Nr. 3445. VII. 1893. Kirchliches Kerordnungs-Uatt für die Lananter Diöcefc. Inhalt: 1. Papae Leonis XIII. epistola eneyelica do studiis scripturae sacrae. — II. M. f. Slatthalterci-Erlaß, betreffend bii'j Gebühren Acquivalent für die Jntercalarperiode vacanter Pfründe», -r III. Ausschreibung der Rcligionatehrerstcllen an den k. k. Slaatsgyinnafien in Cilli nnd Marburg. IV. Dibcesan-Nachrichten. Papae Leonis XIII. Epistola encycliea de studiis scripturae sacrae. VENERALI LIBVri FRATRIH VS PATRIARCHIS PRIMATIBVS ARGHI EPISCOPIS ET EPISCOPIS VN1 VERSIS CATHOLICI ORBIS GRATIAM ET COMMUNIONEM CVM APOSTOLICA SEDE HABENTIBVS LEO PP. XIII. VENERAMI,KS ERATRES SAL VTEM ET APOSTOLICA M BENEDICTIONEM Providentissimus Deus, qui bumanutn genus, admirabili caritatis consilio, ad consortium natane divinse principio evexit, dein, a communi labe exitioque eductum, in pristinam dignitatem restituit, hoc eidem propterea contulit singulare praesidium, ut arcana divinitatis, sapientia-, misericordia) sme supernaturali via patefaceret. Licet enim in divina revelatione res quoque comprehendantur qua) humana) rationi inaccessa) non sunt, ideo hominibus revelata-, ut ab omnibus expedite, firma certitudine et nullo admixto errore cognosci possint, non hac tamen de causa revelatio absolute necessaria dicenda est, sed quia Deus ex infinita bonitate sua ordinavit hominem ad finem super naturalem '). Qua) super-naturalis revelatio, secundum universalis Ecclesia1 fidem, continetur tum in sine scripto traditionibus, tum etiam in libris scriptis, qui appellantur sacri et canonici, eo quod Spiritu Sancto inspirante conscripti, Deum habent auctorem, atque ut tales fisi Ecclesia■ traditi sunt *). Hoc sane de utri usque Testamenti libris perpetuo tenuit palamquc professa est Ecclesia : eaqua cognita sunt gravissima veterum documenta, quibus enuntiatur, Deum, prius per prophetas, deinde per seipsum, postea per apostolos locutum, etiam Scripturam condidisse, qua- canonica nominatur8), eamdemque esse oracula et eloquia divina4), litteras esse, humano generi longe a patria peregrinanti a Patre cedesti datas et per auctores sacros transmissas5). Iam, tanta quum sit praestantia et dignitas Scripturarum, ut Deo ipso auctore contecta-, altissima eiusdem mysteria, consilia, opera complectantur, illud consequitur, eam quoque partem sacra) theologia-, qua- in eisdem divinis Libris tuendis interpretandisque versatur, excellentia- et utilitatis esse quam maxima). — Nos igitur, quemadmodum alia quadam disciplinarum genera, quippe qua) ad incrementa divina- gloriae humana-que salutis valere plurimum posse viderentur, crebris epistolis et eohor- ‘) Cone. Vat. »ess. III, cap. II, de revel. 2) Ibid. n) 8. Aug. de civ. Dei XI, :!. 4) S. Clem. Rom. I ad Cor. 45; S. Polycarp. ad Phil. 7; S. Iren. c. ha er. II, 23, 2. 6) S. Chrys. in G en. itom. 2, 2; S. Aug. in 75#« XXX, serm. 2, 1 ; 8. Greg. M. ad 1 lieod. ep. IV, 31. 1 lationibus provehenda, non sine fructu, Deo adiutore, curavimus, ita nobilissimum hoc sacrarum Litterarum studium excitare et commendare, atipie etiam ad temporum necessitates congruentius dirigere iamdiu aput Nos cogitamus. Movemur nempe ac prope impellimur sollicitudine Apostolici muneris, non modo ut lume praeclarum catholica- revelationis fontem tutius atipie uberius a utilitatem dominici gregis patere velimus, verum etiam ut eu indem ne patiamur ulla in parte violari, ali iis qui in Scripturam sanctam, sive impio ausu invehuntur aperte, sive nova qua-dam fallaciter imprudenterve moliuntur. — Non sumus equidem nescii, Venerabiles Fratres, haud paucos esse e catholicis, viros ingenio doctrinisquo abundantes, qui ferantur alacres ad divinorum Librorum vel defensionem agendam vel cognitionem et intelligentiam parandam ampliorem. At vero, qui eorum operam atque fructus merito collaudamus, facere tamen non possumus quin ceteros etiam, quorum sollertia et doctrina et pietas optime hac in re pollicentur, ad eamdem sancti propositi laudem vehementer hortemur. Optamus nimirum ct cupimus, ut plures patrocinium divinarum Litterarum rite suscipiant teneantque constanter ; utque illi potissime, quos divina gratia in sacrum ordinem vocavit, maiorem in dies diligentiam industriamque iisdem legendis. meditandis, explanandis, quod a-quissimum est, impendant. Hoc enim vero studium cur tantopere commendandum videatur, pruder ipsius praestantiam atque obsequium verbo Dei debitum, pra-cipua causa inest in multiplici utilitatum genere, quas inde novimus manaturas, sponsore certissimo Spiritu Sancto : Omnis Scriptura divinitus inspirata, utilis est ad docendum, ad arguendum, ad corripiendum, ad erudiendum in iustitia, ut perfectus sit hotno Dei, ad omne opus bonum instructus1). Tali sane consilio Scripturas a Deo esse datas hominibus, exempla ostendunt Christi Domini et Apostolorum. Ipse enim qui „miraculis conciliavit auctoritatem, auctoritate meruit fidem, fide contraxit multitudinem2)“, ad sacras Litteras, in divinae sua-legationis munere, appellare consuevit : nam per occasionem ex ipsis etiam sese a Deo missum Dcumque declarat; ex ipsis argumenta petit ad discipulos erudiendos, ad doctrinam confirmandam suam ; earunidem testimonia et a calumniis vindicat obtrectantium, ct Sadducaeis ac Pharisaeis ad coarguendum opponit, in ipsumque Satanam, impudentius sollicitantem, retorquet : easdemque sub ipsum vita- exitum usurpavit, explanavitque discipulis redivivus, usque dum ad Patris gloriam ascendit. — Eius autem voce pra-ceptisque Apostoli conformati, tametsi, dabat ipse signa et prodigia fieri per manus eorum3), magnam tamen efficacitatem ex divinis traxerunt Libris, ut christianam sapientiam late gentibus persuaderent, ut Judaeorum pervicaciam frangerent ut lnereses comprimerent erumpentes. Id apertum ex ipsorum concionibus, in primis Beati Petri, quas, in argumentum firmissimum pRescriptionis novie, dictis veteris Testamenti fere contexuerunt ; idque ipsum patet ex Mattinili et Io-annis Evangcliis atque cx Catholicis, qua- vocantur, epistolis; luculentissime vero ex cius testimonio qui „ad pedes Gamaliclis Legem Moysi ct Prophetas se didicisse gloriatur, ut armatus spiritualibus telis postea diceret confidenter : Arma militia' nostra- non carnalia sunt, sed potentia Deo*)*.— Per exempla igitur Christi Domini et Apostolorum omnes intelligent, tirones pnesertim militile sacra-, quanti facienda-sint divina- Litterae, et quo ipsi studio qua religione ad idem voluti armamentarium accedere debeant. Nam catholicas veritatis doctrinam qui habeant apud doctos vel indoctos tractandam, nulla uspiam de Deo, summo et perfectissimo bono, deque operibus gloriam caritatemque ipsius prodentibus, suppetet cis vel cumulatior copia vel amplior praedicatio. De Servatore autem humani generis nihil uberius ex-pressiusve quam ea, quas in universo habentur Bibliorum contextu ; recteque affirmavit Hieronymus, „ignorationem Scripturarum esse ignorationem Christi •r>)“ : al> illis nimirum extat, vel uti viva et spirans, imago eius, ex qua levatio malorum, cohortatio virtutum, amoris divini invitatio mirifice prorsus diffunditur. Ad Ecclesiam vero quod attinet, institutio, natura, munera, charismata eius tam crebra ibidem mentione occurrunt, tam multa pro ea tamque firma prompta sunt argumenta, idem ut Hieronymus ') II Tim. III, 16-17. 2) 8. Aug. de ulil. cred. XIV, 82. ") Act. XIV, 3. 4) 8. Hier, de studio Script, ad Paulin, ep. LUI, 3. '-) In. Is. Prot. verissime edixerit : „Qui sacrarum Scripturarum testimoniis roboratus est, is est propugnaculum Ecclesia1 ')“. Quod si de vita1 morumque conformatione et disciplina qmeratur, larga indidem et optima subsidia habituri sunt viri apostolici: plena sanctitatis praescripta, suavitate et vi condita hortamenta, exempla in omni virtutum genere insignia; gravissima accedit, ipsius Dei nomine et verbis, praemiorum in aeternitatem promissio, denunciat!o poenarum. Atquc haee propria ct singularis Scripturarum virtus, a divino afflatu »Spiritus »Sancti profecta, ea est qmc oratori sacro auctoritatem addit, apostolica!» praebet dicendi libertatem, nervosam victrieemque tribuit cloipicntiam. Quisquis enim divini verbi spiritum ct robur eloquendo refert, ille, non loquitur in sermone tantum, seil et in virtute et in Spiritu Sancto et in plenitudine multaä). Quamobrcm ii dicendi sunt praepostere improvideque facere, qui ita conciones de religione habent et pnecepta divina enunciant, nihil ut fere afferant nisi humana1 scientia1 et, prudentia) verba, suis magis argumentis quam divinis innixi. Istorum scilicet orationem, quantumvis nitentem luminibus, languescere ct frigere necesso est, utpote qua) igne careat sermonis I)ci3), eamdemque longe abesse ab illa, qua divinus sermo pollet virtute: Vivus est eu ini sermo Dei et efficax et penetrabilior omni gladio ancipiti, et pertingens usque ad divisionem uninne ac spiritus'1). Quamquam, hoc etiam prudeutioribus assentiendum est, inesse in sacris Litteris mire variam et uberem magnis«pie dignam rebus eloquentiam: id quod Augustinus pervidit diserte«,ue arguit5), atipie res ipsa confirmat pnvstantissimorum in oratoribus sacris, qui nomen suum assidine Hibliorum consuetudini phoque meditationi se principile debere, grati Deo affirmarunt. Qua1 omnia Ss. Patres cognitione ct usu quum exploratissima haberent, nunquam cessarunt in divinis Litteris earumque fructibus collaudandis. Eas enimvero crebris locis appellant vel thesaurum locupletissimum doctrinarum cielestium "), vel perrennes fontes salutis '), vel ita proponunt quasi prata fertilia ot amoenissimos hortos, in quibus grex dominicus admirabili modo reficiatur et delectetur8). Apte cadunt illa »S. Hieronymi ad Nepotianum clericum : „Divinas Scripturas saepius lege, imo nunquam de manibus tuis sacra lectio deponatur; disco quod doceas .... sermo presbyteri Scripturarum lectione conditus sity)“ ; convonitque sententia »S. (trogoni Magni, quo nemo sapientius pastorum Ecclesia1 descripsit munera : „Necesse est, inquit, ut qui ad officium praedicationis excubant, a sacras lectionis studio non recedant10)“. — Ilie tamen libet Augustinum admonentem inducere, „Verbi Dei inanem esse forinsecus praedicatorem, qui 11011 sit intus auditor11)“, eumque ipsum (frego ri uni sacris contionatoribus praecipientem, „ut in divinis sermonibus, priusquam aliis eos proferant, semetipsos requirant, ne i »sequentes aliorum facta se deserant,3)“. »Sed hoc iam, ab exemplo et documento (liristi, «pii coepit facere et docere, vox apostolica late praemonuerat, non unum allocuta Timotheum, sed omnem clericorum ordinem, eo mandato : Attende tibi et doctrinee, insta in illis; hoc e/nim faciens, et teipsum salvum facies et, eos qui te audiunt1S). »Salutis profecto perfectionis«pie et propri;» et alieme eximia in sacris Litteris praesto sunt adiumenta, copiosius in Psalmis celebrata ; iis tamen, «pii ad divina eloquia, 11011 solum mentem afferant docilem atque attentam, sed integrae quoque pia-que habitum voluntatis. Ne«pie enim eorum ratio librorum similis atque communium putanda est; sed, quoniam sunt ab ipso »Spiritu Sancto dictati, res- ') In. I». 1,1 V, 1 2. ‘) I Thesi. 1, 5. :l) Ierem. XXIII, 2!). ') Hehr. IV, 12. r>) De doctr, chv. IV, 6, 7. ") 8. Chvys. in Oen. hom. 21, 2 ; liom. 00, !» ; S. Aug. de diacipl. chv. 2. 7) 8. Athan. ep. Jest. 39. H) S. Aug. aevm. 26, 24; 8. Ambr. in Pa. I XVIII, aevm. 19, 2. '•’) 8. Hier, de vit. devie, ad Nepot. ,0) 8. Greg. M. Regni, past. II, Il (al. 22); Moval. XVIII, 2(1 (al. 14). 11 ) S. Aug. sevm. 171), I. v2) 8. Greg. M., Regni, past. Ili, 24 (al. 48). 1 Tim. IV, 16. que gravissimas continent multiscjue partibus reconditas et difficiliores, ad illas propterea intclligendas expouendasque semper eiusdem Spiritus „indigemus adventu1)“, hoc est lumine et gratia cius : qua? sane, ut divini Psalta; frequenter instat auctoritas, humili sunt precatione imploranda, sanctimonia vita; custodienda. Praeclare igitur ex his providentia excellit Pedestre, qua;, ne cedentis ille sacrorum Librorum thesaurus, quem Spiritus Sanctus summa liberaHtate hominibus tradidit, ner/lectus iaceret2)“, optimis semper et institutis et legibus cavit. Ipsa enim constituit, non solum magnam eorum partem ab omnibus suis ministris in quotidiano sacra- psalmodia; officio legendam esse et mente pia considerandam, sed eorum dem expositionem et interpretationem in ecclesiis eatliedralibus, in monasteriis, in conventibus aliorum regularium, in quibus studia commode vigere possint, per idoneos viros esse tradendam ; diebus autem saltem dominicis et festis solemnibus fideles salutaribus Evangeli! verbis pasci, restricte iussit:|). Item prudentia- debetur diligentia-que Ecclesia; cultus ille Scriptura- sacra; per adatem omnem vividus et plurima- ferax utilitatis. - — In quo, etiam ad firmanda documenta liortationesquc Nostras, iuvat commemorare quemadmodum a religionis christiana; initiis, quotquot sanctitate vitre rerumque divinarum scientia floruerunt, ii sacris in Litteris multi semper assiduique fuerint. Proximos Apostolorum discipulos, in quibus Clementem Romanum, Ignatiuni Antiochenum, Polvcarpum, tum Apologetas, nominatimi Justinum et Ircnaeum, videmus epistolis et libris suis, sive ad tutelam sive ad commendationem pertinerent catholicorum dogmatum, e divinis maxime Litteris fidem, robur, gratiam omnem pietatis arcessere. Scholis autem ca-techeticis ac theologicis in multis sedibus episcoporum exortis, Alexandrina et Antiochena celeberrimis, qiue in eis habebatur institutio, non alia prope re, nisi lectione, explicatione, defensione divini verbi scripti continebatur. Inde plerique prodierunt Patres et scriptores, quorum operosis studiis egregiisque libris consecuta tria circiter saecula ita abundarunt, ut retas biblicte exegeseos aurea i ure ea sit appellata. -Inter orientales principem locum tenet Origenes, celeritate ingenii et laborum constantia admirabilis, cuius ex plurimis scriptis et immenso llexaplorum opere deinceps fere omnes hauserunt. Adnumerandi plures, qui huius disciplina; fines amplificarunt: ita, inter excellentiores tulit Alexandria Clementem, Cyrillum ; Pahcstina Eusebiuin, Cyri Ilum alterum ; Cappadocia Rasilium Magnum, utrumque Gregorium, Nazianzenum et Nissenmn ; Antiochia Ioannem illum Chrysostomum, in quo huius peritia doctrinae cum summa eloquentia certavit. Ncque id praeclare minus apud occidentales. In multis qui se admodum probavere, clara Tertulliani et Cypriani nomina, Milarii et Ambrosii, Leonis ct Gregorii Magnorum ; clarissima Augustini et Hieronymi: quorum alter mire acutus extitit in perspicienda divini verbi sententia, uberrimusque in ea deducenda ad auxilia catholicae veritatis, alter a singulari Bibliorum scientia mag-nisque ad eorum usum laboribus, nomine Coctoris maximi praeconio Ecclesiae est honestatus. — Ex eo tempore ad undecimum usque saeculum, quamquam huiusmodi contentio studiorum non pari atque antea ardore ac fructu viguit, viguit tamen, opera praesertim hominum sacri ordinis. Curaverunt enim, aut qua- veteres in hac re fructuosiora reliquissent deligere, eaque apte digesta de suisque aucta pervulgare. ut ab Isidoro Hispalensi, Beda, Alenino factum est in primis ; aut sacros codices illustrare glossis, ut Valafridus Strabo ct Anselmus Laudunensis, aut eorumdem integritati novis curis consulere, ut Petrus Damianus et Lanfrancus fecerunt. — Saeculo autem duodecimo allegoricam Scripturae enarrationem bona cum laude plerique tractarunt : in eo genere S. Bernardus ceteris facile antecessit, cuius etiam sermones nihil prope nisi divinas Litteras sapiunt. — Sed nova et laetiora incrementa ex disciplina accessere Scholasticorum. Qui, etsi in germanam versioni» latina) lectionem studuerunt inquirere, confee-taque ab ipsis Correctoria biblica id plane testantur, plus tamen studii industriaequo in interpretatione et explanatione collocaverunt. Composite enim dilueideque, nihil ut melius antea, sacrorum verborum sensus varii distincti ; cuiusque pondus in re theologica perpensum ; definita- librorum partes, argumenta partium ; investigata scriptorum proposita ; explicata sententiarum inter ipsas necessitudo ct connexio : ') 8. liier, in Mich. 1. 10. 2) Cone. Trid. sess. V, decret. de reform. 