cankarjeva številka
štev. 23
V LJUBLJANI, 6. DECEMBRA 1Mg
KNJIGA >4*
ILHIVO JOD
Podrakati IVAM OANHAJJ
PROLOG
PAVEL KARLIN
ROMAR JE BIL, VEČNI POPOTNIK, IZ HIŠICE BORNE NA KLANCU,
V	TIHEM NAROČJU VRHNIKE, BELE NEVESTICE KRAJA PREČUDNEGA.
ROMAR JE BIL
IN DOLGA, TRNJEVA. TRUDNA SO BILA POTA K "GOVA TIHI MOČILNIK TAJNO SVEČANI VSO JE LEPOTO SVOJO BREZDANJO,
SANJE POMLADNE, PESEM PREZRELO POLETNIH OČI IN JESEN-
BUDNIM OTROKOVIM OČKOM RAZKLENIL. ^^ ODMIRANJ S ČISTIMI ROSNIMI KAPLJAMI ŽEJNE JE DEČKOVE USTNE POJIL IN V D ARE GA SVOJE IN V ČUDA PRETAJ'. . ZAPRE DEL.
SVETEGA PAVLA VELIKI ZVON JF ; M 7 ERNIM KRIŽEM NA POT SPREMLJAL ŠTUDENTA DO BELE I.JUD1.]ANE. SRCU POTRTEMU V DAUE MEGLENE POZVANJAL JE. LAČNEGA, S SVETOM IN Z BOGOM RAZPRTEGA S PESMIJO SVOJO
/OBHAJAL,
VABIL IN KLICAL, DVIGAL, DVIGAL V ŽIVLJENJE...
V	SIVE, MRKE ZIDOVE TUJEGA BUČNEGA MESTA
MU JE SIJALA TIHA, VERNA BELINA HRAMA SAMOTNEGA
[SVETE TROJICE.
V	SOBO PODSTREŠNO, V TEMPEU ZATOHLI SVETLIH NJEGOVIH
[SNOVANJ,
SO GA S TOLAŽBO POZDRAVUALE ZVEZDE, OD DALEČ SIJOČE. CVETJE Z VRTIČKOV PRED BELIMI BAJTAMI, NAGELJNI Z OKEN DOMAČIH,
ZlVl SMEHUAJl DEKLIŠKI SO CVELI V SOMRAČJU KROG NJEGA... ROMAR JE BIL, VEČNI POPOTNIK...
IN DOLGA, TRNJEVA, TRUDNA SO BILA POTA NJEGOVA. SONCU SIJAJNEMU, DALJNEMU ROMAL JE S PESMIJO SVOJO NAPROTI,
TEŽKE OBLAKE PREGANJAL IN MEGLE POGUBNE PREŠINJAL. MLADE SOPOTNIKE SVOJE JE VABIL V VEDRINO, V JASNINO
[NEBESNO,
COKLARJE TEŠKE, TUHTARJE, TEHTARJE Z BIČEM NEUSMILJENIM GNAL ZA SEBOJ, KORAKE JIM VEHASTE, SPAČENE KRETNJE
V	ZRCALU PRAVIČNEM POSTAV UAL PRED JEZNA, ZANIKRNA
[LICA.
TRIDESET DVAKRAT SE TRUDEN JE SPOTOMA USTAVIL
V	DOLGEGA ROMANJA SVETLIH POSTAJAH.
SVOJO BOLEST IN GNEV, HREPENENJE IN SREČO PREBRIDKO S PONOSOM KREMENIM IN S SIJEM PREZIRNIM V OČEH JE RAZGRNIL PRED NAMI.
TRIDESET DVAKRAT...
IN VSELEJ V ZAHVALO MU NAROD JE S TRNJEVO KRONO ČELO
[OVENČAL,
TRST ZA SIMBOL OPUUVANEGA CARSTVA MU VSADIL JE V
[ROKE ZGUBANE, ZASRAMOVAL IN ZAREKEL MU DETE DUHOVNO, IZ TEŽKIH BOLI, IZ RAZBIČANE DUŠE ROJENO.
TRIDESET DVAKRAT...
POTEM SE JE V ZARJI SVOBODE, V SIJAJU VSTAJENJA, KI BIL MU JE PREROK PONOSEN IN BOREC, KLIC AR -5 PESMIJO SVOJO NAJVIŠJO, NAJSLAJŠO, NAJGLOBUO... POSLOVIL OD BEDNE BETAJNOVE - BOGAT, ČESCEN, PREPOZNO PROSLAVUEN — ROMAR NEKDANJI, POPOTNIK UBOGI IZ HIŠICE BORNE NA KLANCU, V TIHEM NAROČJU VRHNIKE, BELE NEVESTICE, KRAJA PREČUDNEGA..,
Dobrega četrt stoletja si se boril za resnico in pravico med nami; ni je strune tako tenke in tajne v človeški duši, da se je ne bi bil dotaknil; ni je žalosti, katere nas ne bi bil spomnil; ni ga vprašanja v naši javnosti, v katero ne bi bil posegel. Premisli, Ivan: kako naj bi ti bili sledili, kako naj bi te bili razumeli, ko si govoril nam, ki smo bili v sponah, jezik svobode. Premisli in odpusti. Rod, ki te bo mogel pojmiti popolnoma, šele raste.
Oton Župančič
DOMOVINA, ZAKRIJ SI OČI!
i O N A C KOPRIVEC
ekoč je živel veliki človek. Rodila ga je zemlja, ki je je-čala v suženjskih sponah; izšel je iz naroda, ki je nepoznan in neznaten stopal iz du-_I hovne teme ter se iel razgledovati po svetu v želji, da bi se izobrazil vsaj toliko, da bi bil zmožen zasledovati kulturni razvoj svojih sosedov.
Clovek-umetndk je prisluhnil utripu krvi svojega naroda, razumel njen krik, zakaj imel je srce od zlata in dušo svetlo in jasno, belo in nedolžno, kakor jagnje na planini in je šel, da bi sd ogledal svet, da bi si nabral v njem skušenj, ki bi jih potem dodal dušni hrani, katero je hotel dvigniti lz zaklada, ki je bil vložen vanj ter jo ponuditi svojemu narodu.
