Spodnjekredni heteromorfni amoniti (Ancyloceratina) z Leš pri Prevaljah (Severne Karavanke, SV Slovenija) Lower Cretaceous heteromorph ammonites (Ancyloceratina) from Leše near Prevalje (North Karavanke Mts. NE Slovenia) Matija KRIŽNAR 1 , Andrej BRICMAN 2 & Ivan OCEPEK 3 1 Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; e-mail: mkriznar@pms-lj.si 2 Podgorje 133, SI-2381 Podgorje pri Slovenj Gradcu, Slovenija; e-mail: abricman1@gmail.com 3 Na Fari 20, SI-2391 Prevalje, Slovenija; e-mail: ivan.ocepek@zaki.si Prejeto / Received 11. 6. 2020; Sprejeto / Accepted 17. 11. 2020; Objavljeno na spletu / Published online 7. 12. 2020 Ključne besede: Ancyloceratina, Himantoceras, Crioceratites, valanginij, hauterivij, Severne Karavanke, Slovenija Key words: Ancyloceratina, Himantoceras, Crioceratites, Valanginian, Hauterivian, North Karavanke Mts., Slovenia Izvleček Predstavljamo in opisujemo valanginijsko-hauterivijsko združbo heteromorfnih amonitov (Ancyloceratina) iz najdišča južno od Leš nad dolino reke Meže (Severne Karavanke). Amoniti so bili najdeni v apnencu tipa pelagični mudstone. Preiskave heteromorfnih amonitov so pokazale prisotnost značilnih spodnjekrednih vrst Himantoceras trinodosum (zgornji valanginij) in Crioceratites cf. nolani (hauterivij). S prisotnostjo še drugih amonitov z Leškega najdišča smo biostratigrafsko potrdili spodnjekredno starost zbrane favne v Severnih Karavankah. Enako pa tudi prvič potrdili prisotnost heteromorfnih amonitov v Sloveniji. Abstract The paper deals with newly discovered Valanginian-Hauterivian fauna of heteromorphic ammonites (Ancyloceratina) from locality south of the village of Leše above the Meža River valley (North Karavanke Mountains). Fossils were recovered from the pelagic limestone. Among the studied heteromorphic ammonites are Lower Cretacaoeus species Himantoceras trinodosum (Upper Valanginian) and Crioceratites cf. nolani (Hauterivian). Based on the accompanied ammonites (Ammonitina) from the outcrop, we biostratigraficaly confirm the presence of Lower Cretaceous ammonites fauna in the Northern Karavanke Mountains. This is also the first report on heteromorphic ammonites in Slovenia. GEOLOGIJA 63/2, 311-321, Ljubljana 2020 https://doi.org/10.5474/geologija.2020.023 Uvod Območje Severnih Karavank je bilo v prete- klosti večkrat geološko kartirano in proučeno, predvsem zavoljo bližine rudnika v Mežici (Štru- cl, 1961; Štrucl, 1970). V zadnjem desetletju so ob - močje južno od reke Meže raziskovali tudi zbiral - ci fosilov, kjer so južno od vasi Leše našli ostanke spodnjekrednih fosilov (sl. 1). Predhodne objave (Ocepek & Krivograd 2018) so kazale na priso- tnost heteromorfnih amonitov na omenjenem najdišču. Poleg heteromorfnih amonitov (Himan- toceras trinodosum in Crioceratites cf. nolani), ki jih obravnavamo tukaj, so bili iz najdišča določe- ni tudi še monomorfni amoniti Lytoceras cf. sub- fimbriatum , ? Lytoceras sp. indet., cf. Neocomites sp., Olcostephanus (Jeannoticeras) jeannoti, cf. Olcostephanus (Jeannoticeras) sp., Protetrago- nites cf. quadrisulcatus, cf. Protetragonites sp. in Spitidiscus rotula (Ocepek & Krivograd, 2018; Bricman, 2019). Poleg amonitne favne so bili na leškem najdišču odkriti tudi belemniti, polži in aptihi. Tudi preliminarne paleontološke anali- ze (Križnar & Ocepek 2018) so pokazale, da sodi fosilna favna (heteromorfni amoniti) z Leš v ob- dobje od valanginija do hauterivija. S pričujočim prispevkom želimo predstaviti prve najdbe hete- romorfnih amonitov v Sloveniji, ki so ob pomanj - kanju mikrofosilov omogočili določiti starost plasti iz najdišča. © Author(s) 2020. CC Atribution 4.0 License 312 Matija KRIŽNAR, Andrej BRICMAN & Ivan OCEPEK Geološka zgradba Leš z okolico Zgornjejurske plasti v Severnih Karavankah na območju Slovenije, natančneje med Mežico in Slovenj Gradcem je prvi opisal Lipold (1856). Na Črnem vrhu je med drugim našel nedoločljive amonite ter