1. ») Ibid. 1—2. »'interca dc Scripturis lectam doctrinae copiam admodum produnt, tum de thologia libri, tum in easdem commentaria ; quo etiam nomine Thomas Aquinas inter eos habuit palmam. — Postquam vero Clemens V decessor Noster Athenaeum in Urbe et celeberrimas quasque studiorum Universitates litterarum orientalium magisteriis auxit, exquisitius homines nostri in nativo Hibliorum codice et in exemplari latino elaborare coeperunt. Revecta deinde ad nos eruditione Graecorum, multoque magis arte nova libraria feliciter inventa, cultus Scriptura- sancta- latissime accrevit. Mirandum est enim quam brevi a-tatis spatio multiplicata pra-lo sacra exemplaria, migata pra-cique, catholicum orbem quasi compleverint : adeo per id ipsum tempus, contra quam Ecclesia; hostes calumniantur, in honore et amore erant divina volumina. — Ncque pra-tereundum est, quantus doctorum virorum numerus, maxime ex religiosis familiis, a Viennensi. Concilio ad Tridentium», in rei biblica- bonum provenerit: qui et novis usi subsidiis et varia* eruditionis ingeniique sui segetem conferentes, non modo auxerunt congestas maiorum opes, sed quasi munierunt viam ad praestantiam subsecuti sarculi, quod ab eodem Tridentino effluxit, quum nobilissima Vatium astas propemodum redi isse visa est. Nec enim quisquam ignorat, Nobisqtie est memoratu ineundum, decessores Nostros, a Pio IV ad Clementem VIII, auctores fuisse ut insignes illa; editiones adornarentur versioni»» veterum, Vulgata; et Alexandrinae; qua- deinde, Sixti V eiusdemque Clementis iussu et auctoritate, emissae, in communi usu versantur. Per eadem autem tempora, notum est, quum ver siones alias Hibliorum antiquas, tum polyglottas Antuerpiensem et Parisienscm, diligentissime esse editas, sincera- investiganda; sententia- peraptas: nec ullum esse utriusque Testamenti librum, qui non plus uno nactus sit bonum explanatorem, ncque graviorem ullam de iisdem rebus quaestionem, qua- non multorum ingenia fecundissime exercuerit : quos inter non pauci, iique studiosiores Ss. Patrum, nomen sibi fecere eximium. Ncque, ex illa demum aitate, desiderata est nostrorum sollertia ; quum clari subinde viri de iisdem studiis bene sint meriti, sacrasque Litteras contra rationalismi commenta, ex philologia et finitimis disciplinis detorta, simili argumentorum genere vindicarint. — Ha-c omnia qui probe ut oportet considerent, dabunt profecto, Ecclesiam, nec ullo unquam providentia; modo defuisse, quo divina-Scriptura- fontes in lilios suos salutariter derivaret, atipie illud pratsidium, in quo divinitus ad eiusdem tutelam decusquc locata est, retinuisse perpetuo omnique studiorum ope exornasse, ut nullis externorum hominum incitamentis eguerit, egeat. lam postulat a Nobis instituti consilii ratio, ut qua- bis de studiis recte ordinandis videantur optima, ea vobiscum communicemus, Venerabiles Fratres. Sed principio quale adversetur et instet hominum genus, quibus vel artibus vel armis confidant, interest utique hoc loco recognoscere. — Scilicet, ut antea cum iis prsecipue res fuit qui privato indicio freti, divinis traditionibus et magisterio Ecclesia-repudiatis, Scripturam statuerant unicum revelationis fontem supremumque indicem fidei ; ita nunc est cum Rationalistis, qui eorum quasi filii et heredes, item sententia innixi sua, vel lias ipsas a patribus acceptas Christiana; fidei reliquias prorsus abiecerunt. Divinam enim vel revelationem vel inspirationem vel Scripturam sacram, omnino ullam negant, »eque alia prorsus ea esse dictitant, nisi hominum artificia et commenta : illas nimirum, non veras gestarum rerum narrationes, sed aut ineptas fabulas aut historias mendaces; ea, 11011 vaticinia et oracula, sed aut confictas post eventus pranlictiones aut ex naturali vi praesensiones; ea, non veri nominis miracula virtutisque divinai ostenta, sed admirabilia quu-dam, nequaquam natura* viribus maiora, aut praestigias et mythos quosdam : evangelia et scripta apostolica aliis plane auctoribus tribuenda. — Uniusmodi portenta errorum, quibus sacrosanctam divinorum Librorum veritatem putant convelli, tamquam decretoria pronuntiata novae cuiusdam scientia- Uberte, obtrudunt : qua- tamen adeo incerta ipsimet habent, ut eisdem in rebus crebrius immutent et suppleant. Quum vero tam impie de Deo, de Christo, de Evangelio et reliqua Scriptura sentiant et pnvdicent, 11011 desunt ex iis qui theologi et christiani et evangelici haberi velint, et honestissimo nomine obtendant inscientis ingenii temeritatem. Ilis addunt sese consiliorum participes adiutoresque e ceteris disciplinis non pauci, quos eadem revelatarum rerum intolerantia ad oppugnationem Hibliorum similiter trahit. Satis autem deplorare 11011 possumus, quam latius in dies acriusquc luce oppugnatio geratur. Geritur in eruditos et graves homines, quamquam illi non ita difficulter sibi possunt cavere ; at maxime contra indoctorum vulgus omni consilio et arte infensi hostes nituntur. Libris, libellis, diariis exitiale virus infundunt; id concionibus, id sermonibus insinuant; omnia iam pervasere, et multas tenent, abstractas ab Ecclesia' tutela, adolescentium scholas, ubi credulas mollesque mentes ad contemptionem .Scripturae, per ludibrium etiam et scurriles iocos, depravantur misere. — Ista sunt, Venerabiles Fratres, qua- commune pastorale studium permoveant, incendant; ita ut huic nova; falsi nominis sdentile ') antiqua illa et vera opponatur, quam a Christo per Apostolos accepit Ecclesia, atque in dimicatione tanta idonei defensores Scriptura' sacra- exurgant. Itaque ea prima sit cura, ut in sacris Seminariis vel Academiis sic omnino tradantur divina; Littera;, quemadmodum et ipsius gravitas disciplina- et temporum necessitas admonent. Cuius rei causa, nihil profecto debet esse antiquius magistrorum delectione prudenti: ad hoc enim munus non homines quidem de multis, sed tales assumi oportet, quos magnus amor et diuturna consuetudo Bibliorum, atque opportunus doctrina' ornatus commendabiles faciat, pares officio. Neque minus prospiciendum mature est, horum postea locum qui sint excepturi. Iuverit idcirco, ubi commodum sit, ex alumnis optima; spei, theologia- spatium laudate emensis, nonnullos divinis Libris totos addici, facta eisdem plenioris cuiusdam studii aliquandiu facultate. Ita delecti institutique doctores, commissum munus adeant fidenter: in quo ut versentur optime et consentaneos fructus educant, aliqua ipsis documenta paulo explicatius impertire placet. — Ergo ingeniis tironum in ipso studii limine sic prospiciant, ut indicium in eis, aptum pariter Libris divinis tuendis atque arripienda; ex ipsis sententia-, conforment sedulo et excolant. Huc pertinet tractatus de introductione, ut loquuntur, biblica, ex quo alumnus commodam habet opem ad integritatem auctoritatemque Bibliorum convincendam, ad legitimum in illis sensum investigandum et assequendum, ad occupanda captiosa et radicitus evellenda. Quae quanti momenti sit disposite scienterque, comite et adiutrice theologia, esse initio disputata, vix attinet dicere, quum tota continenter tractatio Scriptura; reliqua hisce vel fundamentis nitatur vel luminibus clarescat. — Exinde in fructuosiorem huius doctrina- partem, qua; de interpretatione est, perstudiose incumbet praeceptoris opera; unde sit auditoribus, quo dein modo divini verbi divitias in profectum religionis et pietatis convertant. Intelligiinus equidem, enarrari in scholis Scripturas omnes, nec per amplitudinem rei, nec per tempus licere. Verumtamen, quoniam certa opus est via interpretationis utiliter expedienda-, utrumque magister prudens devitet incommodum, vel eorum qui de singulis libris cursim delibandum pra-bent, vel eorum qui in certa unius parte immoderatius consistunt. Si enim in plerisque scholis adeo non poterit obtineri, quod in Academiis maioribus, ut unus aut alter liber continuatione quadam et ubertate exponatur, at magnopere efficiendum est, ut librorum partts ad interpretandum selecta; tractationem habeant convenienter plenam : quo voluti specimine allecti discipuli et edocti, cetera ipsi perlegant adamentque in omni vita. Is porro, retinens instituta maiorum, exemplar in hoc sumet versionem vulgatam ; quam Concilium Tridentinum in publicis lectionibus, disputationibus, praedicationibus et expositionibus pro authentica habendam decrevit ‘-), atque etiam commendat quotidiana Ecclesia; consuetudo. Neque tamen non sua habenda erit ratio reliquarum versionum, quas Christiana laudavit usurpavitque antiquitas, maxime codicum primigeniorum. Quamvis enim, ad summam rei quod spectat, ex dictionibus Vulgata; hebnoa et gneca bene eluceat sententia, attamen si quid ambigue, si quid minus accurate inibi elatum sit, „inspectio praecedentis lingua;“, suasore Augustino, proficiet3). Iamvero per se liquet, quam multum navitatis ad haec adhiberi oporteat, quum demum sit „commentatoris officium, non quid ipse velit, sed quid sentiat ille quem interpretetur, exponere4)“. — Bost expensam, ubi opis sit, omni industria lectionem, tum locus erit scrutanda' et proponendae sententiae. Brimum autem consilium est, ut probata communiter interpretandi praescripta tanto experrectiore observentur cura quanto morosior ab adversariis urget contentio. Brop-terea cum studio perpendendi quid ipsa verba valeant, quid consecutio rerum velit, quid locorum similitudo aut talia cetera, externa quoque appositae eruditionis illustratio societur: cauto tamen, ne istius- ') L Tim, VI, 20. *) SesN. IV, (leer. de edit, et usu sacr. libror 3) De docr. ehr. III, 4. 4) S. Hier, ad Pammacli. modi quaestionibus plus temporis tribuatur et operae quam pernoscendis divinis Libris, neve corrogata multiplex rerum cognitio mentibus iuvenum plus incommodi afferat quam adiumenti. — Ex hoc, tutus erit gradus ad usum divina- Scripturae in re theologica. Quo in genere animadvertisse oportet, ad ceteras difficultatis causas, quae in quibusvis antiquorum libris intelligcndis fere occurrunt, proprias aliquas in Libris sacris accedere. Eorum enim verbis, auctoro Spiritu Sancto, res multae subiiciuntur quae lmmanae vim aciemquc rationis longissime vincunt, divina scilicet mysteria et quae cum illis continentur alia multa ; idque nonnunquam ampliore quadam et reconditiore sententia, quam exprimere littera et hermeneuticae leges indicare videantur: alios praeterea sensus, vel ad dogmata illustranda vel ad commendanda praecepta vitae, ipse litteralis sensus profecto adseiscit. Quamobrcm diffitendum 11011 est religiosa quadam obscuritate sacros Libros involvi, ut ad cos, nisi aliquo vite duce, nemo ingredi possit '): Deo quidem sic previdente (quae vulgata est opinio Ss. Patrum), ut homines maiore cum desiderio et studio illos perscrutarentur, resque inde operose perceptas mentibus animisque altius infigerent ; intelligerentque praecipue, Scripturas Deum tradidisse Ecclesiae, qua scillicet duce et magistra in legendis tractandisque eloquiis suis certissima uterentur. Ubi enim charismata Domini posita sint, ibi discendam esse veritatem, atque ab illis, apud quos sit successio apostolica, Scripturas nullo cum periculo exponi, iam sanctus docuit Irenaeus8) : cuius quidem cetcrorumque Patrum doctrinam Synodus Vaticana amplexa est, quando Triden-tinum decretum de divini verbi scripti interpretatione renovans, hanc illius mentem esse declaravit, at in rebus fidei et morum, ad aedificationem doctrinae christianae pertinentium, is pro vero sensu sacrae Scripturae habendus sit, quem tenuit ac tenet sancta Mater Ecclesia, cuius est indicare de cero sensu et interpretatione Scripturarum sanctarum; atque ideo nemini licere contra hunc sensum aut etiam contra unanimem consensum Patrum ipsam Scripturam sacram interpretari3). — Qua plena sapientiae lege nequaquam Ecclesia pervestigationem scientiae biblicae retardat aut coercet ; sed eam potius ab errore integram praestat, plurimumque ad veram adiuvat progressionem. Nam privato cuique doetori magnus patet campus, in quo, tutis vestigiis, sua interpretandi industria praeclare certet Ecclesiaeque utiliter. I11 locis quidem divinae Scripturae qui expositionem certam et definitam adhuc desiderant, effici ita potest, ex suavi Dei providentis consilio, ut, quasi praeparato studio, indicium Ecclesiae maturetur; in locis vero iam definitis potest privatus doctor aeque prodesse, si eos vel enucleatius apud fidelium plebem et ingeniosius apud doctos edisserat, vel insignius evincat ab adversariis. Quapropter praecipuum sanctumque sit catholico interpreti, ut illa Scripturae testimonia, quorum sensus authentico declaratus est, aut per sacros auctores, Spiritu Sancto afflante, uti multis in locis novi Testamenti, aut per Ecclesiam, eodem Sancto adsistente Spiritu, sive solemni indicio, sive ordinario et universali magisterio*), eadem ipse ratione interpretetur ; atipie ex adi umentis disciplinae sute convincat, eam solam interpretationem, ad sante her-meneuticae leges, posse recte probari. In ceteris analogia fidei sequenda est, et doctrina catholica, qualis ex auctoritate Ecclesiae accepta, tamquam summa norma est adhibenda : nam quum et sacrorum Librorum et doctrinae apud Ecclesiam depositae idem sit auctor Deus, profecto fieri nequit, ut sensus ex illis, qui ab hac quoquo modo discrepet, legitima interpretatione eruatur. Ex quo apparet, eam interpretationem ut ineptam et falsam reiiciendam, quae, vel inspiratos auctores inter sc quodammodo pugnantes faciat, vel doctrinae Ecclesiae adversetur. — Huius igitur disciplinae magister hac etiam laude floreat oportet, ut omnem theologiam egregie teneat, atque in commentariis versatus sit Ss. Vatnim Doctorumque et interpretum optimorum. Id sane incultat Hieronymus "'), multumquo Augustinus, qui insta cum querela, „Si unaquaeque disciplina, inquit, quamquam vilis et facilis, ut percipi possit, doctorem aut magistrum requirit, quid temerariae superbiae plenius, quam divinorum sacramentorum libros ab interpretibus suis nolle cognoscere!0)“. Id ipsum sensere et exemplo confirmavere ceteri Patres, qui „divinarum Scriptu- ') 8. Hier, ad Paulin, ite «hnlio Scvipl ep. L1II, 4. 2) C. hetr. IV, 2(1, 5. 3) Sess. III, cap. II, de revel.: »rescripsimus via, philosophia) et theologia; institutionem, eodem S. Thoma duce, religiose coluerint penitusque perceperint. Ita recto incedent, quum in re biblica, tum in ca theologia- parte quam positivam nominant, in utraque lietissime progressuri. Doctrinam catholicam legitima et sollerti sacrorum Bibliorum interpretatione probasse, exposuisse, illustrasse, multum id quidem est: altera tamen, eaque tam gravis momenti quam operis laboriosi, pars remanet, ut ipsorum auctoritas integra quam validissime asseratur. Quod quidem nullo alio pacto plene licebit universeque assequi, nisi ex vivo et proprio magisterio Ecclesia; qua; per se ipsa, oh suant nempe admirabilem propagationem, eximiam sanctitatem et inexhaustam in omnibus bonis fecunditatem, ob catholicam unitatem, invictamque stabilitatem, magnum quoddam et perpetuum est motivum credibilitatis et divinae suae legationis testimonium irrefragabile8). Quoniam vero divinum et infallibile magisterium Ecclesia), in auctoritate etiam saerre Scripturae consistit, huius propterea fides saltem humana asserenda in primis vindieandaque est : quibus ex libris, tamquam ex antiquitatis probatissimis testibus, Christi Domini divinitas et legatio, Ecclesia; hierarchiem institutio, primatus Vetro et successoribus cius collatus, in tuto apertoque collocentur. Ad hoc plurimum sane conducet, si plures sint e sacro ordine paratiores, qui hac etiam in parte pro tide dimicent et impetus hostiles propulsent, induti piarcipue armatura Dei, quam suadet Apostolus4), ncque vero ad nova hostium arma et pradia insueti. Quod pulcre in sacerdotum officiis sic recenset Chrysostomus: „Ingens adhibendum est studium ut Christi verbum habitet in nobis abundanter1'): ncque enim ad unum pugnae genus parati esse debemus, sed multiplex est bellum et varii sunt hostes; ncque iisdem omnes utuntur armis, ncque uno tantum modo no-biscum congredi moliuntur. Quare opus est., ut is qui cum omnibus congressurus est, omnium machinas artesque cognitas habeat, ut idem sit sagittarius et funditor, tribunus et manipuli ductor, dux et miles, pedes et eques, navalis ae muralis pugnae peritus : nisi enim omnes dimicandi artes noverit, novit diabolus per unam partem, si sola negligatur, praedonibus suis immissis, oves diripere0)“. Fallacias hostium artesque in hac re ad impugnandum multiplices supra adumbravimus: iain, quibus praesidiis ad defensionem nitendum, commoneamus. — Est primum in studio linguarum veterum orientalium simulque in arte quam vocant criticam. Utriusqne rei scientia quum hodie in magno sit pretio et laude, ea clerus, plus minusve pro locis et hominibus exquisita, ornatus, melius poterit decus et munus sustinere suum ; nam ipse omnia omnibus7) fieri debet, paratus semper ad satisfactionem omni poscenti rationem de ea quae in ipso est spe8). Ergo sacrae Scripturae magistris necesse est atque theologos addecet, eas linguas cognitas habere quibus libri canonici sunt primitus ab hagiographis exarati, easdemque optimum factu erit si colant alumni Ecclesiae, qui praesertim ad academicos theologia) gradus aspirant. Atque etiam curandum ut omnibus in Acadcmiis, quod i am in multis receptum laudabiliter est, de ceteris item an- ') Summ, theol. p. I, 4. I, a. 5 ad 2. 2) Ibid. a. 8. s) Cone. Vat. *o$x. Ili, c. Ili, de fide. *) Eph. VI, 13, seqq. 6) Ofr. Col. III, 16. °) De sacerd. IV, 4. 7) I Cor. IX, 22. 