-----    330   -----
Turške grozovitosti na Armenskem.
„Sankt-Peteburgskije Vjedomosti" pišejo o klanji Armencev sledeče:
„To pripovest posnemamo iz francoskega lista „Reveu des Revues" Mož, ki je prebil po svojih trgov-opravkih ves čas teh dogodkov v mestu „Urfia, se je skrival v gcstilnici. Jeden del teh dogodkov je sam iz okna videl, drugi del mu je pa pripovedoval njegov znanec Turek, ki je v tem času tudi v Urfi bival. Po končanem klanju se je pripisovalec teh odgodkov, ker ga nikdo ni poznal, oblekel po turški in se odpravil iz Urfija v Biredžik.
Dne 15. oktobra 1895. 1. se je v Urfiju raznesla vest, da so ob jednajstih predpoludne blizu stolne cerkve napadli Turki armenskega bankirja Bogosa in da mu je jeden izmej njih doprinesel pet smrtnih ran. Priče tega, nekoliko mladih Armencev, zgrabili so razbojnika in ga prignali na glavno stražo. Tam dasira^no se je dokazalo, da je ravnal na povelje kapitana, so da vendar-le pre-bodli z bajonetom. Truplo njegovo so vojaki prinesli pred hišo guvernerja in so rekli, da so je cteli „gjavroma (psovka kristjanov). To je bil začetek dolgo vrste bed urfskih Armencev.
Tolpa, lahkoverna, da so tega Turka ubili Armenci, je po vtem mestu kričala, da se morajo vsi neverci po-klati. Ponoči se je slišalo streljati, zjutraj so Turki raznesli govornico, da so Anrenci poskušali, pa brez uspeha* napasti turške dele mesta. Tolpa, ko je zaslišala to, se je vrgla s krikom „slaven je porok Mahomet" na bazar oropat prodajalnice armenskih kupcev. Ropanje s> se deležih tudi vojaki, a policija, priča besnosti tolpe, jo je pa še hujskala. Nakrat se prikaže na basaru Hassan-paša. „Hajd\ fantje," je kričal, „celih 48 ur imate na razpolaganje! Pokoljite Armence in vsa ta bogastva bode vaša." Tolpa, pa deroča za ropanjem, ne sliši besed paše. In glej, vojaki na njegovo povelje z bajoneti in kopiti pušek potiskajo tolpo z bazarja in vse plane proti armenskemu delu mesta s krikom v slaven je prorok Mahometu. Tolpi slede ženske, udarjajo v tamburine in plešejo, kakor da bi bile na svatbi. V trenutku so bile na samem stoječe hiše Armencev oropane Armenci pa poklani. V armenski del mesta udreti se Turkom ni posrečilo. Razkačeni vsled tega neuspeha so se Turki zopet vrnili na bazar, kjer so 1700 prodajalnic popolnoma oropali. Kar je bilo boljšega,  so pobrali  vojaki iz prodajalnic,  ostalo
------    331    ------
pa tolpa.    Nastopila je noč,  grozovitosti  so  ponehale, a le da bi se v jutro z novo sila začele.
V  torek je governer zbral vse razbojnike, Kurde ii Falahe, razdeli mej nje vse možno orožje, od puške do lopate, in ji poslal v armenski del mesta. Zaman so jim Armenci kričali: „Mi smo zvesti podložniki! Točno plačujemu davke! Prizanesite nam!" Divj*8, razcapana tolpa, katero so vojaki vodili, je takoj napadla armenski del mesta. Do 11. uri zvečer so Turki skušali udreti, a ko je noč nastal, so se morali brez uspeha umakniti. Tu so Turki razvideli, da tako ne bodo zmagali oboroženih Armencev, in so sklenili, poslužiti se drugih sredstev: okrožili so armenski del mesta z vojaki ter niso pustili tja nobenega živeža.
