Glasilo delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije, 19. marca 1990 - št. 5 - letnik XLI / / S / s f s s //// 'Z / / / / ■yfl| PUfUi . p! p mm % mm Med dragim preberite Ji p m zyy /z ZZ • OŽIVLJANJE PROGRAMSKIH JEDER NESPREJEMLJIVO, str. 2 • ŽAGARJEVE NAGRADE IN PRIZNANJA, str. 3 • BLIZU ŽIVLJENJU IN LJUDEM, str. 4 • KAKO UBITI TRI MUHE NA MAH, str. 5 • GIMNAZIJA ZDAJ! str. 5 • NAVDUŠENI ZA PRENOVO, str. 6 • UMRLI ZIDOVI, str. 9 Učitelji zaslužijo priznanje in opravičilo Iz govora Milana Kučana ob podelitvi Žagarjevih nagrad in priznanj Razprave in strokovni prispevki o »šoli v političnem pluralizmu« med drugim dokazujejo, da tudi stroki ni preprosto odgovarjati na številne dileme in izzive oblikovanja šolske politike v političnem pluralizmu. Da je nujno in koristno resneje slediti izkušnjam, razvojnim težnjam ter vplivom, ki ga ima politični pluralizem v deželah z razvitim večstrankarskim političnim sistemom na oblikovanje šolskega sistema, njegove organizacije, vodenje in financiranje ter na šolsko prakso, organizacijo šolske po- nudbe, vsebino vzgojno-izobra-Ževalnega dela šole ter na delo in položaj učiteljev in vzgojiteljev v njej. Realno je pričakovati, da bodo tudi pri nas ob državnem šolstvu nastajale različne oblike zasebnega šolanja, kot jih pozna razviti svet. Polemike, sprožene ob pripravah sprememb šolske zakonodaje, še preden so bile te spremembe prenesene v skupščino, o zakonskih pogojih za opravljanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti z osebnim delom, bodo v prihodnje verjetno še ostrejše. Razumljivo, saj pluralizem šolskih oblik in uveljavljanje zasebnega šolstva tudi v svetu ni sprejet brez resnih pomislekov. S tem ko uspešno rešuje nekatere probleme, pa ustvarja tudi nove; zlasti socialno in svetovnonazorsko ločevanje otrok. Negativnim pojavom se nikjer niso znali izogniti, zato tudi niso redka gibanja, ki želijo zasebno šolstvo odpraviti ali pa vsaj zmanjšati njegov pomen. Za nas je to nedvomno velik izziv in velika odgovornost. Misliti je treba na to, da se v za- Jorma Hautala: Podvodno mesto II, barvni sitotisk, 1987 Finska umetniška grafika je konec osemdesetih let doživela preporod. V prejšnjih desetletjih je bila naša umetniška grafika delikatno čmo-bela, včasih celo metafizična, izvedena v globokem tisku ali lesorezu z močnim občutenjem narave. Danes odtisi grafik večjih formatov in drznejša uporaba barve dajejo finski grafiki 6olj mednaroden pečat. Kljub temu pa je podoba finske grafike danes primitivna, v dobrem pomenu periferna, nikakor pa ne komercialno spolirana. Širino izražanja omogoča raznovrstnost grafičnih tehnik: od litografije do sitotiska, od barvnega lesoreza do fotojedkanice. Abstraktno slikanje je dobilo naravno osnovo iz tradicije konstruktivizma, a ima danes tudi svoje ekspresivne dimenzije, sočasno pa ekspresivna slika živi fundamentalno poteg abstraktne. Urbanizacija, mestna kultura in mednarodno združevanje so povzročili, da je finska umetniška grafika postala samokomunikativna. Iskreno trdoglava egocentričnost, sebičnost in upornost našega naroda pa odsevajo specifično bit naše grafike. (Knutti Lavonen, besedilo iz kataloga Sodobna finska grafika. Galerija Tivoli, 7. 3. - 1. 4. 1990) misli o zasebni šoli predvsem razkriva želja po drugačni šoli. S črtanjem določil o vodilni vlogi ZK pri graditvi socializma, o utemeljenosti vzgoje in izobraževanja »posebej na marksizmu« ter s črtanjem ustavnega določila o zasebnem statusu izpovedovanja vere je konec nekoč zelo mučnih razprav o tem, ali je učitelj lahko religiozen. Ustavno zagotovljena pravica svobode izpovedovanja vere velja za učitelja enako kot za vse druge državljane. Že to pa zahteva odgovor na vprašanje, kaj je naloga šole in učitelja v njej. Dr. Marko Ker-ševan pravi »ne da pridobivajo za svoj svetovni nazor ..., ampak da pomagajo učencem pri oblikovanju njihovega nazora - pomagajo s tem, da ponudijo tisto, kar šola lahko daje: znanstvena spoznanja in usposabljanje za odprto, kritično, distancirano razmišljanje ob skupnih humanističnih vrednotah«. Ugotavlja, da taka usmerjenost šole ne zahteva neuresničljivega skrivanja učiteljevega prepričanja, temveč posluh za »razlikovanje med neskri-vanjem in propagandnim razkazovanjem tega prepričanja«. Nujno:; je črtati marksizem kot smoter in vrednoto ter razlikovati med sredstvom in vzgojnim smotrom - to pa je hkrati obramba pred tistimi, ki bi želeli zasesti dozdajšnje privilegirano mesto marksizma v šoli. N ujno predvsem zato, ker ostaja zdajšnjim rodovom v Sloveniji naloga, »naučiti se živeti z (ne)religijskimi razlikami, z religijskim pluralizmom« ... in »tako uresničevati versko svobodo, da ne bo obremenjevala, ampak bogatila skupno življenje, oziroma tako oblikovati skupno življenje,.da to ne bo pomenilo pritiska k uniformnosti, k odpravi raznolikosti v mišljenju in vsakdanjem življenju«. »Sola naj ne služi nikogaršnji ideološki ali politični indoktrinaciji: podpira naj individualno oblikovanje pogleda na svet. Spodbuja politično kulturo pluralizma in strpnosti ter zagotavlja potrebno državljansko izobraženost. V svojem delu je lahko zavezana le dosežkom znanosti ter humanističnim, kulturnim in civilizacijskim vrednotam.« Tako je zapisano v programskem dokumentu ZKS. Tako sta se zdaj šolstvo in pedagoška znanost znašla v zagati: spremeniti bosta morala tisto šolsko zakonodajo, učbenike, učne načrte in programe, ki še temeljijo ravno na tisti ideologiji nekdanje partije, ki se je je sedanja prenovljena ZKS-SDP odločno odrekla. Zahteva učiteljev po avtonomiji šole, ki je v prejšnjem stoletju pomenila »vzgojo za odgovornost« in je izhajala iz pravice otrok do oblikovanja lastnega prepričanja ter pravice staršev do moralne in nazorske vzgoje svojih otrok, ki pa pri nas dolgo ni imela nobene veljave, postaja v politično pluralni družbi normalna. Šoli odvzema naziv posvečene družbene institucije, nosilke »revolucionarne vzgoje«. Šele v takšni šoli se lahko ustvarja stvarni socialni položaj, kakršnega otroci spoznavajo tudi v življenju. V taki šoli tudi učitelj nastopa kot človek s svojim političnim in nazorskim prepričanjem, ki tega prepričanja ne skriva, in tudi ne vsiljuje učencem. To jim omogoča, da tudi v šoli spoznavajo realno življenje, da spoznavajo ljudi različnih prepričanj,da te nazore medsebojno primerjajo, za svoj nazor pa se končno odločajo sami. V takšni šoli je edino mogoče uresničiti pogled Staneta Žagarja na vlogo učitelja, o katerem pravi, da »naj stopi s svojega odra in postane prijatelj, pomočnik in s tem duhovni voditelj otrok«. Vprašanje je, ali je mogoče v imenu večje avtonomije šole usmerjenost vzgojnega delovanja povsem prepustiti le presoji učitelja in zgolj njegovemu subjektivnemu vrednotenju. Kajti šola se tudi v političnem pluralizmu ne bo znebila obveznosti do staršev, ki so ji zaupali otroke. Političnemu voluntarizmu, arbitrarnosti in nestrokovnosti se zapirajo vrata. To je izziv za ustvarjalne, sposobne, strokovno podkovane in pedagoško usposobljene ljudi v šolstvu. Družbena promocija je mogoča zdaj tudi na tem občutljivem področju Z visoko profesionalnostjo opravljanja tega, za človeka, družbo in narod potrebnega dela. V družbi, ki noče samovolje in neznanja, ki ceni pamet bolj kot nespamet, ki hoče red in ne nereda, ki hoče napredek in ne siromaštva, bo ustrezno vrednoteno delo učitelja, visoko bodo postavljena merila uspešnosti njegovega dela in na tej podlagi bo to delo tudi dostojno plačano. Učitelj lahko prepriča učenca o vrednosti znanja, o smislu učenja, če ga v to prepričujeta njegov družbeni ugled in. gmotni položaj. Naši učitelji so doslej - kljub temu, da ni bil vselej izpolnjen niti ta pogoj, odgovorno in predano poklicno skrbeli za kakovost naše šole. Ta je prav zato vendarle in kljub vsemu bila večja, kot se zdaj trdi. Zato zaslužijo vse priznanje in tudi opravičilo. Kajti prav to zdaj, ob postavljanju novih temeljev našega izobraževalnega sistema omogoča odkrit in pošten pregled in odpravljanje preteklih zablod, oprto na strokovne podlage. Zato čestitam Žagarjevim nagrajencem, ki so izbrani prvaki naše šolske teorije in prakse. Ta nagrada je nekako tudi dokaz, da se zavedamo, da velja v svetu za nespametno tista družba, ki ne vlaga dovolj v znanje, v šolstvo. Šola je vlaganje v ljudi, to pa je od vseh mogočih vlaganj zagotovo najučinkovitejše. aktualno IZOBRAŽEVANJE IN TEHNOLOŠKI RAZVOJ JUGOSLAVIJE Po poti navzgor - z zamudo Pedagoška fakulteta osiješkega vseučilišča je pod pokroviteljstvom Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Slovenije in Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo Slovenije pripravila v Ljubljani dvodnevno posvetovanje (22. in 23. februaija letos) o izobraževanju in znanstvenem ter tehnološkem razvoju Jugoslavije, ki spada v sklop projekta 7. enakim naslovom - v njem sodeluje približno 130 vodilnih znanstvenih delavcev iz vseh naših republik, ki raziskujejo to problematiko že več let, njihova razmišljanja in ugotovitve pa temeljijo tudi na izmenjavi mnenj ob različnih omizjih, posvetih in srečanjih v sklopu sodelovanja z OECD. Na znanstvenem posvetu v Ljubljani je svoje poglede na izobraževanje in tehnološki razvoj razložilo nekaj več kot štirideset strokovnjakov. Žal tretjega tisočletja ne bomo pričakali z visokim narodnim dohodkom, da pa v prihodnje to ne bi ostala le vizija, moramo bolj razvijati izobraževalni sistem - so ugotavljali udeleženci. Z zdajšnjo izobrazbeno ravnijo prebivalstva ne moremo biti zadovoljni: v Sloveniji ima le 6 odstotkov prebivalstva visoko izobrazbo, brez poklica jih je 15 odstotkov. V Srbiji ima visoko izobrazbo 6,6 odstotka prebivalcev, vendar pa jih je brez poklica kar 41,7 odstotka, brez vsakršne izobrazbe pa 15,2 odstotka (v Sloveniji le 1,2 odstotka). V prihodnje bo moralo več mladih končati srednje šole, več jih bo moralo nadaljevati študij na univerzi in kasneje v podiplomskem izobraževanju. Toda izobrazbena raven prebivalstva se bo le počasi zboljševala, če bomo kakovostno in količinsko razvijali le redne oblike šolanja; bolj kot doslej se morajo uveljaviti predvsem nešolske oblike izobraževanja, nujno pa je treba spremeniti tudi odnos do izobra-? 'vanja zaposlenih. Odrasle mo-r. mo spodbujati k nenehnemu izobraževanju in spopolnjeva-nja. Prepozno je dojemati, da je takšno izobraževanje nujno, šele tedaj, ko ostanejo brez dela in brez dohodkov (podobno se čedalje pogosteje dogaja tudi pri nas, npr. predvsem pri delavkah podjetij, ki so šla v stečaj). Če bi bili ljudje usposobljeni še za kakšno drugo delo, razen za tisto, ki ga opravljajo, zlepa ne bi bili tako življenjsko ogroženi. O vse pomembnejši vlogi izobraževanja so strokovnjaki govorili v sklopu tehle tematskih področij: Tehnološki razvoj in izobraževanje, Visokošolsko izobraževanje in tehnološki razvoj in Nešolske oblike izobraževanja in tehnološki razvoj. Objavljamo nekaj misli dr. Ane Krajnc iz prispevka o Ne-šolskih oblikah izobraževanja: V osemdesetih letih so nešolske oblike izobraževanja naglo naraščale po vsem svetu (na leto povprečno za 25 odstotkov po številu udeležencev in po novih programih), čedalje večje udeležencev izobraževanja, pa tudi tistih, ki izobražujejo ati izooraže-vanje usmerjajo, in onih, ki povprašujejo po znanju in izobraženih. Te oblike so vse bolj intenzivne, uspešneje se razvijajo nove metode in novosti se vse hitreje vpeljujejo v izobraževanje. Po svetu odpirajo iz dneva v dan nova središča za študij na daljavo, ki omogočajo študij dvestotisočglavi množici zaposlenih (Tajska, Južni Pacifik, Nizozemska, Sovjetska zveza. Madžarska, Nemčija ipd.). V Jugoslaviji pa ugotavljamo prav nasprotno: v osemdesetih letih je nešolsko izobraževanje in izobraževanje odraslih vztrajno upadalo. Podatki o tem so bili sproti objavljeni in dosegljivi vsem, veliko je bilo tudi sestankov, na katerih smo opozarjali na posledice vse manjšega zanimanja za takšno izobraževanje. Očitno je bilo vse zaman: kljub temu izobraževanje odraslih še upada in ga je količinsko manj kot desetina toliko, kot gaje bilo v šolskem letu 1977/78. Skrajni čas je. da se to spremeni. Druge izbire ni. Je pot navzgor v tekmi s časom še mogoča? Ali sploh še lahko dohitimo razvite dežele? Bomo zmogli usposobiti ljudi? To so vprašanja, na katera bo stroka z »da« težko odgovorila. L. L. Redne razpise prostih del in nalog učiteljev, vzgojiteljev in drugih delavcev in sodelavcev v vzgojno-izobraževalnih in v vzgojno-varstvenih organizacijah bomo objavili letos 23. aprila in 14. maja Vzgojno-izobraževalne in vzgojno-varstvene organizacije prosimo, da nam za prvo objavo pošljejo razpise najkasneje do 13. aprila, za drugo objavo pa do 4. maja t. 1. Ob tem navedite, kdaj naj bo razpis objavljen! Naknadne razpise bomo objavili 28. maja in 25. junija 1.1. Vse druge razpise bomo objavljali še naprej sproti, kot nam jih boste poslali ali pa sporočili po telefonu na št. 061/315-585. Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. O PREDLAGANIH PRISTOJNOSTIH FEDERACIJE V ŠOLSTVU Oživljanje skupnih programskih jeder nesprejemljivo Ob pobudi predsedstva SFRJ za oblikovanje nove ustave se znova pojavljajo tako v beograjskem tisku kot na nekaterih sestankih v federaciji in v posameznih republikah predlogi, naj bi federacija dobila v šolstvu nekatere pristojnosti. Čedalje pogostejše so zlasti zahteve, da je potreben jugoslovanski vzgojno-izobraževalni sistem. Najbolj vnet zagovornik ustavno opredeljenih dolžnosti in pravic federacije v vzgoji in izobraževanju je dr. Mijat Šukovič, univerzitetni profesor, v preteklem desetletju podpredsednik Zveznega izvršnega sveta, zdaj pa delegat Črne gore v Skupščini SFRJ. V rubriki Gledišta, beograjskega dnevnika Borba, si je v treh prispevkih, od 14. do 16, februaija, prizadeval utemeljiti, daje pristojnost federacije v izobraževanju upravičena. V obsežnem razglabljanju o tej temi v članku z dvema nadaljevanjema bi težko našli utemeljene razloge za avtorjevo tezo o tem, da je treba predpisati pristojnosti zvezne države v šolstvu. Nekatere ideološke sintagme, kot npr. »demokratsko federativno jedinstvo i zajedni-štvo« ter »jugoslovanska demokratska federativna svest« ne morejo biti utemeljen razlog za ponovno oživljanje skupnih programskih jeder na zvezni ravni, ki jih avtor ponuja kot poglavitno pristojnost federacije v šolstvu. Kljub previdni in nekako sramežljivi razlagi, kako nujne so pravice in dolžnosti federacije v vzgoji in izobraževanju, se ni mogoče izogniti občutku, da se v novi preobleki ponuja nov demokratični unitaristični model šolstva. Z njim bi po Šukoviče-vem mnenju federacija »prepustila republikam dovolj prostora, dovolj možnosti, da republike v učne načrte in predmetnike, v njihovo realizacijo, včlenijo na-cionalno-zgodovinske, naci-onalno-kulturne, demokratične, sociološke in vse druge nacionalne vrednote, pomembne za ohranjanje in revaloriziranje nacionalnih vrednot«. Če bi tako določali nastajanje šolskih programov v Jugoslaviji, bi se vrnili ne le v čase pred 45. leti, temveč v obdobje šestojanuarske diktature. S takšno zamislijo bi docela omejili izvirne suverene pravice republik ali držav posameznih narodov in narodnosti Jugoslavije v šolstvu na nekaj dopolnilnih, drugotnih funkcij. Federacija bi tako kot nekaka nadnacionalna tvorba imela temeljne pristojnosti. Dr. M. Šukovič vztraja, da mora federacija z novo ustavo dobiti pristojnosti za normativno urejanje družbe- nogospodarskih odnosov v vzgoji in izobraževanju, za določanje razvojne strategije šolstva, za določanje temeljev in ciljev vzgoje in izobraževanja, za konstituiranje te dejavnosti itn. Logičen sklepni predlog, ki sledi iz takšnih razmišljanj, pa je zahteva, da bi v strukturi zveznih upravnih organov z zakonom ustanovili poseben zvezni upravni organ za vzgojo in izobraževanje, znanost, tehnologijo in informatiko. Pisec članka je bržkone pozabil, da je predsednik zvezne vlade Ante Markovič lani preuredil zvezne upravne organe tako, da je ukinil zvezni komite ter področje raziskovalne dejavnosti, tehnologije in informatike uvrstil v novi zvezni sekretariat za razvoj. Ta svoj predlog za novo ministrstvo, ki bi zajelo tudi šolstvo, je dr. Šukovič utemeljil z upravo-analiznimi strokovnimi opravili, še zlasti pa s spremljanjem stanja na teh področjih v vsej državi, predlogov za razvojne načrte, strategije, politiko in ukrepe ter urejanje mednarodnih odnosov na navedenih področjih. Ne bi govoril o upravičenosti določenih upravnih nalog pri usklajevanju tehnološkega razvoja in povezovanja raziskovalne dejavnosti. Zagotovo pa upravno-analizna in strokovna opravila v vzgoji in izobraževanju ne spadajo v zvezni upravni organ. Specifičnosti, ki izhajajo iz kulturnozgodovinskih razlik ter republiške in nacionalne posebnosti pri opredeljevanju šolske razvojne strategije so tolikšne, da jih ni mogoče poenotiti na jugoslovanski ravni. Zagovorniki skupništva (zajedništva) so hote ali nehote zagovorniki povprečja. Na primer: osemletna šolska obveznost je v nekaterih delih Jugoslavije še zmeraj precej težko uresničljiva, tako količinsko kot kakovostno. Na slovenskem ozemlju pa smo začetek osemletne šolske obveznosti oznamovali že pred 121 leti. Skrajni čas je torej, da pripravimo novo zasnovo šolske obveznosti, ki bi bila daljša od osem let in kakršno poznajo že nekaj časa v razvitih državah zahodne Evrope. Prej ali slej bi se verjetno morali posloviti od modela obvezne šole, ki je nastal pred 34 leti. Mislim, da ne bi bilo prav nič tragično, če bi bili v Jugoslaviji nekoliko asimetrični tudi v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Takšne možnosti je dopuščala v času Brežnjeva celo Sovjetska zveza z dokaj centralistično urejenim šolskim sistemom, saj so imele baltiške republike enajstletno splošnoizobraževalno šolo v primeijavi z drugimi deli Sovjetske zveze, kjer je prevladovala desetletka. Torej so tolerirali v najrazvitejših federalnih enotah razlike v šolskem sistemu zaradi kulturnozgodovinskih posebnosti in višje splošne izobrazbene ravni Litve, Letonije in Estonije, ki so civilizacijsko bližje skandinavskim državam kot pa sosednjima sovjetskima republikama. Zagovorniki pristojnosti federacije v šolstvu neredko primerjajo naše razmere z ureditvijo šolstva v drugih federacijah, pri tem pa pozabljajo, da gre pogosto za enonacionalne zvezne države, kot so Zvezna republika Nemčija, ki ni dober zgled za utemeljevanje potrebe po zveznem ministrstvu za šolstvo, ker imajo prav v ZRN zvezne dežele bistvene temeljne pristojnosti na področju šolstva. Poleg tega pa se zvezne dežele veijetno laže med seboj dogovorijo o usklajevanju izobrazbenih in materialnih standardov v šolstvu, ker so razlike bolj ali manj zanemarljive. Lahko bi omenili kot neprimerljive tudi druge federacije z izvirnimi pristojnostmi federalnih enot v šolstvu (npr. zvezne države v ZDA, kantoni v Švici). Težko bi našli primere, ki bi govorili v prid zagovornikom pristojnosti naše federacije v šolstvu. Tudi v Kanadi, ki je federativno organizirana; minister za šolstvo kanadske frankofonske province Quebec je npr. vselej navzoč na ministrskih konferencah za šolstvo držav članic OECD v kanadski državni delegaciji. Belgijo zmeraj predstavljata ministra za šolstvo Flandrije in Valonije na sestankih držav članic Evropske skupnosti, ko obravnavajo šolske zadeve. Unitaristična zasnova šolstva v federacijah, še zlasti v večnacionalnih državnih skupnostih, je v civiliziranem svetu večinoma že preteklost. Motijo se tudi tisti naši privrženci zveznega skrbništva nad šolstvom republik, ki pravijo, da moramo priti v združeno Evropo »poenoteni« in v »skupništvu«, češ, saj bo tudi v Evropi po letu 1992 prevladal nekakšen nadnacionalen koncept vsesplošnega poenotenja. Usklajevanje tehničnih, proizvodnih, poslovnih standardov ne pomeni tudi kulturne in narodnostne asimilacije. Nasprotno. V dokumentu Evropske skupnosti, ki so ga sprejeli na seji Sveta ministrov za šolstvq,6. oktobra 1989, je v smernicah o sodelovanju držav članic pri oblikovanju skupne politike v vzgoji in izobraževanju od leta 1993 npr. posebej poudarjeno, da mora večkulturnost v Evropi temeljiti na učinkovitejšem učenju tujih jezikov v šolah, pri tem pa je zaradi različnih kultur nujno upoštevati različne poti za uresničevanje tega cilja. Pri oblikovanju šolskih sistemov je sicer pomembna zavzetost za integracijo otrok in državljanov v Skupnosti držav članic, obenem pa je nujno varovati njihovo jezikovno in kulturno identiteto. Tako opredeljujejo cilje šolske politike v Evropski skupnosti. Taka večkulturnost bo ena od poglavitnih stalnic prihodnje konfederativne Evrope, v kateri bodo morali imeti vsi narodi enako raven suverenosti in kulturne samostojnosti ne glede na obliko državnosti, iz katere bodo j vstopili v to združeno Evropo. I Tako kot bi bilo stapljanje narodov in narodnosti v združeni Evropi v nekakšno evropsko nadnacionalnost utopija, so nesprejemljive tudi zamisli o nekakšni jugoslovanski nadnaci-onalnosti in kakršnemkoli vsiljevanju poenotenja vzgojno-izo-braževalnega sistema v skupni državi narodov in narodnosti Jugoslavije. BORIS LIPUŽIČ Izobraževanje odraslih v različnih izobraževalnih sistemih Ob praznovanju 30-letnice dela Zveze delavskih univerz Slovenije je bilo 24. januarja 1990 posvetovanje na temo: izobraževanje odraslih v različnih izobraževalnih sistemih. Tematiko so predstavili: dr. Ludvik Horvat, predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, dr. Johann Dvorak, vodja oddelka za izobraževanje odraslih v zveznem ministrstvu za izobraževanje, umetnost in šport Avstrije, in gospod Lothar Arabin, predsednik hessenske Zveze ljudskih univerz. V pogovoru so sodelovali še predstavniki urada za izobraževanje odraslih z avstrijske Štajerske in Koroške in predsednik ljudskih in delavskih univerz Hrvaške. Dr. Ludvik Horvat je nanizal nekaj misli o oblikovanju nacionalnega programa in o denarnih prispevkih države za izobraževanje odraslih. Povedal je, da je na republiški ravni imenovana skupina strokovnjakov, ki bo oblikovala izhodišča nacional- nega programa za izobraževanje. Izobraževanje