PREPROSTI VERZI O DOMAČIH KRAJIH IN LJUDEH Pisana Loka Pisana Loka, črn je Kranj, bela Ljubljana, Kamnik je usran. (Zapisal Janez Bleiweis, Novice 1878) Bela Ljubljana, črn si ti Kranj, pisana Loka, sam Kamnik zaspan. (Zapisal Ljudevit Tomšič, Torbica 1863) Škofjeloška himna Med Selšco in Poljanšco eno mestece stoji, malo bliže ga poglejmo, kaj notri se godi. Že v Prajerci ta stari uzreš pravi umotvor: takoj si v tretjem štuku, brez da bi šel navzgor. Nedolžna Škofja Loka zapelat se ne da, že 1000 let je stara, še zmeraj Krancelj ima. Ima pa Loka vse pogoje, da lahko okrog slavi, saj Kralja in Cesarja še v večjih mestih ni. Tudi Papež Jaka I. in pa njegov patron ima v Št. Jakob sedež, samo Jakov ni zastonj. Vsi se že bojijo, da bi Papež šel kam stran; gotovo se je naveličal, prodal je Vatikan. Zverine je že v Loki gotovo za en zverinjak, Medveda in Lisico dobiš na vsak korak. Za Šurke je pa tukaj gotovo najboljši kraj, saj eden se je urajmal, ki ima 100 kil že zdaj. Ne bo te konec od žeje, če v Loko se podaš, če trikrat se prestopiš, pa spet gostilno imaš. Pred kapucinskim mostom je številka sto enajst, notri rodil se je Feškov Polde, ki je izumil klostergajst. 19 Loški razgledi 289 I Kaj bomo v postu jedli, ta skrb nas ne mori, za to skrbijo Puštalci, ki vsi so žabarji. Od malega do velikega vse žabe tam lovi, včasih še kakšna krota se v žakelj privali. Ce uši si se nalezel, da te po glavi srbi, glavnikarska tovarna ti prežene vse skrbi. Na Peklu je apoteka, kjer arcnije vse dobiš, samo glej, da bo prava mera, če ne bo šlo navzkriž. Ce jo na Plač pripoješ, policaja se je za bat, če jo po Stengah mahneš, si lahko zlomiš vrat. Ce srečno jo pricapljaš, kjer Maček taberna, greš lahko se pokrepčat, saj vince dobro ima. To pa le sam mirkaj, ko zjutraj se zbudiš, da prevelikega mačka v postelji ne dobiš. Ce to se ti posreči, da da ti od kevdra ključ, še notri ti bo posvetil kot v cerkvi večna luč. V Loki Mišnica je taka, da več nikoder ni, za vabo je vino, klobasa, zato bodi brez skrbi. Ce vanjo se ujameš, ga stisneš en bokal, saj na eni strani je Studenec, na drugi pa Spital. Ce si pa tako nesrečen, da prav na smrt zboliš, je Stajerc koj pripravljen, da spravi te v paradiž. Ce pa ni kaj resnice, kar tukaj notri stoji, se lahko vsak prepriča, na svoje lastne oči. (Zapisal France Žehre) Moji Loki O, Loka, v sivi davnini iz lepote in zdravja spočeta, v brežino, v zelenje in pesem razpeta, kaj od razpenjenih polj si tako zavzeta? O, morda pa iščeš izgubljenih sinov, raztepenih na vse vetrove in vse svetove in jih ni domov? O, pa vedi! Kadar nas kliče pri nunah, kapucinih in kadar nabija šentjakobski zvon, takrat se nam zjoče srce od misli pregrenke na te. 290 In jaz zase vsaj vem: kadar bo zvrhana kupa življenja bolečin, takrat me ded pokliče prav iz groba globin in v sladko naročje se bo vrnil Tvoj izmučeni sin. In tedaj. Loka, za večne čase ga boš privila nase. (Napisal Jan Plestenjak) V Skalicah Tu v Skalicah radujem igranju se valov, bedeč sanjaje priča povodnih sem godov. Rusalke sem jaz videl, njih petje čul in smeh. Ob vodi njih plesove po mokrih gledal tleh. In zopet slišim pesem, odmeva temni les; to niso bile sanje, pojo rusalke res! Glasovi