generacijami kot nosilnega stebra družbe; k Icmu sodijo aktivnosti, ki ozaveščajo javnost o potencialih mladih in starejših, o razumevanju staranja in mcdgcneracijskc solidarnosti. Naslednji člen govori o lem, da se UNKCE zaveda usodnih posledic nizke rodnosti, če ta traja dlje časa. Politika se zavezuje k oblikovanju družini prijaznih strategij, ki bodo namenjene ponovnemu vzpodbujanju družinskega življenja. V njem je tudi obveza, da morajo družinski oskrbovalci - v večini so danes to ženske - dobiti pri lem javno pomoč in zaščito pred marginalizacijo v svojih profesionalnih aktivnostih in v sistemih socialne varnosti, dobiti morajo ludi informacije, usposabljanje in možnost oddiha.
V zadnjih petih členili deklaracija poziva k večanju mednarodnega sodelovanja pri izvedbi te in vseh sprejetih deklaracij, poudarja, da je raziskovanje ključno za razvoj učinkovitih strategij in programov, prepoznava pomembno vlogo nevladnih organizacij in sodelovanja z njimi, vzpodbuja prostovoljne prispevke in mednarodne donacije članic UNECE in drugih, priznava vlogo UNECE pri pomoči državam članicam pri uresničevanju tega in prejšnjih tovrstnih dokumentov ter se zahvaljuje gosti-leljici konference.
Zadnji dan ministrske konference v I,c6nu, 8. novembra, so nevladne organizacije IrcLjega sektorja, ki so sodelovale na leonski konferenci, sprejele svojo deklaracijo, v kateri predstavljajo svoja stališča glede nadzora nad izvajanjem sprejetih strategij, glede revščine, staranja v revnejših deželah, zdravja, kakovosti življenja in preživetja, sodelovanja med nevladnimi organizacijami ter o potrebnosti pristopa od spodaj navzgor.
Upamo, da bo v naši javnosti kmalu na voljo uradni vladni prevod lega kralkega mednarodnega dokumenla, ki je strokovno prodoren in izjemno pomemben za kakovostno staranje in solidarno sožitje generacij v prihodnjih letih.
dr. lože Ramovš
Rubin, Lillian (2(K)7). 60 on Up: 'Ihe 'Iruth About Aging in America. Boston: Beacon Press. 208 str.
ŠESTDESET IN VEČ: RESNICA O
STARANJU V AMERIKI
Lillian Rubin, danes 84-lelna slikarka in pisateljica, pred tem po poklicu sociologinja in psiholcrapevlka, je med drugim znana ludi po svojem izvirnem pristopu k vprašanjem staranja in starosti. V obdobju aklivnih lel se je uveljavila tudi na področju znanstvene in strokovne literature s področja svetovanja, pisateljski in umetniški poklic pa je odkrila šele na pragu upokojenske dobe. Pregledovati je začela svoje članke in zapiske iz vsakdanje prakse in jih v obliki intervjujev prelivati na papir z namenom, da s pogledom skoznje dobi nov pogled na človeka in njegov sosvel. Danes priložnostno še vedno sodeluje v raziskovalnih projektih Kalifornijske univerze (Berkeley) s področja družbenih oz. populacijskih sprememb. Tako so naslajale ludi njene knjige, na primer Intimni tujci (Inlimale Strangers, 1983), Svet bolečine (World of Pain, 1992), Zapletena življenja (Tangled Lives, 2000) in druge. Nedavno lega je izdala novo - nezahtevno in hkrali zahlevno - in zanimivi) delo o najštevilčnejši generaciji v ameriški družbi, ki se je rodila v prvih letih po drugi svetovni vojni in je začela pritiskati na pokojninsko obdobje. Mišljena je skupina 79-ih milijonov ljudi, rojenih v obdobju t. i. 'baby boom generacije'. Ob vseh skrbeh, ki jih poraja la pojav v ZDA - in v neki obliki ludi drugod v zahodni civilizaciji -, si je Rubinova vzela čas še za branje 'počez!