8) 1 Petr. III, 15. tiquis linguis, maxime semiticis, deque congruente cum illis eruditione, sint magisteria, eorum in primis usui qui ad sacras Litteras protitendas designantur. — Hos autem ipsos, eiusdem rei gratia, doctiores esse oportet atque exercitatiores in vera artis criticai disciplina : perperam enim et cum religionis damno inductum est artificium, nomine honestatum criticai sublimioris, quo, ex solis internis, uti loquuntur, rationibus, cuiuspiam libri origo, integritas, auctoritas diiudicata emergant. Contra perspicuum est, in quaestionibus rei historicae, cuiusmodi origo et conservatio librorum, historiae testimonia valere prae ceteris, eaque esse quam studiosissime et conquirenda et excutienda: illas vero rationes internas plerumque non esse tanti, ut in causam, nisi ad quamdam confirmationem, possint advocari. Secus si fiat, magna profecto consequentur incommoda. Nam hostibus religionis plus confidentiae futurum est ut sacrorum authenticitatem Librorum impetant et discerpant : illud ipsum quod extollunt genus criticae sublimioris, eo demum recidet, ut suum quisque studium praeiudicatamque opinionem interpretando sectentur: inde ncque Scripturis quaesitum lumen accedet, ncque ulla doctrinae oritura utilitas est, sed certa illa patebit erroris nota, quai est varietas et dissimilitudo sentiendi, ut iam ipsi sunt documento huiusce nova; principes disciplinae : inde etiam, quia plerique infecti sunt vanae philosophiae et rationalismi placitis, ideo prophetias, miracula, cetera quaecumque naturae ordinem superent, ex sacris Libris dimovere non verebuntur. — Congrediendum secundo loco cum iis, qui sua physicorum scientia abusi, sacros Libros omnibus vestigiis indagant, unde auctoribus inscitiam rerum talium opponant, scripta ipsa vituperent. Quae quidem insimulationes quum res attingant sensibus obiectas, eo periculosiores accidunt, manantes in vulgus, maxime in deditam litteris iuventutem ; quae, semel reverentiam divinae revelationis in uno aliquo capite exuerit, facile in omnibus omnem eius fidem est dimissura. Nimium sane constat, de natura doctrinam, quantum ad percipiendam summi Artificis gloriam in procreatis rebus impressam aptissima est, modo sit convenienter proposita, tantum posse ad elementa sanae philosophiae evellenda corrumpendosque mores, teneris animis perverse infusam. Quapropter Scripturae sacrae doctori cognitio naturalium rerum bono erit subsidio, quo huius quoque modi captiones in divinos Libros instructas facilius detegat et refellat. — Nulla quidem theologum inter et physicum vera dissensio intercesserit, dum suis uterque finibus se contineant, id caventes, secundum 8. Augustini monitum, „ne aliquid temere et incognitum pro cognito asserant')“. Sin tamen dissenserint, quemadmodum se gerat theologus, summatim est regula ab eodem oblata : „Quidquid, inquit, ipsi de natura rerum veracibus documentis demonstrare potuerint, ostendamus nostris Litteris non esse contrarium ; quidquid autem de quibuslibet suis voluminibus his nostris Litteris, idest eatlmlic:e fidei, contrarium protulerint, aut aliqua etiam facultate ostendamus, aut nulla dubitatione credamus esse falsissimum2)“. De cuius sequi tate regulae in consideratione sit primum, scriptores sacros, seu verius „Spiritum Dei, qui per ipsos loquebatur, noluisse ista (videlicet intimam adspectabilium rerum constitutionem) docere homines, nulli saluti profutura3)“; quare eos, potius quam explorationem naturae recta persequantur, res ipsas aliquando describere et tractare aut quodam translationis modo, aut sicut communis sermo per ea ferebat tempora, hodicque de inultis fert rebus in quotidiana vita, ipsos inter homines scientissimos. Vulgari autem sermone quum ea primo proprieque efferantur quae cadant sub sensus, non dissimiliter scriptor sacer (monuitque et Doctor Angelicus) „ea secutus est, quae sensibiliter apparent4)“, seu quae Deus ipse, homines alloquens, ad eorum captum significavit humano more. — Quod vero defensio Scripturae sanctae agenda strenue est, non ex eo omnes aeque sententiae tuendae sunt, quas singuli Patres aut qui deinceps interpretes in eadem declaranda ediderint: qui prout erant opiniones aetatis, in locis edisserendis ubi physica aguntur, fortasse non ita semper indicaverunt ex veritate, ut quaedam posuerint, quae nunc minus probentur. Quocirca studiose dignoscendum in illorum interpretationibus, quaenam reapse tradant tamquam spectantia ad fidem aut cum ea maxime copulata, quaenam unanimi tradant consensu ; namque „in his quae de necessitate fidei non sunt, licuit Sanctis diversimode opinari, sicut et nobis“, ut est 8. Thomae sen- ') In Oen. op. imperf. IX, 30. *) De Oen. ad, litt. I, 21, 41. 8) 8. Aug. ib. II, 9, 20. 4) Summa theol. j>. I, q. LXX, a. 1 ad 3. lentia1). Qui et alio loco prudentissime habet: „Milii videtur tutius esse, huiusmodi, qua) philosophi communiter senserunt, et nostra) fidei non repugnant, nee sic esse asserenda ut dogmata fidei, etsi aliquando sul* nomine philosophorum introducantur, nee sic esse neganda tamquam fidei contraria, ne sapientibus huius mundi occasio contemnendi doctrinam fidei praebeatur2)“. Sane, quamquam ea, quae speculatores naturae certis argumentis certa iam esse affirmarint, interpres ostendere debet nihil Scripturis recte explicatis obsistere, ipsum tamen ne fugiat, factum quandoque esse, ut certa quaedam ab illis tradita, postea in dubitationem adducta sint et repudiata. Quod si physicorum scriptores terminos disciplinae sua) transgressi, in provinciam philosophorum perversitate opinionum invadant, eas interpres theologus philosophis mittat refutandas. — Haec ipsa deinde ad cognatas disciplinas, ad historiam praesertim, iuvabit transferri. Dolendum enim, multos esse qui antiquitatis monumenta, gentium mores et instituta, similiumque rerum testimonia magnis ii quidem laboribus perscrutentur et proferant, sed eo saepius consilio, ut erroris labes in sacris Libris deprehendant, ex quo illorum auctoritas usquequaque infirmetur et nutet. Idque nonnuli et nimis infesto animo faciunt nec satis lequo indicio: qui sie fidunt profanis libris et documentis memoriae priscae, perinde ut nulla eis ne suspicio quidem erroris possit subesse, libris vero Scripturae sacrae, ex opinata tantum erroris specie, ncque eà probe discussa, vel parem abnuunt fidem. Fieri quidem potest, ut quaedam librariis in codicibus describendis minus recte exciderint ; quod considerate indicandum est, nec tacile admittendum, nisi quibus locis rite sit demonstratum : fieri etiam potest, ut germana alicuius loci sententia permaneat anceps ; cui enodandae multum afferent optimae interpretandi regulae : at nefas omnino fuerit, aut inspirationem ad aliquas tantum sacrae Scripturae partes coangustare, aut concedere sacrum ipsum errasse auctorem. Nec enim toleranda est eorum ratio, qui ex istis difficultatibus sese expediunt, id nimirum dare non dubitantes, inspirationem divinam ad res fidei morumque, nihil praeterea, pertinere, eo quod falso arbitrentur, de veritate sententiarum quum agitur, non adeo exquirendum quaenam dixerit Deus, ut non magis perpendatur quam ob causam ea dixerit. Etenim libri omnes atque integri, quos Ecclesia tamquam sacros et canonicos recipit, cum omnibus suis partibus, Spiritu Sancto dictante, conscripti sunt ; tantum vero abest ut divinae inspirationi error ullus subesse possit, ut ea per se ipsa, non modo errorem excludat omnem, sed tam necessario excludat et respuat, quam necessarium est, Deum, summam Veritatem, nullius omnino erroris auctorem esse. — Hree est antiqua et constans fides Ecclesia), solemni etiam sententia in Conciliis definita Florentino et Tridentino ; confirmata denique atque expressius declarata in Concilio Vaticano, a quo absolute edictum : Veteris et novi Testamenti libri integri cum omnibus suis partibus, prout in eiusdem Concilii (Tridentini) decreto recensentur, et in veteri vulgata latina editione habentur, pro sacris et canonicis suscipiendi sunt. Eos vero Ecclesia pro sacris et canonicis habet, non ideo quod sola humana industria concinnati, sua deinde auctoritate sint approbati; nec ideo dumtaxat, quod revelationem sine errore contineant; sed prop-terea quod Spiritu Sancto inspirante conscripti, Deum habent auctorem3). Quare nihil admodum refert, Spiritum Sanctum assumpsisse homines tamquam instrumenta ad scribendum, quasi, non quidem primario auctori, sed scriptoribus inspiratis quidpiam falsi elabi potuerit. Nam supernaturali ipse virtute ita eos ad scribendum excitavit et movit, ita scribentibus adstitit, ut ea omnia eaque sola quae ipse iuberet, et recte mente conciperent, et fideliter conscribere vellent, et apte infallibili veritate exprimerent : secus, non ipse esset auctor sacrae Scripturae universae. Hoc ratum semper habuere Ss. Patres : „Itaque, ait Augustinus, quum illi scripserunt quae ille ostendit et dixit, nequaquam dicendum est, quod ipse non scripserit : quandoquidem membra eius id operata sunt, quod dictante capite cognoverunt4)“ : pronunciatque 8. Gregorius M. : „Quis haec scripserit, valde supervacanee quaeritur, quum tamen auctor libri Spiritus Sanctus fideliter credatur. Ipse igitur haec scripsit, qui scribenda dictavit : ipse scripsit qui et in illius opere inspirator extitit5)“. Consequitur, ut qui in locis authenticis Librorum sacrorum ') In Sent. II, dist. II, q. I, a. 3. *) Opuse. X. 6) Sess. Ili, e. II, de revet. *) De consensu Evangel. 1. I, C. 35. 5) Prof. in Job, n. 2. quidpiam l'aIsi contineri posse existiment, ii protecto aut catholicam divinae inspirationis notionem pervertant, aut Deum ipsum erroris faciant auctorem. Atipie adeo Patribus omnibus et Doctoribus persua-sissimum fuit, divinas Litteras, quales ab hagiographis editae sunt, ab omni onmino errore esse immunes, ut propterea 11011 pauca illa, quae contrarii aliquid vel dissimile viderentur afferre (eademque fere sunt quae nomine novae scientiae nunc obiieiunt), 11011 subtiliter minus quam religiose componere inter se et conciliare studuerint ; professi unanimes, Libros eos et integros et per partes a divino aeque esse afflatu, Deum que ipsum per sacros auctores elocutum nihil admodum a veritate alienum ponere potuisse. La valeant universe qua1 idem Augustinus ad Hieronymum scripsit : „Ego enim fateor caritati tuso, solis eis Scripturarum libris qui iam cononici appellantur, didici hunc timorem honoremque deferre, ut nullum eorum auctorum scribendo aliquid errasse tinnissimo credam. Ac si aliquid in eis offendero litteris quod videatur contrarium veritati, nihil aliud quam vel mendosum esse codicem, vel interpretem 11011 assecutum esse quod dictum est, vel me minime intellexisse 11011 ambigam1)“. At, vero omni graviorum artium instrumento pro sanctitate Bibliorum plene perfecteque contendere, multo id maius est, quam ut a sola interpretum et theologorum sollertia aequum sit expectari. Eodem optandum est conspirent et eormitantur illi etiam ex catholicis viris, qui ab externis doctrinis aliquam sint nominis auctoritatem adepti. I lorum sane ingeniorum ornatus, si nunquam antea, ne nune quidem, Dei beneficio, Ecclesiae deest ; atipie litinam eo amplius in (idei subsidium augescat. Nihil enim magis oportere ducimus, quam ut plures validioresque nanciscatur veritas propugnatores, quam sentiat adversarios; ncque res ulla est quae magis persuadere vulgo possit obsequium veritatis, quam si eam liberrime profiteantur qui in laudata aliqua praestent facultate. Quin facile etiam cessura est obtrectatorum invidia, aut certe 11011 ita petulanter iam traducere illi audebunt inimicam scientiae, fidem, quum viderint a viris scientiae laude nobilibus summum fidei honorem reverentiamque adhiberi. — Quoniam igitur tantum ii possunt religioni importare commodi, quibus cum catholicae professionis gratia felicem indolem ingenii benignum Numen impertiit, ideo in hac acerrima agitatione studiorum quae Scripturas quoquo modo attingunt, aptum sibi quisque eligant studii genus, in quo aliquando excellentes, oblecta in illas improbae scientiae tela, non sine gloria, repellant. — Quo loco gratum est illud pro merito comprobare nonnullorum catholicorum consilium, qui ut viris doctioribus suppetere possit unde huius-modi studia omni adiumentorum copia pertractent et provehant, coactis societatibus, largiter pecunias solent conferre. Optima sane et peropportuna temporibus pecuniae collocandae ratio. Quo enim catholicis minus praesidii in sua studia sperare licet publice, eo promptiorem effusioremque patere decet privatorum liberalitatem ; ut quibus a Deo aucti sunt divitiis, eas ad tutandum revelatae ipsius doctrinae thesaurum velint convertere. - Tales autem labores ut ad retri biblicam vere proficiant, insistant eruditi in iis tamquam principiis, quae supra a Nobis praelinita sunt; fideliterque teneant, Deum, conditorem rectoreinque rerum omnium, eum dem esse Scripturarum auctorem : nihil propterea ex rerum natura, nihil ex historia; monumentis colligi posse quod cum Scripturis revera pugnet. Si quid ergo tale • videatur, id sedulo submovendum, tum adhibito prudenti theologorum et interpretum indicio, quidnam verius verisimiliusvc habeat Scripturae locus, de quo disceptetur, tum diligentius expensa argumentorum vi, quae contra adducantur. Ncque ideo cessandum, si qua in contrarium species etiam tum resideat ; nam, quoniam verum vero adversari haudquaquam potest, certum sit aut in sacrorum interpretationem verborum, aut in alteram disputationis partem errorem incurrisse : neutrum vero si necdum satis appareat, cunctandum interca de sententia. Permulta enim ex omni doctrinarum genere sunt diu multumque contra Scripturam iactata, qua; nunc, utpote inania, penitus obsolevere : item 11011 pauca de quibusdam Scripturae locis (11011 proprie ad fidei morumque pertinentibus regulam) sunt quondam interpretando proposita, in quibus rectius postea vidit acrior quaedam• investigatio. Nempe opinionum commenta delet dies ; sed „veritas manet et invalescit in aeternum '2)“. Quare, sicut nemo sibi arrogaverit ut omnem recte intelligat Scripturam, in qua se ipse plura nescire quam scire fassus est Augustinus ”), ita, si quid ilici" ') Kp. LXXXII, I et crebrius alibi. *) 111 Esdr. 4, 38. a) Ad Innuar, ep. LV, 21. «levit ditlieilius «inani explicari possit, quisque eam sumet cantionem temperationemque eiusdem Doctovis: „Melius est vel premi incognitis sed utilibus signis, quam inutiliter ea interpretando, a iugo servitutis eductam cervicem laqueis erroris inserere1)“. — Consilia et iussa Nostra si probe verecunde-que erunt secuti qui subsidiaria luce studia profitentur, si et scribendo et docendo studiorum fructus dirigant ad lmstes veritatis redarguendos, ad fidei damna in inventate praecavenda, tum demum la-tari poterunt dignà se opera sacris Litteris inservire, eamque rei catholica; opem afferre, qualem de filiorum pietate et doctrinis i ure sibi Ecclesia pollicetur. Haec sunt, Venerabiles Fratres, qua; de studiis »Scriptura- sacra; pro opportunitate monenda et pra-cipicnda. aspirante Deo, eensuimus. lam sit vestrum curare, ut qua par est religione custodiantur et observentur: sic ut debita Deo gratia, de communicatis humano generi eloquiis sapientia: sua;, testatius eniteat, optataeque utilitates redundent, maxime ad sacra- mventutis institutionem, qua: tanta est cura Nostra et spes Ecclesia:. Auctoritate nimirum et hortatione date alacres operam, ut in »Seminariis, atquo in A eadem iis quae parent ditioni vestrae, luce studia insto in honore consistant vigeantque. Integre feliciter«pie vigeant, moderatrice Ecclesia, secundum saluberrima documenta et exempla Ss. Patrum lauda-tamque maiorum consuetudinem : atque talia ex temporum cursu incrementa accipiant quae vere sint in praesidium et gloriam catholicae veritatis, nata- divinitus ad perennem populorum salutem. Omnes denique alumnos et administros Ecclesia; paterna caritate admonemus, ut ad sacras Litteras adeant summo semper affectu reverentiae et pietatis: nequaquam enim ipsarum intelligentia salutariter ut- opus est patere potest, nisi remota scientia: terretur arrogantia, studioque sancte excitato eis quw desursum est sapientiae. Cuius in disciplinam semel admissa mens, atque inde illustrata et roborata, mire valebit ut etiam humanae scientia; quae sunt fraudes dignoscat et vitet, qui sunt solidi fructus percipiat et ad aeterna referat: inde potissime exardescens animus, ad emolumenta virtutis et divini amoris spiritu vehementiore contendet : Beati qui scrutantur testimonia eius, in toto corde exquirunt eum 2). lam divini auxilii spe freti et pastorali studio vestro contisi, Apostolicam benedictionem, caelestium munerum auspicem Nostraeque singularis benevolentiae testem, vobis omnibus, universoque < flero et populo singulis concredito, peramanter in Domino impertimus. Datum Romae apud 8. Petrum die XVI11 novernbris anno MDCCCXCIII. Pontificatus Nostri sextodecimo. LEO PP. XIII. II. Erlaß der k. k. Statthallerei iit Gru; tiont 23. Uovember 1893 Zahl 29.263 lirtrrffrnì) i»is Miil|rtn-Art|uiunlnil »omnttr Pfrlnben. „|tnch der vom hohen f. k. Ministerium für Cultns und Unterricht mit dem Erlasse vom 31, Oetober 1893 Zahl 20.005 anher bekanntgegebenen Verfügung des k. k. Finanzministeriums vom 5. Juli 1893 Zahl 18.811 ist das Gebührenäquivalent von vaeanten Pfründen im Sinne der Finanz-Ministerial- Erlässe vom 18. Februar 1885 Zahl 37.138, 30. Jänner 1890 Zahl 41.300 und 4. Jänner 1893 Zahl 15.023 nach Ablauf der Intercalarci vom Religionsfonde insoweit einzuheben, als von dem Reinerträge des Beneficinms nach Abrechnung der für den Administrator bestimmten Remuneration zu Gunsten dieses Fondes noch eine Quote erübrigt. Indem nun wegen unmittelbarer Flüssigmachung des Gebühren - Aeqnivalentes für die vaeanten Pfründen ans dem Religionsfonde unter Einem die nolhigen Verfügungen getroffen werden, >vird das hoch-würdige fürstbischöfliche Ordinariat ersucht, die unterstehende Geistlichkeit mittels Currende gefälligst dahin zu verständigen, daß Provisoren vacanter Pfründen zur Zahlung eines Gebührenäquivalentes für die Intercalar- !) De doctr. ehr. III, 9, 18. 