odraslih je delno včlenjeno v ta sistem, sega pa še na področje gospodarstva, politike zaposlovanja, socialne politike ipd., zato je tudi financiranje le-tega treba zagotoviti iz različnih virov. Večji del izobraževanja odraslih se mora financirati prek podjetniške logike, država pa bi morala priskrbeti del denarja za razvojno in raziskovalno dejavnost, za delovanje sistema in za subvencije v nujnih primerih (npr. za preusposablja-nje delavcev ob stečajih). Dr. Johann Dvorak je predstavil sistem izobraževanja odraslih v Avstriji, kjer je le-to razdeljeno predvsem na splošno in poklicno. Poklicno izobraževanje načeloma sofinancira socialno ministrstvo, splošno izobraževanje pa prosvetno. Denarno podpirajo le del izobraževanja, ki poteka zunaj podjetij, v posebnih ustanovah za izobraževanje odraslih - te imajo tri vire financiranja. To so različne skupnosti, država in udeleženci. Delež posameznega vira ni zmeraj enak in je različen tudi po posameznih deželah - ponekod poravnajo kar dve tretjini stroškov. Poudaril je še, da bi morali v izobraževanju odraslih bolj kot doslej skrbeti tudi za splošno znanje. Tudi predsednik hessenske Zveze ljudskih univerz gospod Lothar Arabin je poudaril, da mora država poskrbeti za stalne denarne vire za izobraževanje odraslih. Pri njih dobivajo ljudske univerze denar od države, občine in od udeležencev samih. V izobraževanje želijo zajeti vse več odraslih in uresničevati tri temeljne cilje: usmerjenost v svet, usposabljanje za oblikovanje bolj kakovostnega življenja in poklicni vzpon posameznikov. Izobraževanje odraslih tudi ne sme biti odvisno od zasebnega denarja, temveč je treba zanj zagotoviti družbeni denar tako kot za izobraževanje mladine. Izobraževanje odraslih je namreč Časopisni svet: Vladimir Tkalec, predsednik, Milica Antič-Gaber, Justi Kavšek, Zdenko Kodelja, Janez Sušnik, Slava Šarc, Marija Velikonja, Iztok Vilič, Jože Žlahtič. Direktor: Stanko Šimenc Uredništvo: Stanko Šimenc, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Lučka Lešnik, novinarka - urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Akontacija naročnine za leto 1990 znaša 70 din za posameznike in 140 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 35 din na leto. Posamezna števila stane 7 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509 del celotnega sistema izobraževanja. Razvijati je treba sistem ljudskih univerz, ki so strokovno usposobljene za izobraževanje odraslih. V razpravi so predstavniki iz Avstrije in ZRN poudarili, kako pomembno je, da so andragoški vodje za izobraževanje odraslih dobro strokovno usposobljeni-Poudarili so tudi, kako pomembno je splošno izobraževa l nje, saj je temelj poklicnega vzpona. Takšen sistem financiranja izobraževanja odraslih, koti ga imamo pri nas (neposredna, sredstva udeležencev ali njihovih! delovnih organizacij), usmerjat izobraževanje odraslih predvseit tako, da ustreza trenutnim potrebam. Neposredna izmenjava izkušenj s predstavniki iz ZRN ia! Avstrije je bila zelo zanimiva-Podobnih srečanj bi morali organizirati še več in dobre izkušnja drugih dežel vpeljevati tudi v nai sistem izobraževanja odraslih. IRENA KOMAC /e g' dt te, s/i Za ce, tu, rit fei ko ir ni, Tiska ČTP Ljudska pravica, YlJ vo ISSN 0033-1643. P? Po mnenju Republiškega komi' m teja za vzgojo in izobraževanje spr‘ je časnik »Prosvetni delavec ^ prost temeljnega prometnega, en, davka od prometa proizvodov: (glej 7. točko 1. odstavka 36 k0 člena zakona o obdavčevanje £o proizvodov in storitev v pro- Po metu). Va' ŽAGARJEVE NAGRADE IN PRIZNANJA Izbrani pivaki naše šolske teorije in prakse Nagrade in priznanja je slovesno podeli! Izvršni svet Skupščine SR Slovenije 16. marca 1990 v Okrogli dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Nagrajence in povabljene je nagovoril Milan Kučan (odlomke iz njegovega slavnostnega govora objavljamo v uvodniku), nagrade pa je podelil Ivan Godec, predsednik Odbora za podelitev Žagarjevih nagrad in priznanj. Slovesnost sta obogatila pevski zbor Osnovne šole Šmartno pri Litiji in pihalni kvintet RTV Ljubljana. Odbor za podeljevanje Žagarjevih nagrad in priznanj je letos prejel 28 predlogov, zato izmed predlaganih ni bilo lahko izbrati sedem posameznikov za nagrade in treh inštitucij za priznanja. Objavljamo povzetke iz utemeljitev. TONE TURIČNIK, profesor slovenskega jezika na Srednji šoli v Slovenj Gradcu, je prejel Žagarjevo nagrado za izjemne dosežke na pedagoškem področju. Šolal se je na učiteljišču v Mariboru. Njegovo prvo delovno mesto je bila osnovna šola s kombiniranim poukom v Šentanelu nad Prevaljami. Po opravljeni vojaški obveznosti je končal Pedagoško akademijo, nato ob delu še Filozofsko fakulteto v Ljubljani in tako postal profesor slovenskega jezika. Od leta 1966 je zaposlen na Srednji šoli v Slovenj Gradcu. Bil je ustanovitveni ravnatelj, profesor in ravnatelj te šole, zdaj pa je odličen profesor slovenskega jezika, ki z izrazitim posluhom skrbi pri učencih in sodelavcih za kulturo materinščine. Zmeraj si je prizadeval za vsestranski razvoj in za uveljavitev te šole v koroški krajini in v širšem slovenskem prostoru. Zelo pomemben je njegov delež v celotnem kulturnem in družbeno-političnem življenju občine Slovenj Gradec in koroške krajine. , i i i : 3 1 V TILKA JAN je prejela Žagarjevo nagrado za uspešno pedagoško in organizacijsko delo v otroškem varstvu občine Tržič. Štiriintrideset let dela Tilke Janove, ravnateljice Vzgojno-varstvene organizacije Tržič, je bilo namenjeno predšolskemu otroku in vzporednim Prizadevanjem za to, da bi ustvarili ■ imenom so povezane nova šola v Ko-)' privni pri Črni na Koroškem, Osti novna šola v Črni, posodobitev Oset novne šole Jakobski dol, dozidava in posodobitev pouka na Osnovni šoli .. Šmartno ob Paki ter dozidava, pre-j I ureditev in vpeljava sodobne učne y ------------—--------------------------- li' tehnologije na Osnovni šoli bratov Polončičev v Mariboru. Nesebično predan delu, šoli, krajevni skupnosti in občini je povsod veliko pripomogel k razvoju okolja, v katerem je živel. Povsod, kjer je služboval, je zapustil široko sled. Zmeraj se je zavedal, da so za sodoben pouk in vzgojo potrebni strokovno dobro izobraženi učitelji, sodobno urejena in opremljena šola, dobro ozračje v kolektivu in tesno sodelovanje s starši. Z osebnim zgledom je znal šolo in z njo učitelje vpeti v tako delo in jih približati učencem, staršem in vsem ljudem, sredi katerih je delal in ustvarjal. Prof. dr. BARIČA MARENTIČ POŽARNIK, redna profesorica za pedagoško psihologijo in psihologijo za učitelje na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je prejela Žagarjevo nagrado za svojo raziskovalno in razvojno dejavnost v izobraževanju učiteljev. S problematiko izobraževanja učiteljev se ukvarja že dve desetletji. V tem obdobju je veliko pripomogla h kakovostnejšemu pedagoško-psiho-loškemu izobraževanju prihodnjih učiteljev, uspešno je razvijala program visokošolske didaktike in ustvarjalno oblikovala modele podiplomskega izobraževanja učiteljev. Z njenimi prizadevanji je bil ustanovljen Center za pedagoško izobraževanje na Filozofski fakulteti, ki med drugim prireja tečaje iz visokošolske mi' nje 3c« jov 36 mju jro- MARIJA ŠEMRL, profesorica defektologije, je prejela Žagarjevo nagrado za svoje prizadevno in uspešno delo pri razvoju specialne pedagoške teorije in prakse v Sloveniji in v Jugoslaviji. Že kot učiteljica v osnovni šoli je Začutila, da je treba pomagati učencem, ki so težje napredovali. Od tod tudi temeljni motiv za njeno preusmeritev v celostno usposabljanje duševno prizadetih otrok in mladostnikov. Študij je nadaljevala v Ljubljani ir ob delu v Zagrebu, kjer je diplomirala iz defektologije. V šolskem letu 1972/73 je na Zarodu SR Slovenije za šolstvo postala Pedagoška svetovalka za to področje, in na njem je sedemnajst let razvijala specialno pedagoško teorijo in Prakso ter pripomogla k ustvarjalnemu sodelovanju z organizacijskimi enotami. Poglobljeno je nadaljevala strokovno usposabljanje specialnih pedagogov na področju domske vzgoje, Podaljšanega bivanja in drugih oblik varstva otrok s prilagojenim progra- - didaktike in seminarje za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe. Za notranjo preobrazbo šolstva pa je posebno dragocen njen prenos novih spoznanj v izobraževanju učiteljev v šolsko prakso. Model pedagoške delavnice, ki gaje začela razvijati v zadnjem desetletju, najprej zlasti za mentorje študentom in za učitelje specialne didaktike, je imel med učiteljstvom izjemen odmev. Spodbudil je k posnemanju, razgibal dejavnosti v šoli in odprl nove možnosti za drugačno, bolj kakovostno delo učitelja v razredu. Prof. Požarnikova sodeluje kot izvedenka za izobraževanje učiteljev na mnogih znanstvenih posvetih v tujini, hkrati pa sleherno novo spoznanje prenaša tudi v učiteljske kolektive na Slovenskem. mom in se potrjevala pri razvoju usposabljanja zmerno, težje in težko duševno prizadetih otrok in mladostnikov ter pri posodabljanju usposabljanja za delo. Zavzeto je sodelovala tudi pri prenovi in prilagoditvah programov srednjega izobraževanja za mladostnike z motnjami.- Njena strokovno najbolj dognana spoznanja pa so včlenjena v Program življenja in dela organizacij za usposabljanje lažje duševno prizadetih otrok in mladostnikov, ki se zadnja leta vse bolj vpeljuje v prakso. Njeno vsestransko prizadevanje za razvoj defektološke stroke se je potrjevalo z delom v strokovnih društvih, v komisijah, pri pripravah učbenikov in strokovnega gradiva, pri konzultacijah in recenzijskih nalogah, s publicistiko in referati na strokovnih srečanjih v Sloveniji in Jugoslaviji, s sodelovanjem v območnih aktivih in delom s šolami, pri usposabljanju specialnih pedagogov in vodstev šol ter s svetovanjem staršem. Prof. TEREZIJA URAN, višja predavateljica didaktike matematike na Pedagoški akademiji v Ljubljani, je prejela Žagarjevo nagrado za predano pedagoško delo in za prispevek k posodabljanju pouka matematike v osnovni šoli. Svojo poklicno pot je začela s poučevanjem matematike v osnovni in kasneje v srednji šoli. Bogate izkušnje, ki si jih je pridobila z uspešnim petnajstletnim vzgojno-izobraževal-nim delom, je nato prenašala v širšo pedagoško prakso kot pedagoška svetovalka za matematiko na Zavodu SRS za šolstvo. V tem obdobju je sodelovala v operativni skupini za posodobitev pouka matematike in pri tem je spoznala, da je uspeh prizadevanj za novo zelo odvisen od usposobljenosti učiteljev. Zato se je odločila za zaposlitev na Pedagoški aka- demiji, kjer deluje še danes. Vsa leta je njeno delo povezano predvsem s poukom matematike v osnovni šoli. Je soavtorica učbenikov za matematiko od prvega do osmega razreda osnovne šole ter za prvi razred šol s prilagojenim programom. Sodelovala je tudi pri pripravi didaktičnega gradiva za učitelje pri recenziji učbenikov in učnih pripomočkov. Poleg tega je spremljala frontalno vpeljevanje sodobnejšega pouka matematike glede na primernost in uporabnost učbenikov na razredni stopnji. Sodelovala je na številnih seminarjih in sestankih strokovnih aktivov po vsej Sloveniji, spodbujala vsebinske prispevke ih sodobnejše oblike in metode dela ter tudi tako pomembno pripomogla k zboljševanju kakovosti in posodobitvi pouka matematike. * v IRENA VELKA VRH, predmetna učiteljica v Osnovni šoli Brezovica pri Ljubljani, je prejela Žagarjevo nagrado za uspešno pedagoško, strokovno in mentorsko delo pri pouku fizike in tehnične vzgoje. Mejniki v njenem življenju so kraji: Kosovelje, Pliskovica, Tomaj, Tolmin, Sežana in Ljubljana. Prav gotovo so hude socialne razmere v družini in slovenski Kras spodbudili v njej potrebno vztrajnost in delavnost, ki sta bistveni lastnosti njene osebnosti. Odlikuje jo veliko strokovno in pedagoško znanje. V dolgoletni učiteljski praksi je znala kar se da smotrno povezati pouk fizike in tehnične vzgoje, z neprestano iznajdljivostjo pa poskrbeti za nadpovprečno dobro opremljene specializirane učilnice za oba predmeta in spodbujati mlade k inovativnosti. Strokovno deluje tudi v širšem okolju, tako v aktivu učiteljev fizike na različnih ravneh kot tudi v samoupravnih organih in organizacijah šole in kraja. Zaradi uspešnega in vsestranskega dela je bila med drugim izbrana tudi za mentorico študentom Pedagoške akademije v Ljubljani, s katero sodeluje že dvanajst let. Njeni učenci so dosegali lepe uspehe, mnogi pa so se na tekmovanjih uvrstili na najvišja mesta v Sloveniji in Jugoslaviji. 1990 Franjo Karažinec GLASBENA MATICA V TRSTU je prejela Žagarjevo priznanje za uspešno pedagoško delovanje na področju glasbene kulture med mladimi Slovenci v Italiji. Vloga te osrednje glasbene ustanove zamejskih Slovencev v Italiji se danes v bistvu ne razlikuje od tiste, ki so si jo njeni ustanovitelji zadali že pred 80 leti, in sicer: gojitev in razvijanje slovenske glasbene kulture in glasbene kulture nasploh, poglavitno težišče celotne dejavnosti in njen najdragocenejši del pa je pedagoško delo Z mladimi. Glasbena matica pa ne skrbi le za glasbeno izobraževanje Jj|ka Jan mladih Slovencev, ampak opravlja pomembno poslanstvo s tem, da jih zadržuje v slovenskem okolju in jih z nastopi vpeljuje v javno življenje. Kulturna vzgoja, rast in večja samozavest, ki si jo mladi tako pridobijo, pripomorejo k utrjevanju narodnega ponosa, narodne zavesti in identitete. S svojo dejavnostjo združuje Glasbena matica približno 700 mladih, od osnovnošolskih otrok do višješolcev, in to na celotnem območju, kjer živijo Slovenci v Italiji, od Ukev v Kanalski dolini pa do Milj na Tržaškem. Iz svojega narodnostnega prostora se je prebila v širši italijanski, jugoslovanski in evropski prostor. Njeni uspehi se že od samega začetka porajajo iz pionirske zagnanosti ter skrajne predanosti delu, predvsem pa iz tega, da si je šola tudi v svoji pedagoški doktrini postavljala vedno najvišje cilje ter znala slediti razvoju stroke. SLOVENSKI ŠOLSKI MUZEJ V LJUBLJANI je prejel Žagarjevo priznanje za izjemno skrb za ohranjanje narodne in kulturne dediščine slovenskega šolstva ter za zavzeto mentorsko in svetovalno delo. Korenine ima v muzeju učiteljskega društva iz leta 1898. V 50-tih letih nepretrganega delovanja se je razvil v pomembno muzejsko ustanovo z bogatim arhivskim dokumentarnim gradivom, ki ga predstavlja v javnosti ob vseh pomembnih razta-vah o naši kulturni zgodovini, pripravlja pa tudi posebne tematske razstave o posameznih področjih šolstva ter jih dopolnjuje z razstavnimi katalogi in monografijami o razvoju slovenskega šolstva. Stalna zbirka o zgodovini slovenskega šolstva je prava učna delavnica za učence srednjih šol in za študente - prihodnje pedagoške delavce, ki dobijo v muzeju tudi številne arhivske podatke in uporabljajo bogato pedagoško knjižnico. Pri tem jih prijazno in zelo strokovno usmerjajo delavci muzeja. V zadnjih letih, odkar deluje v primernejših prostorih, je muzej okrepil mentorsko-svetovalno funkcijo in jo razširil tudi na učence osnovnih šol, ki v zgodovinskih krožkih raziskujejo razvoj šole v svojem domačem kraju. Bariča Marentič Požarnik Marija Šemrl SREDNJA VZGOJITELJSKA ŠOLA V UUBUANI je prejela Žagarjevo priznanje za uspešno vzgojno-izobraževalno delo in prispevek k razvoju teorije in prakse predšolske vzgoje. V svojem 40-letnem delovanju je prispevala dragocen delež k izobraževanju vzgojiteljev za delo v vrtcih. Vodilo njenega delovanja je, da mora biti vzgojitelj predšolskih otrok humana, kultivirana in ustvarjalna osebnost. Na tej šoli je maturiralo že 3205 vzgojiteljev, ki so s svojim znanjem, domiselnostjo, ustvarjalnostjo pomembno vplivali na razvoj številnih rodov predšolskih otrok in soustvarjali novo podobo predšolskih ustanov. Marsikdaj je morala šola samostojno oblikovati vzgojno-izobraže-valni program in slog delovanja, ker ni bilo znanstvenih ustanov, ki bi podpirale to dejavnost. Pionirsko delo je opravila predvsem pri razvijanju programov estetske vzgoje - glasbe, plesa in likovnega področja. Pedagoški delavci šole so svoje bogate izkušnje in znanje strnili v metodičnih priročnikih za posamezna vzgojna področja, sodelovali so tudi pri oblikovanju vzgojnega programa za vzgojo in varstvo predšolskih otrok. Ti delovni dosežki so zelo pomembni za pedagoško teorijo pa tudi za vzgojno prakso. Z izredno prizadevnim delom je strokovno močan kolektiv povezoval šolo s predšolsko vzgojno prakso ter se z razvojem stroke uspešno odzival na potrebe otrok, družin in družbe. Tone Turičnik Terezija Uran Irena Velkavrh strokovno spopolnjevanje PROJEKT ELLE Dragi jezik in logika Nenehno usposabljanje pedagoških delavcev za zgodnje vpeljevanje italijanskega jezika na Obali se nadaljuje. Januarja letos je potekal drugi ciklus pedagoških delavnic ELLE. ki usposabljajo učitelje in vzgojiteljice za zgodnje vpeljevanje italijanskega jezika kot jezika okolja. Projekt ELLE je bil predstavljen pri nas že leta 1987. Nastal je v Italiji, po naročilu ministrstva za šolstvo, in sicer delno po britanskem vzorcu P.E.P. (Primary Extension Programme). Pripravila ga je ekipa avtorjev pri milanski ustanovi IARD in ga v letih med 1978 in 1981 preskušala v Italiji in Švici. Kasneje pa je IARD usposabljal učitelje za poučevanje po novem prijemu - ELLE (Educazione Logico Linguistica Ele-mentare); ta povezuje razvijanje jezikovne zmožnosti z razvojem logičnega mišljenja - še v Avstraliji, Kanadi, na Škotskem in v Argentini. K nam je projekt prišel na pobudo generalnega konzula Republike Italije v Kopru dr. Felicea Scausa. Denar za vpeljevanje projekta na Obali je prispevalo italijansko ministrstvo za zunanje zadeve. Organizacijo usposabljanja je prevzel koprski oddelek Pedagoške akademije v Ljubljani. Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo SR Slovenije pa je podprl eksperimentalno vpeljevanje projekta v vzgojno-varstvene organizacije in šole s slovenskim in italijanskim učnim jezikom na narodnostno mešanem področju Obale. Z eksperimentalnim vpeljevanjem projekta je Zavod SR Šlovenije za šolstvo preverjal, ali je učno gradivo primerno za doseganje vzgojno-izo-braževalnih ciljev za drugi jezik na Obali, preverjal je potrebe po prilagoditvah gradiva in učne strategije za potrebe in specifiko pouka italijanščine pri nas ob hkratnem vrednotenju in spremljanju eksperimentalnih skupin. Ob tako zastavljeni primerjalni analizi pa poteka tudi neprimer-jalna analiza uresničevanja zastavljenih ciljev, ki jo izvaja IARD. In kakšne novosti prinaša projekt ELLE v pouk drugega jezika? Usvajanje jezika ne poteka le s pomočjo verbalnih sredstev. Otroci dosežejo jezikovno zmožnost vzporedno z razvijanjem miselnih zmožnosti, ki so temelj vsakega procesa pri učenju ali usvajanju. Ta hipoteza je izhodišče pri izdelavi učnega gradiva, ki povezuje razvoj jezikovne zmožnosti z miselnimi procesi in s pripravo učne strategije, katere namen je razvijati otrokovo celostno spoznavno sposobnost in spodbujati njegov intelektualni razvoj. Temeljni model jezikovne vzgoje je komunikacijski, pri tem pa se tovrstna vzgoja močno opira zlasti na otrokov socialni razvoj, jezik kot sredstvo sporazumevanja v medsebojnih odnosih. Projekt se tako opira na Piagetovo ugotovitev, da je ubesedovanje dejanja in izkušnje pogoj za prehod na višjo stopnjo mišljenja, za katero so značilni posploševanje, kategorizacija, analiza in sinteza. Teoretična podmena projekta, ki jo avtorji imenujejo .interakcijska', je pravzaprav kombinacija struktura-lističnega in pojmovno-funkcijskega ali komunikacijskega vzorca. Pri tem naj bi na nižjih stopnjah otrokovega jezikovnega razvoja poudarjali predvsem jezikovno zmožnost komunikacijskega tipa, na višjih pa vse bolj razvijali metajezikovno zmožnost. Projekt ELLE torej temelji na novejših dognanjih jezikovne in gloto-didaktične teorije in pri tem uporablja učne strategije, ki jih je potrdila pedagoška praksa. Ni statičen, ampak sledi otrokovemu razvoju tako, da meri na jezikovno zmožnost od začetne sporazumevalne, prek logično jezikovne do metajezikovne. Izbira vsebin izhaja iz ciljev, npr. pridobivanje jezikovne zmožnosti za osnovno sporočanje, za oblikovanje ustnih in pisnih besedil. Vsebine so blizu otrokovemu doživljajskemu in domišljijskemu svetu in tematsko zajemajo področja otrokovega jaza, naravnega in družbenega okolja ter sveta domišljije. Tudi učna strategija sledi otrokovemu razvoju - od (delno) hevristične do vse bolj epistemološke. Tehnike temeljijo na lu-dičnih aktivnostih - učne metode so strukturirane v igrah. Učiteljeve možnosti za samostojno in ustvarjalno delo so pri tem neizčrpne. Navodila ob posameznih enotah so usmerjena predvsem v razmišljanje o ciljih, dejavnikih transkultu-racije, vsebinah in vrednotenju učnega procesa. Tudi samo gradivo zahteva nenehno učiteljevo poseganje. Učitelj naj ga prilagaja, izbira, spreminja in uporablja glede na vsakokratni položaj, v katerem deluje. Pri tem pa učiteljeva samostojnost ne sme zaiti s poti strogo načrtovanih kratkoročnih in dolgoročnih ciljev, rigorozno zastavljene učne strategije, ustrezne rabe avdiovizualnih sredstev, izbire aktualnega in ustrezno stopnjevanega tako imenovanega jezikovnega inputa ter povezave med ubesedovanjem in udejanjanjem. IRENA LIPOVEC TORKAR OB 18. SEMINARJU GLASBENIH IN BALETNIH PEDAGOGOV JUGOSLAVIJE V HERCEGNOVEM Sodobno in nazorno Zveza organizacij glasbenih pedagogov Jugoslavije je pripravila letos od 15. do 24. januaija že osemnajstič seminar glasbenih pedagogov v Hercegnovem.. Prvič so se jim letos pridružili tudi baletni pedagogi. Srečanje je bilo namenjeno vsem pedagoškim delavcem, ki se ukvaijajo z glasbo na predšolski stopnji, na osnovnih in srednjih šolah, na glasbenih šolah, študentom visokih šol, dirigentom raznih zborov, tudi ljubiteljskih, in učiteljem baleta. Kot predavatelji so sodelovali visokošolski profesoiji z naših Akademij in s fakultet, skupino baletnih pedagogov pa je vodila gostja iz Sovjetske zveze. Delo je potekalo v skupinah: klavir, klavirski duo, violina, harmonika, flavta, kitara, zborovsko petje, solfeggio, metodika glasbene vzgoje, metodika klasičnega baleta. Predavanja so bila med 9. in 19. uro, trajala