Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

■3X?St

Knjižnica političnih in socialnih
===== spisov. ======

I.

Politično življenje Slovencev.

Spisal

dr. Dragotin Lončar.

Ponatisk iz ,,Naših Zapiskov".

Cena 60 h.

V Ljubljani 1906.

Založil pisatelj, o Tiskal Jožef Pavliček v Kočevju.

. Prodaja L. Schvventner v Ljubljani.


f.

3  7  76  2  f  i,

0300l43RB>

Politično življenje Slovencev.

I. Pokristjanjenje je navezalo Slovence na zapadno kulturo in od tega časa
so ostali pod germansko-romanskim vplivom. Reformacija je vzbudila slovensko
književnost, ko sta leta 1550. na Nemškem zagledali beli dan prvi dve
slovenski knjigi. Nove impulze pa so dobili Slovenci od dobe prosvetljenosti in
velike francoske revolucije. Reformacija je dala Slovencem književnost, ideje
prosvetljenosti in francoske revolucije pa so rodile zavest slovenske narodnosti
in z njo zahtevanje narodnih pravic v javnem življenju.

Žiga baron Zois (1747—1819), svetovno omikani mecenat in glava vsega
tedanjega duševnega gibanja slovenskega, mož racionalistiškega mišljenja, in zgo¬
dovinar Anton Linhart (1756—1795), učenec Sonnenfelsov in začetnik slovenske

Literatura. Apih, Slovenci iu 1848. leto. V Ljubljani 1888. Apih, Naš cesar. V Celovcu 1898.
Bezenšek-dr. Celestin, Svečanost o priliki sedemdesetletnice dr. Janeza Bleiweisa. V Zagrebu
1879. Časnikarstvo in naši časniki. V Ljubljani 1884. Dr. Derganc, Janez Trdina, Avtobio¬
grafska pisma. (Ljubljanski Zvon, 1905. in 1906.) Dimitz, Geschichte Krains von der altesten
Zeit bis auf das Jahr 1813. V Ljubljani, 4. zvezek 1876. Flegerič, Doktor Štefan Kočevar. V
Ljubljani 1890. Dr. Geršak, Ormoški spomini. V Ljubljani 1902. Iz naroda za narod! V Ljub¬
ljani 1905. Dr. Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca. V Ljubljani 1905. Kalan, Einspieler —
zlatomašnik. V Ljubljani 1887. Kaj hočemo. V Ljubljani 1901. Marn, „Novice“ pa dr. Janez
Bleivveis. V Ljubljani 1882. Mladoslovenci in državni zbor leta 1873. in 1874. V Ljubljani 1874.
Dr. Murko, Dejiny slovinske literatury. (Ottšv Slovnik Naučny, v Pragi 1898.) Po desetih
letih. V Ljubljani 1905. Polec-Senekovič, Vseučiliški zbornik. V Ljubljani 1902. Poročilo o I.
slovenskem katoliškem shodu. VLjubljani 1893. Poročilo o II. slovenskem katoliškem shodu. VLjub-
ljani 1901. Praprotnik, Dr. Lovro Toman. VLjubljani 1876. Shod zaupnih mož v Ljubljani. V
Ljubljani 1895. Slovenci in državni zbor leta 1873. in 1874. V Ljubljani 1874. Urbas, Dr. E. H. Costa.
V Ljubljani 1877. Vencajz, Spomenica o petindvajsetletnici akademičnega društva „Slovenija“
na Dunaju. VLjubljani 1894. Dr. Vošnjak, Spomini. VLjubljani 1905. (I. zvezek). Dr. Vošnjak,
Slovenci, kaj čemo? V Ljubljani 1867. Dr. Vošnjak, Slovenski tabori. V Mariboru 1869.
Vrhovnik, O stoletnici Vodnikovih „Ljubljanskih Novic". V Ljubljani 1897. Železnikar, Dr. Va¬
lentina Zarnika zbrani spisi. I. V Ljubljani 1888. — Revije: Slovan (1884—1887), Rimski Katolik
(1888—1896) Slovanski Svet (1888-1899), Katoliški Obzornik, Naši Zapiski. — Politični časo¬
pisi, zlasti: Novice (1843—1903), Slovenski Gospodar, Slovenski Narod, Soča, Slovenec, Edi¬
nost, Mir, Domovina, Rdeči Prapor.

2

drame, sta vplivala na prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika  (1758 —
1819), da je začel izdajati leta 1797. Ljubljanske Novice, prvi slovenski časopis,
ki je izhajal do leta 1800.

Vodnikove Novice so prinašale razne novice, razglase, žitne cene, loterijo,
imena umrlih, pa tudi poučne članke narodopisne, gospodarske in druge vsebine.
Zelja po ljudski omiki, lastna tej dobi, jih je rodila, toda zamorile so jih ne¬
ugodne razmere, zanemarjenost in neizobraženost slovenskega naroda. Pravza¬
prav še ni bilo slovenskega naroda, ker se Slovenci še niso zavedali svoje na¬
rodne enote. Vodnik se je moral tudi zagovarjati pred očitanjem občinstva, da.
v svojem časopisu — laže!

Prvi slovenski politični list je prenehal, nadaljeval pa se je slovenski pre¬
porod, ko so Francozi vladali slovenske dežele (1809—1813). Vodnik je navdu¬
šeno pozdravljal novi „duh Napoleonov" z odo »Ilirija oživljena", zaradi katere
ga je pozneje avstrijska vlada upokojila.

Francoska vlada je upoštevala narodnostni moment: slovenščina se je uve¬
ljavljala poleg francoščine in nemščine. V ljudskih šolah je bil učni jezik slovenski,
za višje šole ni bilo pravzaprav uradno določenega učnega jezika, to se je pre¬
puščalo učnim zavodom samim. V naziranju, da je jezik sredstvo v dosego na¬
mena, se nam izraža zdravo pedagogično načelo. V Ljubljani se je ustanovilo
vseučilišče ali akademija s štirimi fakultetami. Ta izprememba v šolstvu ni bila
po volji pristašem starega nemško-centralističnega režima. Ko se je namerjalo
izključiti nemščino iz ljudskih šol, je tedanji ravnatelj normalne šole Eggenberger
odložil svojo čast, ker „v takih razmerah ne more več koristno služiti svoji do¬
movini Kranjski". Znanje francoščine pa se je zahtevalo od vsakega, ki je hotel
dobiti denarno ustanovo.

Francoska doba pomenja napredek v upravi. Poprej je bilo vse polno ro¬
parjev in tatov, sedaj pa sta vladala varnost in red; francoski orožniki so bili
še dolgo časa na dobrem glasu pri Slovencih. Podpirala se je obrtnost in kup¬
čija. Znižala se je desetina, odpravila se je tlaka in patrimonialno sodstvo,
podložniki so postali samostojni in svobodni. Davki so bili pravično razdeljeni
in se tudi pravično pobirali.

V drugih državah so se zatirale humanitarne družbe, ki so se zbirale v
framasonskih ložah. Framasonska loža za Ilirijo pa je našla zavetišče in pribe¬
žališče, da je mogla gojiti človekoljubje in krepost. Njeni udje so morali obljubiti,
da ostanejo vedno pošteni možje. Razpravljati o religiji in ustavi jim ni bilo
dovoljeno. Najrajši so vzprejemali med se izobražene može, ki so se pečali z
znanostmi in umetnostmi.

Uradni časopis »Telegraphe officiel", čegar urednik je postal Charles
Nodier, je rad prinašal študije o jugoslovanski poeziji, zgodovini in jeziku.

Napoleon je bil na vrhuncu svoje slave in moči, avstrijska cesaričinja je
postala francoska cesarica, namestniki cesarjevi (zlasti simpatični maršal Marmont
in grof Bertrand) so skrbeli, da so ohranili prebivalstvo pri dobri volji; slavnost

3

se je vršila za slavnostjo, veselica za veselico, gospodo so pridobivali zase s
sijajnimi plesi in pojedinami, ljudstvu so zopet nudili „panem et circenses": ali
ni imel prvi buditelj slovenskega naroda Vodnik dovolj povoda, da je prorokoval
srečno prihodnjost pod žezlom Napoleonovim?

Toda nemo propheta in patria! Mlado brstje, ki je poganjalo iz demokra¬
tičnih idej velike revolucije, je morila slana Napoleonovega imperializma. Nje¬
govo načelo, da mora za vojaške potrebščine skrbeti dotična pokrajina, je po-
vzročevalo upore in nemire. Od dolgotrajnega vojevanja obubožano ljudstvo
'ni bilo prijazno novim razmeram, meščanstvo se je udajalo resignaciji, plemstvo
pa je bilo očitno nasprotno. Komaj pa so se jele celiti rane in je zlasti maršal
Marmont znal s svojim vedenjem pridobivati simpatije za francosko vlado, že so
se zbirali oblaki na nebu in nalagale so se vojne kontribucije, ki so se pobirale
z brezobzirnostjo in strogostjo. Vse si je želelo trajnega miru in prejšnje simpa¬
tije so se ohladile, ko se je bojna sreča obrnila na nasprotno stran.

Po odhodu Fraacozov je nastopila reakcija. Nekatere francoske uredbe so
se ohranile, večinoma pa je ostalo vse pri starem, kakor je bilo pred francosko
okupacijo: zavladal je Metternichov absolutizem.

11. Obupen je bil socialni, kulturni in politični položaj Slovencev v pred¬
marčni dobi. Domače plemstvo so bili izgubili popolnoma; kar je bilo plemstva,
je bilo odtujeno narodu in delalo za nemške, laške in madjarske koristi. S slo¬
venskimi žulji je bogatelo na škodo slovenstvu. Tudi meščanstvo je bilo neslovensko
po duhu in deloma po krvi. Mali trgovci in obrtniki, o katerih bi se lahko
reklo, „da ni doma meščanov, kadar gredo kmetje na polje," so bili odvisni od
tuje gospode in tujih uradnikov in se jim zato prilagodovali v mišljenju in ve¬
denju. Edini stan razumništva, ki je čutil z narodom, je bila nižja duhovščina,
toda ni ta ne brez izjeme, zlasti na Koroškem in Štajerskem dostikrat ni bila
duhovščina zmožna slovenščine niti za najnavadnejše molitve. Caf n. pr. je pisal
dr. Muršcu: „Dobrih mašnikov najdeš med 100 celih 99, enega domorodca pak
med 100 težko." Kmet ni bil svoboden, ampak podložen svojemu graščaku.
Trli sta ga tlaka in desetina kakor tudi veliki davki; Kranjsko in Koroško n. pr.
sta plačevali razmerno več davka nego Češko ali Moravsko. Tlačanstvo pa je
slabo vplivalo na moralo slovenskega naroda, ki mu je vzgojilo servilizem, hlap¬
čevsko ponižnost pred gospodo, kar je umevno, ako se je med graščinskimi
uradniki nahajal oskrbnik, ki se je bahal: „Jaz sem četrta božja oseba na
zemlji!"

Kakor v socialnem, tako je bilo v kulturnem in političnem oziru. Ljudskih
šol je bilo malo slovenskih, nemško-slovenske pa so bile pravzaprav nemške,
ker se je rabila slovenščina samo v začetku. Največ se je mladina naučila v
nedeljski šoli, ki je bila slovenska. V srednjih šolah se je slovenščina zanemar¬
jala, iz rodoljubja so poučevali nekateri profesorji v materinščini (v Ljubljani
n. pr. zlasti Kersnik). Kakor v šoli, tako je i po uradih gospodovala tujščina,
kar pa sicer za francoske vlade tudi ni bilo drugače, ko je bil uradni jezik

4

francoski. Politično in cerkveno so bili Slovenci razcepljeni v Kranjce, Štajerce,
Korošce in Primorce vsak s svojimi separatističnimi težnjami, ki so morile zavest
narodne enote.

Malo je bilo število za narodni preporod delujočih mož. Na Koroškem se
je odlikoval poleg Urbana Jarnika v prvi vrsti poznejši lavantinski škof Anton
Martin Slomšek  (1800—1862) zlasti kot pedagog. Seveda ni ušel očitanju, da
je — panslavisti Njegovo načelo je bilo: Malo govoriti, veliko delati, vse potrpeti.
V njegovem krogu sta vzrastla Matija Majar in Andrej Einspieler. Na Goriškem
imenujemo Valentina Staniča kot buditelja. Na Štajerskem je nastal pod češkim,
poljskim in srbskim vplivom (Kollar, Šafank, Čelakovskv, Mickiewicz, Vuk) krog
mladih, navdušenih mož, kakor Macun, Trstenjak, Kočevar, Miklošič, Vraz itd., ki
so se učili slovanskih jezikov in imeli govorniške vaje.

Na Hrvaškem je nastopil v istem času ilirizem, glavno vsled vpliva Kollarja
in Šafai-ika. Jugoslovani naj bi se književno združili med seboj pod skupnim
imenom Iliri. Ilirščine so se poprijeli mnogi slovenski pisatelji, n. pr. Vraz, Mi¬
klošič, Murko, Kočevar, Trstenjak, Muršec, Jeran, Žakelj, Ravnikar in drugi;
kakor vidimo, glavno oni štajerski krog. Toda misel ilirizma se ni ukoreninila,
ker ni bilo med Slovenci in Hrvati potrebnih kulturnih predpogojev, dasi je
ugodno vplivala na narodno prebujenje. Političnega značaja ilirizem v Slovencih
splošno ni imel, čeprav so se posamezniki ogrevali za to. Slovenci so opustili
ilirščino razven Stanka Vraza  (1810—1851), ki je postal največji pesnik ilirizma.
Zapustil je slovensko torišče, ker mu je bilo za njegov duh preozko.

Vzgled dr. Ljudevita Gaja, ki je izdajal svoje Novine Hrvatske s prilogo
Danico Hrvatsko (pozneje Ilirske Novine in Danica Ilirska), je vplival na Slo¬
vence, da so tudi poskušali v tem zmislu. Že večkrat so namerjali, da bi si
ustanovili svoj časopis, toda stroga cenzura je zabranjevala take poskuse. Leta
1843. pa se je posrečilo kranjski kmetijski družbi, da je dobila s posredovanjem
nadvojvode Ivana dovoljenje za izdajanje lista, ki bi v gospodarskem oziru po¬
učeval slovenski narod. Nadvojvoda Ivan je bil kmetijski družbi očital, da ni v
njej kmetov, za katere je v prvi vrsti ustanovljena. Tako je prišel na svetlo leta
1843. drugi slovenski časopis: Kmetijske in rokodelske Novice  (pozneje gospo¬
darske, obrtniške in narodne), tednik, katerega urednik je postal tajnik kmetijske
družbe dr. Janez Bleiweis  (1808—1881), ki so mu Slovenci zaradi njegovega delo¬
vanja dali naslov „oče slovenskega naroda".

III. V tem času Slovenci še skupnega imena niso poznali in niso imeli
skupnega jezika. Trdilo se je, da je slovenščina novo skovani jezik in da je
kranjščina ali „kranjska Špraha" pravi jezik slovenskega naroda. Pisalo se je v
treh različnih pisavah: bohoričici, metelčici in dajnčici, vsako po posebnem na¬
rečju. Dr. Blehveis sam se je moral kot urednik „Novic“ sproti učiti jezika.
Narodno zavest je vzbudil tudi v njem ilirizem, in sicer posredno. Zahajal
je namreč v družbo mož, ki so se kot dijaki na hrvaških gimnazijah navzeli
ilirskih idej in jih, prišedši zopet nazaj na Slovensko, razširjali med svojci.

