Foštnina plačana v gotovini. 5UOBODF) PRRUIČN05T miR Leto IV., št 2 V Ljubljani, dne 15. februarja 1934. Cena Din 1* V boj! Dogodki zadnjih dni v Franciji jasno dokazujejo, da j-* večina ljudstva dobra in poštena, da v svojih srcih zavrača ostudne izrodke, ki jih je povzročila svetovna vojna in povojni čas. Zavedamo se, da svetovna vojna ni končala z določili versailles-skega in drugih mirovnih diktatov v letih 1919. in 1920., kajti svet je še vedno živel pod vtisom pogu-bonosnih vojnih razmer in jih ni mogel ali ni hotel odstraniti. Nasilne politične metode zadnjih let, ki so hotele vladati brez volje ljudstva in še nadalje v kalnem ribariti z izžemanjem narodov predvsem na gospodarskem polju, so rodile odpor pri vseh slojih naroda. Ta odpor se je najprej pokazal na Francoskem, kjer so množice naroda kljub parlamentarni vladni večini s silo in z energično gesto prisilile samodržce, podkupljene in korumpirane, da so stopili v ozadje in dale vse državno vodstvo v roke poštenim, delavnim in za blagor ljudstva ter države vnetim ljudem. Posebno hvale vredno je treba povdariti, da so veliko vlogo pri vsem tem igrali bojevniki, ki so oboroženi le z vojnimi odlikovanji stopili na ulico pred strojnice, puške, tanke in sablje konjenikov ter so s tem dokazali, da so ravno tako zanesljivi in neustrašeni bojevniki v domači fronti za poštenost in blaginjo države, kakor so bili pred leti v bojnih vrstah pred sovražniki. In to zdravo načelo je zmagalo ter čez noč pomedlo z vsemi pijavkami, ki so petnajst let izžemale narod in državo ter se polastili moči potem, ko so vojno preživeli v varnem zaledju med šumečimi zabavami in brezskrbnim življenjem. Zato je tudi v slovenski javnosti z zadovoljstvom odjeknila misel, da se združijo vse bojne organizacije v skupno fronto proti vsem izrodkom današnje dobe zlasti proti korupciji in nevzdržnim gospodarskim razmeram. Saj so bojevniki ljudje, ki vsakomur radi pomagajo, ker so ravno v bojnih vrstah spoznali vso nezmisel sovraštva in brezplodnega uničevanja, ko so razni izkoriščevalci gonili narod proti narodu ter uničevali kulturne pridobitve mnogih desetletij samo za to, da so lahko preko trupel in življenj mogli doseči svoje samopašne koristoljubne namene. Boj proti vsem korupcijonistom je naše načelo, ker se zavedamo, da je le v krščanski ljubezni, dosledni pravici in resnični poštenosti mogoča zdrava skupnost in pravilen napredek vseh držav in narodov. Naš klic se dviga do vseh onih, ki odločujejo pota in usodo narodov in držav, da spoznajo v skrajnem času krivice, ki jih trpe ljudstva, ko narodom ne nudijo tistih pravic, ki jim gredo. Mi, bojevniki, smo dolžni že napram svojim mrtvim tovarišem, da vendar enkrat opozorimo na vso nesrečo današnjih dni. Nepravične določbe mirovnih diktatov, trume najboljših mož, ki ječe v ječah, taboriščih in tujini, deli narodov, ki so odtrgani od skupnega narodnega telesa, težke gospodarske razmere, ki uničujejo ves svet, silijo, da se povsod do temelja izpremeni vse, kar je privedlo do teh nevzdržnih in za človeštvo nevrednih pojavov. Še je čas, še se da mnogo popraviti, še ni izgubilo človeštvo vere za dobro in pravično, zato, vsi, vsi vkup, ki ste dobre volje, da pridemo zopet v zdrave in normalne gospodarske in nacijonalne