so približno štiri ure dopoldan in šest ur popoldan. Pianist in klavirski pedagog iz Zagreba Vladimir Krpan je v svojem obsežnem ciklu predavanj spregovoril o številnih problemih sodobne pianistike glede na razmerje med notnim zapisom in interpretacijo in o različnih možnostih interpretacije. Svoj pedagoški metodični prijem je prikazal na praktičnih zgledih Bachovih, Schubertovih in Chopinovih skladb, ki so jih igrale učenke glasbene šole iz Herceg-novega. Problematiko začetniškega klavirskega pouka je ob razčlenitvi svoje klavirske šole zelo lepo podala profesorica Jela Kršič in strnila svoje dolgoletne izkušnje s tega področja v več odličnih predavanj. V zvezi s komorno igro na dveh klavirjih ali na klavirju šti-riročno sta dali veliko nasvetov in pripravili temeljit pregled literature s tega področja predavateljici Vesna Kršič in Snežana Nikolajevič. Violinski pedagog Dejan Mihailovič je svoj instrumentalni tečaj zajel v več tem, med temi naj jih omenim le nekaj: Elementi violinske igre, Šola ali šolanje, Pedagog in učenec, Šola in individualni pouk, Motivacija in oblikovanje delovnih navad glede na učenčeve individualne značilnoti in posebnosti itn. Skupino za flavto je vodil prof. Dimitrijevič. Podal je zgo- STROKOVNO USPOSABLJANJE DEFEKTOLOGOV Blizu življenju in ljudem V zadnjih petnajstih letih je družbena skrb v Sloveniji usmerjena tudi v razvoj vzgoje, izobraževanja in usposabljanja zmerno, težje in težko duševno prizadetih otrok in mladostnikov. Z razvojem enot za usposabljanje teh otrok, bodisi v razvojnih oddelkih vzgojno-varstve-nih organizacij, enotah za delovno usposabljanje pri osnovnih šolah s prilagojenim programom ali zavodih je bilo že več let čutiti potrebo po strokovnem usposabljanju defektologov. Zato je Zavod SR Slovenije za šolstvo pripravil seminar za vodstvene in druge strokovne delavce tega področja. Seminar je bil od 9. do 12. januarja letos v Topolšici. Na njem so sodelovali predstavniki Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, Komiteja za zdravstveno in socialno varstvo SRS, Pedagoške akademije Ljubljana, Mestne skupnosti otroškega varstva Ljubljana, Zveze društev za pomoč duševno prizadetih in strokovnega društva. Seminarja seje udeležilo v posameznih dneh od 55 do 60 vodstvenih in drugih strokovnih sodelavcev, zastopnikov delavnic pod posebnimi pogoji za mladostnike in odrasle osebe v Sloveniji. Seminarsko delo je zajelo uvodni predavanji: o osnovah sodobne komunikacije in o integracijskih procesih - o vzgoji, izobraževanju in usposabljanju duševno prizadetih otrok v svetu in pri nas. Predavanji sta bili dopolnjeni z zglednim prikazom življenja tovrstnih mladostnikov in odraslih oseb v domski skupnosti v Črni na Koroškem. Strokovni delavci Centra Dolfke Boštjančič Draga pri Ljubljani pa so predstavili raznolike oblike osnovnega usposabljanja težje in težko duševno prizadetih otrok ter programsko zasnovo za oblikovanje okvirnega programa za njihovo osnovno usposabljanje. Zanimive so bile izkušnje, ki so se izoblikovale pri dopolnjevanju zunajzavodskih oblik usposabljanja, enot pri vzgojno-var-stvenih organizacijah M. Ch. Andersen v Šiški in Ciciban, enote v Hošiminhovi ulici za Be-žigradom v Ljubljani. Strokovni delavci, udeleženci seminarja, so želeli zvedeti čimveč o sodobnih oblikah in načinih osnovnega usposabljanja težje in težko duševno prizadetih otrok, da bi potekalo njihovo usposabljanje hi- treje, čim bliže staršem in v otrokovem zgodnjem življenjskem obdobju. Seminarsko delo v petih delovnih skupinah je omogočalo sprotno dopolnjevanje stališč in izmenjavo izkušenj o spremljanju razvoja teh otrok, z izpolnjevanjem dokumentacije - osebnega lista in elementarne ocenjevalne preglednice. Udeleženci seminarja so veliko zvedeli tudi o specialni olimpiadi, mednarodnem športnem delovanju duševno prizadetih otrok in odraslih oseb in prizadevanjih, da bi se tudi Slovenija postopno včlanila v nacionalni olimpijski komite za zimski šport. Priprave za prevzem teh nalog, v okviru Jugoslavije, potekajo v Zavodu za delovno usposabljanje v Črni. Ob koncu seminarja so udeleženci izpolnili vprašalnik, s katerim so ocenili vsebino, metode dela in organizacijo seminarja. V odgovorih so pohvalili izbor tem, saj 80 odstotkov udeležencev meni, da so vsebine zelo primerne. Pohvalili so tudi metode dela (62,5 odstotka udeležencev) in organizacijo seminarja (82,5 odstotka udeležencev). Ugotav- Strokovno svetovanje in opremljanje šol, vrtcev in telovadnic od 9-12 in od 16-19 AKROn 61000 Ljubljana YU Celovška 275tel. 061/574-284 dovinski pregled nastanka in razvoja tega instrumenta, sicer pa se je na seminarju ukvarjal s tehniko, z intonacijo in skupinskim muziciranjem. Zborovodja Branko Durkovič si je svoje delo na seminarju zamislil tako, da je iz udeležencev oblikoval zbor, z njim naštudiral nekaj pesmi in tako praktično obdelal obsežno problematiko s tega področja. Kot odličen muzik in navdušen zborovodja pa lahko, kot je sam poudaril, doseže vrhunkme uspehe le ob 'železni’ disciplini, ki jo zahteva od svojih pevcev. Predavanja o metodiki glasbene vzgoje je pripravila Mirjana Ivanovič iz Beograda. Prikazala je različne metode dela, še zlasti v zvezi s poslušanjem in doživljanjem glasbe ter predstavila tudi nekaj zvočnih posnetkov. Vsak večer so prireditelji in predavatelji poskrbeli tudi za kulturni dogodek. Ta je dal seminarju še poseben umetniški pečat. Naše predavatelje, glasbene pedagoge, smo namreč spoznali tudi z druge strani, kot umetnike na koncertnem odru. Poleg pesniškega večera naj omenim nekaj teh glasbenih nastopov. Pianist Vladimir Krpan je na svojem recitalu zaigral nekaj manj znanih del iz opusa romantičnih skladateljev Liszta, Chopina in Brahmsa in s svojo muzikalno občutno igro resnično navdušil občinstvo. Malo manj nas je navdušil flavtist Ljubomir Dimitrijevič, ki je poleg izvirnih del igral tudi več priredb, manjkala pa mu je umetniška prepričljivost. Predavateljici Vesna Kršič in Snežana Nikolajevič sta se predstavili kot izjemno uigran klavirski duo. Zaigrali sta vrsto del za klavir štiriročno in jih z veliko okusa razvrstili v dvojice po kontrastu. Med njimi smo slišali tudi nekaj domačih sodobnih del za to zasedbo. Naj omenim še predstavitev slovenskega skladatelja Jakoba Ježa, enega sodobnih slovenskih ustvarjalcev. Tako nadaljuje Zveza skladateljev Jugoslavije (SAKOJ) svoja srečanja s sodobnimi glasbenimi ustvarjalci v živo. Jakoba Ježa smo spoznali kot ustvarjalca z več strani, piše namreč za različne sestave, nekaj svojih del pa je namenil tudi najmlajšim. S primerno izbranimi zvočnimi posnetki in ob pogovoru s skladateljem so poslušalci lahko spoznali njegovo delo in osebnost. Stik z udeleženci seminarja so se trudile navezati tudi naše založbe, ki izdajajo muzikalije. Tako sta razstavili svoje novejše glasbene izdaje in sprejemali naročila Nota iz Knjaževca ter Državna založba Slovenije, Zveza skladateljev Jugoslavije pa je udeležencem seminarja podarila številne primerke notnih izdaj jugoslovanskih skladateljev in tudi plošče. MILENA NOGRAŠEK Ijajo, da bodo v praksi koristno uporabili spoznanja o programu osnovnega usposabljanja težje in težko duševno prizadetih otrok, izkušnje o sodobni komunikaciji, o izpolnjevanju osebnega lista o otroku ter informacijo o integraciji in bivalnih skupnostih mladostnikov in odraslih duševno prizadetih oseb. Predlagali so, naj bi bilo takšno strokovno srečanje vsako leto, na njem pa bi se seznanjali z novostmi tovrstnega usposabljanja v tujini in pri nas. Za boljšo obveščenost vseh udeležencev in seznanjanje s celotnim skupinskim delom naj bi v prihodnje poskrbeli za večjo prožnost med delovnimi skupinami. Imeti želijo tudi tečaje za usposabljanje iz fizioterapije (metoda Bobath), glasbene terapije in več praktičnega dela s prikazom dejavnosti v različnih tovrstnih ustanovah in krajih. Za usposabljanje in vodenje odraslih du- ševno prizadetih oseb naj bi razvili v Sloveniji podiplomski študij na kadrovski šoli. Ob koncu ankete so se udeleženci zahvalili organizatorju z3 odlično organizirano seminarske delo z željo, da bi bilo strokovne usposabljanje pogostejše. Zave-j dajo se, da je to novo področje, ki potrebuje v razvoju več strokovne pomoči ter sodelovanje strokovnjakov različnih usmeritev, s sprotno obveščenostjo med tovrstnimi ustanovami it s sodelovanjem strokovnega društva defektologov. Udeleženci seminarja so z zavzetim in z vestnim tridnevniit strokovnim delom dokazali, dt so taki seminarji potrebni. K dobremu počutju in k uspešnemu delu pa so pripomogli tudi ustrezni prostori, gostoljubje hotelskega osebja in sodobne, opremjena predavalnica z vsemj tehničnimi pripomočki. MARIJA ŠEMRL Dobra svetovalka - dobri uspehi Ko sem ob zadnjem pogovoru s pedagoško svetovalko Eldo Frasovo opazila, da je zelo zadovoljna z nami - z delom učiteljev razredne stopnje, sem se zamislila. V mislih sem preletela že več kot 20-letno dobo njenega požrtvovalnega in poglobljenega dela z nami in ob nas. Ne bi mogla našteti niti najpomembnejših seminarjev, učnih nastopov, sestankov aktivov, delovnih skupin idr., opišem pa lahko le nekaj kar je ostalo nepozabno: Ko se je pred osemnajstimi leti pojavila nova matematika, učitelji nismo vedeli, kako naj vse nove pojme razložimo otrokom, kako naj jim prilagodimo učni načrt, dnevne priprave na pouk tega predmeta idr. Takrat nas je svetovalka Frasova vse učitelje od 1. do 4. razreda začela oboro-ževati z znanjem in upam si trditi, da se je z našo doslednostjo in z njenim strokovnim vodenjem nova matematika zelo uspešno uveljavila. Ker vodim občinski aktiv za 3. razred, se bom omejila bolj na delovanje tretjih razredov. Že v L letu nove matematike je Elda Frasova pomagala organizirati v tretjih razredih v Postojni tri učne nastope nove matematike. Kjerkoli so učitelji čutili vrzel, je bil za to učno snov pripravljen in izpeljan učni nastop in podaljšan aktiv s strokovnim vodenjem naše pedagoške sveto- 1 valke. Takšni učni nastopi sc 1 bili: v tretjih razredih v Postojni 1 naravoslovni dan - Pridobivanje | hrane doma (že prvo leto vpe- ‘ Ijave naravoslovnih dni), koru- 1 plet Orientacija in prvi prenos il \ peskovnika na zemljepisne J skico, nastopi iz likovne in te 1 lesne vzgoje in še in še; decembra v osnovni šoli Pivka učni naJ 1 stop iz slovenskega jezika pri to: ( varišici Žužkovi. Ob prenovi učnih načrtov sme i bili vodje občinskih aktivov več- 1 krat na delovnih sestankih nc c Zavodu SRS za šolstvo - enot^ ^ Koper. Tudi tedaj smo si poč vodstvom tovarišice Frasove izmenjevali izkušnje, prilagajali načrte idr. V lanskem šolskert letu smo kot delovna skupini pripravili učni načrt za matematiko in komplet naloge za preverjanje smotrov matematike 3 razreda za celoletno snov v ceJ loti. Tovarišica Elda Frasovi večkrat poudarja, da delo z| zboljšanje vzgojno-izobraževalj nega procesa ni nikoli končano vsi pa vemo, da ima prav naši pedagoška svetovalka veliko zaslug za vzgojnoizobraževalm uspehe osnovnega šolstva na oh b močju koprske enote. n Vodja občinskega aktiva Postojna - za 3. razred MARTA SLAVEC Osnovna šola Postojna Kje so fantje - učitelji? Sem študentka 2. letnika Pedagoške akademije - smer razredni misli so zame neutemeljene. Vsi, tudi zdravniki in odvetniki, so sl pouk. Prej sem hodila v Srednjo naravoslovno-matematično šolo v Postojno, a že od nekdaj si Želim postati učiteljica, zato sem se tudi vpisala na Pedagoško akademijo. Pišem vam zato, da bi povedala, kaj mislim o pedagoškem poklicu, saj odkar prejemam vaš časopis, v njem še nisem zasledila članka kakega študenta. Mogoče najprej nekaj besed o življenju in delu na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Prva pomisel, ki se mi je zbudila že ob informativnem dnevu, je bila: ali med Slovenci ni več fantov, ki bi radi postali učitelji?! Vem, da učiteljske plače niso zavidanja vredne in da ima učitelj poleg obveznosti v šoli tudi veliko dela doma... Toda ali ni prav zdaj, ko se tako zelo trudimo stopiti na pot v Evropo, prav izobrazba tisto, kar moramo doseči. Na praksi iz razvojne psihologije smo ugotovili, da imajo otroci zelo radi tudi učitelje moške. Zakaj ne bi torej v pedgoške poklice privabljali tudi fante?. Verjetno je vzrok za to tudi javno mnenje, da je poklic učiteljev manjvreden, kot npr. poklic zdravnika, odvetnika... Vse te morali svojega poklica naučiti b učili pa so jih prav učitelji. Izc braževanje se začne za vse v of novni šoli, zato se moramo trtf diti, da bo ta začetek kar najbolj uspešen. Učitelj je tisti, ki moh biti vzgojitelj in izobraževali obenem, zato se mora na to na logo tudi ustrezno pripraviti K temu bo pripomoglo predvseit štiriletno visokošolsko izobrazi vanje, ki daje veliko možnosti, dl se prihodnji učitelj za svojo na logo dobro pripravi. V teh leti bi si moral pridobiti tudi dovolj prakse, ne le teorije, saj po kori čanem šolanju na Pedagoški aka demiji učitelj kar ,pade‘ met razne obveznosti, za katere sl v praksi še ni povsem usposobil] Predlagam torej več prakse k ti r* oriji, ki je gotovo tudi zelo p se ve, problem toliko večji, ker je s šolo bistveno povezano tudi tjC Preživetje slovenske narodnostne skupnosti. .u. O tem sem zadnji čas nekajkrat govoril in pisal. Primetjaj: Fatur, Dileme slovenske šole iir V Primorska srečanja 1989 jf ‘n zbornik Posvet ob 30-letnici lo- enotne osnovne šole nlJ (1958-1988). O tem sem govoril jdi v predavanju Slovenski jezik 10. 'n slovenska šola v Italiji na sla-nC vističnem zborovanju v Porto-rožu, oktobra 1989, predavanje je bilo objavljeno v Književnih listih Dela 12. 10. 1989 z naslovom Slovenska jezikovna substanca je v Italiji pod velikim Pritiskom. In tam sem med dru-zapisal prepričanje »da zdru-zeni/kombinirani oddelki niso to a priori slabša šola - nasprotno, sc eb določenih pogojih (usposob-jni ‘ien učitelj in pestrost učnega njf gradiva) je pouk v takih oddel-36’ kih lahko celo prednost, ki na-nr ravnost sili učitelje v uresničeva-; izl nje temeljne naloge današnje in ne' jutrišnje šole, to je naloga »na-tej užiti učence učiti se.« nv To moje prepričanje je dobilo ia- nekaj zanimivih in prepričljivih to: dodatnih argumentov 10. 2. 1990 v pogovoru za okroglo mizo, orno ganiziranem ob 170-letnici usta-eČj novitve šole v Ospu, vasi ob nek-ns danji glavni poti med osrednjo 3ti| Istro in Trstom. Pogovor, ki so ioo se ga udeležili raziskovalci šolske iz- zgodovine iz Kopra, Ljubljane in Pulja, je premleval predvsem zgodovinska dejstva ob tej častitljivi obletnici, iztekel pa se je s pričevanji nekdanjih (povojnih) učiteljev in učencev osapske šole, ki je zdaj ni več; bila je pač ukinjena kot še mnoge druge podružnične šole po Sloveniji. Učenci pa so poslej obiskovali in obiskujejo »višje organizirano šolo« v Dekanih. Zadeva je izzvenela nostalgično. A to ni to, kar me je vznemirilo. Vznemirila so me pričevanja učiteljev nekdanje osapske šole s kombiniranimi oddelki, in nekaterih učencev te šole, danes predirnih, razmi-šljujočih izobražencev na južnem Primorskem. Enotni so si bili v ocenah: nič nam (jim) ni manjkalo ob vključevanju v višje organizirano šolo, tudi na srednji ni bilo težav: šola nas (jih) je silila k samostojnemu delu, in to se nam je (jim je) bogato obrestovalo; šolo smo živeli kot velika družina; učitelji smo bili v takih razmerah prisiljeni temeljito izklestiti učne načrte, ker v danih časovnih okvirih ni bilo mogoče drugače; izkušnje so pokazale, da smo se s tem hočeš nočeš otresli balasta; kot prvošolec si hočeš nočeš kaj ujel, npr. iz ^Jeseni po starem v novi obleki? 'si' Sklenjeno je: spet gimnazija, zj poklicna šola, tehniške šole. Se ■alj vračamo na staro? Menim, da ne’ kljub starim že uporabljenim aŠ0j nazivom bo srednja šola, vsaj zai npam tako, doživela notranje lr>( vsebinske spremembe in se pri-abj bližala učencem, njihovim hote-: njem, nameram, in bo tisto - ali 1 vsaj del tistega - kar od nje pri-| Žakujemo. O splošnih srednjih šolah je bilo že veliko napisano, toliko je bilo razpravljanja, da se mi zdi tehniško izobraževanje, posebno Poklicno, kar nekako potisnjeno ob stran. Res je, da mora vsak narod poskrbeti za svoj prihodnji umski potencial, tj. za nadar-^ jene, ob tem pa ne smemo poza-iti biti na veliko večino učencev po-' klicnih šol, prihodnjih strokovnjakov na delovnih mestih, brez katerih tudi ne bo mogel živeti, klenim, da je treba tudi srednjemu poklicnemu izobraževanju nameniti potrebno skrb, saj f6 v ,poklicih* šolah izobražujeta kar dve tretjini učencev. Obseg Programa v teh šolah se veča od te “2 na 36 tedenskih ur, pripravljajo se vsebinske spremembe učnih načrtov idr., zato upam, da se bodo načrtovalci lahko upi-rali tako imenovanemu ,imperi-?/i ulizmu* strok ali predmetov, saj ka\Sam menim, da je zdaj čas, da Pripravimo programe poklicnih sl 1>?1 brez tiste navlake, ki je ,kra-in/$jla‘ usmerjeno izobraževanje. te' kri tem moramo najprej vedeti, t>o kaj je tisto, kar hočemo učenca vt v srednji poklicni šoli naučiti, de ''kratka, kaj vse, katero znanje. •Iji sPosobnosti in drugo naj učenec fijubvlada, ko konča poklicno šolo. Ob zatrjevanju vodilnih, da se J P°litika ne bo vmešavala v šol-Jstvo, ampak da bo dala proste ,J r°ke stroki, je čas za spremembo yif razvPitega ,svio‘ - . splošne Vzgojno-izobraževalne osnove aH nekakšnega minimalnega standarda splošnoizobraževalnih predmetov. Prepričan sem, da ob razvoju javnih občil in življenja v informacijski družbi učenci dobijo kar nekaj splošne izobrazbe brez šole. Sicer pa mi do zdaj ni mogel ali znal še nihče zadovoljivo razložiti pojma splošna izobrazba: je mogoče to sklop, ki obsega umetnostno vzgojo, samoupravljanje s temelji marksizma, obrambo in zaščito, geografijo, zgodovino ali vrsto predmetov (slovenski jezik, tuji jezik, matematiko, fi-ziko, kemijo, biologijo), za katere pravimo, da so nekakšen temelj splošne izobrazbe? Vedeti moramo, da živimo v svetu tehnike, tehnologije in informatike in da je tudi ta - hočeš nočeš - delček splošne izobrazbe. Upam, da se bomo tem dilemam lahko ognili z načrtovanjem predmetov - znanja, ki naj ga učenec dobi v poklicni šoli. Učenec, ki se je odločil za poklicno šolo, pričakuje od te šole izobraževanje za poklic. Dandanes pa je treba učencem ponuditi kaj več kot le ozko poklicno izobraževanje. Vprašajmo se, ali je bilo do zdaj res tako. Z vso navlako .splošnega znanja' se je na začetku šolanja v prvem letniku našlo kaj malo stroke, ki jo je učenec pričakoval in ki naj bi ga spodbujalo pri njegovem šolanju in delu. To pa je zelo slabo vplivalo na učence. Kot primer naj navedem poklic avtoelektri-karja, ki se po zdaj veljavnem programu izobražuje in usposablja tako, da do konca šolanja sploh ne vidi avtomobila. Kam to pelje? Zato menim, da je treba tudi srednjo strokovno Šolo zasnovati tako, da bo bolj ,po meri otrok', ki se zanjo odločajo. K poklicu naj jih pelje brez navlake in jim da zares tisto temeljno znanje, ki ga bodo potrebovali v življenju in na delovnem mestu. FRANCE NAJDIČ programa za tretji razred, kot tretješolec pa si nehote ponovil to in ono iz prvega ali drugega razreda in tako znanje utrjeval; taka živa pričevanja so prepričevala. In odločil sem se, da napišem ta članek, da bi v teh časih vsakršnih hitrih in globokih spreminjanj tudi to zadevo ponovno premislili in nemara vaško, tudi .kombinirano' šolo .rehabilitirali'. Iz pričevanj udeležencev vzgojno-izobraževalnega procesa na šoli s kombiniranim poukom se ponujajo v premislek vsaj tele zadeve: O kombinirani pouk sili učenca k samostojnemu učenju; 9 učitelja prisiljuje k iskanju bistvenega v učnem načrtu in k razbremenjevanju le-tega; • pouk v kombiniranem oddelku s svojim potekom pripomore k ponavljanju in utrjevanju znanja; O kombinirani pouk je praviloma organiziran v manjših skupinah, ki same po sebi omogočajo pristnejše medsebojne odnose. Že na prvi pogled je očitno, da gre za zelo pomembne, če že ne kar bistvene izobraževalne in vzgojne vrednosti in vrednote, ki so iz .naših višje organiziranih, včasih kar mamutsko velikih in prevelikih šol povečini izginile. Saj iz leta v leto ugotavljamo, da šola naklada znanje, zlasti podatke v velikanskih količinah, časa za premislek, za mišljenje, za ponavljanje in utrjevanje pa skoraj ni - vzgoja za samostojno delo, za samostojno učenje je nekje na robu učiteljeve zavesti kot nekaj, kar je sicer pomembno, a neuresničljivo. Govorimo o strahotni preobremenjenosti učnih načrtov, ki krivijo našim otrokom hrbtenice in jim ploščijo stopala, o imperializmu ali diktaturi strok - o tem smo popisali že toliko papirja, da je čudno; a nič bistvenega se s tem v tej zvezi ni spremenilo na boljše - pouk v kombiniranem oddelku pa učitelje prisili k smotrnemu krčenju, k iskanju bistvenega in k utijevanju najpomembnejšega znanja. Ponavljanje je mati modrosti, so vedeli že stari Rimljani, a tudi za ponavljanje in utrjevanje v naši šoli ni časa, zato je malone vse, kar šola učencem da, plitvo, površno, slabo in nepregledno urejeno; vzgojno-izobraževalni proces v kombiniranem oddelku že sam po sebi pripomore, da se že prej odbrano temeljno znanje zasidra, k ponavljanju in utrjevanju, ter s tem ustvarja trdno podlago za kasnejše nadgrajevanje stavbe znanja, kakršno potrebujemo in bomo potrebovali v prihodnjih desetletjih. Delo v manjših skupinah je že samo po sebi upor proti industrializaciji šole, proti konfekcijskemu šolskemu delu, kakršno je nuja v brezdušnih velešolah s 1200 do 1500 učenci (kdo ve, če se tudi v gradnji takih velešol ni udejanjala boljševiška ideologija) - delo manjših šol torej že po naravi stvari pomeni tudi vračanje človeka k samemu sebi, tudi k družini in prispeva k premagovanju vsakršne odtujenosti. Tak premislek pa upravičuje vsaj naslednje sklepne misli: 9 Kombinirani pouk z nujnim odbiranjem bistvenega v množici predmetov, z nujnim samostojnim učenjem in pogostejšim (nenačrtovanim) ponavljanjem in utrjevanjem znanja bistveno pripomore k uresničevanju osrednje naloge današnje in jutrišnje šole, ki se glasi »naučiti učenca učiti se«. To je in bo temeljni pogoj za nenehno in nujno samoizobraževanje že današnje, še bolj pa jutrišnje evropske družbe. 