5

To so bili zlasti duhovniki Luka Jeran, Lovro Pintar in Anton Žakelj. Ti možje
so prebudili tudi v dr. Bleivveisu narodno zavest.

Slovenski buditelji so zaradi nedostatka sposobnih mož morali biti vsak
vse: literati in politiki. Delo še ni moglo biti razdeljeno. Tako je bilo tudi pri
dr. Bleivveisu. Bil je po svojem stanu zdravnik, zlasti se je pečal z živinozdrav-
ništvom, postal je profesor na tedanji medicinski in kirurgični šoli v Ljubljani
ter tajnik kmetijske družbe. Pisal je poljedelske in živinozdravniške, šolske in
slovstvene knjige. „Novice“ so bile namenjene kmetom in obrtnikom, toda
dr. Bleivveis je spoznal, da imajo preozke meje, zato je jel sprejemati vanje pesni,
zgodovinske in jezikoslovne drobtinice, sploh literarne stvari. Z letom 1848. pa
se je začel list pečati tudi s politiko. „Novice“ imajo torej dvojen pomen: literaren
in političen. Kaj so bile „Novice“ Slovencem s slovstvenega stališča, je označil
eden prvih slovenskih literarnih zgodovinarjev, Fr. Levec, kratko v sledečih
točkah: 1.) „Novice“ so združile vse slovenske pisatelje, ki so bili doslej brez
glasila, središča in ognjišča, v eno kolo; 2.) so zjedinile Slovence med seboj ter
s Čehi in s Hrvati po Gajevem ali češkem pravopisu; 3.) ohranile slovenščino
zmesi hrvatskega in slovenskega jezika in 4.) razširile veselje do čitanja in s
tem slovensko zavednost.

Trije dogodki so posebno pospešili slovensko zavest. Leta 1844. je prišel
v Ljubljano cesar Ferdinand I. v spremstvu cesarice, da otvori obrtno razstavo.
„Novice“ so priobčile slavnostno pesen: „Slovenija presvetlemu, premilostljivemu
gospodu in cesarju Ferdinandu l.“ Ime „Slovenija“ se je imenovalo v javnosti!
Pesen je zložil Ivan Vesel Koseski  (1798—1884), glavni pesnik „Novic“. Njegove
pesniške zmožnosti so zelo precenjevali, zlasti dr. Bleiweis; z literarnega stališča
se njegovo delovanje nikakor ne more primerjati z drugimi slovenskimi pesniki.
Ne moremo pa tajiti, da je kot politični pesnik s svojimi navduševalnimi pes¬
nimi mnogo pripomogel k narodnemu prebujenju. Posvetnjaki in duhovniki,
zlasti ti, so se navduševali ob njegovi muzi. Koseskega dikcija je bombastična,
patetična, snov romantična, fantastična — ni čuda, da je to podžigalo in ogrevalo!

Leta 1845. je bil prvi slovenski javni govor. Na prigovarjanje dr. Bleivveisovo
je ob petindvajsetletnici županovanja Janeza Hradeckega deklamoval Šestošolec
Lovro Toman slavnostno pesen, ki jo je v ta namen zložil Prešeren  (1800 —
1849), največji slovenski pesnik, in slavil v njej domorodna dela županova. To
je bila »slovanska demonstracija".

Tretji dogodek so bile slovenske pesni v ljubljanskem gledališču, kjer so
igrali samo nemške igre in peli samo nemške pesni. Proti ukazu policije, da
se nikdar in nikoli ne sme prepevati v gledališču slovensko, je v letih 1845. in
1846. pregovoril dr. Bleiweis igralce, da so zapeli kako slovensko pesen, kar je
izzvalo burno odobravanje. Tedanji guverner Weingarten pa je takoj slutil aran¬
žerja rekoč: »Dobro vem, da je vse to naredil dr. Bleivveis, katerega so gotovo
Rusi s srebrnimi rublji podkupili!"

6

IV. Tako je napočilo leto 1848.

Važna naloga je pripadla sedaj „Novicam“, da so poučevale svoje rojake.
Janez Trdina, eden najnaprednejših in najznačajnejših profesorjev, kar jih je kdaj
rodila slovenska mati, pripoveduje, da je v Ljubljani vladala tolika politična ne¬
vednost, da je po splošnem mnenju poznal v vsem mestu edini dr. Ahačič bistvo
in pomen ustavnega življenja. Prva številka „Novic“, ki je izšla brez cenzure,
je bila rdeče obrobljena. »Novice" so pisale: „ Močna samostojna Avstrija pod
vladarstvom našega dobrega ustavnega cesarja, nedotakljivost naše katoliške vere
in varstvo naše narodnosti  nam bodo tri zvezde, ki nas bodo vodile v vsem
našem dejanji." To je bil program „Novic“, tako je nastalo geslo slovenske
politike: Vse za vero, dom, cesarja! posneto po pruskem: Fiir Gott, Kbnig und
Vaterland!

Začela se je narodna organizacija s snovanjem društev, ki bi budila na¬
rodno zavest. Dunajski Slovenci so ustanovili društvo „Slovenija", ki ji je bil
predsednik dr. Miklošič.  Poleg njega so delovali n. pr. dr. Dolenec, dr. Hladnik,
Globočnik, Peter Kozler.

V Gradcu se je osnovalo društvo enakega imena »Slovenija", katere pred¬
sednik in duša je bil dr. Muršec.  Poleg njega se je odlikoval dr. Kranjec. Namen
društva je bil: »Povzdiga narodne zavesti na podlagi izobraževanja slovenščine
in spoznavanja sorodnih narečij v dosego tesnejše zveze z ostalimi slovanskimi
vejami."

V Ljubljani se je ustanovilo pod predsedstvom dr. Bleiweisa »Slovensko
društvo", kjer so delovali še dr. Martinak, dr. Chrobat, Cigale, Kersnik itd. Druga
taka društva so nastala n. pr. v Celovcu, kjer sta delovala Matija Majar in Andrej
Einspieler; v Gorici, kjer so se odlikovali dr. Dolenec, Doljak, Winkler; v Trstu,
kjer je bil predsednik Ivan Vesel Koseski. Vsa slovenska društva so bila v zvezi
med seboj in imela nekako svoje središče v ljubljanskem »Slovenskem društvu".

Ustava je tudi porodila več slovenskih leposlovnih in političnih listov, ki
pa so izhajali le malo časa. Omenjamo le nekaterih političnih časopisov. Gla¬
silo »Slovenskega društva" v Ljubljani- je bila »Slovenija", ki jo je urejal Matej
Cigale. Marljiva sotrudnika sta ji bila Matija Majar in Andrej Einspieler. Bila
je večkrat v zadregi za gradivo; Cigale je tožil, da ga kranjski Slovenci zapu¬
ščajo, da so indiferentni nasproti slovanskim prizadevanjem, in je hvalil štajerske
Slovence. »Ljubljanski časnik" (urednik Potočnik, pozneje prof. Melcer), je bil
prvi slovenski uradni list. V Trstu je izhajal slovensko-hrvaški »Jadranski Slavjan"
(urednik Rudmaš). V Celju je izdajal prof. Konšek »Celjske slovenske novine",
pozneje imenovane »Celjske novine" in »Slovenske novine", ki so se od drugih
slovenskih listov razločevale po radikalizmu, segajočem tudi na cerkveno polje.
Zagovarjala se je neodvisnost šol od duhovščine, odprava samostanov, sekula¬
rizacija cerkvenega imetja, plačevanje duhovnikov iz državne blagajne, odprava
celibata. Urednik se je moral zaradi tega opravičevati in je obljubil, »da se bo
varoval sprejemati v list sestavke, po katerih bi se ljudje brez potrebe dražili,

7

zraven pa ne imeli nobene koristi." Dr. Janez Pogačar, poznejši ljubljanski škof,
je začel izdajati „Slovenski cerkveni časopis", ki se je že prihodnje leto pre¬
krstil v „Zgodnjo Danico“  (urednik Luka Jeran). To je bil edini list iz te dobe,
ki se je ohranil in izhajal do leta 1906. „Zgodnja Danica" je presojala vse:
znanstvo, umetnost in politiko z asketsko-cerkvenega stališča.

Kakšen je bil slovenski narodni program leta 1848.? To se pravi z dru¬
gimi besedami: Kaj so zahtevali Slovenci kot narod? Drugi narodi so prihajali
s svojimi zahtevami, opirajoč se na zgodovinsko pravo, Slovenci so se morali
postaviti na stališče naravnega prava.  Leto 1848. je vzbudilo poleg osebne svo¬
bode in državljanskih pravic tudi svobodo narodov. Slovenci so mogli edino le
na podlagi naravnega prava, ki ga je s krvjo priborila marčeva revolucija, za¬
htevati zase uveljavljenje narodnega načela: narodno samostojnost.

Prve načrte slovenskega narodnega programa nahajamo v adresi kranjskim
stanovom, ki jo je poslalo 44 dunajskih Slovencev. Med njimi so bili n. pr.
Dežman,  Dimitz, dr. Dolenec, dr. Fiister,  profesor teologije na dunajski univerzi,
ki je pa kmalu prestopil v nemški tabor, dr. Martinak, dr. Miklošič, Toman,  dr. Zu¬
panec. Adresa prosi stanove, naj uvažujejo, da je „naš narod slovanski narod",
naj se zanaprej ne ovira več zjedinjenja s slovenskimi brati v pismu in jeziku,
naj se zavaruje slovenska narodnost na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in
Primorskem ter naj se uvede slovenščina v šole in urade. Končno so nekatere
gospodarske zahteve. Predno je dospela ta adresa v Ljubljano, je najbrže že
dr. Blehveis v seji pomnoženega odbora deželnih stanov kranjskih sprožil temeljno
zahtevo slovenskega programa: zjedinjenje slovenskih pokrajin v eno kronovino
pod imenom „Slovenija“.  Dr. Bleiweis je tudi v slovesni avdijenci pri nadvojvodi
Ivanu zagovarjal to glavno programatično točko, ki jo je nadvojvoda odobril s
pogojem, ako se izreko zanjo tudi drugi nekranjski Slovenci.

Slovenski narodni program je obsegal tri točke: 1.) Zjedinjeno Slovenijo,
t. j. Slovenci na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem se združijo v
eno administrativno skupino z imenom »Slovenija", ki ima svoj postavodajalni
zbor v Ljubljani, na katerem se obravnavajo in sklepajo vsa vprašanja, nanaša¬
joča se na narodno življenje Slovencev. Vsem avstrijskim narodom skupne stvari
so pridržane državnemu zboru na Dunaju, v katerem bodo zastopani vsi narodi.
Najdosledneje je zahteval zjedinjeno Slovenijo Peter Kozler  (1824 — 1879), eden
glavnih buditeljev slovenskih, dasi iz nemške rodovine, ki je hotel združenje
vseh Slovencev, tudi beneških in ogrskih.  To skupino so imenovali Slovenci tudi
»kraljestvo Slovenija", vendar beseda kraljestvo nima nikakršnega državnoprav-
nega pomena, ker se ni zahtevalo slovenske države, ampak le kronovino, ki so
ji dajali to ime, ker so jo sploh hoteli nekako imenovati, a jim je bilo vseeno,
naj se zove kakorkoli. Dunajska »Slovenija" in dr. Bleivveis sta sumničenja, kakor
bi snovali kakšno samostojno kraljestvo, odločno zavračala.

2.) Enakopravnost slovenščine v šoli in uradu,  pri čemer se zahteva tudi
slovensko vseučilišče v Ljubljani,

8

3.) Neodvisnost Avstrije od Frankfurta, Slovenija bodi nerazdruzljiv del
avstrijskega in ne nemškega cesarstva.

To je bil program Slovencev, za katerega so se potegovala slovenska
društva, zlasti dunajska in graška „Slovenija“, sestavljen na podlagi narodnega
principa. Poleg njega pa nastopajo osamljeno ideje ilirizma, da bi se Slovenci
združili s Hrvati. Hrvatje so širili to misel, naklonjeni so ji bili tudi koroški
politiki, uspeha pa ni bilo druzega, da je prišel dr. Štefan Kočevar v imenu
štajerskih Slovencev kot pooblaščenec graške „Slovenije“ v zagrebški deželni
zbor, ki sta se ga udeležila tudi Čeha Lambl in Erben. Ban Jelačič je bil
namreč povabil zastopnike ostalih avstrijskih Slovanov v hrvaški deželni zbor.
Dr. Kočevar se je v imenu svojih pooblaščencev potegoval za habsburško-lota-
rinško dinastijo, za neodvisnost avstrijske države ter za ožjo duševno in mate¬
rialno zvezo s Hrvati.

Nedostatek narodne zavesti in politične izobrazbe sta bila kriva, da Slo¬
venci niso bili edini glede svojega programa. Nesoglasje je vladalo zlasti glede
poglavitne točke: zjedinjene Slovenije. V provizoričnem deželnem zboru koroškem
in štajerskem se je v § 1. nove deželne ustave sprejelo, da sta vojvodini neraz-
družljivi, in Slovenci temu niso ugovarjali. Celo taki možje kakor Slomšek so
smatrali to za presmelo in neizvedljivo. Drugi zopet niso bili dosledni in so
omahovali. Ni jim bilo prav jasno, kaj in kako. Zato so nastopali kompromis
zgodovinskega in naravnega prava, teritorialnega in narodnega načela. In takšna
je ostala slovenska politika glede svoje prve programatične točke do najnovej¬
šega časa!

Težavno je bilo dalje stališče glede načina, kako se naj uvede slovenščina
v šole in urade. Nekaterim se je to zdelo neizvedljivo. Med odločne zagovor¬
nike narodne enakopravnosti spada Ambrož, ki se je tudi sam po tem ravnal;
več ali manj oprezni in zmerni so bili dr. Ahačič, Matija Majar, dr. Muršec,
dr. Bleiweis. Macun je pa naravnost zahteval, da se uvede hrvaščina v šole in
urade. Ni čuda, da jim je jezikovno vprašanje delalo preglavico, ko so se celo
voditelji naroda med seboj pogovarjali nemško.

Nesoglasje je bilo glede volitev za narodno skupščino v Frankfurt. Du¬
najska „Slovenija“ je začela boj proti Frankfurtu, ko je izdala „Poziv na narod
slovenski" zoper volitve v Frankfurt. Ta poziv je sestavil Dežman, nasprotno je
grof Anton Auersperg (pesnik Anastazij Griin) razširjal med Slovenci propagando
za Frankfurt; pozneje sta se obadva ta moža, Dežman in grof Auersperg, našla
v enem taboru v boju zoper slovenski narod. Palacky se je izrekel za Avstrijo
kot močno trdnjavo zoper pretečo rusko univerzalno monarhijo, ki se je on boji
v imenu humanitete. Nemški politiki pa so vabili Slovence k zjedinjeni Nemčiji
ravno iz istega razloga, ki je bil: nevarnost ruske osvojevalne politike. Značilne
so v tem oziru besede grofa Auersperga: Rusov pravi — se resnično boji,

a ne kot neprijateljev Nemčije, temveč kot prijateljev Avstrije in avstrijskih Slo¬
vanov. Boji se jih naprošenih rešiteljev avstrijske vlade iz onih groznih stisk

9

notranjih razprtij, ki prete domovini, ako se Slovenci odpovedo Frankfurtu. Naj¬
večja nesreča, ki bi mogla doleteti Avstrijo, bi bila ruska pomoč ... In zgodo¬
vina je dala prav grofu Auerspergu, a ne Palackemu! Slovani so bili na strani
hrvaškega bana Jelačiča, ki se je boril proti revoluciji. Rusi so pomagali udušiti
upor na Ogrskem. Ko so pa bili premagani revolucionarni Nemci in Madjari, je
prišla vrsta na Slovane, ki jih je končno dualizem razločil na dvoje in jih v
Avstriji prepustil gospodstvu Nemcev, na Ogrskem pa Madjarov . . .

