206
Velkl zbor slovenskiga družtva v Ljubljani 22. listopada.
Prav veliko ljudi se je snidilo v zboru iz množili krajev in raznih stanov. Posebno veliko je bilo duhovnih gospodov iz dežele, pa tudi dokaj kmetov, šolske mladosti in gospode, na galerii še clo veliko žensk, ki so z veseljem poslušale domorodne govore in pomenke. Vodja je začel zbor s primernim nagray-ram, kterimu so sledili govori zastran družtvmih reči 4 odbornikov, potem še govori 4 udov. Odbornik gosp, Cigale, slavni vrednik Slovenije, je zapisnik (protokol) pisal. Pomenki so bili prav živi in serčni. Sklep, v kterim smo „slavo" povzdignili presvitlimu Ccsarju, banu Jclačiču^ branitclju Avstrije in Slovanov, sestricam družbam slovenskim, verlim domorodcam, vsim Slovanam in vsim dobrim Avstrijanam, je bil posebno vnet. Govore zbora bomo po versti svojim bravcam podali, cele ali okrajšane, kakor jih imamo. Začnemo tcdej z nagovoram predsednika, Ur. Bleiweisa, ki je tale bil:
Naše družtvo, dragi moji! je dete novih časov, ktere so nam naš Cesar z ustavo dali.
„Bodi svitloba vsim narodam avstrijan-skim"— so mili Cesar Ferdinand 15. dan sušcatega leta rekli — in svitloba je bila! — sonce nove sreče, sonce svobode je zasijalo narodam vsim. Zdej, zdej so dobile besede rajnciga Vodnika še le svoj pravi pomen — ne Napoljonu, našimu Ferdinandu veljajo besede:
Ferdinand reče : Ilirija vstan ! Vstaja — izdiha: Kdo klice na dan ?
Ferdinand te kliče, Ferdinand, naš mili Cesar!
Spomlad svobode je pognala mnogo mnogo cvetlic, in novo življenje je začelo kliti po celim Av-strijanskim.
Ena teh spomladanjskih cvetlic je tudi naše slovensko družtvo. Nježna cvetlica je bila ob rojstvu , kakor vsaka šibka, mlada stvarica, goreče sprejeta od mnogih, — hudo tudi sovražena od drugih. Pa zdrava korenina cvetlice se je branila na-protnim viharjem, in je v mnogih težavah krepko življenje dognala do 6. rožnika pod perutami njene slovenske matere na Dunaji.
6. rožnika se je ustanovilo, kar je poprej le začasno (provizornoj bilo, in nova doba se je začela, veselejši rast mlade cvetlice, ker se je od
dne do dne več vertnarjev prikazalo, ki so začeli za domačo cvetlico skerbeti. Marsikter vihar je pa vunder še čez njo planil, marsikter sovražnik jo je hotel še poteptati— pa zastonj je bilo vse! Pod varstvam mnozih domorodcov, po celi Slovenii razkropljenih, je poganjala zmirej krepkejši korenine — dokler je 10. in 15. dan kozoperska očitni sad dozorila, ki je bil vsim verlim domorodcam všeč, in nad kterim so še clo njeni sovražniki dopadajenje našli — ta sad sta bila razglasa Slovencam ob času poslednjih Dunajskih prekucij.
Odsihmalje nastopilo slovensko družtvo tretjo dobo, v kteri je odbor na svojo roko razširil namen družtvinih postav po potrebi sedanjiga časa, nadjajoči se, de boste danes poterdili, kar je odbor v prid domovine začasno sam sklenil. —
Vse važniši dozdanje opravila slovenskiga dru-žtva Vam bojo danes zvesto na znanje dane. De se odbor ni ne truda, ne protinstva bal, in de je bila njegova volja živa in goreča — zato Vam zastavim svojo vest. Če pa vsiga vunder nismo storili, kar bi morebiti treba bilo, — in če je marsiktero delo tudi pomanjkljivo ostalo, nam ne boste za zlo vzeli, ker veste, de vsak začetek je težaven.
Z veseljem bomo danes sprejeli Vaše opombe, Vaše svete v prid naše mile domovine. Odkrito-serčno govorite, prosimo Vas, česar želite. — po domače, kakor zvesti prijatli se pomenimo, kaj bo še storiti,  in kako nej se stori.
Vse se giblje, vse živi zdej po slovanskih deželah , povsod slovanska reč veselo kiije! Pa — veliko dela nas še čaka.
Ktere opravila pa nej nam bodo zdej nar per-ve, nar imenitniši? Dovolite mi svoje misli v tem predmetu razodeti, in jih Vam v prevdark ponuditi.
Na? perva, nar silniši potreba je omika nje našiga prostiga ljudstva, iiivsih omikanih Slo-vencov nar zvetejši skerb nej bo: prostimu, dolgo zanemarjenimi! ljudstvu iz tmin nevednosti na luč omikanosti pomagati.
„Tudi naroda otes je slavniga čina poslopje,
Serčno tesači tedaj, strežniki dvignite se!
Žile odpri globočine rudar, ozri se po zlatu,
Jekla ne žabi o tem ,  cene junaške je znak.
Scer pa izročimo vse Velikimi! Mojstru višave ?tf
Ste slišali perviga slovenskiga pesnika besedo : „Tudi naroda otes je slavniga čina poslopje!"
Xaše ljudstvo, kterimu čast in hvala gre, de si je v teku časov čisto pobožnost ohranilo, je do-briga serca in pa bistriga uma. De je pa v vednosti zaostalo, ni toliko ljudstvo krivo, kakor žalostni poprejšnji čas, ki mu je le malo pomočkov ponudil, de bi se bilo v mnogih vednostih izurilo. V njegovim maternim jeziku se je le malo pisalo, nemškiga jezika pa revčiki niso razumeli. Ali je tedej moglo drugačibiti? Molitevne in pobožne bukve in pa pesmi: to je bilo skorej vse slovstvo poprejšnjih časov. Bog nas obvari, de bi molitvene bukve zame-tovali, ktere so ljudstvu potrebne, — pa tudi ne, de bi slavnih pesniških del po vrednosti ne čislali, ki so prava omika sleherniga jezika, — ali to je vse premalo za otes prostiga ljudstva! Kmetijska krajn-ska družba pod predsedništvam grofa Vuka Lih-tenberga, mnogo zasluženiga rodoljuba, s svojimi rodoljubnimi udi je bila perva, ki se je v letu 1843 usmilila uboziga kmeta, de mu je začela z izdajo mnogih koristnih bukev v maternim jeziku luč mnogih vednost prižigati. Pa v 5 letih se ne da popraviti, kar je bilo sto in sto let zamujeniga — in takole stopilo naše prosto ljudstvo v sedanjo novo doW>, kakor okorno dete, ki pervikrat na noge stopi. Svo-
bodnost
bodnost mu je bila oznanjena — pa kako je veči del izmed ljudstva svobodnost razumel? „Zdej je vse preč, zdej je vse frej", seje slišalo krog in krog, in šuntarji in podpihovavci so imeli vernih poslušavcov dovelj ! Hvala Bogii, de so naši kmetje prebrisane glave in de svojih ušes niso popolnama zaperli podukam svojih duhovnih pastirjev in svoje dobromisleče gosposke, in de so poslušali opomine časopisov, ki so jim odkritoserčno resnico razlagali. Tako jih je njih prirojeni razum in njih poštenje obvarovalo, de zapeljiveam niso vsiga verjeli in de so si lepo ime mirnih deželanov ohranili tudi ob času nevarnih prekucij.
(Konec  sledi.)
207