KOLEDAR GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE 1931 Z DOVOLJENJEM KNEŽJEGA IN NADŠKOFIJSKEGA ORDINARIJATA V GORICI. SLIKA NA PLATNICAH JE DELO JO S. MANE S A; MESEČNA ZAGLAVJA NARISAL AKADEM. SLIKAR FRANC GORŠČ. KOLEDAR GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE rr IZDALA IN ZALOŽILA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA .:. NATISNILA KATOLIŠKA TISKARNA V GORICI 1930 ZA NAVADNO LETO 1931 Poglavar katoliške cerkve. Papež Pij XI., rojen 31. maja 1857 v mestu Desio pri Milanu z imenom Ahil Ratti zamašnika posvečen 20. decembra 1879; apostolski nuncij na Poljskem 6.junija 1919 kardinal in nadškof v Milanu 13. junija 1921; za papeža izvoljen 6. februarja 1922 kronan 12. februarja 1922. Katoliški vladike v Julijski krajini. Dr. Frančišek Borja Sedej, nadškof goriški, rojen 10. oktobra 1854 v Cerknem, posvečen za nadškofa v Gorici 25. marca 1906. Dr. Alojzij Fogar, škof tržaški, rojen 27. januarja 1882 v Pevmi pri Gorici, posvečen za škofa 14. oktobra 1923 v goriški stolnici. Dr. Trifon Pederzolli, škof poreško-puljski, rojen 28. januarja 1864vKotoru, posvečen za škofa 5. oktobra 1913. Izidor Mihael Sain, škof reški, rojen 22. novembra 1869 v Dajli v Istri, posvečen za škofa na Reki dne 8. avgusta 1926. Kraljevska rodbina. Viktor Emanuel III. kralj Italije, ro- Kraljična Mafalda, roj. 19. nov. 1902. jen 11. novembra 1869, kralj od 29. ju- Poročena s princem Filipom Hesenskim. lija 1900. Humbert, princ piemontski, prestolo- Helena, kraljica, rojena kneginja črno- naslednik, rojen 15. septembra 1904. gorska 8. jan. 1873, poročena 24. okt. 1896. Kraljična Ivana, rojena 13. novembra Kraljična Jolanda, rojena 1. junija 1907., zaročena z bolgarskim kraljem 1901. Poročena z grofom Karlom Calvi Borisom III. di Bergolo. Kraljična Marija, roj. 26. dec. 1914. Navadno leto 1931 ima 365 dni (med temi 65 nedelj in praznikov po starem štetju) ter se začne in konča s četrtkom. Začetek leta 1931. Občno in državno leto se začne na novega leta dan, 1. januarja. Cerkveno leto se začne s 1. adventno nedeljo, 29. novembra. Astronomični letni časi. Pomlad se začne 21. marca ob 15. uri 07m — Poletje se začne 22. junija ob 1. uri 28m — Jesen se začne 24. septembra ob 1. uri 24 m — Zima se začne 22. decembra ob 20. uri 30m.— Ure se štejejo od 1 do 24, to je od polnoči do polnoči. Godovinsko število. Zlato število: .... 13 Solnčni krog: .... 8 Nedeljska črka: . . D Epakta:......IX Rimsko število: ... 14 Letni vladar: . Jupiter Cerkveni zapovedani prazniki so razen navadnih nedelj še sledeči: Novo leto ali obrezovanje Gospo- Sv. Rešnje Telo, v četrtek, 4. junija, dovo, četrtek, 1. januarja. Sv. Peter in Pavel, apostola, po- Sv. trije kralji ali razglašenje Go- nedeljek, 29. junija, spodovo, torek, 6. januarja. Vnebovzetje Marije Device, sobota. Sv. Jožef, ženin D. M., četrtek, 19. 15. avgusta, marca. Praznik vseh svetnikov, nedelja, 1. Velika noč ali vstajenje Gospodovo, novembra, nedelja 5. aprila. Brezmadežno spočetje Marije De- Kristusov vnebohod, četrtek, 14. maja. vice, torek, 8. decembra. Binkošti ali prihod sv. Duha, nede- Božič ali rojstvo Gospodovo, petek, lja, 24. maja. 25. decembra. Pepel niča ali začetek posta je v sredo, 18. februarja.— Od božiča do pepelnice je 7 tednov in 5 dni, ali 54 dni. Posti in zdržki. 1. Pomladne (postne) kvatre 25., 27. in 2. Dnevi zgolj posta, ('se sme uživati 28. februarja. meso, pa se sme le enkrat do sita 2. Poletne (binkoštne) kvatre 27., 29. najesti) imajo f. in 30. maja. 3 Dnevi strogega posta, (se ne 3. Jesenske kvatre 16., 18. in 19. sept. sme uživati meso in se sme le enkrat do 4. Zimske (adventne) kvatre 16, 18. sjta najesti) imajo ft-in 19. decembra. 1. Dnevi zgolj zdržka (da se ne sme uživati meso, pa se sme večkrat najesti Razen tega naj se vsak vernik ravna do sita) imajo znamenje *. po predpisih svoje škofije. Celodnevni civilni prazniki. Na celodnevne civilne praznike so zaprti vsi vladni upravni in sodni uradi, šole in de« narni zavodi. Na te dni ni mogoče napraviti sodnijske izvršbe (eksekucije), ne protestirati me« nic. Ti dnevi so: Vse nedelje. — Novo leto. — Sv. trije kralji. — 11. februar, obletnica lateranskih po« godb. — 21. april, praznik dela. —■ Vnebohod. — Sv. Rešnje Telo. — 24. maj, obletnica vojne napovedi. — Sv Peter in Pavel, — Vnebovzetje M. D. ■— Vsi svetniki. — 4. november, praznik zmage. — 8. december. — Božič. Državni prazniki s samo dopoldanskim delavnim urnikom. 8. januarja (rojstni dan kraljice Helene). — Pustni četrtek, ponedeljek, torek. — Vel. četrtek. —- Vel. sobota. —■ Vel. poned. — 29. julija (obletnica smrti kralja Humberta). — 18. avgusta (god Nj. V. kraljice Helene). — 15. sept. (rojstni dan princa Humberta). — 2. novembra (verne duše). — 11. nov. (rojstni dan Nj. V. kralja Viktorja Emanuela III.). — 24. decembra (božični večer). — 31. decembra (Silvestrovo). Dnevi, ko se izvešajo državne zastave razen gori navedenih: 4. januarja (obletnica smrti prve kraljice Italije). —- 9. januarja (smrtni dan kralja Viktorja Emanuela I.). — 23. marca (ustanovitev prvega fašja). — Prva nedelja v juniju (praz* nik ustave). — 12. oktobra (obletnica, kar je Krištof Kolumb odkril Ameriko). Mrki solnca in lune leta 1931. V letu 1931. bo solnce mrknilo trikrat, luna pa dvakrat. Pri nas bosta vidna le lunina mrka. Popolni lunin mrk bo 2. aprila, začne se ob 19.23 in konča ob 22.52; viden bo na zapadnem delu Tihega Oceana, v Avstraliji, Aziji, Indijskem oceanu, v Afriki, Evropi, na Atlantskem oceanu in na vzhodu Južne Amerike.-- Drugi popolni lunin mrk bo 26. septembra, začne se ob 18.54 in konča ob 22.42; viden bo na severnem delu Tihega oceana, v Avstraliji in Aziji, na Indijskem oceanu v Afriki in Evropi, na Atlantskem oceanu in po južnih delih Južne Amerike. Delni solnčni mrk bo 17. in 18. aprila; začne se ob 23.57 in konča ob 3.32; viden bo v Aziji in Evropi ter na. Severnem ledenem morju.--Drugi mrk bo 12. septembra, in sicer od 5.13 do 6.09 in bo viden severozapadno v Severni Ameriki in na vzhodnem koncu Azije.--Tretji mrk bo 11. oktobra ter bo viden od 12.01 do 15.49 v Južni, Ameriki, na Južnem Atlantskem oceanu, na Tihem oceanu in na Južnem ledenem morju. Vremenski ključ s katerim vsakdo lahko zve za vreme celega leta naprej, ako le ve, kdaj se izpremeni luna (t. j.: ob kateri uri nastopi prvi krajec 3, ščip (g), zadnji krajec C in mlaj #. — Ta vremenski ključ-je napravil slavni zvezdoslovec J. W. Herschel in dunajska Kmetijska družba ga je 1. 1839. spoznala za najbolj zanesljivega. Pomeni pa, kadar se izpremeni luna : Ob uri Poleti Pozimi Ob uri Poleti Pozimi od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 4. do 6. dež sneg in vihar od 16. do 18. lepo lepo od 6. do 10. spremenljivo dež ob severo-zapadniku, sneg ob vzhodniku od 18. do 22. lepo ob severu ali zapadniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali zapadniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 22. do 24. lepo lepo Opomba. — Celo leto se razdeli na dva dela, t j. na poletje in na zimoj za poletje velja čas ocS 15. aprila do 16. oktobra, ostali čas pa velja za zimo. Četrtek Petek 3 Sobota Novo leto. Obrezovanje Gospodovo. Makarij (Blaženko); Aleksander. Genovefa, devica; Anter, papež; Florencij, škof, muč. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja <3 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Ned. po nov. letu. Ime Jezusovo. Tit, šk.; Angela Fol. Telesfor, mučenec; Emilij ana. Sv. Trije kralji. Razglašenje Gospodovo. Valentin (Zdravko), škof; Lucijan, mučenec. Severin, opat; Teofil, muč.; Eberhard, škof. Julijan in Bazilisa, mučenca. Pavel, puščavnik; Viljem, škof; Agaton, papež._ 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja ( Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. po razgl. Gospodovem. Sv. Družina. Higin, papež. Alfred, opat; Arkadij, mučenec; Ernest, škof. Veronika Mil., devica; Hilarij, cerkveni učenik. Feliks (Srečko) Nolanski. Maver, opat; Habakuk; Pavel, puščavnik. Marcel, papež; Bernard, mučenec. Anton, puščavnik; Marijan, mučenec; Disdor, muč. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja ® Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 2. pa razgl. Gospodovem. Sv. Petra stol v Rimu. Marij in tovariši, mučenci; Pavel, škof. Fabijan in Sebastijan, mučenca. Neža (Janja), devica, mučenica; Fruktuoz, škof. Vincencij (Vinko), mučenec; Anastazij, mučenec. Zaroka Marije Device. Timotej, škof; Evgenij, mučenec; Babila, muč._ 25 Nedelja 26 Ponedeljek 27 Torek 28 Sreda 29 Četrtek 30 Petek 31 | Sobota 3. po razgl. Gospodovem, Spreobrnjenje Pavla. Polikarp, škof; Pavla, vdova; Alberik, škof. Janez Zlatoust, cerkveni učenik; Leander, škof. Roger, Egidij in Odorik. Frančišek Sal., cerkveni učenik; Valerij, škof. Martina, devica, mučenica; Janez Mil. Peter Nol., spoznavavec; Marcela, vdova._ ® Ščip dne 4. ob 14.15 (sneg), (j Zadnji krajec dne 11. ob 6.09 (vetr.). ® Mlaj dne 18. ob 19.36 (dež in sneg). $ Prvi krajec dne 27. ob 1.06 (sneg, viharno). Nedelja po novem letu: Jožef in Marija se vrneta z Detetom iz Egipta. (Mt 2, 19—23.) 1. nedelja po razgl. Gospodovem: Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42—52.) 2. nedelja po razgl. Gospodovem: O ženitnini v Kani Galilejski. (Jan 2, 1—11.) 3. nedelja po razgl. Gospodovem: Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. (Mt 8, 1—13.) ZAPISKI / Solne© stopi v znamenje vodnarja dne 21. ob 1.18. — Dan zraste za 1 uro in 1 minuto. Dan je dolg od 8 ur 25 minut do 9 ur 26 minut. DAVKI: Izobešeni so seznami davkoplačevalcev. Dobro jih preglej! FEBdUA^ SVEČAN i 2 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek Torek d Sreda Četrtek Petek Sobota 1. predpepelnična nedelja. Ignacij (Ognjeslav), škof. Svečnica. Darovanje Gospodovo. Blaž, škof, m.; Oskar, škof; Ansgarij, škof. Andrej Korsini, škof; Rembert, mučenec. Agata, devica, mučenica. Amand, škof; Doroteja; Tit, škof. Romuald, opat; Julijana, vdova; Rihard, spoznavalec. 8 Nedelja 9 Poned. 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 2. predpepelnična nedelja. Janez od Mata; Emilijan. Apolonija, devica, muč.; Ciril Aleks., cerkv. učenik. Sholastika, devica, Sotera, dev., muč.; Viljem, papež. Lurška Mati božja. Viktorija, dev. muč.; Adolf, škof. Sedem sv. Ustanoviteljev; Eulalija, devica, mučenica. Katarina Ričijska, devica; Gregorij, papež. Valentin (Zdravko), mučenec; Avksencij, opat. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Ponedeljek Torek -Sreda Četrtek Petek Sobota t: tt 3. predpepelnična nedelja. Favstin, muč.; Jordan, sp. Julijana, devica, mučenica; Pust. Frančišek K.; Gregorij; Kristijan, mučenec. P e p e 1 n i c a. Simeon, škof; Flavijan, škof. Konrad, puščavnik; Julij an, mučenec; Mansuet, škof. Sadot, škof, in tovariši, mučenci; Elevterij, škof. Irena (Miroslava), dev.; Feliks; Maksim; Eleonora, kr. 22 Nedelja 23 Ponedeljek t 24 Torek f 25 Sreda ® tt 26 Četrtek t 2T Petek tt 28 ; Sobota tt 1. postna nedelja. Sv. Petra stol; Margareta Kortonska. Peter Damiani, cerkveni učenik; Romana. Matija (Bogdan), apostol; Sergij, muč. Kvatre. Valburga, devica; Feliks (Srečko), papež. Matilda, devica; Viktor; Aleksander, škof, mučenec. Kvatre. Gabriel od Žalostne Matere božje. Kvatre. Roman; Anton. FL; Rajmund.__ © ščip dne 3. ob 1.26 (mrzlo), g Zadnji krajec dne 9. ob 17.10 (lepo). © Mlaj dne 17. ob 14.11 (dež in sneg). J Prvi krajec dne 25. ob 17.42 (lepo). 1. predpepelnična nedelja: O delavcih v vinogradu. (Mt 20,i 1—16.) 2. predpepelnična nedelja: Prilika o sejavcu in semenu. Lk 8, 4—15.) 3. predpepelnična nedelja: Jezus ozdravi slepca. (Lk 18, 31—43.) 1. postna nedelja: Jezus trikrat skušan. (Mt 4, 1—11.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje rib dne 19. ob 15.41. — Dan zraste za 1 uro 27 minut. Dan je dolg od 9 ur 29 minut do 10 ur 56 minut. DAVKI: Prvi obrok plačaj od 10.—18. Sicer doplačaš kazen! Nedelja Ponedeljek f Torek f Sreda Četrtek Petek Sobota 5 t t tt t 2. postna nedelja. Albin (Belko), šk.: Anton. Simplicij, papež; Neža (Janja). Kunigunda, ces.; Marin; Andrej, mučenec. Kazimir; Lucij, papež. Janez Jožef od Križa; Friderik, opat. Perpetua in Felicita, muč.; Evagrij, škof. Tomaž Akvinski, cerkveni učenik. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Ponedeljek f Torek Sreda Četrtek Petek Sobota ft 3. postna nedelja. Janez od Boga, spozn.; Filemon, m. Frančiška Riminska; Gregorij. 40 mučencev; Makarij; Aleksander in Kaj, muč. Sredpostna. Sofronij, šk.; Krištof M.; Eulogij. Gregorij Veliki, papež; Bernard. Teodora, mučenica; Kristina, mučenica; Rozina, vd. Matilda, kraljica; Pavlina. 15 Nedelja 16 Ponedeljek f 17 Torek f 18 Sreda t 19 Četrtek • t 20 Petek f+ 21 Sobota f 4. postna (sredpostna). Klemen M., spozn.; Krištofor. Hilarij in Tacijan, mučenca. Patrik, škof; Jeder t, devica. Ciril Jeruzalem., cerkveni učenik; Edvard, kralj. Jožef, ženin Marije Device. Aleksandra, mučenica; Janez P. Benedikt, opat; Serapion._ 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek $ f Sobota 5. postna (tiha) nedelja. Lea; Katarina Genoveška. Jožef Oriol; Pelagija, mučenica. Gabriel, arhangel. Oznanjenje Marije Device, (nezapovedan praznik.) Emanuel, mučenec; Maksima, muč.; Ludgerij, škof. Dev. Marija, sedem žal.; Rupert, škof; Janez D., c. u. Janez Kapistran; Sikst III. papež.__ 29 Nedelja 30 Ponedeljek f 31 Torek f 6. postna (cvetna) nedelja. Ciril, muč.; Bertold, spozn. Janez Klimak, opat; Kvirin. Modest, škof krški; Benjamin; Balbina, devica. © Ščip dne 4. ob 11.36 (mrzlo, veter).; C Zadnji krajec dne 11. ob 6.15 (sneg). • Mlaj dne 19. ob 8.51 (dež in sneg). 1 Prvi krajec dne 27. ob 6.04 (mrzlo). 2. postna nedelja: Jezus se na gori izpremeni. (Mt 17, 1—9.) 3. postna nedelja: Jezus izžene hudiča iz mutca. (Lk 11, 14—28.) 4. postna (sredp.) nedelja: Jezus nasiti pet tisoč mož. (Jan, 6, 1—15.) 5. postna (tiha) nedelja: Judje hočejo Jezusa kamenati. (Jan 8, 46—59.) 6. postna (cvetna) nedelja: Jezus jezdi slovesno v Jeruzalem. (Mt 21, 1-—9.) Solnce stopi v znamenjei ovna dnei 21. ob 15.07. —■ Začetek pomladi. —• Noč in dan sta enako dolga. — Dan zraste za 1 uro 46 minut. — Dan je dolg od 10 ur 59 minut do 12 ur 45 minut. DAVKI- Od 1.—8. preglej seznam dodatkov k direktnim davkom! I S K I 1 Sreda + 2 Četrtek ® f 3 Petek tt 4 Sobota tf Hugo, škof; Venancij, škof; Teodora, mučenica. Veliki četrtek. Frančišek P.; Marija Egipč. Veliki petek. Rihard, škof; Hionija. Velika sobota. Izidor Sev. 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota € Velika noč. Vstaj. Gosp. Vincencij (Vinko); Irena. Veliki ponedeljek. Sikst I.; Krescencija. Herman Jožef; Hegezip; Epifanij. Albert", škof; Julija Bili. Marija Kleofa; Tomaž T- Ecehiel, prerok; Mehtilda; Marko Bolonjski. Leon Vel., papež, cerkveni učenik. 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. povelik. (bela) nedelja. Julij I., papež; Angelus. Hermenegild, mučenec; Ida. Justin, mučenec; Valerijan, mučenec; Tiburcij, muč. Teodor, muč.; Peter Gonz.; Helena, kraljica. Benedikt Jožef Labre. Anicet, papež; Rudolf, mučenec. Apolonij, mučenec; Antia, muč.; Eleuterij, škof. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. povelikonočna nedelja. Leon IX., papež; Konrad. Neža (Janja) Mont., devica; Marcelin, škof; Teodor. Anzelm, cerkveni učenik; Simeon; Bruno, sp. Varstvo sv. Jožefa; Soter; Leon (Lev), škof. Adalbert (Vojteh), škof, mučenec. Jurij, mučenec; Fidelis Sigm., mučenec. Marko, evangelist; Ermin.; Evodij in tov, muč. 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek 3. povel. Varstvo sv. Jožefa. M. B. dobrega sveta. Peter Kanizij; Peregrin; Cita, devica; Anastazij, pap. Pavel od Križa, spozn.; Vitalij, mučenec. Peter, mučenec; Robert, opat; Antonija, devica muč. Katarina Sienska, devica; Marijan, mučenec. © Ščip dne 2. ob 21.06 (spremenljivo). C Zadnji krajec dne 9. ob 21.15 (mrzlo). ® Mlaj dne 18. ob 2.00 (lepo, hladno). 1 Prvi krajec dne 25. ob 14.40 (lepo). Velikonočna nedelja: Jezus vstane od mrtvih. (Mk 16, 1—7.) 1. povelikonočna nedelja: Jezus se prikaže ob zaprtih durih. (Jan 20, 19—31.) 2. povelikonočna nedelja: Jezus, dobri pastir. (Jan 10, 11—16.) 3. povelikonočna nedelja: Jezus napoveduje svoj odhod. (Jan 16, 16—22.) ZAPISKI Solncei stopi v znamen je bike dne 21. ob 2.44. — Dan zraste za 1 uro 39 minut. — Dan je dolg od 12 ur 48 minut do 14 ur 27 minut. DAVKI: Drugi obrok davkov plačaj od 10.—18. Do 9. pa vloži morebitni rekurz proti odmeri davka, ki je bil naznanjen v januarju! 1 2 Petek Sobota Filip in Jakob ml., apostola. Atanazij, cerkveni učenik; Sekund. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. povelikonočna nedelja. Najdenje sv. križa. Aleks. Monika; Florijan (Cvetko). Pij V., papež; Irenej, škof; Angela, mučenica. Janez Ev. pred lateranskimi vrati; Judita. Stanislav, škof, mučenec; Gizela, kr.; Zigmund. Prikazen Mihaela, arhangela. Gregorij Nac.; Beat, spoznavavec.__ 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. povelik. (križeva) nedelja. Antonin, škof; Janez Av. Frančišek H.; Mamert, škof. \ Pankracij, mučenec; Imelda. | Križevo. Servacij, mučenec; Peter Regalat, sp. > Kristusov vnebohod. Bonifacij; Paskal I., papež. Izidor, kmet, spozn.; Zofija. Janez Nepomuk; Ubald, škof._ 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota tt 6. povelikonočna nedelja. Pashal Bajl.; Bruno, škof. Erik, kralj; Aleksandra, dev.; Venancij, muč. Peter Celestin, papež; Prudencija, dev. Bernardin Sien.; Plavtila; Bazila, dev. muč. Feliks (Srečko) Kantal, sp.; Valent, mučenec. Emil (Milan); Margarita; Roman, opat. Janez K. de R.; Deziderij (Željko), mučenec._ 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja * Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota tt tt tt Binkošti. Prihod sv. Duha. Marija Dev. pomočn. kr. Binkoštni ponedeljek. Urban; Gregorij VII., papež. Filip Neri, spoznavavec. K v a t r e. Beda (Veda) Čast.; Janez, I., pp. Avguštin, škof; Viljem, opat. Kvatre. Marija Magdalena; Teodozija, muč. K v a t r e. Ivana Orleanska; Feliks, papež._ 31 Nedelja 1. pobink. ned. Presv. Trojica. Angela, dev.; Kocijan. @ Ščip dne 2. ob 6.14 (deževno), f Zadnji krajec dne 9. ob 13.48 (dež). $ Mlaj dne 17. ob 16.28 (spremenljivo), i Prvi krajec dne 24. ob 20.39 (lepo). @ Ščip dnei 31. ob 15.33 (spremenljivo). 4. povelikonočna nedelja: Jezus obeta učencem sv. Duha. (Jan 16, 5—14.) 5. povelikonočna nedelja: Jezus uči o moči molitve. (Jan 16, 23—30.) 6. povelikonočna nedelja: O pričevanju sv. Duha. (Jan 15, 26—27; 16, 1—4.) Binkostna nedelja: O sv. Duhu in o ljubezni. (Jan 14, 23—31.) 1. pobinkoštna nedelja: Jezusu je dana vsa oblast. (Mt 28, 18—20.) Solnce stopi v znamenje dvojčkov dne 22. ob 2.16. — Dan zraste za 1 uro 16 minut. — Dan je dolg od 14 ur 29 minut do 15 ur 45 minut. DAVKI: Vloži prošnjo za znižanje davka ali pa za oprostitev, če nisi več v službi, če ne opravljaš več obrti ali pa če moreš kako opravičiti zahtevo po znižanju! 1 , 2 3 »4 15 6 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota Fortunat, spoznavavec; Kuno; Juvencij, mučenec. Erazem, škof; Marcelin, mučenec; Evgen. Klotilda, kraljica; Pavla, devica; Oliva, devica. Presveto Rešnje Telo. Kvirin, škof. Bonifacij, škof; Valerija, mučenica. Norbert, škof; Bertrand, škof; Artenij, mučenec 7 8 9 10 11 12 13 Nedelja Poned. f Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 2. pobinkoštna nedelja. Robert, op.; Babtista Var. Medard, škof; Pacifik; Maksim, škof. Primož in Felicijan, mučenca; Marija, Mati milosti. Margareta, kraljica; Bogomil. Barnaba, apostol; Marcijan, mučenec. Srce Jezusovo; Janez F.; Leon III., papež. Anton Padovanski, spoznavavec; Akvilina, devica. 14 15 16 17 18 19 20 • Nedelja Ponedeljek Torek • Sreda Četrtek Petek * Sobota 3. pobinkoštna nedelja. Bazilij, c. uč.; Elizej, prerok. Vid in tov., m.; Germana. Jošt, opat; Frančišek R.; Bertold. Adolf, škof; Nikander; Lavra, devica. Efrem Sirski, cerkveni učenik; Marko in Marcel, muč. Julijana; Gervazij in Protazij. Silverij, papež, mučenec; Florentina, devica. 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Ponedeljek Torek * Sreda Četrtek Petek * Sobota 4. pobinkoštna nedelja. Alojzij (Vekoslav), spozn. Pavlin Nol., škof; Ahaci j. Agripina, devica, mučenica; Ediltruda, kraljica. Kres. Rojstvo Janeza Krstnika. Viljem, opat; Henrik, škof; Prosper, škof. Janez in Pavel, mučenca. Hema (Ema), vdova; Ladislav. 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek ® 5. pobinkoštna nedelja. Irenej, škof; Leon II., papež. Peter in Pavel, apostola. Spomin sv. Pavla; Lucij an. C Zadnji krajec dne 8. ob 7.18 (sprem.). # Mlaj dne 16. ob 4.02 (mrzlo, dež). } Prvi krajec dne 23. ob 1.23 (lepo). ® Sčip dne 30. ob 1.47 (lepo). JUNIJ IMA 30 DNI. 2. pobinkoštna nedelja: Prilika o veliki večerji. (Lk 14, 16—24.) 3. pobinkoštna nedelja: Prilika o izgublj. ovci in o izgublj. denarju. (Lk 15, 1—10.) 4. pobinkoštna nedelja: Čudežni ribji lov. (Lk 5, 1—11.) 5. pobinkoštna nedelja: O grehu v misli in besedi. (Mt 5, 20—24.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje raka dne 22. ob 10.28. — Začetek poletja. — Dan zraste do 21. za 19 minut in se zopet skrči do 30. za 3 minute. —< Najdaljši dan in najkrajša noč. Dan je dolg od 15 ur 46 minut do 16 ur in 2 minuti. DAVKI: Od 10,—18. Plačaj tretji obrok davka! JULIJ MALI SUPAN 1 j Sreda 2 j Četrtek 3 Petek 4 : Sobota Presveta Rešnja Kri; Teobald. Obiskovanje Marije Device; Oton, škof. Leon II., papež; Bernardin; Heliodor, škof. Urh, škof; Berta, devica; Lavrijan, škof. 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda < Četrtek Petek Sobota 6. pobinkoštna nedel ja. Ciril in Metod, slov. apostola. Izaija, prerok; Bogomila; Dominika (Nedeljka). Vilibald, škof; Pulherija. Evgenij III.; Elizabeta; Kilijan, škof. Nikolaj in tov., mučenci; Anatolija, devica. Amalija; Veronika J., devica; Felicita s 7 sinovi, m. Pij I., papež; Olga; Savin, muč.; Sidronij, mučenec. 12 13 14 15 16 17 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda < Četrtek Petek 18 Sobota 7. pobinkoštna nedelja. Mohor in Fortunat, mučenca. Anaklet, papež; Frančišek Šolan; Evgenij, škof, muč. Bonaventura, cerkveni učenik. Vladimir, kralj; Henrik. Devica Marija Karmelska. Aleš, spoznavavec; Marcelina, devica. Friderik (Miroslav), mučenec; Kamil Lelijski, sp. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8. pobinkoštna ned. Vincencij (Vinko); Aurea (Zlata). Margareta, devica, mučenica; Elija, prerok. Prakseda, devica, mučenica; Danijel, prerok; Olga. Marija Magdalena (Majda); Teofil (Filč), mučenec. Apolinarij, škof, mučenec; Liberij, škof. Kristina, devica, mučenica; Magd. P.; Roman, muč. Jakob (Radoslav) st, apostol; Krištof, mučenec._ 26 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda <5 Četrtek Petek 9. pobinkoštna nedelja. Ana, mati Marije Device. Pantaleon, mučenec; Natalija, mučenica. Viktor (Zmagoslav), papež; Nazarij in tov., muč. Marta, devica; Beatrika, mučenica. Abdon in Senen, muč.; Julita, muč. Ignacij (Ognjeslav) Lojola. C Zadnji krajec dne 8. ob 0.52 (lepo). ® Mlaj dne 15. ob 13.2(T (veliko dežja). 1 Prvi krajec dne 22. ob 6.16 (dež). © Ščip dne 29. ob 13.48 (veliko dežja). 6. pobinkoštna nedelja: Jezus nasiti štiri tisoč mož. (Mk 8, 1—9.) 7. pobinkoštna nedelja: O lažnivih prerokih. (Mt 7, 15—21.) 8. pobinkoštna nedelja: O krivičnem hišniku. (Lk 16, 1—9.) 9. pobinkoštna nedelja: Jezus joka nad Jeruzalemom. (Lk 19, 41—47.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje leva dne 23. ob 21.22, — Začetek pasjih dni. — Dan se skrči za 54 minut. — Dan je dolg od 16 ur 2 minuti do 15 ur 8 minut. DAVKI: Objavljeni so dodatki k direktnim davkom. Vloži utok proti odmeri davka od premičnega bogastva (dohodnine), ako se ti zdi to opravičeno AVGUST VELIKI 1AN 1 Sobota Vezi sv. Petra; Makabejski bratje. Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota d 10. pobinkoštna nedelja. Porciunkula. Alfonz M. L. Najdenje sv. Štefana; Lidija. Dominik (Vladimil), spoz.; Janez Viannei. Marija Devica Snežnica; Ožbat, kralj. Gospodovo spremenjenje; Sikst II., papež. Kajetan; Donat, škof, mučenec. Ciriak in tovariši, mučenci; Miro, škof. 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota @ 11. pobink. nedelja. Roman; Afra, muč.; Peter Faber. Lavrencij, mučenec; Pavla, dev. muč.; Hugo, škof. Suzana, devica, mučenica; Tiburcij; Filomena, d. m. Klara, devica; Hilarija, mučenica. Janez Berhmans; Kasijan. Evzebij, spoznavavec; Atanazija, vdova. Vnebovzetje Marije Device._ 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 12. pobinkoštna nedelja. Joahim; Rok, spoznavavec. Hiacint, spoznavavec; Julijana, devica; Emilija, dev. Helena (Jelena), cesarica; Agapit, mučenec. Ludovik T., škof; Julij, mučenec; Sebald, spoz. Bernard, opat. cerkveni učenik; Samuel, prerok. Ivana Franc. Šantalska, devica. Timotej, mučenec; Hipolit, škof. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * t Sobota 13. pobink. nedel ja. Filip (Zdenko) Ben., sp.; Viktor, š. Jernej, apostol; Ptolomej, škof. Ludovik, kr.; Patricija, devica; Genezij, muč. Zefirin I., papež; Bernard Of. Samuel, mučenec. Jožef Kal.; Antuza, mučenec; Gerhard, škof. Avguštin, cerkveni učenik; Hermes. Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina, mučenica. 30 31 Nedelja Ponedeljek 14. pobink. nedelja. Roza Limanska, dev.; Feliks, muč. Rajmund (Rajko), spoznavavec. Izabela. C Zadnji krajec dne 6. ob 17.28 (lepo). ® Mlaj dne 13. ob 21.27 (lepo, toplo). 1 Prvi krajec dne 20. ob 12.36 (dež). © Ščip dne 28. ob 4.10 (mrzlo, dež). 10. pobinkoštna nedelja: Prilika o farizeju in eestninarju. (Lk 18, 9—14.) 11. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi gluhonemega. (Mk 7, 31-—37.) 12. pobinkoštna nedelja: Prilika o usmiljenem Samarijanu. (Lk 10, 23—37.) 13. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi deset gobavih. (Lk 17, 11—19.) 14. pobinkoštna nedelja: O božji previdnosti. (Mt 6, 24—33.) Solnce stopi v znamenje device dne 24. ob 4.11. — Konec pasjih dni. — Dan se skrči za 1 uro 34 minut. — Dan je dolg od 15 ur 5 minut do 13 ur 31 minut DAVKI: Od 10,—18. plačaj četrti obrok davkov. SEPTEMBER. Kin/VEC Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Egidij (Ilij), opat; Verena. Štefan, kralj; Maksima, mučenka. Evfemija; Doroteja in tov. Rozalija, devica; Ida, grofica. Lavrencij Just., škof; Viktorin, škof. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota ® 15. pob. ned. Caharija, pr.; Peregrin; Hermogen, muč. Marko in tovariši, muč.; Regina, dev. m.; Bronislava. Rojstvo Marije Device. Peter IKlaver, spoznavavec; Serafina; Gorgonij, muč. Nikolaj Toledski, spoznavavec; Pulherija, ces. Prot in Hiacint, mučenca. Ime Marija; Macedonij, škof; Gvido; Valerijan. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda ff Četrtek Petek * tt Sobota ff 16. pobinkoštna nedelja. Frančišek KMavrilij, škof. Povišanje sv. križa; Notburga. M. D. sedem žalosti; Nikom.; Melitina. Kvatre. Kornelij, p.; Ljudmila, vdova. Lambert, škof; Hildegarda. Kvatre. Jožef K.; Zofija; Tomaž. Kvatre. Januarij in tov., muč.; Kostancija, dev. m. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota © 17. pobinkoštna nedelja. Evstahij in tovariši, mučenci. Matej, apostol in evangelist; Jona, prerok. Tomaž Vil.; Mavricij. Linus, papež; Tekla, muč. Marija Devica, rešiteljica ujetnikov; Gerard, škof, m. Kamil in tovariši, muč.; Kleofa; Firmin, škof. Cjprijan in Justina, muč.; Vigilij, škof. 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda 18. pobink. nedelja. Kozma in Damijan, m.; Kaj, škof. Venčeslav, kralj, mučenec. Mihael, arhangel; Evtihij. Hieronim (Jerko); Zofija, devica; Oton. _ Zadnji krajec dne 5. ob 8.21 (sprem.). Mlaj dne 12. ob 5.26 (dež, hladno). Prvi krajec dne 18. olj 21.37 (sprem.). Ščip dne 26. ob 20.45 (lepo, mrzlo). 15. pobinkoštna nedelja: Jezus obudi mladeniča v Najmu. (Lk 7, 11—16.) 16. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi vodendčnega in govori o ponižnosti. (Lk 14, 1—11.) 17. pobinkoštna nedelja: O največji zapovedi. Mesija sin Davidov. (Mt 22, 34—46.) 18. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi mrtvoudnega. (Mt 9 1—8.) Solnce stopi v znamenje tehtnice dne 24. ob 1.24. — Začetek jeseni. — Dan in noč sta enako dolga. — Dan se skrči za 1 uro 40 minut. — Dan je dolg od 13 ur 28 minut do 11 ur 48 minut. DAVKI: Pred 20. se razobesijo seznami oseb, ki so podvržene davku od premičnega bogastva. OKTOBER. - VINOTOK Četrtek Petek Sobota Remigij, škof; Janez Dukl.; Ludovika, vdova. Angeli varuhi; Leodegar. Kandid, muč.; Felicija, d.; Mala Terezija Deteta Jez. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja < Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 19. pobink. Rožnega venca. Frančišek Ser.; Edvin. Placid in tovariši, mučenci; Gala, vdova. Brunon, spoznavavec; M. Frančiška. Marija Devica, Kraljica sv. rožnega venca; Justina d. Brigita, vdova; Simeon; Benedikta, devica. Dionizij in tovariši, muč.; Rustik; Elevterija devica. Frančišek Borgia, spoznavavec. _ 11 Nedelja < 12 Ponedeljek 13 Torek 14 Sreda 15 Četrtek 16 Petek 17 Sobota 20. pobink. nedelja. Aleksander S.; Nikazij; Firmin, š. Maksimilijan, škof, mučenec; Serafin, spoznavavec. Edvard (Slavoljub), kralj; Teofil, škof. Kalist, papež; Just, škof. Terezija, devica; Avrelija; Brunon, škof. Gal, opat; Gerard Maj. Margareta M. AL; Hedviga. 18 Nedelja 19 Ponedeljek 20 , Torek 21 Sreda 22 Četrtek 23 Petek 24 ! Sobota 21. pobink. Posveč. cerkva. Luka, evang.; Just, muč. Peter Alkant., spoznavavec; Etbin. Janez Kan., spoznavavec; Felicijan; Vendelin. Uršula in tovarišice, muč.; Hilarijon, opat. Kordula, m.; Fides (Vera); Marija Šaloma. Klotilda, devica mučenica; Severin, škof. Rafael, arhangel; Kristina. 25 Nedelja 26 Ponedeljek ® 27 Torek 28 Sreda 29 Četrtek 30 Petek * 3U Sobota ff 22. pobink. Kristus Kralj. Krizant in Darija; Krišpin. Evarist, papež, mučenec; Amadej (Bogoljub). Frumencij, škof; Antonija, dev.; Vincenc; Sabina, m. Simon in Juda, apostola; Cirila. Narcis, škof; Ida, devica. Hiacint, mučenec. Alfonz Rodriguez; Angelus. Volbenk, škof; Krištof; Lucila, dev. C Zadnji krajec dne 4. ob 21.15 (sprem.). ® Mlaj dne 11. ob 14.06 (spremenljivo). $ Prvi krajec dne. 18. ob 10.20 (hladno). © Ščip dne 26. ob 14.34 (mrzlo, dež). 19. pobinkoštna nedelja: Prilika o kraljevi ženitnini. (Mt 22, 1—14.) 20. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika. (Jan 4, 46—53.) 21. pobinkoštna nedelja: Prilika o usmiljenem hlapcu. (Mt 18, 23—35.) 22. pobinkoštna nedelja: O davku cesarju. (Mt 22, 15—21.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje škorpijona dne 24. ob 10.15. — Dan se skrči za 1 uro 43 minut. Dan je dolg od 11 ur 45 minut do 10 ur 1 minute. DAVKI: Plačaj peti obrok davkov od 10,—18.! NOVEMBER. USTOPAD i 2 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek Torek ( Sreda Četrtek Petek Sobota 23. pobinkoštna nedelja in praznik vseh svetnikov. Spomin vernih duš. Just. Viktorin, škof; Hubert, škof. Karel Boromejski; Vital; Modesta. Caharija in Elizabeta; Emerik. Lenart (Lenko); Jelena. Janez Gabriel Perb., muč.; Engelbert, škof. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Ponedeljek 1 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pob. Zahvalna nedel ja. Klavdij in tovariši, muč. Teodor (Božidar), mučenec; Teofil (Bogoljub). Andrej Avelin, spoznavavec; Trifon. Martin (Davorin), škof; Mena, muč.; Martin, papež; Avrelij, škof; Livin, škof. Stanislav Kostka, spoznavavec. Jozafat Kunčevič, škof, mučenec; Serapion, muč. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Ponedeljek Torek 3 Sreda Četrtek Petek * Sobota 25. pob. Varstvo Mar. Dev. Leopold (Levko), kralj. Otmar; Neža (Janja) As. Gregorij Čudodelnik, škof; Šaloma, devica. Odon, opat; Roman, mučenec; Hilda. Elizabeta, kr.; Poncijan. Feliks (Srečko); Edmund. Darovanje Marijino; Kolumban._ 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota D 26. pob. nedelja. Cecilija, d., m.; Filemon; Maver, m. Klemen (Milivoj); Felicita. Janez od Križa, spoz.; Flora, devica; Krizogon, muč. Katarina, devica, mučenica; Jukunda, mučenica. Silvester, opat; Leonard P.; Konrad, škof. Virgilij, škof; Bernardin; Valerijan, škof. Gregorij III., papež; Jakob M.__ 29 30 Nedelja Ponedeljek 1. adventna nedelja. Saturnin, muč.; Gelazij, papež. Andrej (Hrabroslav), apostol; Konstancij, spoz. C Zadnji krajec dne 3. ob 8.18 (sneg). ® Mlaj dne 9. ob 23.55 (lepo), i Prvi krajec dne 17. ob 3.13 (sneg). @ Ščip dne 25. ob 8.10 (mrzlo, veter). NOVEMBER IMA 30 DNI. 23. pobinkoštna nedelja: Jezus obudi Jajrovo hčer. (Mt 9, 18—26.) 24. pobinkoštna nedelja: O pšenici in ljuljki. (Mt 13, 24—30.) 25. pobinkoštna nedelja: O gorčičnem zrnu. (Mt 13, 31—35.) 26. pobinkoštna nedelja: O razdejanju Jeruzalema in poslednji sodbi. (Mt 24, 15—35.) 1. adventna nedelja: O poslednji sodbi. (Lk 21, 25—33.) ZAPISKI Solnce stopi v znamenje strelca dne 23. ob 7.25. i— Dan se skrči za Dan je dolg od 9 ur 59 minut do 8 ur 42 minut Dan se skrči za 1 uro 17 minut. 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Edmund in tovariši, muč.; Eligij, škof. Bibiana; Pavlina, muč.; Hiromacij, škof. Frančišek Ksaverij, spoznavavec; Lucij, škof. Barbara, devica, mučenica; Peter Kriz. Saba, opat; Krispin, mučenec. _ _ ■ 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota © 2. adventna nedelja. Miklavž (Nikolaj), škof. Ambrozij, škof, cerkveni učenik; Agaton, mučenec. Brezmadežno spočetje Marije Device. Peter Four.; Delfina; Levkadija, devica, mučenica. Lavretanska Mati božja. Melhiad. Damaz, papež; Hugolin. Aleksander, muč.; Epimah, muč.; Maksencij, muč. 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 1 ft 17 Četrtek 18 Petek ff 19 Sobota t 3. adventna nedelja. Lucija, dev., muč.; Otilija, devica. Spiridion, opat; Konrad Of.; Nikarij, škof. Kristina, dekla; Valerijan. Kvatre. Albina (Zora), devica, mučenica. Lazar, škof; Vivina, devica. Kvatre. Gracijan, škof; Teotim, muč. Kvatre. Urban V.; Favsta; Nemerij, muč._ 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota tt © 4. adv. nedelja. Evgenij in Makarij, m.; Kristijan, šk. Tomaž, apostol; Glicerij, muč. Demetrij, muč.; Flor, muč.; Spiridijon, muč. Viktorija (Zmagoslava); Dagobert. Adam in Eva; Hermina; Tarzik. Božič. Rojstvo Gospodovo. Štefan, orvi mučenec. 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Nedelja po božiču. Janez Evangelist, apostol. Nedolžni otročiči; Inocenc, muč.; Kastor, muč. Tomaž, škof, muč.; David, kralj; Kalist, mučenec. Evgenij, škof; Liberij, škof. Silvester, papež; Melanija; Pavlina._ C Zadnji krajec dne 2. ob J7.51 (lepo). ® Mlaj dne 9. ob 11.17 (mrzlo, veter). } Prvi krajec dne 16. ob 23.43 (lepo). © Ščip dne 25. ob 0.24 (mrzlo, sneg). 2. adventna nedelja: Janez Krstnik pošlje svoja učenca do Jezusa. (Mt 11, 2—10.) 3. adventna nedelja: Janez Krstnik pričuje o Kristusu. (Jan 1, 19—28.) 4. adventna nedelja: Janez Krstnik poklican v službo predhodnika. (Lk 3, 1—6.) Nedelja po božiču: Simeon in Ana oznanjujeta Gospoda. (Lk 2, 33-—40.) ZAPISKI ' Solnce stopi v znamenje kozla dne 22. ob 20.30. — Začetek zime. — Dan se skrči do 21. za 20 minut in zraste do 31. za 4 minute. — Najkrajši dan, najdaljša noč. — Dan je dolg od 8 ur 40 minut do 8 ur 24 minut. DAVKI: Od 10.—18. plačaj zadnji obrok davkov. V tem mesecu daj potrditi obrtno dovoljenje. ABECEDNI IMENIK SVETNIKOV IN GODOV A. Abdon (in Senen), m., 30. jul. Abraham, očak, 9. okt. Ada glej Adelhajda. Adalbert (Vojteh), šk„ 23. apr. Adam (in Eva), p. st, -24. dec. Adela glej Adelhajda. Adelhajda, vdova, 16. dec. Adolf, škof, 11. febr. Adolf, spozn., 12. jun. Adolf, škof, 17. jun. Adrijan, muč., 8. sept. Afra, muč., 24. maja. Afra, muč., 9. avg. Agapa, dev., muč., 5. marca. Agapit (Ljubo), muč., 18. avg. Agapit, papež, 20. sept. Agata (Doroslava), d., 5. febr. Agaton, papež, 16. febr. Agaton, muč., 7. dec. Agripina, dev., muč., 23. jan. Ahacij (in tov.), muč., 22. jun. Ahilej (in Nerej), m., 12. maja. Akvilina, dev., 13. jun. Alban (Belo), muč., 21. jun. Albert, škof, muč., 8. apr. Albert Vel., spozn,, 15. nov. Albin (Belko), škof, 1. marca. Albina, dev., muč., 16. dec. Albuin (in Ingenuin), š., 5. feb. Aleksander (Saša), šk., 23. apr. Aleksander, pap., m., 3. maja. Aleksander Sauli, 11. okt. Aleksander, muč., 12. dec. Aleksandra, muč., 20. marca. Aleksandra, d., m., 18. maja. Aleš, spozn., 17. jul. Alferij, opat, 12. apr. Alfonz, škof, 23. jan. Alfonz Lig., škof, 2. avg. Alfonz Rodr., spozn., 30. okt. Alfred, opat, 12. jan. Alojzij Gonzaga, sp., 21. jun. Amadej, spozn., 30. marca. Amalija (Ljubica), 10. jul. Amand, škof, 6. febr. Ambrož, šk., cerkv. uč., 7. dec. Ambrozij Sien., bi., 20. marca. Ana, mati Marije Dev., 26. jul. Ana, prerokinja, 1. sept. Anaklet, papež, 13. jul. Ananija, muč., 25. jan. Ananija, muč., 1. dec. Anastazij, muč., 22. jan. Anastazij, papež, 27. apr. Anastazij, muč., 7. sept. Anastazija, muč., 6. febr. Anastazija, muč., 15. apr. Anastazija, dev., 14. avg. Anastazija, muč., 25. dec. Andrej (Hrabrosl.) K., 4. febr. Andrej Bobola, 21. maja. Andrej Avelin, spozn., 10. nov. Andrej, apostol, 30. nov. Angela Folinjska, vdova, 4. jan. Angela, dev., 10. maja. Angela Meriči, dev., 31. maja. Angelina, 21. jul. Angelus, spozn., 12. apr. Angelus, 30. okt. Anicet, papež, 17. apr. Antia, muč., 18. apr. Anton, pušč., 17. jan. Anton Padovanski, 13. jun. Anton M. Caharija, sp., 5. jul. Antonija, dev., muč., 29. apr. Antonija, muč., 4. maja. Antonija, dev., 27. okt. Antonin, škof, 10. maja. Antonin, muč., 22. avg. Antonin, muč., 2, sept. Antonina, muč.. 1. marca, Antuza, muč., 27. avg. Anzelm, šk., cerkv. uč., 21. apr. Apolinarij, škof, muč., 23. jul. Apolonij, muč., 18. apr. Apolonija, dev., muč., 9. febr. Arkadij, muč., 12. jan. Atanazij, šk., cer. uč., 2. maja. Atanazija, vdova, 14. avg. Avguštin, šk., ap., 28. maja. Avguštin, šk., cer. uč., 28. avg. Avrea (Zlata), d., m., 19. jul. Avrelij, škof, 12. nov. Avrelija, dev., muč., 15. okt. B. Baldomir, spozn., 27. febr. Baltazar (Boltežar), kr., 6. jan. Bara glej Barbara. Barbara, dev., muč., 4. dec. Barbea, muč., 29. jan. Barnaba, apostol, 11. jun. Bazilij, škof, cer. uč., 14. jun. Bazilisa (in Julijan), m., 9. jan. Beatrika, muč., 29. jul. Beda (Veda) Čast., 27. maja. Belo glej Alban. Benedikt, opat, 21. marca. Benedikt Niger, spozn., 4. apr. Benedikt Jožef, spozn., 16. apr. Benedikta, muč., 4. jan. Benedikta, dev., 6. maja. Benedikta, dev., muč. 8. okt. Benigen, muč. 13. febr. Benigen, muč., 1. nov. Benjamin, muč., 31. marca. Benon, škof, 26. jun. Benvard (s tov.), škof, 25. okt. Benvenut, škof, 22. marca. Berard, muč., 16. jan. Bernard, škof, 12. marca. Bernard, opat, 20. avg. Bernard Ofiški, spoz,, 26. avg. Bernardin Foški, 27. nov. Bernardin Sienski, 20. maja. Berta, dev., 4. jul. Bertold, spozn., 29. marca. Bertram, škof, 3. jul. Bertrand, patr. oglejski, 6. jun. Bibijana, dev. muč., 2. dec. Blaž, škof, muč., 3. febr. Blaženko glej Makarij. Bogdan glej Deodat. Bogdan glej Matija. Bogo glej Bogomir. Bogoljub glej Teofil. Bogomil, škof, 10. jun. Bogomila, 6. jul. Bogomir (Bogo, Božo), 8. nov. Bojan glej Mohor. Boltežar glej Baltazar. Bonaventura, šk., č. uč., 14. jul, Bonifacij, muč., 14. maja. Bonifacij, papež, 25. maja. Bonifacij, škof, muč., 5. jun. Bonifacij, papež, 25. okt. Boris, kralj, 2. maja. Boštjan glej Sebastijan. Božena glej Natalija. Božidar glej Teodor. Božo glej Bogomir. Branimir glej Frančišek. Branko glej Frančišek. Breda glej Friderika. Brezmad. spoč. M. D., 8. dec. Brigita, dev., 1. febr. Brigita, vdova, 8. okt. Bronislava, nuna, 7. sept. Brunon, škof, 17. maja. Brunon, spozn., 6. okt. Budislav glej Gregor. C. Caharija, papež, 15. marca. Caharija, prerok, 6. sept. Caharija (in Elizab.), 5. nov. Cecilija, dev., muč., 22. nov. Celestin, papež, 6. marca. Celestin, papež, 19. maja. Cenon, muč., 5. apr. Ciprijan, škof, muč., 14. sept. Ciprijan (in Kornelij), mučen? ca, 16. sept. Ciprijan (in Just.), m., 26. sept. Cirijak (Larg in Smaragd), m., 8. avgusta. Ciril Aleksandrijski, š., 9. febr. Ciril Jeruzalemski, škof, cer* kveni uč., 18. marca. Ciril, muč., 29. marca. Ciril (in Metod), slovanski ap., 5. julija. Cirila, muč., 5. jul. Cirila, dev., muč., 28. okt. Cita, dev., 27. apr. Cvetana, Cvetka glej Flora. Cvetko glej Flori jan. D. Damaz, papež, 11. dec. Damijan (in Kozma), m., 27. s. Daniel (Dana, Danica, Danilo), prerok, 21. jul. Daniel (in tov.), muč. 10. okt. Danilo glej Daniel. Darij, muč., 19. dec. Darinka (Martina), 11. nov. Darovanje Marijino, 21. nov. Davorin glej Martin. Demeter, muč., 9. apr. Deodat (Bogdan), m., 8. nov. Deziderij (2eljko), 23. maja. Didak Jožef, bi., 21. marca. Dinko glej Dominik. Dionizij, škof, muč., 9. okt. Dizma, desni razb., 25. marca. Dobrega sveta D. M., 26. apr. Dominik (Vladimil), s., 4. avg. Dominika, muč., 6. jul. Donat, škof, muč., 7. avg. Donat, spozn., 29. okt. Dora glej Doroteja. Doroslava glej Agata. Doroteja (Dora), d., m., 6. febr. Doroteja (in tov.), d., 3. sept. Dragica glej Karel. Drago, spozn., 16. apr. Dragotin glej Karel Bor. Dula, muč., 25. marca. Dušan glej Spiridion. E. Eberhard, škof, 8. jan. Eberhard, škof. 23. jun. Eberhard, škof, 28. nov. Ecehiel, prerok, 10. apr. Edita, dev., 16. sept. Edmund, škof, 16. nov. Edmund (in tov.), muč., 1. dec. Edvard, kralj, muč., 18. marca. Edvard, kralj angl., 13. okt. Efrem, cerkv. uč., 18. jun. Egidij (Roger in Odorik), 28. j. Egidij od sv. Jožefa, 7. febr. Egidij (Ilij, Tilen), op., 1. sept. Eleonora, dev., 21. febr. Elevterij, škof, muč., 20. febr. Elevterij, pap., muč., 26. maja. Elija, prerok, 20. jul. Elizabeta (Špela), kral., 8. jul. Elizabeta (in Caharija), 5. nov. Elizabeta, kraljica, 19. nov. Elizej, prerok, 14. jun. Ema, vdova, 19. apr. Emanuel, muč., 26. marca. Emeram, škof, muč., 22. sept. Emerencijana, d., m., 23. jan. Emerik, vojvoda, sp., 5. nov. Emigdij, škof, muč., 9. avg. Emil (Milan), muč., 22. maja. Emilija (Milica), dev., 17. avg. Emilijan (Milan), šk., 11. sept. Emilijana (Milena), d., 5. jan. Engelbert, škof, 7. nov. Epigmenij, muč., 24. marca. Erazem, škof, muč., 2. jun. Erazma (s tov.), muč., 3. sept. Erik, kralj, 18. maja. Erna glej Erntruda. Ernest, škof, 12. jan. Erntruda (Erna), d., 11. sept. Etbin, opat, 19. okt. Etelbert, kralj, 25. febr. Eva (in Ad.), prvi starši, 24. dec. Evald, muč., 3. okt. Evarist I., papež, muč., 26. okt. Evfemija (in tov.), 3. sept. Evfrazija, dev., 13. marca. Evgenij, muč., 24. jan. Evgenij, papež, 8. jul. Evgenij (in Makarij), 20. dec. Evgenij, škof, 30. dec. Evgenija, dev., 25. dec. Evlalija, dev., muč., 12. febr. Evstahij (m tov.), m., 20. sept. Evstohija, dev., 13. febr. Evstohija, dev., muč., 2. nov. Evtihij, m. iz Mez., 14. marca. Evtihij, muč., 29. sept. Evtihijan, papež, muč., 8. dec. Evzebij, muč., 6. marca. Evzebij, duh., spozn., 14. avg. Evzebij, škof, muč., 16. dec. F. Fabij, muč., 31. jul. Fabijan (in Sebast.), m., 20. jan. Fabiola, vdova, 27. dec. Favsta, vdova, 19. marca. Favstin (in Jovita), m., 15. febr. Felicijan (in Primož), m., 9. jun. Felicijan, škof, muč., 20. okt. Felicita, muč., 7. marca. Felicita s 7 sinovi, m., 10. jul. Felicita, muč., 23. nov. Feliks (Srečko), d., m., 14. jan. Feliks, škof, 21. febr. Feliks Kantal, spozn., 21. maja. Feliks (in Fortunat), 18. jun. Feliks (in Nabor), m., 12. jul. Feliks Val., spozn., 30. nov. Ferdinand, kralj, 30. maja. Fides (Vera), dev., m., 1. avg. Filemon (in Apolonij), muč., 8. marca. Filip (in Jakob), ap., 1. maja. Filip Neri, spozn., 26. maja. Filip (Zdenko) Benicij, spozn., 23. avg. Filomena, dev., 11, avg. Firmin, škof, muč., 25. sept. Firmin, škof, 11. okt. Flavijan, m. (v Rimu), 28. jan. Flora (Cvetka, Cvetana), dev., 12. jun. Flora, dev., muč., 24. nov. Florentin, škof, 16. okt. Florentina, dev., 20. jun. Florijan (Cvetko), m., 4. maja. Fortunat, spozn., 1. jun. Fortunat (in Feliks), 18. jun. Fortunat (in Mohor), m., 12. jul. Frančišek (Branimir, Branko) Šaleški, šk., cer. uč., 29. jan. Frančišek Kle, muč., 17. febr. Frančišek Pavi, spozn., 2. apr. Frančišek Hier., 11. maja. Frančišek Kar., spozn., 4. jun. Frančišek Regij, sp., 16. jun. Frančišek Šolan., sp., 24. jul. Frančišek Kald., sp., 13. sept. Frančišek Seraf., spozn., 4. okt. Frančišek Borja, sp., 10. okt. Frančišek Ksaverij, sp., 3. dec. Frančiška Rimska, vd., 9. mar. Friderik (Mirko, Miroslav), šk., muč., 18. jul. Fridolin, opat, 6. marca. Frumencij, škof, 27. oktobra. G. Gabriel od Žal. M. B, 27. febr. Gabriel, nadangel, 24. marca. Gaj (in Šotor), p., m., 22. apr. Gal, opat, 16. okt. Gala, vdova, 5. okt. Gaspar (Gašpar), kralj, 6. jan. Gavdioz (Veselko), šk., 25. okt. Genovefa, dev., 3. jan. Gentilij, muč., 5. sept. Gerard, muč., 8. marca. Gerard, škof, muč., 24. sept. Gerard MajeJla, 16. okt Germana, dev., 15. jun. Gervazij (in Prot), m., 19. jun. Gizela, kraljica, opat., 7. maja. Godfrid (Bogomir), šk., 8. nov. Godhard, škof, 5. maja. Gorgonij, muč., 9. sept. Gracijan, škof, 18. dec. Gregorij, papež, 13. febr. Gregorij, papež, 17. febr. Gregorij Ni s. (Budisl.), škof, 9. marca. Gregorij Vel., pap., 12. marca. Gregorij Nacijan., šk., 9. maja. Gregorij, papež. 