2) Ps. XVIII, 2. periode nicht mehr verpflichtet sind und etwaige diesbezüglich an^ sie ergehende Zahlungsaufträge anher in Vorlage zu bringen haben." Wird dem Wohlehrwürdigen Clerus zur Darnachachtung mitgetheilt. mi. Ausschreibung der Lehrstellen für den Imth. Religionsunterricht an den Staats-gymnasten in Gilli und Marburg. Dom hochlvbl. k. k. Landesfchulrathe für Steiermark sind unterm 10. Dezember d. I. Z. 8852, beziehungsweise 14. Dezember d. I. Z. 9040 folgende zwei Concursausschreibungen anher mitgetheilt worden : „Am Staatsghmnasium in Cilli gelangt mit Beginn des Schuljahres 1894/5 die Stelle des katholischen Religionslehrers mit voller Lehrverpflichtung und den systemisirten Bezügen eines wirklichen k. k. Gymnasiallehrers zur Besetzung. Bewerber um diese Stelle haben ihre an das k. k. Ministerium für Cultus und Unterricht gerichteten, vorschriftsmäßig instruirten Gesuche im vorgeschriebenen Wege bis Ende Februar 1894 beim k. k. Laudesschulrathe für Steiermark in Graz einzubringen." „Am Staatsgymnasium in Marburg kommt mit Beginn des Schuljahres 1894/5 die Stelle eines zweiten katholischen Neligionslehrers mit sloveni scheu und deutscher Unterrichtssprache zur Besetzung. Bewerber um diese Stelle, mit der in Gemäßheit des Punktes 2 der hohen Minist.-Vdg. vom 19. Juli 1856 Zahl 10.509 ein Gehalt jährlicher 630 fl. mit dem Ansprüche ans die systemmäßigen Decen-nalzulagen und die gesetzliche Activitätszulage verbunden ist, haben ihre gehörig belegten Gesuche im vorschriftsmäßigen Wege bis 1. März 1894 beim k. k. Landesschlllrathe für Steiermark in Graz zu überreichen. Später einlangende Gesuche werden nicht berücksichtiget." Nachdem das heilige Koncil von Trient auf die Wichtigkeit des Lehramtes an den Gymnasien hingewiesen, fügt es bei: „Et ne sub specie pietatis impietas disseminetur, statuit eadem sancta synodus, neminem ad hujusmodi lectionis officium . . . admittendum esse, qui prius ab episcopo loci de vita, moribus et scientia examinatus et approbatus non fuerit“. Sess. V. Decr. de Ref. cap. I. Dieser Bestimmung gemäß wird die Concursprüfung, welche sich auf sämmtliche vorzutragenden Disciplinen und auf die Katechetik und Pädagogik zu erstrecken hat, am 12. und 13. Februar 1894 in der Ordinariatskanzlei abgehalten werden. Die Prüfling beginnt um 7 Uhr Morgens. Entsprechend der Bestimmung der I. Divcesansynode von Lavant pag. 54. werden nach erfolgter Ernennung die Nominirten das Juramentum professionis fidei Tridentinac zu leisten haben, bevor ihnen die erforderliche kirchliche Mission ertheilt wird. IV. Diöceslm-Ullchrichten. llebcrsctzt wurden die Herren Kapläne: Franz Munda, Priester des D. R.-O., von Frieda» nach St. Nikolai bei Frieda» und Andreas Gliebe, Priester des D. R.-O., von Polstran nach Friedau. F. B. Lavanter Ordinariat in Marburg, am 30. December 1893. f Michael» Fürstbischof. El. Svrillue-Buchdruckcrki in Marburg, 4» «J* * M» »I* “j» W> MM Ä 4m m D £ M 4% ¥* fa» po božji milosti in božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, častiti duhovščini in vsem vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti sv. Duha ! Preljubi v Gospodu! mi kardinal Baroni j je vselej, kadar je obiskal cerkev sv. Petra v Rimu, ponižno-priklonil svojo glavo pred bronasto podobo sv. Petra, stoječo ob njegovem grobu, in ko se je s čelom doteknil desne noge častitljive podobe Petrove in jo je poljubil, ponovil je besede devetega člena apostolske vere: Verujem v sveto katoliško cerkev. Učeni in pobožni mož, ki nam je zgodovino sv. cerkve kaj obširno in vestno popisal, je pač s tem posebnim počeščevanjem podobe sv. Petra naznanjal svoje globoko prepričanje, da se sv. cerkev ne sme in ne more ločiti od sv. Petra, da je ona le tam. kjer je sv. Peter, kjer so rimski papež. O tej eni edini, sveti, katoliški in apostolski cerkvi, kakor so našo sveto mater že leta 325 imenovali na Nicejskem zboru v svetem Duhu zbrani katoliški školje, hočem v svojem letošnjem postnem pastirskem listu govoriti, in to iz dobro opravičenih razlogov. Letos bode namreč prvo postno nedeljo petdeset let, odkar so bili dne 19. februvarija leta 1843 sedanji sveti oče Leon XIII. v starodavni cerkvi sv. Lavrencija, znani pod imenom Inpaneeperna, od kardinala Lambruschinija posvečeni za Škota. Na sopraznik sv. Lucije dne 13. decembra tudi tekočega leta bodo pa slavno vladajoči papež praznovali štiridesetletnico, kar so bili od preblagega svojega prednika Pija IX. izvoljeni za kardinala. Ker bodo torej vidni poglavar naše sv. cerkve slavili letos dvojna prelepo duhovno svečanost, katera bode, ker je veličastnejša od zlatega mašniškega jubileja obhajanega dne 31. januvarija 1878, obračala vseh oči na se, hočemo tudi mi svoje oči in misli povzdigniti od vsakdanjih opravkov ter se prijazno v medsebojno 1 spodbudo pogovarjati o tolažljivi resnici, da je naš božji Vzveličar Jezus Kristus ustanovil sv. cerkev za to, da bi izmed nas ni k d o pogubljen ne bil in bi vsi dosegli večno vzveličanje. Sv. cerkev je po besedah apostola Pavla steber resnice, ki se omajal ne bode; v sv. cerkvi je shranil ljubi Jezus kakor v bogati zakladnici vse milosti, ki so nam potrebne, da smo srečni na tem svetu in se vzveličamo v nebesih na večno. Deveti člen apostolske vere bi se moral v našem času pogoje razlagati ; kajti svoje dni so sovražniki napadali le eno ali drugo resnico cerkveno, dandanes pa bi radi kar mahoma ves katoliški nauk podrli s tem, da bi veljavo sv. cerkve spodkopali in pa sv. očetu vzeli njim od Boga samega izročeno čast in oblast. In prav za to hočem v svojem listu, ki vam ga pišem za sveti postni čas, obširneje govoriti o rimskokatoliški cerkvi, naj se v mojih prsih in v vaših srcih vname iskrena ljubezen do izvoljene neveste Kristusove, naj je v prihodnje neomahljiva naša udanost in pokorščina do najvišega pastirja naših neumerjočih duš, do sv. očeta Leona XIII. Ker pa vem, da brez božje milosti grešen človek nič za večno življenje koristnega storiti ne more, zato prosim tvoje milosti in tvoje pomoči o Gospod, ki si mi izročil s škofovsko častjo težavno apostolsko službo ! Izročam se tvoji materni priprošnji o Marija, nebes in zemlje kraljica ! Prosi za me o sv. Jožef, rednik Jezusa Kristusa in skrbni varih sv. katoliške cerkve ! Varuj in brani me ti preslavni vojvoda nebeške vojne, sv. nadangelj Mihael, zoper peklenske oblasti, ki sovražijo sv. cerkev, ker sovražijo Jezusa Kristusa ! Služi pa naj ves moj sladki trud Bogu v čast, cerkvi v povišanje ter meni in moji duhovni čredi v večno vzveličanje. V la dobri in najboljši namen premišljujmo nastopne, prevesele resnice ! I. Božja je cerkev po svoji ustanovitvi in razširjatvi. invela katoliška cerkev, če bi tudi ne vedeli, kaj da je, kakor je nedavno trdil neki V’ učenjak, kajpada ne vede za vprašanje v katekizmu, kaj je katoliška cerkev ? in ne vede za odgovor : katoliška cerkev je vidna družba vseh pravovernih kristjanov, ki ene nauke verujejo, ene zakramente prejemajo in imajo vidnega poglavarja rimskega papeža, kateri jih, združeni z vsemi školi. vladajo s pomočjo sv. Duha — torej sveta cerkev, a ko bi tudi ne znali, kaj da je, obstoji vendar v resnici, čemur še doslej nikdo oporekal ni. Tudi sovražniki ne tajé, ker ne morejo tajili, da živijo katoličani resnično na zemlji, da so po vsem širnem svelu v obilnem številu razškropljeni. Če pa katoliška cerkev res obstoja, no kako je pa potem nastala in kako se je po vesoljnem svetu razširila ? Velevažno vprašanje, katerega prava rešitev spričuje neovržno, da je naša sv. cerkev delo božjih rok. da se moramo neodjenljivo držati sv. cerkve, ako želimo doseči večno vzveličanje. Na večnega spomina vredni prvi praznik Gospodovega vnebohoda je bila vsa cerkev zbrana na oljski gori, zbrana je bila tu mala čredica okoli svojega dobrega pastirja Jezusa Kristusa. Tedaj je nebeški učitelj pogledal tj e na dežele sveta in na narode in ljudstva, pa je spregovoril zadnjikrat in dejal svojim ljubljenim učencem : »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Torej pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. ličite jih izpolnjevati vse, kar sem vam zapovedal, in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta«. (Mat. 28, 18—20). Nato se je pa vzdignil Jezus na svetlem ohlaku v nebesne višave, zapustivši na zemlji žalujoče apostole s pretežavnim naročilom, podati se Ije v ves širni svet in v srca vseh ljudi sejati seme najvzvišenejših resnic in naukov, lies, ogromno delo, velikanska naloga, dolžnosti in od- govornosti polna služba, presegajoča vse moči človeške ! Ti siromašni možje iz Galileje brez slavnega imena in brez denarja, brez znanstvenega pouka in tiste imenitne olike, s katero se posvetni ljudje tako radi ponašajo —■ ti priprosli in slabotni ribiči iz zaničevane dežele judovske, ti reveži naj bi učili vse narode brez razločka. Podali bi se naj v Afriko med divjake, ki so ujele sovražnike in tujce kakor živino klali in so glad no koprneli po človeškem mesu. Učili bi naj v Aziji strastne Arabce, lahkožive Perze in Mede, v se zaljubljene Inde in Kineze. Učili bi naj v Evropi imenitne prevzetnjake, modrijanske Grke, ki so se po svoji učenosti in umetnosti povzdignili daleč nad vse druge narode sveta, katere so prav ošabno zaničevali in jih imeli za barbare ali divjake. Učili bi naj oblastne Rimljane, ki so ves tedanji svet premagali in so podvržene narode zaničevali in tlačili, da se Bogu usmili. Pred vsemi so pa najhujše zaničevali jude, ki so bili Je majhen narod, katerega je davila rimska pest. Učili bi naj vse narode. Kakošne narode? O ljubi Bog! Slavljeni apostol Pavel nam jih kaj živo opisuje v svojem veličastno-]epem listu do Rimljanov: »Bili so polni vsake krivice, hudobije, nečistosti, lakomnosti, zlobnosti; so bili polni zavisti, morije, prepira, zvijače in zločinstev. Bili so podpihovalci, obrekovalci, Bogu z op er ni, zasramo vaici, pre-vzetnjaki, bahači, znajdljivi v hudobijah, stari šem nepokorni, nespametni. nevkrotlj ivi, brez ljubezni, brez zvestobe in usmiljenja«-(Rimlj. 1. 29—31). In takim čisto sprijenim in poživinjenim ljudem bi naj sveti apostoli oznanjevali Jezusov nauk: Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor lačnim in žejnim pravice, blagor usmiljenim, blagor jim, ki so čistega srca, blagor miroljubnim, ker takih je nebeško kraljestvo! (Mat. 5, 3—9). Res da so olikani Grki in je posnemajoči Rimljani stavili prelepa svetišča svojim malikom, ki so si jih izmislili več ko trideset tisoč. Pa kakošni so bili ti njihovi prazni bogovi, katere so častili tudi s tem, da so njim na čast ljudi klali in na njihovih altarjih zažigali? Take nespodobne stvari so si o njih pripovedovali, da se je s tem le množilo in šililo pohujšanje. Razuzdanci so se tolažili in opravičevali prav s tem, češ, tako poreden in popačen še pa vendar nisem, kakor je ta le malik prešestnik. Toda o tem rajši molčim po opominu Pavlovem, da se prešestnost in sleharna nečistost med nami brez potrebe naj ne imenuje. (Efež. 5, 3). Sedaj se je začelo vresničevati, kar je govoril Gospod svojim predragim apostolom: »Žetev je obilna, pa delavcev je malo... Pojdite! glej, jaz vas l* pošljem kakor jagnjeta med volkove«. (Luk. 10, 2. 3). V resnici, grabežljivim volkovom so bili podobni neverniki, med katere so prišli pohlevni apostoli po naročilu Gospodovem brez orožja in brez denarja, da si vbranijo drago življenje in se prikupijo lakomnežem. In pri tako brezupnih razmerah kdo bi smel upati, da spreobrne nevernike k Jezusovi veri ? In vendar kako mnogi in veseli so bili vspehi oznanjevalcev vere Kristusove v prav kratkem času ! Še le dvajset let je bilo minilo od prve binkoštne nedelje, ko so apostoli prejeli sedem darov sv. Duha in so se lotili v božjem imenu velikanskega dela, in že so se zbirale krščanske občine po vseh večili mestih takrat znanega sveta. Okoli leta 42 po rojstvu Mesijinem so imenovali učence Kristusove v Antijohiji, stolnici cesarskih podnamestnikov, kristjane ravno tako, kakor se še mi danes zovemo. (Dej. apost. 11, 26). Da je bilo v Maliaziji prav zgodaj vse polno kristjanov, raz v idi mo iz prvega lista sv. Petra, v katerem se prvak apostolov obrača do prebivalcev Ponta, Galacije, Kapadocije, Bitinije, Azije. (I. Petr. 1. 1). In njegov apostolski tovariš, sv. Pavel je pisal svoje krasne liste že celim narodom kakor Rimljanom. Hebrejcem in Galačanom, pa tudi cerkvenim občinam najimenitnejših mest, ki so po takratnem svetu slu la kakor Korint, E tež, Filipe, Kolose, Solun. Tukaj so se izpolnile preroške besede Davidove, katere beremo v osemnajstem psalmu : »Po vsej zemlji se njih glas razlega in njih besede donijo do konca sveta«. (Ps. 18, 5). Zato je tudi sv. Pavel Dimcem veselo pisal : »Najprej zahvaljujem svojega Boga po Jezusu Kristusu za vse vas, ker se oznanjuje vaša vera po vsem svetu«. (Bimlj. 1, 8). Kratko pa krepko potrjuje moje dosedanje dokazovanje sv. Janez Zlatoust, ko piše: » Največ i dokaz vsemogočnosti Jezusove je oči vi den v tem, da je njegova sveta vera v dvajsetih ali tridesetih letih prešinila vesoljni svet«. O čudovito naglem razširjanju vere krščanske že v prvem stoletju poročajo zanesljivo paganski pisatelji kakor Seneka, Svetonij. Tacit, Plinij mlajši. Vsega spomina in povdarka je vredno med drugim to, kar je Plinij, cesarski namestnik v Bil in ij i, ob koncu prvega in pričetku drugega stoletja svojemu cesarju Trajanu (98- 117) v Rim poročal : »Preganjanje kristjanov se mi je zdelo vsega pozora vredno sosebno zavoljo velike množine tistih, ki so v to stvar zapleteni.• Nevarnost preti vsaki starosti, vsakemu stanu in obojemu spolu. Ne samo mesta, tudi vasi in samotne kraje je okužila le-ta prazna vera«. To pisno poročilo govori dovolj jasno za našo reč, katero krščanski pisatelji še jasneje spričujejo. Sv. Justin, ki je leta 167 za Kristusa svojo kri prelil, piše: »Ni ga ne med Grki in ne med divjaki rodu, kateri ne bi pošiljal svojih prošenj v imenu križanega Jezusa k stvarniku in Očetu vseh bitij«. (Dial. cum Trypli. 117). In sv. Irenej, ki je leta 202 v Lijonu za Kristusa krvavel, pripazuje: »Cerkev je po vsej zemlji razširjena. Kakor sije le eno solnce vsemu svetu, tako sega. eden in isti nauk od enega kraja zemlje do drugega« (Adv. haer. I. 10. 