18 UDK 792.077(497.4Ljubljana] V historiografiji slovenskega gledališča je splošno sprejeta teza, da so bila dramatična društva najpomembnejši dejavnik postopnega prehoda iz diletantizma v profesionalizacijo slovenskega gledališča. V zgodovini slovenskega gledališča pa je obstajal tudi vzporedni tok - delavski odri, ki so jih ustanovili v mnogih slovenskih mestih zlasti po koncu prve svetovne vojne. To so bili amaterski odri, ki jih je bolj kot ustanavljanje poklicnih in narodnih gledališč vodila ideja socialne emancipacije. Nekateri med njimi, zlasti Delavski oder v Ljubljani, so uprizarjali kakovostne predstave. Avtorjeva teza je, da je bilo to mogoče zato, ker je Delavski oder v času, ko sta ga vodila Bratko Kreft in Ferdo Delak, razvil značilni način uprizarjanja in ni podlegel skušnjavi, da bi vstopil v neproduktivno (in vnaprej izgubljeno] tekmovanje s poklicnimi slovenskimi gledališči. Poleg tega nam lahko Brechtova zamisel o »enostavni igri«, ki naj bi bila »alfa in omega proletarske igralske umetnosti«, pomaga razložiti uspeh Delavskega odra. Brecht meni, da so igralci, ki prakticirajo »proletarsko igro«, amaterji, vendar pa nikakor niso diletanti. V prispevku avtor predstavi ugotovitve o repertoarju in uprizoritvenih praksah Delavskega odra v Ljubljani z vidika te Brechtove konceptualne in metodološke razmejitve, ki jo - po analogiji z njegovim »potujitvenim učinkom« - imenuje amaterski učinek »proletarske igre«. Ključne besede: Delavski oder, delavsko gledališče, amatersko gledališče, proletarska igra, Bratko Kreft, Ferdo Delak, Bertolt Brecht Dr. Aldo Milohnic je izredni profesor na AGRFT Univerze v Ljubljani, kjer predava zgodovino gledališča. Od leta 2013 je predstojnik akademijskega Centra za teatrologijo in filmologijo. Je urednik številnih zbornikov in tematskih številk kulturnih časopisov, soavtor več knjig, avtor številnih znanstvenih in strokovnih člankov ter znanstvenih monografij Teorije sodobnega gledališča in performansa (2009] in Umetnost v času vladavine prava in kapitala (2016]. Področja njegovega raziskovalnega dela so zgodovina in teorija gledališča, sodobne performativne prakse ter sociologija kulture in umetnosti. aldo.milohnic@guest.arnes.si Delavski oder in amaterski učinek »proletarske igre« Aldo Milohnic AGRFT, Univerza v Ljubljani 19 Uvod Ob mreži dramatičnih društev, iz katerih so postopoma nastajala slovenska poklicna gledališča, so bili delavski odri vzporedni tok v razvoju slovenskega gledališča v prvi polovici 20. stoletja. To so bili amaterski odri, ki jih je bolj kot ustanavljanje poklicnih in narodnih gledališč vodila ideja socialne emancipacije. Do zdaj so bili samo delno raziskani in želja Ferda Delaka, da bi bili dokumentarni prispevki, ki jih je pred več kot pol stoletja zbral v knjigi Delavski oder na Slovenskem, nekoč uporabljeni »kot trdno gradivo za resnično zgodovino« (6) tega izjemno zanimivega in samosvojega pojava v zgodovini slovenskega gledališča, žal še vedno ostaja neuresničena. Namen tega prispevka je, da z orisom nekaterih pomembnih dosežkov ljubljanskega Delavskega odra in z analizo ključnih značilnosti njegovih uprizoritvenih metod primakne vsaj en kamenček v ta še vedno dokaj luknjičasti mozaik »resnične zgodovine« delavskih odrov na Slovenskem.1 Pri tem izhajam iz predpostavke, da so nekateri med njimi, zlasti Delavski oder v Ljubljani, uprizarjali kakovostne predstave, in zagovarjam tezo, da je bilo to mogoče, ker je Delavski oder v času, ko sta ga vodila Bratko Kreft in Ferdo Delak, razvil značilni način uprizarjanja in ni podlegel skušnjavi, da bi vstopil v neproduktivno tekmovanje s poklicnimi slovenskimi gledališči. Ustanovitev Delavskega odra Slovensko ozemlje je bilo, zlasti v dvajsetih in tridesetih letih, prepredeno z delavskimi odri, niso pa bili vsi enako dejavni in uspešni. Poleg ljubljanskega, ki je bil gotovo najpomembnejši, so bili dokaj aktivni tudi delavski odri v Trstu, na Jesenicah in v Trbovljah. Da so bili delavski odri izjemen in samosvoj pojav v kontekstu amaterskega gledališkega ustvarjanja, med njimi zlasti »osrednji« Delavski oder v Ljubljani, je menil tudi Dušan Moravec, ki mu je posvetil nekaj strani v svojem pregledu zgodovine slovenskega gledališča med 1. in 2. svetovno vojno - izjemoma, saj se je v tej knjigi 1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Gledališke in medumetnostne raziskave P6-0376, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 20 ukvarjal izključno s poklicnimi odri. A Delavskemu odru se preprosto ni mogel izogniti, saj je šlo pri njem, kot pravi, »za prizadevanja po uprizarjanju tudi drugačnih, še neznanih, sodobnih in z revolucionarnimi idejami prežetih odrskih del ali pa za novo interpretacijo že znanih« (Slovensko gledališče 243). Poleg tega je kulturnemu življenju Ljubljane »dal izziv Delavskega odra [...] živ in spodbuden utrip, ki ni ostal docela brez vpliva tudi na pota Narodnega gledališča« (245). Po 1. svetovni vojni je že leta 1919 delavsko kulturno in izobraževalno društvo Svoboda organiziralo gledališko skupino. Prvi preboj je bila uprizoritev Jakob Ruda, ki se je zgodila 23. aprila 1920 in se spremenila v veliko delavsko manifestacijo. Že naslednji dan se je zgodil krvavi obračun žandarjev z delavci na Zaloški cesti, kjer je bilo ubitih trinajst demonstrantov, med njimi tudi petletna deklica, najmanj trideset jih je bilo ranjenih. In sicer samo zato, ker so želeli priti v središče mesta, da bi demonstrirali v podporo stavkajočim delavcem na železnici. Kmalu po tem dogodku je sledila monarhistična represija: tako imenovana »Obznana« (prepoved delovanja Komunistične partije) leta 1920 in Zakon o zaščiti države leta 1921. Svoboda ni bila prepovedana, ampak je bilo njeno delovanje kljub temu oteženo. Leta 1926 je Bratko Kreft (takrat 21-letni študent) v reviji Svoboda objavil članka, ki sta pomembna za zgodovino delavskih odrov pri nas: »Proletarski oder« in »Repertoar prolet-odra«. Njegova ključna teza je, da mora proletariat ustvariti lastni tip gledališča, bojevitega in družbeno angažiranega. Prvi korak k temu cilju je, da delavski odri opustijo uprizarjanje meščanske dramatike in ustvarijo svojo lastno, do takrat pa naj si pomagajo s socialno angažiranimi dramami. Kreft kot možne primere tovrstne dramatike izpostavi dramatizacijo Hlapca Jerneja, Golgoto Miroslava Krleže, Tkalce Gerhardta Hauptmanna, Stroje Uptona Sinclairja, Rušilce strojev Ernsta Tollerja ipd. Kreft je kmalu pristopil h konkretni uresničitvi teh teoretskih izhodišč; tako je že prihodnje leto v delavskem tisku objavil (v imenu pripravljalnega odbora), da se pod okriljem Delavske in telovadne zveze Svoboda »snuje v Ljubljani Delavski oder, katerega namen je gojiti dramatiko med delavstvom«. To naj bi bila nujna naloga, saj se »meščanski odri in Narodno gledališče sploh nič ne brigajo za moderno proletarsko dramatiko«, poleg tega pa je treba ujeti priključek z drugimi državami, v katerih »igrajo [...] ravno taki delavski odri veliko vlogo v izobraževalnem delu proletariata«. Zato apelira »predvsem na mlade sodruge in sodružice, da se čim številnejše prijavijo k Delavskemu odru« (Kreft, »Delavski oder« 4). Kreftovo obdobje 21 Tako je ob koncu leta 1927 Kreft prevzel odgovornost za ustanovitev in vodenje Delavskega odra, ki ga je sprva nameraval poimenovati Proletarski oder, a se je temu imenu odrekel zaradi političnih pritiskov.2 Molierova komedija Scapinove zvijače, prva predstava, ki jo je Kreft režiral na Delavskem odru (premiera je bila 12. februarja 1928), je bila »prehodna« - repertoarno še v horizontu starega »dramskega odseka« ljubljanske Svobode (kjer so jo igrali že pred ustanovitvijo Delavskega odra), režijsko pa že v znamenju novih, modernejših prijemov. Že naslednjo uprizoritev lahko uvrstimo med pomembne dosežke njegovega zgodnjega ustvarjalnega obdobja; to je bila uprizoritev Krize (30. aprila 1928 na odru ljubljanske Drame), socialne drame Rudolfa Golouha, ki je dvignila veliko prahu, še preden se je zgodila. Samo šest dni pred premiero je namreč Svoboda prejela odlok policijskega komisarja o prepovedi predstave. Prepoved je ostro kritiziral delavski tisk, ki ga je, poleg same prepovedi, sprovociral datum izdaje odloka, ki je bil natanko na dan osme obletnice pokola demonstrantov na Zaloški. Temu so sledili protesti, tako da je oblast popustila in na koncu vendarle dovolila uprizoritev. Besedilo je bilo zelo aktualno (stavka, socialna stiska delavcev v času krize, njihova neenotnost itn.), prvič pa se pojavi uporaba množic na odru - v predstavi naj bi nastopilo približno sto igralcev, zboristov in godbenikov, med njimi (v vlogi delničarja Coucharda) takrat komaj 18-letni dijak, pozneje pa zelo vpliven politik Edvard Kardelj.3 Kljub temu da je oblast dovolila le premiero in eno ponovitev (12. maja), načrtovano ponovitev v Mariboru pa onemogočila, je bila Kriza velik uspeh Delavskega odra, saj se je delavska publika v nabito polnem avditoriju ljubljanske Drame brez težav identificirala z vsebino Golouhove igre, ki izpostavlja eksistenčno stisko delavstva v času naraščajoče ekonomske krize in političnega razsula v državi.4 Poleg tega je tudi mejnik v načinu uprizarjanja socialno angažirane dramatike, saj je Kreft lucidno premaknil težišče uprizoritve na vznemirljive množične prizore, k njihovi teatralnosti pa sta dodatno prispevala delavska godba in pevski zbor. Naslednje leto je nameraval uprizoriti Tollerjeve Rušilce strojev, ampak vmes se je zgodila uvedba diktature kralja Aleksandra (t. i. šestojanuarska diktatura), ki je še dodatno okrepila cenzuro, in že naštudirana predstava ni smela na oder.5 Zato je poskusil z uprizoritvijo besedila, ki ga je lažje spravil skozi cenzurni urad: z Bataillovo dramatizacijo Tolstojevega Vstajenja, ki se je dobro odrezala pri kritiki in tudi pri 2 Tako namreč odločitev za poimenovanje »delavski oder« razlaga igralec in režiser ljubljanskega Delavskega odra Fran Petre: »V ustih samih delavcev je izraz [proletarski] zvenel nekako ponosno, samozavestno. Toda všeč ni bil oblastem in čim večji je bil pritisk, tem redkeje so ga rabili v tisku. V takih razmerah je prevladala blažja oznaka delavski oder« (Petre, »Proletarski odri« 14). 