25. maia. Gregorij Čudodel., šk., 17. nov. Gregorij, papež, 28. nov. Gvido, spozn., 12. sept. Gvidon, opat, 31. marca. H. Habakuk, prerok, 15. jun. Hadrijan, muč., 8. sept. Hedviga (Vika), 17. okt. Helena (.Jelena, Jelka), 15. apr. Helena, dev., 22. maja. Helena, mati Konstantina Vel., 1. avgufta. Hema, vdova, 27. jun. Henrik Suzo, spozn., 2. marca. Henrik, kralj, spozn., 15. jul. Hermagor (Bojan) glej Mohor. Herman Jožef, spozn., 7. apr. Hermenegild, muč., 13. apr. Hervard, škof, 16. marca. Hiacint, spozn., 17. avg. Hiacint (in Prot), m., 11. sept. Hiacinta, dev., 30. jan. Hiacinta, dev., 6. febr. Hieronim Miani, sp., 20 jul. Hieronim, cerkv. uč., 30. sept Higin, papež, muč., 11. jan. Hilarij (Radovan), e. u., 14. jan. Hilarij (in Tacijan), 15. marca. Hilarija, muč., 12. avg. Hilda, 18. novembra. Hildegarda, opatinja, 17. sept. Hipolit (in Kasijan), m., 13. avg. Hipolit, škof, muč., 22. avg. Honorij, škof, 30. sept. Hrabroslav glej Andrej Hrizogon, muč,, 24. nov. Hugolin (in tov.), m., 13. okt. Hugon, škof, 1. apr. Hugon, škof, 10 avgusta, 1. Ida, devica, 13. aprila. Ida, grofinja, 4. sept. Ida, devica, 29. okt. Ignacij (Igo, Ognjeslav), škof, muč., 1. februarja. Ignacij Lojola, spozn., 31. jul. Igo glej Ignacij Ime Marijino, 12. sept. Ingenuin (in Albuin), 5. febr. Inocencij, papež, 22. jun. Inocencij, papež, 28. jul. Irena (Miroslava), d., 21. febr. Irena, dev., muč., 5. apr. Irena (s tov.), muč., 18. sept. Irenej, škof, 5. maja. Irenej, spozn., 28. jun. Irenej, škof, muč., 4. jul. Irenej, škof, muč., 15. dec. Irmina, dev., 24. dec. Ivan glej Janez. Ivana (Jana Joana) V., 4. febr. Ivana Orleanska, d., 30. maja. Ivana Frančiška Šant., 21. avg. Ivo, spozn., 19. maja. Izabela, kraljica, 4. jan. Izabela, dev., 31. avg. Izs.ija, prerok, 6. jul. Izak, menih, 11. apr. Izidor, škof, muč., 2. jan. Izidor, škof, cerkv. uč., 4. apr. Izidor, kmet, spozn., 15. maja. J. Jakob (Radoslav) ml., 1. maja. Jakob st., apostol, 25, jul. Jakob, pušč., 6. avg. Jakob iz Marke, sp., 28. nov. Jana glej Ivana. Janez Zlatoust, šk„ 27. jan. Janez Miloščinar, šk., 30. jan. Janez Matajski spozn., 8. febr. Janez Jož. od Kr., op., 5. marca. Janez od Boga, sp., 8. marca. Janez Damaščan, 27. marca. Janez Kapistran, sp., 28. marca. Janez Klimak. opat, 30. marca. Janez Ev. p. lat. vrati, 6. maja. Janez Kolumbin, bi., 31. jul. Janez Sarkander, bl„ 17. marca. Janez Nepomučan, sp., 16. m. Janez de Rossi, sp., 23. maja. Janez, papež, muč., 27. maja. Janez Fakund, spozn., 12. jun. Janez Franc, spozn., 16. jun. Janez Krstnik, rojstvo, 24. j.; obglavljenje, 29. avg. Janez (in Pavel), muč., 26. jun. Janez Gualbert, opat, 12. jul. Janez Berhinans, spv 13. avg. Janez Kancijan, spožn., 20 okt. Janez Gabriel Perb. m., 7. nov. Janez od Križa, spozn., 24. nov. Janez Evangelist, 27. dec. Januarij, škof, muč., 19. sept. Jedert Brab., dev.. 17. marca. Jedert, dev., 15. nov. Jelena glej Helena, Jelislava glej Elizabeta. Jelka glej Helena. Jernej, apostol, 24. avg. Jernej, škof, bi., 19. okt. Joahim, oče Marije, 20. marca in ned. v osmini Mar. vneb. Jona, prerok, 21. sept. Jordan, spozn., 15. febr. Jošt, opat, 16. jun. Jovita (in Favstin), m., 15. febr. Jozafat Kunčevič, šk. m., 14. n. Jožef, ženin M. D., 19. marca. Jožef Oriol, 23. marca. Jožef Kal., spozn. 27. avg. Jožef Kupertin, sp., 18. sept. Juda (in Simon), apost. 28. okt. Judita, muč., 6. maja. Jukund, škof, 14. nov. Jukunda, dev., muč., 27. jul. Julij, spozn., 31. jan. Julija, papež, 12. apr. Julij, senator, muč., 19. avg. Julij, muč., 1. jul. Julij, muč., 20. dec. Julija, dev., 22. maja. Julija, dev., muč., 10. dec. Julijan (in Bazilisa), m., 9. jan. Julijan, škof, 28. jan. Julijan, škof, 8. febr. Julijan, muč., 19. febr. Julijana, vdova, 7. febr. Julijana, dev., muč., 16. febr. Julijana Falk., dev., 19. jun. Julijana, dev., muč., 17. avg. Jurij, muč., 24. apr. Just, škof, 28. maja. Just, muč., 18. okt. Just, muč., 14. julija, Just, muč., 2. novembra. Justin, muč., 14. apr. Justina, dev., muč., 26. sept. K. Kajetan, spozn., 7. avg. Kalist, papež, muč., 14. okt. Kamil Lelijski, spozn,. 18. jul. Kamil (in tov,), muč., 25. sept. Kancijan glej Kocijan. Kandid, muč., 3. okt. Kanut, kralj, muč, 19. jan. Karel (Dragotin) Bor., šk., 4. n. Karmelska Mati božja, 16. jul. Kasijan (in Hipolit), m., 13. avg. Kastor, muč., 28. marca. Katarina Riči, dev., 13. nov. Katarina Gen., 22. marca. Katarina Švedska, 22. marca. Katarina Sienska, dev., 30. apr. Katarina, dev., muč., 25. nov. Kazimir, spozn., 4. marca. Kilijan, škof, 8. jul. Klara, devica, 12. avg. Klavdij, muč., 30. okt. Klavdij (in Simforijan), muč., 8. nov. Klemen Mar. Dvorak (Hofs bauer), spozn., 15. marca. Klemen, papež, muč., 23. nov. Klet (in Marcelin), šk., muč., 26. apr. Klotilda, kraljica, 3. jun. Klotilda, dev., muč., 23. okt. Kocijan (in tov.) m., 31. maja. Koloman, muč., 13. okt. Konrad Plac., pušč., 19. febr. Konrad, škof, 26. nov. Konstancija, dev., m., 19. sept. Konstantin, muč., 29. jan. Kordula, dev., muč., 22. okt. Kornelij (in Ciprijan), m., 16. sept. Korona, muč., 14. maja. Kozma (in Damijan), m., 27. s. Krispin, škof, 19. nov. Krispin, muč., 5. dec. Kristijan, muč., 17. febr. Kristina, dev., muč., 24. jul. Kristina, dekla, 15. dec. Krištof Milanski, II. marca. Krištof, muč., 25. jul. Krištof, 31. okt. Krizant (in Darija), m., 25. okt. Ksist glej Sikst Kunigunda. ces., 3. marca. Kutbert, škof, 20. marca. Kvirin, muč., 30. marca. L. Ladislav, kralj, 27. jun. Lambert, škof, muč., 17. sept. Larg (Cirijak in Sm.), m., 8. av. Lavra, nuna, 17. jun. Lavreneij (Lovro), m., 10. avg. Lavrencij Just, škof, 5. sept. Lavretanska Mati božja, 10. d. Lazar, škof, 17. dec. Lea, 22. marca. Lenart glej Leonard. I.eon, papež, c. uč., 11. apr. Leon, papež, 19. apr. Leon, škof, 22. apr. Leon, papež, 28. jun. Leon, papež, 3. jul. Leonard (Lenart), opat, 6. nov. Leonard Portom., sp., 26. nov. Leopold Gaj., 2. apr. Leopold, vojvoda, sp., 15. nov. Lidija, vdova, 3. avg. Lin, papež, muč., 23. avg. Ljubica glej Amalija, Ljubo glej Agapit. Ljudmila, vdova, 16. sept. Lovro glej Lavrencij. Lucij, papež, muč., 4. marca. Lucija, dev., muč., 13. dec. Lucijan, muč., 7. jan. Ludgar, 26. marca Ludovik Tol., škof., 19. avg. Ludovik, kralj, 25. avg. Ludovik Bertr., spozn., 10. okt. Ludovika Marillac, bi., 15. mar. Luka, evang., 18. okt. Lurška M. B„ 11. febr. M. Magdalena (Majda, Magda) Pa= ciška, dev., 29. maja. Magdalena, spokor. 22. jul. Makarij (Blaženko), Al., opnt, 2. jan. Makarij, škof. 10. marca. Makarij (in Evgenij), m., 20. dec. Maksencij, muč., 12. dec. Maksim, škof, muč., 29. maja. Maksima, muč., 26. marca. Maksimilijan, škof, 21. febr. Maksimilijan, škof, m., 3. okt. Maksimilijan, škof, m., 12. okt. Mamert, škof, 11. maja. Marccl, papež, muč., 16. jan. Marcela, vdova, 31. jan. Marcelijan (in Marko), muč., 18. jun. Marcelin (in Klet), škof., muč. 26. apr. Marij (in tov.), muč., 19. jan. Marije bi. Device godovi: Zaroka z Jožefom, 23. jan. Očiščevanje (svečnica), 2. feb. Lurška M. B„ 11. febr. Oznanjenje M. D., 25. marca. M. B. dobrega sveta, 26. apr. Pomočnica krist., 24. maja. Obiskanje Marijino, 2. jul. Karmelska M. B., 16. jul. Marija Snežnica, 5. avg. Vnebovzetje M. D., 15. avg. Rojstvo M. Device, 8. sept. Ime Marija, 12. sepit. Marija 7 žalosti, petek po tihi nedelji in tretjo nede« ljo v septembru. Rešiteljica ujetnikov, 24. sept. Roženvenska Kraljica, prvo nedeljo v oktobru. Darovanje Marijino, 21. nov. Brezmad. spočetje, 8. dec. Lavretanska M. B., 10. dec. Marija Kleofova, 9. apr. Marija Magdalena (Majda, Magda), 22. jul. Marija Magd. Pazzi, devica, 29. maja. Marijan, muč., 17. jan. Marijan, spozn., 19. avg. Marijana glej Ana. Marin, muč., 26. dec. Marjeta (Meta), d., 28. jan. Marjeta Kort., spok., 22. febr. Marjeta, kraljica, 10. jun. Marjeta Alakok, dev., 17. okt. Marko, evang., 25. apr. Marko, m., 18. jun. Marko (in tov.) muč., 7. sept. Marta (in tov.), muč., 19. jan. Marta, dev., 29. jul. Martin (Davorin), škof, 11. nov. Martin, papež, muč., 12. nov. Martina, dev., muč., 30. jan. Matej, apostol, 21. sept. Matija (Bogdan), ap. 24. febr. Matilda, dev., 26. febr. Matilda, kraljica, 14. marca. Maver, opat. 15. jan. Mavricij (in tov.), m., 22. sept. Medard, škof, 8. jun. Mehtilda, dev., 10. apr. Melanij, škof, 6. jan. Mclhijad, pap., muč., 10. dec. Melhior, kralj, 6. jan. Metod (in Ciril), si. ap., 5. jul. Mihael, nadangel, 29. sept, njegova prikazen, 8. maja. Miklavž glej Nikolaj. Milan glej Emilijan. Milena glej Emilijana. Milica glej Emilija. Milka glej Ljudmila. Mirko glej Friderik. Miro, škof. 8. avg. Miroslav glej Friderik. Miroslava glej Irena. Modest, šk. krški, 31. marca. Mohor (in Fort.), m., 12. jul. Monika, vdova, 4. maja. N. Nabor (in Feliks), m., 12. jul. Nada, 24. sept. Narcis, škof, 29. okt. Natalija (Božena)1, m., 27. jul. Natalija, spozn., 1. dec. Nazarij, muč., 12. jun. Nerej (in Ahilej), m., 12. maja. Neža, dev., muč , 21. jan. Neža Praška, 2. marca. Neža, dev., 20. apr. Nicefor, patriarh, 13. marca. Nikolaj (in tov.), muč., 9. jul. Nikolaj Tol., spozn., 10. sept. Nikolaj (Miklavž), šk., 6. dec. Nikomed, muč., 15. sept. Norbert, škof, 6. jun. Notburga, dev., 13. sept. O. Obglavlj. Jan. Krst., 29. avg. Obiskanje Marijino, 2. jul. Očiščevanje Marijino, 2. febr. Odilo, opat, 1. jan. Odon, opat, 18. nov. Odorik (Roger in Egid.), 28. jan. Ognjeslav glej Ignacij. Oltfa, 11. julija. Onezim, muč., 16. febr. Orest, muč., 9. nov. Oskar, škof, 3. febr. Otilija, dev., 13. dec. Otinar, opat, 16. nov. Oznanj. Marijino, 25. marca. Ožbolt, kralj, muč., 5. avg. P. Pankracij, muč., 12. maja. Pantaleon, muč., 27. jul. Pashal, spozn., 17. maja. Pastor, spozn., 26. jul. Patricij (Patrik), šk., 17. marca. Pavel, prvi pušč., 10. jan. Pavel od Križa, spozn., 28. apr. Pavel, škof, 7. jun. Pavel (in Janez), muč., 26. jun. Pavel (in Peter), ap., 29. jun.; Pavlovo spreobrnjenje, 25. jan. Pavla, vdova, 26. jan. Pavla, dev., muč., 3. jun. Pavlin, oglejski škof, 11. jan. Pavlin Nol., škof, 22. jun. Pavlina, 14. marca. Pavlina, muč., 6. jun. Pavlina, dev., 2. dec. Pavlina, dev., 31. dec. Pelagija, muč., 23. marca. Pelagija, spozn., 17. dec. Peregrin, spozn., 27. apr. Peregrin, spozn., 28. jul. Perpetua (in Fel.), m., 6. marca. Peter, škof, 9. jan. Peter Nol., spozn., 31. jan. Peter Dam., šk., c. u., 23. febr. Peter Kanizij, 27. apr. Peter, muč., 29. apr. Peter Regalat, spoz., 13. maja. Peter Celestin, pap., 19. maja. Peter (in tov.), muč., 2. jun. Peter (in Pavel), ap., 29. jun. Peter Klaver, spozn., 9. sept. Peter Alkantara, sp., 19. okt. Peter Zlatoslov., c. u., 4. dec. Peter Fourier, škof, 9. dec. Petra stol (v Rimu), 18. jan. Petra stol (v Antiohiji), 22. feb. Petra vezi, 1. avg. Petronij, škof, 6. sept. Petronila, dev., 31. maja. Pij, papež, 5. maja. Pij, papež, 11. jul. Placid (in tov.), muč., 5. okt. Placida, dev., 11. okt. Platon, menili, 4. apr. Polikarp, šk., muč., 26. jan. Pomočnica kristj., 24. maja. Poncijan, pap., muč., 19. nov. Prakseda, dev., 21. jul. Primož (in Felic.), n»., 9. jun. Priska, dev., muč., 18. jan. Prokopij, spozn., 27. febr. Prot (in Hiac.), muč., 11. sept. Protazij (in Gerv.), m., 19. jun. Pudencijana, dev., 19. maja. Pulherija, dev., 7. jul. R. Radegunda, kraljica, 13. avg. Radgand glej Radegunda. Radovan glej Hilarij. Rafael, nadangel, 24. akt. Rajmund Penjaforški, 23. jan. Rajmund, spozn., 31. avg. Rane sv. Frančiška, 17. sept. Regina, dev., muč., 7. sept. Remigij, škof, 1. okt. Rihard, kralj, 7. febr. Rihard, škof, 3. apr. Robert, opat, 29. apr. Robert, opat, 7. jun. Roderik, muč., 13. marca. Roger (Egidij in Od.), 28. jan. Rojstvo Marijino, 8. sept. Rok, spozn., 16. avg. Roman, opat, 28. febr. Roman, muč., 9. avg. Romana, dev., 23. febr. Romuald, opat, 7. febr. Roza Limanska, dev., 30. avg. Rozalija, dev., 4. sept. Rozina, vdova, 13. marca. Roženvenska Kraljica, prvo nedeljo v oktobru. Rudolf, muč., 17. apr. Rudolf, škof, 26. jun. Rudolf (in tov.), muč., 27. jul. Rupert, škof, 27. marca. S. Saba (Sava), muč., 12. apr. Saba, opat, 5. dec. Sabina, muč., 29. avg. Sadot, šk. (in tov.), m„ 20. feb. Šaloma Mar., 22. okt. Salvator, spozn., 18. marca. Saturnin, muč., 29. nov. Savin, muč., 11. jul. Sebastijan (in Fab.), 20. jan. Sekunda, dev., m., 10. jul. Senen (in Abdon), m., 30. jul. Serafin, spozn., 12. okt. Serapion, škof, 21. marca. Sergij, muč., 7. okt Servacij, škof, 13. maja. Severin, opat, 8. jan. Severin, škof, 23. okt. Severin, škof, 21. dec. Sholastika* dev., 10. febr. Sibila, dev., 17. avg. Sidonij (Zdenko), š., 23. avg. Sigmund (Žiga), 11. maja. Sikst, papež, 28. marca. Sikst, papež, 6. apr. Sikst, papež, 6. avg. Silverij, papež, 20. jun. Silvester, opat, 26. nov. Silvester, papež, 31. dec. Simeon, škof, muč., 18. febr. Simeon, muč., 24. marca. Simeon, škof, 21. apr. Simeon, starček, 8. oktobra. Simforijan (in Klavd.), 8. nov. Simforoza, muč., 18. jul. Simon (in Juda), ap., 28. okt. Simonsotrok, muč., 24. marca. Simplicij, papež, 2. marca. Slavka, Slavko glej Alojzij. Smaragd (Cir. in Larg), 8. avg. Snežnica Marija, 5. avg. Sofronij, škof, 11. marca. Sonja glej Zofija. Soter (in Gaj), p., m., 22. apr. Sotera, dev., muč., 10. febr. Spiridion (Dušan), op., 14. dec. Spočetje brezmadežno, 8. dec. Spomin sv. Pavla, 30. jun. Srečko glej Feliks. Stanislav (Stanko), š., 7. maja. Stanislav Kostka, sp., 13. nov. Suzana, d., (in Tib.), 11. avg. 5. Saša glej Aleksander. Štefan, opat, 17. apr. Štefan, papež, muč., 2. avg. Štefan, kralj ogrski, 2. sept. Štefan, prvi mučenec, 26. dec.; najdenje njegovo, 3. avg. T. Tacijan (in Hil.), m., 15. marca. Tarbula, dev., muč., 22. apr. Tarzicij, muč., 15. avg. Tarzila, dev., 24. dec. Tekla, dev., muč., 23. sept. Telesfor, papež, muč., 5. jan. Teobald, pušč., 1. jul. Teodor (Božidar), sp., 7. jan. Teodor, muč., 15. apr. Teodor, muč., 9. nov. Teodora, muč., 13. marca. Teodozija, dev., 2. apr. Teofil (Bogoljub), m., 8. jan. Teotim (in tov.), m., 18. dec. Terezija, dev., 15. okt. Tiburcij (in tov.), m., 14. apr. Tiburcij (in Suzana), 11. avg. Ticijan, škof, 3. marca. Tilen glej Egidij. Timotej, škof, 24. jan. Timotej, muč., 22. avg. Tit, škof, 4. jan. Tomaž Akv., c. u., 7. marca. Tomaž Tol., muč., 9. apr. Tomaž Vilan., škof, 22. sept. Tomaž, škof, 3. okt. Tomaž, apostol, 21. dec. Tomaž, škof, muč., 29. dec. Trifon, muč., 10. nov. Turibij, škof, 24. marca. U. Ubald, škof, 16. maja. Udalrik glej Urh. Urban, papež, 25. maja. Urban, škof, 7. dec. Urban, papež, 19. dec. Uršula (in tov.), dev., 21. okt. Urh, škof, 4. jul. Valburga, dev., 25. febr. Valentin (Zdravko), š., 7. jan. Valentin, muč., 14. febr. Valentina, dev., 25. jul. Valerija, muč., 5. jun. Valerijan (in tov.), m., 14. apr. Valerijan, spozn., 12. sept. Vekoslav glej Alojzij. Venancij, škof, muč., 1. apr. Venancij, muč., 18. maja. Venčeslav, kralj, 28. sept. Vendelin, spozn., 20. okt. Venefrida, dev., muč., 3. nov. Vera glej Fides. Veronika, dev., 13. jan. Veronika Jul., dev., 9. jul. Voselko glej Gavdioz. Vid, muč., 15. jun. Vigilij, škof muč., 26. jan. Vika glej Hcdviga. Viktor (Zmagosl.;, sp., 26. leb Viktor, muč., 10. marca. Viktor, muč., 12. apr. Viktor, škof, 28. julija. Viktor, škof, 23. avg. Viktorija, dev., muč., 11. febr. Viktorija, muč., 17. nov. Viktorija, dev., muč., 23. dec. Viktorin, muč., 25. febr. Viktorin, škof, muč., 3. mv Vilibald, škof, 7. jul. Vilibrord, škof, 7. nov. Viljem, papež, 10. febr. Viljem, opat, 6. apr. Viljem, škof, 8. jun. Viljem, opat, 25. jun. Vincencij (Vinko), m., 22. jan. Vincencij Fer., spozn., 5. apr. Vincencij Pavi., sp., 19. jul. Virgilij, muč., 13. sept. Virgilij, škof, 27. nov. Vital, muč., 28. apr. Vital, muč., 4. nov. Vi vina, dev, 17. dec. Vladimir, kralj, 15. jul. Vnebovzetje Marijino, 15. avg. Vojslava, dev., 27. maja. Vojteh (Adalbert), š., 23. apr. Volbenk (Volfg.), šk., 31. okt. Z. Zaroka Marijina, 23. jan. Zdenko glej Sidonij, Filip. Zdravko glej Valentin. Zefirin. papež, 26. avg. Zlata glej Avrea. Zmagoslav glej; Viktor. Zofija, 15. maja. Zofija (in tov.), m., 18. sept. Zofija, vdova, 30. sept. Zofronij, škof, 11. marca. Ž. Žalostna Mati božja, petek po tihi nedelji in 3. ned. v sept. Željko glej Deziderij. Žiga glej Sigmund. Sv. oče Pij XI. blagoslavlja Gor. Mohorjevo družbo arr ti en 31 ■nioctfo.rute (J^ojSaftfa./t( ^r-rroce tjz Jfe/r, jtl a ri cr-^v/n — lilo je in klobasam se je mudilo, pa si je mislil Nacek: to pot naj bo za botra kar sosed, drugo pot bo kdo boljši! Sosed in njegova žena se nista bra* nila, še imenitno se jima je zdelo in sta res otroka držala pri krstu. Čez par dni pa se je spodobilo in sta prišla v vas s štruco in kokošjo, da vidita, kako se godi otroku in njegovi materi. Razgovarjali so se na široko, pa je bil oče Nacek posebno prijaznih be* sed in je v svoji prijaznosti celo pro* sil soseda, naj mu ne zameri, da ga je bil nadlegoval za botra. Pa mu je v gostobesedni prijaznosti ušlo in je dejal: »Veste, lilo je tisti dan, lilo. Če ne bi lilo, bi si bil za botra izbral že boljšega.« Žena je ležala v postelji, vendar je koj zapazila moževo nerodnost. Sitno se ji je zdelo in jo je poizkusila po* praviti in je moža pokarala: »Glej se, kakšen si, da kaj takega poveš na* šemu botrčku v zobe! Če bi bil botr* ček količkaj pošten človek, pa bi ti lahko zameril!« Prvi so na vrsti tuji! Živel je graščak, dosti je imel sveta in živine in zaradi sveta in živine tudi dosti družine. — Pri štirih mizah so opoldne južinali, ako ni naneslo, da so jim južino prinesli ali pripeljali kar na polje. Pa pride neki dan graščaku v goste polno gospode, nič se jih ni bil nade* j al. Pa sta dobila kuhinja in klet čez glavo dela, da bo tuja gospoda postre* žena in pogoščena čim hitreje in čim imenitne je. Kuhalo in peklo, klalo in cvrlo, nastavljalo in točilo se je tisti dan v graščini, da je bilo veselje. Le ne za družino. Družina je čakala, kdaj bo dobila južino, in ko je bila že tretja ura, so poslali svinj ar j a v ku* hinjo, kaj je in ali so nanje pozabili. Odgovorila je kuharica, da je uka* zal gospod, naj družina počaka; ko se bodo najedli tujci, bo prišla na vrsto družina. Tako je ostalo, tako se je zgodilo. Mine dan, pride drugo jutra, pa se ni grajskemu svinjarju prav nič mu* dilo, da bi kakor po navadi odprl do* mače svinjake in nakrmil žival. Nego je čakal, da so prej sosedje spustili svoje prašiče. fTeh je bilo do* sti in so bili vajeni, da so zjutraj pri* ha j ali tudi pred graščinsko pristavo, da so stikali za ostanki. Pa ko se je zbralo tujih prašičev vajeno število, je grajski svinj ar lepo postavil korito in pričel vlačiti vanj, kar je bil dobrega skuhal in kar lju* bij o prašiči za zajtrk: pomije in repo in korenje in buče in kar še drugega spada k svinjski pojedini. In je bilo pred graščinskim svinjakom kaj ve* selo kruljenje tujih prašičev, grajski pa so jezno cvilili in se puntali v svi« njaku. To komedijo je z okna videl gra« ščak pa se je razjezil in zakričal: »Svinjar, ali se ti meša? Tujim pra« šičem daješ jesti, domače pa imaš za« prte — ko j jih izpusti iz svinjaka!« Pa je odgovoril svinjar: »Domači naj le počakajo! Najprej se morajo tuji nažreti, tako ste Vi ukazali vče« raj!« Pobožna molitev. Stara Marjana je bila sila pobožna ženska in ni izpustila večera, da ne bi zmolila rožnega venca vse tri dele. Pri sebi v svoji bajti je imela rajnke hčere sinu Pavleta, njemu je bila bajta namenjena po smrti. Ta Pavle ji je moral pri rožnem vencu odgovarjati. Pa je bil Pavle pravkar prišel od vo« jakov in se mu je zdelo, da so vsi trije deli rožnega venca vendarle malo pre« dolgi za Vsak večer in da bi malo kraj« ša molitev nemara tudi zalegla. Starka je bila že slabotna pa jo je v molitvi rad prevzel zaspanec, zakin« kala je, jagode pa je držala v rokah. Komaj je dobro zakinkala, že se je Pavle na ves glas prekrižal: »V imenu ... svetega Duha, amen!« In je vstal in si otepel kolena. Starka se je zbudila. »Mar sem iz« molila že vse tri dele?« »Ste jih, mati, vse tri!« »Ja ja,« je vzdihnila starka, »hitro mine čas ob rožnem vencu, če ga mo« liš s pravo gorečo pobožnostjo.« Pritrdil je Pavle: »Res je tako, mati! — Spat grem, lahko noč!« In je šel tja, kjer so vriskali fantje. Baba in kozarec. Za zobe je dobra sveta Polona, za oči sveta Lucija, pijancem pa pomaga nemara sveti Šentjanž. Pa je bila žena, ki je preveč rada pila, in se je mož trudil zlepo in zgrdo, da bi ji pijačo odvadil. Zgodilo se je in je mož videl na semnju kozarec, ki je na dnu imel na« slikanega svetega Šentjanža. Pa si je zmislil mož in je kozarec kupil za ženo, da bi jo svetnikova podoba traj« no opominjala k zmernosti. Žena je bila silno vesela lepega sem« nja. Hitela je in si natočila — lepo gladko ji je teklo v goltanec. Pohva« lila je novi kozarec in se s poljubom in objemom zahvalila možu. Zapazil pa je mož in ga je bolelo in skrbelo, da je žena odslej še huje pila; kadar si je natočila, vsakikrat je iz* praznila kozarec do dna. Vpraša jo mož: »Ljuba žena, ako ne moreš, da pijačo pustiš, ali ne mo« reš, da bi pila vsaj počasneje v manj« ših požirkih, in ne boš vsakikrat kar vse zvrnila vase?« Pa je žena sklenila roki in premilo dejala: »Oh, preljubi moj mož, ko pa tako silno rada gledam podobo sve« tega Šentjanža na dnu — daj, privošči mi to pobožno veselje!« Zapomnil si je mož njene besede in ko je zopet bil semenj, je ženi kupil drugi kozarec, na dnu tega kozarca je bil naslikan sam peklenski vrag z ro« govi, rdečimi očmi, dolgim jezikom in težkimi verigami. Kozarec svetega Šentjanža pa ji je skril. Žena se je začudila novemu kožar« cu. Toda tudi iz novega kozarca ji ni teklo slabše kakor iz prejšnjega — iz« praznila ga je vsakikrat na dušek. Vzdihnil je mož: »Mar tudi vraga peklenskega tako rada gledaš, kakor prej svetega Šentjanža?« Odgovorila je žena: »Ne gledam ga ne rada, kaj pa misliš! Toda temu gr« demu hudiču rogatemu vendar ne bom puščala kaj v kozarcu — prevelik bi bil greh!« Kozarec takšen, kozarec drugačen, ko pa je baba ostala ista. Babo bi mo« ral na semnju kupiti drugačno, ne pa kozarec! Zgodba o veverici. V butalski hosti se je zgodilo to: Dva sta cepila drva pa zagledata veverico, gibčno se je sukala drevesu okoli debla, zvedavo si ogledovala ona dva. Vrže prvi sekiro od sebe in skoči za veverico v drevo, da jo ujame. Mu zakliče drugi: »Če jo ujameš, si jo bova spekla za malico!« Veverici ni bilo kaj za obljubljeno to čast. Ročno je smukala z veje na vejo in se nagajivo ozirala: kje si, ki me boš ujel? — Pa ko se ji je pribli« žala roka in segla po njej, že je bila na koncu veje in se pognala v drugo drevo. Zakričal je Butalec: »Čak me, tica prebrisana, koj boš moja!« Pa je bil Butalec pretežak za vejo in je lopnil doli in na zobe, da mu je kri zalila usta. Veverica pa se je izgubila v hosto — zbogom, srečno pot! Praznih rok in s krvavo šobo se je vračal drvar k tovarišu. Temu so se cedile sline, tako se je veselil malice; iz suhih vej je bil za« netil ogenj in že je bil ušpičil rnženj za pečenko. Pa je zagledal onega — brez veverice, pač pa okoli ust krva« vega. Pa se je neznansko raztogotil: »Požeruh nevoščljivi, mar se ti je tako mudilo, da si jo požrl kar sirovo?« in mu je ogorčen eno prisolil. Tako vsaj ni bila krvava malica brez soli! Zaljubljena zgodba županovega sina. Butalski župan je imel sina, poznalo se je sinu, kakšnega je rodu. Ime mu je bilo vsak dan Jakec, ob nedeljah Jakope. Pa je bila nedelja in je šel Jakope v sosednje Tepanjce pokušat, kakšen kruh peko tamkaj. Sredi poti je stala graščina — hišam, ki so zidane v nad« stropja, pravijo Butalci graščine, lju« dje v graščinah pa so jim vsi vprek grofje. Pa je sedela pred graščino mla« da grofica, lepa je bila kakor milijon petelinov in še ljubo solnce ni moglo drugače, nego je kar plamtelo od lju« bežni; in je imela grofica razpet rdeč solnčnik, da se je branila njegovih po« ljubov. Kaj tako lepega Jakope še ni bil vi« del vse žive dni in se je ob tem po« gledu vnelo srce tudi njemu in ni od« slej zamudil nobene nedelje, da ne bi prišel mimo, in še je dejal, tudi za naprej da je ne bo, razen če bi se iz oblakov usipala zabeljena kaša — za« beljena kaša preživo škoduje obleki! Pa je mimo prihajal Jakope nedeljo za nedeljo in je včasi videl prelepo grofico, včasi je videl njeno sestro, včasi njuno mojškro, pa je zalegla nje« govemu srcu ta kakor ona, ker jih ni ločil, rdeče solnčnike pa so imele vse tri. Tako je hrepenel sedem dolgih let in bi bil od samega hrepenenja shujšal nič koliko, ako mu ne bi bila jed di« šala tako neusmiljeno, a je bilo jedi, hvala Bogu, dovolj pri hiši. V osmem letu pa se je zgodilo, da je Jakope prelepo grofico srečal sredi v Tepanjcah. Namenjena je bila v cer« kev, kočija pa je čakala kraj ceste. Prevzelo je Jakopeta in je stopil prednjo in dejal: »Precartana grofica, naj vam povem: jaz sem županov Ja« kope iz Butal, že sedem let, osmega pol hrepenim za vami!« Pa ga je pomerila grofica od glave do tal in morebiti niti ni bila gro« fica, nego je bila le njena sestra ali njena mojškra, rdeči solnčnik pa je imela in je dejala: »Butalo iz Butal, kdo ti je dovolil, hrepeneti za menoj! Poberi se mi iz luči!« Vzdihnil je Jakope: »Joj meni ne« srečniku, zakaj sem ji razodel, da hre« penim za njo! Če bi bil molčal, lahko bi hrepenel za njo še sedem let, os« mega pol!« O pijancu in hudi ženi. Pijanci so smešne prikazni, hude žene takisto, pa utegne biti povest o pijancu in o hudi ženi, obeh vkupe, še posebno smešna — zato naj jo povem! Bil je pijanec in je imel hudo ženo — prav je tako, saj jo je zaslužil. Toda je na vse grdo trdil in se rotil, da pije samo iz tega vzroka, ker ima hudo ženo, in le huda žena da ga od« vrača od doma in sili v krčmo. Vsak pijanec ima svoj izgovor, zakaj pije, in so vsi izgovori enake dobrote. Žena pa je dejala, ako je huda, da je huda zato, ker se ji dedec dan na dan in ves ljubi dan poslanja le po krčmah in zapravlja denar, ponoči se pa doma pijan nosi nad prestrašeno družino — kdo naj hvali tako pokoro! In je tako v vseh družinah, kjer imajo pijanca — ne mož ni kriv, ne žena ni kriva — kakor jima verjameš; morebiti pa sta kriva oba. In rada tra« ja taka reč vse življenje — kakor pravi pregovor: »Pijanec se spreobrne, ka« dar se v jamo zvrne.« Z našim pijancem pa je bilo dru« gače — upam, da je bilo! Naš pijanec je sedel v krčmi, bila je že pozna noč, z enega komolca se je prekladal na drugega, okorno mu je tekla beseda, nalival je pa le še vase in razkladal svojo pijano modrost pi« jani družbi. Pa so se odprla vrata, s trdim kora« kom je vstopila žena. Hitro ji je našlo oko zakonskega druga. »Koj se mi po« beri domov! Da te ni sram, pokora pijana! Doma otroci vekajo, ko ni« majo očeta, ti pa tukaj žreš in jim za« pravljaš grunt! Ali se ne bojiš božje kazni?« Mož je bil pošteno nasut. Čutil pa je vendar, da gre sedajle za njegov ugled. Pa je v trudnih možganih iskal in se mu je posrečilo in je našel pravo možato besedo: »Božje kazni se ne bojim, božjo kazen že imam, tebe imam! Hujše ni božje kazni — baba je hudič!« In je počasi pljunil pod mizo — ta pljunek je spadal k njegovi besedi in je bil kakor pika za stavkom. Zagrohotali so se pivski bratci, to ga je prijazno pogrelo. Do vrha si je natočil žganja v kozarec, dvignil ga in napil razljučeni ženi: »Na tvoje zdravje, božja kazen!« in ga je zvrnil vase. Pa mu je manjkal do popolne pijano« sti samo še ta kozarec in ko je spet pogledal proti ženi — videl je dve. Kakor je bil pijan, še bolj se je pre« strašil: zdaj ima mesto ene babe dve, dva babja hudiča, dve kazni božji! Zašklepetali so mu zobje in v zbe« gane možgane mu je šinil nejasni strah, kaj, če se zgodi in dobi še tretjo kazen božjo, tretjega babjega hudiča! Pa si je zakril oči, glava mu je omahnila na mizo in je divje zatulil. In se ni prav nič upiral, ko ga je žena trdo prijela pod pazduho in ga vlekla domov. Vso pot je skesano vzdihoval in se jokal. Tudi še drugi dan in tretji se je pla« ho oziral po hiši, kje je druga žena, in je bil zadovoljen, da je ni. In mislim: če je imel še količkaj pameti, je rajši pijačo pustil, nego da se da v nevar« nost, da bi ga strahovali kar dve hudi ženi: dovolj in preveč je že ena sama. Pridiga gospoda Primoža. V neki fari tam na meji so bili lju« dje bolj mlačni za božjo reč, za cer« kev niso dosti marali, najmanj za pri« digo in so med pridigo rajši pod lipo ležali za cerkvijo ali posedali po gro« beh, župnik pa je lahko oznanjal bo« žjo besedo praznim klopem. Ime mu je bilo Primož in se je pisal za Kon« teta. Pa se je neko nedeljo baš pred pri« digo ulila ploha, ta ploha je pomagala, da se je cerkev napolnila z verniki. Všečno to priliko je župnik porabil, pa je svojo pridigo končal takole: »Preljubi moji farmani! Prosil sem ljubega Boga in vas je res s ploho na« podil v cerkev, da poslušate moje be« sede. Kaj vam povem — grdo ste za« nikrni za božjo reč! Mar se ne bojite Boga? Še mene je strah, ko bom mo« ral za vas odgovarjati gospodu Bogu. Prišel bo sodni dan, rompompom, in me bo vprašal gospod Bog: »Primož Konte, kje so tvoje ovce, da jih ne vi« dim na svoji desni strani. Kako si opravljal svojo pastirsko slžbo?« Kaj naj tedaj odgovorim gospodu Bogu? Odgovoriti bom moral in bom odgo« voril in mi preljubi moji farmani ne smete zameriti in ste sami krivi, da ne bom mogel odgovoriti drugače: »Gospod Bog,« bom rekel, »nobene ovce nimam v fari, prav nobene, same kozle imam in jarce — amen.« OGLEJ_______■_____ Kako veličastno stoji sredi furlan« ske ravnine oglejska stolnica, mati na« ših cerkva! Letos je 900 let, kar jo je zgradil oglejski patrijarh Popon. Po* romali smo tja na zgodovinski kraj, kjer je apostol naših dežel škof sv. Mohor učil katoliško vero in razpoši« ljal prve duhovne v dežele, kjer biva zdaj naš rod. Prav pomenljivo je, da so Slovenci imenovali po tem apo« stolu svojo največjo cerkveno bra« tovščino, Mohorjevo družbo. Oglej je danes vasica, kjer bivajo kmetici in ribiči. V davnini je pa Oglej bil veliko mesto rimskega ce« saistva. Ustanovili so ga 1. 186. pred Kristusovim rojstvom, ko je rimska država zgradila tam taborišče za 3000 vojakov. Oglej, ki je bil prvotno vo« jaška trdnjava, se je kmalu izpreme« menil v veliko in bogato trgovsko me« sto. Tedanji pisatelji ga slavijo kot »drugi Rim«. Kipi, dragoceni lišp, mo« zaiki, orodje in druge umetelne reči, ki so jih v zadnjih 50 letih izkopali na oglejskih poljih, res kažejo, da so morali biti oglejski meščani bogati in izo« braženi ljudje. Ko je Oglej naraščal, so se posebno iz vzhodnih dežel naseljevali v njem trgovci in z njimi sužnji. Oni so bržda prinesli prva semena katoliške vere v mesto. Vemo, da je v začetku 2. sto* letja po Kr. r. bila v Ogleju krščanska občina. Prvi škof je bil sveti Mohor (okoli 1. 250). Njegova pastirska palica se hrani v zakladnici goriške stolne cerkve. Škof Teodor je sezidal (zraven sedanje bazilike) cerkev; njen tlak, ki je sestavljen iz raznobarvnih brušenih kamenčkov, je še ohranjen. Mozaiki kažejo razne prizore iz prvega krščan« stva: petelina, ki se bojuje z ostudno kroto (boj krščanstva s paganstvom), ribo in kruh (znamenje sv. evhari« stije) in druge simbole. Oglejska cer« kvena občina je trpela tudi huda pre* ganjanja. Med njenimi mučeniki sta sv. Fortunat in sv. Kancijan, ki imata tudi po naših krajih oltarje. Oglejska škofija je bila zelo znamenita. Sv. Hie« ronim piše, da »oglejski duhovniki pojejo sladko kot angeli.« Veliki škof sv. Ambrož je tudi bil v Ogleju, kjer je 1. 384. vodil zborovanje 32 škofov. Ko je pa napočila burna doba pre« seljevanja narodov, je Oglej propadel. Poleti 1. 452. so udrli Huni črez Kras in Vipavsko, tri mesece oblegali Oglej, ga zavzeli in zažgali. Nekaj prebivalcev se je rešilo črez morje na otočič, kjer stoji zdaj Gradež; druge so Huni pobili ali odpeljali v sužnost. Oglej se je sicer polagoma spet dvig« nil, a le kot mestece. Ker so se pr& kopi, ki so odvajali vodo v morje, za« suli in so se obmorski nasipi podrli, je začela tod razsajati močvirna mr« žlica, malarija. Oglej si ni mogel ni« koli več prav opomoči. Ob zatonu šestega stoletja (1. 598.) je zasedel Furlanijo in Oglej bojeviti narod Langobardov. Langobardi so bili tedaj še krivoverci. V oglejski škofiji je nastal razkol. Oglejski nadškof Ivan si je (1. 610.) privzel naslov patrijarha, ker je bil glavar krivover« skih škofov. V Gradežu pa je stoloval rimsko«katoliški nadškof. Razkol je prenehal ravno sto let po prihodu Langobardov. V tej dobi so iz Ko« roške prišli v obsoško deželo prvi voji Slovencev. Oglejski patrijarhi so te« daj stolovali v Čedadu, kjer je_bil dvor langobardskih kraljev. Leta 776. pa je Langobarde premagal frankov« ski kralj (pozneje cesar) Karel Veliki in spremenil te dežele v mejno grofijo, ki so jo vladali njegovi uradniki. Za oglejskega patrijarha je izvolil Pav« lina, vnetega in svetega apostola naših dežel. Franki so v bojih z divjimi Ava« ri razširili meje svoje države daleč na vzhod, celo do Drave. Tedaj so se tudi meje oglejskega patrijarhata razširile do Drave, črez večji del ozemlja, kjer danes bivajo Slovenci. Ugled in moč oglejskih patrijarhov je zelo narastla, ko so kruti Madjari (L 899., 1. 904., L 923. in 1. 942.) pusto« šili furlansko nižavo. Frankovski mej« ni grofje so se umaknili iz Čedada v Notranjost oglejske stolnice. Verono. Zdaj je oglejski patrijarh po* lagoma postal svetni vladar teh zapu* ščenih dežel. On je pripravljal voja* ško obrambo, dobil od cesarja v dar velika ozemlja in s tem tudi vladarsko oblast nad njimi. Cesar Henrik IV. je podelil patrijarhu Sighartu (1077) gro* fijo furlansko. Iz patrijarhovih oskrb* nikov, vojskovodij in bivših cesarskih plemičev se je polagoma stvorilo plemstvo oglejske cerkve, ki je bilo živo središče patrijarhove države. Je* dro te države je bila vedno furlanska nižina, ki je ostala skoro tri sto pet* deset let (1077,—1420.) v oblasti patri* jarhov. Polagoma se je država razši* rila z obširnimi posestvi v Istri in na Kranjskem, tako da je postala mo* gočna in važna. V tej dobi je bojeviti patrijarh Popon zgradil leta 1030. oglejsko baziliko, vredno središče ob* širne in važne patrijarhije; ob njej je vstalo novo mestece. Na vzhodu pa na gorici ob Soči se je pojavila nova politična sila: goriški grofje. Iz Gorice so, oprti na mogočne nemške zaveznike, polagoma širili svo* j a posestva in svoj vpliv po Vipav* skem in ob Soči — pac na škodo oglejskih patrijarhov. Boj med Go* rico in Oglejem je s presledki trajal stoletja. Ker so bili patrijarhi zaple* teni v vojne in svetne posle, se navad* no niso dovolj brigali za cerkveno in versko življenje med svojimi ovčica* mi. Med redkimi patrijarhi, ki so se zanimali tudi za versko življenje vzhodnih, slovenskih delov svoje nad* škofije, je bil Bertold (od 1. 1218. do 1251.). Mnogokrat je prepotoval seda* danjo Goriško, Kranjsko in Spodnjo Štajersko. V cerkvah in gradovih je zbiral duhovnike, se posvetoval ž nji* mi o cerkvenih zadevah in jih pouče* val. Skušal je povzdigniti versko živ* ljenje z ustanovitvijo novih samosta* nov; tedaj so prišli bratje sv. Fran* čiška (minoriti) v Gorico (1. 1225. pri Starem sv. Antonu), Beljak, Ljublja* no, Celje in Ptuj. Bertold je bil svet mož, velik organizator cerkve v naši domačiji. Zelo se je trudil, da bi dvi* gnil Oglej, a zastonj; zato se je 1. 1238. preselil v zdravi Videm, kjer so od* slej stolovali patrijarhi. Le za velike praznike so hodili v Oglej na božjo službo. Tedaj je Oglej drugič in za zmeraj propadel. Oglejski patrijarhi so vladali nad našimi deželami še dolgo. Svetno oblast so jim polagoma odjemali go* riški grofje in habsburški vladarji na vzhodu, beneška republika na zapadu. I.eta 1429. so Benečani zasedli vso Fur* lanijo in patrijarhove države je bilo konec. Cerkveno oblast pa so patri* jarhi obdržali še dolgo. Ker se za svo* jo velikansko škofijo niso mogli mno* go brigati in ker se je v cerkveni or* ganizaciji razpaslo kupčevanje s služ* bami, je versko življenje zelo propa* dlo, posebno še, ko so zasedli najvaž* nejše cerkvene službe tujci, ki ljud* skega jezika in značaja niso poznali. Ko je privršal v deželo protestanti* zem, je našel v neukem ljudstvu in v gnilih cerkvenih razmerah precej tal. Vse te težave so še pomnoževali ostri stoletni spori med Avstrijo in patri* jarhi, turški vpadi in druge zmede. Cerkveno življenje se je v naših kra* jih jelo boljšati šele, ko se je ustano* vil arhidijakonat v Gorici 1. 1574. Pro* testantovsko krivoverstvo je polago* ma izginilo, vzrastel je rod domačih duhovnikov, ki so versko življenje oživili. Oglejski patrijarhat je kot cer* kveno središče živel še 200 let, a bil je le senca nekdanje slave. Z ustanovit* vijo goriške nadškofije (1. 1752.) in vi* demske nadškofije je prenehal. Od stare oglejske slave stoji le še veličastna bazilika. V njej so se ne* kako odtisnila znamenja stoletij: mo* zaiki pričajo o živi, zmagoslavni veri prvokrščanske občine; v marmornatih sarkofagih v stranskih kapelah poči* vajo mogočni vladarji oglejske dr= žave; pred cerkvijo še stoji krstilnik, v katerem so krščevali katehumene; dragoceni kipi in umetniške slike ka* žejo, kako je tu cvetela krščanska umetnost. V oglejskem muzeju pa se vidijo izkopine iz dobe, ko je bil Oglej še rimski in paganski. Vredno je, si ogledati Oglej. Iz Go* rice te v dobri uri pripelje tja brzovoz tvrdke Ribi, ki vrši avtomobilsko slu* žbo po Goriškem. Prav koristno in poučno bi bilo, če bi naši ljudje kdaj poromali tja, kjer je živel in učil naš zavetnik sveti Mohor. Devet stoletij je preteklo, odkar stoji to krasno svetišče. Nekdaj je bilo srce velike škofije, zdaj je še ka* menit spomenik na minula stoletja. STARODAVNO NARODNO BLAGO, NABRANO NA GORNJEM KRASU------ JOŽETOV. Na Krasu pozimi razsaja burja. Ni pa doma na Krasu, ampak se privije iz Vipavske po dveh odprtinah, ki sta na obeh robeh pogorja, ki mu Kraševci pravijo »Na vrheh«, to je pogorje, na čigar grebenu je več vasi, najbolj zna* na je Štjak. Na eni strani pripiha bur* ja od Senadol do Štorij in nadaljuje pot proti Sežani. Druga pot burje je pri Štanjelu in odtam se vije po vsem Krasu. Najbolj močna je burja o sve* tih treh kraljih dne 6. januarja. Ljud* stvo pravi: »Sveti trije kralji so zimo pripeljali. S' jo v Štorjah naložili, v Štanjelu zvrnili.« Sveti Anton. Mraz je hud od treh kraljev tja do tedna pred svečnico. Ljdstvo veli o sv. Antonu (17. januarja): »Sveti Anton, opat, ne da orat ne kopat.« V tisti dobi je zemlja zmrzla in kmet res ne more ne orati niti kopati. Gorje pa kmetu, ako je januar to* pel, to se pravi, da ni v tem mesecu prave zime. Kajti v tem primeru pri* čakuje kmet zime kasneje, ko bi mo* ral že polje obdelovati, a ga bo mraz oviral. »Če je januar gorak, bo kmet siromak.« Kaplja od strehe in od sveče. Od svečnice znajo kmetje tudi lepo povedati. Ako je svečnica jasna, bo še v postu dosti mraza. Kaj pa bo, če na svečnico na vse zgodaj dež pada? Takole pravijo: »Če kane prej od strehe ko od sveče, se kravi žiher da jesti.« To se pravi: Ako je dež pred pro* cesijo, ki se vrši s svečami okrog cer* kve (več ali manj ob deveti uri), in to* rej prej kane od strehe kakor od pri* žgane sveče, kmet lahko da kravi obil=. no sena; ni treba varčevati, ker bo le« tina sena dobra. »Če kane prej od sveče ko od strehe, treba jasli pomesti in seno na štalo nesti.« Ako je torej jutro jasno in pride še* le kasneje dež, tisti dan ali poslej, po* tem naj kmet s senom varčuje, ker se obeta slaba letina. Janez Čičev je povedal: »Če je na svečnico lepo, grabi izpod volov, in meči vse na štalo, to ti bo v hvalo.« Sveti Valentin. Sredi februarja začnejo sončni žar* ki nekoliko greti. Teloh že raste. Dne 14. februarja praznujemo sv. Valen« tina in kmetje se pozdravljajo: »Sveti Valentin, prvi spomladin.« Sveti Blaž. Tretjega februarja je sveti Blaž, ki vodi vojsko z zimo: »Sveti Blaž, zime gaž.« Led mora biti. Okoli sv. Matije je led na Krasu. »Sveti Matija led razbija, če ga pa ni, ga naredi.« Pepelnica je dobra prerokinja: »Če je na pepelnico lepo, bo do pol posta lepo.« Dober mož in revna žena. Na pust si Kraševci kaj boljšega privoščijo: kos klobase, če le morejo. Gospodinje cvrejo fanclje ali pa štravbe. Zato pa je pepelnica res postna: ječmen ali repa. Kraševci pri; merjajo pust s pepelnico ter pravijo: »Pust je dober mož, pepelnica je revna žena.« Marec mora biti suh. Mesec marec mora biti suh, brez dežja, zato mu pravimo tudi sušeč. Žito je v zemlji. Kmetje pravijo: »V sušcu se mora žito v prahu valjati, potem smemo upati dobro letino.« »Če se žito v sušcu v prahu valja, se žiher nese v malin.« Bernarda Tomažič je rekla: »Slepi oče je v marcu sina prašal: Sin, kakšno je žito? In sin je odgo* voril: Mokro. Nato je oče rekel: Pelji samo z enim konjem v malin. Če pa je oče prašal: Sin, kakšno je žito, in je sin odgovoril: Suho, tedaj je oče rekel: Pelji z dvema v malin.« To pomeni: ako je v marcu suho, bo 'dobra letina žita, zato nesejo v malin lahko obilno starega žita, saj bo v kratkem dobra letina; če pa je sušeč moker, treba z žitom varčevati. Kožuh in južina. Mesec marec prinese pomlad. Ven* dar ima tudi on še svojo zimo. Staro mater, ki je že šla z ognjišča, se grela pred hišo na soncu in je kožuh že pred tedni odložila, o svetem Gre* gorju (13. marca) spet zazebe. Zato pravijo: »Sveti Gregor gre materi po kožuh.« Tega, svetnika imajo kmečki delavci in sploh vsi ješči ljudje posebno radi. Pozimi so jedli le trikrat na dan, od kosila do večerje niso ničesar dobili, o sv. Gregor ju pa, ko morajo že težko delati in se je dan dobro zdaljšal in morajo torej več delati, začnejo go« spodinje tudi južino dajati. Zato pra« vijo: »Sveti Gregor prinese južino.« Sv. Jožef. »Če bo sveti Jožef lepo vreme dal, bo kmet prav dobro stal.« Sv. Jožef in sv. Mihael. Po starem Kraševec čevljev ni dal čevljarju na dom delati; čevljar doma ni imel nikdar dela, tudi popravljal ni. Kmetje so čevljarja že davno pred rabo najeli, se z njim dogovorili in ko je prišel čas, je čevljar prišel v hišo, prinesel 'orodje in delal od zore do pozne v noč. Gospodar mu je dal usnje, ki je bilo od domačega vola, hrano, postlal mu je na senu in dal toli« ko in toliko denarja na dan. Gospodar je seveda skrbel tudi za luč. Pa kakšno luč so rabili. Ne elektrike, ne petro« leja, niti stenja na olje niso rabili, ker je bilo to predrago. Domače lojenke so imeli ali podomače plamenice. Ker so te le malo svetile, so hišni otroci morali po cele ure držati lojen« ke blizu, čevljarja, da je lahko šival. Luč so začeli rabiti, ko se je dan jel nagibati, rabili je niso več- po svetem Jožefu. Zato so rekli: »Sveti Jožef čevljarjem luč upihne, sveti Mihael jo spet prižge.« Velikonočne. »En žegen mora biti moker: oljčni ali velikonočni.« Na oljčnico ali cvetno nedeljo se blagoslovi oljka, na veliko nedeljo pa poleg drugih jedil pirh. »Eno mora biti mokro: ali oljka ali jajce,« Pravijo, da »dež velikega petka nima teka.« Vreme na veliko nedeljo ima tudi svoj pomen. »Če je- na veliko noč lepo, bo najbrže do vilje sv. Ivana tako.« Sveti Juri. Kras ima kot največjo nasprotnico kmečkega dela — sušo. In sicer sušo, ki vzame pridelke ali pa sploh vso vodo za živino in človeka. Grozno je na Krasu, 'kadar morajo reči: Kalovi so prazni, štirne so pra« zne. Ljudje morajo po ure in ure da« leč po vodo zase in za živino. Pregovor pravi: »Če sveti Juri (24. aprila) vodnjake in kalove nalije, tisto leto se ni bati za vodo « Kar pa se letine tiče, pravijo: »Svetega Jurja luža in svetega Vida suša (15. 6.) naredi dobrega kmeta.« Znameniti zvonik v Volčjemgradu na Krasu. Sveti Marko, 25. aprila. Vedro vreme na dan sv. Marka po« meni, da bo vinska letina dobra. Slabo vreme na dan sv. Marka obeta slabo vinsko letino. Zato bodo Benečani je« seni vodo pili. »Če ima sv. Marko vreme deževno, ga jeseni perejo v vodi, če pa ima lepo vreme, ga bodo v vinu kopali.