V   sredo so oblastniki poklicali k sebi imenitnih Armencev in jih vrgli v ječo. „Vi imate revolucijsko društvo," so jim rekli, »imenujte njegove člane; vi imate 1800 Martinijevih puški dajte jih ven!" Zaman so se Armenci trudili prepričati Turke, da nimajo nikakih Martinijevih pušk. Potem pride v ječo Hassan-paša z mute-sarifom iz zahteva od jetnikov ogromno svoto denarja, preteč jim z vislicami. Denar je prejel, iz ječe pa Armencev ni pustil. Potem so poklicali svečenike in zahtevali, naj dajo orožje. „Mi se bojimo", odgovore Armenci, — „zamore nastati klanje; nam je treba imeti za ta slučaj vsaj katerokoli orožje". — »Bodite pokojni", pravi na to mutesarif, „ako daste orožje, vas bodem jaz sam branil!" Verovali so njegovim besedam, se dali preslepiti in so prinesli Turkom vse svoje orožje do kuhinjskega noža. Vojaci so potem obhodili vse hiše, pretaknili dvorišča, prevohali kleti, še grobov niso pustili v miru, po-vsodi so iskali, ni li še kje kaj orožja. Ko niso nič našli, «o se šele upokojili, Armenci so bili kakor oblegani, Turki jih niso pustili iz njihovega dela mesta in jim tudi ne dovolili luči prižgati. Komaj se je kjerkoli zvečer ali pa ponoči pokazala luč, takoj so Turki nastavili svoje puške tja in streljeli. 48 dnij (cd 16. oktobra do 2. decembra starega stila) so Armenci prebili tako življenje. Dne 3. decembra je bila ta prepoved razveljavljena in se jim je dovolilo hoditi za svojimi navadnimi opravki. Nekateri so šli na bazar pogledat svoje prodajalnice, tam pa so našli popolno razrušitev.
Čez nekoliko dnij je tolpa muselmanov podala se za mesto, da bi se posvetovala, kako boljše postopati proti neoboroženim Armencem.
Dne 16. decembra se je raznesla govorica, da se Turki pripravljajo napasti Armence. Duhovenstvo in od-ličnjaki armenski obrnili so se tedaj na mutesarifa s prošnjo, naj izpolni svojo obljubo. »Pojdite mirno", jim je rekel, „ne bojte se ničesa! Sem že poslal vojakov v vaš del za vašo obrambo!" In res, poslal je 300 mož regularne vojske in 1500 hamidje, kateri so obsedli armenski del. Okoli tisoč jih je udrlo naravnost v armenski del mesta in so začeli delati. Vsi ti so kričali po ulicah mimogredočim Turkom: „Pojdite hitro v dvorec guvernerja, tam delijo orožje!" In kmalu se je zbrala ogromna
oborožena  tolpa, katera je z divjo razkačenostjo  planila na hiše.
Braniti se je Armencem, katerim celo peresni nožek ni ostal, bilo nemogoče. Turki so ulomili dun, udrli v hiše in vasi, mladi in stari, mcški in ženske, postali so žrtve njih besnosti. Besneli so pred očmi možev in očetov nad ženskami in dekleti; ubijali jih po dolgem, neznosnem mučenji. Z rafinirano krvoločnostjo so klali male otroke pred očmi starišev; radovali so se nad krikom svojih žrtev ... Ko je noč napočila, so se Turki umaknili. Drugi dan zjutraj se je zopet zaslišala trobenta in tolpa se je zopet pokazala v tem delu mesta ter nadaljevala klanje. Zaman so kristijani prinesli vse, kar so imeli, prosili prizanašanja in se valjali pred nogami teh zverij. Proti poldnevu prišla je tolpa do stolne cerkve, kamor se je bilo zaprlo okoli 3000 Armencev. Potem, ko so Turki vzdignili vrata iz težajev, so zagledali, da je Armencev v cerkvi mnogo in so razvideli, da bi njih klanje preveč časa vzelo. Našli so razbojniki blizu cerkve 50 sodov petrolja in so sklenili, vse Armence, kolikor jih je bilo v cerkvi, hkrati pogubiti. Vlili so mej nje petrolej in ga zažgali. Samo jednemu, ki bil je ves ranjen in obžgan, se je posrečilo, skočiti iz cerkve in skriti se Turkom za kopico mrličev.
Do večera so besneli Turki, nikomur niso prizanesli, oropali vse hiše in cerkve, pobili vse Armence razun nekoliko starih žensk in otrok. V času urfskega klanja poginilo je več ko 10.000 Armencev! Ni ostalo ne ljudij, ne pastirjev, lžmej osem duhovnikov je samo jeden utekel smrti. In vendar razbojniki še niso bili zadovoljni. Vojaki so glasno govorili: »Samo šest ur še klanja, in povelje sultana bi bilo izipolneno po vsi točnosti!"
In tu okoli se godi ravno to: v Biredžiku, Ajutabn, Adijamanu, Malatiji, Severegu, Gurunu in Derendu koljejo Armence, ropajo njih hiše in odpeljujejo njih žene in hčere. Ne samo jedenkrat so popotniki očividci slišali od turških vojakov: „Mi smo vzeli Armencem orožje, smo oropali njih premoženje in odpeljali njih hčere. Dobro smo se poveselili.