ROKA JUTRANJE LUČI
Jože   Udovič
Utihni, glas,
ki vstajaš
iz vrtinca črne megle,
glas, ki spreminjaš
življenje v kamen.
Pod tvojo oblastjo SO' moje misli bile kot prah, ki se usiplje iz prhnečega lesa.
Zdaj bo ukrotila tvojo moč lahka roka jutranje luči.
V vrhu drevesa
pomladnega
je utrgala mladiko,
ki s svojimi očesi
že išče v toplem zraku
bleščeče lice maja.
In kakor v sanjah jo je položila v mojo noč.
Že se mi oglaša skrit spomin: Več kakor slutiš, nosiš v sebi, v tvoji krvi je raztopljeno zrno neke čiste zvezde.
390