Odkritje Slomšekovega spomenika. (Pridiga. Govoril kanonik Pr. Kosar) 24. jun. 1878. Čast Bogu na riiavah in mir ljudem na zemlji. Luk. 2, 14. III. Drugi napis je piaan v latinakemjeziku, ki je cerkveni slažbeni jezik, in ker to, kar nam pove, zlasti cerkvene zasluge pokojnega kneza in škofa zadeva. Glasi 8e: nAntonio Martino Slomšek, ecclesiae egregio episcopo, pastori optimo". Poslovenski: pAntonu Martinu Slomšeku, 8V. Cerkve preblagemu akofu, pa8tirju naj boljaemu". Slomšekovo 16Ietno akofovsko delovanje, kterega priče smo atarejši duhovniki in verniki bili, nam kaže, da so ta naslor obilno zaslužili. Bili so 87. Cerk^e preblagij škof, to je, za njeno čast in rast gore5i. Bili so goreči za 8 7. Cerk^e 5aat. Z mo5jo so ! zatirali raz^ade pri Božji službi, pri cerkvenem petji, pri sbodib in božjih potih, pvi krstih in ženit7anjib, in se pri tem nikdar zamere bali. Spodbujali so duho^nike in 7ernike za dostojno lepsanje cerke7 in za 7eličastno obbajanje božje službe. V ta namen so sami spisali: ,,S7. oznanilo" ali na^od za 7ae 7erske božje službe celega leta, in še drugi na^od (Mnemosynon) za 7redno opra^ljanje S7. zakramento7 in 87. blagoslo^il. — V 7iharnem letu 1848. in pozneje so krepko zago7arjali pra^ice S7. Cerkve, in se 7 tem marsikomu j zamerili. Glasno so opominjali 7ernike, naj se z^esto ' oklenejo skale 87. Petra, da jib 7alo7i ne^ere in razkolništva ne potopijo. Vpeljali in gorko priporočali so družbo 87. Mibaela 7 pomoč 87. Očetu, rimskemu papežu.v— Bili so goreči za sv. Cerk^e rast. Že kakor špiritual 7 Celo^škem semeniš5u so navdušeno piaali za družbo 87. Leopolda, 7 pomo5 miaijonom 7 Ameriki. Kakor škof so posebno ljnbili družbo srca Marijiuega, 7 pomo5 misijonom 7 srednji Afriki, in družbo neomadež7anega spočetja Marije De^ice 7 pomoc katoličanom na 7shodu, zlasti 7 turških deželab, ktera družba posebno den denesnji za nas A^strijane 7isoko pomembo ima. Sami pa so osno^ali in 7 Rimu potrjenje izproaili za družbo 87. brato7 in slo^anskih apostolo7 Cirila in Metoda, ki moli 7 ta namen, da bi se 7si Slo^ani srečno združili 7 naročji sv. matere katoliške Cerk^e. Tako so bili gore5i za 87. Cerk^e čast in rast, tedaj 7 reanici 87. Cerk^e preblagi škof, in bolelo jib je edino to, da jim 7edna nujna dela tako dolgo niso dopuščala, dopolniti dolžnosti, ki jo 7si škofje imajo, namre5 obiskati od 5asa do časa grobo^e 87. apoatolo^ Petra in Pa^la 7 Rirnu, in pri tej priliki 87. Očetu dati ra5un od škoftmkega službo^anja. Še le na spomlad 1. 1862, ko je bila selite7 končana in tu 7 Maiiboru 7ae potrebno po 7e5em že 7redjeno, jim je bilo mogoče, nastopiti božjo pot 7 Rim. Meseca junija domo7 se 7rni7ai, so 7 Beču dobremu prijatelju rekli: ,,Zdaj sem Rim 7idel, zdaj bom umrl". In glejte, meseca septembra smo jih pokopali! Iz tega 7idimo, da so na grobu 87. Petra mislili tudi na S7ojo lastno smrt in S7ojo smrtno uro 7 7arst70 tega 87. apostola izročili. Bili so drugič svoječredenajboljsi pastir, in sicer 7 trojnem pomenu. Pr^icskozi to, da so sami neutrudlji^o besedo božjo oznano7ali doma in po 7sej akofiji, pri duho^nih 7ajab in 87. miaijonib, ktere so tudi oni 7 škofiji 7peljali in da bi 87. misijoni 7 škofiji nikoli ne preminoli, družbo nmisijonskih duho7niko7" pti 87. Jožefa 7 Celju 7Stano7ili. Drugi6 skozi to, da so si 7eliko prizade^ali, odgojiti za škofijo dobrih duanib pastirje^. In pra7 ta želja, da bi imeli 7 doma6i skofiji lastno semeniš5e, 7 kterem bi zamogli po S7ojih uzorih mlade dnbo^nike izrejati, je bil eden najmočnejšili nagibov za teža^no delo preselit^e škofo7skega sedeža. Tem mladim duho^nikom v prid so spisali tudi d^ojni na^od, enega za spo7ednike, drugega za pridigarje; pr7i ni tiskan, pa5 pa drugi in aicer 7 Drobtinicab 1. 1862. In tretj i 5 skozi to, da so duanim paatirjem, zlaati pvidigarjem 7 pomoč spisali dokaj lepih knjig in posamnib spiso7. Med temi imenujemo obširne štiri knjige ,,e7angeljako" in ,,apostolako hvano", potem ,,pridige osno^ane za vse nedelje, praznike in imenitneje sopraznike celega leta" 7 Drobt. od leta 1851 do 1. 1856, in še innogo drugih lepih pridig po Drobtinicab raztreaenih. Ni tedaj 5ado, da po njib smrti za njimi ni žalo^ala domača, ampak tudi sosedne škofije in njih višji pastirji, ki so pisali našemu stolnemu kapitelnu liste polne sočutja. V njih imenujejo Solnograški nadškof pokojnega Slomšeke ,,z7estega, goreSega in neutrudlji^ega pastirja". Eden sosednib akofo7 je djal: Jas spoatujem v njem enega izmed najčestitljivejših udo7 a7strijskib ikofo7". Drugi aoaedni akof omiluje amit Slomaeko7O kot veliko zgubo. Tretji piše: ,,žalostna 7est, da je Slomaek umrl, me je mo5no zadela. Nisem sicer imel mnogo prilike ž njim obče^ati, ali kedar se je to zgodilo, 7selej sem od njega slo7O 7zel z trdnim prepričanjem, da ima Ia7. akofija pra7 apostolskega škofa. To mi dokazuje njego^a modroat, nra^na. reanobnost, mirna pa neutrudljiva gorečnost in prisrčna Ijubeznji7ost." Ne priataje mi beaedam tolikih 7eljako7 še kaj dosta^ljati. To pa po^darjam, da je za naao 11070 akofijo bila 7elika čast, da je bil začetnik 7rste mariborskih knezo7 in akofo^ mož, ki je med a7strijskimi škofi bil tako 7isoko čislan in spoato^an. Da, res dolžni smo dnes z ozirom na blagonoano in apostolsko delo^anje iz b^aležnega srca 7eaelo vsklikniti: sla^a Boguna 7iša7ab,inmir ljudem ua zemlji!Sla7apatudi spominu na pivega kneza inškofamariborskega in mir njego^im koščicam! (Dalje prihodnji6.)