« Spomladi je za kmeta hudo. Pridelke je že vse pojedel, zemlja pa še ni novih rodila. Zato pravijo: »Maj gleda, ali je v skrinji kaj.« »V Branici je na križni četrtek (poz« na pomlad ali zgodnje poletje) likof od lakote.« Kašče so prazne, zadnje zrno so iz skrinj vzeli. Ljudje so več« krat lačni. Tedaj pa dozorijo češnje: ljudje jih jedo in še jih predajajo in si za denar živeža kupijo. O svetem Vidu je največ češenj, zato pravijo: »Sveti Vid, češenj sit.« Kateri svetnik bolhe prinese. To je sveti Kocjan, ki ga praznuje« mo 31. majnika. O tem času dobimo bolhe. Zato pravijo Kazeljci, ki imajo tega svetnika za sopatrona, da je bol« šnik, ki bolhe seje. Samo na binkošti vstane kruh brez kvasa. Samo enkrat v letu vstane kruh, tudi če kvasa nimaš, to je na binkoštno ju« tro. In sicer moraš mesiti od polnoči naprej, najkasneje do sončnega vzho« da. Še letos je jako dosti gospodinj to naredilo. Kraševci pravijo tej prikaz« ni »kvas svetega Duha« ali pa tudi »binkoštni kvas«. O kresu. Na vsem Krasu netijo na viljo sve« tega Ivana Krstnika kresove. Pa ne samo iz navade, ki se je mladina krčevito drži, ampak tudi zaradi tega, da izvedo za vreme za vse leto. Prav zato pridejo h kresovom (v vsaki vasi jih po več netijo) tudi odrastli, da vi« tlijo, kakšen veter je v premoči. Pra« vijo namreč takole: »Če na kresno viljo burja piše, bo vse leto bolj suho. Če pa jug zmaguje, bo mornik imel besedo do vilje božične.« Zato opazujejo plamene, kam se vijejo, ali proti jugu ali proti severu. Sveti Peter in Pavel. Tomajci so si pred davnimi stoletji izvolili svetega Petra in Pavla za farna zaščitnika. In imajo tudi največjo cerkev na Krasu. Kakor imajo Rim« ljani v baziliki sv .Petra in Pavla svojo največjo cerkev, tako so Kraševci po« svetili svojo največjo cerkev prvakoma apostolov. Toma j je tedaj naš »mali Rim«. Godujemo pa na dan 29. junija. Predpoldne, pravimo, ima god sveti Peter, popoldne pa njegov tovariš sveti Pavel. In Tomajci pojejo: »Sveti Peter in Pavel je dal za en bokal, če Pavel sam bo pil, se bo Peter jezil.« Da bi se tedaj ne zamerili ne Petru ne Pavlu, pijejo vsi pravi Tomajci že predpoldne. Pa kaj bi ga ne, saj je njih teran najbolj slovit! Sveta Ana in sveti Jakob. Sveti Jakob se praznuje na 25. ju« lija, sv. Ana pa takoj drugi dan, to je 26. julija. Kraševci pravijo, da se mora repa sejati na sv. Jakoba dan, nikar na sveto Ano. Pa kako lepo to pojasnijo! Sveti Ja« kob je hodil daleč po sveru in prišel do Kompostilje na Špansko, kjer je pokopan. Zato ga upodabljajo s po« potno palico in gičo v roki. Kraševec pa ima repno seme, ki je zelo drobno, v giči, in z gičo v roki gre sejat. Pa pravijo: »Sveta Ana bo repa ana.« Ako seješ na sv. Ano, boš malo pri« delal repe, pridelal morda samo ano (eno). In še pravijo: »Jakob ima gičo, Ana je nima.« Zato treba sejati na dan sv. Jakoba, ne na sv. Ano. Sv. Marjeta. Kraševci ji rečejo prav za prav »sve« ta Margareta« in jo praznujejo 20. ju« lija. Stari Kraševci so samo v tem tednu sejali zelje in ajdo. Pravijo namreč: »O sveti Margeti, veliki devici, daj zelje in ajdo kraški žemljici.« Zreli orehi. Sveti Lovrenc je v začetku septem« bra. Takrat pravijo: »Sveti Lovrenc oreh žarenec.« Oreh je takrat izpogorjen, zrel. Takrat ga klatijo. . Sveta Terezija ima god 15. oktobra. Kmetje pravijo: »Če je na sveto Terezijo lepo vreme, bo kmet pridelke lahko spravil.« To se pravi, da bo vreme dolgo lepo, tako da bo kmet lahko vse delo izvr« šil, grdo vreme ga pri spravljanju ne bo oviralo. Kaj pa sveti Luka? Praznuje se 18. dan oktobra meseca. Takrat prihaja ozimna pšenica iz zemlje. Kraševci pravijo: »Sveti Luka pšenico iz zemlje kljuka.« Kdaj se svinje koljejo. Sveta Katarina ima god 25. novem« bra in takrat začnejo prašiče klati. Za klanje pa se hoče nožek, ki ga kupijo na kvatrnico v Rihemberku, kjer je sejm. O tem času je konec porok za tisto leto, ker se prve dni decembra prične adventni čas, ko so slovesne ženitve prepovedane. Zato pravi rek: »Sv. Katarina prinese nožek in poroke zaveže.« Sv. Neža in kokoši. Jeseni kokoši nehajo jajca nesti in najbolj draga so jajca tam o božičih. Sveta Neža pride na pomoč. Praznu« jemo njen god dne 21. januarja. Ta« krat kokoši spet nekako oživijo in začnejo spet jajca nesti. Kraševci pra« vijo nekam bolj krepko: »Dan svete Neže cibam vse odveže.« Kdaj smeš les sekati. Ako hočeš imeti les, da ti bo trajal, ga ne smeš sekati na poljuben dan v tednu. Bog obvari! Les, ki ga usečeš za dneva, ko so svetega Gala ubili, na dan, ko so nedolžne otročiče umorili, na dan, ko so svetega Ivana obglavili, bo v kratkem črviv. Kateri pa so ti dnevi? Kako se dolo« čijo za vsako leto? Le poglejmo v ko« ledar za leto 1930. Sveti Gal je 16. ok« tobra, in sicer bo letos to v četrtek: pri sekanju lesa se torej četrtka brani. Svetega Ivana obglavljenje se letos praznuje (29. avgusta) na petek: tudi v petkih ne sekaj lesa za rabo. Dan nedolžnih otrok (28. decembra) bo v nedeljo: Bog vari, da bi letos na ne« deljo les za rabo usekal. V tekočem letu 1930. ne smeš lesa za rabo sekati v teh dnevih vsakega ted« na: v nedeljo, četrtek in petek. Dobri za sekanje so torej dnevi: pondeljek, torek, sreda in sobota. Stari Janez Čičev mi je povedal: Ornovim na Gradnjah sem voz delal, gospodar je bil usekal les na prepo« vedan dan, pa je kmalu postal les čr« viv in voz je šel pozlu. Dolfe je iz Ko« prive pripeljal dva bresta domov: ene« ga je usekal na pravi dan, drugega na prepovedan dan: prvi je bil dober, drugi pa zanič. Sam se je Dolfe pre« veril, da je res tako. Tudi France Rezen je hišo pokril. Rabil je popol« lioma nov les, a bil je sekan na prepo« vedan dan. Niti 20 let ni streha držala in revež jo je moral obnoviti.« Tako je Janez Čičev svoje misli potrdil. Kdaj so urhi okusni. Kraška »jezera,« to so mlake, mo« čila, kalovi in lokve, kakor pravimo Kraševci, so polne urhov, ki se sicer meščanom studijo, a so prav posebno fina jedača. Lovijo jih ponoči. Ako se človek kalu z lučjo približa, urh ne zbeži, ampak ostane na mestu kakor omamljen in človek ga ima. Gospo« dinja odreže skok ali stegno, kajti sa« mo to je užitno, in potem pripravi kakor mlade piščance. Okus je prav isti, če ne boljši. Vendar Kraševci ur« hov dosti ne jemo, ker se večini ta ži« valca studi. Pa veste, kdaj so urhi dobri? Ne vse leto, ampak samo štiri mesece, in si« cer tiste mesece, ki nimajo črke »r,« to so: maj, junij, julij in avgust. V mesecih, ki imajo črko »r«, urhi niso dobri. Torej se ne jedo v januarju, marcu, aprilu, septembru, oktobru, novembru in decembru. NA KOPRŠČINI PRED Koprski škof Pavel Naldini je leta 1700. spisal knjigo, ki opisuje zgodo« vino nekaterih istrskih mest in vasi. V prvih štirih poglavjih govori o me« stu Kopru (I. in II.), o Piranu (III.) in o Izoli (IV.). Nas bolj zanimati peta in šesta knjiga, ki pripovedujeta o na« ših vaseh. Iz nje zajemam sledeče po« ročilo: Kubed. Kubed je bil utrjen grad, ki je bil sezidan v obrambo potnikov, ki so hodili po osapski in dekanski dolini, kjer je nanje prežalo vse polno ro« parjev. Tudi ko izginejo zidovi gradu, bo trdna podlaga kljubovala vsem časom. Župnijska cerkev časti sv. Flori« jana, kateremu je posvečen oltar v glavni kapeli. Posebno lepa je slika, ki je iz 1. 1598. in ima krasen okvir, ka« kor tudi ciborij. Ta ima toliko kipov, toliko zlata, da si ne moremo želeti ne bogatejšega ne večjega. Mnogo zna« menitih cerkva je v Istri, a nikaka se ne more meriti z oltarjem te cerkve. Kubed poseduje še dve drugi lepi cerkvi: na jugu cerkev sv. Mihaela, na zapadu cerkev sv. Mohorja in For« tunatu. V bližini Kubeda se nahaja grad Hrastovlje ob vznožju podpe« čanskega skalovja. Tu raste tako iz« borno vino, da si je priborilo ime »kraljevsko vino,« ki ga svet nima enakega. Hrastovljski grad je bil velikega vo« jaškega pomena, ker se tu odpira pot na Kranjsko. Ako niso padle sem prve strele, so se zaslišali tu prvi gromovi. Gospodar tega gradu je postal 1. 1581. Leander Zoratti, slaven modrijan in zdravnik; kupil je grad za mnogo de« narja od Neans«ov ali Neanser«jev. Tu sta dve cerkvi. Ena, posvečena Presveti Trojici, je gotska zgradba s tremi ladjami in petimi oltarji (s sta« rinskimi slikarijami). Vsa škofija ni« ma lepše cerkve, ki bi bila ponos vsa« kemu mestu, nele gradu. Druga cerkev je posvečena sv. Mar« ku in ima tri oltarje: sv. Marka, sv. 230 LETI. -—*—*—■--- Katarine mučenice in sv. Marine. Bal« dasar Bonifacio jih je posvetil dne 2. VI. 1658. V vasi Dol je cerkev sv. Ivana Krst« nika, j ako lepo in bogato opremljena, v Gradišču pa cerkev sv. Miklavža, ki ima dva oltarja, prava dva bisera. Obe cerkvi v Dolu in v Gradišču imati svoje bratovščine, ki imajo namen, cerkvam pomagati. Kubedska župnija ima posebne pravice tudi do Marijinega svetišča na Vzročku, ob izviru Rižane, dasi se kraj nahaja že v (pred)loški župniji. V starih časih se je bila prikazala tu čudodelna podoba Matere Božje, ki je izvor vseh milosti. Od vseh krajev so hiteli verniki, ko so doznali to veselo novico na Vzroček častit Mater Božjo. Kubejci niso hoteli biti zadnji. Kaj še! Imeli so posebno svojo bratovščino, ki se je bila združila z ono v Brezovici samo radi tega, da bi mogla lažje po« speševati čast Prebl. Device na Vz« ročku. Toda kmalu je nastal med bra« tovščinama prepir in po njih nespo« razumljenje med župnikoma v Ku« bedu in v Loki. V Kopru je bila obravnava pred prelatoma Ivanom Ingenerio (za Ko« per) in Nikolajem Koretom (za Trst), ker Vzroček, Brezovica in Loka so spa« dale pod Trst, in apostolskim vizita« torjem Avguštinom Valierom, škofom veronskim, poznejšim kardinalom. Hočemo, da ostaneti obe bratov« ščini v Brezovici in da ju vodijo kiju« čar j i iz Kubeda in iz Brezovice; župnik iz Kubeda ima isto pravico, da tu po svojih obveznostih mašuje, kakor loški župnik. Vsak župnik naj dobi na leto posodo (urno, 30 bokalov) vina. Sočerga. Sočerga je jako obljuden kraj. Pr« votno je spadala pod Oglej in se je imenovala Sv. Sirik, ker je nastala na razvalinah zemljišča sv. Sira. Župnijska cerkev, posvečena sv. Justu, se dviga nad hišami in ima vi« sok zvonik. Najlepši je glavni kamniti oltar z rezbami, z zlatom okrašenimi. Podružnica župnijske cerkve ima na holmu cerkev sv. Kviricija, ob vzno* žju pa cerkev sv. Evfemije. Prva je umetnostno boljša od druge. Tu hočem uplesti pripovedko o dvajsetletnem Bertonetu, sinu Kanci* jana Gamboča iz Gradišča, stanujo* čem v Movražu. Bilo je 1. 1668. dne 22. decembra, ko se je Bertone vračal z lovskim psom domov. Zdajci skoči pes iz ceste v stran, kakor bi bil izšle* dil divjačino, in gospodar je udere za njim. V hitrih korakih sta prišla do odprtine, ki je bila vhod v podzemsko jamo. Ne da bi mladenič slutil, kaj ga čaka, gre za psom v odprtino in stopa vedno dalje. Zmanjka mu tal in zdr* sne se v velikanske podzemske pro* store. Skuša vrniti se, ali tema ga ob* daj a vsepovsod in zastonj kliče na po* moč. Nihče ga ne sliši, le svoj glas sliši odmevati po veličastnih prostorih. — Doma so ga zastonj pričakovali. Božične praznike so prejokali v bridki žalosti za ponesrečenim in gotovo umrlim sinom. Še le 20. januarja pri* nese nekdo klobuk ponesrečenca in pravi, da ga je našel pred odprtino. Zdaj je posijal žarek upanja v srce staršev. Takoj se napoti vse polno ljudi z vrvmi in plamenicami do odpr* tine in srčnejši se previdno spuščajo v notranje prostore. Oče kliče sina po imenu — in ta se odzove. Ni trajalo dolgo in Bertone je bil rešen. Pripo* vedoval je svojo nezgodo in kako da je bil živ pokopan. Ko so ga vprašali, kako je mogel živeti, je odgovoril, da ni zaužil ničesar razun kapljic, ki so mu od časa do časa kanile na roko ali na ustne. To da je bila njegova hrana in pijača. Vsi so pa vedeli, da je ne* skončno usmiljeni Bog vzdržal mla* deniča na življenju. Takih jam je na Krasu vse polno. Truške in Movraž. Truške, po starem Čeruške, so (pravi Naldini) tretji dekanat na deželi in ležijo na j ako prijaznem griču, niso na kupu, temveč imajo posejane hiše med zelenjem in grmičevjem tu in tam. V starih Truškah je bila cerkev Matere božje in posebno na Grad Hrastovlje pri Kubedu. 25. marca je prihajalo sem od vseh strani mnogo vernikov na božjo pot. V novih Truškah je cerkev sv. Kancijana, ki ima vsega dovolj, kar župna cerkev potrebuje. V Borštu častijo sv. Roka od 1534.1. V Žemah, utrjeni vasici s starinskim stolpom, se je morala stara cerkev Matere božje povečati, ker je bilo šte* vilo njenih častilcev silno veliko. V Laborju imajo v cerkvi na glav* nem oltarju patrona sv. škofa Martina čudodelnika turškega — na stranskih pa sv. Boštjana in sv. Valentina. V teh vasicah ni mnogo ognjišč, pa dosti za svetišča gorečih src. Movraž ima svoje ime od murv. Prebivalci so ravnotako številni kot v Sočergi, toda niso tako velike rasti. Nad Movražem je trdnjava. Vas ima štiri cerkve. Največja v zadnjih letih popravljena je cerkev sv. Petra, prva* ka apostolov, ki ima tudi oltar sv. Roka. Druga cerkev je posvečena sv. Ju* riju z oltarjem svetih levitov Štefana in Lavrencija. Tretja cerkev je sezidana v čast Materi božji in je zelo pridno obisko* vana. Ob strani se nahaja podoba sve* te spokornice sv. Marije Magdalene. Četrta cerkev je posvečena sv. Ka* tarini in ima tudi oltar sv. Križa, zna* menja našega odrešenja. V Smokvici je cerkev sv. Marije Magdalene — na stranskih oltarjih se časti presveta Trojica in sv. Anton, opat. Tu je bila vedno velika pobožnost, Cerkev je bila dvakrat posvečena, ker se je morala temeljito popraviti in po* večati, in sicer 1. 1422. ter 1. 1665. V Trebešah so si prebivalci izvolili jako umestno za patrona usmiljenega vojaka sv. Martina, ki kraljuje v pro* strani cerkvi. Na Trsku častijo sv. Brigido; v Zabaviji sv. Lucijo (31. 8. 1589.); v Popetri sv. Andreja apostola; v Loparju sv. Rufa na glavnem in sv. Jurija na stranskem oltarju. Stari zgodovinarji (med temi tudi Manzioli in Petronio) pripovedujejo, da je sv. Rufu tekla zibelka tu in da je tu tudi pokopan. Dolgo časa so tu hranili ostanke svetnikove, dokler jih niso — z dovoljenjem župnikovim — prenesli najpoprej v cerkvico sv. Mi* klavža blizu Momjana, pozneje pa v župnijsko cerkev momjansko. To se je zgodilo takrat, ko so Genovanci šli kot sovražniki Benečanov na rop sv. ostankov koprskih zaščitnikov sv. Na* zarija in sv. Aleksandra in so se Lo* parci zbali, da pridejo še po ostanke sv. Rufa; zato so jih skrili v neznatno kapelico, ki je ležala nekoliko vstran od glavnih cest in bila zastražena z gozdovi. Na hribčku med Truškami in Bor* štom je še cerkvica sv. Nazarija, ka* mor zahajajo verniki zelo pridno, ko hodijo molit na grobove svojih po* kojnih, ki se vrstijo okoli cerkvice. Nedaleč od te v nižini je pa cerkvi* ca sv. Petra apostola. Najbolj častno pa je za te kraje, da je v sedmih vaseh 12 cerkva in 18 bra* tovščin, ki skrbe za bogočastje. Marezige in Sv. Anton. Oba kraja sta si v marsičem po* dobna. Kraljujeta na višinah, gledata na morje, sta enako oddaljena od mesta, sta rodovitna in zdrava in imata tu in tam posejane hiše, zato zaslužita bolj ime dvorcev kot vasi. Cerkev v Marezigah je posvečena sv. Križu, slavnemu praporu našega zveličanja, in ima razun glavnega še štiri stranske oltarje. Z veseljem beležim, da je bil tu sedež pobožne duhovske bratovščine od 1. 1624. in ob smrti vsakega duhov* nika člana so živi darovali za po* kojnega več sv. maš. Pozneje je bra* tovščina- sicer prenehala, a se je kmalu obnovila in raztegnila tudi na duhov* ščino kubedsko. Pri Babičih imajo cerkev sv. Ivana in sv. Pavla, katerih oltarna slika je sicer na lesu, a z zlatom prevlečena. Drugi oltar je posvečen sv. Roku. Pri Čenturih je bila v letu 1637. dne 7. junija posvečena cerkev prebla* ženi Devici Mariji — po gorečnosti Petra Morarija. Tudi tu so bratov* ščine, ki vzdržujejo bogočastje v cerkvi. Omeniti moramo še, da je v župni cerkvi sv. Križa v Marezigah posebna bratovščina za vse hišne poglavarje občine. Kako umestno je, voditi dru* žine v senci sv. Križa! Sv. Anton. Prvotno je ta kraj oskrbovala ku* bedska duhovščina, a ker se je ljud* stvo množilo, je škof Ivan Ingenerio ustanovil 1. 1682. posebno župnijo. V glavnem oltarju je slika sv. Antona od znamenitega umetnika Krpača (Carpaccio); cerkev ima še štiri stranske oltarje. Cerkev in pokopališče sta obdana od močnega zidovja — nele zoper ži* vino temveč tudi zoper roparje, ker je tod važno prehodišče. Razun župnijske cerkve je še cer* kev, posvečena sv. Avguštinu, učeniku sv. cerkve. To svetišče je postavila družina Vida, ki je v strankarskih bojih zoper Friderika Rdečebradca premnogo trpela in po mnogih pre* ganjanjih semkaj zašla (iz Kremone v Koper). Oltarna slika bi bila dika vsake mestne cerkve. Tinjan in Dekani. Tinjan. Kar se tiče imena, pravijo, da je tu v poganskih časih od Herku* leja bil usmrčen neki razuzdan suro* vež po imenu Jan, ki ni poznal sra* mežljivosti in bil tu pokopan. Nad njim se dviga hrib — proti Janu — Antijan — Tinjan. Drugi trdijo pa, da je ta kraj kakor pred vratmi Italije od strani Germa* nije in zato, da se je imenoval Ante Januam (pred vrati) — Antijan — Tinjan. Vas ima 60 ognjišč. Tod piha močna burj a, razsaja vihar, stiska suša in tla niso rodovitna, pač pa dozori ime* nitno vino. Cerkev je posvečena sv. Mihaelu, ki se časti na glavnem oltarju, stran* ska oltarja imata sv. Rešnje Telo in sv. Antona. Cerkev ima več srebrnih posod in dragoceno opremljene sv. ostanke. Nedaleč od te cerkve so za časa kuge vaščani postavili cerkev sv. Ma* rije Magdalene, kjer je bilo pokopa* lišče na kugi umrlih. Tu so bili še štirje oltarji sv. Ivana, Mateja, Bo* štjana in Roka, in vsak oltar je vzdr* ževalo posebno društvo. Na Gorenji Škofiji nimajo cerkve. Škofija pomeni v slovenskem jeziku posest škofovo. Dekani. Družina, ki je posedovala ta kraj, se je imenovala Kani (dei Cani) in zato je dobila vas to ime. Sprejela ga je tem raje, ker jo je družina oprostila vseh davkov in desetin. To pa je sto* rila radi tega, ker je bila na tem, da ixumre. Sedanja cerkev je na mestu starejše in je bila posvečena 1. 1493. dne 10. novembra v čast vnebovzete Matere božje. Ta cerkev spada med prve v škofiji. Na glavnem oltarju se dviga krasna slika M. B. vnebovzete med podo* bama Janeza Krstnika in apostola Andreja. Lepa je tudi obhajilna miza. Štiri stranski oltarji so: presvetega Rešnjega Telesa, brezmadežnega Spo* četja, sv. Boštjana in sv. Roka. Pod Rozarjem je imela župnija še cerkev sv. Dominike. Na oltarni sliki vidimo sv. Križ s sv. Andrejem in sv. Leonardom. Ta cerkev se je sesula Kubed v Istri. pred dvema letoma, in sicer 20. okto* bra 1698, pred očmi kaplana, ki se ji je bližal, da bo tu maševal. Ljudstvo bo gotovo sezidalo še lepšo cerkev. Med ovčice te župnije spadajo tudi delavci kartuzijanskega samostana v Veseli dolini (Valgiojosa) na ljubljan* skem zemljišču — in prebivalci Srednje Škofije. Rižan. Ime vasi prihaja od reke Rižane. Stari pisci trdijo, da se je reka poprej imenovala Čisan radi tega, ker so na* seljenci prišli sem iz Male Azije in so dali tej reki ime neke reke v prado* movini. Ta reka se je imenovala tudi Formione, kar pomeni zelo kipečo vodo. Ob nji je 20 večkolesnih mlinov in iz vse Istre se v njih zrnje melje. Cerkev v Rižanu je posvečena Ma* teri božji vnebovzeti in ima tri ol* tarje (dne 20. sept. 1. 1676. jo je posve* til škof Franc Zeno). V bližini cerkve se nahaja zidovje, ki je za časa kuge zapiralo bolnišnico in pokopališče. Odtod ime Lazaret. Ob reki se dviga še druga cerkev v čast Materi božji mlinski (Madonna della ruota), ker tu se je zaključila vrsta mlinov. Mnogo romarjev je pri* hajalo sem in tudi čudeži so se tu go* dili. Pripoveduje se, da je neki rovinj* ski mornar ukradel kamen iz cerkve* nega zidovja in ga nesel na svojo ladjo, ki je plula po Rižani. Bog je hotel, da je ladja obtičala v pesku in se ni mogla makniti, dokler se ni ka« men vrnil svetišču (I. 1622.). Na Spodnji Škofiji častijo sv. ev. Mateja. (1673.). Na Velikem rtu (Punta grossa) je več cerkva: Prva sv. Kan« cijana, druga sv. Katarine, tretja sv. Jeronima, četrta sv. Petra. Na Sorminu imamo ob reki cerkev Matere božje vrtnice (della Rosa) in cerkev sv. Jurija med oljkami na griču. Pri Pobegih in Bertokih je pet cer« kva: Prva v čast sv. Janezu Krstniku, druga v čast sv. Mihaelu, tretja sv. Tomažu apost. (1325.)., četrta sv. Ubaldu, peta sv. Boštjanu. V Kancijanu je cerkev sv. Naza« rija, prenovljena 1. 1698. Na belo ne« deljo drže obletnico. V Bar bani je cerkev sv. Petra s sta« rinskim samostanom (1535.). Tam je še cerkev sv. Margarete in cerkev sv. Štefana. Na vojaškem vežbališču stoji cer« kev sv. Roka. Na hribu vidimo še cer« kev sv. Viktorja in ono sv. Marka. V Vilizani je cerkev sv. Križa in v Provi cerkev Matere božje. V Semedeli je cerkev Matere božje milostijive, cer« kev zaobljubljena, ker tu se je poja« vila kuga 1. 1630. in v enem letu je prebivalstvo padlo od 5000 na 1500 duš. Krkavce. Kr kavče, ki se dvigajo na strmini, so imele utrjen grad in močno zidovje in so večkrat odbijale sovražne na« pade. (Tako 1. 1210. in 1450.). Tu do« biš izvrstno vodo in izvrstno olje. Župna cerkev je posvečena sv. Mi« haelu. V cerkvi častijo tudi brata mu« čenča sv. Ivana in Pavla. Podružnice so pri sv. Štefanu ob Dragonji, pri sv. opatu Mavru ob gradu, pri sv. Štefanu papežu na cesti na Puče. Poslednja in prva sta skoro enaki, druga pa tekmuje celo s farno cerkvijo. Cerkev je iz leta 1387. ima podobo čudodelnika sv. opata Mavra, cesarice sv. Helene, mučenice sv. Ur« šule z devicami mučenicami. Moška in ženska narodna noša na Koprščini. Druge cerkve so še pri sv. Petru, v Novi Vasi in v Padeni. V sv. Petru, starinskem gradu, je cerkev s tremi oltarji. Na griču sv. Duha stoji cerkev sv. Duha (1633.). V Novi vasi je cerkev Matere božje roženvenske z dvema oltar« jema. Tu se je hranilo v času kuge tudi Najsvetejše. V Padeni — so tri cerkve, sv. Blaža, sv. Sabe in sv. Katarine. V prvi je Najsvetejše. Šmarje. Samostan sv. Jurija Velikega v Be« netkah je dobil od tržaškega škofa 1. 1150., ki je oskrboval koprsko škofi« jo, Šmarje v dar. Radi tega je nastal med samostanom in koprskim kapi« teljnom stoletja trajajoč prepir. Kon« čno se je samostan Šmarju odpove« dal. Cerkev brezmadežne Matere božje je bila posvečena 1. 1222. Na cesti v Koper je še cerkev sv. Križa, kjer se vršijo posebne pobož« nosti ob marčnih petkih. Pomjan in Koštabona. Pomjan. Nekoč je bilo tu 150 ognjišč in sedaj (1. 1700.) jih je le kakih 30. Prebivalci so mnogo trneli od čet, ki so sem prihajale plenit od severa, zato so se umikali v nižavo (Manžan) in v Koper. Cerkev sv. Jurija je bila močno utrjena, slična gradu ali taboru. Na stranskem oltarju na desni strani je bilo Najsvetejše, na levi strani oltar sv. Boštjana in sv. Roka. Cerkev je posvetil škof Absalon leta 1222. Pomjan ima še cerkev Matere božje, kamor se ljudstvo v stiskah zaupno zateka. Na stranskih oltarjih se časti sv. Valentin — in zbor dva« najstih apostolov, ki se napotujejo oznanjevat evangelij vsem narodom. Nahajamo tu še podobo sv. cesarice Helene in sv. ap. Andreja. Tretja cerkev je cerkev sv. prvega mučenika Štefana; na oltarju vidimo med sv. Štefanom in sv. Antonom op. p>odobo Matere božje. Koštabona. Koštabona ima svoje ime od gradu poganske boginje Bone, h kateri so se bolniki zmotom^ za zdravje zatekali. Tu je bil pravi tabor pred razbojniki in sovražniki. Krščanstvo je postavilo cerkev svetima zdravnikoma Kozmi in Damijanu. Tu opazimo kmetsko rojstno hišo svetega spoznavalca Elije, učenca sv. Mohorja in apo« stola koprskega in istrskega. V gozdovih okoli Koštabone so se videvali medvedje, jazbeci in divje mačke. Dva bogata izvira bistre žive vode sta velika dobrota za prebivalce Koštabone, Planjav in Puč. Tla so zelo rodovitna. Župna cerkev sv. Andreja ima tri oltarje. Poleg sv. Andreja je še stran« ski oltar Najsvetejšega zakramenta in oltar Matere božje. Cerkev doka« zuje spretne umetnike — stavbenike. Druga cerkev ob vhodu v vas je po« svečena sv. Kozmi in Damijanu. Na glavnem oltarju vidimo kipe Matere božje in svetih zaščitnikov. Stranski oltarji so štirje, med temi sv. Lucije in sv. Elija. Ljudje prihajajo v to cer« kev v velikih množicah na božjo pot k nebeškima zdravnikoma. Kjer stoji hiša sv. Elije, je dvorana s sedežem pobožne bratovščine s po« dobo sv. Elija. (Danes je tu cerkvica sv. Elija; op. pisca). s Korte. V Korte prihaja sodnik iz Izole v začetku majnika, da prisostvuje iz« volitvi »župana«. Korte imajo svoje ime od tega, da so sem prihajali bliž« Slovensko dekle s Koprščine. nji prebivalci in tu pretresavali svoje zadeve, kakor po sodiščih Župnijska cerkev je posvečena sv. Antonu opatu. Od stranskih oltarjev predstavlja desni Mater božjo med sv. Boštjanom in sv. Rokom, levi pa sv. Marjeto in sv. Antona Padovan« skega. V nižini je še cerkev sv. Elizabete, kjer vrši župnik kortski službo božjo. Prebivalci. Škof Pavel piše, da so Slovani prišli v Istro v večjem številu 1. 637. Mnogi so se zopet izselili, drugi so ostali in zopet so novi prihajali. Niso se vsi precej pokristjanili. Še le za časa Karla Velikega so postali kristjani in se odlikujejo po veliki pobožnosti. Koliko bratovščin imajo, ki podpirajo bogočastje. Imajo pravico (večjo kot drugi narodi), da slišijo ne le pridige v svojem jeziku, temveč tudi službo božjo (sv. mašo, sv. zakramente in druge obrede). Gotovo je, — pravi škof — da se srca prej ganijo po ma« terinščini, ki jo ljudje prejmejo z materinim mlekom. Slovani so izven« redno močni in zdravi, navajeni na trud in naporno delo. Umirajo sko« raj izključno le od starosti. Imajo po« sebno nošo in posebno govorico. Glavna stvar je, da so Slovani in Italijani edini v sv. veri katoliški. Naslov knjige je: Corografia Ecclesiastica o sia descritione della citta e della diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capodistria Venezia 1700. RJAVČEK IN SMRČEK. Na lipi pred cerkvijo so kričali vrabci, kot bi imeli semenj. Pa zakaj bi tudi ne, ko je tako lepo kukalo solnce izza gora! — S svojim vriščem so zbudili zaspanega Štefuca, mež* narja pri sv. Kunigundi. Že dvakrat ga je sunila žena pod rebra, pa se ni zmenil, kričanja vrabcev pa le ni mo* gel prenesti. Rjavček in Smrček tekmujeta, kdo je hitrejši. »Ti presneta golazen, kako razgraja. Dobro, da niso medvedi, ker potem bi bilo še več šundra.« »Molči o medvedih, da ne pridejo,« ga je zavrnila zvesta Urša. »Ali ne veš, da so jih pred kratkim videli v gorah!« »Ti pa veš. o medvedih, ko si jih že tolikokrat videla!« TONE KNAPOV, »Vem ali ne vem! — Le hitro po* koncu, čas je že!« Štefuc je sprevidel, da je bolje mob čati, zato se je počasi skobacal iz po* stelje, da se tako izogne nadaljni debati. Pa le ni bila prazna o medvedih! Na gori v brlogu — »Za krivo bu* kovco« so rekli — so se bili utaborili. Ni jih bilo regiment, pač pa so bili trije. Sama medvedica in dva mala nagajivca — za Rjavčka in Smrčka ju je klicala dobra mamica. Dobro so se imeli in dobro razumeli. Tudi na so družinico je vzbudilo solnce. Prvi se je predramil Rjavček. Pomencal si je' zaspane oči in pogledal okrog sebe. Videl je, da Smrček in mamica še spita, pa je hotel tudi on malo poležati. Toda ni se mu dalo. V svoji nagajivosti dregne ljubega brat* ca, da se je takoj zbudil. Bil je slabe volje in malo je manjkalo, da se nista na vse zgodaj spoprijela. Zabranila je mamica medvedica, ki jo je prebudilo rszsajanje, in srepo pogledala mala paglavca, češ, bodita vendar pametna. Hitro je pomagalo, da sta se malo' umi* rila. Pozabila sta na prepir in začela skakati okrog medvedice ter se ji do* brikati. Po zajtrku so šli vsi skupaj na spre* hod. Mala paglavca sta počenjala vsa* ke vrste neumnosti. Prekopicavala sta se drug erez drugega, se vlačila za ifše* sa in letala okrog kot za stavo. Prišli so do majhne trate, njim najljubšega prostora. Stara je sedla na parobek in opazovala, kaj počenjata nadobudna sinčka. »Oh, koliko skrbi mi delata paglav* ca,« je začela premišljevati. »Kako je bilo vendar lepo, ko sta še ležala in nista mogla nikamor. Lepo brez skrbi sem bila za njiju, da se ne potolčeta. Pa sedaj! Norita kot dva obsedenca in ni ju moč zadržati. Sajf se bosta še po* bila. Niti trenutek si ne dasta miru. Prvi trije meseci so bili vendar le naj* lepši.« Medtem se je Rjavček, živejši iz* med obeh, spomnil, da bi malo plezala. Pomignil je Smrčku in že sta začela lesti na precej debelo drevo. Tekmo« vala sta med sabo, kdo bo hitreje ple« zal, in pri tem nista pazila, kako viso« ko sta. Jo j, ko ju je mamica zagledala! Kar zamižala je od strahu! Česa si vendar ne zmislita! Ni si ju upala po« klicati, še manj pa okregati, samo na« lahko ju je poklicala. In ko sta tedaj sama zagledala pod sabo precejšnjo globino, je tudi njima zastala kri. Sko« ro oba hkratu sta zajavkala. Toda to ne bo dosti pomagalo, treba bo spleza« ti nazaj. Nekaj časa sta se ogledovala, kako bi bilo najbolj pripravno, pa sta se vendar ojunačila in začela lesti na« za j. Lepo varno korak za korakom sta se spuščala navzdol. Ko sta stopila na varna tla, sta še vsa v strahu pogleda« la, kje sta bila, se ozrla na mamico in že sta pozabila na nevarnost. Hop, hop! je šlo po trati. »Vedno huje,« je tožila mati medve« dica sama sebi. »Ta brezskrbnost ju bo še ugonobila. Prav nič jima ni več in sta ravno ušla nevarnosti. Če bo šlo tako naprej, me spravita še v grob. Laže sem ju pustila sama, ko še nista spregledala, kot pa sedaj, ko dorašča« ta. Da bi imela vsaj koga, ki bi mi po« magal paziti. Blagor strini Rjavki, ki ima že toliko odrasle sinove, da ji lah« ko varujejo malo deco!« Mala dva se pa niste zmenila za materino skrb, ampak se igrala naprej po svoji pameti. Letala sta, skakala drug črez drugega in se spoprijela kot veli« ka. Postavila sta se na zadnji nogi, se bližala drug drugemu in se metala. Ker pa je bil Rjavček bolj gibčen in moč« nejši, je kmalu spravil Smrčka na tla. Tega je pa to slednjič ujezilo — zakaj ujezijo se hitro, keii so zelo zamerljivi — in zato se je ves divji zagnal v svo« jega bratka. Mahal je s šapami na levo in desno, jezno renčal in kazal zobke. Pa tudi Rjavčku je zavrela mlada kri in skavsala bi se bila prav pošteno, da ni posegla vmes medvedka. Zarenčala je, pogledala jezno oba grešnika in že je bil mir. Hkratu sta odnehala in lepo sedla na tla. Rjavček je še hotel vzdi« Tudi na jezo sta pozabila . . . gniti malo šapo, toda videl je, da ma« mi ni po volji pa je opustil to namero. Tudi na jezo sta pozabila. Kot bi ne bilo nič med njima, sta sedela skupaj. Nekaj časa sta bila pridna, pa ju je zo^ pet prijelo in sta začela od kraja svo>-je norčije. Stara medvedica ju je pa opazovala in tarnala črez njiju brez« skrbnost, toda se natihem veselila, da sta tako živa in zdrava. Da bi bil videl stari mežnar Štefuc, kakoi se razumejo in kako se imajo radi, gotovo bi mu prišle solze v oči, ko bi se spomnil na svojo Uršo, ki mu zjutraj še spati ne privošči. Kal na Kanalskem. MOŽ S FIGAMI IN Z ROŽO. —avsenak bogomir. Nekje v našem mestu je bilo, tako. da je čisto popolnoma resnično. Mogel bj reči natančno: tam in tam, pa zakaj, ko pa sem videl le eno bežno stvar, ki se je takoj spet izubila in je nekateri niso niti opazili. Povedal bom, izrekel bom, samo zato, da boste videli, ali je resnična. Na velikem tlakovanem prostoru sredi hiš, kamor se stekajo ceste ka« kor ženske k studencu, je delal mož. Kosmat je bil, telo je nosil v plečih upognjeno in noge je bil zataknil v škornje. Vozil je s seboj neko vozilo, ki je zelo podobno vozičku kake bra--njevke. Nadziral je gladino ravne ploskve, ki se je v vse strani dvigala, mesto da bi padala v obzorje; že da v« no je opazil, da se ta ploskev dviga, čeprav so jo izmerili čisto ravno in tu« di je taka. Zdelo se mu je nenadoma, da je v veliki plitvi skledi, na varnem, in bi se skoro nasmehnil. Potem je dobil občutek, da se mora tu nekaj stekati, od vseh strani prihajati sku« pa j, kopičiti se in goreti. Nekaj take« ga, kakor je recimo lesketajoč se pe« trolej ali bencin, ki diši še nevžgan, kakor bi že gorel. Nato je ugotovil, da je to le solnce, ter je čisto točno čutil, da greje od robov, od dvignjenih ro« bov ploskve v sredino. Na vsej tej ploskvi je bilo poleg ste« brov z obločnicami, avtomobilov, vo« zičkov in ljudi samo par fig, konjskih fig pač. Brez teh sicer ne more biti, toda treba jih je čimprej spraviti stran, ker niso lepe in sploh spadajo drugam. To so čudne stvari s konjski« mi figami po mestu. Kakor je morda smešno in nevažno in neumno, nekaj bi bilo treba kdaj reči o njih. Pozimi je gledal vrabce, ki so jih razbrskava« li. Takrat mu je prišlo čudno. Saj so to vendar bila polja in žito, koruzna njiva ali travnik z mnogimi cvetočimi bilkami, cvetnimi travami. In tako kratko so jih porabili, kakor vojake v vojni. Zdaj so veterani, odsluženi, upokojeni. Prišli so ob stran. Zgrabilo ga je neprijetno; kakor da sam leži na tisti tlakovani skledi in ga nekdo po« meta na lopato ter meče v voziček na nekaj mehkega, kadečega in razsipa« jočega se. a vrabce ima rad in jim privošči, da so veseli na cesti. Kadar pometa, vozi voziček lahko in počasi po tlaku, metlo, brezovo metlo na dolgem dro« gu in z dolgimi vejicami, vihti mehko in obzirno, kakor da je na obisku. Na lopato jih spravlja previdno, nežno, da se ne razpočijo, ravno tako jih na« laga;_kakor bi hodil med ljubimi ljud« mi. Čeprav so že suhe. Neprijetno je misliti na njivo z ži« tom in na odpadke na tlaku. a on že dolgo ni bil na žitnem polju in je tudi drugače zelo zadovoljen. Menda še ne bo kmalu umrl in do takrat bo ho« dil med figami ter bo vdan in srečen. Dobro bo tako. Pred par tedni so nekje na tem pro« štoru postavili nizek steber iz cemen« ta. Na vrhu ima raven krožnik. Steber stoji nekje kar tako sam. Nikjer mu nič ne odgovarja. Ne stoji na sredi, ne v ko^u, ne ob strani. Mož med figami se je začel vzne« mirjati. Vsak dan je bil gotovo* po en« krat tam in je čutil, da nosi ta steber nekaj čudnega. Kaj, če pije njegovo srečo? Slutnja ni nikoli tako bedasta kakor človekova glava; to je natanko vedel. Nekoč je pririnil z vozičkom do nje« ga in ni prišel mimo. Na cementnem krožniku je bila sveža, razcvetela rdeča roža. Opazil jo je že oddalee in je takoj prav sigurno vedel, da jo je moral kdo prinesti odkod drugod, ker je bila vsa drugačna ko tukajšnje. Ne preveč polna ali težka ali temna, lističi so bili skoro trdi. Iz nje je di« halo nekaj, kar upijanja, a ne da biti v opoju, temveč takoj ozdravlja. Počasi in vedno počasneje je pori« val voziček s figami in ga ustavil pri stebru. Nič ni mislil in je stegnil umazano roko. Gledal je in se čudil. Najbrž je bila roža živa. Ko jo je držal v obeh rokah in jo še približal očem, je obrnila cvet kakor petnajst« letna deklica obraz, če si jo stric po« sadi na kolena. Vstran pogleda, a ni huda, ker v duši čuti, da osrečuje stri* čev gubasti, ščetinasti obraz. Mož s figami tudi ni bil žalosten tega. Kakor blažen je držal zaklad z obema rokama in mu naravnaval obraz z dlanmi. Izza ščetin na licu in visečih obrvi so prišle oči ter sijale srečno in glo* boko kakor praspomin, ki se nena* doma slučajno vrne, ko je bil že skoro čisto pozabljen. Medtem je nezavedno že potiskal voziček dalje, držeč ročaj s trebu* hom in prestavljal noge v nizkih škor-njih. Zdajci je naglo pogledal krog sebe, kakor da je ukradel dragocenost in jo mora skriti. Tudi na nebo je pogledal, nekam visoko na obzorje in je tam obstal dolgo, kakor bi pil. Naslednji trenotek je skril rožo za suknjič ali telovnik ali jopo in pri* jel z obema rokama za ročaj vo« zička. Na tlaku je bilo še mnogo nepobra* nih fig, njihov mož pa je tekel po stranski ulici. Hotel sem videti, kam bo ž njo. Začutil me je za seboj. Prestrašen in nedopovedljivo žalosten je v sunku obstal in pokril mesto, kjer je imel rožo. Nisem še videl tolike bojazni, kakor je bila v njegovih besedah: »Gospod, ali ste vi izgubili to rožo?« Ničesar mu nisem odgovoril. Odtedaj ga mnogokrat vidim. Na* vadno gleda visoko na obzorje in skozi kosmatine obraza se mu jasno vidijo oči. Nekje mora imeti rožo še svežo. POT V ROSELANDE. —■—■ henry bordeaux. Na vežinem pragu pa vpraša doktor Brun, ki je spremil svoja sotovariša, še zadnjikrat s prosečim glasom: »Torej ... ni več pomoči?« Zdravnika se spogledata, kakor da bi bila drug drugemu za pričo o brez* uspešnosti takega vprašanja, starejši pa odvrne potrpežljivo: »Dve injekciji seruma sva izvršila, a brez uspeha. Ne moreva ničesar več, moj ljubi!« »Ničesar več! Mislita, da bo živel otrok še dolgo?« »Dolgo? . . .« je ponovil mlajši za* čudeno, skoraj z bridkim posmehom. »Morda kakšno uro še.« »Kakšno uro . . . Da, morda.« »Nikdar ni mogoče vedeti,« je pri* stavil prvi, ki je bil iz izkušenj bolj obziren. »Vsekakor pa, moj ljubi, otrok ne bo trpel.« »Hvala vama, gospoda, da sta prišla tako daleč semkaj,« je mrmral doktor Brun, ko sta se tovariša zavijala v gorko odejo na saneh, ki so čakale nanju. In že je mlajši potegnil uro iz žepa in preračunil čas, ko se vrneta v me* sto. Kaj ni nocoj božični večer, dru* žinski praznik, ki kliče vse člane dru* žine okoli ognjišča? Mezga sta po* tegnila, shitela po cesti in nato zdrčala po nji. Doktor Brun pa stoji na pragu, nepremičen in trd, in posluša nekaj časa enakomerno cingljanje kraguljč* kov; po poti v snegu pa beže sani, ki so odnesle zadnji up. Nato se vrne v delavnico. Naglo prelista neke knjige in jih spet odloži; skuša se zbrati, da bi tako izvlekel iz vede kakšno misel, kakšno skriv* nost. Dan se je že nagnil. Skozi okno v kotu vidi na eni strani stari grad Fort s hišami in stolpiči in tesnimi uli* cami ter most čez Doron, na drugi strani pa neprijetno pokrajino s po* bočjem smrek, ki so polne ivja. Čemu je prišel v ta kot Savoje, v ozko do* lino, ki jo obdajajo visoke gore? Ti žalostni trenutki so poklicali spomine za seboj; pogledal je nazaj v zadnja leta. Kakor v večini človeških živ* ljenj je tudi v njegovem vladala po* treba. Poročil se je še mlad in brez vsakega premoženja, ko je bil z do* brim uspehom dovršil zdravniške nauke. V mestu ni mogel čakati na klijentelo, ki je vsaj v začetku tako počasna. V okraju Fort pa ni bilo že deset let nikakega zdravnika. Kdo naj pokoplje svojo mladost v ta kotiček zemlje z nemilim podnebjem, v redni zimi, slabo plačan za lepoto kratkega poletja, pri sicer delavnih in poštenih, a surovih in nevzgojenih prebi* valcih? Zastonj je občina razpisala podporo za zdravnika, da bi se uspeš* neje pobijala umrljivost otrok. Ta podpora, mesto brez tekmecev, ugoden gmotni položaj: vse to je do* ločilo prihod doktorja Bruna v te kra* je. Ljudje pa so ga sprejeli kot re* šitelja. Leto pozneje je že ljubil te kraje kot svojo rojstno zemljo. Katarina, njegova žena, ki ni ljubila hrupa in tudi ni stremela po višjih mestih, se je veselila in prepevala ves ljubi dan. Dobila sta tudi lepega in močnega sinka. Zdravnik je lepo na* predoval v svojem poklicu in kmalu ni bilo ne vasi ne sela, kjer bi ne za* branil kakšne bolezni. Kako slabo mu sedaj plačuje usoda za ves ta trud. Tudi njegovega sinčka malega Ivana je napala davica. Ko je bil zdoma pri drugem bolniku, se je z neizrečeno hitrostjo razširilo vnetje: glas je postal hripav in raskav in po* lagoma ugasnil; pridružil se je kašelj, dihanje je postalo dušljivo in nevar* nost vedno večja. Kakšen povratek! Prišel je oddaleč in ves pokrit s sne* gom. Ustavil se je v mestu, kjer je nakupil božične igrače za otroke: le* senega konjiča in trobento. Ves ra* dosten je bil na potu, ko je pomislil na družino, na gorak plamen* na gor* ko juho in na nočni počitek. »Vendarle!« je zaklicala žena, ko ga je zagledala. »Kaj pa je?« »Pridi hitro!... Ivan...« Spoznal je tako, da je bolezen resna, in dal otroku krepkega zdravila. Zju* traj pa, ko ni videl uspeha, je poslal soseda v Albertville k dvema svo* jima tovarišema in ju prosil za po* svet. Iz Albertvilla v Fort je štiri ure hoda. Zdravnika sta prišla šele po* poldne. Pokazala sta samo, da ne mo* reta pomagati. Samo čakati je treba... čakati česa? Stopil je v sobo k bolniku. Katarina je držala otroka za roko in se skla* njala nadenj; gledala ga je in mu go* vorila od časa do časa. Zapuščena na odeji sta ležala leseni konjiček in tro* benta. Žena se je ozrla v moža; uga* nila je, pa je vendar vprašala: »Kaj sta rekla? Konec je, kaj ne?« Ponovil je besede starejšega zdrav* nika: »Nikdar ni mogoče vedeti.« »Kaj naj storiva?« »Ničesar! Čakati treba.« Sedel ji je nasproti na drugi strani postelje. Mali deček je bil ves utru* jen in skoraj brez mrzlice; vse moči so pojemale. Leno je še včasih dvig* nil trepalnice, pa ni več videl s svo* jimi nedolžnimi oči, ki niso razode* vale nikakega strahu. Tako majhna stvarca je bil, pa že tako velikega po* mena. Vprašal bi se: čemu hoče smrt ravno njega? V grlu ga je dušilo ved* no bolj in mrzel pot je silil na čelo. Lahek dih, komaj za spoznanje, je pričal, da je še življenje v njem. Brez moči sta se oče in mati ozirala drug na drugega in molčala. Prišla je noč. Katarina se je komaj dvignila. »Kam greš?« »Luč prižgem.« »Čemu bo luč?« »Da ga vidim živeti, dokler še živi...« Potem sta spet stopila na prejšnji prostor. II. Ob šestih je dekla Marjeta skrbno odprla vrata in rekla gospodarju: »Neki mož iz Roselande je tu. Hoče govoriti z vami.« Roselande je vasica, ki je deset ki* lometrov oddaljena od Forta na drugi strani smrekovega gozda, ki gre čez Doron in cesto. »Nikogar nočem zdaj videti, Ma* rjeta! Odslovite ga!« Čez nekaj časa se Marjeta spet vrne. »Noče oditi. Hoče govoriti z vami.« Doktor Brun sklene, da se odkriža nadležneža. Bil je kmet, ki se je trdo* vratno grel v kuhinji. Sneg, ki je po* krival njegov suknjič, se je na rame* nih topil in delal mlakuže na tleh. Ozrl se je s suhim obrazom, na kate* rem so bile dolga siva brada in pre* strašene oči, v zdravnika. »Vi ste, Rivaz! Kaj pa hočete?« »Otrok mi je obolel in ne more več dihati.« »Oh! Pojdem jutri k njemu, jutri zgodaj ...« Mož maje z glavo. »Brez vas ne učaka dneva.« »Otrok moj umira. Ne morem no* coj k vam.« Moža obmolkneta vsak v svoji ža* losti. »Bo že prav tako,« reče naposled Rivaz. »Svojega rešite, mojega pa ne.« »O, mojega, mojega ...« Spet molk. Prelomi ga kmet: »Moj ni še izgubljen. Živel je še, ko xsem odšel. Ne bom ga videl več.« »Jutri zgodaj, navsezgodaj pojdem. Obljubim vam.« »Prepozno.« »Pustite vendar, naj zatisnem svo* jemu otroku oči... opolnoči mor* da ...« »Če mu pa ne morete več poma* gati,« odvrne mož. Doktorja te besede razdražijo. »Če ne morem pomagati! Kaj veste? še vedno živi. Dokler živi, pa ne grem odtod, razumete?« Kmet je pograbil z obema rokama svoj klobuk, se nekoliko še obotav* Ijal, potem pa stopil k vratom. »Dva mrliča bosta nocoj,« mrmra skozi brado, ne da bi se upiral temu, kar pač mora priti. »Poslušajte!« naroča doktor Brun. »Ali je kašelj pogost ali le včasih? Ali je glas že hripav?« »Spočetka je kašljal več, zdaj pa vedno manj. Je to znamenje dobro?« »Ne, ne morem zapustiti svojega otroka . .. razumete? Kako pa diha?« »Težko ... grabi ga za grlo in duši.« »Kakor Ivana včeraj ... Ne morem iti, ne prosite me za to! . . . Ga duši večkrat?« »Zopet in zopet.« »Oh, pomilujem vas!« »Torej je izgubljen! Pa sem tako želel!« »Ni sile! Nekaj ur ... če se ne kaj spremeni. Poskusiti je treba z injek* cijami.« Kmet se spet oglasi: »Za vašega ni več pomoči. Rešite vsaj mojega!« Doktor Brun se ozre s prestrašeni* mi očmi, potem se pa odloči. »Počakajte, grem z vami!« Vrnil se je v sobo. Otrok diha zelo težko; bled je, kakor da bi ne imel kapljice krvi. »Poslušaj, Katarina! Naj od časa do časa diha v to stekleničico, to je vse.« »Zakaj praviš to?« »Ker odidem.« »Ti odideš? To noč?« »Mali Rivaz v Roselande je na tem, da umre. Morda pridem še o pravem času.« »In naš?« »Življenje našega otroka ni več v človeških rokah.« »Ne zapusti naju!« »Moram.« • Vzravnala se je ob postelji, kakor brani volkulja vhod v svoje domova* nje. »Ti ne ljubiš svojega otroka in ne ljubiš svoje žene! Le pojdi!« »Preljuba! ...« je še ugovarjal. Potem se je. sklonil nad otrokom, občutil še gorkoto njegovih lic, ki so bila bleda kot vosek, in je hitro, ne da bi se ozrl, da ne bi v preplašenosti izgubil svoje volje, izginil iz sobe. III. Na saneh nista spregovorila ni be* sede. Rivaz je tresel vajeti na trudnem konju, ki so se mu vdirale noge v mehki sneg. Doktor je malomarno po* ložil kovčeg predse na koleni. Pot je šla skozi sotesko, ki so jo zapirale stoletne smreke; v globini je bobnel Doron. Nihajoče svetiljke so raz* svetljevale le predmete ob poti: dre* vesa, skale in včasih kak hudournik. Naposled obstanejo sani pred osamljeno hišo. Gotovo so kragulje« kom prisluškovali, kajti vrata se ta« koj odpro in žena s svetiljko v roki se prikaže na pragu. »Ali je doktor tam?