3 Golouh se spominja, da naj bi poleg Kardelja v prestavi nastopila še dva prihodnja politika - Boris Kidrič in France Kimovec (Golouh, Pol stoletja 363). 4 Kako nestabilno je bilo politično življenje v takratni Kraljevini SHS, nam veliko pove že podatek, da se je med letoma 1921 in 1928 zamenjalo kar 25 vlad, torej bi bila povprečna življenjska doba posamezne vlade zgolj štiri mesece. 5 Premiera naj bi se zgodila 11. maja 1929, uprava Narodnega gledališča je že odobrila najem Opere, celo generalko so že izvedli, ampak policija premiere ni dovolila (prim. Moravec, »Od viharnika« 189). 22 publiki. V predstavi, ki so jo premierno uprizorili 1. decembra 1929 v dvorani Delavske zbornice na Miklošičevi (današnja Slovenska kinoteka), je kot debitantka igrala tudi Sava Sever. V začetku prihodnjega leta je prišla na repertoar Delavskega odra Gogoljeva Ženitev, ki jo je režiral Fran Petre, v vlogi ženina Podkoljosina pa je nastopil kipar, slikar in ilustrator Nikolaj Pirnat. Aprila je Kreft režiral Raynalov Grob neznanega junaka (pod spremenjenim naslovom Balada o vojni in ljubezni). V predstavi je nastopil tudi kot igralec, poleg njega (in seveda številnih drugih) še Sava Sever. To je bila obenem njegova zadnja predstava na Delavskem odru, saj je ob koncu sezone sprejel mesto režiserja v ljubljanski Operi. Delakovo obdobje Skozi težavno obdobje šestojanuarske diktature (do septembra 1931) se je Delavski oder prebil brez večjih dosežkov, a bolj kot to je bilo pomembno, da je ohranil kontinuiteto delovanja. K temu je pripomogla tudi uvedba tako imenovanih »delavskih prosvetnih večerov«, hibridnih izobraževalnih, kulturnih in umetniških dogodkov, ki so bili sestavljeni iz predavanj, glasbenih in pevskih nastopov ter recitacij. Uprizorili so tudi več iger, med njimi npr. Na dnu Gorkega (premiera je bila 29. novembra 1931 v Varaždinu, v okviru proslave 25. obletnice tamkajšnje Svobode, režiral pa je Fran Petre) in Cankarjevega Jakoba Rudo (3. januarja 1932, režiral je Jože Kranjec). Leto 1932 je pomemben mejnik v zgodovini Delavskega odra. Takrat je namreč nastalo nekaj predstav v režiji Ferda Delaka, ki so - po zgodnjih Kreftovih prebojih - Delavski oder dokončno postavile na zemljevid slovenske gledališke avantgarde. Po Delakovem začetnem »ogrevanju« s pripravo dveh delavskih prosvetnih večerov v marcu in aprilu je 23. maja sledila premiera prelomne in danes že znamenite uprizoritve njegove dramatizacije Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice. Odločitev za lastno dramatizacijo je bila pričakovana, saj s prejšnjo, ki jo je pripravil Milan Skrbinšek za krstno uprizoritev v Mariboru leta 1922, ni bil zadovoljen.6 Sicer pa je Delak o dramatizaciji in uprizoritvi Hlapca Jerneja razmišljal že v dijaških letih na novomeški gimnaziji (čeprav takrat še ni imel tako odklonilnega mnenja o Skrbinškovi dramatizaciji) in ga pozneje, ko se je leta 1930 mudil na Dunaju, kjer je režiral v tamkajšnjih delavskih gledališčih, že skoraj uprizoril.7 To mu je končno uspelo z ljubljanskim Delavskim odrom. Pa še kako mu je uspelo! 6 Kot lahko izvemo iz njegovega kratkega zapisa v reviji Tank o drugi Skrbinškovi uprizoritvi te dramatizacije, ki je bila 15. oktobra 1927 v ljubljanski Drami. V njem pravi, da je Hlapec Jernej »v Skrbinškovi dramatizaciji izgubil vso učinkovitost in ni bil režijsko ne realističen, niti stiliziran«, poleg tega pa so bili »pri tem ponesrečenem večeru« tudi igralci »napačno zasedeni« (Delak, »makroskop« 111). 7 O tem poroča Dušan Moravec v knjigi Iskanje in delo Ferda Delaka: »Tam je besedilo res že priredil s takim namenom [da bi ga uprizoril] in tudi že pripravljal uprizoritev z ansamblom proletarskega amaterskega gledališča 'Theater der Roten Hilfe'. Tekle so že vaje, menda je prišlo celo do generalke na odru Volkstheatra, pa je spet posegla vmes policija« (73). Delakova ključna dramaturška inovacija je bila uporaba t. i. »govornega zbora«, ki je 23 poosebljal hlapca Jerneja, nasproti temu kolektivnemu igralcu pa je postavil le enega igralca, ki je zaporedoma interpretiral njegove antagoniste. S tem preprostim, a izjemno učinkovitim konceptualnim premikom je Cankarjevo parabolo pripeljal do svojega pojma: če Jernej znotraj literarnega besedila funkcionira kot alegorična prispodoba vseh hlapcev, privzame v Delakovi odrski različici čutno nazorno podobo pomnoženih teles, množice ali multitude (v žargonu operaistične politične teorije) brezpravnih iskalcev pravice. S tem dramaturškim in režijskim manevrom je jalovo individualistično tavanje od Poncija do Pilata prestavil na raven kolektivne akcije, ki prav tako ne zagotavlja vnaprejšnjega uspeha, a če nič drugega, (do)pušča vsaj hipotetično možnost zanj. Zato tudi odprti epilog v njegovi verziji, v kateri Jernej ne konča na grmadi, temveč povabi tudi druge hlapce Jerneje, naj mu sledijo: »kdor ima pipo, naj si jo prižge; dovolj je kuriva«. Na strani antagonista pa lahko zaznamo nasprotno dramaturško gesto, saj razne Jernejeve nasprotnike (mladi Sitar, župan, sodnik, župnik) interpretira le en igralec. Ta metaforična zgostitev antagonista v eno telo s številnimi obrazi (a brez uporabe mask, kot je bilo v navadi v starogrškem gledališču) je personifikacija gosposke, vladajočega razreda, ki je sicer sestavljen iz številnih komponent, a jih drži skupaj eno samo »vezivo« - kapital. In kjer je kapital, je nujno tudi kapitalist, ki je sicer zgodovinska figura, saj se skupaj s spremembami kapitalističnega produkcijskega načina spreminjajo tudi njegove personifikacije, a navsezadnje ne gre za osebo, temveč za družbeno razmerje. Kapitalist je torej le personifikacija učinka kapitala - menjave »opredmetenega dela kot menjalne vrednosti za živo delo kot uporabno vrednost« (Marx 98). Sodeč po odzivih v takratnem tisku, Delak ni podlegel morebitni skušnjavi, da bi to večglavo figuro sploščil v karikirano antropomorfno pošast (to bi kompleksnost razmerja zreduciralo na agitpropovsko maniro), temveč je Jernejevega nasprotnika portretiral kot navadnega posameznika, ki je izjemen le zato, ker v družbeni strukturi zaseda vladajoče, torej privilegirane pozicije. To razmerje, ki ga nekoliko posplošeno lahko opredelimo kot socialno distanco, je Delak, spet povsem preprosto in estetsko izčiščeno, ponazoril s fizično distanco med prostorsko nižje pozicioniranim zborom hlapcev in višje (na piedestal) postavljenim nasprotnikom. K tako lucidnemu in svežemu branju Cankarjevega Hlapca Jerneja in k preciznemu prenosu tega dramaturškega koncepta v tridimenzionalno izrazno polje gledališkega odra so dodale svoje tudi projekcije odličnih risb Ljubivoja Ravnikarja, preprosta scenografija (praktikabli in zavese iz rdečega blaga) in ne nazadnje premišljena zasedba individualnih in zborovskih vlog, ki je vsakemu članu amaterskega ansambla omogočila, da je k uspehu uprizoritve prispeval svoj maksimum. Občinstvo je bilo navdušeno (tako zelo, da naj bi se stavba ljubljanske Opere, v kateri je bil Hlapec Jernej uprizorjen, kar »tresla«8), v medijih so se vrstili hvalospevi, predstavo pa so ponovili še dvakrat v Ljubljani in štirikrat na gostovanjih v Celju, Zagrebu, Mariboru (2000 gledalcev!) in na Ptuju. 8 Če lahko zaupamo poročilu Nikolaja Pirnata v Jutru, v katerem pravi, da je bil »teater dobesedno nabit, hišo so od scene do scene pretresali gromoviti aplavzi, podkrepljeni s cepetanjem nog« (Pirnat 3). 24 Velik uspeh Hlapca Jerneja je bil močan sunek v jadra Delavskega odra in zlasti njegovega zagnanega režiserja; kot kažejo datumi premier jeseni 1932, Delak ni hotel sedeti na lovorikah, temveč se je s še večjo vnemo vrgel na delo: 9. oktobra je uprizoril Čapkovega Švejka (spet v lastni priredbi in s spremenjenim naslovom Dobri vojak Švejk poseže v svetovno vojno), 23. oktobra Ptičke brez gnezda Karla Schonherra, 13. novembra Magdo Alojzija Remca in 20. novembra Kariero Možine Angela Cerkvenika.9 Nobena ni mogla ponoviti senzacionalnega uspeha Hlapca Jerneja, čeprav se mu je Švejk zelo približal s tremi ponovitvami, razprodano dvorano Delavske zbornice in prav tako navdušenim občinstvom. Na začetku prihodnjega leta sta skupaj s soprogo, plesalko Katjo Delak, poskrbela za še en uspeh Delavskega odra - priredila sta Župančičevo otroško poezijo in z malimi igralci Otroškega odra Svobode, ki sta ga vmes ustanovila, ustvarila otroško predstavo Ciciban, ki je po premieri (1. februarja) na odru ljubljanske Drame doživela še dve ponovitvi, potem pa gostovala v Mariboru, Kranju in drugih slovenskih mestih. Za to predstavo je kostume kreiral nepogrešljivi Ljubo Ravnikar, pri naslednjem Delakovem srečanju s Cankarjem, uprizoritvi Hlapcev, ki se je (zaradi Delakovih poti v tujino, režije Desetega brata v Mariboru in uredniškega dela na ljubljanskem radiu) zgodila šele 15. oktobra 1934, pa je spet ustvaril risbe, ki so jih v predstavi projicirali z diapozitivov. A ta Delakov poskus novega branja Hlapcev s precejšnjimi posegi v besedilo, ki so dokaj poenostavili kompleksnost Cankarjeve igre in jo zato tudi vsebinsko osiromašili, ni bil niti približno tako posrečen, kot je bil Hlapec Jernej ob začetku njegovega sodelovanja z Delavskim odrom. Hlapci so bili obenem njegova zadnja tamkajšnja režija - tako kot je s Cankarjem začel, je z njim tudi končal svoje sodelovanje s tem samosvojim amaterskim gledališčem. Takrat se je končalo tudi najplodnejše in najpomembnejše obdobje v celotni zgodovini ljubljanskega Delavskega odra, saj je monarhistična represija, ki se je v drugi polovici tridesetih let samo še stopnjevala, dokaj oslabela in proti koncu že zdesetkala njegov ansambel. V zadnjih letih njegovega obstoja se je poredkoma še zgodila kakšna predstava, po letu 1938 pa je njegovo delovanje že povsem ugasnilo.10 Predstava kot manifestacija delavskega upora Gledališka stroka je v Delavskem odru prepoznala izjemen umetniški pojav že v času njegovega obstoja, ta ocena pa se ni spremenila niti s primerne zgodovinske distance.11 Delavski oder je namreč uspel razviti lastno, prepoznavno poetiko, 9 Leta 1932 je bil Delak na višku ustvarjalne moči, saj je poleg vseh teh številnih režij na Delavskem odru in vodenja njegovega »govornega zbora« posnel film Triglavske strmine (premierno so ga predvajali 16. avgusta v Ljubljani), režiral štiri uprizoritve v ljubljanski Operi itn. 10 Po 2. svetovni vojni, v povsem spremenjenih družbenih in političnih okoliščinah, se je sicer zgodil poskus njegove obuditve (1956-1960, ko ga je vodil Dušan Tomše), a ukvarjanje s tem delom njegove zgodovine bom tokrat omejil zgolj na bežno omembo, saj se v tem prispevku ukvarjam predvsem z obdobjem, ko sta ga vodila Kreft in Delak. Sicer pa je v novejšem času o tej, povojni fazi Delavskega odra pisal Primož Jesenko v knjigi Rob v središču (133-142). 