Odšel je. Sprehajal se je po dunajskih cestah, odpiral vrata v velemestne bezmce, kjer je spoznal siromašči-no, podtalne strasti, pijanost, polte-nost, — kjer se je seznanil z vlačuga-mi - svetnicami, katere so kupovali častivredni ljudje kakor tržno blago. Pogledal je tudi v velika zabavišča, kjer se je šopirila nadutost, bogastvo in zloba, kjer so rejeni državni svetniki z odlikovanji na prsih zapeljevali nedolžna dekleta, kjer so verižniki zapravljali z tulji svojih sužnjev pridob-
ljeni denar, kjer je šumela svila in se lesketalo zlato na rokah in vratovih žena, katere so bile moralno daleč pod vlačugami iz podzemlja. Na svojih poteh se je seznanil z dobroto in zlobo, s ponižnostjo in oholostjo, z ljubeznijo in sovraštvom, in bilo mu je hudo, da je spoznal vse to. Takrat je zahre-penel po svoji domovini, po Vrhniki, ki mu je bila rojstni kraj, in njegovo srce je bilo bolno po nji, ali vrnil se ni, hotel je videti vse. Smelo je stopil v areno življenja, mu napovedal neizprosen boj, ter se spopadel z njim.
Ta borec je bil Ivan Cankar, človek in umetnik, kakršnih naša zemlja ne rodi vsako stoletje.
Na Dunaju, kjer se je ustalil, si je hotel ustvariti poklic, toda medtem je spoznal, da mu je poklic že prirojen in ni se ga skušal več otresti, dasi je v svoji jasnovidnosti ugledal pred seboj pot, posuto s trnjem in kamenjem, ali ustrašil se je ni, bil je idealist ki je stopil v službo svojega naroda.
Dunajsko življenje mu je odprlo nove perspektive na svet. V povečani obliki je zagledal pred seboj vse ono, kar se je dogajalo v miniaturni obliki doma, kar je razjedalo mozeg Slovencem, in liki, živi in jasmi so zaplesali pred njim. Zaškripalo je pero ln našli-
kal jih je na papir. To niso bile lepo podobe, nenaravne, ponarejene in po-mazane z bleščečimi barvami, zakaj jasno je izpovedal, da je umetnikova dolžnost slikati življenje, kakršno je, čeprav se mu pri tem trese roka, mu poka srce, delati mora pač vestno in natančno, da je sleherna slika veren posnetek resničnosti.
Nietzschejev nauk Je prepredel miselnost Ivana Cankarja in v njegovi delavnici so se jell oblikovati veliki liki Nadljudje z velikimi dušami, t zlatimi srd so stopali pred gledalce, toda njihovi nazori so se križali z zakoni, ki vladajo družbo, pa so jih potisnili ▼ brloge in podzemlja. Hlapci Jerneji so se podali po svetu iskat pravice ta ker je niso našli, zakaj ni je bilo za hlapce nikjer, so obupali nad svojo usodo h
Niso se sramovali duhovnega posiljevanja svojih podrejenih; niso se sramovali, da so za dosego svojih ciljev prodajali svoje žene...
In zbrali so se ljudje, ki so se 8ut£H prizadeti. Pokazali so na človeka, ki «1 je drznil dvigniti ogledalo predobra ze, katerih čela so pokrivali cilindri. Pomočili so svoja pisala v gnojnico in Škropili z njo umetnika, kakršen od Prešerna dalje na nafii zemlji ni zagls* 3al belega dne.
On pa je delal dalja Grmada, na kateri so zgorele njegove pesmi, jo ne-
IV. CANKAR (delo kiparja Lobode)
mara pogoltnila tudi mnogo njegovega mladostnega zanosa, zakaj rekel je, da bo zgorele na nji tudi vse njegovo it
*TAWFfiABTHYA RfVfiTTft TA rM^HIT
Spominska plo&fia na Cankarjevi rojstni hlfii
nenapisane pestmi, i #4 Bi Gnofl-
eaa ga je grizla na golih udih, toda ▼
ju je vztrajal ln lz njega ni izšel premagan temveč pobit, utrujen ln bogatejši na izkušnjah.
Dalje je klesalo njegovo dleto ln Trancke so se prikazale na klancih, Hance so šle h križem na gorah, Hija-dnte so ljubile v dolini šentflorjanski lepo, iskreno, človeško, očitno, s telesom in dušo, ne pa skrivoma in sveto-hlinsko, kot so ljubile žene do tistega dne. Ljudje z obrobljenimi, v svetlo vanje vezanimi prepričanji so šli če« galerijo obrazov, občinski veljaki, katerim so se svetili mastni vratovi, so kazali s svojimi tolstimi prsti na ponižane hlapce. Filistri so zagledali svoje prave podobe, na Betajnovo pa je prižel kralj. Dalje in dalje se je vlekla parada slik, samih domačih, samih znanih — in poplah je legel na zaznamovane rodoljube, zakai ni hujšega, kakor če človek zagleda svojo pravo, od strasti spačeno in razjedeno podobo v izložbenem oknu, kjer je razstavljena kot svarilo.
Kodna grozote so umetnika, ki se J«
bQ zfcllžal i idejo enakopravnosti Človeštva, duševno zlomile in jel je iskati izhoda iz zmede, ki je nastala v njem. Iskal je izvor vsega dobrega ln zla, in ga je našel v Bogu. Ali takrat je začutil v sebi smrt Njen dih mu je vlival v srce bojazen, mu sukal pero in v Podobah iz sanj se mu izoblikuje beseda, ki Je v diametralnem nasprotju z njegovimi mladostnimi, po mnenju neka* terih krogov skoraj bogokletnimi izpa» <H Bog s« zasveti med njegovim delom lb trudni romar se ga oklene, do* Sa mu kloni pred Njim, in Njegova moč ga ni izpustila več. dokler ni za-tisnil 11. decembra 1918 svojih trudnih oči prav v času, ko so kriki mogočnega navdušenja, ki Je zajelo slovensko kemijo spričo narodnega osvobojen j a valoveli nad njegovo domovino. To navdušenje Je bržkone tudi vzrok, da se Slovenci niso zavedli, kdo leži na mrtvažkem odru.
In danes? —
Dvajset let Je od simrtt Ivana Cankarja. Sleherni učenec pozna ogromni vpliv tega velikana na naš kulturni razvoj, ali zdi se, kot da mu ljudje z bradavicami na nosu Se do tega dne niso odpustili dozdevnih žalitev, zakaj od se zameglijo takšnemu rodoljubu, fie človek izpregovori o Cankarju.
Iskreni ljudje, ki priznavajo velikost zaslug kakšnega človeka, so mu zanje tudi javno hvaležni, Ljubljana, prestolnica Slovencev pa je še danes, po dvajsetih letih, brez spomenika, ki bi dostojno prikazal lik tega največjega našega človeka. Narod, ki ne ceni velikih sinov svoje zemlje, jih ni vreden.
Očitno je, da je pred vrati doba, ko bo mlada generacija prisiljena seči po bič k Levstiku in Cankarju, in takrat se bomo Slovenci tudi oddolžili ljudem, ki so prispevali k izgradnji naše kulture največji delež.
Kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub z as mehu, zmajan ju in natolcevanju je vse moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni.
Iv. Cankar, Krpanova kobila
Cankamva subjektivnost ni je naučena. Filozofskim vaspitan jem ona je moida utvrdjena, ali u glavnom je ona Cankaru urodjena i to ne samo individualno, nego i preko kolestivnosti. Hoču naime da ka-žem, da mi se Cankarova subjektivnost čini i tfttnom odlikom,
tftkg Barfutovfd
IVAN CANKAR IN DANAŠNJI
PISATELJSKI ROD
DR. VLADIMIR BARTOL
Prešeren je na več mestih v svojih poezijah izpričal svoje visoko mišljenje o poslanstvu umetnika. Prav tako je poudaril tudi konflikt, ki nastaja v
- srcu ustvarjajočega pesnika,
ser mora izvrševati poleg svojega umetniškega poslanstva še poklic, ki ni po njegovem srcu in ki pomeni zanj v resnici žrtev. Takrat je bilo naše pisem-stvo šele v povojih. »Prijatelj muz« nI mogel niti pomisliti, da bi se lahko vsega posvetil svojemu srčnemu poklicu in da bi živel ob svojem literarnem delu.
Toda že prvi razmah, ki ga je doživela slovenska proza ob Levstiku. Stritarju in Jurčiču, je prinesel s seboj vsaj načelno možnost poklicnega književnega dela. Seveda so bile takrat posamezne funkcije »dela s peresom« še vse prepletene med seboj. Zaorati je bilo treba tako rekoč v deviško zemljo, v njo zarezati prve brazde. Tako vidimo, da so bili prvi naši književniki pisatelji in žurnalisti obenem, slovničarji, esejisti in uredniki, izdajatelji in lastni založniki. Toda literarno delo se je začelo že plačevati.
V Francetu Levstiku imamo nrav za prav prvega poklicnega literata. Ce pomislimo, kolikšen pomen je imelo in ima še danes njegovo delo za celotno našo narodno skupnost, potem moramo priznati, da ni bilo njegovo bedno, skoraj beraško življenje v nobenem razmerju z odlično vlogo, ki jo je imel v zgodovini slovenstva in Slovencev. Levstik je bil trd mož in ni tožil, ne vzdihoval Morda je bil celo neke vrste fatalist in se mu je zdelo, da je moralo biti takrat tako in nič drugače.
Ivan Cankar je bil prvi, ki je s polno zavestjo spoznal in tudi izpovedal to nesorazmerje med odličnostjo vloge umetnika, ki je pri majhnem narodu, kateri se ne -'it.ično, ne gospodarsko in ne vojaško ne more vzporejati z velikimi narodi, še prav posebno daljnosežna. in med bornostjo njegove zemeljske eksistence. Umetniško ustvarjanje je prav tako upoštevanja vreden poklic kot vsi drugi poklici in zato umetnik za svoje delo tudi zasluži, da je plačan. Tega se je Cankar od vsega
početka zavedal. In Se nečesa: da ne more umetnik, ki hoče dati od sebe najboljše, kar zmore, izvrševati še drug poklic, ki bi izčrpal njegove najboljše sile.
Tu Je bilo treba storiti vse. Premagati predsodke ozkosrčne družbe, ki je videla v pisateljevanju nekakšno individualno čudaštvo posameznika, ki je
PISATELJEV OCE
bil sicer vreden član človeške družb«, uradnik, odvetnik, trgovec, politik, časnikar ali karkoli drugega Dvigniti umetnost in s tem tudi umetnika do tiste stopnje, ki jima v resnici gre. In končno, potrditi to svoje spoznanje z vsem svojim življenjem in delom
V tej borbi za svoj umetniški poklic, za človeka vredno življenje pisatelja, v tej borbi proti zastarelim predsodkom, proti našim malenkostnim, razmeram, proti vsej naši mizeriji, je Cankar izčrpal nemara največ svojih sil. Boem, vagabund, literarni klatež, to so bili nadevki, ki jih je Cankar jemal svoji okolici iz ust in si jih s svojim »ponosom vagabunda« sam vzdel. »Lepa Vida«. »Pohujšanje v dolini šent-florijanski«. »Krpanova kobila« in neštete daljše in krajše novele so izraz te borbe za uveliavljenje njegovega visokega poimovanja umetnosti proti zakrknienosti in predsodkom družbe. Vedno in vedno se povrača na isto temo, zdaj žolčljivo, zdaj z melanholijo
in pogostoma celo z resignacijo. Nešteti drugi načrti ne pridejo do izvršitve zaradi neprestane aktualnosti te borbe. Kje je ostalo veliko delo o kmečkih puntih in o graščakih? Ni bilo časa zanj. Zmerom znova je naš mali svet pozabljal, da živi kot slovenski svet predvsem po zaslugi naših ustvar-jalcev besede, in zapadal v stare pred-
poto, blagoglasnost besede. Prešeren 5« v svojem izrazu skop in stvaren, dejal bi skoraj neizbirčen. Metrika in točnost označene stvari sta mu glavno, Cankarja pa popolnoma zanese blagoglasje besede mimo in celo preko prvotne zamisli. Z njo je tudi dosegal svoj čas največje efekte. Vendar bi dejal, da se že današnjemu rodu zdi važnejše ono,
AT,E8 IZ RAZORA (po fotografiji dr. Skaberneta)
sodke o odvišnosti in nepotrebnosti umetnika in njegovega dela. In zmerom znova mu je bilo treba dokazovati, da Je umetnost poklic, ki ima v narodu svoje visoko poslanstvo.
Mnogo Cankarjevih del je pisanih prav zato z neko vročično, borbeno hlastnostjo. Neizdelane zasnove so to pogostoma, vržene na papir in prehitro odnešene v tiskarno iz stiske zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev, deloma pa tudi, da bi se umetnik čimprej razbremenil ln izpovedal.
Imel pa je Ivan Cankar še svoj prav poseben svet, ki ga je skrbno gojil: le-
HANA FRCAJEVA (Cankarjev model za Istolmeno osebo v »AleSu lz Razora«)
kar tiči za temi besedami, kakor pa njih izrazna lepota. In ni to v nasprotju z umetnikovim hotenjem. Ponovno se je pritoževal, da pač vidi čitatelj lepoto njegove besede, tistega pa, kar je za njo, ne vidi ali noče videti.
Današnji pisatelj gleda v Cankarju onega neustrašenega moža, ki Je lomil prvo kopje za dostojanstvo pisateljskega poklica, ki je s svojim življenjem, katero je bilo ena sama hrabra bitka, premagal tesnosrčne "redsodke naše družbe in odprl svojim naslednikom barikade v lepše in človeka dostojnejše življenje.