1). Nekoliko pozneje je smel in mogel glasovih Terlulijan, ki je umrl leta 240, v 37. poglavju svojega krepkega zagovora pojemajočemu paganstvu zaklicati te le preponosne besede : »Ko bi se hoteli mi kot očitni nasprotniki vzdigniti zoper vas, bi l i mar pogrešali števila in moči ? Hesterni sumus, od včeraj smo, pa smo že zavzeli vse, kar je vaše : mesta, otoke, trdnjave, vasi, zadruge, tabore, palače, starešinstvo in zbor ; le malikovalske templje smo vam prepustili. Že po svoji ločitvi od vas bi vas zmagali lahko. Če bi se pri tej množini mi kristjani preselili kam o drugam, kar strmeli bi vi zavoljo množine izseljencev, vi bi se preplašili, ko bi videli vse zapuščeno in bi nehala vsa kupčija in bi nastopila mrtvaška tihota v deželi«. Izredno naglo je torej premagala krščanska vera pagane, j ude pa, ki so se trdovratno branili vere Jezusove, zadela je že leta 70 pravična d asi strašna kazen božja. Sveto mesto Jeruzalem so Kimci požgali in razdjali, da je bilo groza in joj ; prebivalce pa so razgnali po širokem svetu, drugim narodom v spričevanje, kako strašno je: vstavljati se živemu Bogu in predrzno nasprotovati njegovi sveti volji in veri. S pogledom na neovrgljivo ker zgodovinski dokazano resnico, da je bila naša sv. cerkev utemeljena od Jezusa Kristusa božjega Sina in da so jo apostoli bliskoma razširili po vsem svetu, vprašam, je li ta cerkev človeška naprava, ali je delo božjih rok? Kaj, naredba človeška naj bi bila naša sveta cerkev ? Ko bi bil kedaj najoblast-nejši rimski cesar zbral najbistrejše in najpogumnejše vojskovodje in bi njim bil velel ; 'Pojdite po vsem svelu. pa uženite vse moje nasprotnike in prisilite jih z ognjem in mečem, da bodo vsi mislili, kar jaz mislim, in ljubili in sovražili, kar jaz ljubim in sovražim, da bodo vsi ljudje na zemlji z menoj enega duha in enega srca, tedaj bi pač bili sklicani možje odvrnili : Cesarost, to je pretežavno za nas, to presega vse moči človeške ! Apostoli pa so le zaslišali povelje kralja vseh kraljev : Pojdite po vsem svetu in učite vse narode božji evangelj, in že so odpotovali po široširnem svetu brez zaklada, da bi podkupili poslušalce, izvzemši zaklad molitve in požrtvovalne ljubezni, brez meča in ščita, izvzemši meč božje besede in ščit žive vere — saj po zapovedi svojega mojstra niso smeli ne zlata, ne srebra in ne drugega denarja, še celò ne torbice niti ne dveh sukenj, ne obutal, ne palice jemati na pot. (Mat. 10, 9-11) — nemudoma so odpotovali revni ribiči, z duševnim trnkom : z vzveličavnim križem v roki. na vse strani in vse kraje : sv. Peter je hitel v Italijo, sv. Pavel v Grecijo, sv. .Andrej v Ščitijo, sv. Jakob v Hispanijo, njegov brat sv. Janez v Maloazijo, sv. Tomaž v Partijo, sv. Filip v Frigijo, sv. Jernej v Arabijo, sv. Matej v Etiopijo, sv. Tadej v Mezopotamijo, sv. Simon v Egipet, sv. Matija in sv. Jakob sta pridigovala po Palestini. In kaj so opravili ti navdušeni poslanci Jezusovi? Naučili so narode nebeških resnic, so jih spreobrnili h Kristusu, so premagali človeški rod ne z železom pač pa z lesom, kakor se prav primerno izraža sv. Avguštin. Naposled je sprevidel tudi rimski cesar, da se v sveti krščanski veri razodeva neka viša. skrivnostna moč, zoper katero se z ognjem in mečem ne opravi nič, in tedaj je položil tudi rimski vladar, pred katerim so v prahu ležali trije deli sveta, svojo krono pred sveti križ ter je spoznal in častil in molil Jezusa, ki je na svetem križu za nas trpel in umrl. Vresničile so se tolažljive besede Jezusove, govorjene ljubim apostolom : »Ne boj se mala čreda, ker vaš Oče je odločil, dati vam kraljestvo«. (Luk. 12, 32). Preljubi v Gospodu! Pravijo, da je skrbno preučevanje zgodovine človeškega rodu šola prave modrosti. Res je tako ! Dvanajst nepremožnih Palestincev je poslal Gospod kakor ovce med volkove ; vnel se je strahovit, krvav boj. in zmagale so ovce; že črez nekoliko desetletij so sv. apostoli pridobili skoro ves takratni svet za Jezusovo kraljestvo na zemlji, za sveto cerkev. Je li to delo človeških rok? Nikakor ne, temveč delo je božjega prsta. »To je storil sam večni Bog, in čudež se je zgodil pred našimi očmi«. (Ps. 117, 23). Svoje dni je francoski cesar Napoleon I. skoro vso Evropo podjarmil, nazadnje mu je pa leta 1813 pri Lipskem spodletelo ; ujeli so ga in sredi nedoglednega morja so ga jetnika na samotnem otoku sv. Helene pazno stražili, da njim uiti ni mogel. Tukaj je rad premišljeval slavna dela slavnih mož. Toda nobenega slavnega dela veljavnih mož ni tako močno občudoval, kakor se je čudil pokristjanjenju paganskega sveta po dvanajsterih ubogih j udih. Monlolon ! zaklical je cesar nekega dne svojemu prijatelju in nekdanjemu generalu, jaz poznam ljudi, ali Kristus ni bil človek; jaz poznam človeška dela, ali delo njegovih apostolov ni delo človeško ! Tako je torej katoliška cerkev naprava božja, ki sega z nebes na zemljo in z zemlje v nebo. Vse ostale verske družbe so človeške iznajdbe, so izmišljene od mož, katerih ni navdajal sv. Duh, motil jih je le duh hudobni. Kakor je pa sv. cerkev rastla in se globeje in globeje vtrjevala, slično naj se kraljestvo milosti tudi v naših srcih širi in širi. Napredujmo v spoznanju, da nas vedno bolj in bolj prešinja duh sv. vere; vtrjujmo se v ljubezni, da z miro m zvesteje in zvesteje izpolnjujemo zapovedi božje in cerkvene ! Rastimo v modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi ! Posvetimo vso svojo ljubezen svoji od Boga nam dani mili materi sv. cerkvi. Verujem v sveto katoliško cerkev! II. Božja je cerkev po svojem trajnem obstanku. p ite ra v mlada in slaba je bila še cerkev, a že so silni orjaki z mečem v roki obstopali njeno zibelko, ne da bi jo branili in varovali, marveč da hi novorojenko zatrli. Pa j naša sv. cerkev se je tukaj pokazala v novem sijaju in veličju. Pridobila je novo znamenje svoje resničnosti in božje ustanovitve v groznih pregonih in napadih. Sveti mučenci in sicer nehrojni se nahajajo le v katoliški cerkvi. In tako hi mogli mučeništvo poleg občeznanih štirih znamenj prave cerkve imeti za peto znamenje naše cerkve kot božje ustanove in naprave. Takoj v začetku je podobna naša cerkev božjemu Detetu, katero hi bil Herod v zibelki vmoril, da ni previdnost božja nad otrokom bedela in ga olela v daljni Egi pet, -ledna ko je božja previdnost ludi nad mlado cerkvijo bedela in jo varovala, da je vsi njeni zakleti sovražniki niso mogli uničiti. Zlato se poskuša v ognju, človek pa v trpljenju, pravi sv. Duh v knjigi Pregovorov (17, 3). V poskušnji trpljenja se je sv. cerkev vrlo dobro obnesla ; in pokazalo se je, da je delo božjih rok. Najkrvavejše preganjanje se je vršilo od leta 64 do leta 305, v kateri žalni dobi je sto in stotisoč in milijonov kristjanov kri in življenje žrtvovalo za Jezusa Kristusa, svojega Odrešenika. Leta 07 so prvega rimskega škofa in papeža sv. Petra križali in njegovega apostolskega brata sv. Pavla so pa obglavili. Tudi vsi drugi apostoli so bili grozovito pomorjeni ; edino le sv. Janez deviški ljubljenec Jezusov je umrl vsled starosti in slabosti. Za sv. Petrom je še devetindvajset njegovih naslednikov, rimskih papežev, prelilo svojo kri za ljubega Jezusa. Rimsko mesto, prestolnica rimskih cesarjev in središče ogromnega rimskega cesarstva, spremenilo se je tako rekoč v mesnico, v kateri so poklali in podavili brez števila Jezusovih ovčic. Dokaz temu so katakombe ali podzemeljska pokopališča, kjer grobove sv. mučencev in mučenic zaznamuje palmova veja, vsekana v kamen, in pa posodica za sveto kri. To mesto mrličev pod zemljo je tako veliko, kakor je mesto Rim nad zemljo. Vendar kaj so trpeli junaški spoznovalci krščanske vere ? Kaj so pretrpeli? Solze človeka posilijo, ko ogleduje orodje, s katerim so jih mučili, in srce se mu krči, ko prebira popise njihove strašne smrti. Nekatere so z železnimi biči pretepali do belih kosti, drugim so z jeklenimi grebeni meso trgali z života, v rane so njim pa trosili sol in vlivali kis. Zopet druge so natezali, da so njim žile v sklepih popokale, ali so jih gole valjali po ostrih črepinjah in bodečih kamenčkih. Nekatere so žgali z žarečim železom, ali so jih polagali na razbeljene železne plošče in posajali na železne stole, postavljene črez zapaljena kurišča. Neredkokrat so kristjane obešali za pete nad ognjišča, kamor so nadevali mokrih drv in zelenjadi, da so se v smradljivem dimu zadušili. Se druge so metali v kotle, napuljene z vrelo vodo, s smolo ali z oljem ; mnogim pa so hrbte polivali z razstopljenim svincem, so jih šivali v vreče, da se gibati niso mogli, ter so po njih teptali, ali pa so jih pometali v vodo in polučali v jame med strupeno golazen. Nekatere so polili z medom in so jih za noge in roke privezali za stebre ob solncu, da jih je ali mrčes ugonobil, ali pa so zgnili polagoma. Zopet drugim so trnje pod nohte zabadali in so razstopljeni svinec vlivali v zevajoče rane, posebno pa v prazne očesne votline in v usta, ko so jim poprej oči izkopali in jezik iztrgali. Pa kdo prešteje imena kristjanov, katere so pometali med izstradane leve in razdražene rise ; kdo pove število tistih, katere so kamnjali, križali, obglavili, zažgali ? A kako so prenašali ti trpini strašne muke? Kako so sv. mučenci nepopisne bolečine prenašali ? Stanovitno in potrpežljivo! Veseli so darovali za Jezusa življenje in kri, in še hvalne pesni so prepevali v bridkih mukah svojih, tolažeč se s tem, da je Jezus še več pretrpel za nje in da jih čaka radi kratkega trpljenja na zemlji večno veselje v nebesih. Navzlic vsemu neusmiljenemu preganjanju niso mogli sovražniki imena Jezusovega izbrisati iz človeškega spomina, niso mogli zatreti krščanske vere. Ves pomen in vspeh ljutega preganjanja je kaj kratko pa dobro razložil sv. Justin, ko je v svojem pogovoru z judom Tritonom zapisal pomenljive besede : »Kakor vinsko trlo obrezujejo, da obilneje rodi, tako raste cerkev po pregonih«. In pogumni krščanski zagovornik Tertulijan je smel po vsej pravici rotiti preganjalce : »Le mučite in pobijajte nas ! Vsa vaša grozovitost, naj je še tako izbrana, ne zda nič proti nam; ona je le nova pri-pomoč, da se množi družba. Kolikokrat nas pokosite, tolikokrat se pomnožimo. Kri mučenikov je seme za nove kristjane«. Kruta sila torej ni mogla premagati cerkve, ki je vedno naraščala in si pridobivala neprenehoma nove slave in novega bleska. Najpre-drznejši preganjalec in zatiralec kristjanov cesar Dijoklecijan je tako grozno divjal proti cerkvi, da je ves pijan sovraštva dal že denar kovati z napisom : krščanstvo je uničeno. Ali človek obrača, Bog pa obrne, veljalo je včeraj in danes. Ves utrujen in čmeren je Dijoklecijan odložil svoje vladarstvo in je svoje stare dni, pozabljen in zapuščen, preživel na svojem gradu v dalmatinskem mestu Saloni, kjer je umrl leta 313. In ravno tega leta je pa cesar Ivonštantin Veliki v svojem znamenitem odloku, pisanem v mestu Milanu, proglasil krščansko vero za državno vero, odločil je, da se morajo državne naredbe po njej ravnati. Tedaj so tudi rimski papeži zapustili svoje skrivališče med grobovi sv. mučencev in so zopet zaseli stolico sv. Petra; služba božja pa se je odslej opravljala javno in svečano. Sicer se je še eden slabih naslednikov Konstantinovih vzdignil proti cerkvi, dasi je v mladosti krščen bil, zato ga imenujemo Julijana odpadnika. Pa tudi ta izdajalec ni opravil nič. Ves razkačen se zažene na sovražne Perze, a sreče ni imel niti tu. Sovražna sulica je prifrčala po zraku in je ranila cesarja, da je kri kar curkoma iz rane tekla. Umirajoč zajme cesar peščico svoje lastne krvi, jo pomeša s prstjo in požene proti nebu ter zadnjič zakolne: Vicisti Galilaee! Zmagal si Galilejec ! Da, Galilejec Jezus iz Nazareta je zmagal in zmagal je popolnoma! Vsem je postalo jasno, da se posilno s pestjo, z ognjeni in mečem proti cerkvi ne opravi nič. Zato so pa zgrabili za drugačno orodje. Začeli so brusiti svoje hudobne jezike in so sv. cerkev obrekovali in vse hudo o njej pisali, češ, morda z grdenjem več opravimo ko preje s kamenjem. Pa tudi tako ni šlo. Sami sebe so res onesnažili, ko so proti svetlemu solncu nauka Jezusovega poganjali nesnago, svetlega solnca pa njihovo grdo početje ni omadeževalo, še manj ga je zmračilo in zakrilo. Grških in latinskih pisateljev, ki so zoper cerkev ostrili pisna orodja, že zdavna ni več, pozabljeni so tudi njihovi sramotilni spisi. Kdo, vprašam, še misli danes na nekdanje obrekovalce in zasramo-valce sv. cerkve: na Celza, Lucijana, Porfirija, Hijerokla, in komu so neki znane njihove plitve pisarije? Tudi v poznejši in novejši dobi je hotel marsikateri modrijan s svojim peresom razbiti skalo sv. Petra, ali še opraskal je niti ni. Pero se je skrhalo, roka je otrpnila; cerkev pa še stoji v vsej svoji lepoti in krasoti in praznuje zmage. Ko pa vse zaničevanje in zlobno opravljanje ni ugonobilo sv. cerkve, segli so zoperniki po strupu, da bi ž njim vernim kristjanom zavdali. Jezus je namreč živa skala, izpod katere izvira studenec, ki nas s svojo resnico napaja, da ne opešamo v puščavi tega sveta. (1. Kor. 10, 4). Tej zdravi studenčnici so skušali primešati nevarnega - strupa hudobnih zmot. Takó so počenjali krivoverci Arij, Macedonij, Nestorij, Evtih, Pelagij, Folij in mnogi drugi. Ali sv. oče rimski papež in ž njimi združeni katoliški školje so vselej pravočasno obsodili krive nauke, da kristjanom škodovati niso mogli. O strupenem zelišču vsake krive vere veljajo besede Gospodove: »Vsak sadež, ki ga ni vsadil moj Oče nebeški, bode izkoreninjen«. (Mat. 15, 13). Ljubi moji! Varujte se krivih prerokov, posebno tudi takih spisov, ki niso katoliškega duha. Po slabih tiskovinah zaseje sovražnik dandanes največ ljubke med pšenico. Brezvestni obrekovalci in zviti krivoverci, ki so napadali in motili sveto cerkev, preminili so že zdavna, cerkev pa še stoji in stala bode tudi v prihodnje, kakor je stala v preteklosti, ko so vendar tolike sile nad njo prišle. Prišlo je preseljevanje narodov, ki je kakor huda povodenj preplavilo in razdrlo vse takratne države. Prišel je grški razkol, ki je ulomil mogočno vejo z drevesa katoliške cerkve, ker so se od nje ločili Grki in pozneje Husi, Bolgari in Srbi. Burni so bili časi, ko so se nemški cesarji iz rodu Štavfovcev bojevali zoper rimsko cerkev. Prišel je Luther s svojimi zmotami in novotarijami, in zopet se je odkrhnilo nekoliko vej od zelenega debla. Prišla je strašna francoska prekucija in prizadela je cerkvi hudih udarcev. Toda nevesta Jezusova nikoli ni umirala, še manj je umrla; je nikoli niso zabili v krsto, še manj so jo položili v grob. Pač pa so v jamo zdrknili, ki so jo bili cerkvi izkopali. Tu se je vres-ničil modri izrek modrega Gamalijela: »Če je to delo od ljudij, razdrlo se bo; če je pa od Boga, ne morete ga razdreti«. (Dej. ap. », 38. 39). Cerkev Se je vsem nevihtam vspešno upirala in je v vseh bojih srečno zmagala; premagala bode nedvomno tudi nevero našega časa, kakor tudi mlačnost in popustljivost v veri. Slave svoje nepremagljivosti ne deli naša cerkev z nobeno drugo versko družbo. Ne paganstvo in ne židovstvo in niti ne od cerkve ločena krščanska veroizpovedanja ne morejo se s podobnimi kaj še le z jednakimi navali in napadi ponašati. Bilo bi že zdavna po njih, da jih je svet preganjal, kakor je preganjal našo sv. cerkev in jo še preganja. Zahvaljujmo trojedinega Boga za to ohranitev in molimo za krivoverce, da se jih Bog milostno usmili in se vrnejo v naročje sv. cerkve, in kmalu postane eden pastir in eden hlev! Katoliška cerkev, veličastno kraljestvo božje na zemlji, bode zamogla v kratkem slaviti devetnajsto stoletje svojega postanka in ga bode gotovo praznovala in še nekoliko več. Kje se nahaja še kako drugo kraljestvo, ki bi imelo tako davno in tako slavno zgodovino? Ponosni Bini se je moral sovražnikom podati leta 476. Krasno grško cesarstvo z divnirn Carigradom je zapalo leta 1453 turški oblasti. Zrušila se je nekdanja razsežna arabska država. Najstarejše ljudovlade kakor Benetke, Genova in mnoge druge, skoro ne vemo, da so bile. Celi narodi so izginili, sijajni kraljevski sedeži so se podrli, sloveče vladarske hiše so izumrle. A sveta cerkev je sredi teh razvalin cvetoča, je krepka in neukončljiva. V Rimu v vatiskanski palači kraljujejo sedaj že 263. naslednik sv. Petra. In kaj so li rimski papeži vse doživeli in preživeli? Videli so poslednje angleške vladarje iz rodu Stuart in francoske Bombone, ki so imeli tudi Španijo in Napulj v svojih rokah. Hod mogočnega cesarja Napoleona I. se je moral vmakniti; kako hudi udarci so zadevali vladarski rod Braganza. V svoji nesreči so ti vladarji pri rimskem papežu iskali tolažbe in pomoči in so jo tudi našli. Cesarice udovice, ki so zgubile vse, kar so imele, bližale so se zaupno prestolu sv. Petra, in sv. oče so njim bili tolažnik in podpornik, ko jih je večidel vse drugo zapustilo in pozabilo. V resnici naša sv. cerkev je tista hiša, o kateri Gospod govori: »Pa vlila se je ploha, in nastali so nalivi, in zatulili so vetrovi in so se zagnali v to hišo, a podrla se ni; kajti bila je zidana na skalo, fundata enim erat supra petram«. (Mat. 7, 25). Da! Tu es Petrus, ti si skala. In ta skala se omajala ne bo, p red no se bodo zrušile gore. Nekega dne ogleduje Napoleon L, sedeč na visoki pečini, nebo in zemljo in morje ter premišljuje, koliko kraljestev je na svetu, kako lepo so osnovana, kako stara so že, koliko modrih mož živi v njih. Medtem zagleda od daleč prijazno cerkvico na skalnati višini. Kmalu se vzdrami in deje: »Narodi ginejo, kraljestva minejo, trdno stoji samo le cerkev«. O tem trajnem obstanku se je dobro izrazil bistroumni Lessing, rekoč : »Mi, ki v sedanji dobi živimo, imamo močnejši dokaz za cerkev, nego so ga imeli tisti, ki so gledali čudeže Jezusove. Pogrešanje teli prič nam nadomešča neka reč, katere tiste priče niso mogle imeti. Ti svedoki so imeli pred seboj le dno stavišča, na katero so jeli, prepričani o trdnih tleh, zidati velikansko poslopje. Mi sicer ne vidimo teh tal, gled.imo pa veličastno poslopje. Kateri nespametni k ruje radovedno po temelju svoje hiše, samo le da se prepriča o krepki podlagi svoje hiše. I)a je podstava dobra, to vemo mi sedaj, ko že poslopje tako dolgo stoji, pre- pričalneje nego oni, ki so videli polagati tla. Ko bi podzidje dobro ne bilo, bila bi se zgradba že davno porušila«. (Lessingova dela izdal Dr. R. Boxberger. XII. del. str. 26)-Pač tudi izmed nas, Ljubi moji ! nikdo ne taji, ampak vsakdo prepričan trdi, da je cerkev hiša božja, ker je vsi viharji zmajati in zrušiti niso mogli. Duh neumrljivosti, dejal je glasovih učenjak llettinger, veje v katoliški cerkvi, in večno živi, kdor se cerkve zvesto oklene. Oklenimo se torej prav tesno prestola sv. Petra ! Branimo sv. očeta vsak po svojih močeh ! Nekaj premore vsakdo za njih storiti, tudi malo dete, ki svoje nedolžne ročice sklepa in za njih