Žalostna pesem o duhovnikih
Temni ljudje danes o duhovnikih govore tako grozotno, da ti mora krvaveti srce.
Ubožci — ali duhovnikov ne poznajo, ali pa se z božjo resnico igrajo.
Ko bi doumeli duhovniško čast,
ko bi izmerili njegovo moč in oblast —
utihnili bi in nemo glave sklonili,
da bi Njega, ki je veliki Duhovnik, počastili.
Vem, kaj vas bode, kaj vas skeli!
Duhovnikove maziljene roke na vse strani dobrote dele.
Duhovnik dviga božje Telo in božjo Kri in slabotna srca z njima krepi.
Z duhom božjim vzgaja velikane, junaške borce, čete zbrane, sinove neustrašene in slavne hčere, ki gredo v boj za ideale vere.
Vemo dobro, kaj vas bode!
Mi smo otroci svobode in nočemo suženjskih verig.
Dobro poznamo vaš bojni krik, dobro poznamo vaše zvijače.
Nerazsodni tolpi mečete igrače,
sipljete ji pesek v oči,
da je vsa žejna duhovske krvi.
Duhovniki padajo —--------
A iz sveže krvi svečeniške nove rože brste mučeniške.
Veliki duhovnik Kristus
vas je že obsodil in vam govori:
Proč izpred mene, zločinci naših dni, ki morite najžlahtnejše cvetove!
Tigri krvoločni, izpred mene vsi, ki pijete nedolžno svečeniško kri!
Poslušaj narod
V enem izmed najlepših poglavij Stare Zaveze stoji pri preroku Izaiji pisano:
»In zgodilo se bo v poslednjih dneh,’ da bo gora hiše Gospodove trdno postavljena na vrhu drugih gora in povišana nad hribe, in vsi narodi se bodo stekali k njej. In mnoga ljudstva bodo prišla, govoreč: Pridite, da gremo na goro Gospodovo, v hišo Boga Jakobovega, da bi nas učil o potih svojih in da bomo hodili po stezah njegovih! Zakaj s Siona izide nauk in beseda Gospodova iz Jeruzalema; in on bo sodil med narodi in pravico izvršil mnogim ljudstvom. In pokovali bodo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne bo dvignil meča nad narodom, in bojevati se ne bodo več učili.« (Iz 2, 1 nsl.)
Kdaj bodo nastopili ti »poslednji dnevi«? — Težki viharji bodo še drveli čez narode zemlje, dokler so zeleni in še ne zreli za dan žetve! Še se bodo zbirali temni oblaki nad njimi in bo padala na nje železna toča, ki se moči in taja v krvi, dokler ne bo narod za narodom opral svoje krivde v svoji sredi »z duhom sodbe in z duhom pokončanja« (Iz 4, 4)-
Kaj je ta »duh sodbe in pokončanja« — ta očiščevalni duh, ki ga potrebujejo težko preizkušeni narodi, ako hočejo obstati pred obličjem večnega Boga? Odkrito presojanje samega sebe, ki do sebe ne pozna usmiljenja! Ta duh je spoznanje tega, kar bi morali biti in nismo bili; Srčnost, da zanesemo ogenj samovzgoje od hiše do hiše, od vasi do vasi, od mesta do mesta, od kraja do kraja..., dokler ne bo napočil dan, največji vseh naših dni, ko bo čelo ljudstvo objel sveti plamen očiščenja v ognju Svetega Duha, da bomo postali novo ljudstvo, notranje preurejen narod. Tedaj, bratje in sestre, nam bo zasijal nov dan!
Kako dolgo bomo še čakali? Koliko sinov naše zemlje, koliko varuhinj naših ognjišč, koliko jih bo moralo še umreti, koliko jih bo še izkoreninjenih ali — notranje prenovljenih do obisti in srca, preden bo prišel tisti dan? Koliko desetletij in koliko viharjev teh desetletij bo še treba, da bomo postali zlato pšenično polje večnega Boga in njegov izbran vinograd?
Kako je nekoč klical prerok svojemu ljudstvu?
»Bog je čakal pravoljubja, glej krvoprelitje, — pravičnosti, a glei tožno vpitje! Gorje vam, ki stikate hišo s hišo, ki devate njivo k njivi, da ni več prostora za druge... ! Gorje vam, ki vstajate rano zjutraj, da hodite za opojno pijačo, ki sedite pozno v noč, da vas vname vino. Pfl vaših pojedinah so strune in harfe, bobniče in piščal in vino; ali dela Gospodovega ne gledate in stvaritve njegovih rok ne premišljujete! Zato bodo prvaki ljudstva stradali in množica bo suha od žeje. Zato bo pekel povečal pohlepnost svojo in brezmerno razširil svoje žrelo, in vanj bodo padli junaki ljudstva in njegova množica, njegovi velikaši in njegova dika. In pripognjen bo človek prostak in ponižan mož odličnjak in očj prevzetnih bodo ponižane. A povišan bo Gospod vojskinih trum v sodbi svoji... !
Gorje vam, ki vlečete za seboj krivico z vrvmi nečimernosti, greb pa kakor z debelo žrdjo! Ki govorite: Hiti naj, pospeši naj delo svoje, da bomo videli; in približa se naj in pride s sklepom sveta, da to spoznamo!
Gorje vam, ki pravite hudemu dobro in dobremu hudo, ki imate temo za luč in luč za temo, ki delate grenko za sladko in sladko za grenko!

Gorje vam, ki ste junaki v pitju vina in spretni v mešanju opojne Pijače; ki opravičujete krivičnega zaradi daru in pravičnim jemljete njih pravico!
Zato se je vnel srd Gospodov zoper ljudstvo njegovo, in je iztegnil roko svojo in ga udaril tako, da so se potresle gore in njih trupla so bila kakor smetje po ulicah. Pri vsem tem se ne odvrne jeza Njegova, še je roka njegova iztegnjena« (Iz 5, 7 nsl.). »Gorje vam, ki sklepate krivične postave, in pisateljem, ki. spisu je jo nadlogo, da izpodrinejo siromake iz Pravde in da ugrabijo pravico ubožcem mojega ljudstva, da jim bodo vdove za plen ter da oropajo sirote! Kaj boste počeli ob dnevu obiskovanja in ob nevihti, ki pride iz daljave! H komu se boste zatekli za pomoč? In kam boste spravili bogastvo svoje? Nič drugega vam ne bo mogoče, nego sključiti se med ujetnike in pasti med ubitimi. Pri vsem tem se ne odvrne jeza Njegova, a še je iztegnjena Njegova roka« (Iz 10, 1).
Ali nismo vsi doživeli sodbe Gospodove? Ali ne vemo, da bo roka kož j a ostala iztegnjena nad nami, dokler ne bo nov mozeg napolnil organizma našega ljudstva? Ali ni naša dolžnost, da najprej premagamo nravno zastrupljenje v žilah naroda, ki smo na njem bolehali, da nas bo Bog prištel k svojim narodom, ko bodo snope narodov zopet mlatili na skednjih zemlje..., ko bodo narodi zopet prešani kot vinski grozdi, ki 'z njih teče rdeča kri?
Pa bo kdo dejal, da ne bomo nikdar dočakali dneva, ko bo šlo skozi narod kakor šelest skozi zrelo žito. — Kdor resno veruje v Boga m njegovo previdnost, s katero vodi svet in človeštvo, ne bo niti za trenutek podvomil, da Vsemogočni proti vsakemu narodu lahko izpelje to, kar je proti Asircem oznanil po preroku: »Ko bo Gospod dovršil delo svoje na gori Sionski in v Jeruzalemu, bo kaznoval sad prevzetnega srca asirskega kralja in bahanje njegovih ponosnih oči. Zakaj govoril je: S krepostjo svoje roke sem storil to in z modrostjo svojo, ker sem raz-nmen; in premaknil sem ljudstvom meje in uplenil sem jim zaklade in Pahnil kot mogočnjak s prestolov nje, ki so na njih sedeli; in moja roka je dosegla kakor gnezdo bogastvo ljudstev, in kakor bi pobiral zapuščena Jajca, sem obral vso deželo, in ni ga bilo, da bi ganil s perutjo ali odprl Usta!« (Iz 10, 12 nsl.) Toda večni Bog se ne zmeni za tako bahanje. »Se li Uiore ponašati sekira proti njemu, ki seka z njo? ali rezilo se poviševati Proti njemu, ki ga rabi? Kakor da bi šiba vihtela njega, ki jo dviga... Zato bo poslal Gospod vojskinih trum med tolste sušico, in pod (človekovo) slavo se bo vnel požar, podoben ognjenemu požaru: Luč Izraelova pa bo ogenj« (Iz 10, 15. 16).
»In tisti dan« — Bog daj, da bi bili te obljube deležni — »boš rekel: Zahvaljujem te, o Gospod, ker si se jezil nad menoj, ali odvrnila Se je jeza tvoja, in potolažil si me. Glej, Bog mogočni je moje rešenje; Upal bom in ne bo me strah, zakaj Gospod, Jahve, je moč in pesem moja, in on mi je bil v zveličanje!« (Iz 12, 1. 2.)
P. ANGELIK:
Beseda božja in življenje
»Življenje je meni Kristus, in smrt dobiček.« (Fil. 1, 21-)
Ni naše delo in nobene zasluge nimamo pri tem, da smo bili rojeni, zato praznuje cerkev le smrtni dan, kajti samo to je naše delo, kako umr-jemo in če smo svoje življenje napravili res dragoceno. Naš rojstni dan nam je bil popolnoma podarjen, naše stanje ob smrti razodeva način našega življenja.
In vendar doživimo ob rojstnem dnevu kakega človeka njegovo celo vrednost in vsakega človeka rojstni dan doživimo s posebnim občutkom.
Če je kdo škodljivec človeške družbe, se človeku kar vsiljuje misel: Ko bi vendar ne bil rojen! In mnogi so, ki kolnejo njegov rojstni dan.
In če kdo ljudem pomaga, če ljudje po njem dobivajo dobrote, temu smo hvaležni in njegov rojstni dan doživimo kot dar in vse kar smo v svojem življenju prejeli, stopa pred našo dušo. Ti si postal naša dobra usoda. Kaj bi postal brez tebe ne vem, toda strah me je pred tem, če mislim, da bi te ne imel. Tako marsikdo govori ali vsaj misli na rojstni dan svojega dobrotnika v duhovnem ali telesnem oziru. In tako doživlja vsak človek svoj lastni rojstni dan. Škodljivec človeštva, svojega življenja in svojega rojstnega dneva ne more biti vesel in tudi dragi ga niso veseli-
Po komur pa so dragi dobili smisel življenja in zveličanje svoje duše, ta ljubi svoje življenje in se zahvaljuje na rojstni dan za vse, kar je smel biti in storiti. Na rojstni dan doživi dobri lepo besedo o »knjigi življenja« in da je z dobrimi deli in s tem, da je živel v milosti božji prišel v knjigo življenja. Prav njegovo pojmovanje življenja in pravo umevanje kaj je rojstni dan preide na celo njegovo življenje. On doživlja, da je resnica in obenem naloga, sveta beseda od Boga navdahnjene duše, ki je dejala: »Dnevi otrok božjih so sami rojstni dnevi.« Če prejmeš novo življenje v svojo dušo je to ža te rojstni dan in ni ga dneva, v katerem bi hrepeneči človek ne rastel v nadnaravnem življenju.
Temu nasproti stoje besede: »Dnevi grešnika so sami smrtni dnevi.* Kajti vsaka krivda povzroči zmanjšanje dušnega življenja. Vsak greh je umiranje, dokler človek ni enkrat popolnoma prazen in odrevenel.
Vsak človek pa je rojen za življenje. In vsak prihodnji dan bi naj bil zanj višji in lepši rojstni dan.
DR. J. K. HIRSCHER - F. T.:
Naš obraz
5.
Na nekem potovanju v Jeruzalem je poslal Jezus pred seboj p°" ročnike, da bi mu prenočišče pripravili. Ti so prišli v samarijsko vas, a domačini ga niso sprejeli. To je učenca, kar je razumljivo, zelo ujezilo in Jakob in Janez sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da (kakor Elija) rečeva, naj pride ogenj z neba in jih pokonča?« — Toda Jezus ju je posvaril in rekeP »Ne vesta, kakšnega duha sta.« Oba učenca sta mislila torej, da imata čisto prav, če prikličeta kazen z neba nad vaške prebivalce; mislila sta, kako neki naj bi ti Samarijani, ti krivoverci lahko kar nekaznovano
odklonili sprejem našega Gospoda in Mojstra? Prav nič manj se nista varala glede duha, ki je govoril iz njiju. Jezus pravi: Ne vesta kakšnega duha sta. Res, prav tako je bilo. Videla sta le pravičnost svojega ogorčenja, ne pa krivice maščevanja, ki ju je gnalo. Spoznala nista, da jima manjka duha prizanesljivosti, prenašanja krivice, spravljivosti, potrpežljivega upanja na boljšo razsodnost nasprotnikovo, sploh one ljubezni, ki tudi sovražniku ohrani dobrohotnost in mu dela dobro. — Kar se je pripetilo tu učencema, se v življenju zgodi tisočkrat. Užaljeni smo mislimo na maščevanje in ne vemo, kakšnega duha otroci smo v svoji maščevalnosti. Mislimo, da moramo maščevati pretrpljeno krivico, med tem pa dalje gojimo sovraštvo in živimo v duhu uničevanja. Kogar žene maščevalnost, ne ve, kakšnega duha je, brez dvoma pa ni v duhu Onega, m je prišel, da bi življenje rešil, ne ga pa uničeval.
6.
Neki sosed je dal ubožcem znatno podporo. Tedaj pripomni nekdo: Ta pač lahko daje; saj ima. Drugi: To je pa veliko; drugače ni tako radodaren. Tretji: Že ve, zakaj. Četrti: V svojih mlajših letih je tratil denar 2a druge reči. Peti: Si pa tudi nič ne domišlja. Ni ga, ki bi ne oblatil dejanja. Sicer se vsem skupaj ne zde njih besede nič hudega in ne slutijo, kakšno srce razodeva tako govorjenje. Ali to se ne zgodi samo enkrat ali semtertja; to so običajne sodbe sveta. Povej mi vendar: Koliko je ljubezni Ua svetu? In kdo misli na duha, ki leži v vsakdanjih sodbah ljudi in se razodeva v njih?
7.