Umetnine in umetniki zahtevajo doživetja. Cankarja doživeti ni mogla nesvobodna domovina, zato zanjo skoraj nikdar ni bil duševno živ- A doživela ga bo sigurno svobodna domovina, tako da bo šele sedaj, ko je telesno mrtev. duševno vstal od mrtvih in začel živeti v svoji domovini ono večno življenje, ki bo njemu in nji v nevenljlvo čast in slavo.
Dr. Iv. Prijatelj; Domovina, glej umetniki
Cankar ni prišel nas zabavat, prišel je podirat, kar je bilo slabega in oznanjevat to, kar je v svetu lepega. Zato je nastopil težek boj. Bilo je pri nas mnogo trhlega. Držali smo vse to, kei smo mislili, da ni mogoče preiti na drugo stran. On pa ni ljubil polovičarstva in sentimentalnosti Zato je mahnil po prhlih maiikih. ki smo jih častili brez has:ka. Resnica je bila njegov prvi program.
Dr, Iv. Lah (osmrtnica)
RE 2 IVANOM CANKARJEM
{ODtOMRK raOLATJ* 8 ZP1SA »MOJA POT DO TOD«)
o a. »v o s o r l i
a!esno stopa fv&fl Cankar pred m« šele tisti večer, ko je, prav* kar Izpuščen iz zaporov na gradu, prihitel med nas, zbrane
▼	zadnji sobi pri »Fajmoštru«, Moralo je biti sredi trde zim«,
▼	januarju ali februarju leta Saj smo se po prvem burnem
kar nespodobno smejali njo-— slamniku, ki se Je na ti prerez divjani glavi neverjetno gro-»odbijal« od snega tam zunaj, kmalu zazdelo, da mu je ta Se kar preveč. Kajti njemu to Večmesečno mučeništvo upravičeno cd bilo za šala (Kaže pa, da je bil tudi Jglede svoje zunanjosti sploh precej občutljiv. Tako na primer se Je hotel takrat v »Unionskl kleti« kar na vratih obrniti, ko ga je, nekoliko »čudnega«, vprašal Loj z Kraigher, ali se prizadeva za vsako ceno doseči podobnost z znano Bmrekarjevo karikaturo.)
V	noben predal dolgo nisem mogs! opraviti, kdaj sva najmanj štirinajst dni čisto sama kosila pri »Štruklju«. Kajti, za časa mojega ljubljanskega bt-Vanja konec 1914. in v začetku 1911 jem jedel doma; po mojem prebegu V Ljubljano spomladi 1919. pa je bil siromak že nekaj mesecev v grobu. Tako sem moral to stvar vtakniti nekam v poletje leta 1917.
V	glavnem sva tiste opoldanske ure — često do treh in še več — razpravljala o njem; hočem reči: o njegovem delu. (Kajti o svojih osebnih stvareh vsaj z mano nikoli ni govoril — mogoče, ker sploh ni maral; ali pa sva si bila še premalo.)
Prav takrat so bile Izšle njegove »Podobe iz sanj«, in on jih je bil ves poln. Dogodilo pa se mu je, da so bile manj navdušile nekoga, ki ga je on jako cenil. In tudi to mu je šlo zelo po glavi.
No, jaz v ti svoji knjigi — če je treba povedati še to — v glavnem kramljam. In mi je tudi spričo Ivana Cankarja več do tega, da švigne mimo bralca njegov zunanji lik.
Zato prisluškujem tudi zdaj bolj njegovemu toplemu (v mirnem razgovoru precej nirkanm) r!1 :u iz teh davnin. .Včasih se mu moio zal kn?, a drugače
Poprsje IV. CANKARJA v sarajevskem gledališču (delo kiparja Markoviča)
govori gladko ln nenavadno lepo — skoraj kakor bi pisal. Vsakdanje stvari — z gradu na primer — pripoveduje popolnoma »zunanje«, skoraj bi rekel prozaično. »Teoretizira« sploh ne rad. Tudi, ko se pogovor povzpne, kratko in malo pripoveduje. To s precej strastnim poudarkom, toda brez vsakega nasilja Včasih se ti zazdi, da si vsega niti ni tako popolnoma gotov, a če mu tu ugovarjaš, ga že celo (čeprav samo rahlo) razburiš. Nikoli pa te takole v takem intimnem pogovoru ne »omalovažuje«; pozorno te temveč posluša (dočim je v javni debati bolj slab »poslušalec«) in se celo »zamaja« veliko boli ^ogosto-ma, kakor bi spričo njegove veličine pričakoval. Zato te opetovano prisrčno prosi, da govori dalje, povej še kaj, »magari kakšne neumnosti,« ker bo o
vsem tem pozneje lahko sam s seboj
premišljeval.
Skratka: nepopisno prijetno Je ob takem človeku zgovornemu človeku, ki pa se mu jezik razveže samo, če čuti, da ne govori v zrak. Ko sem zato prvič po teh »poobednicah« srečal Izidorja (ta baje je bratrancu »ustanovil« tudi tista Strukljeva kosila), sem mu ves navdušen povedal, kakšen krasen človek je Ivan.
»Ali tega niste vedeli?«
»Ne, ker sem ga prej srečaval vedno samo v družbi. Sele v dveh se mi je ves razodel.«
Izmed tisoč vprašanj, ki gredo za
velikim Jlovekom, 6e prezgodaj umre, je eno največjih, kaj bi bil še dal, da ga je sam Bog pustil še deset, dvajset let. Ali nam Ivan Cankar ni ostal dolžan tudi še najvišjega dokaza, da mora najvišja moč v leta rasti, dokler Je ne stre smrt ali upogne bolezen.
Toda, seve, let ne moreš šteti po številih in številkah. Lahko jih je že deset, dvajset dovolj, da razženejo prsteni oklep. Ko se je drevo pognalo do svojega najvišjega vrha, obstane. In ko je obstalo, se je začel njegov konec.
Toda: ko premišljuješ Ivana Cankarja in gledaš tja gor za njim, vidiš sence vej, ki jim komaj dogledaš zadnji vršič.
IV. CANKAR ZADNJI DVE LETI PRED SMRTJO
H. SMREK A R
■Miarn aSnja leta pred njegovo smrt-S jo se nisva dostikrat videla, m Saj prav pogosto se vzllc naj-S boljšemu prijateljstvu nikoli g nisva shajala, tako da Je bil I včasa kar nekako ljubosumen na tiste redke moje tovariše, s katerimi sem bil zaradi večje bližine v pogostejših aH trajnih stikih.
