44
zorenje Boga Očeta v nebesih bodisi v Erbežnikovi sliki, bodisi v Rojčevi filistrsko-človeški besedi vse kaj drugega kot pa transcendentalna poezija sanjske igre pri Maelerlincku i. dr., kdo bi kaj več od Rojca pričakoval, če je enkrat videl njegov trans-parentsko - dekorativni nagib in ki tudi pozna . hvalevredno, a nesistematično šolano Erbežnikovo hotenje. Zato pa visi človek ob besedi in sliki teh »sanj« ves čas v občutju očitnega diletantstva in se vrhu tega vedno zopet boji nezavedno zapisanih trivialnosti kakor n. pr. o materi, ki je angelčke dajala nebesom in si vzgojila tudi dva ministra (str. 51 si.). Glasbene točke je priredil prof. Marko B a j u k. Igra je bila uprizorjena v Ljubljani na Ljudskem odru. Uprizoritev se bo kot pripravno prigodniška bržčas ponavljala. Da bi kdo igro prevajal, kakor si pisatelj menda obeta (str. 125), dvomim.
Dr. I. Pregelj.
Otroški oder. Igrice za mladino otroških in ljudskih šol. Drugi, predelani na-t i s. Sestavila Marica Gregoričeva (Stepančičeva). V Ljubljani, 1920. Izdala, založila in natisnila »Učiteljska tiskarna«. — Gregoričeva (ne Gregorčičeva str. 6) je ustregla dejanskim potrebam s svojim »otroškim odrom«, kakor priča predelani U) ponatis izdaje iz leta 1910. Pet daljših prozaičnih otroških iger je nadomestila Gregoričeva v novem ponatisu s krajšimi dra-matiziranimi deklamovankami, ki so oblikovno in vsebinsl^ silna neznatnost. Novi »oder« šteje torej devet kratkih prizorov poleg treh igric daljšega obsega (Čista vest, Sneguljčica, Pepelka). Lep je samo IIi, prizor v Sneguljčiči. Hvaležna komika v »Kaznovanem saljivcu« je samo nakazana. Grajali je treba slovenščino: se zate č e k omari 6, s cvenkajočimi žepi 53, se vstavi oddaljena 53, enako jaz oblačila 70, z g u b 1 a pest 74. Zgled prozodične spretnosti pa je kitica: Tam nekje cvrči — poredni grilček — tukaj zešumi   —   krtičev   rilček 32.   O,   France
Levstik!                                   ^    ,   ^        ,-
Dr. I. Pregelj
Rudolf Dobovišek: Rodoljub iz Amerike.  Veseloigra  s  petjem v treh de-
janjih. Pevske točke uglasbil Ciril Pregelj. 1920.
Da se je neznatno dilelantsko delce natisnilo, se ne čudim. Saj ga je založil pisatelj sam. Iz katerih in kakih snovnosti našega »polpreteklega« čitalništva je zrastla Doboviškova igra, ni važno. Sodim, da pisatelj pozna kulise et religua iz osebnih neprogramnih odnošajev do odra, kjer je morda celo sam že režisiral dve, tri igrice iz Talijine zbirke. Z erotično omlednostjo prizorov tete a lete v skrajno slabotni odvisnosti je hotel D. posiliti nekaj efekt-nosti za obzorje in okus sentimentalnih kmetiških služkinj v slov. malem mestu. Pa če bi cenjeni rodoljubni pisatelj le slutil, kaj je dovfip, humor, situacijska in besedna komika. Pa ne sluti prav nič in me je razveselil le z neradovoljnimi šalami slov-niškega in pravopisnega značaja: uglazbrl, z vratami, z Ljubljane, za loviti, recite, bo-lana i. p. Zakaj je natisnjeno Pregljevo ime v naslovu, ne vem. V knjigi .kompozicijskih prilog ni. Tudi to se ni zdelo za-lagatelju važno, kdo je tiskal in kje se je knjiga tiskala. Dovoljenje za uprizoritev dajejo v Celju.                                Dr  I   P
Cika Jova - Z m a j : Kalamandarija. Za našo deco poslovenil Alojz Gradnik. V Ljubljani, 1921. Izdala Tiskovna zadruga. — Priljubljena zbirka "otroških pesmi velikega Jovanoviča bo v prevodu dobrodošel dar tudi slovenski mladini. Vsebinsko zaslužijo te pesmi celo v prevodu častno mesto ob najboljšem slovenskem mladinskem slovstvu, ob Levstiku. Prevod je ponekod naglasno prisiljen (zato gladim tvoje lice), nejasen (Tam bo Tanka izza b a n -k a), ne domač (... take sanje, ki sem snoči jih dobil a). Nenaravna se mi zdi raba otroške govorice v uvodnih verzih: S pisane police naša Mila klice. Blagogiasje Gradnikove besede seveda ni popolno in to tembolj občutimo, odkar poje v nas sladko cicibanstvo Zupančičevo,    rj   r n
UMETNOST.