očenašek zmoli. Moli lahko vsaki vernik za sv. očeta in ravno v molitev se Leon XIII. tako toplo priporočajo, ko pišejo v prelepi okrožnici dne 8. septembra 1892 tako milo in vabljivo : »Prosimo pa krščansko ljudstvo, ki rado pokleka pred altarje vzvišene Matere božje, naj moli kakor za cerkev, kateri pretijo nevarni časi, tako tudi za nas, ki smo že v starosti osiveli, smo od skrinj utrujeni. od največih težav obdani, od človeške moči zapuščeni, in vodimo krmilo sv. cerkve«. Kdor poleg pobožne molitve še kaj zmore, naj vesel daruje miloščino. Sv. oče nimajo gotovih dohodkov. Kakor nekdaj Jezus Kristus, tako živijo tudi sv. oče od milih darov, s katerimi jih blagi verniki podpirajo. Ne izpolnjevali bi četrte božje zapovedi, ko bi svojega očeta rimskega papeža v laki sili in zadregi zapuščali. Kažimo sc pa hvaležne otroke sv. matere cerkve tudi v tem, da se po njeni sveti veri ravnamo v vseh položajih svojega življenja - kaj bi sicer koristilo, krščansko verovati, živeti pa pagansko da natančno izvršujemo svoje stanovske dolžnosti, da smo potrpežljivi in v sveto voljo božjo udani v stiskah in nadlogah, v križih in težavah. Za dobro mater sv. cerkev hočemo živeti in vmreti. Verujem v sveto katoliško cerkev! III. Božja je cerkev po svoji edinosti. I i ovo prav določno znamenje resničnosti in božje ustanove naše sv. cerkve nam ponuja njena edinost. Kakor je le eden Bog, ena resnica, tako more le ena cerkev prava biti. »Eden Bog, ena vera, eden krst«. (Efež. 4, 5). Katoliška cerkev ima to potrebno, edinost, ker ene nauke uči, eno daritev opravlja, ene zakramente deli in ima le enega vidnega poglavarja, rimskega papeža, s katerim namestnikom Jezusa Kristusa in naslednikom sv. Petra so drugi školje kot nasledniki drugih apostolov zvezani neločljivo. Globokega pomena je gotovo to, da pri zadnji večerji ni prosil Jezus svojega nebeškega Očeta nobene milosti tako prisrčno in svečano, kakor je molil za edinost med svojimi: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi jih dal, da bodo edini, kakor sva jaz in ti!... Pa ne prosim samo za nje, temveč tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi v mene verovali, naj bodo vsi edini, kakor si ti Oče v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni edini, da bode svet veroval, da si me ti poslal. In veličastvo, katero si ti meni podelil, izročil sem tudi njim, da so edini, kakor sva tudi midva edina. Jaz sem v njih in oni so v meni, da bodo popolnoma edini in da bode svet spoznal, da si me ti poslal in da jih ljubiš, kakor tudi mene ljubiš«. (Jan. 17, 11. 20—28). Da mora cerkev Kristusova edina biti. to naglasa sveti Pavel večkrat v svojih lepih listih: »Eden Gospod, ena vera, eden krst, eden Bog in Oče vseh, ki je črez vse in po vsem in v nas vseh. In on je odločil nekatere za apostole, druge za preroke in še druge za pastirje in učitelje, da se izobrazi život Jezusa Kristusa, da dospejemo vsi do edinosti vere in spoznanja Sinu božjega«. (Efež. 4, 11—13). Svoje ljubljene Korinčane pa opominja: »Prosim vas bratje v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, hodite složni vsi in ne puščajte med sebe nesloge, marveč bodite enega duha, ene misli in enakega prepričanja. Je Ji Kristus razdeljen?« (II. Kor. 1, 10. 13), Krepko povdarjajo tudi sv. očetje cerkveno edinost. Čislani škof in mučenec sv. Ciprijan je spisal o edinosti sv. cerkve posebno razpravo, v kateri med drugim čudno lepo pripazuje: »Kakor je solnčnih žarkov sicer mnogo, a solnčna luč je .ena; kakor je na drevesu veliko vej, a deblo je le eno, poganjajoče iz močnih korenin; kakor teče iz enega studenca več vod, da se kaže njih mnogo število v kipeči množini, a je vendar edinost v izvirku — jednako je tudi s cerkveno edinostjo. Loči solnčne žarke od solnca, edinost ne more prenašati te ločitve. Giorni od drevesa vejo, ulomljena ne bode zelenela. Loči potok od izvirka, usahnil ti bode. Tako pošilja tudi cerkev, ko sije v luči Gospodovi, svoje žarke po vsej zemlji; vendar je le ena luč, ki sveti na vse strani. Edinost telesa je nerazdeljiva«. (De eccl. calli, unilate. c. 5. Izdal V. Hartel na Dunaju, 1868. Del. I. str. 213. nsl). V vsakem času in na vsakem kraju uči naša sv. cerkev liste nauke, ki jih je učil sam Jezus Kristus; opravlja daritev, katero je opravil in zapovedal večni viši duhovnik; deli tiste zakramente, katere je vpostavil božji Vzveličar. Zmirorn še velja izrek sv. Ireneja: »Dasiravno je sv. cerkev razširjena po vsem svetu, ohranja vendar razodeto vero tako zvesto, kakor bi prebivala le v eni hiši; veruje eno in isto, kakor bi imela le eno dušo ; uči enoglasno, kakor bi imela le ena usta. Četudi so jeziki raz-, lični, je vendar moč svetega izročila taista. Niti v Germaniji utemeljene cerkve ne verujejo in ne uče drugače, niti ne v Hiberniji ali Galiji ali na Jutrovem ali v Egiptu ali v Libiji ali sredi sveta; temveč kakor je solnce na vsem svetu taisto, tako žari vse-povsodi tudi luč oznanjevane resnice in razsvetljuje vse ljudi, ki hrepene po spoznanju resnice«. (Adv. haer. lih. 1. c. 10. n. 2). Kar verujemo mi katoličani danes, to se raz- 2* lega že skoro dvetisoč let po vseli pokrajinah sveta in se glasi iz ust vseh pravovernih kristjanov. V vseh delih sveta veruje katoliška cerkev to, kar v Rimu ; ne veruje in ne uči nič druga, kar je verovala in učila pred petimi, desetimi, osemnajstimi stoleti. Blagodejnega delovanja sv. cerkve ne motijo in ne zavirajo niti narodne meje in razlike med jeziki in govoricami. Sv. cerkev pušča vsakemu svoje in govori z vsakim narodom v razumljivem mu jeziku. Rimskokatoliška cerkev si je enaka oh bregovih am eri kanske reke Misisipi in široke Duna Ve ; ob bregovih indijskega Gange in egiptovskega Nila, rimske Tibere in angleške Temse. Sv. cerkev obsega vso zemljo ; sega v nebesa, kjer sedi na desnici Očetovi Jezus Kristus njen Gospod in kjer bivajo njeni večno srečni otroci ; sega v čistilišče do vernih duš, katerim pomaga z dobrimi deli, da se njim trpljenje prikrajšuje. Da, cerkev je daleč na široko in dolgo, na visoko in globoko razpeto, pa vendar-le eno edino velikansko drevo božje ! Ta čudovita edinost in enakost v veri in nauku, v zakramentih in službi božji in v vladarstvu sv. cerkve je pripravila že mnogo drugovernikov. da so se skesano vrnili v naročje matere sv. cerkve. Zlasti na Angleškem so začeli mnogoteri možje marljivo preučevati cerkveno zgodovino in so se prepričali, da se naša sv. cerkev ni nič spremenila od apostolskih časov do tega trenotka in da je ena in ista po vseih širnem svetu. Bog je njihov trud obilo poplačal s tem, da njim je podelil luč edinozveličavne sv. vere katoliške. Dolga vrsta veljavnih mož se je povrnila od krivoverskih pogubnih zmot v rešilno sveto cerkev. Med temi spreobrnjenci so najbolj zasluli Viljem Faber, Neumann in Manning, ki so z zgovorno besedo in pa s spretnim peresom branili čast ljubljene neveste Jezusove, sv. katoliške cerkve. Ljubi moji Lavantinci ! Hvalimo in slavimo Boga, da smo od katoliških starišev rojeni in od mladih nog v krščanski veri poučeni, da premoremo v sveti cerkvi mirno živeti in srečno umreti. Pač za vseli časov je bila pobožnih vernikov najiskrenejša želja ta, da so ostali združeni in zedinjeni s sveto cerkvijo ; ločitev od nje je bila pa vselej najhujša nesreča za vsakega kristjana. Nam katoliškim Avstrijanom se pa spodobi še posebej, da hvalimo Gospoda vojsk in ih trum za edinost v veri naše sv. cerkve, ker je ona poleg naše preslavne in svetle habsburške rodovine najmočnejša vez med različnimi narodi avstrijskimi. Držimo se zatorej neomajano katoliške vere, milosti polnih zakramentov, vidnega poglavarja, ki je od Jezusa Boga-človeka postavljen, da brani in ohrani edinost v sveti cerkvi. Saj so rimski papež nosilni steber edinosti v naši cerkvi ; kajti brez papeža bi ne imeli ene edine cerkve, nahajale bi se le posamezne verske občine. Molimo v ta namen, da prenehajo krive vere in nesrečni razkoli, da postane eden pastir in eden hlev. Bodimo pa tudi med seboj edini in složni po vzgledu miroljubnega Leona XII I., katerih klic in opomin se glasi davi in drevi : mir med cerkvijo in državo, mir med narodi, mir med stanovi, mir in ljubezen med katoličani, kakor želi tudi sv. Pavel to, pišoč: »Bratje! bodite ene misli, imejte mir, in Bog ljubezni in miru bode z Vami.« (II. Kor. 18, 11.) Složnost in ljubezen sta «ličili prve kristjane, da so jih cel«) neverniki občudovali in pohvalno o njih govorili : »Glejte, kako se ljubijo med seboj ! « Edinost v veri in ljubezni je varna pot v nebeško domovino, kjer kraljuje večno sladki mir. Hvala Bogu za sveto katoliško cerkev. Verujem v sveto katoliško cerkev! IV. Božja je cerkev po svoji svetosti in svojem vplivu na razvoj in omiko človeškega rodü. rava cerkev mora biti sveta, ker je tudi Jezus na svet prišel in svojo cerkev ustanovil zato, da nas posvečuje. Pri zadnji večerji je molil Gospod : >Jaz sam se za njih posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni v resnici.« (Jan. 17, 19.) In sv. apostol Pavel uči : »Kristus je ljubil svojo cerkev in je sebe dal za njo, da jo posveti in si pripravi častitljivo cerkev brez madeža ali gube ali kaj enakega, in da je sveta in n e o madež an a.« (Efež. 5, 25—27.) Po tem znamenju svetosti nadkriljuje naša sv. cerkev nedosežno vse druge verske družbe. Svet je njen začetnik Jezus Kristus, svet je njen nezmotljivi nauk, sveti so njeni zakramenti ; in obto so se nahajali v sveti cerkvi v vsaki dobi svetniki in svetnice, katerih svetost in pravičnost je Bog očitno potrdil s čudeži. Pa tudi mi vsi sedanji udje sv. cerkve se lahko posvetimo, ako se vestno poslužujemo njenih pripomočkov. Rekel sem, v cerkvi so se vedno nahajali svetniki in svetnice. Te resnice ne more nihče utajiti, ker ne more nihče čednostnega življenja svetnikov izbrisati iz zgodovine. / življenjem svetnikov je pa nepobito dokazano, da je svet tudi nauk naše cerkve in so sveti njeni zakramenti, ker so se kristjani ravno po tem nauku in po teh zakramentih posvečevali. Tu velja izrek Gospodov: »Iz sadü jih bodete spoznali.« (Mat. 7, 16.) Sv. cerkev ni nikoli pogrešala svetnikov, katere bi smeli imenovati angelje v človeškem mesu. Ti izvoljenci božji so se odlikovali po modrosti, milobi in ljubeznivosti, kakor po odločnosti, kreposti in zdržljivosti. Tudi pobožne žene in bogoljubne device so darovale za Jezusa in njegovo sveto vero vse, kar jim je bilo drago in ljubo, celò kri in življenje. Nedolžni otroci se radi ozirajo na zvezdnato nebo in si najjasnejše zvezdice izbirajo in pravijo, ta-le je moja, una tam je pa tvoja. Tudi šteti poskušajo migljajoče lučice, prešteti jih pa le ne morejo. Pa naj prešteje kdo svetle zvezde na krščanskem nebu, izvoljene svetnike in svetnice božje ! Naj jih prešteje. če jih premore ! Ako jih pa prešteti ne moremo, jih pa hočemo vsaj nekoliko našteti. Pred vsem imenujemo sv. očete izhodne cerkve, kakor pravicoljubnega sv. Justina, ki je z zgovorno besedo branil zaničevane in zatirane kristjane pred rimskimi cesarji in je okoli leta 167 za Jezusa svojo kri prelil. Leta 117 je v Rimu mučep bil slavni škof Antijohijski sv. Ignacij, kateri še sedaj po svojih dragocenih pismih sl uje. Koščice njegove, kolikor jih niso požrli levi, ki so ga v zverinjaku raztrgali, zbrali so kristjani skrbno in so jih kot svete ostanke spoštljivo shranili. Kako žarno se sveti v boju zoper Arijance sv. Atanazij Veliki. Arijanci krivoverci so tajili .božjo čast Kristusovo, sv. Atanazij jo je pa branil do poslednjega izdihljeja ; leta 373 ga je ljubi Jezus po dolgoletnem trudu na plačilo poklical. V Kapadočiji je živelo v četrtem veku troje prijateljev, troje svetnikov: sv. Bazilij Veliki, sv. Gregorij z Nacijanca in sv. Gregorij z Nise. Lepo so ti trije škofje učili, še lepše so pa živeli. Leta 407 je v pregnanstvu umrl sv. Janez Krizostom. Tako ubrano in mikavno ni ni kdo svetih resnic razlagal, kakor la globokoumni mož ; zato mu pravimo, da je Zlatoust. Dražji ko zlato so njegovi nauki in slajši ko pevcev pesem sladka. Sila prijetna in prijazna prikazen med svetniki božjimi je sv. Janez Damaščan, goreč častilec deviške matere Marije, v katere rajski družbi se že veseli sem od leta 754. Kad bi Vam še kaj povedal o drugih uzornih možčh vshodne cerkve, kakor o sv. Polikarpu, o sv. Efremu in sv. Epifaniju, ali hiteti moram dalje, da še omenim nekatere odličnjake zapadne cerkve. V Lijonu, imenitnem mestu južne Francoske, je umrl 1. 202 sv. škof in mučenec lrenej, ki je tako temeljito kakor mirno pobijal in zavračal razne krivoverce. Njega je posnemal plemeniti škof Kartagenski sv. Ciprijan, ki je vesel vskliknil, hvalo Bogu! ko so mu naznanili, da bode obglavljen. Odpeljali so ga dne 14. septembra leta 258 na morišče, kjer je biriču podaril 25 zlato v, si je potem sam zavezal oči in je mirno položil svojo glavo na klado, da mu jo odsekajo. Ko so kristjani to slišali, zagnali so jok in stok, kličoč po mestnih ulicah : »O pojdimo, da umerjemo ž njim.« Kdo ne pozna sv. Ambrozija, škofa milanskega, ki je cerkveno petje z umetnostjo svojo veselo povzdignil ? njegovi napevi se še sedaj v milanski katedrali glasijo. Kaj bi rekli o slavnoznanem Hijeronimu, katerega zibelka je bržkone tekla v naši domovini v prestarem Stridono ? Prepotoval je skoro vso znano zemljo, je poznal vse učene spise in je sveto pismo stare in nove zaveze preložil na latinski jezik. Skrbno je sebe in druge na smrt pripravljal in je v Betlehemu puščavnik umrl leta 420. On sl uje kot najučenejši cerkveni oče in njegov prijatelj sv. Avguštin kot najduhovitejši. Sami dobro veste, koliko je sv. Avguštin, škof hiponski, premišljeval o presveti Trojici in kako se mu je angelj v podobi nedolžnega deteta prikazal ter ga je poučil, da naj sveto Trojico ponižno molimo, ker je razumeti ne moremo. Za cerkvenimi očeti so častnega spomina vredni sveti menihi, izmed katerih bodi omenjen sv. Benedikt, oče zapadnih redovnikov in pisatelj »zlatega pravila« za mnogo-zaslužni red benediktinski ; sv. Bernard, ki še danes po svojih medosladkih spisih spodbuja in razveseljuje krščanske občine ; sv. Frančišek Asiški, ki je plamenel za Jezusa in je vpeljal častiti red očetov Frančiškanov. Po svoji goreči zgovornosti je slovel sv. Dominik, po svoji globoki ljubezni do Boga in do bližnika sv. Bonaventura serafinski in izredno še pa sv. Ignacij Lojolän, ki je vstanovil družbo Jezusovo, katera je po svoji učenosti in gorečnosti v vzgojevanju mladine in po svojih misijonih med neverniki pa tudi po naših krajih bila in je še ena najkrepkejših podpor sv. katoliške cerkve. Njegov učenec in duhovni sin je bil sv. Frančišek Ksaverij, ki je brez broja nevernikov v Aziji za Jezusa pridobil in jih krstil s svojo roko, katera še sedaj strohnela ni in se hrani v Rimu v cerkvi sv. Ignacija. Kar je jasna clanica med zvezdami, to je sv. Tomaž Akvinski po svoji učenosti in deviški čistosti med cerkvenimi učenjaki. Njega so sv. oče Leon XIII. v svojem apostolskem pismu dne 4. avgusta 1880 proglasili patrona krščanskih šol. Filo tej o sv. Frančiška Salezija lahko tudi v slovenskem jeziku prebiramo in se učimo od njega biti krotki in od srca ponižni. Gotovo poznate sv. Karola Boromeja in sv. Vincencija Pavlana, ki sta dva apostola krščanskega usmiljenja. Prvi je stregel kot kardinal in nadškof milanskim Stanovnikom v strašni kugi. ki je razsajala v Milanu leta 1576 ; drugi je pa ustanovil red usmiljenih sester, ki so pravi angelji tolažniki revnim bolnikom, katerim strežejo ne za posvetno plačilo, pač pa zavoljo usmiljenega in križanega Jezusa. Nadalje se jih mnogo tudi med kralji in cesarji odlikuje po svetosti svoji. Sv. Ludovik IX. kralj francoski je nosil pas tretjega reda sv. Frančiška ; ■ sv. Henrik II. rimsko-nemški cesar se sveti po svoji zdržljivosti; sv. Leopold IV. vojvoda avstrijski po pobožnosti in vnemi za krščansko odgojo svojih otrok, izmed katerih sta dva sina postala škofa, dve hčerki sta vstopili v samostan in drugi otroci so med svetom vzgledno živeli in so sveto umrli. Sv. Neže, sv. Barbare, sv. Cecilije, kdo jih ne pozna in ne čisla svetih devic in mučenic ? Srce sv. Terezije je neugasljivo gorelo ljubezni do Jezusa; hotela je za Jezusa trpeti ali pa umreti. Izmed svetih žen in vdov imenujem poleg sv. Monike, matere sv. Avguština, le cesarico sv. Heleno, ki je našla križ našega Odrešitelja in ga je spodobno povišala, kakor je postavila mnogo kapel in cerkva. Pred desetimi leti nam je vsega priznanja in vse podpore vredna družba sv. Mohorja podala prelepo knjigo : Križana usmiljenost ali življenje sv. Elizabete. Premišljujte radi to življenje posvečeno Bogu in ga posnemajte po svojih močeh. O tej ljubeznivi svetnici se je nekatoličan Leo izrazil tako-le : »Če bi se kcdaj spomin na to blago, čisto, vso krščansko ženo zgubil v narodu, tedaj naj zgine tudi spomin in pa ime naroda samega in naj se pogrezne ž njim v grob njegov«. Govoreč o svetnikih ne smem zamolčati dolge vrste rimskih papežev, ki se svetnikom prištevajo, kar jih je živelo od leta 