11 Kot značilen primer lahko navedem sklepno misel Dušana Moravca o Delavskem odru iz njegove knjige Slovensko pritegnil je izjemno veliko gledalcev in tako pomembno okrepil tretjo smer v razvoju 25 slovenskega gledališča. Vsaj nekaj časa je namreč vztrajal ob občutni konkurenci klerikalnih in liberalnih odrov; v Ljubljani sta to bila katoliški Ljudski oder in nekoliko bolj liberalno usmerjeno Šentjakobsko gledališče.12 Vidimo, da imajo ti odri svoje ustreznice v takratnem slovenskem političnem spektru, ki je bil razdeljen na liberalce, klerikalce in socialiste (ter komuniste kot radikalnejše pripadnike levice). Temu spektru je sledila tudi politična usmerjenost takratnih medijev, ki niso skrivali političnih simpatij in je bilo njihovo poročanje povsem očitno strankarsko-ideološko obarvano. Tudi njihovi gledališki kritiki in poročevalci niso bili imuni na te ideološke skušnjave in le redki med njimi so se uspeli povzdigniti na raven objektivnejše, ideološko manj pogojene presoje. Ob prebiranju kritik in poročil o uprizoritvah v Kreft-Delakovem obdobju Delavskega odra lahko kljub temu opazimo več primerov tega, ideološko manj obremenjenega poročanja v liberalnem in klerikalnem tisku (ob pričakovanem navdušenju v socialističnih in delavskih medijih), kar še dodatno pritrjuje tezi, da je v tem obdobju Delavski oder segal po visokih standardih umetniškega ustvarjanja. Seveda se je tudi Delavski oder moral prilagajati političnim okoliščinam, da bi sploh lahko deloval, a le kolikor je bilo nujno potrebno. Kompromis je bila že opustitev besede »proletarski« in odločitev za »delavski« v imenu gledališča, večkrat je bilo treba »zmehčati« tudi repertoarno politiko, da so se izognili cenzuri in so predstave sploh lahko prišle pred občinstvo (nekaj jih je bilo kljub temu prepovedanih) itn. Po drugi strani pa Delavski oder svoje političnosti ni nikoli skrival, za njegove ustvarjalce je bila vsaka predstava obenem tudi manifestacija delavskega upora in del splošnega boja za pravičnejšo družbo. Zato je bil nenehno na očeh oblasti in je imel, ne glede na omenjene kompromise, pogoste težave s cenzuro. V igralskem ansamblu so sicer bili tudi uslužbenci, občasno so nastopali tudi mladi intelektualci in kulturniki, nekatere sem že omenil (Fran Petre, Nikolaj Pirnat, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, France Kimovec itn., navsezadnje pa tudi igralka Sava Sever, gledališka režiserja in ustvarjalca Bratko Kreft in Ferdo Delak), a velika večina je bila delavcev, ki so se ljubiteljsko ukvarjali z gledališčem. Bratko Kreft je režijsko metodo oziroma način uprizarjanja prilagodil tem okoliščinam, pri tem pa se je seveda zgledoval tudi po delavskih odrih v tujini. Ta pristop je potem nadaljeval Ferdo Delak. gledališče od vojne do vojne: »V veliki večini primerov je mogoče ocenjevati prizadevanja Delavskega odra, tako v Kreftovem kakor v Delakovem obdobju, ne le kot revolucionarno novost, temveč kot umetniška dejanja in odločilno dopolnilo naše takratne gledališke omike« (329). 12 Med slednje bi pogojno lahko uvrstili tudi narodna gledališča, ki so nastala iz prvotno amaterskih dramatičnih društev, a ko so se enkrat prelevila v poklicna gledališča, so postala zgodba zase, saj so produkcijski pogoji v poklicnih gledališčih kajpada bistveno drugačni kot v amaterskih, zato bi jih lahko primerjali le pogojno in z velikimi metodološkimi zadržki. 26 Repertoarna politika, kolektivna igra in govorni zbor Katere so značilnosti te metode? Najprej premišljena repertoarna politika, ki jo je v grobem skiciral Bratko Kreft (v že omenjenem članku »Repertoar prolet-odra«) še pred ustanovitvijo Delavskega odra. Izbira socialno in politično angažiranih besedil, ki so tematizirala borno življenje mestnega proletariata in obubožanega kmečkega prebivalstva13 (npr. Kriza, Hlapec Jernej ipd.) je pomembno prispevala k izjemnemu interesu delavske publike in hkrati omogočila večje poistovetenje amaterskih igralcev s svojim gledališčem, jih dodatno motivirala, da so se angažirali pri pripravi predstav. Zato razen v zadnjem obdobju (po Delakovem odhodu) to gledališče ni imelo večjih težav z angažiranjem amaterskih igralcev. Kolektivna igra je naslednja pomembna značilnost te metode. Tako Kreft kot Delak sta namreč pogosto stavila na množične prizore, kar je kmalu postal »zaščitni znak« Delavskega odra. Poudarek na kolektivni igri je bila preudarna odločitev, saj je pomenila kar trojni prispevek k velikemu uspehu tega amaterskega gledališča: prvič, prispevala je k razbremenitvi posameznika, to je k premestitvi uprizoritvenega bremena z individualnega igralca na kolektiv (kar se zdi primernejše za amaterje); drugič, okrepila je participativnost, saj je prav zaradi množičnih prizorov pri večini gledaliških produkcij lahko sodelovalo večje število članov ansambla; in tretjič, ta metoda je pripomogla tudi k ustvarjanju skupnosti, bila je občestvotvorna, ideološko kohezivna, in sicer na kar dveh ravneh: po eni strani je simbolno povezala same akterje (ustvarjalce), po drugi strani pa je ustvarjalce bolj neposredno povezala z njihovim občinstvom (npr. kot zbor v antičnem gledališču, udeleženci v pasijonskih igrah ipd.). Tretji prijem, ki je bil nemara tudi največji presežek v načinu igre na Delavskem odru, je bila Delakova vpeljava t. i. »govornega zbora« (poleg tega poimenovanja so uporabljali tudi več drugih: govorilni, recitacijski, občasno tudi deklamacijski zbor). To seveda ni bila njegova originalna iznajdba, saj njegovi začetki segajo že v čas 1. sv. vojne in oktobrske revolucije v Rusiji, kjer so ga imenovali teatr čteca (gledališče bralca, čitatelja), zelo popularen pa je bil tudi med delavskimi gledališči v Nemčiji, kjer 13 V kako težkih razmerah je životarilo delavstvo v času velike ekonomske krize (ki je z vso močjo izbruhnila prav v času, ko je Kreft ustanovil Delavski oder, in se je nadaljevala celotno Delakovo obdobje), lepo oriše Golouh v svojih spominih: »Zaradi nadprodukcije dobrin, ki je bila naravna posledica medsebojnega gospodarskega tekmovanja kapitalističnih skupin in neurejenih socialnih razmer, je bilo nenadno obsojeno na brezdelje in pahnjeno v morečo bedo na stotisoče delavcev. Hudo je bilo takrat prizadeta zlasti slovenska industrija, ki je najprej začela zmanjševati število delovnih dni, nato pa trumoma odpuščati zaposlene delavce, ki so protestirali in se upirali - štrajkati pa niso smeli, ker je bilo dovolj blaga na zalogi in se podjetjem s produkcijo ni mudilo. To so bili črni dnevi za delavstvo, ki je pohajalo praznih rok, ker se tudi država ni dosti zmenila zanj« (Pol stoletja 300). Naprej navaja pretresljivo poročilo dopisnika Svobode iz Zagorja ob Savi, ki piše o odpuščanju rudniških delavcev: »Ni kruha, ni oblačila; dolina je polna živih mrličev, ki hodijo okrog podobni duhovom, ki strašijo ...« (prav tam 300). Še hujše razmere so bile v nekaterih drugih delih kraljevine, npr. v Hercegovini, kjer je prebivalstvo poleg ekonomske krize prizadela tudi strahovita suša, ki je uničila pridelke, tako da so dobesedno jedli travo in umirali od lakote. Dramatičnost situacije lahko ponazori kratka novica z naslovom »Šel v smrt, ker ni mogel gledati, kako otroci gladujejo«, na katero sem naletel v časniku Jutro (29. 4. 1928): »O groznem primeru bede poročajo iz Kukavice v Hercegovini. Petdesetletni seljak Božo Školjič, ki je zaradi izredno slabe letine zapadel v veliko bedo, se je v hlevu obesil. Zapustil je štiri male otroke in poslovilno pismo, v katerem izjavlja, da gre v smrt, ker ne more gledati, kako mu otroci od gladu umirajo« (5). so mu rekli Sprechchor. Ker sta bila oba vodilna režiserja ljubljanskega Delavskega odra zelo dobro seznanjena z aktualnim dogajanjem v takratnih tujih levo usmerjenih gledališčih (Kreft zlasti z avantgardnimi tendencami v gledališču ruske revolucije, Delak pa z avstrijskimi in nemškimi delavskimi gledališči, vključno s Piscatorjevim proletarskim gledališčem), sta oba vnašala v svoje projekte na Delavskem odru razne elemente teh uprizoritvenih praks in jih prilagajala domačim razmeram. Ko se je vrnil v Ljubljano, je Delak najprej prevzel vodenje govornega zbora, ki je nastopal v okviru delavskih prosvetnih večerov, tako da ga je moral samo še vključiti v svoj uprizoritveni koncept, ki ga je tako sijajno, celo spektakularno uresničil v Hlapcu Jerneju. Govorni zbor se je tako dobro prijel, da sta v »zlatih časih« v okviru Delavskega odra delovala kar dva taka zbora; drugega je vodil Mile Klopčič (Petre 45). Prav on je zelo zavzeto zagovarjal in spodbujal ustanavljanje govornih zborov pri delavskih prosvetnih društvih in delavskih odrih. Tako je leta 1929 objavil celo serijo člankov o govornem zboru v reviji Svoboda. Poglavitni teoretski vir, iz katerega je črpal ideje pri pisanju teh člankov, je bila knjiga Karla Vogta Praxis des Sprechchors, ki je v istem letu izšla pri berlinski založbi Der Sturm (pri prav tisti, s katero je nekaj let pred tem navezal stike takratni urednik Tanka Ferdo Delak). Oglejmo si nekaj poudarkov iz treh Klopčičevih člankov o govornem (oziroma kot ga sam imenuje, recitacijskem) zboru: »Načelo rec. zbora je: kolektivizem. Množica govori množici; pri tem publika pozabi, da je publika in zdi se ji, da govori sama« (»O recitacijskem« 32). Govorni zbor je obenem tudi gibalni zbor: »Zbor nastopa na sceni, se giblje in recitira besedilo, ki ga je pesnik napisal malone v obliki kolektivne drame. To je gibalni recitacijski zbor« (»Še o recitacijskem« 232). Kdo naj bo član govornega zbora? »Kdor ima pač veselje do tega« (233). Je treba govorni zbor dirigirati? »Nikakor ne. [...] Recitacijski zbor nikakor ni le monumentalna deklamacijska skupina, nova estetična draž, ni vsota deklamatorjev« (233). Kaj počne govorni zbor? »Zbor dokumentira doživetje množice. [...] Dejstva govore svojo neusmiljeno govorico. [...] A recitiranje mora biti dramatično. Niti epično niti lirično. [...] Že z zahtevo, da mora biti recitiranje dramatično, je upravičeno tudi gibanje zbora. [...] Vsak glas mora biti določen od vsega telesa, od kretenj. Glas in kretnja morata neovirano izhajati iz sproščenih udov« (233). Zakaj je pomembno gibanje govornega zbora? »Gibanje ustvarja prostor. Če se skupine zgrinjajo skupaj, se prostor zožuje, če se skupine razmikajo, se razmika tudi prostor« (234). V tretjem članku pa Klopčič potegne črto z ugotovitvijo, da je v prejšnjih dveh »opisal v glavnem bistvo in razvoj recitacijskega zbora iz samo-deklamacijskega v gibalno-deklamacijski zbor« (»Iz režijske knjige« 264) in to ponazori z odlomkom iz Vogtovega besedila za govorni zbor Vojna. 