Babič Agnese / Baloh Anton / Benčič Dora / Benčič Nataša / Bertalanič Francka / Beržan Dorina / Bolje Aleš / Božič Suzana / Brezavšček Dare / Bučar Leon / Bučar Rudi / Buić Mirna in Toth Erik / Chicco Hajdin Selma / Cilenšek Maja / Čebron Jasna / Čuk Boris / Depangher Nelfi / Dernikovič Andrej / Dežjot Zorko / Dolher Žiga / Ećimović Timi / Evačić Ivica Ivek / Fatur Mojca / Feder Miriam –2020 / Filipi Goran / Filiput Darko / Flego Lorella / Gerk Bogdan / Gobbo Bojana in Lucio / Gombač 2004 Srečko / Grahek Zvonko / Gregorčič Nevenka / Grižonič Remigio / Hrovatin Enzo / Hrs Marina / atti Hrvatin Lilijana / Ivančić Mirela / Jakomin Rajko / Jereb Andrej / Jerman Nada / Jovanović Klarisa eti/ritr Zanimivi Izolani portr / Jurinčič Edelman / Juriševič Anton / Kleva Ivančić Rok / Klokočovnik Tomislav / Kobal Boris / Kobal Janez / Kocjančič Ervin / Kocjančič Sandra / Kolenc Igor / Korenika Miran in Matej / Kralj Lara / Kralj Marjan / Križ Aljoša / Ljubič Martina / Lorbek Jožef Jošt / Lovrečič Mirando / Markočič Isolani Interessanti Danilo / Miklobušec Branko / Mislej Drago Mef / Miško Judita / Morato Nada / Motoh Marjan / portreti/ritratti 2004–2020 Nardin Radivoj / Nastovski Slavica / Orlač Mirko / Ostrouška Vlado / Pečan Breda / Pegan Vanja / Popovski Marjetka / Prešern Rozana / Pušpan Elizabeta in Alen / Radojevič Zvonka / Raspolič Claudia / Ražman Celestina / Rodin Ana / Rutar Sara / Saliji Adnan in Tadžedin / Sau Silvano / essanti Simonovič Branko / Slekovec Dagmar in Aleksander / Steinbacher Koni / Škrlič Nevio / Šolaja Mara / Turk Robert / Uršulinke / Vajgl Ivo / Val Eta / Višnjevec Tuljak Marisa / Zahvala za skrb v času koronavirusa / Zajc Neva / Zaro Bruno / Žbogar Vasilij / Ženski pevski zbor Sinji galeb / Živulović Srdjan / Žiža Felice / Žlogar Anton / 21. jubilejno srečanje / 90. jubilejno srečanje Zanimivi Izolani/Isolani Inter Nataša Benčič Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 69881859 ISBN 978-961-94812-6-4 (Mestna knjižnica Izola, PDF) Nataša Benčič Tam, kjer Wikipedija odpove Prestavim se v čas, ko me zagotovo ne bo več. Za vsak primer ne povem letnice, ampak nekaj časa bo, upam, še minilo. In si predstavljam absolventa FDV-ja ali kakšne humanistične fakultete, ki piše diplomsko nalogo o tem, zakaj je Izola drugačna. Drugačna od koga oziroma drugačna od česa, boste vprašali. Pa ni težko najti odgovora. Izola Drago Mislej Mef je drugačna od vseh krajev in mest sveta, ker je pač takšna, kot je in enake nikjer drugje ni. Ne verjamem, da imajo še kje drugje na svetu stari mandrač s starimi ribiškimi barkami, hkrati pa razmišljajo o gradnji virtualnega muzeja ribištva. Ne verjamem, da je še kje drugje moč najti toliko olimpijcev na le nekaj kvadratnih kilometrih, ne verjamem, da še kje drugje, razen pri nas, stare industrijske objekte preprosto porušijo, čeprav jih danes povsod po svetu preurejajo v nekaj drugega. In ne verjamem tudi, da še kje drugje na tako majhnem prostoru živi toliko ljudi različnih narodnosti in kultur, v policijskih zapisnikih ni moč najti poročila o tem, da bi to povzročalo kakšen večji problem. Vsaka nova generacija pa tako ali tako dobi močnejši izolski gen mediteranskega DNK-ja. Skratka, pisec diplome o Izoli bo imel težave, saj mu Wikipedija kot nediplomirana enciklopedija o vsem, ne bo v veliko pomoč. Tam bo izvedel tisto, kar vedo vsi, in ko bo iskal ljudi, ki so kakorkoli soustvarjali to naše mesto, jih tam ne bo našel. Če pa jih bo zares iskal, bo izvedel, kaj so pomembnega naredili, kaj napisali, narisali, kaj izumili ali osvojili in pika. To mu sicer ne bo v veliko pomoč pri pisanju naloge o posebnostih Izole in Izolanov. Če bo imel srečo, se bo takrat, nekje v prihodnosti, našel nekdo, ki mu bo svetoval, naj prebere knjigo portretov, nastalih po pogovorih z Zanimivimi Izolani avtorice Nataše Benčič. V knjigi, kjer je predstavljenih sto njenih sogovornikov, morda ne bo našel vseh, ki so bili pomembni za življenje tega mesta in občine, večina pa je vendarle tam. In niso v knjigi zgolj z datumi rojstva in drugimi faktografskimi podat-ki, ampak so predstavljeni kot osebe, vsaka s svojo specifiko, kajti tako kot mesta, si tudi ljudje nismo enaki med seboj. Čeprav so si v tej knjigi ravno to: med seboj enaki. Na straneh z zapisi in fotografijami Remigia Grižoniča se izmenjujejo župani, ribiči, slikarji, športniki, upokojenci, znanstveniki in poštarji. Vsak od njih ima tukaj svojo parcelo in vsak jo je izkoristil po najboljših močeh, svojih in avtoričinih. To ni knjiga, ki bi jo človek bral od začetka do konca, čeprav se bo našel tudi kakšen tak bralec. Večina pa bo izbirala zapise, po naključju ali namerno, tako kot počnemo z biblijo, ki se bere počez in ne po dolgem. Ta knjiga seveda ni biblija, za Izolo pa dosti manj tudi ne. Zanimivi Izolani 5 Začetek in nadaljevanje Pričujoča knjiga portretov Zanimivih Izolanov v dvojezični izdaji zaokrožuje 16 let srečevanj, ki jih z zanimivimi ljudmi prireja Mestna knjižnica Izola. Zvrstilo se je 99 posameznikov in skupin, jubilejno, stoto srečanje je posvečeno izidu knjige portretov. Pred skoraj dvema desetletjema so prenovljeni prostori, v katere se je knjižnica selila z nepozab-no živo verigo Izolanov, naravnost vabili, da bi ta prostor gostil zanimive, ne le znane ljudi. Da bi Marina Hrs direktorica Mestne knjižnica Izola se tisti, ki v Izoli živijo, delajo, so odraščali, se priselili ali jo le obiskujejo, v sproščenem večernem klepetu prelevili v žive knjige in delili življenjske izkušnje in modrost. Ko je predstavljeni načrt tedanja županja Breda Pečan podprla, sem k sodelovanju povabila Izolanko in novinarko Natašo Benčič. Povabilo je navdušeno sprejela in se s svojo profesionalno, etično in človeško noto vselej prilagodila pisani paleti gostov. Nekaj pogovorov je vodila nekdanja sodelavka Ksenija Orel. Knjižničarji se zavedamo pomembnosti ohranjanja in dokumentiranja lokalnega domoznanskega gradiva, kar Zanimivi Izolani nedvomno so. Kot primer dolgoletne dobre prakse in posebnost v slovenskem prostoru, jih predstavljamo na domači in mednarodni ravni. Damjana Špik objavlja gradivo na spletni strani knjižnice in portalu Kamra, kar še povečuje njihovo prepoznavnost. Ogle-di dosegajo šesto mesto med dvajsetimi najpogosteje gledanimi zbirkami. V nacionalni knjižnični bazi se nahaja 110 člankov o njih, in če so jih sprva objavljali in prispevali različni mediji, so jih kasneje v pretežnem delu pisali sodelavci knjižnice Ksenija Orel, Špela Pahor, Erika Gregorič in Jan Bednarik. Zamisel, da srečanja prenesemo v knjigo, se je porodila Darji Kromar in na tem mestu gre zahvala tudi vsem ostalim sodelavcem. Za sodelovanje se zahvaljujemo tedanji Srednji gostinski in turistični šoli Izola, Cvetličarni Mimi, Knjigarni Libris in Manzioli wine baru, ki je naše večere pet let gostil zunaj knjižnice. Posebna zahvala gre Občini Izola za neprekinjeno financiranje Zanimivih Izolanov in razumevanje njihovega pomena. Zahvaljujoč izolski italijanski narodni skupnosti, je knjiga portretov natisnjena tudi v italijanskem jeziku. Zahvaljujemo se vsem sponzorjem in donatorjem za njihovo finančno podporo. Nataši Benčič gre zahvala za izvrstno vodene večere in vse zapisane portrete. Tiste, ki so bili predstavljeni v preteklosti, je spretno prepletla s sedanjostjo. Dopolnjujejo jih črno-bele fotografije portretov, ki jih je Remigio Grižonič vselej umestil v drugi prostor in zorni kot tega mesta. Predstavitev sedmih že preminulih gostov dopolnjujejo risbe Nane Posega. Vsaka zgodba je del mozaika in utripa mesta, ki z raznolikostjo spominov odmeva po kamnitih ulicah vse do svetilnika in morja. Ljudi, ki z ustvarjalnostjo in življenjskimi izkušnjami bogatijo sebe in svoj kraj, je vedno veliko, zato verjamem, da se bodo zgodbe Zanimivih Izolanov pisale v prihodnost. 6 Zanimivi Izolani Kamenček do kamenčka mozaik Italijanska samoupravna narodna skupnost Izola že vrsto let sodeluje z izolsko Mestno knjižni-co pri razširjanju italijanskega jezika med vsemi občani z vključitvijo našega knjižnega gradiva v nacionalni sistem katalogizacije, pa tudi s sodelovanjem pri pobudah na področju kulture in založništva, med katere štejejo srečanja z Zanimivimi Izolani, ki so predstavila tudi nekaj naših rojakov, naj tu omenim le Silvana Saua. Ko mi je Nataša Benčič, novinarka in avtorica te publikacije, pred nekaj meseci predlagala sodelovanje naše ustanove v tem projektu, se nam je zdelo popolnoma naravno, da ga sprejmemo in nismo prav nič oklevali. Zelo me veseli, da bo knjiga izšla v obeh jezikih, italijanskem in slovenskem, čeprav je priprava Agnese Babič Koordinatorka kulturnih programov dvojezičnega besedila od vseh udeležencev v projektu prav gotovo zahtevala večji napor pri or-Italijanske samoupravne narodne ganizacijskem in finančnem usklajevanju. skupnosti Izola Avtorici Nataši Benčič, gonilni sili te pobude, smo dolžni zahvalo za njeno izredno zavzetost in predanost. Zahvaljujemo pa se seveda tudi prevajalkam Marielli Mehle, Miriam Feder, Mirjani Kramarič Francé, Danieli Paliaga Janković, Maji Cergol in Ticijani Filipič, ki so svoje delo opravile natančno v razmeroma zelo kratkem času. V knjigi zbrani trenutki in spomini, povezani z našim mestom, Izolo, so nanizani skozi zgodbe, izkušnje in pripovedi tistih, ki so v njej predstavljeni. Publikacija prinaša življenjske zgode in ne-zgode, ki košček za koščkom sestavljajo neomejen mozaik, ki bo v prihodnjih letih – o tem sem prepričana – obogaten z novimi srečanji z »Zanimivimi Izolani«. Veseli nas, da smo del te zgodbe, ene od mnogih »drobnih velikih izolskih zgodb«. Zanimivi Izolani 7 Povezani »Dragi Izolani in Izolanke, dragi gostje iz 'tujine'« Tako sem vas velikokrat pozdravila na večerih z Zanimivimi Izolani. Vedno je pozdrav tistim, ki v Izolo radi pridete od drugod, izvabil nasmeh. Na vsakem od teh srečanj me je presenečala vztrajnost, s katero že leta ohranjamo žive večere, ki nas medsebojno povezujejo in so se na pobudo direktorice Mestne knjižnice, Marine Hrs, začeli 16. septembra 2004, kmalu po vselitvi knjižnice v nove prostore. Zahvaljujem se ji za lepo idejo. Naš prvi gost je bil takrat mladi Vasilij Žbogar s svojo prvo olimpijsko medaljo. Danes ima tri olimpijske medalje, dva otroka in je zrel, a še vedno mlad Izolan. Vse to se je zgodilo v teh letih in prav on je slikovit primer, kako čas teče. Vsaka od teh zapisanih človeških zgodb je skupek misli, ki so jih naši gostje povedali pred občinstvom, dodan ji je ščepec svežih dejstev in malce več kot ščepec moje duše. Nataša Benčič Večeri z Zanimivimi Izolani so nam podarili iskrene, včasih presenetljive in vselej dragocene človeške zgodbe. Pogosto so večere obogatili različni glasbeniki. Hvala vsem za zaupanje, da ste kot gostje večerov javno govorili o sebi in da ste zdaj dovolili te zapise in fotografije v knjigi. To je zgodba o vas, to je zgodba o naši Izoli. Teh portretov ne bi mogla zapisati, če moj računalnik ne bi hranil vseh zapiskov mojih intervjujev, če mediji Mandrač, Il Mandracchio in Primorske novice ne bi spremljali teh večerov in jim vsa leta namenjali pozornosti. Nekatere teh pogovorov sem posnela tudi za Radio Koper in lepo jih je bilo za osvežitev spomina spet slišati. Ne bi jih mogla napisati, če zaposleni v knjižnici ne bi skrbno beležili vsega, kar so mi gostje ob mojih radovednih vprašanjih zaupali in digitalizirali. Iskrena hvala Kseniji Orel, Špeli Pahor, Janu Bednariku in Eriki Gregorič. Posebna zahvala Darji Kromar, ki me je spomnila, da beseda ostane le, če je zapisana, in me tako izzvala k delu. Hvala Remigiu Grižoniču, ki je v objektiv ujel vse nas in tako pokazal Izolane in Izolo, hvala Lilijani Hrvatin, ki mu je bila dragocena asistentka. Hvala Nani Posega za avtorske risbe tistih, ki jih ni več med nami. Hvala Mateji Brežan za zapis o meni. Hvala lektorici Seniji Smajlagić in vsem prevajalkam. Hvala Agnese Babič iz Skupnosti Italijanov Izola, ki je pogumno zagrizla v idejo celotnega prevoda, in hvala prav vsem na Občini Izola, posebej Polonci Skendžič. Hvala vsem, ki ste s svojo naklonje-nostjo in razumevanjem omogočili, da je knjiga tu. Hvala, Mef, ker me razumeš in si napisal točno to, kar čutim. Ja, drugačni smo. Biti Izolan je res stanje duha. 8 Zanimivi Izolani Zanimivi Izolani 9 Vasilij Žbogar — 16. september 2004 01 Bil je naš prvi Zanimivi Izolan. Zdelo se je nju spodbudil oče, in kako pomembno je okolje, v katerem ZI nenavadno, da smo na pogovor v Mestno odraščamo. Tudi o tem, da ga je olimpijska regata postarala knjižnico povabili športnika. A Vasilij Žbogar za deset let, o psiholoških treningih, ki mu zelo pomagajo, je takrat v Atenah v razredu laser dosegel svojo posebej tehnika vizualizacije, ki jo uporablja še danes. Go-prvo bronasto olimpijsko medaljo, zato je bilo z njim začeti voril je o sebi: »Sem trmast garač, zagotovo perfekcionist, te večere z našimi someščani prava in simbolična popotnica nikoli pa se nisem imel za posebej talentiranega.« O tem, da za projekt, ki nas, Izolane, povezuje več kot 16 let in nas bo tukajšnji rek »Krepat, ma ne molat!« močno velja zanj in ga verjetno še dolgo. Skupaj tečemo ta povezovalni človeški ma-lahko kadarkoli podpiše. raton. Medaljo je prinesel s seboj, potovala je iz rok v roke, hvaležno in ljubeče smo občudovali njega in njo. O tem, da ga v domačem hladilniku ob vsakem povratku čaka mamin tiramisu, ki ga tudi najbolj pogreša, ko potuje in V letih, ki so sledila, je Vasko prijadral še dve srebrni olim- jadra po svetovnih morjih. Vasko je ob vseh napornih špor- pijski medalji: leta 2008 v Pekingu, leta 2016 pa v Riu de tnih treningih, tekmovanjih in olimpijskih igrah zmogel še Janeiru v novem razredu finn, za kar se je moral zrediti 20 eno zmago, diplomiral je iz marketinga na Fakulteti za ma-kg. Tudi drugih zmag je bilo veliko, a vse te medalje za Izolo nagement v Kopru in to znanje mu pride prav, čeprav ga bo štejejo kot suho zlato in prav ob vsaki smo ga sprejeli srčno, morje zagotovo spremljalo vse življenje. Ko to pišem, ima slovesno, z vzkliki, mimohodom po mestu, množico ljudi je Vasko 45 let in na tekmovalnem področju še ni rekel zadnje bilo nemogoče prešteti. Vedno mi bo v čast, da sem ob zadnji besede. Morda se nam je po Riu tudi zaradi njegovih izjav medalji leta 2016 lahko stala na odru na Velikem trgu skupaj zdelo tako, pa vendar se lahko zgodi, da po dveh olimpijs številnimi nastopajočimi in vodila tisto izjemno prireditev; skih medaljah v razredu laser in eni v razredu finn prijadra in ni me sram javnih solz radosti in ponosa. Tudi skriti jih še kakšno v novi disciplini, jadranju mešanih dvojic. Kdo ve? ne bi mogla, kot jih ni mogel Vasko: »To so lepi trenutki, ki Do Pariza leta 2024 je še daleč. morajo ostati redki,« je večkrat povedal za medije. V petih olimpijskih krogih je z več športi simbolično prisotna tudi Vasko te svoje misli pove tudi na glas, takrat, ko ga novi- Slovenija, v teh krogih je, zahvaljujoč Vasku in njegovemu narji ujamejo pred mikrofon ob rednih povratkih z Irske, kjer jadranju, trikrat tudi Izola. je trener potencialnih bodočih olimpijcev. Govoril nam je o trenutkih trdega dela, ko je športnik sam s seboj, o tem, kako A tisti večer v knjižnici, veliko let pred tem čarobnim tre- je njemu zares uspelo pri sedemindvajsetih in se odtlej še nutkom, sva govorila o njegovi Izoli, ki jo ljubi. O tem, da smo ni ustavil. Takrat na začetku večerov z Zanimivimi Izolani pa Izolani drugačni od sosedov, da je sicer težko opisati, v čem nam še ni mogel pripovedovati o Maji, ki ji je med vožnjami iz in zakaj; o tem, da je zanj Izola najlepše mesto na svetu in njenega Splita v njegovo Izolo v avtu pel slovensko-hrvaško da se bo tu verjetno postaral. Govoril je o svojih začetkih v pesem Rulet, Kreslina in Šajete. Tudi sina Talina in hčerke Jadralnem klubu Burja, ko ga je sedem let starega k jadra-Rie takrat še ni bilo. Zdaj sta. In vsi so v Izoli. Le kje drugje? Zanimivi Izolani 11 Uršulinke — 21. oktober 2004 02 ZI V tednu vseživljenjskega učenja in na dan sv. Vsako od srečanj z Zanimivimi Izolani ima predzgodbo. To Uršule smo v Mestni knjižnici Izola predstavili je moje srečanje z gostom, da ga spoznam, dobim informa-delo in ustvarjalnost izolskih uršulink. Obiskale so nas sestre cije, iz katerih pripravim pogovor pred občinstvom. Ta sreča-Tatjana Car, Anka Kogelnik, Fidelis Bratina in Jasna Kogoj. nja so pravi mali dragulji, v zelo osebnih pogovorih pogosto Čeprav je bil to šele naš drugi večer z Zanimivimi Izolani, je izvem tudi tisto, česar gost pred občinstvom morda ne želi bil dobro obiskan, za vse nas pa presenečenje, morda že zato, povedati. A meni ostane kot darilo. K uršulinkam sem se poker so se sestre, ki zadržano živijo med nami v Izoli, v lepi vabila na obisk. Mislila sem, da si bodo vzele kakšno uro časa hiši ob otroškem igrišču v Kraški ulici, sploh odzvale vabilu. in nič več. Pa so me v jedilnici pričakale z zajtrkom, porcela-Verjetno pa tudi zaradi odkritosti njihovih odgovorov, radoži- nastimi skodelicami in lepim priborom ter mi v prazničnem vega in iskrivega nastopa in petja. Ja, celo kitaro so prinesle vzdušju posvetile nekaj ur. Niso se ustrašile moje radoved-s seboj in zapele občinstvu. nosti, dovolile so mi, da jo, prav takšno, obdržim tudi pred občinstvom. Brez vsake zadrege so odgovarjale tudi na inti- Uršulinke so v Izoli od 13. oktobra 1967 v hiši, ki so jo kupi- mna vprašanja. Kaj je zanje pomenilo odpovedati se družini, le od starejše vdove. Sestre poučujejo verouk v Izoli, Kopru, materinstvu, življenju »zunaj«. Nisem imela občutka, da kaj Ankaranu, pomagajo v študentskem domu Jadro v Kopru in obžalujejo, četudi so priznale, da so vsak dan znova na pre-vodijo Katehetsko pastoralno šolo ter sodelujejo pri Pasto- izkušnji. rali gluhih in naglušnih, pomagajo pri skrbi za zakristijo in v župnijski pisarni. Ostarelim občasno prinašajo obhajilo, Ta večer je bil zelo poseben tudi zato, ker je tiste dni, leta rade se pogovarjajo z njimi, rade pomagajo ljudem, rade so 2004, pri založbi Družina izšla knjiga Žuborenje, ki jo je uredi-nam blizu. V predstavitvi na njihovi spletni strani piše, da so la Marija Stanonik in predstavlja poezijo slovenskih uršulink. razvile občutljivost za celostno rast osebe, posebej žensk, ter Debelo, 424 strani obsežno knjigo, so prinesle s seboj, sestra da so po duši vzgojiteljice in misijonarke. O vsem naštetem Tatjana Car je bila edina med takratnimi uršulinkami iz Izole, so pripovedovale na srečanju. A razkrile so nam tudi svoje ki je pisala pesmi, njena poezija pa je bila v knjigi tudi obja-osebne zgodbe o tem, kako se je začelo njihovo poslanstvo, vljena. Prebrala nam jo je, to zgodbo o ljubezni do Boga, ki je kako so začutile klic k Bogu, kako jim je vstop v red uršulink zvenela prav tako, kot bi pisala ljubljenemu sočloveku: »Brez spremenil življenje, čemu so se odrekle, kako jih je življenje odgovorov te ljubim Bog!« Ljubezen je univerzalna. Ta večer močno preizkušalo, a tudi nagradilo. smo jo v zraku čutili prav vsi. Na fotografiji uršulinke v letu 2021: Bogdana Fekonja, Polona Švigelj, Helena Eržen, Jana Rovtar. Zanimivi Izolani 13 Silvano Sau — 18. november 2004 03 ZI »Ja, dovolim ti, da govoriva o moji bolezni,« 26. maja 2016 star 74 let. Veliko lepih misli smo takrat slišali mi je rekel Silvano Sau, ko sva sedela ob kavi, in brali o njem, a vsakemu ostane osebni vtis o človeku. Moj preden je bil naš tretji gost na samem začetku Zanimivih Izo-je povezan s spoštovanjem do njegovega novinarskega dela, lanov, 18. novembra 2004. Nekaj let pred tem je prebolel raka posebej televizijskega, do knjig, ki jih je uredil in posvetil Izo-in ni mu bilo težko javno govoriti o bolezni, odnosu do nje, o li, do dokumentarnih filmov o Istri, a tudi z osebnim spomi-tem, kako ga je spremenila, o tem, kako je, dolga leta strasten nom, kako je mojemu pokojnemu očetu fotografu Erminiju kadilec, nehal kaditi. Benčiču kot podžupan omogočil razstavo fotografij podob Izole nekoč in danes, ko ga drugi niso uslišali. Občudova- Takrat je bil tudi že upokojen, in kot vsi upokojenci, je imel la sem njegov lepi italijanski jezik, žametno barvo glasu in premalo časa. A kolikor ga je imel, ga je posvečal Izoli. Ne sporočilnost. Čeprav je bil politik, ga nisem zaznavala na ta poznam predstavnika italijanske manjšine, ki bi bil manj način. Čutila sem ga kot Izolana, ki je Izoli postavil poseben »manjšinski« od njega. Ja, pripadal je italijanski kulturi, ljubil spomenik. Njegovo knjigo sem rada podarila ljudem, ki Izole jo je, se zanjo boril in jo soustvarjal kot novinar, publicist, kul-niso poznali. turni delavec, poslanec, podžupan, človek z izjemno dolgo in dolgoletno verigo pomembnih in visokih funkcij znotraj Njegov oče Giuseppe je bil iz Izole, mati Antonia Rihtar pa iz italijanske manjšine na občinski, državni in mednarodni rav- Dola pri Kopru, Silvano je obiskoval osnovno šolo v Strunjanu ni. V njegovi pripadnosti manjšini ni bilo nikoli čutiti strahu in Izoli, srednjo šolo v Piranu. V Ljubljani je študiral pravo, a in ogroženosti, pač pa ponos in samoumevnost te pripa- ga je želja po delu zanesla v novinarstvo in leta 1964 se je dnosti. Tudi zato je brez težav in zelo lepo govoril slovensko, zaposlil na Radiu Koper, kjer je vodil in oblikoval kulturne saj mu je bilo kot Človeku pomembno, da se razumemo, ne oddaje; leta 1970 se je zaposlil na TV Koper - Capodistria, kjer glede na jezik. Ničesar mu namreč ni bilo treba »braniti«, še je bil skozi leta prav vse – novinar, urednik kulturnega pro-manj »dokazovati« dvojezičnost, pripadnost manjšini, ita- grama, odgovorni urednik in tudi direktor v letih 1982–1990. lijanski jezik. To je bil on. Zavzemal se je za celovito vlogo italijanske manjšine v političnem in gospodarskem življenju Vse svoje življenje je posvetil novinarstvu, a tudi zgodovi- obmejnega območja, skrbel je za ohranjanje pravic manjšine, ni in ustvarjalni sedanjosti njegove ljube Izole. Dobro jo je za sožitje. poznal, vsak njen kamen, vsako narečno besedo, vsakega človeka. Zato je bil leta 2013, na dan občinskega praznika, ko Takrat, ko nam je govoril o raku, si nihče od nas ni mislil, je prejel naziv častni občan Izole, aplavz občinstva na Manzi-da se bo bolezen vrnila in mu vzela življenje. Poslovil se je olijevem trgu tako glasen. Zanimivi Izolani 15 Breda Pečan — 14. december 2004 04 Pisati o Bredi Pečan je, kot bi pisala o zgo- To je priznala tudi sama, a je hitro dodala, da kot tehtnica ZI dovini Izole. Tako dolgo jo je sooblikovala na po horoskopu vedno pretehta dobro in slabo, premisli in se različnih ravneh. Iz Ljubljane se je njihova veli-odloči razumsko, ne čustveno. Svojega Lojzeta je spoznala ka družina z osmimi otroki preselila na morje, med študijem, ko sta s prijateljico štopali k njej na obisk in najprej v Piran in nato v Izolo, ko je mala Breda začela četrti ga ni nikoli več izpustila. Lojze se je na večeru z njo iz polne razred osnovne šole. Ko je bila decembra 2004 naša Zanimiva dvorane oglasil, da je imela mlada študentka Breda najlepše Izolanka, je bila županja Izole. Zdelo se nam je, da jo pozna-noge daleč naokrog. Poseben par sta, vedno skupaj, različna, mo, tako se ljudem pri znanih obrazih pogosto zdi. Domači in vendar duši dvojčici, starša treh uspešnih otrok, ki gradijo so z ulice, zaslona zaradi svojih funkcij in vlog, pa vendar o kariere v tujini. Hčerka je zdravnica v Brightonu, sinova se z takih ljudeh zelo malo vemo zares. računalništvom ukvarjata v Berlinu. Veselila se je njihovega odhoda v šolo, da jim bo lahko pomagala pri učenju, zato Breda Pečan nam je tisti večer pripovedovala zanimive sta se z Lojzetom takrat celo začela učiti angleščino. Bila je zgodbe. O tem, kako so starši njej in sorojencem že navse-zaščitniška, a včasih tudi zelo vzkipljiva mama. Učila jih je zgodaj zasadili seme vedoželjnosti. V veliki družini so živeli spoštovanja in tega, da je treba vedno braniti šibkejše. skromno, zato sta starša otrokom zgodaj vcepila zavest, da jim le znanja nikoli nihče ne bo vzel in naj se šolajo. Ta želja Spoštljiv odnos do ljudi je gojila vse življenje, take se je po znanju ji je ostala vse življenje. Po osnovni šoli je šla na spominjajo nekdanji sodelavci iz Delamarisa. Vedno je zelo učiteljišče, diplomirala je iz biologije. Pripravništvo jo je