omamljivi, očaran k vam hitim, da v harmonijo vašo od blizu se vtopim. Grmovje vstran odgrnem in pomolim obraz: rusalke cvetolike, o vidim, vidim, vas! O ne! — Rusalke niso te deklice mlade, to vrle so Ločanke, ki rake tod love. (Spisala Lujiza Pesjakova, Vrtec 1875) Ob vhodu (Plevna) O popotnik, tu zavri, postani, vsemu svetu našo reč oznani: tisoč let nas je gonilo, trlo, pa nas vendarle še ni požrlo. Loški napisi Kapucinarski most Jaz sem trden most, kakor kamen-skala kost, z brega v breg se nosim: kar za mano — prosim! Stemarski kostanji (Oh Groharju) Per me si vd Tu smo stali: rod na rod v naši si senci otiral je pot. Preden nas je cestar izbrisal, nas je Ivan za večno narisal. Skoz me se gre mimo duhov kosame, skoz me se gre kraj lurškega studenca, skoz me se gre do omana, kovarne. P. Romuald Tuki pupisol sim ta Pasion oli trpejne našiga Krista, gori uživam jest boži Ion, tebe pa čaka krempeljc mifista. Plač pozimi (Ob Groharju) Ali to ni Loka v snegu, to so le želje na begu, to so želje, upi strti, to so le želje po smrti. 19' 291 Noč na Placu Ko pride noč, sodruga poezije — ah daj no, dragi, to so fantazije! Na Placu se tedaj že spi, objema povštre, prede in smrči. Ali ko pride ura strahov, ko odbije dvanajst zvonov. Plač se zgane, z loža plane staro, mlado, golo, z brado, suho, polno, zdravo, bolno, revno, bogato, hlevno, bahato, smešno, otožno, grešno, pobožno, tiho, glasno, mrko, jasno, hitro, počasno, grdo, lepo, gluho in slepo urno se v kolo zavrti, burno se okrog Štirne podi, ringaraja, vijavaja, si nagaja, se zavaja, se razvnema, se prižema, se objema, skače, se stiska, gode. piska, vriska, joče, smeje se, stoče, zvija se v kače, še drugače — sveta Šentomprga, saj bo kmalu to-le podobno, fej, bakanalu! Takrat pa Jakob s prstom požuga: Konec, otroci, če ne, bo druga —! Plač ostrmi. Plač domov zbeži, v nastil se skrije, roka iVIarije rahlo ga v sen povije. Luna na nebu (če je jasno, seveda) čudom se čudi, pisano gleda, po farizejsko solze toči, zjutraj, joj joj, od smeha poči. Zdaj pa reci: je to poezija? Kaj še, dragi — vizija, vizija! Pekel Pekel sem res, al se ne boj, korajžno vstopi, grešnik moj! Tu ni hudičev, ne požarov, tu je le Angel Molinarov. Hudičeva brv Grdo ime: sam bognasvari! Dela krivico ji, čast ji kvari. Srečal na njej sem zares-dekliča, ali nikdar nikoli hudiča. Na fužini Agato so obtožili, jo v to vodo potopili, rešil jo je Kosmov Janez — kdo bi tebe, reva, danes? Krancelj Včasi tu gori so šac kopali, al so le dolge nosove nabrali. Pride pa mož od soli in popra in ti iz nič cel donžon pricopra! Garajte jeseni (Ob Groharju) Postoj, pošto j, ti bledi fant, poglej no, glej moj pisan gvant, po njih repa se redi. — Oj meni se mudi, mudi, oj meni se tako mudi, pa sam ne vem, kam me podi. Zato pa daj, jesen počaj, saj pridem spet nazaj. Sv. Mohor na Osonku Ko bil je Gospod prav zidane volje, pogrnil je predse to žlahtno polje, za stražo je Grintavce sklical, za razgled pa mene privical. 292 Loška smojka Sedem gradov se trgalo je okrog roda Homerja, zame potrebno to ni, dosti, da usta odprem. Zavozlano Koljejo v Loki štirje mesarji, štirje mesarji, štirje lončarji. Pravi lončarji pa niso mesarji, naši mesarji le, ti so lončarji. Muzejsko društvo Grška je Efialta rodila, Loka še hujšo reč izkotila: leto za letom ta graja njene razglede izdaja. 