»Farjev,« praviš, »ne morem trpeti. To so leni lahkoživci, naduti in sPloh svetohlinci.« Odgovarjam: Gorje onim, ki so res taki! Toda prepričan sem, da so ti všeč ravno takšni, kakor si jih predstavljaš v svoji grenkobi, in da bi jih ne prenaredil v svetnike in modrijane, tudi če bi Ph lahko spremenil z besedo svojih ust. Da, takšni, kakor si jih misliš, takšni so ti všeč in misliš si jih takšne, ker takšni so ti pogodu. Imeti hočeš opravičilo za svojo nevero ter pešanje v veri in kreposti, zato sramotiš njih zastopnike in si želiš vzroka, da bi jih zaničeval. Sicer praviš, da ne moreš trpeti lahkoživcev, bedakov in hinavcev; toda treba ti je samo malo popaziti nase, pa boš spoznal, da prav za prav dostojnih duhovnikov moreš trpeti, nasprotno pa te navda z očitno radostjo, če katerikoli od *ega stanu zagreši kakšno budalost. Saj ravno to bi te pošteno olajšalo, k°v bi vsi iz tega stanu bili neumni in lahkomiselni. Zato si to želiš in 'ažeš pač tudi samemu sebi; a kar je v tebi in oblikuje tvojo misel, ti le skrito.
8.
Splošno mislijo, da mora biti res in važno vse, kar se izgovori tik Pred smrtjo. Temu sploh ne maram oporekati. A gotovo je, da nas hinav-^ina dostikrat tudi ob smrti ne zapusti in da se tudi tedaj zaslepljenost loči od nas. Če ima človek na vesti n. pr. kakšno hudo krivico, prevaro, krivo pričevanje, pridobitev krivičnega blaga, prepogosto umrje, ne da bi Priznal in poravnal svojo krivdo, zakaj ugleden mož je in ne more osramotiti spomina na sebe. Ali če je kdo na smrtni postelji vznemirjen in si 2eli verske tolažbe, se vendar težko odloči, da bi poklical duhovnika in hudem tako razkril svojo dušno stisko, kajti somišljenik svobodomiselnih Je in kaj bi oni rekli? In tudi kaj bi bilo z njegovim silnim duhom! — Ali ?6 je kdo bil učitelj božje besede in je stotine krepil s svojimi pobožnimi l2reki, kako naj da ljudem opaziti, da mu zdaj v hudi bolezni primanjkuje
pobožne vdanosti in da trepeče pred smrtjo? Vendar je tako. Toda skriva, da bi ljudje ne mislili o njem manj, kakor so vajeni.
Tako torej se človek niti na smrtni postelji dostikrat ne pokaže, kakršen je. — Nasprotno mu pač glede na lastno nravno stanje utegne z oči zdrkniti morebitna preveza. Kaj mu tudi koristi, da bi si jih zapiral, ko bo kmalu stal pred Vsevednim! — Ali tudi tedaj ostanejo kajkrat oči zastrte. Mnogim čast do samih sebe ne da, da bi pogledali v dno srca. Slutijo nekaj, da bi kazalo osvetliti, pa se boje odkritja, ki bi bilo potrebno, in se ozro proč. Navadno se pokažemo, kakršno je naše spoznanje-Priznavamo: Večkrat sem klel, nekajkrat sem se prepiral in prerekal, nekolikokrat sem lagal, tudi nespodobno govoril, površno opravljal svojo molitev itd. A dlje ne gremo in tako sicer marsikaj vidimo, kar smo storili, nič pa, kaj smo. Tudi na smrtni postelji v splošnem ne vemo glede svojega duševnega stanja nič več kakor za nekaj bolestnih prividov. Naša najbolj osebna bit — naše mišljenje, naši občutki, naša ljubezen, naše stremljenje nam ostane nepoznano.
9.
Slabe volje si in od sile nezadovoljen sam s seboj. — Kaj se je zgodilo? Grešil si in vest vstaja zoper tebe. Gotovo si zdaj v razdoru s svojim grehom pošteno razdvojen. Tako domnevaš; toda v veliki zmoti si in varaš se. Zgodilo se ni prav nič, samo čar, ki te je z njim omrežilo grešno poželenje, se je od tebe umaknil po utešitvi tega poželenja. Zdaj ko si se zopet ohladil, se oglaša vest in te obsiplje z očitki. Nisi se^ ti izpremenil, samo tvoje naravno razpoloženje je drugo. Čez kratek čas zopet se okrepi zli gon in tak boš, kakor si bil. — Brez dvoma boš zopet grešil, da, ponovno boš grešil. Zgroziš se slednjič pred breznom, v kaj terega drviš, in pred hlapčevstvom, ki si zabredel vanj. Moraš in hočeš se rešiti. Kaj je kesanje in kaj so sklepi? Gola prevara! S krepko rok o se torej lotiš dela in moško se ustavljaš skušnjavi. Dlje časa delaš tako in zdaj postaja tvoje srce po malem mirno in veselo. Čutiš, da si zmagal zlo in dosegel svobodo. Kaj neki ti še more greh? — Ali zopet se varaš-Ko se je pomirila tvoja vest in je zadovoljno tvoje srce, si dobre volje) vesel greš spet na svetne veselice in si brez zle misli. Med tem se tiho priplazi zatirani nasprotnik, dobi raztreseno, z nekakšno praznoto napolnjeno dušo, se prav na tihem vanjo vseli, vodi polagoma nazaj v prejšnje čutno življenje in mika izprva k prav nedolžnim prestopkom nravnosti. In kaj potem? Srce, ki je postalo nepazljivo in se je ohladil0 ter hlepi po zabavah, popusti brez velikega odpora. A kakor hitro je storjen prvi korak, neizpodbitno sledita drugi in tretji. In zopet imam0 starega človeka. — V dolgotrajni zmagi nad grehom vedno tiči največja nevarnost, zakaj v nji leži napačna varljiva gotovost.
10.
Zakaj neki Asella ne spregovori nobene besede in nejevoljno p°' veša glavo? Mar je utrpela kakšno škodo ali ji je po vodi splavalo sladko upanje ali pa se je kdo nemara lotil njenega poštenja ali čednosti?
Ne eno ne drugo. Užaljena je, ker so jo posvarili. Kaj sem morda pes» si misli, da me tako zmerjajo? Kaj je neki takšnega, kar sem zagrešila-Nihče ni brez napak. Kar storim dobrega, naj se trudim kolikor hočem, vsega tega nihče ne upošteva, če pa se primeri, da kaj zagrešim, ni graje ne konca ne kraja. Nad podrejenim in odvisnim se vsi znašajo. Asella je torej hudo užaljena in malo manjka, pa bi zasovražila grajo in grajalca-Kaj nima prav? Gotovo misli, da ima popolnoma prav, zakaj v svojem
samoljubju in prirojeni razdražljivosti vidi in občuti le, da so jo grajali, ne pa svojih napak. Toda kdorkoli si ogleda stvar nepristransko, ve, da yara samo sebe in da na to sodbo vpliva njeno lastno samoljubje.
Ali graja je bila morda malo prehuda in je Asella res trpela nekoliko po krivem. Toda zakaj je zavoljo tega zagrenjena in trmoglava? Ali naj bi kot kristjanka ne umela prenašati krivice? — Nedvomno se steje Asella za dobro kristjanko, toda bojim se, da se tudi v tem vara, zakaj ni se naučila ponižno in potrpežljivo hoditi za Kristusom, ki je trpel krivico in nosil križ.
11.
Nekatere sem slišal reči, da je prva potreba za opravičilo priznanje, da je človeška narava do temelja pokvarjena in da vse stremljenje Po rešitvi iz te pokvarjenosti ni nič drugega nego začetek napuha, ki
Cerkev v Miihlhausen — Sv. Anton ozdravi odsekano nogo
2ida sam nase. P..., ki je po grešnem življenju semtertja napravil onemogel in brezploden poskus, da bi se poboljšal, z vso dušo zagovarja ta nauk. Da, pravi, v človeški duši ni nič razen greha. Na žalost sem izkusil. In človekovo hotenje, da bi se rešil spon greha, je ohola samopomoč, ki mora odpovedati. In lahko mu je pri srcu. Prej je bila teža peha na njem, zdaj pa je na pokvarjenosti človeške narave; prej so bili brezuspešni poskusi krivi njegove slabosti, zdaj sta njegova slabost in življenje v grehu kriva človekove notranje nemoči. A niti zdaj ni pri pojem nravstvenem stanju docela pomirjen, z obžalovanjem in preziranjem gleda vrh tega na oholost sveta, ki išče pomoči sam pri sebi. On nasprotno se v čustvih ponižno uklanja svojemu grehu in nemoči.
To je pač lahka pot do ponižnosti in lahka pot do pomirjenja samega sebe in lahka pot, da se odtegneš bojem pokore. A kakšna eno-stranost in samoprevara!
P. M. LEKEUX, O. F. M. - P. EVSTAHIJ:
Marjetica — vzorna tretjerednica
(Nadaljevanje.)
IX.
Askeza1
Odpuščeni so njeni mnogi grehi, heT je mnogo ljubila.	Luk. ?■
Marjetica je imela svoje napake; to naj priznamo — v tolažbo vsem, ki so v enakem položaju.
Povedal sem že, da je — jemala. Bila je tudi nekoliko trmasta, m se mogla odločiti, da bi opustila kakšno namero, in ako ni dosegla svojega namena, je lehko bila žalostna in pobita. Njena strastna čud1 2 ali narav m mogla prenašati tujega jarma in pokorščina ji je delala težave. Ko je pater N. postal njen dušni vodnik, jo je spočetka pač prisilil za nekaj dn>, da se je uklonila, toda kmalu je njena narava spet preobvladala Marjetka je prelomila dobre sklepe in obete.
V svojem mišljenju in ravnanju zelo osebna, je hotela svoje namere izvrševati popolnoma neodvisno. Če je pa bila prosta vsakega prigleda ter se je mogla povsem posvetiti svoji nalogi, je lehko zanemarjala manjše reči, ki so pač naša vsakdanja dolžnost!
Tudi ni bila prav potrpežljiva, temveč razdražljiva in živa ter je na žaljivo besedo odgovorila s prav takim zbadljivim naglasom ali je pa vsako nadaljnje razpravljanje pretrgala s tem, da je nejevoljno skomizg' nila z ramami.
Njen bistri duh je hitro opazil na rečeh in ljudeh to, kar je smešno, in tedaj se je lehko zgodilo, da se je iz tega ponorčevala, sicer brez zlobe — vsaj tudi lastnim svojim pomanjkljivostim ni prizanesla — toda vsekakor ne v pravem duhu ljubezni do bližnjega. To je bilo tem bolj obžalovanja vredno, ker je tudi sama bridko občutila vsako grajo in vsako preziranje.
Marsikatere izmed teh napak se vse svoje življenje ni mogla popol' noma znebiti, čeprav je tako zelo napredovala v čednosti.
Zdelo se je, da Marjetica sama ne prisoja posebnega pomena svoji® pomanjkljivostim. Samo na sebi je imela prav, zakaj Bog ne terja, da bi bili brez napak, temveč da ga ljubimo z vsem srcem; On hoče videti v nas odstranjene le tiste pogreške, ki ovirajo ljubezen.
Ne kakor da bi si prav nič ne bila prizadevala poboljšati se. To iz' pričujejo tile zapiski v njeni beležnici:
»Odslej hočem v vsem delati le v pokorščini.
Kaj je do tega, o moj Jezus, kakšno opravilo mi naložiš?! Moj &s ni moja last, ampak Tvoja, Ti moreš torej določiti, kako naj ga uporabi®' Svoje srce pustim v Tvojem tabernakelju, med tem ko pojdem, da izpolni® Tvojo voljo in darujem svojo.
1	Askeza iz starogrške besede »a s k e s i s«, pomeni prvotno telesno vaj® vežbanje telesa, telovadbo; cerkveni pisatelji so pa ta izraz prenesli tudi na duhovne vaje, na prizadevanje za svetost, na trudapolno zatajevanje. mega sebe, če hočemo doseči nravno popolnost ali čednost, ki je nasprotna pokvarjen* človeški naravi. Glagol »a s k 6 o«, iz katerega je ta samostalnik izpeljan, »vadi® se«, »urim se« ima v spisih Nove zaveze pomen »prizadevam si« za krepo®'
(Prip. prev.)
2	Čud, čudi, žensk. sp. = t e m p e r a m e n t, nčrav, naravi, ž. sp.
... Človek mora goreče delati za uspeh kakšne zadeve, o kateri wore soditi, da jo hoče Bog, nato pa mora mirno sprejeti neuspeh, če Bog tako določi (Sv. Frančišek Šaleški).
Moj Jezus, pridi k meni, spremeni mojo nepotrpežljivost v tiho vnemo, v delavnost, ki se žrtev veseli. 0 Jezus, daj, da bom delala brez Prenaglice, da bom hrepenela brez strasti, da bom ljubila brez nemira, da bom razsvetljevala in ogrevala, ne da bi ožgala.
Moje življenje naj bo s tem napolnjeno, da bom male reči z veliko gorečnostjo izvrševala.
Skrivnost popolnega posvečevanja je v zvestobi; v zvestobi v malih rečeh vsakdanjega življenja, v zvestobi pri posebnih priložnostih. Naša Posvetitev v Kristusu je stavba, ki jo moramo zgraditi s peskom in vodnimi kapljicami.
Na kaj je treba paziti: Opustiti pogled, besedo zadržati, kakšnega branja ne dokončati, pri spominu ne muditi se, ljubeznivo pismo le površno brati in samo enkrat (in celo sežgati), željo pogumno premagovati, kakšno sitnost mirno prenašati, razburjenje ali slabo voljo takoj ukrotiti, otožno občutje pregnati, nagnjenje do kake stvari krotiti pri pogledu na božjega Gosta v naši duši; premagati kakšno nenaklonjenost proti komu: Pa to je treba paziti in na mnoge druge male reči, ki ostanejo prikrite Pogledom ljudi, so pa vidne pogledu božjega Zveličarja. To so mala in vendar tako velika izpričevala zvestobe, ki donašajo duši nad vse bogate milosti, neslutena razsvetljenja, globok mir in resnično srčno veselje.«
Da bi teh milosti postala vredna, se je Marjetica celo v svojih nedolžnih prijateljstvih neprestano žrtvovala. Njen razred je bil od šolske sobe njene prijateljice, sestre E., ločen po steklenih vratih, tako da sta se zmerom mogli videti. Marjetica je bila storila dober sklep, da se med Poukom nikoli ne bo ozrla na ono stran. »Niti zgolj enkrat,« mi je dejala sestra E., »je nisem zasačila. Čeprav sem vendar,« je pristavila, »zelo Pogosto tjakaj pogledala k njej, zakaj jaz nisem imela enake odločnosti kakor ona.«
' Nasprotno je pa Marjetica vsak trenutek pogledala skozi okno, kjer je v neveliki razdalji videla cerkev. Tam je bil njen Gospod in Njegova ^žareča pričujočnost« je vlekla neprestano njeno oko in srce k Njemu. Njegova bližina ji je vse nadomestila.
Tudi nasproti svojemu duhovnemu očetu se je obnašala zadržljivo. Marsikatere dni si je odrekla, da ga ni obiskala, čeprav ji je bilo zelo težko, omejevala se je na to, da je govorila z njim le o zadevah ustanove, Pl tako je Marjetica zatirala nagnjenje, katero bi ji bilo edina naravna tolažba v njenem požrtvovalnem življenju.