čaka-rada delala in politika je bila zanjo trdo delo. V stranko je lo v Delamarisu, kjer je kasneje prevzela vodenje kontrolnega vstopila mlada in ji ostala zvesta, a si prijateljev ni izbirala v laboratorija, nato oddelka za kontrolo kakovosti cele tovar-političnem svetu, saj je menila, da so tovrstna prijateljstva ne, čemur so sledile različne politične funkcije, pri katerih so lahko tvegana. V prostem času z Lojzetom rada kolesarita in postale očitne njene vodstvene sposobnosti. Konec leta 1989 potujeta. Sanje, da bi ob upokojitvi vse prodala, kupila avto-se je vrnila v Delamaris in postala direktorica podjetja Iris. dom in potovala, vse dokler ne bosta šla v dom upokojencev, Vse ostalo je, bi lahko rekli, zgodovina. Tri mandate je bila se niso uresničile. Še vedno sta doma na svojem naslovu v poslanka, devet let županja Izole. Zaradi njenega odločnega Izoli, še vedno si Breda želi postati sivolasa babica, ki bo vnu- vodenja smo jo Izolani klicali »mati županja«. Ni je motilo, kom brala pravljice. V dolgih letih politike se ni spremenila, mislim, da ji je bilo to poimenovanje celo všeč in ljudje smo nam je zaupala na srečanju, in verjamem, da še danes misli včasih imeli občutek, da se od te vloge težko poslavlja. Še da-tako. Zanjo je politik človek z ideali, nekdo, ki drži besedo. A nes, že dolgo upokojena, je pronicljiva opazovalka vsega, kar tudi nekdo, ki zna zapletene reči povedati na preprost način. se v Izoli dogaja, veliko se pogovarja z ljudmi, hodi na Mefove »Še vedno sem Breda,« nam je priznala. Še vedno jo žuli, če koncerte, kulturne dogodke. Odločnosti ji ni nikoli manjka-ljudi nič ne zanima, če so pasivni. Še vedno in za vedno pa lo, njena misel je bila vedno jasna in glasna, tudi ognjevita. ljubi Izolo. Zanimivi Izolani 17 Tadžedin in Adnan Saliji — 13. januar 2005 05 Spomin na tisti januarski večer leta 2005, ko zato, ker je kot mladenič prodajal sladoled, smejala. Tačko se ZI sta bila Tadžedin in Adnan Saliji naša Zanimiva je v Celju izšolal za zlatarja in v rodni Makedoniji kot obrtnik Izolana, se prepleta z vtisi časa, v katerem se delal 12 let, a je le zmagala Izola. »Izola, ki jo bolj čutiš, kot o ta zgodba zapisuje; korona čas, ki je zaznamo-njej razmišljaš,« pravi. val ves svet in tudi Izolo. Ne pomnim, da bi kdaj videla vrata njunih slaščičarn zaprta. A ta čudni čas je njihova vrata priprl. Šest let je njun pokojni oče ob prihodu v Izolo z znameni- Kljub temu skozi okno bolj slutim kot vidim Izolanko, torti- tim vozičkom hodil po istrskem zaledju, dnevno prepešačil co, ki jo je leta 2011 Tadžedin Saliji, vsi mu pravimo Tačko, tudi po 26 kilometrov v eno smer in prodajal dobrote, preden izdelal po lastni recepturi z željo, da bi mestu, ki je leta 1954 je odprl prvo slaščičarno na vogalu Manziolijevega trga. Ko dalo varni dom njegovemu očetu Ekremu, makedonskemu je nato dobro preštel mimoidoče na Sončnem nabrežju, je Turku iz Gostivarja, vrnil ljubezen in v njem pustil svoj sladki svojo dejavnost preselil na sedanje mesto ob morju. Sem je avtogram. Tortici so ime izbirali osnovnošolci iz Izole in na prišel z dvema več kot 100 let starima madžarskima recep-natečaju s samo tremi točkami: kratko-sladko, zvočno-sočno, toma za orehove rogljičke in kremno rezino. Še vedno sta v jezično-dvojezično je zmagala Izolanka - Isolana. Ime se je družini, še vedno sladici nastajata po teh receptih. Znameniti prijelo in prijela se je tudi rahla tortica s svežino pomaranče so bili njegovi bonboni in sladoled. Z leti so dobili nove oku-in vonjem po morju. Poznajo jo po vsej Sloveniji. Mnogi za- se, postajali vse bolj modni in zdravi. radi nje pridejo na izlet ali pa, ko so že tu, domov odnesejo kakšen kos ali dva. Kdo ve, kaj bi si mislil pokojni oče Ekrem, Tačku in Adnanu so se pridružili njuni otroci, ki nadaljujejo legenda Izole, če bi vedel zanjo? Bi mu bila dobra? Bi jo, kot je tradicijo slaščičarstva, tako kot je v njihovi družini v navadi. znal, ponudil prijateljem, morda podaril tistim, ki ne zmorejo Čeprav je njihova vera islam in njihove žene živijo bolj skrito plačati, ali otrokom, ki so sem vselej radi zahajali? življenje, je družina Saliji viden in pomemben steber Izole. Postanek v slaščičarni je vedno tudi klepet s Tačkom o Izoli Redke slaščičarne so z zgodbo in turistično podobo mesta in njenih ljudeh, o turizmu, ki ga meri tudi po prodanih ke- tako zelo povezane, kot so »Ekremi« z Izolo. Sem prideš na picah sladoleda, o očetovem vozičku, ki je le še na črno-beli kavo, sladoled, na zmenek, postanek. Sem prideš, ker se tu fotografiji, nekoč davno pa ga je kot filmski rekvizit kupila počutiš doma. Tu so se začenjale, morda tudi zaključevale takratna TV Ljubljana, že dolgo TV Slovenija. zgodbe ljubezni, pisali trenutki oddiha in radosti. Veliko po- ročnih tort so spekli tistim, ki so tu imeli prve zmenke. O njih je Drago Mislej Mef za skupino Boomerang napisal tudi pesem Ekrem in sin. V rock ritmu slišimo, kako sta tam, Tačko in Adnan sta se za nadaljevanje družinske tradici-na vratih slaščičarne že navsezgodaj zjutraj. Verjamem, da je odločala drugače. Adnan je takoj vedel, da si to želi, in s bodo ta vrata spet široko odprta. Ti časi se bodo vrnili. In spet kakšno kepico sladoleda, ki ga je poleti tovoril iz slaščičarne bo na ulici dišalo po sladkem, po domu. proti letnemu kinu Arrigoni, podkupoval dekleta, ki so se mu Zanimivi Izolani 19 Koni Steinbacher — 10. februar 2005 06 ZI Moj tovariš. Takrat, ko me je v osnovni šoli le. Leta 2020 pa je za svoje vrhunske dosežke na filmskem učil likovno vzgojo, smo učitelje še naslavljali področju prejel nagrado Metoda Badjure, ki je najvišja slo-tako. Njegove ure sem vedno pričakovala z veseljem, pose- venska nagrada na področju filmskega ustvarjanja in filmske bej tiste pri znamenitem filmskem krožku Zarja, ki smo ga kulture. Nismo mu mogli zaploskati v Portorožu, kjer bi ga obiskovale generacije Izolanov. Le eden med nami, pokojni hvaležno domače občinstvo rado nagradilo na tak način. slikar Boris Benčič, je šel po poteh Umetnosti, in kot je nekoč Zaradi virusa je bil Festival slovenskega filma v Ljubljani v dejal Koni sam, prekosil učitelja. V čast vsakemu pravemu skromnejšem obsegu, podelitev nagrad pa manj bučna kot Učitelju je, da odstira pot ustvarjalnosti. Pogovori o filmih, običajno. tako tistih, ki smo jih gledali po televiziji ali v Filmskem gle- dališču, so me naučili gledati filme v vseh dimenzijah. Nekoč nam je, osnovnošolcem, pripravil zelo posebno film- sko uro. V goste je povabil Dušana Vukotića, priznanega ani- Koni je doma pod Pohorjem, v vasi Zgornje Prebukovje, od matorja in filmskega direktorja, ki je leta 1961 kot prvi tujec koder ga je pot na šolanje vodila v Ljubljano. Leta 1965 je pri-prejel oskarja za animirani film Surogat, leta 1964 pa je bil šel v Izolo, nad katero je bil sprva zelo razočaran. Letni kino ponovno med nominiranci za oskarja za animirani film Igra. Arrigoni, kamor je zahajal, je bil bolj prazen kot ne, steklenice Na šolski tabli Osnovne šole Vojke Šmuc je ta genij iz nekda-piva so letele iz kota v kot in v Primorske novice je napisal, da nje Jugoslavije nam, otrokom Izole, samo zaradi Konija na »kinematografi poneumljajo ljudi«. Tako se je začela zgodba. tablo risal in pripovedoval o animaciji. Si učenec od učitelja Povabili so ga k sodelovanju in nastalo je Filmsko gledališče. sploh lahko želi več? Kako radi smo dolga leta zahajali v kino, gledali dobre filme po Konijevem izboru, kako so nas kot ljudi zaznamovala ta Tudi ta večer, ko je bil Koni naš Zanimivi Izolan, je pripove- srečanja s filmom in podobno mislečimi. doval o svoji ljubezni do ljudi in filma. »Kdaj je film dober?« sem ga vprašala. Kot iz topa je izstrelil odgovor: »Ko te prep- Koni je človek risanka. Težko si ga predstavljam za računal- riča s čustvenim nabojem.« Na prvem mestu je zanj še vedno nikom, a vendar je računalnik risanko spremenil v animacijo. Let nad kukavičjim gnezdom. In tudi Koni se je spoprijel z njo. Za svoje animirane in igrano animirane filme – mnogi med njimi so kot prizorišče imeli In je vzel v roke kitaro, ki jo je ob prihodu v knjižnico skril prav Izolo in kot igralce njene ljudi – je prejel dolgo vrsto na- nekam za omaro, ter presenetil vse po vrsti, ko je zaigral in grad; v Izolo je pripeljal festival Animateka. Njegova večpla- zapel. Te njegove plati nisem poznala. Znameniti Osvaldo stnost likovnega pedagoga, filmskega delavca, animatorja, Cavandoli, legendarni avtor risanke La Linea, je nekoč narisal mentorja, filmskega organizatorja, kritika, njegov odnos do njegov portret: v eni sami črti, tako kot je črta začetek vsake ljudi, posebej mladih, so mu prinesli naziv Ambasador Izo-Konijeve ustvarjalne zgodbe. Zanimivi Izolani 21 Branko Miklobušec — 24. marec 2005 07 ZI Skoraj dva metra v višino, vitek, celo suh. tičnega pouka uči, usmerja v delo in študij, z njimi tekmuje in Podoba, ki je ne bi pripisali kuharju. In ven- prejema odlične strokovne nagrade. Radi ga imajo gostje in v dar se rad suka med lonci, čeprav ga je lepo opazovati med svoje vrste si ga zaradi znanja, strokovnosti in srčnosti želijo strežbo ali poučevanjem strežbe, ko kot strokovni učitelj marsikje. A on ostaja in pravi: »Moja značilnost je zvestoba.« praktičnega pouka na Srednji šoli Izola mlade uči skrivnosti V Srednji gostinski in turistični šoli je bil najprej dijak, nato dela z gosti. Eleganca, to je beseda, ki pride na misel prvi kuhar, vodja izmene, dolgo vodja gostinske dejavnosti in zdaj trenutek, takoj za njo pa tale: Za prvi vtis ni nikoli več druge že dolgo učitelj. Ni avanturist. V svojem poklicu želi narediti priložnosti. največ; tu, kjer je, zelo rad dela in dela in dela ... Spoznala sem ga v dežju pod nadstreškom takratne Sre- V službi je bolj malo kuhal, zato pa rad kuha doma, vsa- dnje gostinske in turistične šole, danes že dolgo Srednje šole kokrat kaj drugega, posebej za otroke. Edina hrana, ki je ne Izola, ko sem se kot mlada mamica z otrokom v vozičku, brez mara, so vampi in ostrige. Meni, da so moški morda boljši dežnika, zatekla pod streho pred nenadnim dežjem. Prišel kuharji kot ženske predvsem zato, ker je to zelo težak pok-je mimo v vsej svoji višini, v kuharski uniformi in me vprašal, lic brez pravega urnika. Poklic, ki bi moral biti veliko bolje kako mi lahko pomaga. Pripeljal je majhen kombi in naju plačan in predvsem bolj spoštovan. Tega ne pozabi omeniti odpeljal domov. To je bil dogodek za Prvi vtis. Tega nisem nikoli. Že kot otrok ga je izbral, ko se je kuharica v vrtcu z nikoli pozabila in najine poti so se prepletale še velikokrat njim šalila, da nikoli ne bo kmet, verjetno pa bo kuhar. To je pred mikrofonom, ob dogodkih, ki sva jih sooblikovala, v res postal, čeprav ne povsem ostal. humanitarni dejavnosti. Svoj mir najde v stiku z zemljo in svoje pridelke ponosno Branko Miklobušec, ki je pri petnajstih prišel iz rodnih Kri- pokaže. Ne spomnim se, da bi ga kdaj videla mirno sedeti. ževcev na Hrvaškem v Srednjo gostinsko in turistično šolo Vedno v gibanju, vedno v naglici, z energijo človeka, ki rad Izola ter se tu izučil za kuharja in v Izoli ostal. Ima tako veliko dela to, kar dela, in je rad z ljudmi. srce, kot je visok. Radi ga imajo dijaki, ki jih kot učitelj prak-Zanimivi Izolani 23 Nada Morato — 21. april 2005 08 ZI Za vedno bo moja tr'šica. Učila me je zgodo- zgodovine. Ni pisala romanov, raziskovala je. Radovedno, lju- vino in zemljepis, bila je tudi moja razredničar- beče in predano je brskala po virih, arhivih, poslušala zgodbe ka. Spoštovanje do tistih, ki so me učili in vzgajali, pri javnih ljudi in jih zapisovala. Od kraja do kraja, od hiše do hiše jo je nastopih ohranja nekaj zadrege in občutka, kot bi bila spet z avtomobilom vozil njen mož Albin, saj sama nikoli ni vozila. učenka pred tablo. Morda bi se podobno počutil kdorkoli, ki sodi v 25 generacij učencev, ki jih je Nada Morato učila v Njena pripoved in njeno pisanje sta dragocen spomenik Kortah in Izoli. Kdo ve? Moja nekdanja učiteljica je bila kot vsemu naštetemu. Njeno delo in trud nista bila spregledana. osma Zanimiva Izolanka tudi nekoliko v zadregi, kratkih Prejela je več priznanj, leta 2000 tudi Kocjančičevo nagrado odgovorov, nevajena pozornosti te vrste. Vse, kar je dolga za posebne dosežke pri oblikovanju, raziskovanju in ohranja-desetletja počela, je bilo povezano z ljubeznijo do krajev in nju kulturne identitete Istre. ljudi, kjer je pustila sled – od njenega Repentabra do sloven- ske Istre, posebej Kort, ki so postale njen dom, ona pa prava Tudi v visoki starosti je ni nehalo zanimati življenje, utrip »Kurtežanka«. Kort, ki jim je kot predana organizatorka kulture posvetila veliko prostovoljnega dela, zamisli, zapisov, pripovedi, lepih Komaj 16 let je imela, ko je postala partizanska učiteljica. in dobro obiskanih dogodkov. Ustanovila je Kulturno društvo Šolanje je po vojni nadaljevala najprej na učiteljišču, nato na Korte in mu dolgo tudi predsedovala. Rada je brala in pou-višji pedagoški šoli, kjer je leta 1955 diplomirala iz zgodovine darjala, da bralno kulturo dvignemo tako, da knjiga pride do in zemljepisa. Istega leta je prišla v slovensko Istro ter tu za bralcev. Desetletja je v pogovorih s krajani zbirala izštevan-vedno ostala. Gledala jo je z očmi stroke in predvsem z očmi ke, pregovore, uspavanke, igre in uganke iz Kort in okolice in ljubezni ter tem krajem posvetila veliko strokovnega in pu-tako je nastala zelo posebna knjiga P'r n's k'ntamo eno šra- blicističnega dela. jamo t'ku, pri nastajanju katere so sodelovali, ne prvič, tudi njene hčerke in vnuki, otroci v šoli pa so napisano skozi igro Podpisala je več kot 10 avtorskih knjig in veliko publicistič- in skeče postavili na oder takrat in še kdaj potem. Ganjeno jih nih tekstov; njena bibliografija obsega več kot 40 zapisov, je gledala in jim zaploskala. Rada je imela otroke. Bila je stro-sodelovala je v radijskih in televizijskih oddajah, odkrivala ga učiteljica, znanje je podajala zbrano, jasno, od učencev je tukajšnje običaje, navade, kraje, zgodbe. V eni njenih knjig pričakovala, da bomo opravili svojo dolžnost, se naučili, ne le je v predgovoru napisano, da je neutrudna zbirateljica mo-za njeno uro, pač pa tudi za življenje. Pustila je sled in tu se zaičnih kamenčkov; zgodovinskega dogajanja in spomina bo, kot so ob predstavitvi njene knjige rekli Kortežani, tudi s podeželja Izole, z Repentabra, iz Istre, učiteljske in šolske zaradi Nade Morato »t'ku k'ntalo eno šrajalo«. Zanimivi Izolani 25 Nevenka Gregorčič — 19. maj 2005 09 ZI Čeprav je imela vedno rada kulturo in bila cepljenje, čeprav bi to moralo biti v domeni države. Zaveti-v njej dejavna, še preden se je po šestnajstih šče za mačke je tu, ob morju, res dolgoletna želja mnogih, letih Ljubljane vrnila v Izolo, so bile pri Nevenki Gregorčič Nevenka pa si najbolj želi, da bi ljudje končno razumeli, da vedno na prvem mestu živali. Posebej mačke, tiste brez so živali čuteča bitja, in da bi z njimi tako tudi ravnali. Živali, doma, nemočne, same in lačne do te mere, da je Društvo posebej tiste, ki so same, ima rada od nekdaj. Njenega srca za dobrobit živali registrirala kar na domačem naslovu, do se dotaknejo tudi otroci in starostniki. te mere, da gre zaradi pomoči živalim tudi v rdeče številke na svojem računu in je ves njen prosti čas namenjen njim. Tudi o tem je pripovedovala na srečanju, ko je bila naša de- Težko jo boste srečali peš ali v avtu brez torbe, v kateri nosi veta Zanimiva Izolanka. »Nerada se izpostavljam, raje delam v hrano za brezdomne muce. Število zapuščenih muc z leti ozadju ali v podzemlju,« je duhovito pripomnila, ko je govorila raste, za njihove, pogosto žalostne zgodbe, so krivi ljudje, o sebi. Če ne bi bilo popravnega izpita pri matematiki v zad-ki jih neodgovorno vzamejo domov kot igračko za otroka, njem letniku srednje šole, bi morda zavila na likovno ali igral-se jih potem naveličajo ter jih grdo, celo kruto odvržejo med sko smer, tako pa sta njeni postali umetnostna zgodovina in smeti. To je ugotovila zato, ker je večina zapuščenih živali v etnologija, po študiju pa je ostala v Ljubljani, dolgo delala v dobri kondiciji. Društvo za dobrobit živali je s somišljeniki kulturi, spoznala veliko umetnikov in preprostost zares veli-ustanovila leta 2002, želeli so osveščati ljudi, preprečiti raz- kih ljudi. V Ljubljani je rada zahajala v legendarni Šumi, kjer množevanje brezdomnih muc in ohranjati pregled nad nji- so se zbirali znani intelektualci z vseh vetrov. mi. V tem času so sterilizirali, kastrirali in udomačili več kot 3000 živali, razredčili so kolonije brezdomnih mačk, nekje V Izolo se je vrnila, ker je rodila hčerko Leno, in tu ostala. jih sploh ni več. Za muce so s pomočjo komunale in občine Nekaj časa je poučevala, nato delala v Avditoriju Portorož uredili prehodni dom, kjer mlade in tudi starejše muce čakajo in končno pristala v našem kulturnem domu, kjer je vse do na ljubečega novega lastnika. Odgovoren in skrben lastnik bo upokojitve oblikovala vsebino in podobo številnih dogodkov. mačko steriliziral ali kastriral. Čeprav je žal še vedno veliko Takrat, ko sva se pogovarjali v knjižnici, še ni bila upokojena, takih, ki nenadzorovano množijo mačke, jim je vseeno in niso zdaj pa je že nekaj let. Še vedno ljubi živali in jim pomaga. O kaznovani. Izoli verjetno še vedno misli, kot pred leti, da je velika vas, v kateri se poznamo vsi. Da pa smo Izolani malo posebni, saj Delo Društva za dobrobit živali Izola, katerega duša je prav si sicer radi pomagamo, a se tudi »šimfamo« med seboj. A to Nevenka, je bilo leta 2014 nagrajeno z občinskim priznanjem. pove z nasmehom. Denar vedno pride prav za sterilizacije in kastracije, a tudi za Zanimivi Izolani 27 Rudi Bučar — 09. junij 2005 10 ZI Rudi Bučar je že skoraj ponarodel. Tako sem ali v dvoje ob zvokih pesmi z devetih zgoščenk od Zemljine-nagovorila obiskovalce v knjižnici leta 2005, ga krika s Spiritsi, do Kapota, Kambiamenta, Rudi Bučar in ko je bil naš 10. Zanimivi Izolan. Kako ponarodel je šele zdaj, Istrabend, Kantajmo, Konec, Šentiment, Kambjale so čase ko je na policah njegova zadnja dvojna vinilna plošča Še-in zadnje, Šelestenja. lestenja s šestnajstimi znanimi skladbami, izšla pa je ob 72. rojstnem dnevu Radia Koper, 25. maja 2021. Je sploh lahko A sprva ni kazalo, da bo Rudi glasbenik. Kot otrok je glasno še bolj ponarodel? Morda te besede ne mara, ne vem. Vča- udarjal po tipkah sestrinega klavirja, prepričal mamo, da mu sih mu gredo moja vprašanja na odru malo na živce, ampak domov pripelje učiteljico glasbe in v dveh urah si je potem o zdaj sem pri računalniku sama in se bo pač jezil kasneje. A glasbeni karieri premislil. V osnovni šoli je nato igral nogomet ponarodel je zaradi glasbe, ki jo ljubi. Glasbe, ki smo jo za-in pel v pevskem zboru: »Šele v petem razredu sem začutil, da radi njega vzljubili mi, istrskih in vseh drugih melodij v samo je morda moja pot v glasbi. Ko se je zalomilo pri nogometu in njegovem »kapotu«. ko sem Srednjo ekonomsko šolo končal z zamudo, pa sem se vprašal, ali je mogoče glasba tisto, kar bi me lahko v življenju Rodil se je 9. februarja 1978 v Kopru, je otrok ločenih star- navdihovalo.« V dveh letih je »po hitrem postopku« zaključil šev, a je prav zato pridobil še brata in sestro in se dobro ustalil Srednjo glasbeno šolo in kasneje diplomiral na konservato-v razširjeni družini. V pevskih zborih so radi peli njegovi nono- riju v Trstu (Conservatorio Giuseppe Tartini). Rudi je takrat ti, odličen pevec je njegov oče Leon, prav tako njegova mama povedal, da je bil to čas, ko je končno našel svoj mir: »Če si Orjana, ki pravi: »takrat, ko je prišel na svet, še ni jokal po lepo narediš, se da lepo živeti. Oče mi je vedno pravil, naj taktu, pesem pa ga je takoj pomirila in je hitro zaspal.« Še končam srednjo šolo, da ne bom 'šturlo', saj se je v življenju hoditi ni znal, ko je že prepeval »È arrivato l'ambasciatore treba znati pogovarjati še o čem drugem, ne le o glasbi.« …«. Rudija je to pesem naučila nona po mamini strani, ki je nanj pazila do tretjega leta starosti, in ko je po naključju Na odru sva nekoč ob okrogli obletnici Radia Slovenija v kdaj prišla v trgovino brez njega, so jo vsi spraševali, kje je Cankarjevem domu kot sovoditelja skupaj dvojezično/bi-vnuk Rudi. Že takrat je, tako kot danes, znal očarati vse okrog lingue napovedala Aniko, ki je pela njegovo Samo ti. Bolj sebe. Lastnost, ki na odru še kako prav pride, v življenju pa kot odra se spominjam priprav na ta nastop v Izoli, v baru v tudi ni odveč. Manziolijevi palači, na trgu, a tudi v mandraču, ko sva glasno vadila in sproti ustvarjala svoj dialog. Lepo ga je videti, ko s Čas je pokazal, da sta njegova talent in šarm izjemna ce- svojo psičko Izlo tečeta po Parenzani, lepo je srečati njego- lota. Oboje smo nagrajevali s festivalskimi zmagami na Emi, vo Tanjo in sina Edija. Vedno me gane Bella Istriana mia in Slovenski popevki in Melodijah morja in sonca, ploskali in še mnoge druge. A Sono un Isolano in Izola sta postali naše glasno prepevali na koncertih ali v družbi, bolj potiho pa sami skupno Dobro. Zanimivi Izolani 29 Dare Brezavšček — 29. september 2005 11 ZI Se klovni zmeraj smejijo? To vprašanje je je imel Dare zares rad. Umetno brado je počasi in zelo potiho izstopalo na vabilu 11. Zanimivega Izolana, zamenjala prava, njegova, ki je dovolj dolga in siva. Kučma, Dareta Brezavščka. Tistega Dareta, ki je s svojo visoko pos-lasulja in plašč so prišli iz gledališkega fundusa. Ne vem, ka- tavo, sivo brado in šarmantno globokim basom prepoznavna terega, vem pa, da se je Dedka Mraza lotil profesionalno, tako maskota Izole. V različnih vlogah. Najbolj »naš« je Dare kot kot recitacij šaljive inačice Lepe Vide v več jezikih, ki nas je v Dedek Mraz, za otroke iz Izole edini pravi. veseli družbi vedno nasmejala. Takrat, leta 2005, je povedal, da si kučmo in plašč nadene Profesionalno se je lotil tudi likov humoristične radijske vsakega decembra že 37 let zapored. Le koliko jih je še bilo v oddaje ali izdelave lutk. Njegov humor je Daretov humor; letih, ki so sledila? Koliko otrok je osrečil, jih posadil na kole-priplazi se kot iskriva, duhovita, inteligentna, situacijska pri- na, jim s svojimi zvonci in marionetnimi lutkami, ki jih že od pomba in te najde nepripravljenega, morda posebej takrat, otroštva izdeluje sam, pričaral veselje? Koliko otrok je verjelo ko nisi v dobri koži. Kot bi zaslutil, da s humorjem premaguje in še verjame vanj? Vprašanja brez odgovora, saj Dare ne šte-stisko drugih. Kaj pa njegova? Je tu? Jo ima? Koliko samote je je. Red ni njegova najljubša vrlina. Težko bi si človeka, ki ljudi skrite v njegovih likih in nastopih? Njegovi nasmehi so redki; razveseljuje kot odličen basist v pevskem zboru, recitator, težko se spomnim, kaj zares nasmeje njega. Morda veselje, amaterski igralec, humorist v radijskih oddajah in tudi kot da lahko nasmeje druge. Nekoč je bil izvrsten orodjar. A od amaterski slikar predstavljali v urejenem domu ali delovnem tod izvirajo ročne spretnosti? Od kod prihaja talent za petje prostoru. To prizna tudi sam. Ko hodi po Izoli, se na svojih in igro? Včasih sem se ob srečanjih z njim spraševala, ali si je radovednih dnevnih obhodih pogosto ustavi in kakšno reče kdaj zares želel odrasti. Tudi tega ne vem. z marsikom. In vedno se na licu sogovornika nariše nasmeh. Imam pa dragocen spomin na njegovo veliko knjigo, ki jo Občutek imam, da so »njegovi decembri« veliko veselja je kot Dedek Mraz nosil naokrog in vanjo vpisoval vse nove prinesli tudi njemu. Organizacija vsakoletnega Dedka Mra-Zemljane, Izolane, takoj ko je izvedel zanje. In tiste, ki so mu za, iskanje in izdelava pravih rekvizitov – od koša, do lutk, bili blizu zaradi poznanstva staršev, je obiskal na domu kot zvoncev na leseni rogovili, vaje in priprave so »vloga«, ki jo Dedek Mraz. Kakšna radost! Hvala, Dare. Zanimivi Izolani 31 Andrej Dernikovič — 20. oktober 2005 12 ZI Ne zdravim pacientov, temveč delam zanje. konodaje, ki vsakokrat znova krčijo obseg storitev, tako da Ta misel zdravnika Andreja Dernikoviča je tako za enak denar dobimo manj. zelo njegova. Redko ga srečam na ulici, a takrat zagotovo v bližini morja in jadrnice ter ob pogledu nanj vselej pomislim Bela halja zanj ni statusni simbol, v ambulanti je pogosto prav na te besede. Zanimivo, kako lahko svojo moralno držo, brez nje. V naših krajih je eden tistih zdravnikov, ki sprejmejo vrednote, modus vivendi zajamemo v enem samem stavku. tudi ljudi, ki jih je življenje potisnilo na rob in so brez zdrav-Pacienti ga imajo radi, saj si zanje vzame čas, jim prisluhne, stvenega zavarovanja, za kar mu je Rdeči križ Izola leta 2013 ima, kot smo zapisali v vabilu na srečanje, občutek za sočlo- dal posebno zahvalno listino, istega leta pa je prejel tudi ob- veka. Rad priskoči na pomoč in zato mu pogosto zmanjka činsko nagrado. Za časnik Primorske novice je dejal: »Tu ne časa zase in za njegove bližnje, a tako se je odločil že v osnov-gre za posel, gre za človeški odnos do ljudi, ki so hvaležni za ni šoli, saj mu je bilo že od malih nog v veselje deliti, dajati. vse, kar narediš zanje.