9 Majhna šola (tudi s kombiniranim poukom) dandanes, ko razpadajo veliki sistemi vseh vrst, lahko bistveno pripomore k preobrazbi celotne družbe, k njenemu humaniziranju in ravnovesju med posameznikom in družbo. Majhne šole lahko bistveno pripomorejo k prizadevanju za otrokom prijaznejšo šolo, za šolo, ki bi res mogla biti drugi dom. Da o kulturnih in drugih funkcijah šole v nekem majhnem kraju niti ne govorimo. SILVO FATUR P. S. Tri muhe so, upam, zdaj očitne: problem razbremenjevanja učnih načrtov, problem samostojnega učenja in problem ponavljanja in utrjevanja znanja. Muh je seveda še več. Saj rade nastopajo kar v rojih. Svet VZGOJNO-VARSTVENEGA ZAVODA VELENJE objavlja razpis za imenovanje - 4 (štirih) PEDAGOŠKIH VODIJ ENOT (reelekcija) Za pedagoškega vodjo je lahko imenovan kandidat, ki izpolnjuje pogoje, določene z Zakonom o združenem delu, in pogoje, določene v Družbenem dogovoru o oblikovanju kadrovske politike v občini Velenje in - je vzgojitelj predšolskih otrok ali: pedagog, psiholog, socialni delavec, učitelj - ima najmanj 3 leta delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, od tega najmanj 2 leti dela pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok -- ima organizacijske in strokovne sposobnosti, ki zagotavljajo, da bo s svojim delom pripomogel k uresničevanju smotrov in nalog v vzgojno-varstvenem zavodu. Kandidate prosimo, da prijavi in dokazilom priložijo še program, v katerem naj opredelijo svoje dejavnosti in naloge v štiriletnem mandatnem obdobju. Prijave pošljite razpisni komisiji Vzgojno-varstvenega zavoda Velenje, Prešernova 3, v 15 dneh po objavi razpisa. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 30 dneh po imenovanju. 0 novem šolskem koledarju V zadnjem času se stvari v šolstvu hitreje premikajo, kot smo bili navajeni. Pred nami je nov šolski koledar. Končno smo spoznali, da pouk v prednovoletnem vrvežu ni učinkovit. Zdaj pa je tu še odločitev, kako bomo uskladili tedenske zimske počitnice. Ponuja se nam ponovna delitev slovenskega ozemlja na dve skupini. Torej naj bi ostalo še tisto, s čimer mnogi nismo bili zadovoljni. Vzrok za takšno delitev je bila gneča na smučiščih. Zdaj te zadrege ni: že nekaj let ni pravega snega, pa tudi starši imajo čedalje manj denarja. Smučat hodijo lahko le še otroci premožnejših. Še ti pa največkrat raje izberejo tujino, kjer je - žal - več ugodnosti. Sestav- ljavci koledarja pa pozabljajo, da se otroci marsikatere družine šolajo v šolah na različnih območjih; tako z delitvijo počitnic na dve območji še bolj razbijamo družino. Zato priporočamo, da bi bilo za vse slovensko ozemlje enotno. Kaže pa še razmisliti, ali ne bi drugega tedna kar pridružili novoletnim počitnicam. Zadevo bi lahko rešili tudi tako, da bi drugi teden prepustili vremenskim razmeram - a prav pri takšni rešitvi bi se verjetno najtežje uskladili. Spremembe so tu, zato je prav. da o njih temeljito razmislimo, saj ne bi bilo dobro, če bi se negodovanja pokazala že takoj, ko bi bil predpis sprejet. JOŽE ZUPAN ZAKAJ ZVONIM PO ZVONJENJU Gimnazija zdaj! V zadnjih tednih me pogosto zasrbe prsti, da bi zapisal odgovor ali pojasnilo mnogim, ki po raznih časopisih nasprotujejo vpeljavi gimnazije, ali pa polni sprenevedanja nasprotujejo naglici in se delajo nepoučene. Pa si mislim: svoje sem povedal, naše delo je bilo vselej javno, zato so za dodatno poučevanje na potezi drugi. Povsem dobronamerni članek Janeza Zalaznika v rubriki Aktualno pa le zahteva, da se še enkrat oglasim. Zvaril sem kristalizacijska jedrca za točo (jaz, ki kristale poklicno preučujem), Strokovni svet SRŠ za vzgojo in izobraževanje ter Zavod SRS za šolstvo sta prispevala svoje in padala je toča. Na Slovenskem je nastala nova gimnazija. Tovariš Zalaznik je zazvonil po toči - takšen je naslov njegovega prispevka - vprašuje: »Zakaj gimnazija? Kakšna gimnazija? Zakaj zdaj...« Moram zazvoniti po njegovem zvonjenju in ponovno pojasniti, za kaj gre, če ne bodo manj dobronamerni nasprotniki jutri bili plat zvona. Za božjo voljo, tovariši oziroma gospodje, saj sploh ni toče. Še vetrič ni potegnil v šolstvu. Ponovno vpeljavo gimnazije pripravljamo že devet let. Niti ene zapisane ali izgovorjene besede v teh letih mi ni treba preklicati ali skriti. Za postopno spreminjanje šolskega sistema, za gimnazijo, so se zavzemali slovenski izobraženci in zlasti večina šolnikov. Pobuda za začetek druge faze prenove srednjega šolstva je bila sKrbno pripravljena in v njej gimnazija jasno začrtana. Odločitve Strokovnega sveta so bile dovolj obsežno predstavljene javnosti. O vpeljavi gimnazije sem samo v Prosvetnem delavcu napisal dva članka, v Delu enega, v Naših razgledih tudi enega - dolgega, na radiu sem tako rekoč doma, televizija me ne mara, pa nič hudega... Časnikarji povečini zelo korektno pojasnjujejo naše sklepe. Le brati je treba, tovariši in gospodje, pa poslušati! Zdaj pa k jedru zadeve! Vpeljava gimnazije sploh ni revolucionarna in v našem šolstvu ne obeta hujših pretresov. Po mnogih prenovah so se novogimna-zijski programi, otroci reforme, naravoslovno-matematični, družboslovno-jezikovni, pedagoški in računalniški, medsebojno tako približali in hkrati uskladili z našo vizijo o prihodnji splošnoizobraževalni šoli. da bi bil višek licemerstva in sprenevedanja, če jih ne bi združili, oplemenitili s filozofijo programa mednarodne mature, naredili prijazne za učence in tako preskočili v višjo kakovost. Gimnazija pač... Če ob pripravi novega gimnazijskega programa z razbremenjenimi vsebinami, smotrno razvrstitvijo predmetov, vpeljavo gibkega predmetnika z izbirnimi vsebinami in s pripravo na maturo ter s tem na akademski študij malo pohitimo, naredimo s tem uslugo že letošnjemu rodu srednješolcev. Gimnazija zdaj! Jedro nove gimnazije je lahko osrednja in najbolj splošna smer dozdajšnjih novo-gimnazijskih reformnih programov - B-smer naravoslovno-ma-tematičnega programa - primerno skrajšana, z najmanj 15 odstotki izbirnih vsebin. Da bi bil program sprejemljiv za učence, je smiselno pripraviti vsebine nekaterih predmetov na dveh ravneh zahtevnosti, učenec bi vpisoval le manj predmetov na višji ravni (z obsežnejšimi vsebinami); tako bi lahko tudi zmanjšali število predmetov v letnikih. Učencem ne bi vsiljevali togih izbirnih sklopov, ampak dopustili svobodo pri izbiri, saj takšen privilegij uživajo učenci v razvitem svetu. Med izbirnimi predmeti bi šole ponudile naravoslovne predmete z laboratorijskimi vajami in dodatnimi teoretskimi vsebinami, jezike, družboslovne predmete na višji ravni, ali pa predmete, ki pripravljajo učence na delo v računalništvu ali na prihodnji študij za pedagoške poklice. Ali ni to bolje, kot štirje ločeni novogim-nazijski programi? In kaj naj rečem h kritiki o prenapetih rokih in na odločitev, da sprejema Strokovni svet v prihodnje programe tudi po delih? Do navedene odločitve ima Strokovni svet vsekakor pravico, še zlasti v obdobju, ko se odpovedujemo prisili pravil samoupravnih iger. Zaradi kratkih rokov pa smo predlagali nežno različico vpeljevanja gimnazije. Gimnazijski program naj razpišejo le šole, ki so doslej izvajale 'novogimnazijske’ programe, v razpisu pa naj ponudijo le tiste izbirne predmete, ki ustrezajo dozdajšnjim usmeritvam šole. Tako ne bomo posegali v mukoma zgrajeno (dogovorjeno) mrežo šol. Prvi letnik je že zdaj skoraj identičen v vseh 'novo-gimnazijskih’ programih, zato jeseni ne bodo potrebne kadrovske in materialne spremembe v šolah. Seveda bodo izbirni predmeti v manjšem obsegu že v 1. letniku, saj ni mogoče začenjati klasično-humanističnega, računalniškega ali pedagoškega izobraževanja šele v 3. letniku. Še najbolj nepotrebna pa je skrb, kako bo univerza vključevala gimnazijce, glede na izbirne skupine, ki jih bodo vpisovali. Saj vendar postavlja prenovljeni Zakon o usmerjenem izobraževanju maturo kot kvalifikacijski izpit za vpis v visokošolske programe. Matura pa je enotna v vseh štiriletnih srednješolskih programih. Vertikal iz usmerjenega izobraževanja ni več. Verjamem, da se univerzi ne bosta naenkrat odločili za ureditev s togimi vertikalami, ki sta jo doslej kritizirali. Ob vsem tem ni mogoče trditi, da vpeljujemo dramatične spremembe, niti da te niso premišljene. Pred razpisom bo Zavod SRS za šolstvo pripravil izhodišča za novo gimnazijo in z njimi seznanil vodstvene delavce na šolah, le-ti pa bodo na informativnih dnevih lahko sporočili staršem in učencem, kakšna bo prihodnja poenotena splošnoizobraževalna šola. naslednica naravoslovno-matema-tičnih, družboslovno-jezikovnih, pedagoških in računalniških šol. Zvonjenje po toči, ki je ni bilo. je torej odveč, pojasnilo - zvonjenje po zvonjenju - pa najbrž ne. Če tudi to ne pomaga, pa na grmado z 'izdelovalci toče'! FRANC LAZARINI Ob nastajanju gimnazijskega programa V sestavku Ob nastajanju gimnazijskega programa (Prosv. delavec, 5. marca) je tudi misel o športni vzgoji. Pisec sestavka pravi: »Del obrambnih vsebin, del telesnovzgojnih in tudi naravoslovnih dejavnosti pa bi lahko organizirali strnjeno - kot taborjenje, pohode, zimovanje in podobno.« Misli o taborjenju, pohodih in zimovanju prav gotovo ne gre zavreči. Pravilen odnos do narave je ena temeljnih človekovih vrednot in kazalnik človekove osebne in narodne kulture. Če bi vzgojiteljem uspelo mladim ljudem obuditi čustven odnos do narave, bi bilo prav gotovo veliko manj ekoloških odklonov. Seveda pa tudi ne gre spregledati vloge narave pri dejavnem ohranjanju človekovega psihofizičnega ravnotežja. Kar takoj pa je treba zavrniti misel, da bi se del zdajšnjih ur šolske športne vzgoje organiziral strnjeno. Za to sta predvsem dva razloga. Prvič, ker je že zdajšnje število ur manjše od zaželenega in potrebnega, in drugič, ker športne vzgoje ni mogoče enačiti s katerim koli učnim predmetom, ki ga brez škode lahko predelamo v tečajni, se pravi v strnjeni obliki. S športom je tako kot s hrano. Samo po sebi je razumljivo, da se ne moremo hraniti strnjeno (nažreti), nato pa se vzdržati hrane do naslednjega strnjenega obroka. To bi bilo prej škodljivo kot koristno. Skoraj natanko tako je s športom. Kljub temu pa misli o strnjenem vzgojnoizobraževalnem procesu vseeno ne gre zavreči, kajti zdi se, da je vendarle uresničljiva. Preden pa razpredem misel naprej, poglejmo, kakšen je evropski in svetovni trend glede tedenskih ur šolske športne vzgoje. V mednarodnem športnem manifestu, ki ga je izdal ICSPE (International Council of Šport and Physical Education) v sodelovanju z Unescom, beremo, da mora »moderna pedagogika pripravljati otroka na pravilno izrabo prostega časa v mladosti in zrelosti«. Zato manifest priporoča, naj število ur športne vzgoje znaša tretjino do šestino vseh tedenskih šolskih ur. V nižjih razredih osnovne šole naj bo to število bliže tretjini, v srednji šoli pa bliže šestini. Pri tridesetih urah na teden, kolikor jih imajo naši srednješolci, znaša ena šestina 5 ur. Naši srednješolci imajo torej za 60 odstotkov športne vzgoje manj, kot je zaželeni standard Unesca. Tudi v Kaliforniji velja zakonski predpis, da morajo šole športni vzgoji odmeriti petino tedenskega števila ur, to pa pomeni, da imajo učenci vsak dan po eno uro športne vzgoje. V nekaterih šolah Velike Britanije imajo učenci vsak teden uro gimnastike, uro atletike, uro iger in uro plavanja. Kardiolog Hoomann, rektor športne visoke šole v Kolnu, postavlja zahtevo po vsakodnevni športni vzgoji od vrtca do 19. leta starosti. Zahteve po vsakodnevni gibalni dejavnosti je mogoče filozofsko, pedagoško in biološko utemeljiti, vendar to ni namen tega sestavka. Gre predvsem za to, da ugotovimo, da je zadnje število ur šolske športne vzgoje za 60 odstotkov nižje od zaželenega standarda. Uresničimo torej samo 40 odstotkov ur (!) od predlaganega standarda Unesca. Če že prenavljamo šolstvo, je prav, da se vsaj približamo mednarodnim standardom. Predlog (brez obsežnega agrumentacijskega gradiva): 1. Obrambno vzgojo kot poseben predmet ukinemo (ravno tako vso drugo ideološko navlako). 2. Dve uri obrambne vzgoje (iz 3. letnika) dodamo štortni vzgoji v I. letniku. Dve uri obrambne vzgoje iz IV. letnika razdelimo in eno dodamo športni vzgoji v II. letniku, eno pa športni vzgoji v III. letniku. Tako dobimo razpored ur po letnikih: Letnik I. II. III. IV. Število ur športne vzgoje 4 3 3 2 približek mednarodnemu standardu 80% 60% 60% 40% 3. Od navedenega razporeda ur uresničimo po urniku v I. letniku 3 ure, v II. in III. letniku pa dve uri. Neuresničene ure po urniku uporabimo za strnjene dejavnosti. V vsakem letniku imamo na razpolago po 40 ur. 4. 40 ur, ki niso bile uresničene po urniku, se namenijo: I. letnik: večdnevni pohod po gorskem in srednjegorskem svetu (opravijo eno od veznih poti), II. letnik: taborjenje, III. letnik: zimovanje. Vse tri dejavnosti naj vsebujejo športne, naravoslovne in »obrambne« prvine. Ko govorimo o »obrambnih« pravnih, mislimo predvsem na gibanje v naravi, bivanje v naravi v preprostejših bivalnih razmerah in ob preprostejši prehrani, večdnevni pohod (marš), uporaba kompasa in orientiranje v naravi, prenočitev na prostem, preživetje v naravi, taborni ogenj, izdelava preprostih plovnih objektov in podobno. Vse te prvine so namenjene najprej in predvsem človeku, le-ta pa jih, če je treba, lahko uporabi tudi v obrambne namene. S smotrno izbiro vzgojno- izobraževalnih vsebin bi dobili sodoben športno-naravo-slovno-obrambni sveženj vzgojnih spodbud za vse življenje. SILVO KRISTAN POPRAVEK V 4. stolpcu pogovora s psihologom Janezom Svetino O slovenski šoli za novo tisočletje (Bomo dosegli vrh), objavljenem na 5. strani v prejšnji številki PD, je namesto besede socialna ... vzgoja, pomotoma zapisano socialistična... Prosimo za razumevanje. Navdušeni za prenovo Šola - ta hiša učenosti - se je v zadnjih desetletjih pošteno priskutila prav vsem - učencem, učiteljem in staršem, torej uporabnikom in izvajalcem. Programi so čedalje obširnejši, znanje vse bolj neuporabno. Teorija je zapustila prakso, jarek med znanjem in uporabnostjo je vedno globlji. Prav zato tudi učitelji z velikim veseljem in upanjem pričakujemo vse prijaznejšo šolo, kot je obljubil naš minister. Od učitelja je odvisno, kako bodo zaživeli programi v razredu, on vedri in oblači, odvisno od vetra, ki pihlja pametno ali drugače... Sestavljalcem novega programa želim, da bi res poiskali le tiste osnovne členke okostja, ki ga bodo v nadaljnjem šolanju dopolnjevali, odvisno od smeri in potrebe po delu. Čutimo, da se je nabralo veliko navlake, da je šola za otroke postala mučna. Vedoželjne, radožive in ustvarjalne pa je zamorila in pogosto »štrlijo« iz šolskega okvirja kot vzgojni problemi. Tako pač je, a upamo in pričakujemo boljše čase s prenovljenimi programi. Tudi zase - za učitelje si želimo drugačno izobraževanje. Najprej seveda srednje pedagoške šole. Verjetno je najpomembnejše izbrati prave ljudi, ki bodo z mladimi, otroki, radi delali, jih imeli radi. Odločati bi morala ljubezen do otrok in želja, da bi ob oblikovanju mladega človeka oblikoval tudi sebe, bogatil druge in življenje. Le tak človek bo z zgledom lahko navdušil za pedagoško delo tudi naslednike. Torej bi prihodnji učitelj poleg pridnosti in vztrajnosti moral še ljubiti »objekt«-subjekt svojega obravnavanja. Na akademiji, fakulteti bi prihodnji profesorji večji del kot doslej morali posvetiti načinu, kako to silno znanje svojega področja prenesti na mladi rod, in tudi temu, kakšen je ta mladi človek pred njim. Tu so pomanjkljivosti zdajšnjega izobraževanja. V programe pa je nujno uvrstiti še dejavnosti, s katerimi se mora učitelj kasneje spoprijeti, pa tudi raznim interesnim dejavnostim na teh šolah namenjamo premalo ur. Tudi izobraževanje po diplomi je treba organizirati drugače. Izvajati enake programe kot na akademijah, z nekaj več urami, je nesmiselno. Upoštevati je treba znanje in izkušnje, ki jih učitelj že ima, vendar je še... izhajati torej iz potreb, da bo izobraževanje tudi koristno, ne le formalno zadostiti stopnji izobrazbe. S stalnim izobraževanjem, seminarji, tečaji obravnavati, reševati probleme, ki nastajajo med delom. Znanost, stroka naj pokaže, svetuje, kako, po kateri poti naprej. Tak način bi pokazal nove poti, prenašala bi se spoznanja od drugje, spoznali bi nove poglede, načine poučevanja. Od takega izobraževanja bi šola rasla, postajala bolj kakovostna - to pa je pomembnejše od formalne izobraženosti. Pa še o strokovnem izpitu za učitelje, vzgojitelje. Za druge ljudi je to čisto formalna zadeva. Pod mentorjevim vodstvom opravljaš delo ali pa ga opazuješ in z njim sodeluješ. Sledi poročilo, pogovor, vse bolj kolegi-alno in človeško. Pa učitelj? Ko ga sprejmejo na delo - pripravništvo, dobi razred s programom, druge naloge in mentorja, ki ima enako ali pa še več ur obveznosti. Samostojno dela z učenci, sam išče poti ob mentorjevih nasvetih, če mu ni nerodno vprašati. Hospitacije so le občasne. Najkoristnejši so tisti pogovori, nasveti in mnenja, ki si jih kolegi izmenjajo med odmori. Tako uči in dela vse leto. Potem pa naj v eni uri na drugem terenu, z drugimi učenci dokaže, da je sposoben učiti, navezati pedagoški stik z učenci, da obvlada stroko in mu je dodeljen strokovni izpit. Nesmisel? Nečloveško! Nikomur v korist! Je lahko drugače? Bo s prenovo šole tudi to kaj spremenjeno? Ni dovolj poročilo mentorja, ravnatelja, ki dela s tabo vse leto in noče imeti slabega učitelja na plačilnem seznamu? Zakaj za učitelja drugačna merila za strokovnost? Kaj ni dovolj nadzorovan vsako minuto svojega dela? Razmislite! Pienavljajte tudi v tej smeri! Rada bi opozorila tudi na neenakopraven položaj knjižni-čaija v šoli. Neenakopraven po zakonu, ki dovoljuje, da v knjižnici lahko dela vsak, ki ima končano učiteljišče. Oddelek na akademiji pa je razpisan že 26 let. V praksi pa je to sploh delo, ki ni nič vredno in ga lahko na šoli imajo ali pa ne. Pa je vendar že boljše kot je bilo pred dvajsetimi leti. In vendar se premika. V zakonu pa je treba dati vrednost diplomi. Sicer pa te skupine ne razpisujte več, če nič ne pomeni. Tudi delo ravnatelja lahko opravlja učitelj, ki..., dodali bi lahko še, da je organiziran, torej moralno- ... Vendar bi bilo treba tudi za to delo še vzgojiti! organizatorja, ekonomista, psihologa, obnoviti pa bi moral več-! krat delo učitelja, saj kar prehitro pozabijo, kako je in zahtevajo nemogoče... V tem letu torej veliko priča- kujemo od novega ministra. Tudi enakopraven položaj učitelja na Slovenskem: za enako delo enako plačilo, obveznost' Kar veliko dela za novega ministra, ki je veliko obljubljal, obetal. Po zadnjem nastopu v Žarišču pa se je vame zažrl črv: Je' to še naš minister? Z avtoritativ-, nim nastopom, z indeksi in podobnim (že znanimi načini), je prepričeval podrejene, kako je prav, kaj je kaj. Ni nas prepričal!) Vemo, čutimo, kako je. Se je 1 pridružil biciklistom? (Prevod ! Ljudem, ki upogibajo hrbte za- ! radi upora, s pedali pa močno pritiskajo navzdol, da gre na- 1 prej?) 1 Pričakovali smo, da se bomo ! zdaj sporazumno dogovorili, ko- ( liko je vredno naše delo, koli- ' koga družba lahko plača. Poteifl : bi pač svoje delo temu prilago- 5 dili. Zdi pa se, da ne bo drugače ) Denarja ni! To za nas ni nič novega, saj ga nikoli ni bilo! Menda I nas ne bodo naslednja desetletja prepričevali o pravih indeksih, i ponderjih, v mejah dovoljenega j in še druge različice! Morda pa je to le prazen strah morda pa bo le drugače. Pre- j nova naj bo v vseh smereh, da bomo s to šolo zadovoljni učenci in učitelji pa tudi družba. V tem upanju živim, delam it z čakam na lepši jutri. - Še letos! E. V. s u n g ;n ----------------------------------J n Samo neznanje ali še kaj drugega? Jeseni 1989 mi je po naključju prišel v roke rokopis izračunov Izobraževalne skupnosti Slovenije za oblikovanje cene oddelka osnovne šole. Že bežen pogled na prve izračune je pokazal, da gre za napačno pojmovanje problema, povrh tega pa še za napačen izračun, zato sem gradivo pospravil v predal v trdni veri, da gre za pomoto. Nemalo sem bil presenečen, ko so se v prvi polovici februarja 1990 pojavili elementi za izračun vrednosti oddelka osnovne šole, saj so le-ti identični s prej omenjenim rokopisom. Stvar je že na prvi pogled sumljiva, nadrobnejša analiza pa nam razgali celotno revščino in neodgovornost našega prosvetnega »finančnega ministrstva«. Za lažje razumevanje problema je treba osvetliti nekaj bistvenih dejstev. Temelj za izračun vrednosti oddelka je število delavcev, ki so potrebni, število točk, ki izhajajo iz panožnega sporazuma, in vrednost točke. Republiški izračun je v bistvu napačen, saj so število točk zamenjali z razmerjem do najenostavnejšega dela. Tako panožni sporazum predvideva 505 točk za učitelja, čigar osnova osebnega dohodka naj bi bila v razmerju 2,89 do najenostavnejšega dela. V vseh izračunih Izobraževalne skupnosti Slovenije je učiteljevo delo vredno 289 točk. Res se dajo cole preračunati v centimetre, pa tudi točke v točke, toda smiselnosti v takem početju ni. Napačno pojmovanje točke pomeni, da je Izobraževalna skupnost Slovenije dva od treh elementov za oblikovanje vrednosti oddelka določila napačno, kajti drugačno število točk nujno pomeni tudi drugačno vrednost točke. Če bi bil vsaj tretji element (potrebno število delavcev) določen pravilno, bi se z malo dobre volje in poznavanja stroke cena oddelka kljub tem nespretnostim nekako dala izračunati. Vendar analiza izračuna za potrebno število delavcev v oddelku pokaže, da je Izobraževalna skupnost Slovenije tu storila naglavni greh. Najočitnejša.tudi finančno najbolj boleča, je napaka pri izračunu potrebnih učiteljev za delo v oddelku. Zakon o osnovni šoli v 14. členu predpisuje, da se za financiranje upošteva učiteljeva 20-urna obveznost. (To ne pomeni, da učitelj dela samo 20 ur na teden. Učiteljevo obvezo določa 108. člen istega zakona.) Če hočemo izračunati, »koliko učitelja« je potrebno za delo v oddelku, je treba upoštevati predmetnik, ki predpisuje za posamezne razrede - število ur pouka (z delitvami ali brez njih) - število ur dopolnilnega in dodatnega pouka - število ur interesnih dejavnosti in - število ur oddelčne