Nikakor ni premalo cenila askeze, da, posvečala se ji je z navadno Požrtvovalnostjo, toda vedela je tudi, da »slabost ni greh, če jo duša s Pogumom in vztrajnostjo polagoma premaga«. Vedela je, da »mora človek biti potrpežljiv najprej sam s seboj, da je treba zmerom znova začeti ljubiti, namesto da bi človek postal nezadovoljen sam s seboj in celo 2 Bogom«.
Medtem ko se je tako potrpežljivo borila sama s seboj, ni spustila končnega namena izpred oči. Da bi se posvetila, je bila dospela naravnost Po jedra svetosti, k ljubezni. Nič ni imela na sebi kaj takega, kar imajo malostni asketje, ki hočejo doseči popolnost — ne brez samopridne ljubezni — tako, da se skušajo znebiti vseh napak (zlasti vidnih) in pri goli skrbi za pravila nravnosti pozabljajo na bistvo svetosti, na ljubezen. Marjetica si ni nikdar domnevala, da je svetnica, obdana s svetniško zarjo, da bi mogla biti vzornica. Malo ji je bilo do tega, če so ljudje opazili
njene napake, le tedaj se je brigala zanje, če je mislila, da Bogu niso všeč ali da bi mogle oslabiti njeno ljubezen do Boga. Bolj kakor na svojo lastno spopolnitev je mislila na to, da bi ljubila Boga ter se mu izročala.
Dva načina sta v duhovnem življenju. Prvi skuša odstraniti napake in'nato voditi k ljubezni do Boga; drugi si prizadeva, neposredno doseči ljubezen božjo in potem s pomočjo ljubezni iztrebiti pregreške. Oba načina sta koristna in oba je treba uporabljati, kakor terjajo okoliščine ali potrebujejo osebe; toda nikoli ne smemo pozabiti, da je ljubezen poglavitna reč. Če je drugi način mogoč, učinkuje hitreje in krepkeje, zakaj vso delavnost obseže in le-ta zadobi zdaj zboljšanje v vseh delih, zlasti v bistvenih; asketično prizadevanje se pa nasprotno pogostoma zadržuje pri posameznostih ter je v nevarnosti, da se izgubi v postranskih stvareh. Marjetica je bila dospela k ljubezni s tem, da se je s silo odtrgala od stvari; s tem je bila pa tudi odstranila poglavitna zla duše, ki so nasprotna ljubezni in katera vsa imajo svoje korenine v sebičnosti.
Zdelo se je, da je samoljubje umrlo v njeni duši, ki se je tako povsem potrošila v ljubezni do bližnjega; služila je Zveličarju in svojin) soljudem, sama nase je pozabila, za njene lastne zadeve ji ni nič vec preostalo.
Bila je ponosna — vsaj rekla je tako — toda če človek ljubi, preneha ošabnost. Ni vedela, kako junaško je njeno življenje. Kar je storila, se ji je videlo tako priprosto, tako samo po sebi umljivo, tako neznatno. Nihče bi ne bil bolj začuden kakor ona sama, če bi ji bil kdo rekel, da je svetnica in da bodo ljudje nekega dne pisali zgodbo njenega življenja, da jo postavijo za vzornico. V svojih lastnih očeh je bila uboga, slabotna dušica, nepridna dekla, ki je prav zelo potrebna molitve, da bi storila nekoliko dobrega. Njen dušni vodnik jo je moral večkrat pomiriti, ako jo je 1® preveč težilo občutje njene nevrednosti.
»Ljudje mi zatrjujejo, da delam dobro,« je zapisala, »toda, o Jezus, to se ne dotakne moje duše. Ti sam ji odkrivaš tako zelo ničnost tega, kar stori, in pa malo vnemo, s katero izvršuje, da pogosto joka... Ti ves, kdo me potem tolaži po Tvojem naročilu.
... Ljuba Mati božja, podeli mi veliko ponižnost, ki mi bo dala spoznati, da to malo dobrega, kar (morda) izvršujem, ne prihaja od mene, temveč da mi to navdajaš Ti, o dobra mati, v združenju s svojim božjim Sinom in da mi naklanjaš moč, da tudi izvršim.«
Njena ponižnost je bila tako popolna, vse njeno dostojno obnašanje tako priprosto in ne vzbujajoče pozornost, da so drugi njeno veličino prav tako malo spoznali kakor ona sama. Mnogi izmed njenih ubogih so menili) da je le z njihovim položajem zaposlena. Skoro vsi, s katerimi je občevala, se niso zanjo dalje brigali, ampak so jo imeli za nepomembno osebico. Šele po njeni smrti so ljudje zvedeli, kakšni zakladi junaškega poguma so bili skriti v njej.
Polagoma so tudi njene napake izgubile svojo ostrino ali pa popolnoma izginile, potrošile so se v ljubezni.
Čeprav še vedno polna duha podjetnosti, je bila zdaj povsem poslušna in voljna in brez ugovora je bila pokorna naredbam, ki so ji bile kar se d£ neprijetne.
Delala je bolj goreče kakor sploh kdaj v službi Gospodovi, docela nesebično, ne da bi se zanašala na uspeh. Razočaranja ji niso vzela po; guma, temveč so jo napolnila s tihim veseljem in podvojeno vnemo, niti za trenutek ni omahovala. Preveč visoko se je že bila povzpela, da bi se še oklepala česa pozemeljskega. Nič drugega si ni več želela od stvari kakor bridkosti.
Mesece in mesece se je trudila z nekaterimi družinami — ni se ji posrečilo, da bi jih pripeljala na pot uvidevnosti. Včasi je menila, da je že blizu cilja, toda nato je nepredviden dogodek spet vse podrl.
Tako je obiskovala nekega čevljarja, ki ni izpolnjeval svojih verskih dolžnosti in čigar hčerka ni bila krščena. Trdovratno se je branil popeljati jo k župniku. »Ona ostane, kakor je in dobro je tako,« je odgovarjal na ysa Marjetkina prigovarjanja.
Čez nekaj časa je naposled postal že bolj popustljiv in Marjetica je šivala obleko za otroka ter vanjo vdelala Marijino svetinjico. Potem je pa
Božji Zveličar se prikaže Marjeti Alakok
Pričela opravljati devetdnevnico ter ni nič več dvomila o uspehu. Toda kdo popiše njeno dušno bolečino, ko je z Ivano spet šla tjakaj ter izvedela, da se je družina preselila v Bruselj! Ali takoj je rekla Ivani: >Moliti hočeva, da se ondi znajde apostolska duša, ki bo požela uspeh Kajinega truda.«
Marjetica se je morala učiti, da je njena naloga sejati, da pa Gospod Požanje, kadar in kjer Mu je všeč.
Poskušala je spreobrniti neko dvojico, ki je živela v divjem zakonu. Čeprav je vsakikrat morala iti dobro uro peš, je pogosto obiskala oba človeka, pa ni nič dosegla.
»Tu ste pa veliko časa izgubili brez koristi,« so ji rekli nekateri ljudje. »O ne,« se je glasil odgovor, »jaz nisem prav nič izgubila, Zveličar ke terja uspeha, ampak delo.«
V njenih papirjih sem našel podčrtano tole mesto:
»Sprejmi nase, zemljo obdelati in nato odkorakati dalje, ko je grmovje odstranjeno: Sejavec bo prišel in veselega srca vsejal seme v brazde, ki si jih ti razorala.
In ako ljudje pozabijo na prvega delavca, če te na dan žetve ne povabijo na slavnostni obed, tedaj se ne pritožuj!
Pojdi brez zavisti mimo polja, kjer klasje valovi, in mimo hiše, kjer ljudje pojo, pojdi venkaj na neobdelano puščavo in pripravi sejavcem in ženjcem prihodnosti novih tal.«
Ta popolna odtrganost ji je podelila nebeško potrpežljivost in vdanost.
Vse je sprejemala ravnodušno.
Če je prejela pohvalo, je dejala:
»Moj Jezus, tukaj Ti prinašam priznanje, ki sem ga deležna za uspehe svojega razreda; Ti edini si ga zaslužil, o Jezus.«
Ako je morala od kakšnega trdovratnega »grešnika« slišati neotesane besede, je pokazala vedro obličje in bila je videti povsem zadovoljna.
»No, hvala lepa! Če se mora človek za kaj takega toliko truditi!« je Ivana ogorčeno potožila.
»Toda, Ivanka,« odvrne krotko Marjetica, »prav v tem je naše zaslužen je.«	(Dalje prihodnjič.)
DR. P. HILARIN FELDER 0. CAP. - ATOM:
Frančiškanska dobrodelnost
Podobni prizori so se večkrat ponavljali. Če na uboštvu prebogat' mož v hudem mrazu ni imel ničesar, s čimer bi mogel druge ubožce ogreti) ga je to v srce bolelo. Odločno se je tedaj lotil bogatih ljudi in jih prosil) naj mu posodijo površnik ali kak kožuh. Ko so se nagovorjeni veselo odzvali, da bi izpolnili željo svetega moža, se je zahvalil in pristavil: »Posojeno pa sprejmem le pod tem pogojem, da ga nikakor več ne pri' čakujete nazaj.« Kakor hitro je potem srečal kakega ubožca, ga je z veseljem in radostjo oblekel s tako pridobljenim plaščem.
Njegovi sobratje so se vznemirjali zaradi tega, da je njihov usta-novnik, ki je bil vendar tako slaboten in skoraj vedno bolehen, zimska oblačila, ki so mu jih dajali pobožni dobrotniki, vedno in vedno razdajal-Zato so mu sami preskrbeli plašč, v upanju, da ga brez njihovega dovoljenja ne bo daroval naprej. Toda Frančišek si je pomagal z originalu0 zvijačo. Bilo je v Čeli pri Kortoni, tu je prišel neki ubožec k njemu, ki je pravkar pokopal svojo ženo in moral preskrbeti trumo nedoraslih otrok-Svetnik je imel na razpolago le svoj plašč in tega ni smel brez nadalj' njega oddati. Tu mu je padlo v glavo, kako bi ga mogel dati za tega ubožca kot nekako zastavo. Zato je temu takole dejal: »Zaradi ljubezni božje ti izročam ta plašč pod pogojem, da ga nikomur ne izročiš, razen če ti ga dobro plača.« Bratje so to opazili in prihiteli, da bi plašč odvzel'-Toda ubožec je bral v potezah svetnikovih, kako ga je ta osrčeval, zato je z vso močjo branil kos obleke kot bi bila njegova lastnina. Nazadnje so se morali bratje podati in plašč kupiti nazaj.
Kjer ta in podobna pota niso več vodila k cilju, se je svetnik skl'; ceval na svoj najvišji vzor uboštva, ki ga je upravičeval, da je smel bnj ubožnejši kot vsak ubožec. Tako je srečal nekega dne, ko se je vrača'
12 Siene, nekega berača. Tedaj je dejal svojemu spremljevalcu: »Brat, ta plašč moramo dati nazaj temu malemu ubožcu, čigaver je. Mi smo ga dobili na posodo, dokler slučajno ne srečamo kakega še bolj revnega človeka.« Nagovorjeni je razmišljal, kako potreben je ta kos obleke svetniku, in se je silno branil, da bi ga dal drugemu, samega sebe pa slekel. Tedaj je dejal svetnik: »Nočem biti tat, šteli pa bi nam to v tatvino, če bi §a ne dali onemu, ki je še bolj reven kakor mi.« Tedaj je brat molčal in Frančišek je plašč podaril.
Včasih ni šlo tako lahko, ker so predstojniki, katere je poslušal kakor otrok, bili zanj bolj v skrbeh kakor za druge ubožce. Znal je potem tako ljubeznivo prositi, da je zopet prišel na svoj račun. V času, ko je ^radi svoje bolezni na očeh, bival v škofijski palači v Rietiju, je naletel Pri zdravniku na zelo ubogo ženo, ki je trpela na isti bolezni. Takoj je dejal s prijaznim glasom svojemu predstojniku: »Brat gvardijan, zdaj Moramo pa vrniti svoje tuje blago.« Ta je odgovoril: »Takoj naj se vrne, Ce se kaj najde, kar ni našega.« — »Ta plašč,« je dejal svetnik, »ki smo §a dobili na posodo od one uboge žene, ji hočemo zopet vrniti, kajti ona dima ničesar v žepu, da bi plačala stroške za zdravnika.« — »Brat,« mu Je odgovoril gvardijan, »ta plašč je moj in nihče ga nam ni posodil, rabi Sa, dokler se ti ljubi, če ga pa nočeš več imeti, mi ga daj nazaj.« Gvardijan Je namreč plašč malo prej kupil, da bi sv. Frančišku v njegovi stiski Pomagal. Vendar se ta ni dal pomiriti, marveč je zelo ljubeznivo odvrnil: ^Brat gvardijan, vedno si mi bil tako uslužen, skazi mi, lepo prosim, tudi Sedaj uslugo, ki jo želim.« Tedaj je rekel gvardijan: »No torej, oče, stori Po svoji volji, karkoli ti duh narekuje.« Svetnik je nato poklical nekega Pobožnega znanca k sebi in mu dejal: »Vzemi ta plašč, zaeno z dvanaj-stirni kruhi in pojdi ter reci ubogi ženi: Berač, kateremu si ta plašč pogodila, se ti zahvaljuje za pomoč, toda sedaj vzemi zopet nazaj, kar je tvojega.« Oni je šel tja in izvršil naročilo. Žena pa je mislila, da se iz oje norčujejo in je zaklicala, z obrazom rdečim od jeze: »Pusti me v miru ?. tvojim plaščem, ne vem, kaj klepečeš.« Mož pa je pri tem vztrajal in P vse izročil. Tedaj je spoznala, da je to resno, in v strahu, da bi ji mogel odo lahko pridobljeno posest zopet iztrgati, se je odpravila sredi noči, dfez ozira na zdravnika in zdravljenje, in se vrnila s svojim plaščem domov.
Če ni imel nobenega plašča na razpolago, je pogosto zamenjal svojo arapavo in ubogo suknjo s še revnejšo kakršnegakoli berača, ki ga je slučajno srečal. Semtertja je tudi ločil spodnji rob svojega habita in ga dal kakemu ubožcu. Da, včasih je tudi svoje hlače slekel in jih podaril daprej. Če ubožcem ni mogel ničesar svojega več dati, tedaj jim je pogodil svojo roko. Kolikorkrat je srečal priproste ljudi, ki so nosili butare dtv ali kaka druga bremena, je prihitel, si naložil breme na svoja itak ^abotna ramena in ga nesel na zaželeni kraj.
Tako je ljubil ubožce iz najglobljega notranjega nagiba svoje duše 111 prav s tem najzvesteje posnemal ubogega božjega Zveličarja.
