Najbrž ga ni v Jugoslaviji, ki bi si upal napo-vedati, kakšno bo letošnje leto. Ni dvoma o tem, da zdajšnje politične in gospodarske razmere ne vzbujajo razlogov za kakršenkoli optimizem. Boj za preživetje se bo, za ene manj, za druge bolj uspešno, nadaljeval. S predsednikom našega izvršnega sveta Mirom Sotlarjem smo se zato pogovarjali predvsem o tem, kaj mora naše gospodarstvo storiti, da »preživi« in hkrati poskuša vsaj obdržati korak z Evropo. Ob tem se seveda ni dalo izogniti tudi kratkemu orisu sedanjega stanja. Predsednik našega izvršnega sveta je povedal:
»Na splošno lahko ugotovimo, da so gospodar-ske razmere takšne, kot smo jih v prejšnjih letih naredili. Ukrepi, sprejeti novembra 1987, so ne-gativno vplivali na občinsko gospodarstvo, ki ga sestavlja v glavnem predelovalna industrija. Pri-šlo je do velikih težav zaradi nesorazmerij med cenami vhodnih surovin in izdelkov; ta nesoraz-merja se vlečejo dalje, ne glede na to, da so bile lansko poletje sprejete bolj liberalne osnove za gospodarjenje. Vendar ti novi ukrepi še ne dajejo učinkov, ki bi si jih želeli. Ugotavljamo tudi, da so ukrepi, sprejeti lani, doslej najbolj usmerjeni v tržni princip gospodarjenja, marsikatero po-djetje pa na tak način še ni sposobno razmišljati. Izkazalo se je, da je za izvajanje take gospodarske politike, to je večje svobode trga in gospodarjenja v podjetjih, potrebna velika pripravljenost ljudi za tveganje; te pa ni. Dokler ne bomo spoznali, da je to ena pomembnejših stvari, ne bo mogoče pričeti z izvajanjem nikakršnih revolucionarnih pobudin projektov v naših podjetjih « * Kaj bi bilo treba storiti, da bi se to spreme-nilo?
»Na področju vodenja podjetij bi bilo treba storiti korak naprej in programe pripravljati v taki smeri, da bi maksimalno izkoristili člove-ške potenciale, da bi zaposleni v podjetjih pričeli delati, če povsem v prenesenem pomenu besede, na višjih vrtljajih, in tako pripomogli k hitrej-šemu prilagajanju novim ukrepom.«
Kako pa je lani poslovalo moščansko gospo-darstvo?
»Za našo občino se bo verjetno pokazalo, da je bila proizvodnja v lanskem letu manjša kot pa v letu 1987, konvertibilni izvoz bo predvidoma na planirani ravni, vendar finančni pokazatelji ne bodo nadpovprečni, kot je bilo 10 prejšnja leta. . Vzrok je v tem, da ima v gospodarstvu naše občine velik delež, prek 50 odstotkov, predelo-valna industrija, vemo pa, da se je lani najbolj uspešno novim razmeram prilagajala trgovina; le-ta pa je zastopana le s četrtino.« - Od 1. januarja letos velja novi zakon o po-djetjih. Kakšne novosti prinaša in kako so nanj pripravljene naše delovne organizacije?
»Zakon o podjetjih je zanimivzakon; napisan je tako, da dopušča veliko večjo svobodo kot smo jo doslej navajeni; dopušča, da se organizacija in poslovanje prilagajata tržnim razmeram, ki se pojavljajo v določenem trenutku, kar omogoča, da iz tega trga potegne maksimalni dobiček, ki naj bi se potem spet vlagal na področje, na kate-rem bi ponovno ustvarjal novo vrednost in s tem tudi hitrejši razvoj. Nekatera podjetja se seveda ne znajo temu dovolj prilagoditi, ker menijo, da nekatere stvari niso predpisane in zato se sprašu-jejo za razna navodila. Vendar pa mislim, da je treba zakon, ki omogoča fleksibilnost, nemu-doma izkoristiti. Res je, da so določeni zakonski akti šele v izdelavi, res pa je tudi, da je ZIS v odstopu in tako nimamo organa, ki bi zvezni skupščini predlagal nove zakone v razpravo in sprejem. Res je tudi, da ima ta zakon na koncu neko nenavadno formulacijo, ki pravi, da je mo-goča reorganizacija iz obstoječega stanja v novo do leta 1991. Tako lahko podjetja u zakon vza-mejo le kot informacijo in še počakajo; nekatera
pa se že reorganizirajo in ustanavljajo nove orga-nizacijske enote, ki bodo lahko v novih razmerah delovale bolj uspešno, nekatere pa, osebno me-nim, tudi slabše.«
Opaziti je, da se nekateri tozdi želijo osamo-svojiti in postati samostojne delovne organiza-cije. So tudi v občini taki primeri?