Po dijaških letih nisem bil več tak upasioniran« krokar, kot me hoče predstavljati zmotna legenda. (Sem bdi že bolj eremitu podoben.) Domala vsak gostilniški pogovor s Cankarjem seje končal z izdatnim krotkom. Zadnja leta je trajno telesno propadal, deloma — seve — tudi že duševno, vsaj po zmogljivosti. Alkohol ga ni več za dolgo časa razvnemal, temveč so mu živci po hipni razdraženosti hitro popustili. Njegovi dovtipd se niso več sijajno iskrili, postal je v nasutem stanju čisto navaden, popadljiv, nadležen zbad-Ijlvec brez sijaja nekdanje duhovitosti. Le včasi je še kaka njegova zafr-kadja kot meteor zažarella in ugasnila.
Nekajkrat me je na domu poiskal ln me skušal zdolgočasen zvabiti v gostilno. Za sprehode ni bil nikdar dosti navdušen ta leta pa je že nekam težko hodil. Jaz sem se vtapljal v delu, pa me gostilna ni niti malo veselila. Jezen me je vpričo moje matere nahru-lil: »Vse sorte norce sem že videl, ta-cega norca, ki bi zmerom delal, pa še oel«
g. SMREKAH: rv^££££££ ^tajlj
Nekoč me Je poklical njegov angel varuh, prijateljica gospodična Milena K-ova, na pomoč. Milenin načrt je bil, da bi priredili v svrho Cankarjeve trenutne rešitve nekakšno pivsko tekmo, tako da bi z združenimi močmi vsaj večji del vina Cankarju pred nosom odpili. Priznati moram, da se je Milena junaško držala in svoj obupni načrt zelo odločno izvrševala. Rdeča kot mak in z izbuljenimi očmi je vlivala opojno tekočino vase. eks za efcsom Cankar je strmel in naročal liter za litrom. Iz usmiljenja, da bi dokazal Mileni nesmiselnost njene rešilne ideje, sem se žrtvoval še jaz in sem se nata-kal, kolikor je želodec prenesel. Jasno je, da smo bili le prekmalu vsi trije okrogli kot mavre, tako da nisem mogel več dognati, ne kdo se je prvi dvignil v najvišje sfere, ne kdo je odnesel palmo v meri uničene pijače. Zavedal sem se le tega. da je položaj zelo obupen, grotesken in hudo neprijeten Le malo časa sem še poslušal ne-všečne hrulacije, ki jih je Cankar le še z muko izdavljal iz sebe, in sem se kratko malo izmazal domov...
Nobena človeška moč ni mogla več odvračati Cankarja od neogibnega popolnega poloma. Slišal sem, da hira tudi za jetiko Na Bledu se je v Mile-ninem spremstvu nekoliko popravil, a v močvirju Ljubljane se je kmalu spet vdiral globlje in globlje v bolezen in nemoč.
i«.' ve 1 *' ui prevratnem narodnem zboru nas je v Zvezdi stoječe presunila novica o Cankarjevem nesrečnem padcu. Z mojo materjo sva ga obiskala, ko
je ležal pri Rohrmanovih. Mene je tisti čas in še leto pozneje nekoliko zde-laval katar pliučnih konic. pa sem skušal Cankarja potolažiti s tem ozna-nilom. Dal mi je bliskovito »kontra«: »Le čakaj, ne boš me ne prehavptal, ne! Jaz bom pa pljučnico dobil!«...
Pravijo, da je obljubo izpolnil. (Ni bil vselei točen in značajen v tem kot je sploh zelo malo ljudi na svetu toliko urejenih). Pravijo., kajti ne zlagajo se vsi Cankarjevi prijatelji v prepričanju o neposrednem vzroku njegove smrti. Dr A. Kraigherju n. pr. se zdi ta zadeva zelo zamotan in nerazrešen problem, ki ga je skušal tudi že z mojim sodelovanjem razplesti, jaz pa mu nisem mogel pomagati.
Kakorkoli že, umrl je. mrtev je, sam sebi je dobro storil. Zares čiste sreče menda ni bil n:koli v svojem življenju deležen. Pravijo, da je rad umrl.
Čeljustajo kdaj pa kdaj, da ga je škoda, da bi nujno potrebovali njegovega bistrega peresa itd. Mislim, daje prav zadosti povedal, sporočil, naročal, in da bi ne mogel danes nič bistveno novega več pridati. Ce bi ga mogli oživiti, mislim, da bi zinil kakšno podobno kot tisti župnik, ki je vse leto obkladal svojo srenjo z eno in isto pridigo. Kmetje so zdehali in godrnjali, župnik pa jih je ožgal »Kadar se boste po tej pridigi začeli ravnati, vam bom pa še kakšno drugo napletel!« Cankar bi se menda namrdnil: »Tepci! Ničesar se niste naučili iz mojih spisov, ničesar izpolnili! Lahko noč!« Vlegel bi se in spet pogreznil v ne-vzdramno spanje.
Krepko, Jernej, krepko so mi vteplt v kožo pravo spoznanje, krepko vtepli postavo ln zapoved da je pravica ustvarjena za tiste. ki so jo ustvarili... Največji zaklad je spoznanje, pa če je vtepeno s cepcil
Iv. Cankpr, Hlapec Jernej
Obči temperament: brezskrben kakor ptič, sončna duša. nepoboljšljiv optimist.
In je vzlic temu rekel na smttni postelji: »Oh kako rad. umremU
Ta strašni vzdih umirajočega Cankarja Je menda te pozabljen. Izgubil se je med fofotom talnih zastav in med koračnicami pogreba na narodne sttoške In vendar po meni ta vzdih, da je največji umetnik slovenske besede kljvb svoji moralni in stvar ni zmagi izkrvavel na še< florjanskih tleh...
Vladimir Levstik
Sveto spoštovanje Je imel do jezika Cankar, senzacije je doživljal v njem v zvezi z muziko, logiko in obraznostjo, ki jo je v jezik položilo stoletno delo naših pradedov. Sploh je imel jezik za največji čudet človeštva, naš jezik za največji umotvor našega rodu, v katerem je zapisano delo po-kolenj, ki se o njem ne govori v nobenem drugem dokumentu.
Dr. Iv. Prijatelj; Domovina, glej umetnik!
Kadar napoči tisti dan. bo prerojeni narod pobral iz blata pohojeno ubogo križan-temo. očistil jo bo ter jo shranil s hvaležnim spoštovanjem za spomin na grenko lepo preteklost. — Na enem tistih tenkih belih lističev bo napisano moje 'me.