XX. umetnostna razstava v Jakopičevem paviljonu.   Češko - jugoslovanska   grafika.
Propagator grafične  umetnosti  med  luoo-
45
slovani M. D. Gjurič,1 ki je čitateljem Doma in sveta že znan kot izdajatelj Grafičke Umetnosti in ki že par let s predavanji in peresom.skuša vzbuditi razumevanje za to pri nas dosedaj zanemarjeno, a v današnjih dragih časih gotovo aktualno, ker najširšim slojem dostopno umetnostno stroko, je zadnji čas vendar uspel toliko, da je za svoje stremljenje zainteresiral tudi slovenske umetniške kroge in del svoje češko-jugoslovanske grafične razstave, ki jo je predstavil spomladi leta 1921 občinstvu v Osijeku, prenesel v Ljubljano, kjer ga je dopolnil z deli slovenskih grafičnih umetnikov Jakca, Pilona in Šanlla, v XX. umetnostno razstavo pri Jakopiču. Razstava te vrste del, ki jih dosedaj, žal, niti naš iiskarsko-umelniški *trg ne pozna, je bila novost za Ljubljano in se je bilo bati, da občinstvo ne bo znalo najti pravega razmerja do nje. Zato je Gjurič sam priredil par informativnih predavanj v razstavi o zgodovini, tehniki in umetniški vrednosti grafike, pozneje je nastopil tudi naš grafični strokovnjak S. Šantel in v družbi delavstva A. Podbevšek. V časopisju se je obširno bavil z grafičnimi tehnikami arh. R. Kregar (Jugoslavija).
Razstava je bila, kakor že naslov pove, češko-jugoslovanska. Češka grafika je že dalj časa na višku, Gjurič sam se je učil v Pragi in vzdržuje najožje stike s češkimi grafičnimi umetniki; tudi mnogo drugih Jugoslovanov, ki se pečajo z grafiko, posebno mladih, se je učilo in se še uči v Pragi, tako da so zveze direktne in ta razstava ni imela samo namena manifestirati kulturno skupnost teh dveh narodov, ampak pokazati obenem tehniško in umetniško priznana, na višku stoječa dela Čehov, ki naj tvorijo nekako merilo za to, kar smo sami dosegli, ali po čemer sami stremimo. Ideja je neoporečna, žal, pa ni bila tako ilustrirana, kakor bi pedagoško morala biti,
1 Kdor se zanima zanj, mu priporočam njegov zivotopis, ki ga je napisal R. F. M a g j e r v Vjesniku županije virovitičke, br. 11 — 12, 1. 1921, in majhen album z 11 slikami pod naslovom MilenkoD. Gjurič, ki ga je izdala 1921 knjigarna in papirnica bratov Čujič v Zagrebu.
I
seve, če bi prireditelj razpolagal svobodno z materialom, ki bi bil potreben. Ker pa je to izključeno in je šlo v prvi vrsti za propagando dobre in v sedanjih razmerah kulturno pomembne reči, moramo biti hvaležni za1 to, kar je podala. Vseeno pa, če so že Čehi bili na razstavi bolj radi imena in radi pojasnitve tehnične višine in fines moderne grafike, je neizmerno škoda, da Jugoslovani niso bili bolje zastopani. Dobro zastopan je bil samo Gjurič sam in Pilon in Jakac, še S. Šantel, recimo, pregledno in tehniško ilustrativno, — toda kje so ostali drugi? Prireditelju ne očitam ničesar, ker je mož dela in izhaja iz principa: bolje nekaj, če prav nepopolno, kakor nič; toda vseeno bi bil jaz risbe sploh izločil iz te razstave (razen seve če bi pojasnjevale postanek te ali one grafično izvedene ideje), gotovo pa vsaj udeležence, ki sploh nič grafičnega niso razstavili, kot n. pr. Zupan Fr.