skupnosti. Vsi našteti elementi so s predmetnikom predpisani in pomenijo za šole obveznost, ki jo le-te morajo uresničiti v predpisanem obsegu. Izobraževalna skupnost Slovenije ali njen zdajšnji suro-gat nima pravice krčiti predmetnika, pač pa je njena dolžnost, da preskrbi denar, ki je za izvajanje predmetnika potreben. Če bi se tam zaposleni uslužbenci tega zavedali, potem se ne bi moglo zgoditi, da bi predmetnik razdelili na del. ki se financira. in del, ki ga v izračunih ne zajemajo, torej ne financirajo. V prvem delu, iz katerega so izračunali potrebno število učitelja na oddelek, so zajeli pouk predmetov ter dopolnilni in dodatni pouk. Drugi del predstavljajo interesne dejavnosti in ure oddelčne skupnosti - tega pa ne štejejo za pouk in sta ta dva elementa v izračunu izpuščena. To pomeni, da si je Izobraževalna skupnost Slovenije vzela pravico krčiti predmetnik. Tovarišica, ki se na Izobraževalni skupnosti ukvarja z normativi, je bila tele-fonično na to opozorjena. Njeno pojasnilo, da so zaradi takega izračuna zvišali vrednost točke in da se zato cena oddelka ni znižala, pomeni nojevsko skrivanje glave v pesek in nima ničesar opraviti z izračunom stvarne cene oddelka. Finančni norma- tivi morajo biti realni ali pa niso osebe, pa naj ima, po svojih izja- () potrebni, ne morejo pa biti sad vah, še toliko izkušenj z deloh; subjektivnih pogledov določene v prosveti. • Kakorkoli že, izračun za potrebno število učitelja v oddelku razredu stopnje je narejen tako: Oddelek 1-4 nad 20 učencev z delitvami prti ID 24,5 ur na teden na oddelek: pouk: 20 ur delitve: 22 ur 90% dop. in dod. pouk: 2 uri interesne dejavnosti: 2 uri 2,5 ure 10 % oddelčna skupnost: 0,5 ure g: Š< P Sl n k le v P' di v< 23,5 ur na teden na oddelek: pouk: delitve: dop. in dod. pouk: interesne dejavnosti: oddelčna skupnost: 20 ur 22 ur 94% Oddelek 1-4 nad 20 učencev in manj brez delitev pri pouku in ID U; Iji J dj sc la ve 2 uri 1 ura 1,5 ure 6% 0,5 ure Ugotovili so torej, da je razmerje med urami pouka, dopolnilnega in dodatnega pouka ter urami interesnih dejavnosti in urami oddelčne skupnosti pri oddelku z več kot 20 učenci 90 : 10, v oddelku z manj kot 20 učenci pa 94 : 6, zato je potreben korektiv - 4 % za oddelke z manj kot 20 učenci. Odtod torej njihov izračun 22 : 20 = 1,1 učitelja v oddelku z več kot 20 učenci 1,1 : 1,04 = 1,06 učitelja v oddelku z manj kot 20 učenci. Da gre za čudno razmišljanje in čudno matematiko, je očitno že na prvi pogled. V osnovnem izračunu so upoštevane samo ure pouka in dopolnilnega in dodatnega pouka. Število teh ni odvisno od števila učencev v oddelku in samo za opravljanje teh ur je potrebno 1,1 učitelja na oddelek. Ure interesnih dejavnosti in ure oddelčne skupnosti v osnovnem izračunu niso zajete in ne vem po kateri logiki bi delitev pri urah ID vplivala na potrebno število delavcev za opravljanje pouka. Če tako zastavljeni račun obr-nemo(l,06 x 20 = 21,20). ugotovimo, da se je zmanjšalo število 0 -4% korektiv za ped. delavc* Pi ur pouka za 0,80 ure, pa bi prosil ]j, ustrezne organe, naj sporočijo katera ura bo enkrat na tedefl trajala 9 minut. Če bi na tržnici kupoval žabo jabolk (jabolka 17 kg, žabo 3 kg, skupaj 20 kg) in bi bra' njevko prepričeval, da zaboja n‘ gr bom plačal (kljub temu, da 0 pr potrebujem), ker zaboj pač niso ra, jabolka, zato mora od 17 kg ja bolk odšteti 3 kg za zaboj, k svoje nestrinjanje s tako mate matiko najbrž izrazila tako, da h se z iztegnjenim kazalcem pod kala po čelu, sam pa lahko na< tako logiko samo resigniran) Pr zavzdihnem: »O sancta simplicn"'e tas!« Enaki so tudi izračuni za preti' o metno stopnjo, le da so zaradi Ija večjega števila ur razlike Pr večje. Pomenijo pa, da niso pl* čane ne ure interesnih dejavnos1! 0 ne ure oddelčnih skupnosti flj ^ delitve pri pouku, v oddelki! z 20 učenci in manj pa tudi poiil| ®it ni plačan v celoti. 1 Iz vsega navedenega vidimO; d'1 da je tudi tretji element za izt*j 't čun vrednosti oddelka izračuna! Po napačno. Kaj pa je potem spW še dobro? S. AMBRUŠ Mladostnik in AIDS Kako smo se lotili problematike aidsa na Srednji lesarski šoli v Mariboru? Pred dobrima dvema letoma, ko so množična občila predstavila vso resnost te bolezni 20. ;č- stoletja, smo se šolniki znašli hi- Pred dokaj občutljivo nalogo, te- Jugoslavija kot prehodna dežela, turistično dokaj zanimiva, ni ostala zunaj nevarnosti - možnosti za okužbo z aidsom. Mia-tiostnik ravno tedaj, ko je v srednji šoli, hitro spolno in osebno zori. Pred njim je veliko vprašanj ni- 0 spolni in osebnostni identiteti, je-i Spolnost pa je tisto področje, ki 'a-l 8® mladostnik doživlja izredno Jel 'ntimno, občutljivo, z mešanimi iv- občutki strahu in tesnobe. Iz iz-30- kušenj vemo, da mladostnik red-je kokdaj išče nasvete pri odraslih je ~ starših in učiteljih. O svojih al! težavah največkrat razglablja je, sam ali z vrstniki. Zadovolji se jd" s približnimi, predvsem pa z ne-za-j strokovnimi razlagami. :nCj Zaradi nekaterih življenjskih ia- aavad, težav s spolnostjo, željo Po menjavanju partnerjev, poskusi z drogami, lahko trdimo, tla spada tudi naša mladina sli- v skupino tako imenovanega ri-einj žičnega vedenja, torej je izpo-t>0' stavljena možnosti okužbe z aid-čej som. "101' Problematiko bolezni smo želeli predstaviti učencem in staršem. Pri iskanju predavatelja pa smo imeli težave. Povprašali smo Zdravstveni dom Maribor, tam so nas napotili na Vzgojno posvetovalnico, tam pa so rekli, naj se obrnemo na Zdravstveni dom. Tako kot že večkrat doslej, smo bili tudi tokrat šolniki prepuščeni svoji iznajdljivosti. Uspelo nam je pridobiti zdravnika infektologa dr. Ludvika Hajdinjaka, ki je problematiico aidsa sistematično predstavljal našim učencem in njihovim staršem. Pod njegovim mentorstvom smo oblikovali tudi anketni vprašalnik, namenjen učencem. Vprašalnik vsebuje 20 vprašanj, naslovili smo ga Mladostnik in aids. Nanj je odgovorilo 255 učencev. L, 3. in 4. letnika naše šole v šolskem letu 1988/89. Z vprašalnikom smo želeli ugotoviti, kako so naši učenci poučeni o bolezni, v kateri starosti in od koga bi želeli dobiti informacijo o njej ter kakšen je njihov odnos do obolelih. Na temelju analize odgovorov smo ugotovili, da vedo o bolezni (načini okužbe, znaki bo- lezni ...) veliko več učenci višjih letnikov. Prav tako poznajo spolne bolezni bolje starejši učenci. V odgovorih na vprašanja, ki se nanašajo na odnos do obolelih, je pomembna razlika med učenci 1. letnika in višjih letnikov. 27 odstotkov učencev 1. letnika bi obolelega izločilo iz družbe, 58 odstotkov učencev 1. letnika pa namenilo obolelim zdravljenje v posebnih ustanovah. Le 9 odstotkov učencev višjih letnikov bi obolelega izločilo iz družbe in se z njim ne bi družili, 27 odstotkov učencev bi negovalo obolele doma, 27 odstotkov meni, da je najprimernejše zdravljenje v bolnišnici in 45 odstotkov učencev višjih letnikov bi jih poslalo na zdravljenje v posebne ustanove. Največ vprašanih (60 odstotkov) je dobilo prve informacija o bolezni iz javnih občil - RTV in revij___ na drugo mesto so postavili šolo. Pri vprašanju, od koga bi želeli dobiti dobro informacijo o bolezni, so vprašani na prvo mesto postavili zdravnike, na drugo šolo in le 8 odstotkov vprašanih bi si želelo informacijo dobiti od staršev. To je dokaj nizek odstotek anketirancev, kaže pa pričakovanja učencev, da bodo morale zdravstvene ustanove in šole opraviti svoj pomemben del pri seznanjanju s problematiko. Zavedamo se, da ne gre le za poučenost učencev o aidsu, ampak za mnogo več - za prosvet-Ijenost, za vzgojenost, predvsem pa za spreminjanje odnosa do spolnosti. In tukaj ne smemo ostati sami, prepuščeni svoji iznajdljivosti. Na naši šoli se zavedamo, da se ugotovitve ankete nanašajo na mladino naše šole, ki nekako predstavlja del srednješolcev severovzhodne Slovenije - od tod namreč prihajajo naši učenci. Ker ne želimo ostati le v mejah naše šole, smo ugotovitve ankete predstavili na srečanju zdravnikov infektologov iz vse Jugoslavije, ki je bilo junija 1989 v Pulju. Učenci so sami zbrali tudi gradivo za razstavo na temo Mladostnik in aids. Razstavljali smo na šoli in v Zdravstvenem domu v Mariboru, v Sodni ulici 15, od 15. do 30. septembra 1989. CVETKA KUKOVIČ 1(13 APRILA - SEMINAR •tj3 » Akcijsko raziskovanje - metodologija razvoja ah. re ds vzgojno-izobraževalnega dela V zadnjem času se je sprožil j,, C£1 plaz posvetov in seminarjev, )Si zamisli, pobud in projektov za i pospešitev razvoja našega šolstva, za samostojnost ved, ki se I ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, za vrnitev vrednot v pedagogiko, za obravnavo otroka in [ znUdostnika kot človeka s teles-— nimi, duševnimi in duhovnimi • J razsežnostmi ter za sprostitev vi-^ talne energije in pobud učiteljev. 0 Da se bodo šole lahko razvijale, bo treba razviti tudi strategijo, metodologijo spreminjanja ““i Šolske prakse. V ta namen smo Pripravili seminar Akcijsko raziskovanje v vzgoji in izobraževa-nju, ki bo v dneh od 5. do 7. letošnjega aprila. Seminar je nadaljevanje kolokvija Akcijsko raziskovanje v vzgoji in izobraževanju, ki je Potekal na pobudo Slovenskega društva pedagogov na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani novembra lani. To so dejavnosti, D usmerjene v uporabnost. Nadaljujejo teoretična izhodišča, ki so j'h postavili strokovnjaki s področja pedagogike, psihologije, sociologije in filozofije na podlagi izkušenj s tovrstnim raziskovanjem. Akcijsko raziskovanje se lahko uveljavlja v demokratični družbi, saj upošteva pobudo vrt Prakse. Omogoča inventivnost, J Pobudnost in ustvarjalnost učite-3SI Ija in vseh, ki sodelujejo pri raz-J°j vijanju vzgojno-izobraževalnega ^procesa. Je način, po katerem j učitelji v povezavi z drugimi uči-tijtelji, razvijalci in raziskovalci b0 spreminjajo in izboljšujejo svoje ,raj delo in svojo šolo. Pri tej metodi 11; 8re za sodelovanje udeležencev .8'; Procesa pri izboljšanju dela in lS razumevanje tega, kaj delati. Še posebno pomembna je postavitev akcijskega raziskovanja ob družbenih spremembah, ko pridobiva šola in učitelj svojo strokovno samostojnost, ko del nekdaj državne inšpekcijske službe dobi naravo strokovnih služb, ko tudi pedagogika kot stroka postaja samostojna. Akcijsko raziskovanje je način, da se po več desetletjih premora vrne možnost, da so tisti, ki delajo, tudi akterji svojega razvoja, da se ob dejavnosti oblikuje teorija. Torej gre za poudarek na induktivnosti v razvoju šolstva, saj so samo deskriptivne in deduktivne poti raziskovanja za razvoj neučinkovite. Menimo, da bi šolski svetovalni delavci lahko imeli pomembno vlogo pri razvijanju šole, zato tudi naše strokovno društvo daje pobudo za uveljavitev razvoja šole, ki temelji na notranji reformi. Seminar bo potekal na naslednjih ravneh: - informacije o akcijskem raziskovanju - simulacija akcijskega raziskovanja (vzgojiteljica, učitelj, svetovalni delavec, raziskovalec) - izhodišča za akcijsko raziskovanje - jaz kot raziskovalec (imenovanje problema). Na seminarju naj bi vsak udeleženec že napravil prvi korak v kurikulumu akcijskega raziskovanja, sledil pa bo dogovor za spremljanje in naslednje skupno srečanje - nadaljevanje seminarja v jeseni. Udeleženci naj bi bili že potencialni raziskovalci, včlenjeni v mrežo razvojnega dela. Seminar je namenjen učiteljem, svetovalnim delavcem, učiteljem, ki sodelujejo pri izobraževanju učiteljev, svetovalcem ite rb 0 waldoi1ski pedagogiki v Ljubljani Pred dnevi smo z zanimanjem Prisluhnili VVolfgangu Findeisnu, ict "'aldorfskemu učitelju iz Stuttgarta, ki je v sklopu seminarja edj a vvaldorfski pedagogiki (Ljub-adl Wa, od 28. 2. do 3. 3. letos) 5l' Predaval o Gibanju k svobodi # duha. Med drugim je razmišljal ost o tem, kako se učitelj ne more H‘ razvijati, če je le uslužbenec dr-kij žave. Tudi svoboden ne more Diil| biti, če ima nad sabo direktorja. Zato v waldorfskih šolah nimajo n§--------------------- Akcijsko raziskovanje v vzgoji in izobraževanju Prijava udeležbe na seminarju, naročilo zbornika Ime in priimek ............................................ Bivališče............................ poštna št............. Telefon .............................. Delovna organizacija ...................................... Poštna številka ...................... telefon............. Želim raziskovati in razvijati področje .................... Naročam ............ kom. zbornika Akcijsko raziskovanje - Cena 60,00 din Kraj in čas seminarja: Koča Planika na Pohorju od 5. do 7. aprila 1990. Prijavnice pošljite najkasneje do 26. marca na naslov: Danica Starki, SCP, Volkmetjeva 19, 62250 Ptuj. Prispevek 350,00 din nakažite na ZDPDS, Gosposka 3, Ljubljana na ž.r. 50100-620-107-05-1057111-200433, LB GBL. Cena polnega penziona je 130,00 din. Program seminarja boste prejeli po pošti. Število udeležencev je omejeno! Ulla Virta: Pastir, barvni lesorez, 1986 Kje vas in nas šola žuli Ureja Tereza Žerdin SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE Koti, takšni in drugačni Moja nečakinja Nika hodi v 5. razred. Zadnjič sem ji pomagala pri učenju geometrije. Priznam, da sem se morala najprej naučiti sama, šele potem sem lahko razlagala njej. Pravzaprav ni bilo kaj razlagati, ampak si je bilo treba le zapomniti mnoiico podobnih si besed in uporabiti pravo besedo ob pravem času. Naj naštejem te besede, če se jih še prav spomnim: ostri, pravi, iztegnjeni, topi, izbočeni kot, sovršni kot, sokol, skladni kot, središčni kot, krotni izsek, krolni lok, tetiva. Morda spada zraven še kakšna beseda, pa se je ne spomnim več. To je le geometrija dveh tednov, kje so potem še vsi drugi predmeti in besede, ki si jih je treba vtisniti v spomin. V zvezku ali knjigi na talost nisem našla razlage, ki bi mi pojasnila razlike v besedah, ali pa nekaj, na kar bi se lahko oprla, da bi si stvari lažje zapomnila. Nikina teta Žal je tako, da se nam odraslim zdijo stvari, ki jih obvladamo, tako zelo preproste, kot da bi se bili z njimi že rodili. Pogosto pozabljamo, koliko časa smo potrebovali, preden smo jih dojeli. Pri navedenih pojmih gre poleg razumevanja posameznih pojmov, razumevanja razlik med njimi, tudi še za to, kako si pomagati s preprosto pametjo, da bi si te pojme lažje zapomnili. Otrok sam si za abstraktni pojem, ki mu ni dorasel, težko oblikuje določno oporno točko. Vzemimo za zgled pojem sokot. Imenujemo besedo sosed, sošolec, sodelavec, sorodnik. Vse te besede, ki se začno s so... pomenijo neke vrste sosedstvo, nekaj, kar spada skupaj, kar se dotika, kar je drugo ob drugem. Morda si bomo s tem sosedstvom tudi sokota lažje predstavljali in si zapomnili ta besedni pomen. Dokler ne oblikujemo pojma tako ali podobno, toliko časa je zapomnitev zgolj mehanska in utegne biti hitro pozabljena. Ste že opozorili starše na našo rubriko? Pomagajte njim in sebi. Opišite težave v kratkem sestavku, probleme vam bodo pomagali razčleniti strokovnjaki Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Odnos srednješolcev do pouka zgodovine NOB V lanskem šolskem letu (1988/ 89) sem z anketo vprašal srednješolce, kaj mislijo o pouku zgodovine NOB v naših šolah. Anketiral sem četrtošolce na sedmih ljubljanskih srednjih šolah (na vsaki po en oddelek, skupaj 181 dijakov). Odgovori so bili včlenjeni kot glavni del v nalogo Odnos srednješolcev do pouka zgodovine NOB, ki je bila predstavljena na lanskem srečanju Zaupajmo v lastno ustvarjalnost. Za izdelavo raziskovalne naloge sem pregledal tudi srednješolske učbenike za zgodovino, učne načrte za pouk zgodovine in berila od L do 4. razreda osnovne šole. Na kratko so bila mnenja dijakov, ki so sodelovali v anketi, takšna: Velika večina vprašanih dijakov je odgovorila, da jih zgodovina nasploh zanima (predvsem prazgodovina, antika in srednji vek). Pri poglavjih, ki jih ne zanimajo, tretjina navaja tudi NOB. Zanimivo ob tem pa je, da je okoli 60 odstotkov anketiranih zapisalo, da jih pa zanimajo posebna poglavja iz NOB (kultura, prosveta, gospodarstvo, razvoj NOB, zdravstvo, graditev oblasti...). Skoraj dve tretjini vprašanih dijakov meni, da je pouka zgodovine NOB preveč. Več kot polovica jih omenja, da je slišati v razredu negodovanje, ko se začne obravnava snovi NOB. Kot vzroke za to navajajo predvsem, da se snov ponavlja, je enostranska, nezanimiva, da je preveč nadrobnosti. Polovica vprašanih je odgovorila, da so s ka- kovostjo informacij, ki sojih dobili v šoli, zadovoljni, druga polovica pa, da ne. Nezadovoljni kot vzrok večinoma navajajo neobjektivnost informacij. Na vprašanja o tabu temah v zvezi z zgodovino NOB, je večina odgovarjala, da je že slišala za tabu teme. Več kot polovico dijakov te teme zanimajo, skoraj polovica dijakov pa je zapisala, da jih te teme tudi vznemirjajo. Velika večina dijakov meni, da so te teme tabuizirane zato, ker hoče oblast ustvariti podobo o neoma-deževanem NOB in revoluciji. Izidi ankete so torej pokazali, da več kot polovica vprašanih dijakov do zgodovine NOB nasploh ni imela negativnega odnosa, več kot polovica pa jih je odklanjala pouk zgodovine NOB. Vzrokov za to je gotovo več. Mislim, da je med njimi pomemben ta, da se NOB omenja od začetka pa do konca šolanja in to na način, ki ga mladi rodovi ne sprejemajo. Z NOB-jem se mladi seznanjajo kot z zgodovino, časovno odmaknjeno in neprizadeto. Tisti, ki so v času NOB živeli, pa to dobo gotovo doživljajo drugače - bolj živo in prizadeto. Najbrž se lani anketirani četrtošolci danes pridružujejo javnim zahtevam mladine po celovitejšem in popolnejšem obravnavanju narodove zgodovine zadnjih petdesetih let. Počasi pa se bo morala tej želji mladine prilagoditi tudi šola. PETER SVETINA Str Postati pionir - po novem Končno smo vrgli iz naših razredov nerazumljivo besedičenje (zaobljuba) in je naše delo prepuščeno ustvarjalnosti, stroki, duhu. Tudi sicer smo postavili celotno praznovanje postati pionir na glavo. Kako pripraviti zadnji dan pred praznikom domovine, da bo drugačen, ne šolski, pa vendarle poln prijetnih, nepozabnih doživetij in spodbud za nadaljnje razmišljanje in delo. Na šoli so štiri paralelke, to je 120 mladih zelo različnih sposobnih duš. Smo štiri elementarke, z nami »diha« vodstvo šole in pedagoška svetovalka Darinka Sivčeva. Zamisli so se začele porajati, se spodrivati, dopolnjevati in menim, da je zmagala najboljša v tistem trenutku. I. del: Zbrali smo se v veliki telovadnici, okrašeni s 120 likovnimi deli. Vsak učenec je pripomogel k urejenosti prostora in pokazal svoj izdelek staršem. Štiri .gledališke skupine' so se s svojimi razredničarkami posedle na blazine. Kulturno smo čakali, da se pokažemo sovrstnikom in staršem. Vsaka skupina je imela tri točke, v njih je nastopal ves razred, poleg skupinskih in posameznih točk. Otroci so peli, recitirali, igrali z lutkami, telovadili, postavljali uganke in zavozlanke. Povedali so tudi dobre človeške lastnosti pošten, iskren, olikan, natančen, iznajdljiv, radodaren, ki so in ostanejo taki, če jih okolje ne pokvari. Nazadnje pa so vsi zaplesali in zapeli ob glasbi skupine Agropop. Učenec Goran je malo neobjektivno zakričal »Bilo je super, mi smo bili najboljši!« II. del: Potekal je v razredih. Mizice so bile pregrnjene z belimi prti. Belo-modri-rdeči prtički so ustvarili praznično ozračje. Pripravili smo čestitke in prigrizek: male sendviče, tortice, sok. Spet je bilo imenitno, ne šolsko. III. del: Nagrada, razvedrilo po zavzetem delu in nabiranje novih spoznanj za razmišljanje. Ogledali smo si risanko skupaj s starši. Tudi razredničarke smo bile navdušene nad drugačnim sprejemom v pionirsko organizacijo. OLGA ŽITNIK Osnovna šola Louis Adamič Grosuplje Književna didaktika pod drobnogledom Piše Boža Krakar Vogel Interaretafhmg branje in doživljanje besedila Zahteve po lepem branju besedila v šoli je Janko Bezjak strnil takole: »To čitanje bodi vzorno! Učenec se uči dobro čitati le po imenitnem zgledu. Ta zgled mu bodi učiteljevo čitanje! Zavoljo tega prečitaj, preden stopiš v razred, dotično berilo večkrat na glas ter se ga nauči izrazito in lepo čitati.« (Gl. poglavje Čitanje berila v Posebnem ukoslovju slovenskega učnega jezika v ljudski šoli, 1906.) Avtor je tudi povedal, da »izrazito in lepo čitanje« pomeni predvsem upoštevanje glasovne in stavčne fonetike, pomenske zgradbe besedila (pomena in smisla delov in celote) ter estetike - »če združujemo z logiškim čitanjem izraz svojega čustvovanja«. prav njene izkušnje izhajajo iz poučevanja študentov AGRFTV, bi se jih dalo uporabiti tudi za vzgojo interpretativnega branja in posredovanja umetnostnega besedila pri učencih in (prihodnjih) učiteljih. Podobno menijo tudi kasnejši razpravljale!. Silvo Fatur piše takole: »Interpretativno branje je namreč pravilno, smiselno, čustveno podloženo, ritmično-dinamično, se pravi estetsko branje.« (Gl. članek O šolski interpretaciji leposlovnega besedila, JiS, 1976/77, št. 7.) Dragutin Rosandič pa branje umetnostnega besedila pri skupinski interpretaciji v šoli imenuje izrazno, estetsko ali interpretativno branje: »To je branje, zasnovano na značilnostih govorjenega jezika (intonaciji, intenziteti, tempu, premorih, barvi glasu) in ima posebno funkcijo... Izrazno branje se odlikuje po čustveni in logični izraznosti - je impresivno in ekspresivno.« 3. Žal interpretativnemu branju umetnostnega besedila kadrovske šole za učitelje ne posvečajo dovolj pozornosti (vsaj kolikor vem). Zato je skrb za lastno in učenčevo interpretativno branje prepuščena učiteljevemu pripravljanju in samoizobraževa-nju, spodbujenemu iz zavesti, da slabo glasno branje (tudi tega je, kolikor vem, mogoče slišati iz učiteljevih ust) pač ne približuje učencev »pomenskim, idejnim in drugim sestavinam umetnine« (J. Čar v navedenem članku). Poskusimo v zvezi z vsem tem odgovoriti tudi na pogosto vprašanje, kdo naj pri skupinski interpretaciji v razredu besedilo pravzaprav bere. Priporočila metodi-kov in praktikov so različna in kar težko bi se vnaprej odločili za najustreznejša. Zato skoraj gotovo še bolj velja, naj bere tisti, ki bo določeno besedilo zmožen uspešno približati doživljanju učencev, včasih učitelj, včasih učenci, včasih pa kakšen zunanji interpret (s pomočjo posnetka ali z neposrednim nastopom). Prav tako pa se glasno branje (ob odprtih ali zaprtih berilih, spet odvisno od okoliščin) lahko včasih zamenja s tihim, individualnim branjem, če je besedilo primernejše za tako vrsto sprejemanja in je med učenci ustrezno razpoloženje. (Gl. poglavje Interpretativno čitanje teksta v njegovi Metodiki književnog odgoja i obrazovanja oz. prevod tega poglavja v reviji Vzgoja in izobraževanje, 1987, št. 2.) Avtor navaja tudi navodila za grafično pripravo besedila za interpretativno branje. Katere sklepe nam ponujajo naštete opredelitve? 