Nič čudnega, da je ljubezen do ubožcev kot dragocena dediščina prešla tudi na njegove učence in na ves d j e g o v red. Že na drugem mestu smo pokazali, kako strogo so se prvi bratje držali navodila Frančiškovega, po katerem je kandidat, ki je imel damen vstopiti v red, če le mogoče vse svoje premoženje imel izročiti dbogim. Nezadovoljni s tem, so potem prostovoljno in veselo z ubogimi dGili miloščino, ki so jim jo radi Boga delili. Če kakemu ubožcu niso dtieli kaj dati jesti, so mu darovali kos obleke, ki so jo nosili na telesu. p°gosto se je zgodilo da so ločili kapuco od habita ali odrezali rokav,
da bi beračev ne pustili prazne oditi brez vsega, in bi tako spolnili besede evangelija: »Vsakemu, kdor te prosi, daj« (Lk 6, 30). Bilo bi prav tako zanimivo kakor spodbudno, posamič pokazati, kako so Frančiškovi učenci bili skrbni za uboge. Imenujmo vsaj nekaj zgledov.
Blaženi brat Egidij, tretji tovariš redovnega ustanovnika, se je pravkar pridružil sv. Frančišku. Ko sta bila na potu v Asiz, da bi tam poiskala sukno za habit, ju je srečala bei’ačica. Takoj je novinec slekel svojo zgornjo obleko in jo izročil ubožici. Kmalu nato je Egidij neki ubožec prosil miloščine; ker ni imel ničesar dragega, kakor od Frančiška prejeti habit, je ločil od njega kapuco, jo dal beraču in je dvajset dni popotoval naprej brez kapuce. Če je bilo kakorkoli možno, si ni s svojim ročnim delom zaslužil samo tega, kar je potreboval za življenje, ampak je delal tudi za drage ubožce. Da, označil je kot vzor pravega frančiškana, če bi mogel vse ubožce vsega sveta prehraniti, vse oblačiti, za vse bogato in obilno skrbeti.
Blaženi Lukezij, kakor znano, prvi tretjerednik, je prodal, spreobrnjen po pridigah sv. Frančiška, svoja velika posestva in razdelil izkupiček med uboge. Obdržal je zase in za svojo ženo le eno njivo, da bi z njo skrbel za svoje lastno življenje in za ono svojih varovancev. Redno je hodil po okoliških naseljih, vaseh in krajih, da bi poiskal tiste, ki_s0 trpeli pomanjkanje, bolnike in starčke. Prenašal jih je potem po osličku ali peš v svoje stanovanje. Večkrat se je zgodilo, da je kakega reveža, jahajočega na ramenih, nosil, dva draga pa z levico in desnico vodil. Ce njegova sredstva niso zadostovala, da bi jih prehranil, tedaj je vzel košaro, izprosil zanje od hiše do hiše miloščino in se težko obložen vrni; domov. Znal je s tako razvnetimi in ljubeznivimi besedami navduševat; za ljubezen do uboštva, da tisti, ki niso ničesar imeli, niso bili zadovolji samo s svojo usodo, ampak so se začeli z besedo in dejanjem svojega stanu veseliti.
Sveta Elizabeta turingijska je imela navado daleč na okoli obiska-vati vse koče, da je ubogim osebno nosila meso, kruh, moko in druge potrebščine. Preiskovala je celo njihove obleke in postelje ter poizvedovala za vse njihove potrebe, da bi jim bolje mogla pomagati. Svoje lastne dragotine, svilene obleke in drage dragocenosti je dala prodati in izkupiček izročiti ubogim. Svojo knežjo doto je v enem dnevu razdelila med 12.000 ubožcev. Če je na svojih potih usmiljenja naletela na berače, ki so bili izredno ubogi in od vsakega zaničevani, tedaj jih je sprejeta \ svojo lastno hišo, jedla je z njimi in jim služila kakor dekla. Njen dušni vodnik, mojster Konrad, jo je hotel od teh najubožnejših ločiti. Ona pa ga je prisrčno prosila: »Oh ne, moj preljubi mojster, pusti mi jih, spoj minjaj se mojega prejšnjega posvetnega življenja z njegovim napuhom, od sedaj naprej moram živeti s ponižanimi. Po njihovi družbi dobim mnogotere milosti. Dovoli mi, da se veselim njihove prisotnosti.
Sveti Ludvik IX. je v svoji palači dajal dnevno hrano najmanj 12® ubožcem, v adventnem in postnem času jih je bilo najmanj dve sto. Često je šel sam okoli njih s ploščami in vinskimi vrči, lomil jim je kruh ter jim delil denar. Ob postnih dnevih in vigilijah ni šel nikdar k mizi, dokler ni osebno postregel vsem ubogim. Posebno ljubezen je imel do najubožnejših, katerim je temu primerno dajal tudi bogatejše darove. Trije od njih so smeli povrsti dnevno, opoldne in zvečer, sedeti pri njegovi mizi-Dal je potem vse jedi najprej prednje postaviti in pri odhodu je vsak dobil kraljevsko darilo. Vrhutega je vzdrževal neštete ubožce in podpiraj dijake, ki so bili brez sredstev. Ko je zvedel, da njegovi dvorjani nad to nezaslišano radodarnostjo godrnjajo, je kratko pripomnil: »Tako ali
drugače mora kralj preko mere trošiti in tedaj rajši zaradi Boga dajem Preveč miloščine, kakor da bi zapravljal za svetne in zemeljske stvari. Na ta način je mogoče s prekoračenjem v duhovskih stvareh, pretirane jzdatke, ki jih je večkrat treba napraviti za svetne namene, opravičiti in popraviti.«
Vrsto frančiškanskih ljubiteljev ubožcev ne smemo dalje naštevati. Neskončna je. Na milijone tretjerednikov je v teku stoletij svoje premoženje uporabilo za to, da so lajšali materijelno bedo v vseh njenih oblikah. Nešteti pa so tudi člani prvega frančiškanskega reda, ki so se odpovedali vsej zemeljski posesti, da bi obogatili uboge, ki so do smrti živeli od težkega dela in borne miloščine, da bi uboštvo dvignili in posvetili, bi so vsa sredstva in ves vpliv uporabili, da bi lajšali bedo ubogih. Tako Potrjuje zgodovina vedno zopet posmrtno slavo, ki so jo že sodobniki peli 2 Ubožcu: Pater pauperum, pauper Franciscus — Ubogi Frančišk, oče ubogih.
DR. FR. W. FOERSTER - F. T.:
Pod zemljo
Tule na mizo sem položil kepo premoga. Brez življenja je, črn in Umazan. In vendar, kako živa in zanimiva je njegova zgodovina!
0 tem se mislim danes pogovoriti z vami.
Gotovo vsi poznate staro pripovedko o potopljenem svetu Vineti, ki Počiva na morskem dnu in poje o njem pesnik:
Prav iz dna globokega morja doni zamolklo zvon večerni, da naše uho zazna novico o lepem, starem, čudnem mestu.
V vodah globokih potopljene so ostale njega ruševine, s streh usipljejo se iskre zlate v odsevu površine.
In mornar, ki je videl na večer nekoč čudežni, čarobni sij, tja poslej se vozi venomer, čeprav mu tam groze čeri.
No — potopljeno mesto je seveda le bajka, — ni pa bajka, da je Prav na dnu morja potopljen svet — velikansko rastlinstvo z redkimi živimi iz davnih časov, zasuto pred mnogimi tisočletji od povodnji in potresov in drugih sil. O tem potopljenem svetu smo zvedeli že marsikaj, n- pr. po kosih jantarja, ki niso nič drugega nego okamenela smola mogočnih jelovih debel in je včasih še mrčes v njih. Največ so nam odkrile velike izkopine in rudniki; tu lahko beremo vso zgodovino stvarstva z odtisov rastlin in živali na kameninah — saj ste nedvomno o tem že marsikaj brali v svojih knjigah. Potopljeni svet tam doli pa za nas ni brez koristi, kakor mesto Vrneta, ampak je postal človeku velika zakladnica 'uči in toplote: Neizmerni okameneli gozdovi davnine so, ki jih v premogu zopet spravljamo na površje zemlje in z njimi kurimo svoje peči in tovarne ter pridobivamo iz njih svetilni plin.
Premog ima tako rekoč dve preteklosti — prva je ona, ko se loči od življenja in pogrezne v noč ter okameni, druga pa, ko zopet ugleda beli dan in na novo oživi. Sončna toplota, ki je pred mnogimi tisočletji žarela vanj, se vžiga iznova! V mislih bomo zdajle imeli to poslednjo preteklost. Govorili bomo o rudarju, ki nam ga koplje iz osrčja zemlje.
Ali veste, kateri delavec ima od vseh najbednejše in najtežje življenje, da bi skoro ne verjeli, kako mu še more biti kaj do življenja? Pre-mogar v rudniku. Če vas zanese kdaj na večer pozimi pot skozi veliko mesto in vidite neskončno poplavo žareče svetlobe in gledate, ko v morju luči sem in tja vozijo sopihajoče lokomotive in mislite na vse neštete tovarne in njih brneče kolesje in se zavedate, da daje hranivo velikanskemu obratu ravno premog, bi morali misliti: nobeno plačilo ne more biti dosti veliko zanje, ki nam dragoceno snov v neprestani nevarnosti za svoje življenje spravljajo iz temin zemlje. Kako je pa v resnici? Kaj ima premogovni delavec od svojega življenja? Premnogo takih delavcev po vseh deželah kajkrat nima niti dovolj plače, da bi si pozimi pošteno zakurili sobo in zvečer prižgali luč. In to so prav oni ljudje, ki nam vsem pri' našajo luč in toploto! Ali ste brali kdaj, kako prav za prav delajo ti rudarji? V najbolj tesnih in najbolj mračnih jaških leže na tleh na pol goli zaradi velike vročine dostikrat po cele ure dolgo z rovnico, da odkrušijo eno samo klado. Kako zrak tam doli izmozgava človeka, si lahko, mislite. Nekoč sem bral popis nekega moža, ki se je na Angleškem peljal v tak premogovnik in se mudil v njem štiri ure. Poslušajte, kako opisuje nato svoje občutke ob povratku: »Po bliskovito sem se v masivni dvigalni košari zopet povzpel na zemljo. Kakšno je bilo moje veselje nad krasoto prirode, ko so se mi oči zopet privadile sončnih žarkov! Čisto sem pozabili da sem črn in umazan kakor pravi pravcati rudar, in resnično zadovoljen sem šel čez polja in travnike. Kako čudno nežno je pihljala sapa, kako povzdigujoč je bil gostolevek škrjanca visoko v zraku, kako omamen vonji ki se je širil s senenih kopic. Kako nepozabno slikovit je bil pogled na skupino žanjcev tam v sončni pripeki na sveže pokošenem travniku.«
Tako torej piše ta obiskovalec že po štirih urah. Zdi se mu, kakor da se je rešil pekla. Rudarji pa morajo strpeti notri ves dan — in vse življenje.
Če gledate premog, si vselej mislite, da še dolgo ni človekova največja pridobitev, če iz temnih podzemeljskih rovov spravlja na površje gozdove pradavnine ter iz njih proizvaja luč in toploto. Dokler je treba v zameno pošiljati v temino zemlje žive ljudi, da postanejo trdi in sajasti na duši in na telesu kakor sam premog — dotlej človeški duh še ni praznoval svojega največjega zmagoslavja. Šele kadar bodo oni, ki morajo delati v nesnagi in temi, za to dvakrat nagrajeni s prostim časom za bivanje na soncu in svetlobi, ko bodo v priznanje dobili udobna stanovanja in bo tudi njim dostopno kraljestvo lepote in omike — takrat šele bo človek zares kralj zemlje!
V stari narodni pesmi pojo:
Kje, nevesta, bi tvoj prstan bil in krona, če ne trudil bi rudar se pod zemljo!
Ne pozabite nikoli, da za vsem veličastvom in sijajem sveta ni sam° misel umetnika in duh iznajditelja, temveč tudi grenko pomanjkanje preprostega delavca — in da vsa prelest in ves sijaj nam ne bosta v blagoslov, če to prezremo in pozabimo.
I
»Delavec je vreden svojega plačila« (Lk 10, 7) tako berem pri evangelistu Luki. Te besede pomenijo, da mora delavec prejemati plačo, ki je pravična, to se pravi primerna trudu, ki ga ima, če le svoje delo pošteno in vestno vrši. Treba je upoštevati predidoče izdatke in trud, ki so bili potrebni za poklicno izobrazbo in izvežbanost. Ozirati se je treba na količino in kakovost dela, na pomen in važnost dela, potrebo in korist dela in še na eno stvar se je treba ozirati, in sicer na zopernost dela. Ni vse eno, če dela kdo v lepi sončni sobi, ali pa ves umazan v blatu in temi. Dokler se človeška družba ne bo ozirala tudi na take stvari, tako dolgo ne moremo reči, da je plača delavca pravična.
JV ST INI J AN WIDLOCHER O. CAP. - B. P.:
Klic molčečih ust
Vse so mu nudili. Vsa sreča sončnih dni naj bi ga objela, ko bi za-Pustil jetnišnico, v kateri je prebil temne in strašne ure. Zlato prostost “j užival, dasiravno je okusil tezalnico na svoji mučeniški poti. Rešen bi “il vislic, ki so se strahotno dvigale pred sodnijo. Tako so slepili ubogega ®°ža, ki je živel od dela sVojih rok in si komaj zaslužil vsakdanji kruh. ^ljubili so mu osemdeset funtov ogromnega premoženja, njemu, ki je bil 'ruden trpljenja, sestradan in zmučen od dolgega zapora. Samo eno proti-rtslugo so angleški sodniki zahtevali od njega. Janez Hodge bi izprego-v°ril eno samo besedo in brezznačajni varuhi pravice bi bili zadovoljni.
Pred njim je stal mož. Pripeljali so ga iz najbolj umazane jetniške ?®Hce in zoper tega naj bi Hodge krivo pričal. Mladega moža Euthberta Maine, v katerem niso mogli zatreti duhovniške gorečnosti, trdne volje in Neomajne zvestobe do svete katoliške Cerkve, so hoteli najprej oslabiti 111 mučiti z raznimi mukami, z umazanijo in golaznijo. Ker jim pa to ni UsPelo, so bili pripravljeni, ga žrtvovati kraljičinim kapricam. Tega moža daj bi Janez Hodge sramotno obdolžil veleizdaje.
Ubogi delavec pa je videl duhovnikov obraz ožarjen z večnim sijem, dasiravno je bilo njegovo telo izmučeno, oslabelo, zavito v raztrgane in dRiazane cunje. Duhovnikove roke so bile vklenjene v težke verige.