27 Pri idejnem ogrodju te udarne naprave delavskega gledališča - govornem in hkrati tudi gibalnem zboru - že na prvi pogled opazimo presenetljivo sodobno razumevanje 28 telesnosti na odru, prav tako idejo prostorske razpostavitve, pri kateri odrski rekviziti niso več nujno potrebni, saj imamo govorno-gibalna zborovska telesa na odru, s katerimi kreiramo prostor (ga zgoščamo ali razmikamo), navsezadnje pa lahko v spoprijemu govora in giba, kar je še ena pomembna razsežnost govornega zbora, prepoznamo celo Brechtov gestus, pomembno pojmovno orodje njegove gledališke teorije, pri katerem sta glas in gesta neločljivo zvezana v učinek telesne z-govornosti. Ta elokventnost pomnoženih teles govornega zbora je prav gotovo eden izmed pomembnejših prispevkov amaterskih igralcev delavskih gledališč k eksperimentalnim gledališkim praksam minulega stoletja. Amaterski učinek proletarske igre Delavski oder je z uporabo teh specifičnih uprizoritvenih strategij proizvedel učinek, ki ga po analogiji z Brechtovim potujitvenim učinkom imenujem amaterski učinek proletarske igre. V spisu »Šest kronik o amaterskem gledališču« je namreč Brecht vpeljal konceptualno razliko med amaterizmom in diletantizmom.14 Za Brechta je amaterizem pozitivna oznaka, diletantizem pa mu pomeni slabo različico amaterizma, tisto, ki ni zmožna razviti lastnega načina umetniškega izražanja, tisto torej, ki ne zmore preseči posnemanja profesionalcev v umetnosti (prim. Brecht, Dijalektika 92). Na prvi pogled to morda spominja na sistem Stanislavskega, pri katerem se igralski začetniki že na prvi vaji učijo, kako se znebiti »naivnega diletantskega spakovanja« (Stanislavski 43), ki je preobloženo z igralskimi šablonami in klišeji. A podobnost je bolj naključna kakor sistemska, kajti Stanislavski ne pozna razlike med diletantizmom in amaterizmom, medtem ko pri Brechtu najdemo zasnutek konceptualne ločnice med tema izrazoma. Glavna značilnost amaterskih (oziroma »proletarskih«) igralcev je »enostavna igra«, ki je, kot pravi, »alfa in omega proletarske igralske umetnosti« (Brecht, »Nekaj o proletarskih« 324). Če sledimo logiki Brechtovega argumenta, potem enostavnost njihove igre nima nič skupnega s posnemanjem diletantskih igralcev. Igralci, ki prakticirajo »proletarsko igro«, pravi Brecht, zmorejo na enostaven in vsem razumljiv način spregovoriti o zapletenih in nepreglednih razmerjih med ljudmi naše dobe. Amaterska umetnost (v brechtovskem smislu) ni slaba kopija profesionalnih umetniških praks; pri njej ne gre za posnemanje elitne kulture kot ideološkega ideala diletantskega igralca, glasbenika ali slikarja. Nasprotno, amaterski umetnik vztraja pri specifiki lastne pozicije, se do nje opredeljuje afirmativno, jo jemlje kot potencialno strukturno prednost in zavestno ostaja izven horizonta profesionalnega elitizma. 14 V enem izmed svojih komentarjev v knjigi izbranih Brechtovih spisov o gledališču Dijalektika u teatru Darko Suvin razlaga, da je Brecht nameraval napisati kompleksno besedilo s tem naslovom, a sta nastala le prvi del (»Se splača govoriti o amaterskem gledališču?«) in kratek načrt za preostalih pet delov - drugi del naj bi posvetil razliki med amaterjem in diletantom (prim. Suvin v Brecht, Dijalektika 92; prim. tudi Milohnič, 25-26, in ur. komentar v Brecht, Grosse kommentierte 1084-1085). Ta Brechtova konceptualna in metodološka razmejitev na amaterizem in diletantizem 29 nam torej lahko pomaga razložiti uspeh Delavskega odra v času, ko sta ga vodila Bratko Kreft in Ferdo Delak. Takrat je namreč Delavski oder razvil lastno - značilno in prepoznavno - metodo uprizarjanja ter ni podlegel skušnjavi, da bi vstopil v neproduktivno (in vnaprej izgubljeno) tekmovanje s poklicnimi slovenskimi gledališči. Naredil je natanko to, kar je Brecht nekaj let pozneje (1939) svetoval amaterskim igralcem nekega delavskega gledališča na Švedskem: »Amater mora poiskati svojo umetnost« (Dijalektika 92). Delavski oder je iskal svojo umetnost in jo pod vodstvom Bratka Krefta in Ferda Delaka, dveh mladih, toda razgledanih in nadarjenih umetnikov, tudi našel. Uspelo mu je zato, ker se ni zatekal k reprodukciji uprizoritvene manire tedanjega poklicnega meščanskega gledališča, temveč je vztrajal pri produkciji lastnega sloga in je tako ustvaril največ, kar lahko doseže amatersko delavsko gledališče - učinek proletarske igre. 30 Literatura Brecht, Bertolt. Dijalektika u teatru. Izbral in prevedel Darko Suvin, Nolit, 1979. — »Se splača govoriti o amaterskem gledališču?« Umetnikova pot, izbral in prevedel Dušan Voglar, Cankarjeva založba, 1987, str. 321-323. —. »Nekaj o proletarskih igralcih.« Umetnikova pot, izbral in prevedel Dušan Voglar, Cankarjeva založba, 1987, str. 324-325. —. Grosse kommentierte Berliner und Frankfurter Ausgabe. Uredil Werner Hecht et al., zv. 22.2, Aufbau-Verlag/Suhrkamp Verlag, 1993. Delak, Ferdo. »makroskop - ljubljanska drama.« Tank, št. 1%-3, 1927, str. 111. Delak, Ferdo, urednik. Delavski oder na Slovenskem. Mestno gledališče ljubljansko, 1964. Golouh, Rudolf. Pol stoletja spominov: panorama političnih bojev slovenskega naroda. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1966. Jesenko, Primož. Rob v središču: izbrana poglavja o eksperimentalnem gledališču v Sloveniji 1955-1967. Slovenski gledališki inštitut, 2015. Dokumenti SLOGI, letn. 51, št. 92. Klopčič, Mile. »O recitacijskem zboru.« Svoboda, letn. 1, št. 2, 1929, str. 31-33. —. »Še o recitacijskem zboru.« Svoboda, letn. 1, št. 10, 1929, str. 232-234. —. »Iz režijske knjige rec. zbora«. Svoboda, letn. 1, št. 11, 1929, str. 265-266. Kreft, Bratko. »Proletarski oder.« Svoboda, letn. 2, št. 1, 1926, str. 5-7. —. »Repertoar prolet-odra.« Svoboda, letn. 2, št. 3, 1926, str. 36-38. —. »Delavski oder v Ljubljani.« Delavska politika, 19. oktober 1927, str. 4. Marx, Karl. »Obdobja ekonomskega formiranja družbe [iz Očrtov kritike politične ekonomije, 1857-1858].« Karl Marx, Friedrich Engels: Izbrana dela, zv. 4, Cankarjeva založba, 1968, str. 47-99. Milohnic, Aldo. »Radikalni amaterizem.« Dialogi, letn. 49, št. 3-4, 2013, str. 24-30. Moravec, Dušan. Iskanje in delo Ferda Delaka. Mestno gledališče ljubljansko, 1971. —. Slovensko gledališče od vojne do vojne. Cankarjeva založba, 1980. —. »Od viharnika do novega realista (in nazaj) (Bratko Kreft).« Slovenski režiserski kvartet (zgostom), Slovenski gledališki in filmski muzej, 1996, str. 175-233. Petre, Fran. »Proletarski odri v Ljubljani in okolici med obema vojnama.« Delavski oder na Slovenskem, ur. Ferdo Delak, Mestno gledališče ljubljansko, 1964. Pirnat, Nikolaj [N. P.]. »Hlapec Jernej in njegova pravica.« Jutro, 25. maj 1932, str. 3. Stanislavski, Konstantin Sergejevič. Sistem I: igralec in njegovo delo. Mestno gledališče ljubljansko, 1977. 32 UDC 792.077(497.4Ljubljana] In the historiography of Slovenian theatre, a commonly acknowledged thesis claims that so-called drama societies (dramatična društva] were the most important factor in the gradual transition from dilettantism to the professionalisation of Slovenian theatre. In the history of Slovenian theatre, a parallel stream existed - workers' stages, which were established in many of Slovenian cities, especially after World War I. These amateur theatres were driven primarily by the idea of social emancipation since the establishing of professional and national theatres was not their priority. Some of them, in particular, the Workers' Stage (Delavski oder] in Ljubljana, were staging quality performances. The thesis of this article is that the quality of the Workers' Stage was made possible by the distinctive way of performing that Bratko Kreft and Ferdo Delak developed when they were running it and also because the Workers' Stage did not succumb to the temptation of entering the nonproductive (and inevitably already lost] competition with Slovenian professional theatres. Additionally, Brecht's idea about "the simplicity of acting" that ought to be "the alpha and the omega of proletarian acting" can help us explain the success of Workers' Stage. In his opinion, the actors who practise "proletarian acting" are amateurs; however, they are by no means dilettantes. The article presents findings on the repertory and performing arts' practices of the Workers' Stage in Ljubljana using Brecht's perspective of this conceptual and methodological differentiation; by analogy with his "estrangement effect" (Verfremdungseffekt], we can call it the amateur effect of "proletarian acting". Keywords: Workers' Stage (Delavski oder), workers' theatre, amateur