ramenonožce. Leto kasneje je na tem območju raziskoval Rolle (1857), ki je na sever- nem pobočju Uršlje gore odkril siv, rumenkasto rjav ter rahlo rdeč apnenec z vmesnimi plastmi zrnatega apnenca. V teh plasteh je našel ostanke amonitov, školjk in morskih lilij. Pozneje je Teller (1888) ugotovil, da te plasti pripadajo med dru- gim tudi zgornjejurskim plastem in pridobljeni podatki so bili kasneje uporabljeni za izdelavo geološke karte v merilu 1:75.000 (Teller, 1898). O razvoju jurskih plasti med Mežico in Slovenj Gradcem sta poročala tudi Ramovš in Rebek (1970). Štrucl (1966) piše, da se rdečkasto rjavi gomoljasti apnenci, ki prevladujejo v zgornjem delu jurske skladovnice ter lapornati apnenci in laporji pojavljajo na širšem prostoru mežiških rudnikov. Zgornjejurske in spodnjekredne plasti v Se- vernih Karavankah sta v svojem delu podrobneje opisala Mioč in Šribarjeva (1975). Litološko sta te plasti opisala kot ploščaste laporaste mikritne apnence s pelagično mikrofavno, ki je bila zaradi odsotnosti jasnih litoloških značilnosti ključna za stratigrafsko umestitev teh plasti. Kamnine iz časa pozne jure/zgodnje krede sta umestila v tretji horizont jurskih kamnin, ki ga po njunem sestavljajo sivkasto zeleni ter rdečkasto rjavi ploščasti laporasti mikritni apnenci s polami ter gomolji roženca. Na osnovi kalpionel sta v tem horizontu ločila štiri kalpionelidne cone in sicer: Crassicollaria, Calpionella, Calpionellopsis in Calpionellites c o n e . T e z a v z e m a j o č a s o v n i r a z - pon od poznega tithonija do vključno valanginija (Mioč & Šribar, 1975) na osnovi prisotnosti vrst Calpionella alpina Lorenz, Calpionella elliptica Cadisch in Tintinnopsella carpathica (Murgea- nu & Filipescu). Ker Mioč in Šribarjeva (1975) v plasteh domnevno zgornjejurskega apnenca nista našla makrofavne in je sediment le drobnozrnat, sta predvidevala, da so se apnenci odlagali v glo- bokomorskem okolju z nizko energijo. Na globo- komorsko okolje nakazuje tudi prisotnost rožen- ca. Kasneje je bila v okviru Geoparka Karavan- ke izdelana geološka karta (Polting & Herlec, 2012), ki zajema tudi geološko zgradbo okolice Leš. Polting in Herlec na območju Severnih Ka- ravank prikazujeta spodnjekredne plasti, ki jih imenujeta sive plasti z aptihi (Polting & Herlec, 2012). Apnenec je verjetno ekvivalent kamninam Schrambach formacije v Avstriji (Lukeneder, 2004). Leta 2018 sta lokalna zbiralca Ivan Ocepek in Franc Krivograd objavila članek o spodnje- krednih fosilih z Leš pri Prevaljah (Ocepek & Krivograd, 2018). Ocepek in Krivograd (2018) sta v delno opuščenem lokalnem kamnolomu našla Sl. 1. Geografska lega in poenostavljena geološka karta okolice najdišča spodnjekredne favne pri Lešah. Prirejeno po Ramovš & Rebek (1970). Fig. 1. Geographic position of fossil site and simplified geological map of the Lower Cretaceous outcrop near Leše. Modified after Ramovš & Rebek (1970). 313 Spodnjekredni heteromorfni amoniti (Ancyloceratina) z Leš pri Prevaljah (Severne Karavanke, SV Slovenija) ostanke amonitov, polžev, belemnita ter redke aptihe. Prvič iz območja Slovenije omenjata in prikazujeta tudi ostanke heteromorfnih amo- nitov (Ocepek & Krivograd, 2018). Prve preli- minarne določitve njunih najdb heteromorfnih amonitov sta predstavila tudi Križnar in Ocepek (2018). Bricman (2019) je posnel zaporedje v kamnolo - mu (sl. 2). Poudariti je potrebno, da so bili vsi naj - deni ostanki amonitov odkriti na sekundarnem mestu, pod raziskanimi profili, ki jih je obdelal Bricman (2019). Našel je slabo ohranjene ostrako - de, radiolarije, foraminifere in redke kalpionele, med katerimi je določil vrsto Calpionella alpina Lorenz (Bricman, 2019). Kamnino je opredelil kot pelagični mudstone. Material in metode Skupno 46 preiskanih primerkov amonitov je del paleontološke zbirke Ivana Ocepka s Prevalj. Posamezni primerki heteromorfnih amonitov je mehansko prepariral I. Ocepek. Biostratigrafsko razčlenitev (sl. 3) smo povzeli po Grün & Blau (1997), Pop (1997) in Lukender (2004). Fotografije Sl. 2. Izdanek (manjši kamnolom) južno od Leš pri Prevaljah z označenim položajem posnetih profilov (A, L1 in L2). Po Bricman (2019). Fig. 2. Outcrop (small quarry) south of Leše near Prevalje with position of the measured sections (A, L1 and L2). After Bricman (2019). 