Revolucionarna pot

Tratarjeve družine

Tratarjevi so živeli pred vojno, med n jo in nekaj let po nje j v Ze-leni jami, v Zvezni in Bezenškovi ulici.
Ker bo o očetu Ignacu, pred-vojnem komunistu in delegatu na ustanovnem kongresu KP Slovenije na Čebinah, kjer je bil izvoljen tudi v CK KPS, objav-Ijen obširnejši sestavek. naj usmerimo pozornost na življenj-sko pot drugih članov družine.
Mama Pepca je bila delavka v tovarni Saturnus. Že pred vojno je bila organizirana v KPS, kjer je delala tudi z Angelco Ocepko-vo. Jeseni leta 1942 so jo z dru-
gimi aktivistkatni v tovarni areti-rali. To je bilo tistega nepozab-nega, tragičnega dne, ko so na tovarniškem dvorišču pred očmi delavk ustrelili hrabro aktivistko Vido Pregarc. Pepco so Italijani obsodili na deset let ječe zaradi ilegalnega delovanja.
Starejša hči Mihaela se je ro-dila leta 1918. Že pred vojno je bilazaposlena kot otroška vzgo-jiteljica. V članstvo KPS je bila sprejeta leta 1940. Že poleti 1941 je prevzela odgovorne par-tijske naloge. Delala je pri radio-telegrafiji Centralne tehnike CK. Tone Tomšič jo je poslal v Za-
greb na ilegalni tečaj radiotele-grafije. Ko se je vrnila, je v Ljub-ljani vodila tečaje radiotelegra-fije in izvežbala 16do 18 mladin-cev, ki so nato odšli kot radiote-legrafisti v partizane. Bunker pri Potraču in delo v njem so poz-neje prevzeli drugi radijski teh-niki, Mihaela pa je prevzela ko-misarsko in intendantsko mesto v bataljonu Moste. Dokler je de-lala pri Centralni tehniki, je bila povezana z Mico Šlandrovo in Tonetom Tomšičem. Nekaj časa je bila tudi kurirka pri tov. Vlasti. Kot komisarka je bila povezana z Vilijem Pogačnikom. komandir-jem za kvart Moste, in Mirkom Glavanom, komandirjem v Ze-leni jami. Konec leta 1944 so jo zaradi izdaje v Ljubljani aretira-li. V policijskihzaporihso jozve-rinsko mučili, vendar ni nikogar izdala. Hudo pretepeno in bolno so jo nato Nemci poslali v tabo-rišče v Ravensbriick.
Mlajša hči Olga se je rodila leta 1924. Tudi ona se je, kakor
drugi člani družine, takoj po okupaciji vključila v ilegalno delo. Jeseni 1941 je bila sprejeta v SKOJ. Kot članica skojevskega aktiva v Zeleni jami je sodelo-vala v akcijah mladincev na tere-nu. Z Ivico Kogojevo je hodila na ilegalni bolničarski tečaj, ki je bil priprava za v partizane. Poleti 1942. leta je odšla v partizane. Pri opravljanju izvidniške naloge je že isto leto skupaj z Zorko Okretič padla v italijansko zase-do. Po dolgi kalvariji in selitvi iz zapora v zapor sta bile obe na Ijubljanskem sodišču obsojeni na dosmrtno ječo. Kmalu nato se je v istem zaporu znašla tudi njena mati. Tako so vse tri z istim tran-sportom odpeljali v beneške za-pore v Italijo. Pozneje je bila Zorka premeščena v drug zapor. Po kapjtulaciji ltalije sta se Olga in njena mama sredi de-cembra 1943 vrnili iz zapora. Že isto noč pa so Olgo ponovno are-tirali in kmalu nato poslali v Ra-vensbriick. Tako je bila z mamo v
beneških zaporih, s sestro pa v taborišču Ravensbruck. Mamo so domobranci takrat pustili na miru, ker je bila težko bolna in takoj potem operirana.
Po vojni se je družina spet zbrala v majhnem stanovanju v Bezenškovi ulici. Začeti je bilo treba vse znova. Oče se je iz nemškega taborišča vrnil bolan. Zaposlil se je kot personalni re-ferent pri gradbenem podjetju Tehnika, kjer je ostal do upoko-jitve. Ves čas je bil tudi zelo akti-ven v družbenopolitičnih organi-zacijah. Umrl je leta 1958.
Mama Pepca se je ponovno zaposlila v Saturnusu in tam de-lala do upokojitve. Posledice trp-ljenja med vojno so ji strle živ-Ijenje leta 1968.
Hčerka Mihaela je delala v otroškem vrtcu kot vzgojiteljica, a zaradi bolehnosti in nazadnje raka na pljučih je umrla komaj devetintrideset let stara leta 1957.
Hči Olga se je zaposlila pri gradbenem podjetju Stavbenik Koper. Pozneje je bila do upoko-jitve tajnica Ljubljanskega ur-banističnega zavoda.
To je le v najbolj grobih pote-zah opisana revolucionarna pot ene od številnih slovenskih de-lavskih družin. Tratarjeva dru-žina se je od vsega začetka NOB borila za nove ideale.
Oče Ignac, mati Pepca in sta-rejša hoi Mihaela so omahnili spričo vseh nadčloveških napo-rov in posledic trpljenja mnogo prezgodaj, prej, preden so mogli uresničiti svoje načrte in uživati sadove svojega boja. Tudi mlajša hči jim je bila v vsem enaka. Danes živi porocena in s tremi odraslimi otroki za Bežigradom. Še vedno je družbenopolitično delovna in prizadevna.
Po pripovedovanju
Olge Tratar-Melihar
zapisala Fani Tomičevič