theatre, proletarian acting, Bratko Kreft, Ferdo Delak, Bertolt Brecht Aldo Milohnic is an associate professor of the history of theatre and, since 2013, the head of the Theatre and Film Studies Centre at the Academy of Theatre, Radio, Film and Television, University of Ljubljana. He is editor and co-author of numerous anthologies and special issues of performing arts journals, the author of numerous articles in academic journals and the author of the books Theories of Contemporary Theatre and Performance (2009) and Art in the Times of the Rule of Law and Capital (2016). His research interests include the history and theory of theatre, contemporary performing practices and the sociology of culture and arts. aldo.milohnic@guest.arnes.si The Workers' Stage (Delavski oder) and the Amateur Effect of "Proletarian Acting" Aldo Milohnic AGRFT, University of Ljubljana 33 Introduction Alongside a network of drama societies, out of which professional theatres in Slovenia would gradually emerge, workers' theatres presented a parallel stream in the development of Slovenian theatre in the first half of the 20th century. These amateur stages, which were driven more by the idea of social emancipation than that of establishing professional and national theatres, have only been partially researched. We also see that Ferdo Delaks wish for the documentary contributions that he collected more than half a century ago in the publication Delavski oder na Slovenskem to be used "as firm material for the real history" (6) of this incredibly exciting and unique phenomenon in the history of Slovenian theatre, sadly, remains unrealised. By providing an overview of some of the most significant achievements of the Ljubljana Workers' Stage and presenting an analysis of the theatre's performance methods, this contribution aims to add at least a small stone in the perforated mosaic of the "real history" of workers' stages in Slovenia.1 My inquiry proceeds from the premise that some of these stages, Ljubljana's Workers' Stage, in particular, were staging quality performances. I argue that this quality was possible for two reasons, one, because, when Bratko Kreft and Ferdo Delak were running it, the Workers' Stage developed a distinctive way of performing. And two, because it did not succumb to the temptation of entering the non-productive (and inevitably already lost) competition with Slovenian professional theatres. The foundation of the Workers' Stage Workers' stages criss-crossed the Slovenian territory, especially in the 1920s and 1930s; however, not all of them were equally active or successful. Besides the Ljubljana Workers' Stage, which was undoubtedly the most significant one, there were especially active workers' theatres in Trieste, Jesenice and Trbovlje. Dušan 1 The article was written within the research programme Theatre and Interart Studies P6-0376, which is financially supported by the Slovenian Research Agency. 34 Moravec also shared the view that the workers' stages were a remarkable and unique phenomenon in the context of amateur theatre creativity, especially the "main" Workers' Stage in Ljubljana. He devoted a few pages to the Ljubljana stage in his overview of the history of Slovenian theatre between the wars - but as an exception since the publication discussed only professional theatres. Moravec simply could not avoid mentioning the Workers' Stage, he claimed, because of its "endeavours to stage different, untested, contemporary performances, imbued with revolutionary ideas, or to present new stage interpretations of classical ones" (Slovensko gledališče 243). Besides, "the Workers' Stage quickened the cultural pulse of the city and even had some impact on the course taken by the National Theatre" (245). After World War I, the workers' cultural and educational society Svoboda organised a theatre group as early as 1919. Its first breakthrough was the performance Jakob Ruda, which premiered on 23 April 1920 and turned into a mass workers' manifestation. Already on the following day, a violent clash between the gendarme and the workers broke out on the street Zaloška cesta; 13 people were killed, among them a 5-year-old girl, at least 30 were wounded. The brutal police repression happened when a group of protesters tried to enter the city centre to join demonstrations in support of the railway workers. Soon after the incident, monarchic repression took hold: in 1920, with the so-called "Obznana" decree (prohibiting all Communist political organisations), followed in 1921 by the State Protection Act. Although the authorities did not ban Svodoba, they hampered its operations. In 1926, Bratko Kreft (then a 21-year-old student) published two articles in the magazine Svoboda, which are essential for the history of workers' stages in Slovenia: "Proletarian Stage" and "Repertoire of the Prolet-stage". His central thesis was that the proletariat must create its own type of theatre, a combative and socially engaged one. The first step to achieve this goal would be that the workers' stages stop staging bourgeois plays and instead created their own - until they can write such plays, they should present socially engaged drama. As possible examples, Kreft cites the dramatisation of Hlapec Jernej in njegova pravica (The Bailiff Yerney and His Rights) by Ivan Cankar, Golgotha by Miroslav Krleža, The Weavers by Gerhardt Hauptmann, The Machine by Upton Sinclair, The Machine Wreckers by Ernst Toller and so on. Kreft shortly set himself to realise these theoretical starting points in concrete terms. Already the following year, he announced (on behalf of the organisational committee) in the workers' press that, under the wings of the Workers' and Sports Society Svoboda, "a Workers' Stage will soon be founded in Ljubljana and will strive to foster dramatic art among the working people". This goal was considered a priority, since "the bourgeois stages and the National Theatre appear to be completely indifferent to modern proletarian drama", coupled with an urgency to keep up with other countries, in which "workers' theatres play an important role in the education of the proletariat". 35 He appealed "especially to young comrades to not hesitate and come join the Workers' Stage in as large a number as possible" (Kreft, Delavski oder 4). Kreft's period By the end of 1927, Kreft took the lead to found and direct the Workers' Stage. He initially wanted to call it Proletarian Stage but abandoned the name due to political pressures.2 Molière's Scapin the Schemer, the first performance directed by Kreft for the Workers' Stage (premièring on 12 February 1928), was a "transitional" one. In terms of the repertoire, it was still within the horizon of the old "drama section" of the Ljubljana Svoboda (where it had already been staged before the founding of the Workers' Stage). In terms of directorial approach, however, it was already marked by new, more modern methods. Kreft's next staging proved to be one of the more notable performances of his early period, The Crisis, a social drama by Rudolf Golouh, which caused quite a stir before it even premièred (on 30 April 1928). Six days before the scheduled première, Svoboda received a decree from the Police Commissioner banning the performance. The ban provoked sharp criticism in the workers' press: in addition to the ban itself, the date of the decree coincided with the 8th anniversary of the police shooting on Zaloška cesta. Public protests ensued and, finally, the authorities yielded and permitted the Workers' Stage to perform the play. The text was highly topical (a strike, workers' increased social hardship amidst the crisis, workers' disunity, etc.). What we see for the first time is the use of mass scenes: the performance reportedly included approximately 100 actors, members of the choir and musicians, among them, (in the role of the shareholder Couchard) the then 18-year-old student and later influential politician, Edvard Kardelj.3 Even though the authorities only allowed the première and a reprise on 12 May to take place - banning the reprise in Maribor - The Crisis turned out to be a great success for the Workers' Stage. The workers' audience in the packed auditorium of the National Theatre easily identified with the play's topic, which highlighted the existential threats faced by the workers during the growing economic and political turmoil in the country.4 The performance was also a milestone in how socially engaged drama was staged, as Kreft perceptively decided to move the 2 The decision to name the theatre "workers' stage" is explained by one of the actors and directors at the Ljubljana Workers' Stage, Fran Petrè: "The word [proletarian] sounded proud and self-confident, coming from the workers' mouths. But the authorities did not like it and as the pressures mounted, reluctance to use it in the press grew as well. In these circumstances, the milder expression workers' stage therefore prevailed" (Petrè, Proletarski odri 14). 3 Golouh remembers that, besides Kardelj, two other soon-to-be-politicians performed in the staging - Boris Kidrič and France Kimovec (Golouh, Pol stoletja 363). 4 The severity of political instability in the then Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes is best described by the fact that between 1921 and 1928 as many as 25 changes of government took place, which means that the average lifespan of a government was a mere four months. 