Izmed Čehov so razstavili Alex A., Brunner V., Konupek J., Lauda R., Neuman A., Silovskv VI., Simon T. F., Vir K. Češki del je bil očividno izbran po ilustrativnem načelu, ki naj pokaže vse možnosti in finese grafičnih tehnik ^<ot ogrodje, na katerem je pedagog Gjurič skušal občinstvo prepričati o pomembnosti svoje umetnosti. S tega stališča je ta del tudi treba presojati. Od preproste stvarnosti, ki v mejah svoje naravne možnosti podaja svoj predmet ali svojo idejo, pa do tja, kjer so rafinirani tehniki-grafiki polpreteklosti skušali konkurirali s slikarstvom in nekako premagati sami svojo umetnost, smo tu videli zastopa nike. Manjkala je žal (in mislim namenoma) nova generacija, kateri so norma estetske možnosti posebnega materiala in njemu posebno prikladne tehnike in ki so idejno v službi takozvanega ekspresionizma, ku-bizma in fuiurizma. Kakor je vse navedeno predstavljalo ozadje za dela Gjuričeva in drugih, sta Jakac in Pilon, žal, ostala brez takega poučnega ozadja, na katerem bi se njuno delo bolj organsko spajalo z ostalo razstavo, kakor se je sicer.
Izmed Hrvatov so razstavili sotrud-niki Grafičke Umetnosti Bojničič Vera, Ben-kovič L, Gjurič M. D., Oreškovič Ivka, Rački M.,  Rašica M.,  Trepše M. in Uzelac
46
\
M. Med vsemi je bil primerno zastopan (tako, da se da presoditi vsaj nekoliko njegovo hotenje in značaj) samo G j u r i č. Naravno je to, ker je on edini, ki je res tudi z dušo in iz srčne potrebe grafik in na tem polju išče utešitve svojih stremljen* On je mnogostranski, kakor smo omenjali že pri njegovih delih v Grafički Umetnosti, in nam ni predstavil samo tehniških poskusov, ampak tudi par zrelih del. Pred vsem ciklus štirih velikih lesorezov pod naslovom »D e 1 o«, ki je brez oporekanja reprezentativno delo v velikem formatu in lepo tiskano. Dalje Iitografija Smrt majke J u g o v i č a in bakropisa Praški kolodvor in Begunci. Gjuriču je problem njegove umetnosti v mnogem oziru še problem forme, tehniko obvlada in jo vežba na težavnih problemih osvetljenja, prostorne kompozicije in kretnje; stremi oči-vidno po velikopoleznosti, monumentalnosfi, čeprav v tradicionalnem duhu, formalna kompozicija mu ni nikdar abstraktna naloga, kakor mnogim modernim, ampak vedno zvezana z realnim, v logiki naravnega dogodka utemeljenim doživljajem. Zato bo pri njem občinstvo videlo vedno le predmet in dogodek, ne bo pa prodrlo do njegovega pravega stremljenja, ki je na umetniško-formalnem polju.
Izmed slovenskih grafikov so razstavili Jakac Božidar, Pilon Veno, Smrekar Henrik in Šantel Saša.
Smrekar j eve stvari, vsega skupaj štiri (3 grafike in 1 risba), spadajo med njegove boljše; njemu, ki je ves skoz in skoz risar, je grafika enakopraven izraz hotenja, ki ga odlikuje iznajdljiva fantazija in kakor pri Rajski ptici bajeslovno čaroben kolorit.