« Na neki točki se je odločil, da bo »po-Izbral je Poklic. čel stvari, ki mi dajejo zadovoljstvo. Zelo me je presenetilo, da so stopili k meni tudi ljudje z nekaterih drugih področij in Čeprav nam je takrat, leta 2005, zaupal tudi, da bi mu mor- rekli, daj povej, kaj lahko tudi jaz storim. Postal sem neka- da danes na fakulteti trda predla, da zagotovo ne bi izdelal kšen vstopni filter.« A je mrežo razširil še na nekaj kolegov. vseh izpitov, če bi jih moral še enkrat opravljati. Z Medicin- Nekaj dejstev iz zgoraj napisanih vrstic, povezanih z Andre- sko fakulteto v Ljubljani pa je bil v letih, ko je bil naš gost, jem Dernikovičem, se je zgodilo nekaj let potem, ko smo ga povezan tudi drugače, kot mentor na katedri za družinsko imeli priložnost poslušati v polni dvorani Mestne knjižnice medicino. Andrej Dernikovič je z Izolo in Izolani močno po-Izola. Ljudje so mu izrazili naklonjenost tudi z obiskom. V vezan, dejaven na mnogih področjih, ves čas se zavzema za knjižnici, v katero tudi sicer rad zahaja, saj ima knjige rad izboljšanje zdravja, bil je idejni vodja skupine za samopomoč in se o njih tudi rad pogovarja. Tudi takrat, ko sem ga pred ljudem z demenco. Več let je delal v »borčevski« ambulanti, najinim večerom v knjižnici obiskala v ordinaciji, ni nosil bele kasneje pa je bil med prvimi zdravniki v Izoli, ki se je leta 1997 halje. To je najprej vzbudilo mojo pozornost. V spominu pa podal na samostojno pot zdravnika s koncesijo. Med njego-mi je ostal zapisan občutek varnosti in miru ob njem: »Vse, vimi pacienti je precej starejših, nihče pa mu v čakalnici ne kar se počne v Izoli, bi moralo koristiti vsem nam in našim zameri, da si za vsakogar vzame več časa, da človeka posluša zanamcem,« pa je bil njegov odgovor na vprašanje, kaj si želi in ga začuti. Kakšen pacient je sam, sem ga takrat vprašala, za Izolo nekega jutri. in odgovoril je, da se pravzaprav najbolj boji sprememb za- Zanimivi Izolani 33 Nelfi Depangher — 17. november 2005 13 Tisti njegov smeh. V zadnjem kadru televi- rišču, prvič nastopili leta 1967, bili oblečeni v črne pelerine ZI zijskega dokumentarca Izola, mesto z nasme- in postriženi precej podobno kot Beatlesi. Nelfi se je glasbi hom, ki sem ga posnela v mladih letih in ga za-zapisal že veliko prej, zvezdniško slavo je prvič okusil v četr- ključila z Nelfijem, ki je sedel sredi nekdanjega tem razredu osnovne šole, ko je v Circolu v Izoli zapel Con un plesišča v Arrigoniju, prav blizu nekdanjega odra, na katerem baccio piccolissimo. In pot je bila začrtana. Študij violine je je igral, še sam ne ve kolikokrat. Ta smeh je bil odgovor na hitro obesil na klin, saj je želel igrati instrument in sočasno vprašanje, kaj vse se je na plesih dogajalo v grmovju okrog peti. Bobni so bili pravi zanj, nastopi s Faraoni pa bolj privlač- plesišča, koliko ljubezni se je tam rodilo in koliko otrok se je ni kot Srednja gostinska šola, iz katere so ga za eno šolsko tam spočelo. Glasbena legenda Izole. Tako smo zapisali v leto izključili. Šel je namreč na nastop v Beograd in učiteljem vabilo na 13. srečanje z njim, Zanimivim Izolanom, novem-poslal razglednico. bra 2005; dve leti pred koncertom ob 40. obletnici Faraonov. Vedno je bil tu, čeprav sem ga najprej videvala za bobni na »Faraoni smo kot dobro podjetje in družina. Igrali smo pov- odru, potem na ulici, barki, kasneje tudi kdaj skupaj na odru sod, od hotelskih teras do manjših in velikih odrov v domo-ali pred kamero. Nekaj časa sva, ne istočasno, v istem studiu vini in po svetu. Družine smo morali preživljati in štiri vogale Radia Koper uporabljala isti mikrofon. Tam je vodil večerne moje družine je pogosto držala v rokah moja Darja,« nam je oddaje in poslušalke so ga imele zelo rade. A to je bil le odlo-povedal glasbenik, direktor Faraonov, družinski človek, že mek z njegovega življenja, ki je od nekdaj povezano z glasbo dolgo tudi nono. Nelfi Depangher, pokojni Ferdi Maraž, Piero in skupino Faraoni. Velik del nekdanje skupne domovine in Pocecco in Enzo Hrovatin so bili izjemna četverica. Nelfi je sveta so prepotovali, bili so spremljevalna skupina Oliverja dodal, da so najbolj plodna leta preživeli v časih, ko je bil Dragojevića, s katerim je bil Nelfi tudi družinski prijatelj in ga njihov pevec Slavko Ivančić, ki je leta 2000 odšel na samo-je Oliver pogosto obiskal v Izoli. Morda je tudi zato nastala stojno glasbeno pot, a so se njihove odrske poti še križale. pesem V San Simonu, v kateri Oliver prepeva s Faraoni. Dolgo 31. decembra 2007 sta Nelfi in Enzo na koncertu v Tolminu so igrali z njim in na enem izmed koncertov se je Oliver vozil s ugotovila, da ni več prave energije in Faraone začasno pos-kolesom po dvorani. Bili so spremljevalna skupina Tereze Ke- tavila v kot. sovije. Njihovo najbolj ustvarjalno avtorsko obdobje, morda tudi čas največje slave, so bila 90. leta prejšnjega tisočletja, A vse to sega v čas, ki se na srečanju z Nelfijem v izolski ko so kar trikrat zmagali na Melodijah morja in sonca ter peli knjižnici še ni zgodil. Kasneje so še nastopali, praznovali, se celo papežu. A takrat, ko sva z Nelfijem sedela v knjižnici, se postarali in ostali prijatelji. Nelfi na svojem mopedu in kolesu niti koncert ob 40. niti ob 45. obletnici skupine, ko so svoje prekrižari Izolo po dolgem in počez. Takrat, leta 2005, si je vrste in skladbe s priredbami za nastop v Avditoriju pomla- želel, da bi odstranili ladjedelniški dok in da bi ruševine Arga dili, še nista zgodila. A nam je vseeno živahno pripovedoval ne bile več ruševine. Še vedno je tak, kot poje pesem Mi ljudje zgodbo o Faraonih, ki so začeli vaditi na nekem izolskem dvo-smo kot morje. Zanimivi Izolani 35 Neva Zajc — 16. februar 2006 14 Februar je mesec kulture in pogovor z Nevo Vseživljenjsko pravzaprav, saj je to prestolnica njene izbra- ZI Zajc je vanj sodil kot naročen. Ne le zato, ker je ne domovine, jezika in kulture, ki ju ljubi in z njo leta dolgo kultura že leta njeno področje novinarskega in tako dejavno tke kulturne vezi, da so ji podelili francosko uredniškega dela na Radiu Koper, pač pa tudi odlikovanje – red viteza akademskih palm. V Parizu je kot zato, ker se ji dejavno posveča v prostem času in ji teče po študentka delala pri bogati judovski družini, kasneje je bila žilah tako samoumevno kot kri. turistična vodička, na teh poteh in mnogih zasebnih rada zbira kuharske recepte, ki jih udejanja sestra Vanda, novih Tudi rojena je prav na slovenski kulturni praznik, 8. febru- okusov in vonjev se ne naveliča nikoli. Tudi ne spoznavanja arja, dve uri za svojo sestro dvojčico Vando. Njuna zibelka je ljudi in »vzajemnega udomačevanja«, kot sama pove in sliko-bila v vasi Batuje na Vipavskem, v Izolo so se preselili, ko sta vito opiše: »Moje srce je kot artičoka.« Kot študentka je bila bili mali črnolasi deklici stari šest let in je Neva, ki je takrat za mikrofonom Radia Študent, vodila je mnoge prireditve, prvič videla morje, mislila, da je zlato. Izoli ostaja ljubeče nastopala je celo v cirkusu. Ne na trapezu, ob mikrofonu. Po zvesta, čeprav je vse življenje veliko potovala in tudi živela diplomi se je zaposlila na Radiu Koper in urednica ji je rekla: v tujini. Potni list ima vedno pri roki, je državljanka sveta, ki »Neva, zdaj pa spravi potni list!« Zdelo se je kot huda kazen, jo vsakršne meje utesnjujejo. Nekatere »domovine« je kar a ji je radio odpiral vrata v kraje, na dogodke in k ljudem, h posvojila, v drugih pa se počuti svobodno kot ptica. Otroška katerim ne more vsakdo. Priznani baletnik Rudolf Nurejev je leta so se dogajala v središču Izole. Na Ljubljanski ulici, kjer bil le eden od teh. Brez radijskega snemalnika Neva ne gre je mama Milena Zajc, znana in priljubljena učiteljica mnogih niti od Izole do Kopra, kaj šele kam dlje, poživlja jo komu- generacij Izolanov, po moževi smrti sama vzgajala dve bistri nikacija, v kateri vrejo nove zamisli. deklici, ki sta bili zaradi mame učiteljice še posebej pridni učenki. Neva je plesala balet, recitirala in igrala na šolskih Vse življenje je tu francoščina, jezik ljubezni, prevajanja proslavah, pri slovenščini je blestela in v knjižnici se je počuti-strokovnih tekstov, tudi prevod knjige je že podpisala. Po- la kot doma. Šolanje je nadaljevala na gimnaziji v Kopru v eni nujali so ji ugledna delovna mesta, tudi ministrica za kulturo tistih generacij, ki je rodila vrsto uspešnih in znanih ljudi, njo bi lahko bila, a je zmagala ljubezen do radia, ki je njen večni pa je še posebej zaznamoval izjemni profesor francoščine, po novinarski izziv. Rada tudi vzgaja mlade novinarske rodove, katerem so čez leta v Kopru poimenovali »Kulturno društvo tudi meni je bila stroga in odlična mentorica. Sama si je ved-Peter Martinc«, ki povezuje obmorske frankofile, Neva pa je no znova naložila funkcije v dobro vseh nas. Je predsednica predsednica društva. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je štu-društva Primorski poletni festival, ki nam je podaril čarobna dirala angleščino in francoščino in v drugem letniku študij poletja s predstavami pod milim nebom, a tudi obiske gle-začasno prekinila. Srce je ranila nesrečna ljubezen in Pariz, dališč, razstav in izjemnih kulturnih dogodkov blizu in daleč. kamor je šla za varuško, je bil priložnost za delo in študij na S kulturo nam širi svet. Sorboni ter pravo zdravilo. Zanimivi Izolani 37 Francka Bertalanič — 30. marec 2006 15 ZI Njene modre oči in njen smeh. Veliko mod- Čutili smo, kot je takrat v Mandrač zapisala Marina Hrs, da rine in modrosti, veliko veselja, ljubezni. 84 let več ljubezni kot daš, več je imaš. Francka Bertalanič je leta je imela Francka Bertalanič, ko je bila 30. marca 2006 naša 1993 dobila prestižno priznanje Naj mama Slovenije, ki ji je gostja. Nismo po naključju izbrali dneva, ki je bil koledarsko veliko pomenilo. Pripovedovala nam je o tem, kako preživlja blizu materinskemu dnevu. Francka je bila 35 let rejnica. V pozno jesen življenja, kako ji nič ne manjka in kako si želi teh letih sta z možem dom in ljubezen nudila zapuščenim le zdravja. O tem, kako enega od njenih otrok, takrat štiri-otrokom, ki so potrebovali toplino, starše. Devet je bilo teh letnega fantka, ki se je kasneje vrnil k mami v Bosno, ni nikoli otrok, nekateri so odšli, nekaj sta jih posvojila. »Najhujše mi pozabila in mu je ob smrti postavila spomenik. Iz vsakega je bilo takrat, ko so na obisk prihajali morebitni posvojitelji njenega stavka je vrela ljubezen do otrok, ki so bili zanjo naj-mojih otrok in si jih ogledovali kot kakšno sadje na policah. večja sreča. Ni jih rodila, a bila je mama, kakršno bi si zaslužil Vedno sem se zgrozila in takoj tekla na Center za socialno vsak otrok. Zaznamovala je tudi Izolo; vsi so jo poznali, njo delo, kjer sem dosegla, da sem nekatere otroke tudi posvoji-in njene otroke. Rejnico in posvojiteljico. la,« nam je povedala Francka. Ti so ostali. Ko grem peš mimo tiste hiše ob morju blizu Svetilnika, kjer je Francka Bertalanič Francka, rojena Habe, je bila iz velike družine; oče je bil mli- živela dolga leta, vedno pomislim nanjo. nar in doma je bilo šest otrok, zato je bila velika družina zanjo samoumevna. Svojega Toneta je spoznala v vrhniški godbi na V zgodnjih petdesetih letih minulega stoletja sta se z mo- pihala, kasneje sta se preselila v Mengeš, saj je bil Tone odli- žem preselila v Istro. Imela sta se zelo rada. Med njima, nam čen glasbenik in prav tako odlično je popravljal harmonike. je povedala Francka, ni bilo nikoli žal besede. Ko sta ugotovi- Ko se spominjam večera s to srčno žensko, težko rečem, da la, da ne bosta mogla imeti svojih otrok, sta na široko odprla sem si zapomnila podrobnosti pogovora. Nisem pa pozabila vrata svojega doma. Velikosti srca se ne da izmeriti, smo energije in ljubezni, ki ju je izžarevala. Kako zelo to ostane, napisali na vabilo za 15. srečanja z Zanimivo Izolanko. Vsem tudi ko človeka ni več med nami. In znova se vračam k misli nam je večer z njo ostal v spominu kot doživet, srčen in topel, iz vabila. Velikosti srca se ne da izmeriti. prav takšen, kot je bila ona sama. Zanimivi Izolani 39 Zvonko Grahek — 20. april 2006 16 ZI Srečala sva se pri Ekremu, le kje drugje … in leta, se nato šolal na klasični škofijski gimnaziji v Šentvidu, zelo dolgo klepetala o vsem, kar se je potem po 2. svetovni vojni pa v Ljubljani študiral na pravni fakulteti spremenilo v uro pogovora v knjižnici 20. aprila 2006, ko je in diplomiral leta 1951. Tedanje razmere mu niso omogočale bil Zvonko Grahek naš 16. Zanimivi Izolan. Spomnil se je, da zaposlitve v pravni praksi, zato je nadaljeval delo v gospodar-je 14. aprila, torej pred šestimi dnevi, obeležil pol stoletja živ-stvu. »Spremljala me je ta nesreča, da so me porivali proti ljenja v Izoli. Bil je prvi župan občine Izola po osamosvojitvi denarju,« je duhovito označil svojo pot v gospodarstvu. Po Slovenije, in čeprav smo takrat še uporabljali naziv predse-poroki in s petimi otroki so živeli v podnajemniškem stano- dnik skupščine občine, smo njega klicali župan. V politiko ni vanju v Ljubljani, zato je iskal delo tam, kjer bi mu za tako bil potisnjen, želel si je še kaj storiti za mesto, pa vendar se veliko družino nudili ustrezen dom. je kandidature kar dolgo otepal. A takrat je soproga modro rekla: »Pojdi!« In je šel. V času osamosvajanja Slovenije se je Službo je leta 1956 našel v Izoli, v tovarni ribjih konzerv pridružil Slovenskim krščanskim demokratom, bil je kandi- Arrigoni Argo. Ta kolektiv je imel zelo rad in z njimi preživel dat stranke Demos in leta 1990 na volitvah dosegel relativno 20 let, nato pa odšel v Ladjedelnico 2. oktober, kjer je ostal večino, po sporazumu z Listo mladih pa kandidiral za župana do upokojitve leta 1987. Vrsto let je bil predan nogometu, o Izole in zmagal. Oral je ledino, saj je bilo treba demokratične zgodovini izolskega nogometa je želel napisati celo knjigo, a odnose šele vzpostaviti. Znal je z ljudmi. Nasmejan, prijazen, ga je strast minila. Kot član upravnega odbora kluba dolgih priznavali so mu demokratičnost in širino duha: »To pome- 29 let in predsednik kluba dolgih 20 let je bil skupaj z obči- ni, da priznaš drugemu pravico do lastnega življenja,« je no, Delamarisom, Mehanotehniko, Opremo in Ribo glavni dejal tisti večer. In to so mu v času njegovega županovanja organizator gradnje novega nogometnega igrišča na sedanji priznavali mnogi. lokaciji. Bil je odličen predavatelj na vrsti tečajev na delavski univerzi v Izoli, navdušen bralec in član kar šestih sloven-Leta 1994 se mu je mandat iztekel, ravno je dopolnil 70 let skih knjižnic. Kot je bila v njegovi družini navada, je tudi sam in prav se mu je zdelo, da se od politike poslovi. Na obdob-napisal spomine na svoje življenje in ti so, natipkani na 261 je županovanja je imel en sam grenak spomin, ki ga je še straneh, namenjeni njegovim vnukom. Zvonko Grahek je žal takrat bolel, in to je bila zgodba Marine Izola. Ni se strinjal s odšel onkraj, ni ga več tu. Zelo rada bi brala njegove spomi-pogodbo s tedaj neznanim Marinvestom, saj se mu je zde- ne, če bi bili objavljeni. Morda je v njih zapisana tudi misel, lo, da jim je tako pisana na roko, kot bi jo napisali kar sami. izrečena tisti večer: »Če si sebičen, nič ne dobiš. Ko se ozrem »Zaradi takratne slabe osnove je še danes vse zapackano,« na svoje življenje, sem prepričan, da sem bil do vseh ljudi je povedal, a več ni želel dodati. Izolo je imel rad, opazoval jo priznavajoč. Nasprotniki so bili z mano bolj zadovoljni kot je ljubeče tudi še potem, ko ni bil več v politiki, njeno rast in privrženci, saj nikoli nisem uporabljal biča.« izboljšave. Po rodu je bil iz Črnomlja, kjer je živel do desetega Zanimivi Izolani 41 Mirando Lovrečič — 18. maj 2006 17 ZI Ni me pustil do besede. To je Mirando Lo- je s trebuhom za kruhom odšel v Izolo in tu pognal koreni- vrečič: duhovit, zgovoren, živa enciklopedija ne. Svojih začetkov v pihalnem orkestru v Izoli se spominja z povojne Izole in naše pihalne godbe. Nasmejal nas je do solz, nostalgijo. V 50. letih prejšnjega stoletja so bile ulice prazne. pripovedoval z neverjetno hitrostjo, barvitostjo in brez pre- »V kateremkoli jeziku si pozdravil, je bilo narobe,« je tisti čas daha dogodivščine in zgodbe iz svojega in tujih življenj. Ob opisal Mirando in dodal, da je bilo članstvo v orkestru takrat njem je težko ostati ravnodušen. V Mandraču so takrat zapi-pol slovensko in pol italijansko. Tudi o dirigentih je kakšno re- sali, da zna o vsakem živem ali mrtvem Izolanu kaj povedati, kel: »Večja kot je palica, slabši je dirigent. Dober dirigent zna še najraje kaj spotakljivega. dirigirati samo s prstom.« Takrat, ko je bil naš 17. Zanimivi Izolan, je še igral pri Mužiki sv. Lazarja v Borštu in zelo rad je A vendar najraje govori o pihalni godbi in godbeništvu, ki bil v oljčniku in vinogradu. Vesel je, da je ljubezen do glasbe mu je bil takrat predan že več kot 50 let in si je na zavihek prenesel na svoje potomce, primerjal je nekdanje in sedanje suknjiča posebej za ta večer pripel medaljo, Zlati križec, ki generacije mladih godbenikov. Vsekakor so bili nekoč bolj ga je dobil za 50 let predanega delovanja v godbenih vrstah. disciplinirani, resni in zavzeti kot danes, zagotovo pa so sedaj Ponosen je tudi na priznanje Zasluge za narod, ki ga je prejel bolje tehnično podkovani. še v časih nekdanje Jugoslavije. Kar 34 let je kot predsednik vodil Pihalni orkester Izola in za sodelovanje v njem navdušil S svojimi godbeniki v Borštu najraje zaigra istrske pesmi, hčerko, sina in tri vnuke. Z godbo je razveseljeval generacije za Golico pa mora zbrano občinstvo že prispevati za kakšen Izolanov na veselicah, prireditvah, budnicah in jih tolažil liter vina ali dva. Skupne dogodivščine z Mirandom je z ve- na pogrebih. seljem delilo tudi nekaj obiskovalcev in na koncu smo vsi v knjižnici zapeli. Na vprašanje, katero pesem bi si želel slišati Njegova ljubezen do godbe se je začela v domačem Labor- na svojem pogrebu, pa se je veselo zasmejal: »Ma vraga bom ju, kjer je kot trinajstletnik po dveh letih suhoparne teorije slišal, če bom mrtev!« Svojo trobento poboža vsak dan in še končno lahko poprijel za trobento. »Takrat so se mi izpolnile vedno ga osrečuje. življenjske sanje,« je dejal in v domači vaški godbi vztrajal do vpoklica v vojsko. Tam so ga prešolali na pozavno. In končno Zanimivi Izolani 43 Srečko Gombač — 08. junij 2006 18 ZI Ni ga strah letenja, tudi radovednosti ne, visoko. Z letalom seveda, saj ga je zgodba radovednih in po- dolgčasa pa ne mara in ga težko prenaša. In gumnih bratov Rusjan, Edvarda in Josipa, močno prevzela. tako se je zgodilo, da je Srečko Gombač, v Koštaboni rojeni Napisal je knjigo o njiju, pionirjih slovenskega letalstva, bil Izolan, svojo diplomo iz ekonomije nekako postavil v kot. med pobudniki ureditve groba Edvarda Rusjana v Beogradu, Seveda mu je dobro služila, ko je delal v Tomosu in Drogi ter kot poznavalec je sodeloval tudi pri snemanju filma o bratih kot zasebni podjetnik tudi v turizmu, a najbolj je povezan z Rusjan, velikokrat je bil gost na to in druge tehniške teme na zgodbami in doživetji, ki pritegnejo turista. Ljubezen do vse-radiu in televiziji, postavil je kar nekaj poučnih razstav. Vlak ga, kar je povezano s tehniko, je čutil že v mladosti, morda Parenzana skozi naše kraje, Haliateum, Kako je človek postal je prav ta botrovala zanimanju za Parenzano, ozkotirno žele-hiter, Letala s sidrom, Brata Edvard in Josip Rusjan so naslovi znico, ki je do leta 1935 sopihala med Trstom in Porečom, in knjig, a besedil je še veliko. Bilo je še veliko drugega kot ulični si takrat zagotovo ni predstavljal, da bodo nekega dne, leta muzej, postavitev izolske stalne zbirke ladijskih modelov, za-2000, na njegova vrata potrkali trije občinski možje in mu misel o tem, da bi oživili Haliaetum, ki je pomembna zgodba postavili izziv, ki ga je sprejel – vzpostavitev Muzeja Parenza-in obenem začetek našega mesta. na v Izoli. Veliko dela, veselja in odgovornosti je imel z njim, s postavitvijo zbirk, iskanjem eksponatov, sodelovanja pri Svojo njivo in oljke omenja manj, a mu morda nudijo vsaj postavljanju rekreacijske Poti zdravja in prijateljstva, sode- toliko veselja kot vse ostalo. Knjig, fotografij in drugega gra- lovanja pri nastajanju podobnih zbirk v Volpiji in Livadah na diva, iz katerega hrani svojo radovednost, pa se je skozi leta Hrvaškem, še več morda žalosti, ko je Muzej Parenzana zaprl nabralo že toliko, da jih je tudi razstavil. Ko sva se leta 2006 svoja vrata. To je boleča zgodba, ki ima več obrazov. A Srečko pogovarjala v knjižnici, še ni vedel, da bo leta 2010 kandidiral je zagotovo lahko ponosen na to, da je bil k njej povabljen in za izolskega župana. Ni mu uspelo, a si mislim, da tega nima jo je soustvarjal. za poraz, prej poglavje, ki je potešilo še kakšno radovednost. Meni je bil najbolj všeč kot kip Giuseppeja Tartinija, ves zelen Kot mu je verjetno v veselje, da je njegovo raziskovanje in mogočen, izdelala sta ga skupaj z njegovo Janjo, razvese-tehniške dediščine za ljudi zanimivo, saj zna z vsem, kar ljeval pa nas je na številnih prireditvah, povezanih z nesnov-zanima njega, vzbuditi zanimanje tudi pri drugih. Raziskuje no kulturno dediščino. Pa tudi takrat, ko se je sveže poročen našo kulturno in predvsem tehniško dediščino, zgodovino v odprtem oranžnem hrošču s svojo nevesto Janjo vozil po primorskih krajev in ljudi. Svoje ugotovitve in odkritja obja-Izoli. Takrat se je v mojih očeh najbolj približal misli, ki jo je vlja v strokovnih člankih, rad predava radovednemu občin-zapisal na zavihek knjige o bratih Rusjan: »Knjigo posvečam stvu, vselej slikovito in s kakšnim lepim tehničnim modelom vsem tistim ljudem ustvarjalnega raziskovalnega duha, ki so v roki, ki pričara občutek, da bomo odleteli nekam daleč ali bili in so še pripravljeni presegati namišljene meje možnega.« Zanimivi Izolani 45 Rajko Jakomin — 18. oktober 2006 19 ZI Podaril mi je morskega konjička. Še zdaj ga Z leti je Rajko razvil nos za dober ulov, in takrat, ko odveže skrbno hranim, saj je simbol čistega morja. svojo Nadalino in ujame škombra, mola, kalamara ali sipo, Morski konjički so, tako zanje pravijo, ljubki prebivalci toplih rad pripravi pojedino, ki ji ni para. To mu verjamem le na be-morij, v vodi lebdijo, pokonci jih drži hrbtna plavut in kot ka- sedo, saj še nisem imela priložnosti, da bi jedla njegove ribe. meleoni zvito menjajo barvo, ko se jim približa sovražnik. Ne A kdo ve? Na pogovoru v knjižnici se je nostalgično spominjal vem, kdaj se je moj morski konjiček zapletel v ribiške mreže časov, ko Jadranskega morja ni ločevala meja. Časov, ko so Rajka Jakomina, a me rahlo spominja nanj. Drži se pokončno, naši ribiči lovili tudi po tri ali štiri dni brez prekinitve, nato pa znajde se, ljubi morje. Ko je bil Rajko, ki je trideset let ribaril v Delamarisu iztovorili tudi 20 ton sardel. Ko se je naše morje na majhnih ribiških ladjah ter na Drogi 1 in Drogi 2 naš 19. skrčilo, je bil prav Rajko »prva žrtev« slovensko-hrvaških za-Zanimivi Izolan, je o morju, ribolovu, barkah govoril z veli- pletov. Kako lepi so bili trenutki, ko je barka pripeljala nazaj ko ljubeznijo. Res moraš biti nekoliko poseben človek, da domov, v Izolo. Ti časi so že davno mimo, a Rajko ne obupuje. se podaš v poklic z nenavadnim, dolga leta nočnim, kasneje Vsaj takrat ni … pa napornim dnevnim urnikom, v katerem si pogosto moker in premražen. A tovarištvo, ki se stke med ribiči na barki, je Rodil se je v Izoli 3. januarja 1952, njegovo otroštvo je bilo nekaj posebnega, delo tudi. grenko. V družini je bilo šest otrok, očim je bil agresiven in potem je »občina naredila svoje in nas otroke zaščitila tako, Z veseljem se je Rajko skupaj z obiskovalci spominjal teh da nas je poslala na različne naslove. Mene k družini na Kras, časov, ljudi, s katerimi je sodeloval, najprej kot »šef metle«, kjer sem bil v reji pri prijaznih ljudeh in delal kot pastirček nato »feralist«, motorist ladje, čeprav se na motorje ni spoz-Rajko. Še vedno imam rad Kras.