Narodna skupščina frankfurtska je ponujala Slovencem poroštva za narod¬
nost in vse, „kar priroda in zgodovina priznava". Henrik Costa pa je kot glavni
pogoj za pristop k Nemčiji še zahteval suvereniteto avstrijskega cesarja. Slo¬
venci bi bili imeli 20 poslancev v Frankfurtu. Med kandidati nahajamo n. pr.
dr. Ahačiča, Ambroža, dr. Chrobata, dr. Dolenca, dr. Kavčiča, dr. pl. Ulepiča itd.
Volitve so se izvršile različno: na Kranjskem nekateri kraji niso hoteli voliti,
drugod so volili večinoma z neznatno udeležbo (v Novem mestu n. pr. je bil
izvoljen poslanec s sedmimi glasovi večine); na Koroškem in Primorskem je bilo
volilno gibanje živahnejše; na Štajerskem pa so se Slovenci krepko upirali frank¬
furtskim volitvam, ponekod sploh niso hoteli voliti. Graška „Slovenija" je pro¬
testirala proti volitvam in pozneje so Slovenci protestirali proti frankfurtskemu
načrtu nemške ustave. Pri tem se je n. pr. dr. Bleiweis skliceval tudi na zgodo¬
vinsko stališče, na pragmatično sankcijo, na kar mu je odgovarjal dr. Martinak,
da je zgodovinsko stališče po revoluciji zavrženo in da je za Slovence edino
umestno narodno stališče. Dr. Martinak pravi: „Ker smo priznali dobre sadove
revolucije, moramo dosledno odobravati revolucijo samo." V tem času so tudi
barve kranjske dežele postale obče slovenske: belo-modro-rdeče.

Hrvat Kukuljevič je predlagal, naj bi Slovani nasproti nemški enoti posta¬
vili slovansko enoto. O potrebi takega zjedinjenja sta se že poprej razgovarjala
Šafavik in Jelačič. Tako je prišlo do slovanskega shoda v Pragi, za katerega je
podpisal vabilo v imenu Slovencev dr. Miklošič in ki so se ga udeležili Slovenci
v pičlem številu. Dr. Miklošiča ni bilo, ker je bil obolel. Udeležili pa so se:
Anton Globočnik in Alojzij Šparavec kot poverjenika dunajske „Slovenije“; Stanko
Vraz, podpredsednik shoda, v imenu graške „SIovenije“ in obenem hrvaškega
deželnega zbora; Andrej Grlovič in Vinko Zevnik. Slovenci so bili v jugoslo¬
vanskem odseku in se potegovali za svoj program: za zjedinjeno Slovenijo ter
za enakopravnost slovenščine v šoli in uradu (imenoma za slovensko vseučilišče).

V prvem državnem zboru dunajskem so imeli Slovenci kakih 16 poslancev.
Volitve so se vršile svobodno in brez vladnega vpliva. Političnega prepričanja
ni bilo pri masi slovenskega naroda, volilno gibanje je imelo agraren značaj
kakor v alpskih nemških deželah, ker za kmetskega volilca je bilo vprašanje
kmetske odveze glavno. Izdalo se je geslo: Volite samo kmete! in je bilo res
izbranih nekaj čisto nesposobnih mož, ki so iz nezaupanja nasproti gosposkim
svojim rojakom rajši glasovali z nasprotniki nego s Slovenci in Slovani. Slo¬
venski poslanci niso nastopali kot narodna celota niti po točnem programu. Ni

10

bilo med njimi solidarnosti in discipline; hodili so radi z vlado. Med odličnej¬
šimi poslanci so bili: Ambrož  (izvoljen trikrat), Črne, Doljak, Gorjup, dr. Kavčič,
dr. Kranjec, dr. Miklošič in dr. pl. Ulepič,  ki so se večkrat oglašali kot dobri go¬
vorniki. Dr. Kavčič je izprožil glavno točko slovenskega programa: zjedinjeno
Slovenijo, ko je govoril pri debati o kmetski odvezi, da morajo razpasti dose¬
danje kronovine in se morajo združiti posamezni deli po narodnosti. Črne pa
se je potegnil za narodno enakopravnost, naj se odstranijo po Slovenskem vsi
slovenščine nezmožni uradniki.

Prišla je oktobrova revolucija. Mnogi slovenski poslanci niso po umoru
ministra grofa Latoura zapustili državnega zbora kakor Čehi, ampak so dalje
sodelovali. Bili so to v prvi vrsti kmetski poslanci, vendar nahajamo tudi druge;
Ambrož in dr. Kranjec sta bila celč poverjenika, ki naj bi pridobivala med Slo¬
venci simpatije za zborove namere. V domovini so ostro obsojali te poslance,
zlasti se je hudo zameril Ambrož in si s težavo pridobil staro zaupanje.

V državnem zboru kromeriškem so bili Slovenci pri slovanskem klubu,
vendar ne vsi, nekateri kmetski poslanci so rajši glasovali z Nemci. V ustavnem
odboru so bili izmed Slovencev: Ambrož, Gorjup, dr. Kavčič, dr. Kranjec in
dr. Miklošič. Tu se je jasno pokazalo nesoglasje slovenskih poslancev glede te¬
meljne točke slovenskega programa: zjedinjene Slovenije. Dr. Kavčič je predložil
načrt za razdelitev Avstrije po narodnostih, toda ni bil dosleden: njegova Slo¬
venija bi bila obsegala slovenski del Štajerskega, Kranjsko, slovansko Primorje
brez koroških Slovencev, ki jih je prepustil Nemcem. Njegov načrt je bila zmes
zgodovinskega in naravnega prava. Nasproti pa je bil Gorjup sploh za ohra¬
nitev starih kronovin.

Nastaja vprašanje: Kaj je prinesla nova doba Slovencem? Zjedinjene
Slovenije niso dosegli, pač pa so bili razcepljeni v več kronovin (sedaj po dua¬
lizmu v šest s šestimi deželnimi zbori, pri čemer ne računamo beneških in ogr¬
skih Slovencev). Narodna enakopravnost v šoli in uradih se ni izvedla dosledno;
kjer pa se je vendar kaj ukrenilo, je ostalo le v načelu, ni se pa praktično iz¬
vrševalo. Za osnovne šole se je n. pr. kot učni jezik določila izključno materin¬
ščina, v gimnazije se je uvedla slovenščina kot učni predmet, vlada je celo ob¬
ljubila univerzo v Ljubljani — toda izvečine je ostalo vse pri starem. Za svoj
avstrijski patriotizem pa so morali Slovenci čuti očitanje Bachovo, da še nimajo
dovolj avstrijske zavesti. Ali ne velja to tudi za Slovence, kar je dejal za časa
absolutizma neki Madjar Hrvatu, ki ga je vprašal, kako je javno mnenje na
Ogrskem: „Mi smo jako zadovoljni, da smo dobili ravno to za kazen, kar so
vam dali za plačilo." . . .

Revolucija leta 1848. je našla Slovence nepripravljene in nezrele, zato ni
mogla izpolniti slovenskega programa. »Slovensko društvo" v Ljubljani je bilo
ustanovljeno v literarne namene, toda sila razmer ga je hočeš-nočeš potegnila v
politično življenje. Za »Novice" so izbrali, kakor pripoveduje dr. Blehveis sam,
zato naslov »kmetijske in rokodelske", da bi nihče ne sumil panslavizma. In

li

vendar so očrnili dr. Bleivveisa pri nadvojvodi Ivanu in pri kmetijski družbi, da
dela za Ruse! Nadvojvoda Ivan pa je bil pameten mož in se za to ni zmenil.
Einspieler toži o nedelavnosti v Ljubljani. Cigale pa piše svojemu prijatelju
dr. Muršcu: „Z Ljubljano ni nič. Večina je pohlevna. Dr. Ulepič bi lahko kaj
pomagal, pa nima pojma o domovini in narodnosti. Tudi dr. Miklošič nima
prave ljubezni do domovine, on je prečastilakomen in boječ." Ravno tako pri¬
poveduje Trdina o dr. Miklošiču, da ni hotel s Slovenci govoriti slovensko, in
ga ima za izgubljenega sina.

V dobi Bachovega absolutizma in centralizma je slovenski narod z drugimi
vred spal politično spanje. Matija Majar priporoča, da se je treba sedaj skrbno
poprijeti literarnega dela in v politiki samo opazovati, kaj se godi. Toda tudi
literarno delo ni bilo varno, kakor nam dokazuje slučaj Petra Kozlerja.

Ko se je zahtevala 1848. leta zjedinjena Slovenija, ni bilo niti domačinom
znano število in zemljepisna razširjenost slovenskega naroda; trebalo je zemlje¬
vida, ki se ga je lotil Peter Kozler. Toda za Bachovega absolutizma so postavili
Kozlerja pred vojno sodišče, češ da se je že z imenom, ki ga je dal zemljevidu,
storil krivega veleizdaje! Zemljevid je imel namreč naslov: Zemljevid slovenske
dežele in pokrajin. Reklo se je, da slovenske dežele ni med številom avstrijskih
kronovin, da se s tem imenom ščuje zoper obstoječi red in ruši zakonito zvezo
avstrijskih dežel. Kozler sicer ni bil obsojen zaradi pomanjkanja dokazov, pač
pa je bil v službi degradiran (bil je takrat državnega pravdnika namestnik v
Gorici) in njegov zemljevid prepovedan. Zemljevid je izdal potem v ustavni
dobi po 16 letih truda in napora.

Pripoveduje se tudi — ali je resnično, ne vemo —, da je skušal minister
Bach s precej visokim denarnim zneskom pregovoriti dr. Bleivveisa, ako bi bil
hotel prepustiti uredništvo „Novic“ drugemu.

V. Prišla je ustavna doba kot posledica finančnega in političnega bankrota,
ki ga je doživel absolutizem. Slovensko politiko leta 1848. so vodila tri središča:
Dunaj, Gradec in Ljubljana. Od leta 1861. dalje pa je bilo središče slovenskemu
političnemu delovanju na Kranjskem, ki se je oklepalo čeških, poljskih in tirol¬
skih federalistov, to je: federalizma v zmislu deželne avtonomije in historično-
političnih individualitet. Slovenci niso vedeli, kateremu gospodu bi služili: ali
zgodovinskemu ali naravnemu pravu. Bili so razkrojeni na dvoje: kot Slovenci
bi bili morali biti -edino le za narodno avtonomijo, kot Slovani so delali kon¬
cesije čustvu in se z drugimi slovanskimi federalisti potegovali za deželno avto¬
nomijo proti nemškim centralistom.

Slovenski narodni program, kakor se je razvil leta 1848., se je glede prve
točke: zjedinjene Slovenije, zanemarjal ali umikal deželni avtonomiji. V peticiji,
ki so jo izročili Slovenci z blizu 20.000 podpisi ministru Schmerlingu, sta jasno
izraženi druga in tretja točka slovenskega programa: enakopravnost slovenščine
v šoli in uradu ter v državnopravnem oziru edina in mogočna Avstrija; nasprotno
pa je prva točka potisnjena čisto na konec, kjer se izraža prošnja, naj bi minister

12

preudaril, ali bi se ne dala enakopravnost v šoli in uradu laže in ceneje izvršiti,
ako bi se slovenske dežele spojile v eno administrativno kronovino. Isto željo
je izrazil dr. Bleiweis v kranjskem deželnem zboru.

Slovenski program se je sedaj, kar se tiče prvih dveh zahtev, formuliral
tako: 1.) Deželna avtonomija in 2.) narodna enakopravnost v šoli in uradu.  Ta
program pa ni bil več osnovan dosledno na narodnem načelu, ampak je bil
koncesija teritorialnemu načelu, slonečemu na zgodovinskem pravu. Ta program
je koristen samo za Kranjsko, kjer so Slovenci v večini, dočim bi povsod drugod,
kjer še prebivajo Slovenci, deželna avtonomija ubijala narodno enakopravnost.
To ni bil več vseslovenski program.

Leta 1865. po septemberskem manifestu so se sešli slovenski politiki v
Mariboru, da določijo svoj program. Glavno vprašanje je bilo, kako se naj do¬
seže zjedinjenje vseh Slovencev. Prevladalo je zgodovinsko načelo. Govorilo se
je o oživotvorjenju starega ilirskega kraljestva. 1  Ker bi pa v njem ne bilo šta¬
jerskih Slovencev, zato je predlagal Einspieler notranje-avstrijsko deželno skupino.* *
V program se je sprejelo oboje. V deželnih zborih z mešanim prebivalstvom se
naj ustanove narodne kurije. Skupne reči ilirskega kraljestva in štajerske vojvo¬
dine, ki tvorita notranje-avstrijsko skupino, naj zastopa skupni zbor, kamor po¬
šiljajo svoje poslance deželni zbori te skupine. Narodne potrebe Slovencev pa
naj zastopa narodni zbor, sestavljen iz poslancev slovenskih deželnozborskih
kurij. Skupne državne stvari naj se obravnavajo v državnem zboru, kamor po¬
šiljajo svoje poslance deželni zbori in kjer se glasuje po skupinah. To je bil
program, zasnovan za vse Slovence, na zgodovinski podlagi.

Leta 1866. se je govorilo, da misli vlada združiti Kranjsko s Primorskim v
eno deželo z enim deželnim zborom v Trstu in da se priklopijo tudi beneški
Slovenci tej skupini. To je dalo povod, da se je zopet razpravljalo o zjedinjeni
Sloveniji. Dr. Vošnjak se je potegoval zato, da se nameravani združitvi Kranj¬
skega in Primorskega prideneta še slovenska dela Štajerskega in Koroškega.
Dr. Blehveis je tudi izprevidel, da je leta 1865. vzprejeti program o notranje¬
avstrijski skupini neizvedljiv, ker „ni mogoče z Nemci hoditi skupaj, česar bi
tudi oni sami najbrže ne hoteli". Izreka se za to, da bi bilo treba združiti vse
Slovence v eno skupino in povprašujoč: kako? otvarja o tem razgovor. Med
tem je Avstrija v boju z Italijo izgubila Beneško; meja se je določila tako, da
je bilo kakih 35.000 do 40.000 Slovencev odtrganih od ostalih rojakov in pre¬
puščenih samemu sebi. Ko pa je prišel leta 1867. dualizem, ki ga je grof
Anton Auersperg v kranjskem deželnem zboru imenoval „ustavo na dveh
bergljah", se je zopet izročilo kakih 100.000 Slovencev na Ogrskem in na Hrva¬
škem madjarskemu gospodstvu. Slovenski državni poslanci (dr. Toman, Svetec)
so sicer pri debati o adresi govorili proti, vendar so glasovali za adreso, ker

1  Ilirsko kraljestvo (1816.—1849.) je obsegalo Kranjsko, Koroško in Primorsko.

* Notranjeavstrijske dežele so bile: Kranjsko, Koroško, Štajersko in Primorsko.