314 Matija KRIŽNAR, Andrej BRICMAN & Ivan OCEPEK obravnavanih primerkov so bile posnete s fotoa- paratom Nikon D7200 in objektivom AF-S Micro NIKKOR 60mm f/2.8G ED v fotografskem stu- diu Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Digitalna obdelava fotografij je bila opravljena s pomočjo programa Adobe Photoshop Lightroom 6. Paleontološki del Razred: Cephalopoda Couvier, 1798 Podrazred: Ammonoidea Zittel, 1884 Red: Ammonitida Hyatt, 1889 Podred: Ancyloceratina Wiedmann, 1966 Superdružina: Ancyloceratoidea Gill, 1871 Družina: Crioceratitidae Wright, 1952 Poddružina: Crioceratitinae Wright, 1952 Rod: Crioceratites Léveillé, 1837 Crioceratites cf. nolani (Kilian, 1910) (Tab. 1, sl. 1-3) 1983 Crioceratites (Crioceratites) nolani – Adamíkova et al., str. 602, Tab. 2, sl. 1. 1983 Crioceratites (Crioceratites) nolani – Vašíček et al., Tab. 1, sl. 6. 1986 Crioceratites (Cr.) nolani – Vašíček. & Michalík, str. 452, Tab. 1, sl. 1. 1992 Crioceratites nolani – Ropolo & Salomon, str. 210, Tab.1, sl. 1. 2006 Crioceratites nolani – Lukeneder & Aspmair, str. 76, Tab. 5, sl. 10-11. 2009 Davouxiceras nolani – Vašíček et al., str. 137, Tab. 4, sl. 2. Material: Dva primerka iz profila A in L1; prvi primerek (Tab. 1, sl. 1, 2) je sestavljen iz izboče- nega (pozitivnega) dela ter (negativnega) odtisa. Fragmokon je skoraj v celoti ohranjen, manjka le srednji del zadnjega zavoja. Začetni del prekri- va kamnina; fragmokon je limonitiziran. Drugi primerek (Tab. 1, sl. 3) ima obliko fragmokona v celoti ohranjeno. Del fragmokona, predvsem nje- gov začetek prekriva kamnina; fragmokon je li- monitiziran. Opis: Fragmokon je planispiralno zavit, de- voluten, v stranskem pogledu eliptične oblike, v frontalnem pogledu platikoničen. Prečni presek zavojev je kroglast. Višina zavojnice konstantno in enakomerno narašča. V začetnem (prvo vi- dnem) delu je visoka 3 mm, na koncu zadnjega zavoja 23 mm. Na zunanji površini fragmokona so vidna glavna (tuberkulatna) rebra, med kate- rimi je vidnih <10 plitvejših reber. Razdalja med glavnimi rebri je 15 mm, medtem ko so vmesna rebra po 1 mm narazen. Rebra potekajo pravo- kotno na smer zavojnice. Rebra so tudi rahlo iz- bočena (konveksna) proti ustju. Poleg reber so ventralno nameščene bodice. Anteriorno so bo- dice rahlo konkavne, skoraj ravne, zadnja stran pa je nekoliko bolj izrazito ukrivljena. Bodice so razporejene v večjih razmikih kot rebra – dve bodici, ki sta vidni v zadnjem zavoju, sta 21 mm narazen in merita 9 mm v višino (Tab. 1, sl. 1, 2). Razprava: Ker ni mogoče natančno določiti šte - vila majhnih radialnih reber med tuberkulatnimi rebri, primerkov ne moremo popolnoma natančno vrstno opredeliti. Primerka kažeta podobnosti z vrstama C. nolani in C. duvali, ki se ločita po šte- vilu medtuberkulatnih reber. Ta so pri C. duvali bolj izrazita ter bolj zavita kot pri C. nolani. Cri- oceratites nolani ima hišico bolj eliptične oblike. Drugi primerek (Tab. 1, sl. 3) je glede na morfolo- gijo zavojev podoben primerku vrste C. loryi, ki je prikazan v delu Vašíček & Michalík (1986, 451, tab 1., sl. 4). Primerka sta bila opredeljena kot C. cf. nolani zaradi nekoliko slabše ohranjenosti hi- šic in neznačilnih bodic, čeprav je tudi vrsta C. nolani morfološko zelo heterogena. Geografska razširjenost in stratigrafski raz- pon: Vrsta Crioceratites nolani j e p o g o s t a v Franciji (Charollais et al., 1993; Reboulet & At- rops, 1999), Slovaški - zahodni Karpati (Vašíček & Michalík, 1986; Vašíček, 2002, 2005), Italiji – Dolomiti (Lukeneder & Aspmair, 2006), Avstri- ji - Severne Apneniške Alpe (Lukeneder, 