1. Interpretativno branje podaja predstavitvene, izrazne in vplivanjske sestavine umetnostnega besedila po slušnem prenosniku; da bi bile čim bolj razvidne, mora bralec poleg strukturnih značilnosti določenega besedila upoštevati tudi splošne zakonitosti govorjenega jezika. 2. Pri praktičnem uresničevanju tega načela pomaga teoretično poznavanje značilnosti govorjenega jezika (gl. Jože Toporišič, Slovenska slovnica, 1984, pogl. Glasoslovje, Fonetika besedila), in nekateri redki opisi metod za njihovo uporabo. Npr. Janko Čar piše o razvrstitvi intonacij, registrskih leg, členitvi z odmori ter usklajevanju tempa in ritma s pomensko zgradbo besedila (gl. J. Čar, Razvrstitev stavčnofonetičnih prvin v umetnostnem besedilu glede na teorijo in interpretacijo, JiS 1988/89, št. 7-8), Katja Podbevšek (Na novo odkriti govor, JiS 1989/90, št. 1-2) pa poroča o doseganju tehnične natančnosti govora (ob upoštevanju glasoslovja in stavčne fonetike), govorne domišljije (ustvarjanje zvočnih slik z elementi stavčne fonetike) in o upoštevanju pragmatičnosti govora (poznavanje okoliščin posredovanja besedila). - Če- Po interpretativnem branju D. Rosandič izrecno priporoča čustveni premor, trenutek tišine, v katerem učenci uzaveščajo prve, neposredne vtise o umetnostnem besedilu. - Da je tak premor čisto spontana zadeva, sem se prepričala pred kratkim, ko sem se v Cankarjevem domu udeležila prikaza metode ustvarjalnega pisanja, ki ga je s svojimi študenti imel ameriški profesor Richard Jackson. Vendar tega premora v naši poučevalni praksi ni, pač pa po navadi učitelj takoj po branju hiti z razlago ali pa zastavi kar nalogo za razčlenitev besedila. Redko se tudi zgodi, da imajo pred razčlenitvijo učenci možnost izraziti svoja subjektivna doživetja, povedati, kaj jim je bilo v besedilu všeč, kaj jih je vznemirilo, odbilo itn. Pa bi take ubeseditve prvih odzivov pomagale učencu in učitelju, prvemu dojeti besedilo kot lastno izkušnjo, drugemu pa najti pot v nadaljnje razčlenjevanje, ki bo prava zlasti, če se učitelj razen za čustveno intenzivnost zanima tudi za prvotno razumevanje besedila, s priložnostnimi vprašanji o tem, kaj učenci so ali česa niso dobro razumeli, kako so razumeli določen izraz itn. - Profesor Jackson je svoje študente pustil kar dolgo govoriti o prvih vtisih, ki jih je nato sistemiziral in uporabil za nadaljnje delo. Na pomen ubeseditve prvotnega doživetja opozarja v svoji knjigi tudi Meta Grosman (gl. poglavje Pouk bralne sposobnosti v njeni novi knjigi - tudi v JiS 1986/87, št. 5, 6). To ubeseditev opredeljuje kot izhodišče, ki usmeri bralca z razčlenjevanjem besedila v popolnejše doživetje besedne umetnine. O analizno-sinteznih postopkih, ki bogatijo prvotne vtise, pač več prihodnjič. Zv NOVI UČBENIKI ZA KNJIŽEVNOST ZASLUŽIJO ODMEV Bolje manj - pa listo temeljito književnosti (pol jih gre jeziku!), če ne bi bilo treba odšteti ur za obvezne »Ura književnosti je namenjena književnemu izobraževanju, razvijanju književne kulture. Zato se pri vsaki uri utrjujejo izobraževalne prvine: nova spoznanja, novi pojmi, novi izrazi, nove definicije, nove teorije, pogledi, stališča metode... Ura književnosti odpira učencu možnosti, da ustvarja nov odnos do sebe in sveta.« (Rosandič, 98) Gledam kupe učbenikov v knjižnici, tako imenovani izposojevalni _ fond (mnogih se nihče več ne dotakne zaradi .obveznih' novih): zelene antologije Slovenske književnosti (1961-65), sive Svetovne književnosti, izdaje Besedne umetnosti dr. S. Trdinove in Male literarne teorije dr. M. Kmecla (1976), Očrt literarne teorije dr. J. Kosa (1983), pa raznobarvna Slovenska berila (1974-75), ,usmerjene' Književnosti (1981-84), nova Berila (1987-89), pravkar natisnjeno Književnost, druge antologije, skrajšane učbenike, delovne zvezke, priročnike, literarne zgodovine, med njimi oba Kosova Pregleda - svetovne (1978) in slovenske književnosti (1979), Zgodovine slovenskega slovstva dr. Pogačnika in dr. Zadravca (1973), visoke kupe Kondorjev, Sto romanov, ob njih pa še vse jezikovne. Ne vem, ali je v tako kratkem času še kdo od kolegov dobil toliko priročnikov! In vendar. Ponovno grem skozi znane strani, od Egipta do današnjih dni, skozi znane besede, tuje in domače, in se spominjam obrazov pred seboj - kaj le so jim povedale? Kakšno sled so zapustile? Marsikaj smo želeli - le kaj smo dosegli? Kaj izoblikovali? Je v mladih dušah ostalo vsaj prgišče ponujene lepote? Človeškega? Zadnja Berila in Književnost so že na videz najlepši - če so tudi najboljši, bo pokazalo delo z njimi: gotovo bo nekaj .tehničnih' težav s .predebelo' Književnostjo: ta sintezni vprašalnik z osnovami literarne teorije, bogatim slikovnim gradivom in številnimi preglednicami smo dobili nazadnje, v tesni zvezi z Berili je, v njem so tudi poimenovanja obdobij (čeprav so nekatera drugačna od že uveljavljenih - novo romantiko / simbolizem je znova zamenjala moderna) in posebne znake, kaj je za katero smer: prvič torej kažipot selekciji! Kako bo ,šlo‘ tokrat, to novo, v tej naši toliko prenavljam šoli? S katerimi metodami? Kakšnih posebnih tovrstnih navodil ne najdem, le stavek v Prosvetnem delavcu, da ,mora učitelj učence navajati na upo- rabo učbenika' (11. dec. 89); to je ena temeljnih nalog in že v navadi! Od nekod se prikrade trpek dvom: koliko časa že tožimo, da nismo dovolj uspešni, da bralna kultura usiha, da moramo drugače! Da so eno zamisli in želje, drugo pa stvarnost, možnosti, ure, vse, kar se je naši šoli zgodilo. Učenci so se spremenili, manj so motivirani, različno (pred)-pismeni, mnogi res komajda znajo brati, kaj šele razbirati. Ne sedijo v klopeh sami talenti, naravoslovci ali družboslovci. In še med njimi je kar preveč .povprečnih'! (Ker malo znajo, si potem veliko upajo!) Večini moramo ob začetku srednje šole zapolniti vrzeli v pismenosti, v znanju; lotiti se moramo jezika, ker je preslabo razvit, zakrknjen, reven, nepravilen, bo pa temeljno orodje za vse učenje. To je naša prva naloga, čeprav vzame dosti časa - šele potem smemo v novo, v literaturo, v ta za mnoge nikoli dosegljivi zgled. Bo od jutri drugače, bomo uspešnejši, po novem? Bomo oživili mrtve strani? se pravzaprav hoče? Dati soliden, podroben pregled kronološkega zaporedja literarnih dogajanj, tokov, slogov, imen, del, problemov, zvrsti, naučiti interpretacije, razviti estetski okus, izostriti presojo, spodbuditi dialog? Mi bodo znanje in izkušnje zadoščali? Ob danih razmerah? In učenci? Novo vprašanje: kako .vzeti', kako najuspešneje prebuditi, prepričati, spodbujati samostojno branje, da jim bodo knjige bližje, da jim bodo spregovorile, da jim jih ne priskutim in me z njimi vred ne zasovražijo? Katero zaporedje korakov bo pravo? Kako do najlepše ocene? In sploh: kaj naj se zna? Podatke, teorijo, zgodovino, vsega malo? Bi moral ob koncu nastati dober esej, steči kakovosten dialog, ocena? Neuresničljivost stopnjuje malodušje Zmoti me učenec, ki nekaj išče (ime avtorja mu dela težave), za referat - neprijetna naloga! Prikimam: knjige govorijo težko, počasi, korakoma, zbrati je treba dosti volje, vztrajati, imeti dober kažipot. Ni našel, odšel je brez knjige, preutrujen, prenaveličan, nemočen, v prevladujoče povprečje, proti meglenim obzorjem, po kaj zanimivejšega od šolskega enoličja - bo ostalo kaj optimizma, upanja, moči za hojo navzgor? Pazljivo prebiram nove strani - porajajo ideje, želje... in ta zapis: noče (in še ne more) biti kritika, le dolgoletne izkušnje in kljuvanja se zgoščajo vanj, vse ure in stiske, vse, kar je poglabljalo in ostrilo učiteljev pogled. Temeljno vprašanje: kateri so tokrat, Želeni smotri in cilji, bližnji in daljni, so dosegljivi, usklajeni? Zapisani niso! Tolažim se, da jih že izluščim; malo me sicer jezi, ker bi vse moralo izhajati iz njih, vsa izbrana besedila, vse moje metode, torej bi morali biti jasno določeni. Zato vprašanje: kaj Teorija pravi, da mora biti v srednji šoli .spoznavanje, razlaganje in vrednotenje literature postavljeno na ustrezno strokovno raven' (J. Kos), da je smoter pouka književnosti predvsem .usmerjati k logičnemu, problemskemu in historično kritičnemu razumevanju stvari, kar je podlaga znanstvenega mišljenja' (J. Kos), da je tovrstni pouk namenjen predvsem- .učenčevemu pridobivanju spremosti interpretacije' (M. Grosman), da je .sposobnost lastne interpretacije (doživljanje, razumevanje, vrednotenje) konkretnega umetniškega besedila... pri pouku knjiž. sposobnosti prvi cilj' (B. Krakar) in da mora biti ,v prvi vrsti motivacija za branje' (B. Paternu) - marsikaj od tega celo uspe, če se le prelisiči čas (in še koga) in ob slabi vesti, ker se kaj drugega zato preleti ali izpusti! Tako bo tudi z novimi učbeniki, ker je tudi v njih preveč imen, del, odlomkov, podatkov, preveč, da bi (sredi vsega in ob vsem v šoli) učenci utrdili kakovostno znanje. Neuresničljivost stopnjuje malodušje. Nam ne bi kdo pokazal, kako naj bi šli, ne bi šel z nami nekaj korakov, preskusil? Znova je preveč snovi. Računam: v najboljšem primeru imamo (a ne povsod) štiri ure na teden, tj. 140 na leto, od tega bi jih pol lahko namenili šolske naloge in poprave, za druge etape učnega procesa, saj je nova snov le ena od njih, za pogovor, za preverjanje in ocenjevanje (ki je eden od nesmislov naše šole, saj smo štirikrat na leto na lovu za ustnimi in pisnimi ocenami, in ne le mi!) - tako torej preostane manj kot 60 ur! Če' preštejmo enote v učbenikih, ugotovimo, da je redkim namenjena cela ura, saj jih je v Berilu 163, v II68 in v III 111. Če eno enoto delamo natančneje, konotativno, porabimo zanjo vsaj dve uri (vsaka zahteva svoj metodični algoritem)! Tako pridemo do še smiselne številke, do 30 enot; to še zmeraj pomeni, da imamo za Sonetni venec ali Dumo le po dve uri časa. Nekaj učencev naj bi tudi spregovorilo o prebranem, posebno če želijo ali se pripravijo - saj jih ne moremo kar utišati. Toliko torej in nič več! In to je temeljni pogoj uspešnosti! Tako bi vsaj sem pa tja uresničili .celostno interpretacijo' in nava-jane smotre! Selekcija bo nujna! Tega naj se zavedajo tudi sestavljalci prihodnjih maturitetnih vprašanj. Če se bo vztrajalo pri predlagani količini in pri obravnavi vseh enot (ali večine), potem naj se ve, da bomo zaradi drvenja površni in neučinkoviti, slovenščina pa bo zdrknila še niže na lestvici priljubljenosti in kakovosti. liko je že tako imenovanega domačega branja? In ali ni tudi izbrana pesem neke vrste .odlomek'? Odlomki so davek drvečemu času, prijajo duhovnim ožinam, strahu pred iščočim intelektom, pred čustvi, pred dialogom, ki je vselej tudi odpiranje sebe; ker so kratki, lahko drvimo naprej, ni se treba ustaviti, domisliti, čakajo nas novi .izvlečki', strah nas je, da ne bi vsega .vzeli', toda sporočila so zaradi naglice neučinkovita in hitro pozabljena; poraja se , intelektualni šverc' in enosmerna komunikacija, kot pred televizijskim zaslonom, ko nikogar nič ne obvezuje; vse brez iskanj, dvomov, osebnega, zgolj polzenje po površini, z grozljivo pičlimi vtisi! Pravo branje zahteva ustavitev, čas, celostnost, pripravljenost, kondicijo, treba je sedeti, znova in znova, .delati', iti vase, se posvečati, se opredeljevati, kar je ,ena temeljnih vrednosti stikov' z literaturo (B. Paternu), biti sprejemljiv za vse njene funkcije. Nekaj odlomkov da, a čim manj! Sicer kopičimo le drobce, drobtinice, vrsto med seboj nepovezanih dejstev, dogodkov, podatkov, imen, smislov - tako bo kmalu tudi odlomek predolg! Volja za več bo izginila! Vpisi v dnevnike ne govorijo resnice, nismo v eni uri .vzeli' Komedije ali Cankarjeve Hiše... V 40 minutah zmoremo doumeti le majhen del zapisanega, ne zmoremo povezati, navezati, urediti, se poglobiti, dočutiti, dogovoriti! hiranja, osmišljanja in opredeljev nja' (B. Paternu). Bo za vse to, inJSec je tisto žlahtno in ta pravo, v prihot j1 nje več možnosti, posluha, zaupanji izv Morda še tole: prav je, da je iz/ijgla dišče v novih učbenikih s/ovenswe] Vendar se mi zdi, naj bo tako šele dp tedaj, ko stopimo v svoj prostor, ° takrat pa so se že razvile kulture lra civilizacije, s katerimi smo se oplv0' dili, kdaj (sicer) k njim? Prav bi hdMf tudi, da bi učencem vrnili ValvasotKt in Čankarjevega Kurenta, bi morali tudi o interdisciplinariA^v korelacijah, ob kasetah pa še o In: učencu bomo morali dati čas, ^ bo pisno/ustno oblikoval svoje mišk da bo to vadil in izuril, kdaj bo sicct1®' Tu zlasti rabi našo pomoč, vodenjki porabi sicer dosti časa, a dosežki %e( prelepi! Tudi M. Grosman opozarjknr, naj učenci .poskušajo ubesediti s vej!/ Stari mojstri so vedeli: bolje manj, pa tisto temeljito! Dr. Kos zatrjuje, da je bil, vezan na učni načrt, ki nadrobneje določa obseg snovi, avtorje in dela' (Prosvetni delavec, 11. dec. 89); kdo je bil torej pravi določitelj? V Ro-sandičevi Metodiki beremo letni limit del - ok. 15 (gl. str. 83, 84), hkrati spodbuja učiteljev ožji izbor! Toliko del bi bilo dovolj, o!ob njih bi povedali, naučili, dorekli vse, kar je treba v srednji šoli. Šele tedaj bi uspešno zaživeli tudi priročniki. In drugi viri. Približali bi se učenčevim zmogljivostim in bolje hodili skozi labirinte lepote. misli in občutke. ‘ n- In še: nekateri najdemo časa tre ,biti na tekočem' s svojo stroko /OT 2 nim, da moramo novo znanje vpelje 'hi v razred, učbenik tega ne more, tab )ri opozarjamo na rast stroke, aktualit>W]\ ramo in spodbujamo primerjalno 1 tnc kritično dinamiko! Mnogi koleig\a o vsem tem molčijo, sliši se jih le aktivnih ali (morebiti) na zborotč, ' njih - se z vsem strinjajo, obupuje)1 Jai morda njim gre? Zakaj molk? No' j n' učbeniki zaslužijo odmev, to, da Dlc postavimo obnje, da jih približan1 ?al učencem, toda če hočemo to storket kakovostno, potem moramo preklet; Več možnosti za žlahtno in pravo * v šiiti zgoraj predlagano! Predvsef je;( krčenje, v manj in v temeljiteje! Koliko je je - po vseh policah! Morale bi, knjige, krožiti iz rok v roke, morali bi se poglabljati vanje, v celoti, ne po .ekscerptih'. Poleg Ro-sandiča opozarja na to tudi M. Grosman: ,... interpretacija ne sme nikoli nadomestiti branja dela... Če učenec sam ne prebere besedila in si ne oblikuje svoje sodbe o njem, bo vsa šolska razprava o delu zanj govorjenje in!ali podatki o tem delu'. Preveč je izsekov, .odlomljenega', koščkov, skoraj vso daljšo prozo .delamo' - spoznavamo skozi odlomke. Ko- Pred menoj so Rosandičevi učbeniki: drugačno pot ubirajo! Včasih jim sledim, na začetku zlasti: zaradi bolj kakovostne komunikacije z besedilom vpeljujem osnove kibernetike, osvetlim fenomen knjige, tiska, bogatim teoretični humus, opredelim dnevnik branja - šele potem pride novo! Prej še ugotovim, kaj in koliko so učenci prinesli s seboj! A tega je čedalje manj - zato ravno ne smemo v preveč, moramo iz tistega, kar jim je blizu, tudi lokalno; vsi tudi ne bodo pisatelji, ne literarni zgodovinarji ali jezikoslovci, potrebujejo le čvrste temelje tega trojega! Dober, dolgoletni praktik ve, kaj, koliko in kdaj sme ali mora! Njegovo delo bo ob koncu preverjeno, torej mu dovolimo tudi nekaj svobode v izbiri vsebin, ne le metod! Le določimo ta konec! .Preudarna literarna didaktika... spaja dokazljivo z iščočim, argument z osebno vizijo, objektivno znanje s svobodno voljo osebnega iz- rabimo pomoč se oglašam! Razh^ , poznam, vem, kako in koliko bi Šli • Zdaj se ustavlja. Vidim kleč: izogni se ji je treba in šola bo hitro prava [ 61] zdrava. Kaj je lepšega, kot prisluhnili] razmišljanjem učencev? To smo gl a dni počeli s Kosovelovim Konsom -Inič bilo je odlično, vzeli smo si nekaj Wjktu toda S. K. bo ostal. In zmeraj ‘j moralo biti tako. L Navedenke: 1C_ Grosman, dr. Meta, Bralec in knj! , ževnost, Ljubljana 1989 L Kos, dr. Janko, Slov. Izobraževanj'- a in znanstv. teh. revolucija, Sli™ 87,3 Kc Kos, dr. Janko, pogovor o učbenik* Književnost, Prosv. delavec, h dec. 89 Ve Krakar Boža, Vogel, Smotri, vsfSk( de: in bine in metode pouka sl. knji., J>i 88/89,3 Paternu, dr. Boris, Kaj hočemo s ukom književnosti, JiS 83/84,5 ^ Rosandič, dr. Dragutin, Metodik*. Zagreb 1986 di MARJAN ŠTRANCAR Umrli zidovi Jože Prelog, Žagarjev nagrajenec, o domovih učencev, mladih in vzgojiteljih Jožeta Preloga odlikujeta osebna zavzetost in velika delav-nost. Dom učencev Ivana Cankarja v Ljubljani, osnovna šola Zvonka Runka, Dom železniških šol, Železniški srednješolski center in Dom srednjih šol Ljubljana so pomembni mejniki njegove uspešne delovne poti. Pripomogel je tudi k rednemu spopolnjevanju vzgojiteljev, k oblikovanju študija domske peda-gogike, k družbenim dogovorom o graditvi in prenovi domov za učence in študente, k zakonskim opredelitvam tega področja in drugo, Tc je le nekaj podatkov iz utemeljitve Žagarjeve nagrade, ki jo je naš sogovornik prejel le lani. Ko smo ga obiskali na njegovem novem delovnem mestu - od maja lani je namestnik direktorja Zavoda RS za šolstvo - je skromno dejal, da ta nagrada ni namenjena le njemu, temveč vsem, ki si- po letih, ko so bili dijaški domovi odrinjeni v ozadje - prizadevajo za kakovostno življenje v njih. Prve domske izkušnje si je nabiral že v gimnazijskih letih, ko je prebival v ptujskem dijaškem domu in se je vsak konec tedna vračal v rojstni Ljutomer. Kmalu po študiju matematike in fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani (kasneje je diplomiral na Fakulteti za industrijsko pedagogiko na Reki, kjer je tudi soorganiziral študij za vzgojitelje in organizatorje izobraževanj iz Slovenije) pa je leta 1960 začel domsko življenje spoznavati še drugače: zaposlil se je v Domu učencev Ivana Cankarja in kaj hitro navezal stike z mladimi. »Najpomembnejše je, da ti mladi zaupajo. Če nastanejo kakšni spodrsljaji - neuspehi v šoli ali manjši vedenjski prekrški, jih je lažje odpravljati skupaj, prijateljsko. Zmeraj sem tako ravnal,« pripoveduje Jože Prelog. Danes pa vzgojiteljem marsikdaj zmanjkuje časa, da bi se približali mladim, vse preveč se zanašajo le na teorijo, ki pa ne more nadomestiti dobrih odnosov. Ali je naš sogovornik že takrat razmišljal o tem, da bo z mladimi in domovi zanje bolj ali manj povezan vse življenje? Kdo bi vedel? Spoznaval je njihov svet in pritegnil ga je veliko bolj od matematike in fizike. Popoldansko učenje v domu je skušal organizirati tako, da so si mladi med seboj pomagali - tudi pri domačih nalogah, drug drugega so inštruirali, si svetovali in se spraševali. Kdaj razvijati športno življenje, če ne v najbolj nemirnih mladeniških letih? Za Jožeta Preloga, takrat ravnatelja Doma železniških šol v Ljubljani, je bila ena najpomembnejših pridobitev, ko je leta 1966 prevzel ključe štadiona Železničarskega športnega društva Ljubljana. Kako bi drugače mogel bolj ustreči odraščajočim fantom, ki so tako radi merili svoje športne zmogljivosti? Jože Prelog je še zmeraj povezan s športom. Organizacija športne dejavnosti je zahtevna in zato vsaj dvakrat ali trikrat na teden zahaja na štadion. Jože Prelog je eden tistih, ki so sodelovali pri nastajanju študija domske pedagogike pri nas, spodbudil pa je tudi redno strokovno usposabljanje že zaposlenih vzgojiteljev s študijem ob delu in seminarji, ki so omogočali sodobnejše vzgojno delo v domovih. Naš sogovornik uvršča poklic vzgojitelja, ki je dolgo bil razvrednoten, ob učiteljskega: oba sta enakovredna, obravnavata iste ljudi v različnih okoliščinah, temeljita pa vsak na svoji teoriji. Učitelji in vzgojitelji morajo sodelovati in delati z roko v roki; žal pa se velikokrat dogaja, da se sploh ne poznajo. Dober vzgojitelj je le tisti, ki mlade usmerja tako, da je njihovo življenje v domu bogato in raznoliko in dom ni le začasno prebivališče in pripravljalnica na šolo, poudarja Jože Prelog. Njemu se je to zmeraj posrečilo. Spodbujal je kulturno in športno delovanje, mladi so na njegovo pobudo leta 1962 ustanovili Mladinsko kul-turno-umetniško društvo Samorastniki, ki je povezovalo mlade iz DIC-a (Doma Ivana Cankarja) in DAČ-a (Doma Anice Černe-jeve) ter druge iz krajevne skupnosti Poljane. Po tem društvu so se Zgledovali tudi v drugih domovih. Še danes živijo spomini na snemanje krajšega filma z naslovom Umrl je zid - nastajal je ob rušenju zidu med dekliškim in fantovskim dijaškim domom. To je bil tedaj velik, težko pričakovan dogodek, gotovo najpomembnejši v tistih letih. Dandanes je zid že zdavnaj odstranjen - vprašanje pa je ali so odstranjene tudi pregrade med dijaškimi domovi in šolami. Tam, kjer je deloval in ustvarjal Žagarjev nagrajenec Jože Prelog, takšnih pregrad zagotovo več ni. Ko smo ga poprosili, naj strne svoje bogato dozdajšnje delo, je dejal: »Zdi se mi, da sem odkril pravo formulo za sodelovanje med dijaškim domom in šolo. To je vse.