« »Da.« Olajšana je vzdihnila in odšla pred obema možema v sobo, kjer je hropel otrok. Tri četrt ure potem je doktor spra« vil svoje orodje in se pripravil na od« hod. »Rešen je, kaj ne?« vpraša žena. »Mislim, da je. Jutri pridem spet.« »Hočete li še to noč nazaj?« vpraša Rivaz. »Takoj!« »Moj konj je ves utrujen.« Pomirjen radi otroka je kmet zdaj mislil na svojo žival. Vendar je gi« njen ponudil zdravniku zlatnik, ka« terega je bil skrbno hranil. V veliko začudenje ga je zdravnik odklonil. »Ne, moj ljubi! Noben človek mi ne more poplačati nocojšnje poti.« Povratek je bil tih kakor prej. Sa« mo da so na cesti srečali več gruč ljudi s svetiljkami. Gozd je tu in tam za« žarel v lučkah. Bili so' kmetje, ki so šli z dvignjenimi plamenicami k pol« nočnici. Nekateri so peli v zboru bo« žično pesem: Rojeno dete je božje nocoj... In so klicali za sanmi: »Srečen božič!« Doktor Brun ni odgovoril; tudi Ri« vaz, ki je kipel od radosti, si ni drznil z besedo na dan. Na razpotju med Roselande in Areche so svetiljke razžarile v temi veliko razpelo. Kristusovo telo je bilo pokrito s snegom in je trepetalo v mrazu. »Rojeno dete je božje ...«. je pomislil doktor sočutno. Po odhodu iz Roselande je šel sicer za svojo žalostjo in svojim notranjim uporom, pa ju ni našel več nedotak« njenih. Neki neznan čut miru in slad« kosti in ubranosti se je dvignil v njem in ga povsem obvladal. Mislil je le na malega Ivana, katerega ne najde več s plamenčkom življenja v očeh, in se samemu sebi čudil, da ni mislil več z grenkobo nanj. Kaj bi bilo z njegovo preteklostjo, ko bi malega Ivana ne bilo na svetu? Sprejel je svoje trpljenje brez ogorčenja, brez upora. Sprejel ga je povsem naravno. Tako ni mogel več obupati in žalost ni bila več neznosna. Ko je stopil v hišo, je našel ženo brez zavesti na postelji. Z enim sa« mim pogledom pa je videl smrt. Do« brohotno, a vendar oblastno jo je vzbudil: »Katarina!« »Tebe ni bilo tu,« je rekla s sol« zami. Začudena je zrla na njegov pokojni obraz. Potem se je obvladala in se privila k njemu, da bi našla moči, ki je ni imela, srčnost do življenja in morda še njegovo ljubezen. To je, kar je našel doktor Brun na poti v Roselande, ker je izpolnil svojo stanovsko dolžnost. Iz francoščine preložil Domen. Stržišče pod Črno prstjo. Trg v Komnu na Krasu. TRIJE NAŠI OBRAZI. - ALOJZIJ GRADNIK. »Na holmih pisanih trop belih sel, rdeče strehe; v vrtih sočni sadi, na bregih zeleneči vinogradi.. .-< (Gradnik: Padajoče zvezde.) Takšna so Brda v lepem solnčnem dnevu. Tla, polna pokrajinske lepote in zgodovinskih spominov, dotikali* šče zapadne kulture z Vzhodom, ka* teri jo je nanovo oplodil in sprejel od nje stare vrednote. Gradnik je Bric. Brda so mu dala vse: dom, solnčno mladost, dar pesmi in sijajen pesniški izraz, tisto mehko, gladko tekočo' obliko, ki povzroči, da celo miselne njegove pesmi zvenijo otožno in polno. Glede sloga, ki po svoji preprostosti spominja na na* rodno pesem, je treba povedati, da se lahko meri z najbolj blagoglasnimi verzi tujih jezikov. Gradnik se je rodil v Medani 3. av* gusta 1882. Oče je bil Slovenec, mati Italijanka. Ko je dovršil gimnazijo v Gorici, je šel na Dunaj na vseučilišče poslušat pravoslovne nauke. Zaključil jih je 1. 1905. Nato se je posvetil sod* niškemu poklicu. Služboval je v Go* rici, Pulju in (od 1. 1912.) zopet v Go = rici. Istre ni mogel pozabiti. Vedno znova se vračajo v njegovih pesmih, prizori in slike iz Istre. Sploh je bol, zvezana s pokrajino, na Gradnika vedno močno vplivala. Med vojno je bil Gradnik zaprt z očetom vred. Ob* dolžili so ju veleizdaje. Po vojni pa se je vrnil k svojemu poklicu. Bil je sod* nik v Cerknem do 1. 1920. Takrat je odšel preko meje in sedaj je zopet v sodni službi. Njegov pesniški svet so Brda, Kras, Istra, naše Gore, ljubezen do doma* čije in dekleta ter človekovi duševni boji. Kot pesniška oblika mu zelo ugaja sonet, katerega res mojsterski obvladuje. Pa ie tudi snov kot nalašč za sonete. V Devinu se spomni lepe Vide, ki je šla v tujino in ni mogla nazaj domov, v Dornbergu misli na nemške gospode, ki so* dali kraju ime, a jih danes ni več: ■—»» A. K. pač morejo uničiti viharji oblastnih hrastov samujoče glave, nikdar ne še tako teptane trave.« V Kobaridu mu pridejo na um poga* ni, v Vipolžah ga stari grad napolni z zadoščenjem, ko vidi, da je uslišana kletev po nedolžnem zaprtega kmeta. Gradnik ljubi svojo domačijo- in ljud* stvo, ki prebiva tod. Mnogoteri sonet je posvetil Bricem in Brdom. Lepe so njegove begunske in ljubavne pesmi, vse polne neke globoko ležeče otož* nosti in hrepenenja. Gradnik je znamenit tudi kot pre* vajatelj. Prevajal je iz nemščine, ita* lijanščine, francoščine, angleščine, sr* bohrvaščine, ruščine in španščine. Izmed italijanskih piscev je prevedel Sema Benellija (Ljubezen treh kraljev, Okrutna šala), Mazzinija (Dolžnosti človeka) ter Michelangela (Sonetje). Med najboljše prevode je gotovo treba šteti zbirko kitajskih liričnih pesmi »Kitajska lirika« (1928). Izdal je nad 20 knjig prevodov, a njegova duševna gibčnost še ni izčrpana. Nje* govo mesto v slovenskem slovstvu je zelo častno. SREČKO KOSOVEL je po rodu Kraševec. Rodil se je v Sežani 18. marca 1904. Njegovo živ* ljenje je bilo kratko. V ljudsko šolo je hodil v Toma ju, kjer je bil njegov oče za učitelja. Potem se je vpisal na ljubljansko realko, katero je tudi do* vršil. Po maturi je šel na vseučilišče v Ljubljani, kjer je bil skoraj štiri leta slušatelj slovanskega in romanskega jezikoslovja ter umetnostne zgodovi* ne. Proti koncu svojih študij je težko obolel in 27. maja 1926. umrl. Pokopali so ga v Tomaju na Krasu, s katerim je bil kot človek in pesnik tako tesno združen. Kosovelova pesem je govorica mlade, globoko čuteče duše. Zato poje o svojem Krasu, kakor je Bezruč pel o Šleziji (Bezruča je Kosovel poznal), zato hrepeni po Bogu: »Dvigni se, duša pobita, steptana, dvigni, zagori, zapoj do Boga, da boš kot harfa prijetno ubrana ...« zato premišljuje o življenju in njega vrednosti ter pomenu. Obupa pa ne nikdar; nikdar ne izgubi izpred oči cilja. Včasih se dotakne socialnega zla, drugič pa čuti bližanje novega sveta »Opolnoči — že čujem transmisije, nov svet je, drug, ki naša srca pije, ko tvorničar pijan in sit počiva, se nam pred dušo topla luč razkriva.« Srečko Kosovel je v sebi združil ho« tenje in prizadevanje dobršnega dela povojne mladine ter je njenemu bur« nemu gibanju dal vsebino in smer. Da je ostal živ, bi bil morda odločilno vplival na duhovni obraz povojne dobe. IVAN PREGELJ. Kdor ga ne pozna, pripovedovalca tolminskih zgodb in dogodivščin, o puntu, ki se je nesrečno zaključil na goriškem Travniku, o križih tolminske duhovščine, ki se je za svoje ovčice ruvala z grofi in celo predstojniki, pesnika solnčnega veselja in zdravega življenja, ki puhti iz »Otrok solnca«! Pa je Pregelj pisal tudi o drugem, o protestantih in njihovem življenju in prepričanju (Bogovec Jernej), o znamenitih slovenskih možeh iz preteklo« sti (Muznik, P. P. Glavar, S. Jenko)., iz življenj katerih je naredil umetnino, veselo pesem ali žaloigro, kakor se je pač življenje tega ali onega resnično končalo. Na obleganje Dunaja po Turkih (1682) je naslonil dijaško zgodbo o Petru Markoviču, istrskega dobrotnika škofa Dobrilo je oveko« vočil v »Božjih mejnikih« (aii »Oče, budi volja Tvoja!«, kot se zove ista povest, izdana od goriške Katoliške knjigarne), v »Magistru Antonu« je šel na Kras v protestantske čase. Pisal je skratka o vsem, kar je v slovenski zgodovini lepega od 15. stol. sem. Žalost je zanj močnejša sila in krep« kejši vir lepote kot veseije, čeprav mu tudi vesela in solnčna stran živ« ljenja ni neznana (»Otroci solnca« in dr.). Pregelj se je rodil 27. oktobra 1883. pri Sv. Luciji na Tolminskem. Ker je v ljudski šoli menda pokazal, da je odprte glave, so ga poslali v Gorico. Sprejet je bil v Malo semenišče, kjer ie bil takrat za prefekta dr. Anton Mahnič, poznejši krški škof. Pregelj .je bil takrat še premajhen, da bi do« umel Mahničevo veličino. Videl je v njem najbrž samo strogega učnega predstojnika. Ko je dorascal, je Mah« nič odšel na Krk. Vendar je Pregelj pozneje duhovno doživel vso moč in lepoto tistega silovitega in brezobzirnega boja, ki ga je Mahnič začel in izpeljal proti slovenskemu liberalizmu. V »Gloriosi« (nadaljevanje »Otrok solnca«) govori o Mahničevem glasilu »Rimskem katoliku«. Mogočno bo od« jeknilo iz teh rdečih sešitkov (»Rimski katolik« je imel rdeče platnice). Po dovršeni gimnaziji je Pregelj odšel na dunajsko vseučilišče. Potem je postal profesor. Učil je na realki v Idriji ter pa gimnaziji v Gorici in Kranju. Sedaj je na gimnaziji v Lju« bljani. Ko je bil še v dijaških letih, je pisal pesmi in podlistke za liste. Nihče pa ni takrat niti slutil, da bo kdaj dose« gel tako pesniško višino. Zgodaj se je pokazalo, da ie romantik, to je, da pri njem prevladuje čuvstvo ne pa hla« den, računajoč razum. Prva zbirka njegovih pesmi je bila »Romantika« (izšla v Gorici 1. 1910.). Geslo (motto) te pesniške zbirke je: Tiha samota — moja ljubav, temna bridkost — moja radost, v solzah prečute noči — moji dnevi, sivi lasje — moja mladost.. . Nato ie pisal ljudsko povest »Mlada Breda« (1913), ki prav malo ali nič ne kaže na velike pisateljske zmožnosti. Kmalu nato pa je našel pravi pred« met, namreč Tolminsko in Tolmince. Zgrabil ga je tolminski punt iz začetka 18. stol. L. 1915. je začel pisati svoje veliko delo »Tlačani«. Študij punta in puntarjev mu je obrnil pozornost na lepote preteklosti. In tako je postal in ostal zgodovinski pisatelj. V njem je močna ljubezen do tolminskih ljudi, do zemlje in matere, globoka vernost mislečega človeka, ki z razumom trči na nerešljive skrivnosti, katere mu .potem odkrije in razvozlja otroška čuvstvena vera in zaupanje v ne« skončno dobrega Boga. Je pa Pregelj tudi zrazit besedni umetnik, mojster izraza, ki zna svojo zamisel tudi po« vedati. Po »Tlačanih« se je razvijal vedno hitreje in silneje. Napisal je tudi ne« kaj dram: »Azazel« (1923) obravnava svetopisemsko snov o Judežu Iškar« jotu, »Katastrofa« in »Berači« pa so vzeti iz današnjega življenja. »Kata« strofa« je prav izvirna, kajti dejanje se godi v kinematografu in igralci so gledalci filma. Izvrstne so Pregljeve razprave o slovstvu in posameznih slovstvenih pojavih. Nedvomno je Ivan Pregelj poleg Cankarja in Finžgarja najmočnejša pi« sateljska osebnost pri Slovencih 20. stoletja. Tu i Fu. NA REKI. Moj čolnič mirno plove čez vodo; v gladini jasni zrem njegov odsev. Oblakov kopa plove čez nebo. Ko tiho mimo meseca hite, spet vidim v globočinah jih vode. Da čoln po nebu plove, se mi zdi, in da oblaki so le beli vali. In zdajci vem: kot se nebo zrcali v tej vodi, moje ljubice obraz zrcali v mojem srcu se ves čas. (Poslovenil A. Gradnik.) Alojzij Gradnik. PESEM STAREGA BEGUNCA. Zakaj te nisem hotel prej poznati? Zdaj, ko zapuščam te in se bojim, da morda te za vedno izgubim, šele spoznavam prav, kaj si mi bila. Zdaj ko zapuščena in osamela beže pred mano tvoja bela sela, in zdaj, ko si se vsa očem že skrila — zdaj šele ljubim prav te, mati, mati! Alojzij Gradnik VEČERNE SENCE. Večerne sence padajo na pot in mrak prihaja. Les šumi. Počasi umirajo voda in listov glasi in že je mirno, mirno vsepovsod. Poišči si, popotnik, v hiši kot, oči so motne, mokri sivi lasi in noge trudne; lezi, luč ugasi in stopi v sanj poslednjih tihi brod! Cilj je izpolnjen, pot je dokončan in konec upov je in hrepenenja in konec zmot, bolesti in prevar. Brod črnobela jadra že razpenja in že obrača ga koščen krmar, ki skoro že pripelje te v pristan. Srečko Kosovel. PESEM. Slavček med trnjem se je zganil in zapel; bel cvet divje rože je zakrvavel... Trnje zori sredi belih puščav. Kot kaplje krvi dozoreva mu plod, na belem groblju kraških planjav — tam bo moj kot. r Srečko Kosovel SVETI ŠTEFAN. Sveti Štefan, sveti Štefan, siv njegov obraz je; nad gorami je sprostrto gluho dolgočasje. Tiha kuhinja je polna vsa potic in vina, šala greje, svet se smeje, zbrana je družina. Samo v mojem srcu žalost se opila ni. — Tiho na žerjavici brinje zadiši. Srečko Kosovel. ONA. No, pridi, tam je ples in svetel smeh, glej, ona je poslala povabilo, oko nje črno te bo pomirilo, kar iščeš v svetu, najdeš v nje očeh ... Bila je tam in tiho je strmela, kot dobri žamet črne nje oči, bila je tam, moj molk je razumela, ko da v globini z mano govori. Ta strašni molk — ne moreš se opiti, ne moreš umreti v čudni ta pokoj, bolesti ni mogoče pozabiti, postati človek, človek nad seboj. Smejati moraš se in govoriti, a angel smrti kliče: Za menoj! — Stečko Kosovel. psalm. O Bog, usmili se moje praznote! Široko razstrtih sivih dni, teh široko upajočih oči — o Bog, usmili se moje samote! Razstri svoj plašč, razkošno tkan z zvezdami višnjevih letnih noči, ko speš mimo nas, in Tvoj plašč šumi kot sredi morja večnih sanj. O, stopi v ta stekleni čas! Kar je prozorno, naj potemni, vse, kar je blizu, naj se izgubi, iz višnjevih dalj naj spregovori kot v čisti sinjini Tvoj beli glas. Usmili se nas, usmili se nas! KRIVA VERA NA GORIŠKEM. Prof. rado bednarik. Šestnajsto stoletje je srednja Ev« ropa preživela v verskih borbah. Nauki doktorja Martina Lutra so s pomočjo nemških plemičev šli v kla« sje. Verski razkol med katoliško Cerkvijo in protestanti ali luteranci je razdvajal ljudi tudi po naših tleh. Val krive vere, ki je prihrumel iz Nemčije, je preko Štajerske, Koroške in Kranj« ske pljusknil tudi v goriško* deželo. Zgodovina luteranskih časov na Go« riškem je prav zanimiva, ker odkriva močno, kakšne kulturne razmere so tedaj vladale v naši domačiji. Škoda le, da se o luteranstvu pri nas še ni dodobra vse preiskalo, ker do neka« terih virov ni prav lahko priti.") *) Paberki o krivi veri pri nas se dobe v Rutarjevi, Czornigovi, Grudnovi in Morellijevi zgodovini ter v Kocjančičevi zgodovini goriške nadškofije. Več je zbral marljivi prof. Capuder v Izvestjih goriške mešane gimnazije 1. 1909. Listine o luteranskem gibanju so raztresene v arhivu videmske mestne knjižnice, v ljubljan= skem in goriškem škofijskem arhivu. Slednje so precej zbrane v knjigi »Documenta histo« riam Archidioceoseos Goritiensis illustrantia.« Gorica 1907. Nekaj: jih je tudi v protestantsko pisani zgodovini. W. A. Schmidta »Die Gegen* reformation in Gorz und Gradišča, Wien 1908«. Pa že iz zbranega bo pazljiv mo« horjan prebral, da je bila v luteranskih časih naša dežela prav pomembna. Saj je prav tu, pred vrati v Italijo, uplahnil krivoverski val; drugič pa je treba poudariti tudi važno zgodovin« sko pomembnost, ker je ravno širje« nje luteranstva dalo povod za ustano« vitev goriške nadškofije in za zatretje stoletnega oglejskega patriarhata. Po« gled na razrvane kulturne, socialne in politične razmere tedanje dobe pa bo pokazal, da so le v taki razrvanosti srca in možgani sprejemljivi za take krive nauke. Plodna tla za l juljko. Če bi posvetno in cerkveno obla« stvo nazadnje sicer, kot bomo videli, tako odločno ne udarilo po luterancih, bi se Lutrova kriva vera na Goriškem prav močno ukoreninila. Saj pa so bila za nov proticerkven nauk najbolj plodna tla. Tu ni bilo nobene prave cerkvene gosposke, ki bi trdno branila katoli« ške nauke. Goriške fare so bile cer« kveno podložne oglejskemu patrijar« hu, ki je vedno smatral, da mu je Avstrija po krivici odvzela posvetno oblast nad patriarhovino. V cerkvene razmere, zlasti pri preganjanju krivo* vercev, so se pa svetna oblastva vedno vtikala. Tu sta že avstrijska vlada in oglejski patriarh trčila skupaj. Av* strija je pa tudi hote krhala patriar* hov ugled pri duhovščini, ker je ve* dela, da drže patriarhovo moč po* koncu le Benetke. Tako je n. pr. sam nadvojvoda Karel 1. 1587. pohvalil go>-riškega naddijakona Andreja Nepo* koja, ki se je zoperstavljal patriarho* vemu vizitatorju. Takih slučajev je cel venec. 3. septembra 1. 1568. sporoča patriarhu njegov generalni vikar Ja* kob Maracco, da goriški deželni gla* var ne pusti goriških podložnikov pred patriarhov sodni stol v Videm, kjer je tedaj patriarh stoloval. Pač pa da bi jih pustil, če bi patriarh sto* loval v Ogleju, na avstrijskih tleh. Ko se je ustanovil arhidiakonat v Gorici za avstrijski del patriarhata, je že prvi arhidijakon Hieronim Catta ho* tel izvrševati prav škofovsko oblast. Tudi patriarhovi in cesarski odpo* slanci za pobijanje protestantizma so se navadno med sabo le sprli, kdo ima prvo besedo pri zatiranju krivo* verstva medtem ko se je to širilo brez ovire od zgoraj. L. 1548. sta se pri prvi vizitaciji sprla odposlanca kralja Ferdinanda Janez Neusidt, župnik iz Biljane, in baron Rabattha s patriar* hovim komisarjem Luko Bizancijem, škofom iz Kotora. Namesto da bi ko* misije pobijale nauke predikantov, so se med sabo še pozneje večkrat le kregale za prvenstvo pri sejah. V bogoslovju slabo podkovana te* danja duhovščina je odbijala sicer samo po sebi že oholo plemstvo in meščane. Slabo moralno življenje ji je pa tudi priprosto ljudstvo odtujevalo. Kako naj bi dajali vzgled ovčicam taki pastirji kot je bil prvaški župnik Noctua, ki si je doto svojih treh hčera zabeležil na rob matrik. S svoje vizi* taci je poroča Pavel Bisantius patriarhu 1. 1580., da ni mogel dobiti duhovnika za naslednika goriškega arhidijakona, Ivana Tavčarja, novoposvečenega lju* bljanskega škofa. Edina dva, ki ni* mata dosti madežev na sebi, sta še že imenovani Catta in biljanski župnik. Vizitator Jernej Porcija je že deset let prej pisal nadvojvodi, da je na* šel marsikatere duhovnike, ki so za* bredli; nič se niso brigali za svoje ov* čice, marveč bolj za kupčijo in boga* tijo.*) Večina teh duhovnikov je bila tujcev; kar je bilo boljših duhov* skih mest, so jih zasedli plemiči. To žalostno stanje pa mora pravičen zgo* dovinar presojati s splošnega nizkega moralnega stanje tedanje dobe. Zato pa tudi ni čuda, da je pri slabih du* hovnikih Lutrov nauk proti celibatu (neoženjenosti duhovnikov) našel odo* bravanja. Toda že tu je treba pribiti, da so bili glavni borci proti luteran* stvu ravno naši duhovniki, med temi posebno trije s Krasa: Urban Tekstor, Konrad Glušič iz Komna in Janez Tavčar iz Štanjela, vsi trije pozneje slavni ljubljanski škofje. S pomočjo nove vere je pa marsikdo tudi upal, da se bo lahko nemoteno okoristil s cerkvenim premoženjem. Plemiči, patroni fara, so oddajali' cer* kvene službe, dohodke so pa pridržali. Kakor je delala gospoda, tako so de* lali tudi cerkveni ključarji (camerari). V listinah o ustanovitvi goriške nad* škofije se bere, da so ob raznih praz* nikih zapravili iz cerkvenega po 15 do 20 zlatov za jed in pijačo. V Štan* drežu so ob zaključku cerkvenih računov ubili celega vola. V Kojskem so ob takih prilikah spraznili po en sod vina. V Sovodnjah so ključarji cerkvene njive zastavljali. Šempeter* ski cerkveni oskrbniki so jih pa kar prodajali. Ko so dobile občine ukaz, poslati vsakega desetega ali petega moža v vojsko, so jih oborožili kar na račun župne blagajne. Da se ljudstvo ob takih razmerah ni držalo cerkvenih zapovedi, nam priča že ukaz nadvojvode Ferdinanda, ki je 1. 1532. in potem še 1535. in 1554. ukazal vsem kuratom, naj mu nazna* ni j o vse, ki ne gredo k velikonočni spovedi. Obenem je bilo iz Gradca tudi zapovedano javiti vse župljane, ki se ne drže zapovedanih postnih dni. *) Kocjančič »Historia archidioeceseos Gos ritiensis«, Gorica 1875. Da bi ljudi spravili v cerkev, je Fer* dinand ukazal, da se morajo držati zapovedanih praznikov (1. 1554.) in da se ne sme med mašo točiti po krčmah vina in da se ne sme sej mar iti. Lutrovi nauki pa so nalagali tako malo samozatajevanja in obetali toliko lahkih ugodnosti! Vsi našteti vzroki so pomagali ploditi novo vero. Slovenski Luter seje. Komaj devet let po Lutrovem na* stopu je že prišel v Oglej luteranski pridigar Schwabe. Prvo seme je padlo. Čez par let namestnik deželnega gla varja Rabatta opozarja akvilejski ka* pitelj na vikarja v Farri, ki pravi, da se drži prave stare vere in odvrača ljudi od češčenja podob, odpustkov in božjih poti. V središču luteranskih šol na Nemškem so fSe že 1. 1554. učili tudi plemiški sinovi z Goriškega. Prvi je šel tja gor Alex Offer (= Hof* fer), sin gospoda v Renčah. Nemški plemiči, izšolani na luteranskih šolah v Tubingenu in Wittenbergu, so bili potem glavni stebri našega luteran* stva. Vendar se pa luteranstvo ni prav razvilo, dokler ni sredi novembra 1. 1563. prišel na Goriško prvi sloves ski reformator Primož Trubar (1508.* 1586.). Na Tržaškem je ta slovenski Luter pridigoval že 1. 1530., kjer je bil škof Peter Bonomo njegov glavni podpornik. Pravo agitacijo je pa začel šele zdaj, ko je na povabilo barona Ecka zu Hungersbach (Vogrskega) in s tihim privoljenjem deželnega glavarja grofa Jurija Turna prišel v Gorico krstit Eckovega sinčka Hanibala. Tru* bar je krst opravil kar z navadno vodo. Potem je ostal par tednov v gostoljubni hiši Eckovi, kjer so se luteranski plemiči in meščani zbirali poslušat italijanske in slovenske Tru* barjeve pridige. Goreči pridigar je tudi skozi okno hiše (zdaj št. 11. na oglu Raštela in Stolnega trga) govoril zbranim množicam. Posebno ostro je nastopil Trubar proti božji poti na Sv. gori, ki je baš tedaj privabljala ljudi, češ da so romarske cerkve »od tih hudizhevih lezhnivih bab gori Primož Trubar. prišhle in so k timu ty fary, menihi, cehmoshtri (cehovski mojstri) in me* zhnari zarad njih trebuha volo poma< gali«. Biljanski župnik je takoj javil v Videm patriarhu, solkansko * goriški župnik Matija Morzina (Mercina) pa cesarju Ferdinandu, kaj dela Trubar. Ko je prišlo povelje, naj Trubarja pošljejo zvezanega na Dunaj, je pri* digar zbežal v Rubije v Grad. V či* gavi službi je tedaj bil, se ne ve. Ven* dar se je odslej podpisoval »expre* dikant v Rubijah«. Pa tudi v Rubijah ga je dosegel od; lok. Toda Trubar je zadnjo nedeljo novembra mirno jahal na oslici skozi Vipavsko dolino in se spotoma par*' krat ustavil. V Sv. Križu je na trgu pred kapucinskim samostanom silo* vito napadal katoliško Cerkev. Na* vzočih je bilo par sto ljudi, zlasti Vi* pavcev in Šturcev ter tudi par duhov* nikov, ki jim je, kakor piše sam Trubar, »pridiga kar prav dopadla in niso nič proti govorili«. Že to kaže, da so bili duhovi precej zastrupljeni z verskimi novotarijami. Trubar je tudi kljub vsem zapornim poveljem mirno prišel v Ljubljano. « Drugo leto po Trubarjevem odhodu so goriški plemiči pozvali k sebi pri* digarja Pavla Ostermanna iz Vipave. Določili so mu letno plačo 150 goldi* narjev. Pa se je tako slabo obnašal (baje je med obredi iz obhajilnega keliha ženskam napival), da so ga sami stanovi odslovili. Luteranstvo pa je kljub tem slabim vzgledom prido* bivalo. Drugi luteranski škof (superin* lendent) na Kranjskem Sebastjan Krelj, rojen v Vipavi 1. 1538., je v Sv. Križu baje že ustanovil luteransko cerkveno občino. Skrivni predikanti so se potikali povsod po deželi: na Krasu je bil Jurij Stradiot, po Tolmin* skem je hodil Peter Kupljenik, ki je bil na Kozlovem robu zaprt, a je ušel v Čedad. Skoro vsi grajski gospodje so bili vdani protestantstvu in so ščitili svoje luteranske podložnike. V Gorici so se luteranci zbirali na Gradu v hiši grofa Attemsa poleg cerkvice sv. Duha in so pri shodih takoi prepevali, da so motili katoliško mašo. Povsod jim je greben rastel. Že 1. 1563. je bil šempeterski kaplan Franc Croco lu* teran. Norčeval se je javno iz sv. olja in drugih zakramentov; trdnim katoli* čanom je iz zlobe celo kokoši zastrupi ljeval (Petru Jarcu in Blažu Urbani* ču), pa se mu ni nič zgodilo. Poznejše protireformacijske komi* sije so odkrile še celo vrsto krivover-skih gnezd: Vipava, Rihemberk, Mi* ren, Šempeter, Rubije in vse večje fare ob trgovski cesti iz Trbiža čez Predel ob Soči dol. Temu se pa ni ču* diti, če pazno pretresemo razmere. Nadvojvoda Karel, vladar Notranje Avstrije (Štajerske, Koroške, Kranj* ske in Goriške), je bil namreč v več* nem strahu pred Turki. Potreboval je denarja, tega so mu pa z davki ple* miči in meščani dovoljevali le tedaj, če jim je potrjeval pravico, da smejo biti kakršne vere hočejo. Državne ko* risti so torej silile vladarja, da je ni* hal: dovolil je verske svoboščine, pa jih zopet preklical. Državne in cer* kvene koristi je skušal zediniti na ta način, da je na tridentinskem cerkve^ nem zboru (1545.*1563.) po svojem od* poslancu prosil (1. 1563.), naj dovoli papež v njegovih deželah obhajilo pod dvema podobama (po luteransko) in Raz ckna (X) te hiše na Stolnem trgu v Gorici je pridigal Primož Trubar. odpravo celibata. Pij IV. je nadvojvodi glede prve točke ugodil, pri drugi se je pa odločno uprl. V januarju leta 1566. je nadvojvoda Karel sporočil goriškemu nadžupniku Mercini, naj ustreže ljudstvu » ... in naj nobenemu ne brani obhajila pod obema podoba* ma, marveč naj ga pobožno in voljno-podeli, kakor se v krščanski edinosti tudi v drugih naših krajih in deželah vrši.. .«, Mercina sploh te dispenze ni objavil, čeprav je bil sam malo na* dahnjen z novim naukom. Bal se je še večjih zmed. Pij V. je pa čez dve leti prvo dovoljenje preklical. Nato> * je sam Karel prepovedal sploh vse javno delovanje luteranov. Na sta* novskem zborovanju v Brucku ob Muri 1. 1578. je nadvojvoda zopet za* hteval denar za vojno proti Turkom. Stanovi sploh niso hoteli zborovati, dokler ni vladar pristal na prošnjo plemičev za versko svobodo. Podobno dovoljenje je dal nadvojvoda že 1. 1572., češ da »plemstva, njih žen in otrok ne bo silil k nikaki veri.« Pri poznejših ukrepih se je pa nadvojvo* da spet izgovarjal, da ni ničesar pod* pisal. Pri taki neodločnosti je pač Tru* barjevo seme lahko kalilo. Ljuljko trebijo. Vlada in patriarh so pošiljali vizita* torje, a uspeh je bil odvisen le od njih osebnega dela. L. 1570. je prišel opat iz Možnice v Kanalski dolini grof Jer* nej Porcija, ki je goriške fare res pre* potoval in natančno poročal o položa* ju. S svojim notarjem Avguštinom Variscom je celo svečnike na oltarju preštel. Njegovo poročilo, ki je ohra* njeno v videmski mestni knjižnici, ob* sega 524 drobno pisanih strani in je v njem marsikaj važnega za zgodovino naše domačije. V njem so popisane vse razvade visokih in nizkih. V go* riškem minoritskem samostanu sploh niti ključev ni bilo in so luteransko okuženi redovniki k.ar ven uhajali. 1 maja je prišel Porcija v Rihemberk, kjer je sam župnik Feuzar (najbrže Bevčar), doma iz Kanala, stal na čelu luteranov in ni pustil opatu niti v cer* kev. Vizitator je moral prenočiti v neki krčmi in ne v župnišču. Šele ko je deželni glavar poslal opatu oboro* žene hlapce v pomoč, si je priboril vstop v cerkev. Pa tu je Feuzar javno priznal, da oznanja »evangeljsko« ve* ro. Zato je moral zapustiti službo. Z njim je šlo iz dežele mnogo drugih duhovnikov, krive vere le osumljeni so pa odšteli globo. Med temi je bil tudi goriški župnik Mrcina, ki je pla* čal 50 tolarjev v prid revnim neve* stam. Pravtako so prijeli tudi tolmin* skega vikarja Janeza Potrebuježa, ki se je moral v cerkvi latinski in sloven* ski javno oprati svojih zmot. Kaplan Mihael Nucli (?) je pa ušel. Vizitator Porcija je dobro trebil med pastirji, ni pa imel pooblastila, da bi tudi laji* ke zagrabil. Našel ie pristaše lutera* nov v Šempetru (čevljar Urbančič, Gregor Gorsa, Janez Kolar, Luka Jor* danus), v Mirnu (Jurij Silič), v Šem* pasu, dosti v Komnu, v Kanalu (Jakob in Elija pl. Eck, Peter Laithep, Matija Breščak in žena Janeza Ručigoja), v Ročinju, v Cerknem (Gregor Rutar), v Volčah (Luka Postolar) in še 3 ose* be iz Bače. Napol luterani, ki se le za* povedanih postov ne drže, so bili zla* sti v Kobaridu (Janez Binder, Sebasti* jan in Matej Rinch in Killian Pelliser). Štiri leta za Porcijem sta prišla v Gorico škof Karel Konrad Glušič in Nikolaj Coreto, prošt pri Gospej Sve* ti na Koroškem. Na tiho nedeljo sta povabila plemstvo v grad in razglasila nadvojvodov odlok, naj se vsak po* vrne v pravo vero ali pa zapusti de* želo. Meščanom sta vladarjevo voljo sporočila v zakristiji. Mestnemu sod* niku in svetovalcem sta pa zabičala, da ne smejo v mesto sprejeti nikogar, ki ne prinese od prejšnjega župnika potrdila, da je pravoveren katoličan. Odločilnejših korakov proti lutera* nom si niso upali ubrati. Ustanovil se je le goriški arhidiakonat, da bi se kri* va vera uspešneje pobijala. Za proti* reformacijo na Goriškem ima velike zasluge drugi arhidiakon Ivan Tavčar. Toda seme je že preveč vzklilo. Na zgoraj omenjenem shodu v Brucku je podpisal prošnjo za versko svobodo v imenu goriških stanov (plemičev, duhovnikov in meščanov) Bonaventu* ra pl. Eck, čeprav ni bil pooblaščen in ni o svojem namenu obvestil niti svo* jih tovarišev v odposlanstvu: nadžup* nika Tavčarja in Jakoba Attemsa. Po bruškem zborovanju je luteranska go* spoda začela samovoljno nastopati. Vodje luteranov so bili: Formentiniji, Attemsi, Ecki, Orzoni, Turni in Dorn* bergi. Tedaj je 1. 1579. prejel deželni glavar Jurij Turn pismo iz Gradca, da so na cesarja pritisnili papež, španski cesar, bavarski vojvode in cela vrsta nemških škofov, naj na Goriškem za* tre luteransko gibanje, če ne, bo udrla v grofijo patriarhova vojska. Zato je glavar dobil povelje, naj plemiče opozori na strogi ukaz: ali v katoliško Cerkev ali iz dežele. V imenu luteran* skih plemičev je odgovoril grof An* drej Attems, ki je 1. 1579. izjavil, da je »augsburške vere«. Čez par dni so po* dobno izjavo podpisali še Lenart in Friderik Orzon, Erazem Dornberški in neki Posch von Vigann (Begunjski). Ko sta se tem pridružila še Scipion Attems in Gregor Comar (= Kumar ali Komar), je Karel II. zopet pisal Turnu, da hoče, naj velja za vse poda« nike na Goriškem le rimsko«katoliška vera; kdor tega noče, naj se pa v enem mesecu izseli. Gospoda je na ta od« ločni ukrep poslala vojaškega povelj« nika goriškega gradu Orzona v Gra« dec, da bi se sklep omilil. Obenem so prosili štajerske in kranjske stanove, naj se zavzamejo zanje. A nihče ni ničesar opravil in za novo leto 1580. teh krivoverskih plemičev že ni bilo več v Gorici. Skrivaj je pa še bilo dosti luteranov po deželi. L. 1582. je Germanik Mala« spina, papežev poslanik pri nadvojvo« di v Gradcu, pisal Ivanu Tavčarju, škofu v Ljubljani, da je določen za vi« zitatorja v goriški grofiji. V pismu pravi, da se krivoverci širijo v mestu in grofiji goriški ter v trgu Vipavi in sosednjih vaseh. Z vizitacije je Ivan Tavčar poročal nadvojvodi Karlu, da so v Rihemberku prav trdovratni kri« voverci; med voditelji škandala so še Avguštin Rob, Matija Payer, Jurij Sa« vinec, Primož Pavlica in Jernej Birsa. Naslednje leto je prepotoval vso gro« fijo Pavel Bizancij in nas veto val strožje ukrepe, zlasti za Vipavo. Ba« ron Lantieri je pod kaznijo 1000 ce« kinov dobil ukaz, da mora luteranstvo iztrebiti. On sam je skrivaj podpiral novo gibanje, zato so ga tudi sami pri« digarji nazivali »naš Nikodem«. Uka« za se ie pa le zbal in je 21. marca 1584. pozval v svojo palačo v Gorico na tr« gu sv. Antona 26 oseb, bolj znanih lu« teranov. Tem je razodel vladarjevo voljo. Trije so prestopili v katoliško cerkev, 23 jih je pa raje z družinami in imetjem zapustilo deželo. Kljub vsem odlokom je vizitator Jernej Porcija 1. 1594. tožil, da je lute« ranstvo še močno. Zato je nasvetoval vladarju, naj upelje inkvizicijo (redno cerkveno sodišče, ki zaslišuje vse kri« voverstva osumljene). Lavantinski škof Jurij Stobej, namestnik v Gradcu, je nasvet sprejel, a le za Goriško, ker je hotel tu zlomiti glavni val lu« teranstva. Zdaj je pa kriva vera že jela zgi« njati. Malo ostri odloki in malo smrt, pa so padli glavni stebri po vaseh. V rihemberški mrliški knjigi se bere pod letom 1595., da so najbolj trdovratni luterani pomrli, in sicer 29. marca 1594. Hieronimus Fabris (ta je tisti prosluli kovač Jeronim, ki ga vsak po« pisovalec luteranskih časov pri nas prvega imenuje); pod št. 82 je zapisa« no, da je 7. oktobra 1. 1596. umrl »Se« baldus Kroatha (= Hrvat ?) in je bil za vol j svoje herezije pokopan izven pokopališča«; pod št. 88. »umrla je Avguština Pezenkhoviza (— Pečenko« vica ali žena Pečenkova) 19. decembra 1596. in je pokopana kot krivoverka izven cerkvenega«. Rihemberške mrli« ške bukve so menda edine, kjer so vpisani zadnji luterani z dežele. L. 1598. je cesar Ferdinand razpo« slal odlok, da se morajo izgnati vsi protestantski pridigarji. Naslednje le« to je prišel nov ukaz z velikimi kazni« mi za tiste, ki skrivajo predikante. Vi« pavski graščak Gašpar Lanthieri je še 1. 1600. pisal prokuratorju jezuitskega kolegija v Ljubljani, da se v Vipavi še skriva kak luteran. L. 1602. sta prišla k nam še dva vizitator j a, škof Ursino de Bertis in baron Gašpar Kobencelj, gospod v Štanjelu in Proseku ter silo« vit luteranski nasprotnik. Kolikor je pa še bilo skritega ple« vela, so ga dodobra zatrli jezuiti, ki so se naselili okoli 1. 1615. tudi po naših krajih. Verski boji so zapustili pri nas do« sti sledov. Najbolj vidna sled je usta« novitev goriške nadškofije. Brž po ustanovitvi se je nizko moralno življe« nje dvignilo in po hudih nevihtah je katoliško življenje v naši deželi krep« keje zaživelo. Luteranstvo ni zrastlo iz jedra ljudstva, marveč je bila le v naše kraje prenešena nemška zel in so jo v prvi vrsti presadili na svoje le plemiči in meščani. Zato je moralo usahniti. CERKVENO LETO. — Kdor je že prišel do morja, je go« tovo zapazil ob obrežju, posebno pa v pristaniščih, visoke stolpe — morske svetilnike. Ponoči se pobliskava raz njih pramen luči, sedaj bel, potem rdeč, moder ali zelen ter reže pusto sivotemno noč. Z veseljem opazuje ribič v samotnem čolnu tam daleč na morju to igro, a tudi oko in srce osamljenega popotnika na prašni cesti se razveseli, ko ga ošvigne žarek luči. Luč raz morskega svetilnika je pa že tudi marsikatero ladjo privedla sredi temne, burne noči v varen pristan. Takemu svetilniku .bi rad primerjal cerkveno leto. Svetiljka vrh stolpa, srce in glava cerkvenega leta je KrU stus. Od njega izhajajo žarki svetle luči, ki od časa do časa režejo sivo vsakdanjost našega zemskega živ« Ijenja. Ti svetli žarki so cerkveni prazniki. Ti nas bodrijo in krepijo ter nas vodijo v varen pristan, h Kristusu v večno življenje. Najstarejši prazniki so zadnji štirje dnevi velikega tedna: četrtek, petek, sobota in nedelja. To je edini naš praznik, katerega je še sam Gospod Jezus za časa svojega življenja na zemlji praznoval. Na oni prvi veliki četrtek je namreč jedel skrivnostni kruh svojega telesa ter pil prvič kelih nove zaveze s svojimi učenci. Na ve« liki petek je nadalje kot edini veliki duhovnik nove zaveze daroval samega sebe na križu Bogu v spraven dar, a v nedeljo zjutraj je slednjič kot zmago« slavni kralj stri temo in trohnobo groba. Spominu na ta dogodek, ki tvori srce in sredico krščanstva, po« četek ter vzrok našega odrešenja, so posvečeni ne le omenjeni štirje dnevi, temveč tudi vse nedelje cerkvenega leta. Nedelja je že v apostolskih časih spodrinila judovski »sv. dan« soboto. Ta dan so redno po vseh cerkvah ob« ha j ali sv. mašo »v spomin blaženega trpljenja ter vstajenja od mrtvih na« šega Gospoda Jezusa Kristusa.« Petdeset dni po veliki noči praznu« jemo binkošti, t. j. »praznik petdese« i MIHA MLEKUŽ, BENEDIKTINEC. tega dne.« Tudi ta praznik je nebe« škega izvora. Po Mozesu je Bog sam zapovedal Judom praznovanje teh dveh praznikov. Ker je Kristus v dneh judovske »pashe« (t. j. velike noči, ital. pasqua) umrl in vstal iz groba in ker je sv. Duh prišel na »petdeseti dan,« sta se oba praznika spremenila v krščanska slavnostna dneva. Prve binkošti nove zaveze je praznovala blažena devica Marija skupno z apo« stoli ter učenci — skupaj okrog 120 oseb —. v dvorani zadnje večerje. Ve« lika noč in binkošti onega leta (okoli 1. 30. po Kr.) so torej početek vseh krščanskih praznikov, seme, iz kate« rega se je potem razvilo krasno drevo našega cerkvenega leta. Čas med Veliko nočjo in binkoštmi je povsem posvečen spominu vsta« lega Zveličarja in je torej le nadalje« vanje velikonočnih praznikov. Bin« košti z osmino pa so tedaj zaključek in krona teh praznikov, med katerimi brez prenehanja prepevamo alelujo. Tako tudi na praznik Kristusovega vnebohoda ta spev ne utihne, kajti tudi ta je pravzaprav velikonočni praznik. Če smo smrt in vstajenje Gospo« dovo praznovali s toliko slovesnostjo, je prav in primerno, da se s posebnim praznikom spomnimo tudi rojstva Je« zusovega. Na Vzhodu je bil temu spo« minu posvečen šesti januar, na Za« padu pa 25. december. Slednjič, kon« cem 4. stoletja, sta obveljala v vsej Cerkvi oba praznika. Kakor veliko« nočna tako ima tedaj tudi božična doba sedaj dva velika praznika, božič in razglašenje Gospodovo. Čas med tema dvema prazničnima dobama je bil spočetka povsem brez praznikov. Le nedelje koncem tednov so delile to enoličnost v enakomerne sedemdnevne člene. Toda to ni tra« jalo dolgo. Že prav zgodaj so tedni pred Veliko nočjo dobili značaj pri« prave na največji praznik krščanskega svetega leta. Nastal je postni čas, ki je obsegal početkom 4. stol. šest, po« zneje pa s predpostnim časom devet tednov. Podobno kot Velika noč, je dobil v poznejših stoletjih tudi drugi glavni praznik nove zaveze, božič, svojo štiritedensko pripravljalno do« bo: advent. Poleg Kristusa je gotovo imela 6/a« žena devica Marija največjo vlogo pri odrešenju človeškega rodu. Povsem umevno je torej, da so jo -nčeli prvi kristjani polni hvaležnosti častiti ter proslavljati dogodke iž njenega živ« Ijenja s posebnimi prazniki. Svečnica, ki je bila prvotno bolj Kristusov kot Marijin praznik, je najstarejši med njimi. Pa tudi Marijino vnebovzetje se lahko ponaša s svojo starostjo, vsaj kar se vzhodne cerkve tiče. Vsi drugi Marijini prazniki razun ozna« nenja so mnogo mlajši ter so nastali šele v poznem srednjem veku, ko so se zapadni kristjani med križarskimi vojskami pobližje seznanili z vzhodno cerkvijo, katera je češčenje Matere božje že od nekdaj močno gojila ter njene praznike z vso slovesnostjo praznovala. Job po vsej pravici imenuje člo« veško življenje nepretrgan boj. Ta beseda velja gotovo v še mnogo večji meri o življenju sv. katoliške Cerkve. Vsaka vojska je ponosna na svoje junake, jih proslavlja in poveličuje. Junaki krščanstva pa so v prvi vrsti mučenci. Zato ni čuda, da nam že naj« starejše cerkvene listine govore o praznikih na čast mučeneev in apo« stolov. Sv. Štefan kot protomartir t. j. prvak mučeneev, praznuje svoj slav« nostni dan takoj po Gosoodovem rojstvu. Janez Krstnik in Štefan sta edina svetnika, katerih češčenje sre« čamo v vseh cerkvah na Vzhodu in na Zapadu že početkom 4. stol. Dru« gače pa je veljala navada, da je vsaka cerkev praznovala le svoje mučence in pa take, katerih sv. ostanki so bili shranjeni v dotični deželi. Tekom stoletij je število slovesnih spominov na čast svetnikom močno naraslo, ker so kristjani pričeli praznovati tudi spomin škofov, spoznavalcev, devic in vdov. Prvi med temi je bil sv. Martin, vojak, menih in škof. Pepelnica nas spominja na minljivost tega sveta. Pa tudi Gospodovi prazniki, praz« niki v spomin Kristusovega trpljenja, Marijini prazniki in drugi spominski dnevi so se v srednjem veku, zlasti pa v 15., 16. in 17. stol. močno namnožili. Taki prazniki, čeprav niso bili zapo« vedani, so radi svojega velikega šte« vila popolnoma zabrisali lepi sestav cerkvenega leta, ker so marsikatero nedeljo spodrinili, tako da je prišla pred vojsko pri sv. maši ob nedeljah zelena (nedeljska) barva le prav ma« lokdaj do uporabe. Papež Pij X. je zato število praznikov v čast svetni« kom zmanjšal. Sedaj pa še par besed o »zelenih ne« del j ah.« Čas med binkoštmi in adven« tom, ki obsega 23 do 27 nedelj, tvori nekak most med velikonočnim in bo« žičnim časom. Most pa spada deloma k enemu deloma k drugemu bregu ter veže oba. Tako je tudi s pobinkošt« nimi nedeljami. V prvih šestnajstih se kaže močno vpliv velikonočne slav-nosti, medtem ko se pri zadnjih de« setih vedno razločneje oglaša hre« penenje sv. Cerkve po Kristusu, nebeškem ženinu, ter končni odrešitvi. Čisto polagoma pridemo tako v ad« vent ter pričnemo novo cerkveno leto. Kot krasno spleten venec leži sedaj cerkveno leto pred našimi očmi. Ze« len je ter mnogobarvne cvetke, bele in rdeče, so v najlepšem redu pove« zane v popolno enoto. Tekom vsa« kega leta nam sv. Cerkev predstavlja nele življenje, trpljenje, smrt in vsta« jenje Gospodovo, temveč podaja nam tudi nakratko vso zgodovino našega odrešenja. Cerkveno leto ob« sega ves čas od Adamovega ustvarje« nja pa do konca sveta. Kot v gleda« Iišču ali kinu se pred našimi očmi vsa« ko nedeljo, vsak praznik pojavljajo nove slike. Spomini na velevažne do« godke, njih skrivnostna obnovitev ter opomini k čednostnemu življenju da« jajo cerkvenemu letu in sv. liturgiji ono lepoto in mnogoličnost, ki je že marsikaterega nevernika nagnila k resničnemu, odkritosrčnemu občudo« vanju. Cerkveno leto s svojimi slavnostmi, s spokornimi in zadostilnimi dnevi pa ni le nekaj nadvse lepega in sijaj« nega, temveč tudi nekaj za nas nadvse koristnega. Bog nam namreč deli obilih milosti, če sledimo sv. Cerkvi ter ž njo praznujemo cerkveno leto. Po njem postanemo zopet in zopet deležni neizmernih zaslug Odrešeni« kovega trpljenja, njegove daritve na križu in njegove sv. smrti. Vrh vsega tega pa cerkveni prazniki še razvese« ljujejo, kot žarki raz morskega svetil« nika sred temne noči, naše srce, lep« šajo naše življenje in nam lajšajo bremena ter tako množijo našo srečo, v nemirnem človeškem srcu, ki si prav spočije le v Bogu. Kapljice na steklu rosnem In v spominih oživele v eno kapljo so se zlile: so mi ure dni preteklih rahlo, mehko kot spomini iz mladostnih iet brezskrbnih, v dušo mojo so zdrknile. žalostne in pa vesele. OD KRSTA. V mladi duši božji solnček, Župnik, oče božje dece, v solncu božjem krstne kaplje, otročička so krstili; v kapljah sveto prerojenje, botrca, duhovna mati, v prero jen ju rosa božja, so za krščenca molili; ki oživlja dušo — cvetko, boter — na njegovo zdravje presajeno v božji lonček. par kozarcev so popili. Babica, otroška štorklja, v križevnik so ga odeli, in pri vratih so domačih očka in pa prvi bratec bratca novega z veseljem in ljubeznijo sprejeli. Krst: za mater — nova sreča, za očeta — skrb še ena, za otroke — veselica, ker jih čaka za botrinjo bela, sladka in medena štruca ali pa potica. SAMAR1TANKA. Zdrav. Bolan. Radostnih oči se mu je nasmehljala Zdaj se nič več mu ne smeje ljuba tisočkrat, deklica, in skoz okence mu z roko belo je ma> nič več z roko belo ne pozdravlja vsakokrat hala dragica: dekle ljubljena v pozdrav, ob bolniški postelji stoji edino ko je bil še močen, čil in zdrav. zvesta — zlata mamica. Z BOGOM! Prišel je ženin vesel, da bi nevestico vzel za zeno. Rosno je bilo oko, težko je bilo slovo od mame. Očku ni drugega mar Mati pa gleda v srce, kakor okrogli denar ve, kaj je bol in gorje za doto. z otroci. »Hitro!« jim ženin veli, »voz že pripravljen stoji, hej, z Bogom!« ZLATA POROKA. Roži dve. Pol stoletja sta cveteli, pomlad rožno, leto vroče jesen plodno doživeli. Dasi lica ovenela so obema od starosti, vendar je pomlad ljubezni vsako leto oživela. Zdaj v jeseni plodonosni ob poroki njuni zlati vsi domači so prispeli, nihče noče zaostati. Prišli skrbni so sinovi, hčere prišle so z otroki, da voščili očku, mamci k zlati njuni bi poroki. Cvetje, pesmice, voščila vdano jima so zročili in pri sveti maši zanju prav prisrčno so molili. Umrl je oče. Zbrala se je vsa družina, da ob postelji mrtvaški moli vroče za očeta ter se v bridki boli joče. Bil je dober. Vse življenje za otroke svoje hotel je živeti. »Večni mir naj v Bogu uživa, luč nebeška naj mu sveti!