« K mami v Izolo se je vrnil nal, po več letih prakse in z izpitom za kapitana pa od leta šele po končani osnovni šoli in po nasvetu psihologa ga je 1978 vse do odhoda v pokoj leta 2005 kot kapitan. Spomnil vpisala v ribiško šolo, ki je na Pomorski šoli v Piranu delovala se je tudi tistih, ki so se jim kdaj iz radovednosti pridružili na le nekaj generacij. ladji, pogosto tudi novinarji. Rajka so imeli kamere in mi- krofoni radi, saj je dobro in duhovito vrtel jezik. Govoril je o Upokojenega ribiča Rajka tu in tam srečam, vedno se mu izjemnih in tudi povsem običajnih ulovih, ribiških mrežah, usta raztegnejo v širok nasmeh in vedno pomislim, kako zelo galebih, obrazih morja. Podrobnosti pogovora z leti, razum-je del Izole. Tiste ribiške Izole, ki je ni več. ljivo, zbežijo. Ne pa občutek, da nam je bilo tisti večer lepo in je dišalo po morju. Časi so se spremenili, slovenskega morja je manj, a ribič Rajko je že takrat rekel: »Verjamem, da bodo ribiči preživeli, pa čeprav ni več tako, kot je bilo.« Zanimivi Izolani 47 Goran Filipi — 23. november 2006 20 Istrsko narečje je jezik srca in srce Gorana kratno pivnico Marinček v Izoli metali indekse v zrak, a samo ZI Filipija je bilo veliko, saj je z lahkoto prehajal iz dva sta bila modre barve. Le Goran in njegov dobri prijatelj slovenskega v hrvaški in italijanski jezik. Težko Slavko Gaberc sta se odločila za študij v Zadru. Govoril je o pišem o njem v pretekliku, ker se je poslovil Istri in njenih obrazih, ljubezni do dialektov, posebej istroro-8. januarja 2021. Upala sem, da ga bom takrat, ko bodo ti munskega, o svoji študijski poti. Diplomiral je iz italijanskega teksti natisnjeni, spet srečala. Blagega in hudomušnega, pe-jezika in književnosti ter angleškega jezika in književnosti na snika, znanstvenika, dialektologa, izjemnega jezikoslovca, Filozofski fakulteti Univerze v Zadru, magistriral na Meduni- člana Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter prvega verzitetnem centru za podiplomski študij v Dubrovniku, dok-in dolgoletnega predstojnika Inštituta za jezikoslovne študije toriral pa na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu. Od leta Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, enega tistih, ki 1985 do upokojitve 31. septembra 2019 je delal na Oddelku so bili snovalci Univerze na Primorskem. Nekoč, v 80. letih za italijanistiko na Filozofski fakulteti v Pulju. prejšnjega tisočletja tudi mojega profesorja angleščine na Gimnaziji Koper, a tudi profesorja italijanščine na takratni Od tam oziroma iz Medulina, kjer je živel, se je takrat pripe- Srednji kovinarski šoli. ljal v Izolo na večer z njim in povedal, da to mesto še vedno čuti kot dom. Kmalu se je vrnil, ko smo takoj po srečanju z Povabiti na klepet pred občinstvo človeka tako širokih njim ponosno obeležili niz prvih dvajsetih večerov z Zanimi-obzorij, pa še nekdanjega profesorja, ni enostavno. Na mizi vimi Izolani. Ni mu bilo odveč priti še enkrat med svoje ljudi pred nama je bilo veliko njegovih knjig, šibila se je pod težo in povedati, da je v tem kratkem času od zadnjega srečanja njegovih znanstvenih in leposlovnih del. A je bil tako prijeten, napisal še nekaj pesmi. Veliko morja je bilo v njih, ljubezni, da sem v iskrivem pogovoru pozabila na začetno zadrego. domotožja, minljivosti, tudi smrti, lepote in ljubezni do je-Ta občutek, da so mi na neviden in neslišen način pomagali zikov, med katerimi se je brezmejno sprehajal. Kot bi bile pregnati šum zadrege, so mi ob številnih intervjujih dali le pesmi protiutež znanstvenemu delu. zares veliki ljudje. Ljudje, ki so z ljubeznijo počeli tisto, v čemer so bili zares dobri ali izvrstni in zato niso potrebovali niti Njegova znanstvena pot je izjemna. Vrsto let je predaval zrna dokazovanja pred nikomer. Samo bili so. Takšen je bil zgodovino italijanskega jezika na Filozofski fakulteti v Lju-tudi prof. dr. Goran Filipi. bljani, od leta 2003 tudi na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Kot gostujoči profesor je bil pogosto na videmski in Rodil se je v Zadru 18. januarja 1954, a je bila Izola dom mnogih drugih tujih univerzah. Objavil je več kot 23 knjig in njegovih mladih dni in kraj, kjer je od otroštva vselej enako-jezikovnih atlasov Istre, svoje raziskovalno delo pa je nada- vredno govoril v treh jezikih – slovenščini, hrvaščini in itali- ljeval tudi po upokojitvi. Zapustil je veliko dragocenega, bil janščini. Ta večer v knjižnici se je spominjal otroštva, vihra- je, kot je takrat zapisala Irena Urbič, znanstvenik z jezikom vih mladostnih dni v Izoli, sebe in drugih Izolanov v 70. letih. poezije. In je odšel, mnogo prezgodaj, na Nasprotno obalo, Kako so pred odhodom na univerzo bodoči študenti pred ta-kot je bil naslov njegove prve zbirke pesmi. Zanimivi Izolani 49 21. jubilejno srečanje — 15. marec 2007 21 ZI Lepo se nam je zdelo, da prvih dvajset Za- jen, je govoril o tem, kako rad zjutraj pelje na sprehod vnuke, nimivih Izolanov povežemo v skupni večer. Breda Pečan pa, da si včasih na poti v Ljubljano zgodaj zjutraj Zagotovo si takrat, leta 2000, niti pomisliti nismo upali, da privošči nabiranje zvončkov. Koni Steinbacher nam je zaupal, bomo to zgodbo pripeljali do številke 100, celo do knjige, in da še vedno rad zaigra na kitaro in še vedno rad riše. Branko da jo bomo še nadaljevali. Okrogla številka nas je navdušila Miklobušec nas je s svojimi predlogi za jedilnike in recepte in želeli smo jo proslaviti. Samo to. Niso prišli prav vsi, a bilo spet naredil lačne. V smeh nas je spet spravil večni Dedek jih je veliko, znanih in manj znanih Izolanov. Njihove zgod-Mraz, Dare Brezavšček. Nevenka Gregorčič je govorila o kul- be, lastnosti in delo so seveda različni, a naša skupna želja, turi in mačkah, za katere še vedno skrbi. Nelfi Depangher je da spoznamo še enega novega človeka iz našega okolja, je govoril o skladbi V San Simonu, ki gre hitro v uho in se nanjo od samega začetka enaka. Predznak teh večerov je bil vselej lepo pleše, on pa rad kolesari. Neva Zajc je povedala, da so zgolj in samo človeški in vedno smo si želeli, da takšen osta-njeni trije aduti, ki ji olajšajo potovanja, nizkocenovni letalski ne. Tisti večer sem si drznila reči: »Morda bi bilo nekoliko sa-prevozniki, nočitve pri prijateljih in znancih ter mednarodna movšečno trditi, da v drugih slovenskih krajih takšnih druženj novinarska izkaznica, ki odpre mnogo vrat. Rejnica Franc-ne poznajo. Morda jih, a ko pogledam na tale spisek, mi je ka Bertalanič, ki se je takrat bližala 85. rojstnemu dnevu, je prijetno pri srcu, saj je naša knjižnica na takšen način odprla govorila o ljubezni do vseh svojih otrok. Zvonko Grahek o vrata toliko raznolikim ljudem, Izolanom in Izolankam, ki tu knjigah, ki jih je rad bral, in številnih knjižnicah, katerih član živijo, delajo, so pognali korenine, čeprav niso domačini. In je bil. Srečko Gombač je tudi takrat neutrudno zbiral zgodo- četudi bi se zamenjalo še sto političnih oblasti, nas to po- vinsko gradivo za nove zapise. Mirando Lovrečič je povedal vezuje in tu radi živimo.« Še vedno mislim enako. Prostor nekaj prigod iz sveta pihalne godbe in nas nasmejal do solz. knjižnice je iz meseca v mesec postajal bolj poln. Nikoli zelo Pesnik Goran Filipi pa nam je zatrdil, da zato, da pišeš pesmi, in nikoli preveč, ampak tisti, ki so prihajali sem, so prihajali sploh ni treba, da si nesrečen, pijanec ali revež. redno in radi. Toliko, kot nas je bilo na 21. jubilejnem sreča- nju, nas dotlej še ni bilo, čeprav so nekateri manjkali. Še enkrat nam je bilo lepo. Nekaterih med naštetimi ni več med nami. A tisti večer smo bili skupaj. Silvano Sau in Breda Pečan sta prišla z zamudo s seje ob- činskega sveta, a nista govorila o politiki. Silvano, že upoko- Zanimivi Izolani 51 Vanja Pegan — 19. april 2007 22 ZI Bilo je leta 2007, v Tednu knjige, kot se za Vanja ima rad svojo družino, svoja tri dekleta Brigito, An- pisatelja spodobi. Simpatični piranski Izolan, gelo in Julijo. Rad ima svojo jadrnico Rosalbo, ki ni več naj-so o njem takrat zapisale Primorske novice. Drži, Vanja Pegan mlajša, a je z leti vse bolj žlahtna dama in vir navdiha. Rad je Pirančan, ki se je priženil v Izolo. Je pisatelj in glasbenik, je radioamater in na teh frekvencah spoznava nove ljudi in izbrušen avtor, tenkočuten in luciden prozaist. Avtor, ki s svo-svetove. Rad je bil Dedek Mraz za otroke. Rad je glasbenik, ki jo posebno človeško občutljivostjo zaznava svet in se nanj piše scensko glasbo za gledališke predstave in rad je učitelj odziva. Če se mu ta opis zdi znan, me ne preseneča, saj so glasbe v Tartinijevi hiši v Piranu, kjer na sedežu Skupnosti to njegove besede. A ne o njem. Napisal jih je v uvodu knjige Italijanov že leta uči svoje učence igranje kitare. Rad ima svoj pesmi drugi avtorici, čeprav odlično označijo tudi njega. Je rojstni Piran, starega lepotca, kot mu pravi. Na zavihku knjige tudi odličen pesnik. Njegova knjiga haikujev V nevihtni kapljici Pisatelj, Adam in pilot je zapisal: »Rad imam svojo družino, nad mestom samevam, ki je izšla na Svetovni dan poezije morje in ne nazadnje tudi svoje delo.« Veliko ljubezni je v leta 2020, je čista radost. Če jo bereš potiho ali naglas, dobro njem in o vseh pripoveduje z mehkim glasom, s krhko ne-zveni in vstopi vate: žnostjo, a hkrati vzbuja občutek varnosti kot topel objem. Stopaš previdno Po apnencu samote Nenavadano se zdi, da se je občutljiv literarno nadarjeni V nežno bližino fant najprej vpisal na Srednjo pomorsko šolo in se šele kas- neje prepisal na Srednjo ekonomsko in družboslovno šolo, Moj prvi spomin nanj sega leta nazaj. Zagledala sem ga kjer so štirje fantje kraljevali v razredu z dvaintridesetimi de-sredi Ljubljanske ulice, ko je skupini otrok, ki so likovno kleti. Študija primerjalne književnosti ni zaključil. A usodi ni ustvarjali pred takratnim poletnim ateljejem slikarke Fulvie moč ubežati. Vanja Pegan je rojen 10. maja, skoraj 100 let prej Zudič, bral pravljico. Bolj kot njega sem opazovala otroke. se je na isti dan rodil Ivan Cankar. Naključij menda ni. Pisati Prepustili so se mu, tišina je bila spoštljiva. Bral jim je svojo je začel kot srednješolec, leta 2002 je postal član Združenja knjigo Citronček in Giovanin, ki jo je ilustrirala Fulvia Zudič, književnikov Primorske, leto kasneje pa je pridobil status pi-in razumeli so prav vse, tudi zadnji stavek, ko se Giovanin satelja, samozaposlenega v kulturi. Piše za otroke in odrasle, v mislih opraviči metulju Citrončku z besedami: »Morda pa njegova dela imajo radi bralci in kritiki. smo edina prava nesnaga na tem planetu mi, ljudje.« Kar veliko sva ta večer govorila o človeški nesnagi in plitkosti, o V njih šumi morje. V njih je doma Čustvo. hlastanju za materialnim: »Živimo v času, ko ljudje nimajo radi ljudi, temveč stvari,« je povedal Vanja. Sottofondo pa je bilo slišati skladbo Anna e Marco Lucia Dalle, ki ga ima zelo rad. Zanimivi Izolani 53 Zorko Dežjot — 24. maj 2007 23 ZI Negativne trenutke je treba čim prej vreči nega slikarstva, a v društvu delujeta tudi skupini za keramiko čez ramo. To je bil eden zadnjih stavkov, ki jih in sodobno slikarstvo. Člani Lika so zelo ustvarjalni, veliko je Zorko Dežjot, takrat še sveži upokojenec, vedno poln op-razstavljajo po Sloveniji, so prejemniki več nagrad, so prija- timizma in dobre volje izrekel 24. maja 2007 v nabito polni telji. Čas epidemije, v katerem pišem te vrstice, jih je močno čitalnici Mestne knjižnice Izola. Kasneje mu je življenje nas-prizadel. »Kulture brez druženja ni,« meni Zorko, in čeprav tavilo še kakšno preizkušnjo, a s težavami Zorko nekako zna. se družijo prek spleta, to res ni enako. Člane je treba k delu Gotovo ga rešuje zdrav športni duh in spoštovanje filozofije, še dodatno spodbujati. Tudi sam je imel pred leti obdobja, da je v zdravem telesu doma zdrav duh. Bil je veslač in še ko je manj zahajal na Gregorčičevo in več ustvarjal v svojem vedno se rad ozre za veslači na morju, bil je rokometaš, igral ateljeju, a je družbo kmalu začel pogrešati. Ob klepetu in delu je tenis, rad sede na kolo, le na rokometne tekme ne hodi več, v skupnem prostoru se lažje rojevajo nove ustvarjalne ideje, ker se preveč razburi, če je igra slaba. zato zapiranja, ki smo ga zaradi epidemije deležni v vseh po- rah družbe, ne podpira. Zorko se je rodil v Zagrebu med 2. svetovno vojno staršema iz Trsta in se v Izolo preselil leta 1956. Da rad riše, je odkril Dolga leta je bil zaposlen kot tehnolog v Delamarisu, kas- že v osnovni šoli, svoj drugi talent pa je odkril, ko je postal neje je vodil koprski del Ljubljanskih mlekarn, zaznamovala oče in je hčerki izdeloval pohištvo za barbike. Les mu šepeta pa ga je predvsem ljubezen do likovne ustvarjalnosti. posebno zgodbo, Zorko zelo rad rezbari in številne primorske kleti krasijo njegove rezbarske umetnine. Mnoge so narejene Na moje vprašanje, kako se člani društva Lik soočajo s kri- na vinskih dogah. Vinski sod v sebi skriva svojo zgodbo, ki tikami tistih, ki imajo podcenjevalen odnos do umetnikov jo Zorko nadgradi in ji zašepeta še svojo. V Primorskih novi-brez akademskega naziva, se je Zorko nasmejal in rekel: »Mi cah so takrat že v naslovu zapisali, da Zorko Dežjot razkriva smo slikarji in smo zadovoljni s tem, kar počnemo, ves čas zgodbe, ki jih piše vino. Zorko zelo rad tudi slika, ljubi sta mu se učimo, hodimo na razstave, beremo knjige in se z ničimer keramika in kovina, tudi kamen. Kar nekaj let po druženju v ne obremenjujemo.« Rad pomaga svojim vnukom, rad ima knjižnici je nekaj njegovih javnih skulptur našlo svoje pre-svojo Ano, proučeval je svoje družinsko drevo, zelo zelo rad poznavno mesto v Izoli. Že vse od ustanovitve leta 1975 je gre v svoj atelje. Na srečo ga ima kar v svetli kleti bloka, v član, obenem pa tudi dolgoletni predsednik Društva likovnih katerem živi. Ta posvečeni in prostorni prostor mi je pokazal, umetnikov Izola, zelo rad se druži s svojimi likovniki v njiho-tam sem zastavila scenarij najinega večera v knjižnici, tam ga vih prostorih na Gregorčičevi ulici. Sam je del skupine klasič- vidim prav zdaj, ko to pišem. Tja sodi. Zanimivi Izolani 55 Bogdan Gerk — 14. junij 2007 24 ZI Prvi mornar Primorskih fantov, Ambasador la v svet. Prepoznavnost so jim prinesla potovanja. Leta 2000 Izole, humoristični lik Tiljo Frtacin z Monteću- so odšli na veliko turnejo po Avstraliji, leta 2003 pa na veliko kola, glasbenik, humorist – Bogdan Gerk. Gost našega 23. sre- turnejo po Kanadi, kjer so v mesecu dni vsaj štirinajstkrat čanja z Zanimivimi Izolani je bil tik pred svojim 50. rojstnim peli na različnih odrih in razveseljevali naše izseljence. Vse dnem. V beli srajci s kratkimi rokavi, na glavi ni imel robca s našteto je botrovalo tudi nazivu Ambasadorji Izole. Kjerkoli štirimi vozli, ki ga nosi njegov avtorski humoristični lik Tiljo. so nastopili, doma in po svetu, so bili z Bogdanom na čelu Rodil se je sicer za potrebe nekdanje humoristične oddaje Du simbol našega mesta. jes na Radiu Koper, a jo je sčasoma prerastel in zaživel tudi samostojno odrsko življenje. Ta preprosti kmet, ki pravi: »Ma Njihova narodnozabavna glasba je bila vedno nekoliko mene me ne briga, ma sem se pozanimal …« je oženjen s drugačna od tiste, ki ji pravimo »goveja«, dišala je po morju, svojo Juštino in je poln preproste modrosti. Na neki način je valčki in polke pa imajo drugačen, mediteranski ritem. Veliko podoben Bogdanu, sicer ga verjetno ne bi izumil in s takšno not in besedil je napisal prav Bogdan, občinstvo pa je ansam-lahkoto rojeval v svojih mislih. Kdo ve? bel nagrajevalo z zvestobo in pravim navijaštvom, saj so se na festivale in koncerte z njimi vozili kar z avtobusi. V skupini Bogdan, ki je do petnajstega leta odraščal v Alietovi ulici mora vladati občutek tovarištva, domačnosti, brez tega pro-v Izoli, kjer so živeli moji nonoti, je bil nasmejan otrok, že fesionalnost ne bi bila tako uspešna. Vrsto let je bila njihova zelo zgodaj ga je zanimala glasba, pa čeprav je na violino matična luka Srednja gostinska šola. Tam je bil njihov oder za iz glasbene šole igral kot na kitaro in nam otrokom pel kot vaje in redne nastope, od tam jih je pot iz Izole vodila vsepov-slavček. A je postal trgovec, komercialist, vodja nabave. Nek- sod. Ribiški praznik si težko predstavljamo brez njih. Težko si do, ki mu je bilo v genih zapisano, da bo glasbenik, in ki ima predstavljam Izolo brez Bogdana, ki na svojem motorinčku v delovni knjižici zabeleženih dvajset let čisto »normalne« naredi pozno popoldanski ali zgodnje večerni obhod in tu in delovne dobe. tam ob kozarcu pove še kakšno anekdoto kot Tiljo Frtacin, četudi si na glavo ne nadene njegovega robca. Posnel je dve Leta 1992 je zmagala ljubezen do glasbe in zapisal se ji je kaseti s svojimi hudomušnimi zgodbami in verjetno jih ima profesionalno. Čeprav je po duši roker in je svojo glasbeno na zalogi še veliko. Ne vem, ali jih uporablja v občinski politi-kilometrino nabiral kot bobnar, harmonikar, klaviaturist in ki, v katero je zašel najprej v Kopru, nato v Izoli. Zagotovo pa predvsem odličen vokalist v skupinah Zahod, Ideja, Sigma, v Brkinih, od koder izvirajo njegovi starši in kjer si je postavil Dober dan in ansamblu Staneta Škode, se je ustalil pri Pri-vikend hiško, kakšno zgodbo pove domačinom. Nekoč me morskih fantih, ki so z leti postali prava institucija. Koncerti, je zaneslo v tiste kraje in tudi tam ga poznajo prav vsi. Tudi festivalske zmage, kasete in zgoščenke, postali so prava to-sam je namreč že postal zanimiv zgodovinski lik kakor tisti, varna hitov, a tudi skupina, ki je ime Izole in Slovenije pones- o katerih rad bere v knjigah. Zanimivi Izolani 57 Selma Chicco Hajdin — 20. september 2007 25 ZI Akademska glasbenica pianistka in profeso- lanstvo. Čeprav se je njena zgodba zasukala drugače, kot je rica klavirja Selma Chicco Hajdin takrat, ko je načrtovala, nam je mirno pripovedovala o tem, da je življenje bila naša gostja, še ni imela drugega priimka. Življenjski so-niz vzponov in padcev in ga kot takega tudi sprejema. Življe- potnik Antonije Hajdin je njen soprog uradno postal kasneje, nje ji je postavilo le nov izziv. Izvrstna in velikokrat nagrajena a že takrat nam je zaupala, da skupaj koncertirata. Da se je pedagoginja je. Številna priznanja, tudi Gerbičevo in strokov-po zdravstvenih težavah z bolečimi rokami, zaradi katerih je ni naziv svetnice, so prišla po našem srečanju v Mestni knji-takoj po diplomi na Akademiji za glasbo morala opustiti sanje žnici Izola. Njeni učenci z najvišjim številom točk zmagujejo o karieri pianistke in se podati v pedagoške vode, končno na državnih, regijskih in mednarodnih tekmovanjih, starši ponovno odprla in skupaj koncertirata. Svoj prvi samostojni vozijo otroke na šolanje prav k njej tudi iz geografsko precej klavirski koncert je imela v domači Izoli že kot trinajstletna oddaljenih krajev od Kopra. Selma je zaposlena na glasbeni deklica, z glasbo pa je odraščala. Oče je bil samouk tolkalec, šoli v Kopru in tudi na tamkajšnj umetniški gimnazij. Njeni bobnar, in ko je kot mlad fant igral v eni od glasbenih skupin nekdanji varovanci so danes uspešni glasbeniki, skladatelji, v parku Arrigoni, se je zagledal v lepo dekle, s katero sta zače-pedagogi in koncertanti. Zagotovo se z ljubeznijo spominjajo la skupaj peti in sta leta dolgo ubrano pela v pevskem zboru svoje profesorice, ki ima glasbo strastno rada. Pripovedovala Haliaetum. Brat Renato Chicco, svetovno priznani jazzist in nam je o tem, kako dragoceni so otroci, o tem, da se jih da-predavatelj na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost nes pogosto podcenjuje in dodala: »Če pa v otroka resnično v avstrijskem Gradcu, pa je Selmo spodbujal, ji vlival pogum verjamemo, odkrijemo marsikaj. Če otroka prepričamo, da in jo prepričal, da se je podala v glasbene vode. V družini zmore, bo zagotovo zmogel.« Chicco so note dobesedno skakale po zraku. Govorila nam je o tem, kako otrok že v maminem telesu Po končani osnovni šoli in gimnaziji v italijanskem učnem zaznava glasbo, zato imamo vsi na tem planetu primarno jeziku, ki je očetov, ne materin jezik, je kot zelo perspektiv-pravico do stika z glasbo in potrebo po njej. O tem, kako na dijakinja prejela posebno državno štipendijo za izjemne glasba vpliva na vse procese v možganih, pripomore k izlo-uspehe na več področjih. Študij klavirja pa je nadaljevala čanju hormona sreče, o tem, da je dokazano, da tudi rastline na akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu mednarodno lepše uspevajo ob Mozartovi glasbi, ki je poleg Chopinove priznane slovenske pianistke, profesorice Dubravke Tomšič tudi med njenimi najbolj priljubljenimi. O tem, da bi morda Srebotnjak. Predano, trdo delo, resen študij, diploma z naj-izbrala matematiko, če je glasba ne bi poklicala k sebi. Rada višjimi ocenami in tudi Prešernova nagrada Akademije za ima Izolo, rada opazuje ljudi, rada hodi po mestu, veseli se glasbo za izvedbo Simfoničnih variacij za klavir in orkester C. srečanj z ljudmi, ki jih pozna iz otroštva, želi si več druženja Francka z orkestrom RTV Slovenija. Selma se je izpopolnjeva-in rada bi tudi zibala, nam je zaupala takrat. In tudi ta želja la pri najboljših profesorjih, pedagoški poklic pa je zanjo pos- se ji je uresničila. Zanimivi Izolani 59 Judita Miško — 18. oktober 2007 26 ZI Njene čudovite torbice so med pogovorom ko ljudi, med njimi znana rejnica Francka Bertalanič in sose-visele na obešalniku ob naju, tista velika riba, da Angelca Hočevar. Njenega moža, čevljarja, je klicala očka. narejena iz pokrovčkov ribjih konzerv, ki že leta krasi čitalnico In tam, v njegovi delavnici se je zaljubila v zvok šivalnega Mestne knjižnice Izola in je tudi Juditino delo, pa je bila na stroja, vonj usnja, ročna dela, ta stroj pa po njegovi smrti ku-drugi strani. Judita Miško je umetnica, njen atelje, v katerem pila in začela pisati svojo zgodbo ustvarjanja. Bila je nadarjen je takrat še skupaj z možem Emilom ustvarjala unikatne izdel-otrok. Prvo krilo je zašila v šestem razredu osnovne šole, prvo ke iz usnja, nikoli ni bil le paša za oči, ampak tudi priložnost torbico v sedmem, vedno je risala, šivala, pletla. Dolgočasno za kratek klepet. Prijazen, človeški, ob vonju usnja, ki je tako pisarniško službo na sodišču je pustila in raje ostala doma z poseben in topel kot ljudje, ki delajo z njim. Pot do dela z otrokoma, mlada ju je imela, pri dvajsetih prvega. Takrat je usnjem je bila za Judito nekoliko ovinkasta, po drugi strani šivala mošnjičke, domača kuhinja je bila obenem delavnica pa, tako kot vse neizbežne poti v življenju, z ovinki vred, ne-in z Emilom sta do potankosti spoznala pomen besede skro- kako samoumevna. Otroške sanje so jo zaradi sorodstva z mnost. A sta znala naprej, se začasno povezala z italijanskim misijonarko na Madagaskarju vlekle v medicino. Odšla je na podjetjem, pa so bila njihova pričakovanja velika in sta šla na Srednjo šolo za medicinske sestre in babice v Ljubljano, a je svoje, tudi v svoj prostor, ki se je zgodil po naključju in ga je tam zdržala le eno leto. Zaradi mladostniškega uporništva je bilo treba povsem urediti. Judita ni hodila na fakulteto, a je šolo morala zapustiti in se prepisati na Srednjo ekonomsko znanje srkala na vse možne načine: na tečajih keramike, sli- šolo v Koper, a v življenju nekako vedno sklenemo krog. Njen kanja, jezikov, naredila je celo dveletno šolo za restavratorje. likovni talent se je udejanjal pri njenem delu in dejavnem sodelovanju v društvu Lik, katerega članica z najdaljšim sta- Leta 2002 je v njeno življenje prišla velika sprememba, saj žem je, želja po delu v misijonu pa doma z mamo, ki se je je danes že pokojna mama zbolela za demenco in Judita se je dotaknila demenca ter v skupini za samopomoč svojcem je ljubeče ukvarjala z njo, a tudi s člani društva za pomoč dementnih, ki jo je Judita zasnovala skupaj z zdravnikom An-svojcem z demenco. Nekoč je mislila, da so njeno poslanstvo drejem Dernikovičem. Ekonomija, ki se ji je zgodila iz nuje otroci, takrat je spoznala, da so to starejši. Prišlo je do krize, in nekako mimogrede, pa je bila tu ves čas, bila je dobra za izgorelosti, naporno je bilo, sčasoma si je opomogla. V atelje-posel in prizemljena. ju večkrat vidimo Emila kot njo, a prav nasproti njune delav- nice je zdaj prostor, v katerem so različne Juditine umetniške A vsaka zgodba ima svoj začetek. Oče je njeno mamo za- kreacije, ne le usnjene. »Kdor v življenju veliko doživi, lahko pustil, ko je bila Judita stara tri mesece, odšel je na Švedsko v življenju veliko naredi.