razmere! Treba je, da petnajst let po vojni vendar enkrat zmagajo mir, svoboda in pravičnost ! Gospodar zemlje Zavišujemo članek »Prihaja slovanski čas« in mu doda-jeiro nastopne logične zaključke: Nacijonalni fanatizem ne bo odrešil sveta, kakor ga ne bo boljševiški materijalizem. Oba sta nasilna, oba spočeta v krvi, oba žugata, skušata s silo ubiti svetu v glavo svoje krvave metode. Svet se pa ne bo več strašil groženj ne žu-ganja, ker je tega sit, sit nasilja, sit krvavih bajonetov. Izmučeno človeštvo si želi miru, miru in kruha in svobode. Ne mara vratolomnih skokov, temveč hoče samo prirodnega razvoja, utrujeno po silnih pretresih. Kdo bi še slepo drvel za rjovenjem hujskačev, kdo bi se še razvnemal ob fanatičnem podžiganju k sovraštvu napram sosednemu narodu, ob hujskanju proti raznim stanovom, nazorom in veram, ali ob umetno podžganem smrtnem sovraštvu napram bur-žujem. Kakor bi ne imeli ljudje prav nikakih drugih opravkov na svetu. Čemu toliko sovraštva, gnusa in pekla na zemlji, toliko nasilja, pokoljev? V slovanski duši je zakopan misterij bližnje dobe, ki prihaja. Iz strašnega ruskega martirija bodo vstajali vele-misleei, poduhovljeni velikani, vzrasli iz trpljenja in strahot. Kakor svetilniki bodo svetili človeštvu — in vnel se bo silovit dvoboj med materijo in duhovnostjo. Tedaj bo zlomljen sedanji kapitalistični sistem, a prirodno človeštvo bo klonilo pred Idejo, samo pred silno, plemenito Idejo aitruizma, nesebičnosti, bratstva. Slovanska doba ne bo nasilna; Slovan je miroljuben. Ne bo šovinistična; šovinizem je Slovanu tuj. Ne bo materialistična v današnjem pomenu; današnji materialistični egoizem bo izzval v človeštvu gnus. Bližajoča se slovanska doba bo v glavnem gospodarskega značaja. Tu bi utegnili priti v poštev sistemi sovjetskih gospodarskih petletk, v kolikor se krijejo z načeli nesebičnosti in prihajajo njih dobrine in pridobitve v dobro vsemu človeštvu. Bo ta doba torej strogo socijalna; brez dvoma bo prišlo zopet do veljave slovito slovansko zadružništvo ali se povrnile celo nekdanje zadruge, prikrojene novemu času in novim soei-jalnim zahtevam. Take zadruge bi bile resnično socijalno pravične, človečanske, pospeševale bi bratstvo na zemlji. »Slovanu je dano srce in zdravje«: njegova doba bo altru-istična. Bo pa to tudi že deloma duhovna doba, kajti Slovanu je duhovnost prirojena. Na katerih etičnih temeljih bo slonel njegov kolektiv, ni težko dojmiti. Zunanje svetinje so mu sovjeti porušili, nu, on bo polagoma to prebolel, in bo pozabil na vidne znake izpričujoče vere. A len glob- 1 lje se bo pogrezal vase, in kar je bilo poprej samo zunanje, plitvo, bo zdaj postalo kri in odgnalo sad. Poprej odgojeni samo po naukih, bodo poslej prepričani verniki... Največja Kristova zapoved o ljubezni do bližnjega bo resnično živela v njih in postala vodilno načelo prebiijajočega se človeštva. Ni^o utopije. Je to. edini realističen pojem, po katerem bo moči spraviti človeštvo iz kaosa. Po teh etičnih načelih k ozdravljenju in zdravju — ali brez teh v propast. Eno ali drug0K||)osebne izbire ni. Kar poglejmo, kam vodijo pota: fanatizem vodi v vojno, materijalizem v vojno, teror v revolucijo, diktatura v revolucijo, trpinčenje v revanžo, zatiranje ljudstev: v vojno. Po naših utemeljitvah