13

„niso hoteli motiti soglasja v zboru, dasi ostajajo na svojem stališču", in ker je
minister Beust obljubil razširjenje deželne avtonomije. Manjšina slovenskih po¬
slancev (3:4) je glasovala za novo ustavo in Beust je proglasil gorenjsko že¬
leznico (sedaj podržavljena cesarjeviča Rudolfa železnica) naravnost za nekako
politično koncesijo Slovencem proti Čehom. Ti so namreč, opirajoč se na češko
državno pravo, zapustili 1864. leta državni zbor, ker niso priznavali njegove kom-
petencije. Neprijetno nas tudi dirne, da so bile „Novice" proti temu, ko so v
tem času odpravile verige za kaznjence in palico!

Na Kranjskem so bili glavni politiki: dr. Bleivveis (voljen je bil na treh
krajih in je sprejel mandat ljubljanske okolice, ki ga je imel do svoje smrti),
dr. Toman, dr. Costa in Svetec — to je bila štiriperesna deteljica, kakor jih je
imenoval dr. Klun.

Dr. Lovro Toman  (1827—1870), ognjevit govornik, je bil simpatičen mož,
ki je znal navduševati in vnemati. Vse njegovo mišljenje in čustvovanje nam
kaže nasvet, ki ga je sprožil 1861. leta na Bledu: Kakor Grki ob olimpijskih
igrah, tako naj se na Bledu vsako leto na Velikega Šmarna dan zbero slovenski
domoljubi, kjer naj bi slovenski pesniki in pisatelji vpričo zbrane množice, vpričo
treh izbranih razsojevalcev prebirali svoja dela in „lovorov venec naj bi odičil
čelo tistega, ki je segel najglobočeje v srca poslušalcev, ki je v slavnem boju
slavno zmagal."

Ako je prevladovala v dr. Tomanu bolj čustvena stran, je bil brezdvomno
Luka Svetec  najjasneja politična glava slovenska. Značilno je, da ga je ob neki
priliki imenoval dr. Bleiweis „kristalizovana slovenska pamet". Svetec je bil proti
mariborskemu programu in sploh proti zgodovinskemu pravu ter se je potegoval
za narodno pravo. Pisal je v „Novicah“ (leta 1866.): „Jaz historičnemu principu
pripisujem krivico, da Slovani nimamo skupnega programa, pa mislim, da ga
niti ne dobimo, dokler se bomo na historijo ozirali. Mi hočemo živeti, razvijati
se in napredovati: to je naše historično pravo, naše pravo od veka." In na
drugem kraju poživlja: „Dajmo historiji in njenim izročilom slovo in primimo se
odločno narodne ideje." Na podlagi narodnega prava je zahteval Svetec tudi
združenje vseh južnih Slovanov v eno skupino. Ta njegov narodni program pa
je naletel na odpor pri tedanjih odločujočih slovenskih politikih: dr. Bleiweisu,
dr. Tomanu in dr. Costi. Pobijali so ga — kakor sam pravi — ne zato, ker so
kaj boljšega vedeli^ ampak nekaj iz boječnosti in nejasnosti, nekaj iz osebne
občutljivosti, ker ga niso najprej oni zasnovali.

Prve deželnozborske volitve niso prinesle Slovencem nikjer večine; že pri
drugih volitvah pa so si Slovenci na Kranjskem pridobili večino v deželnem
zboru, ki so jo potem s presledkom v letih 1877.—1883. tudi obdržali. Načelno
se je priznala Slovencem enakopravnost na Kranjskem in Goriškem, v drugih
deželnih zborih pa ne. V boju med slovenskimi federalisti in nemškimi centralisti
se je pojavil tudi pojem: nemškutar.  Tako so začeli Slovenci imenovati one svoje
rojake, ki so bili sicer po rojstvu slovenske krvi, po mišljenju pa omahljivci,

14

možje brez trdnega prepričanja, ki so obračali plašč po vetru in hodili z Nemci.
V prvi vrsti so bili to uradniki in meščani. Nasprotno pa so nekateri plemiči,
kakor baron Zois  in grof Barbo,  bili na strani Slovencev. V tem času je mnogo
mož odpadlo od slovenske stranke in se pridružilo Nemcem. Najimenitnejši poleg
dr. Kluna  je bil Dežman.

Karol Dežman  (1821 — 1889) je bil v mladosti vnet slovenski pesnik in pisatelj.
Njegova pesen „Proklete grablje" je postala pozneje simbol slovenskega odpadni-
štva. V njej pripoveduje, kako ni hotel neki dijak, končavši srednje šole in prišedši
domov med svojce, znati slovenščine, dokler se ni na izprehodu spodtaknil ob
grablje, ki so mu zopet izvabile iz ust slovenski besedi: Proklete grablje! Dežman
je bil tudi nasvetoval in vzpodbujal Trdino, takrat komaj osmošolca, da je na¬
pisal zgodovino slovenskega naroda, prvo in doslej še edino delo v slovenskem
jeziku, ki obravnava slovensko zgodovino celotno in v naprednem zmislu. Dežman
je bil od Slovencev voljen v deželni in državni zbor. Dne 27. junija 1861. pa
je nepričakovano uskočil v nemški tabor, ko je nastopil v državnem zboru v
nasprotju z dr. Tomanom proti narodni enakopravnosti. Odslej je dosledno po¬
vsod in vedno oviral slovenska prizadevanja. Bil je, kakor pravi slovenski pre¬
govor, kot „poturica hujši od Turka". Postal je tip slovenskega odpadništva,
ki ga je slovenski narod črtil kakor nikogar druzega. Ogorčenje je bilo proti
njemu splošno; slovenski visokošolci na Dunaju so dajali svoji jezi duška s tem,
da so ga poživljali dvakrat na dvoboj, ki ga pa ni sprejel. Razvoja slovenskega
naroda ni preprečil, dasi ga je zaviral. Ob njegovi smrti so pisale „Novice“:
„Ako sedaj po smrti Dežmanovi sklepamo konečni račun njegovega delovanja,
je težko razsoditi, jeli nagajanje njegovo več škodovalo ali več koristilo dušev¬
nemu razvoju slovenskega naroda." Dežman je bil velik učenjak-naravoslovec,
kot človek pa je ostal psihologična uganka. Zakaj je zapustil svoje rojake tako
nenadoma in nepričakovano? Dr. Vošnjak in profesor Trdina pravita, da iz časti-
lakomnosti in ljubosumnosti nasproti dr. Bleivveisu in dr. Tomanu, ko ni mogel
on zasesti prvega mesta. Z dr. Tomanom je sprva rad in mnogo občeval, po¬
zneje pa se je bil z njim sprl in ga črtil menda zato, ker si je pridobival po¬
vsod več popularnosti nego on.

Dežrfian in grof Anton Auersperg sta bila vodji nemštva na Kranjskem.
Grof Auersperg je upravičeval nasprotstvo do narodne enakopravnosti s trditvijo,
češ da vso slovensko literaturo odnese lahko v culici pod pazduho.

Na Štajerskem sta bila glavna slovenska buditelja: dr. Štefan Kočevar in
Davorin Trstenjak.

Dr. Štefan Kočevar  (1808—1883), starosta štajerskih Slovencev, navdušen
Ilirec, je bil miren, tih delavec, ki je neprenehoma dramil in budil, vzpodbujal
in tolažil, zbiral moči in jim odkazoval delo. Ob svoji sedemdesetletnici je iz¬
rekel krilate besede, ki nam kažejo idealni značaj tega starine: „Zagotavljam vam,
posebno vam mlajšim, da to, kar sem storil v svojem življenju za narod, mi je
največja tolažba v starosti. Verjemite mi, da se človeku na starost zdi, da vse

15

drugo je malo ali nič. Le to, kar je storil človek za narod in občni blagor, to
ostane in ima svojo vrednost."

Vreden drug dr. Kočevarju je bil Davorin Trstenjak  (1817—1890). S svo¬
jimi starinoslovskimi, zgodovinskimi in bajeslovnimi spisi je dokazoval, da so
že pred Kristom stanovali med Adrijo in Karpati Slovani. Zgodovinska kritika
je sicer ovrgla njegove nazore; ne more se pa tajiti, da so ti sestavki na na¬
rodno zavest vplivali tako kakor Koseskega pesni. Trstenjak je oče slovenskega
feljtona in je sodeloval pri mnogih slovenskih in nemških listih kot člankar in
podlistkar.

Poleg imenovanih dveh so še orali ledino na narodnem polju štajerskih
Slovencev: dr. Razlag, dr. Vošnjak, dr. Dominkuš, dr. Srnec, Lipold, Lenček,
profesorja Šuman in Majcinger, Kapus in Žuža, dr. Benjamin in Gustav Ipavic,
dr. Pavlič in dr. Geršak; posebej pa omenjamo v tej dobi Hermana in dr. Preloga.

Herman  je bil Nemec konservativnega mišljenja, ki je dolgo vrsto let kot
slovenski deželni in državni poslanec odločno zagovarjal narodno enakopravnost
in deželno avtonomijo. Tožil je, da se zmirom premalo povzdiguje in čisla voj¬
voda in kralj ter da so vse dežele preveč „pocesarjene“ (verkaisert).

Dr. Prelog  pa je ustanovil leta 1867. politični list „ Slovenski Gospodar
namenjen kmetskemu ljudstvu, ki ga je pozneje prodal katoliškemu tiskovnemu
društvu v Mariboru. Izmed poznejših urednikov lista je najbolj znan dr. Gre¬
gorec, bivši državni poslanec. »Slovenski Gospodar" piše za kmetsko prebival¬
stvo v cerkvenem zmislu.

Na Primorskem je treba imenovati v prvi vrsti voditelja tržaških Slovencev
Ivana Nabergoja  (1835—1902). Med goriškimi Slovenci nastopajo kot politiki
Črne, Gorjup, dr. Tonkli, Winkler,  poznejši deželni predsednik kranjski, zlasti pa
dr. Lavrič.

Dr. Karol Lavrič  (1820—1876) je bil prvi na Goriškem in morda povsod
na Slovenskem, ki je uradoval izključno v slovenskem jeziku, česar ne moremo
reči o drugih prvakih. Skoro vse goriške čitalnice so se ustanovile po njegovi
inicijativi. Dr. Lavrič je bil idealen mož v najlepšem pomenu besede, nesebičen
in pošten kakor Aristid, priprost in z malim zadovoljen kakor Diogen. Njegova
poštenost je prišla naravnost v pregovor. Posebno je ljubil mladino, ki jo je
zbiral okrog sebe ter jo učil in budil. Govoril je s patosom, prihajajočim iz
prepričanja. Dr. Lavrič je bil tip narodnega idealizma, ki se je pojavljal v pre¬
kipevajočem čustvu in ki je bil potreben v dobi preporoda. Leto 1848. je vzbu¬
dilo v njem bojevnika za svobodo in tak je ostal do konca. Bil je to edini
slovenski politik, ki je prestopil k protestanstvu. Dr. Lavrič si je, telesno in
duševno potrt, sam pretrgal nit življenja.

Na Koroškem stoji poleg Matije Majorja  (1809—1892) kot skala sredi raz¬
burkanega morja Andrej Einspieler  (1813—1888). Za slovenščino sta ga prido¬
bila Slomšek in Matija Majar. Nemške šole so ga bile „poturčile“, kakor pravi
sam. Izdajal je slovenske in nemške časnike. S nemškimi listi je hotel pouče-

16

vati Nemce o pravičnih zahtevah Slovencev — pozneje mu je bilo žal denarja
in truda, ki ga je porabil za to. Zaradi nekega članka zoper koroški deželni
zbor v „Stimmen aus Innerčsterreich" je bil obsojen, ker ni hotel izdati dopis¬
nika, na mesec dni zapora, ki ga je tudi obsedel. List je prenehal in Einspieler
je izgubil takrat poslanstvo. Leta 1865. je ustanovil politični list „Slovenec“,  ki
ga je izdajal pod uredništvom upokojenega duhovnika Božiča. Tak list je bil
zelo potreben, ker edine „Novice“ niso zadoščale za vse Slovence. Ko je »Slo¬
venec" leta 1867. prenehal, se je ustanovil v Mariboru že omenjeni »Slovenski
Gospodar". Vsled denarnih izgub in neprijazne tiskovne svobode so zamrli Ein¬
spielerju vsi listi razven „Mira“,  ki ga je ustanovil leta 1882. in ki je do danes
edino glasilo koroških Slovencev. Ime je dobil list po izreku cesarjevem: »Na¬
pravite mir med mojimi narodi!" Program mu je bil: Vsakemu svoje in vse za
Boga, cesarja in domovino! Takšna je tudi sedanja smer »Mira". Zlasti se je
trudil Einspieler za koroško šolstvo. Einspieler je bil neupogljiv značaj.

Vse narodno delo se je v teh letih koncentriralo v čitalnicah,  ki so se od
1861. leta dalje začele snovati. Prve čitalnice so se ustanovile v Mariboru, Trstu,
Ljubljani, Celju, Celovcu, Gorici in Ptuju, nato v mnogih drugih mestih in trgih.
Čitalnice so nudile čitanje časopisov in zbirale Slovence k t. zv. besedam, kjer
se je s petjem in plesi, z igrami in govori budila narodna zavest in se združe¬
valo utile cum dulci.

Začela so se snovati tudi politična  društva. Namen jim je bil varovanje
narodnih pravic. Prvo se je ustanovilo v Ljubljani (1868.), ki se je leto pozneje
jelo imenovati »Slovenija". Predsednik mu je bil dr. Bleivveis in geslo: Vse za
vero, dom, cesarja! Enaka društva so se ustanovila v Mariboru, v Gorici (»Soča")
in v Celovcu (»Trdnjava"). Dr. Čebašek, dr. Costa, Jeran in drugi pa so usta¬
novili 1869. leta »Katoliško družbo" v Ljubljani, ki sta ji sledili enaki društvi v
Gorici in Mariboru. Istega leta se je osnovalo v Trstu prvo delavsko društvo  na
Slovenskem »Čbela" z geslom »Marljivo" pod predsedstvom Cegnarja. Leto
pozneje je nastalo delavsko društvo v Ljubljani. Prvi predsednik je bil Nemec
Harisch. Shodu, na katerem se je sklenila še leta 1869. ustanovitev tega delav¬
skega društva, je predsedoval Dežman. To društvo je prvi socialistični  pojav na
Slovenskem. Ves socializem pa se je reduciral na rdeče trakove pri vencih, sicer
se je pečalo društvo z glasbo in s petjem.

VI. Dualizem je vzbudil odpor na Slovenskem. Tudi od slovenskih po¬
slancev se je bilo zahtevalo, da bi zapustili državni zbor solidarno s Čehi. Ta tak¬
tika, posnemanje Čehov namreč, pa je že enkrat Slovencem škodovala, a Čehom
ni nič koristila. Kranjski Slovenci so leta 1867. volili poslance v državni zbor
prvič s pridržkom, sklenivši adreso na cesarja, zato pa je Beust razpustil kranjski
deželni zbor. Pri novih volitvah je vlada v boj zoper slovenske kandidate ko¬
mandirala uradništvo — in padla je Ljubljana. To je Slovence iztreznilo; po
pismu dr. Riegra, naj se sedaj na solidarnost federalističnih poslancev ne ozirajo,
so volili drugič brez adrese in pridržkov.