Ta generacija se bo, taka so predvidevanja, dotaknila kar nekaj socialno-polil ičnih, gospodarskih in kulturnih sistemov ler elemenlov ameriškega načina življenja, nekalere od njih nevarno zamajala, in sicer ne glede na visoko življenjsko pričakovanje, na katerega po statističnih podalkih računa la generacija in na kar je ta civilizacija ponosna, pač pa zaradi njega:
pojav, ki jc tako rekoč pred vrati in za katerega se ne ve, kakšne učinke bo imel na generacijo še starejših in seveda predvsem na generacijo aktivnega prebivalstva, po avtoričinem mnenju ni nujno tak, da bi se ga morali bati. Knjiga je napisana z občutkom za preprostost resnice in s sočutjem, z dobršno mero humorja in veselega modrovanja o tem, kako se temeljne družbene skupine prijateljev in znancev zmanjšujejo, ko ljudje umirajo, kako starejši doživljajo svojo spolnost, kako bledijo nekatere življenjske barve, se poglabljajo brazde na obrazu in telesu, kako starejši čutijo klic, da se usposobijo sprejeti nalogo, da bodo živeli dostojanstveno in nekalerim opravkom v življenju podaljšali 'rok trajanja' vsaj še za malo časa, da se ne bi izogibali vprašanjem o umiranju in smrti. Lillian Rubin je 35 let delala kol psiholcrapevlka in se že takrat srečevala z vprašanji, kaj bo storila s svojim življenjem, ki ji še ostaja (eden njenih člankov iz leta 1969). V poklicnem delu je videla, da seje starost (oz. upokojil vena doba) večini ljudi - čim so lahko začeli upravičeno računali na to, da bodi) la leta doživeli in da bodo morda trajala - zdela kot še nepopisan list, da o starosti ne vedo nič, razen da bi list zares radi popisali sami z medsebojno skrbjo, vzgojo vnukov, potovanji, ulrjevanjem prijateljstev ipd. 'Ostanek let' v šestdesetih letih 20. stoletja je štel med pet pri moških in petnajst le! pri ženskah. Ob koncu 'baby boom generacije' na lo vprašanje ni bilo težko odgovoriti. 1'oda ne glede na to, kako se jc v zadnjih desetletjih statistično povečalo življenjsko pričakovanje, ie zavest, da je to zadnje obdobje življenja in da je smrt ena prvih, ki začne trkali na vrala in se noče umakniti z domačega praga, tako izzivalna, da ne prenese površnih odgovorov. Zavest, da bo človek v tem obdobju vedno, ko bo prestopil prag, moral srečali vsiljivko smrt, dobesedno popolnoma spremeni način razmišljanja, vpraševanja in odgovarjanja na vsa druga vprašanja, ki so obelala tolikšno upanje.
To je enajsta knjiga Lillian Rubin s tega področja. Vanjo je vključila pogovore, ki jih je imela s svojimi pacienli, ko je še opravljala svoj poklic. Svetovanju se pravzaprav še ni odpovedala in hoče s pisano besedo ta čas podaljšati. Dejansko ga ludi poglablja. Gleda s točke, na kateri se značaj vpraševanj lemeljilo spremeni: to, kar je bilo prej lahko, je nenadoma težko, ker položaj ni takšen, kot ga je kdo predvideval. Toda avtorici ne gre samo za diferencirano doživljanje obdobja pokoja (čeprav obdobje sla-rosli ni obdobje brezdelja). Gleda na življenjska pričakovanja - ta čas podaljšuje, se diferencira in ne predstavlja več homogenega obdobja - in se ozira za presenečenji. Ne ukvarja se samo s težavami, pač pa ludi z iskanjem novih izzivov in pokončno hojo naprej, da bi se lahko vsak spopadel z novim poklicem 'bili star'. Kol ugotavlja avtorica, je to v ameriški družbi naporen poklic, saj se skozi prizmi) gospodarskih družbenih ciljev sooča s starostjo kot nečim odvečnim - tako razmišlja večina ljudi do konca srednje dobe odraslosti - in starostjo (dolgostjo življenja) kot nečim pričakovanim (četudi mladi in srednja generacija ljudi o staro-sl i razmišlja tako, da bodo dolgo živeli, da pa ne bodo nikoli slari). Za avtorico je to razlog, da se manj ukvarja s prepričevanjem prepričanih in da ostaja na tisti točki, kjer se značaj istih povsem vsakdanjih vprašanj radikalno spreminja. Po njenem je na lej točki večina odgovorov na vprašanja medgeneracijske solidarnosti, saj se ni več mogoče sprenevedati. Ko se človek sooči z dejanskimi razmerami, je lahko povedali resnici), lahko jo je slišati. Nenazadnje ne gre samo za slik generacij, pač pa za upanje, kako se bo kdo kot posameznik prebil čez največjo družbeno spremembo in ohranil 'pogajalske sposobnosti' v vlogah, ki ga čakajo, in za posledice dejansko razširjenega obzorja življenja. Poudariti je treba, da je avtoričina percepcija resničnosl i polna sočutja do ljudi, ki prestopajo la prag, in mestoma boleče resna.