Šantel Saša je med našimi starejšimi umetniki edini, ki posveča precejšen del svojega stremljenja grafiki. Obvlada najrazličnejše tozadevne tehnike in so bile njegove razstavljene reči očividno tudi s tega stališča izbrane. Razstavil je zopet dva lesorezna portreta iz cikla »Slovenski skladatelji« (Dev, Sattner); narejena sta spretno, velikopotezno karak-terizirana kot močen kontrast belega in črnega, pri tem pa imata kakor vse Šaniljeve reči neko potezo, ki bi jo mogoče najbolje   označili   z   izrazom   objektivnost,
manjka jima. neposrednosti doživetja, ki nam tudi portret, če bi ga prav smatrali za neko nujno objektivno stroko umetnosti, vseeno človeško približa. Okusen, že prej razstavljen, je lesorez v barvah »Kvar-nerski motiv«; nežen je bakropis »M a t i«, čeprav po svojem motivu in obdelavi tradicionalen, vendar ena najbolj posrečenih in najintimnejših Šantljevih reči. Dva_ bakropisa (Vodnikov trg in Na 1 j uo ljanskem gradu) obdelujeta motive ljubljanske mestne slike. Ob tej priliki nam je zopet žal, da se ne najde umetnik, ki bi poiskal z veščim očesom in z ljubečim srcem obdelal motive stare Ljubljane z njenim razpoloženjem, kolikor ga je še ostalo preko potresa in obnove. Šantel je tudi tu le preveč trezno-objekiiven motrilec in ne zgrabi motiva v njegovem elementu, kajti umetnikovo delo izpolni samo en del svoje naloge, če ne poda gledalcu nekaj novega, česar se on dosedaj ni zavedel, kar je mogoče slutil, a ni spoznal, dokler ga ni poučil tisti, ki več in fineje občuii — umetnik.
Zelo zanimiva sta Jakač in Pilon. Zanimiva, pravim, kajti pri njiju je čutiti mladost, iskanje, nič še ni v nerazrušne norme vkovanega, vse kaže veselje do dela in kar je glavno — talent.
Božidarja Jake a smo videli nekako pred enim letom v družbi naših najmlajših; že takrat je ta otrok impresionizma kazal, da išče novih možnosti. Našli smo v njem mehko, sanjavo dušo,- ki ljubi pokrajinska razpoloženja, našli smo v njem spretnega risarja, ki skuša ujeti trenutek v par mar-kantnih lis ali potez, našli smo ga pa v ozki zvezi s to njegovo stranjo v njegovih plakatih kot človeka, ki išče novih smeri in novih možnosti v smeri najmodernejših poskusov. Tudi sedaj je razstavil celo vrsto risb, nekatere naravnost rafinirane in velikopotezne v zabeležbi hipa; odlikujejo se motivi iz koncertne dvorane in pokrajinski motivi iz Bosne, kjer je uspel v preprosto risbo vkleniti blestečo,^ tako značilno belino bosanske hiše. Te stvari se skladajo v svojem notranjem bistvu popolnoma š tem, kar je pokazal lansko leto kot pokra-jinar. Na drugi strani pa se nam je letos pokazal v pretežni večini kot grafik; bavi
r
47
se z vsemi mogočimi tehnikami in v vsaki je ustvaril nekaj stvari, ki so posrečene; majhne, intimne so njegove suhe igle, ba-kro-, cinko- in medopisi; obširnejši in dekorativni so pa njegovi lino- in lesorezi. Po svojem stilističnem značaju in njegovem hotenju sta si ti dve skupini močno sorodni; rezultat, do katerega je zaenkrat prišel, je do neke mere soroden Pilonovemu linorezu. Očividno se še bori za stil in skuša dobiti iz tehnike, kakršna odgovarja najbolj materialu, čim več dekorativno učinkujočih, obenem pa osebno notranje doživetje pre-dajajočih harmonij. Na prvi pogled je jasno, da izhaja od tehnike dela: Iz plošče, ki tvori masivno enakomerno