1000 (mille) Zapel ti bom sonet, o mille, Loka, po vseh pravilih, kot se gre in sika, prav vse bo v redu, rima in oblika, čeprav mi svinčnik zraven poka, poka, čeprav srce mi poleg, poleg joka ob teh pravilih, rimah in oblikah, prav vse bo v redu, v stikih in razlikah, zapel ti bom sonet, o mille. Loka! Al pesniki se danes ne rodijo: napisati sonet je huda muka, kako se reveži pri tem potijo! Bo že, bo že, se bo že našla luka, pa bom zastokal, mille, Loka, adijo! Poglej no to-le reč: sonet je tukaj. Jesenko Boljšo pšenico sem gojil, da bi za tebe več kruha dobil. Meni ni treba več jesti. Konec povesti. Slavko Kaj kitajski zid, kaj piramide! Jaz naredil sem, kar ne preide, spletel sem si neusahljivi venček: Flisov in Ta žegnani studenček. Talec Obriti znal si lice. svet, si dušo pihal v klarinet, pogumno stopil pred streline Vladko Dan na dan sem operiral, z inštrumenti muziciral, zraven sem, da je bilo več dela, zdravil duše brez skalpela. Andrejček Šepal okrog si kot ranjen kos, kar umazan, raztrgan, bos, prosil samo si: Cika, cika! Oh Andrejček, smrt vse zaflika. Za brajdo Tukaj za brajdo, tukaj za brajdo, sva se za roke sprevajala z Majdo. In potem? — Ti firbec zaviti, zdrav, zdrav na veke. Tajčkov Tine! ali ne veš, kaj se pravi ljubiti? 293 Za Grebenarjem Toplice Tukaj na jesen je vriskala ajda — Tukaj po Sori sva čofotala, saj ni res, to je bila Majda. v produ iz peska gradove zidala. Ali obe? Majda, Majda, tristo hudičev, Kdo pa to ve! daj mi usta, da ne bom kričal! Za gradom PJdc 34 (po starem štetju) Tukaj sva hitre štruklje valila. Tu sem se rodil, potlej jih ta lačnim delila. se igral, učil, Majda, tedaj sva slabo operirala, pol sem šel po sveti — mar bi jih bila za zdaj konzervirala! zdaj ne znam več peti. (Spisala Loška smojka) Pavletu Blazniku 13—VI—1973 Virum opusque cano — ki ni mu enakega! Mož je iz Loke doma, ki škofja brižinska postala posest pred tisoč je leti. Mož je mladenič sveže podobe, krepkih moči telesnih in dušnih —• na vrhu telesnih je sil, ki v službi nenehni duha stvarjalnega so, snujočega že stoletja mu pol. Fant je pogumen, ponosen podal se iz Loke v Ljubljano, dovzeten za pesem, gosli in znanost, ki odkriva preteklost škofjo v Loki — z ljubeznijo, vnemo vso predal se je Muzi Historije, potaplja podnevi se v skrivno pisanje pradavnih; nuja življenjska, glasbeni dar in prožno telo ponoči v kavarni mu vodi po strunah roko — •>' rosnem pa jutru nato — hajd" peš v Loko, čarobni goslač z violino pod pazduho. — Sanja bede čez Sorsko polje, mimo Bitnja, s pogledom v hribih poljanskih in selških, kako so živeli mu tod predniki davni pod palico krivo frisinških škofov, sanja, naklepa, kak' skrito njih žitje in bitje izvabil kot glasbo iz gosli bi pismenkam skrivnim in težkim desetih stoletij, da zaživelo gospostvo bi loško v živi podobi, kot nobena krajina slovenska slikarja še našla ni v knjigi, besedi. Fant ta gorenjski, ki pest mu je krepka, vreden, da dalmatinski cvet je dobil — in volja prešerna vdano sledi besedam učitelja Ljudmila, Milka, 294 kažočim v skrivnostno preteklost mu pot, zakrito v pergamentih