67, ko so sv. Petra mučili, pa do leta 540. Vendar tudi v poznejši dobi je bilo več naslednikov sv. Petra prištetih družbi svetnikov. Sploh ni pogrešala sv. cerkev nikoli svetnikov in svetnic. Tudi sedanji rimski papež Leon XIII. so že več izvoljencev božjih proglasili za svetnike, na primér sv. Klemena Hofbauerja, ki je pred osemdesetimi leti na Dunaju neumorno deloval za čast božjo in vzveliČanje duš ; dalje krepkovoljnega lazarista Gabrijela Perboyre-ja, ki je med kineškimi neverniki dosegel mučen iški venec. Celo v tekočem letu je bilo dne 22. in 29. januvarija in bode dne 12. marcija ter 6. aprila več v Gospodu umrlih prištetih vzveličanim udom sv. cerkve. Iz teh čeprav pičlih podatkov razvid imo, kako lepo sadje je dozarjalo v vrtu sv. cerkve, katerega obseva solnce večne resnice Jezus Kristus in katerega namaka pohlevna rosa milosti božje. Nikoli nikjer na svetu ni tako vsega občudovanja in posnemanja vrednih značajev, kakor so tisti, katere najbolj prešinja duh Kristusov in najbolj navdaja duh sv. cerkve. Prav dobro je sodil o tem učeni anglež Hutchinson (Hetčinsn), ko je rekel : »Katoliška vera je vera najplemenitejših značajev, ki so bili kedaj človeškemu rodu na čast in v slavo«. Koliko sijajnih vzgledov bi lahko naštel za dokaz navedene sodbe, ker bi pa bilo to početje prezamudno, imenujem le posamezne odličnjake kakor neumrlega mornarja Krištofa Kolumba, ki je leta 1492 Ameriko odkril ter je tako kraljestvu božjemu na zemlji, sv. cerkvi, pridobil novih dežela. Pogumnega in pobožnega moža so naš razsvetljeni Leon XIII. v svoji mični okrožnici dne 16. julija 1892 pohvalili nastopno : »Kolumbu ni enakega med vsemi junaki, ki so sluh po svojem pogumu in pa po bistri pameti svoji. Njemu gre zahvala, da se je iz naročja še neznanega morja prikazal novi svet; njemu, da se je brez števila ljudi otelo pozabljivosti in pridružilo človeški družbi ; njemu, da je tem ljudem prisijala luč krščanske resnice in blažeče omike«. Kolumb je bil zvest sin matere cerkve. Vsako delo je začel in dovršil v imenu presvete Trojice. Ob nedeljah je počival in počivati so morali od hlapčevskega dela tudi njegovi pomorščaki. Kadar se je pa po morju vozil in ni v cerkev mogel, zbral je na ladji podložnike okoli majhnega altarja, kjer so duhovnik služili nekrvavo daritev sv. maše. Svoji največi ladji, na kateri se je sam vozil, dal je presladko ime : Sveta Marija. V težavah in nevarnostih je iskal pomoči in jo je našel v obljubah in spokornih delih, kakor je tudi sveto obhajilo vselej prejel, kadar se je podajal na viharno morje. Zatorej so pa tudi sv. oče v zgoraj pohvaljeni listini pripomnili z vso pravico : Columbus noster ! Kolumb je naš! In naš je slavljeni zvezdoslovec Nikolaj Kopernik, ki je svoje znamenito delo o zvezdnatem nebu posvetil papežu Pavlu III. in je leta 1543 umrl spodbudno, kakor je živel vzgledno. Omenjam še dalje katoliškega vojskovodjo Tilly-ja, ki je pred dvesto leti branil sv. katoliško cerkev in pa našo svetlo habsburško rodovino zlovražnih napadov. V tridesetih in treh bitkah je zmagal silne nasprotnike. Kolika slava ! A še častnejši spomin mu je, da ga ni bila nikdar premagala poželjivost, da ga ni videl nikdo vinjenega vse žive dni. Tudi slavni vodja avstrijske armade v Turških bojih knez Evgen je bil katoličan ne samo po rodu nego tudi z dušo in s telom. Andrej Hofer, ki je svojo tirolsko domovino branil proti Francozom, segel je pred krvavim bojem naj p rej e po rožnem vencu in šele potem po ostrem meču. In rožni venec je rad molil vrloznani maršal Radetzky, ki je rešil našo ljubljeno domovino v viharnih letih 1848 in 1849. V Boga je zaupal, za svojega cesarja je živel in gorel, vojščake svoje je pa ljubil očetovski, vojščaki so pa njega ljubili in klicali »očeta«. Zvest sin matere cerkve in junaški branitelj dične naše Avstrije je bil slavni general Lavdon, kije lepo živel in še lepše umrl. Ko je namreč sivolasi junak leta 1790 v Novem Ji činu na Moravskem naglo zbolel, povabil je brez odlaganja vojaškega duhovnika, naj ga obiščejo. Ko so mu slednjo popotnico prinesli, molil je na glas in klical : O moj Bog, daj mi potrebnih močij, da še tudi zadnji boj srečno prebijem ! Nato je pa dejal svojem zdravniku : Prijatelj moj, povejte mi resnico in nikar mi je ne prikrivajte, ker se smrti ne bojim. Zdravnik mu žalosten razodene, da je vnetje prehudo in da vsa ' zdravila njegova pomagati ne morejo. Lavdon mirno odvrne : Moram torej umreti ; bodi Bogu vse izročeno! Potem je naročil, naj vstopijo vsi njegovi domači služabniki in pričujoči častniki. Ko so se zbrali okoli postelje, nagovoril jih je takó-le : »Nikar se ne dajte motiti hudobnim blebetačem, ki tajijo živega Boga. Jaz trdno verujem v pravičnega Boga, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. To vero mi je krepko potrdila moja lastna skušnja«. Po teh besedah si je dal zglavje popraviti tako, da je v postelji bolj sedel, ko pa ležal in nato je govoril dalje : »V resnici, brez strahu božjega ni poštenja in ni pravičnosti, pa tudi ni srčnosti in pravega junaštva. Zato vam svetujem: Bojte se Boga tudi v svojih svetu prikritih dejanjih, ravnajte s svojim bližnikom vselej pošteno in blago Ino. Nikar ne zapuščajte pota resnice in pravice, četudi vam pojde še tako malo po vaši volji«. Taki nauki v taki uri iz takih ust govorjeni so srca vseh pričujočih najglobeje ganili. Knez Ligne je od same'žalosti obnemogel in ihteč se je črez mizo sklonil, ker stati ni mogel. Tudi vsem drugim so se goste solze vdirale po bledih licih. »Pa zakaj jokate, ko me vidite umirati, vpraša general tolažljivo?« Mi jočemo in bomo jokali, ker se vi, naš dobri oče, poslovljate od nas, odgovori maršal Bother. Lavdon mu odvrne rahlo : Ljubi moji! Vaš oče je Oče nebeški, jaz sem pa le slaba stvar. In la vaš Oče je vsemogočen in vas more tudi v prihodnje braniti! Na to je oslabeli nad maršal ogovoril vojaškega duhovnika, rekoč: Čujem, da meščani za mene molijo; bodo li še dolgo molili? Odgovor se je glasil: Molili bodo tako dolgo, dokler visoki gospod ne ozdravite. To je Lavdonu dobro d j alo, da je ves ganjen rekel: »Sporočite vsem prebivalcem mojo zahvalo in povejte njim, da bodem tudi jaz za nje molil. O blago ljudstvo, ki za mene tako goreče moliš! Nisem zaslužil tolike ljubezni. Potolažen zapustim ta svet«. Poleg bolnikove postelje je klečal sestrič njegov in je milo zdihoval in jokal. Temu je rekel umirajoči stric: »Vstani, bodi mož in dober kristjan. Ljubi Boga, ne žali bližnjega, cesarja pa spoštuj«. Po tem opominu je Lavdon še vse odpuščanja prosil, če bi bil komu kako krivico storil, in pa poprosil jih je, naj malo odstopijo. Sedaj je zbral še svoje zadnje moči, da je v goreči molitvi še enkrat zahvalil Boga za vse dobljene dobrote in da je svojo dušo njegovi milosti priporočil. Tako je umrl dne 14. julija leta 1790 ta krščanski junak in najslavnejši vojskovodja svoje dobe. (Wiener-Zeitung 11. Juli 1890). O kako vzvišena naprava božja je sv. katoliška cerkev, ki nas uči in vadi, čednostno živeti in vzveličano umreti! Izpolnjujmo prav vestno njene zapovedi, očiščujmo in posvečujmo svoje duše po vrednem prejemanju sv. zakramentov ' Delajmo s cerkvenim postom vredno pokoro za svoje grehe in pomagajmo bližnjemu radi v njegovih težavah, dušnih in telesnih. Posvečujmo se na vse sile, ker je to naš poklic in namen, kakor uči sv. Pavel, ko piše blagim Tesaličanom: »To je volja božja: vaše posvečenje«! (1. Tes. 4, 3). Pa kakor je naša sv. cerkev po svoji svetosti veličastna vstaneva božja, tako je tudi po blagonosnem pospeševanju krščanske omike med svetom. Pač neizmeren je blagoslov, ki se razliva črez vso zemljo iz sv. katoliške cerkve, katera je Kristus, še vedno živeč in delajoč na svetu. Kar je ljubo so luce za žilno polje in vinske gorice, to je sv. cerkev za ves človeški rod. Tukaj pa nimam v mislih tistih neprecenljivih milostij in dobrot, ki se kristjanom po presveti daritvi in po sv. zakramentih delé in brez katerih ni moči zadobiti odpuščanja grehov, mirne vesli in pa večnega življenja, tu mislim le one brezštevilne dobrote, katere je prejel človeški rod v obče iz radodarnih rok katoliške cerkve. Glejte Ljubi moji! Evropa je najbolj napredovala v pravi omiki in prosveti, tako da je že delj časa vir omike in napredka za ostale četi ri dele sveta. Od kod prihaja to? Od sv. cerkve. Znano je, da so bili sedanji evropski narodi pri svojem dohodu v sedanja bivališča pravi divjaki, vsmiljenja vredni. Kdo jih je učil, Boga spoznavati, pisati in brati, polja in vinograde obdelovati, nravno in vzajemno med seboj živeti? Krščanski misijonarji, poslani od rimskega papeža, so bili naši prvi učitelji. Vsak narod evropski ima svoje apostole, ki so mu prižgali luč sv. vere in prave ker krščanske omike. Nemce je učil sv. Bonifacij, Angleže sv. opal Avguštin, Irce sv. Patricij, Dance in Švede sv. Ansgar. In kdo je učil Slovence, Boga spoznavati, njemu služiti in se po tej službi vzveličati? Ali ne Solunska brata sv. Ciril in Metod, katerih apostolsko delovanje so sv. oče Leon XIII. prelepo opisali v okrožnici »Grande munus«, izdani dne 30. septembra 1880, s katero so tudi njiju praznik povišali in ga raztegnili na vso cerkev! Krščanski misijonarji so se prvi jeli ustavljati robstvu, učeč, da smo vsi otroci božji in da se z ujetim sovražil ni kom ne sme ravnati, kakor / neumno živino. Oni so ženo povzdignili na tisto stopinjo, na kateri stoji sedaj, ko je gospodarjeva tovarišica in ne njegova sužnica, kar je bila poprej. Oni so utrdili sv. zakon, ker po Jezusovi besedi človek ne sme ločiti, kar je združil večni Bog. Vse to in še mnogo mnogo več je storila sv. cerkev za razvoj in blagostanje narodov, da pač čisto resnico pišejo bistrogledni Leon XIII. v okrožnici dne 1. novembra 1885, ko pravijo: »Sveta cerkev, neumrljiva ustanova usmiljenega Boga, skrbi po svojem namenu sicer pred vsem za večno vzveličanje duš, vendar pa dela tudi za pozemeljsko srečo ljudi j toliko, kolikor ne bi mogla delali, ko bi bila pred vsem in v prvi vrsti za obrambo posvetnega blagostanja utemeljena«. Kako vspešno na vse strani so delovali že samo le rimski papeži, ti najviši stražniki cerkvene svetosti in blažene delavnosti! Ni ga bilo na svetu vladarskega prestola, s katerega bi bilo toliko sreče, miru in blagoslova došlo človeštvu, kakor velja to o naj višem tronu sveta, o papeškem v Rimu. Koliko razprtij in bojev med raznimi državami in narodi so rimski papeži s svojo veljavno besedo zabranili ali pa tudi vstavili, da se ni dalje po nepotrebnem kri prelivala. Oni so nekdaj krščanskim knezom prigovarjali, naj se vzdignejo na pomoč našemu cesarju, ko so Turki cesarsko mesto Dunaj hudo stiskali, na široko morili in požigali. Velikodušni knezi so ubogali ter so leta 1683 Turke potolkli takó, da jih ni bilo več nazaj v naše rajskolepe kraje. Turkov se nam sedaj rii bati, a bati se nam je silnega prevrata ali prekucije, ki se po vsej Evropi pripravlja; če hi se kedaj zgodilo, kar nekrščanski prekucuhi žele. tedaj bi ne ostal ne eden cesar ali kralj na svojem prestolu; podreti hočejo pa tudi svetišča božja in sodišča, in nobena lastnina bi naj ne veljala več. Posestnike hi iztirali z njihovega hrama, in njive in travnike hi pa razdelili med take ljudi, katerim mrzi delo, ki hi pa vendar radi dobro živeli. To hudo nevarnost so ravno previdni Leon XIII. najbolj temeljito spoznali, pa tudi modro svetovali, kako bi bila pravočasno odstraniti. Celò vladarji, ki niso katoliške vere; so se v posebnih pismih sv. očetu za dobri pouk po vrsti zahvaljevali. V resnici, Leon XIII. so najslavnejši mož sedanje dobe in dasiravno so brez armade in brez orožja, vladajo s svojo globoko modrostjo ves katoliški svet in tudi drugoverci jih spoštujejo ter se radi po njihovih naukih ravnajo. Ko so sv. oče priobčili preimenitno okrožnico o delavcih, pisal je o tem neki nekatoliški list takó-le: »Leon XIII. so se sami prekosili. To okrožno pismo, eno največih dejanj tega veka, je čudovito delo vzvišenega in pravičnega duha, lepega in krepkega jezika, vestnega in zanesljivega prevdarjenja in poravnanja nasprotnih si zahtev. Še celò politikom je segel ta jezik modrijana in apostola, državnika in papeža do srca. V tem pismu se nahaja ona lepota, ki prihaja od zgoraj in vzbuja občudovanje. Res, tako so dejali, ta sivolasi starček so modre besede govorili; oni so tok sedanjega časa razumeli«. Predragi! ako je že eno pismo papeževo tolike vrednosti, kaj naj rečemo oh enem o vseh mnogobrojnih okrožnicah, listih, odlokih in nagovorih? Leona XIII. moramo prištevati najizbornejšim papežem, ki so mogočno vplivali na zgodovino človeškega rodu. In gledé na to okolnost kdo ne bi gorko želel, da bi nevtrudno delavni namestnik li) Kristusov, da bi naš prevzvišeni jubilant sedeli na Petrovem prestolu do najbolj oddaljene prihodnosti? Z ozirom na vse, kar sem v tem odlomku povedal o svetosti in blaženem vplivu svete cerkve na človeštvo, moramo priznavati, da kar svet stoji, še ni bilo družbe, ni bilo države, ki bi bila toliko dobrega storila za ves človeški rod, kakor je storila sv. katoliška cerkev. Po izvrstnem sadu vsakdo lahko sodi, da je drevo izvrstno, ki je takošen sad rodilo. O posvetimo svoja srca vsedobri svoji materi sveti cerkvi! Verujem v sveto katoliško cerkev! V. Božja je naša cerkev, ker je katoliška in apostolska. Ljin božji se je včlovečil, da odreši in vzveliča vse ljudi: zatorej je tudi svoje učence r/ poslal, v s e m ljudem oznanjevat, kar je on učil, rekoč: »Pojdite po vsem svetu in oznanujte evangelj vsem ljudem«. (Mark. 16, 15). Zagotovil je tudi, da svete cerkve peklenska vrata ne bodo premagala, da bode stala do konca sveta. (Mat. 16, 18). Jezus Kristus je potemtakem ustanovil cerkev, ki mora biti katoliška ali vesoljna. In to znamenje ima naša sv. cerkev v najpopolnejšem smislu te besede, in je torej delo božjih rok. Katoliška je naša cerkev, ker je splošna glede na čas. Človeku je odločenih kakih 70 ali 80 let, sv. cerkev je pa začela z Jezusom Kristusom svojim stvariteljem, in od te dobe ni bilo trenotka, v katerem bi bila prenehala. Vse druge verske družbe so iz poznejše dobe: in vsakemu drugovercu lahko povemo, katerega leta se je njegova zmota prvikrat pokazala. Katoliška je naša cerkev, ker ni omejena na posamezne kraje, Raz-širjena je po vsem svetu; svoje korenine in svoje veje razprostira vedno dalje in dalje. Katoliška je naša cerkev, ker ljubi vse narode sveta kot svoje otroke. Nobenega ljudstva od pogrnjene mize ne odriva, ampak vsakemu postreže po njegovih potrebah. Splošna je cerkev, ker skrbi za celega človeka; krepi mu vse moči. vzgaja mu vse zmožnosti, bistri mu glavo s svojim naukom, pa mu blaži tudi srce. Zadovoljuje ga v mladosti in starosti; osrečuje ga časno in večno. Kes, katoliška ali vsesplošna je naša cerkev, ker si je vedno prizadevala in si prizadeva, vsem biti vse. Kako da skrbi sv. cerkev za vse ljudi po vseh krajih sveta in za vsakovrstne potrebe, kaže nam vseobsežno delovanje sv. očeta Leona XIII. Ker sami ne morejo poto- vati na vse kraje, pošiljajo svoje pastirske liste po svetu, in tako sega njihov glas iz Rima tudi pri nas do zadnje gorske vasi. V treh svojih pismih so svarili resnobno pred tako zvanimi prostimi zidarji, ki bi radi ves sedanji svet prevrgli, sv. vero v Jezusa zatrli, potem pa bi človeško družbo iz novega po svojih popačenih naukih vred ili ali sezidali. V nekem drugem listu so sv. oče spregovorili o delavcih in njihovih zadevah resne besede. Rekli so, da sedma božja zapoved do konca sveta ne zgubi svoje veljave, in da je greh krasti, po sili jemali, je še pa hujša krivica. Bogatinom pa, ki ne poznajo krščanskega usmiljenja, ker ne poznajo Kristusa, so zapretili, da je zatiranje ubogih vdov in sirot, da je zadržavanje in utrga vanje zaslužka delavcem in najemnikom vnebo-pijoči greh in da jih bode Bog neozdravljivo udaril, a ko s svojimi delavci nekrščansko ravnajo. Nadalje so pisali sv. oče o dobri krščanski vzgoji nedolžnih otrok, katerim je treba krščanskih šol, v katerih se dete pred vsem uči, Boga spoznavati in ljubiti, stariše lepo imeti, cerkev poslušati in posvetne oblasti ubogati. Vrhu tega treba, da imajo otroci sartie lepe vzglede krščanskega življenja pred seboj, da učitelji sami tako vzgledno živijo, kakor v šoli lepo učijo. Saj nauki le mičejo, vzgledi pa vlečejo. Delovanje papeža Leona XIII. je katoliško. Silno na skrbi je sv. očetu razširjanje sv. vere med one nesrečne narode, ki o Jčzusu in Mariji še nič ne vedo in nič o zapovedih božjih, ki so za naše življenje, kar so v temni noči prijazne zvezde vodnice za samotnega popotnika. Največo pozornost so obrnili sv. oče na uboge zamorce v vroči Afriki. Posebno mohamedanski Arabci so namreč te siromake lovili in jih trumoma gonili v strašno sužnost. Blagodušni Leon XIII. so javno pred vsem svetom povzdignili svoj svarilni glas zoper grozno krivico in posrečilo se njim je vsaj toliko, da ubožcev ne smejo več na sejmih oči to prodajati, kakor hi bili živinčeta ne pa otroci božji