17

Vsled dualizma so prihajali Slovenci do spoznanja, da po sedanji poti ne
dosežejo svoje narodne samostojnosti. Iskali so novih potov: na eni strani so
zahtevali, da bi bilo treba posnemati češko taktiko, ki pa se ni obnesla, ker je
šel Beust preko nje na dnevni red; na drugi strani pa so se zopet začeli za¬
vedati samega sebe in svojega programa, slonečega na narodnem načelu. In to
je bila zdrava reakcija, ki je rodila živahnejše politično življenje obče, zlasti
najlepšo dobo narodne politike: tabore.

Svetec je prevzel nalogo, da je zagovarjal novo decembersko ustavo. Bil
je mnenja, da se mora dualizem po skušnji ovreči, skušnja ga mora ob vero
in kredit dejati. Veseli moramo biti § 19. o narodni enakopravnosti in razširjene
deželne avtonomije, ki nam ju je dala nova ustava.

Nezadovoljnost z dualizmom, nedostatek večjega političnega lista, ki bi od¬
ločno zagovarjal narodno načelo, to je napotilo štajerske Slovence (med njimi
so bili: dr. Dominkuš, dr. Vošnjak, Žuža, dr. Razlag, dr. Kočevar, Kapus, doktor
Muršec, Raič, Lenček, Lipold, Herman, Pfeifer), da so ustanovili leta 1868. v
Mariboru „Slovenski Narod“.  Program listu je bil narodni, pri tem pa svobodo¬
miselni pravec. „Slovenski Narod" se je potegoval za združenje vseh Slovencev
v eno administrativno celoto. Prvi urednik je bil Anton Tomšič.

Anton Tomšič  (1842 — 1871) je bil odličen žurnalist in govornik. Nasprot¬
niki so ga imenovali „der windische Heiland". Vsled ostre pisave je nastala
proti listu domača opozicija, da se je prišel dr. Toman pogajat; nato se je do¬
segel mir. Glavni sotrudniki so bili Tomšiču: Levstik, Jurčič in dr. Vošnjak.
Zaradi ostrih člankov Levstikovih je prišel Tomšič često pred porotnike in se
je znal izborno zagovarjati, da je bil oproščen (nekoč je imel državni pravdnik
kar trinajst člankov v rezervi, da bi ga prijel — toda ni tožil).

Pomen „Slovenskega Naroda" je bil, da je postal glasilo slovenskega iz¬
obraženega občinstva, ker so dopisovali vanj najimenitnejši slovenski politiki,
pesniki in pisatelji. Tudi ljudstvo je znalo ceniti važnost lista in prihajalo po
več ur daleč pozdravljat urednika Tomšiča in ga zahvaljevat za njegovo delo.

Na podlagi decemberske ustave, ki je jamčila svobodo shajanja in zdru¬
ževanja, so začeli Slovenci v tem času po češkem vzgledu prirejati tabore,  to
je: shode pod milim nebom. Dr. Zarnik pravi, da stopa slovenski narod s tem
dejanjem (s prirejanjem taborov) iz čitalničnega radovanja in rajanja prvikrat
samostalno na politično polje. Misel o prirejanju taborov je prišla od štajerskih
Slovencev. Kakor vidimo, so v tem času štajerski Slovenci dajali impulze na¬
robnemu gibanju. Ljubljana zaostaja za Mariborom. Na taborih se je govorilo
in glasovalo za zjedinjeno Slovenijo in za narodno enakopravnost v šoli in uradu
(tudi pri bogoslovnih šolah in pri cerkvenih uradih; zahtevalo se je slovensko
vseučilišče). Poleg tega so se razpravljale razne gospodarske stvari z ozirom na
potrebe dotičnega kraja, kjer se je vršil tabor.

Glavni tabori so bili: Leta 1868. v Ljutomeru, Žalcu in Šempasu na Gori¬
škem; 1869. v Brdih pri Gorici, v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem, v Vižmarjih

3

18

in v Ormožu; 1870. v Tolminu, v Sežani, v Cerknici, pri Kapeli pod Radgono,
v Kubedu v Istriji, na Bistrici pri Pliberku na Koroškem, v Vipavi in v Žopračah
na Koroškem; 1871. v Buheljah na Koroškem.

Tabori so se vršili po vsem Slovenskem in udeleževale so se jih vse vrste
naroda. Udeležba je bila ogromna, zbralo se je vselej od blizu in daleč po več
tisoč taboritov z zastavami, najznamenitejši je bil brezdvomno vižmarski tabor,
o katerem se navaja, da je prišlo nanj 30.000 ljudi. Za spomin so se razdelje¬
vale taborske svetinje. Na tabore so prihajali tudi sosedje Hrvatje, od vseh strani
so se pošiljali telegrafični pozdravi (s Češkega n. pr. od Palackega in dr. Riegra).
Daši je bilo vselej zbranega na tisoče ljudstva, je vendar vladal red. Po več
ur je stala množica nepremično, tudi ob slabem vremenu. Zanimanje in navdu¬
šenje je bilo splošno.

Vlada ni delala zaprek taborom. Reči moramo, da so Slovenci za vlade
dr. Giskre kot ministra notranjih stvari uživali veliko politično svobodo. Glede
prvega tabora v Ljutomeru je imel okrajni glavar pomisleke, ali bi ga dovolil
ali ne, toda dr. Giskra mu je na njegovo vprašanje kratko odgovoril: unbedingt
bewilligen.

Kot govorniki so nastopali na taborih zlasti: dr. Costa, dr. Lavrič, Noli,
dr. Razlag, dr. Tonkli in dr. Vošnjak; najimenitnejša ljudska govornika med vsemi
pa sta bila dr. Zarnik in Raič.

Dr. Valentin Zarnik  (1837—1888) je bil vsestransko izobražen človek, ki je
imel posebno zmožnost za jezike. Po njegovem prizadevanju so se začeli slo¬
venski tabori, na katerih je bil on najbolj popularen govornik ali kakor ga je
Dežman rad apostrofiral „der gefeierte Taborheld". Zlasti na Koroškem so ga
zelo čislali in ga večinoma izvolili za predsednika taborov. Dr. Zarnik se je po¬
sebno prikupil zaradi dovtipnosti, s katero je solil svoje govore.

Božidar Raič  (1827—1886) je bil duhovnik orjaške postave in gromovitega
glasu — rojen ljudski govornik. Raič je bil zagovornik staroslovenskega obreda.
V politiki ni nastopal diplomatično, ampak odkrito in odločno. Bil je za to, da
bi se slovenski poslanci tesneje združili s slovanskimi. Napisal je poleg mnogo-
brojnih drugih spisov tudi večji sestavek v „Slovenskem Narodu" o Havličku,
ki mu je bil učitelj v slovanski politiki, kjer si želi, da bi imeli Slovenci kaj
takih mož, in o Janu Husu, ki ga je tudi poslal »Slovenskemu Narodu", a ni
prišel — ne vemo, zakaj — na svetlo. Žal, da nimamo tega spisa, ker bi nas
zanimalo, kako je sodil o Husu duhovnik Raič, ki je izjavil, da inteligentnega
človeka verske razlike ne motijo.

Tabori so zanesli med ljudstvo glavno točko slovenskega narodnega pro¬
grama: zjedinjeno Slovenijo in ji ugladili pot tudi v postavodajalne zbore.

V adresi kranjskega deželnega zbora se leta 1870. prvič  omenja ta točka.
Adresa govori o razširjenju avtonomije kraljevin in dežel ter se izjavlja obenem
za »združenje vseh pokrajin, koder prebiva slovenski narod, v eno administra¬
tivno in kolikor mogoče državnopravno celoto." Tako se je v kranjskem de-

19

želnem zboru prvikrat v ustavni dobi tudi formalno pojavila glavna slovenska
zahteva. Dr. Bleiweis je pojasnjeval, zakaj se doslej še ni stavil izrekoma tak
predlog ali resolucija. Po njegovem pojasnilu zato, „da bi se ne skrunila sveta
Slovenija s tem, da bi jo bili po krivičnem volilnem redu sestavljeni deželni
zbori na Štajerskem, Koroškem in Primorskem iz hiše zapodili. Neoskrunjeno
so jo hoteli obdržati. Trije ustavni faktorji bi jo bili pokopali: deželni zbori,
državni zbor s svojo centralistično večino in vlada, ker je n. pr. dr. Giskra zje-
dinjeno Slovenijo naravnost imenoval sanjarijo". Kakor bi se ne bilo isto go¬
dilo deželni avtonomiji in narodni enakopravnosti, ki sta bili v programu slo¬
venske politike! Ko je pa nastopil Potočki, je upal dr. Bleiweis, da je napočila
prava doba za poudarjanje zjedinjene Slovenije. Prihodnjost je pokazala, da niti
Potočki niti Hohenvvart nista mogla izpolniti tega upanja in „Novice“ so črno
obrobljene naznanjale Hohenvvartov odstop z besedami: „Poravnava odložena!"
Brezdvomno je zasluga taborskega gibanja, da je vzbudilo in razširilo med ljud¬
stvom slovenski narodni program. Na podlagi narodnega načela so tudi sklenili
slovenski in hrvaško-srbski politiki leta 1870. skupni jugoslovanski program, ki se
naj kaže v edinstvu na književnem, gospodarskem in političnem polju. Spomi¬
njajo se tudi svojih rojakov onostran mej, ki jim hočejo pomagati v enakih po¬
trebah. Nimamo sicer podrobnejšega poročila o tem programu, kako so si pred¬
stavljali to edinstvo, toda načelo narodnosti, na katerem temelji, je edino zdrava
podlaga, ki ima upanje na uresničenje.

VII. Ko se je narod šele prebujal k svojemu življenju, ni moglo biti takoj
delo razdeljeno: politiki in literati so bili eni in isti možje. Polagoma se je krog
delavcev širil in delo se je specificiralo. Malo je pa takih mož, ki bi vsestransko
napredovali s svojim časom. Dr. Bleivveis je, oprt na svojo avtoriteto, branil v
literaturi svoje zastarelo stališče, dasi od leta 1858., ko je izšel prvi slovenski
v resnici literarni list, ni imel več odločilnega vpliva na razvoj slovenske litera¬
ture. Proti njemu in drugovom je nastopila opozicija, ki so jo vodili Stritar,
Levstik,  1. 1863. urednik izvrstnega političnega časopisa „Napreja“,  in Jurčič,  prva
dva pesnika in kritika, zadnji romanopisec in politik. Ta literarni boj, ki je po¬
rodil novo, blagodejno dobo v slovenskem slovstvu, je prešel tudi na politično
polje. Stritar je v svojih „Dunajskih sonetih“  (izšli 1872. leta) z žgočo satiro
kritikoval Bleivveis-Costovo literarno in politično vlado med Slovenci ter razvijal
nazore, ki imajo še dandanes svojo polno upravičenost in veljavo. Za vzgled
Stritarjeve kritike in polemike naj sledita sledeča dva soneta:

Pisatelji slovenski, časnikarji!

Kako surovi ste, neotesani;

Bosi, neumiti in nepočesani,

Po govori, vedenji ste drvarji!

S peresi ne, vi pišete z loparji!

Če v mislih ste, v jeziku telebani,

Vi menite, da pravi ste Slovani;

Kje plemenitost v vašem je slovarji?

V psovanji strižno vi ste izgovorni;
Z „nemčurji“, „mavtarji“, „liberaluhi“
Nam pridno bogatite jezik uborni.

A kakor goba ste v humorji suhi,

V salonu, kakor v coklah kmet, okorni;
Za vso lepoto slepi ste in gluhi.

20

„Boriš se vedno ti samo s prvaki,

Vse nanje tvoje letajo pušice,

Le njih napake vidiš in krivice;

A kaki so nemškutarji?" — „„Enaki!““

»Zakaj ne mahaš njih?" — »»Prijatelj,
čaki!

Lepo po vrsti vse! Najprej resnice
Pri sebi mi iščimo in pravice;

Sami najprej bodimo poštenjaki!

Ti Schreyi, Schafferji, in kar gospode
Enake je, kaj meni so? — Sramoto
Ko v naši krvi čutim, ta me bode.

Napako tujo vidim pač in zmoto,

A iz domače dvakrat več je škode;
Ta peče me, ta vžiga mi tegoto!""

Početki nezadovoljnosti segajo še nazaj v dualizem, ustanovitev »Sloven¬
skega Naroda" ni druzega nego daljši člen v verigi, v letih sedemdesetih je pa
postala kriza akutna in prišlo je do razpora.

Minila je doba taborov, z njo pa tudi slovenski narodni program. Zopet
se uveljavlja deželna avtonomija v vodilnih krogih slovenske politike. Proti nemški
ustavoverni stranki se je bila ustanovila t. zv. državnopravna stranka, ki je za¬
htevala samostojnost in zgodovinsko pravo posameznih kraljestev in dežel. Tej
stranki so se pridružili tudi slovenski federalisti, kakor dr. Bleivveis, dr. Costa,
Einspieler, Herman. Pravni program je bil nasproten narodni avtonomiji in je
deloval za vpliv cerkve v državnem življenju. V tej smeri vidimo tudi slovensko
politiko, ki stoji pod okriljem dr. Bleiweisa in dr. Coste.

Dr. Etbin Henrik Costa  (1832 — 1875) je bil brezdvomno zelo nadarjen in
delaven človek. Kazila pa ga je častilakomnost, ki se je kazala v njegovi eks-
klusivnosti in avtokratičnosti. Davorin Trstenjak govori naravnost o korupciji,
ki jo je zanesel med Slovence. Njegovo cerkveno mišljenje je odbijalo. Proti
njemu se je glavno obračala ost opozicije, ki je črpala svojo moč iz sodobnega
svobodomiselnega gibanja.

Glasilo opozicionalcev je bil »Slovenski Narod" pod uredništvom Josipa
Jurčiča  (1844—1881), ki si je največ prizadeval, da je postal list leta 1873.
dnevnik in to je bil prvi slovenski dnevnik.  Jurčič je bil energičen človek, mož
dela in neomahljive volje. Ni sicer postal žurnalist iz veselja, kakor je sam pri¬
znaval, ampak iz potrebe in bi bil rajši ostal pri beletristiki; toda udal se je
svojemu novemu stanu z vnemo, ki je bila na škodo njegovemu pisateljevanju.
Ker ni mogel služiti dvema gospodoma popolnoma, poprijel se je onega, ki mu
ga je diktirala kruta realnost življenja, dasi ni opustil drugega.

Slovenskim poslancem se priporoča stroga načelnost in pravičnost, ne ko-
ristolovje; pogum in neustrašenost, ne podajnost in diplomacija. Nasproti »starim",
ki so bili proti direktnim volitvam za državni zbor, sklenjenim leta 1873., pou¬
darjajo »mladi", da bode ta volilna reforma Slovencem, avstrijskim Slovanom
in celi proticentralistični stranki lahko tudi na dobro. Slovenci se politično bolj
zjedinijo in več jih bo. Mladi zagovarjajo nasproti državnopravnemu programu
narodni program. Državnopravni program podpira fevdalne in cerkvene namene,
kar je reakcionarno. Slovensko pravo je edino le naravno, to je narodno pravo.