Knjiga ima dvanajst poglavij. V njih obravnava naslednje teme: pogled na svet skozi očala (s tem poglavjem začne); kako ostati mlad v starosti, da se lahko normalno postaraš; ven iz zaprtosti; koliko je vredna starost, kako se vrednoti in ali sivi lasje še štejejo; kako se poročiti s seboj in s celotno družbo (po smrti življenjskega sopotnika); zlata leta (in nadaljuje: ne se hecal!); vedno bolj trepetajoče medsebojne vezi; kako skrbeti za mamo in očeta (dve generaciji v upokojenski dobi). Zanimivi so nekateri provokalivni naslovi, npr. »Bolje je, kol bi lahko bilo, kajne?« ali »1 lej, ljudje, zapravljate mojo dediščino!« (to je nekoliko spremenjeno besedilo enega njenih prvih člankov s lega področja) in »Zlala lela? Očitno iščeš brco«. Značilna resnicoljubnost, ki se ne boji pogledati 'noter' in vodi k vprašanjem, ki ne bodo nikoli lahka, saj tudi nikoli niso bila: kako živeli. V kralkih ocehah knjige ob izidu se je večkrat poudarjalo, da je to priročnik za konverzacijo. Nekomu se je zapisalo: »Včasih se je zdelo, da je za prehod iz dobe odraslosti v dobo starosti potreben obred. Danes je tu Lillian Rubin.«
V lekslu ni sentimentalnosti, poslanih napotkov ali šal 7. dolgo brado, da je treba biti aktiven, kako gre to s kalorijami, kako se počutili mlad in podobno. Nobenega prikrivanja ni o lem, da je starost drugačna, kol nanjo gledala mlada in srednja generacija, da je lahko tudi drugačna, kot nanjo gleda generacija, za katero se zdi, da bo v prihodnosti obsegala največji del življenja, zlasli za '79 milijonsko boom generacijo', ki v ZDA čaka v vrsti za upokojitev za današnjo generacijo starih. Je to blagoslov ali prekletstvo? V enem od naslovov se pošali iz 'zlatih let' in jih pocuka za sive lase. Zanjo je to obdobje podobno novemu kontinentu. Zdi se večji od doslej poznanih, ker zanj še ni zemljevida. V resnici ni tako velik. Pesli ga čisto drugačna skrb: konlinenl je premajhen. Rubinova včasih svoje delo razume kot izdelovanje zemljevida. Medtem ko je sama sredi lega obdobja', ugotavlja, da bo na delajle lega
zemljevida v ZDA vplivala generacija, ki na ta kontinent šele prihaja. Ta generacija je na eni strani Iriumf moderne civilizacije, na drugi strani pa ludi njena bolečina, duševna in fizična. Ker pisanje nenehno dopolnjuje avtoričina izkušnja, zlasli njen humor (»Šestdeset je po novem štirideset« in »Jih imaš osemdeset ali si star?« itn.), gre za značilnosti pisanja o starosti in staranju, ki bralca katerekoli starosti ne bodo pustile neopredeljenega.
Anton Mlinar
Skupaj za zdravje: strateški pristop EU za obdobje 2008- 2013. fíela knjiga Komisije Evropskih skupnosti. Bruselj, 23.10.2007, 10 str. hUp://ec.europa.eu/heallh/ ph overview/Docurnenls/slrategy wp sl.pdf
STRATEGIJA EVROPSKE KOMISIJE
NA PODROČJU ZDRAVJA
Zdravje evropskega prebivalstva je pomemben dejavnikblaginje Evropske unije. V današnji družbi pa obstajajo mnogi vedno večji izzivi v zvezi z zdravjem prebivalstva, ki zahtevajo nov strateški pristop: 1. demografske spremembe, tudi staranje prebivalstva, povzročajo spremembe bolezenskih vzorcev in pritisk na vzdržnost zdravstvenih sistemov EU; 2. pandemije, večje nesreče, tudi biološke, in biološki terorizem predstavljajo velike potencialne grožnje za zdravje; zaradi podnebnih sprememb nastajajo novi vzorci prenosljivih bolezni; 3. v zadnjih lelilí so sistemi zdravstvene oskrbe močno napredovali, delno zaradi naglega razvoja novih tehnologij, ki so korenito spremenile način spodbujanja zdravja 1er napovedovanja, preprečevanja in zdravljenja bolezni. 1 litro ukrepanje je nujno, zato je Evropska komisija sprejela celovito strategijo na področju zdravja. V beli knjigi Skupaj za zdravje: strateški pristop za EU v obdobju 2008-2013 predlaga smernice in ukrepe za reševanje zdravstvenih vprašanj v Evropski uniji. Opredeli temeljna štiri načela za ukrepanje Evropske skupnosti na zdravstvenem področju;