36 performing focus to impressive mass scenes and reinforce their theatricality with the inclusion of a workers' band and a choir. In the following year, Kreft was planning to direct Toller's The Machine Wreckers. His plans, however, were interrupted by King Alexander's declaration of a royal dictatorship (the so-called 6 January Dictatorship), which further strengthened censorship. Thus, the performance was banned just before the première.5 He, therefore, tried with a play he thought would be easier to get through the censorship: Bataille's dramatisation of Tolstoy's Resurrection, which met a favourable response from the audience and the critics alike. Premièring on 1 December 1929 at the Chamber of Labour on Miklošičeva cesta (today's site of the Slovenian Cinematheque), the performance also featured a début appearance by Sava Sever. At the beginning of the following year, the Workers' Stage repertoire was extended by Gogol's Marriage, directed by Fran Petrè, with sculptor, painter and illustrator Nikolaj Pirnat appearing in the role of the groom Podkolyosin. In April, Kreft directed Raynal's The Unknown Warrior (under the title A Ballad of War and Love), and appeared in an acting role as well, alongside Sava Sever (among many others). The latter was Kreft's last performance at the Workers' Stage because he decided to accept the position of theatre director at the Opera in Ljubljana. Delak's period The Workers' Stage navigated its way through the particularly difficult period of the 6 January Dictatorship (until September 1931) without significant achievements, more importantly, it maintained operational continuity. This continuity was also helped by the introduction of the workers' cultural-educational evenings, hybrid educational, cultural and art events, consisting of lectures, vocal performances and recitations. Several plays were also staged, among them, Gorky's The Lower Depths (which premiered on 29 November 1931 in Varaždin in the frame of the 25th anniversary of the Varaždin Svoboda Society and was directed by Fran Petre) and Cankar's Jakob Ruda (3 January 1932, directed by Jože Kranjec). The year 1932 proved to be an important milestone in the history of the Workers' Stage. Namely, in that year, Ferdo Delak directed several performances, which - after the initial breakthrough achieved by Kreft - finally put the Workers' Stage on the map of the Slovenian theatrical avant-garde. As a sort of "warm-up", Delak directed two cultural-educational workers' evenings in March and April. On 23 May, the Workers' Stage premiered the groundbreaking and now famous staging of Delak's dramatisation of The Bailiff Yerney and His Rights by Ivan Cankar. That Delak would 5 The première was planned for 11 May 1929, the request to rent the Opera was already approved by the National Theatre's management, the dress rehearsal was held, but the police banned the première (comp. Moravec, Od viharnika 189). want to write his own dramatisation was expected, since he was not satisfied with the 37 one prepared by Milan Skrbinšek for the play's first staging in Maribor in 1922.6 Delak had thought about writing the dramatisation and staging Yerney already as a student at the Novo mesto Grammar School (although at the time he did not yet entertain an unfavourable opinion of Skrbinšek's dramatisation). Later, in 1930, while directing in two workers' theatres in Vienna, he nearly realised his ambition.7 He finally succeeded at the Ljubljana Workers' Stage. And succeed he did, in more ways than one! Delak's key dramaturgical innovation was the use of the so-called "speaking choir", which represented the bailiff Yerney, while this collective actor was juxtaposed with a single actor, who interpreted his antagonists. With this simple, but remarkably effective conceptual shift, Delak aligned Cankar's parable with its gist: if in the literary text, Yerney functions as an allegory of all servants, in Delak's stage version he becomes a tangible representation of multiplied bodies, of a multitude (in the jargon of the operaismo political theory) of disenfranchised seekers of justice. With this dramaturgical and directorial manoeuvre, he raised the individualistic running around in circles from Pontius to Pilate to the level of collective action, which is also not guaranteed to be effective, but at least hypothetically opens up the possibility of success. Hence the open epilogue in Delak's version, where Yerney is not burned at the stake but instead invites Yerney's other bailiffs to follow his path: "who has the pipe should light it; there's plenty of firewood". On the antagonist side, a reverse dramaturgical gesture is used, as Yerney's different opponents (the young Sitar, Mayor, Judge, Priest) are interpreted by a single actor. This metaphorical condensation of the antagonist in one body with multiple faces (without using masks, which was characteristic for ancient Greek theatre) is a personification of the gentlefolk, of the ruling class, which is, although consisting of numerous components, held together by the same connective tissue - capital. And where there is capital, there is necessarily the capitalist, who is effectively a historical figure, since he takes on different personifications as the capitalist mode of production evolves, but is ultimately not a person, but a social relation. The capitalist is, therefore, a mere personification of the capital's effect - of the exchange of "objectified labour as exchange value for living labour as use value" (Marx 98). Based on responses in the then press, Delak did not succumb to the temptation to flatten this multi-headed figure into a caricatured anthropomorphic monster (which would reduce the complexity of the relation to mere agitprop) but instead portrayed Yerney's opponent as an ordinary person, who 6 As we can read in his short contribution to Tank magazine about the second staging of Skrbinšeks dramatisation, which took place on 15 October 1927 in the National Theatre Drama Ljubljana, Delak maintained that Skrbinšek's dramatisation stripped Yerney of "all its effectiveness, that the director's approach was neither realistic or stylised" and also, that since the actors "were miscast, this evening was destined to fail" (Delak, makroskop 111). 7 As Dušan Moravec reports in his book Iskanje in delo Ferda Delaka: "He indeed adapted the text with the intention [to stage it] there and was already rehearsing with the ensemble of the proletarian amateur theatre 'Theater der Roten Hilfe'. Apparently, the dress rehearsal was held at the Volkstheater, but the police intervened and stopped the première" (73). 38 stands out as special simply because he occupies the dominant, privileged position in the social structure. This relation, which can, in general terms, be defined as social distance, was depicted - again with a(n aesthetically) simple intervention - with the physical distance between the choir of servants, positioned lower in the performing space, and the opponent(s), positioned high up (on a pedestal). Delak's lucid and fresh reading of Cankar's Yerney and his accurate transposition of the dramaturgical concept into the three-dimensional space of the theatre was perfectly complemented by projections of exceptional drawings by Ljubo Ravnikar, simple scenography (stage platforms and red curtains) and, as importantly, well-considered casting, which allowed all members of the amateur ensemble, in their individual and collective roles, to be at their very best and contribute to the performance's success. The audience was thrilled (so much so, that the whole building of the Ljubljana Opera, in which Yerney was staged, supposedly "rang with applause"8), the critics praised the performance in the press. Two more performances were held in Ljubljana and four performances in Celje, Zagreb, Maribor (2000 spectators!) and Ptuj. The enormous success of Yerney gave an additional impetus to the Workers' Stage and especially to its energetic director. It can be gathered from the dates of the premières in 1932 that Delak refused to rest on his laurels and applied himself to work with even greater zeal: on 9 October, there was the première of Svejk by Capek (he again adapted the play and changed the title to The Good Soldier Svejk Intervenes in the Great War), on 23 October, Birds Without Nests by Karl Schonherr, on 13 November, Magda by Alojzij Remec and on 20 November, Mozina's Career by Angelo Cerkvenik.9 None of these performances repeated the spectacular success of Yerney, although Svejk did come close, with three sold-out performances at the Chamber of Labour and an enthusiastic response from the audience. At the beginning of the following year, Delak co-created with his wife and dancer Katja Delak another successful performance at the Workers' Stage - they adapted Oton Zupancic's poems for children and engaged the young actors of the newly established Svoboda Children's Stage to create a performance for children entitled Ciciban, which had its première on 1 February at the National Theatre Drama Ljubljana and after three performances in Ljubljana was also performed in Maribor, Kranj and other Slovenian towns. The costumes for the performance were designed by the indispensable Ljubo Ravnikar, who also collaborated with Delak in his next confrontation with Cankar, the staging of Hlapci (The Serfs), which took place (because of Delak's travels abroad, his engagement directing The Tenth Brother in Maribor and working as an editor for Radio Ljubljana) as late as 15 October 1934 and 8 If Nikolaj Pirnat is to be trusted with his testimony in the newspaper Jutro, which stated that "the theatre was fully packed and the audience responded with thunderous applause, stomping their feet and cheering" (Pirnat 3). 