pred božjo sodbo stati to bati se, to samo!
Posavska.
Moja želja.
Kje bo končan moj zemski tek, kje? Kje so postavljene zanj meje, v zemlji tej rodni, ali drugod, daleč v tujini, daleč od tod?
Kdo mi zatisne trudne oči, z oljčno me vejo kdo poškropi? Znanec, sorodnik, brat, domačin, ali pa tuje matere sin?
Kdo-li na grob prihajal bo moj voščit mi zadnji mir in pokoj, voščit, naj v grobu mirno jaz spim, dokler se sodni dan ne vzbudim? . . .
Rad bi, oh rad, — in prosim Boga, naj mi dobrotno milost to da, — da mi rojak zatisne oči, da mi v očini truplo leži.
Vendar to zlasti prosim Boga, prošnja in želja prva je ta: kadar ostavi duša tel6, naj jo On sprejme v zlato nebo.
Da se le v Bogu duh veseli! Kjer si je že, naj truplo leži, srečno spet sklenil duh se bo ž njim, — potlej se večno jaz radostim.
M. Prelesnik.
Padel je . . .
okozi omreženo okno padel je solnčni trak ter za trenutek osvetlil temni mrak . . . In vso temo in vso grozo, v ktero na vek je zaprt, vgleda jetnik in zaprosi: ,,Smrt . . . smrt . . .!"
Padel ni v ječo trak solnčni,
mraka pregnal ni iz nje:
Padel je žarek spoznanja
v grešno srce . . .
Vzrlo pekel je v dnu svojem,
grozo njegovo, temo,
pa je vzdrhtelo, vzječalo:
„Nebo . .. nebo . . .!"
Rado Košar.