»V občini nimamo veliko primerov, da bi se tozdi želeli spreminjati v to smer, bolj se pojavlja težnja, da se želijo osamosvojiti tozdi, ki jih imajo naše delovne organizacije zunaj ljubljanskih ob-čin. To je verjetno v tem trenutku, vendar ne samo v naši občini, ampak tudi v mestu, eden največjih problemov. Osebno menim, da marsi-kateri tozd v tem hipu ni tako organiziran, da bi bil sposoben poslovati samostojno. Za te tozde so v skupnih službah opravljali finančna, razvojna in komercialna dela, torej tista, ki so gibalo, motor ali zavora vsakega podjetja. Zato mislim, da bo nekaj reorganizacij, ki se predvidevajo, tudi neuspešnih. Zaradi tega osamosvajanja toz-dov je pričakovati presežek delavcev v delovnih skupnostih, ki so opravljale skupne programe za te tozde.«
Kako pa je s presežki delavcev v naši občini? Na kakšen način se lotiti tega perečega pro-blema?
odstotkov ljudi zaposlenih v storitvenem sek-torju, mislim, da se bo tudi pri nas pokazala možnost, da bi viške delovne sile usmerjali v to dejavnost, še zlasti zato, ker imamo v naši občini tega premalo.«
Odpira zakon o podjetjih tu kakšne nove možnosti?
»Zakon omogoča ustanavljanje novih delovnih organizacij, kamor podjetja lahko vlagajo svoja sredstva; zaradi tega lahko usmerjajo tudi njihov razvoj, so udeležena v upravljanju in pri dobičku, razširjajo svoj vpliv na trg, zmanjšujejo stroške poslovanja, predvsem pa lahko na ta način majhno podjetje kvalitetno in učinkovito izpelje tiste posle, ki se velikim firmam ne splačajo. V naši občini imamo zelo dober primer novousta-novljenega podjetja. To je delovna organizacija Sting, ki jo je ustanovila Iskra Delta, kot sovlaga-telja pa sta pri tem pomagala Totra in naš izvršni svet. Na kaj hočem opozoriti? Predvsem na to, da bi bilo treba v vsaki delovni organizaciji pregle-dati razvojne programe in tudi tiste, ki so že v proizvodnji, in če se ugotovi, da so nerentabilni za večje delovno okolje, naj se poskuša iz nekate-rih njihovih delov sestaviti novo podjetje. Z majhnim kapitalom se velikokrat dosežejo do-bri učinki. Seveda pa je pogoj, da to novousta-
POGOVOR S PREDSEDNIKOM NAŠEGAIZVRŠNEGA SVETA MIROM SOTLARJEM
Delati 
z več 
vrtljaji
»\ liiusketn letu smo v občini izpeljali projekt, ki se je nanašal na presežke delovne sile in s kate-rim smo prikazali slovenski javnosti, da je mo-goče tudi na bolj human način reševati ta pro-blem. Ker imamo včasih pri nas še čudne poglede na presežke delovne sile, bi rad poudaril, da višji razvoj tudi nujno prinaša to zlo, vprašanje pa je, kako lo reševati. V Evropi imamo primere držav, kjer poznajo veliko brezposelnost, vendar jo s so-cialnimi programi dobro obvladujejo. Tak je pri-mer Velike Britanije. Na la način lahko podjetja delujejo ekonomsko rentabilno, kajti v njemu so zaposleni le ljudje-, ki so nujno potrebni. Gre za logiko, da tisti, ki ga v podjetju ne potrebujejo, naj tam tudi ne bo. Podjetja se morajo o lem odločati sama. Mislim, da je treba našim podjet-jem omogočiti, da se lotijo reševanja teh zadcv drugače, kot je bilo včasih v navadi, ko smo si za odvečne delavce izmišljali nova delovna mesta ali celo nove organizacijske enoie, ki pa niso pripo-mogle k večji produklivnosti. Naj se podjetja organizirajo tako, da bodo lahko izvedla razvojni program, ki so si ga zastavila.
V tem smislu je naša pobuda v lanskem letu tudi uspela, seveda pa je naloga gospodarstva, da bo odvečne delavce prekvalificiralo, dokvalifici-ralo, ali pa na kakšen drug način rešilo to težavo. Glede na podatek, da je drugje v svetu okoli 50
novljeno podjcije pritegne ljudi iz šol, ali pa tiste, ki so na spisku nezaposlenih in na ta način po-maga reševati tudi brezposelnost.«
Delovne organizacije se kar težko znajdejo pri reševanju problemov, v katere jih silijo raz-mere? Kako jim pri razvojnih dilemah pomaga izvršni svet?
»S pomočjo Agee iz Nove Gorice smo lani zastavili projekt za testiranje razvojnih progra-mov oziroma za usmerjanje razvoja v podjetjih. Projekt smo testirali v Saturnusu in Kemični lovarni Moste. Ugotovitve, do katerih smo se dokopali, bomo zapisali v priročniku. Z njegovo pomočjo in z ljudmi, ki so to delo opravili, bomo drugim podjetjem nudili brezplačno pomoč na tem področju. Tudi testni podjetji nista imeli s tem nikakršnih stroškov, če izvzamemo ljudi, ki so sodelovali pri tem projektu.«
Leto 1992, ko naj bi začel veljati projekt Evropa 92, s katerim se je stara celina združila proti gospodarskemu izzivu ZDA in Japonske, ni več dalež. Pogovori o tem postajajo vse živahnejši tudi v naši državi, zlasti v Sloveniji. Kaj bomo tu storili v državi in kaj lahko tu naredimo sami, v občini?