2004, 2014), Srbiji – Stara Planina (Vašíček et al., 2009). Vrsta se pojavlja od srednjega dela spodnjega ha- uterivija (Reboulet & Atrops, 1999; Lukeneder, 2004; Vašíček et al., 2009) do spodnjega barremi- ja (Vašíček et al., 1983). Večina avtorjev opisuje vrsto C. nolani kot tipično hauterivijsko vrsto. Crioceratites sp. ex gr. nolani (Kilian, 1910) (Tab. 1, sl. 4) Material: En primerek iz profila L1; del zavo- ja, prekinjen s kalcitno žilo; površina je limoniti- zirana, ponekod prekrita s kamnino. Opis: Viden je močno ukrivljen devoluten fra- gmokon, ki se proti ustju širi. Prvi vidni del je širok 17 mm, zadnji vidni del pa 27 mm. Na po- vršini fragmokona se pojavljajo rahlo izbočena rebra z medsebojno razdaljo 1,5 mm. Rebra so pravokotna na ukrivljenost zavoja. Proti koncu vidnega dela je močnejše rebro, ki je vidno tudi na ventralnem delu fragmokona. Na ventralnem delu sta prav tako vidni dve bodici, ki nista v ce- loti ohranjeni. Razdalja med bodicama je 29 mm. Proksimalna (notranja) bodica je na začetku rasti široka 2,5 mm. 315 Spodnjekredni heteromorfni amoniti (Ancyloceratina) z Leš pri Prevaljah (Severne Karavanke, SV Slovenija) Tabla 1 – Plate 1 Heteromorfni amoniti iz spodnjekrednih plasti pri Lešah / Heteromorph ammonites from Lower Cretaceous beds at Leše. 1-2 Crioceratites cf. nolani (Kilian, 1910). Profil A / Section A. 3 Crioceratites cf. nolani (Kilian, 1910). Profil L1 / Section L1. 4 Crioceratites sp. ex gr. nolani (Kilian, 1910). Profil L1 / Section L1. 5 ? Crioceratites sp. A. Profil A / Section A. Merilo / Scale bar 10 mm. 316 Matija KRIŽNAR, Andrej BRICMAN & Ivan OCEPEK ? Crioceratites sp. A (Tab. 1, sl. 5) Material: En primerek iz profila A; ohranjen je le obod zavoja v prečnem preseku. Fragmokon je limonitiziran. Opis: Fragmokon je v prečnem preseku na ventralni strani široko zaobljen, dorzalno pa se zoži. Sama lupina je debela 5 mm na proksimal- ni strani in le 2 mm na distalni strani. Na obeh zgornjih robovih zavojnice sta vidni bodici, ki nista ohranjeni v celotni višini. Razprava: Zaradi slabe razgaljenosti ostanka ni mogoča natančna taksonomska opredelitev. Na podobnost z rodom Crioceratites kažejo bodi- ce, podobno kot ostali primerki uvrščeni v ta rod z Leškega nahajališča. Družina: Himantoceratidae Dimitrova, 1970 Rod: Himantoceras Thieuloy, 1964 Himantoceras trinodosum Thieuloy, 1964 (Tab. 2, sl. 1-3) 1964 Himantoceras trinodosum nov. sp. - Thieu loy, str. 206, Tab. 8, sl. 1a, 1b. 1996 Himantoceras trinodosum - Reboulet, str. 344, Tab. 25, sl. 6-11. 2003 Himantoceras c f . trinodosum - L u k e n e d e r, str. 186, Tab. 2, sl. 5-7. 2005 Himantoceras trinodosum - Vašíček, str. 250. Tab. 4, sl. 3–4. Material: Trije primerki vsi iz profila A; pri prvem (Tab. 2, sl. 1) je ohranjen le del zavoja, površina je limonitizirana, ponekod prekrita s kamnino. Drugi primerek (Tab. 2, sl. 2) ima zelo dobro ohranjen del zavoja, ob robu je vidna limo- nitizacija. Tretji (Tab. 2, sl. 3) ima delno ohranjen del zavoja. Na robovih primerka je vidna limoni- tizacija. Opis: Fagmokon je rahlo ukrivljen in devolu- ten. Pri prvem primerku je širok 9 mm. Vidna so rahlo zavita rebra. Razmak med njimi je 1,5 mm. Pri drugem primerku (Tab. 2, sl. 2) so vidna izra- zito izbočena rebra, ki so proti ventralnemu delu rahlo zavita. Razdalja med njimi je enakomer- na in znaša 2 mm. Na notranjem delu zavoja ni vidnih reber, medtem ko se na ventralnem delu jasno vidijo. Širina zavoja je enakomerna in zna- ša 12 mm. Pri tretjem primerku (Tab. 2, sl. 3) je viden rahlo zavit, enakomerno visok zavoj, kate- rega višina znaša 25 mm. Frontalno gledano ima na desni strani vidna tri do štiri srednje izrazita rebra. Razdalja med njimi je 3 mm. Rebra so pra- vokotna na obliko zavoja ter niso ukrivljena. Razprava: Zaradi gostih, enakomerno razpo- rejenih in zavitih reber, zavoja, ki je devoluten in rahlo podaljšan ter le rahlo ukrivljen, ostanke pripisujemo vrsti