bavarskih. — Zastavi namen si, krepko z vso voljo stopa za njim: kot kompozicijo glasbenik, analizo, sintezo s širokim obzorjem si on osvoji — kleše in kuje z voljo prekrepko — list se za listom vrsti, jasni se mu leto za letom preteklosti loške, kraj mu za krajem v gospostvu vstaja v podobi gospodarski, življenjski: kak ljudstvo bori se z zemljo, krči in orje, stavi si hrame, vasi, prideluje in pase, odrajtuje štibro, pravde velike in male — kak zvesto je grudi, rod se za rodom množi, trdno na zemlji stoji! Pavle: valčke in tange igrajo mu gosli, simfonije posluša in opere — pesniška duša je sam — simfonije njegovega dela duha, življenja na loškem gospostvu ustvarja pero mu leto za letom: note številke so, karolinška pismena, ki snuje kot tkavec v podobo jih živo življenja minulih stoletij, kdor poglobi se v nje, melodija iz njih zazveni, valovi, kipi in hrumi: žitje in bitje kmeta na hubi, meščana v Loki v cehih, suknjah gosposkih, v grajskih zideh, kajžarjev malih, ki s prsti rujejo v zemljo, da ohranijo dih si življenja . . . Kot freske mogočne ob spremljavi glasbil ožive zdaj pred nami selitve v doline in hribe, kjer gozdni divjadi drug bo zdaj človek — loški podložnik. Ne bega mladenič in mož od snovi do snovi —• za ciljem širokim, visokim kot gornik v gore stopa preudarno, mirno in dela pomnik so življenjske poti mu in truda: Kolonizacija Selške doline, Poljanske, Bitenj in selška posest. Kmečki podložnik Sorskega polja, Zupanija Dovje, Gospostvo v Besnici, Dolenjska posest škofov brižinskih in še vrsta razprav v Loških razgledih . .. In društvo muzejsko v Loki — poglavje bogato. Prepiše, natisne z razlago, obsežno pol tisoč strani, urbarje škofije, ki last ji je Loka in njena posest na Gorenjskem, Dolenjskem. 295 Delo veliko med tem snovati pomaga: Zgodovino gospodarstva in družbe Slovencev, ki ne prišla bi na svetlo bila brez njegovih naporov večletnih. Druži, moleduje, pripravlja kolege, seje, zapisniki mnogi priča so truda njegovega. Sam vanjo napisal razprav je, ki zajemajo vso slovensko zemljo! In mine za tem let prav deset: tisočletna je Loka, gospostvo — spomin zdaj slavi trpljenja in dela tisočev njenih ljudi v tisoč teh letih — a najlepši, trajni spomin, ki preživel bo bron, igre in petje, govornike, slavja, knjiga je Pavleta Blaznika o zgodovini Loke, gospostva, ki vrh je in krona blesteča življenjskega truda moža, ki v tem letu slavi vsem v veselje delaven, mlad in krepak sedemdeset življenja že let, let, ki zakriva svežina moža jih, ki pokonci mu stopa trdna postava v prožen korak, ki brazd si v lice nič ni pridobil, ki žive mu, samozavestno zrejo oči, ki brki so beli v okras mu, ki lasje mu častite ozarjajo glavo: ves govori, kak trdo mu delo, življenje bilo je, kako zmagovito opravil je nalogo odlično! Kot častni meščan rodne zdaj Loke čaščen, poveličan v delu velikem stoji trden in zdrav kot simbol tisočletnih podložnikov Loke, svobodnih na prelepih poljanskih, selških in sorskih tleh! Le hodi na Rožnik, da obnoviš si moči za delo, ki čaka — in glej v kraje domače: na Stari vrh, Blegoš in hribe okrog, ki poveličal si v znanosti Ti jih, kot Visoški gospod jih je z lepo besedo . . . Pavle — zdrav in krepak bodi nam mnogo še let do skrajnih