bo torej nastopajoča slovanska doba taka, da lahko zremo z mirnim zanosom vanjo ter se ji predamo z vso brezskrbnostjo? Ne. Se drže Germani v rokah meč, a na daljnjem Vzhodu preži rumeno pleme, da zada prebujajočemu se Slovanu smrten sunek. Slovani morajo biti pač budni stražarji, budni bolj kot kdaj prej, kajti sosedje postajajo besni, zvijajo se v krčih, grizejo. Ta ugriz bi pa utegnil biti opasen, je kakor steklina ali sok kadavra. Saj bodo skušali propadajoči ponovno zapaliti svet, za vsako ceno ga zapaliti in pognati v vesoljni pokolj. Kajti jim je pač ljubše, da se svet pogrezne, izgine, nego bi mu zavladali »barbari«. Vsakdo sme vladati svetu, ko spuste vajeti presvitljeni Romani in Germani, naj nastopi magari rumeno pleme, le Slovanom, tem barbarskim sužnjem, ne pritiče gospostvo sveta. Taka je zahteva propadajočih plemen, teh smrtnih sovražnikov slovanstva. Zato velja: Slovani budni in oprezni! Znaki propadanja in germanske rase so bolj in bolj vidni. Sterilizacija ali prisilno odstranjevanje nezdrave rodilnosti pri Nemcih je nov zgovoren znak pešanja nemške krvi. Nemci se tega zavedajo in skušajo propadanje zajeziti; morda jim kaj zaleže. Romanom "'bi seveda ne zalegla nobena sterilizacija več; njihova impotenca je v višinskem stadiju razvoja njihove degeneracije. Tem nasproti pa vstaja armada slovanskih kmetov. Čisto prirodno ljudstvo, živeče s prirodo; njega še ni premamila našminkana kultura, ni ga izobrazila šola, kjer se brusijo umi velikih sleparjev in goljufov. Ne, slovanski kmet je tak, kakor ga je dala priroda. In prirodni človek zavladaj svetu, kmetsko zdravje dvigni bolehavo človeštvo, kmet orji, sej, kmet, gospodar zemlje! In ko bodo zavladali kmetje, bo vojne .konec, konec trpinčenj in zatiranj. Ne vidimo nikakega drugega izhoda iz večnih prekuca-vanj; edini izhod je: nastopi slovanski kmet! Bolezni je na svetu dovolj, zdravje naj nastopi! In bojevniki stoje za kmetskim zdravjem in so apostoli bratstva. Hočejo družabni red, ki bo stal zakoreninjen na silnih temeljih altru-izma, sporazuma, človečanstva. Hočejo absolutno socijalno pravičnost za delovne sloje; kmetom in delavcem, to je širokim ljudskim plastem — veljavo in besedo! Za temi načeli stojijo postrojeni, v to smer razvijajo svojo borbenost. Mte. Kaj smo? Vojna nam je glave popolnoma zmešala, pravijo nekateri. Zakaj? Ne vemo več, tako trde, kaj smo in kako naj bi imenovali to nesrečo in napotek, ki se štuli med Muro, Dravo, Savo in Jadranskim morjem. Trde pa, da so naši »stari«, imeli boljše glave tam pred svetovno vojno, ko so se morali sami boriti na treh frontah: italijanski, nemški in madjarski. Te stare glave trde, da so zato bile boljše, ker so dobro znale pojme ločiti in imenovati ljudi in zemljo tako, kot jim zgodovina in pamet veleva. Potemtakem bi morali tudi mi po vojni hoditi k njim v šolo? Bilo bi v marsičem dobro — pravijo. Pa poglejmo, kaj je pisal svoje dni vrli slovenski borec dr. Josip Vošnjak, katerega rojstno stoletnico smo imeli 4. januarja, o »slovenskem vprašanju^ v letih, ko sta se rodili med Slovenci dve stranki, »napredna« in »klerikalna«, kakor ju imenuje v knjižici »Slo- venci in državni zbor leta 1873 in 1874.