in dediči nebeškega kraljestva. Dalje so o pogubnih dvobojih spregovorili resno besedo, kakor so obsodili grdo sovraštvo med raznimi narodi, ki so vendar vsi od Boga Očeta vstvarjeni za nebesa. S kratka, ni ga vprašanja, ki zadeva srečo ali nesrečo krščanskega sveta, za katero bi se sv. oče ne zanimali, katerega ne bi imeli na svoji skrbi. Da pa zboljšajo slabe čase, priporočajo vsakovrstne pripomočke. Najbolj naglašajo molitev, kakor so sami mož molitve, posebno pa cenijo in priporočajo sv. rožni venec, s katerim je svojedobno sv. Dominik krivoverce zopet za sv. cerkev pridobil in s katerim je od Boga po mogočni Marijini pripomoči sprosil, da se je med narode zopet povrnil blaženi mir in pokoj. Da bi se krščansko življenje v domači hiši pomladilo, priporočajo bratovščino sv. družine, ki ima tri najlepše vzglede za vsako krščansko hišo; možje se naj ravnajo po uglednem življenju delavnega in potrpežljivega očaka Jožefa, žene naj posnemajo najpobožnejšo pa tudi najbolj skrbno gospodinjo deviško mater Marijo, otroci pa naj rastejo v vsem dobrem in naj bodo pokorni svojim starišem po vzgledu nebeškega Deteta. Prav toplo nam priporočajo češčenje presvetega srca Jezusovega, ki nas tako neizrečeno ljubi, mi se pa tako redko njegove ljubezni spomnimo. Da bi se med nami udomačila ljubezen do božjih dobrot in bogastev in bi ne hlepeli toliko po časnem premoženju in po niče-murnih veselicah, v ta namen nam priporočajo tretji red sv. Frančiška. Nadalje želijo, da prebiramo dobre knjige, nas svarijo pred škodljivimi časopisi, nam priporočajo odpustkov polne bratovščine, pobožne družbe, katoliške shode in kar je temu podobnega. Ali potemtakem nisem povedal resnice, ko sem dejal, da je delovanje našega ljubljenega Leona XIII. katoliško, obsezajoče veš svet in ozirajoče se na vse potrebe človeške družbe? Prava cerkev mora bili kakor edina, sveta in katoliška, tako tudi apostolska ker je Jezus apostole poslal po vsem svetu, je obljubil le njim, da bode ostal pri njih do konca svela, postavil je le nje za svoje služabnike in delivce božjih skrivnosti. In tudi to znamenje božje vstanove nosi naša sv. cerkev na sebi. Apostolska je, ker izvirajo njeni nauki, njeni zakramenti, njene oblasti od apostolov. Kar poroča sv. evangelist Lukež o prvih kristjanih, da so bili stanovitni v nauku apostolov in pa v lomljenju kruha in pa v molitvah (Dej. ap. 2, 42), to še danes doslovno velja o katoliških kristjanih. Apostolska je naša cerkev, ker živi prvak apostolov sv. Peter, njeni vrhovni poglavar, še vedno v svojih pravnih naslednikih rimskih papežih, zato imenujemo papežev sedež v Rimu »apostolski prestol«. Nasledniki drugih sv. apostolov so pa vsi katoliški škofje, ki živijo v milosti in edinosti z rimskim papežem. Tako je naša sv. cerkev še vedno zidana na temelju, ki je Jezus Kristus kot vogeljni kamen in aposloli so nosilni stebri tega božjega poslopja, o katerem piše sv. Pavel, kakor je le on vajen, svojim Efežanom: »Vi niste več gostje in tujci, ampak ste someščani svetih in domačini božji: vzidani na' podstavi apostolo v, medtem ko je Jezus Kristus vogeljni kamen, na katerem je vse poslopje zgrajeno in raste v sveti tempelj v Gospodu, v katerega ste tudi vi vzidani v prebivališče božje v Duhu«. (Efež. 2. 19—22). Katoliška in apostolska ni nobena druga verska družba, ker nobena ni za vse čase, za vse kraje in za vse ljudi, in ker nobena nima od Kristusa ali od apostolov pooblaščenih poglavarjev. Člani drugoverskih družeb so podobni zgubljenim ovčicam, ki niso hotele in še nočejo poslušati milega glasu nebeškega pastirja. Nekatere najdejo po božjem usmiljenju zopet pravo pot k čredi Kristusovi, veliko jih pa pokoljejo volkovi. Le naša cerkev je resnično katoliška in apostolska, ker ima le ona vse lastnosti in prednosti prave cerkve Kristusove. Zato pa darujmo svoja srca od Boga nam dani mili materi sv. cerkvi. Verujem v sveto katoliško cerkev! * * * V Gospodu ljubljeni Lavanti nei ! Globoko prepričan, da je natančno znanje katoliškega nauka o sv. cerkvi odločilno za sedanje in prihodnje življenje naše, pisal sem vam letos nenavadno dolgo pismo, ker me za vas silno skrbi in hode neskončno pravični Bog od mene terjal natančen odgovor za vaše neumerjoče, po božjem Sinu odrešene duše. 1 lotel sem vam pokazati, da naša sv. cerkev, zavetje naše in naša hramba, ni zidana na pesek, da sloji na trdni skali, kar je Kristus Gospod njen začetnik, ki nam po njej deli brez števila dobrot in milosti za dušo in telo. za časno in večno življenje. Zato pa nimamo pravičnega izgovora, ako sv. cerkve ne ljubimo in se za njeno čast ne potegujemo. O le pregrdo je, če katoličani njeno ljubezen z nehvaležnostjo plačujejo. Če bi se nahajali taki nehvaležneži tudi v moji duhovni čredi, kličem jim kol njihov od previdnosti božje milostno izvoljen in od cerkve potrjen nadpastir: ljubite dejanski svojo rešilno mater, zatekajte se v njen naročaj, lu se lahko zagrejete in okrepčate, oklenite se je, kakor se oklepa otrok svoje ljubeče matere ! V cerkvi najdete mir in varno zavetje. Oprtim na to skalo in naslonjenim na ta steber vzveličanja ni se vam bati viharjev, ki razsajajo zvunaj po svetu. Vi stojite mirno in zanesljivo, vaša noga počiva na nepremični podlagi. Kar me pa najhuje žge in peče, je to, da se celò med boljšimi verniki nered koma nahajajo obtožil iki sv. cerkve, ki nepremišljeno tarnajo : nekaj pa mora vendar-le biti napačnega v katoliški cerkvi, da jo preganja svet brez odpočitka ; vse ne more biti v njej v redu, da se jej svet tako stanovitno upira. Nikakor ne, Predragi v Gospodu! V sveti cerkvi je vse v redu in sicer v naj lepšem redu. Ona je božja naprava za grešne ljudi, sevé vodjena tudi od grešnih, nepopolnih, slabih ljudij; ali cerkev je v svojem bistvu naj popolnejša naredba božja, ki ni kriva, če mi po njenem nauku ne živimo in jej sramoto delamo. Ravno zavoljo tega se hudi duh vojskuje zoper sv. cerkev, ker je od Boga postavljena, da se po njej posvečujemo in vz veli čarno ter zasedamo tista mesta, katerih se je stari skušnjavec in zapeljivec po svojem napuhu nevrednega storil. To torej ni čuda, če se pogubljeni angelji in pa hudobni ljudje v sveto cerkev zaganjajo, marveč čisto naravno in umevno je to. Zato pa sv. cerkev ni bila nikdar brez zopernikov. Sicer pa vprašam s pogledom na te vedne napade na našo sv. cerkev, je-li slabo gradišče trdnjava, katero sovražnik dan na dan napada, ki pa vendar ne pade? Smemo-li reči, da ta trdnjava ni trpežna, da pogreša živeža, da njeni branitelji niso pogumni in srčni ? Ko se prebije obzidje in napravi vhod. potem ni Ireba trdnjave dalje naskakovati, zgubljena je. In sedaj pomislimo, že skoro dvajset sto let napada sovražnik močno trdnjavo, zidano na skalo, sv. katoliško cerkev z orožjem sile in z mečem uma. Napaden je bil že vsak cerkveni nauk, napadena je bila vsaka cerkvena naredba in ustanova, vendar zastonj ! Vse je še čisto, nepopačeno, neoskrunjeno. Vicisti Galilaee! Zmagal si Gali lej ec ! Cerkev je bila in ostane steber resnice in pravice. Hrabri branitelj sv. cerkve se lahko vesel postavi na obzidje svoje trdnjave in lahko ponosno gleda na bojišče, kjer že počivajo rodi in rodi, ki so napadali sv. cerkev. Najdrznejši naskakovalci že trohnijo ali so že strohneli, a cerkev še zeleni in cvete tako lepo, kakor je zelenela in cvetla v prvi dobi svojega obstanka. Vse nasprotne sile so se poskušale zoper cerkev in so jo zatirale z ognjem in mečem, z lažjo in zvijačo, premagale je pa niso ; obveljalo je prerokovanje Kristusovo : »Vrata peklenska .je ne bodo premagala.« (Mat. 16, 18.) Vojščak, ki ve, da pripada veliki in zmagonosni vojski, je pogumen in stanoviten. Mi pripadamo največi, nad 237 milijonov udov broječi, nepremagljivi armadi sv. cerkvi. In zato bi nas morala prešinjati živa vera, trdno upanje in iskrena ljubezen. Sramotno bi bilo, ko bi se ne zavedali ogromne sile, ko bi ne zaupali brezpogojno vojskujoči cerkvi, ki je del zmagujoče cerkve v nebesih. Bral sem, da se je zoper najslavnejšega pisatelja žaloiger v stari dobi, zoper nadarjenega pesnika Sofokleja vzdignil n j ego y lastni sin Jofon. tožeč ga pri sodniji, češ, da ga naj odstavijo od gospodarstva, ker mu vsled visoke starosti že peša pamet. Solo klej je mirno poslušal žaljivo tožbo svojega otroka. Ko so mu pa sodniki veleli, naj se opraviči, začel je duhoviti mož mesto zagovora pred sodniki čitati svoj najvrlejši spis »Edip na Kolonu« ; in je čital tako lepo in ganljivo, da 80 sodniki kav strmeli in in so po kratkem posvetovanju razglasili to-lc razsodbo: mož, ki je spisal tako ubrano delo, zmožen je še pač, oskrbljevati svoje premoženje. Jofon se je moral osramočen vmakniti. Kdo izmed nas ne obsoja še danes prav ostro nehvaležnega sina, ki se je tako nespoštljivo obnašal proti postaranemu a tako modremu očetu? Toda nehvaležnejši od .1 o Iona so tisti katoličani, ki svojo mater sv. katoliško cerkev zaničujejo, se je pred svetom sramujejo, jo grdo izdajajo. Že dobrih osemnajst sto let deli sv. cerkev svojim otrokom brezštevila dobrot za dušo in telo, in sedaj bi naj ti otroci bili nehvaležni in neposlušni zlati materi? Žal, marsikdo sedi brezskrbno pod košatim drevesom, katero je zasadil Jezus, se hladi v njegovi senci, se veseli lepega cvetja na njem in zauživa sladki sad njegov; a v tem ugodnem položaju nehvaležno godrnja, ko bi moral kleče zahvaljevati nebeškega vrtnarja Jezusa Kristusa za žlahtno drevo. Vendar taki nehvaležneži in nezadovoljneži nočemo biti mi Lavantinci. Narobe, mi hočemo glede na svetega Ciprijana izrek, da ne more Boga za Očeta imeti, kdor nima svete cerkve za svojo mater, mi hočemo, pravim, sv. cerkev ljubiti in se za njeno čast in veljavo krepko potezah. Cerkvene zapovedi hočemo voljno izpolnjevati, službo božjo redoma obiskovati, sv. zakramente pogosto prejemati, za velikonočno spoved in obhajilo se pa še posebej skrbno pripravljati. Kdor bi tega ne storil, bil bi mrtev ud sv., cerkve. Vsak društvenih mora izpolnjevati postave društva, čegar ud je. Cerkev je naj veča in najsvetejša družba sveta. In med njenimi postavami se nahaja tudi petero cerkvenih zapovedij, katere mora sleharni katoličan izvrševati, če hoče biti živ in delaven ud sv. cerkve. Ne kazal bi pravega duha, kdor bi preziral in zanemarjal cerkvena povelja. »Jaz menim, piše sv. Avguštin, kolikor kdo ljubi cerkev Kristusovo, toliko je poln svetega Duha.« (ln evang. Joan. Traet. XXXII. num. 8). Zatorej pa posvetimo edino vzveličavni božji cerkvi svoja srca v požrtvovalni ljubezni. Ljubite pred vsem vi, moji v Gospodu ljubljeni duhovni bratje in sinovi, sveto cerkev in skrbite prav marno za njeno čast! Prisega plemenitega škola Fenelona bodi vaša in moja prisega: »O sveta rimskokatoliška cerkev! če tebe ljubiti neham, posuši se mi naj desnica, in če moje srce ne ho gorelo več za-te, otrpne naj mi jezik v ustih mojih!« C.e se te prisege držimo, bodemo srečno živeli in umrli srečno. Ljubite sv. cerkev vi, Bogu zaobljubljeni prebivalci dragih mi samostanov; ljubite jo in služite jej, pa bodete srečni na tem in onem svetu! Ljubite sv. cerkev vi, krščanski stariši in učite svoje otroke to ljubezen, in vzveličali bodete sebe in svoje! Ljubite sv. cerkev vi, krščanski učitelji in odgojitelji, pa vcepite to ljubezen tudi svojim učencem in gojencem! Jezus, božji prijatelj nedolžnih otrok, vas bode bogato blagoslovil za ta trud. Vi krščanski rokodelci in delavci ljubite cerkev Jezusovo, ki ima skrivnostno moč, vaša potrta srca pomirjati in vaša dela spreminjati v Bogu všeča in večnega plačila vredna dela! Vi" bogatini ljubite sveto cerkev in s tem si nabirate zaklade, katerih ne molj in ne rja ne zjeda in katerih tatovi ne izkopujejo in ne kradejo. (Mat. 6. 20.) H koncu pa prosimo vsi prav pohlevno troj edin ega Boga, naj brani in varuje v svojem brezmejnem vsmiljenju vso cerkev, pastirje in čredo, posebno naj čuva našega nadpastirja častitljivega jubilanta papeža Leona XIII.; naj dalje vsem podeli milost, da smo v voljni pokorščini in v zvesti ljubezni do sv. cerkve stanovitni do poslednje ure, in da nas po smrti sprejme v nebeško cerkev. »Njemu pa, ki premore vse obilneje podeliti, kakor mi prosimo ali mislimo, Njemu bodi v sveti cerkvi po Jezusu Kristusu čast in slava od vseh rodov na vekomaj vse veke. Amen.« (Efež. 3, 20. 21.) V Mariboru, na praznik rimske stolice sv. Petra, dne 18. januvarija 1893. t Mihael, knez in škof. Postna postava za leto 1893. S pogledom na razmere sedanjega časa podelim vam s privoljenjem svetega očeta, Rimskega papeža, vse tiste olajšave tretje cerkvene zapovedi, katere so Vam bile že pretekla leta podeljene. I. Postni dnevi, v katerih se smete na dan le enkrat nasititi, so ti le: 1. Vsi dnevi štiridesetčlanskega posta, tudi zapovedani prazniki, izvun nedelj. 2. Vsaka sreda, vsak petek in vsaka sobota v kvatrih. 3. Vsaka sreda in vsak petek v adventu. Ta post je namesto nekdanjega posta ob biljah pred prazniki sv. apostolov. 4. Bilje ali dnevi pred Duhovim (Binkoštmi), pred Petrovim in Pavlovim, pred vnebovzetjem deviške matere Marije, pred vsemi svetniki, pred brezmadežnim spočetjem Marije in pred Rožičem. 11. Zavživanjc mesenih jedi je prepovedano: 1. Vsak petek celega leta. 2. Vsako kvaterno sredo in soboto. 3. Na pepelnico in v treh poslednjih dneh velikega tedna. 4. Ob vseli zgoraj naštetih biljah, to je pred Duhovim, Petrovim in Pavlovim, pred veliko Gospojnico, vsemi svetniki, brezmadežnim spočetjem Marije in pred Rožičem. III. Kar zadeva olajšavo, velja sledeča določba in sicer: 1. Za vso škofijo. Kadar se praznuje zapovedan praznik ob dnevu, ob katerem je mesojeja prepovedana, postavim ob petku, sme se vživati meso, pa ne da bi bila dolžnost, poprejšnji dan se zdržati mesa. 2. Za posamezne kraje. Kjer se ob petkih ali drugih takih dnevih, ob katerih je prepovedana mesojeja, vrši sejem in se zbira veliko ljudstva, dovoljeno je, na ta. sejmov! dan vživati meso. 3. Za posamezne osebe. a) Mesene jedi smejo vse dni med letom, izvzemši pepelnico, tri zadnje dni velikega tedna in biljo pred Duhovim in Božičem, vživati delavci v rudokopih, rokodelci v tovarnah ali fabrikah, popotniki, kateri jedó v gostilnicah in krčmah ; pa tudi laki, ki n. pr. v mestih in trgih in podrugod navadno v gostilnico na hrano hodijo. b) Vse dni med letom, izvzet je le veliki petek, smejo mesene jedi zavživati konduklerji na železnicah in tudi vsi tisti, kateri potujejo z železnico in so prisiljeni po gostilnah na železniških postajah jemati hrano. Jednako pravico imajo bolniki v toplicah, na Slatinah ali v drugih zdravil-stvenih zavodih s svojimi domačimi in strežniki vred. Toda ta polajšava ne velja za take osebe, katere hodijo le za kratek čas v toplice ali v take kraje razveseljevanja. c) Vse dni med letom smejo mesene jedi vživati taki reveži, kateri si vsled velikega uboštva ne morejo v jedih izbirati in so prisiljeni jesti, karkoli se njim daruje. Ako pa dobijo postne jedi za milošnjo, ne smejo vživati nepostnih. Sploh pa smejo vse osebe, katere morajo služiti ali prebivati pri takih ljudeh, ki nikoli ne slavijajo postnih jedi na mizo, smejo, pravim, jemati mesene jedi, samo ne na veliki petek, če je le koliko mogoče. 4. Za vse postne dni med letom in tudi ves štiridesetdanski post z nedeljami vred je ostro prepovedano, pri enem in tistem obedu zavživati ribe in mesene jedi. To velja tudi za tiste, ki vsled starosti, bolezni, težkega dela itd. niso dolžni, postili se. 5. Pomniti je dobro, da morajo vsi tisti, ki vživajo meso ob polajšanih dneh, vsak lakošen dan kakor tudi po vseh sobotah med letom pobožno moliti trikrat »Oče naš« in Irikrat »Češčena si Marija« in Vero apostolsko v čast bridkega trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kjer je več ljudi pri mizi, opravlja se naj ta molitev glasno in vzajemno. Posebič še v Gospodu opominjam vse tiste, ki se bodo posluževali postne polajšave, da o postnih dneh tem obilnejše opravljajo dobra dela krščanskega usmiljenja, da radodarno delijo ubogim preostanke svoje mize ali pa to, kar sami sebi pritrgajo. Namesto masla sme se rabili mesena začinba (ali špeh) ob vseli navadnih petkih med letom, izvzeti so le kvaterni petki in veliki petek. Bolnikom za nekoliko časa še bolj polajšati post, so pooblaščeni dušni pastirji in spovedniki. Kedor pa želi zmirom oproščen biti postne postave, mora se do mene obrniti s prošnjo, katero podpirajo polnoveljavni razlogi. Milost sv. Duha bodi pa z Vami, da bodete mogli v duhu ljubezni, pokorščine in zatajevanja samega sebe vestno izpolnjevati postno postavo. »Ki pa bodo izpolnjevali to pravilo, mir črez nje in usmiljenje božje». (Gal. 6, 16). V Mariboru, dne 18. januvarija 1893. t Mihael, knez in škof. Opomba. Ta pastirski list s postno postavo vred naj se v vsaki farni cerkvi na drugo (seksagesimo) in tretjo predpustno (kvinkvagesimo) in na prvo postno nedeljo (kvadragesimo) s prižnice bere vernemu ljudstvu. Med letom pa se mota še vsaki post posebič oznaniti poprejšnjo nedeljo. Tisk tiskarno sv. Cirila v Mariboru.