« To so Juditine besede. in majhno Judito je mami, ki je delala, pomagalo čuvati veli- Zanimivi Izolani 61 Slavica Nastovski — 29. november 2007 27 ZI Poznamo jo skoraj vse ženske v Izoli, saj vala enkrat samkrat v celem poletju. Slavica se ni odločila za je zadnjih 36 let svojega dela, do upokojitve gostinstvo, bila je v prvi generaciji dijakinj srednje medicinske leta 2004, preživela kot medicinska sestra v dispanzerju za šole v Piranu, ki je delovala v današnjem samostanu; bila je ženske. V mislih sem ji rekla »naša sestra«, naglas pa le sestra pridna učenka z odličnimi ocenami pri strokovnih predmetih, Slavica. Poznam jo že dolgo, saj sem kot pacientka zahajala a je na maturi padla pri slovenščini ... in seveda preživela. v ginekološko ambulanto, v še posebej dragocenem spomi- nu pa jo imam iz obdobja nosečnosti, ko je znala blago in z Tako, kot je znala s pacientkami, je znala tudi z zdravnicami nasmehom odgnati marsikateri nepotreben strah. Njen topli in zdravniki, s katerimi je delala v ambulanti. Ta partnerski in prijazni način, nasmeh, stisk roke jo je zasidral v srca odnos je nadvse pomemben in je tudi temelj dobrega poču- mnogih Izolank. tja pacientov. Ko je bila Slavica naša 27. Zanimiva Izolanka, je bila že tri leta upokojena in priznala nam je, da upokojitev Tudi Izolanov, saj je Slavica najprej delala na infekcijskem zanjo ni bila tako velika življenjska prelomnica, kot je priča-oddelku izolske bolnice, ki je bil takrat še v Piranu, zelo kmalu kovala. Z njeno družino je takrat živela bolna tašča, ki jo je pa so jo povabili na oddelek intenzivne nege na kirurgiji, kjer negovala, medicine pa tudi sicer ni odložila v kot, saj jo je je ostala osem let, nato pa so jo spet zvabili drugam, najprej k sodelovanju povabil Rdeči križ, da je merila pritisk, tudi v splošno ambulanto, kjer je sprva dvakrat tedensko, nato sladkor, delila nasvete o zdravem življenju. pa vsak dan vse do upokojitve delala v dispanzerju za ženske ob različnih zdravnikih in zdravnicah. Ona je bila naša zvezda Tistega leta, 2007, se je med seboj povezalo nekaj »upoko- stalnica. Z nami je delila trenutke stisk in radosti, napredek jenih deklet«, ki so ustanovile Andragoško društvo Morje z medicine, nas osveščala glede osnovnih ginekolških znanj, željo, da bi ustanovile univerzo za tretje življenjsko obdobje, samopregledovanja dojk, nujnosti rednih pregledov in še ki je z leti postala uspešnica. Slavica je bila med tistimi, ki mnogo drugega. so zapisale njeno prvo poglavje. Z možem imata dve hčer- ki, starejšo Diano, ki je tako kot mama medicinska sestra Njena zgodba pa bi se lahko zapisala povsem drugače. Nje- in ji je prva podarila dva vnuka, in mlajšo Tanjo, magistrico na družina se je v 60. letih prejšnjega tisočletja v Izolo prese- komunikologije, ki ji je vnukinjo podarila nekaj let kasneje. lila iz Bjelovarja na Hrvaškem; bili so trije otroci in Slavica je Slavica ima še eno veliko ljubezen – slikanje. Prepustila se šla v novem okolju v 6. razred osnovne šole, sprememba je ji je v zrelih letih. Na obisku pri njej doma, ko sem v kuhinji bila velika, jezik drugačen. Starši so sčasoma prevzeli v najem poslušala njeno življenjsko zgodbo, je bilo na mizi manjše več gostinskih lokalov, najbolj nam je ostal v spominu tisti na slikarsko stojalo, »štafalaj«, nanj pa naslonjeno platno s skico Svetilniku, kjer je mlada Slavica pomagala v strežbi, v kuhinji ženske podobe – medicinske sestre. in še kje do te mere, da so šle počitnice mimo, ne da bi zapla- Zanimivi Izolani 63 Tomislav Klokočovnik — 10. januar 2008 28 ZI Moj prvi spomin na prof. dr. Tomislava Klo- da Jezernik, in v Ljubljano se je nekaj let vozil vsak dan: »Prva kočovnika, v času pogovora v knjižnici župana leta v Ljubljani so bila težavna, okolje neizprosno. Na svojem Izole, sega v tista leta, ko smo se otroci kopali na Svetilniku. področju sem postajal vse boljši, težave mi je povzročalo pi-Takrat je bil čisto preprosto Tomi. Nihče ni pomislil, da bo ta sanje člankov, a se nisem predal.« Ob napornem delu je op- čedni mladenič nekoč postal slavni kirurg. Njihova družina ravil še magisterij na Medicinski fakulteti v Zagrebu, kasneje je živela v bloku tik ob stavbi bolnišnice, »stare bolnice«, kot še doktorat znanosti na Medicinski fakulteti v Ljubljani, spe-ji pravimo še danes. Očeta, znanega kirurga, smo poznali in cializiral je v Hustonu v ZDA, kjer so znani kot »srčna baza« in spoštovali vsi. Doma je imel Tomi dober zgled za predano kjer je kasneje predaval tudi sam. V Ljubljani je kmalu postal in trdo delo, talent za kirurgijo pa verjetno v genih in ga je ena prvih violin na oddelku, kot izjemen kirurg je uvedel vrsto sčasoma izpilil do visokega sijaja. Že kot gimnazijec je rad novosti, ki so bolniku olajšale operacijo in okrevanje po njej. poprijel za vsako počitniško delo, v Luki je nosil težke vreče, Dolgo je bil predstojnik Oddelka za srčno kirurgijo in kirurg, v Mehanotehniki pa delal za tekočim trakom. Po maturi je operiral je na tisoče bolnikov in se nazadnje od kliničnega poletje preživel v Londonu in si medicino želel študirati tam, centra tudi poslovil. Slovo je bilo medijsko burno in ni bilo a se je raje vpisal na ugledno medicinsko fakulteto v Padovi. prijetno. Pacienti pa so njegov odhod obžalovali, dobil je na Morda tudi zato, ker je bila bližje domu in se je lahko enkrat tisoče sporočil in prošenj, naj ostane. na mesec vračal domov na mamino govejo juho. Če pa je izpite opravil v roku, je smel tudi v diskoteko. Še kot odli- Dobro leto dni je operiral na Inštitutu Dedinje v Beogradu, čen študent medicine je včasih očetu asistiral na urgenci ali kjer so ga sprejeli kot Maradono v kirurgiji, zdaj pa samosv operacijski dvorani. Po končanem študiju so mu ponujali tojno operira in predava svojo ljubljansko metodo operacije specializacijo v Milanu, a ga je vleklo domov. Začel je kot vsi aortne zaklopke z minimalnim rezom ter uči kirurge po vsem mladi zdravniki v splošni praksi, vsak prosti trenutek, popol-svetu, ima koncesijo in operira tudi v svoji kardiodejavnosti dneve in praznike pa je izkoristil za pridobivanje izkušenj pri v Luciji. V Ljubljani z makedonskim investitorjem snuje svojo manjših operacijah v izolski bolnišnici. Specializacijo so mu kardiološko kliniko in tako udejanja sanje, zaradi katerih je odobrili hitro, v manj kot štirih letih, morda tudi zato, ker je že ovenčan z medijskim nazivom Osebnost Primorske 2005, bilo za njim že veliko kilometrine, in postal je kirurg. Čeprav morda tudi kandidiral za župana Izole. Tudi z željo, da bi bila ni sodil v elitno družbo ljubljanskih zdravnikov, so ga zaradi njegova klinika in zdraviliški turizem v Izoli. Sanje včasih na-virtuoznosti povabili na oddelek za kirurgijo srca in ožilja v redijo kakšen večji ovinek. Odgovor na vprašanje: »Kakšen ljubljanski Univerzitetni klinični center, njegova prva šefinja je občutek, ko imaš v rokah človeško srce?« pa ostaja vedno pa je bila edina kirurginja v takratni skupni domovini, Jolan- enak: »Čudovit!« Zanimivi Izolani 65 Mojca Fatur — 28. februar 2008 29 ZI Mojca je imela trideset let, ko je bila naša poklicu zasebno življenje živiš » na obroke «, je pa tudi res, gostja, njena hčerka Mila je bila takrat stara da z dobrimi soigralci ob sebi in dobrim režiserjem, ki ima v dve leti. Trinajst let kasneje je mama treh otrok, v drugem sebi širino, nosiš v sebi občutek, da počneš nekaj izjemnega razmerju, znana gledališka in filmska igralka, tudi zelo poseb-in velikega.« Raje ima film kot gledališče, saj »film ne prenese na in močna ženska je, ki se je po težki preizkušnji v otroštvu zlaganosti, elementarnost je v filmu nujna, v času nastajanja že drugič v življenju soočila s hudo boleznijo, jo premagala se mu lahko povsem posvetiš, nato »prtljago odložiš« in greš z močjo lastne volje ter o tem pogumno javno spregovorila. naprej neobremenjen. V gledališču pa predstava iz večera v Med prvimi se je tudi glasno postavila za igralsko kolegico, ki večer živi s teboj,« se je še pošalila in dodala da si takrat, ko jo je profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televi-snemaš film, zvečer lahko doma na kavču. Kot igralka je bolj zijo v času študija spolno nadlegoval. »Nisi sama,« je zapisala intuitivna kot tehnična, z naglasom in narečjem nima težav. Mojca in tako se je vsul plaz, gibanje, ki je v Sloveniji doseglo, Mojca vedno pove, da je Izolanka, še vedno se tudi v govoru da »samo ja, pomeni ja«. sliši njena primorska melodija, saj »v glasu preprosto pre- poznaš tla, po katerih si hodil«. A vrnimo se v Izolo, Mojčin dom. »Kraj, v katerem si odra- ščal, te zaznamuje za vedno,« je povedala. Sem se z družino Poznamo jo po vrsti nagrajenih gledaliških in filmskih likov: iz Ljubljane rada vrača, čeprav mame Slavke žal ni več. Prav vloga noseče Ane v filmu V leru pa jo je iz anonimnosti izstre-ona mi je pri njih doma zaupala, da ji je že vzgojiteljica v vrtcu lila v orbito. Zanjo je dobila nagrado takratne revije Stop za rekla, naj Mojco usmeri v igro. Tako se je začelo; z nastopi v najboljšo igralko leta 1999. Odtlej je nanizala vrsto imenitnih vrtcu, v gledališkem krožku na OŠ Vojke Šmuc, v gledališki likov, nekaj časa tudi kot redno zaposlena igralka Gledališča skupini Flip kot gimnazijka v Piranu, nato gledališka skupina Koper. Steps v Izoli, vse do sprejemnih izpitov in diplome na AGRFT pri mentorju Borisu Cavazzi. Po rojstvu tretjega otroka je Mojca zatipala bulo in dobila diagnozo mielodisplastični sindrom. To je neozdravljiva bo- Pripovedovala nam je, kako je poklic igralca zgolj na videz lezen, morali bi ji presaditi kostni mozeg. A se je pogledala v enostaven. Občinstvo vidi le »končni izdelek«, ne pa vseh ogledalo, se zazrla globoko vase, zdelo se ji je, kot bi se ogle-ur študija, vaj dopoldne in zvečer, iskanja skupnih miselnih dalo razblinilo in notranji glas ji je odgovoril, transplantacije vzorcev s soigralci in režiserjem. Ne predstavljamo si, kako je ne bo. In je tudi ni bilo. O tem je javno govorila v medijih: včasih težko zvečer oditi od doma na oder. »Z nekaterimi reži- »Takrat sem začutila notranjo moč, pri čemer me vodi ljube- serji in soigralci se ujameš takoj, z drugimi težko, a delo mora zen in ne strah pred življenjem.« Zdrava je, naša Mojca Fatur. biti opravljeno brezhibno in gledalcu v užitek. V igralskem Zanimivi Izolani 67 Dora Benčič — 20. marec 2008 30 Moja mama Dora bi te strani rada brala. svet. Rada si imela občutek foto papirja v roki, rada si foto-ZI Z veseljem bi gledala fotografije in se o njih grafirala obraze in v smeh spravljala tudi največje čemerneže. pogovarjala z njihovim avtorjem, Remigiom Z atkom Erminijem sta bila odličen fotografski par, rada sta Grižoničem. Zanimalo bi jo, zakaj je za foto-fotografirala vse, kar danes na hitro zabeležimo kar s telefo- grafijo izbral prav ta kader, to osvetlitev, to uro dneva, prav nom: poroke, rojstne dneve, šolske razrede, proslave, krste to vreme. Vse to bi počela, če bi lahko. A je v svojem svetu. in birme, tudi pogrebe. Posebna kronista Izole in njenih ljudi V petintridesetih letih ukvarjanja s fotografijo v ateljeju Foto sta bila. Tuja vama ni bila niti nekoliko bolj tehnična fotogra-Ideal je fotografirala več kot 100 tisoč obrazov. Mojega, obra- fija za Mehanotehniko, Pokrajinski muzej v Kopru, Pomorski za svoje hčerke, že dolgo ne prepozna več. Pa je vseeno tu in muzej v Piranu, Ladjedelnico 2. oktober, Lamo Dekani. A z ta knjiga, mama, je črno-bela zaradi tebe. »Vedno sem ljubila leti je v tebi rasel umetniški nemir. Vsak konec tedna sta spet izpovedno moč črno-belih fotografij in skrite odtenke barv v vzela vsak svoj fotoaparat in se podala v istrske vasi, opuš- odtenkih beline, sivine in črnine,« si mi govorila o skritih od- čene zaselke, naletela na osamljene ljudi, razpadajoče hiše, tenkih barv in o mehkobi razpršene, nekoliko sive svetlobe, ki portone, okna, vinograde, boškarine in osle – žive podobe obrazu podari posebno lepoto. Ko nisem verjela, si mi rekla: preteklosti, ki so prevzele še zlasti tebe. »Počakaj, te bom fotografirala, boš videla, da je res tako.« Kako živo se spomnim tvojih pripovedi o prihodu v Izolo. Leta 1974 si se včlanila v Društvo slovenskih fotografskih in filmskih delavcev v Ljubljani, z njihovo spodbudo začela Iz Hrušice v takrat revnih Brkinih ste sem prišli s trebuhom razstavljati, imela več skupinskih razstav v Sloveniji, Nem-za kruhom leta 1955, ti in brat Stanko, mama in oče. Iskala čiji in celo v ZDA, kjer je ena tvojih fotografij pod pokrovi-si službo kot vajenka, ni ti bilo do dela za tekočim trakom, teljstvom OZN v New Yorku prejela posebno nagrado. Imela čutila si, da zmoreš več, želela si se učiti. Odšla si po nasvet si tudi nekaj samostojnih razstav, posebej lepa je bila tista na občino, prijazen gospod te je napotil k šivilji, a zaman. ob 70. rojstnem dnevu v Križnem hodniku v Piranu. A tudi Nato so ti povedali za fotografa, ki išče vajenko. Lepo dekle si tisti večer, ki ga je v knjižnici vodila Ksenija Orel, je bil živa bila, z dolgimi črnimi lasmi in mojster Benčič, ki je leta 1961 razstava, saj si nam kazala fotografije in ob vsaki povedala postal tvoj mož, je mislil, da si se prišla fotografirat. A ni bilo zgodbo njenega nastanka. Ganljive so bile pripovedi o foto-tako. Usojena ti je bila druga stran objektiva in retuširanje grafiranju morja v Simonovem zalivu v hudi nevihti, ki pa je negativov, kar je portretirancu skrilo kakšno manjšo nepravil-rodila najboljše fotografije. Tvoje otroštvo je bilo grenko, tudi nost. Ta poklic si vzljubila in se ga v ateljeju in na Obrtni šoli, osamljeno, v gozdu si rada objemala drevesa in božala mah. delno v Izoli in delno v Ljubljani, učila z veseljem. Tudi dela v Izola tvojega odraslega življenja pa je bila kasneje polna barv temnici kjer ste takrat v kemikalijah ob šibki svetlobi razvijali in ljudi, ki si jih imela rada. Želim si, da bi ti svet, ki ga zdaj fotografije, ko se nikomur še sanjalo ni, da bo retuša nekoč doživljaš, vendarle nudil lep pogled skozi samo tvoj objektiv. postala »fotošop«, vse ostalo pa se bo preselilo v digitalni Zanimivi Izolani 69 Klarisa Jovanović — 24. april 2008 31 ZI Le dan po svetovnem dnevu knjige in v slo- Tebah v Grčiji piše, da je to prostor za zdravljenje duše. Ko se venskem tednu knjige, v času, ko je izšel njen potopiš v Klarisine pesmi – od takrat, ko je bila naša gostja, pesniški prvenec Zgiban prek Mure, je bila naša gostja sve-so prvencu sledile še Kimono, Na otip in Izgnani –, se ustaviš tovljanka z izolskimi koreninami, Klarisa Jovanović. Pevka, prav tam, doma, v duši. izvajalka ljudskih pesmi in uglasbene poezije, avtorica lastnih glasbenih projektov, prevajalka iz novogrščine, pa tudi iz Podoben občutek imaš, ko poslušaš njeno petje. Ne le za- srbščine, hrvaščine, makedonščine, italijanščine ter franco- radi posebne barve glasu in interpretacije, pač pa tudi zaradi ščine. Po izobrazbi je profesorica francoščine in primerjalne njenih glasbenih projektov, ki so povezani z manj znano glas-književnosti. Njeno življenje je prežeto z besedami pisano, bo pesmi španskih Judov, pesmimi Mediterana ter drugih izgovorjeno, zapeto. V slovenskem in številnih drugih je- zvočnih in človeških pokrajin. Njena interpretacija uglasbene zikih. Besedo, ki nas objame, če jo zapiše ali prevede, če jo poezije in reinterpretacija ljudskih pesmi, so nekje zapisali, zapoje otrokom ali odraslim. V njenem pesniškem prvencu ponuja sladokuscem zvočna presenečenja: »Če me pesem piše: »Klarisa Jovanović, nenehno med dvema ognjema, ne-pritegne, jo povabim k sebi in ji vdihnem novo življenje. Šele nehno med dvema morjema, nenehno v glasbi in literaturi, takrat postane del mene, postane moja pesem.« Za razliko v slednji tudi kot prevajalka leposlovja.« Strinjala se je, da je od leposlovja ali prevajanja je ustvarjanje glasbe skupinsko to »kratek in higieničen zapis«, ki jo opredeli kot to, kar je. delo: »Zato je izbira glasbenikov za izvedbo določenega re-Rodila se je mami Istranki in očetu Črnogorcu, ima dva jezika, pertoarja ključnega pomena, saj vsak s svojim vložkom in s dve domovini, dve zaledji. To so njene besede. Že v otroštvu tem, da si da duška, prispeva in obogati glasbeno stvaritev.« je ugotovila, da je svet vreden besede. Poezijo je pred izidom prve knjige objavljala v različnih publikacijah že 25 let, a se Iz Izole se je Klarisa najprej preselila na Gorenjsko, nato v je misel o knjigi medila počasi. Odlična prevajalka je, s pre- Prekmurje, v Lendavo, a še vedno zelo rada prihaja v Izolo. tanjenim občutkom za jezike: »Vsak jezik je univerzum zase, Tu je končala osnovno šolo, gimnazijo je zaključila v Kopru, v vsakem jeziku ljudje razmišljajo za odtenek drugače kot v vrtec pa na Ptuju, saj se je njena družina zaradi očetove voja-drugem. Ista oseba je v dveh različnih jezikih druga oseba, ške službe veliko selila. Vonj Izole njenega otroštva je vonj po prevajalci pa napišejo besedo v jeziku, ki ga ljudje berejo, soli in po ribah, tega vonja se bo spominjala vse življenje, a zato je prevajanje v celoti avtorsko delo.« Vsak vstop v tuji tega vonja Izola nima več. Izolo danes doživlja kot »zrihtano, jezik je istočasno tudi vstop v drugo kulturo, drugo miselnost, pošminkano in polakirano«, kar sicer ni slabo, saj gre življe-kar je Klarisa primerjala s presajanjem rastlin iz tuje zemlje nje naprej in mi z njim. Na koncu večera je vstala in zapela. v domačo prst, podnebje in estetiko. Na vratih knjižnice v Svojo glasbo. Zanimivi Izolani 71 Celestina Ražman — 22. maj 2008 32 ZI Zaščitni znak tržnice. Glasna, jezikava, 1965, ko je odprla obrt in dolgih 40 let slikovito krojila drama- brez dlake na jeziku, zelo zelo delavna, ne- turgijo izolske tržnice. Pri njej smo kupovali vsi: grdo nas je utrudna in neponovljiva. Ko so pred davnimi leti v Izoli prav pogledala, če smo si upali k drugi branjevki, otroci iz šole so na tržnici snemali nekaj kadrov za televizijsko nadaljevanko, prišli na ogled zelenjave in takrat ni rekla »pomidor«, ampak jo je pokojna igralka Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta, pravilno – paradižnik, znala je glasno zavpiti na kakšno fino Zlata Rodošek, opazovala in rekla: «Neverjetna je!« Za Cele-gospo, ki je na skrivaj dala v torbico korenček ali jabolko, a stino marsikdo pravi, da je folklora, njena glasnost in ona tudi podariti sadje in zelenjavo tistim, ki niso imeli za plačilo. sama pa maskota Izole. Tega se verjetno zaveda tudi sama. Mi smo poznali njo in ona je izza svojega pulta zelo dobro Turisti so šli včasih na tržnico samo zato, da so doživeli njen opazovala in spoznavala ljudi. V najemu je imela kakih de- »nastop«. Zagotovo je še danes, ko je že dolga leta upokoje- vet hektarjev zemlje, na kateri je uspevalo sadje in zelenjava; na, najbolj znana osebnost izolske tržnice. Odkar je ni več oboje je tudi uvažala. Tega ni skrivala, kot tudi ne dejstva, tam, je vse drugače. Ko grem na tržnico, v mislih zaslišim da »bio sadja sploh ni, saj brez škropiv ne bi skoraj ničesar njen bučni glas. pridelali. Izjema so morda le smokve«. Vsi smo jo poznali kot zelo podjetno žensko, ki zna zaslužiti in obrniti denar: »Ko Rodila se je v Popetrah in že pri sedemnajstih letih zara- mi je začel ostajati, sem ga hitro vložila v nepremičnine. Še di revščine odšla na delo v Umag. V tamkajšnji vojašnici je preden sta se otroka zavedala, sem kupila štiri hale.« Hišo v delala v pralnici in likalnici, nato v pekarni. Zaljubila se je, Jagodju je zgradila leta 1975 in se tri leta kasneje vanjo vse-se dvakrat poročila in ločila z istim moškim, s katerim ima lila z otrokoma ter jo napolnila s podnajemniki. »Take roke sina in hčerko. Ima sedem vnukov. Izolo, ki jo je čutila kot imam, da iz nič naredijo dosti,« nam je povedala. V Mandrač prijetno majhno vasico, je spoznala, ko je prvič zbežala od pa je Ksenija Orel takrat zapisala, da je Celestinina čarodejna moža in se s sedemmesečnim sinom zatekla k sestri. Tu pa poštevanka takšna, da iz 2 naredi 5, česarkoli že. Leta 1998 je dokončno pognala korenine leta 1958 sama, z dvema ot- je zajadrala v politiko, kandidirala za županjo in zbrala ne- rokoma. Nahraniti je bilo treba troje ust in Celestina je znala verjetnih 13 % glasov, le malo manj kot Breda Pečan. Kaj je trdo delati. Poleg redne službe v Delamarisu je bila v popol-obljubljala? Izolo, naklonjeno kmetom, ribičem, obrtnikom, danskem času še snažilka šestih stopnišč in kar sedemnajst prodala bi kakšne skrite izolske »šofite« in tako napolnila let gospodinja pri tržaških »šinjorah«. Potem pa se ji je v Fiesi občinsko blagajno ter zgradila kulturni dom. Ni zmagala, in na plaži Strunjan ponudila možnost za prodajo na stojnici, kulturnega doma še zdaj ni, oblasti so se že velikokrat za-kjer je ponujala breskve, ki jih Kmetijska zadruga ni uspela menjale in še se bodo. Moj pes Piki je pri njej za posladek prodati sama. Začelo se je njeno delo »na placu«, vsak dan, pogosto dobil kakšno počeno jajce ali oreh, Celestina pa je a je službo v Delamarisu oziroma Arrigoniju opustila šele leta že zdavnaj legenda. Zanimivi Izolani 73 Anton Žlogar — 05. junij 2008 33 ZI V dokumentih piše Anton Žlogar, a vsi ga to, da je nogometaš diplomirani pravnik. Tončijeva zgodba kličejo Tonči. Tudi on je ime Izole ponesel v aktivnega nogometa v klubu Primorje v Ajdovščini in študij svet. Diplomirani pravnik, nekdanji član in kapetan državne na Pravni fakulteti v Ljubljani sta namreč tekla vzporedno, v reprezentance, s katero je nastopil tudi na Euru 2000, nogo-Larnaco na Ciper pa je odšel le dan po diplomi, 3. 12. 2004. O metaš mednarodnih razsežnosti. Profesionalna kariera ga je teh krajih in ljudeh nam je pripovedoval tako zanimivo, da je odnesla v svet. Ko je bil naš gost junija 2008, je živel in delal morda koga prepričal za počitnice tam. Z veliko ljubeznijo pa na Cipru, a si je vzel čas za svoje Izolane in Izolo, ki jo ima ne-je govoril tudi o naši državni reprezentanci, katere kapetan je izmerno rad. Tu je njegov dom, tu je njegova družina. Takrat bil takrat, in članstvo v njej zagotovo pomeni največjo čast, sva o domu v Izoli govorila kot o domu njegovih staršev, saj je ki lahko doleti vrhunskega športnika. Ne upam si naštevati bil star 31 let, že dolgo pa Tončija srečujem na kolesu ali peš številnih priznanj, ki so ovenčala njegovo nogometno pot kot kot skrbnega očka treh otrok, ki ima kakšno desetletje več. tudi ne klubov, v katerih je igral, in zmag, ki so navduševa- Še kot profesionalni nogometaš je rad kdaj obiskal svoj nek- le občinstvo. Dobro pa se spomnim, da se je tisti večer tik danji vrtec ali osnovno šolo, kjer so ga bili radovedni otroci pred evropskim nogometnim prvenstvom strinjal s tem, da vedno veseli, saj z njimi res zna, zato je bil verjetno uspešen ženske svoje moške ob gledanju tekem pustijo povsem pri tudi kot trener in je uspešen kot selektor, saj je z ljudmi vseh miru, še posebej, če moštvu, za katerega navijajo, ne gre kot starosti treba znati. po maslu. Razsežnosti fenomena nogomet se namreč ne da razložiti. Tako neskončen je kot okroglost žoge. Občutek za komunikacijo, za pravo mero, za dobre odnose je bil Tončiju očitno položen v zibelko. Ne vem, ali mu je oče Tonči bi si želel lepšega obnašanja navijačev, rad poudarja Miran, ki je vse življenje dejavno gojil ljubezen do nogometa, pomen športa za zdravje in odraščanje mladih ljudi. Veliko v zibelko položil tudi kakšno plišasto žogo, a ta ljubezen je mu pomenita dom in družina. Če bi se pogovarjala danes, očitno v genih, saj je Tonči začel brcati žogo že pri šestih. ko je že trikrat oče in svoje otroke vzgaja v vrednotah, ki jih Pot od otroške ljubezni do prave profesionalne kariere prek je dihal in živel tudi sam, bi zagotovo klepetala dlje in dru-vseh stopnic in selekcij do visokega profesionalizma je se- gače. Odkar je bil naš gost in sem ga tisti večer radovedno, a veda strma in pri Tončiju je bila tudi hitra. Morda zato, ker precej manj »športno«, kot je vajen, spraševala o nogometu, je tista tanka meja med dobrim in izvrstnim več kot zgolj njemu in Izoli, je Tonči dosegel še veliko. Za hip je pokukal talent. Je tudi volja do dela, značaj, kanček sreče, da te nek-tudi v občinsko politiko, zapustil aktivni nogomet, a z njim do pravočasno odkrije, in verjetno je imela prste vmes tudi ostal povezan službeno, saj je selektor mlajših nogometnih Tončijeva pozitivna naravnanost. Precej nenavadno je tudi reprezentanc Slovenije. Še vedno pa je »fejst« fant iz Izole. Zanimivi Izolani 75 Rok Kleva Ivančić — 18. september 2008 34 Topo Gigio je najbolj slavna lutka mojega te metode takrat menda niso posebej cenili. Nič čudnega, da ZI otroštva in priljubljeni televizijski lik številnih je Rok z očetom igral v skupini Vruja in bil njen najmlajši član generacij otrok. Ko sem ga zagledala na Ro-vse od ustanovitve leta 2000. »V Vruji so glasbeniki izjemno kovi razstavi v Pečaričevi galeriji v Piranu leta dobrega srca, z njimi igram, odkar pomnim, a je prišel čas, 2014, sem se v sliko zaljubila na prvi pogled. Gigio je na njej da grem po novih poteh.