« MED SVEČAMI MRTVAŠKIMI. JEDRO DRUŽABNEGA VPRAŠANJA, spisal drab. Doživeli smo dogodek, kakršnega Pustodolci ne pomnijo in ga tudi zlepa ne pozabijo. Menda ne bo škode, če se o njem kaj več razve po svetu. Prej kmetije — zdaj tovarne. Pusti dol, za naših dedov še zagor« ska kmetska občina, se je razvil v veliko industrijsko in rudarsko sre« dišče, brž ko je stekla železnica ob njem. Kjer je prej živelo dobrih sto kmetskih družin in nekaj kočarjev, vrvi dandanes desetkratna množica obrtnih in industrijskih delavcev ter rudarjev. Pusti dol slovi radi cvetoče industrije daleč okoli; velike tovar« niške zgradbe po dolini, lepe hiše tr= govcev, krčmarjev in obrtnikov ob •cesti nudijo videz blagostanja. Pre« težni večini Pustodolcev se pa v res« niči g odi bolj slabo. Kmetski živelj je potisnjen v ozadje in se kar gubi, de« lavstvo pa, ki prevladuje v občini, živi večinoma borno življenje. Zgneteno biva po slabih stanovanjih, zato je zdravstveno stanje več ko žalostno: dojenci mrjo kupoma radi nedostatne nege in hrane, večje otroke kose na« lezljive bolezni, odraščajoče in odrasle delavce in posebno delavke pa mori jetika. Mrka puščoba vlada v Pustem dolu, le o plačilnih dnevih hreščijo po Pu« stem dolu harmonike in godbeni avto« mati; kakor zbesnela se vdaja mladina plesu, pijančevanju in razgrajanju. Družina — vir sreče ali nesreče. Na povabilo našega skrbnega žup« nika je prišel njegov sošolec in prija« telj, zdravnik iz daljnega mesta, da se z župljani pomeni o vzrokih ljudskih bolezni. Po večernicah se je zbralo mnogo mlajših ljudi, tako da je bilo obsežno župnijsko dvorišče nabito. Predavatelj, mož zrelejših let, je v lahko umevnem govoru razvijal takele misli: Pusti dol se mu zdi verna, samo še zmanjšana slika naše dežele. Lepa je njena zunanjost, v zemlji sami je mno* go zakladov, a ljudstvo trpi na domači rodni zemlji raznovrstne bolezni. Kaj naj spričo tega težavnega stanja pove vedoželjnim, boljše sreče željnim in vrednim poslušalcem, da bodo imeli zares kaj haska od njegovih besed? Ne bo jim opisoval gorja, ki ga lahko povsod vidijo in sami čutijo. Omejiti se hoče samo na eno in edino točko, kaj more in mora vsak posameznik doseči v boju proti družabnim bo> leznim sploh in posebej za svoje zdravje in boljše življenje, torej za lastno življensko srečo. Odgovor je kratek in jasen: Navzlic mogočnim zunanjim silam je vsakdo vendar v precejšnji meri sam svoje sreče kovač, mlad človek pa je sko* raj da svoje nadaljnje usode gospodar! To neverjetno trditev, ki jo je sprem* ljalo ogorčeno začudenje, treba oči* vidno podpreti z neoporečnim do* kazom. Beg v mesta in črez morje. Poglejmo v življenje našega ljud* stva. Kmetski stan je še oni vir živ> Ijenske moči, ki iz njega črpajo drugi stanovi svoj naraščaj. Kmetskemu stanu se ne godi davno več dobro. Zapuščajo ga mnogi, ker jim kmetski dom ne nudi več niti pičlega kruha, še več jih zapušča rodno grudo, ker jim ne prija trdo kmetsko delo in se ču* tijo na kmetih kakor v ojnicah, zato dreve v mesta, industrijske kraje, rudnike in celo v tujino, kamor jih miče lažji zaslužek in svobodno živ Ijenje. Tako se kopiči po mestih, indu* strijskih krajih in v lukah vedno večja množica mladih delovnih ljudi, ki žive iz rok v usta. Veselo je tako življenje, dokler je človek mlad in sam. A ni dol* go mlad, še manj dolgo je sam, ker se mu silno mudi, da začne živeti v dveh. Kjer sta dva, so prav kmalu trije in brž jih je več. Veselega življenja je kaj hitro konec, zakaj ko raste dru* žina, kakor bi štel, se kopičijo stiske in nadloge, kakor bi množil. Pričenja se stanovanjska stiska, njo sprem* ljajo bolezni. Zakonska dvojica se resno trudi, da zajezi naraščajoče zlo, a prej ali slej onemore, navadno po* prej ona, ki se je podnevi pehala za za* služkom, ponoči pa z delom za dru* žino. Največkrat zapade j etiki, ki jo reši nadaljnih muk, potem ko je oku* žila vso družino. Zaman se upira mož, da prepreči popoln polom, zaman išče utehe v krčmi ali žganj arni. Časih se vrši ta žaloigra kako drugače, a pogo* stoma z istim koncem: beda in bolezni. Postavite družino na trdno podlago! Dobršen del našega ljudstva je še zdrav in trden, v vseh plasteh in slojih je še mnogo družin, krepkih in čvrstih v gmotnem in nravstvenem pogledu, a gori opisano zlo propadanja se str a? hotno širi v glavnih in najštevilnejših stanovih, da je obstanek ljudstva za* res ogrožen. Ali ni rešitve ali pomoči? V svojih rokah imamo svojo srečo, a samo pri korenini! Ta korenina je ustanavljanje življenske skupnosti ali zakona, kesneje se sreča kaj rada iz* muzne iz rok! Dokler si sam ali sama, že kako živiš, laže ali teže, a nosiš sa* mo svoje nadloge. Mladost sama po* meni nepopisen zaklad! Življenska moč je na višku, prilagodljivost na življenske prilike neomejena. Nikar ne misli, da je življenska združba ali zakon zdravilo zoper kakršnokoli bo* lezen ali morda pomagalo zoper ne* všečni življenski položaj! Zakon je življenska ustanova, ki nudi mnoge ugodnosti in raznovrstne užitke, a se da doseči le za visoko kupnino in vzdr* ževati z mnogovrstnimi žrtvami. Vsa* kršna prenagljenost ali lahkomisci* nost se bridko maščuje na potomstvu in zakoncih samih. Če katera stvar na svetu potrebuje trdne podlage, jo mora imeti zakon, življenska zveza med možem in ženo. Trdno podlago zakonu pa nujno tvorijo: utrjeno zdravje, zanesljivo gmotno stanje, ki omogoča človeka dostojno življenje tudi ob neprilikah, ki nas zadevajo v obliki bolezni ali nezgod in posebno ob naravnem pri* rastku družine; nadalje je nujno po* trebna globoka zavest odgovornosti za vse posledice skupnega življenja v duševnem in telesnem pogledu ter neka srčna vdanost obeh drugov, ki je stalna pripravljenost, žrtvovati sebe za drugega. Ako je zakon skle* njen brez katere izmed naštetih pod* lag, je ugodni potek že resno ogrožen, a če ni dveh osnovnih pogojev, kar je pri mnogih zakonskih zvezah že kar v navadi, je tak zakon gotovo nesre* čen za potomstvo in zakonca sama. Pri nas je mnogo bede in bolezni, ki imajo svoj glavni izvor v slabih dru* žinskih razmerah. Družine ne uspe* vajo povoljno, ker nimajo zadostnih temeljnih pogojev že pri osnovi. Ve* čina družabnega zla korenini v neza* dostno osnovani življenski edinici, ki je družabna prvina, to je zakonska zveza med možem in ženo. Brez za* dostnega temelja ni varne zgradbe, pač pa ruševine! S tem je podan do* kaz, da življenska sreča posameznika in družbe ni odvisna toliko od zu* nanjih razmer kolikor od svobodne volje nas samih. Ko sklepa človek zakonsko zvezo, si sam narekuje živ* Ijensko usodo in hkrati mnogim drugim! »Otroke naj prevzame država!« Ko je zdravnik končal, je priki* malo nekaj očancev in ženic, ki so dremali na prvih klopeh, po dvorišču pa je završalo, redko ploskanje je kar oglušelo med silnim vriščem ne* zadovoljstva in glasnih ugovorov. Župnik se je v svojem varnem kotu muzal in se prijatelj^ skoroda škodo* željno posmihal, češ, otepaj se jih, če moreš, saj si jih sam razdražil. Prvi se je oglasil za besedo mlad, go* sposko oblečen mož, uradnik bolniške blagajne v bližnjem mestecu, in sto* pivši samozavestno na oder, je govo* ril s povzdignjenim glasom: Kako se upa priti kdo med izmo* žgano delavstvo s tako zastarelimi nazori, ki so bili že pred vojno znan* stveno ovrženi in s strani zavednega delavstva odklonjeni? Nazori, ki jih je razvijal predavatelj, pomenijo c/u* ševno trinoštvo, kakor je bilo obi* čajno v srednjem veku, ki pa jih kapi* talisti in drugi buržujci še dandanes vsiljujejo nezavednemu ljudstvu, da ga drže v svoji odvisnosti. Sodoben delavec hoče biti človek, enakovre* den drugim stanovom in slojem, zato zahteva zase iste pravice, ki jih uži* vajo privilegiranci. Glede razmerja med možem in ženo zahteva popolno enakopravnost in svobodo za oba dela, za odgojo otrok pa naj skrbi družba, država ali kdo drugi, ki ima svojo korist, da ima zadostno člo* veškega blaga. Dandanes trpi delav* stvo neznansko bedo, ker je nevedno in izkoriščano po kapitalizmu. Izhod iz vseh stisk, družabnih in zdravstve* nih, je jasen: organizirano delavstvo vzemi vodstvo svoje usode v lastne roke! Del poslušalcev je že med govorom glasno odobraval vsak poudarek, na koncu pa ploskanje kar ni hotelo nehati. Zvedavo so se uprli pogledi vseh v predavatelja, češ, kako se izmota iz očitne zagate. Ta pa je stopil v ospredje in mirno odgovarjal. Priznava, da je sedanji gospodarski in družabni red krivičen, ker omogoča izkoriščanje delovnih slojev, zato is* kreno želi skorajšnjega uspeha priza* devanju trpečih množic, da se uredi gospodarstvo in z njim družba po pravičnih načelih. Toda ni hotel pre* davati o družabnem vprašanju sploh, marveč samo o temeljnem vprašanju ljudskega zdravstva, v kolikor spada v območje vsakogar izmed nas in je družabna naloga in dolžnost nas vseh kot poedincev. Kot zdravnik z dolgo* letno izkušnjo in opazovanjem ter znanstvenim proučevanjem življenja je prišel do prepričanja, da je temelj vse družabnosti prvinska družba — družina in da je od kakovosti družine odvisno uspevanje ali neuspevanje družbe, naroda in države, da imajo tako strašne družabne bolezni svoj izvir v bolehajočih, zdravstveno ko* lebajočih družinah. Dolžnosti družine. Družba ima seve kot glavno dolž* nost nalogo, da daje družini vsakršno varstvo in ji omogoča ali stvar j a zu* nanje pogoje za povoljno uspevanje. Nasproti tej dolžnosti s strani družbe ima družina svojo dolžnost, da ure* dita oba zakonska druga vse svoje za* konsko življenje tako, da ne oško* dujeta drugih, družbe. Bolehno dekle stopi v zakon, meneč, da si v njem popravi zdravje. V takem zakonu se zdravstveno zlo ne odpravi, pač pa poveča in razpase na druge, tepena je družina, tepena je družba. Zapravljiv fant se poroči, da bo laže živel, ker ima žena doto ali službo. Gospodarski po* lom take družine je neizogiben, z njim beda in bolezni, tudi če bi ji dajala družba še tolikšno rento! Kratkotraj* na sla spravi mlada lahkoživca sku* paj, meneč, da si ustvarita nebesa na zemlji. Prekmalu pride razočaranje, bridko spoznanje, da sta se motila drug v drugem, nebesa se spremene v pekel z vsemi peklenskimi posledi* cami. Kako naj družba popravi gorje zakoncema, kako naj prepreči zlo, ki prehaja na druge in družbo? Iz navedenih primerov je menda razvidno, kako napačno in družabno pogubno je načelo, ki ga je proglasil predgovornik o svobodnem razmerju med možem in ženo. Usodno je za zakonca in družbo, ako hočeta imeti všečni del zakonske združbe zase, ne* všečni del pa prepuščata drugim in družbi. Družine ne more nadomestiti nobena druga oblika družbe in pre* vzeti njenih prvinskih nalog. 2a* lostne posledice zrahljanih in zruše* nih družin vidimo v našem življenju vsepovsod; značilen in strahotno po* učen v tem pogledu je velikanski po* skus, ki ga je napravila novodobna Rusija z uvedbo svobodnega zakona. Neznansko je trpljenje žen, nepre* gledne tolpe podivjanih, telesno in duševno skvarjenih otrok po mestih povzročajo državnikom že zdaj naj* hujše skrbi. Družina je osnova človeške družbe, zato je pred vsako drugo družbo. Usoda družine je v rokah obeh za= konskih drugov, zato je njuna ne sa* mo osebna in zasebna, marveč tudi družabna dolžnost, da postavita svojo življensko zvezo na trdne in zdrave temelje. Svobodna ljubezen in prosveta. Nato je bilo čuti nekaj ploskov, še več godrnjanja. Nastopil je eleganten gospod, ki je tuintam prihajal iz me* sta v Pusti dol, in z odvažnim glasom takole govoril: Sedanje razmere med delavskimi sloji zares niso zadovoljive ne v gmot* nem ne v zdravstvenem pogledu. Ži* vimo v prehodni dobi, na prelomu starega in v početku novega življenja. Silno smo napredovali v znanju, teh* niki in tudi v gospodarstvu, a za* ostali so v miselnosti in življenskih navadah delavci in posebno kmetje. Radi te zaostalosti zahteva moderni tok življenja toliko žrtev od njih; propadajo in trpe, ker se zavoljo svo* je starokopitnosti ne znajo prilagoditi potrebam in zahtevam novodobnega življenja. Navzlic tolikemu napredku v higieni in toliki higienski propagan* di v šoli in tisku se alkoholizem med nami prav nič ne zmanjšuje, pač pa še nadalje ruši kmetske domove in uničuje delavske družine. Prav tako se jetika skoraj nemoteno širi v vseh slojih, isto velja za spolne bolezni, ko so vendar znana varnostna sredstva zoper nje in so povsod na razpolago. Saj se da življenje uživati brez ne* varnosti in škod, a preudarno, to se pravi z uporabljanjem higienskih pri* pomočkov. Zakon v delavskih in slič* nih krogih je mnogokje samo kup bede. To bedo, ki izhaja iz nepremiš* ljenega števila otrok, je kaj lahko preprečiti in jo dejansko preprečuje ves civilizirani svet. Samo pri nas in v tako zastalih krajih, kamor še ni prodrla moderna svobodna miselnost in pregnala srednjeveških predsod* kov, vladajo obupne razmere v drut žinah, polnih siroščine in bolezni. Zato treba našemu ljudstvu predvsem prosvete in svobode! Tudi ta govor je žel mnogo prizna« nja. Vidno vznejevoljen je vstal zdravnik, rekoč, da ni pričakoval ta« kih besed iz ust izobraženca. To, kar je označil govornik z lepimi besedami za novodobno svobodno miselnost, ki naj v primeri s srednjeveškimi predsodki pomeni civilizacijo (omiko) in napredek, je dejansko najbolj stru> peno kužilo, ki upropašča velike na« rode in bi prav kmalu zbrisalo s sveta naše ljudstvo, ako bi se ta nevarni strup v njem količkaj razpasel. Korenina vsega zla. Zlo, ki nas tako hudo tepe, ni toliko duševna zaostalost ali prosvetna sta« rokopitnost našega kmeta in delavca kolikor čisto novodobna razbrzdanost in nravstveni razkroj, ki se je pričel v omikanih in takozvanih meščanskih krogih ter se širi pod geslom moder« ne prosvete kot nevarno kužilo med širše plasti našega ljudstva. Izživeti se hoče sodobni človek, in sicer v čut« nem uživanju; čim več naslad, zabave in lagodja, tem lepše se mu zdi živ« ljenje! To popolnoma tvarinsko poj« movanje življenja je dvakrat zmotno in trikrat kvarno! Že za našo čutno stran vemo, da kdor je, kar more, ne je mnogo, kdor pije, kar more, ne pije dolgo, ker kmalu mora jenjati jesti in piti! Isto je z drugimi čutni« mi užitki. Človek pa ni zgolj tvarin« sko«čutno bitje, važnejši in boljši del v njem je nefvarinske narave, ta boljši del ima svoj netvarinski, dw hovni red, ki je čisto drugačen od tvarinsko«čutnega reda in mu je celo v marsičem nasproten.' Po tem du« hovnem redu ne smem vsega, kar mo« rem, marveč samo tisto in toliko, kar in kolikor sme kdo drugi. Ker pa ne maram, da me kdo drugi oškoduje, ga tudi jaz ne smem odškodovati. Iz za« vesti te navadne pravičnosti sledi nujno tudi zavest odgovornosti za lastna dejanja in njih posledice, za« vest, da je sleherno dejanje v tem duhovnem redu pravilno ali nepra« vilno. Kdor uravnava svoje razmerje do drugega spola lahkomiselno ali mor« da brezobzirno do družice ali druga ali celo sebično samo po svoji čutni sli, tudi če družica ali drug tako rav« nanje pozna in odobrava, ravna kru vično, nenravstveno, ker s takim rav« nanjem oškoduje družico ali druga, potomstvo in družbo, a se hkrati upropašča sam. Najusodnejša pa je, žal, tudi pri nas že močno razširjena zmota, da se more in sme iz spolnega razmerja izluščiti in uživati naslada in preprečiti nevšečna naravna posle« dica tega razmerja. S pretkanimi in v imenu neke zdravstvene prosvete pri« poročanimi sredstvi se onemogoča spočetje, v imenu neke človekoljub« nosti more dandanes človeške zarod« ke kar na debelo in brez vsakega sra« mu. To ogabno in zločinsko početje, ki nosi žig moderne civilizacije, se ne da vršiti brez kazni. Narava je dobra mati vsem, ki zvesto služijo njenim namenom, za trdo in požrtvovalno delo jim radodarno deli nagrade v obliki pristnega življenskega veselja. Ista narava je tudi neizprosna ma« ščevalka, sladostrastnike in podobne življenjske nepridiprave, ki ji skušajo zmikati užitke brez dela, kruto kazt nuje s telesnimi in duševnimi bolez« nimi, življensko praznoto in gnusom, obupom in samomorom; narodi pa, ki goje raka na svoji korenini, izumu rajo! Propali so mogočni in civilizirani narodi ponajveč radi spolne razbrzda« nosti, ohranili, pomnožili in osamo« svojili so se majhni in zatirani narodi s čvrstim nravnim življenjem, ki se najbolj izraža v zdravih zakonih. Si« jajen zgled so nam Irci. Ob pičlem krompirju in mleku, kruh jim je bil bolj prazniška jed, so Irci vzdržali sedemstoletno politično in gospodar« sko sužnost in si priborili državno samostojnost celo proti mogočnim Angležem. Irska žilavost in nezlom« ljiva življenska sila temelji na njiho« vem vzornem družinskem življenju. Irec se ne poroča mlad in tudi ne vsak, navadno šele po 30. letu, zelo mnogo jih ostaja neporočenih doma, bratovi ali sestrini družini v pomoč; zato so irske kmetske družine tako trdne in polne krepkega naraščaja. Vse naše novodobno življenje, književnost in umetnost je prenasi« čena poltenosti, poveličevanja spol« nega nagona, od povsod se oznanja v prelestnih in sirovih oblikah vodilo, da je spolno izživet je vsakogar pra« vica, celo naravna potreba in dolžnost. Nasproti tej splošni in grozni zablodi poudarja v imenu resne znanosti sta« roznano in vedno resnično dejstvo, da spolna zdržnost ni zdravju škodljU va, pač pa koristna in mlademu člo« veku zelo potrebna. Seveda je težko krotiti spolni nagon onemu, ki ima spolno razbrzdano domišljijo in se vdaja spolnim dražljivostim. Zares svobodnim in čistim dušam je zdr« žnost lahka! Zaključuje odgovor: Mamljivo ge« slo o svobodnem izživetju je proti« naravno in skrajno pogubno. Iz« obrazbe nam je treba, predvsem g/o« boke izobrazbe srca in nravne za« vesti, ki postavlja dolžnost pred pravico, izobrazbe volje, ki zna krotiti nagone, modre zdržnosti v vsem živ« ljenju in zmisla požrtvovalnosti, da se ume človek odreči tudi dovoljenim užitkom. Posebnega odmeva ni bilo po tem odgovoru, le modri meščan se je med prerekanjem s svojimi sosedi užaljeno umeknil z dvorišča. Žensko stališče. Na oder je stopila domača učiteljica, sloka postava srednje starosti. S sko« drano glavo in velikimi naočniki in z živahnimi kretnjami je razvijala svoje naziranje nekako takole: Vse lepo, kar je bilo doslej slišati, a zelo enostransko, zakaj od vseh strani je bilo poudarjeno samo moško stališče, kakor da je žena v vseh teh velevažnih zadevah nič ali pa uvaže« vanja in omembe nevreden činitelj. In vendar je prav v teh življenskih vpra« šanjih žena prva in glavna, ker prav žena nosi glavni in težji del življen« skih nalog, a navzlic temu dejstvu je žena malone brezpravna moževa de« kla, pod moževim nasilnim skrb« stvom, povsod zapostavljena in iz« koriščana. Radi tega poniževalnega stanja je žena nesamostojna, že kot dekle in kesneje kot poročena žena se mora slepo pokoriti moževi samovolji in sebičnosti. Kjer imajo žene kaj več pravic, tam je alkoholizem omejen, če ne zatrt, in s tem je odpravljeno glavno leglo družabnega in družin« skega gorja, tam uživajo žena in otroci zakonito zaščito proti moževi samopašnosti. Ženi je treba priboriti in dati državljansko enakopravnost, pa bo rešeno družinsko vprašanje po« voljno za ženo in otroke in odstranjen glavni vzrok ljudskih bolezni. Živahno ploskanje in vzklikanje deklet je završalo po dvorišču in sto« tine žarečih oči so se zvedavo uprle v zdravnika, ki je bil vidno prav dobre volje. Veseli ga zelo, je rekel, da se je oglasila tudi zastopnica ženstva, ker ima pri vseh teh zadevah, ki so v raz« govoru, žena glavni delež. Bistveno se strinja z zahtevami govornice, pri« znava, da je sodelovanje žene v jav« nosti rodilo lepe uspehe v prid druži« nam, zato želi pravšnemu ženskemu gibanju razmaha. Zakonodaji skoro vseh evropskih držav se pozna, da je izšla iz moških glav in jo izvršujejo moške roke; mar« sikje zapostavlja ženo ali je ne ščiti zadostno pri njenih posebnih nalogah. Izdatno bi trebalo zavarovati žensko čast in strogo kazniti njeno oneča« ščenje. Kako krepko je zavarovana takozvana osebna čast proti žalitvam! In ta je v primeri z žensko neoskru« njenostjo kakor prazna lupina v pri« meri s klenim jedrom. Javno in tajno vlačugarstvo je ponižanje ženstva in sramota moškega sveta. Tudi glede varstva otrok in njihove vzgoje ter splošno obveznih prosvetnih smernic bi žensko soodločanje koristilo. Mar« sikatere sirovosti, krutosti in nesram« nosti bi izginile iz našega življenja, iz našega tiska, slovstva, gledališča in javnih prireditev, ako bi se moško umovanje spajalo z ženskim čuvstvo« vanjem. Vendar treba žensko vprašanje pra« vilno pojmovati in smotreno usmeriti. Zmotna je misel, da sta si mož in žena enaka v življenjeslovnem pogledu, za« kaj dejstvo je, da sta temeljno razt lična, a enakovredna. V resnici imata vsak svojo življensko nalogo, vsak ima že od narave poseben telesni in duševni ustroj, kakor je pač tej po« sebni nalogi najbolj primeren. Enako« pravnost z moškim, kakor jo zahte« vajo ženske prvoboriteljice tjaven« dan, pomeni sužnost, ker žena ima v življenju večje delo in težje naloge, zato ji treba več in posebnih pravic, ki naj ji to delo omogočajo. Biti mati je najlepši poklic. Zivljenski poklic žene je po vsej njeni naravi materinstvo in kar je z materinstvom v bistveni zvezi, kakor gospodinjstvo, vzgoja otrok, skrb za zdravje in udobnost, nega pomoči po« trebnih članov družine in kar je slič« nega. Ali se more kateri moški poklic in vsi moški poklici skupaj meriti z odličnostjo tega edinega ženskega po« klica? Delo na polju ali v gozdu, v rudniku ali tovarnah, službe pri pro« metu ali v trgovini ali pisarnah ali tudi posli izobraženca in umetnika, ali je vse to moško življensko pehanje boljše, važnejše ali lepše od pristnega ženskega življenskega dela ? Dati otroku življenje, izoblikovati ga v čvrstega in dobrega človeka, nuditi zakonskemu drugu ugodno domo« vanje, preprečevati bolezni in druge nadloge, nadložnim nuditi sočutno pomoč, kaj na svetu je bolj mikavno ali celo vzvišeno? Res da je v današnjih razrvanih razmerah kruta borba za obstanek po« tisnila ženo v raznovrstne pridobitne, ženi neprimerne poklice, kjer se puli z moškimi tekmeci za košček kruha. Dejansko mnogo žen dandanes in tudi sploh ne more priti v svoj pristni ma« terinski poklic, a ker hočejo in morajo živeti, naj se oprijemljejo pridobitnih poklicev, ki so z naravnim ženskim poklicem miselno in stvarno sorodni, kakor vsa vzgoja in odgoja otrok, vse tako raznovrstne stroke gospodinj« stva, nega in oskrba pomoči potrebnih ter dela usmiljenja. Ženska obrt, ži« vilska in oblačilna industrija tudi imajo še nekaj stika z naravnim žen« skim poklicem. Skoraj neobdelano je torišče za žensko delo v znanstvenem pogledu in udejstvovanju, kamor ne sili mož, kakor glede duševne in te« lesne vzgoje otrok, glede stanovanjske higiene v zvezi z ljubko domačnostjo, glede zdrave in tečne, a preproste hrane, glede obleke in perila iz doma« čega blaga in po domačih vzorcih, glede zelenjadarstva, cvetličarstva, perutninarstva, ko v vseh teh in še drugih strokah capljamo daleč za dru« gim svetom! Možakarice in modne šeme. Usmiljenja vredne so vse ženske, ki se morajo kot matere in žene ukvar« jati še s pridobitnim poklicem, da po« magajo možu zaslužiti. Klavrno=sme= šne pa so one, ne več redke ženske prikazni, ki se iz neke objestnosti spu« ščajo z moškimi v tekmo pri delu in športu, ki posnemajo moške v noši, obleki, kretnjah, navadah in celo raz« vadah, ki se sramujejo svoje žen« skosti, a se ne zavedajo, kako od« vratne so moškim radi svoje — opič« nosti, zaradi našemljenega fantalin« stva. Da je v moških krogih, kjer gmotno vprašanje ni v ospredju, to« liko nerazpoloženja za družinsko živ« Ijenje, so krive ponajveč omenjene možakarice, ženske brez ženskosti, deloma pa tudi modne šeme, ki pobi« rajo vsako novost v obleki in lepotilih in manirah za velikomestnimi vlaču« gami. Slabi zgledi, ki jih goje polizo« braženi in imovitejši krogi, vplivajo razdejalno naokrog in navzdol kakor kuga. Šopek za dekleta. Kaj torej? Žena, ostani zvesta sama sebi in svojemu naravnemu poklicu! Varuj in neguj svojo ženskost, uspo« sabljaj se za dobro mater in veščo go= spodinjo z znanjem in delom. Če mo« raš v poklicno delo, drži se poklicev, ki so naravnemu poklicu najbližji! Ne zaupaj svojega največjega zakla* da, ki je v dekliški nedotaknjenosti, prav nikomur razen svojemu poroče* nemu drugu, sicer doživiš trpka raz* očaranja. Dekleta, dvignite svojo ceno in življensko vrednost, ne po* ročajte se na lep videz in mamne ob* ljube, svojo usodo zaupajte samo mo* žem, ki vam nudijo dovolj vidnega jamstva za srečen zakon v osebnem in stvarnem pogledu, to je resno in trezno življenje in vsaj skromna sred* stva za dostojno družinsko življenje. Boljše je ostati samica kakor se manj ugodno ali celo slabo poročiti. V pre* davanjih vedno poudarjam dekletom: Boljše in lažje življenje ima zadnja hribovska dekla kakor žena še tako bogatega lahkoživca ali celo razbr* zdanca. Slovenska dekleta, od vas sa* mih je najbolj odvisna vaša lastna sreča in sreča slovenskega ljudstva. Izkušnje strica Jurija. Zavladala je tišina, kakor iz prese* nečenja ali zadrege. Že je hotel sta* rejšina zaključiti pomenek, kar jo primaha na oder kmetski možak v pristni hribovski noši in prične: »Stric Jurij sem, z Drenovega vrha doma, dve uri odtod v hribih pod Si* njo goro. Sinoči sem bral, da bo da* nes predavanje o zdravju pri vas, pa sem prišel, ker še zmerom rad slišim kaj novega. Slišal sem dosti in moč* no mi je všeč, da ne vem, kako bi po* hvalil. Morda bo najbolje, če povem, kar sem skusil sam. Fant sem še zmerom, nosim pa že sedem in pol križev, a kakor vidite, na ravnih plečih čisto lahko, zobe imam še vse, in če treba razposajene* mu fantičku pokazati domov ali pa razgnati objestno gručo na semnju ali žegnanju, opravim kar sam in golih rok. Pa me po navadi rajši ubogajo na besedo. Da pa ne bi katera teh brhkih punčar tu pred mano mislila, da sem prišel v Pusti dol neveste iskat, povem ven in naprej, da se ne ženim. Zato, dekleta, ne zamerite sta* remu fantu, ki če temle mladim vrst* nikom povedati svojo življensko zgodbo. Gori na Drenovem vrhu nas je bila polna hiša otrok, jaz sem bil naj sta* rejši. Garati je moral vsak izmed nas, ko je dobro shodil, a lakote in drugih nadlog ni bilo pri hiši. Ko sem se vr* nil od vojakov, mi je bilo nekam doh gočasno. Zmenila sva se z Urško iz Leskove drage, da se vzameva. Pri očetu sem slabo naletel. Hotel sem,, naj mi da prikupi j eni del kmetije v doto in malin v Močilniku v najem. Oče pa: Kmetije ne bom drobil, me* lje pa naj, kdor ni več za kmeta. BajV tarjev pa je že preveč! Jaz: Pa bi se doma oženil? Oče: Potrpi, da bom jaz za v kot. Tudi mati ne potrebuje še pomočnice, še manj naslednice. Uža* ljen sem odšel v Ameriko, naročivši Urški, naj pride z vsemi papirji za menoj, ko dobi pismo. Amerika je bila takrat huda, naj* rajši bi se vrnil domov za hlapca, ko bi me ne bilo sram. Grozno smo ga* rali, izprva v rudniku, potem v plav* žu, šele čez leta sem dobil lažje delo v tovarni, ko sem znal jezik. Z leti sem si prihranil toliko, da sem si ku* pil farmo in plačal več ko pol kup* nine. Od doma so mi pisali, naj pri* dem prevzet kmetijo, ker je oče obo* lel. Ošabno sem odgovoril, da imam boljšo kmetijo sam v Ameriki. Po* zval sem tudi Urško, da je prišel najin čas in naj se pripelje čez lužo na po* roko. Ona pa je pisala, da je mati umrla, da je pri hiši toliko mlajših bratov in sester, ki jim mora nado« mestovati mater, dokler ne bo kako drugače. In dolgo ni hotelo biti dru* gače, starejši brat se je poročil na dobro kmetijo, mlajši pa je šel po vojaški službi k orožnikom, ker mu ni dišalo hribovsko delo. Jaz sem se čakanja naveličal, prodal sem farmo-z lepim dobičkom, lotil se trgovine z žitom in sporočil Urški, da naj me ne čaka več. Izprva mi je šlo tudi v trgovini prav srečno, a nisem bil kos sleparjem, ki so me opeharili za večji del premo* ženja. Lotilo se me je domotožje in prišel sem domov, da začnem novo življenje z denarjem, ki sem ga imel zadosti za nakup kake gostilne ali tr* govine. Doma je gospodaril brat, Ur* ška pa, ki me je čakala še nekaj let, se je poročila s svakom, ko ji je umrla sestra, pustivši tri majhne otročke. Kaj sem hotel? Imel sem že polpeti križ, druge Urše se mi ni več ljubilo iskati, in ostal sem pri bratu za strica. Hvalim Boga, da se je tako izteklo. Na bratovem domu imam kot stric svojo sobico na podstrešju, nisem ne gospodar ne hlapec, a na boljem ko oba. Nimam gospodarjevih skrbi, na delo me ne gonijo, saj zagrabim sam, kjer vidim potrebo. Še zdaj jim ni treba hlapca pri hiši, radi plačila se z bratom ne prepirava, odrine mi več, kakor bi mogel zahtevati, ker sluti, da dajem ta denar v hranilnik. Dva tička sem jim pomagal razpeljati iz gnezda, eden pase duše v tolminskih hribih, drugi meri ceste in gradi mo« sto ve vsepovsod. Sicer me imajo vsi mladi v časti kakor očeta. Bil sem na romanju v Rimu, Lurdu in Sveti de*., želi, šel sem z našimi ljudmi v Padovo in Benetke, ne da bi kaj zamudil. Še radi vidijo, da grem, ker navadno vzamem koga od njih s seboj in do* mov ne prihajam praznih rok. Knjig imam doma precej in nekaj listov, da kratkočasim sebe in druge pozimi ali ob slabem vremenu. Ko je pri naši podružnici žegnanje, jo mahnem kot zaveden fant po šopek k Urši v Le* skovo drago, kjer me njen mož sprej* me in pogosti kot neugnanega ženina. Ko gledam okoli sebe, vidim prav Vojaško pokopališče pod Višjo goro v Kanalski dolini. Romarska cerkev na Planinski gori. malo svojih vrstnikov več, tu in tam je še kak sključen dedec, nadložen preužitkar na hribovski kmetiji; kar jih je šlo v svet, jih je strlo življenje že zdavnaj, za njimi je ostala kopa siroščine, kakršne vidim pri vas na kupe. Zato, dragi Pustodolci, mi lah* ko verjamete, kar vam povem za slo* vo: ko bi prišel še enkrat na svet, bi prav nič ne kolovratil po svetu, am* pak ostal bi trdovratno doma za strica.« Završalo je po dvorišču veselo vzklikanje in ploskanje, navihani hri* bovec jo je nagloma odkuril, češ, da je daleč na Drenov hrib. * # * Vstal je starejšina in izrekel za* hvalo zdravniku za predavanje in pojasnila, pa tudi drugim govornikom za poživljajočo pobudo, da se je glo* boko vprašanje tako temeljito in vse* stransko razčistilo. Ta pomenek je prinesel osvetlitev starih in najglob* Ijih življenskih resnic v novi luči. Želi le in prosi predavatelja, naj spra* vi vse te bežno izražene misli v pisani obliki med ljudi, da bodo mogli vso obsežno tvarino še enkrat in podrob* no predelati. Naj bi predavateljeve misli prekvasile in prerodile mladino v Pustem dolu in po vsej deželi. Nekaj ljudi je odšlo, večinoma pa so ostali in poslušali petje zbrane mladine. Prekmalu se je oglasil večer* ni zvon, po skupni molitvi se je dvo* rišče izpraznilo. Zdelo se je, da je bil tisti nedeljski večer v Pustem dolu bolj miren in svečan. LEGENDA O PTIČJEM GNEZDU, selma lagerlof. Puščavnik Hatto je stal v samoti in molil Boga. Vihralo je in njegova dolga brada in njegovi kodrasti lasje so frfotali okoli njega, kakor plapolajo šopi trave v vetru okoli nadzidka stare razvaline. Pa ni odmaknil lasi »Stezal je svoje koščene roke k nebu« .. . raz oči in ni utaknil brade za pas: njegove roke so bile sklenjene k mo« litvi. Od jutranje zore je stezal svoje koščene in dlakaste roke k nebu, ka« kor steza drevo neutrudno svoje veje, in je tako hotel ostati do večera. Ne« kaj velikega je hotel izprositi. Bil je mož, ki je skusil v svetu ve« liko zvijač in hudobij. Sam je nekdaj preganjal in mučil in tudi sam doživel preganjanja in muke drugih, mnogo več nego je moglo prenesti njegovo srce. Zato je šel v veliko puščavo, si tam skopal votlino na bregu reke in postal svet mož, čigar molitve so na« šle uslišanje pri božjem prestolu. Puščavnik Hatto je stal na bregu pred votlino in molil veliko molitev svojega življenja. Prosil je Boga, naj kmalu pošlje dan poslednje sodbe na ta hudobni svet. Klical je angele s tro« bentami, naj naznanijo že konec vlade vseh pregreh. Klical je valove krva« vega morja, naj potope krivico. Klical je kugo, naj napolni grobišča z grma« dami teles. Daleč naokoli je bila neizmerna puščava. Le tam nad bregom reke je stala stara vrba s kratkim deblom, ki se je zgoraj razširilo v bulo, podobno glavi, iz katere so poganjale nove, svežozelene veje. Vsako jesen so ji stanovalci v nižavi, ki so bili ubogi z lesom, porezali te poganjke; vsako pomlad na je drevo spet pognalo gibč« ne veje, ki so v viharnih dneh frfo« tale in se vile okoli drevesa, kakor so delali puščavnikovi lasje in brada. Dvoje pastiričic, ki sta si vsako leto gradili gnezdo med kvišku štrlečimi vejami vrbe, je hotelo ravno tega dne začeti svoje delo. Med divje razbiča« nimi vejami pa nista mogli najti za« tišja. Prileteli sta z bilkami in kore« ninskimi lakni in suhim trsjem, pa sta morali spet odleteti. Ptička sta za« gledala starega puščavnika, ki je rav« nokar prosil Boga, naj sedemkrat po« množi ta vihar, da razmeče gnezdice malih ptic in raztrga orlovo gnezdo. Danes živeči si ne moremo pred« staviti, kako ves mahovit in posušen, grčav, črn in človeku nepodoben je bil takle star puščavnik. Koža se je tako oprijemala čela in lic, da je glava sli« čila mrliški črepinji; le plamenček v globokih očeh je pričal, da živi. V kvišku stegnjeni goli roki se je videlo le par tenkih kosti, prevlečenih z na« grbančeno, trdo in skorjasto kožo. Ogrnjen je bil s starim, tesno zapetim in črnim plaščem. Puščavnik je bil že ves ožgan od solnca in že črn od nesnage. Svetli so bili le lasje in bra* da, katere sta obdelovala solnce in dež, dokler niso naposled postali sivo* zeleni kakor vrbovi listi na spodnji strani. Ptička, ki sta ga obletavala, iščoč prostora za gnezdeče, sta mislila, da je puščavnik Hatto stara vrba, kateri sta sekira in žaga še prizanesli. Več* krat sta ga obkrožila, odletela pa se spet vrnila; zapomnila pa sta si pot do njega in tudi preračunala nevar* nosti roparic in viharja. Lega sicer ni bila ugodna, pa sta se vendar odločila za to vrbo, ki je bila bliže reki in trs ju, ki je bilo zanju shramba in žit* niča. Kakor strela je pal ptiček iz* pod neba in položil suho koreninasto lakno v stegnjeno roko puščavnika. Vihar se je ravnokar polegel in tako je koreninica ostala v puščavnikovi roki, kajti Hatto ni prekinil molitve. »Pridi kmalu, o Gospod!« je molil, »in pokončaj že ta popačeni svet, da ne bodo ljudje dan za dnem huje grešili. Reši še nerojeno življenje, živim tako ni več rešitve!« Pa je spet potegnil vihar in odnesel bilko iz velike koščene roke. Ptička sta se spet povrnila in poskusila trd* neje zagozditi podlago novega doma med puščavnikove prste. Pa je padel okoren in umazan palec na koreni* nico in jo pridržal, štiri prsti so se še zaokrožili nad dlan, da je nastal tih izdolbek, v katerem se je lahko gra* dilo. Puščavnik pa je molil naprej: »Gospod! !Kje so ognjeni oblaki, .ki so pokončali Sodomo? Kdaj odpreš zatvornice neba, ki so dvignile Noe* tovo barko na goro Ararat? Ali ni še izčrpana mera tvoje potrpežljivosti in ni skodelica tvoje milosti prazna? O Gospod, kdaj vendar prideš iz od* prtega neba?« In v mrzličnih sanjah je Hatto vi* del dan poslednje sodbe. Tla so se tresla, nebo je gorelo. Pod rdečim ne* bom je videl črne oblake bežečih ptic. po zemlji pa se je valila čeda bežečih živali. Ko je bila duša polna teh slik, so oči sledile poletu drobnih ptičkov, ki sta bliskoma letala semintja in za* dovolj no čivkajoč položila novo bilko za svoje gnezdeče. Puščavnik pa se ni zganil. Zaoblju* bil se je, da bo ves dan stal in držal stegnjene svoje roke in tako prisilil Boga, da ga usliši. Čim trudneje je »Ptička sta priletela na roko ...« bilo telo, tem živahnejše so bile pri* kazni, ki so polnile možgane. Slišal je, kako so se rušili zidovi mest in kako so se podirala stanovanja ljudi. Kričeče in prepadene so drvele mno* žice mimo, za njimi pa so se podili angeli maščevalci, visoke, s srebrom okovane postave z ostrimi, a lepimi obličji; jezdili so na črnih konjih in vihteli biče, spletene iz belih strel. Drobna ptička sta pridno gradila in tesarila ves dan, delo je zelo na* predovalo. Na gričasti pustinji s tr* dim muhičem in ob bregu reke z lo* čjem ni manjkalo gradiva. Nista po* čivala opoldne, ne po malici. Zvečer sta od pridnosti in veselja letala sem in tja in še preden je napočil večer, je bil dom že pri podstrešju. Roka drži gnezdo, v katerem čivkajo mladiči. Puščavnikov pogled pa se je bolj in bolj upiral v ptička. Tekal je z očmi za njunim poletom, ju ozmerjal, če sta napravila kaj nespametnega, in se jezil, če jima je veter kaj poškodil; ne mogel bi pa prenesti, če bi se ne« koliko odpočila. Tako je solnce ugasnilo, ptička pa sta poiskala nočno zavetje v ločju. Kdor gre zvečer čez pustinjo, naj se skloni, da bo njegov obraz v eni črti z grički zemlje; na svetlem nočnem nebu bo videl prečudno sliko. Sove z velikimi, okroglimi perutnicami smukajo čez polje, nevidne za onega, ki stoji. Po tleh krožijo kače, gibčne in hitre, z drobnimi glavicami na upognjenih vratovih, ki so podobni labudovim. Velike krastače lezejo le« no mimo, zajci in povodne podgane beže pred roparicami, lisica skače za netopirjem, ki podi komarje čez reko. Zdi se, da je vsak hribček oživel. Drobna ptička pa spita na majavem trstu, zavarovana pred vsako nevar« nostjo; sovražnik namreč ne more priti, ne da bi voda zašumela ali ločje strepetalo in ju vzbudilo. Ko je vstalo jutro, sta ptička naj« prej mislila, da so bili dogodki vče« rajšnjega dne samo lepe sanje. Zapomnila pa sta si bila kraj in sta poletela naravnost proti gnezdecu, ka« terega pa ni bilo več. Ozirala sta se po pustinji in se dvignila višje v zrak, da bi bolje videla. O gnezdu in dre« vesu ni bilo sledu. Sedla sta naposled na kamenčke ob reki in premišlje« vala. Mahala sta z dolgima repkoma in obračala glavici. Kam sta neki iz« ginila drevo in gnezdo? Kakor hitro pa se je vzdignilo soln« ce iznad gozdnega obronka onkraj reke, je prišlo njiju drevo in se nasa« dilo na isto mesto, kjer je stalo prej« šnjega dne. Bilo je ravnotako črno in grčasto kakor prej in je nosilo gnez« dece na dolgi, suhi in stegnjeni veji. Ptička sta začela spet z delom in se nista zmenila za nešteta čudesa v na« ravi. Puščavnik Hatto pa, ki je bil pre« podil male otroke od svoje votline in jim povedal, da bi bilo bolje zanje, ko bi nikdar ne videli solnčne luči; on, ki je bil planil v močvirje, da bi obsul vesele in mlade ljudi, ki so pluli v čolnih po reki navzgor, s psov« kami; on, pred katerega mrkim po« gledom so pastirji varovali svoje čede: on se ni vrnil na svoje mesto ob reki radi dveh drobnih ptičkov. Vedel pa je, da nele vsaka črka v sve« tem pismu, ampak tudi vse, kar do« pusti Bog v naravi, ima skrivnosten pomen. Razumel je, kaj naj pomeni to, da gradi dvoje pastiric gnezdo v njegovi roki: Bog je hotel, da stoji z dvignjenima rokama v molitvi, do« kler ne vzgojita ptička mladičev. Če to spolni, bo uslišan. Tega dne pa ni videl več toliko pri« kazni o sodnem dnevu. Nasprotno pa se je vedno bolj pozorno oziral na ptička. Videl je gnezdo dovršeno. Mala stavbenika sta letala okoli njega in si ga ogledovala. Nastrgala sta ne« koliko mahu na resnični vrbi in sta gnezdo ovila zunaj ž njim. Potem sta prinesla mehke travice, samica pa si je že iztrgala puh iz lastnih prsi in oblekla gnezdice od znotraj; takšna je bila oprava in oprema. Kmetje, ki so se bali pogubne moči, ki so jo imele puščavnikove molitve pri božjem prestolu, so mu nosili kruh in mleko, da bi tako potolažili njegovo jezo. Prišli so tudi sedaj in ga našli nepremično stoječega in z gnezdom v rokah. »Glejte, kako pobožni mož ljubi živalce,« so rekli in se ga niso več bali, ampak so dvignili posodo k nje« govim ustnicam in mu dali kruh v usta. Ko je pojedel in popil, je spet ljudi s trdimi besedami zapodil; oni pa pa so se le smehljali njegovim psovkam. Puščavnik je svoje telo popolnoma podvrgel svoji volji. Z lakoto in z udarci, s klečanjem in nočnim bde« njem si ga je pokoril. Zdaj so jekleno« trde mišice držale dneve in tedne roke iztegnjene navzgor. Ko je sami« ca ležala na jajcih in ni zapustila gnez« da, se tudi puščavnik ni več vrnil v votlino. Sedel je z iztegnjenima ro« kama in spal; med njegovimi prija« telji v puščavi so bili pač taki, ki so dovršili še večje reči. Privadil se je tema dvema drobni« ma in nemirnima ptičkovima očeso« ma, ki sta gledali iznad roba gnezda. Varoval je gnezdeče pred točo in de« žjem, kakor je pač mogel in znal. Nekega dne pa je samica zapustila jajčka. Obe pastirici sedita na robu gnezda, mahata z repkom in se posve« tujeta; vsa sta srečna, ker se tudi v gnezdu oglaša boječe čivkanje. In hi« tro zbežita na predrzen lov po muši« cah. Mušico za mušico ulovita in prine« seta domov zanje, ki čivkajo v nje« govi roki. Ko pa je hrana tu, je to čiv« kanje najhujše. To pa pobožnega mo« ža moti v molitvi. Polagoma, polagoma se zdaj niža roka v sklepih, ki se skoraj niso več pregibali, in njegove svetle oči strme doli v gnezdo. Nikdar ni še videl kaj tako grdega in revnega: majhna, gola telesca z red« kim puhom, majhne oči, nič moči za polet, le šest široko odprtih kljunč« kov. Samemu sebi se čudi, da jih je tr« pel. Starih dveh seveda ni nikdar iz« vzel od velikega pogina; ko je pa se« daj še prosil Boga, naj reši svet po« končanja, je molče storil izjemo za teh šest nebogljenčkov. Ko so mu torej kmetice spet pri« nesle jedi, se jim ni več zahvalil s psovkami. Potreben je bil tem malč? kom, zato je bil vesel, da ga niso lju« dje pustili umreti od lakote. Kmalu se je vseh šest glavic ozrlo čez gnezdni rob. Puščavnikova roka se je večkrat ponižala do njegovih oči. Videl je, kako poganja perje iz teles, kako se odpirajo oči, kako se telesa krožijo. Srečni dediči lepote, ki jo daje narava krilatim prebivalcem zraku, so mu postali kmalu vsi ljubki. Medtem so puščavniku prošnje za pokončevanje sveta vedno težje pri« hajale iz ust. Verjel je v zagotovilo božje, da se to zgodi, ko bodo ptički godni. Stal je pa tu in iskal izhoda pred svojim Gospodom; kajti teh šest malčkov, katere je obvaroval, sedaj ni mogel več žrtvovati. Prej je bilo drugače: ni imel ničesar, kar bi štel za svojo lastnino. Ljubezen malih in zapuščenih, katero kaže mali otrok velikim in nevarnim ljudem, je prišla v njegovo srce, da je postal neodločen. Včasih je hotelo vreči celo gnezdo v reko; mislil je, da so bitja, ki smejo umreti brez skrbi in greha, zavidanja vredna. Ali ni varoval malčkov pred roparicami in mrazom, pred lakotjo in vsemi mogočimi nevarnostmi živ« ljenja? Ko je ravno premišljal o tem, je padel jastreb na gnezdo, da bi za« davil malčke. Hatto je z levico pogra« bil predrzneža, ga zavihtel v krogu čez glavo in ga vrgel z vso močjo svoje jeze v reko. —a—muhi KMiaiMnagaa———— In ptički so izleteli. .. In je prišel dan, ko so malčki po* stali godni. Samica se je trudila, da bi malčke potisnila na rob gnezda, samec pa je letal okoli njih in jih vabil na polet. Ko so se pa trdovratno bali, sta oba odletela proč in jim kazala vse umetnosti letanja. Bijoča s perutni* cami, sta jima pokazala razne za* vinke, potem sta se dvignila kakor škrjančka pod nebo in tam nepre* mično obvisela. Mladiči pa so bili še vedno svoje* glavni. Hatto se ni mogel več zadržati. Narahlo jih je potisnil s prstom in ta* ko odločil njih polet. Kakor netopirji lete negotovo in trepetaj e po zraku, padajo in se spet dvigajo, razumevajo vso umetnost in se spet vračajo v gnezdo. Vsa srečna in ponosna prile* tita stara dva nazaj; Hatto pa se muza. Saj je vendar to reč on odločil. Ravno je začel premišljevati: ali bi ne tudi ljubi Bog našel kak izhod? Če je prav pomislil, je morda tudi Gospod Bog držal to zemljo kakor veliko ptičje gnezdo v svoji desnici in morda vzljubil one, ki na nji stanu* jejo in bivajo, te revne otroke zemlje. Morda se je usmilil teh, katere je skle* nil pokončati, kakor se je on, Hatto, usmilil teh malih ptičkov. Seveda so bili ti puščavnikovi ptički boljši, mnogo boljši kakor ljudje, vendar je mogel razumeti, da ima Bog še vendar srce tudi zanje. Ko je bilo naslednjega dne gnezdo prazno, se je grenkoba osamelosti po* lastila puščavnikovega srca. Leno je padla roka ob njegovi strani in zdelo se mu je, da je vsa narava posluhnila, da bi zaslišala trombo sodnega dne. V tem trenutku pa so se vse ptičke vrnile in mu sedle na glavo in na ra* mena, kajti njega se niso bale. In ta* krat je posvetil žarek v zmedene mo* žgane puščavnikove: saj sem povesil roko, vsak dan bolj sem jo povešal, da bi ptičke videl. Ko je tako stal in ga je vseh šest ptičkov obletavalo in obkrožalo, je veselo pokimal nekomu, katerega ni videl: »Prost si,« je rekel, »prost si. Nisem držal besede, tudi Tebi ni tre* ba, da jo držiš!« In zdelo se mu je, da so gore prene* hale se tresti in da je reka legla mirno k počitku v svojo strugo. Prevedel Peter Butkovič. — Izvirne podobe v les izrezal France Gorše (1930). HUDOURNIK.