21

Historične pravice naj se varujejo, kjer so slučajno narodnim na korist. Prvo in
glavno načelo v politiki je mladim narodnost in vsestranski slovenski napredek.
Mladi so predvsem slovenski in slovanski narodnjaki; religije se ne dotikajo,
pač pa so kot svobodomiselci protivniki cerkvene politike. Vzprejemajo kom¬
promis s starimi na podlagi enakopravnosti in moškega poštenja, toda ne v na¬
čelih. Kar se tiče splošnega parlamentarnega položaja, nastopajo mladi proti
pasivni politiki Čehov, češ, da je bila pač na mestu takrat, ko je šlo za decem-
bersko ustavo, in tistikrat bi bili morali vsi federalisti posnemati Čehe.

To bi bilo jedro političnih načel mladih, v kolikor jih podaja njih glasilo.
Zanimivo in poučno je posebno še to, kako je sodil takrat »Slovenski Narod“
o razmerju do Nemcev, o čemer navajamo doslovno nekaj stavkov, ki so pisani
na adreso starih. Te besede kažejo, da je člankar umeval narodnost in narodni
boj v etičnem zmislu, kar je in mora biti, ako nečemo zabresti v šovinizem, ki
je grobokop vsake kulture. »Slovenski Narod" je pisal leta 1873.: »Krivice ne
trpi, a je tudi drugim ne delaj! To mora biti naše geslo. Treba tudi svojo moč
zatajiti in pravičen biti celo tam, kjer je naši stvari na škodo. Ako naši poli¬
tični protivniki nam nasproti rabijo vse, tudi nepoštene pripomočke — ne sledi
iz tega nikakor, da jih moramo posnemati in isto tako ravnati. Mi moramo gle¬
dati, da smo v politični morali boljši nego oni. S tem poštenjem morda mo-
mentano propadamo, kake izgube trpimo — ali zaupanje nas ne sme nikdar
zapustiti, da resnica in pravica zmaguje, da se nam izgube po krivici s časom
povrnejo. Kajti kdor hoče pravice, mora sam znati pravičen biti, prijatelju in
protivniku. V tem more grešiti, a vedoma ne sme.“

Dr. Bleivveis in dr. Costa sta imela na političnem polju poleg imenovanih
opozicionalcev zlasti še trojico protivnikov: dr. Vošnjaka, dr. Razlaga in dr. Zar¬
nika, katerih geslo je bilo: Vse za narod, omiko in svobodo!

Dr. Josip Vošnjak  je spoznal važnost gospodarske  politike za Slovence in
začel po češkem vzgledu ustanavljati posojilnice in hranilnice. Prva slovenska
posojilnica se je osnovala leta 1872. v Ljutomeru na Štajerskem.

Dr. Radoslav Razlag  (1826—1880) je bil Ilirec, ki je delal z besedo in s
peresom za ilirsko idejo, za katero ga je pridobil Vraz. Kot pravnik je gladil
pot slovenskemu uradovanju. Dr. Razlag je bil nadarjen človek, samo premeh¬
kega značaja. V politiki je hodil pota, ki jih tedanja slovenska večina ni odo¬
bravala; toda reči moramo, da se marsikaj, kar se mu je takrat štelo v greh, kaže
sedaj v drugi luči. Par vzgledov. Zamerjalo se je dr. Razlagu, da je leta 1874.
govoril za mednarodno vseučilišče na jugu, kjer naj bi se predavalo v slovenskem,
hrvaško-srbskem, nemškem in laškem jeziku — ali se ni govorilo v kranjskem
deželnem zboru leta 1898. in v državnem zboru leta 1901. o slovenski, oziroma
jugoslovanski univerzi in se pri tem mislilo na univerzo za vse narode na av¬
strijskem jugu? Dr. Razlag se je izjavil, da je avtonomija malim deželam, torej
tudi slovenskim, škodljiva, ker ne bi zmagovale stroškov. Bil je za povišanje
plač ljudskošolskim učiteljem in za enako plačo učiteljic z učitelji — to vse ni

bilo po volji starim. Dr. Razlag je bil napreden človek, zato konservativcem
na poti.

Boj med starimi in mladimi se je vnel po Kranjskem, Štajerskem in Pri¬
morskem. Začelo se je govoriti o Mladoslovencih in Staroslovencih, dasi si mladi
niso pridevali tega imena, marveč so jih tako nazivljali drugi po vzgledu Mlado-
čehov in Staročehov. Jurčič je zavračal naslov Mladoslovencev, češ, da v tem
taboru, kjer je on s »Slovenskim Narodom", stoje mladi in stari. Nastala so
dvojna politična društva in dvojni časopisi. Pri državnozborskih volitvah leta
1873. so si stali dvojni kandidatje nasproti. Glavni boj se je nameril proti grofu
Hohenwartu, nemškemu fevdalcu, ki so ga kandidirali stari. Proti njemu je
zmagal dr. Razlag na Notranjskem, Hohenwart je bil potem izvoljen na Gorenj¬
skem, Mladi so prodrli s štirimi kandidati (dr. Vošnjak, dr. Razlag, Nabergoj in
Pfeifer), ustanovili si svoj lastni klub in glasovali za Stremayerjeve cerkveno-
politične postave, dr. Razlag je bil za samostansko postavo celo poročevalec.

Leta 1871. so dobili Slovenci drugi svobodomiselni list „Sočo“  v Gorici,
ki jo je ustanovil dr. Lavrič  pod uredništvom Viktorja Dolenca.  Leta 1873. pa je
osnoval Klun  proti »Slovenskemu Narodu" časopis „Slovenec“,  da bi uspešneje
branil stališče starih nego je bilo to mogoče »Novicam" in »Slovenskemu Go¬
spodarju". Deset let pozneje je postal »Slovenec" dnevnik. Leta 1876. pa je
ustanovil Ivan Dolinar  list „Edinost"  v Trstu, ki je sedaj tretji slovenski dnevnik.

Boj med mladimi in starimi je trajal do leta 1875., ko se je najprej na
Goriškem dosegla sloga. Glasilo starih »Glas" in njih društvo »Gorica" se je
spojilo z liberalnim listom in društvom »Sočo" v skupno glasilo »Sočo" in
skupno društvo »Slogo". Sprava je bila sicer sklenjena, toda to je bilo več ali
manj le premirje, ker načela gredo svojo logično pot dalje, čeprav jih umetno
zadržujemo. Isto je bilo tudi na Kranjskem, kjer je zlasti smrt nepriljubljenega
dr. Coste olajševala pomirjenje duhov. »Slovenec" je zahteval, da mladi ne de¬
lajo veri na škodo propagande liberalizmu, sicer pa osebni liberalizem ne bo
kalil edinosti. Vere jim vsiljevati ne more, ker je vera dar božji, ki se ne da
vkomandirati v človeka. Ako pravi »Slovenski Narod", da je narodnost prva,
odgovarja »Slovenec", da je njemu prvo Bog in sveta vera, ker — kakšne na¬
rodnosti bomo po smrti?

Prišle so nove deželnozborske volitve leta 1877. Posvetna in duhovska
gosposka sta se združili proti Slovencem. Značilno je to za duhovsko gosposko.
Tedanji knez in škof ljubljanski je bil dr. Janez Pogačar,  mož, ki naj bi bil ne¬
kakšen slovenski Strossmayer. Ob svojem nastopu 1875. leta je izdal z ozirom
na slovenski razpor pomenljivi pastirski list, kjer pravi: »V naših časih se od
vseh strani sliši klic: Vera je v nevarnosti! Dobro. Odkod pa prihaja nevar¬
nost? Spominjam se evangeljske prilike: »Ko so delavci spali, je prišel sovražnik
in je ljuliko prisejal med pšenico." Prej ko kamen na druge vržemo, sami sebe
vprašajmo: Ni li vera okrog nas zato v nevarnost prišla, ker smo spali ali —
kar je ravno isto — nepristojnosti počeli?"

23

Na kmetih so povsod zmagali slovenski kandidatje, v mestih in trgih pa
so propadli. Prejšnja slovenska večina se je izpremenila v manjšino. Daši je
ta deželni zbor dr. Bleivveis imenoval naravnost nepostaven in zahteval njegov
razpust, vendar so ostali Slovenci v manjšini do novih volitev leta 1883. Pri
državnozborskih volitvah leta 1879. pa so prodrli vsi slovenski kandidatje na
kmetih in v mestih z Ljubljano vred, Nemci so dobili le dva zastopnika vele¬
posestniške kurije. Odslej je ostalo to državnozborsko razmerje. Leta 1880. so
vstopili Slovenci v deželni zbor z izjavo, da prihajajo iz patriotizma, ker kaže
Taaffejeva vlada voljo, biti pravična vsem narodom. Ker pa tudi ta vlada ni
hotela pred koncem volilne dobe razpustiti deželnega zbora, kakor so zahtevali
Slovenci, sta ga zapustila dr. Blehveis in Klun, dočim so drugi ostali.

Kako je moglo priti, da so Slovenci celo na Kranjskem izgubili večino v
deželnem zboru? V prvi vrsti je odločeval pritisk posvetne in cerkvene gosposke.
Med posvetno gosposko se je zlasti odlikoval po svoji agitaciji litijski okrajni
glavar dr. vitez Vesteneck, da se je začelo naravnost govoriti o „Vesteneckovem
deželnem zboru". Vodji kranjskih Nemcev sta bila v teh časih Dežman in baron
Apfaltrern. Na drugi strani je pa knez in škof ljubljanski dr. Janez Pogačar
želel, naj se duhovščina ne udeležuje volitev in je skušal izpodmakniti tla po¬
sebno Klunu, ki ga ni marala vlada in s katero se je bil združil zoper njega
tudi on. Kljub vsemu temu so Slovenci s Klunom vred zmagali, kakor rečeno,
v kmetski kuriji, v mestih pa propadli. In tega poraza si ne moremo razlagati
samo tako, da zvračamo vso krivdo na nasprotnika. Tu je bila krivda tudi na
slovenski strani. Meščanstvo se hitrejše razvija in napreduje nego kmetje. Ono
je vzprejemljivejše za nove nazore, in s tem faktom je treba politiku računati.
Nemški liberalizem je bil objel mesta in trge po Kranjskem, kakor jih ima še
sedaj v veliki večini v oblasti drugod po Slovenskem. Malomeščane je svobodo¬
ljubje, ki so jim ga propovedovali Nemci, odvračalo od slovenske politike, ker
je bila nasprotna svobodomiselnemu gibanju tedanje dobe. Vsi vemo sicer, da
so liberalni Nemci pojma svobode in napredka diskreditirali, toda zato še ne
moremo pobijati ideje, da je bila slaba, če so jo Nemci slabo izvrševali ali le
sebi v prid obračali. Nemcem je služila za protislovensko agitacijo zlasti dr. Co-
stova politika, ki jo je ščitil dr. Bleivveis. Agitacijsko sredstvo je bil predvsem
polom zavarovalne banke »Slovenije", ki ji je bil podpredsednik dr. Costa. Vodil
jo je do propada .ne iz samopridja, ampak iz nedostatne izkušenosti. Načeloval
ji je človek, ki ni bil veščak. Ta polom je udušil pri Slovencih podjetnost, ker
je omajal zaupanje do domačih gospodarskih podjetij. Gotovo, tudi pri drugih
narodih se gode taki polomi — toda ni dovolj, da se s tem tolažimo: ako si
hočemo pridobiti narodno in politično samostojnost v boju z močnejšimi sosedi,
moramo biti boljši od svojih nasprotnikov. To je ona moralna naloga, ki jo
imajo nesamostojni, mali narodi v podvojeni meri. Boj med mladimi in starimi
je bil na Slovenskem izza Prešerna prvi poskus, odpreti Slovencem literarno in
politično vrata v širni svet.

24

Po nesrečnih volitvah leta 1877. se je razpravljalo o združenju »Slovenskega
Naroda" s »Slovencem" v en dnevnik. Zoper »Slovenčeve" zadržke združenja:
verska vprašanja, namreč o šoli, zakonu, duhovni vzgoji in cerkvenem imetju,
odgovarja »Narod", da prepušča cerkvena in cerkveno-politična vprašanja »Zgodnji
Danici", zjedinjenje je možno na podlagi narodnosti. »Slovenec" je odvrnil, da
bi bilo treba tudi cerkvena in cerkveno-politična vprašanja obravnavati po skup¬
nem programu. Do zjedinjenja ni prišlo.

Za časa okupacije Bosne in Hercegovine se je zopet pojavila ilirska ideja,
naj se vsi južni Slovani v avstrijsko-ogrski monarhiji združijo pod skupnim imenom
»Slovinac" in sprejmo hrvaško-srbski jezik za književni jezik. »Slovenec" je
bil za ime »Ilirija".

Leta 1882. so si pridobili Slovenci zopet večino v ljubljanskem mestnem
svetu, ki so jo bili pred trinajstimi leti izgubili.

VIII. Po smrti dr. Bleiweisovi je prevzel njegovo dedščino Luka Svetec.
On naj bi vodil slovensko politiko v zmislu dr. Bleiweisove tradicije. V resnici
pa je nastalo brezvladje, delala se je politika od dne do dne brez stalnosti v
načelih in brez discipline v taktiki.

V državnem zboru je bil vodja slovenskih poslancev grof Hohenwart.  Slo¬
venci so v tem času vso svojo prihodnjost zidali na konservativno plemstvo in
volili n. pr. na Kranjskem grofa Hohenvvarta in kneza Windischgratza, na Štajer¬
skem pa barona Godela. Storili so to, kakor odobrava »Slovenski Narod", ker je
bilo baje treba pomnožiti število pri kroni vplivnih politikov, češ s tem, da so Čehi
zopet vstopili v državni zbor, so konservativni aristokratje zapustili svojo pa¬
sivnost, da aktivno paralizirajo vpliv liberalne aristokracije, ki je bila doslej na
površju. In mali slovenski narod je bil izvoljen, da tvega svoje narodno živ¬
ljenje, svojo svobodo in napredek za fevdalizem konservativne gospode! Tudi
oni, ki so podpirali Hohenwarta, so ob njegovi smrti priznali, da ni izvrševal
programa naroda, ki ga je pošiljal v državno zbornico. Zvesti opori Hohen-
warta in zato tudi sokrivca njegove politike sta bila kanonik Karol Klun  (1841 —
1896), koncilianten konservativen mož, in profesor Šuklje,  oba zelo nadarjena
politika, toda oportunista od nog do glave, ker sta Hohenwartu na ljubo kom-
promitovala načela, ki bi jih bila morala zagovarjati.

Slovenski poslanci, združeni v Hohenwartovem klubu, so zvesto podpirali
Taaffejevo vlado in dobivali zato drobtinice enakopravnosti v šoli in uradu, ki
pa so jih bili deležni pravzaprav le kranjski Slovenci, dočim se je pri obmejnih
s slovensko pomočjo vzdrževal dalje protislovanski sistem, ki je bil v političnem,
kulturnem in socialnem oziru poleg tega še konservativen. Kakor ironija na
podporo, ki jo je dobivala vlada od Slovencev, se glasi Gautschev dislokacijski
ukaz, s katerim se je odpravila gimnazija v Kranju, in njegov govor proti za¬
htevam koroških Slovencev.