« In to je zelo veliko. L. L. laznoliko delovanje ičiteljev in učencev ilasbenih šol Na nedavni volilni skupščini -veze društev glasbenih pedago-«ov Slovenije so se delegati zahvalili prof. Lovru Sodji za eviUspešno delo, ki ga je kot predsednik ZDGPS opravil v osmih roiletih. Za novega predsednika so ni‘ 'zvolili Ivana Marina, ravnatelja ^'jglasbene šole Frana Koruna-Ko-^Teijskega iz Titovega Velenja. jFOsmrtno je bilo podeljeno priz-■e ipanje ZDGPS pokojni zboro-,p#odkinji in učiteljici glasbe Metki Pichler iz Domžal, predv-ofm za njeno izjemno zborovod-°'|ko delo. Miranu Haslu, ravna-jJelju CGV Koper, dejavnemu , jf°oblikovalcu glasbenega življe-rfja na Slovenskem, so podelili rt/Paziv častnega člana ZDGPS. ■fi'i Iz poročila dozdajšnjega pred-rij^Hika ZDGPS Lovra Sodje in vtff 0sarnezn'h društev je videti, da |e bilo glasbeno delovanje učite-2 / Jev in učencev glasbenih šol m> ' Zadnjih letih popestreno s šte-;//U 'ilnimi in kakovostnimi novimi tak iriredi umi in drugimi dogaja-itenji. Jako so na republiških tek-kovanjih učencev in študentov ^fcbe od leta 1982 vpeljane na-ov,(Urade Društva slovenskih skla-jejt -lateljev. Društva glasbenih Ve imetnikov. Glasbene mladine a Slovenije, kasneje še Državne flfl®aložbe Slovenije in Založbe ka-°r'|et RTV Ljubljana. Od istega ^!efa se slovenski učenci udeležu-meddeželnega tekmovanja Vladih violinistov treh sosednjih jtfsžel, ki je preraslo v srečanje gnipčencev osmih dežel skupnosti 'flfMpc-Jadran. Od leta 1983 pote-Mfajo srečanja mladih slovenskih 0 [glasbenikov treh dežel, izme-Vlčno v Ljubljani, Celovcu in Tr-|tu. Od leta 1984 se vrstijo revije mladih slovenskih glasbenikov, uspešnih tekmovalcev z regijskih in republiških glasbenih tekmovanj. Vpeljane so bile nagrade ZDGPS za zaslužene glasbene pedagoge, imenovane so po glasbeniku Franu Gerbiču. Lani je bilo v organizaciji ZDGPS in Cankarjevega doma organizirano L evropsko tekmovanje mladih organistov, in sicer pod pokroviteljstvom Evropske zveze glasbenih tekmovanj za mladino (EMCY) in Skupščine SRS; postalo naj bi tradicionalno. Razvilo se je živahno sodelovanje z EMCY, in potem so naši mladi glasbeniki nastopali na evropskih koncertih mladih talentov v Švici, na Nizozemskem. v Avstriji. Tak nastop - z udeležbo prvonagrajencev z glasbenih tekmovanj Nizozemske, ZRN, Avstrije in naših - bo marca v Titovem Velenju in v Slovenjem Gradcu, v rojstni hiši skladatelja Huga Wolfa. V organizaciji ali ob sodelovanju ZDGPS so se vrstile še druge glasbene in strokovne prireditve. Razprava na skupščini ZDGPS je med drugim omenjala še položaj glasbenega šolstva v Sloveniji, ki mu je treba utrditi mesto v nacionalnem šolskem programu, in denarno omogočiti mednarodne stike učencev in učiteljev. Prav tako so se raz-pravljalci zavzemali za tesnejše povezovanje glasbenih pedagogov glasbenih šol in osnovnih šol. poiskati bi bilo treba spodbude za včlanjevanje osnovnošolskih glasbenih učiteljev v društva glasbenih pedagogov, ki je zdaj skoraj zamrlo. J. S. Miško tekmovanje učencev in študentov glasbe l l V organizaciji Zveze društev anjiSrnsbenih pedagogov Slovenije Sil™ glasbene šole Frana Koruna if^oželjskega v Titovem Velenju ničile bilo minuli teden v Titovem Jelenju tradicionalno republi-vstsko tekmovanje učencev in štu-- J Centov glasbe. V igranju na harfi ?lri trobilih se je pomerilo 91 tek-jp ittovalcev, v komornih skupinah Ijita ^jrazličnejših povezav instrumentov je sodelovalo skupaj r>3, v tekmovanju orkestrov pa učencev. Godalni, simfo-'tični in pihalni orkestri so tek- movali v Celju, Titovem Velenju in Ljubljani, kjer je bilo tudi tekmovanje v harfi, vsi drugi učenci - solisti in v komornih skupinah pa so merili svoje znanje in talent v Titovem Velenju. Ob tej priložnosti je bil v petek v Titovem Velenju in v soboto v Slovenj Gradcu tudi evropski koncert mladih glasbenikov z udeležbo prvonagrajencev z državnih tekmovanj Avstrije (sopran). Nizozemske (klarinet), ZRN (klavir) in oboistke Tanje Petrej iz Titovega Velenja. J. S. Podelitev posmrtnega priznanja Metki Pichlerjevi Zveza društev glasbenih pedagogov Slovenije je pred nedavnim podelila predmetni učiteljici in zborovodkinji Metki Pichlerjevi iz Domžal posmrtno priznanje za izredne zasluge na glasbeno-pedago-škem področju. Metka Pichlerjeva je enaindvajset let neutrudno delovala kot glasbena pedagoginja in predvsem kot zborovodkinja številnih zborov. Imela je poseben dar, da je znala za zborovsko petje navdušiti številne učence, saj je bilo na osnovni šoli Josip Broz-Tito v Domžalah, kjer je delovala 17 let, kar tri četrtine vseh učencev vključenih v štiri pevske zbore. Od teh delujeta deški in dekliški pevski zbor že deset let. S svojimi zbori je stalno sodelovala na republiških in zveznih tekmovanjih, na republiških revijah pevskih zborov v Zagorju, na festivalu Kurirček v Mariboru in na mednarodnem pevskem festivalu v Celju. S svojimi zbori je prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi dve bronasti priznanji v Celju. Smrt jo je prehitela sredi dela. Njena zbora, pripravljena za tekmovanje na lanskem festivalu v Celju, sta tako dirigirala Tomaž Habe (mladinski zbor) in Karel Leskovec (dekliški zbor) in dosegla prvi bronasto priznanje, drugi pa zlato plaketo. S svojimi zbori je Metka posnela več plošč in kaset, zaradi izjemne kakovosti pa je njen otroški zbor dve sezoni nastopal v operah Boris Godunov in Carmen v ljubljanski operi. Pomembno je sodelovanje Metke Pichlerjeve z Zavodom SRS za šolstvo in z Akademijo za glasbo, saj je za aktive učiteljev glasbene vzgoje in za zborovodje pripravljala zgledne hospitacijske ure tako pri pouku glasbene vzgoje kot pri delu s pevskimi zbori. Bila je zgledna mentorica učiteljem začetnikom. Za svoje delo je Metka prejela več priznanj občine Domžale: srebrno in zlato Kersnikovo plaketo za kulturo, Trdinovo plaketo za delo v vzgoji in izobraževanju in Gallusovo značko Zveze kulturnih organizacij Slovenije in Slovenske pevske zveze. Z vsem svojim delovanjem in predanostjo glasbi bo Metka Pichlerjeva za zmeraj ostala zapisana slovenskemu zborovodstvu in mladinski glasbeni vzgoji. LOVRO SODJA Jaakko Ronkko: Konstrukcija v prostoru II, območje 1-3, risba z ogljem, 1983 sporočila Štiridesetletnica smrti Mateja Sternena Verd 1870 - Ljubllana 1949 Stopimo v Frančiškansko cerkev v Ljubljani... Zdaj zdaj smo sredi Sterneno-vega slikarstva. Mojster slovenskega impresionizma je v vsej bogati vedrosti obrnil slovensko tradicijo, ne le po galerijah, temveč tudi na nebu ljubljanske cerkve. Če izhajamo odtod, se nam misel na velikega slikarja živo zareže v spomin. Matej Sternen se je rodil leta 1870 na Verdu pri Vrhniki, študiral je na Dunaju in nato v Mona-kovem. Zavezan slikarski obrti, poklicu in znanju tradicije, je uveljavil najpomembnejše lastnosti slovenskega umetniškega izročila in tudi čreda. Tako je na začetku samostojne poti slikal v Škofji Loki, tako imenovanem slovenskem Barbizonu, skupaj z Jakopičem in Groharjem po zgledu francoskega Barbizona. (Barbizon, kraj v okolici Pariza, kjer so se francoski slikarji krajinarji preskušali v posnemanju angleške metode slikanja, kot so jo dojeli na angleški pariški razstavi). Zadovoljil se je s slovenskim Parizom, kot so imenovali tisti čas Monakovo. Po diplomi na Dunaju je spoznal, da se mora umetniško sprostiti in da potrebuje pobude, ki so v tistih časih izzvenevale vsepovsod in našle prav v Parizu in Monakovem žarišče odlične slikarske vzgoje, šole, tradicije, znanja, popolnosti in hkrati izvire za novo - samosvoje. Atelje v tem času ni več samo delovna soba za nanašanje barv na platno, ampak prava narodna delavnica v najlepšem pomenu besede. Umetnost zavezuje avtorja, da izpove občutje, ki so njegova po materi, po zemlji, po spoznanju, po srcu in vsestranskem prepričanju. Takšni so bili naši impresiono-sti, pa vzemimo kogarkoli - Jakopiča, Jamo, Groharja in Ster nena. Niso se izgubljali v ra glabljanjih o tem, kaj je in čes ni. Žaupali so moči svoje ose nosti, pezi prehojene poti, v p merjavah z drugimi pa so spo navali veličino osebnega in ski pinskega poslanstva. Bili so bolj samotarji kot dru žabni ljudje: Vesel, Jama, Stei nen, Grohar; le Jakopič je tud z besedo oznanjal poglede na no vosti. Smo dovolj hvaležni lju dem, ki so garali, delali in s, izpovedovali na svojih platnih ir občasnih razstavah? In če jih ne bi bilo? Imeli L ilustratorje par exellence, veliki zamah pa bi ušel iz naših rok. Impresionosti so ga obdržali na evropskih vajetih. IGOR PLEŠKO Franjo Barbarič 28. januarja je odšel na svojo zadnjo pot Franjo Barbarič, upokojeni učitelj iz Gaberja pri Lendavi. Vse življenje je ostal zvest svojemu rojstnemu Prekmurju. Nikoli ga ni zamikalo, da bi prekoračil Muro in poiskal vidnejše mesto, odmaknjeno težavam obmejnih krajev. Bil je tih in preskromen za svoje bogato pedagoško znanje. Razdajal se je številnim rodovom. Z ljubeznijo je služil svojemu poklicu, v razredu je bil srečen. Vse delo je popestrila njegova izredna likovna sposobnost. Be'sedno razlago je vselej spremljala še likovna upodobitev. Pisava in risba sta prepričljivo dokazovali, kolikšen estet je bil, razlaga fizike in biologije v višjih razredih pa potrjevali njegovo bogato snovno in metodično znanje. Svoje bogato pedagoško znanje bi bil lahko prenašal sodelavcem, ki so takrat šele postajali učitelji ob delu. Sam ni silil v ospredje, pristojni pa ga niso znali ali pa hoteli opaziti. Franjo je bil namreč človek močne volje in izrednega značaja. Ni se znal uklanjati nepremišljenim zahtevam takratnega hudega povojnega časa. Znal je presoditi, kaj je prav in kaj ni. Bil je človek vesti. Zato nikoli ni mogel nikogar prizadeti, saj ni znal prijeti za noben ideološki bič, nobenega ni vihtel nad nikomer, v vsem svojem službovanju. Ta poštenost in pokončnost sta zvečevali njegovo ceno in zbujali spoštovanje. Za kakovostno delo pa ni bil deležen ne priznanj, ne pohvale, včasih raje nasprotno. Tudi nizke udarce je prenašal molče. Kljub temu je ljubezen do pedagoškega poklica prenašal tudi na obe hčerki. Tako je celotna družina služila učiteljskemu poklicu. Bolezen, ki jo prinašajo napetosti in težave, ga je popolnoma priklenila na dom. Konec januarja pa je njegovo utrujeno srce zastalo. Množica' ljudi, ki ga je pospremila na zadnji poti, je najbolje potrdila, kakšen učitelj in vzgojitelj je bil naš kolega. NOEMI Popravek V članku Koliko in kaj dela učitelj v osnovni šoli (Prosvetni delavec št. 4, 6. marca 1990), ki so nam ga poslali učitelji Osnovne šole Majde Vrhovnik Ljubljana, je bil v tiskarni izpuščen opis nalog učitelja matematike in fizike v šolskem letu 1989/ 90, in sicer: L poučuje matematiko 2. poučuje fiziko 3. poučuje v 6. a eksperiment nivojske diferenciacije 4. poučuje fakultativni pouk računalništva' 5. je razrednik 5. b razreda 6. vodi razredne ure 7. vodi govorilne ure, roditeljske sestanke 923.4 DU/leto 229.4 DU/leto 105,6 DU/leto 45 DU/leto 160 DU/leto 24 DU/leto 48 DU/leto 8. sodeluje v strokovnih organih šole (učiteljske seje, konference, pedagoški kolegij, izobraževanje____) 9. Pripravlja in vrednoti tekmovalne naloge 10. vodi dopolnilni pouk za učence, ki imajo težave 11. ^vodi dodatni pouk za boljše učence 12. skrbi za kabinet 13. opravlja dežurstvo po razporedu 14. državni prazniki 15. odmori 16. dopust 140,9 DU/leto 11,5 DU/leto 33 DU/leto 70 DU/leto 187 DU/leto 9.2 DU/leto 70 DU/leto 100 DU/leto 196 DU/leto Za napako se opravičujemo. Skupaj: 2184 DU/leto 5 J nove knjige Za dmgačno doživljanje sveta Izobraževalne slikanice za otroke in poljudnoznanstvene knjige za mladino založbe Mladinska knjiga Najugodnejše obdobje, v katerem so dane vse možnosti za to, da razvijamo miselne in umske sposobnosti, so otrokova najzgodnejša leta. Tedaj lahko razvijemo otroku marsikatero sposobnost, tudi mišljenjsko-asociativne zmožnosti, lahko razširimo njegovo vedenje in spoznavanje sveta. Danes je to morda že laže uresničiti kot pred leti, saj je navsezadnje tudi pri nas izšlo V zadnjih letih že kar nekaj knjig, v katerih skušajo avtorji - pisci besedil in ilustratorji - slediti novodobnim ugotovitvam pedagogike in psihološke znanosti in jih upoštevati v obravnavani snovi. Te knjižice skušajo biti ne le vsebinsko zanimive in nove, nekatere dajejo več poudarka prenašanju novega znanja, druge pa bolj spodbujajo otrokovo dejavnost in doživljanje, zanje pa je značilen tudi sodoben konceptualni prijem: povezujejo namreč izsledke različnih strok z novejšimi spoznanji o otrokovem razvoju in vzgoji. V zbirki Velika izobraževalna slikanica, ki odkriva otroku različne dejavnosti in življenjske okoliščine, pojme ali procese, ki smo mu težje razumljivi, je izšla knjiga Pravljica potuje, ki seznanja otroka z medijskim svetom radia in televizije, s tem povezano težko doumljivo tehniko in tehnološkimi procesi, v katerih nastajajo nam znani izdelki. Vitan Mal je približal otroku sicer suhoparni in stehnizirani svet Z vstopom v potujočo pravljico, s katero nevsiljivo prikaže dogajanje v radijskem studiu, pojasni naprave in različna pomagala v njem ter pojme, kakršna sta snemanje v živo in snemanje za arhiv. Prav v tej knjižici se še posebno izrazi vloga ilustracij, ki jih je tokrat napravil Edo Podreka; ilustracija kot pomembna sestavina knjige ponazarja tokrat zlasti zapletene tehnične naprave in abstraktne procese ter pojme. Tako se avtorja slikovno in ilustrativno približata otroku tudi s podobami, ki so blizu njegovemu svetu. Knjižica omogoča tudi branje na različne načine: mlajši otroci bodo sledili predv- sem fantazijskemu potovanju letečega dečka Petra, večji in zahtevnejši pa bodo pozornejši na tehnično stran besedila, na pojme in besede, ki so jim bili dotlej neznani. K nekoliko mlajšemu otroku je konceptualno usmerjena zbirka Murenček, ki mu daje neposredne spodbude za čustveno doživljanje in lastno izražanje. V njej izhajajo glasbene pravljice, zvočne igre in uglasbene pesmi; otrok uživa ob poslušanju, to pa ga spodbuja k temu, da tudi sam zapoje, zaigra ali zapleše. Ker se otroci dobro odzivajo na te knjižice, so letos zbirko dopolnili z novostjo: to so lutkovne igrice za predšolske otroke in šolarje. Lutka naj bi bila tisto temeljno gibalo otrokovega doživljanja, ki ga pripravi do tega, da si zaželi tudi sam zaigrati igrico; v njej pa se močno izrazi otrokovo doživljanje, besedna komunikcija. V knjigi Boj v omari - besedilo je napisala Jana Milčinski, knjižica pa je izšla prav v zbirki Murenček - je zbranih osem vsebinsko različnih igric, ki ustrezajo mlajšim gledalcem in igralcem ter skušajo biti zanimive in ne pretežko izvedljive. Igricam so dodani posamezni pesemski vložki, ki jih je uglasbil Borut Lesjak. Če bodo igrice v otrocih zbudile željo po uprizarjanju, bodo lahko ob njih vsestransko razvijali svoje sposobnosti: s pripravo lutk in prizorišča, z učenjem besedila in ob samem uprizarjanju, poleg vsega pa jih bo takšno delo povezalo med seboj drugače kot doslej. Kot glasbena publikacija je v isti zbirki izšel tudi Glasbeni koledar Janeza Bitenca. To je leposlovna, glasbena in informativna knjižica, ki seznanja otroke, ki še ne berejo ali pa se šele uče branja, s koledarskimi datumi; pri tem usmerja otrokovo pozornost k osebnim doživetjem in različnim okoliščinam. Vsak od mesecev v letu je barvno ilustriran, opremljen s pesmijo v barvni in notografirani obliki, h koledarju pa spada tudi kaseta s pravljico o dvanajstih mesecih. V. K. Oblaki so mdeči Zbirka tehtnih študij in razprav Boris_Paternu: OBDOBJA IN SLOGI V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989. Profesor dr. Paternu je že več let eden naših najvidnejših literarnih zgodovinarjev. Čeprav je v prvi vrsti strokovnjak za nekatera ožja področja, kot je na primer France Prešeren s sodobniki, in se nasploh več posveča poeziji kot prozi in drugim zvrstem, pa občasno tehtno posega tudi na domala vsa druga področja slovenske literarne ustvarjalnosti. Kako vsestransko je v tem širšem okviru njegovo obravnavanje različnih snovi, pojavov in osebnosti v slovenski književnosti, zelo zgovorno priča prav raznolikost razprav in študij. nastalih in večidel v zadnjih desetih letih bodisi doma bodisi na tujem v strokovni periodiki že objavljenih spisov, ki jih je uvrstil v pričujoči izbor. To so: Protestantizem in konstituiranje slovenske književnosti. Problemi literarno stilne diferenciacije v slovenski književnosti razsvetljenstva, Barok pri Prešernu, Konstituiranje slovenske poezije, K tipologiji realizma v slovenski književnosti. Problemi ekspresionizma kot orientacijskega modela. Slovenski modernizem, Temelji poetike slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1841-1945, Problemi realizma in modernizma v povojni slovenski liriki. Sodobna slovenska poezija kot evolucijski problem in naposled Problem ti- pološkega preučevanja književnosti. V tej razporeditvi tem. ki časovno segajo od protestantizma do problemov, s katerimi se ukvarja sodobna literarna veda, poskušajo te študije - pojasnjuje avtor v uvodni spremni besedi - »predstavitvi notranje stanje in nov razgled čez skoraj vsa obdobja in časovne sloge slovenske književnosti od njenih začetkov v reformaciji 16. stoletja pa do neposredne sodobnosti... Seveda te študije niso in ne želijo biti enciklopedični opisi ali sklenjena poglavja o obdobjih po meri tradicionalne literarne zgodovine,« dodaja dr. Paternu. »Te navsezadnje nimamo. So pa poskusi na novo zajeti in zaobseči globinsko in še nerazčiščeno problematiko z zgodovinske in teoretične strani, jo na novo pregledati in jo vzdigniti na ravnino sodobne misleče literarne vede in naše kulturne zavesti.« Knjiga torej prinaša zanimiv splet raznorodnih, v celoto povezanih besedil, katerih skupni imenovalec je med drugim tudi dejstvo, da so nastala predvsem na pobudo in za potrebe mednarodnega znanstvenega simpozija Obdobja slovenskega jezika, književnosti in kulture od leta 1979. Izdajo, ki spada v zbirko Kultura, je opremila in tehnično uredila Meta Skrabar. IZTOK ILICH NOVO Pri založbi EMONICA je izšla knjiga Politika je kot usoda MILAN KUČAN Trubar slovenske reformacije Avtor Igor Savič EMONICA LJUBLJANA NOVO Pri založbi EMONICA je izšla knjiga o prihodnosti Dr. JOŽE PUČNIK Od disidenta do predsednika (?) Avtor Janko Lorenci EMONICA LJUBLJANA Ljudske in umetne iz prve svetovne vojne, uredil in spremno besedo napisal Janez Povše, Založništvo tržaškega tiska 1988, opremil Marjan Kravos Ko gre zd refleksije na vojne teme v besedni umetnosti, bodisi ljudski ali umetni, je zmeraj tako. da nam bližnji čas več ohrani, prav zato je tem bolj hvale vredno, da je Janez Povše z urejevanjem in s spremno besedo pripravi! antologijo pesmi Oblaki so rudeči; v njej je čas prve svetovne vojne zajet v anonimnih in umetnih pesmih. Čeprav poznamo (revialne) natise pesmi Z vojno tematiko, vse od Gradnika, Župančiča. Bevka, do Rudolfa Maistra. Ivana Albrehta. Glazerja pa drugih - je vendarle šele antologijski zbir odprl možnosti za izbiro iz posebnega vidika. Urednik se je odločil uvrstiti tudi anonimne avtorje, ali neugotovljene, da bi ob prevladujočih znanih imenih tem pristneje prikazal čas in razmere kot odsev v pesmih. S tem se je približal sodobnemu pojmovanju ljudske pesmi. Če pustimo to vprašanje vnemar, je bistvena poteza anonimnih ali ljudskih pesmi: zelo preprosta besedila jasno, zelo splošno zrcalijo čustveno in miselno stanje, preprosto spoznanje in metrična nezahtevna, preprosta ureditev. Kot drugi pol bi za primer lahko omenili zahtevno pesem Jože Lovrenčiča, kjer sta ubeseditvena izpoved in formalna ureditev pesmi na visoki, zahtevni ravni. Vendar bi urednik storil napak, če bi upošteval Zgolj visoko raven pesniških odmevov na prvo svetovno vojno, kajti šele prerez značilnega, različnega, ustvarja stvarno razmerje v poetiki tega časa, pri tem pa narava estetike ni vodilnega pomena. V antologiji so zbrane pesmi znanih in manj znanih pesnikov, so premišljeno razvrščene, saj urednik s posameznimi letnicami od 1914 do 1918, pa zatem 1919 do 1921 omogoča, da sledimo kronologiji časa in pesniški odmevnosti: pri tem je pomembno, da je mogoče v taki kronologiji razpoznati lok čustvenih, doživljajskih in miselnih vzgibov, od začetnega zanosa, »korajženja«, pa do zavezanosti domu, domovini, vse do zavesti o uničujoči vojni, o razdejanju. Pričakovali bi tematsko razporeditev glede na vojni okvir, saj so tako preskušeno možnost uveljavili že uredniki drugih in drugačnih zbirk. Skrben premislek ob Povšetovi kronološki razporeditvi pa nas prepriča, da s kronologijo posameznih vojnih let (in povojnih refleksij na vojno) doseže več jasnosti v odsevanju razpoloženja časa, občutja ljudi in spoznanj in s tem doseže stopnjevani lok spreminjajočega v zavesti in misli. Ne smemo pozabiti, da je vojna potekala pod okriljem Avstro-Ogrske, kjer je ostalo še vedno zapleteno prene-katero vprašanje slovenskega človeka pod. v bistvu, tujo zastavo. Seveda se pri tem zanesemo na urednikov izbor pesmi, ker je le tako mogoče govoriti o objektivi-zaciji pesemskega gradiva, ki sestavlja osmišljeno antologijo. Zbranih je 18 neznanih pričevalcev, 46 prepoznanih avtorjev, v vsej antolojii pa je 145 pesmi. Eno od urednikovih meril pri od-biri pesmi je gotovo »silno bitje človekovega srca, ki pravzaprav edino lahko združuje sodobnike s preteklimi obdobji in dogodki«. Urednik ni hotel s strogo estetskimi merili narediti reza, ki bi bil pri drugačni antologiji normalen. Tako je želel ohraniti ljudskega duha v anonimni in ponekod i' umetni pesmi, seveda pa je upošteval tudi mnoge zahtevne pesniške izpovedi. Leto 1914 se skozi pesmi kaže sprva malone lahkotno in s pato-som, pa že s tožbo,. z navzočnostjo smrti. V letu 1915 se pesem stopnjuje r spoznanju vojne groze, bitke so prikazane neposredno, vrstijo se begunci. Naslednje leto pomnoži begunski motiv, vrstijo se grobovi, vedrine ne more več biti, zato pa je vse več grobov. V naslednjih dveh letih se stopnjuje ples smrti, pesimizem je na črti realnih razmer in brezupja, vmes je razpad vsega, kar je človeku nekaj pomenilo. Pesmi, ki so nastale med leti 1919 in 1921 zrcalijo vojno kot spomin. kot tiha, največkrat prazna upanja na vrnitev svojcev, kot pričevanje o beguncih, žalosti in trpljenju v vojni. Največ pesmi je urednik odbral pri Francetu Bevku in Joži Lovrenčiču. Da t OEPD - Angleško-slovenski \ slikovni slovar_________________, E. C. Parnvvell, Cankarjeva založba, Ljubljana 1989. Ponatis slovenske izdaje (po angleški iz 1.1985). Prevedel Zdravko Duša, uredil Andrej Novak. Broširan^* izdaja, 96 strani ' Cankarjeva založba je v sodelovanju z znamenito Oxford University Press pred kratkim ponatisnila mlajšega, bolj didaktično usmerjenega brata Dudno-vega slikovnega slovarja, ANGLEŠKO-SLOVENSKI SLIKOVNI SLOVAR (ASSS). Ker je njegova prva izdaja iz leta 1987 minila tako rekoč brez pravega zaznamka v zadevni periodiki, mu vsaj tokrat namenimo nekaj vrstic. AŠSS spada v serijo dvojezičnih izdaj angleškega OXFORD ENGLISH PICTURE DICTI-ONARY; ta poleg slovenske, hrvaško-srbske in nemško-slo-venske različice, ki jih izdaja Cankarjeva založba pri nas, obsega kar 13 izdaj (od francoske in italijanske do npr. kitajske, japonske in urdujske). Slovar je namenjen začetni in nadaljevalni stopnji, ustreza torej naši osnovno- in srednješolski angleščini vsaj tja do drugega letnika srednje šole. Skupaj šteje 96 strani, ki obegajo vsebinsko kazalo po poglavjih, slovar v pravem pomenu besede (str. 4-79), posebej še seznam merskih, utežnih in časovnih enot in preglednico fonetske abecede, uporabljene ob angleških geslih. Na koncu je v slovar uvrščeno abecedno kazalo vseh angleških iztočnic z oznako strani in geselske številke, temu pa sledi še slovensko kazalo s prevodom vseh ge- sel po poglavjih. Na začetku varja je kratko, a zelo nazofT navodilo za njegovo uporabo. L1 Kot rečeno, je ASSS izraZT učno usmerjen. To dokazuje r izbor gesel (2000 obdelanih ge-. zajema najosnovnejše besedje^ najpogostejših življenjskih in gl vornih položajev; zato poglaC kot Človeško telo, ObleT V mestu, V samopostrežnici, T pošti idr.), pa tudi celotna sl varska zasnova (pod slikami F le angleške iztočnice, prevod^, šele na koncu knjige, tako da[‘ uporabniku le v potrditev, r vsiljuje pa se kot posrednik m>° sliko - predmetnostjo - in ang.