Petanfiič Davorin: Svetfe gore. Povest. 16 Lenčka je vse lepo pripravila, da bi se dobro imeli na sveti večer. Lojze je postavil jaselce v kot in obil steno s smrečjem, ki je bogatelo na veskih. Ravno so molili, ko je lovec prišel. Pokleknil je v kot in molil ž njimi do konca. Na mizi so ležali svetonočni sadeži. Povesno prediva, jabolka, lešniki in orehi. »Vsako leto nas bo manj. Mare manjka nocoj, drugo leto še Lenčke ne bo več.« Pepa je potožila kakor iz navade, ko so odmolili. »Jej, Janez!« je ponujala Lenčka. Ni se branil, pot ga je bila res ulaknila. Ob različnih pripovestih je gineval večer. Pepa je najrajši imela pogovor o strahovih. Janez je znal kakor lovci sploh mnogo takih povesti. »Miha, kaj si plačal mašo za očetom?« je zaskrbelo Pepo. »Bom že!« je zabrundal Miha. »Saj t?.krat v cerkvi ni strašila očetova duša. Cel človek z grdimi nakanami je bil.« Pepa še vedno ni verjela. Pri fari je zapel zvon in zavabil k polnočnici. »Živini bo treba položiti,« je rekla Pepa, »in z vodo poškropiti po hiši. Miha, ti si gospodar. Lani so še oče.« Miha je zajel prgišče blagoslovljene vode in poškropil po izbah. Vse to je naredil malomarno, kakor iz nadležnosti, ker pač mora biti. »Glejte ga, kakšen je! Nič ne spošttije svetih stvari.« Pepa je godla in se spravljala z zapečka. »Kdo bo ostal doma?« »Če greste vsi drugi, bom pa jaz. Vem, da me bo strah, pa vseeno.« Miha je šel v hlev in dal živini mrve, da bi tudi ta občutila svetost noči. Potem so se napotili vsi, tudi Janez, k fari k polnočnici. Od vseh strani so se pomikale luči in metale medenobarvne soje na snežne ravni. Slišati je bilo vriske in pesmi. Janez je dvoril Lenčki in zažigal baklje ter jih metal v zrak. Zaukal je, da je odjeknilo od Rožce in od Katarinskih hribov na Hrvaškem. Pri cerkvi je mrgolelo ljudi. Ženske so se rinile v cerkev, možki so ostajali zunaj. Janez je pustil Lenčko in se umaknil iz gneče za hleve in izginil v hosto proti Goram. Sveta tišina je napolnila dolino, le od daleč so srebrneli zvonovi  Prijel je za vrv, se potegnil po njej do strehe. Z železom je dvignil kovinasto ploščo na strehi in zlezel previdno v notranjost. Užgal je svetilko in stopal preračunano po stopnicah čez kor navzdoli v cerkev. Stal je pred oitarjem ... Drget za drgetom spreletava njegovo telo in zobje mii treskajo skupaj in šklepetajo. Zdaj se odloča ... Tisoč misli mu napolni dušo. Tisoč čustev mu sili iz srca. Groznih, da mu sapa pojema. »Zdaj ... Trenotek ... dva ... tri... in bo vsega konec. Poslej ostane še samo eno: sreča! To hočeš! ...« Kakor da bi mu Lah šepetalv sladki svoji govorici. Kri se mu razburjeno, veselo zažene po žilah ... »Zdaj!« Vratca božje hišice zaškripljejo, zarska pila in ... razodene se bleščeča svetloba. Roke mu upadejo, vse telo polije smrtnomrzel pot... Stoji pred Bogom ... V moaganih se mu vrtinčijo in kupičijo podobe Boga grozečega in kaznujočega ... Omahuje, ne upa stegniti roke ... »Nočeš sreče ? Primi to zlato kovino... Ne upaš? Bojazljivec! Stegni roko! ... Za vsem tem te čakn sreča! Lenčka!