črno ozadje, dviga s skoro grobo odkritosrčnimi zarezami dleta, ki jih prav lahko zasleduješ in skoro šteješ, svoje prizore, ki niso nič drugega kot močno osvetljene prikazni v vseodevajoči temi matere plošče. Samo po sebi se vrine pri takem pojmovanju dela dekorativna tendenca, ki lahko postane, kakor pri nekaterih modernih leso- in lino-rezcih naravnost sama sebi namen. Plošča vsebuje nebroj dekorativnih možnosti in iskanje teh postane lahko glavni namen. To pa pri Jakcu ni. Formalni problem skupine (Dva, Muzikanti, V čakališču), prostora (Solnce), svetlobe in karakteristike ga preveč zanima in tega je postavil na prvo mesto. Zdi se mi, da je včasih ob skrbi, kako bo rešil v par potezah in velikih jarkih kontrastih ta problem, preveč pozabil na dekorativno stran, ki je pri takem pojmovanju dela nujnost. Njegovim delom, ki kažejo močno hotenje in stremljenje po težavnih nalogah, očividno manjka i dekorativne uravnovešenosti (ki sicer manj vredna dela lahko vseeno dvigne do precejšnje stopnje zanimivosti — ljudska umetnost, Gaspari) ^ konstruktivne sigurnosti njegovega reza; zdi se mi, da je radi dosege drugega prvo zanemaril, a bi bil bolje storil, da je zavestno spojil oba principa, ker bi bil s prednostmi prvega marsikako pomanjkljivost drugega zakril. Njegovi ex librisi so igra par svetlih črt na temnem dnu in hočejo razen dekoracije v prvi vrsti tudi nekaj povedati, in sicer povedati nekaj osebnega, na lastnika se nanašajočega. V splošnem so res rafinirano velikopotezni,
v detajlu pa vseeno malo preveč vsi po enem kopitu. Dobri se mi zde Tone Kralj, Kogoj, Škerjanc, Jarc; prednost bi dal skoro T. Kraljevemu, kjer bizarno vstajajoča svetla linija podaja takorekoč kompozicijski motiv nekaterih njegovih del.
Precej drugačen po svojem hotenju m značaju, pa tudi po svojem načinu je Veno P i 1 o n. Do sorodnih rezultatov prideta v neki meri samo v linorezih. Pilona smo poznali dosedaj samo kot spretnega akva-relista, ki so mu obetali lepo bodočnost. Zato nas je sedaj kot risar in grafik presenetil. Kol risar si je osvojil gotove re-" zuliate kubizma, ki jih porablja ne kot same sebi namen, ampak samo v svrho čim silnejše plastične karakterizacije, ki je semintja skoro odurna. — V to vrsto spadajo Moja mali, Milka, Justa ter dve ritmični študiji. Karakteristika teh obrazov je tako silna, tako prepričevalna, da je ne pozabiš, da ti poslane doživljaj,. kakor posrečena melodija, če jo prvič slišiš, in v tem je zadostno opravičilo zanjo. Njegov linorez temelji na istem principu kot smo ga opisali pri Jakcu in ki je neoporečno adekvaten materialu; tudi pri Pilonu opažamo, da ga bolj zanima izraz kakor pa dekorativna izpolnitev ploskve. V tem oziru je v svoji brezobzirnosti, skoro bi rekli surovosti, posebno značilen Moj oče. Najboljša dela, med njimi par nedvomno stalne vrednosti, je izvršil Pilon v cinkopisu. Tudi tu je tuintam kumovala la ali ona stran kubizma, kot n. pr. pri Ponle vecchio, ki je eno najboljših del te razstave. Odlikuje ga, kakor ostale, skoro elementarno brezobzirna karakteristika. Razen tega spadajo med najboljša dela Predmestje, Lakota, Amour simple in Krčma. Eno za drugim so ta dela nepozabna in nedvomno bogatijo našo fantazijo, zato se ne čudim, da jih je gibka, po novem stremeča mladina sprejela s posebnim navdušenjem.