meja! (Spisal Vilko Novak) 296 Štirje fantje slavni Štirje fantje slavni so na Pepelnico imeli parado, v Loki na cesti glavni iiaredili so maškarado. Prvi član te družbe, Ivo Funtek imenovan, naveličal se je svoje službe, zapustil je mesarski stan. Drugi član Vilče Krekov ta je ravno takšen fant, mesariji se je odrekel, obesil jo je na kant. Tretji je pa Joškov Jože, tudi Starman imenovan, brez noža te da iz kože — poklic mu je špilavski stan. Četrti je pa Marjančenk Andrej, poln vsakovrstnih muh, ki je žejen kar naprej, čeprav je zmerom suh. To so štirje fantje vzorni, so brez skrbi na svet', vsi nanje so pozorni, to so zbrani loški cvet. Imajo vse lastnosti, ki odlikujejo moža, znane so jim vse učenosti tega grešnega sveta. Ta družba rada je vesela, dela pa nobeden rad, pravijo: Bik naj dela, ki ima veliko mošnjo, debel vrat! Karte so jim paternošter, pijačo imajo za boga, obiščejo vsak klošter, kjer so sestre usmiljenega srca. - Na Pepelnico mačka so imeli, v varžatu pa kače, nič kaj niso bili veseli, ker niso imeli pijače. Vilče, Jože ploh vlačila, sta ga po Fari zbijala, vse, kar sta zaslužila, sta sproti za pijačo dala. Vsi štirje so se zbrali tam pri Funtku gori, na ploh so zanisali: kriza, sankcije in moratorij. Marjančenk ta je bil najbolj potrt, naveličal se je živet', je dejal, da bo naredil smrt, da bo šel na drugi svet. Na svetu ni več za biti, za življenje mu ni mar, rib mu ne puste loviti, takoj popoka ga žandar. Tovariši so mu dejali: »Ce hočeš biti hin, bomo te na gavge djali za oves, cement in bencin. To ukradeno je zadnje čase, nobeden noče biti kriv, prevzemi te grehe nase, če že nočeš biti živ. Dober del boš storil, prevzel boš tuje grehe, če se grešnik boš spokoril, boš gospodo rešil kehe. Gospodje bodo dejali, za nas je bil na gavge djan, te v zlate knjige zapisali, trikrat časten boš občan. Žrtev tvoja bo velika, trpljenje bo pa kratko, boš zapisan za svetnika, namalali te bodo v pratko. Duša se ločila bo od telesa, bo šla pred božji tron, gorak boš šel v nebesa, vseh ribičev boš patron.« 297 Lepo mu je Funtek govoril, ki bil je kot kaplan, Marjančenk se je pa spokoril, bil grešnik je skesan. Jože ga je na smrt obsodil, za sodnika bil je bratcu: »Andrej, odrešenik gospodov, obešen boš na Placu!« Zvesti prijatelj Vilče Krekov je bil za rablja imenovan, da na gavge ga bo vlekel, pomagal mu na drugo stran. Na Placu so smrtno sodbo brali, tam vpričo vseh ljudi, Marjančenku so dokazali, da nepošteno on živi: Kradel je soldaški cement, kradel je tudi oves, bencin, bil protidržavni element, s tem škodoval je domovin'. Zato pred rihto je krvavo obsojen bil Andrej, ker škodoval je državo, bil obešen je na vej'. Obsojenec zadnjo željo je povedal: »Tolkokrat sem bil zaradi rib zaprt, zato bi rad še eno snedel, predno bom naredil smrt.« Rabelj ga je na gavge zvlekel, ko se je želja izpolnila, cilinder je odkril in rekel: »Pravica zadoščenje je dobila.