»Ovire, ki jih pri nas postavlja projekt Evropa 92, lahko razdelimo v tri vrste: prvo oviro bi-lahko imenovali fizično, saj gre za to, da bo
evropska gospodarska skupnost na mejah ukinila carinske in druge službe s tega področja, mi pa jih bomo še vedno imeli; druga" zapreka je teh-nična in zadeva poenotenje standardov in norma-tivov v deželah EGS, tretja težava pa je fiskalne narave; nanaša se na enotno davčno politiko v EGS, ki bo omogočala hitrejše prehajanje blaga izene države v drugo, pri nas pa bomo še vedno imeli naš davčni sistem.
Kaj lahko na tem področju naredimo kot ob-čina? Lahko prek svojihj delegatov v republiki, predvsem pa na zvezni ravni, vplivamo in dajemo pobude, da bi se fizične in fiskalne ovire zmanj-šale? Davčna politika, ki ne bo usklajena z EGS, nam bo povzročala ogromne težave, saj bo naš izdelek cenovno nezanimiv. Na področju stan-dardov in norraativov pa mislim, da bi pri nas največ lahko naredil Zvezni zavod za standardiza-cijo in sicer tako, da bi čimprej pripravil in dal v sprejem te spremembe. Približno tretjina pred-pisov, ki naj bi pričeli veljati v Evropi 1992, je že sprejetih. Pri nas je imel ZIS nalogo, da mora v prvem četrtletju tega leta pripraviti strategijo o vključevanju v Evropo 92; to pa ne bo oprav-Ijeno, ker je ZIS odstopil.
V podjetjih lahko nekaj naredimo le na po-dročju odpravljanja tehničnih ovir. Dobiii bi bilo treba standarde, sprejete v EGS, ki bodo vplivali na drugačen pristop h kontroli kakovosti oziroma oblikovali nova izhodišča za izdelavo novih izdel-kov. Če teh standardov na nivoju države ne bomo pravočasno uskladili s tistimi, sprejetimi v evrop-ski gospodarski skupnosti, naša podjetja ne bodo mogla prilagoditi svojih razvojnih programov, kar tudi pomeni, da ne bodo mogla trgovati s temi državami. Na tem področju bo delovnim organizacijam nudil pomoč tudi izvršni svet. Naša ideja je, da bi za posamezne veje gospodar-stva ustanovili strokovne skupine, ki bi sprejete standarde preučile in ugotovile, kakšne naloge čakajo podjetja pri sprcminjanju razvojnih pro-gramov in pri prilagoditvi investicijskih namer. To moramo storiti, ker smo del Evrope in ker brez tega ne moremo živeti. Logično je, da se moramo vključiii, kajti sicer bomo leta 92 imeli tako strukturo gospodarstva, ki se ne bo spo-sobna več prilagoditi.!
Skrb za varovanje okolja in s tem za člove-kovo zdravje, je tisto področje, ki zadnja leta vse bolj priteguje pozornost ljudi. V naši občini je na raznih sejah in tudi drugje slišati negodo-vanje ljudi, ker se nič ne ukrene v zvezi z ones-naževanjem, ki ga povzroča TE-TO Ljubljana. Obenem pa smo lahko brali, da nameravajo v bližnji prihodnosti na Trgu revolucije graditi parkirno hišo. Nehote se vsiljuje vprašanje, kako je mogoč takšen vrstni red.
»Glede Toplarne je bijo v naših delegatskih klopeh in tudi drugje že veiiko izrečenega, kon-kremo slorjenega pa zelo malo. To pa iz "prepro-stega razloga, ker je Toplarna vključena v sistem Elektrogospodarstva Slovenije, tam pa nanjo gle-dajo z »republiškega vidika« in na žalost vedno odklanjajo posege za izboljšanje kvalitete okolja. Menim, da je to resen problem naše občine in mesta. Lani je bilo storjeno to, da je Toplarna Šiška povečala zmogljivosti, tako da bi naša To-plarna letos lahko šla v remont, vendar za ekolo ške rekonstrukcije elektrogospodarstvo Slovenije zdaj nima denarja. Na žalost na to vpršanje ni-mam dobrega odgovora, lahko rečem samo to, da moramo mi in mesto Ljubljana bolj agresivno nastopati pri Elektrogospodarstvu Slovenije in zahtevati, da to investicijo opravi. Občina ne razpolaga z nobenimi sredstvi, da bi lahko ukre-pala sama, vemo pa, da tisti, ki nima denarja, ne more oblikovali politike na nekem področju. Zaio je logično, zakaj se nekaj lahko gradi, drugo pa ne.«
DARJA JUVAN