------ Malo pred Tridentom sem lačen in užejan potrkal na vrata revne hiše, da poiščem nekoliko vode. Na prvi udarec ni odgovoril nihče; spet sejn potrkal in znotraj je čvrst glas vprašal: — Kaj želite? — Malo vode. — Kar naprej. Odrinil sem vrata in vstopil. Soba je bila nizka, ozka. Omet je bil tu oma« deževan z velikimi lisami vlage, tam spet odkrušen in napihnjen. Nasproti vratom na steni na gorski strani je okrogla plošča svežega apna; in nad njo visi ženska obleka in razpelo. Na desni stoji veliko ognjišče, odprto do tal; sredi sobe je miza, tu in tam kaka stolica, okrašena z neokretnimi rezba« rijami na naslanjalu. Pri ognjišču je sklonjen sedel mož orjaških oblik; kožo je imel rjavo, kolikor more biti koža Evropejca, ustnice temno goreče, med njimi pa se je bleščala sklenina močnih in belih zob; črno oko je švi« galo sem ter tja. Bil je oblečen v sraj« co kostanjeve barve in v podobne hla« če, ki so mu segale do kolen. Njegove meče usnjate barve so bile gole do gležnjev, noga je brodila v velikanskih čevljih z lesenimi, ožebljanimi pod« plati. Glavo mu je pokrivala čepica iz modre volne, pod katero so črni lasje nakodrani in blesteči padali proti ra« mam. Z rezilom iz belega, upogljivega lesa je rezal turšično polento, ki se je še kadila. Na drugi strani ognjišča sta dva krepka, napol gola in uma« zana fanta pogledovala z enim očesom mene, z drugim polento; na njunih obrazih se je bralo veliko začudenje in še večji tek. Ko je vrgel fantoma njun delež po« lente, se je mož dvignil, opral koza« rec, vlil vanj vode iz steklenice, ga položil na mizico in zagodrnjal: — Pijte. Pil sem, se zahvalil in hotel oditi; toda v videzu one sobe, v obličju tega moža in v njegovi jasni želji, da se me osvobodi, je ležalo nekaj, kar je dra« FERDINANDO MARTINI. žilo mojo radovednost, da se mi je zahotelo pokramljati. Iskal sem kako pretvezo. — Ne bi imeli malo mleka, dobrega, kakršnega morate imeti tu na Triden« tinskem? Mož je z glavo pritrdil. Eden od dečkov je šel ven. Ob udarcu vrat, ki so se zaprla, se je od« krušil kos ometa in padel s suhim truščem pa dvignil droben prah. Mož je molčal. Skoro sem se kesal, da nisem bil odšel; lahko bi se slišala muha, kako leti. Molk je pretrgalo škripanje vrat. Deček se je vrnil s skodelico iz črnega lesa, polno to« plega, dišečega mleka. Popil sem ga na dušek in ko sem odložil skodelico, sem vzkliknil: — Kako dobro mleko! Toda mož ni odgovoril. Nejevoljno sem dodal: — Je li vaše? — Da. — In . . . koliko stane? — Nič. — Kako nič? — Nič. — Prav, pa tako . . . In sem vzel iz denarnice eno liro: — Na, deček, — sem dejal, — daj jo mami. Da ne bi bil nikoli tega dejal! Mož je naslonil dlani na senca, stisnil in stresnil glavo, jo potem nagnil na prsa, se polagoma dvignil in zamrmral: — Nimata več mame. Razumel sem, da sem storil ne« umnost; prijel sem gorjana za roko: — Potrpite z menoj, — sem rekel. Ne vem, ali je bilo, ker sem ga stisnil za roko, ali radi ganjenega gla« su, da me je gorjan pogledal z iska« jočo paznostjo človeka, ki razbira iz potez znano obličje. In četudi sem bil gotov, da se nikoli preje nisva videla, se je zdelo, da je prepoznal prija« telja. Kolika mu je ob mojem vstopu v hišo bila na obrazu brati želja po molku, kolika sedaj želja po pomenku. Vame je namesto radovednosti stopilo usmiljenje; videl sem, da mož trpi, ho* tel sem, da si da duška. Mračilo se je. Dečka sta se v kotu zabavala. Gorjan je odprl vrata, sedel na eno stopnic in globoko vzdihnil: — In sem ji rekel, naj gre z nami! — Koliko je, odkar vas je zadela ta nesreča? — Drugi teden bo en mesec. — In na čem je umrla? Zmajal je z glavo in dejal: — Če je imela šest in dvajset let in je bila zdrava in krepka kot jaz! — Pomolčal je pa nadaljeval: — Bilo je pet dni, kar je padalo kot iz škafa. Adiža je začela bučati. Ne* kega jutra vstanem in pravim: »Ma* rija, poženem živino v hrib, včasi ni mogoče vedeti ... Če bo še deževalo in voda udere v hlev, ubogi mi! Otro* ke vzamem jaz s sabo.« Mi pravi: »Pusti, no, saj se že jasni!« »Vendar jih ponesem,« pravim. Nisem še pri* šel do teh vrat, ko sem pogledal tja in ugledal črne velikanske oblake, ki so drveli drug za drugim. Pravim: »Bolje bo, če prideš tudi ti.« — »Pa kako ho* češ, naj to storim, sveta Devica, z otrokom na prsih? Dežuje, mraz je . . . Ne vidiš, kako ob ognju tre* peče? Pa pomisli — tam gori!« — In ni šla. Gnal sem živino k staji, ki je na planini. Da bi se zjasnilo, kaj* pak ... Deževalo je, deževalo in se je zdelo, da nam voda vzdigne zemljo izpod nog. S hriba prihaja v dolino potoček, ki gre prav tu za našo hišo. Proti večeru vidim, kako narašča in me prav nekaj vleče, naj grem doli . . . Kaj naj storim? Naj ženem živino nazaj? Naj ta uboga bitja pustim sama tam doli? In bil je potop. Stopim iz koče, voda mi pri sestopu pokriva čevlje. Pravim si: »Naprej!« obesim si dečka za vrat in se napravim na* vzdol. Napravil sem kakih dvajset korakov, ko sem zučul za sabo hrušč; voda je valila s seboj smrekova debla, ki so posekana ležala na hribu. Iskal sem znano stezico; ni je bilo več raz* ločiti. Dvignil se je močan veter, ki mi je premetaval otroka na rokah. Hrušč je naraščal in z vrha so se jele pomikati zemlja, drevesa, skale in drčati po strmini. Ko sem iskal re* šitve, se mi je zdel pekel. »Zbogom,« — sem rekel, — »zmelje nas.« — — Pa vendar sem se vlekel naprej. Hudournik se je širil, voda je drla na* vzdol, podirajoč vse. Jaz pa naprej . . . Hipoma pa se je začul velik trušč; obstal sem za hip ... pa jo poznam, Adižo,*) in brž sem vedel, da je bila ona. Res se je čulo tuljenje vode, ka* kor ko se zaganja proti nasipom. Uboga moja ;žena! — sem rekel in jo priporočil sveti Devici. Nisem še kon* čal moliti zdravemarije, ko so se raz* legli zamolkli udarci proti hiši. Trajali so morda deset minut — in potem krik! »Mama, mama!« sta zavpila otro* čiča. Jaz nisem rekel nič, a sem planil na vrat na nos kar naprej, sem padal, vstajal, da ne vem, kdo me je nesel... Ko sem prišel na sto korakov do hiše, ni bilo več mogoče naprej, voda mi je segala do vratu. Poklical sem: »Ma« rija, Marija!« — Toda nihče mi ni od* govoril. Jokal je. Zahodni veter je mračno vršal po gorovju in zdelo se je, da ka* kor nevidne orgle spremlja ihtenje nesrečnega vdovca. — Do zore — je nadaljeval — sem stal v vodi z otrokoma, ki sta premo« čena trepetala in jokala. Do zore sem klical ubogo ženo in bolj ko sem jo klical, bolj mi je ginilo upanje, da jo zaslišim odgovoriti. Zarana se je voda znižala in prišel sem semkaj v hišo. Pomislite malo: vrnete se domov, pu* stili ste bili ženo in otroka in ne naj* dete nobenega. In če jih niste našli, pomeni to, da so mrtvi, utopljeni . . . ker, ker — da, ker tu umirajo ljudje ali od vode ali od ognja. In z očmi je pokazal na daljno vas pred nami, Salorno, ki jo je bil leta štiriinpetdesetega skoraj do tal uničil požar. — Pa kako se je zgodilo? — Tako, da je Adiža predrla na* sipe, voda je pridrla sem in zlomila vrata. Ker Marija po moji misli ni *) Adiža je reka, ki teče iz tirolskih Alp v Jadransko morje. mogla uteči skozi vrata, je skušala s kladivom izbiti odprtino v steno, ki je obrnjena proti hribu, da bi se rešila z otrokom nanj. Ko je odprla luknjo v zidu, je voda vdrla od dveh strani in odnesla vse. Ko sem se vrnil, je bil v tej sobi vrtinec. Tistale obleka, ki visi na zidu, je vse, kar mi je ostalo; našel sem jo zamotano v polju na trnjevem grmu. —• Torej vam je največjo škodo na« pravil hudournik? — Gotovo. Pred valov jem reke se je bilo lahko rešiti v hrib, najsi je tudi Adiža ono noč zahtevala nekaj ljudi; toda te so vsaj našli, moje pa nismo nikoli mogli najti. Kdo ve, kam jo je zanesla voda? In ko grem mimo pokopališča, ne morem niti reči: »Ma« rija, potrpi, saj prej ali slej pridem tudi jaz tja.« — In otrok? — Otroka sem našel tu spodaj na ravnini. Jasno je, da ga ji je voda od« nesla. Zakaj ona ga gotovo ni izpu« stila. Trupelce, polno modrih odrtin, je ležalo na kupu ločja. Moj Bog, kaj sem zagrešil! Dvignil se je, solze so mu tekle po licih. Šel je k steni, kjer je visela oble« ka, položil vodoravno nanjo komolec in nanj glavo. Obrnil sem se k otro« koma: spala sta. Malo zatem sem odšel in zavil v hrib. Ob podnožju ni bilo skoro ni sledu o rašči. Polja so bila pokrita z gruščem. Velikanski kupi suhega list« j a, ki jih je vlažni pesek držal kot ce« ment, so se zdeli podobni zapuščenim gnezdom orjaških ptičev. Nekatera redka drevesca so se sklanjala pod težo blata, ki jih je pokrivalo. Tu in tam so iz grušča štrlela debla dreves, ki jih je bila izpulila voda, odlomki sto lic, miz, kmetijskih predmetov. Iskal sem hudournik. Po dolbini med dvema velikima skalama je skromno teklo med otrebki par cur« kov vode. Teh par curkov vode je tedaj bil oni hudournik, ki je umoril gorjanovo ženo. Ko se snegovi pod dihom juž« nega vetra stopijo ali ko se nevihta razširi po vrhovih gora, se ti slapiči, tolažba in veselje popotnikovo, spre« menijo v tuleče hudournike in prina« šajo na pobočja, poslikana s cvetli« cami, bledico samote in smrti. Taki so zlokobni slapovi gora. (Iz italijanščine preložil Gregor Hrastnik.) Dekliška Marijina družba v Kortah v Istri. SV- AVGUŠTIN______ Letos je tisoč pet sto let, kar hrani zemlja njegovo truplo. »Svetniki ži* vijo«, je napisal. In sveti Avguštin res živi in nam tudi v današnji dobi vaz* ne reči pove. Avguštin je v svoji starostni dobi videl, kako se je zrušilo rimsko ce* sarstvo. Leta 410. so germanski Goti zasedli Rim. Ponosno zidovje cesar* ske prestolice se je zdrobilo, templji bogov so padli. Izobraženi pagani so kazali na to razsulo in klicali: »To je delo boga kristjanov, ki nas ne čuva, kakor so nas naši bogovi, ki so dali Rimu moč in slavo nad vsemi na* rodi!« Tedaj je prijel starček Avguštin za pero in napisal v brambo resnice knji* go »O božji državi«. V njej razlaga, da sta na svetu dve državi: božja in zemska. Božja država je sveta Cer* kev, duhovno kraljestvo duš, ki na vekomaj ne mine. Zemska država pa prav živi in raste le, dokler pravi: »Moja slava in kronitelj moje glave si Ti, večni Bog.« Zemski Rim je padel, ker rimski cesarji in ljudstvo niso ho* teli priznati božje države, ker so pre* ganjali Cerkev. Bog je niih prevzetno, pokvarjeno gospostvo kaznoval z raz* sulom. Stoji pa drugi, večni Rim, božja Cerkev, ki ni iz kamenja in lesa, nima obsežnih otočij in ne močnih zidovi j. Ta Rim ne pade, dokler ne pa* dejo Rimljani... dokler so duše, ki živijo iz Boga. — Avguštinov čas je bil viharen. Ro* dil se je 1. 353. Tedaj je preteklo ko* maj še 40 let, odkar je Cerkev stopila iz katakomb v svobodo. Še so živeli kristjani, ki so na telesih nosili zna* menja mučilnega orodja. Pa že čaka novo trpljenje. Ko je Avguštinu osem let, nastopi cesar Julijan Odpadnik. Zopet je poganstvo državna vera. Zopet je krščanstvo pritisnjeno ob tla. Poganska država ugrabi marsika* tero cerkev, preganja duhovnike, iz* riva kristjane iz državnih služb, kr* ščanske učitelje iz šol. Mali Avguštin se ne zaveda še tega, pozneje zre z občudovanjem na učitelja govorništva Viktorina, ki so mu, ko je bil še pagan, v posebno priznanje postavili spo* menik na rimskem forumu, a se sedaj kot kristjan umakne s svojega sijaj* nega mesta. Državljan božje države! Državljani paganske, zemske države pišejo knjige proti krščanstvu, proti Kristusu in proti Cerkvi. Julij an hoče pozidati jeruzalemski tempelj Kri* stusu v zasmeh. Zaman Pade. Umi* rajoč mora priznati: »Galilejec, zma* gal si.« Nastopijo novi cesarji. V vrsti njih samih se bori zemsko z božjim. Mladi cesar Gracian, — štiri leta starejši od Avguština, — pade 1. 383. objo* kovan od sv. Amibroža — od Avgu* ština še ne. Še je bil samo zemljan. — Morilec Maksimin zgubi prestol v bitki pri Ogleju pet let nato. Oglejska mestna drhal je vlačila njegovo truplo po kamenitih cestah mesta. — Bilo je eno leto po Avguštinovem spreobr* njen ju in krstu. — L. .392. nov umor: Umor mladega cesarja Valentinijana II. Dve leti nato padeta v bitki v Vi* pavski dolini njegov morilec general Arbogast in tega poganski cesar bivši govornik Evgenij. Zgodovina pravi, da si je krščanstvo s to zmago — 1. 394. »Ad aquas frigidas,« ob mrzli vodi v Vipavski dolini — zagotovilo končno vlado nad rimskim pogan* stvom. V posameznih dušah, za posa* mezne duše je še vedno trajal boj (traja še danes). Tudi v vrsti cesarjev. V letih starčka Avguština, I. 425. da cesar Valentin II. nekemu Ivanu, ki si je hotel nadeti cesarsko krono, odsekati roko in ga pusti peljati na oslu jezdečega v oglejsko gledališče Oglejčanom v zabavo. — Tak je Av* guštinov čas, burna, divja doba, polna zmed in borbe. V tej burni dobi je Avguštin visoko dvigal zastavo božje države. Končno pa le leži na smrtni postelji v svoji škofijski prestolici Hipo in moli spo* korne psalme, nabite na steno. Mesto je napolnjeno z begunci, hrane ni, po* manjkanje raste. Ob mestno obzidje pa butajo naskoki arijanskih Vanda« lov. Tako je umrl 28. avgusta 430. — Leto nato je sovražnik mesto upe« pelil. Avguštinov grob in njegova knjižnica sta čudežno ostala . . . To so bili časi sv. Avguština. In da« nes? . . . Svetovna vojska, Rusija, Ki« tajska, Indija, Egipt, Palestina, Špa« nija, južnoameriške države, kamor splava pogled, povsod se gibajo dr« žave, narodi, družabne plasti. Boj pra« vice s krivico, ljubezni z sovraštvom. Slednjič in zadnjič: boj med božjo in pogansko državo. Tresejo se podlage, na kojih stojijo družina in šola, narod in družba, vsa kultura. Tako je danes, podobno je bilo v Avguštinovi dobi. Družinsko življenje. Poglejmo sa« mo to. kar pove Avguštin v sebi in svojih starših v svojih Izpovedih. Oče Patricij je bil pogan, ki se pa ni brigal niti za svoje poganske bogove. Ver« sko brezbrižen »se je posvetoval bolj s svojo častihlepnostjo ko s svojim premoženjem« in imel le en smoter: da bi videl sina učenega in slavnega. Nič čudnega, če je dušo mladega Av« guština »prerastlo trnje slabih pože« lenj in ni bilo roke, ki bi ga izrula.« Nasprotno! Oče »pijan nevidnega vina svoje k nizkemu nagnjene volje« je z zgledom in z besedo to slabo rast celo gojil. Mati Monika, krščanska žena, je trepetala za sina. Skrivaj qa je z vso gorečnostjo opominjala. »Smatral sem vse kot babje čenče in mislil, da bi me moralo biti sram, če bi jo slušal.« Koliko Avguštinov je danes, koliko očetov Patricijev, kako malo krščanskih Monik! In vendar se vrši boj med zemskim in nebeškim tudi v družinah, danes kot tedaj! Šola. Kaj naj reče o njej deček, ki ga vlečejo igre, predvsem žoga? — Materinščino, latinski jezik, »sem se naučil iz ust dojilje, ob šalah in pri igri. Učil sem se je ne radi sile, iz no« tranjega nagnenja, iz ljubezni.« Učenje tujih jezikov, grščine, mu je »grenki žolč,« računstvo »dolgočasna lajna.« »Če pa nisem bil priden, sem jih dobil« — Razumljivo, da mu je vsaka laž dobra, da se izogne šoli, da izmika doma sadje in sladkarije, da z njimi privabi s seboj na igrišče bolj boječe tovariše. — Koliko Avguštinov — fantinov je danes! Pozneje je Av« guštin, že blizu petdesetleten, — to opisoval in zapisal sodbo, ki bi jo mo« rali premišljevati starši in učitelji: »Glej moj Bog, kako pazijo na pra« vila za besede in zloge, ki jih je ute« meljila govorica, medtem ko ne upo« števajo večnih zakonov, ki so pot k zveličanju. Učijo in uče se pravila, kako se izgovori beseda »človek«; kdor ne zna, vzbudi več ogorčenja, kot če proti božji zapovedi sovraži sočloveka.« Kakšno je bilo potem javno živ« ljenje družbe v Avguštinovem času, v času notranjih ir> zunanjih vojska, o tem naj govorita le dve dejstvi zgo« dovinarja Salvijana: Ko so Vandali napadali Kartago, je del meščanov branil obzidje, ostali so sedeli v gleda« lišču. Kriki ranjenih in umirajočih Bazilika sv. Pavla izven rimskih vrat. Slavolok cesarja Konstantina v Rimu pred mestnimi vrati in rjovenje gle« dalcev se je mešalo v skupen zbor groze. — V istem mestu se ni mogel prikazati na javnem trgu menih ali puščavnik, ne da bi ga grobo ozmer« jali in celo napadli. Tak je bil čas sv. Avguština. Veli« kanski boj med božjim in zemskim, med resnico in zmoto, med pravico in krivico, med uživanjem in čednostjo. Divjal je v Avguštinu samem, Avgu« štin je bil sam otrok svojega časa. Dolgo časa je trajal boj. Slednjič je prišel trenutek zmage. Avguštin, prej pogan, potem krivoverec, se je odločil in videl svojo pot, kot je bral v pismu sv. Pavla, ko je zaslišal glas: Vzemi in beri: »Ne živite v nečistosti in ne« sramnosti, ne v prepiru in nevoščlji« vosti, ampak nadenite si Gospoda Je« zusa Kristusa.« (Rim. 13, 13). Po Kri« stusu je našel Boga, po Bogu mir, večnost. Bog, mir, večnost. Trojnost, ki stoji vedno nasproti: času, nemiru in svetu. Kraljestvo božje proti kra« ljestvu zla. VIRGILIUS. OB 2000«LETNICI NJEGOVEGA ROJSTVA. Že pred dvemi tisočletji je bil stari Rim središče svetovne kulture. Po« sebno se je razcvetela latinska knji« ževnost, ki je za časa rimskih cesar« jev doživela »zlato dobo« in nam za« pustila vrsto neminljivih del pesni« kov, zgodovinarjev in modroslovcev. Med pesniki je bil eden največjih Publius Virgilius Maro. Rodil se je leta 70. pred Kristusovim rojstvom, torej ravno pred 2000 leti. Njegova pesniška dela so večno sveža in lepa. Ne samo njegova domovina Italija, marveč ves omikani svet je letos sla« vil njegov jubilej. Zato tudi mi na kratko narišemo življenje in delo tega velikana. Virgilius se je rodil v vasici Andes blizu Mantove. Sporočilo pravi, da je njegova mati Magia Pollo neke noči sanjala, da drži v naročju vejico lo« vora. Ko je drugo jutro šla z možem v mesto, je po poti sredi njiv in oranic povila dečka — bodočega pesnika. Kakor da se je že tu pokazala silna ljubezen do kmečke zemlje in božje narave, ki je vse dni gorela v Virgi« liusu! Darovitega dečka so starši poslali v šole, kjer se je učil govorništva in prava. Toda že zgodaj so iz mladega srca začele vreti krasne pesmi; kmalu so jih javno predavali v rimskih gle« diščih in mladenič je brž zaslovel. Ko je dovršil šole, se je vrnil domov in kmetoval. Toda v dobi burnih držav« ljanskih bojev je dvakrat izgubil po« sestvo in si rešil življenje le s tem, da je preplaval reko. Zbežal je z očetom na posestvo svojega učitelja Sirona. Tedaj se je zanj zavzel znameniti Maecenas in dosegel, da je cesar Oktavijan Avgust daroval pesniku krasno posestvo blizu Neapeljna. Maecenas je bil bogat rimski plemič, ki je požrtvovalno podpiral umetnike; zato še danes pravimo podpirateljem lepih umetnosti »mecen.« Virgilius je v neapeljskem zatišju mirno živel in pesnil. Često je prihajal na cesarski dvor v Rimu, kjer je užival poseben ugled. V Neapelju je Virgilius spesnil svoja glavna dela. »Enejida« je ju* naška pripovedna pesnitev v 12 spe« vih, ki opisuje življenje in boje usta« noviteljev Rima ter slavi moč in veli* čino domovine. »Bucolica« so pastir* ske pesmi po grškem vzorcu; v tej vrsti pesnitev se izraža hrepenenje meščanskega človeka po tihi, pripro* sti sreči kmečkega življenja. Najzna* menitejše delo Virgiliusa pa je »Ge* orgica.« Ta sestoji iz štirih knjig v verzih; prva opisuje poljedelstvo, druga čebelarstvo, tretja živinorejo, četrta sadjarstvo. Tu pesnik podaja nauke za gospodarje, a vsi so prežeti z milo poezijo in s silno ljubavjo do zemlje. V dobi, ko so drvele kmečke množice z dežele v mesto, je Virgilius s čudovito močjo svojega genija upo* dobil v pesnitvi »Georgica« čar in srečo kmetiškega dela. V dnevnem časopisju se ponavljajo vesti, ki poročajo o širjenju raka. Ob* enem pa prihajajo poročila o novih iznajdbah, s katerimi se zdravi ta grozna bolezen. Žal da so te zadnje vesti zelo netočne in največkrat ne* resnične. Gotovo je rak bolezen, ki danes med ljudmi povzroča največ opravičenega strahu. Mislim zatorej, da ne bo odveč, če se bomo natančneje seznanili tudi s to, za današnji čas in •človeštvo važno boleznijo. Skušali si bomo čisto podomače odgovoriti na nekatera vprašanja. Kaj je rak? Rak je izrastlina, nova tvorba. Kaj pa je izrastlina? Izrast* lina je samostojno rastoča, nova tvorba organizma. Med novimi tvor* bami organizma, izrastlinami, ločimo dvoje vrst: mile in zle tvorbe. Med pr* ve prištevamo bradavice, ki so iz* rastki neke vrhnje plasti v naši koži; k tem spadajo tudi polipi v nosu, razna »znamenja« v naši koži in druge »Kmetje ne vedo o svoji sreči, ker niso okusili življenja v mestu, kjer ni miru ne tišine ne poštenja, kar se vse na selih najde.« »Georgica« je biser svetovne knji* ževnosti, ljubek in mogočen slavo* spev zdravemu, priprostemu življenju kmeta. V 51. letu življenja se je Virgilius podal na potovanje v Malo Azijo. V Atenah ga je srečal cesar Oktavi jan in ga, ker je bil videti slaboten, od* peljal nazaj v Italijo. Toda po poti je obolel na solnčarici in izdihnil v me* stu Brindisi v Kalabriji 1. 19. pred Kr. r. Pokopali so ga blizu Neapeljna in mu na grobni kamen vklesali napis, ki si ga je sam zložil: »Mantova me je rodila; Kalabrija mi je vzela življenje; zdaj me mrtvega hrani Neapelj; opeval sem travnike, polja in vojskovodje.« Virgilius je bil velikan, pesnik pluga in meča. DR. L. SIMONITI. take običajno neškodljive tvorbe. Mile tvorbe je lahko odstraniti in ozdraviti. Med zle tvorbe pa prište* vamo mesnik ali sarkom in rak ali karcinom. Prvi se imenuje mesnik zato, ker je ta izrastlina v prerezu po* dobna mesu. Ta nova tvorba izhaja iz veznega tkiva ali stanič j a in se na* vadno pojavlja pri še rastočih ljudeh. Ni tako razširjena kakor rak, a je po svoji zlosti raku enakovredna. Rak pa nastaja zelo rad na koži ali še raje na sluznicah, toliko zunanjih (na nosu, ustnih), kakor notranjih (na želodcu, črevju, maternici). Rak nastopa raje pri starejših in odraslih ljudeh, niso pa izredni slučaji, ko si rak izbere za žrtev tudi mlajšega človeka. Ta izrastlina navadno zelo hitro raste. Raste kot celota, brezobzirno se žariva s svojimi koreninami v okolico in izpodriva zdravo tkivo. Rakovo prodiranje je podobno rasti koreninic v zemlji, tako da s svojimi izrastki RAK. premreži vso okolico. Ko ta izrastlina zadene na svoji poti krvno žilo, jo predre in nebroj celic raka vdre v krvni tok in se začne širiti tudi v od« daljene dele telesa. Tam stvori nekake naselbine, ki potem lahko samostojno nadaljujejo svoje pcgubonosno delo. Rakove celice se zelo hitro širijo tudi po mezgovnicah; tako obolijo bližnje in oddaljene žleze. Ni ga mesta, ni organa v človeškem telesu, kjer bi rak ne mogel začeti svojega uničevalnega delovanja. Ker ožilje nima časa, da bi se v novostvorjenem tkivu tako hitro razpredlo, kot se stvarja ta nova tvorba, zato začne rak na teh mestih, kjer nima dovolj hraniva, razpadati. Tako se stvorijo grde razjedline ali uljesa, ki izločajo umazano, gnoju po« dobno tekočino. Nekateri organi člo« veškega telesa posebno radi obolijo na tej strašni bolezni: pri moških že« lodec in požiralnik, pri ženskah ma« ternica in prsne žleze. Še enkrat bi pa rad pripomnil, da ni na telesu dela, kjer bi se rak ne mogel pokazati. V začetku je rak zelo neznaten izrastek: majhna hrasta, majhna ranica, ki ne boli, ki zelo rada krvavi in je človek skoroda ne opazi. Počasi se začne bohotneje razra« ščati v soseščino. V začetku mali iz« rastek se poveča, postane oteklina, bula, ki zelo rada krvavi in se z nika« kimi sredstvi noče ozdraviti. Vsaka taka oteklina, vsaka taka hrasta, ki traja dalj časa in ki se veča in razraste v še zdravo tkivo ter tvori z njim vred eno, trdo, nepremično celoto, je zelo sumljiva. V takem slučaju je nujen zdravniški svet; morebiti takojšnja zdravniška pomoč pomaga. Ko so že otekle bližnje žleze bezgavke in so ra« kove celice že prišle v kri, je more« bitna operacija navadno že prepozna. Poleg te zle rasti izločuje od raka po« škodovano tkivo še hude notranje strupe (toksine), ki zastrupljajo vse bolnikovo telo. Tak bolnik dobi zna« čilen izraz na obrazu: je rumenkasto« blede barve, vidi se mu, da ga obde« lava zelo huda bolezen. Moči mu vidno pešajo, tek do jedi mu izgine, volja ošibi, dan za dnem hujša, da se mu takorekoč vidi, kako hitro pada nje« gova življenska sila. Splošno pešanje in hiranje mu zmanjša še ostalo od« pornost organizma. Bolečine se javijo šele tedaj, ko se je bolezen lotila živ* čevja. Ker rak v začetku svojega po« stajanja nič ne boli, je težko pravo* časno spoznati bolezen; prav to je nevarna posebnost raka. Če bi bilo vnetje slepega črevesa (slepiča) prav tako brez bolečin kot je rak, bi bila čisto gotovo tudi ta bolezen zelo ne« varna. Najvažnejša naloga današnje* zdravilstva je pač ta, da dobimo za« nesljiv način za spoznanje in ugoto« vitev raka že takoj v prvi stopnji. Če se bo zdravnikom to posrečilo, bodo gotovo rešili človeštvo ene najhujših bolezni. Običajno so le bolečine one, ki privedejo bolnika k zdravniku; prejšnje slabosti, hiranje pripisuje bolnik čisto svojeglavno drugim vzro« kom. Rak na požiralniku in v želodcu ovira ter včasih prepreči uživanje hrane, tako da bolnik umre od lako« te. Bolniki končajo po večmesečnem, včasih celo po parletnem trpljenju ob izkrvavljenju ali radi notranje zastru« pitve. Kako nastane rak? Kdo je njega povzročitelj? Kakšne so okoliščine, ki omogočajo nastoj raka? Že dalj časa se znanost bavi s temi vprašanji, a do gotovih uspehov da« nes še ni prišla. Po mnogih državah imamo velike znanstvene zavode, ki se bavijo izključno s proučevanjem raka. Države trošijo velikanske vsote za pobijanje te bolezni. Zelo različne so bile in so še vedno domneve, s ka« terimi se skušajo razjasniti vzroki raka. Najprvo so obdolžili prehrano, pitno vodo, kraj, podnebje, način živ« Ijenja vobče, kot vzroke te bolezni. Druga domneva, ki ima v znanstve« nem svetu precej zaslombe, pravi, da povzročajo raka razvojne motnje. Precejšnja važnost se pripisuje ded« nosti; ne v tem zmislu, da se bolezen naravnost podeduje, ampak, da se podeduje neko nagnertje do te bo« lezni. Vidimo namreč, da so slučaji raka v marsikaterih družinah v vzpo« rednih in zaporednih vrstah mnogo bolj pogosti kot v drugih. Tudi sta* rostno opešan je samo na sebi so dol* žili kot povod raku. Ko so odkrili bakterije, ki so povzročitelji naj* različnejših nalezljivih bolezni, so raz* iskovalci domnevali, da tudi neznan tak bakterij povzroča to bolezen. Raziskovalec Doven je že pred do* brimi dvajsetimi leti mislil, da je na* t šel mikrobe raka. Nebroj drugih uče* . njakov je na tej podlagi skušalo rešiti to vprašanje. A do sedaj tudi na tem polju ni prišlo še do gotovosti, pravega povzročitelja še niso našli. Vsekakor pa so za nastanek raka važ* ni razni dražljaji, ki zadevajo, drg* nejo eno in isto mesto dalj časa. Mor* narji, čijih lice je izpostavljeno vsem vremenskim neprilikam, dobijo zelo pogosto raka na obrazu. Pri kadilcih | piparjih se pritakne rak zelo rad na onem delu spodnje ustnice, kjer leta in desetletja tišči pipica; v požiralni* ku se usede rak najraje sredi prsi, tam kjer je najožje mesto in kjer nepre* žvečeni, trdi grižljaji največkrat odr* gnejo sluznico. Rak se pogosto ugnezdi ob prehodu požiralnika v že* lodec, tam kjer želodec prehaja v čre* | vo, in na vseh onih mestih, kjer je cev ožja in zavita. Ravno tako v dan* ki, kjer se nabira blato. Dostikrat se napravi na jeziku (posebno pogosto ob straneh) nekaka zatrdlina, ki ne povzroča nobenih bolečin. Mislijo, da so krivi temu nastalemu raku gnili zobje, ker po stalnem dotiku in drg* njenju ob gnilo zobovje se iz male sluznične poškodbe na jeziku razvije pravi rak z vsemi groznimi posledi* ^ cami. Kakšno je torej stališče današnjega zdravilstva glede raka? Do česa so . privedli poizkusi učenjakov? Kakšni I so praktični uspehi? V zadnjih dveh desetletjih so raziskavanja o vzrokih raka precej napredovala. Na eni strani se je dognalo, da se z domačo rejo pospešuje nastoj raka pri malih se* salcih, na pr. miših, s katerimi se naj* raje delajo poizkusi. Obstoja nekaka | dedna razpoloženost za obolenje na raku, ki se podeduje po istih zakonih kot se podedujejo drugi telesni znaki. Drugič se je pokazalo, da se nastoj raka lahko povzroči z različnimi po* novnimi (kroničnimi) dražljaji, ne samo s fizičnimi (dotikom, pritiskom itd.) ampak tudi s kemičnimi (s katra* nom, anilinovimi snovmi, dolgotraj* nim obsevanjem z Rontgenovimi žar* ki, kakor tudi z radijevimi žarki); raka končno umetno povzročijo z vcepljenjem nekaterih zajedavcev (parasitov). Ti parasiti povzročijo kronično vnetje, iz katerega se lahko razvije rak. Uporaba rontgenovih žarkov pri zdravljenju raka v želodcu. Kar se zdravljenja tiče, je stališče današnjega zdravilstva sledeče. Ker nam povzročitelj te bolezni ni še znan, zatorej je tudi borba proti njej zelo težavna in ne zmeraj združena z za* želenimi uspehi. Danes poznamo le tri sredstva, katerih se zdravnik po* služuje pri zdravljenju raka. V prvi vrsti pride v poštev pravočasna ope* racija, ki v začetku bolezni lahko reši bolniku življenje. Drugi dve sredstvi sta Rontgenovi žarki in radij. Te dve sredstvi sta omejeni le na nekatere vrste raka in se uporabljati le pri zgodnjih oblikah, dokler se rak še ni razrastel in stvoril že prej omenjenih naselbin. Pravilo, ki naj velja, je tole: Čimprej se pride bolnik zdravit, tem več verjetnosti je, da bo ozdravel. Če zdravnik prepozno operira, s tem bol* nikovo stanje le poslabša in pospeši bolezen in konec. S pravočasnim, zgodnj im zdravljenjem bolnik olajša kirurgu delo in tudi bolnik operacijo lažje prestane, ker je njegovo telo še dovolj močno in še ne popolnoma za* strupljeno. Tudi se rak edino le v po* četku lahko popolnoma izreže. Po* zneje je že stvoril naselbine, ki bole* zen po nekaj mesecih ponovijo. Bo* lezen pa se navadno vedno huje po* navija. Torej splošno zdravo življenje, zgodnje spoznanje ter takojšnja ope* racija so nam edina zanesljiva sred* stva, ki jih lahko z uspehom uporab* ljamo v obrambnem zdravljenju proti raku, dokler ne poznamo njegovega pravega povzročitelja ter morebit* nega zdravila, ki bi gotovo z uspehom delovalo proti njemu. KAKO SE RAZVIJAJO EVROPSKI NARODI? M. M. Evropa je oni del naše zemlje, ki je najgosteje obljuden. Njeno prebival* stvo pa ni enotno, temveč sestavljeno iz raznih narodov in plemen. Sorodni narodi tvorijo takozvane narodne dru* žine. Od teh stanujejo Romani v južni in zapadni Evropi, Germani v sredini ter deloma v zahodno*severnih kra* jih, Slovani pa večinoma po velikan* skih ravninah vzhodne Evrope. Zani* mivo je opazovati razvoj teh nraodov od 1. 1800., od časa velike francoske revolucije, pa do danes. Pričetkom 19. stoletja je prebivalo v Evropi približno 180 milijonov ljudi. Dobra tretina teh so bili Romani, sko* raj tretina Germani, a niti dve sedmi* ni Slovani. Skoraj šesti del vsega ev* ropskega prebivalstva (okrog 27 milijonov) so tvorili Francozi. Francoska je bila tedaj med vsemi kulturnimi evropskimi državami najmočnejša. Koncem 19. stoletja je znašalo šte* vilo vseh Evropejcev približno 370 mi* lijonov, torej nekaj več kot dvakrat toliko kot sto let poprej. Od teh je bilo nekaj črez 7/24 Romanov (okoli 110 milij.), približno 8/24 Germanov (okoli 120 milij.), skoraj 8/24 Slovanov (115 milij.), tako da so bile v onih le* tih te tri narodne družine skoraj ena* ko močne. Ostanek (25 milij.) so tvo* rili drugi manjši narodi (Madjari, Gr* ki, Judje, Turki ter razna finsko*mon* golska plemena). Ker izmed vseh slo* vanski narodi najhitreje rase j o, stoji* jo sedaj po številu Slovani v Evropi na prvem mestu. Mednarodni statistični urad pri »Zvezi narodov« je koncem leta 1928. cenil evropsko .prebivalstvo na 478 milijonov. Tedaj je znašalo šte* vilo Slovanov 6koraj 164 milij., torej dobro tretino vseh Evropejcev. Ger* manov je bilo nekaj črez 148 milij.. Romanov pa okrog 128 milij. Po vojni so se razmere v Italiji, Špa* niji ter Romuniji močno zboljšale. Iz* seljevanje ni več tako močno, umr* ljivost se je znižala, medtem ko je šte* vilo rojstev le neznatno padlo. Sedaj rasejo torej latinski narodi v Evropi nekoliko hitreje kot pred vojno, med* tem ko je nasprotno število rojstev med germanskimi narodi hudo padlo. Nemški ter deloma tudi angleški ro* doljubi se radi tega močno znemirja* jo ter pravijo, da bosta tudi Nemčija in Anglija kmalu tako daleč kot Fran* cija, kjer je bilo leta 1929. število mr* ličev za dobrih 70.000 višje od števila novorojencev. Naravni dorastek pri Slovanih se drži v glavnem še vedno na predvojni višini, da ga deloma celo prekaša, ker se število smrtnih sluča* jev nekoliko zmanjšuje. Naravni dora* stek slovanskih narodov v zadnjih le* tih celo presega višino dorastka vseh ostalih evropskih narodov skupaj. Zanimivo je primerjati demografski razvoj v Italiji in Franciji. Leta 1872. je štela združena Italija le okrog 26,8 milijonov prebivalcev, medtem ko so jih istega leta v Franciji našteli do* brih 36. Dandanes pa ima Italija črez 41V2 milijonov ljudi, a Francija še ni dosegla 41 milijonov, čeprav se je po vojni tja priselilo blizu 2 milijona tujerodcev. Francija je razmeroma prav malo obljudena, manj celo kot gorata Švica, njeni sosedi pa, Nemčija in Italija, imate velike skrbi, kako naj preživljate svoje preobilno pre* bivalstvo. Toda močni, zdravi narodi v zgodovini zmagujejo. SVEŽI KOLAČKI. MIRKO KUNČIČ. PESEM O ZLATU. Mamica moja je strašno bogata. Nima zlata -— in je vendar vsa zlata: zlate so njene oči, zlati so njeni lasje, zlate so njene besede, zlato je njeno srce. Vse to bogastvo mi vsak dan pokla* nja, kadar ljubeče nad mano se sklanja. Kadar me boža, poljublja gorko — nihče na svetu bogat ni tako! Mamica moja je strašno bogata. Revna, preprosta je — in vendar vsa zlata: zlate so roke, ki kruhek mi režejo, zlate so, kadar mi bolnemu strežejo; zlat je vsak njen pogled, vsak njen nasmeh, zlata celo — vsaka solza v očeh ... Vse to bogastvo nekoč grobokop z mamico mrtvo bo dal v hladen grob. Jaz pa še vedno dovolj bom bogat: saj bo spomin nanjo tudi ves zlat... KOKOŠJA ZGODBA. Petelin planil je na plot, priklical s presunljivim glasom skupaj kokošji rod in mu oznanil: »Kukuru in kikiri, putke moje zveste! Odprite ušesa in oči — moj god je jutri, veste. Spodobi se, da proslavimo pred* večer tega znamenitega zgodovin* skega dogodka na tak način, da bo svetal na veke nanj spomin. Ker bi nam pa zabavo to greniti utegnil, fuj in fej, onga — naš sitni gospodar Andrej, sem sklenil in ukre* nil, da daleč proč praznujemo to reč od doma: v samotni hosti. Vse je že pripravljeno: povabljeni so odlični gosti, prepeval nam bo žabji zbor, bakljado slavnostno prevzele so kresnice, a miške v polžje hiške bodo nam nosile krače in potice. Odmore krajšali nam bodo godci in sladili de* beli vinski sodci. Lepo bo, oj, lepo tako, kot še nikjer nikoli ni bilo! Kukuru in kikiri, putke moje zveste! Zaprite ušesa in oči — zdaj vse že dobro veste. Le brž, le brž pripravite se zdaj na pot! Dan se niža, mrak se bliža — kmalu poj demo odtod.« »Kokodak in kokoko, kajpak, kajnak poj demo!« so putke v en glas zavriščale in — en, dva, tri! se pražnje preoblekle in — en, dva, tri! jo naskrivaj z dvorišča, kjer so hude dekle, popihale . . . Ve* sele odbrzele so za petelinom proti hosti, kjer zbrani bili že so brezšte* vilni gosti. Hej, in so v mrak kresnice * plame* niče zabliščale in žabe v zboru veli* častno zaregljale: »Rega, rega, kvak*kvakon, zbor je naš ubran kot zvon. Slavljencu današnjemu pojemo na čast, juhu! Naj še mnogo let živi in skrbi za putke svoje, naj prelepi ,kikiri' svoj na sodni dan še poje. Živijo, rega, rega, kvak — mili naš rojak!« Hej, in je vino pljusknilo kot slap rdeč iz sodcev in so poskočno zahre* ščali instrumenti godcev: »Holadrija, holadrom, čindaraša, bum in bom, mtadrata, mtadra, drumladi, oh — ja!« Do dna srca je ganjen naš petelin bil. Vzel čašo vinca rujnega je v kremplje in napil: »Kukuru in kikiri, ljubi moji gosti! Od srca pozdravljeni v tej prelepi hosti! To današnje slavije solze vabi mi v oči . . . Hvala vam! Na zdravje! Kikirikiki!« Zaploskali govorniku so gostje z vnemo divjo in kot obsedeni vsevprek rjoveli: »Živijo! Živijo!« Nato spet banda v vrišč in šum je zaigrala: »Bum — bum — bum!« So gostje židane se volje spoprijeli, poskočno se po taktu — en, dva, en, dva — zavrteli . . . Vse tja do polnoči — napitnice in holadri. Kokoške rajale so kakor blazne, s sladčicami polnile si že« lodčke prazne —• vse tja, vse tja do polnoči. Potem pijane so vsekrižem obležale in pospale —• —• —- Takrat, takrat pa, jojmene, ko tat prikradla se iz hoste je lisica Zvito« repka nepovabljena k njim v goste in mogočno dokončala slavnostno go« stijo: zavila je po vrsti vsem ko« koškam vrat . . , Tako je, vidite, prijatelji, če pete« linček Potepinček z godci in sodci vinskimi svoj god slavil JANEZKOVO POTOVANJE NA LUNO. * Janezek je nekega dne dobil v roke ■časopis in se poglobil v čitanje obšir« nega članka o vsemirskih raketnih aeroplanih. — Veste, to so aeroplani, ki so zgrajeni tako, da se v njih raketa za raketo sama vžge in žene aeroplan z neznansko brzino proti nebu. Jane« zek je čital tudi o nekem učenjaku, ki namerava v takem aeroplanu od« potovati na — luno. Čeprav je Janezek bore malo razumel od vsega, kar je čital, je odsihdob vendar noč in dan sanjaril, kako bi bilo lepo, če bi imel tak aeroplan in bi v njem odjadral na luno. Gori je zlata, srebra in diaman« tov in kdo ve kaj še vsega baje — nič koliko. »Ohjej,« je vzdihnil Janezek, »ohjej, da bi imel tak aeroplan . . . ! Potem bi bil najsrečnejši človek na zemlji — oziroma na luni . . .« In se je čudovita reč zgodila, da je Janezek res kar na lepem dobil ra= ketni aeroplan v dar. Naskrivaj, tako, da očka in mama o tem sploh nič ve« dela nista, je ob solnčnem vzhodu se« del vanj, pritisnil na skrivnosten gumb in — bums! se je s strahovitim pokom vžgala prva raketa in pognala aeroplan visoko v zrak . . . Janezku je kar sapo zapiralo, tako neznansko je letalo brzelo proti nebu. Rrresk! — bums! — rrresk! — se je vžigala raketa za raketo in razdalja med aeroplanom in luno se je z vsa« kim hipom manjšala. Rrresk — bums!! — rresk!!! . . . Aeroplan je dr« vel kakor pobesnela zver. Še nekaj sekund — in že je bila luna Janezku tik pred nosom. Tedaj pa se je, o strahota, z grozan« skim pokom — rrrrrresk!!!! — vžgala poslednja raketa in razgnala aeroplan na milijon koscev. Janezek je obupno zakričal in za« krilil z rokami v brezkončno praznino. Z bliskovito naglico je začel padati navzdol. Padal je vedno glob je . . . vedno glob je . . . Sekunde so bile dolge kakor leta, minute neskončne kakor večnost. Padal je in padal, in že je mislil, da ne bo nikoli več videl zemlje. Pa ga je nenadoma obšla smrtna groza: zagledal je pod seboj neizmer« no gladino morja in v njem krokodile z grozeče zeva j očimi žreli . . . Še en grozotno presunljiv krik in Janezek je nadel naravnost----s postelje na tla, zakaj vse to o poto« vanju z raketnim aeroplanom na luno se mu je bilo samo sanjalo . . . VEČER. »Aj, mar so zvezdice padle z neba?« Vsevprek čez rosne poljane in trate plavajo lučke srebrne in zlate. Vetrec poredno se z njimi igra. Aj, niso zvezdice padle z neba. Z murnčki sestre kresnice svatujejo, vigred zeleno svečano praznujejo. Zbor žabjih grl vmes regija. Lep je, prelep je ta božji večer. Ves je kot pravljica, ves je kot sanja. Z zlatimi strunami v srca pozvanja: »Božji lepoti ni konca nikjer — —« POLŽ — KONJIČEK. Škratec polža je zajezdil: »Hi, konjiček, hi! Poj deva na svatovanje, holadrijadri!« »»Kdo se ženi?«« — »Žaba Rega z žabjekom Kvakvakom. Hi! v galop! — da bova prej tam kakor svatje z vlakom.« »Bova!« polžek je pokimal in se spustil v tek in je dirjal kakor vihra čez polje in breg. Zdajle, hej, sta že na cilju, zdajle, hihihi — ko Kvakvak že davno s svojo Rego v grobu spi... NACEK PACEK. Nacek pacek pisal pismo: »Očka moj! To Ti piše iz Gorice sinko Tvoj: Zadnje čase strašno priden sem postal. Kakšno mi zato darilo boš poslal?« Očka pismo čital, brundal: »Lej ga, lej — tale da je vzor učenca? Fuj in fej! Same packe, same čačke v pismu so ... Nacek pacek, v dar ti pošljem — figico!« NA CVETNO NEDELJO. Vzpel škrjanček se je v zrak in zletel čez holmce dramit, klicat iz noči zlato božje solnce. In je vstalo... en, dva tri! — okence odprlo in s pogledom svetlim se v širni svet ozrlo-- Hej, fantički, zdaj pa brž butarice v roko! V parih odkorakajmo čez zeleno loko. K farni cerkvici na grič vabijo zvonovi... Tam že čakajo na nas božji blagoslovi. USPAVANKA. Aja tutaja, Majdica naša nič več ne nagaja. Očke zapira, zaspančkala bo, k zvezdam odplavala bo pod nebo. Tam jo že čakajo angeli beli. Vso noč z njo rajali bodo in peli. Zdravja in solnca bodo ji dali, potlej jo tiho nazaj pripeljali. Hej, to bo mamica zjutraj pogledala, ko ji bo punčka srečna povedala, da je priromala, aja tutaja, s solncem srebrnim — naravnost iz raja... 8 MI. Mi smo fantički z rdečimi lički. Zidane volje gremo na polje, ko za gorami jutro se zdrami. Tam do večera vriskamo, rajamo, zlate pomladi praznik obhajamo. Komur je žalost legla v srce, v rožno poljano z nami naj gre. Hej, mi fantički z rdečimi lički — hitro pričaramo vse mu nazaj: srečo odbeglo, radost in maj . .. MIŠKE ŽALUJEJO. »Kaj bo, kaj bo z nami, oh! Očka Mišek je umrl... Me smo strašno žalostne. Kdo nam zdaj bo orehe tri? Kaj bo, kaj bo z nami, oh! Mamica ne zmore vsega. In povrh še bolna je . . . Bridko, joj, pogreša njega. Kaj bo, kaj bo z nami, oh! Kdo nas z dobrim sirčkom hranil bo poslej sirotice, kdo pred zlobnim mucem branil?« Muc pred luknjico preži, temno gleda kot skovir: »Kaj bo, kaj bo z vami, oh? — Vse požrl bom, pa bo mir!« VOŠČILO ZA GOD. Očka moj! Za god ti voščim mnogo sreče in veselja. Naj ta dan se izpolni ti vsaka drobna srčna želja. Tale skromni šopek sprejmi v znak hvaležnosti globoke za vse, kar storile zame so te tvoje dobre roke. Očka moj! Ljubezen moja ne usahne kakor cvet; še nad grobom ti bo klila — — Bog te živi še sto let! Bratec in sestrica (M. Gaspari). Ivan Albreht. MUREN IN PETELIN. Bibi bibi bibica, kje je naša Anica? Ančka na stezici, muren na gredici, Ančka murna se boji, muren strže: ri«čiri. Tam za plotom, kokodak, gre petelin korenjak, vrat iztegne, zamiži: »Putke, kure, jarčke tri, hitro semkaj, kikiri, Ančka murna se boji!« Bibi bibi bibica, zgrabi murna jezica, črno gleda, kobaca, k petelinu odskaklja: »Dober dan, gospod kokot, kam vas danes pelje pot?« Zdaj petelin velikan s krikom plane v drugo stran: »Črna zver gre, kikiri, putke, kure, jarčke tri! Jadrno vse za menoj, čaka nas še strašen boj!« Muren gleda, se smeji: »Figa*mož, čiri, čiri!« Bibi bibi bibica, kaj pa mala Anica? Ančka sede na gredico, putkam pravi to resnico: »Mnogo groma, nič dežja, takšno je, kar se baha!« NORO LETO. Noro leto — čudno leto: šilo je dobilo dleto, slak se je presukal v dreto, leska ima za mladiče same hruškove cepiče, ljulika rodi pšenico in bodeč osat potico. Čoln srebrn po medu plava, zlata je nad njim zastava, trije krepki v njem čolnarji. Prvi ima zlata vesla, drugi zlato zajemalko, tretji zlate žlice tri: prvi tebi, drugi meni, tretji zase obdrži. Pride šilo, se zapiči, dleto vanj se zadletiči, med posreblje, čolnič zmane, da nam vsem nič ne ostane. Kar povijmo v slak in dreto to budalo — noro leto! Mirko Kunčič. VELIKAN TELEBAN IN TONČEK MAKARONČEK. I. Živel je sredi črne šume na Žalostni gori velikan Teleban. Bil vam je hrust, da se je z mlinskimi kamni kakor z drobnimi žogami igral in je strica ko* smatinca z lahkoto kakor drobno dete v naročju pestoval. Večji je bil od največjega drevesa, močnejši od naj* močnejšega slona. Kadar se mu je za* hotelo kaditi, je izruval smreko, si sklatil zvezdo z neba in si prižgal z njo pipo, deset metrov dolgo. In je kadil, da se je vsa Žalostna gora za* vila v gost, neprodiren dim in so se ljudje v dolini plaho križali, misleč, da prihaja dim naravnost iz pekla. Drugače pa je bil velikan Teleban kaj dobrodušen in pravičen možakar in ni nikomur storil zlega. V vasici pod Žalostno goro pa je živel pobič, ki vam je bil tak malič, da se je komaj komaj na pručko (sto* ličko) stare mame skobacal in koma/ dvignil drobno muco s tal. Ime mu je bilo Tonček Makaronček. Jako rad je pasel očetove gosi na vrtu — še rajši pa lenobo za pečjo. II. Nekega dne je Tonček Makaronček spet pasel gosi. A namesto da bi bil skrbno pazil nanje, je brezskrbno le* gel v travo in zadremal. To priliko so izkoristile tri najlepše očetovi gosi, ki so veselo dejale »adijo, zbogom!