« To mi je Rok povedal leta 2021. tako živ, kot da bo spregovoril s svojim značilnim glasom. Ja, Vruja pomeni studenec in res so bili in so tudi brez Roka še moja je. In če Roka ne bi spoznala kot Zanimivega Izolana, vedno studenec istrske etno zakladnice. Po Vruji je skupaj z morda te slike nikoli ne bi kupila. Manuelom Šavronom več kot deset let igral v duetu Diatonic strings: »Nabralo se nama je veliko lepih spominov s poto- Takrat, ko je bil akademski slikar Rok Kleva Ivančić naš vanj, svetovnih festivalov in mednarodnih tekmovanj. Domov najmlajši gost doslej, je imel 18 let in je obiskoval 4. letnik pa sva prinesla tudi nekaj lepih nagrad.« Gimnazije Gian Rinaldo Carli v Kopru. Obiskovalce sem nago- vorila z besedami, da tako »malo let« življenja ne pomeni, da Od te zgodbe se je Rok leta 2019 poslovil, saj je takrat Rok nima kaj povedati ali pokazati. In res je bilo tako. Na mizi sprejel delovno mesto ilustratorja v podjetju v Ljubljani. V pred nama sta bili dve knjigi pravljic Vrtni palčki in Gusarji v zadnjem času je večina njegove ustvarjalne energije usmer-vesolju, ki ju je ilustriral še ne polnoleten. Za njim sta bili že jena v delo in ustvarjanje digitalnih ilustracij in animacij v dve samostojni razstavi. Posebej se spomnim tiste v Manzi-podjetju Ekipa 2, ki riše znamenitega Talking Toma in še kaj. olijevi palači leta 2005 z naslovom Med črnim in belim, ko je A to se dogaja zdaj. Takrat, ko je bil Rok naš Zanimivi Izolan, petnajstletni Rok postavil na ogled svoje majhne in natančne je sanjal o tem, da bo šel na Akademijo za likovno umetnost risbe, odslikavo podzavesti z liki kot iz pravljic, miti, strahovi, v Ljubljano in te sanje so se takšnemu talentu seveda uresni-smrtjo. Bile so groteskne in polne ironije. Franco Juri, takrat čile. Leta 2012 je tam diplomiral in leta 2016 magistriral: »Že še karikaturist in publicist, se je na razstavi spominjal trenut-med študijem sem dejavno iskal delo na področju likovne kov, ko sta z Rokovim očetom, pokojnim Lucianom Klevo, umetnosti. Vedno sem užival v slikanju na platno, vendar fotografom in glasbenikom iz Izole, skupaj ustvarjala otroške se mi je galerijska umetniška scena zdela zelo kompleksna risbe, a njune niso bile tako zrele in umetniško dodelane kot in sem se že med študijem vse bolj usmerjal k ilustraciji. Po Rokove. magisteriju sem ostal v Ljubljani. Počasen, vendar vztrajen premik iz tradicionalnega v digitalni medij mi je omogočil de- In vendar – kri ni voda. Rok je podedoval likovni in glas- lovanje v mednarodnem prostoru.« Njegov profil na Instagra- beni talent. Dva talenta, ki se prepletata in sploh ne izklju- mu kar cveti od digitalnih domišljijskih likov, Rok pa občasno čujeta. Violino je začel igrati s petimi leti. Takrat ga je oče razmišlja, da bi spet vzel v roke čopič in ustvaril kakšno novo Lucio peljal v Trst na izobraževanje po programu Suzuki, ki sliko. Komaj čakamo. že zelo majhne otroke uči igranja instrumenta. Naši pedagogi Zanimivi Izolani 77 Dagmar in Aleksander Slekovec — 23. oktober 2008 35 ZI Vedno skupaj, vsak dan, vse življenje. A nje sta pripovedovala o svojih družinah. Aleksander se je spomi-zdaj ni več, onkraj je. Dagmar in Aleksander njal očeta, ki je bil obveščevalni oficir v generalštabu kraljeve Slekovec, intelektualca, ki sta v marsičem zaznamovala Izo-vojske in ga je bolj malo poznal kljub skupnemu življenju. Da- lo in jo ljubila vse od takrat, ko sta živela na Velikem trgu v gmar je kraljica dneva. To pomeni njeno ime. Govorila nam tisti majhni sobici brez kopalnice na 10 kvadratnih metrih s je o mami Ruženi češkega rodu, ki ji je ime nadela po češki čudovitim pogledom na morje. V Izolo sta dokončno priš- princesi Dragomeri, a ker je bilo njeno ime težko izgovorljivo, la leta 1957, čeprav sta pred tem leta 1955 tu že živela eno so jo preimenovali v Dagmar. Leta 1932 je njen oče po dokto-leto, ko je imel Aleksander štipendijo v podjetju Gradbenik, ratu v Pragi dobil Rockfellerjevo štipendijo in družina je šla predhodniku nekdanjega Stavbenika. Začaralo ju je morje, na Norveško. Takrat je imela Dagmar 3 leta. Spominjala se je in potem ko je zaključil vojaški rok, sta prišla za vedno. Z le tega, da so se vrnili s sestrico. Kje sta se spoznala Dagmar dvema kovčkoma, v katerih so v mali sobici ostajale obleke, in Aleksander? Bila sta mlada brigadirja na delovnih akcijah saj nista imela niti omare. Brčko–Banovići, Šamac–Sarajevo ter leta 1949 prejela nag- rado za marljivost – dva tedna počitnic v Lovranu. Tam sta se Prišla sta iz Ljubljane, ona diplomirana biologinja, takrat srečala ter ustvarila ljubeč in trden zakon. ena prvih učiteljic z diplomo na OŠ Vojke Šmuc, on gradbeni inženir za nizke gradnje. Kasneje je Dagmar učila na koprski Nikoli jima ni bilo vseeno, kaj se dogaja v Izoli, nekoč sta gimnaziji vse do upokojitve, Aleksander pa je svoja najbolj oba kandidirala na lokalnih volitvah, ker sta videla nepra-plodna delovna leta preživel pri Stavbeniku in Iplasu. Spom- vilnosti, pa tudi zato, ker sta verjela, da pozitivna energija nimo se ga kot zelo natančnega občinskega svetnika, z Da- premika gore ter morda tudi človeške predsodke in misel- gmar sta bila kasneje oba dejavna v stranki Izolani, sta dedek nost. Kaj bomo pustili zanamcem, sem vprašala : »Veliko hiš in babica šestim vnukom njunih treh hčera Brede, Eve in Nad-in malo zelenja, če bo šlo tako naprej,« je rekel Aleksander. je. Svoj upokojenski čas sta preživljala zelo dejavno, z rado- Tiste dni, ko sta bila naša gosta, smo ravno obeleževali 10. vednostjo in predanostjo sta počela veliko zanimivih stvari. obletnico Borze znanja, ki deluje v naši mestni knjižnici, ka-V njunem domu, kjer je našlo prostor več kot 2500 knjig, ima mor sta zelo rada zahajala na različne dejavnosti (rodoslov-Aleksander svoj zajetni arhiv izolskih dogodkov, Dagmar pa je je, kaligrafija); v Društvu Peter Martinc v Kopru sta se učila kot predana članica Slovenskega rodoslovnega društva rodo-francoščino, na univerzi za tretje življenjsko obdobje v Izoli slovje poučevala tudi na univerzi za tretje življenjsko obdobje pa esperanto. Veliko? Znanja ni nikoli preveč, sta rekla in nas v Izoli. Družinski rodovnik je podedovala po očetu, prvem tistega večera očarala z lepimi zgodbami o povezanosti in profesionalnem slovenskem antropologu Božu Škerlju, in optimizmu ter z ugotovitvijo, da sta naša Zanimiva Izolana njegovo delo nadaljevala. Tisti večer, ko sta bila naša gosta, zares neskončno zanimiva. Zanimivi Izolani 79 Anton Juriševič — 13. november 2008 36 ZI Tončka že nekaj let ni več med nami, a med stojijo štiri stolpnice, so bili nekoč vinogradi, skorajda sredi generacijo srednjih in bolj zrelih let bi težko mesta so imeli ljudje živino. Zakon je takrat določal, da mora našli Izolana, ki ga ni poznal v katerikoli njegovih življenj-biti ta od kraja bivanja oddaljena 50 metrov, in to je ljudem skih vlog. Kot dolgoletnega sanitarnega inšpektorja, sekre- povzročalo velike težave. Po štiriindvajsetih letih si je Tonček tarja Rdečega križa, Tabornika z velikim T, upokojenca, ki je zaželel spremembe in vse do upokojitve delal kot sekretar s smislom za turizem in dobro organizacijo skrbel za to, da Rdečega križa Izola. Spoznal je vse obraze človeške stiske, ne je Klub prijateljev skupaj potoval in videl zajeten kos Evrope, le revščine, pač pa tudi hude trenutke ob naravnih nesrečah, za kratek čas je bil Tonček, takrat najstarejši svetnik v občin-različnih osebnih tragedijah, v vojni in med begunci iz nekda- skem svetu, tudi nadomestni župan. Tudi to ga je doletelo. nje skupne domovine. Videl je obraze stiske, ki je uničevala človeško dostojanstvo. Jih razumel, jim pomagal. Mama mu je dala ime Anton, a ker je bilo tako ime tudi očetu, je postal Antonino, Tonček pa so ga začeli klicati pri Vse življenje je bil tabornik. Odred Jadranskih stražarjev v tabornikih in to ime je ostalo za vedno. Rodil se je na Baredih Izoli je leta 2007 praznoval 50. obletnico z imenitno fešto ob nad Izolo, takrat so jim rekli Isola via Bare' in tja gor in dol v vhodu v San Simon in tabornim ognjem, ki je gorel dolgo v mesto so hodili peš. Prav zato se je Tonček preselil v Izolo, noč. Tudi še takrat je bil Tonček njihov blagajnik, pred tem pa saj bi sicer potovanje v službo v Koper in nazaj domov trajalo je bil prav vse, od tabornika do starešine. Tisti večer nam je predolgo. Tako je iz Baredov v Izolo prišel leta 1953, le za kra-na izust naštel 12 taborniških zakonov: o tem, da je tabornik tek čas v Dantejevo ulico, potem pa v Mužčevo, kjer je nato zanesljiv, zvest, prijazen, pripravljen pomagati, discipliniran, živel vse življenje. Nižjo gimnazijo je zaključil v Portorožu, veder, pogumen, plemenit, spoštljiv, vedoželjen, varčen in na učiteljišče v Koper si ni želel in starša sta na kmetiji mo-zdravo živi. Ob slednjem se je nasmejal, saj je bil Tonček za- rala trdo delati, da sta mu omogočila šolanje za sanitarnega ljubljen v črno kavo z res veliko smetane. Za svojo dušo je tehnika v Ljubljani, saj skromna štipendija ni zadoščala. Pet imel na Medljanu majhen kos zemlje, na kateri so tisto leto vrstnikov je šlo skupaj v Ljubljano, bili so tujci iz cone B, imeli oljke rodile za skromne 4 litre olja in 300 trt, ki niso rodile so posebno osebno izkaznico in za takratnih 100 jugolir dobili niti kaplje vina. A tam sta bila doma radost in mir. Tonček si 30 dinarjev. V Ljubljani, ki ni bila mama, ampak mačeha, in ni ustvaril družine, a je bil obdan z ljubeznijo mame, sestre, kjer so se počutili kot tujci. Službe po zaključeni šoli ni bilo njenih otrok in vnukov. Tista dva meseca, ko je kot najsta-težko dobiti, kot sanitarni inšpektor je znal z ljudmi. Tudi rejši svetnik moral postati nadomestni župan, morda ni bil če je prišlo do hude krvi, je umiril strasti in povedal nam je, najsrečnejši, a je potrpel. Zato pa je bil njegov nasmeh, ko je da je po Izoli vedno hodil mirne vesti. Izola je bila leta 1953, leta 2011 postal častni občan Izole, toliko večji. Poslovil se je ko se je preselil sem, precej ruralna. Kjer danes blizu kina 13. julija 2011, star 81 let. Zanimivi Izolani 81 Ana Rodin — 11. december 2008 37 ZI Ana Rodin je upokojena učiteljica telovad- je za vedno ostala Pirančanka. Oba z možem sta se zaposlila be, ki veselja za rekreacijo zagotovo ni izgu- na OŠ Vojke Šmuc. Rade so jo imele generacije učenk. Bila bila. Še danes, ko je Ana že dolgo v invalidskem vozičku, se je znana kot stroga učiteljica – ta sloves jo je spremljal dolga čuti, da jo ljubezen do gibanja ohranja vitalno. Opazujem jo, leta –, pa vendar so ji dekleta zaupala svoje največje skriv-ko se vozi po mestu, ko v trgovini kupuje živila, se pogovarja nosti in rada jim je bila v oporo. Z njimi, »svojimi dekleti«, z znanci. Kljub letom in vozičku je še vedno tista Ana, ki nas je nizala športne uspehe, priznanja in zmage na številnih je z nasmehom in odločnostjo učila pomembnosti gibanja. športnih tekmovanjih. Posebej je Ana ponosna na trikratno Tisti večer se je z njo pogovarjala Ksenija Orel. In v spominu zaporedno zmago, naslov republiških rokometnih prvakinj v mi je ostalo njeno vprašanje, ali imajo mišice spomin. Kot iz letih od 1983 do 1986. Znala je spodbujati, motivirati, imela topa je Ana Rodin izstrelila pozitiven odgovor in dodala, da je je dober metodološki pristop, bila je dosledna in predana za kakovostno življenje vzdrževanje telesne kondicije nujno: poklicu. Pomemben je bil osebni napredek vsakega učenca. »Dokazano je namreč, da se ljudje s slabšo telesno kondicijo Veliko je pomagala mladim športnim pedagogom pri njihovih hitreje psihično zlomijo.« Ano je življenje močno preizkušalo. prvih službenih korakih. Zelo jo je potrla zgodnja smrt sina Branka, kasneje moža, spremenila jo je bolezen. A vendar še vedno izžareva poseb- Po moževi smrti se je leta 1989 vrnila na šolo v Piran in tu no moč. ostala deset let, do upokojitve. Življenja brez športa si ni zna- la predstavljati niti v tem, drugačnem življenjskem času: »Če Izolanka iz Pirana, kot se je šaljivo poimenovala, je zrasla že ne gre drugače, šport spremljam na spletu. Zanimajo me v družini, ki je imela rada šport. Ko so še živeli v Škofji Loki – vsa nova pravila in pogosto pišem elektronska pisma različ- tam se je Ana rodila – je bila mama Sokolovka. Kasneje je v nim športnim komitejem. Pomembno se mi zdi, da kot zapri-Piranu ustanovila Športno društvo Partizan. Že kot majhna sežena športnica izrazim svoje mnenje.« Svoj čas je še naprej deklica si je želela, da bi šport postal njen poklic, dvanajst let posvečala ljudem. Vrsto let je vodila večerno rekreacijo za je imela, ko je mami zaradi pomanjkanja vaditeljev pomagala ženske, ki si četrtkov brez Ane niso znale predstavljati. Tudi pri telovadbi s cicibankami. Kasneje se je vpisala na novo za to so na tisti četrtek, ko je bila Ana naša gostja v knjižnici, ustanovljeno Srednjo šolo za telesno vzgojo v Mariboru, se vse prišle na večer s svojo mentorico, ki jih je naučila pomena takoj po maturi zaposlila na osnovni šoli v Piranu in kasneje zdravega življenja in gibanja v zrelih letih. Pripovedovala je o ob delu študirala na Visoki šoli za telesno vzgojo. Zaključila tem, kako preživlja prosti čas, kako rada bere, hodi v gledali-jo je pri sedemindvajsetih. Z družino so se v Izolo preselili šče, nekoč je bila prostovoljka na Rdečem križu in pomagala leta 1975, saj je bilo stanovanje v Piranu premajhno, a Ana starejšim ženskam. Zelo rada je nona vnukoma Miji in Janu. Zanimivi Izolani 83 Marjan Motoh — 26. februar 2009 38 ZI Atelje Marjana Motoha v Ljubljanski ulici je ha. A tudi že pred objavami v Pavlihi je Marjan Motoh ilustriral bil pravi dragulj. Posebni biseri pa karikature šaljivo. S prvo karikaturo razredničarke, narisane na šolsko Motohov kot na zadnji strani tednika Mandrač, ki so nas dol-tablo, si je kot gimnazijec prislužil ukor. Najboljši zaslužek ga leta zabavale, tu in tam pa opomnile na kaj grenkega ali pa je imel v sodelovanju s svojo mamo Mileno Motoh, ki je butalsko neumnega okrog nas. Na hudomušen, nikoli žaljiv napisala odlično, dobro prodajano in kar sedemkrat ponatis-način. njeno kuharsko knjigo, v njej pa so bile Marjanove ilustracije. Sploh se je pri Motohovih dobro kuhalo in jedlo, tudi Marjan Tudi na tisti februarski večer leta 2009, ko je bil naš Zani- je bil pravi kuharski mojster, posebej spretno je uporabljal mivi Izolan, je govoril o tem, kako pazi, da karikatura nikoli začimbe. Enako spretno pa tudi različne likovne tehnike. Izo-ne piči boleče, pa čeprav »bucika v karikaturi vedno nekoga lo je imel neizmerno rad, vanjo se je zaljubil, preden so se z zbode«. Risba je bila zanj plod bistrega uma s posebno izraz-družino preselili sem. »Za vse je kriv Bife pri Kralju, ali Kraljica no močjo. Čeprav se je loteval številnih likovnih tehnik od ali Sonček, imena so se menjala, lokal je ostal tu. S Tatjano risbe, olja, akvarela, seveda grafike, celo jedkanica v kamnu, sva tam posedala in se enostavno zaljubila v mesto.« ga je zaposlovala tiste dni, je bil v risbi zagotovo najmočnejši, najbolj sporočilen. To je bil zares on, bister, pronicljiv opazo-Prvič je Izolo zares občutil, ko je kot razrednik na morje v valec ljudi in dogodkov našega vsakdana. Svoje karikature San Simon pripeljal svoje učence z Osnovne šole Miška Krav Mandraču, ki so zajele celo desetletje in do trenutka naji- njca v Ljubljani. Z družino so prej zahajali na morje v Fieso, nega klepeta 480 četrtkovih objav, je prav tiste dni objavil v potem pa so si dom ustvarili v Izoli. Še dve leti se je v službo iz knjigi Izola iz kota, v kateri je objavljenih 443 karikatur. Med Izole v Ljubljano vozil vsak dan, potem pa je dobil atelje, za-pogovorom je ležala pred nama na mizici ter vabila s svojo pustil redno službo in dokončno postal svobodni umetnik. Te lepo obliko in vsebino. Vsaka karikatura zase je dragoceni del odločitve ni obžaloval, čeprav je bilo z likovnim ustvarjanjem lokalne zgodbe, tako zelo del Izole; na vsaki je narisan tisti težko preživeti: »Če grafiko prodaš za 20 evrov, bodo rekli, da mali črni kuža, ki v kotu, podobno kot avtor sam, pametno je draga, če jo daš za 10 evrov, pa da že ni kaj posebnega, če opazuje pogosto nesmiselno dogajanje. je cenejša kot v marketu.« Njegove grafike, posebej tiste, ki so bile poklon Izoli, Istri, vonjem, okusom, našim oljkam, so bile Ni me presenetil naslov članka v Mandraču, ki je povzel včasih lepo občinsko protokolarno darilo, Marjana pa nihče najin dobro obiskani klepet: Umetnik, ki razmišlja globalno in ni čutil kot »forešta«, bil je eden izmed nas. Nekega dne pa deluje lokalno. Res je bil tak, vsaka njegova misel je bila jasna je Motohov atelje zaprl vrata. Marjan se je za vedno poslovil kot poteza svinčnika ali čopiča. Tudi njegovi likovni začetki so 3. novembra 2015. Poslovil se je Umetnik, ostal je dragocen povezani s karikaturo. Začel je pri znamenitem časniku Pavli-spomin. In hvaležnost. Zanimivi Izolani 85 Lara Kralj — 19. marec 2009 39 Laro Kralj sem seveda spoznala v njeni am- tete prvič odšla v Združene države Amerike. V Kalifornijo, v ZI bulanti, saj je naš Buksi, mešanec iz zavetišča, sicer majhno, a izvrstno opremljeno ambulanto. Zdravnik že dolga zdrava leta njen pacient. Rad jo ima John Hackett je Lari dovolil samostojno sterilizirati mačke, in čuti razliko, če ga v roke vzame katera od bil je dober pedagog, dal ji je dovolj svobode in dovolj nad-njenih sodelavk veterinark. Teh na začetku, ko se je Lara po zora. Po povratku iz ZDA je Lara na fakulteti zaključila razi-komaj dveh letih redne zaposlitve, odločila za samostojno skovalno nalogo, zanjo prejela študentsko Prešernovo nag-podjetniško pot, še ni bilo. Bili sta sami s sodelavko, z leti pa rado, fakultetno nagrado Veter in finančno nagrado podjetja je to postajal večji in vse bolj usposobljen ženski kolektiv, Woltham za dodatno izobraževanje v Londonu. Še danes se iz ambulante pa prerasel v Veterinarski center Lara. Edini najraje izobražuje. V dobro vseh njenih pacientov, svoji duši moški, ki pomaga pri financah in organizaciji, je Larin oče v veselje, za samozavest in boljše delo. Po zaključeni fakulteti Marino Kralj. Prav tisti Marino, ki je glavni lik znane Mefove jo je spet odneslo v ZDA, tokrat je s priporočilom profesorja pesmi Dobrodošli v izvedbi skupine Prizma. Izolanom je seve-Pavlice dobila možnost staža na najbolj znani veterinarski da dobro znan, deset let je v Ljubljanski ulici vodil slavni Bife kliniki Davis University. pri Kralju, ki so mu novi lastniki kasneje sicer menjali imena, a se ni izšlo. Moč imena Kralj je bila premočna. Prav pred tem Ob povratku je službo iskala od Sežane do Kopra. Spodbu- bifejem je Lara kot mlada deklica pogosto sedela na sodu in do za to, da je šla Lara že po dveh letih dela v koprski vete-opazovala ljudi. Kdo ve, morda ima prav zato tako rada živali. rinarski ambulanti na samostojno podjetniško pot, so ji dali starši. Bali so se, da bi ostala v ZDA, kamor so jo po večkrat- Že v osnovni šoli so vedeli, da bo postala veterinarka, saj nem usposabljanju pri dr. Johnu Hackettu tudi povabili. V so zaradi nje domov prišle želve, mačke, psi, nekoč celo shi- njihovem poslovnem prostoru se zdaj že dolgo nadaljuje pov- rana opica. Starši so ji znali postaviti izziv, lepe ocene v spri-sem druga poslovna zgodba. Odkar so postali Veterinarski čevalu so pomenile možnost še enega novega štirinožnega center Lara, živalim nudijo tudi hospitalizacijo in hotel. Lara kosmatinca, ki so ga potem seveda posvojili prav vsi. Svojo zna z živalmi, a tudi z ljudmi, in to je ena njenih velikih pred-muco Alex je Lara že kot veterinarka uspavala sama, staro nosti. Ne obljublja nemogočega in tudi smeje se ne sladko neverjetnih 23 let. Tu so bili še Anika, Tarik, pes mešanec Li brez razloga. A zna povedati in živali pozdraviti tako, da smo Aron King, Kala, že dolgo je tu Bond … in zagotovo še kdo. pomirjeni lastniki in mali pacienti. »Seveda se lahko zmoPo končani osnovni šoli in gimnaziji v Kopru je bila odločitev tiš, pa vendar napako lahko tudi popraviš. Pravijo, da moraš seveda jasna – študij veterine v Ljubljani. Z njim ni bila pov-verjeti vase,« mi je Lara nekoč, mnogo kasneje, povedala v sem zadovoljna, zato se je že po drugem letniku priključila radijski mikrofon. Verjame pa predvsem v živali, ki so veliko Mednarodni organizaciji študentov veterine, šla v Španijo, boljši pacienti kot ljudje, pa čeprav ne znajo povedati, kaj jih razmišljala o študiju v tujini, a se to ni izšlo. Že kot študentka boli. Verjame tudi v Izolo. Tu je postala mama, tu je ostala, pa je pomagala na veterinarski kliniki in po 4. letniku fakul-tu je njen dom. Zanimivi Izolani 87 Martina Ljubič — 23. april 2009 40 Tiha in nežna je, a njena ilustracija je jasna kar prelijem na papir, nastane iz ljubezni, da se risbi posve-ZI in zgovorna, nagrada za oko in dušo gledalca tim s skrbjo in veseljem. Ilustracija vedno nastaja počasi. Ko in bralca. Pred pogovorom v knjižnici – z njo dobim v roke besedilo, je zame najpomembnejše prvo bra-se je pogovarjala Ksenija Orel – je bila tam v nje, prvi vtis in asociacije. Pri nastajanju končne podobe so prostorih Borze znanja in Središča za samostojno učenje na odločilne ideje, ki se mi ob tem porajajo. Še preden se lotim ogled njena samostojna razstava. Njena dela smo si doslej dela za pisalno mizo, literarni junak zaživi v moji domišljiji, lahko ogledali na več samostojnih razstavah, v letih 2006 in nato sledijo risbe s svinčnikom, potem pa še barve.« V tis-2008 tudi na Slovenskem bienalu ilustracij v Cankarjevem tem času je Martina ravno odkrivala kolaž, ki je risbam dodal domu v Ljubljani. svež, vesel in igriv pridih. Svojo ustvarjalnost je razvejala na polje animacije in lutk, fotografije, izdelave igric in različnih Martina je zaključila Srednjo šolo za oblikovanje in fotogra-predmetov. Močno jo je prevzel kamišibaj in za to posebno fijo, na Pedagoški fakulteti pa je študirala likovno pedagogi- obliko japonskega gledališča je naredila predstavo, s katero ko. Z ilustracijo se ukvarja od leta 2001, ko je prvič ilustrirala je nastopala na PUF-u v Kopru, na mednarodnem festivalu za revijo Zmajček, in kmalu so njene ilustracije tu začeli re-kamišibaja v Piranu in državnem v Velenju, njena predstava dno objavljati vsak mesec. Te objave so odprle pot še drugim. je postala del projekta Igorja Cvetka, ki je s soprogo Jeleno Njene ilustracije so krasile revije Kekec, Mavrica, Bim bam in kamišibaj utemeljil pri nas. Beo beo. Pri založbi Mladika sta izšli dve knjigi, ki jih bogatita Martinine ilustracije: Duh stare hiše in Lovci na duhove, nekaj Nima pravih vzornikov, pa vendar so nanjo nehote vplivala let kasneje pa je ilustrirala knjigo Palma Berta Patricije Sosič dela svetovno znanih ilustratorjev, posebej tistih z ekspre-Kobal, ki jo je izdala Mestna knjižnica Izola. Odkar pomni, sivno likovno govorico. Rada ima podobo, ki jo preseneti, ji je vedno rada risala in čečkala vsepovsod, tudi po šolskih na široko odpre oči in se vanjo vtisne zaradi energijske moči zvezkih. Risbe v slikanicah so veliko bolj predramile njeno in sporočilnosti: »Ilustracija je paralelni svet vsakdanji re- otroško radovednost kot sama zgodba. Še danes se ji zgodi, sničnosti. Vanjo se lahko zatečeš, ko ti zmanjka besed, ko da njen navdih predrami otroška slikanica, čeprav jo ideje se želiš izraziti s podobo, ko duša poje, ko si potrt ali vesel.