H. trinodosum. Geografska razširjenost in stratigrafski raz- pon: Heteromorfna vrsta H. trinodosum s e p o - javlja v Franciji (Reboulet & Atrops, 1999; Re- boulet, 2007), Španiji (Vašíček, 2005; Aguado et al., 2018), Slovaški - zahodni Karpati (Vašíček & Michalík, 1986), Avstriji (Lukeneder, 2004; Luke- neder, 2003) in Bolgariji (Vašíček, 2005). Vrsta H. trinodosum s e n a e v r o p s k i h n a j d i - ščih pojavlja v zgornjem valanginiju (Vašíček & Michalík 1986; Reboulet & Atrops, 1999; Vašíček, 2005; Lukeneder, 2003). Himantoceras cf. trinodosum Thieuloy, 1964 (Tab. 2, sl. 4) Material: En primerek iz profila A; zavoj je vmes prekinjen. Površina zavoja je limonitizira- na. Opis: Viden je en zavoj; višina fragmokona se z dolžino veča. Proksimalno je fragmokon širok 8 mm, distalno pa 17 mm. Na zunanjem delu za- voja so vidna proti ustju konveksno ukrivljena rebra; razdalja med njimi je 1 mm. Razprava: Zaradi podobne oblike ter rahlo podaljšanega zadnjega zavoja bi primerek lah- ko pripadal vrsti H. trinodosum, a zaradi slabo vidnih reber ter neizrazito podaljšanega zavoja tega ni mogoče z gotovostjo trditi. Od tukaj naj- denih primerkov te vrste se razlikuje po razdalji med rebri, ki je tukaj manjša. Pri tem primerku je zavoj tudi bolj ukrivljen kot pri H. trinodosum. ? Himantoceras sp. A (Tab. 2, sl. 5-6) Material: Dva primerka iz profila A; prvi (Tab. 2, sl. 5) ima dobro ohranjen del zavoja; površina je limonitizirana, ponekod prekrita s kamnino. Drugi (Tab. 2, sl. 6) ima slabo ohranjen fragmo- kon, površina je limonitizirana. Zavoj je zlom- ljen, deloma prekrit s kamnino. Opis: Ohranjeni del fragmokona je širok 14 mm in raven. Vidna so rebra, ki so na eni stra- ni zavoja konveksno, na drugi konkavno zavita. Rebra so med seboj oddaljena 1 mm, razdalja med njimi je enakomerna. Drugi primerek (Tab. 2, sl. 6) ima rahlo zavit fragmokon. Bočno gle- dano je presek na distalni strani širok 18,5 mm, debelina pa znaša 7 mm. Na proksimalni strani je širok 20 mm, debelina pa znaša 11,5 mm. Reb- 317 Spodnjekredni heteromorfni amoniti (Ancyloceratina) z Leš pri Prevaljah (Severne Karavanke, SV Slovenija) Tabla 2 – Plate 2 Heteromorfni amoniti iz spodnjekrednih plasti pri Lešah./ Heteromorph ammonites from Lower Cretaceous beds at Leše. 1-3 Himantoceras trinodosum Thieuloy, 1964. 4 Himantoceras cf. trinodosum Thieuloy, 1964. 5-6 ? Himantoceras sp. A. 7 ? Himantoceras sp. B. Vsi primerki izhajajo iz profila A / All specimens from section A. Merilo / Scale bar 10 mm. 318 Matija KRIŽNAR, Andrej BRICMAN & Ivan OCEPEK ra so vidna, a jih ni mogoče slediti, niti izmeriti razdalje med njimi. Razprava: Zaradi fragmentiranosti fosila ni mogoče ločiti zunanjega dela zavoja od notranje- ga. Glede na postavitev reber, njihove izrazitosti ter blage ukrivljenosti zavoja menimo, da verje- tno pripada rodu Himantoceras. ? Himantoceras sp. B (Tab. 2, sl. 7) Material: Srednje dobro ohranjen del fragmo- kona (Tab. 2, sl. 7) iz profila A; viden je predvsem ventralni del zavoja. Površina fragmokona je li- monitizirana. Opis: Na rahlo ukrivljenem fragmokonu so vi- dna rahlo izbočena gosta, med seboj enakomerno oddaljena rebra. Razdalja med njimi znaša 0,5- 0,7 mm. Razprava: Od primerka ? Himantoceras sp. A se ta primerek razlikuje po velikosti, ukrivlje- nosti zavoja ter izrazitosti (vidnih) reber. Sl. 3. Prikaz stratigrafskega razpona mikrofosilov, amonitov (za Mediteransko conacijo) in heteromorfnih amonitov (Ancyloceratina) iz najdišča pri Lešah (predvideni stratigrafski razponi). Fosilni ostanki po Mioč & Šribar (1975), Križnar & Ocepek (2018), Bricman (2019). Ma – milijon let. Fig. 3. Stratigraphical distribution of the microfossils, ammonites (Mediterranean zonation) and heteromorphic ammonites (Ancyloceratina) from the Leše locality (possible stratigraphic ranges). Fossil remains after Mioč & Šribar (1975) ), Križnar & Ocepek (2018), Bricman (2019). Ma – milion yers. 319 Spodnjekredni