« — in se niso več vrnile. Očka se je razsrdil, da nikoli tega. Zgrabil je z levico zanikrnega pobiča za vrat, v desnico pa vzel tenko le* skovo šibo in zapel z njo po zadnji Tončkovi plati ono prelepo starodav* no pesemco, ki se s »švrk, švrk« začne in z »veee, veee« neha. Da Tončku ta »prelepa« pesemca ni bila kdo ve kako všeč, si lahko mi* slite. Togotno je opletal z rokami in nogami okoli sebe in se na vse na* čine skušal izviti trdim očetovim pe* stem. Pa je bilo vse zastonj. Ko se je razjarjenemu očetu zdelo naposled kazni dovolj, je posadil m a* lega grešnika v temen kot in mu za* grozil: »Da se mi ne ganeš z mesta, če ne bova znova zaplesala!« Tonček Makaronček je kljuboval* no vtaknil palec v usta in trmasto po* gledal v tla. Ko pa je oče s trdimi ko* raki odšel iz izbe in osorno zaloputnil vrata za seboj, je Tonček Makaron* ček planil pokoncu, napravil ljuto užaljen obraz, pokazal jezik za njim in požugal: »Na, na — boš ti mene kregal in te* pel! Saj veš kako! Nikoli yeč se me ne boš dotaknil, da veš, nikoli več!« Ko je tako dal duška svoji strašni ihti, se je splazil nazaj v kot, si pod* pri glavo s pestmi in jel tiho premi* šljevati svojo žalostno usodo. Kar mi* lo se mu je storilo pri srcu, ko se je spomnil svoje neznatne postavice . . . Ovbe, ovbe, kako je to hudo! Vsa vas ga pomilovalno gleda po strani, paglavci mu kažejo osle in se mu po* smehljivo pačijo v obraz, celo pete* linček na gnoju, se mu zdi, ga prezir* ljivo premotri od nog do glave, kadar* koli ga zagleda, in zakriči: »Koliko pa te je v hlačah, revše ubogo, koliko? Pomeri se no z menoj, pomeri, če se upaš, kikiriki!« . . . Ohjej, le zakaj je tako majhen in zanič? Ohjej, le zakaj ni tako velik in močan, kot je velikan Teleban? Hu, ali bi se potem maščeval za vse poni* žanje in krivico! Tako bi premlatil to vaško drhal, da bi bilo grdo! A kaj pravim vaško drhal — očetu bi šele pokazal, očetu! Z obrestmi bi mu vrnil vse bunke, ki jih je kdaj od njega prejel . . . Tako je kuhal Tonček Makaronček črno jezo in maščevalne naklepe v sebi in stiskal pesti. Od hude žalosti vso noč ni mogel zatisniti očesa. iii. Zjutraj na vse rano, ko so v hiši še vsi spali, je v Tončku Makarončku nenadoma dozorel odločen sklep. Ne* opaženo je odkoracal iz sobe na vrt, z vrta na cesto, s ceste pa naravnost — na Žalostno goro k velikanu Tele* banu, da mu potoži svoje težave in gorje. Velikan Teleban je ležal vznak na mehkem mahu in piskal in smrčal predse, da se je tresla vsa Žalostna gora. Tonček Makaronček je hrabro pri* hlačal do njega, splezal na njegova orjaška prsa in ga narahlo pocukal za mogočne brke: »Hoj, hoj, velikan Teleban, zbu* di se!« »Grrr . . . grrr . . .« je velikan Tele* ban nevljudno in nedostojno smrčal dalje. Tonček Makaronček ga je pocukal močneje: »Hoj, hoj, velikan Teleban, zbu* di se!« »Ph!« je velikan Teleban srdito pihnil predse, misleč, da mu je sedla drobna muha na brke — in Tonček Makaronček je kakor peresce odletel v zrak in obvisel med vejami visoke smreke. »Ovbe, ovbe,« je začel tam na vsa usta tarnati in kričati, »ovbe, ovbe, velikan Teleban, reši me!« Velikan Teleban je presenečen od* pri oči in prisluhnil. »Hm, hm,« je zabrundal z globokim basom, »hm, hm, kaj pa je ta ptiček, ki tako čudno poje? Dajmo, dajmo, poglejmo!« In se je vzpel pokoncu in se rado* vedno nagnil k smreki, na kateri je klavrno čepel naš junak. In se je od srca zagrohotal: »Hohoho, sapradimiš, kdo pa si ti, drobljanec? In kaj delaš tukaj?« »Tonček Makaronček sem,« mu je prijateljsko povedal pobič in prista* vil: »Sem prišel pogledat, kako se kaj imaš. In nekaj bi te rad prosil.« »Kaj pa takega, kaj?« je bil močno radoveden velikan Teleban. »Tako sem majhen in slaboten,« mu je jel zaupno tožiti Tonček Makaron* ček, »da se me upa že vsak frkolin na* šeškati. Rad bi postal velik in močan kot si ti. Daj, daj, moj ljubi Teleban, stori, da bom iz maliča postal velikan! Potlej se bom najprej strašno mašče* val nad očetom, ki me je včeraj s šibo po zadnji plati namazal. Tako ga bom premlatil, da bo pomnil! Daj, daj, velikan Teleban, usliši mi pro* šnjo! Do smrti ti bom hvaležen.« Velikan Teleban se je najprej ne* znansko zavzel, potlej je malo po* molčal, malo pomislil, zabrundal par nerazumljivih besed v brke in dejal: »Naj bo, pobič! Postal boš velikan. Če boš pa potem kaj bolj srečen in zadovoljen, močno dvomim.« Rekši je zgrabil Tončka Maka* rončka z desnico za noge, z levico pa za glavo in ga jel tebi nič meni nič kakor harmoniko raztezati. Tonček Makaronček je od bolečine divje zatulil. Čisto razločno je slišal, kako mu pokajo, kako se mu kakor gumijasti trakovi raztezajo v telesu r 117 kosti in postajajo vse tanjše . . . vse tanjše ... Preden je utegnil našteti do dvajset — je postal visok kakor ve« likan Teleban. A strah in groza: sama kost in koža g a je bila. Roke in noge so mu bile tanke kot prekle, v život pa ga je bilo tudi komaj toliko, da bi ga mogel človek s prsti obeh rok obseči. »Ovbe,« je zajavkal in si v studu za« kril oči, »ovbe, velikan Teleban, kaj si napravil iz mene! Zdaj sem grši od poljskega strašila.« »Ne morem pomagati,« je resno in strogo odgovoril velikan Teleban. »Kar si želel, si postal. Saj vendar ne morem iz takega drobljanca napra« viti velikana in debeluharja obenem. Pojdi zdaj, pokora suha, — in Bog s teboj!« IV. Ves razočaran in obupan je Tonček Makaronček z velikanskimi koraki odhlačal z Žalostne gore nazaj proti vasi. Ko so ga vaški otročaji od daleč za« gledali, so se jim naježili lasje. Z divjimi kriki »bežimo, bežimo, divji mož gre!« so se razkropili na vse strani . . . Tončka Makarončka je bilo sram, da bi se bil najraje v zemljo pogreznil. Sklonil je glavo nizko na prsa in zavil proti rodni hiši. Srd na očeta se je v njem že davno polegel. Ni več mislil na maščevanje. Samo eno prijazno, ljubečo besedo bi mu še rad v slovo izrekel in ga prosil odpuščanja, pre« den bi odromal dalje v svet . . . Ko je bil od očetove hiše oddaljen samo še par korakov, je stopil oče na prag. »Očka!« je gorko in prisrčno zakli« cal Tonček Makaronček, razprostrl roke in mu hotel skesano planiti na« proti. Oče pa ga ni več poznal. Niti v sanjah si ne bi mogel predstavljati v tem koščenem strašilu svojega ma« le*ga, zanikrnega — in vendar tako ljubljenega sina . . . Prekrižal se je ves prestrašen ter se spustil za dru« gimi vaščani v beg--- Tonček Makaronček je ostal v vasi sam. Do smrti žalosten in nesrečen je sedel na streho rodne hiše, si zakril z dlanjo obraz in se bridko bridko zjokal . . . PET SPOMINČIC ZA DEKLIČE._____ANICA S. i. Ko deklica doraste v dekle, navadno dobi svojo sobo, če je le prostora v hiši. To je prvi začetek samostojnega gospodinjstva, pa morda začetek sa« mosvojega življenja. Deklica, ki raste, je kakor roža nežna in rahločutna. Koliko misli in želja, koliko veselja, skrbi in žalosti se rodi, z njimi pa tudi nove težave. Zato je potreba de« kletu, da je večkrat sama, da za kako uro pogleda v svojo dušo in tako spo« znava samo sebe, se utrjuje in pri« pravlja za bodočnost. Ko dekle dobi svojo sobo, dobi svoj svet, ki ga bo po svojem okusu ure« dila in okrasila. Seveda si ne misli ku« povati ničesar novega, saj se tudi iz revnega pohištva da narediti lepo. V sobi je postelja, omara ali obešalnik, mogoče mizica, stol, ena ali več po« dob — pa je dovolj. Dekle skrbi, da je vedno vse čisto. Zid bo morda tudi sama pobelila, tla se tudi kmalu ori« bajo, posteljnina bo vedno snažna in bela, saj vode je veliko in solnca je tudi dovolj. Če nimaš omare, imaš gotovo obešalnik, če ga ni, pa prosi brata, očeta, ali koga drugega, naj ti ga naredi. Seveda se obleke na obe« šalniku prašijo in kvarijo, zato skrbi, da bodo vedno pokrite z rjuho ali s prtom. Nad posteljo dekleta pogo« stoma obesijo podobo, ki predstavlja njihovo zaščitnice. To je zelo lepa navada, ker ob pogledu nanjo si pri« kličeš v spomin življenje svoje za« vetnice in zvečer lepo pomoliš ob Dekle v naši narodni noši. njej. Okno dekliške sobice pa je na« vadno dekletov ponos; večkrat se vr« šijo po naših vaseh kar tekme, katera bo imela na oknu lepše cvetice. Ne pozabi nageljnov in rožen« kravta, ki se s potaknjenci lepo mno« ži; tudi gorečnice so zelo lepe in hva« ležne, ker cvete j o skoro vse leto. Šipe pa lepo okrasi z belimi zavescami. Zimski večeri so zelo dolgi in ob po« govorih se da marsikaj narediti. Na« pravi si zavesce, okrašene z narodnimi motivi v živih barvah. To daje sobici zelo prijazno in čedno lice. Le take sobe so prijetno zatočišče deklici, ki jo kaj teži ali pa kaj prav izredno veseli. Tudi za kramljanje so pripravne, in prijateljica bo zelo rada prišla k tebi, če boš imela tako čedno sobico. II. Zimski večer je. Zunaj piha burja in je začelo snežiti; na ognjišču pa veselo poje velik ogenj. Krog njega so se zbrala dekleta, da se bodo nocoj pri Marici malce pomenile. Nekaj jih plete, ta krpa, ona pa veze. Marica dela krasen prt, veze ga v živih barvah, vzorec je čisto naš. Tako lepo se prelivajo barve ob svetlobi ognja, da dekleta večkrat vržejo na njega poglede. Tinka preneha s svojim delom in pravi: »Marica, tvoj prt po« staja vedno lepši, počasi se bomo vse privadile tem narodnim vezeninam in jih bomo zljubile.« »Seveda jih boste« — pravi Marica — kakor sem jih jaz. Ko je moja teta učiteljica govorila o naših vezeninah, sem se ji skoro po« smehovala, češ, da kakšne so vendar naše vezenine, morda drugačne od drugih? Pa me nekega dne pokliče v svojo sobo in odpre predal omare, ki je bil sicer vedno zaprt. Ko bi ve vi« dele, koliko bogastva se je usulo iz njega. Prti, prtički, zavese, blazine, bluze, vse vezene in v kakšnih barvah! »Vidiš,« mi je rekla teta, »to so' naše vezenine!« in mi je pričela govoriti, kako so naši pradedje in prababice sami risali rože, srčka, ptiče in vse spletali v lepe motive, ki so jih po« tem vezilje (to so bile dekleta, ki so vezla po naročilu in za plačilo) v živih barvah vezle na kožuhe, rute, prte, itd. Tudi pohištvo so imeli naši pred« niki okrašeno s svojimi pristnimi risbami. Večkrat so naslikali na vrata omar razne slike, svetniške pa tudi druge. Takih omar ni več pri nas, ostale so nam le starinske, rezljane skrinje, še tistih ni veliko, ker jih me« ščani radi kupujejo. Oni pač znajo ceniti njihovo vrednost, mi pa, ki nismo o tem poučeni, jih dajemo za majhen .denar. To ni prav, da proda« jamo naše domače umetnine, naj si gospodje kupujejo drugje, saj imajo dovolj denarja. Me pa ostanimo pri našem.« »Res je,« — se oglasi Tončka, — »mene je prav jeza lomila, ko je zadnjič neki gospodič pri nas vprašal, ali imamo kakšno staro sliko, na steklo slikano. Naša mati je brž pri« trdila, prinesla iz sobe tisto našo staro sliko svete Trojice, ki je tako lepo vi« sela nad njeno in očetovo posteljo, jo obrisala s predpasnikom in mu jo po« kazala. Že je segel v žep, da jo bo pla« čal, pa sem jaz rekla, da je ne damo, da je spomin na našega starega očeta. Mati je bila tudi zadovoljna, ko sem jo prosila, naj bi podobo raje dodala k moji bali.« »Tako moramo vedno delati« — je zopet začela Marica — »bodimo me čuvarice naših zakladov. Če hočemo obleko okrasiti, sezimo po naših ve« zeninah, sobo opremimo z našimi sta« rinskimi omarami in skrinjami, če jih imamo. Tudi naših noš ne pozabimo, saj jih lahko malo popravimo, pa bodo tudi našemu času primerne. Nanje se lepo prilega stara ruta in kdor ima, se lahko lepo postavi s sta« rinskim nakitom^ uhani, verižico in prsno zaponko. Škoda, da vse to pri nas izginja.« III. Micka Rokova je brihten deklič. Vsak se rad ž njo ustavi, ker vsa« komur kakšno krepko pove. Tudi otroci jo imajo radi. Ko jo zagledajo, stečejo k njej in jo prosijo za prav« Ijico. »Mar mislite, da jih iz vreče mečem.« Pa jih odžene. Kdo bi vedno govoril! Zakaj zna Micka toliko povedati? »Tudi jaz bi znala,« — pravi Rozalka Mežnarjeva — »če bi imela toliko knjig kot ona.« Res ima Micka veliko knjig. V svoji izbi ima polico in na njej so lepo ras« vrščene knjige. V petih letih jih je veliko nabrala. Vse Mohorjeve; če ji je v mestu ostalo kaj denarja, je šla v knjigarno in pogledala, kaj bi ko« ristnega kupila. Pa je polagoma naku« pila poučne knjige o zdravju in za prvo pomoč v raznih nezgodah; tudi knjigo o zdravilnih zeliščih je vzela in je z njo poleti nabrala vsakovrstnih zelišč, da ga je imela pozimi za čaje. Ker so sosede o tem vedele, so jo več« krat prosile, naj da prgišče kamilce, peščico borovnic, ščepec bezga, ker je Pepčku slabo, ker stari oče močno kašlja. Če je zbolela živina, so tudi večkrat pribežali k njej, naj pogleda v tiste bukve, ki pišejo, kako se zdravi živina. Zimski večeri so dolgi in mladi ljudje radi čitajo ob ognju ali na peči. In posebno pozimi je Micka posoje« vala mnogo knjig. Bila je zelo na« tančna, vse knjige je skrbno zavila v močan papir in vsakemu je posebej naročila, naj pazi, da knjige ne po« maže in strga, ker sicer jo bo plačal. Tudi sama je pazila na to: če se je kakšen izmed mlajših bratcev ali jsestric približal knjigam, ga je zelo krepko odgnala. Dobra knjiga je dra« gocena, velja toliko kakor dober uči« telj; človeka pouči, ga zabava in mu govori o velikem svetu, o deželah, ki jih še nikoli ni videl, o ljudeh, ki živi« jo svoje življenje zelo daleč. Vse je dobro znati, ker tako postanemo tudi drugim koristni. Tako misli Micka in že hrani denar za nove knjige. IV. Spominjam se, da se nisem z dekleti nikoli tako zabavala kakor zvečer. Šle smo ven iz vasi na trato. Pa nismo se« dle. Kaj bi človek sedel, trava je mehka, zrak svež, luna sveti--. Ju« hej! »Ti loviš!« me udari Marička — pa smo vse skočile. To je bilo letanja in smeha! Pa so vendar ta dekleta ves dan delale na polju, kuhale, pestovale, prale. Rekle so, da se telo spočije, če malo poskače tako prosto in v tako veliki družbi. Res je, telo, ki ves dan dela vedno iste gibe, otopi, postane trdo, gibčno le za nekatera dela. Da postane telo prožno in lahko, je treba, da telovadi. Kdor telovadi, ni potreb« no, da ima posebno obleko, čevlje, orodje in učitelja. Telovadba za de« kleta, ki hočejo biti zdrave in krepke, je zelo priprosta in nič ne stane. Imela sem prijateljico, ki mi je po težkem porodu tožila, da se je v svoji mlado« sti preveč zanemarila. Zdravnik ji je rekel, da če bi za svoje telo poskrbela s telovadbo, z izprehodi, kopanjem, bi zelo malo trpela. Dekletovo telo je zi« belka bodočega življenja, zato je dolžna zanj poskrbeti o pravem času. Zdravniki priporočajo skakanje črez vrv kot zelo koristno. Dve deklici dr« žita vrvico vsaka na svojem koncu in v primerni razdalji in jo vrtita, vrv mora udarjati ob tla; deklica pa, ki skače na sredi, poskoči vsakikrat, ko vrvica udari ob tla. Najprej skači z obema nogama skupaj, nato skoči tako, da polagaš na tla eno nogo za drugo itd. Tekanje tudi zelo dobro stori, po« speši dihanje in utrjuje vse mišice, razgiblje celo telo in spravi v dobro voljo. Da utrdiš trebušne mišice, ki so za bodočo mater posebno važne, delaj sledečo vajo: zjutraj, ko vstaneš, ali zvečer, preden greš počivat, lezi vznak na tla in porini stopala pod omaro. Skleni roke pod tilnik in po« časi sedi, ne da bi krčila nog, in pribli« žaj glavo, kolikor moreš, h kolenom. Potem pa lezi počasi nazaj. Začetko« ma boš to vajo zelo težko delala in te bo drugi dan vse bolelo, a polagoma ne boš več čutila bolečin in vaje boš z lahkoto opravljala. Za dekleta sta važni tudi sledeči vaji: lezi na tla, dvigni obe nogi iztegnjeni in navpično, drži pete skupaj in skleni roke pod glavo. Ostani tako, da šteješ do deset, nato položi noge počasi zopet na tla, dvigni trup in položi roki med koleni. Nato deni roke zopet pod tilnik in va« jo ponavljaj večkrat. Lezi na tla, dvigni stisnjeni in ravni nogi zopet visoko in kroži z njima. Peti drži vedno skupaj stisnjeni. To naj delajo tudi ona dekleta, ki so preveč debela. Debelemu dekletu je vedno nerodno v družbi. Večkrat pa si pomaga z napačnimi sredstvi. Poznala sem dekle, ki ji je bila priro« jena debelost v veliko žalost. Kako si pomagati? Začela je stradati. Njeno telo pa, ki je potrebovalo hrane, je kmalu opešalo, obraz ji je dobil čudno oster izraz, koža je visela na njem, lo« tila se je je bolezen in je na jetiki umrla. Jej zmerno, kar je tvojemu te« lesu in tvojemu delu primerno, telo« vadi, hodi veliko, plavaj, pa boš dobila vitko, a vendar krepko in zdravo telo. Jej malo kruha in močnatih jedi in ve« liko zelenjave in jabolk. V. Na onih prtih, ki visijo po zidovih v kuhinjah, vidiš večkrat ta napis: »Največja sreča za moža — je žena, ki dobro kuhat' zna«. Upajmo, da ni to popolnoma resnično, žena mora bi« ti možu več kot samo dobra kuharica. Vendar je zelo važno, da se dekle po« briga tudi za kuhanje. Če mati zboli, prime takoj za lonce in pripravi dobro kosilo, da moški ne godrnjajo. V hiši ali pri sosedu krstijo in bi radi napra« vili kaj dobrega, pa jim lahko ti poma* gaš. Seveda vsaka ne more v gospo* dinjsko šolo. zato so pa knjige, da te poučijo o kuharski umetnosti. Za naše razmere ni potrebno, da znaš kdo ve kako fine stvari pripravljati. Dovolj, da znaš dobro pripraviti domače jedi in nekaj takih, ki spadajo k prazni* kom. Prav dobra kuhinjska knjiga je »Družinska kuhinja«, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba. Če si pa ustanoviš družino, je še važneje, da znaš kuhati. Od dobre in snažne kuhe zavisi zdravje moža in otrok. Pride bolezen in zopet je ku* hanje važno. Dobro kosilo za praznike še bolj povzdigne praznik in vsa dru* žina je vesela okoli tečnih jedi. Na vse to pa se moraš že v dekliški dobi pripraviti. Prosi mater, naj pusti tebi kuhati, naj ona za nekaj časa počiva in uči, ker le z vajo se boš privadila. LESENO SRCECE. ST. KIEDRZYNSKI. I. Janka so vsa dekleta v vasi rade vi* dele. Bržda zato, ker ni maral ni ene od njih. Ej, to ti je bil fant, ta Janko! Lep kot naslikan; ni mu bilo para v vsej dolini... Visok in vitek kot bor ... In oči globoke brez dna. Če bi se katero* sibodi dekle zagledalo v te oči, bi ne vedelo več, kje ima glavo... Tak je bil Janko. Vrhu tega je znal Janko izdelati to* liko lepih reči iz lesa in jih pisano po* slikati. Ko pa je v mesečini kje sedel in zasviral na piščal, je bilo, kot da ga spremljajo slavci. Vsaj tako so dekle* ta pravila ... Vaški fantje pa Janka nikakor niso mogli. Govorili so, da mu manjka ena deska v hišici sredi glave. No, to so seveda pravili iz ljubosumja ... Zakaj vsa dekleta so norela za njim. II. Kadar je Janko v mesečini zasviral, se je posebno spomladi večkrat zgo* dilo, da nobeno dekle v vasi ni moglo zaspati... Zdaj se je iz te zdaj iz one koče prikradel deklič, se oprezno pri* bližala Janku in mu šepnila: »Ah, kako lepo godeš, Janko ...« Ali pa: »Povej, komu sviraš to pesem, Janko?« »Ali je res, da si nevarno za* ljubljen?« »Kakopa!« »In katera je? Kako se kliče tvoja draga?« Na to vprašanje je navadno pretrgal 8 vi ran je in rekel: »Noč,« drugi »Zo* ra,« tretji »Tema« in tako dalje ... Po> tem je pobegnil, pustivši dekle v mra* ku in bolestni negotovosti. III. Tam okoli velike noči so se dekleta odločila, da zadevo razčistijo, pa naj bo kar če. Zvedeti morajo, kdo je Jan* kcvo dekle. Zmenile so se in se sku* paj spustile iskat Janka .. . Zalotile so ga, ko je barval snežno-; bela jajca. V tem je bil mojster, da mu je bilo treba iskati para. »Janko, lepi Janko!« so zagnale vse v en glas, ena od njih pa je nadalje* vala: »Pa povej nam vendar že, kate* ro ljubiš... In če ne poveš resnice, ti vržemo v ogenj najlepšo piščalo.. -Bomo, bosi videl. Že vemo, kje jo hra* niš.« S takimi in podobnimi grožnjami so še nekaj časa pritiskale na Janka. Ni* so mu pustile, da bi zinil. Slednjič je dejal: »Ej, poslušajte me! Na veliko noč, ko pridete iz cerkve, zberite se vse, kolikor vas je, pri vaškem vodnjaku. Prinesem vam košarico piruhov. V enem od njih bo lepo leseno srčece. Srčece je iz lipovine, jaz sem ga iz* rezljal. Tisti, ki najde to> srčece, po* klonim svojo ljubezen; vse moje živ* ljenje bo njeno. Pa vedite, da ni ni* kogar v vasi, ki bi imel tako ljubeče srce kot jaz.« Dekleta so se jela razhajati, vesele te obljube, a ljubosumne druga na drugo. .. »Govori, kakor da bi se res malce skregal s pametjo.« »Take čudne je pravil.« »Pa kaj čem, ko vsako noč sanjam o njegovih očeh!« »Jaz tudi!« »Zares, jaz tudi!« IV. Na Veliko noč so se dekleta zbrala na dogovorjenem mestu. Janko je prišel in res prinesel obečane piruhe. Kako lepo so bili poslikani! Ne veš, kateri je lepši: na enem je rdeče cvetje, na drugem smrekova vejica, na tretjem nežni, južni zimzelen. Zde* lo se je, da je vsako jajce ovito s sve> žim, pravim listjem in cvetjem. »Izbirajte!« Z drhtečimi rokami so dekleta za* čela izbirati. Ko je katera izbrala pi= ruh, ga je brž razbila, da pogleda, ali ne bo> v njem našla lesenega srčeca ... Samo ena teh deklet se nikakor ni mogla odločiti, da uniči prekrasno pi* sano luskino. Vsa očarana je gledala v čudovite slike. »Pa kaj je s tabo, Jelka ... Zakaj ne odpreš jajca? Če se tudi pri tebi ne najde leseno srčece, mora ono biti v katerem onih jajc, ki so še ostala v košari.« »Oh, žal mi je, poglejte, kako je čudovito poslikano, prekrasno! Bilo bi škoda, kako škoda!« Nato jo je Janko prijel za roko. Po* gledal ji je naravnost v oči, da je zardela do ušes, in ji nalahko rekel: »Glej, tebe ljubim!« (Preložil Gregor Hrastnik.) NASVETI ZA GOSPODINJE.---marta uršičeva. 1. Kako peres belo volneno blago. Vodo segrej in nareži vanjo nekoliko mila (najboljše je glicerinovo), pusti, da prevre in jo nato ohladi. V tej milnici operi volnenino, ne da bi jo drgnila (ker bi s tem postala re» sasta), potem jo izperi najprej v mlačni in nato v mrzli vodi; vodo rahlo iztisni ter razobesi blago nalahko v senco. Pripomba: Volnenega blaga ne peri v vroči vodi, ker bi postalo temno in trdb. Ako hočeš, da se volna (bela ali barvana) ne skrči, operi jo v salmijaku (2 dkg salmijaka na 4—5 1 vode), nato jo večkrat izperi v mlačni vodi. 2. Kako peres barvano volnenino. Barvano volnenino moraš sortirati, to je: ne smeš prati v eni in isti vodi različno barvanega blaga. Najprej operi blago v vroči milnici. Vsak posamezen kos deni v škaf z deževnico ali mlačno vodo in blago večkrat izplakni. Da osvežiš barvo, prideni zadnji vodi nekoliko kisa (1/4 1 kisa na 3/4 1 vode). Za modro, rjavo ali zeleno volnenino prideni vodi, v kateri iz« plakuješ, nekoliko plavila (perlina). Volneno blago s svetlim dnom, ki je postalo cunjasto, najprej operi v milnici in izplakni. Zadnji vodi primešaj sledeče: skuhaj žlico škroba, dodaj nekoliko voska, pusti, da se ohladi, in razredči z veliko količino vode. Temnejšo volnenino izplakni v vodi,, ki ji primešaj arabskega gumija (2 dkg gumija na 2 1 vode). Cunjasto črno in rjavo blago namoči v pivu. Črne svilene obleke osvežiš tako: obleko obrni narobe, poškropi jo s špiritom in jo nato zlikaj. 3. Kako očistiš svilo. Svilene rute (za glavo ali vrat) operi, ne da bi jih prej namočila, v kuhani glicerinovi mil* niči; ako je svila močno zamazana, prideni n ilnici nekoliko mrzlega luga. Svilene kose izperi najprej v gorki, nato v mrzli vodi, ki si ji primešala nekoliko kisa. Rute razobesi v senco, 'da še*nekoliko osuše; še vlažne zlikaj narobe. Ako hočeš, da bo svila nekoliko trda, prideni okisani vodi košček sladkorja ali raztopljenega gumija. Mesto milnice lahko rabiš krompirjevo vodo. Krompir olupi in ga nastrgaj, vlij nanj krop in pusti nekaj časa na štedilniku. Tekočino precedi skozi platneno krpo in operi v njej svilo. Izplakni jo po zgornjem navodilu. Svilene obleke in trakove lahko opereš tas kole: deni v dve posodi gorko vodo in ji pri* mešaj nekoliko salmijaka. Ko opereš svilo v salmijakovi vodi, položi jo v vodo s kisom in nato še v čisto, mlačno vodo, ki ji primešaj par žlic raztopljenega gumija (za črno svilo vzemi mesto gumija nekoliko špirita in piva). Surovo svilo* operi v krompirjevi vodi ter jo izplakni v vodi, kateri si primešala nekoliko ruskega čaja. Nato jo posuši v senci. Suho po» moči v vodo s špiritom, zavij jo v platneno krpo ali v brisačo; še vlažno zlikaj narobe. Mastne svilene ovratnice (šerpe, kravate) in trakove za klobuke -osnažiš z rumenjakom. Nato izperi jih z mlačno vodo in jih zlikaj. 4. Pomivanje in sna/enje kuhinjske posode. Takoj po jedi se mora gospodinja lotiti kaj reprijetnega dela — pomivanja posode. Da si delo olajšaš in da ne bo zdravju škodljivo, ravnaj tako: Vso posodo, — (razen jeklenih nožev in vilic) spravi takoj po uporabi v primeren škaf ali skledo in jo napolni z mrzlo vodo. Nože in vilice obriši z navadnim papirjem, da ne zarjave. Ako kuhaš na štedilniku, ne puščaj kraj štedilnika umazanih, praznih loncev, ker bi se vse, kar je ostalo v loncu, v najkrajšem času osušilo in ga potem težko pomiješ, Ko si lonec odrabila, napolni ga takoj z vodo. To naj velja posebno takrat, ko moraš pustiti umazano posodo nekaj časa ležati. Preden _ začneš pomivati, je naravno, da mrzlo vodo odliješ in naliješ vročo vodo in pomivaš kot običajno. Za tvoje zdravje pa jc važno sledeče: Ako le mogoče, ne pomivaj posode stoje in tudi ne na prenizkem stolu. Sključenje telesa po jedi škodi delujočim prebavnim organom. Posledica je, da te prične boleti v hrbtu, kolku in v križu. Tudi noge kaj rade otečejo. Zato je najprimerneje, da pomivaš sede, pri majhni mizici, ki naj ti sega, ako sediš, do prs. V mizi je lahko predal za skledo in pomivalno orodje. Tudi stol naj bo primerno visok. Da pride sedenje pri pomivanju do veljave, moraš sedeti od začetka do konca dela. Zato je potrebno, da zložiš že prej vso umazano posodo na mesto, kjer jo sede lahko dosežeš, in s; pripraviš prostor, kamor čisto posodo z lahs koto odlagaš. 5. Kur java v domu. S kurjavo štediš najbolj takole: 1. da imaš pravilno zidan štedilnik in peč; 2. da kuriš pravilno in o pravem času. Štedilnik mora imeti predvsem pravilno vi» soko odprtino, kamor polagaš kurjavo. Pri majhnih štedilnikih naj bo odprtina — ki sega od mreže do vrhnje plošče — visoka 15—16 cm, pri srednjih 17—18, pri velikih štedilnikih 20—22 em. Tudi mreža (gradela) naj ne bo prevelika, ker bi plamen uhajal na vse strani. Za srednjem veliko družino zadostuje, ako je mreža široka 12X25 cm. Z majhnimi izdatki si štedilnik lahko tako pripraviš, da ti bo doprinesel veliko prihranka* Napačno je, ako polagaš lonec v odprtino. Pri pravilni štedilnikovi odprtini je to skoro nemogoče, ker bi lonec pritiskal na kurjavo; posledica bi bila ta, da slabo gori. Lonce pusti vse vrhu plošče. Ko pričneš kuhati, zakuri štedilnik tako dobro, da se plošča ugreje in bo po loncih vse vrelo; ko že zavre, kuri po« lagoma. Vsak dan moraš mrežo očistiti in odstraniti pepel. To je prvi pogoj, ako hočeš, da bo dobro gorelo. Isto velja tudi za peči. Peči kuri tako: Navadna lončena peč. — Vzemi približno '/s kg drobno razsekanega lesa, prav malo pas piija in zakuri. Ko je les vžgan, vsuj v peč še 2 kg premoga ali pa drvi. "Ko se dobro vžge in ako dimnik preveč vleče, zapahni pri za« prtijah (vratcih, ključu). Po potrebi nasuj še premoga. Pomni: ako hočeš, da bo peč gorkoto držala in da boš s kurjavo štedila, naj bo n.reža pokrita s kurivom. Lončene peči brez mreže. — Te peči imajo eno samo odprtino. Kurijo se navadno s pre» mogom, z lesom ali z ogljem »briket«. Pripos ročljivo je, da poskrbiš tudi tem pečem mrežo, da se kurjava loči od pepela in tako bolje gori. Kuri kot navadno lončeno peč. Železne peči. — Vsakokrat ko zakuriš že« lezno peč, moraš mrežo očistiti in odstraniti pepel. V železni peči povzročajo odpadki ku« riva neprijeten duh. Vse odprtine se morajo dobro zapirati. Za navadne železne peči kakor tudi za no« vejše amerikanske železne peči naj velja: ko zakuriš, napolni peč do tri četrtine s kurivom in pusti, da se ugreje, potem kurivo polagoma in po potrebi dodaj. CERKVENI RAZGLED. Pred božičem leta 1929. je katoliški svet slavil zlato mašo vladajočega pa* peža Pij a XI. Dne 20. decembra je papež prvič izšel iz Vatikanskega me* sta in se podal v stolnico sv. Ivana v Lateranu, da daruje zlato sv. mašo na istem oltarju, kjer je pred 50 leti opravil novo mašo. S tem izhodom iz prostovoljnega jetništva je papeštvo vidno zaključilo 601etni boj med Cer* kvijo in italijansko državo. Že preje, dne 5. decembra, je bil papež slovesno sprejel italijansko vladarsko dvojico. Lateranske pogodbe so vstopile v ve* ljavo in se začele izvajati. Italija je ustanovila svoje poslaništvo na pa* peškem dvoru in papež je imenoval svojega poslanika pri kraljevini Italiji v osebi kardinala Borgoncini*Duca. Jeseni 1930. je katoličane v Italiji močno razveselila vladna odredba, da se uvede krščanski nauk v srednje šole, na gimnazije, tehnične zavode, trgovske šole itd. Po čemer so ita* lijanski katoličani skozi 60 let zastonj hrepeneli, se je zdaj uresničilo. Ka* toliški starši so v vesti dolžni, da svo* je otroke, ki študirajo na srednjih šo* iah, priglasijo k verouku. Vladajoči papež je lani izdal dve važni okrožnici na katoliški svet. Pr* va poudarja važnost duhovnih vaj za lajike. Duhovne vaje so studenec, v katerem se duša okopa, očisti made* žev in utrdi za svetejše življenje. Po raznih katoliških deželah so zgradili posebne domove, kjer se stalno vr* šijo duhovne vaje za razne stanove, za delavce, dijake, kmete, odvetnike in zdravnike itd. Ti domovi so pravi blagoslov za vso deželo. — Še važnej* ša je papeževa okrožnica o krščanski vzgoji, ki točno določa osnovne pra* vice staršev in cerkve do vzgoje otrok. Ta okrožnica je posebno prav prišla v času, ko so nazori o pravi vzgoji otrok tako zmešani, da si na pr. so* vjetska Rusija prisvaja pravico, da otroke lahko odvzame staršem in jih brezbožno vzgaja. Pa tudi nekatere druge države mislijo, da so otroci dr* Državni tajnik kardinal Evgen Pacelli. žavno blago in jemljejo staršem in cerkvi pravice, ki jim gredo po narav« nem pravu. Proti vsem tem zmotam papež glasno in jasno oznanja krščan* sko resnico. Lanskega leta se je v vrhovnem vodstvu cerkve izvršila važna izmena. 82*letni kardinal Peter Gasparri, pa* pežev državni tajnik, se je podal v pokoj. Služil je dvema papežema; pod Benediktom XV. je z varno roko kr* maril v vojnem viharju, pod Pijem XI. je dočakal rešitev rimskega vpra« šanja. Papež je na njegovo mesto po* klical kardinala Pacellija, ki je bil do* tedaj nuncij (papežev poslanik) v Nemčiji. Cerkev ima v sebi žive moči, raz* širja se in nosi božje oznanilo vsem narodom. Glavno središče za misi* jonsko delo »Ustanova za širjenje vere«, kamor se stekajo misijonski prispevki katoliškega sveta, je v letu 1929. nabralo 54 milijonov lir. Naj« večji delež so dali ameriški katoličani. V slovenskem delu goriške nadškofije se je zbralo 51.000 lir, kar za naše borne razmere pač ni malo. Bog naj to žrtev našemu ljudstvu blagoslovi! Upanja misijonstva se posebno obra« čajo na Kitajsko, kjer je kljub notra« njim vojnam število katoličanov zad« nja leta znatno narastlo. Kitajci so spet dobili dva domača škofa, Evari« sta in Jožefa Čanga. Kitajsko ljud« stvo, ki vidi, kako je Cerkev ne le z besedo, ampak v dejanju pravična »mati vseh narodov«, dobivajo zaupa« nje vanjo. Nova kitajska vlada je ka« toliško vero priznala za enakopravno z drugimi. Žal da so razbojniške tol« pe uničile razne misijonske naselbine; krščanstvo na Kitajskem je pridobilo nove mučence, lajike, misijonarje in dva škofa. Preganjanje kristjanov v Mehiki, ki je trajalo tri leta, se je lani končalo. Ko se je na papežev poziv dvignil ka« toliški svet in ostro ugovarjal proti mehikanski vladi, se je ta morala vdati. Dne 22. junija 1929 se je po odobrenju sv. očeta podpisala sprav« na pogodba med Cerkvijo in vlado mehiške republike. Cerkve so se od« prle, služba božja se je začela spet vr« šiti, pregnani škofje in duhovniki so se povrnili na svoja mesta. Triletni boj v Mehiki je dokazal, kako silna je moč Cerkve, ki nima ne orožja ne vojsk, a zmaguje, ko gre, vodena po svetem Duhu, v borbo za pravično stvar. Spomladi 1929. je preteklo 100 let, odkar je angleški kralj Jurij IV. pod« pisal »zakon o osvobojenju katoliča« nov«. Ta dan je bil za angleške kato« ličane velik praznik. Nad tri sto let so bili angleški katoličani državljani nižje vrste, izključeni od vseh držav« nih služb in preganjani. Z osvobodil nim zakonom jim je po stoletjih mu« čeništva napočila do.ba verske svo« bode in napredka. V preteklem letu je krščanstvo do« živelo bridke stvari posebno v Rusiji. Ruski komunisti so prav s satansko zlobo in vnemo pomnožili preganja« nje vsake vere. Boljševiki so zaprli 202 škofa in več tisoč duhovnikov; 1. 1929. so zatvorili nad 500 cerkva; nekaj so jih spremenili v brezbožne shodnice in muzeje, nekaj pa podrli. Duhovniki po postavi nimajo političnih pravic in zato prejemajo manj živeža kot polnovredni državljani; v Rusiji se namreč delijo najvažnejša živila na izkaznice. Do 18. leta se otroci ne smejo poučevati v verskih naukih; učitelj, ki bi to storil, se kaznuje z ječo do enega leta. Boljševiško pre« ganjanje kristjanov je namer j eno proti vsemu ljudstvu, proti vernim de« lavcem in vernim kmetom prav tako kot proti vernim uradnikom, duhov« nikom itd. Boljševiki so ustanovili za boj proti veri posebno društvo »Zve« zo brezbožnikov«. Vodijo jo komuni« sti, podpira jo vlada. »Zveza brez« božnikov« izdaja tednik »Brezbož« nik«, ki je namenjen za kmete in ima 90.000 naročnikov. Vsakih 14 dni izide »Brezbožnik s podobami«; razen tega izhaja list »Antireligioznik« (»Proti« verec«), ki je namenjen za bolj izo« bražene. Za razna ljudstva Sovjetske unije izdajajo brezbožniki nad 100 časopisov, ki naj rušijo vero. Leta 1929. je samo glavna knjižna zaloga »Zveze brezbožnikov« razpečala nad 300 raznih spisov v nakladi 4,500.000 knjig. »Zveza brezbožnikov« je štela 1. 1929. nad pol milijona članov. Po vaseh delujejo »brezbožne celice,« t j. majhne skupine 3—10 oseb, ki se pečajo samo s hujskanjem proti veri in proti duhovnikom. Delo brezbož« nikov ima velike uspehe posebno med mladino. Zveza komunistične mladine (»komsomolci«) šteje 1,700.000 čla« nov; pri društvih »Rdeči pijonirji« pa je včlanjenih 3 milijone in pol šolskih otrok. Ta društva, učitelji, šolske knjige, otroški časopisi, vse zasra« mu je Boga in šunta nežne otroke proti veri. Boljševiki silovito sovražijo dru« žino. Državne postave krščanskega zakona ne priznavajo. Civilni zakon skleneta zaročenca pred državnim uradnikom; kakor tam zakon skle« neta, tako ga lahko razdereta. Danes poroka, jutri razporoka. Boljševiška postava smatra zakon za pogodbo, ki se lahko odpove. Položaj žene se je zavoljo tega zelo poslabšal. Ko se je mož naveliča, jo lahko odslovi. Šte« vilo sirot iz porušenih družin gre na milijone. Boljševiki, kjer morejo, vpeljujejo skupno odrejo otrok, ki jih tako iztr« gaj o iz družinskega življenja. V novih mestih in stanovanjskih hišah, ki jih gradi država, imajo zasnovane skupne delavnice in spalnice, zraven pa otro« ške domove. Ali se svet za to kaj zmeni? Svet teži za poslovnimi dobički in gre hladno mimo strašanskih zločinov na ruskem ljudstvu. Toda nekdo drugi se je dvignil: naš sveti oče Pij XI. Na svečnico 1. 1930. je objavil odločno pismo o Rusiji, ki je sprožilo veliko gibanje po vsem vernem svetu. Papež v pismu ugotavlja, kaj je že vse po« skusil, da se val rdečega sovraštva zajezi in ruska cerkev obvarje. Bolj« ševiki pa njegovih prošenj in predlo« gov niso hoteli poslušati. Papež se spominja ruskih škofov Sloskana in Frisona, mnogih duhovnikov in re« dovnic, ki hirajo v strašnem pregnan« stvu na Soloveckih otokih in po ječah; blagoslavlja rusko krščansko ljud« stvo, ki sredi divjega preganjanja trdno in zvesto hrani svetinje vere v Kristusa. Papež je pozval vesoljno Cerkev, naj se z njim v duhu združi, ko bo na praznik sv. Jožefa daroval spravno daritev za Rusijo. Po vsem svetu je završalo. Papeževemu pro« testu proti boljševiškemu zatiranju Cerkve so se pridružili milijoni vernih ljudi. Tudi pravoslavni škofje in pro« testantski cerkveni voditelji so pape« žev poziv pozdravili. Glavar ruske pravoslavne cerkve nadškof Sergij pa je pod grožnjami boljševikov napisal izjavo, ki pravi, da se Cerkvi v Rusiji ne godi nikaka krivica ... Toda razva« line cerkva in tisoči zaprtih in izgna« nih duhovnikov pričajo, da boljševiki kristjane grozovito preganjajo. Toda če v Rusiji Cerkev trpi, se marsikje drugod sme veseliti. Medna« rodni evharistični kongres, ki se je v maju vršil v Kartagi v Afriki, je vžgal v tisočih novo ljubezen do presv. Ev« haristije. Vršil se je v domovini sv. Avguština, na tleh, namočenih s krvjo krščanskih mučencev. Glavne sloves« nosti so se vršile na kraju, kjer se je nekdaj dvigalo staroslavno mesto Kartago, v amfiteatru. Zgodovina priča, da je na tem igrišču umrlo za svojo vero več kot 20 tisoč kristjanov. Kongresu je predsedoval odposlanec sv. očeta kardinal Lepicier; obdajalo ga je 7 kardinalov, 60 škofov in 200 menihov iz reda belih očetov, ki de« luje med afriškimi mohamedanci. Najlepše je bilo, ko je prikorakalo v amfiteater na tisoče belo oblečenih dečkov s palmovimi vejami v rokah, ki so prepevali evharistične pesmi in skupno prejeli sv. obhajilo. To je bil začetek kongresa. Glavno zborovanje pa se je vršilo na vrhu griča Brysa, ki se dviga nad amfiteatrom. Tu je slavni francoski pisatelj Louis Ber« trand (ki je spisal znamenito knjigo »Sanguis martvrum,« ki jo mohorjani poznajo,) opisal zborovalcem slavno prošlost krščanske Afrike. Poudaril je, da so stotisoči, ki se vsako leto zbirajo na mednarodnem evharistič« nem kongresu, živ dokaz, da ljubezen do evharističnega Kristusa plameni v milijonih src. Katoliško krščanstvo postaja zopet mogočno, dejavno gi« banje, ki bo spet prenovilo obličje zmedenega, nesrečnega sveta. Posa« mezni narodi, ki so poslali močna za« stopstva, Italijani, Francozi, Nemci, Čehi in Slovaki, Poljaki, Holandci, Angleži, Amerikanci so zborovali v posebnih narodnih odsekih, kjer so se molitve in govori vršili v materin« skem jeziku. Evharistični kongreš se je zaključil s sprevodom, ki se je po« mikal mimo amfiteatra na vrh hriba Byrsa. V sprevodu je korakalo, moleč in prepevaj e svete pesmi, nad 40.000 ljudi. Na planici vrhu hriba, odkoder se vidi zelena ravnina z mestom Tu« nisom, razvaline Kartaga in neizmerna gladina Sredozemskega morja, se je vršila sveta maša. Potem je nastopil slovesni trenutek poslednjega blago« slova. Tisoči pokleknejo. Na tribuni dvigne kardinal Lepicier monštranco z Najsvetejšim in blagoslovi klečeče trume, njih družine, njih želje in na* mene, blagoslovi vesoljni svet. Sinovi raznih narodov kleče drug ob drugem, vsi goreči od iste ljubezni do evha« rističnega Kristusa. Naj bi ta sveta ljubezen, ta »skupnost v lomljenju kruha« združila vse narode v pravični, bratski ljubavi! Krasen nov cvet na drevesu Cerkve je lajični apostolat. Sv. oče želi, naj ne samo duhovniki apostolsko delajo, marveč naj tudi svetni ljudje duhov* nikom pomagajo pri delu za reševanje duš. Že za časa apostolov so neduhov« niki vneto pomagali pri širjenju bo« žjega kraljestva. Popolnoma jasno govori o apostol« stvem delu kristjanov apostol Pavel, ki pravi, da je apostolsko delo dolžnost, prava »služba« vsakega kristjana, ko piše kristjanom o »iz« vrševanju njihove službe pri gradbi telesa Kristusovega, da vsi dospemo k enotnosti v veri in k spoznanju Sinu Božjega, v popolno moštvo, v zrelost moške dobe Kristusove.« Apo« stolsko delo je služba, ki jo kristjan prevzame že s krstom in za katero pridobi posebno milost pri sv. birmi. To je služba, katera vsakomur nalaga odgovornost, da po svojih močeh so« deluje s Cerkvijo pri širjenju božjega kraljestva, pri delu za poveličanje Kristusovo v osebnem življenju, v družinskem krogu, v vasi in mestu, v narodu in državi, vsepovsod. To apo« stolsko delo vršijo pri nas Marijine družbe, ki so visoke šole za vzgojo krščanskih značajev; apostolsko delo vrši Družba za krščanski nauk, ki skrbi, da se vsi otroci nauče katoliških resnic; apostolska dela bo Bog zapisal v zlate knjige mnogim skromnim du« šam, ki tiho delajo za dobro stvar, z življenjem, dejanjem, besedo, mo« litvijo. Bog daj, da bi se ta tiha kato« liška rast v naših deželah okrepila! Kardinal Lepicier na mednarodnem evharističnem kongresu podeli blagoslov z Najsvetejšim. PREROKOVANJE STARE ŠEMBILJE ZA L. 1931. ■ Stara Šembilja ima dar, da vidi v zrcalu ljudi in dogodke, ki se bodo zgodili v bodočnosti, in njena prero« kovanja se res in popolnoma izpolni« jo. Zato bodimo prepričani, da se bo vse, kar je ta modra žena za leto 1931. napovedala, prav zares zgodilo. Nje preroški reki se pa glasijo: Prvič. O vremenu v tem letu. Med vahtami in veliko nočjo bo pa« dlo več snega kot med kresom in Šmarnom. Zima bo tako mila, da Soča v Rusiji ne bo zmrznila. Zato pa bo poletje tako vroče in se bodo* vse vode tako posušile, da boš lahko po suhem šel iz Gorice v Trst — vsaj če pojdeš črez mostove. Meglo bo začutil v glavi tisti, ki se preveč napije rebule. Slana pa bo po« morila nekaj lepih rožic na plesih. Kdor pa ima hudo ženo, bo vsak dan čutil slabo vreme. Nevihta pa bo, ko bo pijanec prišel poln domov; in ta« krat bo tudi treskalo. Drugič. O letini. Na Vipavskem bo trta bolje obro« dila kot v čičariji, na Tolminskem pa bo vinska letina prav šibka. Jabolka ne bodo več rastla na drev« ju, ampak na vejah; to je čudna reč in vendar bo marsikateri izmed vas, brumni poslušavci, moral ugrizniti v kako kislo jabolko. Črešnje bodo, kakor lansko leto, slajše od lesnik. Marsikak grozd bo visel tako viso« ko, da boste morali pustiti, naj visi, četudi se vam bodo po njem sline ce« dile. Pšenica in rž bosta nastavila precej zrnja. Pa vendar bodo mnogi politiki prazno slamo mlatili. Huda reč bo ta, da na mnogih dre« vesih listje ne bo pognalo, posebno ne na smrekah, jelkah in borovcih. Trava bo to leto tako močno poga« njala, da jo bodo mnogi modri mo« žički slišali rasti. Vsa letošnja žetev tobaka bo v ognju zgorela; zavarovalnice zoper po« žarno škodo pa ne bodo za to plačale prav nobene odškodnine. Stara Šembilja, ki sem vsa zemljišča zastavila, ne bom letos prav nič pride« lala in bom, če se vsa moja preroko« vanja izpolnijo, kar bo res in gotovo, jeseni pri mohorjanih pobirke jemala. Tretjič. O cenah v letu 1930. Pšenica bo bolj poceni, če je bo več in če vse gospodične in gospe, ki želijo vitke postave biti, ne bodo jedle ni skorjice kruha. Če bodo vse tatove obesili, bo cena konoplji zrasla. Ako pa bodo v tem letu vsi osli seno jedli, se bo cena na vso mero zvišala. V stiski bo tudi letos dober svet drag. Če bodo vsi Slovenci toliko pili, kot stara Šembilja, bo konec vinske krize, ker bodo vsi Slovenci pomrli od srčne kapi, vnetja ledvic in ležanja po jarkih. četrtič. O vojski in puntih. To leto bo prišla velika vojska med mišmi in mačkami, med mačkami in psi, med psi in zajci, pa še huda vojska med vodo in ognjem. Vojska bo med pijanci v gostilni; pa bo prišla policija in bo sklenila mir. Bolj majhne praske bodo na mno« gih krajih: med taščo in snaho, med dolžniki in upniki, med starimi in mla« dimi. To pa mora biti, da odvetnikom ni treba zapreti pisarn in da sodniki ne postanejo brezposelni. Nemiri bodo izbruhnili v loncu, ko bo grah v njem začel vreti. Punt pa bo počil v želodcu, če se boš preveč na« jedel klobas in zelja in to žalil z mo« štom. Največji nemir bo v stari Šembilji, ko bo hudo žejna pa suha ko berač. To so prerokovanja sloveče modri« ce Šembilje, in kot smo že zatrdili, z mirnim srcem in železnim prepriča« njem pričakujemo, da se bodo vsa po« polnoma izpolnila. ZANKE V BESEDI IN SLIKI., , domen. ZANKE. 1. Kaj je to? 1. Nima nog, pa je noč in dan na nogah. 2. Nima ne mesa ne kosti, pa ima vendar pet prstov. 3. Ničesar ni zakrivil, pa ga vendar ljudje zapirajo. 4. Za enega je dosti, za dva preveč, za tri nič. 5. Ni živo, nima ne ust ne zob, pa je najtrše reči. II. Kaj pa to? 1. Kaj se čevljarju najbolj gnusi? 2. Kaj bo pred sodnim dnevom? 3. Kaj je najbližje za kravo? 4. Kaj ima moder mož vedno pred očmi? 5. Kaj manjka na njivi, ko je že vse zorano? III. Kako je to? 1. Kako dolgo so ljudje ob nedeljah v cerkvi? 2. Kako najlažje zabraniš, da se ti čevelj ne pošvedra? 3. Kako zabraniš, da ti miši ne pojedo žita? KRIŽEC IN PIKA. 4. Kako napolniš z eno vrečo žita dve vreči? 5. Kako moreš sto ljudi peljati na enem vozu v mesto? IV. Zakaj je tako? 1. Zakaj olikan človek ne je klobase s prsti? 2. Zakaj ne dežuje dva dni zapo« redoma? 3. Zakaj so vse bolhe črne? 4. Zakaj so lasje prej sivi nego brada? 5. Zakaj petelin zameži, kadar poje? V. Kdo je to? 1. Kdo je vedno pod streho, pa je vendar moker? 2. Kdo hodi vse življenje po glavi? 3. Kdo živi od dima? 4. Kdo je v hiši brez glave? 5. Pridnost je mati modrosti, kdo pa je hči? VI. Kateri je ta? 1. Katerega človeka ne gane tudi naj« lepša godba? 