Iv. Cankar. Bela krizantema
PRI UMETNIKU »PODOB IZ SANJ«
IV. PODRŽAJ
[■ o tistem jesenskem večeru, ko 1 ko sem prvič slišal Cankarjevo L • * j živo besedo, pa do tistega leta strahote, ko so izšle njegove »Podobe iz sanj«, se je svet
L!_I okoli nas in v nas spremenil
tako, da smo komaj prepoznali svoj človeški obraz v krvavem ogledalu Onega, ki nas je ustvaril po svoji podobi.
V tistih dneh so bile »Podobe iz sanj« kakor razodetje iz sveta, kjer smo želeli biti vsi: telesno odmaknjeni od vojnih grozot, v duhu živeči, z upanjem v srcu in z veliko ljubeznijo, obsega-jočo Golgoto na vseh.
Hlastno sem bral knjigo — pet cesarskih kron sem moral odrajtati zanjo, kar je pomenilo pet dni življenja ob samem rdečem komisu, ki mi ga je prepustil cenzurni ordonanc proti obljubi, da bom ves teden sam opremljal cenzurirana pisma s pečatom — pa sem obstal pri Obnemelosti. »Vsa ta pisana in črna množica je molčala« — skoraj se nisem upal obrniti lista. Videl sem samega sebe v tej množici: »zavpil bi rad v svoji bolečini«, pa sera nemo gledal grozo resničnih sanj, ki jih je doživela v najglobljem dnu prevarana duša velikega umetnika naše besede.
Bilo je v juniju ali v začetku Julija 1918. Na kratkem dopustu v Ljubljani sem hodil vsak večer od Unionske kleti mimo Štruklja k Fajmoštru, da bi videl ali morda celo govoril s Cankarjem, o katerem so govorili, da iz žalosti več pije nego piše. Zopet drugi so pravili, da je že izgubljen, da ni več nobene pomoči za njegova pljuča. Nisem ga našel v nobeni krčmi. Ce se ne motim, mi je že močno osiveli L. Ser-šen, katerega sem bil slučajno srečal za Ljubljanico, povedal, da Cankar sploh ni v Ljubljani, da je šel nekam na Gorenjsko, da pa itak ni več za nobeno družbo in še manj za pogovor z ljudmi v uniformi. Ker sem vedel, da je K. iz nekih vzrokov nasproten Cankarju, mu nisem hotel verjeti. On pa je zatrjeval, da mi pove še marsikaj drugega, če stopim z njim k Belemu volku. Ne zato, ker nisem imel denarja in ker je bil K. že precej »siten«, temveč zato, ker sem ga bil spoznal v zame skrajno temni luči, sem odklonil nje-
govo prijaznost ter se Se tisti večer odpeljal.
V vrsti velikih dogodkov, ki so nas približevali naši svobodi, se nisem mogel otresti potrtosti zaradi Cankarjevega stanja. Ko mi je njegov bratranec dr. Izidor potrdil, da je Ivan zares hudo bolan, se kar nisem mogel ločiti od Podob.
Slučaj je hotel, da sem bil kratko pred polomom en dan v Ljubljani. Moralo je biti takole sredi oktobra. Proti mraku sem nepričakovano zagledal Cankarja, ki se je pomikal skoraj tesno ob hišnem zidu v tedaj najožjem delu Wolfove ulice. Korak se mi je ustavil, v glavi mi je zabrnel nizek, počasen glas: utrudila ga je težka hoja... (Še potem po štirih letih, ko sem v pozni nočni uri odhajal iz hiše, ki je danes ni več, ob katere zidu se je Cankar tisti dan strahotno osamljen pomikal in kjer je bila pozneje redakcija J. N., sem vselej kakor v prividu videl njegovo sključeno postavo. In še zdaj, kadar me zanese pot tam mimo, se spomnim žalostnih korakov velikega mojstra naše besede.) Sram me je bilo in bal sem se, da bi me videl, kako strmim in tihotapim črne misli, on pa je stopal naprej, kakor človek, ki gre svojo pot brez ozira na gnečo in na poglede iz nje. Sel sem za njim. Ko sem bil natančno videl, da je že stopal navzdol po stopnicah v klet, sem se obrnil. Hitel sem tedaj še v Katoliško bu-kvarno, kupil z resnično zadnjimi kronami njegove Podobe — menda jih v knjigarni niso imeli več posebno dosti, kajti spominjam se, da so se nekaj raz-govarjali in iskali — ter se z odločnimi koraki, toda ne še z odločnim srcem vrnil in stopil za njim. Nemara pa ne bo tako hudo z njim, če zahaja sem! sem se tolažil ob misli, da me zavrne. Da bi me prepoznal ali se spomnil na moj prvi obisk — to se mi ni zdelo važno.
Ne da bi se kam ozrl, sem si izbral mizo v spodnjem kotu. Čez nekaj časa sem vprašal natakarico po Cankarju. Seveda je! je odgovorila. Veselo družbo ima! Njene besede so mi dele dobro. Ali je res bolan? Zelo bolan? sem jo vprašal. On? Ali ga ne slišite? Iz vseh se norčuje in iz vseg=t! Vseb:ne teh ženskih besed nikakor nisem mogel
■praviti v sklad s poraznim vtisom, ki sem ga dobil, ko sem ga malo prej videl na cesti, vendar mi je bilo takoj laže.
Cankar je sedel v družbi treh ali Štirih. Menda je bil med njimi tudi naš odrski umetnik in pisatelj Lipah. Ne vem. Pristopil sem naravnost k Cankarju. Njegov pogled me je razočaral in pretresel hkrati. Bil je videti neprijazen, mrk in skoraj grd. Izpod gostih obrvi so se mu svetile oči liki brušeno steklo. Kljub spoštovanju, ki sem ga čutil zanj, sem videl na njegovem obrazu čudno smešne poteze, ko je odpiral usta. Morda je bil to učinek slabe rasvetljave. Sicer ni bil videti bolan. Imel je rdeča lica, ali pa se mi Je 1* zdelo.
»Aha, ta je eden tistih!« Je menil mene, s prstom pa pokazal proti stropu.
»Gospod Cankar,« sem ga nagovoril.