-škimi označevalci). Z istim menom za vsakim geslom st' zapis izgovarjave (tega večji D „ den, ki je namenjen tudi že sb ' kovnjaku, prevajalcu, oz. velS bolj pisnemu izražanju, seve1, nima). Zanj slovar uporabi1 mednarodno fonetik c transkripcijo, ki pa je z mislijo e Slovenca začetnika nekolC' olajšana (/č, š, ž/l). K učenju p^ pomore tudi nazorna ponazcč tev količinskih samostalnik^ pridevniških dvojic, predlog^ zaimkov in prislovov. Dids ? tično uporabnost slovarja pa p11 večujejo še izvirni angleški ^ lovni zvezek in kompleta preš* nic in stenskih tabel za delo v I "■ zredu, ki so prav tako v prod (iz uvoza). RUDI MEDEN RAZSTAVA V Narodni galeriji bo od 12. aprila do 27. maja t. 1. odn razstava Smeri razvoja nemške umetnosti od 1880 do 1933. K stavo so pripravili Mestni muzeji Karl - Marx - Stadta in dopolniti S izbor z deli iz stalnih zbirk muzejev Nemške demokratične republ (Berlin, Dresden). S 113 eksponati - slikami, grafikami in plastiki - so predstavljeni poglavitni razvojni tokovi nemške umetnosti s \ udarkom na nemški varianti impresionizma, ekspresionizmu in stili pluralizmih v času med 1919 in 1933. Med 68 umetniki so tudi M Liebermann, Loviš Corinth, Kdthe Kolhvitz, Oskar Kokoschka, B Nolee in Ernest Ludwig Kirchner, George Grosz in Otto Dix, Eč Barlach in Wilhelm Lehmbruck, ki so najtipičnejši za posamež stilne smeri v Nemčiji. Razstava bo odprta v Narodni galeriji vsak dan, razen ponedelj^ od 10. do 18. ure, ob nedeljah od 10. do 13. ure. Za najavljenje šok skupine so zagotovljena strokovna vodstva po razstavi. Skupine > prijavijo vodstvo dva dni preje (tel. štev. 219-716). NAORDNA GALERIJA UUBUANA oj o b el, ima primorski delež pesnikov ustrezno mesto v Povšetovi antologiji, je razumljivo in prav; poleg omenjenih so tu A. Gradnik, Igo Gruden, Janko Samec, Albert in Karel Širok in Anton Batagelj. Med drugimi pesniki navedimo vsaj še Otona Župančiča, Frana Albrehta, Antona Debeljaka, Cvetka Golarja, Silvina Sardenka, Manco Komanovo, Pavla Golio, seveda pa je tu še vrsta drugih imen. Knjiga je opremljena z reprodukcijami razglednic Maksima Gasparija. Posrečena domisel ima hkrati tudi dokumentaren pomen in smiselno dopolnjuje pesemsko motiviko. Janez Povše je z esejem Katera preteklost je Živa? strnjeno podal poglede na vsebino antologijske zamisli in izpeljave ter na vrsto vzporednih vprašanj. Ferdo Šerbelj pa je spregovoril o slovenskih razglednicah iz prve svetovne vojne, še posebno pa o deležu Maksima Gasparija. Škoda, da ob koncu urednik ni dodal kratkih bibliografskih podatkov o posameznih avtorjih. Lepa knjižna oprema Marjana Kravosa naredi antologijo privlačno. IGOR GEDRIH Zgodnje uvajanje otrok v naravoslovje je t la č 3/ 'i ra ra o> er e; ■ Z V knjižici s tem naslovom^ zbrani prispevki z lanskoletner* posvetovanja o zgodnjem uvara nju otrok v naravoslovje, ki U ga Državna založba Slovenije”^ Zavod SRS za šolstvo pripra'^ v sklopu 10. jugoslovanske ffa stave učil in šolske opreme. rei Povsod v razvitem svetu se ipr varjajo z vprašanjem, kako r najmlajšim približati dogajanjčA narave in jih usmeriti v nara'f^* * * * v slovje. Pri nas je to gibanje sp^0'1 budila in razvila dr. Aleksafl^0) Kornhauser s sodelavci in njilf'1' projekt Pamet je boljša kot( met je znan domala v vseh or’'* (jih. Odzivi nanj so različni zelo dobrih do zelo kritičn^1' Raznolika in polemična paf1^ tudi besedila v omenjeni knjižijT* toliko dragocenejša prav ker bodo k razmišljanju in is*®/ nju odgovorov spodbudila koga. f8 Publikacija, ki sta jo ure^e' Aleksander Cokan in Edvf:u Kobal, je prva od del na teo’'' Ljudje in znanost. P8' L. L. P j ------------ - - Albert papler Za uk prebrisani Jtoina zvezd In zvez »Tovarišica madam, naša di-^\ektorica po plačilnem seznamu, Se nam bo jutri popoldne ob še-M;7i osebno predstavila in želi, da slSf zberemo vsi v zbornici!« je na rtfoli za oblikovanje obvestil po-, la, tudi meni! Spomnim se kar na bližajoče vUtve. V tej množici kandidatov ‘s ne vem, komu naj dam svoj ragoceni glas, čeprav imam to ravico. Res je tudi, da sem poleg jornače zaposlitve dobila še »zi-K državno službo«. Toda s tem g*e moja pleča niso razbremenila, R Vnpak obremenila toliko, da mi f Začelo kriviti še hrbtenico. Za-^fi? Vsi v moji družini me še rn ^anes najraje gledajo ob štedil-tnef^H in domu. Možu domača iviFana najbolj ustreza, zaradi žeti Pdčnih težav, sin v šoli ne je ijjetafo, ker se boji, da bo moral ra'' Ujesti tudi to, česar ne mara, hči 2 n 'a v skrbi za linijo res ne bi jedla . Sega počez. »Oh, pa tudi de-je ^arja ni, da bi zunaj jedli vsi,« bi co .e malo bolj pesniško izrazila. mjc v'°’ sicer sem pa denarno res ne-ira< 'dvisna. Le da ta neodvisnost ne spo^meni to, da lahko pograbim ar\f°včke, kadar bi rada. V tem ■\f\Tdrneru ne vem, kako bi shajala at P^Z moževih dodatkov. On na-i o^eč na srečo ni v »ziher državni j ^Pužbi«, ampak se gre tržno dr-\č/avno službo. Torej k vragu aa P°ia neodvisnost! Res pa je, da 00ma z otrokoma z mojo plačo ne zaP‘ mogla ne živeti ne umreti. »Ne-, jsrai vmesnega,« bi se bolj sočno la r^lo. Sicer pa sem v naši družini *a vse polomije še zmeraj kriva ireiPredvsem jaz. Vsi mi venomer tivP^itajo, da sem s službo preveč tfpbremenjena, da nimam dovolj (l>sa zanje, kadar me najbolj po-trebujejo, da zmeraj samo hitim, delam, delam... Veste kaj pa jaz mislim: Kot senca tavam sem in tja, skačem, mašim luknje, gladim, si očitam, da tega in onega nisem temeljito opravila niti doma niti v šoli. Skratka, nikjer. Še najmanj pa sem naredila za svojo dušo. Nekako iz teh razlogov mi je bil dobrodošel še naš pes. Nanj sem še računala. Toda tudi on le zahteva: »Pelji me ven, lulat in kakat moram.« »Peljem te, če bom lahko ta čas, ko boš ti opravlja! svoje potrebe razmišljala po svoje.« Tako sem z njim dosegla lep kompromis. Toda glej ga, zlomka. Mož je res brihtna glavca. Pogruntal je, da me je začel še pes jemati. Celo to se mu je posvetilo, da se lahko med pasjimi potrebami ukvarjam s svojimi mislimi. Ne vprašajte, kako je jezen na ubogega cucka. Včasih se zatečem po tolažbo k mami. Toda ona gleda na stvari primerjalno in me obdari le s tem, da gre danes ženskam res bolje kot včasih, saj so denarno neodvisne. Pravi, da ona ni nikoli tako bedasto razmišljala kot jaz o nekakšni enakopravnosti Z moškim svetom. Zmeraj se je primerjala le z ženskim trpečim in manj trpečim svetom. Začenjam uporabljati njene nasvete, ker z nasveti raznih An, Pepc in Vid ne pridem nikamor več, nasprotno, čedalje več delam v šoli, doma, zunaj šole in drugje. Toda tudi 8. marca ne praznujem več. Vse, ki ga pa, vam želim veliko miru in zadovoljstva ob izpolnjevanju družinskih in službenih dolžnosti. Pa na mnoga leta, da boste lahko poskrbele še za kakšnega vnučka, saj veste, kako naporno je družbeno varst\’o za mlado družino! Popolnoma osuši denarnice, zdravstveno pa uniči tudi dojenčke. MARINA UMNIK očka, ki zve za dvojčke, in zahvalil sem se ji za pesnika in ruščino, glede Jurčiča sem ga pa polomil, da je silno užaljena hlipaje odhitela iz zbornice. Pesnik se je nato pojavil in takoj sem mu odprl srce ter omaro Z vso zakladnico slovenistike od Trubarja do Šalamuna - pa je mladi mož vzvišeno odklonil vse, češ da vsega tega on ne potrebuje. Zares ni potreboval, ker je v vseh razredih bral samo Don Kihota in se ga je prijelo ime Rosinant. Madam je nato prešla od puške na topništvo: ukazala je opremiti dvajset metrov proč in nadstropje više posebno zbornico z bidermajerskim pohištvom in tja je prišla nova garnitura: tri brhke, mlade arhitektke in arhitekt. »Prosim, da ne iščete kontaktov z novodošlimi, ki bodo imeli svojo zbornico, vanjo pa nihče od vas nima vstopa!« je madam obvestila zbornico, poslej imenovano bidermajer. Toda! Bidermajerke so povabile mene - v gostilno vizavi - in mi na kratko razložile, naj se ne zaletavam v zid in ali se zavedam, kakšno moč, vpliv in oblast ima madam, ko v primerjavi z njo pomenim ničlo. Odklonil sem ponudeno pijačo in zato, da sem učinkoval vsaj »Tako nekako bi se temu reklo!« sva ugotovila, jaz pa vedel, da je strah za ljubi kruhek že na delu in je bil res. Bolj pošteni so me začeli vljudno obveščati, da jaz kot jaz pravzaprav nimam nobenega pravega komunističnega ozadja, da jih je strah. Mene je pa grabila nekakšna lovska strast. Začel sem delovati ilegalno, na svoje. Vključil sem zvezo št. 2, sošolca. Najprej me je opozoril, da imam eno funkcijo preveč, nato pa poučil, kje in komu naj se uradno pritožim. Z užitkom sem odpredaval vse, kar se je divjega na šoli nabralo, tudi to, da se v bidermajerju med poukom kroka in zakaj je prišlo do upora že med dijaki, pred katerimi je madam sramotila nekatere likovnike in predavatelje. Ko sem mu (podprt z navodili zveze št. 2) razložil, da nisem v nevarnosti jaz, ampak on, če ne bo ukrepal, je zdirjal k zvezi št. 2, se razburil in odšel v pokoj, ker ni dosegel mojega odpusta iz šole. Madam je zaslutila, da postajam sistemski bojevnik in povabila me je v kavarno, mi predlagala darilo (dva meseca deviznih počitnic na tujem) jaz pa njej, naj si da pregledati podstrešje. Marjatta Hanhijoki: Klobuk s tančico, jedkanica, 1986 kot pozitivna ničla, hvaležno zavrnil tudi poklek pred madam. Je pa te sorte ponudba le prišla za menoj in sinilo mi je, da se je s temi zvezdami na šoli treba bojevati z orožjem nasprotnika, z iskanjem zvez. Zbornico sem obvestil in ganila me je klena stoodstotnost, ponižana zaradi bidermajerjev in madaminih ukrepov. Postal sem bojevnik za zveze in poiskal sem prvo med šolskimi oblastniki, zvez št. 1, ki mi je razodela: »V zvezi s teboj sta se pri meni že oglasila slikar in slikarka ter me opozorila, da se grebeš za direktorsko oblast ter da onadva nočeta prenašati mnenja, da sta v zbornici z menoj soglasna ali povezana!« »Strel v hrbet torej? Prav on me je za revolt navdušil.« Poslej sva z madam le dopisovala, se pisno zmerjala dokler nisem poiskal politične zveze št. 3 - nekdanjega dijaka. Povedal sem mu o »kšeftu« ki mi ga je predlagala madam in je zadevo uredil: »Imate med dijaki kakšnega visokega učenca?« »Imam, oče je ta pa ta!« »Izvrstno! Ta naj prebere v imenu dijaštva obtožnico, vi pa skličite zbor šole.« Potem je bil zbor, obtožnica je zadonela, madam odrevenela in samo še naslednji dan je prišla v zbornico. Zahvalila se je trem, ki so jo ves čas njene vlade o vsem, kar se je govorilo v zbornici, pridno obveščali. Izbrala si je pa lisica nedolžne, napačne - obeh, ki sta mi skakala v hrbet, ni omenila. Potem je ni bilo več in totalitarnega brezumja na šoli tudi ne. servis za čiščenje objektov LUNDER tf ŠILAR Pisarna Parmova 45, 61000 Ljubljana tel.: 318-152 • OPRAVLJAMO REDNO VSAKODNEVNO ČIŠČENJE OBJEKTOV • IN GENERALNO ČIŠČENJE TALNIH OBLOG SE PRIPOROČAMO! satira humor Inšpektorske uradno: nadzomo-svetovalne splošno: vohljaške Kdaj pa kdaj se je napovedoval varljivo miren dan. Recimo, da je lilo kot iz škafa ali pa se je vlekla nepredirna megla in v takem PS ne gre na teren. V snežnih zametih tudi ne. Že je kazalo, da se bo dalo uradovati iz zaledja. Kuka telefonska zveza s šolo pa zanimanje, kdaj bodo poslali izpolnjene vprašalnike in podobno. Nato pa nekaj nerazburljivega branja iz drobnega revialnega tiska, zanimive novice na primer. Bogvaruj prve strani in uvodnike. Raje Cicibana. Najprej pa kavica in sprostilni klepet s kolegi, ki se tako in tako zmeraj zasuče na poslovno področje. Vtisi 5 posameznih šol. Kratki stiki z delavci v vzgojno-izobraževalnem procesu. Spretnosti pedagoškega vodstva ali njegova popolna neučinkovitost. Nekaj vzdihov, da se bliža pisateljevanje poročil in dešifriranje podatkov iz Š-A in Š-O. Spet bo nekaj pedagoških osebkov ostalo brez kake pomembne okončine, ker bc en ravnatelj v statistiki prikazal dve tretjini knjižničarja, drugi bo pa izposojeno tretjino pozabil vpisati. No, pa bo že, saj se poznamo. V dokajšnjo idilo bivanjske stvarnosti je skoraj zagotovo zabrnel telefon in lučka na njem je mežikala meni. Želite, prosim? Ali ste vi odgovorni za to pa to šolo? Poslušajte, učiteljica iz drugega razreda je nora. Naša Malči vse zna, pa je kontrolko spet pisala nezadostno. Pa je imela dve točki več kot sošolka, ki je dobila trojko. A lahko učiteljica ocenjuje tudi pisavo? Vse ji je prečrtala, pa je imela samo eno besedo narobe. Veste, moj mož je inženir. Malči je prosila, da bi bila vprašana, pa je rekla, da ne, ker bodo jutri spet pisali. Ali je to po zakonu, da zmeraj nekaj pišejo? Mi smo pisali samo šolske naloge. Veste, saj sem jaz tudi študirala. A pogovorila da naj bi se z njo? Ja, ali je ne poznate? Ali ne veste, kakšna je? Saj nas ne posluša. Kar starši predlagamo, se ji zdi primitivno. Pa sem jaz tudi toliko študirala, da vem, kaj je prav. Dajte no, psihologinja, tista avša. Ne, Z ravnateljem se ne bom pogovarjala. Predobro ga poznam. Ja, saj se vsak dan učim z njo, kaj pa mislite o meni? Mi smo urejena družina, veste. Moj mož je inženir, ampak sedanje šole so blesave. Brr! le zakaj tako neznosno lije? Ali ni dovolj, da bom danes še enkrat oškropljena do vrh glave in da si bom spet nametala na meča za celo fasado blata? Ravno ta inteligentka mi je še manjkala. Predstavila se pa ni, kje neki. Da bo potem še slabše, je rekla. Se pravi, da mi ne zaupa, kanalja. Misli, da bom drla na šolo in tam uprizarjala cirkuse zaradi njene Malčke. Naj si pomaga s svojim inženirjem. Jaz ga nimam, pa ravno tako Živim, če ne precej bolje kot ona. Driiin. Moj bog, kaj pa jaz vem, kdo bo plačal. A ne izobraževalna? Ne, pravi ravnatelj. Kaj pa svobodna menjava dela? Ne pride v poštev. Veste, denarja ne smemo prelivati, to je protizakonito. Kdo si je izmislil to težko kvartopirsko metaforo, se zjezim pod kožo, ko popolnoma simultano že ponudim naslednjo rešitev: pa če bi si pomagali z učenci v smislu družbeno koristnega dela? Kje pa, tovarišica! Arest. A veste, da pravilnik o varstvu pri delu... Pravzaprav, nekaj -°m se spomnil. Nekaj bom še poskusil, tovarišica, Vam '-om povedal, če bo uspelo. Najlepša hvala, ker ste mi bili pripravljeni pomagati. Kako pa kaj drugače? Ali se boste kmalu kaj oglasili? Si ga videl, frihteljca! Takole prebrisano je hotel zvedeti, kdaj me bo nosilo okrog. Če bi bil kaj pameten, bi to lahko sklepal iz vremenske napovedi. Ni dano, da bi se PS kak dan mirno posvetil sam sebi. Po golobnjaku pometa BERTA GOLOB Spoštovani, to ni laž! Razmišljanje ob pismu, ki »prinaša srečo« Modra kuverta, otroška pisava. Le kdo mi je pisal? Odprem, začnem brati: »Ta prošnja vam lahko prinese srečo... Prosimo vas, da naredite 20 kopij in jih pošljete ter počakate, kaj se bo zgodilo... Odposlati ga morate v šestindevetdesetih urah po prejemu...« itd. Navedeni so primeri srečnežev in nesrečnežev in opozorilo, svarilo, kaj vse čaka tistega, ki verigo prekine. (Veliko jezikovnih napak!) Igra z naivneži. Igra z ljudmi, ki verjamejo v čudeže. Zakaj? »Gotovo so taka pisma tudi med mojimi učenci,« pomislim. Naslednji dan učencem pismo pokažem. Nekaj učencev potegne pisma iz torb. Povem svoje mnenje o vsebini pisma in čakam na odziv. Eden izmed učencev vstane vesel, nasmejan in glasno, zadovoljno pove: »Tovarišica, jaz sem vam poslal pismo. Nisem vedel, komu naj pišem in pošljem 20 pisem, pa sem ga poslal tudi vam, saj vam želim srečo.« Med drugimi učenci različne reakcije. Nekateri so delili srečo naprej. (Vsi tisti, ki so jim mame razmnožile prejeto prismo v 20 primerkih.) »Oh, kdaj pa bi napisala 20 pisem! Čakam!« se je oglasila učenka iz zadnje klopi. »Jaz pa nimam toliko denarja za znamke,« pove učenec v drugi klopi. Ob vsaki trditvi (primeru sreče, nesreče) v pismu pove svoje. Poudarila sem: »Na loteriji ne morem dobiti ne s tem pismom, ne brez njega, saj ne igram nobene igre na srečo.« Primere nesrečnežev, ki jih je doletela smrt ali bolezen bližnjih so mi pomagali komentirati tudi učenci. Za 8. marec sem poleg šopka dobila kartico PODARIM-DOBIM. Za vsako ceno mi moji učenci želijo srečo. Vedo, da pisem nisem odposlala. Zdaj čakamo! Učenci mi privoščijo avto. STANKA PUCKO GLASBILA SVETOVNO ZNANIH IZDELOVALCEV: (bekton) 013055 ovator HHRoland a sound in nova tor — # VAM AH A MPPONGAKKICO LTO HAMAMATSU JAPAN YA.AdAJHA PIANOS ZASTOPA IN PRODAJA: 61000 Ljubljana, Titova 36, telefon: (061) 317-044, 3WttQ$&fll?llcl telex: 31223 Vu avtena, telefax: (061) 320-589, poštni predal: 593/XI PRODAMO 7 računalnikov commodore 64 z ustrezno opremo. Računalniki so povezani v mreži. Srednja lesarska šola, Škofja Loka, Kidričeva 59 telefon (064) 632-413 632-345 Ne zamudite ugodne priložnosti! zagotovite si 10% popusta pri nakupu kompletov sestavljivih igrač JERNEJ samo še do konca tega tedna v Pedenjpedu Različni kompleti strokovno preverjenih in večkrat nagrajenih igrač so primerni za otroke, stare 3 do 10 let. Oglasite se v Pedenjpedu VVolfova 12, Ljubljana tel.: (061) 214-617, fax.: 210-909 Odprto imamo od 8. do 15. ure in ob torkih do 17. ure. Igrača je dobitnik nagrade ZLATA ZIBKA. (©) DOBRA IGRAČA Peto študijsko leto Univerze za 3. žlvUenjsko obdobje Na uvodnem srečanju v peto študijsko leto Univerze za 3. življenjsko obdobje so predavatelji govorili o temeljnih spoznanjih in dosežkih delovanja te Univerze. Prof. dr. Ana Krajnc je dejala, da je doživetje bistvo in temeljna zasnova izobraževalnega dela z odraslimi. Zato se pojavi tudi razlika med učenci v redni šoli in odraslimi, katerim je izobraževanje drugotna dejavnost. Odrasli so bolj motivirani, saj se za izobraževanje odločajo prostovoljno. Pomembno pa je. da sta organizacija in potek izobraževanja drugačna kot v rednem šolanju. Univerza za 3. življenjsko obdobje se povezuje tudi z evropskimi programi. Za naše razmere sta zanimiva izobraževanje starejših in program za brezposelne. Spremembe v teh socialnih skupinah zvišujejo raven kakovosti življenja vse družbe. Iz Ljubljane se bo izobraževanje odraslih razširilo še v Beograd - tam bo novembra ustanovljena Univerza za 3. življenjsko obdobje. V Zagrebu pa že potekajo priprave za njeno ustanovitev. O tem je spregovorila Dušana Fin-deisen, mag. Mijočeva pa je predstavila sekcijo iz Velenja: Delujejo četrto študijsko leto in imajo 14 izobraževalnih skupin. Pogovorna angleščina in nemščina, plesni krožek, plavanje, likovni krožek. zgodovinsko-etnološki krožek in trije krožki ročnih del so preneseni iz lanskega programa. Prvič so organizirali krožek za medosebne odnose. računalniški krožek, začetni tečaj angleškega jezika, ljudske plese in uvod v igranje bridga. Krožek bridga so ustanovili zato. ker je v sekcijah premalo moških. Delavnica ustvarjalnega pisanja je dejavnost, ki jo v Ameriki razvijajo že 53 let. Temelji na samostojnem delu, individualnih pobudah, seminarski obliki dela in intenzivnem branju. Motive za njen nastanek pri nas je predstavila prof. Blažičeva. Ob koncu smo poslušali predavanje prof. dr. Janeza Bogataja in si ogledali diapozitive o kulturni dediščini. Predavatelj nam je predstavil nekaj kategorij kulturne dediščine, na katere pozabljamo. Predavanje, ki je bilo pravo doživetje, nas je znova opozorilo, da bi morali izobraževanje, kulturo in sporočila prednikov bolj spoštovati. KARMEN ŠPILEK mik Ponujamo vam: 1. Nakup nove počitniške prikolice iz programa IMV - ADRIA Novo mesto 2. Nakup po sistemu »staro za novo« 3. Odkup in nakup rabljenih prikolic, komisijska prodaja 4. Financiranje: leasing za nove prikolice 5. Popravila Adrijinih prikolic ^ PRI NAKUPU NOVE PRIKOLICE, VAM VRAČUNAMO STARO. bc da So 1‘ij POPOLNA OSKRBA VAŠIH POČITNIŠKIH PRIKOLIC E V KAMPIH. pc in Ija kc ki jSl Vabimo vas, da nas obiščete v naših prostorih na til Koseški 11 v Ljubljani, vsak dan od 9. ure do 17.30, !SP v soboto od 10. do 13. ure ali pa pokličete po telefonu m 061/555-340. Ve ne ............ ■■■■ .... i .. 4pi' mr cms TO NI DESET ZAPOVEDI, AMPAK DESET RAZLOGOV ZARADI KATERIH JE VREDNO KUPITI TISKALNIK EPSON LX 400 1. TISKALNIK EPSON LX 400 je 9-iglični mamini tiskalnik formata A-4 2. Maksimalna hitrost tiskanja je 180 znakov v sekundi 3. Vgrajen ima paralelni vmesnik 4. Vgrajen ima vlečni traktor 5. TISKALNIK EPSON LX 400 ima vgraien izbor jugoslovanskih znakov 6. Lahko ga kupite v dinarski prodaji 'i a>alUeu je (udi c ■ ugodbi 8. Ker imate zagotovljen kvalitetni scms in tehnično podporo 9. TISKALNIK EPSON LX 400 lahko kupite v vseh prodaialnah AVTOTEHNE ali na prodajnih mestih večjih Avtohetnimh partnerjev 10. Preprosto zato, ker je nujno, da imate ob dobrem računalniku tudi dober tiskalnik EPSON Vabimo vse. ki se zanimale za nakup tiskalnika ali drugih izdelkov iz EPSONCVEGA ali ROLANDOVEGA programa, nas obiščite ali pokličite po telefonu. AVT0TEHNA L|ubljana. Celovška 175. tel. 061/552-150 Poslovalnice MK Veletrgovine. Birostroj Maribor, Mladinska knjiga, KIP Ljubljana. Z0TKS Ljubljana TISKALNIK EPSON LX 4J0-veliko ime, zanesljiva kakovost Clr avtotehna Ljubljana. TOZD Zastopstva, Celovška 175,61000 Ljubljana, telefon: (061) 552-341,552-150, teleks: 31639. telefaks: 061-552-563