« Tedaj torej je Vošnjak zapisal pod naslovom »Politično gibanje in politične stranke med Slovenci« takoj v začetku o slovenskem vprašanju te-le jasne besede: »Slovenci sami za se smo le eden manjših narodov. Seveda spadamo k velikemu slovanskemu plemenu, ka-, terega rodovi so: Jugo-Slovani (Slovenci, Hrvati, Srbi in Bulgari), Rusi in Severo-Slovani (Čehi, Slovaki in Poljaci). Vseh Slovanov je v Evropi in Aziji blizu devetdeset' mi-ljoncv, a nas Slovencev je le eden miljon in 200.00, živečih na Kranjskem, slovenskem Štajarji, Koroškem, Goriškem, Tržaškem in v Istri. Na Ogrskem živi 50.0O0, na Beneškem pa 30.000 Slovencev. Mejašimo se z Nemci, Italijani in Madjari in samo proti hrvatski meji so naši sosedje tudi slovanskega rodu. Kakor pa vsak človek in vsaka rodbina mora v prvi vrsti po svojih lastnih močeh skrbeti, da si pridobi potrebne pomočke za življenje, ima tudi vsak narod pred vsem se sam poganjati, da si zboljša svoje stanje in ne zaostaja za sosednjimi narodi po svoji lastni nemarnosti. Slovenci smo to zdavnaj spoznali. Čutili smo se kakor eden narod, naj živimo tu ali onstran Save, ob Dravi in Muri ali ob bregovih Jadranskega morja. Potegovali smo se krepko vsi brez razločka, naj smo bili posvetnega ali duhovenskega stanu za svoje narodne pravice, za razširjenje vednosti nad ljudstvom in sploh za napredek in srečo svojega naroda. Naši nasprotniki v deželi so bili nemšku-tarji in lahoni, to so ljudje, po rodu Slovenci, kateri so se pa izneverili svojemu narodu, odrekujejo svojim rojakom njihove narodne pravice, tujcem pripomagajo, a tako zatiralo domačo stvar. Bili ste tedaj dve stranki na Slovenskem: narodna in protinarodna (nemškutarska in lahonska). O verskih stvareh nij bilo govora, kajti katoliška vera je pri Slovencih od nekdaj vkoreninjena in veri od nobene strani prav nobena nevarnost nij pretila. V nevarnosti smo pa, da izgubimo vsled stoletnega potujčevanja po šolah in uradih svojo slovansko narodnost in da ponehamo biti sa-mostalni narod. Tako smo bili složni in edini do poslednjih let.« Kaj smo torej Slovenci po mladi VošnJakovi pameti 1.1874? »Eden manjših narodov«, ki spada k velikemu slovanskemu plemenu in k rodu Jugo-Slovanov, ki so že tedaj zanj bili: Slovenci, Hrvati, Srbi in Bulgari. Vzemi v roke knjižico »Naši onstran meje«, ki jo je uredil in izdal lani v Ljubljani Peter Pavlovič in čitaj samo naslove. Tako piše I. Lovor o »Julijski krajini«, L. Kraški o »Julijskih Jugoslovanih«, P. Pavlovič o »Kalvariji julijskih Jugoslovanov, M. Vinar pozna le »slovenski Korotan«, G. Brodnik le »Slovence na Koroškem« in M. Goriški le končno »Naš narod med Rabo in Donavo«. Kar pamtim, sem se učil in bral — pred vojno seveda —! da so na Primorskem Slovenci, v Istri pa Hrvatje in Slovenci. Mejnik Jože. Vsi ljudje so oblečeni, I vendar niso vsi zadovoljni. Zadovoljni so samo I oni, ki kupujejo tkanine za obleke in perilo pri A. ŽLENDER, Mestni trg 22 Vse dopise, naročila in oglase pošiljajte na uredništvo in upravo »Bojevnika«, Ljubljana, Poljanska cesta 48. Čekovni račun štev. 13051. Poravnajte naročnino, saj znaša le 10 Din za vse leto! 2 Obisk vojnih grobov ob Soči Med vožnjo v Kobarid je ga. Zaplotnikova izrazila željo, da bi obiskala gospoda župnika v Kredi pri Kobaridu, s katerim je znana še izza mladih let. Tej želji ni bilo mogoče ugoditi, ker