« Ni več premišljal. V mrzlični naglici je razgrnil vrečo, segel, zagrabil in vrgel v praznino vreče in še enkrat in še enkrat... Po isti poti je zopet izlezel. Zunaj je snežilo na drobno. Pes ga je oblajal pri hiši; podražil ga je nalašč, da ga ne bi spoznal in umolknil. Pot je bila naporna, ker je bilo treba hiteti. Hotel je kreniti vstran od velikega tira, pa rm je vpadlo, da ne bi bilo dobro; sledili bi lahko po sledovih. Ko se je tir spojil z belo cesto, ni vedel kam. Po cesti nadaIjevati pot ne bi bilo varno, druge steze pa ni bilo nobene. Na mostovžu se mu je zasvitalo. Skočil je v potok in brodil po njem. Zledenela voda mu je pronicala v čevlje in ga mrazila. Ko se je potok izlil v Sotlo, gaje zopet pogrelo. Lah je čakal na oni strani. Moral je planiti v Sotlo in jo preplavati. Ves je bil moker in prezebel. Onstran reke pa se je zaril v sneg, ki je še ležal v celem. Ozrl se je, ko je bil v sredi selca, po lučki. Ni bila več daleč. Vrgel se je z novo močjo in gazil preko bele ravnine. Moči so mu pešale in strašil se je, da bi omagal. Srečno je dospel. »Janez, opravljeno, kaj ne?« Lovec je spustil vrečo v sneg in vrgel vrhnjo obleko raz sebe. Oblekel je ono, ki jo je prinesel Lah. »Je bilo hudo? Pot je nerodna.« Od Janeza ni bilo besede, dokler se ni oblekel »Tu imaš! Denar mi odštej!« Lah je pregledal vsebino vreče in mu stisnil nekaj denarja. »Dosti imaš.« Janez ga je ostavil brez besede in hitel proti fari. Orgle so plale v blagoslovljenih sozvočjih in pevke so vriskale: ' . »Sveta ijoč .... sveta noč .... sveta noč ...« Potem je zazv&nilo srebrno izpred oltarja in ljudje so pokleknili. »Blagoslov bo.« Nevidna sila je tiščala tudi njega navzdol. Začutil je pezo na sebi, kakor da bi nosil težko butaro drv. Ves je bil razgret, čeprav je mrzlo velo. Ko so se usuli fantje iz svetišča, se je odtrgal od stene in se pomešal med nje, da so vsi mislili, da je bil ves čas v cerkvi. Naglo se je spustil v pogovor le toliko, da jih je opozoril nase. Vse je delal po načrtu. Da se mora z gorskimi sniti, je vedel. Popravil si ie lase in si obrisal poten obraz. Ko so zažarele luči po cesti in so se oglasili dekličji smehi in fantovski vriski, mu je odleglo in zopet je bil močen. Zasmejal se je pri sebi, ko se je razmislil: »Zdaj pride sama sreča. Lenčka je moja nevesta.« Poiskalasta se. Toplo ji je stisnil roko in ji ponaga jal: »Si kaj molila za me?« »Sem. Ti pa menda nič za mene.« V srcu se mu je oživil črv in grizel. Cudil pa se je, kako se z lahkoto na zunaj pretvarja. »Sem molil. Ti me imaš za hudo slabega.« Tako se je raztresal v pogovoru z njo vso pot. Za njima pa je stopal Pavle sam ... »Srečna sta!« Ta zavest ga je bolela. Pepa jih je pozdravila z nerazumljivim vpitjem. Janez je dobro vedel, kaj bo povedala. »Nekdo je bil. Pes se je gnal. Toliko da se ni z verige utrgal. Morda volkovi.« Janez je pograbil puško v hipu. »Miha, Lojz, pojdimo brž!« Pri hlevu ni bilo nikogar. živina je ležala in mirno preživljala. Teliček v kotu je zabecal in zopet onemel. »Tu ni bilo nikogar.« ^ >Menda se je Pepi samo zdelo. Strah ima velike oči,« je godrnjal Miha, ki mu ni bilo za ponočen lov. »Kaj pa, če je kdo v cerkvi...« Janez je zdivjal, prej ko je mogel Lojze dogovoriti. Onadva za njim. (Dalje sledi.)