In zgodilo se je, da se je našel mož, ki je, užaljen v svojem pravnem
čutu nad zapostavljanjem slovenskega naroda, dal duška svojemu prepričanju z

25

besedami, češ, utegnilo bi se pripetiti, „da bi slovensko ljudstvo moglo odreči
davke in rekrute." Bil je to neustrašeni Božidar Raič, ki je izrekel s tem samo
svojo ustavno pravico, a njegovi rojaki so mu zamerili te besede. Tako je bil
izginil v Slovencih čut ustavnosti v dobi, ko so vodili slovensko politiko grof
Hohenwart, Klun, Šuklje in dr. Poklukar, deželni glavar kranjski. Po slovenski
javnosti se je začelo pretresovati vprašanje, ali ne bi bilo bolje, ako Slovenci
izstopijo iz Hohenwartowega kluba, ki jih ovira v boju za slovenski narodni
program. Do tega ni prišlo, le Spinčič in dr. Gregorec, Raičev naslednik, sta
izstopila.

Pri deželnozborskih volitvah leta 1883. so prodrli na Kranjskem Slovenci
v kmetski in mestni kuriji ter v trgovsko-obrtni zbornici, in tako je ostalo odslej
naprej. Nikdar še ni bila posvetna inteligencija tako zastopana kakor tedaj, toda
pri volitvah se je kršila disciplina — dosedanja enotna slovenska stranka, ki je
obsegala posvetnjake in duhovnike, ni bila več edina. Proti oficielnim kandi¬
datom, n. pr. Kersniku, dr. Vošnjaku, dr. Zarniku, so nastopali duhovniki.

Deželni predsednik kranjski je bil takrat baron Winkler, slovenski rojak.
Začela se je politika t. zv. narodne zmernosti. Kar se je Slovencem na eni strani
dalo, to se je na drugi strani zopet paralizovalo. Kakor v državnem zboru v
velikem, tako se je v deželnem zboru v malem živelo od dne do dne. Največ
hrupa je vzbujalo dovoljevanje 1200 K nagrade za neobligatni pouk drugega
deželnega jezika (umevaj v prvi vrsti: nemščine) v večrazrednih ljudskih šolah.
Dr. Zarnik je prišel navskriž z večino slovenskih poslancev, ker se ni mogel
sprijazniti s polovičarstvom svojih tovarišev, zato je odložil mandat; pri novi
volitvi pa je prodrl vladni kandidat. Šuklje je postal urednik „ Ljubljanskega
Lista", večerne izdaje uradnega dnevnika „Laibacher Zeitung". Osnoval je bil
svojo frakcijo, h kateri sta spadala poleg njega še poslanca Kersnik, znamenit
slovenski pisatelj, in Višnikar. To frakcijo so imenovali „Triglav“. Namen ji je
bil pridobiti Slovence in Nemce za skupno delo v zmislu načel tedanje vlade.

Dr. Zarnik je bil oče slovenskega radikalizma, ki se je pojavljal proti vladi
barona Winklerja. Nastopila je opozicija, ki sta jo vodila dr. Iv. Tavčar  in Ivan
Hribar  v „Slovanu“  (1884—1887), političnem in leposlovnem listu. Ta opozicija
ne prinaša novih idej, ampak njena taktika je radikalnejša. Nasproti narodni
zmernosti se prepoveduje narodni radikalizem, ki se je formuliral tako-le: Kdor
je Slovenec in Slovan, sme v politiki počenjati to in ono, nikdar pa ne sme
paktirati z Nemci, ki morajo izginiti iz slovenskega političnega življenja ne samo
kot faktor, ampak tudi kot pojem.

Nove ideje prinaša v slovensko politiko „Slovanski Svet“  (1888—1899), ki
ga je izdajal Fran Podgornik  (1846—1904), izmed posvetnjakov najbolj načelen
politik te dobe. Podgornik je stal splošno na stališču t, zv. slovanskega kultur¬
nega programa, ki naj obsega: 1.) ruščino kot skupni znanstveni jezik Slovanov;
2.) cirilometodijsko cerkev, to je: grški (vzhodni) obred s staroslovenskim ob¬
rednim jezikom, pri čemer se zahteva zveza z Rimom. S tem programom sicer

4

26

Slovencem ni koristil, toda Podgornik je obenem kazal svojim rojakom pot do
narodne samostojnosti, ker je oživil iznova slovenski narodni program, čigar glavna
točka je: narodna avtonomija. Slovenci so se odrekli tega programa, ko so podpirali
konservativno politiko Hohenwartovega kluba, ki je bil zagovornik deželne avtono¬
mije. Pri tem pa ni zametaval Podgornik zgodovinskih držhvnih prav, samo da
je zahteval najprej uveljavljenje narodne avtonomije za obe polovici avstro-ogrske
monarhije, potem je šele pospeševati in podpirati težnje po izvršitvi zgodovinskih
državnih prav. Podgornik je dokazoval, da z narodno avtonomijo dosežejo Slo¬
venci svojo narodno samostojnost, s hrvaškim državnim pravom pa tudi svojo
državnopravno neodvisnost, ker hrvaško državno pravo obsega tudi Slovence.
Hrvaško-slavonski deželni zbor je vzprejel namreč leta 1712. pragmatično sank¬
cijo z besedilom, da imajo v kraljestvu Hrvaškem in Slavoniji nasledno pravo
oni habsburški potomci, ki bodo gospodovali obenem v slovenskih deželah.
Podgornik je deloval za parlamentarno zvezo južnih Slovanov z Mladočehi na
podlagi narodnega programa, t. j. narodne avtonomije, in demokratične politike,
t. j. splošne in enake volilne pravice. V kulturnem oziru pa je zagovarjal slo¬
vanski kulturni program, kakor smo ga označili zgoraj.

Podgornikova zasluga je, da je definiral Slovencem pojem narodnosti. Slo¬
venci imajo v svojem programu narodno enakopravnost; potegovali pa so se
in se še dandanes potegujejo glavno za jezikovno enakopravnost, kakor bi na¬
rodnost obsegala le jezik. Podgornik je jasno dokazoval, da se jezik ne sme
istovetiti z narodnostjo, da je jezik le del narodnosti, lupina, v kateri je sicer
možno varovati lastno jedro, v katero pa more zlesti tudi tuje jedro, najsi bode
že dobro ali slabo. Mogoče se je potujčiti s tujim jedrom pod lupino lastnega
jezika. Borba za narodnost ne sme biti samo boj za jezik, marveč tudi za slo¬
vensko mišljenje in čustvovanje, za slovensko kulturno življenje, ki se naj po¬
javlja na raznih poljih gmotnega in duševnega, znanstvenega in umetniškega
napredka. S tega stališča je Podgornik dosledno’ zahteval narodno avtonomijo
in pobijal separatistične jezikovne drobtinice, s katerimi so se zadovoljevali slo¬
venski in slovanski politiki.

V slovenski stranki je vsak politikoval na svojo roko, ni bilo enotnega vod¬
stva in skupnega jasnega programa. Vse to je olajševalo nastop dr. Mahniču.

Dr. Anton Mahnič  je izdajal revijo „Rimski Katolik“  (1888—1896). Začel
je boj na literarnem in političnem polju s katoliškega stališča. V politiki je na¬
stopal zlasti proti »Slovenskemu Narodu", ki mu je bil takrat urednik Ivan Že¬
leznikar  (1839—1892), proti »Slovanskemu Svetu", »Edinosti", »Soči" in »Vesni",
glasilu slovenskih visokošolcev na Dunaju, ki so bili v zvezi z napredno češko
mladino. Dr. Mahnič je izzval na Slovenskem načelni boj in z geslom, da je
vera v nevarnosti, je pobijal »katoliški liberalizem", kakor se je glasil terminus
technicus, s katerim je označeval smer tedanje slovenske politike.

Dr. Mahniča je slovenska oficielna javnost podcenjevala. On je uvedel s
katoliškega stališča slovensko kulturno in politično delovanje v sistem, ki mu je

27

bilo treba postaviti nasproti drug sistem. Bilo je pa narobe. Načelna nasprotstva so
se zakrivala s kompromisi, na zunaj je še životarila slovenska enotna stranka, dočim
je v notranjem razpadala. Opozicija proti dr. Mahniču se je vodila često lahkomi¬
selno s smešenjem in preziranjem, ker se je naivno upalo (n. pr. „S1. Narod“), da bo
boj, ki ga je začel dr. Mahnič v imenu ideje in za idejo, nekega lepega dne iz¬
ginil. Podgornik je bil osamljen, dr. Razlag, dr. Zarnik, Jurčič mrtvi, dr. Vošnjak
pa se je udal resignaciji. Tu se začenja tragična krivda slovenske posvetne in-
teligencije, da je ves boj smatrala za osebna nasprotstva, za taktično vprašanje,
dasi je dr. Mahnič izrecno izjavljal, da do sloge in edinosti more dovesti Slo¬
vence le katoliško načelo. Njegovi nazori so dobivali vedno več pristašev med
goriško in kranjsko duhovščino, ščitil in odobraval pa jih je zlasti ljubljanski
knez in škof dr. Missia,  pozneje kardinal goriški, ki so ga proglašali za »prvega
izmed vseh sinov slovenskega ljudstva". „Novice“, ki so bile politično glasilo
Svetca, so v zmislu dr. Bleivveisovem zagovarjale enotno slovensko stranko in
poudarjale, da je strankarski prepir bolj umetno iz osebnih nasprotstev izvirajoče
delo, češ, da pri Slovencih ni vprašanja, kaj je večje vrednosti: vera ali narod¬
nost, temveč, kaj je zdaj v večji nevarnosti.

V deželnem zboru kranjskem so nastali trije klubi: konservativni, liberalni
in nemški. Konservativci so postopali skupno z Nemci, katerih vodja je postal
baron Schwegel, bivši slovenski pesnik Žvegelj, ki je bil polagoma prestopil v
nemški ustavoverni tabor. Porajala so se dvojna politična društva in vsaka
stranka je jela izdajati za priprosto ljudstvo svoj list: konservativna ali katoliška
„Domoljuba“  (izhaja še sedaj), liberalna ali narodno-napredna »Rodoljuba".  V
tem času, leta 1891. je ustanovil Dragotin Hribar v Celju politični list za spodnje¬
štajerske Slovence »Domovino".

Shod slovenskih in hrvaških poslancev iz Istre  leta 1890. je za trenotek
združil obe slovenski stranki. Shod je imel značaj polovičarstva, ker so se do¬
ločile pač nekatere najnujnejše zahteve, ni se pa razpravljalo, v kakšni obliki
bi se dala najpopolnejše in najdosledneje izvajati narodna enakopravnost v šoli
in uradu, oziroma, kako hočejo Slovenci odpravljati krivice, ki se jim gode. Vedno
opažamo ono omahovanje med deželno in narodno avtonomijo. S slovenske
strani se pojavlja v tej dobi nasvet, naj bi se ustanovilo nekdanje ilirsko kra¬
ljestvo; s hrvaške strani priporočajo, naj bi se deželni zbori oglašali za hrvaško
državno pravo. ,-,Slovenski Narod" je odgovarjal, da je politični ideal združenje
vseh avstro-ogrskih Jugoslovanov, da pa je treba, opiraje se na narodno načelo,
postopati stopnjema: najprej naj se zjedinijo Slovenci v eno administrativno celoto,
potem naj se zida dalje. Leta 1894. je pisal »Slovenski Narod", da program
hrvaške stranke prava podpiše z obema rokama tudi slovenska narodno-napredna
stranka. Katoliška stranka se je izrekla po svojih poslancih dr. Brejcu, Kalanu
in dr. Kreku za hrvaško državno pravo na zborovanju hrvaške stranke prava
na Trsatu leta 1898.

28

Dve leti po shodu slovenskih in hrvaških poslancev istrskih, na katerem
se je sklenilo skupno postopanje v državnem in deželnih zborih, leta 1892. se
je vršil v Ljubljani prvi slovenski katoliški shod.  To je bil uspeh dr. Mahniče¬
vega delovanja, zato je imel shod značaj njegovega duha. Izmed aktivnih poli¬
tikov nastopata zlasti Klun in Povše.

Katoliški shod je postavil vedo in umetnost, vzgojo in pouk, politično in
socialno življenje na katoliško stališče. Zahteval je narodno enakopravnost v šoli
in uradu, pri čemer je pa pri srednjih in visokih šolah poudarjal glavno verski
moment in se izrekel za podpiranje svobodnega katoliškega vseučilišča v Solno-
gradu proti slovenski državni univerzi v Ljubljani. Shod se je izjavil za tesno
zvezo s katoličani raznih avstrijskih narodov, ni pa določil oblike, v kateri bi
se mogla doseči narodna samostojnost Slovencev. Prvi slovenski katoliški shod
je izražal željo, naj se postavi spomenik v ljubljanskem mestu škofu Hrenu, očetu
slovenske protireformacije, in proslavljal svojega pokrovitelja kneza in škofa dr.
Missio kot Hrena II. Obenem je terjal nazaj papeževo državo.

V tej dobi je že intenzivneje prodiralo na Slovensko tudi socialno gibanje.
Prvi slovenski katoliški shod se je bavil s tem vprašanjem v krščansko-socialnem
zmislu. Socializem (socialno-demokratični) pa je razširjal Fran Železnikar  (1843—
1903), ki je v 80. letih deloval v ljubljanskem delavskem izobraževalnem društvu.
To društvo je postalo izrecno socialistično in združevalo v prvi vrsti obrtnike,
ki so bili početniki in predstavitelji socializma na Slovenskem. Poleg Železni¬
karja so bili voditelji Grablovic, Tuma, Zadnik in drugi, dočim se je Kunc od¬
cepil in bil na strani krščanskega socializma. Ko so pa jeli socialiste preganjati
in je bil Železnikar obsojen v desetletno ječo, je gibanje v Ljubljani zaspalo.
Vse socialistično delo se je potem koncentriralo v Trstu. Delavsko časopisje je
bilo v povojih in se ni moglo vzdržati (n. pr. v Ljubljani „Ljudski Glas“ in v
Trstu „Delavski List“). ,

IX. Politika Hohenwartova, ki je s slovensko pomočjo strmoglavila Taaffe-
jevo volilno reformo, je tudi privedla Slovence v koalicijo z nemško-poljsko le¬
vico za ministerstva Windischgratzovega. Slovenski poslanci so morali v koaliciji
zatajevati svoja načela. Sklenili so bili sicer, da izstopijo iz konservativnega
Hohenwartovega kluba, ako jim ne da vlada poroštva za ugodno rešitev njih
narodnih teženj v politični upravi, šolstvu in pravosodju. Tega poroštva ni bilo,
nasprotno vse je ostalo pri starem, vendar je večina vztrajala pri koaliciji. Ko
pa so slovenski koaliranci zahtevali slovenske paralelke na gimnaziji v Celju, je
ta najskromnejša izmed skromnih slovenskih zahtev povzročila razpad koalicije.

Izmed slovenskih koalirancev sta bila glavna Klun in Šuklje, dočim so bili
drugi, n. pr. dr. Ferjančič, dr. Gregorčič, dr. Gregorec, Nabergoj, izstopili iz
Hohenwartovega kluba in niso bili člani koalicije. Delali so politiko „proste
roke“ in niso pristopili k mladočeški opoziciji, ker se niso strinjali z njenimi
nazori. Ti secesionisti niso načelno nastopali proti svojim tovarišem koalirancem,
ampak le taktično. »Slovenski Narod" je dajal obojim prav: onim, ki so in ki

*

!

29

niso izstopili iz Hohenwartovega kluba, češ, tisti, ki so izstopili, so pripravili
vlado do tega, da bo onim, ki so ostali v koaliciji, bolj naklonjena, ker bo v
strahu, da bi je ne zapustili še ti! „Slovanski Svet“ je šibal tako breznačelno
dokazovanje, ko je šlo za podpiranje ali nepodpiranje protislovanskega in proti¬
socialnega sistema.