heteromorfni amoniti (Ancyloceratina) z Leš pri Prevaljah (Severne Karavanke, SV Slovenija) Razprava in zaključki Zbrana in raziskana favna, ki je bila odkrita južno od Leš nad dolino Meže, vsebuje prve zna- ne primere heteromorfnih amonitov v Sloveniji. Ob redkosti mikrofosilov, so odkriti amoniti (odkriti na sekundar nem mestu) pomembni za do - ločitev starosti raziskane formacije. Za stratigra - fijo leškega najdišča sta pomembna oba najdena rodova heteromorfnih amonitov: Crioceratites in Himantoceras. Tukaj določena vrsta Criocerati- tes cf. nolani kaže na hauterivijsko starost plasti, medtem ko je vrsta Himantoceras trinodosum značilna za zgornji valanginij. Obe vrsti sta po- gosti v enako starih najdiščih osrednje in zahod- ne Evrope (Vašíček et al., 1983; Vašíček & Mi- chalík 1986; Reboulet & Atrops, 1999; Lukeneder, 2003; Lukeneder, 2004; Vašíček, 2005; Vašíček et al., 2009). Preostala amonitna favna iz približno 2,4 m debelega profila najdišča (sl. 3) kaže podo- ben razpon, z izjemo vrste Protetragonites cf. qu- adrisulcatus, ki je stratigrafsko nekoliko starej- ša (zgodnji valanginij) (Reboulet & Atrops, 1999). Na podlagi določene združbe amonitov in kalpi- onele vrste C. alpina s. l. (Grün & Blau 1997, Pop 1997) je starost plasti v izdanku uvrščena v širši stratigrafski razpon med zgornji del tithonija in začetek poznega hauterivija. Za še temeljitejšo stratigrafsko razčlenitev nekaj metrskega profila pa bodo potrebne dodatne raziskave. Amonitna favna z Leš vsebuje vrste značilne za Mediteransko bioprovinco in kaže veliko po- dobnost z najdiščem Kaltenleutgeben pri Duna- ju (Lukeneder, 2003). Drugo primerljivo najdi- šče leži v Dolomitih (najdišče Puez) (Lukeneder & Aspmair, 2006), kjer se med heteromorfnimi amoniti pojavlja predvsem Crioceratites nolani. Z leškim najdiščem ga lahko primerjamo tudi v litološkem smislu, saj osrednji del italijanskega najdišča kamnine vsebujejo rožence in karbonat- ne konkrecije, ki pogosto vsebujejo amonitne os- tanke (Lukeneder, 2004; Lukeneder & Aspmair, 2006). Leško najdišče torej dobro dopolnjuje paleon- tološko in biostratigrafsko sliko spodnjekredne- ga okolja Mediteranske bioprovince. Conclusions Mesozoic beds south of the Meža River valley between Mežica and Slovenj Gradec were investi - gated by numerous geologists (Lipold, 1856; Rolle, 1857; Teller, 1888). Most of the surrounding beds are mainly Upper Triassic and Jurassic in age, which are partly covered by Miocene sediments. Previous biostratigraphical and micropaleonto- logical investigations indicated the presence of Lower Cretaceous beds in some outcrops (Mioč & Šribar, 1975) (Fig. 3). In one of the outcrop, within abandoned local quarry south of Leše (Figs. 1, 2) good to poorly preserved fossil fauna was col- lected (by I.O.), represented by ammonites (with heteromorphic forms), belemites, gastropods and rare aptychi (Ocepek & Krivograd, 2018; Križnar & Ocepek, 2018; Bricman, 2019). In the platy li- mestone (type pelagic mudstone) remains of hete- romorphic ammonites (Ancyloceratina) were fou- nd and taxonomicaly investigated. Himantoceras trinodosus (Plate 2; Fig. 3) indicates middle part of the Upper Valanginian (Vašíček & Michalík 1986; Reboulet & Atrops, 1999; Vašíček, 2005; Lu- keneder, 2003), whereas the second heteromorphic ammonite Crioceratites cf. nolani (Plate 1; Fig. 3) is Hauterivian species by most researchers (Re- boulet & Atrops, 1999; Lukeneder, 2004; Vašíček et al., 2009). Based on the determined ammoni- tes and calpionellid species C. alpina s. l. (Grün & Blau 1997, Pop 1997) the age of the strata in the Leše section is ranged in the late Tithonian – Ha- uterivian interval. With additional ammonites fa - una (Bricman, 2019) the Lower Cretaceous beds from outcrop near Leše (North Karavanke Mou- ntains) clearly indicate Valanginian and Hauteri- vian age (Fig. 3). Further biostratigraphic study with collecing in this site will