« najdejo vsepovsod – pri dnevnih opravkih, doživetjih, v knji- Morda je kdaj navdih za njen likovni izraz tudi Izola, v kateri gah, glasbi, filmu. Odkar je leta 2021 postala mamica deklici živi od rojstva: »Kraj, ki je živ in se spreminja, se tu in tam Asji, pa je navdih čisto blizu srca: »Ustvarjanje za najmlajše, spotika, spi, potem pa spet zaživi z letnimi časi in svojimi v sožitju z naravo. To me zdaj veseli. Morda bodo to lutke, ljudmi. Tudi kadar nisem doma, jo čutim blizu, tam nekje pri gibalne podobe ali senčno-svetlobne igre, morda ilustracije koreninah. Vsakokrat, ko jo zapustim, sem vesela in še bolj, ko na različnih podlagah. Vse bo usmerjeno v didaktično igro ali se spet vrnem k njej. In ta občutek se z leti vse bolj poglablja, bližje h kamišibaju.« Ilustracija je zanjo način življenja, o njej ko jo znova odkrivam v njeni nekdanji preprostosti, ki ji daje pripoveduje spoštljivo: »Zelo pomembno se mi zdi, da vse, poseben čar.« Zanimivi Izolani 89 Marjetka Popovski — 14. maj 2009 41 ZI Marjetka Popovski, vokal in kitara. Zelo na skupine Škofije in pevske skupine v Škednju, poučevala je kratko: na odru, za ljudi že dolga dolga leta. tudi v številnih drugih glasbenih skupinah. Že leta jo poslu-Kamor pride, prinese v srca ljudi pesem, najpogosteje ljud- šamo na proslavah, srečanjih, tudi sama ustvarja kulturne sko, preprosto, da lahko vsi znano melodijo zapojejo z njo. dogodke in s pesmijo oživlja izolske trge, parke, ulice, plaže, Leta 2021 je za svoje poslanstvo širjenja pesmi, ljubezni do podeželje, velikokrat tudi s pevkami Cvet v laseh. Njene spro-mesta in domovine na koncertih v Izoli, po Sloveniji, daljni ščene pevske nastope Zapojmo si še posebej poznajo gostje Avstraliji, Švici, Franciji, Avstriji, Italiji, Hrvaški, Bosni, Srbiji hotela Delfin, saj z njimi neprekinjeno poje že več kot dvajset in Makedoniji prejela naziv Ambasadorke Izole. let, tam pa je imela tudi dolgo vrsto literarnih večerov z gosti. Pesmi pa piše in uglasbi tudi sama. Posnela je pet albumov A svoj prvi aplavz je požela, ko je pri treh letih stala na ter prejela številna priznanja in pohvale doma in v tujini. Mar-krušni peči in pela zbrani druščini, stari oča pa je imel rojstni jetka na svoje pevske nastope vedno odnese s seboj zastavo dan. Živahna družina so, ljubezen do glasbe je pri njih doma. Slovenije in Izole ter tako pokaže svojo ljubezen do domovine Mama Zofija je kot vzgojiteljica vzgajala generacije izolskih in mesta. »Vesela sem tega poslanstva in možnosti, da lahko s otrok, oče, pol Grk pol Makedonec, je temperamenten, brat je pesmijo ohranjam dediščino in zgodovino. V srcu nosim svoj vodil izolski 3 Big band orkester. Marjetka, diplomirana fizio-kraj, kjerkoli prepevam. In vesela bi bila, ko bi le vsak imel terapevtka, ki je nekaj več kot petindvajset let delala v Domu možnost, da v sebi odkrije in razvije svoj dar, ki mu je dan. upokojencev Izola, močno ljubi glasbo. Tako smo jo opazili Verjamem, da ima vsakdo v sebi biser.« kot pojočo dirigentko s kitaro v zboru, ki ga je ustanovila v domu upokojencev, v skupini Val morja in nato še v Marinajo V knjižnici sva se pogovarjali leta 2009 in mnogo zgoraj na- band. Povprečna starost članov je bila več kot 80 let, a so pisanega se je zgodilo kasneje, pa vendar je njena glasbena vseeno prekrižarili Slovenijo, v Izoli celo organizirali 10. revijo pot tako naravna kot ona sama. Nima akademske glasbene pevskih zborov Socialnih zavodov Slovenije z 850 nastopajo-izobrazbe in se s tem tudi ne obremenjuje. Preveč radosti je v čimi, posneli zgoščenke in video zapise. S petjem je Marjetka njej in želje deliti pesem ter z njo razveseljevati ljudi. Posebej marsikomu med njimi podaljšala življenje, zato je leta 2008 je s pesmijo osrečila tiste, ki domovino nosijo v srcu, a živijo prejela pomembno priznanje Andragoškega centra Slovenije drugje in jim je na turnejah v tujini imela priložnost zapeti. za posebne in izjemne strokovne in promocijske dosežke pri Tudi v času epidemije je pela v svoji ljubi, uradno najlepši bogatitvi znanja drugih. Še pred tem pa leta 2003 občinsko Tartinijevi ulici v Izoli. Ljudje jo imajo radi, saj se skupaj z nagrado. Naključje jo je pred leti pripeljalo do pevske ženske njimi proti staranju bori s pesmijo. Zanimivi Izolani 91 Žiga Dolher — 04. junij 2009 42 ZI Da je bil pri dvanajstih heker, nam je kot naš Tu je moral za pozitivno oceno pravilno rešiti 90 odstotkov Zanimivi Izolan povedal bolj med vrsticami. zastavljenih nalog, ne le 60, kot je to običajno dovolj na fa- Čeprav tega dejstva, ki ga je usmerilo v njegovo poklicno pot, kulteti, njihovi certifikati pa so zelo cenjeni. tudi skrival ni. Štiri leta je imel, ko je očetu kukal čez ramo in mu mimogrede rešil računalniško težavo, pri enajstih mu je Presenetil me je, a računalničarji so podobni umetnikom. že dejavno pomagal, pri dvanajstih pa je s prijatelji že vdiral Živijo drugače in njihove poti do uspeha niso vsakdanje. Pri v zasebne dostope za internetno povezavo in na tuj račun računalnikih je Žigo vedno posebej zanimala varnost. Pove-surfal po spletu, kar ni ostalo brez posledic. Nadebudneže dal nam je, da stoodstotne varnosti ni, da tisti, ki to trdijo, so odkrili zaradi telefonskih številk, s katerih so vstopali v lažejo in se sprenevedajo. Virtualni prostor je vsak dan znova sisteme. Kazen jih ni zaobšla, Žiga Dolher pa si je dobro za-gojišče neštetih novih virusov in okužb, ki jih ne povzroča pomnil nasvet, naj svoje hekersko znanje raje usmeri v kaj le pobalinstvo računalniških zanesenjakov. Veliko je tudi bolj koristnega. okužb, zaradi katerih računalnik postane pravi »zombi«, saj ga virus onesposobi do te mere, da deluje počasneje, okužbo Takšne zgodbe vidimo v filmih, a ta se je zgodila fantu iz pa širi naprej, zato je treba biti ves čas izjemno pozoren in Izole. 24 let je imel, ko je bil naš gost in nam dal vedeti, da je v znati opazovati, kar nekdanji heker nedvomno zna. Njegovo vsakem dobrem računalničarju tudi malo hekerja, saj le tako podjetje Dolher ima sedež v Izoli in ponuja celovito paleto računalnik spozna v drobovje, razume in prebere vse njegove računalniških storitev, pravijo, da si z njihovo pomočjo ob šibke točke ter se zna zelo hitro odzivati. Z zaščito, seveda. računalniških težavah lahko oddahnemo. V tem je Žiga mojster. Po srednji šoli, kjer je skupaj s svojim profesorjem Albertom Manzinom ustvaril inovativni zaščitni Kaj v prostem času počne Žiga zdaj, ne vem. Tisto pole- računalniški program Penta, za katerega sta bila leta 2006 tje, pred leti, se je veselil vožnje po domačem morju z novo oba tudi nagrajena, leta 2007 pa je prejel tudi nagrado za pasaro, ki je imela tudi kabino. Z veseljem je govoril o števil-program Mini strežnik, je bil korak do samostojnega podjetja nih posvojenih živalih, a tudi o tem, kako lepo je prijateljem zanj zelo kratek. Že pri devetnajstih je bil samostojni podje-zares pogledati v oči. Virtualni stiki in družabna omrežja ga tnik. Takrat, pri štiriindvajsetih je imel tri zaposlene, kasneje niso prepričali ne takrat ne kasneje. Prav tako ne cenena pa je s svojim podjetjem okusil tudi gospodarsko krizo, moral spletna komunikacija: »Neskončno me motita jezik in slog, je odpuščati. A tisti večer, ko sva klepetala v knjižnici, tega ki se oblikujeta v spletnem komuniciranju. Takšen jezik je še ni bilo na obzorju. Govoril je o tem, zakaj se ni odločil za osiromašen, osiromašeni pa so tudi ljudje, ki visijo na spletu. študij računalništva. Fakultetni programi so se mu zdeli togi, Odrečejo se sprehodom, dobrim kavam v mestu, nasmehom vsebine pa zastarele. Rajši se je odločal za zelo specializirane mimoidočih.« izobraževalne tečaje pri »velikih«, kot je Microsoft, na primer. Zanimivi Izolani 93 Remigio Grižonič — 01. oktober 2009 43 ZI En sam trenutek, ujet v večnost. To je foto- rahlim predahom po 8. avgustu 1988, ko je šel na samostojno grafija, ki jo Remigio Grižonič ljubi od tistega podjetniško pot in postal mizar obrtnik, na vratih delavnice trenutka, ko je v San Simonu, kjer je nekoč tudi živel, poma-pa je pisalo Ostržek. Lesu je vdahnil dušo, seveda. In se počagal pri izkopavanjih, opazoval arheologa dr. Vinka Šribarja si pripravljal na fotografski prehod iz analognega v digitalni pri delu in ta je devetletnega fantka poslal v šotor, naj mu svet, iz temnice za računalnik. Seveda mu je uspelo, a ker je v prinese fotografsko sprožilno vrvico. Niti vedel ni, kaj naj družbi lepše, je pod okriljem Italijanske samoupravne skupišče, a jo je po opisu spoznal. Opazoval ga je pri delu, kako nosti ustanovil Foto klub Besenghi. Razstave, sodelovanja na najdbe najprej skicira in nato fotografira in rodila se je lju- številnih dogodkih ex tempore v Sloveniji in zunaj nje, vse do bezen za vse življenje: »Z enim samim škljocem, ki se zgodi mentorstva foto krožka univerze za tretje življenjsko obdobje točno takrat in nikoli več, ujameš trenutek v večnost.« Pa v Izoli, kjer je že vrsto let mentor skupini nadarjenih fotogra-se je vendarle obrnilo tako, da je likovno nadarjeni fant po fov, ki so Izoli podarili že nekaj imenitnih razstav. Remigievo končani osnovni šoli po zaslugi Mirana Blažine, ki ga je nav-delo je tudi fotografska pripoved knjige, ki jo držite v rokah. dušil za ta poklic, šel na šolo za mizarje v Novo Gorico, ker mu mama ni dovolila, da bi postal pomorščak. Spoznaval je To sodelovanje sva z Remigiem dorekla na zadnjo sončno mesto, našel trgovino s fotografsko opremo, tam pustil eno nedeljo februarja 2021, 12 let po najinem klepetu v knjižnici, celo štipendijo, a je bil bogatejši za fotoaparat, kasneje pa še ko si nihče ni mislil, da bomo to zgodbo povezanosti pripeljali druge pripomočke. Po vajeniški šoli se je vpisal na srednjo do številke 100 in nekega dne morda še dlje. tehniško šolo lesne smeri, izrezoval je intarzije iz furnirja, izdeloval modele ladij, jadralnih letal, otroških igral in druge A Remigio ni le odličen fotograf in mizar, bil je tudi dober makete za različne projektivne biroje. Z Meblovo štipendijo športnik: veslal je, bil republiški prvak, zmagoval na medna-bi lahko šel na študij arhitekture v Ljubljano, pa čeprav si je v rodnih regatah v tujini in v dvojcu celo dosegel drugo mesto resnici želel na Akademijo lepih umetnosti v Benetke. v takratni Jugoslaviji. Za njim je pet let ligaškega tekmovanja v košarki in sedem let rokometa, streljal je z zračno puško, A se ni zgodilo ne eno ne drugo. Arhitektura ga ni dovolj zato je še vedno tako mladosten. Vedno in za vedno ljubi Izo-zanimala, v Benetkah pa tisto leto iz političnih razlogov niso lo, njeno silhueto bi, kot pravi, z lahkoto narisal z zaprtimi vpisovali. In je šel. Na delo v Malo opremo v Izolo, nato pa očmi: »Tako je lepa, da razumem Pirančane, zakaj so jo iz na obvezno služenje vojaškega roka. V Mali opremi, ki je bila nevoščljivosti s figovim topom tolikokrat napadli.« Videl je takrat v polnem razcvetu, je hitro napredoval od tehnolo-njeno spreminjanje, tanke na meji, rast tovarn, plesal je v Ar- ga do vodje priprave dela in nato vodje obrata. Iz Trsta je rigoniju, videl tisto, česar ni več. Je Izolan in Istran. Ni postal »prešvercal« novi fotoaparat in še kar naprej fotografiral, z pomorščak, za vedno je ostal na svojem otoku, v svoji Izoli. Zanimivi Izolani 95 Dorina Beržan — 12. november 2009 44 ZI »Izola je kraj, kjer cerkveni zvonik zvoni dru- ka se je v Ljubljani prvič začela gibati v umetniških krogih, ki gače, kjer je tlak na ulicah zlizan, spran, kjer so ji bili blizu vse življenje. Nato je živela v Bujah, Zagrebu in morje diši in kjer je črta med nebom in zemljo neskončna, najdlje, kar 37 let, v Milanu. Učila se je francoščino, prevajala hkrati pa tako otipljiva, da bi jo lahko ujela,« mi je Dorina Ber-tehnična besedila, bila korespondentka, vedno pa je ljubila žan, prevajalka in pesnica iz Izole, povedala v skritem kotičku knjige, umetnost in svojega moža, ki mu je na pobudo zna-kavarne, ki je žal ni več, ko sva se pogovarjali o tem, kako bo menite italijanske založniške hiše Mondadori sledila v Milano. zvenel najin večer v knjižnici. Tako čuteč, blag in nežen je bil Tam je najprej postala mama deklicama dvojčicama, nato še ta najin intimni klepet, da mi ga je bilo škoda preseliti pred sinu. Tudi tu je veliko prevajala, dolgo delala kot galeristka ljudi. Pa vendar ni pred občinstvom izgubil ničesar, tišina v znameniti ulici Monte Napoleone, kjer je prodajala dela ljudi je bila spoštljiva, Dorinina pripoved globoka, misli ure-jugoslovanskih naivnih umetnikov. To je bil tudi likovni iz- dnika njene pesniške zbirke v izolskem narečju Scoi e onde raz njenega moža, ki je kasneje šel na samostojno likovno de vita pokojnega Silvana Saua pa takšne: pot, Dorina pa je galerijsko dejavnost nomadsko selila po vseh večjih krajih Italije in tako spoznala veliko zanimivih in »Poezija ima to moč, da lahko v nekaj verzih pove vse tisto, znanih ustvarjalnih ljudi. Občutljiva duša je, z neverjetno kar lahko pove roman,« je dejal in nadaljeval z mislijo Fe- močjo, ki jo je našla v sebi, ko je bilo najtežje, a se je kot derica Fellinija, »da so dialekti kot naše sanje. Predstavljajo Feniks z močjo svoje ženskosti in pesmi spet dvignila. Ko je tisto, kar je skrito v našem spominu, in so istočasno element, ob povratku znova začela dihati svojo Izolo, je začela pisati ki razkriva našo osebnost. Dialekt je najbolj živa priča naše za Porton, bilten upokojencev, dala pobudo za dokumenti-zgodovine in obenem izraz naše domišljije.« Prav z domišljijo ranje starih izolskih vrat, ki jih je nato skupina navdušenih in vztrajnostjo je ta dialekt Dorina po skoraj štirih desetletjih, raziskovalcev izdala v publikaciji Di porta in porta … per le ki jih je preživela zunaj Izole, ob povratku iskala v sebi tako, contrade di Isola / Od vrat do vrat … po izolskih ulicah. Po-da je podoživela otroštvo, mladost, vse ulice in kotičke Izole. gosto je sodelovala z Mestno knjižnico Izola kot pobudnica Najprej s pomočjo pokojne mame, nato je misli počasi prelila zanimivih literarnih večerov in urednica pesniške zbirke Bilke v pesmi. Ni se zavedala, da je s tem Izoli postavila svojevrsten v burji – poezija izolskih žensk, pri kateri je sodelovalo več spomenik, tudi predstavljati si ni mogla, da jih bo kasneje kar avtoric različnih narodnosti. Ko to pišem, ima Dorina 85 let nekaj uglasbil legendarni izolski glasbenik Enzo Hrovatin na in še vedno je lepa. Ko vstopi v prostor, se čas ustavi, njena svoji zgoščenki Volaria dismentegarte, prav tako v izolskem osebnost žari. Morda nas spet preseneti s kakšno knjigo o narečju. Tako je s pesmijo objela nas in tudi sebe. Izoli, kjer je doma njen dom, kjer rada živi, bere in sanjari. Dorina je v Ljubljani študirala francoščino in angleščino in je še zdaj absolventka, se je pošalila. Zelo lepa mlada Izolan- Zanimivi Izolani 97 Nevio Škrlič — 10. december 2009 45 ZI Poštar z veliko torbo in velikim srcem. Naš Opisoval nam je delo poštarjev, ki se začne zgodaj zjutraj, Nevio Škrlič. Takrat, ko je bil leta 2009 Zani- še pred šesto, ko pošto, ki iz Ljubljane pride v Koper in nato mivi Izolan, je že skoraj trideset let z ljubeznijo opravljal svoj v Izolo, razporedijo na posebni delovni mizi, na »potovniku«, poklic, danes je že upokojen. V starem mestnem jedru, ki je na katerem so zapisane vse ulice v Izoli. Tako si pošto razpo-bil dolgo njegov poštarski okoliš, mu nikoli na nobenih vratih redijo po okoliših in gre v prave poštarske torbe. Težke so, ni bilo treba pozvoniti dvakrat. Naš gost je bil v prazničnem seveda. In še težje, odkar so polne reklamnih letakov. Neka-decembru, mesecu, ko je bilo njegovo delo nekoč še posebej teri se jih razveselijo, drugi pač ne, a saj imajo možnost na prijetno. V tistih časih, ko so si ljudje še radi pisali voščilni-nabiralnik dati nalepko, ki oznanja, da si reklam ne želijo. ce in razglednice z dobrimi željami, Nevio pa jih je zelo rad Nihče ni vesel računov, niti poštarji ne, saj jih je v prvi po-prinašal. A zdaj je že dolgo drugače, dobre želje pošiljamo lovici meseca zelo veliko in takrat je njihovo delo naporno. po elektronski pošti in v telefonskih sporočilih: »To je sicer Pri delu seveda naleti na ljudi različnih značajev, a njega re-udobno, a niti malo izvirno,« je povedal Nevio. šujeta dobrovoljnost, humor in naravna, prav nič narejena prijaznost. Ljudje mu verjamejo in zaupajo do te mere, da Sedemnajst let je bil star, ko si je želel postati poštar, kot mu celo pustijo v varstvo ključ svojega stanovanja. In čeprav »mulotu« mu je bila seveda najbolj všeč misel, da se bo lahko je takrat pol dneva zaradi psa preživel na drevesu, je tudi ves dan vozil na mopedu, a je poklic sčasoma zares vzljubil veliko takih štirinožcev, ki se ga razveselijo in ob srečanju še iz drugih razlogov: »Veliko si na svežem zraku, ne glede mahajo z repom. na vreme, veliko stikov imam z ljudmi, ki jih imam rad, veli- ko pa je tudi vsakovrstnih pripetljajev, ki to delo naredijo še Na vprašanje, koliko je težka njegova torba, ni bilo na- posebej zanimivo.« Kar nekaj jih je nanizal tisti večer, za celo tančnega odgovora, saj se je njena teža spreminjala iz dne-knjigo bi jih lahko bilo, a med njimi zagotovo zmaga spomin va v dan. Nevio Škrlič je doma v Kortah, je edinec, z ženo pa na to, kako je nekoč med Jagodjem in Belvederjem dostavljal imata tri otroke. In tudi nono je že. Kako preživlja čas kot pošto in pol dneva preživel na drevesu. »Porton« je bil odprt, upokojenec, ne vem. A težko si ga predstavljam peš, brez za njim pa pasja družinica volčjakov z mladiči; starša, ki sta mopeda in brez poštarske torbe. Nasmeh in značilen globok, čuvala svoj zarod, sta se zaletela v Nevia, on pa je skočil na celo gromek glas pa ga bosta izdajala vedno. drevo. Tam je ostal skoraj pol dneva, dokler se iz službe ni vrnil lastnik in ga rešil. Ob pripovedovanju se je Nevio sme- jal in dejal, da tudi to pač sodi v poklic, saj poštarji med psi običajno niso najbolj priljubljeni. Zanimivi Izolani 99 Jožef Lorbek Jošt — 14. januar 2010 46 »Če ne greš, nimaš zgodbe,« piše na popot- grško pomeni jama, se je rodil kasneje. »Legenda« pravi, da ZI niški majici Jožefa Lorbeka Jošta, ki mu neka- je Jošt idejo za vse, kar je potem zaznamovalo njegovo pro-teri pravijo kar gospod Anthron. To je bilo ime fesionalno pot, dobil po naključju, ko so živeli v Škofji Loki, njegovega podjetja s sedežem v Izoli, ki ga je v stolpnici. Bil je potres, ljudje so prestrašeno skakali skozi poznal ves svet. Že takrat, ko je bil Jošt naš gost, na začetku okna, njemu pa se je utrnilo, da bi se dalo tudi drugače. In mladega leta 2010, je bil upokojen, a je še vedno skrbel za res se da drugače. Pa naj bo to visoko v gorah ali globoko razvoj, podjetje pa je vodila hčerka Mojca. Junija 2020, deset pod zemljo, saj so bili njihovi izdelki namenjeni jamarstvu in let kasneje, se je spremenilo lastništvo in naziv, zdaj je to alpinizmu, odlikovala pa sta jih ergonomski dizajn in praktič- podjetje Skylotec. Tu pišem o človeku, ki je podjetje ustvaril nost. Jošt nam je v knjižnici nekaj tega tudi pokazal in tako in ga zaznamoval, ki pooseblja pogum in nam je na srečanju odgovoril na vprašanje, od kod pridejo ideje: »Ideje so že v dal učno uro o tem, da si je treba upati. Seveda pa je treba zraku, treba jih je le doseči,« je dejal in dodal, da je »inovator tudi hoteti in znati. človek, ki vidi probleme in jih rešuje. Včasih razmišljam ves dan in rešitev se mi pojavi v sanjah. Vedno sem tudi vedel, V vabilo smo zapisali, da je podjetnik, inovator jamarske in da hočem na trg in da moram biti vsaj pol koraka dlje od alpinistične opreme, jamarski reševalec, avanturist po duhu konkurence«. ter ljubitelj svetovnih čudes. S svojo inovativnostjo in nači- nom delovanja je močno presegal meje Izole in Slovenije. V podjetju je vselej skrbel za dobro vzdušje, za zaposlene, Anthron je bil namreč vodilni svetovni proizvajalec športne in varnost pri delu in prijazno delovno okolje. Svoje delo pa je industrijske varovalne opreme, z lastno proizvodnjo, učnim znal povezati z vsem, kar ga veseli. Je jamar in jamarski reše-centrom, bili so sploh prvo podjetje v Sloveniji, ki je v svoji valec in jame so zanj izjemen pravljični svet. A je tudi alpinist, kategoriji proizvajalcev prejelo certifikat kakovosti ISO 9001. ki se je povzpel na 6000 metrov višine, prepotoval svet od Vsi njihovi izdelki, večinoma lastni izumi Jožefa Lorbeka in severnega tečaja do Ekvatorja, od Tibeta do Argentine. Potuje njegove razvojne ekipe, so bili pregledani v Nemčiji, okrog 90 z nahrbtnikom, v manjših skupinah in vedno s seboj odnese odstotkov njihovih proizvodov je šlo v svet. zastavo Izole. Vihrala je na vrhu Kilimandžara in na severnem tečaju. Povsod je najbolj občudoval naravo: »Svet je lep in Štajerec po rodu, ki je nekoč živel na Dolenjskem in Go- privlačen, a zelo rad imam našo fantastično Izolo, z njo se renjskem, delal v škofjeloškem LTH, se je leta 1980 z družino ne more primerjati noben Portorož, ohraniti moramo njeno preselil na morje, v Izolo. Že kdaj prej je bil tu in jadral na lepoto in svojskost,« nam je povedal za slovo. Ne vem, ali je surfu, enem prvih v Sloveniji, ki ga je seveda izdelal sam. V že uspel uresničiti željo po muzeju svojih patentov in kako majhnem dvosobnem stanovanju se je začela pisati zgodba o se popotnik počuti v času, ko nam je virus postavil številne uspehu. V dnevni sobi, ki je bila podnevi delavnica in ponoči prepreke. Majica z napisom Če ne greš, nimaš zgodbe ima spalnica. Najprej je bila obrt Vrvna tehnika. Anthron, kar po srečo, da je z Joštom videla že ves svet. Zanimivi Izolani 101 Maja Cilenšek — 04. februar 2010 47 ZI Sottofondo je bila glasba, zborovsko pet- v Ljubljani dirigirala združenemu zboru najboljših slovenskih je. Nežno ga je bilo slišati med pogovorom z mladinskih zborov. V Riminiju je bila oktobra 2012 nagrajena Majo Cilenšek. Njeno ime je sinonim za zborovsko petje. V ka-za najboljšo zborovodkinjo tekmovanja. Leta 2014 je prejela kšnem tudi poje in je zborovodkinja otroških, mladinskih in nagrado ministrstva za šolstvo za izjemne dosežke na po-dekliških zborov, vodi tudi starejše pevce, študente in odra- dročju glasbenega šolstva, leta 2019 pa ji je Zveza slovenskih sle. Na številnih tekmovanjih pri nas in zunaj meja Slovenije glasbenih šol podelila priznanje Frana Gerbiča za izjemne je Maja Cilenšek skupaj s svojimi pevci prejela vrsto imenitnih uspehe na področju glasbene vzgoje in izobraževanja ter priznanj, kot predavateljica in strokovna ocenjevalka pa je na glasbenega poustvarjanja. Maja dobro ve, da kdor poje, ne tem področju tudi nesporna avtoriteta. Ljubezen do glasbe misli slabo. Še več, meni, da je vsak zbor kot velika družina, je našla doma, čeprav starša nista bila glasbenika. V mamini v kateri imamo tistega, ki ima prvo besedo, in tistega, ki drži družini, bila je farmacevtka, ki smo jo poznali in radi prisluh-pokonci vse vogale. Vsaka družina ima tudi pridne ali naga- nili njenim nasvetom vsi Izolani, so radi peli. Oče, dolgoletni jive, uspešne in manj uspešne člane. Niti dva pevska zbora ravnatelj takratne gostinske šole, je igral trobento. Ob zvokih si nista podobna. Vsak je zgodba zase, vsak pevski zbor je klavirja, ko je starejša sestra Alja doma vadila, je mala Maja skupina ljudi, ki diha zelo posebno energijo. rada plesala, a jo je zanimalo še veliko drugega, pri karateju je dosegla celo zeleni pas. Na videz je Maja krhka, s svojimi dolgimi svetlimi lasmi in nežnim glasom, njen govor pa je neposreden, razorožujoče Na koncu pa je vendarle zmagala glasba. Diplomirala je iskren. Z lahkoto si jo predstavljam, kako barva in obnavlja pri profesorju Marjanu Gabrijelčiču na oddelku za glasbeno svoj čoln, še lažje, kako se v njem počuti na odprtem morju s pedagogiko na ljubljanski Akademiji za glasbo. Službeno se pogledom na Izolo. V njenih očeh, ko govori o družini, sije po-Maja seli med Glasbeno šolo Koper in Osnovno šolo Koper. nos. Povsem upravičeno. Njeni nečaki, otroci sestre Alje, ki je Znana je po tem, da v repertoarje svojih zborov uvršča no-iz Izole odšla v Maribor in tam uči glasbo, so izjemni glasbeni vitete slovenskih skladateljev. Tako skladatelje spodbuja k talenti. Najbolj poznamo Luko Šulića, slovensko polovico dua nastajanju novih skladb, poslušalci pa slišimo redke bisere. 