bi se izlet zavlekel kar za tri ure. Ker je pa bilo gospej veliko na tem, da obišče gospoda župnika, se je v Kobaridu hitro odločila, da najame taksi in da se popelje k njemu. Na prijazno povabilo sem bil poleg ge. Globočnikove in g. Žana tudi jaz deležen te lepe vožnje in na mah smo bili v K-redi. Vzhieen radosti je bil gospod župnik, ko je spoznal stare znance, in povabil nas je na prigrizek. Pripovedoval nam je vse potankosti kobaridskega preboja, ker je bil sam očividec te velike ofenzive. Pripovedovanje je bilo tako zanimivo, da sta minisli dve uri, kakor bi trenil z očesom. Ko smo se mi mudili v Kredi, je avtobus nadaljeval pot do Bovca, kjer smo se zmenili za obed. Prišel je čas ločitve iz Krede. Gospod župnik se nam je ponudli, da nas spremi do Bovca, kjer nam bo ob poti še pokazal nešteto zanimivosti iz svetovne vojne* in že smo brzeli po lepi cesti proti Bovcu. Na levi in desni sami neizbrisni spomini vojne, sama pokopališča in še sedaj razdejana posestva. Med potjo nam je pokazal tudi' rGjstni kraj pesnika Gregorčiča. Groba si, žal,, zaradi kratko odmerjenega časa nismo mogli ogledati. Po dobri uri smo dospeli v Bovec, kjer smo našli že tudi naše tovariše pri obedu. Sveži gorski zrak nam je napravil mnogo teka in Bovčani so se morali potruditi, da so nasitili naše želodčke. Po obedu smo si ogledali Bovec, ki ga imajo tudi sedaj Italijani za drugo Švico. Bovec živi le od tujskega prometa, saj je priznan kot eden najlepših gorskih letovišč. Leži v kotlini, obdani z gorskimi velikani. Predvsem bo muogim bojevnikom znan R o m -bon, ki je bil ena najnapornejših točk soške fronte, Kako strahoviti boji so se vršili ravno za to točko, pričajo številna pokopališča v Bovcu, kjer so pokopani večinoma le oni, ki« so padli na Kombonu. Visok je 2208 m. Vrh je le s težavo^ dostopen. Po grebenu so bili izpeljani strelski jarki, ki so križali glavno cesto le nekaj sto metrov pred Bovcem. Bovec sam je zaradi bližine fronte silno trpel po artilerijskem ognju in je bil skoroda popolnoma porušen. Sedaj pa je vse na novo sezidano in kraj ima lice modernega gorskega letovišča. Z gospodom župnikom smo šli na Kraj, kjer so strelski jarki križali glavno cesto. Tam nam je nad eno uro pripovedeval najzanimivejše dogodke med vojno, ker je bil pri vsem tem vojnem gibanju sam navzoč. Napolnil bi ves list, če bi hotel opisati vso to zanimivo razlaganje. V bližini je stala na samem majhna cerkvica, katero so Avstrijci radi pietete varovali in ni bil na njo oddan niti en strel. To »ugodnost« so Italijani izrabili, in jo upotrebovali za eno največjih nmnicijskih skladišč. Napolnili so jo do vrha z municijo. Ko jim tudi to ni zadostovalo, so jo podkopali tako, da je stala vsa cerkev samo na štirih stebrih. Tudi novo nastala klet je bila polna municije. Za to je končno zvedelo avstrijsko vojno poveljstvo in z enim samim strelom je naredilo konec temu početju. To je bila ena največjih eksplozij municijskih skladišč. Danes stop na istem mestu nova cerkvica. Vse naokoli je nešteto neizbrisnih spominov na nekdanja strašna razdejanja. Ko bi imeli na razpolago dovolj časa, bi radi poslušali tudi do večera zanimiva pripovedovanja gospoda župnika, tako pa smo bili priniGrani nadaljevati našo pot in nam bo gospod župnik o