»Aha, mislite zares, no pa dajte!«
MoJa zadrega je rastla. Družba se je naskrivaj smejala. Ojunačil sem se ln po ovinkih spomnil Cankarja, da sva bila že nekoč skupaj. Kaj je nato odvrnil, ne vem več. Cankar je nadaljeval svoj pogovor z družbo, jaz pa sem prisedel na klop, ne da bi odmaknil oči od njegovega obraza. Obenem sem položil knjigo predse. Pogovor Je bil dokaj »prozaičen«. Brez vsake višje duhovitosti. Zabavljanje in norčevanja. Mimogrede se je Cankar dotaknil > krepko opazko svojega zapora in Se krepkeje okrcnil enega izmed prijateljev — morda bi vedel povedati naS mojster Smrekar, kateri bi utegnili biti, če so bili res Cankarjevi prijatelji, meni se ni predstavil nihče — ki je nekako poveličeval internirance na debelo. Spričo teh razgovorov, ki niso bili razgovori, sem se čutil precej tujega. Ves čas sem opazoval le Cankarja. Kdor bi ga videl takole v taki družbi in ne bi vedel, kdo je, bi ga imel nemara za skrokanega nepridiprava, ki ne ve, kako bi zapravil svoj čas. Jaz pa sem videl v njem vzlic vsej vsakdanjosti umetnika, velikega umetnika, ustvarjalca naše lepe besede, brez katerega bi bila naša knjiga še zmerom neznana v kulturnem svetu.
Nenadno je segel Cankar po knjigi na mizi, ki je doslej oči vidno ni opazil. Komaj se je je dotaknil, jo je spustil in me nezaupljivo pogledal.
Prosil sem ga za njegov podpis.
Sklenil je roki na mizi, se nasmehnil ln rekel i
»Enkrat — nobenkrat.«
Umo sem segel po svinčniku. In Cankar je zapisal na stran pred faksimilom svojega uvoda: Ivan Cankar.
Ponosen, ker sem ga »pridobil«, sem ga vprašal, če smem vedeti, kaj piše.
Izrekel je kletvico, izpraznil kozarec in po dolgem času, ko nisem že več pričakoval njegovega odgovora, je dejal:
»Zdaj smo v gostilni!«
Srd in žalost sem razbral iz njegovih besed, ki so se izgubile v globokem po-žirku.
Ko sem kmalu potem stopal po mračnih ulicah, sem stiskal Podobe z nje-
C ANK AR JE V SPOMENIK NA VRH-MIKI (delo kiparja JurkovlčaJ,
govim podpisom v žepu vojaške suknje ter si skušal napraviti pravo, resnično sliko o njem, čigar živo besedo sem nosil še toplo v svojem srcu. Ta slika, napravljena z očmi in dušo, se je docela ujemala z ono, ki sem jo videl
T R N A
red vojno, ko sem bil nižje-šolec I. drž. klasične gimnazije, smo poleti popoldne večkrat kot neizbežen privesek hodili z mamo in njenim štabom Ijub-
- ljanskih gospe, v katerem je
imela veliko šaržo in besedo slikarica Ivana Kobilčeva, k bradatem Čadu na Podrožnik. Stalno omizje je pridno na-pletalo nogavice in pogovor, mladina pa se je takoj po kavi in primernem brtavsu domačega kruha zbrala k strateškim posvetom pod kozolec, se nato, razdeljena na ravbarje in žandarje, razkropila v gozd nad Marijino kapelico ... in se šele v mraku spet vrnila k mizi, kjer je še krepko žuborel neusahljivi vir razpravljanja o »prevaž-nih« dnevnih dogodkih.
Neko tako poletno popoldne sem prvič videl Ivana Cankarja. Vračal se Je iz mesta, kamor je z Rožnika vsak teden hodil k brivcu, v uredništva in • prijatelji na čašo vina. Proti večeru s« je, kadar se ni zamudil v Ljubljani, vselej rad ustavil še na Podrožniku. Tlstikrat je po travniku mimo kozolca prišel do naše mize, pozdravil gospe, se nekako bridko nasmehnil gospodični Kobilčevi in krenil dalje v gostilno. »To je pa pisatelj Cankar,« me je opozorila mama, »tisti, ki ga ti tako rad bereš. Pa nekam slabe volje je videti danes. Gotovo premišljuje, kaj bo spisal.« Cankar! Ko so Grki ugledali svojo thalaso, niso mogli imeti silnejših, nenadnejših občutkov kakor v tem trenutku jaz. To je torej avtor »Erotike«, ki mi jo je zaplenjeno posodil svak dr. Pavle Grošelj, avtor romana »Na klancu« in »Križa na gori«, avtor »Kurenta«, »Hiše Marije Pomočnice«, »Bele krizanteme« in »Kralja na Betajnovi«! Romar, ki truden, srdit in žalosten hodi po slovenski zemlji, vsej zasužnjeni tujcu in domačemu nazadnjaštvu,
čez par tednov v »Cankarjevi sobi« ljubljanske bolnišnice.
(Prvo srečanje s Cankarjem Je skicirano v listku »O očetu Lepe Vide«, Jugoslavija 1910, št. 3.)
K I
J A
svetli ideal študentov, ki se zvečer zapirajo v svoje tesne sobice in pišejo tihe verze in iskrena, sanjava pisma, katerim ne upajo napisati nasloval
Brž sem se zmuznil od mize in trepetajočega srca stekel v temno gostilniško vežo. Tam sem skozi odprta vrata dolgo gledal v prazno sobo, kjer je pri mizi v kotu sam sedel pisatelj »Aleša iz Razora«. Srebal je čaj in mrko zrl predse. Oči so mu bile motne, močne brke sršeče, lasje razkuštrani. Večkrat je z levico segel vanje in se pri tem nervozno spačil. Ko je kmalu nato s hripavim glasom poklical natakarico, se je njegov tihi občudovalec plah umaknil iz veže na vrt k mizi gosp6 in tovarišev, ki so se odpravljali v mesto...
•
Dve ali tri leta pozneje sem dobil svoj prvi honorar. Zofka Kvedrova je priobčila v »Domačem prijatelju« mojo črtico »Bajtar Janez« (bila je seveda popolna cankarjanska!) in mi nakazala iz zlate Prage reci in piši pet kron in dvajset vinarjev! Pa še v »listnici uredništva« mi je dajala korajžo, naj ji spet kaj pošljem!
Kam bi z bogastvom in slavo? No, s slavo je bilo kmalu pri kraju, ko mi je profesor v šoli konfisciral edini izvod tega honoriranega prvenčka, kar so mi nekateri sošolci neznansko privoščili, bogastvo sem pa ves skrušen in obupan za tolažbo nesel k Schwent-nerju, ki mi je s sijajno kariero obetajočim literarnim udejstvovanjem težko prislužene kronce in vinarje zamenjal za Cankarjevega »Hlapca Jerneja«, takega v originalnih platnicah, a Smrekarjevo risbo!