« — Prav poglejte mučenika, ki je naredil smrt, vseh ovsarjev odrešenika, ne bo jim treba biti zaprt! Pravici se je zadostilo, je oprana loška čast: Marjančenk naj bo pa v svarilo, v naši državi ne sme se krast. (Zapisal France Zebre) Puštalska Na Osovniški gori pri svetemu Mohorji bilo je na semanji dan, ko so bili vsi pijanci zbran'. Iz Puštala in Sore gor gre, kdor le more, pa še iz drugih vseh vasi prišlo je dosti ljudi. Ker je bila cerkvica premala, večina je odzunaj stala; kaj bi se notri po cerkvi pehali, smo kar odzunaj ostali. Šli smo dol pod buka, tam, kjer se ta zelen čuka, oh, tam smo se ga toliko nabrali, da smo komaj stali. Gorjanci so se zmenili, da bodo Puštalce nabili, ali toliko smo jim mi pokazali, da štrita ne bodo več iskali: S palico je garbal Balantač, Aiznar je imel svinjski tolkač, Pavlč jih je metal ven pod kap, da je komaj prišel k sap'. Pošteno smo se sprli. Gorjance vse podrli, pri štritu je bil oklofutan sam sorski gospod kaplan. (Povedal Justin Dolirtar) 298 Poljanska dolina Poljanska dolina, lepa in mila si zame za zmeraj najbolj! Tam zibala me je mati predraga in tamkaj je rodni moj dom. Krog tebe planine venec so zvile od Loke do daljnih Žirov. Ponosno nad njimi Blegoš kraljuje, očak vseh poljanskih vrhov. Ob cesti v dolino Sora se vije, njeni valovi se v soncu blešče. Žene pohlevna žage in mline, včasih besneča poplavlja pa vse. Po hribih in v dolini domačije, cerkve in bele vasice stoje. Okrog njih so vrtovi, polja, njive, za njimi gozdovi mogočni šume. Zvečer se j>esem vesela razlega, fantje so zbrani, na vasi pojo. Vsa dekleta na oknih slonijo, ob njih pa nageljni rdeči cveto. Dolina neznana, zdaj si poznana postala dalje in dalje okrog. Hotaveljski marmor, bogastvo urana sta v širni svet odprla ti pot. Poljanska dolina, ti podarila nam in zanamcem si velike može! Tavčar, Subici, Ažbe v svet ponesli so tvoje dotlej neznano ime. Prelepa dolina, draga in mila si mnogim, toda meni najbolj! Ne zabim te, ker vedno ljubila bom tvoje gore, doline, svoj dom! (Spisala Ančka Sumenjak) Žirovska Oj, mi smo pa tam na Zirovskem doma, v prelepi dolini na koncu sveta. Smo skriti med hribi, pa to nič ne de, po celem nas svetu poznajo ljudje. Pri nas na Zirovskem navada je ta, da glavico brihtno Zirovec ima! In vedno pripravne pa pridne roke in zraven še dobro veselo srce. Če hočete varno po svetu hodit, vsaj enkrat na našo plat morate prit, da boste kupili si gojzarjev par, Žirov pozabili ne boste nikdar. (Zapisala Marija Stanonik, Loški razgledi 1972) 299 Pesem nočnega čuvaja v Železnikih Ura je deset odbila v turnu svetega Antona: vas varuj ognja noč in dan Bog pa ljubi svet' Florjan. Ura je enajst odbila v turnu svetega Antona: varujte se ognja in otrok, da ne bo prevelik jok. Ura je polnoč odbila v turnu svetega Antona: mirno spite kot v raj', saj vas varje vaš čuvaj. Ura je eno odbila v turnu svetega Antona: varujte se ognja in ljudi, da vam ne bodo preveč dolžni. Ura je že dve odbila v turnu svetega Antona: petelin je že tudi odpel, dan se delat bo začel. Ura je že tri odbila v turnu svetega Antona: nas varuj ognja noč in dan Bog pa ljubi svet' Florjan. Ura je že štiri odbila v turnu svetega Antona: vsi boste morali kmalu vstat, jaz pa lahko odšel bom spat. (Zapisal Blaž Gortnar) Opomba uredništva: Tukaj natisnjeni verzi želijo vzpodbuditi vse tiste, ki so jim znana takšna ali podobna besedila o domačih krajih in ljudeh, da jih zapišejo ali kako drugače sporočijo Loškemu muzeju in jih tako rešijo pred pozabo. 300