. Janez Hodge je videl s telesnimi očmi samo kraljeve podpihovalce, ** so si z njegovim pričevanjem hoteli pomiriti svojo lastno vest. Videl je Porotnike, ki so duhovnika izvabili iz skrivališča in ga sramotno privlekli na zatožno klop. Vnanji videz bi ga bil lahko prepričal o resničnosti predsednikove trditve. Robert Mamvood, ki je na vsak način hotel uničiti katoliškega duhovnika, je govoril s slovesnim glasom: »Porotniki! Pred Vami stoji mladenič Euthbert Maine, ki je rimsko-katoliški duhovnik in Jato skriven izdajavec kraljice in kraljestva. Ljudstvo hujska k nepokor-doini, katero je dolžno Bogu in vladarici. Zato ne zasluži nobene milosti.«
Janez Hodge pa je s svojim katoliškim pogledom videl v tem izobčencu Jezusa, ki je, kakor nekoč pri Kajfu, vstopil v sodno dvorano. Na duhovnikovem čelu je zaznal posvečenje in moč, ki mu je bila podeljena od Mtofa po naročilu apostolov. Brezbarvne ustnice so bile tolikokrat omo-Cene in očiščene v Jagnjetovi Krvi, ki jo je tolikokrat okušal pri daritvi fv- maše. Vsak dan so priklicale iz nebes Njega, ki je pot, resnica in življenje. V vklenjenih rokah je videl moč, ki so s svojim blagoslovom in kamenjem svetega Križa v dušah grešnikov snele Kristusa s križa in dale
dušam mir in milost odpuščenja v zakramentu sv. pokore. Tolikokrat je držal v svojih rokah evharističnega Boga in z njim krepčal duše za trdo življenjsko pot, za zadnjo tolažbo ob smrtni uri in za polet v večno nebeško domovino.
Janez Hodge, dotlej slabič v vsakem pogledu, ki se je iz strahu skoraj nezavesten zgrudil pred sodniki, je odločno nastopil proti izdajstvu, proti lastnemu domotožju. Premagal je vse sile, ki so ga vabile k odpadu, v prostost in v sončno življenje izven sodne dvorane. Odločno je zanikaj vsako izjavo in tudi najmanjšo sumnjo o možu, o katerem je vedel, da nosi Jezusovo besedo in njegove obljube. Velik je bil ubogi delavec v sodni dvorani v Launceston Castle, ki se je boril 17. septembra 1577 proti najbolj divji vabi svojih čutil in se odločil za skrivnostno milost katoliškega duhovništva.
Nastop tega delavca obsoja čestokrat naša dejanja. Kolikokrat udarjamo po duhovniku, ga zasmehujemo, zaničujemo, podcenjujemo. In to ne v kaki grozotni uri, ko nam gre za kri in življenje, za izgubo službe ali za pridobitev velikanskega premoženja. Največkrat zadostuje porogljN posmeh, zbadljiva beseda, zaničevalna kretnja sodelavca, sodelavke, da brezbrižno smešimo duhovnika in s takim zaničevanjem zatajimo inoc, blagoslov in apostolat vsakega božjega poslanca. Pozabljamo, da je duhovnik tisti Kristusov namestnik na zemlji, ki nam edini more dati mir, zadovoljstvo in srečo in v naši smrtni uri odpreti vrata v neskončno veselja nebeške domovine.
Janez Hodge stoji ubog, sojen in smrti posvečen pred angleškim' rablji. Samo priznati bi mu bilo treba: >Ta raztrgani, brezčastni, od mrčesa razjedeni mož je katoliški duhovnik. Našel sem ga v skrivališču in slišal* kako je govoril o rimsko-katoliški Cerkvi. Samo roko bi dvignil zope{ njega, samo za hip bi zatajil svojo vero v katoliško duhovništvo in vse bi bilo rešeno. On pa molči. Molk ubogega delavca je glasno pričevanje o jetnikovi nevidni Kristusovi veličini. Ta molčeča usta kličejo po Kristusovem blagoslovu, ki naj bi ga izgovorila trudna duhovnikova usta. Stisnjeni roki ubogega delavca se dvigata po veličastvu večnega plačila, ki je obljubljeno tistim, ki nudijo kozarec vode božjemu poslancu. Še mnog0 več pa bodo prejeli tisti, ki za duhovnika žrtvujejo obetajočo se jim sijajn0 bodočnost, prostost jetniških vezi in si raje izvolijo žalostno smrt na vislicah, kakor da bi izdali Gospodovega maziljenca.
P. ODILO:
Kako se gibljejo tretjeredne skupščine
Ljubljana — Evharistični odsek
Pri nas smo ustanovili evharistični odsek III. reda že v začetku leta-Ljubljanski tretjeredniki prejemamo vsak dan skozi celo leto zadostiln0 sv. obhajilo v spravo za vse žalitve Zveličarju v presv. Zakramentu. P°' stavili bi radi nekak protiutež Mehiki, Španiji in Rusiji. Zadostili bi rad* tudi vsaj malo za vse grehe našega naroda. Zadostilna sv. obhajila sin0 razdelili po vseh ljubljanskih farah. Vsaka fara ima zadostilno sv. obhajil0 en mesec. Posebni zaupniki in zaupnice skrbijo za načrt. Na koncu meseca je v dotični cerkvi sv. maša po istem namenu, nato je pobožnost prenesena v drugo faro. Tretjeredniki smo za idejo zelo vneti. Ali bomo našli kaj posnemavcev?
Ljubljana
Na zadnjem mesečnem shodu je padla beseda, kako malo in premalo ljudstvo moli za duhovnike. Naš odbor je sklenil pri seji, da bodo od zdaj. Naprej vsak mesec dve sv. maši za duhovnike ljubljanske škofije, in sicer ena sv. maša za žive, druga pa za mrtve duhovnike. Meseca junija bo ena sv. maša opravljena za letošnje novomašnike. Sploh naj bi naše mo-ntve ta mesec merile na novomašnike, ki se bodo v teh dneh prijavljali ^ zakrament sv. mašniškega posvečenja. Duhovnike bomo imeli take, kolikor bomo molili zanje.
Tretjeredni tabori
Misel je našla mnogo odmeva. Med drugimi nam piše mož-tretje-
rednik:.
»V zadnji številki Cvetja sem bral, da so za tekoče leto določeni trije tretjeredni tabori. To je prav in res neobhodno potrebno. Ne smemo se tretjeredniki tako skrivati, ne več boječe v kotu stati! Stopimo na plan 'n pokažimo svetu, kaj smo in česa hočemo. Časi so resni in nevarni bolj kot kdaj prej. Ravno III. red je postavljen in poklican, da kot mogočna trdnjava zaustavi prodirajoči val sodobnega materializma in brezboštva.
vendar jasno vidimo, da so se armade sovražnikov sv. Cerkve strnile 'u da vodijo boj s skupno taktiko. Povodenj brezverstva in modernega Poganstva se razliva tudi po naši domovini. Zajeti moramo to povodenj. Sveta dolžnost tretjerednikov je, da branimo kraljestvo Kristusovo in da Se z združenimi močmi in z vsemi sredstvi upremo modernemu, pogan-skemu toku časa. Kakor vihar mora naš odpor hrumeti čez deželo. V minulih zadnjih letih smo mi tretjeredniki mnogo zamudili. Podobni smo sPanskim sobratom, ki so preveč zaupali. Tudi pri nas je, žal, tako. Vidimo, da sovražniki Gospodovi delajo na vse kriplje, se gibljejo na vseh straneh, zborujejo in načrte delajo, mi pa lepo tiho in mimo vse to glejmo in puščamo v nemar. Mi moramo na plan! Naši tabori se Morajo vršiti leto za letom in na mnogih krajih. Veseli me, da so naši zastavonoše, voditelji III. reda, to uvideli in spoznali za neobhodno posebno. Naš katoliški verski radikalizem, odločnost, temeljitost, gorečnost, Uevstrašenost, vse te katoliške lastnosti moramo zopet uveljaviti. Bolj zavestni moramo biti in se sovražniku že pri prvem in rahlem napadu Postaviti v bran.
Tisti tretjerednik, ki živi popolnoma sam sebi, ni sin našega velikega Apostolskega sv. očeta Frančiška. Vsak tretjerednik mora biti apostol. Ponavljam besede iz vabila na tretjeredni tabor v Črensovcih: Prepojimo domovino s Frančiškovim duhom. Frančiškov duh je duh Kristusov, duh evangelija. Edino more rešiti svet.« Lovro Hafner, trgovec iz Preske.
Da, to je fotografija pravega tretjerednika: odločnost, neustrašenost. Papež Leon XIII. je postavil tretjerednike na vago, da bi bili težak protiutež framasonstvu in vsem silam pekla. To moramo glasno povedati vsej domovini. Prilike, glasno govoriti, bomo imeli dosti na letošnjih tretje-rednih taborih: 6. junija v Črensovcih v 'Slovenski Krajini, 11. julija Pri Sv. Roku nad Šmarjem in 12. septembra v Ljubljani pri Sv. Frančišku.
Večna luč v kolegiju
Tretjeredniki jo pridno naročajo: »Jaz moram iti, toda tebe pustim Pfed Jezusom, da v toplem, živem in ljubečem plamenu kažeš mojo ljubezen in jo hraniš, dokler ne pridem nazaj.« Luč stane za ves teden 10 Din. Z darovi so poslali sledeči tretjeredniki naslednje prošnje in namene:
V dober namen za en teden: Terezija Škoda, Blaževič Terezija, Hren Karolina, Pirc Serafika, Plestenjak Ivana, Šeme Terezija, Dobrotinšek Elizabeta, Costantini Marija, Hleb Ana, Zajc Marija, Žirovnik Rezi iz Vrhnike, in trije neimenovani.
Za dva tedna v dober namen: Razboršek Marija, Špenk Ana, Sagadin Minka iz Varaždina in ena neimenovana.
Za en teden: M. P. za spreobrnjenje bratov, gospa Jelko v poseben namen, neimenovana za zdravje, Oblak Viktor v čast božji Pi*evidnosti, dve neimenovani za zdravje.
Za štiri tedne: Neimenovana v posebni namen.
ZADNJA BESEDA PRED TABOROM V CRENSOVCIH
Bratje, sestre iz Slovenske Krajine in iz Slovenskih goric!
V	nedeljo 6. junija boste pokazali in dokazali, kaj vam je Tretji red, kako ga ljubite, koliko zanj žrtvujete.
V	nedeljo 6. junija boste imeli priliko pokazati, kako hodite za svojim zastavonošo sv. Erančiškom.
V	nedeljo 6. junija boste pokazali, kako upoštevate ukrepe svojih redovnih predstojnikov.
Vsi tretjeredniki na noge! Cilj vaše poti v nedeljo 6. junija so Črensovci, kjer se bo vršil veliki tretjeredni tabor.
Dva dni pred taborom bodo duhovne vaje. Začetek službe božje na dan tabora je ob pol 10. uri ne ob 10.
Listke za ljudsko petje boste dobili pred taborom.
V	ponedeljek po taboru bo zjutraj ob 6. uri sv. maša za pokojne tretjerednike.
Baragovo semenišče
Zbirka še ni zaključena, ker so se nekateri pozno zdramili. Prva za Ljubljano je do zdaj škofjeloška skupščina. Tam so zbirko tudi po farah med tretjeredniki izpeljali. Škofjeloško okrožje ni posebno veliko, pa so poslali že 3530 Din za Baragovo semenišče. Zakaj so dosegli tako lep uspeh? Prijeli so takoj od začetka. Pa od prave strani so prijeli, čast škofjeloškim tretjerednikom za plemeniti zgled. — Toda počasi! S te® ni rečeno, da boste ostali prvi za Ljubljano. Sliši se, da v Novem mestu nekaj šumi med tretjeredniki. Pravijo, da hočejo oni vse prekositi. Bog ve, kako presenečenje bomo brali drugi mesec v »Cvetju«. Pa Krško, mislite, da bo zadnje?! Ej, ti ljudje delajo na tihem in ko se bodo oglasili, bo kar završalo. In ponosno Brezje, kdo naj verjame, jaz že ne, da bi njihovega imena ne bilo v zapisniku zbirke za Baragovo semenišče? In skupščine p° deželskih farah ne bodo mogle prenesti očitka, da so zaspanke in dr^ malke. Tudi te se morajo zbuditi. Ne verjamem, da bi se ne mogla najti v vsaki fari, oziroma v vsaki skupščini oseba, ki bi imela toliko pogu®a in požrtvovalnosti, da bi stopila do tretjerednikov in pobrala one skromne prispevke. Saj naši tretjeredniki so tako dobri, samo povedati jim je treba-Pomagajo, kjer morejo in kolikor zmorejo in še več pomagajo kot zmorejo-Na delo torej! Vsak naj prispeva po svoji moči!
Prihodnji tabor za tretjerednike priredi celjsko okrožje, in sicer pr* Sv. Roku nad Šmarjem pri Jelšah. Tabor se bo vršil v nedeljo, dne 11. ju' lija. Spored bo približno isti kot v Črensovcih. Bolj natančno o tabora p® Sv. Roku prihodnji mesec.
Ljubljanski tretjeredniki — na Ročne!
V nedeljo 13. junija je praznik sv. Antona Padovanskega. Pokojni Roditelj p. Salvator je začel na ta dan romanje k Sv. Antonu na Ročno pod šmarno goro. Letos se bo tretjeredniško romanje zopet vršilo. Odhod z vlakom ob 7.15 zjutraj do postaje Medno. Vzemite nedeljske povratne karte. Ob 10 bo sv. maša v novi prostorni kapeli. Sv. mašo in pridigo ima Pveč. p. provincijal dr. Gvido Rant. Pred sv. mašo in po sveti maši imate krasno priliko, da se nasrkate svežega zraka v samostanskem parku, ^poldne ob 2 bodo slovesne pete litanije. Ob pol 4 boste že nekateri lahko ®li nazaj v Ljubljano. Kateri imate več časa, lahko odidete ob 7 zvečer. — Ako hoče kdo priti samo na popoldansko pobožnost, lahko odidete iz Ljubljane ob 11.48. Pridite v obilnem številu!
p- ROMAN:
Sv. Anton Padovanski
Nekaj misli k osebnosti sv. Antona kot pridigarja in učenjaka.
Izredni in učeni možje, velikani frančiškanskega reda, so bili v pojmovanju ljubezni, večnosti in vsakdanjega življenja v resnici pravi bratje.
Sv. Frančišek je bil po svoji neposredni in izredni tenkočutnosti v resnici voditelj čisto nove struje' cerkvenega govorništva. Res je ta način Pridiganja neizmerno prevzel učene in neuke, viteštvo in uboge delavce, kardinale in cestne roparje, da, celo ptičke in volkove. Toda ni bilo vsem dano, da bi bili taki kakor sv. Frančišek, da niti možem kot so bili preprosti Juniper ali dobri Egidij, nežni Leo, ovčica božja, ni bilo dano, da m bili za vse kraje in za nove 'čase. Tudi ni bil ves svet v takih prilikah kot mesto Asizij, kjer je ostre in težke spore med svetno in cerkveno °blastjo prav sv. Frančišek s svojo blagohotno modrostjo rešil in pomiril. v Prvi, ki je globoko učenost in ljudsko preprostost umel združiti v marljivo govorniško umetnost, je bil sv. Anton Padovanski.