priliki prihodnjega izleta povedal še druge zanimivosti o bojih pri Bovcu. Med potjo smo si ogledali sotesko, kjer je ilmela bivša Avstrija trdnjavico. Soteska je zelo ozka, globoko vsekana med gorske velikane, komaj je prostora za cesto in globok potok Koritnico. Pod Rombonom nad to trdnjavico je bila na ozki gorski ravninici postavljena zopet trdnjavica, iz katere so lahko obstreljevali vso bovško kotlino. Ta zgornja trdnjavica je bilk od Italijanov popolnoma porušena, dasi1 je bila v njej posadka še leta 1916. V obeh trdnjavicah so služili večinoma Slovenci in je bil njih poveljnik sedanji podpolkovnik v pokoju Ivan Rojnik, ki živi esdaj v Ljubljani. Spodnje trdnjavice ni moglo nikdar pogoditi italijansko topništvo, dasi jo je dve leti obstreljevalo neprenehoma s topovi največjega kalibra. Tudi na vseh okoliških gričih in obronkih so bile majhne trdnjavice, ki so služilo za postojanke malemu številu avstrijskega topništva in pa tudi za drugo bojno črto, ako bi Italijani prodrli pri Bovcu. V dobrih 20 minutah smo bili v Spodnjem Logu,, kjer je veliko vojno pokopališče. Sredi tega pokopališča stoji veličasten spomenik, ki predstavlja vojaka, kateremu ležj v naročju vojak Bosanec. Vojak oleda na Rombon, kakor da pričakuje od tamkaj novih mrtvecev. Spomenik je izdelan v nadnaravni velikosti in je na njem poleg drugih tudi jugoslovanski napis: »Na Rombonu palim junaeinw. Iz Loga smo dospeli do slovitih bivših avstrijskih utrdb na Pre-dilu. Tudi te utrdbe, ki so bile za Avstrije vsakomur nedostopne, smo si natančno ogledali. Bile so tako zgrajene, da so jih smatrali za nezavzetne. Zanimive so zveze med posameznimi utrdbami. Tako je ena spodnjih utrdb zvezana z gornjo le po klinih približno 300 m visoko. Pred utrdbami je bil nekoč most, 60 m nad vodo. Že za francoskih vojn so hoteli Francozi priti v notranjost trdnjave, pa je tedaj tu padlo čez 1000 francoskih vojakov. Moist je bil namreč napravljen tako, da se je v sredini lahko odprl in tako je tudi francoska vojska zdrknila 90 m globoko. Tamkajšnje ljudstvo pripoveduje, da morajo biti v prepadu še danes okostja francoskih vojakov. (Nadaljevanje prihodnjič. — Janko Vertin.) Dopisi Združenje borcev v Ljubljani je imelo 1. redno zasedanje banovinskega odbora dne 28. januarja 1934. v dvorani Trgovskega doma v Ljubljani. Predsednik tov. Kuster Avg. je otvoril ob 10 zborovanje, pozdravil vse navzoče ter prešel takoj na dnevni red. Poročal je o potrebi združitve vseh skupin bivših bojevnikov, rezervnih oficirjev, invalidov, četnikov in dobrovoljcev. Opisal je našo zgodovino, omenjal zlasti prizadevanje in priprave Slovencev še za bivše Avstrije za ustanovitev naše Jugoslavije ter žrtve, ki so bile doprinešene, da se je osnovala ta država. Nadalje povdarjal, da je potrebna združitev zato^ ker bo le res močna skupna organizacija lahko nastopila proti korupciji in slabemu gospodarstvu, ki se je pojavilo v naši državi. Poročal je, da bo treba zastaviti energične korake, da se omili gospodarska kriza, ki je zadela vse sloje, tako kmeta, delavca, obrtnika, industrijalca in vse druge stanove. Po poročilu tovariša predsednika povzame besedo tov. Fafrjančič, ki razloži pravila združenja. Po debati so bila sprejeta s pripombo in naročilom, naj začne akcijski odbor