Z grafično razstavo v Ljubljani smo napravili lep korak naprej. Samo ne vem, če je izpreobrnila kaj dosti denarnih ljudi, da bodo odslej mesto umetniških suro-galov, grobih mehaničnih reprodukcij vseh vrst začeli kupovati originalna grafična dela,   ki  imajo   vrednost   izvirnih,   lastno-
48
ročno izvedenih umetnin. Denar, izdan za taka dela, je vsaj tako dobro naložen, kakor če kupujete zlatnino in srebrnino. Ljudje, ki so prišli čez noč do denarja, tudi pri nas kupujejo slike in druge umetnine, toda kje? Konstaliral sem na svoje začudenje celo vrsto naravnost smešnih slučajev: ali pri kakem Nemcu ali Cehu (če je res Čeh, je še vprašanje); izdaja se pogosto denar kar pavšalno naprej na naročilo nečesa, o čemer nihče ne ve, kakšno bo; in kakšno je, o tem priča marsikaka pisarna in marsikako stanovanje bančnega uradnika. Kupujejo se sicer tudi dela domačih umetnikov, toda radi varnosti (ker si kupovalec domišlja, da se na umetnost ne razume, mesto da bi se prepustil vodstvu zdravega instinkta) pri prekupcih, ki takim kupcem po mastnih cenah odrinejo to, pri čemer so se sami vrezali, itd. Kdaj bo prišel čas, da bo šel tudi naš človek na razstavo in tam kupil, ali k umetniku v atelje in tam kupil in naročil. Za onega, ki nima zadostnih sredstev pa bo grafika tisto sredstvo, s katerim se bo tudi on lahko umetniško enakovredno obdal z izvirnimi umetninami.                prsj.
RAZNO.
Belokranjski pregovori in reki. V Adleši-
čih zapisal I. Š.   ,
Ako je na Martinje lepo, bo za tri dana grdo.
Ako si ti iz mesa (da te n. pr. ne zebe), nisem ni ja iz lesa (da me ne bi zeblo).
Bolje je žlica meda, nego lopata blata.
Do Petrova moči, po Petrovem suši (do sv. Petra je navadno mokro vreme, po sv. Petru pa nastane navadno suho vreme).
Dobremu se je škoda zameriti (ker ti ne bo potem več dobrote delil), a zločestemu se ne sme (ker se ga je treba bati, da ti bo škodoval).
Greh je, svoje pustiti i kaj tujega vzeti.
Iz lesnike je lahko još prav dobro drvo i dober sad (iz hudobnega otroka postane še lahko dober človek).
Je priliznjen, da se mu oči smejejo.
Kada hiša zgori, je kasno braniti.
Kada je dosti prve repe (ki se seje po turšici), takrat ni druge (v jeseni).
Kada kukovača još po Petrovem kukuje, ne bo dobro leto.
Kada so potresi, je lepo vreme.
Kako si ki postre, tako i spi.
Kako znešeno, tako i razstrešeno.
Kakovo je poletje, iakova bo i zima.
Kamor si je prste zabol, tam naj jih ima (kakor si je postlal, tako naj; leži).
Ki dobi ovco, neka dobi i vuno ž njom (kjer je krava, naj bo še tele).
Kos — odpal it nos! (pravijo kosu, če le preveč popeva).
Krt ruje i ruje, dok ne dobi po glavi (vsaka hudobija se preje ali kasneje kaznuje).
Med vsakim zrnjem se najdejo pleve.
Mravunec nosi vse po malem, pak si nanosi celi kup.
Mu je dobro, kaj bobregu v laju.
Mu je dobro, kaj molju v bobu.
Na čelu ni nikomur zapisano, kdo je i kakov.
Na nagovor je 6dgovor.
Ogenj brez podmeta (tudi: brez pod-puha, brez podtika) ne gori rad (malo se zgcJi brez podpihovanja).
Poštenje i pamet, to je življenje na svetu.
Složni imajo boljo južino v petek, nego nesložni na Božič.
Tako je gizdava, da ne bi svojega oka pobrala (če bi ji izpalo, ker bi jo bilo sram, se pripogniti).
Tretji mraz se rad pere (če je bil že tri dni zaporedoma mraz, potem rado dežuje).
Vsaki  človek mora biti  dvakrat v življenju pastir,   kot dete  in ko je star (za pastirje se porabljajo navadno deca in stari ljudje). *   Vuk izza mlada kolje.    ¦
Vukova koža je vsako dobo zrela.
Vzemi, kjer hočeš, če ne iz oka, pa iz boka (če te kdo vidi, ali pa ne — po poštenem ali krivičnem potu).
Za pasjim zglavljem ni mesa (še pes si mora hrano zaslužiti; če bo samo ležal, je ni vreden).