Več kot desetletna vzgoja pri avguštincih je dala sv. Antonu teme-Jdo znanstveno podlago in bogoslovno razjasnjenje frančiškanskega živ-|Jenja, ki je kasneje našlo kot popolno uresničenje evangelija pri njem °liko dopadanje. Kot petindvajsetleten preide sv. Anton, odločen iz samote molitve in znanosti, v borbeni apostolat. Nič manj pa ni poznal starih Poganskih pisateljev in je bil tako v resnici izredno pripravljen za to veliko jmiogo. Poleg tega je bila njegova ožja domovina Lizbona in kasneje ^oimbra nekako križišče stare arabske kulture, kakor je bila Italija sre-mšče učenega sveta za pravo in zakonodajo. Česar ga mnogotere knjige mso mogle naučiti, ga je izučilo življenje in mnogotere izkušnje. Polakoma je razumel čas, ki je v njem živel in ljudi tega časa, obenem pa mnetnost, kako priti do človeških src. Tisti čas, ko nastopa prvič v javnosti, ga že odlikujejo stvarno in jasno bogoslovno mišljenje, ki je združeno 8*oraj z neko jasnovidnostjo in ni le sočasen, temveč celo gleda v bodočnost. Odlikuje ga prav tako ognjevita kakor izbrana govorica, duhoviti domisleki in živahno razumevanje za vrednote izobrazbe, o Prvi je, ki vzame iz sv. evangelija in iz spisov sv. očeta: ČEŠČENJE "uCA JEZUSOVEGA, ki ga od njega prevzame sv. Bonaventura. Prvi m, ki odkrije blesteče sonce: ČEŠČENJE IMENA JEZUSOVEGA in ga j-apusti velikemu Siencu sv. Bernardinu. ČEŠČENJE KRVI KRISTUSOVE, ** jo pozneje razširja sv. Jakob iz Marke. Prvi je, ki opozarja katoliški Svet na KRISTUSA KRALJA, ki pozneje preide v dediščino častitljivega
služabnika božjega, velikega Duns Škota, ki mu je dala Cerkev častni naslov Učenik globokoumni. V naši dobi pa Pij XI. slovesno proslavi to idejo s posebnim praznikom Kristusa Kralja.
Vendar sv. Anton nikakor noče, da bi njegova govorica bila nekje v nedostopnih višavah, temveč njegova frančiškanska miselnost mu odpre oči za napake svojega časa, za zlo oderuštva, najbolj umazanega hinavstva, za zlo nasilstva in nečistosti. Neumoren je tudi v boju za strogo in zgledno življenje redovnih in svetnih duhovnikov, in večkrat si upa stopiti pre0 mogočne in najvišje stoječe svetne in cerkvene kneze ter jim v obraz povedati, česar nihče ne upa.
Sv. Anton je bil ves možat in v gotovih rečeh naravnost neizprosen' Dozdeva se, vsaj tako se lahko sklepa iz njegovih posameznih spisov, da je marsikaj bilo namenjenega le ožjemu krogu poslušalcev, ker bi sicer ne mogli razumeti nenavadne ostrine.
Duhovnikom je vedno priporočal, naj skrbe za to in hrepene za tern da jih bodo ljudje ljubili, ne pa se jih bali. Ljubezen namreč napravi trpko sladko, neznosno strpno. Da bi napravil svoje govore kar moč pn* vlačne in živahne, ne jemlje zgledov iz svetovne zgodovine, ter se ne poslužuje anekdot ali slučajnih prigod, temveč sega neprestano v stvarstvo samo, v življenje cvetic in živali, v poznanje dežela in posameznih izrednosti sveta. Kljub temu so pa njegovi govori docela enotni, dovršeniv svoji zgradbi, polni življenja in v neprestanem stiku s sv. pismom. Nje-gova svetska izkušenost in učenost mu dasta dobro vedeti, kako težko je zadovoljiti različen okus zelo različnih ljudi tistega časa, ki ima vendar skupno eno: modrost brez prijetnega okusa in prijetne zunanjosti ne ugaj3' Če niso besede dobro izbrušene, če ni govorica izbrana in odeta v pd' jetno tekoče besede, ne mara brati in ne mara poslušati.1
Sv. Anton pravilno razume in dodobra dojame nalogo kulture j11 izobrazbe. Ve, da nastopa ne med preprostim ljudstvom iz podeželja ® goratih krajev, kamor le počasi prihaja duh časa, temveč da so tukaj meščani in prav tako lokava in prebrisana kakor površna in plitna ®e.‘ ščanska miselnost, ki utegne besedo božjo osmešiti, če ni podana v oblik1) ki odgovarja njih okusu. Kakor je pokorščina užgala plamen njegovega duha, ki ga je zadržano skrival pod plaščem ponižnosti, prav tako ga Je ljubezen nagnila, da je preprosto govorico naukov nadomestil z bogat0 učenostjo in izbranim govorom.
Prav zavoljo tega pišejo nekateri pisatelji, ki frančiškanske misel" nosti ne poznajo dodobra, da obstaja med Frančiškom in sv. Antono® velika razlika in skoraj vrzel. To je le navidezno, zakaj ravnanje sveteg3 Antona in njegov način govorice, ki zapušča preproste steze, je v duh11 časa globoko upravičen. Zakaj ljudstvo tiste dobe po eni strani razvajen0’ hitro naveličano, po drugi strani bedno in obubožano in prav zato nag' njeno k ostri in pikri sodbi, je močno podobno ljudstvu naše dobe. 1° prav zato hoče sv. Anton te težave premostiti in se trudi, da najde zvez0 med učenostjo in preprostostjo in da da najglobljim resnicam prijetn0 in dostopno zunanjo obliko. Še preden je nastopila velika doba renesans® ali prerojenja sv. Antona v svoji čisti ljubezni do lepote, do umetnost*) pripravlja pot k novi dobi.
Med razdobjem Abelarda in sv. Tomaža akvinskega, med razdobje® sv. Frančiška in sv. Bonaventure stoji sv. Anton kot blesteča zvezo3'
1 »Nisi verba polita, exquisita et novum quid resonantia invenit, vel auderi1,
legere fastidit, audire contemnit.< Op. Sli Ant.
^ svoji izbrani govorici združuje kulturo preteklosti in globoko pobožnost s prvimi početki nove bodočnosti. Pri vsem tem pa ostane ves Frančkov učenec, ponižen je in naravnost strastno ljubi apostolsko delo.
(Primerjaj: Agostino Gemelli, 0. F. M., II Francescanesimo.)
Pax
et bonum!
p- ANGELIK:
Mirin vse dobro!
Prihaja čas, ko bo marsikateri, ki se še ni vpisal v Podporni odsek Ul. reda, prišel v leta starosti in onemoglosti. Ako ne bo imel tedaj dovolj Prihrankov, da bi lahko od njih živel brez skrbi do smrti, ali ne bo imel dovolj velike pokojnine in ne bo našel sorodnikov, ki bi ga ljubeznivo sPrejeli na stara leta, tedaj bo nastopila zanj beda in prosjačenje. Zelo Orodno mu bo tedaj odgovarjati na vprašanje: »Zakaj se pa nisi vpisal Pravočasno v Podporni odsek III. reda? Sedaj bi bil lahko preskrbljen!«
Glavni pogoji za vpis v ta odsek so sledeči:
Kdor se hoče vpisati:
1.	Mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom petih let;
2.	se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od do-brote bližnjega;
3.	ne sme biti star nad 45 let;
4.	mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti.
Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnjega pojasnila, se lahko pismeno obme na »Pax et bonum«, »Podporni odsek Ul. reda v Ljubljani, Frančiškanska pasaža. Osebno pa lahko tudi na >*upni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani«. 1
1. Vpisan sem v Podporni odsek 131. reda, pa slučajno imam tako jjhiŽbo in druge zaenkrat dobiti ne morem, da ne morem niti v nedeljo k maši, še manj pa seveda k tretjeredniškim shodom. Kaj naj storim, naj stopim iz III. reda in Podpornega odseka, ali naj še ostanem?
Vsi vemo, da je dandanes težko za službo, zato vam nikakor ne Moremo svetovati ali še manj zahtevati, da bi službo pustili, dokler nimate 115 razpolago take službe, ki bi vam odgovarjala.
, Obžalovanja vredno je sicer, če komu služba ali oddaljenost od cer-
onemogoča, da bi šel k maši ali k tretjeredniškim shodom. Toda s fem Še ni rečeno, da bi tak človek moral prenehati biti dober katoličan 'a dober tretjerednik. Kakor vam je gotovo znano, tisti, ki zaradi svoje s*Užbe ali oddaljenosti od cerkve ne morejo k maši, nimajo za to nobenega 2reha, ker kaj nemogočega cerkev od nikogar ne zahteva. Svetovali bi
pa, da si kupite kako lepo pobožno knjigo: Sv. pismo ali Tomaža ^empčana ali kaj podobnega, in iz takih knjig berite ob nedeljah in Baznikih kak odstavek, da se ne boste odtujili cerkvi in veri. Poleg tega
ob nedeljah in praznikih lahko v svoji sobi več molite, recimo kak rožni venec. Če utegnete, najboljše to storite v tistem času, ko veste, da se v kaki bližnji, čeprav za vas oddaljeni cerkvi, vrši služba božja. Tako ste lahko duhovno prisoten pri sv. maši. Prepričani smo, da tudi vaš gospodar ni tako neodjenljiv, da vam ne bi vsako leto katerikrat dovolil kak dan odmora ali pa imate kake druge opravke v bližnjem večjem kraju in ob tisti priložnosti prejmete lahko sv. zakramente.
Posebej, kar se tiče tretjeredniških dolžnosti, ker ste bili že sprejeti in ste napravili redovne obljube, veste sami, da vas te dolžnosti ne vežejo pod nobenim grehom. Lepo pa je seveda, ako skušate te dolžnosti P° svojih močeh izpolnjevati. Pid svojem delu, zlasti kadar ste sami in je delo lažje, lahko opravljate svoje redovne molitve. Če si to pametno raz* delite za cel dan, boste videli, da vam to ne bo delalo nobenih posebnih preglavic.
Res je sicer, da ne morete obiskovati tretjeredniških shodov, pa tudi to naj vas ne moti, prepričani smo, da ste naročeni na »Cvetje z vrtov sv. Frančiška«, ob svojih prostih urah prebirajte ta list, ki je posebej namenjen tretjerednikom, in na ta način boste ohranili duhovno vez z vsemi dragimi Frančiškovimi otroci. Če boste to storili, in če ima kdo P malo dobre volje, to more storiti, ste lahko uverjeni, da boste ostali dober katoličan in dober tretjerednik, čeprav nimate ne nedeljske svete maše, ne tretjerednih shodov in čeprav ne morete redno, kakor bi radi, prej®; mati svetih zakramentov. Zato ni prav nobene ovire, da ne bi ostali tudi nadalje vpisan v III. red in tudi v Podporni odsek III. reda. Ako Pa želite še kakega pojasnila, se lahko vedno obrnete na nas.
2. Vpisana sem v Podporni odsek III. reda, pa radi oddaljenosti cerkve in radi službe ne morem priti, da bi me sprejeli v III. red, čepPb sem se k temu zavezala.
Prepričani smo, da čeprav ste oddaljeni od cerkve, gotovo sem ter tja med letom dobite kak prost dan od svojega gospodarja ali gospodinje’ da boste lahko vstopili v III. red, dobili boste potem potrebne knjige, da se boste lahko poučili podrobno o vseh dolžnostih dobrega uda III. reda-Če vam kaka stvar ne bo povsem jasna, vam jo bo gotovo vaš dušni vodnik rad razložil, da boste res mogla verno izpolnjevati vse dolžnosti dobre tretjerednice, v kolikor vam bo pač to služba dopuščala. Zmenite se s svojim gospodarjem ali gospodinjo, kdaj boste lahko prišli v Ljubija110 ter nam potem to sporočite.
Zvedeli boste potem vse potrebno glede vašega vstopa v III. red-Nobenega pomena nima, da bi odlagali svoj vstop v III. red v nedogledea čas, čimprej to storite, tem boljše za vas, in pri Podpornem odseku mo1'8 biti tudi red.
Apostolstvo bolnikov (AB)
Apostolstvo bolnikov je uradno ustanovljeno od škofijstva. Svoj sedež ima v kapeli Zavoda sv. Terezike v Ponikvah, p. Videm-Dobrepolje. T° Apostolstvo je pobožna zveza, ki zbira bolne in bolehne katoličane z na* menom, da hočejo s Kristusom vdano trpeti za razširjenje božjega kra' ljestva po vsej zemlji in za zveličanje duš. Izročeno je varstvu Marije> Zdravja bolnikov.
Vabimo prav lepo, da vsi bolniki in tudi taki, ki ne leže, ampak imajo kako lajšo bolezen ali tudi kako napako, pristopijo k Apostostv
bolnikov. Še bolje je, da kdo kar pobere pri bolnikih naslove in jih skupno Pošlje Apostolstvu bolnikov v Ponikve. Je pa še veliko bolnikov, ki se doslej Apostolstvu še niso priglasili. In gotovo tudi še dosti takih, ki o tej stvari še nič ne vedo. Prosimo vse: Skrbite, da se vsi bolniki — vsaj taki, bi leži dalj časa, ali četudi hodijo, pa imajo kako trajno bolezen ali telesno napako, z Apostolstvom seznanijo in, če jih je volja, Apostolstvu tudi pridružijo. Prejeli bodo takoj sprejemnico in pa blagoslovljen križec.
Na sprejemnici je apostolska molitev bolnikova, ki jo naj bolnik vsak dan opravi. Vendar bolnik nima greha, če molitev opusti. Želeti pa je, da J° vsak dan moli zjutraj ali zvečer. Kujte iz svoje bolezni duhovni kapital v svojo dušno korist in v korist vsega človeštva. Tudi duševno trpljenje naj se obrača v iste namene. V si telesno, kakor tudi duševno trpeči naj Se združijo v svetem Apostolstvu.