takoj delati na sestavi novih pravil, ki bodo sprejemljiva za vse skupine. Dodatni predlog za spremembo pravil je v imenu skupin bojevnikov predložil tov. Matičič. Pri volitvi predsednika se oglasi k besedi tov. Marinko. Po daljšem govoru, v katerem je povdar-jal zmožnost tedanjega začasnega predsednika, predlaga, da se tov. Kustra tudi še nadalje izvoli za predsednika. Predlog je bil soglasno in z dolgotrajnim odobravanjem sprejet. V nadzorni odbor je bil izvoljen za predsednika tov. profesor Mateja in po en član od četnikov, rez. oficirjev, dobro-voljcev in invalidov. Razsodišče tvorijo: tov. dr. Mastnak kot predsednik, člani pa prof. Prežel j in tov. Šteie. Članarina se določi od zunanjih skupin z ozirom na njih slabi gmotni položaj po Din 2— letno od člana, skupine v mestu pa po zmožnosti več. Določi se podpornina, ki znaša Din 100-—, ustanovnina 1000—, dobrotniki so pa oni, ki plačajo Din 3000-— in več. S tem je bil dnevni red izčrpan in je tov. predsednik zaključil zborovanje ob pol 1 popoldne. Zastopstvo bojevniških skupin pri Združenju borcev. O priliki zbora v Unionn,, ki so se ga udeležile v velikem zastopstvu vse skupine bojevnikov, so te določile za dobo enega leta sledeče zastopstvo v Združenje borcev. V osrednji izvršni odbor: Matičič, Marinko, Rozina; kot namestniki: prof. Ratej, prof. Prezelj ter urednik »Rojevnika. M. Ratej. Najprej je pozdravil vse navzoče člane in delegate bratskih skupin, nato je v svojem kratkem uvodnem poročilu očrtal delovanje skupine v preteklem letu. V nadaljnjem govoru je predsednik povdaril zvestobo- in vdanost do naše domovine in do Njegovega Veličanstva kralja, kateremu se odpošlje brzojavni po- 5 zdrav. Tajniško poročilo je podal tov. Miklavčlg tudi za leto 1932. Iz poročila je razvidno, kako Velik razmah je organizacija storila v letošnjem letu kljub mnogim neprilikam in težavam. Postala je ena najmočnejših organizacij v Trbovljah. Načelnik prireditvenih odsekov, tov. Kuhar, je pohvalno poročal o požrtvovalnosti vseh tovarišev, ki so sodelovali na prireditvah. Na predlog o raznih prireditvah je občni zbor soglasno sklenil,, da se priredita tabora na Retju in pri Sv. Katarini, pa tudi tombola. O pomenu Samopomoči bojevnikov v Ljubljani je povdaril tov. Mislej in je očrtal potek zadnjega občnega zbora v Ljubljani. Po izčrpnem blagajniškem poročilu tov. Brinovca, predlaga tov. Grobolšek zaupnico s pripcmbo, da bi se drugo leto bolj štedilo pri izdatkih. Po osem-miriutnem odmoru slede volitve novega odbora. Enoglasno se izvoli dosedanji predsednik Č. g. M. Ratej, kot neprecenljivi, neumorni borec bojevniških trum v Trbovljah. V ostalem je bil izvoljen stari odbor z malo izjemo. Sklene se tudi, da se zviša pristopnina od 2 na 10 Drn, članarina ostane ista kot do sedaj, pač pa se za vsak smrtni slučaj člana določi obvezni prispevek 3 Din, za dva slučaja pa se plača naprej za kritje podpornega pravilnika. Ob 1 popoldne je tov. predsednik zaključil dobro uspeli občni zbor s pozivom, naj delajo tovariši še nadalje složno koristno delo in pokažejo res pravo tovarištvo in neomajno zavest bratstva kot v dnevih največje bridkosti in trpljenja. Skupina bojevnikov v Litiji je priredila na dan sv. Štefana boži čnico za revne otroke, pri kateri je skupina obdarovala vse bojevniške otroke v starosti od 1. do 14. leta. Na sporedu božičnice je bila najprej živa slika pri grobu umrlega tovariša-bojevnika, nato je bilo več deklamaci!