2. Katerega človeka noben brivec ne more ostriči? 3. Kateri svetniki so najvišji? 4. Katerega jezika se najlažje na* učimo? 5. Katere zobe dobi človek najzadnje? ZMOTNE POTI. Položi križec med pike tako, da se ta nobene pike ne dotakne in bo povsod obdan od njih. Po kateri poti pride deklica mačke? Kako se zanke razvozljajo, najdete na strani 138. O PRISTOJBINAH. Pristojbine se plačujejo pri registrskem uradu, kamor je treba predložiti vsako po* godbo najkasneje 20 dni po njeni izstavitvi. Spisov, ki niso bili predloženi pravočasno' v registracijo, ne moremo uveljaviti pred sodni« jo, dokler ni bila izvršena registracija in pla« čana poleg pristojbine še velika kazen. 1. NAJVAŽNEJŠE O MENICAH. Izterjevalno postopanje pri neplačanih meni* cah je zelo hitro. V nekaj dneh ima menični dolžnik rubež v hiši. Zato sedemkrat dobro premisli, preden podpišeš menico! Glede na pristojbine razlikujemo: a) menice, ki zapadejo v plačilo najkasneje v 4 mesecih; b) menice, kojih zapadlost leži med 4 in 6 meseci; c) menice, ki zapadejo v plačilo po 6 me< secih; č) menice, na katerih ni dneva zapadlosti (bianco s menice). Pristojbine za menice pod c) in č) so enake. Pri menicah pod č) označimo zapadlost na sledeče načine: 1. na vpogled (a vista). Taka menica zapade v plačilo takoj, ko jo upnik predloži dolžniku. 2. določeno število dni ali mesecev po vpo« gledu. Če je plačilni dan n. pr. 1 mesec po vpogledu, jo mora dolžnik plačati 1 mesec po oi.em dnevu, ko mu je bila predložena na vpogled. Dan predložitve na vpogled mora dolžnik označiti in potrditi na menici s svo« jim podpisom. Menični upnik mora menice z zapadlostjo pod 1) in 2) predložiti dolžniku najkasneje v 1 letu po dnevu izstavitve, sicer izgubi pra« vico do regresa, če menični dolžnik odreče plači'o. 3. menica in bianco. Na taki menici ostane prostor, kjer se napiše dan zapadlosti, prazen. Menični upnik predloži menico v plačilo, kadar hoče; izpolniti mu je treba le dan zapadlosti. Takih menic se moramo zelo varovati, posebno če ne vemo natančno, s kom imamo opravka. Potrdila o prejemu menične svote ni treba še posebej kolkovati, ker je kolek že vštet v ceni menice. Spodaj navedene pristojbine veljajo za me« niče izstavljene in plačljive v tuzemstvu, kakor tudi za menice, ki so bile izstavljene v ino« zemstvu in so plačljive v tuzemstvu, a niso bile v inozemstvu kolkovane Za menice izstavljene v tuzemstvu in plač« ljive v inozemstvu, dalje za menice izstavljene in kolkovane v inozemstvu a plačljive v tu« zemstvu, se plača le polovična pristojbina. a) Menice, ki zapadejo v 4 mesecih, stanejo: za zneske do L 200— L —.30 za zneske od L 200.01 do L 400,— L —.50 za zneske od L 400.01 do L 600.— L —.70 za zneske od L 600.01 do L 800,— L —.90 za zneske od L 800.01 do L 1000,— L 1.10 za zneske nad L 1000— se plača L 1.—■ od vsakih L 1000,— ali odlomka od L 1000.—. b) Menice, ki zapadejo med 4 in 6 meseci, stanejo: za zneske do L 200,— L —.50 za zneske od L 200.01 do L 400,— L —.90 za zneske od L 400.01 do L 600,— L 1.30 za zneske od L 600.01 do L 800.— L 1.70 za zneske od L 800.01 do L 1000,— L 2.10 za zneske nad L 1000.— se plača L 2.-— od vsakih 1000 lir ali odlomka od 1000 lir. c) č) Menice z zapadlostjo nad 6 mesecev in menice in bianco stanejo: za zneske do L 200,— L —.90 za zneske od L 200.01 do L 400.— L 1.30 za zneske od L 400 01 do L 600,— L 2.50 za zneske od L 600.01 do L 800.— L 3.30 za zneske od L 800.01 do L 1000,— L 4.10 za zneske nad L 1000.— se plača L 4.— od vsakih 1000 lir ali odlomka od 1000 lir. Pri vseh menicah nad L 1000.— je treba do« plačati še stalno pristojbino L —.10 za kolek pobotnice. Nepravilno kolkovane menice nimajo pravne veljave. 2. KNJIGE. Trgovski zakon predpisuje sledeče knjige: 1. Dnevnik (Libro giornale). Vsako polo (4 strani) kolkujemo s kolkom 10 st. Ta kolek prepečati registrski urad. Prvo vidiranje pri tribunalu oziroma preturi stane: do 200 strani......L 10,— od 201 do 400 strani ... L 12.— nad 400 strani......L 35,— Letno vidiranje: do 200 strani......L 6.— od 201 do 400 strani ... L 12.— nad 400 strani......L 35,— 2. Inveniarna knjiga (Libro degli inventari). Pristojbine za kolkovanje in vidiranje so enake kakor za dnevnik. Inventarne knjige pa ni treba predlagati v letno vidiranje. 3. Kopirna knjiga (Copialettere). Kolek do 400 znaša L 3.—. Za vsakih nadaljnih 100 strani ali odlomek 100 strani L 1.—. Vidiranje pred začetkom rabe za vsakih 100 strani oziroma odlomek od 100 strani L 3.—. Kopirna knjiga se ne predlaga v letno vidiranje. Zadruge morajo imeti poleg navedenih knjig še : 1. knjigo deležev; 2. zapisnik sej načelstva in nadzorstva; 3. zapisnik občnih zborov. Za kolkovanje in vidiranje veljajo ista do« ločila kakor za inventarno knjigo. Vse ostale najrazličnejše knjige, ki jih imajo trgovci ali zadruge, so proste pristojbin in vi« diranja. 3. Hranilne knjižice kolkujemo, da nalepimo na vsako« polo (4 strani) kolek za 50 stotink. Knjižice tekočih računov in posojilne knjii žice kolkujemo, če ne obsegajo več kakor 5 pol, s kolkom za L 2.—; če obsegajo več kot 5 pol, kolkujemo vsako polo (4 strani) s 50 stot. Ko« leke prepečati registrski urad. 4. Računske izvlečke, prepise računov, ob« vestila o bremenopisih in dobropisih na teko« čem računu, potrdila o pravilnosti računskega izvlečka, kolkujemo s stalno pristojbino 20 st. 5. Potrdila, pobotnice, račune, sezname in podobne listine med zasebniki, zasebniki in tr« govci, kolkujemo: za zneske do L 100.— s kolkom L —.10; za zneske od L 100.01 do L 1000.—' s kolkom L —.50; za zneske od L 1000.01 do L 3000.— s kolkom L 1 —; za zneske od L 3000.01 do L 6000,— s kolkom L 2.—; za zneske od L 6000.01 do L 10000,— s kolkom L 3,— itd. za vsakih 1000 lir ali odlomek od 1000 lir 30 stot. več. Kolek je treba vedno zaokrožiti na lire na« vzgor. Za zneske nad 200.000 lir velja stalna pristojbina 60 lir. 6. Prometne pristojbine (tassa scambio). S 1 julijem 1930. se je zvišala prometna pri« stojbina na izmenjavo blaga med trgovci, indu« strijalci in obrtniki s pol odstotka na eden in pol odstotka, dočim so ostali v bistvu vsi prej« šnji predpisi glede prometnih pristojbin nespre« menjeni, tako da se tudi še nadalje plačuje za neobhodne življenske potrebščine navaden kolek. Odmera prometnih pristojbin je sledeča: Zneski do L 10.— so prosti prometnega dav« ka, prilepimo le navaden kolek za 10 stotink; za zneske do L za zneske do L za zneske do L za zneske do L 20,— kolek L —.30 40,— kolek L —.60 60,— kolek L —.90 80,— kolek L 1.20 za zneske do L 100,— kolek L 1.50 za zneske do L 200.— kolek L 3.— za zneske do L 300.— kolek L 4.50 za zneske do> L 400.— kolek L 6.— za zneske do L 500,— kolek L 7.50 itd. za vsakih nadaljnih L 100,— ali odlomek L 100, se doplača kolek L 1.50. Če prometna pristojbina presega L 500.—, so mora plačati po poštnem tek. računu na pri« stojni registrski urad. Plačilo mora izvršiti iz« stavitelj računa. Važno je, da mora trgovec izstaviti, najka* sneje peti dan od dneva izročitve ali odpoši« ljatve blaga, pravilno kolkovan račun v dveh izvodih, katerih enega izroči kupcu. ' Odposlani kakor tudi prejeti računi morajo biti opremljeni s (tekočo) številko. Hraniti jih morata kupcc in prodajalec za dobo petih let. Potrdila o plačilu računa ali zneska na račun, napisana na pravilno kolkovanem računu, so prosta vsakega nadaljnega kolka. Prometna pristojbina se računa tudi od zne« ska zaračunane ovojnine ali predplačanih pre« voznih troškov. Za ovojnino in prevoz v zvezi z blagom, ki je prosto prometnega davka, se ne plača prometna pristojbina, temveč se računa navaden kolek. Tudi blago, ki se vporabi v podjetju samem, jo podvrženo prometni pristojbini (n. pr. pisar« niške potrebščine). Izmenjava blaga med centralo in podružnica« mi ni podvržena prometni pristojbini. Morajo pa biti podružnice pravilno vpisane v seznamu trgovska zbornice. Blago, namenjeno za izvoz v inozemstvo, je prosto prometne pristojbine, vendar moraš pri« lepiti na račun navaden kolek. Vsak trgovec, obrtnik, industrijalec, trgov« ska družba ali zadruga, ki je vpisana v davčnih seznamih v kategoriji B za obdačljiv dohodek v znesku nad L 15.000.—, mora otvo* riti poštno«tekoči račun, in vinkulirati v korist finančne uprave kavcijo v znesku L 500.— ozi« roma L 1000,— če obdačljivi dohodek v ka« tegoriji B presega L 25.000.—. Za les in živino veljajo posebna določila, ki se pa mnogokrat spreminjajo. POŠTNE PRISTOJBINE za kraljestvo, kolonije, ljudovlado S. Marino Pisma, navadna za vsakih 15 gramov L —.50 » v kraju samem za vsakih 15 gramov ........» —-25 » naslovljena vojakom (izvzem« ši častnike) in za županstva za vsakih 15 gramov ...» —.25 Dopisnice, z daljšim besedilom . . » —-30 Dopisnice z daljšim besedilom v kraju in dopisnice naslov« ljene vojakom . . . . » —.15 » s plačanim odgovorom . » —.60 » s plačanim odgovorom v kraju.......>> —30 » s samim podpisom in da« tumom.......» —-10 Razglednice, z ne več ko 5 besedami » —.20 » z več ko 5 besedami v kraju ali poslane vo« jakom......» —-20 » z več ko 5 besedami izven kraja.....» —.30 Posetke (vizitke) z ne več ko 5 besedami.......» —-20 Obvestila o rojstvu, smrti, poroki in slična .......» —-15 Trgovski računi odprti, ki ne pre« segajo 15 gramov...... Tiskovine za vsakih 50 gr (do naj* večje teže 2 kg) . . . . » —.10 Vzorci brez vrednosti za prvih 100 gr » —.35 » brez vrednosti za vsakih na« daljnih 50 gramov (do najvi« šje teže 350 gramov) ...» —.15 Ekspresna pristojbina, poleg običajs ne pristojbine........» 1.25 Ekspresne pošiljatve se dostavlja* jo brezplačno le v mejah obveznega pošt. okrožja, izven tega se dostav« ljajo proti sledečim potninam: a) do 500 m ..........» —,30 b) nad 500 m za vsak km ali del istega..........» —.60 Te potnine se pri slabem vremenu in za nočni čas zvišajo do dvoj« nega zneska. Priporočitev (rakomandacija) poleg običaj, pristojbin ......» 1.25 (Odšk. za izgublj. priporoč. poši« Ijatve znaša L 25.) Priporočitev za dopisnice in tiskovine » —.60 Zavarovanje pisem (denarnih), poleg običajne pristojbine in pristojbine za priporočitev za prvih L 200 . . » —.80 za vsakih nadaljnih L 100 (ali od« lomek) ........... _.30 Zavaruje se lahko do zneska L 1000 pri poštnih uradih II raz* reda do L 500. Povratnice (ricevute di ritorno) . . » —.60 Povzetje, stalna pristojbina ...» —50 Za poštno ležeče pošiljatve razen obi« čajnih pristojbin še.....» —.15 ako te pristojbine ne plača odpoši« ljatelj, plača naslovljenec ...» —.30 Zavoji do teže 1 kg......» 2.50 » do teže 3 kg.....» 5.— » do teže 5 kg . ... » 7.50 » do teže 10 kg (vse brez na« vedbe vrednosti) . . . , » 12.50 Pri zavojih večje obsežnosti 50% doplačila. Zavoji nad 10 kg se ne sprejmejo, tako tudi ne zavoji, ki so manjši kot 1 dm3. Nujni zavoji do 1 kg . . . » 7.50 » » » 3 kg .' . . » 15.— » » » 5 kg . . . » 22.50 Nad 5 kg težki zavoji se ne sprejemajo. Obsežnejši do 50°/o doolačila. Zavarovanje zavojev, poleg običajne pristojbine za prvih L 200 .......» i._ » za vsakih nadalj. L 100 ali ulomek istih ...» —.50 Zavarovani zavoji morajo biti zašiti v platno in šivi gosto za« pečateni. Povzetje pri zavojih do I. 100 . . . » —.60 Pristojbina za shrambo zavojev na pošti pri navadnih zavojih dnevno » —.25 vendar le do najvišje vsote L 5. Pristojbina ista pri zavojih z naved. vrednostjo dnevho.....» —.40 do najvišje vsote L 8. Brezplačno hrani pošta zavoje le tri dni. Odškodnina za izgubljene navadne zavoje znaša L 25. Poštne nakaznice do L 25.....» _.40 » od L 25 do L 50 » —.80 » od L 50 do L 100 » 1.20 » od L 100 do L 200 » 2,— » za vsakih nadalj. L 100,— ali ulomek » —.50 » naslovi j. vojakom z najvišjim zneskom L 25 .....» —.20 Brzojavne nakaznice poleg običajnih pristojbin za navadno nakaznico in za brzojavko še.....» —,50 Najvišja dovoljena svota L 1000. Reklamacije priporočenih in zavaro« vanih pisem, nakaznic in zavojev » —.40 Pismene prošnje za vrnitev ali pre« membo naslova že odposlanih po« šiljatev itd. .......» —.60 Poštne legitimacije ......» 2._ Splošna določila. Nefrankirana pisma, nefrankirane dopisnice z daljšim besedilom, nefrankirani trgovski računi, rokopisi in vzorci plačajo globo, ki znaša dvojn esoto pri« stojbine. Nezadostno /rankirani pa plačajo globo dvojne vsote primanjkljaja. Nefrankiranih ali nezadostno frankiranih dopisnic ali razglednic, ki ne obsegajo več ko 5 besed besedila, pošta sploh ne odpošilja, kakor tudi drugih pošiljatev, ki zgoraj niso nave« dene. Poštnoležeča pisma morajo imeti pravi naslov prejemnika in ne izmišljenega. Naslovljena mo« rajo biti _na prejemnike, ki so dosegli 18? leto. Brzojavke, navadne 25 st. za besedo » najmanj (10 besed) . . » 2.— » za vsako nadaljno besedo » 0.25 » nujne plačajo trikratni znesek (10 besed) ...» 6.— » za vsako nadaljno besedo » 0.75 Brzojavna nakaznica (poleg 25 stot. za vsako besedo) ...» 3.— Brzojavna nujna nakaznica plača stalni znesek . . . . » 9.— in 75 stot. za vsako bes. Navadno obvestilo, da je došla br« zojavka na svoj naslov . . . . » 2.— Nujno obvestilo........» 6.— Navadno obvestilo za brzojavno na« kazni co .........» 3.— Nujno obvestilo .......» 9,-- POŠTNI PROMET Z INOZEMSTVOM. Navadna pisma v Jugoslavije Avstri« jo, Češkoslovaško, Rumunijo in Ogrsko za prvih 20 gramov ... L 1.— za vsakih nadaljnih 20 gramov . » —.75 Dopisnice v te države . . . . » —.60 S plačanim odgovort/m ...» 1.20 Za Albanijo veljajo za pisma, do« pisnice in priporočitve iste pri« stojbine kakor za notranjost kraljestva. PRISTOJBINE ZA DRUGE DRŽAVE. Pisma do 20 gramov...... L 1.25 » za vsakih nadaljnih 20 gramov » —.75 Dopisnice ........... » —.75 » s plačanim odgovorom . . » 1.50 Razglednice s samim podpisom . . » —.25 » z daljšim besedilom » —.75 Posetnice (5 besed) in druga ol>ve« stila 0 rojstvu, smrti, poroki . . » —.25 Rokopisi do 50 gr........ » 1.25 » za vsakih nadaljnih 50 gr. (do največ 2 kg.) , . . » —.25 Vzorci do 100 gr........ » —.50 » za vsakih nadaljnih 50 gr. do najvišje teže 500 gr. . . . » —.25 SEJMI.----------- Ajdovščina — 10. januarja, 10. februarja, 10. marca, 10. aprila, 10. maja, 25. maja, 24. ju« ni j a, 10. julija, 10. avgusta, 10. sept., 10. okt., 10. nov., 10. dec. Če je ta dan nedelja, se vrši sejem in trg dan pozneje. — Akvileja (Oglej) — 26. do 28. marca, 11. do 13. julija, 19. do 21. decembra. — Avče — nedeljo po 5. avgustu. — Bazovica — 20. dne vsakega meseca. — Bi« tinje — dan sv. Ane 26. julija. — Bol junec — 24. junija in 1. septembra. — Bovec — 19. marca, 4. julija in 29. septembra. — Bre-. gin j — prvi četrtek aprila in prvi četrtek ok» tobra. — Brestovica — 28. aprila, 3. julija, 17. oktobra. — Buje — zadnji torek v mesecu. — Buzet — tretji četrtek v mesecu. — Cerkno — sredpostni ponedeljek, zadnji ponedeljek v maju, prvi ponedeljek septembra in novembra. — Cerovo — 25. aprila, 16. maja, 26. junija. 12. julija, 16. avgusta. — Cres — 5. do 7. av* gusta. — Čepovan — 24. junija, nedelja po 18. oktobru. — Červinjan — ponede« ljek po sv. Martinu 3 dni. — Črniče — prvo nedeljo po sv. Vidu. — Črni vrh — sv. Jurija dan, nedeljo po sv. Marjeti, ponedeljek po malem Šmarnu, nedeljo po sv. Martinu. — De* kani — 9. marca, 9. jun., 9. septembra, 9. de» cembra (živinski semnji). — Devin — 24. ju» nija (konjski semenj). — Divača — 26. dan vsakega meseca. — Dolina — 4. julija. — Dob Otlica — 25. maja (živinski), 6. septembra (živ.), 1. nedelja sept. (kramarski). t— Dom-. Tiskovine za vsakih 50 gr (do 2 kg) » —.25 Priporočitev za pisma, dopisnice, ti« skovine .....» 1.25 Povratnice..........» 1.25 Trgovske fakture odprte, do 20 g . » 1.— Reklamacije ...........2.25 Prošnje za spremembo naslova itd. . » 2.— Ekspresi ..........» 2.50 Povzetje (poleg sorazmerne pristojbin ne L —.50 za vsakih 100 lir in ulomek)......» 1.— Poštne legitimacije......» 5.— Pristojbina za poštnoležeče pošiljke, ako plača odpošiljatelj . » —.20 » ako jo plača prejemnik » —.30 Zavarovalnina za vsakih 100 lir . . » 1.— Pristojbine za zavoje niso za vse dr« žave enake. Vsa pojasnila glede pristojbin in potrebnih listin se dobe pri poštnih uradih. Nujni poštni zavoji do 5 kg se lahko pošiljajo v Avstrijo, Belgijo, Če« škoslovaško, Dansko, Gdansko, Finsko, Nemčijo, Norveško, Nizo« zemsko, Jugoslavijo, Švedsko, Švi« co in Ogrsko. Pristojbine so trikrat« ne, torej L 22.50 — 45.-- 67.50. Obsežnejši zavoji L 30.— — 60.— — L 90.—. berg — 15. sept. in vsakega 4. dne v mesecu (živ. in kramar, sejmi). — Goče — dan; sv. Andreja (prašiči). — Gorica — vsak drugi in zadnji če« trtek v mesecu, 16. marca osem dni, 24. avgu« sta 14 dni, 1. okt. osem dni, ponedeljek po sv. Andreju 14 dni. — Gorjansko — prvo nedeljo po sv. Mohorju.. — Gradišče ob Soči — vsak drugi torek, 20. januarja, zadnjo soboto v me» secu, osem dni po veliki noči. — Her« pelje — vsak drugi dan v mesecu. — Hrastovi Ije — na praznik sv. Treh kraljev. — Idrija —-velikonočno sredo (kram.); 16. maja (živ. in kram.); 15. okt. (živ. in kram); 4. dec. živ. in kram.); 21. dec. (samo kram.) — Ilirska Bistrica — prvi poned,. meseca junija, poned. po sv. Juriju, prvi ponedeljek po malem Šmarnu, po« nedeljek po sv. Martinu. — Jelšane — 1. apri« la. — Kanal — ponedeljek pred sv. Martinom, 19. marca sv. Jožefa dan (nov!). — Klana — na dan sv. Roka, 16. avg., dan sv. Jeronima, 30. setpembra. — Kobarid — 9. marca, 13. ju« nija, dan po rojstvu M. D. in ponedeljek po zahv. nedelji. — Kojsko — ponedeljek po sv. Juriju, poned. po posv. cerkva. — Komen —na dan sv. Jurija 24. apr., sv. Tilha (v Svetem), mal. Šmarna (v Tomaževici), sv. Ivana (v Vol« čjem gradu), sv. Križa (v Ivanjem gradu). — Koper — 21. septembra, 21. oktobra. — Krmin — 25. junija in 8. septembra po tri dni, vsak prvi petek v mesecu živinski trg. — Kubed — drugi poned. po roženvenski nedelji, ponede« ljek"po sv. Martinu. — Labinj (Albona) — 29. junija, 8. oktobra. — Log (pod Mangartom) — dan sv. Štefana, prvo nedeljo v avgustu. — Log (pri Vipavi) — 15. avgusta, 8. septembra. — Lokev —• veliki ponedeljek, 9. novembra. — Lokovec — sv. Petra in Pavla in prvo ned. okt. - Materija vas — 24. jun. — Marezige — 4. nov. — Mitje (Muggia) — 26. jun., 7., 8. in 9. okt. — Monfalcone (Tržič) — 20. marca in 6. decems bra po dva dni. — Moščenice — 2. februarja, 29. novembra. — Naborjet — ponedeljek pred Vsemi svetimi. — Nabrežina — 5. aprila, 17. septembra, 27. oktobra. — Novi Grad (Castels nuovo) — 8. aprila, 8. junija, 27. novembra. — Osp — zadnjo nedeljo junija, prvo nedeljo novembra. — Pazin — 13. februarja, 2. avgusta, 6. oktobra, 6. decembra, — Piran — 24. aprila in 15. septembra po dva dni. — Plas nina — sv. Jurija dan, 12. julija, sv. Roka, sv. Andreja. — Podgrad (Istra) — 27. decembra. — Podraga — v nedeljo po sv. Mohorju. — Pontabelj — 8. septembra. — Poreč (Parenzo) — 21. novembra. — Postojna — 2. jan., 1. febr;, 1. marca, 1. aprila, 1. maja, ponedeljek po vnebohodu, 1. junija, 1. julija, 1. avg., 24. avg., 1. sept., 1. okt., 18. okt., 2. nov., 1 dec., 3. dec. — Povirje — poned. po sv. Antonu Padov. in po sv. Frančišku Ksav. — Prem — ponede* ljek po sv. Gregorju, ponedeljek pred malim Šmarnom, ponedeljek po sv. Uršuli. — Prosek — sv. Martina dan, 11. novembra, ako je ta dan nedelja, pa dan poprej. — Rakitna — pos nedeljek pred sv. Gregorjem, četrtek po sv. Juriju, sv. Medarda, ponedeljek pred sv. Simos nora in Judo. — Renče — prvi ponedeljek v septembru. — Ricmanje — sv. Jožefa dan. — Rihemberg — vsako 1. nedeljo po kvatrah: nedeljo po sv. Urhu (4. julija). — Ročinj — 30. novembra. — Rovinj (Rovigno) — 11. do 20. novembra. — Senožeče — četrtek po binkoštih, ponedeljek po kvat. nedelji v septembru. — Sežana — dne 12. in 22. vsas kega meseca (živ. semenj). 3. maja, 14. sept., 3. nov. V slučaju praznika se vrši semenj naslednji dan. — Slap pri Vipavi 22. novems bra, sv. Lucije dan. — Slavina^Prestranek — 34. junija (v Matenji vasi). — Sliv je —■ 15. as prila, 264 septembra. — Sorica — sv. Luke dan (živinski sejm). — Spodnja Idrija — 17. marca, 3. maja, 16. avg. ponedeljek po rožnivenski nedelji, 11. novembra. — Sveto pri Komnu — 1. septembra. — Sv. Anton (pri Kopru) pones deljek po sv. Antonu Pad., 20. oktobra. — Sv. KrižtCesta — 5. febr., 23. aprila, 2. avg., 14. sept., 5. nov., 26. dec., ponedeljek po Sv. Rešnjem Telesu. — Sv. Lucija (pri Tolminu) 14. februarja, sv. Lucije dan, torek po veliki noči, torek po binkoštih, v nedeljo po 25. ju« liju, po 28. oktobru in 13. novembra. — Sv. Mihael (Nadanje Selo) — 30. novembra. — Šmarje — v tednu po jesenskih kvatrah, 3. febr.^ 22. nov. — Šmarje pri Kopru — 24. aprila, 8. sept. — Štanjel — 7. jan., 21. maja, 30. jun. 22. avgusta. — Šturje — 1. februarja, ponedes ljek po beli nedelji, v sredo po nedelji rožn. venca. —■ Št. Peter na Krasu — dne 10. vsake* ga meseca (živinski in kramarski sejmi). Ako je ta dan nedelja ali praznik, pa dan pozneje. To so živinski in kramarski sejmi, tudi za kos nje in prešiče. Na praznik sv. Petra in Pavla velik kramarski sejem. — Št. Vid pri Vipavi — 14. marca, sv. Vida dan. — Št. Viška gora — sv. Jožefa, sv. Vida, 15. junija, sv. Petra in Pavla. — Tolmin — 23. aprila, 21. septembra nedelja po Rešn. Telesu, sv. Matevža 21. sept. in 16. vsakega meseca. — Tomaj — 29. jus nija. — Trbiž — prvo soboto v aprilu in okt., 30. junija, 16 oktobra. — Tribuša (Dolenja) — sv. Jakoba dan. — Trenta — sv. Ane dan, 8. septembra. —■ Trnovo s Bistrica — 16. febr., 16. aprila, 16. junija, 16. avg., 16. okt., 16. dec., ponedeljek po sv. treh kraljih, po sv. Petru in Pavlu in 19. oktobra. —■ Turjak (Monfals cone) — 20. aprila, 10. oktobra, 9. decembra po dva dni. — Ukve — zadnji ponedeljek v mara cu in septembru. — Unec ■— prvi ponedeljek v marcu (živinski sejem). — Vipava — mesečs ni sejmi 20. vsakega meseca; pustni ponedes ljek. — Volče — nedelja po Kresu in 6. nov. — Vodnjan — 10. avgusta, 13. decembra. -— Volosko — 16. maja, 26. julija, 16. avgusta. — Vremski Britof — 15. avg. — Vrh (Idrija) — ponedeljek po tretji nedelji po veliki noči, 27. julija, 9. septembra. — Vrhpolje (pri Vis pavi) — 22. januarja, sv. Primoža dan. — Zae gorje — 10. marca, torek po binkoštih, 17. seps tembra, kvatrni ponedeljek pred božičem. ^DRUŽINA" Mesečnik za slovenske družine. Stane leto 14 lir — s krojno prilogo 18 lir. »Družina« prinaša lepe povesti slovenskih pisateljev in novele ter črtice velikih pisate« Ijev raznih narodov. »Družina« prinaša poljudne članke o domači zgodovini, naravoslovju, slike iz sveta, potos pise in druga zanimiva poročila. »Družina« je svetovalec gospodarju in gos spodinji, ker nudi nasvete za hišo, kuhinjo, vrt in gospodinjstvo. »Družina« odpira široko obzorje mladim in starim in nudi srcu ognja za veselo in plemes nito življenje. Naročite »Družino« na naslov: Uprava „DRUŽINE" - Gorica GOR1Z1A — RIVA P1AZZUTTA 18. Naš naslov: Goriška Mohorjeva družba -Gorizia - Riva Piazzutta. GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA. PRAVILA GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE. Namen bratovščine. § 1. Namen bratovščine Mohorjeve družbe je vzgajati slovensko ljudstvo, prebivajoče v Italiji, po načelih katoliške prosvete, pospeše« vati v njem versko in nravno življenje, sploh ohraniti in širiti v njem katoliško vero. V ta namen se bodo izdajale in razširjevale dobre knjige, spisane v slovenskem jeziku v duhu katoliške vere. O pristopu udov. § 2. V to bratovščino sme vstopiti vsak ka« toliški kristjan kateregakoli stanu ali spola, da le more in h )če si ok.ovati družbene dolž« nosti. Član bratovščine postane, kdor se prijavi osebno ali pismeno pri krajevnem poverjeniku bratovščine ali pa če ga sprejme osrednji od« bor, ki vpiše njegovo ime v glavno bratovsko knjigo. Kdor se je v to družbo sprejel, ostane njen ud tako dolgo, dosler sam očitno ne naznani svoje volje, da stopi iz družbe, pri kakem predstojniku (poverjeniku), ali pri osrednjem odboru, ali dokler ga osrednji odbor iz bra« tovščine ne izključi, zlasti če zanemarja bra« tovske (družbine) dolžnosti. Dolžnosti udov. § 3. a) Vsak ud naj vsak dan moli en »Oče« naš«, eno »češčeno Marijd«, in zraven naj pri? stavi besede: »Sveti Mohor, prosi Boga za nas!« z namenom, da se katoliška vera sploh, posebno pa med slovenskim ljudstvom ohrani in razširja. b) Udje duhovniki naj pa vrhu tega tudi mašujejo za vse žive in mrtve ude, če le mos goče na praznik sv. Mohorja, to je 12. julija. c) Vsak ud plača od odbora določeno letni* no, da zamore družba po svojem posebnem namenu delovati. č) Vsak ud se zaveže, da si bo po svoji moči prizadeval, da se razširijo med verniki dobre knjige. Vendar ta dolžnost ne veže pod grehom. Koristi in pravice udov. § 4. a) Ud, ki spolnuje dolžnosti, more za« dobiti nepopolne ali popolne odpustke, ki jih je naklonila sv. stolica tej bratovščini — ka« kor podobnim drugim družbam: — Vsak me« sec se v Gorici daruje sv. maša za žive in po« kojne ude. Vrhutega so udje deležni vseh dobrih del ter zasluženj celokupne bratovščine ter vseh udov. b) Od vseh knjig, ki jih za ude izda bratov« ščina, dobi vsak ud za plačani znesek po en iztis. c) Vsak ud ima pravico, priporočiti družbe« nemu odbtiru, naj izda take spise, ki se mu zdijo za ljudstvo potrebni ali koristni. Vodstvo bratovščine. § 5. Bratovščina ima svoje krajne poverje« nike (župnik, kurat, vikar), dekanijske pover« jenike ter osrednji odbor. V vsaki dekaniji izvoli slovenska duhovšči« na dekanijskega poverjenika za vso dekanijo ter krajnega poverjenika (župnik, kurat, vikar) za posamezne duhovnije. V slučaju, da se iz kakršnegakoli vzroka ni mogla izvršiti izvolitev dekanijskega in kraj« nega poverjenika v času, določenem od druž« binega predsednika, imenuje poverjenike odbor. Vsi dekanijski poverjeniki, ki jih skliče sta« rosta med njimi, izvolijo izmed sebe osrednji družbeni odbor, in sicer predsednika ter 4 čla« ne. Osrednji odbor pa mora potrditi pristojni prem. škof, ki je po cerkvenih postavah nad« zornik bratovščine. Osrednji odbor, ki naj ima po možnosti se« dež v Gorici, vodi celokupno družbo. Krajni poverjeniki pobirajo udnino ter jo pošiljajo osrednjemu odboru ter delijo med ude knjige, ki jih izda bratovščina. Osrednji odbor daje udom vsako leto račun o oskrbovanju družbinega premoženja ter o drugih poslih, ki se tičejo družbe. Ta pravila je odobril knezomadškofijski or« dinariat. Št. 3994/23. Gorica, 16. novembra 1923. t FRANČIŠEK BORJA, nadškof. LISTNICA GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE. ».Goriški Mohorjevi družbi', ki ima namen, ohraniti krščansko vero in varovati značajno nravnost Slovencev, prebivajočih v Italiji, po« delimo v vso ljubeznijo apostolski blagoslov.« Tako se glasi poslanica, s katero jo sv. oče Pij XI. blagoslovil našo bratovščino. In reci moramo, da je blagoslov božje Cerkve sprem« ljal družbo skozi vsa. njena leta, ki jih je že sedem. Vdano se zahvaljujemo našemu pre« vzvišenemu knezu in nadškofu goriškemu drju Frančišku Borji Sedeju za podporo, ki jo daje naši bratovščini, in milostnim škofom Julijske krajine, ki jo duhovščini priporočajo. Bog pla« čaj tudi čč. gg. poverjenikom, ki se trudijo, da pride katoliška knjiga v naše družine. V preteklem poslovnem letu so umrli sle« deči gospodje poverjeniki: Čargo Angel, vikar v Sovodnjah; Goljevšček Božidar, kaplan v Postojni; lvančič Matija, vi--kar v Gabrijah; Jelovčan Pavel, kurat v Livku: Kos Josip, kurat v Otaležu; Likar Jožef, župni upravitelj v Vrabčah; Pavlin Alojzij, vikar v Vojščici; Pospišil Franc, župnik v Munah; Pa-, hor Peter, vikar v Brestovici. Gospod, daj jim večni mir! KNJIGE ZA LETO 1931. Lotos je Goriška Mohorjeva družba izdala sledeče knjige: Kot redni družbeni dar za ude: 1. Sirote, povest, spisal Narte Velikonja. V njej pisatelj pretresljivo popisuje usodo sirot na kmetih, temne in solnčne strani kmetiškega življenja. 2. Delavci, povest, spisal Slavko Savinšek. Pisatelj je tu upodobil življenje in stremljenje delavcev v velikem industrijskem središču. Krs ščanski 'nazor o vzajemnosti stanov in o pras vični ureditvi človeške družbe? se tu bori z nas padalnimi, prevratnimi poskusi protiverskega socializma. Nad tem bojem stoji in deluje pri* prosto, a po globoki veri močno dekle Breda, ki z žrtvijo svojega življenja pokaže, da lc životvorna ljubezen rešuje in preraja ljudi. 3. Mati uči otroka moliti. V svoji najnovejši okrožnici o mladinski vzgoji je sV.; oče Pij XI. povedal: V prvi vrsti je za vzgojo1 t>d Boga sas mega določena družina. Vzgoja v .lepo urejeni krščanski družini je nasplošno najtrajnejša in najuspešnejša. Sv. oče toži, kako družinska vzgoja vidno peša in propada, posebno še po krivdi staršev, ki se, premalo brigajo ža to, da bi z zgledom in besedo učili otroke krščansko živeti. To brezbrižnost — pravi sv. oče —'naj duhovniki v pridigah in krščanskem nauku ostro grajajo; tudi naj starše opozarjajo na veliko odgovornost pred Bogom, če bi svoje dolžnosti glede vzgoje otrok zanemarjali. — Tako se glasi navodilo sv. očeta. Odbor Gos riške Mohorjeve družbe je sklenil, da izda v smislu te okrožnice knjižico, iz katere naj starši, starejši bratje in sestre itd. poučujejo otročiče prve verske resnice in glavne mos litvice. 4. Nove postave. Razlaga najvažnejših pos glavij italijanskega civilnega prava. Prvi del. Spisal dr. Josip Bitežnik. — S prvim julijem 1929. je v Julijski krajini stopilo v veljavo itas lijansko civilno pravo. Od mnogih strani so prihajale na odbor prošnje, naj izda knjigo, ki bi razložila poglavitne določbe novega prava. V tej knjigi je pisatelj podomače razložil najs važnejše reči iz osebnega, družinskega in des dnega prava. Ta knjiga bo našim udom gotovo koristila in jim dajala pojasnila. Skrbno naj jo shranijo. 5. Koledar za l. 1931. Tu ga imate; mislimo, da smemo trditi, da je domač, poljuden, kos risten. Goriška Mohorjeva družba je poleg teh izs dala še štiri dodatne knjige za doplačilo. Te knjige so: 1. »Družinska kuhinja«. Opisala Marta Uršis čeva. Vsebuje 500 receptov za pripravo pris prostih in prazničnih jedil. Cena za ude 4 lire, v knjigarnah 5 lir. 2. »Klasje«, mladinska čitanka. Uredil dr. Anton Kacin. Vsebuje 157 pesmi in pripoyesti iz slovenske književnosti. Cena za ude 5 lir, v knjigarnah 6 lir. 3. »Rešeni«, povest iz francoske revolucije, spisal Jules Verne, slovenski povedal Gregor Hrastnik. Cena 2 liri. 4. »Gospodovi dnevi«, cerkvene pesmarice II. del. Obsega nad 100 izvirnih mašnih, obha= jilnih in blagoslovnih1 pesmi. Cena za ude 10 lir. KNJIGE ZA LETO 1932. Udje bodo prihodnje leto prejeli sledeče knjige: 1. Koledar za l. 1932. t 2. Kmečke zgodbe, povesti, spisal Ivo Šorli. 3. Velika povest. 4. Mlado zorenje. Poučne zgodbe za doras ščajočo mladino, spisal Ciril Metod Pečnik. Ta .knjiga bo. kažipot za vzgojo krščanskega znas čaja. Prosimo čč. gg. poverjenike, da do velike noči naberejo ude in nam iih javijo. UDNINA. ITALIJA: Udje, ki se zglase pri poverjenikih, plačajo 6 lir; ob prejemu knjig morajo povrniti povers jenikom prevozne troške za knjige. Posamezne ude sprejema tudi uprava. Udnina znaša 6 lir, s poštnino L 7.50, s pošt« nino in priporočitvija L 8.75. JUGOSLAVIJA: Udnina Din 30.—; priporočitev Din 4.— več. Pesmarica Din, 56.—. Poštnina in priporočitev je všteta v teh zneskih. Vse zneske je treba poslati na račun štev. 20.446 pri Poštni hras nilnici v Ljubljani. Udnina za ostalo Evropo znaša L 12.—; za prekomorske države pa L 13.—. NASA ZAVAROVALNICA ,t'UNION' je ustanovljena 1. 1S2S. in ena najveCjitt na svetu. ^rparS£ AVGUST RAVNIK vi a Barzellini 2 ZANKE REŠENE. I. 1. Podkev. 2. Rokavica. 3. Denar. 4. Skrivnost. 5. Rja. II. 1. Osla, ki jo pljuje. 2. Noč. 3. Rep. 4. Nos. 5. Zemlja, ki jo plug odnese. III. 1. Dokler sta dva — človeka. 2. Hodiš bos. 3. Spečeš kruh. 4. Če polno vrečo postaviš v prazno. 5. Če jih večkrat pelješ. IV. 1. Ker jo je z ustmi. 2. Ker je noč vmes. 3. Ker imajo vedno žalost v družini. 4. Ker so starejši. 5. Ker zna pesem že iz glave. V. 1. Jezik v ustih. 2. Žebelj pod čevljem. 3. Dimnikar. 4. Kdor gleda skozi okno. 5. Modrost. VI. 1. Gluhega. 2. Pokritega. 3. Tisti, ki so na konju (Sv. Jurij). 4. Materinega. 5. Zlate zobe. Svetovavec žepni koledar za gospodarje, trgovce, obrtnike in zadruge za leto 1931., je izšel v založbi KATOLIŠKE KNJIGARNE v Gorici. Zahtevajte ga pri domačem trgovcu ali pa plSite ponj na naslov: Llbrerla Cattollca, Oorlzla, Plazza Vittoria 11. KATOLIŠKA TISKARNA IZVRŠUJE tiskanje računou, raznih blo-kou, naslouou turdke na pismih in ouitkih, uizitk in sploh useh tiskarskih del TISKA PO NAROČILU KNJIGE IN IREGISTftE ZA TRGOVCE IN ZADRUGE KNJIGOVEZNICA 3zuršuje točno in solidno ue-zauo knjig in registrou Naročila pošljite na naslov: Tipografia Cattolica - Riva Piazzutta 18 ali pa na knjigarno: Libreria Cattollca - Piazza Vittoria št. 11 v GORICI Največja manufakturna trgovina v GORICI RUGGERO VENUTIC0RS0 VERDI19 Nove znižane cene! TELEFON štev. 95 Cene zelo ugodne! Z0B0ZDRAVNIŠKI ATELJE ADOLF KOLE, Gorica, Corso Vitt. Em. 1U. št. 11 ZOBOTEHNIK ^ ODLIKOVAN L. 1924 posluje od S. do 12. dopoldne in od 2. do 5. popoldne prvo nadstropje Kmečka banka registrovana zadruga z omejeno zavezo v Gorici, Piazza E. Do Amicis (prej Koren) št. 12, sprejema hranilne vloge ter jih o h res stujei po 41/2°/o, večje na daljšo odpoved, ve« zane vloge po dogovoru. Davek plačuje za« vod sam--Dovoljuje svojim članom posojila na menice in vknjižbe pod ugodnimi pogoji. — — Uradne ure za stranke od 9.—12. in od 15.—17. Ob nedeljah in praz= nikih je urad zaprt. Kmetovalci, pozor! Najrazličnejša semena, izbrane vrste žita, umetna gnojila in različna sredstva za uničevanje mrčesa, kakor tudi Jullien, najpri-kladnejše sredstvo za čiščenje vina, dobite pri TVRDKI JOŽEF VALLI V GORICI PIAZZA DELLA VITTORIA ŠT. 24 - TEL. 168 ZDRAVNIK T dr. Gresic Adalberto mladi« <*£g«g (starejši sin), sprejema vedno v svojem ambulatoriju V GOBICI, na Travniku (Piazza Vittoria) št. 14/1, nad lekarno Cristofoletti. DOMAČA GOSTILNA „i)L CMflLLINO" GORICA — VIALE XXIV MAGGIO 18 (nasproti sodnije). PRISTNA DOMAČA VINA, MRZLE IN GORKE JEDI. HLEV in SHRAMBA ZA KOLESA! Naborniki! V naši hiši so vojaški nabori. Barvarna za mmmmam^mmammmmm obleke, sukno, pletenine Čiščenje na suho Tintoria Comense (Barvarna Como) LAJREDENTA GORICA Kemična pralnic a Obdeluje m mm c. .. In barva Via airetta M kože za kožuhovino Prenavlja po novi modi moške klobuke in usnjate jopiče, j Goriški AL GRAN RIBASSO ECGRNU §3 sepriporoča cenjenim odjemalcem ® PIAZZA ED. za obl,en obisk. PIAZZA ED. DE AMICIS Na novo založene trgovine z MAREUFAKTURO. DE AMICIS RUDOLF KOLL zobodravniški atelje ustanovljen l. 1892. odlikovan z najvišjimi odlikovanji iz Londona, i hip liimiii ■■ niiiiii »l,.. -..-.. Pur'za> Dunaja, ■miHmBBaMglHMiMM Qorice, Vidma in I SI. Louisa. Sprejema od 9. -12. in od 14. - 17. O O R I e A via mmmmm Arcivescovado 1 ; i! :tt Blodni salen VeIika iz?e: ra jesenskih in zimskih klobukov zadnjih novosti. Preoblikovanje in popravila po naročilu. Gorica, m Mazzinl B {u via iunicipio) PETRA MOZETIČEVA. CENTRALNA POSOJILNICA GORICA, Corso G. Verdi 32,1. nadst. Hranilne vloge se obrestujejo po 4lU°lo, večje vloge po dogovoru. Davek plača posojilnica Posojila se dajejo na vknjižbo po 61/4°/o, na menice po 6*U. — Od vseh posojil plača davek stranka. — URADNE URE: vsak dan razen nedelj in praznikov od 8. —12., pop. od 3.—5.; ob sobotah popoldne je urad zaprt. Ssikol&Coiiip, Dnevni avtomobilni prevoz blaga iz Gorice v Trst in nazaj. Podjetje sprejema tudi vsakovrstni prevoz bla* ga v katerikoli kraj. Sedež: v GORICI, Via Codelli 14 - Telefon št. 140; Garaža: Via Trieste 4 - Telef. 153. Postajališče: v TRSTU, Via Mazzini 13, Custerlina. Telef. št. 4027. Zdravnik dr. Gr. ©regoric za notranje bolezni sprejema vsak dan od 10. — 12. in od 3. — 4. ure t GORlCI.CersoB.ieriiZS. teči?) Ig VUI uu MS Prodajalna ce-vljev OBSIG BEH3AKIH, Oorica, Via Hastclio sf. 4 priporoča svojo bogato zalogo čevljev. Ročni izdelki iz lastne delavnice in tvorniški čevlji. -Trpežno, pristno in ceno blago. Tvrdka Teod. Hrlbap - Gorica CORSO G. VERDI ŠT. 32 priporoča svojim starim odjemalcem domače in inozemsko blago vseh vrst, posebno veliko iz« bero črnega sukna za čast. duhovščino in platno znanih Regenhart & Raymann za cerkvene prte. Perilo za neveste od najnavadnejših do najfi« i.ejših vrst in vse potrebno za njihovo popolno Blago solidno opremo. Cene zmerne. V X : t t ♦ ♦ t t ♦ ♦ : IVgjavirea šewSjev TRAMPUŠ & KOKELJ _____ Gorica Via Rastello .__ Ima v zalogi veliko izbero ličnih čevljev za vsak stan — izdelke lastne delavnice. Zelo znani so dvakrat šivani čevlji z dvoj« nim podplatom, ki so radi nepremočljivosti zelo iskani. Primerna izbera tovarniških čevljev. Cene nizke! Blago zelo dobro! Emilio Wokolat & C. - GORICA Corso Vltt. Em. III in vogel Via Barzellini - Telef. 3-47. priporoča svoje izvrstne fotografske aparate vsake velikosti in cene ter p r i P 0 ČIIB gramofone Z najmodernejšimi ploščami. — Izključno zastopstvo svetovne znamke plošč „\/GCe del pGdrORS" in velika izbera plošč „Col!iuihša", ..Otfeon" itd. U zalogi so tudi plošče slovenskih pesmi. Prodaja tudi no obroke; TRGOVINA CEfllJEfl AND. COTAR, GORICA Via Rastello 34 Solidno blago. Cene nizke. Zdravnik Dr.L.Simoniti, bivši asistent goriške bolnišnice, sprejema vsak dan od 9.—12. in od 3.-4. GORICA Piazza della Vittoria št. G/II (Travnik) (nasproti lekarne Cristofoletti.j Dr. L. Mermoljs £ : sprejema v Gorici Piazza Vittoria št. 5-II na Travniku J^- G. C9RL0TT0 rZ^Oil^/^. GORICA Stolni trg 3 ^Piazza Cavour-Tel. 137 IZBRANA zelenjadna in travniška semena Zaloga semenskih žit in umetnih gnojil Ljudska posojilnica v Šempetru v Gorici registrovana zadruga z neomejeno zavezo ——^^ Obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Svoje prostore ima za cerkvijo v last* ni hiši, zidani pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna hiša, JAMČIJO pri Ljudski posojilnici, kot zadrugi z neomejenim jamstvom, ZA VLOGE VSI ČLANI S SVOJIM PREMOŽENJEM, ki presega večkratno vrednost vseh vlog. HRANILNE VLOGE PRESEGAJO L 1,500.000.— ' Ustanovljena 1. 1896. Čekovni račun: št. 11/5282. Svetovavec žepni koledar za gospodarje, trgovce, obrtnike in zadruge za leto 1931., je izšel v založbi KATOLIŠKE KNJIGARNE v GORICI. Zahtevajte ga pri domačem trgovcu ali pa piiite ponj na naslov: Llbrerla Catlolica, Gorizia, Piazza Vittoria 11. Zdravnica dr. Vilma Dominco E&5 sprejema od 10.-12. in od 15.-16. ure GORICA - Corso Vltt. Em. III. štev. 59. PRENOČIŠČA * PROSTORI NOVI! Staro znana gostilna „AL BON FURLAN" (JOSIP ŠFILIGOJ) GORICA — VIA S. GIOVANNI 8 I/vrstno vipavsko, briško belo in črno vino, teran, — Gorka jedila ob vsakem času. Oprava snažna. Postrežba najboljša. Zaloga vina v Gorici Via Formica 1 (tik Koma), Ima bela In ima vina po razmeroma nizkih cenah ! ! Se priporoča PIREC JOŽEF, naslednik,Vinarske zveze' FAGANEL) STANKO avt. stavbeni podjetnik in sodno zapriseženi cenilec. Vrtojba 190 - (Gorica) Izvršuje vsa dela. spadajoča v stavbeno stroko ter sprejema v vodstvo in odgovor« nost dela, izdeluje vsakovrstne načrte, pro« račune — cenitve stavb in zemljišč za amor« tizacijska posojila. Zdravnik dr. Gresic Emil, oče, sprejema vedno v svojem ambuiatoriju V GORICI, Piazza Vittoria Št. 5 (naTravniku) (na isti strani kot je cerkev.) Zdravnik dr. Gresic Emil, sin, občinski zdravnik, sprejema V ČEPO V A N U. i ZALOGA VINA !N ŽGANJA | BRATA ABUJA Gorica, Via S. Antonio 4 Najboljši ter najcenejši so le posnemalniki DIABOLO v °c v o rt "ČL N iU U £> M -M 'ČS > V cs N i Največja svetovna tvrdka A. B. Pump Separ — Stokholm, Švedska — izdeluje najmodernejše in dolgotrajne posne« malnike in pinje, ima najugodnejše plačilne pogoje in najdaljše polno jamstvo. Iščejo ■■■■■■■■■■■mb se krajevni zastopniki. Za pojasnila pišite Donson - Gorizia Casella postale 25 Velika izbera KLOBUKOV za gospe in gospodične OtiHjaC^^ GiOSlCfl^--Xina Mam^eli št^^ Popravila slamnikov in drugih klobukov. Lastna izdelovalnica II pllllllllllllllllllllllllllllllllM I Brusar in nožar (J# X E M I Ei I GORICA — VIA G. CARDUCCI št. 4 — GORICA | Delavnica na električno gonilno silo z bogato izbero in zalogo nožev, škarij, 1 | brivnih nožev, najelegantnejših žepnih nožev, bergamskih osel ter sploh f | vseh rezil. — Brusi britve in žepne nože, škarje, mesarske in .knjigoveške 1 ter vse druge nože in rezila. — Za izvršena dela jamči. | Omenjena dela, kakor tudi popravila vseh operacijskih predmetov, izvršuje I lastnik sam. Prodaja tudi toaletne predmete Illllllllllllllllllllllllllllllllllll|[||[llllllll|[|IIIIIIIIIIIIW KABINET ROENTGEN Primarij Dr. A. De Fiori Gorica, Corso Vitt, Eman. III. 6. ^ "c___:__. n 11 i a Odlikovani 2 zobnozdravniški ambulatorij R. Brezigar sprejema v Gorici Vittoria 17/I (Travnik) ■♦r Piazza ^ (zraven kinematografa) Pripomočke proti kvarjenju vina, proti najrazličnejšim škodljivcem sadnega drevja, itd. kakor tudi najizbranejša semena ter mlekarske potrebščine dobiš pri tvrdki „ VINOAGRARIA" :-: Piazza della Vittoria 4 : : GORICA, (Na Travniku 4) Trgovina z jestuinami ANGEL KODRIČ GORICA VIA. MORELLI ŠTEV. 7 Blago dobro in sveže. Postrežba točna. Gostilna Jllo PrimavBpa" Peter Murovec GORICA — VIA CORNO št. 14. Izvrstna bela in črna vipavska in briška vina ter kraški teran. Cene zmerne! Postrežba točna! {»»»»»»{»»»»»{{{{»»BSSUStt ANTON KOREN nasl. Gorica - Via Carducci 4 Velika zaloga stekla, porcelana, šip in kus hinjske posode ter sploh vseh v to stroko spadajočih predmetov. Gostilničarjem na posodo; mizarjem na šipe poseben popust. Na debelo! Na drobno! KATOLIŠKA KNJIGARNA Slike navadne in umetniške, majhne in velike stenske. Knjige šolske, nabožne, zabavne in poučne; kipi, molitveniki, nabožni predmeti. Naslov: Libreria Cattolica GORIZIA Piazza della Vittoria 11 Telefon štev. 335 ^r Papir c. pisarniški, pisemski, za maslo, ^ ovojni i. t. d. J// Sveče * liturgične, voščene I.a, stearinke, f nočne i. t. d. Y ^ Slikanice za miklavževa in božič- na darila. Jaslice, božični okraski. GORICA — PIAZZA DELLA VITTORIA 11. Goriška Mohorjeva družba (Sodalizio di S. Ermacora) Gorica - Riva Piazzutta - Gorizia Poštni ček. rač. Trst 11-105 - Ljubljana 20446 ve Koledar za 1. 1925...... » » >» 1926...... » » »1927...... » » »1928...... » » »1929...... » » »1930...... » » »1931...... DanilevskisBenkovič: Na Indijo, zgodovinski roman Bertrand«Rejec: Sanguis martvrum, roman iz mučeništva prvih kristjanov.............. RaisjBradač: Preužitkarji, povest iz domačega življenja Jaklič Franc: Nevesta s Korinja, dolenjska povest . . Meško Ksaver: Legende o sv. Frančišku ...... Kralj dr. J.: Socijalna čitanka, zbornik poljudnih spiso o socijalnem vprašanju........... Križar Ivan: Luč v temi, (knjiga opisuje pot peterih likih duhov k Bogu)............ P. P.: Kolački, otroška čitanka s podobami ... Terčelj Filip: Za domačim ognjiščem, druž. vzgojna čitanka Zgodbe sv. pisma stare zaveze, s podobami . Zgodbe sv. pisma nove zaveze, s podobami . Kustja inž. Jos.: Gospodarska čitanka, zbirka gosp. naukov Rustja inž. Jos.: Travništvo.......... Ravnik dr. Anton: Kako zdravimo živino, s podobami. Rustja inž. Jos.: Sadjarstvo.......... Sienkiewicz: Quoi vadiš I. in II. del skupaj..... Sienkiewicz: QUo vadiš II. del......... Vodopivec: Božji spevi, 92 pesmi za cerkveno leto, vezano Vodopivec: Gospodov dan, masne in blagosl. pesmi, vez Ivan Trinko: Naši paglavci, povestice iz beneškega pogorja Slavko Savinšek: Delavci, povest......... Narte Velikonja: Sirote, povest.......... Filip Terčelj: Mati uči otroka moliti, verski nauki . . Dr. Jos. Bitežnik: Nove postave, razlaga italijanskega civil nega zakonika............... Dr. Ant Ka'in: Klasje, mladinska čitanka...... *Ua Urš.čeva: Družinska kuhinja, 500 receptov . . . Jules Verne: Rešeni, povest iz francoske revolucije . . Knjige se pošiljajo samo, če se plača v naprej. — Za nepriporočene pos šiljke ne sprejema družba nikake odgovornosti. — Naročniki iz tuzemstva lahko pošljejo znesek v nepokvarjenih poštnih znamkah. Cena za 1 Cena za 1 Izv. s poStnlno Izvod Italija ino-zem. Lir Lir 4,— 5.10 7.— 3,— 4.10 6,— 4.— 5,— 5.80 4,— 4.80 5.40 4 — 4.80 5.40 4.— 4.80 5.40 4,— 4.80 5.40 5 — 5.50 5.80 4.— 4.60 5,- 3 — 3.30 3.60 2,— 2.30 2.60 3,— 3.30 3.60 3,— 3.40 3.70 2.30 2.60 1.50 1.80 2 — 2,— 2.30 2.50 1 — 1.40 1.70 2,— 2.30 2.50 8,— 8.60 9,— 2 — 2.40 3,— 3.— 3.40 3.70 3.— 3.40 3.70 14,— 16,— 18,— 6.— 7.— 8.— 12.— 12.— 16,— 14,— 14.— 18.— 2.— 2.40 2.80 2 — 2.50 3.— 1.50 1.70 1.90 1.50 1.80 2.10 3.50 4.20 4.90 6,— 6.70 7.40 5,— 5.40 5.80 2,— .2.40 2.80