Apostolstvu bolnikov so podeljeni sledeči odpustki:
I.	Popolni odpustek lahko dobe udje Apostolstva, če prejmejo svete zakramente: 1. Na dan sprejema v Apostolstvo. 2. Ob smrtni uri. Če zakramentov ne morejo prejeti, zadostuje, če le sv. ime Jezus z ustmi, in Ce tudi to ni mogoče, vsaj v srcu izgovore. Treba je tudi, da smrt vdano '2 božje roke sprejmejo. 3. Naslednje dneve: na god sv. Bernardke, 18. februarja; sv. Gabrijela od Žalostne Matere božje, 28. februarja; sv. Lidvine, 14. aprila; sv. Kamila, 18. julija; povišanja sv. Križa, 14. septembra; Vseh jetnikov, 1. novembra; sv. Janeza od Križa, 24. novembra; sv. Andreja,
novembra. (To so 'svetniki, o katerih je znano, da so prav posebno ljubili križ ali veliko trpeli.) Dalje: (katerikoli) dan cvetnega in en dan Velikega tedna. Pogoj: prejem sv. zakramentov in obisk cerkve ter moštev na papežev namen (vsaj en očenaš, zdravamarija in častbodi. 4. Enkrat na mesec, če vsak dan meseca molijo eno izmed teh-le dveh molitvic: ^ dobri Jezus, stori z menoj, kar hočeš, in daj mi moč, da vse pretrpim lz ljubezni do tebe!«'ali pa: »O ljubi Jezus, darujem Ti svoje trpljenje za Posvečenje duhovnikov.« 5. Če se udje udeleže bolniške tridnevnice, prej-Uiejo sv. zakramente in vsak dan tridnevnice molijo apostolsko molitev bolnika.
II.	Nepopolni odpustki: 1. 7 dni onim udom, ki prejmejo sv. obhajilo na namen bolnikov ali store kako delo ljubezni nad bolniki, ali se udeleže Vseh pobožnosti bolniške tridnevnice — če zraven teh del molijo še na ?amen sv. Očeta (en očenaš...). 2. 300 dni, če zmolijo eno izmed gori pod
4 navedenih dveh molitvic. 3. 100 dni, če zmolijo darovalno molitev Apostolstva (ki je na sprejemnicah), ali v telesnih ali. dušnih bolečinah namen Apostolstva znova obudijo, ali v duhu Apostolstva opravijo kako belo ali molitev.
Poleg sprejemnice dobi vsak član Apostolstva tudi postajni križec. Kdor ima ta križec, zadobi iste odpustke, kakor bi v cerkvi opravil sveti križev pot. Kdor torej hoče s postajnim križcem zadobiti odpustke križema pota, mora: a) v stanu milosti božje zmoliti 14 očenašev in zdrava-!®arij in častbodi za 14 postaj križevega pota; 5 očenašev in zdravamarij }u častbodi v spomin sv. petih ran Kristusovih in 1 očenaš in zdravomarijo *u častbodi v namen sv. Očeta; b) med molitvijo mora blagoslovljeni križec držati v rokah in premišljevati Gospodovo trpljenje ali vsaj pobožno se sPominjati trpljenja Gospodovega.
Ako več oseb skupaj moli in ima eden postajni križec v rokah, se Korejo vsi udeležiti odpustkov. Za bolnike, ki ne morejo zmoliti 20 oče-aašev in zdravamarij, naj obude kesanje in pobožno govore: »Tebe torej Prosimo, pridi na pomoč svojim služabnikom, ki si jih s predrago krvjo
odrešil,c in če ne morejo sami, pa naj z drugimi v duhu molijo 3 očenaše, zdravamarije in častbodi.
Postajni križec je blagoslovljen za eno osebo, in ko ga je kdo rabili ga more tudi drugemu posoditi ali podariti.
V kake namene naj darujejo člani Apostolstva bolnikov svoje trplj®' nje in svoje molitve? V vse dobre namene, posebno pa tiste, ki jih pri' poroča sv. Cerkev vsak mesec, n. pr. za misijone, misijonske poklice, za zedinjenje ločenih kristjanov, za spreobmenje grešnikov, za duše v vicah itd., zlasti pa za svoje lastno posvečenje, voljno trpljenje in srečno zadnjo uro.
Bodite misijonar ali misijonarka v svojem okolišu! Vsak bolnik lahko neizmerno dobrega stori v svojem bolestnem stanju. Kadar nam bolnike naznanite, nam sporočite od vsakega bolnika ime, stan, kraj in pošto.
Križec je blagoslovljen in ga pošiljamo vsakemu bolniku popolnoma brezplačno. Za sprejemnico, kuverto, znamko in za vse delo nam pošljite 4 Din po položnici, ki jo bomo pošiljki priložili. Ako kdo skupno naroči za več bolnikov, plačajo le po 3 Din. Tisti prav siromašni bolniki, ki tega ne zmorejo, prejmejo vse brezplačno. Zato pa prosimo one, ki so bolj Pre' možni, da nekaj več darujejo.
Glasilo Apostolstva bolnikov je listič »Samarijan« (Prijatelj bolnikov). Imamo precej izvodov I. in II. letnika na razpolago in pošiljamo ta dva stara letnika siromašnim bolnikom brezplačno samo, da se nam vrnejo poštni stroški. Brali bodo v tem časopisu tolažilna in poučna pisma bol; nikom. Kdor hoče stara dva letnika, naj nam to po dopisnici sporoči. Novi
III.	letnik se je pričel z oktobrom 1936 in ga prav toplo priporočamo, da se bolniki nanj naroče. Stane samo 6 Din celoletno.
Uprava Apostolstva bolnikov (AB) Ponikve, p. Videm-Dobrepolje.
I. ŠAŠELJ:
Spanje in sanje v slovenskih pregovorih
Bog je prilastil človeku pri njegovem ustvarjenju, da najlaže p*e' stane, če spi samo tri ure, kar pa je več, so si ljudje sam1 dodejali.
Bog ne spava.
Bolje je lačnemu zaspati, kakor dolžnemu ustati.
Čim manj kdo spi, dalje živi.
Kdor hoče veliko znati, ne sme mnogo spati.
Kdor po jedi posedi in po spanju poleži, njega se dolgo život drž1-
Kdor trdo spi, je brez skrbi.
Ko je polna glava spanja, največ se sanja.
Lisica, ki spi, kokoši ne ujame.
Lisica tudi navidez spi, da kure ulovi.
Ne budi psa, ki spava!
Sanja — polna glava spanja.
Sanje — prazne marnje.
Sanje so prazne špranje.
Sen je laž, a Bog je istina.
Spanec je boljši ko žganec.
Šest ur je angelskega spanja, osem ur pa človeškega, kar je pa vec, je pa lenoba.
P- 0D1LO:
Apostolat na otroku. j Bratovščina krščanskega nauka v uženih državah Amerike je skle-..[a vzgojiti milijon lajiških pomoč-ik°v učiteljev, ki bi poučevali kr-, ^lski nauk one katoliške otroke, ki odijo v javne državne šole. Pod vodarn škofijske komisije bo bratov-. 1J1a upeljana v vsaki škofiji in bo ttiela v vsaki fari svoje odseke. Ame-j^ci so nam zgled sistematičnega
bednost svete maše.
Za angleške kraljice Elizabete je , °i*al neki plemič plačati v državno ‘a§ajno 500 zlatih cekinov, in sicer p, °> ker je bil pričujoč pri sv. maši. jj,e®ič je poiskal najlepše cekine, ki J® je imel. Pri oddaji kazenskega de-jarja se je plemič izrazil, da bi ne ~ Prav, če bi izročil slab denar za . veliko milost, da je lahko pri-sJvoval sv. maši, zakaj sv. maša je ,ec vredna kot 500 zlatih cekinov. Če ^es prisluškujemo katoliškim kro-
bi se nam zdelo, da je od onega Sa cena sv. maše zelo zelo' padla.
^efrt očenaša.
puhovnik je nekoč vprašal pobož-0 ženo, kaj navadno moli med sveto ,aso. Priprosta žena mu je dala sle-,eci odgovor: »Ko pridem k sv. maši JUi Bog da milost in če gre dobro, polovico, pogosto tudi samo očenaša, včasih pa tudi celega. e mi pa gre slabo, takrat jih zmolim ja veliko.« Na začudeno vprašanje ^hovnikovo, zakaj moli veliko oče-asev takrat, ko ni dobro razpolože-
na, odvrne žena: »Ko zgovorim dve besedi »Oče naš«, mislim na to, da je sam nebeški Bog moj oče, kako je Bog radi mene postal človek in kako je zame umrl bridke smrti. Če to vse premislim, mi večkrat Bog podeli toliko notranje zbranosti, da ne morem moliti celo sv. mašo nič drugega kot samo ti dve besedi »Oče naš«. Premišljujem besedo za besedo, dokler ni očenaš končan, če sploh pridem do konca. Če pa nimam zbranosti, potem molim očenaš za očenašem in zdi se mi, da slabo stoji z menoj. Ne »koliko«, temveč »kako«, je merodajno pri molitvi.
Oče krščanstva.
Neka gospa, ki je zbežala iz ruskega ujetništva, je pisala nekemu poljskemu listu pismo, ki pravi v njem: Na širokih sneženih planjavah severa sem imela mnogokrat priložnost opazovati, da je v komunističnem preganjanju ljubezen do sv. očeta papeža narastla in sicer ne samo med katoličani temveč tudi med drugoverci. Koliko sibirskih kmetov mi je izražalo čustva ganljivega naklo-njenja do očeta krščanstva. Četudi njihova srca še niso razsvetljena po luči prave vere, vendar čutijo in mislijo kot kristjani in od papeža pričakujejo varstva in pomoči. Pogostokrat sem slišala, da so govorili: Papež je naš varih, naš pravi oče, samo on razume naše bolečine in moli za nas. Taka-le izjava osramoti marsikaterega katoličana, ki ob vsaki priliki podtika svetemu očetu slabe namene. Tretjeredniki! Tu imate novo vzpodbudo, da sv. očeta ljubimo, zagovarjamo in molimo za njega.
Pomanjkanje duhovnikov.
Iz vseh dežel prihajajo tožbe o velikem pomanjkanju duhovnikov. Naša vživanja željna doba mnogo pripomore k temu, da se dorašča-joča mladina poti v svetišče sramuje, čudno razpoloženje ustvarja v tem oziru tudi grdo judovsko časopisje, ki vedno laže, da izpodkopava ugled duhovščini, ki se veseli vsake napake duhovnikove in jo hinavsko obesi na velik zvon, ki se nad duhovniškimi »škandali» veseli, mesto bi jih s žalostjo prikrivalo. Toda največ pa je odvisno od naših katoliških mater, če njihovi sinovi ne najdejo pota do oltarja. Mati mora znati moliti, če hoče slišati »glorijo« svojega sina. Mati slovečega angleškega kardinala Vau-ghan-a je gojila srčno željo, da bi svoje otroke posvetila službi božji. Ker je pa vedela da je duhovniški poklic milost, je 30 let vsaki dan molila pred Najsvetejšim za to milost. Njena molitev je bila bogato in razkošno uslišana. Njenih 5 hčera je stopilo v samostan in od 8 sinov jih je postalo 6 duhovnikov med njimi eden kardinal, dva nadškofa. Danes bi potrebovali na tisoče takih mater. Zanimivo je dejstvo, da so skoraj vse duhovniške matere, z malo izjemami, vnete tretjerednice. Pri III. redu slišijo tolikokrat o vzvišenosti duhovnikove službe in časti, tam jim toli-krat ponavljamo, kako je naš oče sv. Frančišek ljubil in nad vse spoštoval duhovniški stan. Ako bodo naše družine prepojene s Frančiškovim duhom, ako bodo naše matere, pa tudi naši očetje vneti tretjeredniki, nam duhovnikov ne bo manjkalo. Zato III. red v vsako faro in v vsako družino!
Dunajski kardinal svari.
Na zborovanju mladih avstrijskih kmetov je spregovoril resno besedo dunajski kardinal Innitzer: »Verska stiska na deželi vedno narašča in predvsem ni več pravega posvečevanja nedelje, ni več onega starega katoliškega družinskega življenja. Družine s številnimi otroki so tudi na deželi vedno bolj redke. To se občutno po-
zna pri duhovniškem naraščanju z & žele. Pred nekaj leti je bilo v deške® semenišču 50 odstotkov gojencev z dežele, iz kmetskih družin, zdaj J® je komaj še 16 odstotkov, ker so tudi kmetske družine postale »uboge« n:1 otrokih. Resno svarilo, ki bi bilo n*8® sikje drugje tudi na mestu.
Najboljši dokaz.
Veliki angleški mučenec, tretje’ rednik, sv. Tomaž Moraš, je večkra rekel: »Vsem dvomljivcem in bi-62' vercem, ki napadajo katoliško verd lahko prinesem najboljši dokaz, ki ž, ne morejo zavreči in prezreti: Še ®' hče ni na smrtni postelji obžalovat da je bil v življenju dober katolica®' Ali je morda nasprotno že kdo ®* smrtni postelji obžaloval, da ni bu življenju dober katoličan? Na tiso# in milijone že!
Tretjeredna skupščina bogoslovcev.
Namen organizacije III. reda v b# goslovjih je dvojen: Na eni strani nu bogoslovcem priložnost, da III- y spoznajo ter se usposobijo tretjered® skupščino tudi pravilno voditb ^ drugi strani pa se da vsem mož®°s v svoje življenje prinesti Frančišk# vega duha, ki je duh Kristusov, d®® njegovega evangelija. — Tretjered® skupščina bogoslovcev v Linzu je 1 dala naslednje poročilo:
Tretjeredniki skušamo s sai®# posvetitvijo in z apostolatom ide! III. reda popolnoma zajeti. Redov® molitev opravljamo v duhu cerkve > jo razdelimo po urah brevirja. D® gojili pobožnost trpljenja Jezusoveg > moli vsak tretjerednik vsak tede privatno Frančiškovo najljubšo V0" božnost: Sv. križev pot. Petke Sr ^ Jezusovega obhajamo kot sprav® dneve in te dni molimo zlasti za d brega tretjeredniškega duha. Pos6 _ no važnost polagajmo na misel sk®P nosti. Ta misel se vedno na novo P življa pri mesečnih shodih. Dva ta® shoda se vršita vsako leto v selD niški kapeli: z enim je združena p®® obleka, z dragim pa redovne oblju® ■ Drugi mesečni shodi se vrše v dv
fani. V minulem letu smo imeli tretje-|edniki veliko proslavo Kristusa Kra-la> posebno adventno pobožnost in Pasijonsko igro. Pri shodih pojemo !a molimo, bogoslovec - tretjerednik '®a kratko predavanje razne primer-. jje tvarine. Lansko leto smo imeli med ‘[ugimi tudi te-le praktične referate: ‘Frančišek in katoliški misijoni,« r'ančišek, patron katoliške akcije.« Sak mesec imamo tudi pouk za jl°vince. Učitelj novincev razlaga živ-Janje sv. Frančiška, zgodovino in bi-fv° III. reda in redovno vodilo.