9 In 1932, Delak was at the peak of his creativity: besides directing performances for the Workers' Stage and acting as leader of its "speaking choir", he directed the feature film Triglavske strmine (The Slopes of Triglav) (première on 16 August) as well as four performances at the Ljubljana Opera, etc. for which Ravnikar created drawings that were projected as slides. However, Delak's 39 attempt of a new reading of Cankar's Serfs - marked by considerable interventions in the text, which tended to simplify the complexity of the play and therefore reduced its thematic potential - did not quite make the same impression as Yerney from the beginning of his collaboration with the Workers' Stage. The Serfs was also his last performance directed for the Workers' Stage - Delak thus started and finished his collaboration with this unique amateur theatre by staging Cankar. His departure also meant the end of the most fruitful and important period in the history of the Ljubljana Workers' Stage, as the monarchic repression, which continued to increase through the second half of the 1930s, substantially weakened and, in the end, drastically decimated the theatre's ensemble. In the last years of its existence, the performances at the Workers' Stage were extremely scarce, and after 1938, all activities were suspended.10 Performance as a manifestation of workers' resistance Theatre experts recognised the Workers' Stage as a unique artistic phenomenon already during its existence, and this assessment has gone unaltered even from the appropriate historical distance.11 The Workers' Stage has namely succeeded to create a unique, recognisable poetics, it attracted a wide audience and was also important in strengthening the third stream in the development of Slovenian theatre. At least for a period of time, it namely persisted alongside considerable competition from clerical and liberal stages; in Ljubljana, these were the Catholic People's Stage and the slightly more liberal-leaning Šentjakob Theatre.12 We can see that the stages have their counterparts in the then Slovenian political spectrum, which was split between the liberals, the clericals and the socialists (and the communists as the more radical left). This division was also mirrored in the political orientation of the then media, which made no attempts at hiding its political sympathies and routinely reported in line with its political and ideological views. Its theatre critics and reporters were not immune to these ideological temptations as well, and only a few of them managed to 10 In the changed socio-political climate following World War II, there was an attempt to revive the theatre's activity (1956-1960, initiated by Dušan Tomše), but I will limit my consideration of this period to a brief mention in a footnote, since this contribution deals primarily with the period when the Workers' Stage was run by Kreft and Delak. One of more recent publications that examine the post-war period of the Workers' Stage is Rob v središču (The Edge in the Centre) (133-142) by Primož Jesenko. 11 Dušan Moravec's final thoughts about the Workers' Stage from his book Slovensko gledališče od vojne do vojne (Slovenian Theatre Between the Wars) can serve as a typical example: "In general, the endeavours of the Workers' Stage, in Kreft's as well as Delaks period, can be described not only as a revolutionary novelty, but as artistic actions that decisively contributed to our theatre culture" (329). 12 National theatres can conditionally be grouped with the latter. While they did develop from amateur drama societies, once they were transformed into professional theatres, they became a different story, considering that production conditions differ substantially in amateur theatres; comparisons are therefore only provisional and made with great methodological reservations. 40 rise to the level of more objective, less ideologically charged forms of argumentation. Reviews and critical analyses of the performances of the Kreft-Delak period reveal that there were more examples of this latter, not so ideologically coloured reporting in the liberal and clerical press (in contrast with the expected enthusiasm in the socialist and workers' outlets), which supports the thesis that the Workers' Stage was achieving high standards of artistic practice. Throughout its existence, the Workers' Stage, of course, had to adapt to the political circumstances to be able to continue its activities but did so only to the extent necessary. Choosing the word "workers'" instead of the word "proletarian" for the name of the theatre was one such compromise; often, repertory policies had to be "watered down" to avoid censorship and gain acceptance for the theatre' performances (a few were nevertheless banned), etc. But then again, the Workers' Stage never hid its political affiliations; for everyone involved, each performance was also a political manifestation of the workers' resistance and was understood as part of a general struggle for a more just society. Because of this, the authorities kept a close eye on the theatre's activities and repeatedly resorted to censorship despite the compromises it had made. The ensemble also included actors working as employees, occasionally also young intellectuals and cultural workers, some of whom have already been mentioned (Fran Petre, Nikolaj Pirnat, Edvard Kardelj, Boris Kidric, France Kimovec, etc. and, of course, actress Sava Sever and theatre directors and makers Bratko Kreft and Ferdo Delak), but the majority of the ensemble were workers who were involved in theatre as amateur actors. Bratko Kreft tailored his directing approach and mode of performing to these circumstances and, of course, learned from workers' theatres from abroad. Later, Ferdo Delak continued this approach. Repertory policies, collective acting and the speaking choir What is characteristic of this method? To start with, a well-thought-through repertory policies, which was roughly outlined by Bratko Kreft (in the mentioned article "Repertoire of the Prolet-Stage") before the Workers' Stage was even founded. Selecting socially and politically engaged texts, which thematised the poverty-stricken urban proletariat and the destitute rural population13 (for example, The Crisis, The 13 Just how difficult and miserable the workers' lives were during the great economic crisis (which broke out precisely when Kreft established the Workers' Stage and continued throughout Delak's time with the theatre), is vividly described by Golouh in his memoires: "Because of over-production, which was a natural consequence of economic rivalry between capitalist groups and of adverse social circumstances, hundreds of thousands of workers suddenly faced unemployment and suffered extreme misery. The Slovenian industry was especially affected; the factories initially reduced the number of working days, which was soon followed by massive lay-offs. The workers resisted, protested - but they could not go on strike, because there was a surplus stock of goods and the companies were in no hurry to resume production. Those were Bailiff Yerney, etc.), was important for attracting the workers' audience, but it also 41 additionally motivated the amateur actors to identify with their theatre and engage in the creation process. Except in the last period (after Delaks departure), getting actors for the ensemble was never a problem for the Workers' Stage. Another important characteristic of this method was collective acting. Both Kreft and Delak often relied on mass scenes, which soon became the Workers' Stage "trademark". The idea of collective acting was a sensible decision, as it contributed to the success of this amateur theatre in a three-fold way: first, it reduced the focus on individual actors, i.e., it shifted the performative burden from the individual to the collective (which seemed much more suited to amateur actors); second, it strengthened participation, as the majority of productions included mass scenes and thus required a large ensemble; and third, collective acting, of course, contributed also to the consolidation of a community, it worked on a community-building and ideologically cohesive level in a two-fold way: it established, on the one hand, close symbolic connections between everyone involved in the productions (the makers) and, on the other, more immediate connections between the theatre and the audience (compared with the choir in ancient Greek theatre, the participants in Passion plays, etc.). The third procedure used by the Worker's Stage, which was perhaps the biggest step forward in their way of performing, was Delak's introduction of the so-called "speaking choir". Of course, this was not the theatre's original invention, as the origins of the speaking choir date back to the time of World War I and the Russian October Revolution, where it was called teatr čteca (reader's theatre), but it was very popular also on German workers' stages, where it was called Sprechchor. Since both leading directors of the Workers' Stage were well-informed of the developments in the then left-wing theatres abroad (Kreft particularly of the avant-garde tendencies in the theatre of the Russian Revolution and Delak of workers' theatres in Austria and Germany, including Piscator's Proletarian Theatre), they both introduced different elements from these performing practices in their projects for the Workers' Stage, adapting them to the domestic environment. Delak was already in charge of the speaking choir, which he founded upon returning from abroad and which initially performed at workers' cultural-educational evenings; he now just needed to include it black days for the working class people, who wandered Slovenian towns with empty pockets, starving; no one was paying attention, not even the state" (Pol stoletja 300). He goes on to give a shattering account from a reporter with Svoboda newspaper from Zagorje ob Savi, who writes about lay-offs in the mining industry: "There is no bread, no clothes. The valley is full of the living dead, who roam around like ghosts..." (Ibid. 300). Certain parts of the Kingdom were affected even more, as, for example, Herzegovina, where people suffered not only because of the economic crisis but also because of severe drought, which destroyed all crops, so that the population was literally eating grass and starving to death. The gravity of the situation can be illustrated with a short article entitled "Peasant commits suicide: Could not stand to watch his children starve", which I came across in the Jutro newspaper (29 April 1928): "Extreme shortages reported from Kukovica, Herzegovina. A 50-year-old peasant, Božo Školjič, who unfortunately had no harvest at all this year due to severe drought, committed suicide by hanging himself in the stable. He has left behind four children and a note saying that he has taken his life because he could no longer watch his children slowly starve to death" (5). 