Tiste dni je bilo šolsko ozračje zelo napeto. Pripravljal se je štrajk. Avstrijcem na srbskem bojišču ni šlo vse po sreči, zato so doma patriotsko be»>
I J E S P 0 M I N Č IVANA CANKAR
DR. PAVEL KARLIN
neli. Nam študentom je bilo prvo kar všeč, drugo pa nikakor ne in ne. Pokazali bomo, da se nikogar ne bojimo! Kdo bo branil svobodo, če ne mladina? Namesto v šolo, pojdemo iz protesta proti avstrijskim tiranom v — tivolski gozd. Vsi višji razredi I
Za popoldne je bil napovedan strogo tajen sestanek kolovodij na francoskih okopih. Zato sem od Schwentnerja ■ »Hlapcem Jernejem«, ki je zaman iskal pravico, brž krenil na Rimsko cesto k sošolcu pesniku Francetu Zbašniku in potem z njim proti Tivoliju. V drevoredu za opero nam je prišel po sredi ceste naproti Cankar. Ogrnjen je bil v dolgo pelerino in pokrit s široko-krajnim črnim klobukom. Spoštljivo sva ga pozdravila. Pa se je ustavil, naju pogledal od nog do glave in vprašal:
»Kam pa fanta?«
Lahko si mislite, kako sva bila oba vsa iz sebe! Z združenimi močmi sva mu razodela, da greva proti Dreniko-vemu vrhu na sestanek, ker se bomo študentje uprli... Pokazal sem mu tudi, da sem se za ta važen korak oborožil z njegovim »Hlapcem Jernejem«.
»Le korajžo! Saj nas ne bodo več dolgo! — Kje si pa ti dobil tako lepe čevlje?« je pokazal na Zbašnika.
CANKARJEVA POSMRTNA MASKA (delo kiparja Dollnarja)
»Oče ml jih Je poslal lani iz Amerike,« mu je pojasnil prijatelj Franci.
»No, vidim, da Imata svetle, navdušene oči... Le taka ostanita!« je še dejal najin veliki Cankar ln hitro od-
Itaap »nU.v*UK» fUNKAftJ*. KgtmU trn MHMU P* gr.
šel po Knafljevi ulici. Zavil je v Narodno tiskarno.
Kako lepa in kratka je bila potem
pot do francoskih okopov...
•
V poznih majskih dneh leta 1918. sem imel kratek dopust Pripeljal sem se iz zaspanega Tirolskega Lienza, kjer smo po zelenih gričih ''ač^li težke topove in v hribovitih cerkvicah občudovali Defreggerje — v prebujajočo se Ljubljano...
Deklaracija! Dišalo je po osvobo-jenju, po koncu trpljenja, po tako težko pričakovani pomladi!
Zvečer je bil menda koncert matičnega zbora v Narodnem domu, po koncertu ples, zabava, navdušenje... Trije prijatelji smo v unionski kleti srkali božansko kapljico blagoslovljenega vinskega letnika sedemnajstega. In si pripovedovali svoje soldaške dogodivščine... Ze proti polnoči je stopil v skoraj prazno klet Ivan Cankar, širok, razpoložen, ves fantovski. Povabili smo ga medse. Nekaj časa je samo stal s čašo Štajerca v roki ob naši mizi in strašansko zabavljal čez naše unifor-me, potem je prisedel in utihnil... Trkali smo na srečno bodočnost...
Kmalu nato smo se pojavili v Narodnem domu. Trije mladi smo razigrani
nesli Ivana Cankarja na ramah po stopnišču v veliko dvorano. Smehljal se je in krivil ustnice. Matičarji so ga sprejeli s ploskanjem in vzklikanjem. Matej Hubad ga je prišel pozdravit, kakor je to znal samo on. Dve gospodični sta od nekod prinesli šopek in ga poklonili avtorju »Podob iz sanj«. Cankar, skromen, nenavajen. se je branil in zahvaljeval... Potem smo sedli, naročili buteljko. Vse okrog nas je rajalo in se vrtelo v pestrem plesu. Cankar je gledal poskočne pare in molčal, čez čas se je ozrl na cvetje, ki ga je bil položil predse na mizo, in truden, odsoten dejal:
»Plesati pa nikoli nisem znal.«
♦
Trideset, trideseišest ili četrdeset knjiga si napisao, čitavu malu biblioteku, a sve re-mekdjela, duboka i tihe Ijepote puna. I smijati si se znao i rugati Ipak si bio najviše Ti sam, najviše Cankar, najviše Slove-nac, kad si prikazivao odanu i strpljivu patnju naših slovenskih dvša, siromašnih Studenata, radnika, bespravnih težaka, čistih naših siromašnih, poštenih t u nesreči toliko Jakih lena i djevojaka. Razgalio *i dušu našeg puka I pokazao nam Ju u nj»-tinoj neoskvarjenoj, patničkoj Ijepoti.
Zofka Kveder
MOCILNIK PRI VRHNIKI
Bm& feftUncft SMfcNr ponovne ananfr x av<4tti
368 ■
Uredništvo tedenskega obzornika »ŽIVLJENJE IN SVET« Je do zdaj priredilo
naslednje posebne zvezke :
Masarykova Številka
(Knjiga 7. St 10 — 7. HL 1830)
Geografska Številka
(Knjiga 7. St 20 — 16. V. 1930)
Levstikova Številka
.(Knjiga 10. St_ 13 — 27. IX. 1831),
Glasbena Številka
(Knjiga 10. St. 26 — 27. XDL 1831)]
Goethe jeva Številka
,(Knjiga 11. St. 12 — 20. HL 1832)
Wagnerjeva Številka
(Knjiga 13. St. 21 — 21. V. 1833)
Vegova Številka
(Knjiga 14. St. 20 — 12. XL 1838)]
Vukova Številka
(Knjiga 15. St 5 — 4. EL 1834)
Jurčičeva Številka
(Knjiga 15. St. 9 — 4. HL 1934)
Mickiewiczeva Številka
(Knjiga 16. St 8 — 22. VIL 1884)
Puškinova Številka
,(Knjiga 2L St 6 — 6. 1987)
ASkerčeva Številka
(Knjiga 24. St 28 — 6. VL 1987)
Novinarska Številka I
(Knjiga 22. St 10 — 4. IX. 1987)
Novinarska Številka II
(Knjiga 22. St 11 — 11. IX. 1837);
številka bratov Šubicev
(Knjiga 22. St. 28 — 4. XIL 1837)
Mencingerjeva Številka
(Knjiga 23. St 12 — 2L HL 1838.)
Ob dvajsetletnici Jugoslavije
(Knjiga 24, St. 22 — 28. XL 1938)
Cankarjeva Številka
(Knjiga 24, St. 28 — 0. XIL 1938)
UREDNIK IVAN PODR2AJ — TELEFON ST. 3126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ STANKO VIRANT — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — PREDSTAVNIK FRAN JERAH Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 — Mesečna naročnina fito idt po raznaSalclh dostavljeno Din Sf