probably provide new data. For now, the Leše site is the first loca- tion with heteromorphic ammonites in Slovenia. Zahvala Avtorji se zahvaljujemo in prispevek posvečamo Koroškemu zbiralcu Francu Krivogradu (1941-2020), ki je pomagal pri zbiranju paleontološkega gradiva in vodenja po terenu. Literatura Adamíkova, G., Michalík, J. & Vašíček, Z. 1983: Composition and ecology of the ''Pseudothurmannia fauna'', lower barremian of the Krížna-nappe in the Stražovské vrchy mts. Geologica Carpathica, 34/5: 591 – 615. Aguado, R., Company, M., Castro, J.M., de Gea, G.A., Molina, J.M., Nieto, L.M. & Ruiz-Ortiz, P.A. 2018: A new record of the Weissert epi- sode from the Valanginian succession of Cehegín (Subbetis, SE Spain): bio-and carnob isotope stratigraphy. Cretaceous Research, 92: 122-137. https://doi.org/10.1016/j. cretres.2018.07.010 Bricman, A. 2019: Spodnjekredna amonitna združba z Leš pri Prevaljah. Raziskovalna 320 Matija KRIŽNAR, Andrej BRICMAN & Ivan OCEPEK naloga, Oddelek za geologijo, NTF, Univerza v Ljubljani: 39 str. Internet: https://repozito- rij.uni-lj.si/Dokument.php?id=122773&lan- g=slv (8.6.2020) Charllais, J, Atrops, F. & Busnardo, R. 1993: Précisions stratigraphiques sur les Collines du Faucigny, Préalpes ultrahelvétiques de Haute-Savoie (France). Eclogae Geologicae Helvetiae, 86, 2: 397-414. Cuvier, G. 1798: Tableau élémentaire de l’histoire naturelle de Animaux. De l’Institut National de France, Paris: 710 p. Dimitrova, N. 1970: Phylogenese des Ammonites heteromorphes du Cretace inferieur. Bulletin of the Geological Institute Sofia, Series Paleontology, 19: 71-110. Gill, T. 1871: Arrangement of the families of mollusks. Smithsonian Miscellaneous Collections, 227: 1-49. Grün, B. & Blau, J. 1997: New aspects of calpi- onellid biochronology: proposal for a revi- sed calpionellid zonal and subzonal division. Revue de Paléobiologie., 16/1: 197-214. Hyatt, A. 1889: Genesis of the Arietidae. Smithsonian contributions to knowledge., 673: 238 p. Kilian. W. 1910: Das Mesozoicum. Kreide (Unterkreide, Palaeocretacicum). In: Frech, F. (ed.): Lethaea Geognostica (Schweizerhart). Stuttgart, 3/2: 1-398. Križnar, M. & Ocepek, I. 2018: Prve najdbe he- teromorfnih amonitov (Ancyloceratina) v Sloveniji. In: Novak, M. & Rman, N. (eds.): Zbornik povzetkov, 5. Slovenski geološki kongres, Velenje, 3.-5. 10. 2018, Geološki za- vod Slovenije: 115-116. Léveillé, C. 1837: Description de quelques nou- velles coquilles fossiles du département des Basses-Alpes. Mémoires de la Société géolo- gique de France, 10: 313-315. Lipold, M.V. 1856: Die alpine Lias- und Jura- Formation im südostlichen Theile von K ä r nt e n . Ja h r b u c h d e r K a i s e r l i c h K ö n i g l i c h e n Geologischen Reichsanstalt, 7: 193. Lukeneder, A. 2003. Ammonoid stratigraphy of Lower Cretaceous successions within the Vienna Woods (Kaltenleutgeben section, Lunz Nappe, Northern Calcareous Alps, Lower Austria). In: Piller, W. E. (ed.): Stratigraphia Austriaca. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Schriftenreihe der Erdwis- senschaftlichen Kommissionen, 16: 165 – 191. Lukeneder, A. 2004: Stratigrafische Erkenntnisse au s e i n e m n e u e n Vo r k o m m e n v o n Unt e r k r e id e - Ammonoideen in der Losensteiner Mulde (Ternberger Decke, Nordliche Kalkalpen). Jahrbuch der Geologischen Bundesanstalt, 144: 173-189. Lukeneder, A. 2014: Cretaceous ammonites from Upper Austria. Denisia, 32/157: 59-79. Lukeneder, A. & Aspmair, C. 2006: Startigraphic implication of a new Lower Cretaceous ammonoid fauna from the Puez area (ValanginaianeAptian, Dolomites, Southern Alps, Italy). Geo. Alp, 3: 55-83. Mioč, P. & Šribar, L. 1975: Jurski skladi v sever- nih Karavankah. Geologija, 18: 87-97. Ocepek, I. & Krivograd, F. 2018. Spodnjekredni fosili z Leš pri Prevaljah. Konkrecija, 7: 48-51. Polting, W. & Herlec, U. 2012: Geologisch – Naturschutzfachliche Grundlagen des Geoparks Karawanken. Geopark