42 in his performing concept as brilliantly, as spectacularly as he did in The Bailiff Yerney and His Rights. The speaking choir was so well-received that in the "golden days" two such choirs existed in the frame of the Workers' Stage; the other one was run by Mile Klopčič (Petre 45). Klopčič was also an outspoken advocate for the foundation of speaking choirs in the frame of workers' education societies and theatres. In 1929, he published a series of articles about the phenomenon in Svoboda magazine. His main source of reference for the articles was Praxis des Sprechchors by Karl Vogt, which was published in the same year by the Berlin-based publishing house Der Sturm (the same house that Ferdo Delak, then the editor of Tank magazine, was in contact with a few years before). Let us look at some highlights from these articles about the speaking (or as Klopčič called it, recitation) choir: "The principle of the rec. choir is: collectivism. A mass speaking to a mass; doing so, the audience forget they are the audience and feel that they themselves are speaking" ("O recitacijskem zboru" 32). The speaking choir is at the same time also a movement choir: "The choir performs on the stage, moving around and reciting the text, which the poet has written virtually as a collective drama. This is a movement recitation choir" ("Še o recitacijskem zboru" 232). Who can become a member of the speaking choir? "Whoever finds joy in it" (232). Does a speaking choir require a conductor? "Not at all. [...] Recitation choir is not a monumental declamation group, the latest aesthetic attraction, it is not the sum of the voices" (233). What does the speaking choir do? "The choir documents the experience of the masses. [...] The facts speak their harsh truth. [...] Recitation should be delivered in a dramatic manner. Not epic, not lyrical. [...] The mere requirement that recitation be dramatic justifies the movements of the choir. [...] Every voice must be a prolongation of the body, of the gesture. Voice and gesture should arise from a relaxed body, unobstructed" (233). Why is it important that the speaking choir can move around? "Movement creates space. If the groups converge, the space is narrowed; if they move apart, the space is given volume" (234). Klopčič closes his third article by concluding that the first two "described the essence and the development of the recitation choir from the self-declamation to the movement-declamation choir" ("Iz režijske knjige" 264) and illustrates his point with an excerpt from a text for a speaking choir by Vogt The War. Already at first glance, the conceptual framework of this remarkable workers' theatre machine - at once a speaking and a movement choir - reveals a surprisingly modern understanding of corporeality on stage, as well as the idea of spatial organisation in which stage props are no longer absolutely necessary, because there are speaking-moving choir bodies onstage instead, by way of which space is created (condensed or expanded), and last but not least, the interplay of speech and movement, which is another important dimension of the speaking choir, can be seen as a reflection of Brecht's gestus, an important conceptual tool of his theory of theatre, in which voice and 43 gesture are inextricably bound into an effect of corporeal expressivity. The eloquence of the choir's multiplied bodies is undoubtedly one of the more important contributions of amateur workers' theatre to experimental theatre practices of the past century. The amateur effect of proletarian acting By employing these specific performance strategies, the Workers' Stage produced an effect, which can - by analogy with Brecht's estrangement effect - be called the amateur effect of proletarian acting. In his text "Six Chronicles on Amateur Theatre", Brecht namely argued for a conceptual differentiation between amateurism and dilettantism.14 He regarded amateurism as a positive notion, while dilettantism for him meant a bad version of amateurism, one that cannot develop its own mode of artistic expression, in other words, one that cannot overcome a mere mimicking of art professionals (comp. Brecht, Dijalektika 92). At first glance, this may be reminiscent of Stanislavski's System, wherefrom the very first lesson acting beginners are taught how to put behind them "naive, dilettante sort of acting" (Stanislavski 43), overburdened with acting habits and clichés. The similarity is accidental rather than systemic. Stanislavski does not distinguish between dilettantism and amateurism, while Brecht makes a clear conceptual difference between the two. The main characteristic of amateur (i.e., "proletarian") actors is "the simplicity of the acting", which according to Brecht is, "the alpha and omega of proletarian dramatic art" (Brecht, "Nekaj o proletarskih igralcih" 324). If we follow Brecht's line of argument, then the simplicity of their acting has nothing in common with the mimicking of dilettante actors. The actors practising "proletarian acting", says Brecht, are capable of speaking, in a simple way accessible to all, about the complex and baffling relationships among the people of our time. Amateur art (in the Brechtian sense) is not a bad version of professional artistic practices; it is not about mimicking the elite culture as an ideological ideal of the dilettante actor, musician or painter. On the contrary, the amateur artist insists on the specificity of his own position, has an affirmative attitude towards it, takes it as a potential structural advantage and always makes a conscious effort to remain outside the horizon of professional elitism. 14 In one of his commentaries for the publication of Brecht's selected writings on theatre Dijalektika u teatru, Darko Suvin states that Brecht was planning to write a complex text with this title, but completed only the first part ("Is It Worth Speaking About Amateur Theatre") and an outline for the remaining five parts - the second part would supposedly be devoted to the difference between an amateur and a dilettante (comp. Suvin in Brecht, Dijalektika 92; comp. also Milohnic, 25-26 and ed. comment in Brecht, Grosse kommentierte 1084-1085). 44 Brecht's conceptual and methodological differentiation between amateurism and dilettantism can thus be of help in explaining the success of the Workers' Stage in the time when Bratko Kreft and Ferdo Delak were running it. In this period, the Workers' Stage namely developed its own - distinctive and recognisable - way of performing and did not succumb to the temptation of entering the non-productive (and inevitably already lost) competition with Slovenian professional theatres. It did exactly what Brecht recommended to a group of amateur actors in Sweden a few years later (1939): 'An amateur must find his own art" (Dijalektika 92). The Workers' Stage was seeking its own art and, under the leadership of two young, but knowledgeable and talented theatre directors, Bratko Kreft and Ferdo Delak, also found it. It was successful because it never sought to reproduce the manner of performing that prevailed in the then professional bourgeois theatre, but instead insisted on producing its own style and thus attained the maximum of what an amateur workers' theatre can achieve: the effect of proletarian acting. Bibliography 45 Brecht, Bertolt. Dijalektika u teatru, edited and translated by Darko Suvin. Nolit, 1979. —. "Se splača govoriti o amaterskem gledališču?" Umetnikova pot, edited and translated by Dušan Voglar. Cankarjeva založba, 1987, pp. 321-323. —. "Nekaj o proletarskih igralcih." Umetnikova pot, edited and translated by Dušan Voglar. Cankarjeva založba, 1987, pp. 324-325. —. Grosse kommentierte Berliner und Frankfurter Ausgabe, vol. 22. no. 2, edited by Werner Hecht et al. Aufbau-Verlag / Suhrkamp Verlag, 1993. Delak, Ferdo. "makroskop - ljubljanska drama." Tank, no. 1%-3, 1927, pp. 111. —. ed. Delavski oder na Slovenskem. Mestno gledališče ljubljansko, 1964. Golouh, Rudolf. Pol stoletja spominov: panorama političnih bojev slovenskega naroda. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1966. Jesenko, Primož. Rob v središču. Izbrana poglavja o eksperimentalnem gledališču v Sloveniji 1955-1967. Slovenski gledališki inštitut, 2015. Dokumenti SLOGI, vol. 51, no. 92. Klopčič, Mile. "O recitacijskem zboru." Svoboda, vol. 1, no. 2, 1929, pp. 31-33. —. "Še o recitacijskem zboru." Svoboda, vol. 1, no. 10, 1929, pp. 232-234. —. "Iz režijske knjige rec. zbora". Svoboda, vol. 1, no. 11, 1929, pp. 265-266. Kreft, Bratko. "Proletarski oder." Svoboda, vol. II, no. 1, 1926, pp. 5-7. —. "Repertoar prolet-odra." Svoboda, vol. II, no. 3, 1926, pp. 36-38. —. "Delavski oder v Ljubljani." Delavska politika, 19 October 1927, pp. 4. Marx, Karl. "Obdobja ekonomskega formiranja družbe [iz Očrtov kritike politične ekonomije, 1857-1858]." Marx and Engels. Collected works, vol. 4. Cankarjeva založba, 1968, pp. 47-99. Milohnic, Aldo. "Radikalni amaterizem." Dialogi, vol. 49, no. 3-4, 2013, pp. 24-30. Moravec, Dušan. Iskanje in delo Ferda Delaka. Mestno gledališče ljubljansko, 1971. —. Slovensko gledališče od vojne do vojne. Cankarjeva založba, 1980. —. "Od viharnika do novega realista (in nazaj) (Bratko Kreft)." Slovenski režiserski kvartet (zgostom). Slovenski gledališki in filmski muzej, 1996, pp. 175-233. Petre, Fran. "Proletarski odri v Ljubljani in okolici med obema vojnama." Delavski oder na Slovenskem, edited by Ferdo Delak. Mestno gledališče ljubljansko, 1964. Pirnat, Nikolaj [N. P.]. "Hlapec Jernej in njegova pravica."Jutro, 25 May 1932, pp. 3. Stanislavski, Konstantin Sergejevič. Sistem I - Igralec in njegovo delo. Mestno gledališče ljubljansko, 1977. Translated by Katja Kosi