Koalicija je dala povod, da so se slovenski narodnjaki ali naprednjaki tudi
formalno ustanovili pod imenom „narodne stranke" na shodu zaupnih mož
leta 1894.

Shoda zaupnih mož so se sicer udeležili Slovenci iz raznih pokrajin, kot
narodna stranka (namesto dosedanjega imenovanja narodno-napreden) pa so se
ustanovili le kranjski zaupniki. Shod izpopolnuje program slovenskih in hrvaških
poslancev istrskih iz leta 1890.; v gospodarskem oziru pa pozdravlja krščansko¬
socialno gibanje. Slovenci so se sploh ogrevali za dunajske antisemite in krščanske
socialiste. Od programa, ki ga je vzprejel prvi slovenski katoliški shod, se loči
program zaupnih mož bistveno v tem, da se izjavlja za narodno avtonomijo in
za splošno (ne enako) volilno pravico. Zahteva se verska šola in načela kato¬
liške vere se priznavajo „kot trden temelj razvoju slovenskega naroda ter se
izreka želja, da bi na tej in na narodni podlagi složno sodelovali vsi Slovenci
v težkem boju za narodov obstanek." Pri tem programu sta aktivno sodelovala
dva duhovnika: dr. Gregorčič in Koblar. Shod zaupnih mož je sicer obsojal
koalicijo, ni se pa izjavil za to, da bi slovenski poslanci iskali zaveznikov med
slovanskimi opozicionalnimi poslanci, zlasti med Mladočehi, kakor je to predlagal
Podgornik. Temu sta nasprotovala dr. Gregorčič in Koblar z verskega stališča.
Program narodnjakov je bil namerjen proti slovenskim koalirancem, ker so za¬
nemarjali narodni moment, v negaciji zoper dosedanjo politiko so se našli po-
svetnjaki in duhovniki. Ko pa je bilo treba pozitivno določiti program in taktiko,
tu se je pokazalo omahovanje, čigar posledica so bile koncesije na škodo od¬
kritosti, načelnosti in naprednosti.

Ta neodločnost se je maščevala na narodni stranki pri deželnozborskih
volitvah leta 1895. Vsa zmedenost slovenske politike se je kazala v tem, da so
si stali nasproti možje, ki so sedeli v državnem zboru v enem klubu. Katoliška
stranka je zmagala pri teh volitvah v kmetski kuriji z vsemi kandidati, dočim si
je priborila narodna stranka mestno kurijo s trgovsko-obrtno zbornico. To po¬
sestno stanje sta obdržali v celoti obe stranki doslej. Jeziček na tehtnici so po¬
stali Nemci, s katerimi so se sedaj združili poslanci narodne stranke v deželno-
zborsko večino, pri čemer so se dale obojestranske koncesije glede volitev v
deželni odbor in deželni šolski svet ter glede podpore slovenskemu in nemškemu
gledališču. Izvenkranjski Slovenci pa so imeli ravno tedaj hude boje z nemškimi
in laškimi nasprotniki, da so zapustili štajerski, tržaški, goriški in istrski deželni zbor.

V tej dobi nastajajo z razširjanjem socialne ideje zopet novi delavski časo¬
pisi. „ Glasnik"  in „Slovenski List“  sta bili glasili krščanskih socialistov, katerih
duša je dr. Jan Ev. Krek.  Krščanski socialisti ne nastopajo na Slovenskem kot

30

stranka zase, ampak kot frakcija katoliške stranke. Sedaj izdajajo list „Naša
Moč“.  Socialno-demokratična časopisa sta bila „Delavec“  in „Svoboda“.  Leta
1896. se je ustanovila jugoslovanska socialno-demokratična stranka in leto po¬
zneje je začelo izhajati njeno glasilo „ Rdeči Prapor ", ko so bili zamrli razni
drugi listi. Med voditelji nahajamo Etbina Kristana,  Drofenika, ki se je zlasti
pečal z agrarnim vprašanjem, Čobala, Kopača itd.

Katoliška in narodna stranka, ki sta v državnem zboru skupno nastopali kot
del desnice, sta se začeli polagoma nekoliko približevati tudi doma na Kranjskem.
Sad tega približevanja je bil vseslovenski shod  leta 1897., ki so se ga udeležili
poleg Slovencev obeh strank tudi odposlanci Čehov, Hrvatov in Rusinov. Shod se
je izrekel za narodno avtonomijo in v gospodarskem zmislu za idejo zadružni¬
štva. V protislovju z narodno avtonomijo, ki jo je sprejel vseslovenski shod, se
je odobraval program desnice, kateri je obsegal avtonomijo kraljestev in dežel;
o socialnem in kulturnem mišljenju desničarjev, h katerim so spadali poleg Čehov,
Jugoslovanov, Rusinov in Rumunov tudi konservativni Nemci, konservativno
plemstvo in Poljaki, niti ne govorimo.

Med katoliško in narodno stranko je vladalo tedaj nasprotstvo zlasti glede
gospodarske organizacije. Ne da se tajiti, da je katoliška stranka kompromitovala
zadružništvo, ker so odločevali pri njej često politični nagibi. Napaka narodne
stranke pa je bila, da se ni borila le proti zlorabi zadružništva, ampak proti
ideji sami („Slovenski Narod" se je n. pr. z ozirom na konsumna društva skli¬
ceval na dunajske krščanske socialiste, ki so zvali to gibanje komunistično in
protimonarhično).

Da se ublaži medsebojno nasprotstvo, sta se po vseslovenskem shodu obe
stranki izrekli za spravo. Iz narodne stranke so se oglašali posamezni glasovi
proti temu, češ, noben kulturni narod ni strankarsko homogen in to je narodni
sentimentalizem: zahtevati slogo, ako so načelna nasprotja v politiki, gospodar¬
stvu in kulturi. S katoliške strani se je zlasti izjavil proti breznačelni slogi
„Katoliški Obzornik 11 ,  ki je kot revija pod uredništvom dr. Aleša Ušeničnika  pre¬
vzel dedščino „Rimskega Katolika", češ, podlaga složnemu delovanju je enakost
načel, teh pa ni, zato bi se ustvaril le katoliški liberalizem.

Leta 1898. se je dosegla sprava. Obe stranki sta sklenili delovati za razvoj
javnega življenja v kulturnem, socialnem in gospodarskem oziru na krščanski
podlagi in v zmislu sklepov vseslovenskega shoda iz leta 1897. Izrekli sta se
za združenje vsega slovenskega ozemlja v eno upravno skupino s središčem v
Ljubljani, za socialne reforme, za politično svobodo in za razširjenje političnih
pravic (zlasti volilne pravice v vse javne zastope) na najširše kroge prebivalstva.

Sprava je bila mrtvorojeno dete — porodne stroške pa je plačala narodna
stranka. Boj se je nadaljeval v vseh oblikah posurovelosti. Novo fazo pa je
začel dr. Šušteršič,  poslanec katoliške stranke, ko je nastopil za splošno in enako
volilno pravico. Nasprotoval mu je takrat v jako ostrem tonu Šuklje, ki je imel že
od nekdaj v politiki svoje izjemno stališče, kar je pokazal tudi sedaj, ko je žago-

31

varjal deželno avtonomijo v zvezi z zakonom za varstvo narodnih manjšin, dočim
so bili drugi vsaj formalno — doslednosti ni bilo nikdar — v programih zadnjih
let za narodno avtonomijo. Pri Slovencih taktika določuje program, dasi bi mo¬
ralo biti narobe: iz jasnega programa more šele izvirati času primerna taktika. 1

Katoliška stranka je bila pod vodstvom konservativnega Kluna nasprotnica
moderni volilni reformi. Pokazala je to v državnem in deželnem zboru. Leta
1897. so katoliški poslanci s svojo odsotnostjo onemogočili sklepanje o direktnih
in tajnih volitvah za deželni zbor kranjski. Sedaj pa so vzprejeli občno in enako
volilno pravico kot poglavitno točko v svoj program.

Narodna stranka se je bila sicer oficielno na shodu zaupnih mož izjavila
samo za splošno volilno pravico, njena voditelja dr. Tavčar in Hribar sta se
ogrevala tudi za enako volilno pravico. V istem zmislu je pisal leta 1894. »Slo¬
venski Narod" in leto pozneje je priobčil sledeča izvajanja dr. Trillerja: »Poli¬
tična in socialna enakopravnost je ravno tako aksijom pravičnosti kakor narodna
enakopravnost in kdor se bori za eno, se mora navduševati tudi za drugo, kdor
je neprijatelj zadnje, se boji tudi prve." Narodna stranka pa ni delovala do¬
sledno in vztrajno v zmislu moderne volilne reforme; zamudila je priliko, da jo
je prehitel dr. Šušteršič. Kar je zagrešila taktično, to je mislila, da more po¬
praviti s tem, ako omejuje načelo, ki se mu je nekdaj približevala, in nasprotuje
splošni in enaki volilni pravici. Ko pa je avstro-ogrsko socialistično delavstvo
začelo velikansko gibanje za splošno in enako volilno pravico, sta se oba de-
želnozborska kluba kranjska izrekla za to volilno reformo s proporcionalnim
sistemom za državni in deželni zbor.

Ker si pa hoče katoliška stranka v deželnem zboru priboriti večino (v
državnem zboru ima že sedaj večino kranjskih mandatov) in ker si narodna
stranka nasproti temu želi vsaj obdržati dosedanje svoje posestno stanje, odtod
izvirajo kljub soglasnim izjavam za eno in isto idejo boji med obema zaradi
te ideje.

Leta 1900. se je vršil drugi slovenski katoliški shod,  ki mu je stal v ospredju
kardinal dr. Missia in pokrovitelj shoda ljubljanski knez in škof dr. Jeglič;  izmed
aktivnih politikov pa je igral glavno ulogo dr. Šušteršič. V narodnem oziru je
odobraval drugi slovenski katoliški shod sklepe vseslovenskega shoda iz 1. 1897.
S tega stališča je tudi modificiral nazore prvega katoliškega shoda glede šolstva
in zahteval ljudske, srednje in visoke šole na versko-narodni podlagi.

Tudi narodna stranka je leta 1901. v nekaterih točkah izpopolnila program,
ki ga je vzprejel shod zaupnih mož leta 1894. Zahteva se svobodna, sicer na

1  Zjedinjena Slovenija  pomenja v zmislu Palackega programa iz leta 1848. o federaciji
narodov lastno zakonodajo in upravo v narodnih stvareh za ozemlje, kjer prebivajo Slovenci
kompaktno. Narodna avtonomija  pa je pravzaprav uredba, obsegajoča tudi najmanjše narodne
odlomke: to je lastna zakonodaja in uprava posameznih narodov v narodnih stvareh brez
ozira na to, ali prebiva dotični narod kompaktno ali raztreseno med drugimi narodi. Narodna
avtonomija pomenja n. pr. za Slovence zjedinjeno Slovenstvo.

32

kulturnih načelih krščanstva zgrajena, a od vsake cerkvene uprave popolnoma
neodvisna narodna šola; v verska in cerkvena vprašanja se stranka načeloma ne
vtika, pač pa zahteva zadostnih legislativnih sredstev zoper zlorabo cerkvene in
duhovske oblasti v politične namene; priznava se enakopravnost in enakoveljav-
nost vseh stanov ter se vsled tega odklanja politično in socialno nadvladje ka¬
teregakoli stanu; imenoma se navajajo nekatere socialne reforme, dočim se reso¬
lucije zaupnih mož izražajo o tem le splošno. To je brezdvomno naprednejši
program nego oni iz leta 1894., samo da se praktično ni izvrševal, kar je izzvalo
opozicijo v lastnih vrstah, in zato se je leta 1906. sklenilo, da se stranka orga-
nizuje na novi podlagi.

Katoliška ali — kakor se je do najnovejšega časa nazivljala — katoliško-
narodna stranka se je leta 1905. prekrstila v »Slovensko ljudsko stranko". Na¬
rodna stranka pa se je začela imenovati zopet s prejšnjim imenom »Narodno-
napredna stranka". Vsaka ima sedaj v deželnem in državnem zboru svoj klub.
Poleg njiju in proti njima nastopa socialistična stranka, ki ni omejena le na
Kranjsko, ampak sega njeno delovanje po vsem Slovenskem; drugi dve sta doslej
pokrajinsko-lokalni. Socialistična stranka napreduje polagoma, ker so slovenske
dežele izvečine agrarne in se vsled tega med slovenskim delavstvom poredkoma
pojavljajo sposobne moči. Njeno politično časopisje (»Rdeči Prapor" v Ljubljani
in „Naprej“  v Idriji) je obenem strokovno, ker samo strokovnih delavskih listov
še nimajo Slovenci. Zmisel za socialno idejo širi revija „Naši Zapiski“,  svobodno
glasilo za odkrito besedo v politiki, znanstvu in umetnosti. Drugi slovenski po¬
litični časopisi na Kranjskem so n. pr. „Dolenjske Novice“  (kons.), „Gorenjec“
(lib.), „Naš List“  (neodvisno glasilo), „Notranjec u  (lib.).

Na Goriškem so se Slovenci, kar jih ne pripada socialistični stranki, že tudi
razcepili na dvoje: v konservativce in liberalce. Med konservativnimi politiki
imenujemo dr. Gregorača,  čigar glasilo je list „Gorica“;  med liberalnimi Ga¬
brščka,  ki izdaja »Sočo", dočim hodi ustanovitelj goriške narodno-napredne stranke
dr. Tuma  svoja pota. Obe stranki imata še po en časopis za priprosto ljudstvo:
liberalci „Primorca u  in konservativci „Primorski List“.

Na Koroškem (dr. Brejc, Grafenauer, Podgorc),  na Štajerskem (dr. Dečko,
dr. Korošec, dr. Ploj, Robič, dr. Srnec),  v Trstu in v Istri (dr. Gregorin, dr. La-
ginja, Mandič, dr. Rybar, Spinčič)  nahajamo med Slovenci, kar jih ni socialistov,
enotno politično stranko, ki obsega posvetnjake in duhovnike, dasi se ta enotnost
ponekod, kakor n. pr. na Štajerskem, že tudi krha, ker vsak kulturni narod, ki se
razvija in napreduje, tudi v politiki ne more živeti vedno v istih oblikah, kakršne
so bile naravne v prvih početkih. Splošno lahko rečemo, da se nahaja sedaj
vse slovensko politično življenje bodisi v tej ali oni pokrajini v prehodni dobi
ali v krizi, ker stare stranke propadajo, nove pa se šele kristalizujejo in še ni¬
majo določne politične oblike.

* *

*

«

33

Značaj tega spisa je informativen: podati pregled slovenskega političnega
življenja, v kolikor se javlja v političnem časopisju, v političnih strankah in
političnih osebnostih. Nič več. Da se pa izognemo goli kronologiji, je bilo treba
tuintam nekoliko seči tudi preko ograje in se dotikati ozadja, izza katerega so
nastali posamezni pojavi našega političnega življenja, skratka: politična fakta
razlagati. Glavni namen pa to ni bil. Vpliv gospodarske in socialne strukture
na slovensko politično življenje, analiza slovenske politične javnosti v celoti in
posameznih političnih smeri kot posledic teh ali onih kulturnih faktorjev — vse
to so vprašanja, ki jih je treba obdelovati posebej.



s

1