Karavanke: 199 p. Internet: www.geopark-karawanken. at/files/2012_geopark_karawanken_natur- schutzfach liche_grundlagen.pdf (9.6.2020) Pop, G. 1997: Tithonian to Hauterivian praecalpi - onellids and calpionellids: bioevents and bio- zones. Mineralia Slovaca, 29: 304-305. Ramovš, A. & Rebek, R. 1970: Razvoj jurskih skladov med Mežico in Slovenj Gradcem. Geologija, 13: 105-114. Reboulet, S. 1996: L’évolution des ammonites du Valanginien-Hauterivien inférieur du bassin vocontien et de la plate-forme provençale (Sud-Est de la France). Relations avec la stra- tigraphie séquentielle et implications biostra- tigraphiques. Documents du Laboratoire de Géologie de Lyon, 137: 1-371. Reboulet, S. 2007: Diversification des ammonoids hétéromorphes: l’exemple des Himantoceras. Evolution et changements paléoenvironne- mentaux au Vallanginien. Bulletin de l’Asso- ciation Géologique Auboise, 28: 13-35. Reboulet, S. & Atrops, F. 1999: Comments and proposals about the Valanginian-Lower Hauterivian ammonite zonation of south-e- astern France. Eclogae Geologicae Helvetiae, 92/1: 183-197. Rolle, F. 1857: Geologische Untersuchungen in der Gegend zwischen Weitenstein, Windisch- Grat z, Ci l l i u nd Oberbu rg i n Unter steier ma rk. Jahrbuch der Kaiserlich Königlichen Geologischen Reichsanstalt, 8: 403-465. Ropolo, P. & Salomon, M. 1992: Evolution du déroulement - Passage du stde criocératique au stade subaspinocératique oz protacrio- cératique- chez certaines populations d'am- monites hétéromorphes de l'Hauterivien moyen (zones à Nodosoplicatum et à Sayni). Géologie Méditerranéenne, 19/3: 189-227. 321 Spodnjekredni heteromorfni amoniti (Ancyloceratina) z Leš pri Prevaljah (Severne Karavanke, SV Slovenija) Štrucl, I. 1961: Geološke značilnosti mežiškega rudišča s posebnim ozirom na kategorizacijo rudnih zalog. Geologija, 6: 251-278. Štrucl, I. 1966: Geološke značilnosti mežiškega rudišča s posebnim ozirom na kategorizacijo rudnih zalog. Monografija 300 let mežiški ru- dniki, DRMGT, Mežica: 115-139. Štrucl, I. 1970: Stratigrafske in tektonske raz- mere v vzhodnem delu severnih Karavank. Geologija, 13: 5-20. Teller, F. 1888: Kössener Schichten, Lias und Jura in den Ost-Karawanken. Verhandlungen der K.K. Geologischen Reichsanstalt, 4: 110-117. Teller, F. 1898: Erläuterungen zur Geologischen Spezialkarte der Österr.-Ungar. Monarchie. Eisenkapel und Kanker. Verl. der k. k. Geologischen Reichsanstalt, Wien: 142 p. Thieuloy, J. P. 1964: Un Céphalopode remarqu- able de l'Hauterivien basal de la Drôme: Himantoceras nov. gen.. Bulletin de la Société Géologique de France, S7-VI/2: 205-213. Vašíček, Z. 2002. Lower Cretaceous Ammonoidea in the Podbranč quarry (Pieniny Klippen Belt, Slovakia). Bulletin of the Czech Geological Survey, 77/3: 187-200. Vašíček, Z. 2005: The oldest (Late Valanginian) Crioceratitinae (heteromorphic ammono- ids) from the Central Western Carpathians (Slovakia). Geologica Carpathica, 56/3: 245-254. Vašíček, Z. & Michalík, J. 1986: The Lower Cretaceous ammonites of the Manín unit (Mt. Butkov, West Carpathians). Geologica Carpathica, 37/4: 449-481. Vašíček, Z., Michalík, J. & Borza, K. 1983: To the »Neocomian« biostratigraphy in the Krížna- Nape of the Strážovské Vrchy Mountains (Northwestern Central Carpathians). Zitteliana, 10: 467-483. Vašíček, Z., Rabrenović, D., Radulović, V. & Radulović, B. 2009: Late Valanginian- Hauterivian cephalopod fauna from the Stara Planina Mountain (eastern Serbia). Neues Jahrbuch für Geologie und Paläontologie, 251/2: 129-145. https://doi. org/10.1127/0077-7749/2009/0251-0129 Wiedmann, J. 1966: Stammesgeschichte und System der posttriadischen Arnmonoideen. Neues Jahrbuch fur Geologie und Palaeontologie, Abhandlungen, 127: 13-81. Wright, C.W. 1952: A classification of the Cretaceous ammonites. Journal of Paleontology, 26: 213-222. Zittel, K.A. von 1884: Cephalopoda. In: Zittel, K.A. (ed.): Handbuch der Paläontologie, Band 1, Abt. 2/3: 329-522.