Ker imajo duhovniki tretjeredniki No lastno skupščino in se zdaj se-' anki vrše dvakrat na leto v Linzu, e nam bogoslovcem dovoljeno, da se ,en sestankov udeležujemo. G. spiri-N je naš redovni voditelj; on nam !aJe redno vesoljne odveze in pape-eye blagoslove. Naročene imamo vse ^tjeredniške časopise in jih tudi J*to beremo. Tudi posebno tretje-edno knjižnico imamo. Število vseh 'retjerednikov v bogoslovju je 30. to število se bo kmalu pomno-
Ko možnosti gojimo tudi duha apo-?.0mta. Tretjeredniki strežemo ubo-ki pridejo vsak dan prosit po-®°ni in podpore. Obiskujemo bolnike • ^vetišču. Za božič smo na pr. tem J°lnikom napravili veliko veselje, da 1110 jim priredili koncert božičnih ]®smi. Svete misijone podpiramo s /^Pnimi sv. obhajili in s posebnimi Molitvami za misijone. Tudi duhov-
niške sobote smo začeli tretjeredniki v bogoslovju.
To je prekrasno in nad vse razveseljivo poročilo mladih bogoslovcev. Ali smemo kaj takega pričakovati iz Ljubljane in iz Maribora?
Mednarodni kongres Kristusa Kralja
v Poznanju.
V dnevih 27., 28. in 29. junija bo v Poznanju na Poljskem mednarodni kongres Kristusa Kralja, ki ga organizira in prireja Regnum Christi. Za Slovence je ta kongres dvakrat velikega pomena: Prvič zato ker je kongres ideja Slovenca g. svetnika Janeza Kalana in drugič zato, ker ima v Poznanju svoj sedež nadškof in kardinal Hlond, ki je pred dvema letoma vodil slovenski evhar. kongres v Ljubljani kot papežev delegat. Zdaj imamo Slovenci prelepo priliko, da kardinalu njegov obisk vrnemo.
Potovanje organizira Prosvetna zveza v Ljubljani. Med potjo je v načrtu obisk in ogled znamenitih krajev na Poljskem, kot: Krakov, solnati rudnik v Velički, samostan oo. cistercijanov v Mogili, Censtohova in Poznanj, kjer se vsi izletniki udeleže slovesnosti kongresa. Zadnja postaja je prestolnica Poljske: Varšava. Potovanje se bo vršilo z vlakom in traja ves teden, namreč: od 24. junija do 1. julija. Vlak odide 24. junija ob 12.55, vrne se pa 1. julija ob 16.56.
Celotna oskrbnina s hrano, prenočišči in potnimi stroški znaša 2500 dinarjev za osebo.
Misijonski teden v Grobljah
Duhovniška misijonska zveza ih Družba za širjenje vere prirejata a sodelovanjem vseh slovenskih prijateljev misijonov v Misijonišču fobije pri Domžalah Misijonski teden in Misijonski kongres za vso ^ovenijo.
Spored je sledeč: 13. junija slovesna otvoritev misijonske razstave. Razstava bo nazorno kazala misijonsko delo, ki ga vrši sveta Cerkev v Afriki, Indiji in na Kitajskem. Razstave se bodo udeležili tudi oo. jezuiti s svojimi krasnimi zbirkami iz Indije. Prvič bo razstavljen tudi ves sionski misijonski tisk in tisk drugih dežel. Posebna pozornost bo na raz-s*avi posvečena slovenskim misijonarjem. V posebni sobi bodo razstav-
ljeni spomini na največjega slovenskega misijonarja, škofa Friderik2 Baraga. Obiskovalci bodo istotako meli priliko ogledati si originalen misijonski film »Misijonarjeva oporoka«, ki so ga posneli misijonarji v Afriki in je imel po mnogih deželah velik uspeh. Po nekod so ga pred' vajali cele tedne. Prav tako bo več zanimivih skioptičnih predavanj' Kogar bo zanimalo, si bo lahko ogledal Misijonsko tiskarno. Razstava bo odprta od 13. junija dalje vsak dan.
V nedeljo, 20. junija, bo Misijonski kongres za vso Slovenijo. Ob 9 bo sprejem prevzv. gg. škofov. Ob 10 bo sv. maša na prostem, katero bo daroval nadškof dr. A. B. Jeglič, velik prijatelj *** pospeševatelj misijonstva, ki pride tokrat po daljšem času prvič v kan*' niški okraj. Med sv. mašo se bodo prepevale znane ljudske pesmi j spremljanjem godbe. Govoril bo eden izmed navzočih škofov. Po sv. m881 bo slavnostno misijonsko zborovanje, pri katerem bo govorilo več odličnih govornikov. Ob tej priliki se bomo še posebej spomnili Škofa Baraga in njegove svetniške zadeve, saj obhajamo prav letos stoletnic0; odkar se je prvič vrnil kot misijonar v domovino, da zbudi med Slovenc* zanimanje za misijone. Ob 1 bo koncert godb. Ob 2 pete litanije s slovesno zaobljubo Kristusu, da hočemo tudi Slovenci po svojih najboljs*** močeh delati za širjenje Njegovega kraljestva na zemlji. Nato bo k° zaključek slavnostna igra na prostem »Naša apostola«, ki je lani 00 Slomškovih dnevih v Mariboru doživela tako velik uspeh.
Program za Misijonski kongres je sestavljen tako, da se vse izvrši v enem dnevu in odpade neprijetno prenočevanje. Vsak se lahko odpmvl od doma šele v nedeljo zjutraj in zvečer ob 5 zopet odide, ker bo d° tedaj že vse končano. Kdor bi hotel imeti prenočišče, nam mora vsa! 14 dni prej sporočiti. Hrana se bo dobila na mestu, vendar svetujem0 vsakomur, da si prinese za kosilo nekaj s seboj. Zagotovljeno nam je’ da se bodo vlaki ustavljali kar v Grobljah, da ne bo treba hoditi **a postajo v Domžale. Zveze so ugodne. Vozijo tudi avtobusi. Če se bo Prl” glasilo dovolj udeležencev, se bodo organizirali posebni vlaki. Istotak0 imamo zagotovilo, da dobimo polovično vožnjo, vendar svetujemo vsem ki se mislijo udeležiti samo Misijonskega kongresa v nedeljo, da si rajs* kupijo »nedeljsko povratno karto«, ki velja od sobote opoldne do p#*e’ deljka opoldne, ker manj stane. Med tednom pride v poštev polovic**8 z »rumeno izkaznico«. Karto zahtevajte do Domžal.
Vsi udeleženci se morajo nabaviti posebno izkaznico za Misijonsk* teden v Grobljah. Dobi se pri vseh župnih uradih in pri poverjenik*^ Katoliških misijonov. Izkaznica stane 3 Din. S to izkaznico imate pris*°P k vsem prireditvam Msijonskega tedna in kongresa, tudi na razstavo, ** misijonskemu filmu in k igri v nedeljo popoldne. Ta izkaznica je **e obhodno potrebna vsakomur.
Dragi Slovenci, Misijonski teden in Misijonski kongres v Groblji sta zamišljena kot do sedaj največji misijonski prireditvi na Slovenskem-Čas je, da se tudi mi Slovenci začnemo bolj zanimati in delati za največ] zadevo krščanstva, za pokristjanjenje sveta. Če bomo pri prireditvi vS. sodelovali, bo res nekaj veličastnega. Vernost kakega naroda se i*mr tudi po tem, koliko zanimanja kaže za misijonsko delo sv. Cerkve. Djj kažimo z veliko udeležbo na Misijonskem kongresu, da hočemo b* Slovenci tudi na misijonskem polju enakovredni drugim katolišk*1® narodom. Sedanji čas zahteva, da priskočimo tudi mi sv. Cerkvi uspes*1 na pomoč, da bo čimprej ves svet Kristusova last. Pripravljalni odbor.
Slovenski javnosti!
V proslavo 140-letnice Vodnikovih »Lublanskih Noviz« in 30-letnice organizacije slovenskih poklicnih novinarjev priredi ljubljanska sekcija 'Jugoslovanskega novinarskega združenja na jesenskem ljublj. velesejmu
JUBILEJNO RAZSTAVO SLOVENSKEGA NOVINARSTVA
Razstava je zelo na široko zasnovana in zavzema štiri velike vele-8ejmske paviljone. Poda celoten pregled nastanka in razvoja slovenskega ^vinarstva od najstarejših časov pa do današnjih dni, hkratu pa pokaže Poleg nekdanjih načinov razširjanja vesti tudi najnovejše izume, ki se jih Poslužuje sodobna časnikarska poročevalska služba. Da bo vse to prikazano čim bolj nazorno, bodo novinarji izdajali na razstavi poseben onevnik, urejevan, stavljen, tiskan in razpošiljan pred očmi obiskovalcev. Popoln pogled v organizacijo časopisja bo nudila jubilejna razstava sionskega novinarstva, poleg tega pa tudi pregledno pokaže vse ogromno delo, ki je združeno z nastankom, razvojem in napredkom slovenskega kovinarstva, pri tem pa opozori tudi na koristi, ki jih je narod imel in vsi sloji še imajo od časopisja.
Razstava slovenskega novinarstva mora biti in tudi bo kulturen do-Sodek prve vrste!
Da pa razstava ta svoj visoki cilj doseže, prirede novinarji razstavo 8 sodelovanjem Društva tiskarnarjev v Sloveniji, Zvezne organizacije grabnih delavcev Jugoslavije v Ljubljani, ljubljanske podružnice Združenja paličnih faktorjev Jugoslavije, časnikarskih in časopisnih podjetij, Ljub-'lanskega velesejma ter odličnih kulturnih in gospodarskih strokovnjakov.
Da bo res ves jesenski ljubljanski velesejem v znamenju sloven-skega novinarstva, je pa potrebno tudi
SODELOVANJE VSE SLOVENSKE JAVNOSTI
kr se zato obračamo na njo s pozivom, naj pomaga pri iskanju in zbi-rknju razstavnega gradiva. Trdno smo prepričani, da ta naš poziv ne bo ^an, saj je doslej razstavni odbor povsod pri Slovencih, kamorkoli se le obrnil, naletel na največjo pripravljenost za sodelovanje.
Živo pa se zanimajo za razstavo slovenskega novinarstva tudi drugod P° Jugoslaviji in celo v tujini. Več znanstvenikov svetovnega slovesa je kdboru zagotovilo in deloma tudi že izkazuje svojo pomoč. Vzrok več, da krdi slovenska javnost stori svojo dolžnost!
Izreden dogodek letošnjega leta bo razstava slovenskega novinarstva s sodelovanjem vse slovenske javnosti mora biti tudi trajnega pomena Za Slovence ter mogočen podnet za napredek slovenske kulture.
^ Zato smo kot poklicni novinarji in redni člani ljubljanske sekcije JNU z veseljem prevzeli častno predsedstvo razstavnega odbora ter
VABIMO VSO NAŠO JAVNOST,
/k pripravljalnemu odboru pomaga pri zbiranju sredstev in gradiva za ;° splošno poučno in koristno razstavo ter se že sedaj pripravlja na obisk 6 velevažne narodne manifestacije.
Za jubilejno razstavo slovenskega novinarstva na jesenskem ljub-Janskem velesejmu potrebuje pripravljalni odbor poleg vseh drugih sionskih časnikov tudi vse slovenske časnike in časopise, brošure in letake, .1 so jih pisali in razširjali slovenski bojevniki na frontah ali v ujetništvu ln Ha pohodih skoraj po vseh delih sveta. Predvsem je važen dobrovoljski
tisk, enako pomembna so pa tudi vsa glasila beguncev in internirancev ter političnih ali vojaških kaznjencev. Poiskati, zbrati in ohraniti moramo prav vse od pravega tiskanega in morda tudi ilustriranega časnika pa do litografiranih ali kakorkoli razmnoženih, torej tudi do pisanih ali z okorno roko risanih lističev, ki so samo po enkrat izšli. Tudi pisma z novicami) ki ste jih pošiljali tovarišem ali domov, spet poiščite, saj so taka pisma večkrat nadomeščala časnike, ki jih ali sploh ni bilo ali pa niso smeli objavljati takih vesti. Ne pozabite tudi na letake, ki so prihajali z one strani fronte z letali ali kakorkoli, zlasti pa poiščite vse dobrovoljske m revolucionarne liste in letake. Prav vse zberite, naj bo še tako važen oklic* poročilo o zmagi ali porazu, še tako prešerno šaljiva in posmehljiva slik3 ali tudi osmrtnica.
Zberite vse, kar so dragi v našem jeziku pisali za nas, in tudi vse; kar smo mi v dragih jezikih pisali in razširjali med bratskimi in tujim} narodi. Poiskati in najti pa moramo tudi najvažnejše, kar so tujci pism’ o slovenskih pokretih, o dobrovoljcih in o slovenskih vprašanjih sploh Či mveč bomo našli in zbrali, tem jasnejša in popolnejša bo slika, koliko smo Slovenci pretrpeli in koliko je naš narod žrtvoval za svojo svobodo in za mir človeštva!
Vse, kar imate ali najdete, takoj pošljite pripravljalnemu odboru z3 razstavo slovenskega novinarstva v Ljubljani, ali mu pa vsaj pismen0 javite naslov in vsebino časnika, letaka, pisma ali slike. Za vse P°' sojene predmete prevzame razstavni odbor popoln0 jamstvo, da jih po razstavi dobi lastnik spet n e' poškodovane in brez stroškov.
Pripravljalni odbor za razstavo slovenskega novinarstva, Ljubljana,
Velesejem.
Nove knjige
Anton Luskar, salezijanec. Obredni priročnik. Celje 1937. Z®' ložila Dražba sv. Mohorja. Cena broš. 40 din (za ude 30 din), vez. 52 dm (za ude 39 din).
Veseli smo te nove slovenske knjige. V času, ko že imamo slovenski Novi Zakon v krasni izdaji, slovenski obrednik, ko pojemo pri slovesu'0 mašah v slovenskem jeziku list in evangelij, je nedvomno dobrodosl3 knjiga obrednika priročnika. Sicer je res, da duhovniki, ki v prvi vrst' rabijo in morajo poznati predpise o cerkvenih obredih, razumejo latinsko* toda za vse naše zakristane in zakristijske uslužbence je manjkala knjig3: ki bi jih poučevala o raznih cerkvenih obredih pri sv. maši. Zato so vrsm svojo službo večinoma le tako bolj približno, gledali so, da niso bili d°' hovniku na poti in da so čimpreje storili vse, karkoli jim je sproti nar°' čil. Razumljivo da je pri tem marsikdaj trpela lepota katoliškega bog0-služja. V obrednem priročniku pa najdemo v lepi slovenščini opisane vs obrede, kateri pridejo običajno v cerkvi tekom leta na vrsto. V njej naj' demo navodilo za strežnike pri sv. maši, ki jih morajo po največ zakris*3' ni poučevati in nadzirati. V knjigi najdemo navodila za obrede slovesu maše, pri sv. maši pred najsvetejšim, škofovski sv. maši itd. Prav tako P tudi navodila za posebna opravila v cerkvenem letu, kakor za obrede F blagoslavljanju sveč, pepela, oljčnih vejic itd. Kdorkoli je pri cerkv uslužben, bo moral imeti ta Obredni priročnik stalno pri roki.