|, nakar je bilo obdarovanih 100 otrok. — Dne 6. januarja je imela skupina ob 14. uri svoj redni občni zbor pri tov. Cerarju Francu v Litiji. Občnega zbora se je udele- žilo 57 tovarišev, največ nanovo pristopivših članov. Skupina prvo leto Jepo napreduje. V minulem letu je imela 62 Članov, od teh je bilo 40 naročnikov na list »Bojevnik«. Pri volitvah je bil soglasno paiovno izvoljen za predsednika tov. Koprivnikar, odbor je pa nekoliko izpremenjen, Zagorje ob Savi. Dne 28. januarja t. 1. se je vršil občni zbor naše skupine bojevnikov. Po poročilih^ ki so bila sprejeta, je sledil sprejem novih pravil. Ob spodbudnih besedah tovarišev iz Trbovelj je bil izvoljen novi odbor, ki je cstal z malimi spremembami neizpremenjen. Dne 18. februarja t. 1. bo sestanek bojevnikov za Kotredež in okolico pri Francku ob 3. popoldan. — Prihodnje dni obišče blagajnik vse člane. Prosimo tovariše, da mu ne otežujejo dela in mu dolžno članarino pripravijo. Za tiskovni sklad so prispevali: Verlič Anton, Ljubljana, Din 10'—; Skupina bojevnikov Železniki, Din 21'—; Skupina bojevnikov Devica Marija v Polju, Din 40*—; Neimenovani, Din 30*—; Jenko Avgust, Ljubljana, Din 78*—; Skupina bojevnikov Litija, Din 31*50; Skupina bojevnikov Hrušica, Štepanja vas, Bizovik, Din 100'—; Šmuc Lojze, Ljubljana, Din 10"—; Olip Pavel, Lesce, Din 20*—; Skupina bojevnikov Ljubljana-Moste, Din 200'—; Do linar Andrej, Ljubljana, Din 10*—; Lavrič Ivan, Stari trg pri Rakeku, Din 5'—; Keber Anica, Ljubljana^ Din 10*—; Skupina bojevnikov Železniki, Din 50; Pogačnik Fani, Ljubljana, Din 10*—; Martinčič Avgust, Ljubljana, Din 40'—; Pogačnik Albin, Stražišče, Din 10*—; Skupina bojevnikov Devica Marija v Polju, Din 150'—. Na razna vprašanja sporočamo, da se dobe vsa navodila za osnovanje skupin bojevnikov in pravila pri uredništvu »Bojevnika« v Ljubljani, Poljanska e. 48. Slovenia-Transport t,, z Ljubljana, Miklošičeva cesta 19, Telefon 27-18 Špedicija * Mednarodni transporti * Železniški revizijski in tarifni biro * Skladišča * Reekspedicije ^ Odprema blaga * Preselitve s pohištvenimi vozovi * Prevažanje blajja * Strojni transporti * Oskrba transportnih zavarovanj * Carinska špedicija Uvozno, izvozno, tranzitno ocarinjenje * Carinsko-revizijski in tarifni biro * Rekurzi * Oskrba dozvol za carine slobodni uvoz strojev etc •» Zelez^tovor. in car in.-tarif ne informacije * Proračuni FRIGIDAIRE električno - automatično hlajenje. Za gospodinjstvo in obrt Proizvod GENERAL MOTORS Direktni uvoz in izključna pravica prodaje v kraljevini Jugoslaviji JUGOTEHNAJ*. LJUBLJANA Gosposveisk* cesta 1-3 Podružnice v Zagrebu, Beogradu in Splitu Ljubljana, Šelenburgova 1 » S^a Petra c. 26 priporoča vse potrebščine za šole, urade in teh. pisarne Zlata nalivna peresa svetovnih znamk \ Priporoča se Uelemesarija -==- Restavracija V Buffet Pruourstna postrežba! Nizke cene! SLANIC L1UBL1RNR, B05P05UET5KH C. 6 I. I. NAGLAS u TOVARNA POHIŠTVA LJUBLJANA USTANOVLJENA 1847 Izdaja Konzorcij lista »Bojevnik«. Za konzorcij in odgovorni urednik Rudolf Wagner. — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.