ALEŠ ŠTEGER
Pesmi
NEPRODUSNO ZAPEČATENA steklenica.
Katalogizacijska številka 3.
Vse na svojem mestu.
Ko jo dvignem proti svetlobi,
Lahko na steklu razločim
Odtise tvojih prstov izpred treh zim.
Vse bolj jih obkrožajo in prekrivajo moji.
Spomnim se, hotela si
Plesati po zamrznjenem zraku,
Ko sva jo kupila. Ves čas si vedela.
A ne glede na lajež mladih psov
In spremembe vremena je
Vejica rožmarina, konzervirana v
Pekoči tekočini, ostala ista.
Mrtvo steblo, ki se parkrat razveja
V eksplozije zimzelenih listov,
Večnost verzov mrtvih pesnikov,
S katero tolažijo profesorji žive.
Spomnim se: nekaj v meni seje obrnilo.
Ali pa je bilo obrnjeno že ves čas
In sem šele tedaj zagledal
Konec peclja, ki seje bil odlepil
Od ubočenega dna.
Listi so pričeli počasi drseti
Po spominu najinih rok
In obtičali, ko je postalo preozko.
Ko sem pričel imenovati sebe,
Mi besede niso hotele skozi grlo.
Baletni čevlji nimajo prostora
Za piruete v kaplji zraka
Pod neizprosnim zamaškom.
Sodobnost 1999 / 549
Poezija
METEOROLOGI TI NE BODO POVEDALI,
Daje zasnežilo gozdove.
Toda ogenj v lončeni peči se spomni;
Objemal sem njegovo skorjo,
Ko so bukve še stale.
Požagane in razsekane, zložene v klade -
Se zadnjič si me poskusila potegniti
V rano, ki seje zasolzila med Tvojimi nogami. Slutila si, da sem Privolil v sečnjo. Roka sledi grebljici
V peč in ogenj ve, da kovinski kavelj Ne bo zapustil nobenih sledov
Na njegovih plamenih.
Ti in jaz: vsak dotik ostane zavedno
V dlani. Trajalo je več let, da sem te Dokončno sežgal. Vse do danes, ko je sredi Hiše snežilo. In nihče, niti
Gospodje, ki se v zadregi nasmihajo pred Ciklonskimi kartami, niso znali povedati, Da se tudi sredi najhujše zime Dotikamo z opeklinami.
Sodobnost 1999 / 550
Poezij a
GOVORIL BOM o insektih,
Ki so letali pod pijanim soncem,
Sedali na naju, pili kri.
V mehki zemlji, pogreznjena do
Gležnjev, si me učila
Nastavljati pasti pod solatne glave.
Prijeti nož. Prerezati jabolko na dvoje.
Prvo polovico sem potem dobil jaz,
Drugo, smrtno, si namestila pod vzmet.
Da ne bodo požrle, kar si ustvaril,
Si rekla, prenaivna in predobra, da bi
Videla, kam in komu jih nastavljaš.
Abstraktne in skrite v moji lobanji
So se leta pozneje sprožile in me ubile vedno,
Ko sem mislil, da končno ljubim in sem ljubljen.
Tvoja sestra meje v prvem razredu
Učila imen rož in oblike črk,
Zapletenih, nerazumljivih pojmov, kot so
Tehnologija, zgodovina, bog.
Medtem so v naši bližini gradili
Klavnico. Rekordnih 36 sekund
Je bilo potrebnih, daje bila krava strojno
Ubita, obešena, odrta in razsekana
Na večje kose. Mama,
Zadnje čase ne vem, kaj je z mano.
Zgodaj hodim spat,
In ko zaspim, še zmeraj hodim,
Neskončno hodim, ne vem kje,
Komu naproti, ne vem kam, a vztrajam,
Hodim in hodim,
Dokler me ne prebudi
Brenčanje jutranjih komarjev in vem,
Da jih moram ubiti,
Da jih moram ubiti vse.
Sodobnost 1999 / 551
Poezija
VIDIM TE. Sredi kuhinje,
Kot da bi stala sredi velike solze,
Odpiraš mrtve lupine, jih polagaš
Plosko na les, razrežeš, zasekljaš,
Jih eterično spuščaš v olje.
Zunaj je prenehal bobnati dež,
Isti kot tisto noč v Trujillu.
Hudournik je odnesel pol
Obalnega pokopališča. Ko so vode zjutraj
Odtekle, so štrlele krste kot ranjena debla
Iz blata. Mrtvi so končno
Lahko zrli pokončno in mirno proti nebu.
Naj sem se še tako trudil upogniti sklepe,
Napeti mišice, pognati se, izskočiti
Iz sebe: zemlja meje držala bolj trdno,
Kot sem jaz, ovit v rdeč kašmirski šal,
Držal kuhinjski nož Made in Wienna.
Vidim te. Pravkar si obrisala njegovo široko rezilo
Ob svoj dolgi beli predpasnik.
Ga odložila na mizo. Se obrnila proč.
Kar koli že se zgodi:
Na vsem svetu ni noža, ki ga nekega dne
Ne bi moral izpustiti iz roke.
In svet je čebula.
V njene kilave krive sfere zarežeš, žalobno,
In si jo lupiš med kruh in med sol.
Nabasanih ust se ti razlistuje resničnost:
Pogoltniti svoje besede do konca
In vztrajati praznih rok tam,
Stati v čisti razdalji,
Stati in stati,
In ponavljati ime za sredino,
Ki ne obstaja,
Ponavljati ime za praznino,
Ko ne ostane nič več.
Sodobnost 1999 / 552
Poezija
KO SEM BIL ŠE OTROK, sem prebiral 0 dveh načinih, kako umirajo zvezde.
V prvem seje zvezda pričela Ohlajati. Skozi milijone let je Počasi izgubljala toploto in svetlobo. Vse morebiti živo na njej je odmrlo, Dokler se ni na koncu spremenila v Neskončen hlad, horizonte mrtve velikanke.
V drugem primeru seje zvezda pričela Krčiti. Skozi milijone let je
Vsak njen atom, vsaka kaplja svetlobe,
Vsaka želja, misel, upanje težilo
K neki neobstoječi sredini.
Proces umiranja je bil končan, ko seje
Vsa zvezda s svojo atmosfero vred
Zgostila na velikost teniške žogice.
Vse je postalo sredina,
Neskončna masa in gravitacija.
Ko sem bil še otrok, sem prebiral
0 obeh načinih, kako umirajo zvezde.
Ko je otrok izginil, je postalo
Vsako rojstvo le posnemanje
Ene od teh dveh oblik smrti.
Vznik civilizacije. Nastanek poezije.
Bil sem dvakrat rojen in moj oče
Je dvakrat obupal nad mano.
Preveč buljiš v te knjige,
Je rekel, to ni dobro za tvoje zdravje.
Raje se končno nauči
Pravilno prijeti lopar
In udariti žogico dlje kot do mreže.
Sodobnost 1999 / 553