2 Cellos, ki je osvojila ves svet. Ko je imel Luka na začetku Njenih nagrad – tudi še po najinem klepetu ob kulturnem nove, samostojne poti v Trstu solo koncert in nam v celoti prazniku – se je nabralo za imenitno zbirko. Na mednaro-zaigral Vivaldijeve Štiri letne čase, sem z balkona opazovala dnem tekmovanju zborovskih dirigentov »Mariele Ventre« v družino Cilenšek, ki je sedela v prvi vrsti. Tudi Majo. Lepo jih Bologni oktobra 2007 si je v kategoriji mladinskih zborov de-je bilo videti. In kako lep je bil občutek, da je na tistem odru lila prvo nagrado z italijanskim dirigentom Lorenzom Donati- in pod njim tudi malo Izole. jem. Leta 2011 jo je doletela čast, da je v Cankarjevem domu Zanimivi Izolani 103 Marisa Višnjevec Tuljak — 18. marec 2010 48 ZI Marisa Višnjevec Tuljak je leta 2011 po izbo- ob zdravnici, ki stroko razume celostno. Ob prejemu nagrade ru bralcev revije Viva dobila naziv Moja pedi- Viva in tudi nam v knjižnici je rekla: »Ker delam v majhnem atrinja 2011. To je naziv nagrade, a so obenem besede, ki je kraju, mnogim pacientom pomagam, tudi ko odrastejo. Za ne bi mogle bolje opisati: moja pediatrinja. Tako jo čutijo prizadete in hudo bolne paciente skrbim tudi zdaj, ko so že njeni mladi bolniki, njihovi starši in tudi tisti, starejši, ki jih odrasli, in jih zunaj delovnega časa obiskujem na domu, saj še vedno zdravi, ker so pač »njeni« že dolga leta. Njena prva poznam vse njihove težave in potrebe. Vsi moji otroci me služba je bila v Mehanu, kjer je kot mlada zdravnica dosegla, kličejo po imenu, me tikajo, pogosto me ustavijo na ulici in da so za delavce uvedli gibanje med delovnim procesom, a mi povedo o svojih uspehih, a tudi razočaranjih. Sprejemajo je pognala korenine v Zdravstvenem domu Izola in ostala. moje nasvete, a tudi kritike.« Obisk pri zdravniku je zaradi nje generacijam otrok postal prijetna obveznost, strah pred injekcijo in belo haljo sta Dolga leta, do upokojitve, je bila z njo v ordinaciji sestra izginila. Njeni kolegi ji zato včasih pravijo »zdravnica Milka« Ariela, še en angel za otroke. Marisa opravlja tudi sistematske po tisti vijoličasti čokoladni Milki, ki je dobra v vseh smislih. preglede za osnovnošolce, srednješolce in študente. Odraš- čala je v skromni delavski družini v Luciji, morda je z izbiro Čeprav je pripadnica italijanske narodnostne skupnosti študija presenetila celo starše, sebe nikakor ne, saj je bila kot zelo pridna učenka obiskovala italijansko osnovno šolo to njena otroška želja. Vzklila je ob mlajšem bratu, ki je bil v in gimnazijo, se je odločila za študij medicine na Medicinski otroštvu veliko bolan in mu je želela pomagati. Leta 2020 je fakulteti v Ljubljani. S slovenščino se je soočila že na spreje-prejela priznanje Občine Izola v obliki plakete s srebrnim gr- mnih izpitih, sam študij pa je prinesel težave, ki so bile zaradi bom za življenjsko delo na področju zdravstvene dejavnosti slabšega znanja jezika včasih stresne, a tudi simpatične. Med ter za izkazano požrtvovalnost in predanost svojemu poklicu. predavanji je imela na mizi lepo urejene zvezke in šolsko pe- Tudi to priznanje jo je razveselilo. V prostem času je rada v resnico, polno kemičnih svinčnikov. Sošolka jo je vprašala, ali oljčniku svojih staršev, zelo rada je na vikendu na Pohorju, ji posodi kuli, pa je rekla, da ga nima, saj ni razumela razlike kamor se vsa družina poleti odpravi za daljši čas, zelo zelo med kulijem in pulijem. Medicinsko literaturo je večinoma rada je nona. Svojo hčerko Katjo je rodila še kot študentka. študirala v italijanskem jeziku, nekateri profesorji pa so ji tudi Tudi zato se je, kar dolgo edina ženska med samimi moškimi omogočali pisanje testov in ustne izpite v italijanskem jeziku. zdravniki v Zdravstvenem domu Izola, težko odločila za spe-Seveda ji v njeni svetli ordinaciji, kjer na stenah visijo otroške cializacijo iz pediatrije. Njena hčerka je bila takrat v petem risbe, prav prideta oba jezika, a tudi istrsko narečje. Če bi tis-razredu osnovne šole, a je s pomočjo družine zmogla tudi to te stene znale govoriti, bi povedale zgodbe solz, a tudi smeha študijsko odsotnost. Težko si predstavljam, da bi počela kaj in olajšanja, ki ga prinese odkrit pogovor, občutek varnosti drugega. Naša zdravnica Marisa. Zanimivi Izolani 105 Mirela Ivančić — 08. april 2010 49 ZI Kot otrok se je v Strunjanu skrivala pod viso- ki jo ima rada v vseh odtenkih, od pokrajine do arhitekture, kim zidom v goščavju kanel in sanjala otroške navad in običajev njenih ljudi, zvokov in glasbe. sanje. Nikoli se ni igrala s punčkami. Rodila se je v hrvaški Istri v Pazinu in se s starši preselila v Strunjan kot petletna de- Še posebej glasbe. Ta jo je zaznamovala tudi drugače. Po- klica. Vse njeno življenje je že leta razpeto med Strunjanom in kojni Izolan Luciano Kleva, njen nekdanji mož, je bil umetnik, Izolo. Strunjan je dom, tu so odrasli njeni trije otroci Jan, Rok fotograf in glasbenik. V njihovi hiši v Izoli, čisto blizu doma in Vita, Izola pa je »kot doma«. V Izoli je v službi v Varstveno- upokojencev, prav tam, kjer je danes dom Mimoza, je davne-delovnem centru. Tu dela z uporabniki, odraslimi osebami ga leta 1980 začela z vajami legendarna etno skupina Istrano-s posebnimi potrebami, kot skupinski habilitator. Mirela je va. Tu je delovala vse do svojega razhoda. Njihovo izročilo je socialna delavka in vselej so bile njene službe povezane z nadaljevala skupina Vruja, v kateri je nato kar 16 let igral njun ljudmi, ki gledajo stiski v obraz vsak dan. sin Rok. Tudi o tem sva govorili, ko je bila naša gostja. Kako je življenje z umetnikom lahko poseben privilegij, a tudi muka. Začela je na Centru za socialno delo v Izoli, nato je bila Ni se jima obneslo, a spoštovanje je ostalo, Mirela pa je z njej dolga leta sekretarka Rdečega križa Izola v času največjih lastno skrbnostjo, s kakršno je leta dolgo skrbela za svojo družbenih sprememb, ki so dobesedno dnevno prinašale nemočno mamo, skrbela tudi za Luciotovo mamo. Tudi zato nove podobe stisk in trpljenja ljudi. Potem je nekaj let vodila je Izola zanjo dom, saj so tu na pokopališču vsi njeni dragi. Mimozo, enoto Varstveno-delovnega centra Koper v Izoli, kjer živijo odrasli ljudje s posebnimi potrebami, ki potrebujejo Če v mislih zavrti filme, podobe človeških stisk, s katerimi institucionalno varstvo in bivanje. Od tu je šla za nekaj let v se je skozi leta srečevala, se vsi obrazi pomešajo med seboj, njihovo enoto v Lucijo in zdaj je spet v Izoli, kjer namerava kot bi bili en sam obraz. Krhka in drobna Mirela pa je zna-ostati do upokojitve. la pomagati in v njej se je vedno skrivalo veliko moči, ki je njenemu videzu ne bi pripisali. Vedno je tudi nekaj gradila, Njena starša sta bila že v zrelih letih, ko sta končno dobila adaptirala svoj dom. Okrog njene hiše in na njivi so brneli svojo edinko, privzgojila sta ji ljubezen do dela, marljivost, stroji, kmetijski in gradbeni. A pravi, da se je tega počasi na-spoštovanje do ljudi in njihovih težav, srčnost in predanost veličala. Oljke ima rada, sivko tudi in kdo ve, ali so kje tam, na temu, za kar se odločiš. Ni jima bilo vseeno, ko se je odločila robu njene zemlje, še tiste kanele, v katerih je sanjala otroške za študij v Ljubljani, a se je vedno vračala in tudi dokončno sanje. vrnila med domače oljke in sadovnjake v Strunjan. V Istro, Zanimivi Izolani 107 Nataša Benčič — 20. maj 2010 50 Do pisanja tega teksta sem mislila, da je na 25 let. Tam se je kalila že kot študentka novinarstva. Po štu-ZI radiu najtežje strniti uro dolg posnetek v minu- diju v Ljubljani je natanko 3 leta, 3 mesece in 23 dni delala na to in pol dolgo radijsko zgodbo. A zdaj vem, da Cimosu, kjer je bila urednica glasila. Nato nekaj krasnih let v je resnični podvig na eno tipkano stran spraviti portoroškem Avditoriju, kjer je brusila javne nastope in stike Natašo Benčič. Redko srečaš človeka, ki tako ljubi svoj poklic z javnostmi, nakar je sprejela povabilo koprske televizije. A in svoj kraj. Srž obojega pa so ljudje. Nataša je dobesedno pot nazaj k prvi ljubezni, radiu, je bila zgolj vprašanje časa. V lačna njihovih zgodb. »Koliko intervjujev si naredila v življe- varni radijski pristan je ni pripeljala bonaca, ampak burja, ki nju, si kdaj preštela vse?« sem jo vprašala. To je eno redkih jo obožuje in diha tudi na dolgih sprehodih s pogledom na vprašanj, na katero nima točnega odgovora. Več sto jih je morje. Kjer zbere misli in odvrže odvečno. bilo na odrih, na radiu, v knjižnici, na trgu, tudi na kakšnem travniku. Vedno je čutila, da lahko kaj pove tudi med vrstica- Če kdo zna to narediti tudi z besedami, je to Nataša. Nepo- mi: »Nikoli nisem bila čisti informativec, rada si mislim, da sredna je, ne skriva, ne zavija v celofan in pentljo, kot sama z vsem, kar počnem, povezujem ljudi.« Čeprav je na Radiu pravi. Hočeš ali nočeš slišati, pove ti, četudi nekoliko zaskeli. Koper poročala o šolstvu, turizmu, občinskih zadevah, se je Nikoli pa ne dregne v najšibkejšo točko. Zna postaviti mejo. najbolje našla tam, kjer se počuti varno in kar zna: »Intervju. Ker je gospa in dobro ve, kaj pomeni dostojanstvo, saj se je To je tak privilegij! Ko se ti človek odpre, te spusti v svoj inti-zanj morala pogosto tudi boriti. A o tem ne želi govoriti. Bila mni svet z zaupanjem. Prek radijskega sprejemnika vstopam je sramežljivo dekle, pa čeprav sta bila starša Dora in Ermi-v domove ljudi. Včasih nepovabljena, zato to počnem z glo- nij znana fotografa in je morala pogosto pred njun objektiv. boko hvaležnostjo.« Kljub občutku za lepo ni šla po njuni poti. Svetu se je odpirala počasi: »Rada 'udomačim' ljudi. Dragocen mi je občutek, da Z leti ugotavlja, da so zelo znani ljudje pogosto najbolj poznam vse. Široko družino sem vedno pogrešala, navežem preprosti. Pippo Baudo, Štefka Kučan, Janez Drnovšek in se na ljudi in rada delam z njimi.« Med najtrdnejšimi vezmi mnogi drugi so ji pustili močan vtis. Pobudo urednika, da bi je tista z njeno Nano, hčerko žal že pokojnega kiparja Zmaga 'velike' iskali tudi med 'malimi' ljudmi, je zagrabila z obema Posege. Čeprav je rada obdana z ljudmi, so tisti 'prav njeni', rokama. Osebnost Primorske, zgodbo, ki se je rodila kot pro-redki. jekt, sčasoma pa prerasla v elitni dogodek in se s covidom do- končno medijsko izpela, je pripravljala in na odru vodila prvih Nataša je bila gostja 50. večera Zanimivih Izolanov. Prav vsi 10 let, vseh 16 let pa se je z mesečnimi izbranci občinstva dotedanji gostje so radi prišli v gostinsko šolo, glasbeniki med pogovarjala v studiu, vedno zelo rada: »Ni dobrega intervjuja njimi so zaigrali in zapeli, Tačko je seveda pripeljal torto. Tudi brez empatije in občutka za pravo mero. Še tišina ima v njem takrat ni pozabila povedati: »Biti Izolan je stanje duha. Lah- pomembno vlogo. Slišati je treba tudi tisto, česar ti sogovorec ko se odseliš kamorkoli, a vedno boš Izolan.« Izole nikoli ni ne pove,« poudari. Ter na tem gradi in usmerja tudi svoje živ-mogla in zmogla zapustiti, pa priložnosti sploh ni manjkalo. ljenje. Radiu Koper je zvesta že za eno srebrno poroko, celih Mateja Brežan Zanimivi Izolani 109 Darko Filiput — 21. oktober 2010 51 ZI Spomnim se ga že iz mladih let, vedno se priznanj in diplom. Študiral je psihokibernetiko, psihosiner-mi je zdel drugačen, a si te drugačnosti nisem gijo, stari tibetanski in egipčanski sistem usmerjanja energije. znala pojasniti. Dokler ni nekoč tudi meni pomagal s svojo Na Kraljevem mednarodnem inštitutu v Španiji je magistriral energijo. Potem sem razumela. Da se v njem skriva nekaj ne-iz psihoterapije in doktoriral iz naravne medicine. V Italiji je opredeljivega, a dobrega. Iz njegove življenjske zgodbe se pridobil naslov doktorja naturopatije - psihoterapije, ukvar- naučimo, da se moramo znati ustaviti, preden nas ustavi ja se tudi s hipnoterapijo. Vse našteto pridobljeno znanje in nekaj zunaj nas. Pri Darku Filiputu je bila velika učiteljica magisterij iz managementa sta pripeljala do tega, da se je bolezen v mladih letih. Uradna medicina mu je napovedala v Strunjanu pod njegovim vodstvom oblikoval in uveljavil le še nekaj mesecev življenja, ozdravil pa ga je zdravilec in na prvi »turistični produkt« s ponudbo alternativne medicine. pot alternativne medicine je nato stopil tudi sam. Za tiste čase nekaj povsem novega. Danes bi lahko rekli, da je bilo njegovo delo pionirsko, a je imel po Sloveniji veliko Od rojstva je Izolan, rodil se je v uspešni obrtniški druži- somišljenikov, morda tudi posnemovalcev. ni, kjer je bilo delo največja vrednota. Seveda tudi uspeh, v kakršnihkoli merskih enotah ga merimo. Ker so doma obde- Darko nam je pojasnil, da je terapevt le kanal, skozi kate- lovali kovinske izdelke, ga je pot najprej vodila na Srednjo po- rega se pretaka zdravilna energija. O pomoči ljudem, včasih morsko šolo strojne smeri, nato na višjo šolo Strojne fakulte- celo zdravnikom, je govoril z ljubeznijo, predsodki se ga ne te v Ljubljani in visoko iste smeri v Zagrebu, nato na Fakulteto dotaknejo. Človeka začuti in mu s katero od metod pomaga za management v Kopru, kjer je pridobil naziv magistra eko-toliko, kolikor le lahko, in beleži številne uspehe. Njegov svet nomskih ved. Vse ob delu. Vse temeljito. Bil je marljiv, vztra- je bil vedno tudi svet športa. Neguje ga vsaj toliko kot svo- jen, sposoben. Tudi utrujen, a tega ni hotel videti in čutiti. Pri je energijsko polje. Najraje ima borilne veščine, še posebej triindvajsetih je prevzel mamino obrt, zajadral v podjetniške kickboxing. Na tem področju, na katerem smo v Izoli zabele-vode, se ob delu izobraževal in vmes dobesedno širil svoj žili lepo vrsto uspehov, svetovnih, evropskih zmag in drugih imperij. Ko je bilo podjetje največje, je imel 38 zaposlenih, odličnih mest, je Darko doma. Bil je dolgoletni predsednik vzporedno je za nekaj let odprl tudi šiviljsko dejavnost skupaj te zveze v Sloveniji, je tudi priznani mednarodni sodnik, v z italijanskimi partnerji, a se ni izšlo. Ritem je bil prehiter in času, ko je bil naš Zanimivi Izolan, pa tudi predsednik med-pretežak, vesolje mu je namenilo težko učno uro. Ker zdaj narodne kickboxing organizacije. Z lahkoto prehaja iz sveta že dolgo sam pomaga drugim, je lekcijo dobro razumel in jo alternativne medicine v svet športa. Oba ima rad, oba sta temeljito nadgradil. S študijem in novimi znanji na področju del tistega, kar je Darko slišal takrat, ko je življenje pokazalo alternativne medicine. Poleg reikija, usmerjanja kozmične zobe. Končno je slišal sebe. energije, je pridobil še štiri mednarodna mojstrstva ter več Zanimivi Izolani 111 Miran in Matej Korenika — 25. november 2010 52 Oče in sin, vinarja Miran in Matej Korenika, imata status kmeta, ljubita zemljo in raje stopita nanjo kot ZI iz Medošev pri Kortah. To je zgodba o uspehu na mestne ulice, raje vozita traktor kot avto. Ekološko vino-z veliko poglavji. Najprej se spomnim tiste, ko gradništvo je na obisk med trte spet pripeljalo živali, ki sem mi je oče Miran pred dolgimi leti v TV-kamero niso več zahajale, zajce in srne. Saj naredijo nekaj škode, a televizije Koper za »Portret vinogradnika« pripovedoval, kako narava je spet postala pristni dom živalim in trtam, ki se ne težko je mlademu vinarju s svežim znanjem očeta prepričati, srečujejo več s kemičnimi škropivi, pač pa le s takimi, ki so da bi rad vino delal drugače, da je nov način boljši od starega. jih poznali že naši nonoti. Njemu se je to zgodilo, svojega očeta je moral prepričati in ni mu bilo lahko. Ekološko vinarstvo ni ena sama romantika in opazovanje narave, je trdo delo. Trte je treba negovati. A bolj od količine Ko mi je Miran to pripovedoval, je bil njegov sin Matej še je pomembna kakovost vina. In ta je nesporna in velikokrat otrok. A se je življenje zaradi bolezni, ki je ošvkrnila Mirana, nagrajena. Morda je bil za Mateja in tudi Mirana pred njim obrnilo tako, da je Matej, star komaj 22 let, prevzel kmetijo najtrši oreh usvojiti nova znanja, kako vino prodati, tržiti, in začel vinski zgodbi Kmetije Korenika & Moškon dajati svoj kako hoditi po sejmih, kako se obnašati, da si uspešen, kako avtogram. Miranu ni preostalo drugega, kot da Matejev na-spoznati, da te distributerji kar dolgo opazujejo, preden se čin sprejme, izpreže, si oddahne in začne potovati, kar si je odločijo za nakup tvojega vina. A očitno sta vse to zmogla, vedno želel. Takrat, ko sem v Mestni knjižnici Izola leta 2010 posebej Matej. klepetala z obema, je imel Matej 32 let in je bil že izkušen in uspešen vinar. Ko to pišem, je deset let starejši, sloves nji- Njihova spletna stran je estetska, razumljiva. Ponuja sveža hovih ekoloških vin pa bleščeč in priznan tako doma kot po vina, selekcijo vin, vina Cru, ekološke proizvode, tudi njihovo svetu. Takrat so obdelovali 25 hektarjev vinogradov, ki rastejo oljčno olje ter žganjice in likerje. »Prodajati vino je, kot bi na večinoma najeti zemlji v piranski in izolski občini, pridelali prodajal lastno osebnost, svojo karizmo; ob poplavi ponudbe pa so okrog 130 000 litrov vina. Z ljubeznijo sta oče in sin vina, je vinu treba dodati nekaj več. To pa si ti, so ljudje, ki govorila o avtohtonih vinskih sortah, ki so hvaležne za vino-delajo s teboj, tvoja duša, tvoj značaj, tvoja zemlja …« je de- gradnika, ker se odlično prilagajajo domači zemlji in podne- jal Matej. Tistega večera sta nam oče in sin Korenika podarila bju. Bolj so odporne proti mrazu in proti škodljivcem, zato pomembno spoznanje, da so dobri vinarji najboljši ambasa-za človeka tudi bolj zdrave in manj jih je treba škropiti. To dorji svojega okrožja, da je treba delovati povezano, saj tako pa je bistvo ekološkega vinarstva, ki ga goji njihova družina. lažje prodreš v svet, da je potrebna enotnost in da je ljubo-sumje zaradi uspeha drugega nepotrebno. Mateja, ki je tudi Predali so se mu z dušo. Da imajo prav, so jim potrdili obi- sommelier, veseli, da smo Slovenci na področju kulture pitja ski na mnogih specializiranih sejmih v tujini. Globalni svet zelo napredovali. Miran in Matej Korenika iz butične ekološke išče lokalne specialitete, okus po pristnem, vina z zgodbo. kleti v Kortah s čudovitim pogledom na Sečoveljske soline pa Da imajo prav, potrjuje tudi njihov uspeh. Miran in Matej podčrtata še eno misel: »Vino je treba piti v dobri družbi.« Zanimivi Izolani 113 Igor Kolenc — 13. januar 2011 53 ZI Igor Kolenc je bil naš gost, ko je bil župan. luhniti. Na svoji poti je stkal veliko lepih prijateljstev, še več Rodil se je leta 1959, kot otrok je živel na nek-v tujini kot doma, in jih z rednimi stiki ohranjal živa, mnogi danjem trgu JLA, zdaj že dolgo Velikem trgu. Močno ga je med temi so ga tudi močno zaznamovali. Sergio Marchionne, oblikovala bližina morja, ki ga s svojo barko rad obišče še ki je rešil Fiat pred propadom in birokracijo, je eden tistih, danes. Svoje prve gvate je živahen fantič ulovil na trnek prav katerih ime je omenjal s posebnim spoštovanjem. Vse velike v mandraču pod domačim oknom. Zaznamovalo ga je od-cilje je dosegal z majhnimi koraki in bil pogosto ob pravem raščanje v preprosti delavski družini, brez zvez in poznanstev, času na pravem mestu. Z odločitvijo za kandidaturo na žu-a s pravimi vrednotami, ki jih predstavljajo delo, poštenost, panskih volitvah v Izoli je presenetil, saj je veljal za politično skromnost, moč volje. Gospodarstvenik, ki je na svoji poti nedolžnega in zelenega. Čeprav so mu bile pri srcu vrednote navzgor hodil strmo, a ne naglo. Vsak naslednji korak je pod-leve politične smeri, ni bil nikoli član nobene stranke, njego- krepil z izobraževanjem na različnih ravneh. Želel je postati vo kandidaturo neodvisnega kandidata pa je podprla stranka gradbenik, a finančne razmere doma niso dopuščale te od-SD. Kljub stalnemu bivališču na domačem naslovu v Izoli, pa ločitve, zato je šel na Srednjo tehnično in pomorsko šolo v je z družino živel v Kopru. To so mu pogosto očitali, a je vedno Piran, šolanje nato nadaljeval na isti strojni smeri v Ljubljani trdil, da je Izolan in odnosa do mesta ne spreminja naslov, in se po diplomi kot inženir strojništva zaposlil v Tomosu v na katerem zvečer spi. Bil je profesionalni župan, v službo je Kopru, kjer je prehodil vse stopničke od pripravnika do ge-hodil vsak dan, njegov način dela je bil zelo »gospodarski«. neralnega direktorja. Specializacijo je opravil na Tehnični fa- Včasih so mu očitali, da kljub vsem pridobljenim znanjem z kulteti v Mariboru, dokončal je tudi pedagoško-andragoško ljudmi ne zna biti dovolj všečen, da se med občani premalo izobraževanje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Lotil se ga kaže in giblje. A je poudarjal, da je na tem mestu zato, da kaj je zato, ker je postal nadrejeni starejšim od sebe, kar je zah-naredi, da ni politik. Da je od prejšnjega župana podedoval tevalo veščine in znanja, ki se jih je želel naučiti. Magisterij iz precej okostnjakov v omari, a želi zapustiti red. Tistega večera ekonomije je opravil na Fakulteti za management v Kopru. v knjižnici mi ni odgovoril, ali bo še enkrat kandidiral za žu- pana, a je dal posredno vedeti, da je en mandat prekratek za Na vseh teh poteh je spoznal, da je delo z ljudmi veščina, uresničitev vseh načrtov. In res je kandidiral še enkrat. Tretjič ki zahteva intuicijo, talent, a tudi znanje. O tem nam je v pa nikakor ne bi, držal je besedo. V marsičem je pričakovanja knjižnici govoril s posebnim občutkom. V Tomosu je bil prvi Izolanov izpolnil, vzpostavil je dobro sodelovanje s sosednji-direktor, ki je moral dati odpoved več kot 400 delavcem in to mi občinami in z državo dobro bil bitko pogajanj za zaprtje je bilo izjemno težko obdobje, a se je s prav vsakim od njih obalne ceste. Zdaj je upokojen, nič več ga ni videti. Pogosto pogovoril na štiri oči. Tudi zato je bil verjetno edini od vodil-je na barki in živi svojo misel: »Življenje je kot morje. Lahko nih, ki mu v tistih neprijaznih časih nihče ni poškodoval avta se usedeš v čoln in ga voziš, a moraš biti pravi kapitan.« na parkirišču. Življenje ga je izučilo, da je ljudem treba pris- Zanimivi Izolani 115 Anton Baloh — 17. februar 2011 54 ZI Anton Baloh je oče, nono, mož, učitelj, zbo- noviti in se takrat, ko jo je zapustil ni niti za trenutek bal za rovodja. To je najkrajši opis. A je bil tudi le-njeno prihodnost, saj je izvrstno organizirana. Kot ravnatelja gendarni dolgoletni ravnatelj druge največje osnovne šole v ga cenijo nekdanji sodelavci, med njegove značilne lastnosti Sloveniji, Osnovne šole Koper, šolski inšpektor in svetovalec sodijo zaupanje v ljudi, drznost, odločnost, trud in marljivost. na Zavodu za šolstvo, predavatelj, nekaj časa glavni tajnik Morda, pravijo, tudi kanček avtoritarnosti. Njegova zgodba Univerze na Primorskem, nekaj časa direktor direktorata se je začela v razredu, ki je osnovna celica šole. Komaj 20 let za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo na ministrstvu za je imel, ko je začel poučevati v Kortah, na dislocirani enoti izobraževanje. Na tej funkciji ga je vlada sicer zamenjala z Osnovne šole Vojke Šmuc. Tu je ostal sedem let in tu je tudi nekom drugim, a dvomim, da jo zelo pogreša, saj ima veliko vodil svoj prvi otroški pevski zbor, v katerem je pelo okrog ljubezen – pevske zbore. V času, ko je bil naš gost, 54. Zanimi-50 učencev, na šoli pa je bilo takrat skupaj 80 učencev. Prve- vi Izolan, jih je vodil kar devet. V svetu glasbe se giblje že od ga seveda ne pozabiš nikoli, a je skozi leta prevzel vodenje otroštva, ko je namesto v vrtec hodil v zasebno varstvo k teti različnih zborov, bil je tudi predsednik Zveze pevskih zbo-Gidiji, Egidiji Kocjančič, ki je živela čisto zraven Osnovne šole rov Primorske in imel velikokrat s svojimi pevci in pevkami Vojke Šmuc. Pri teti Gidiji je slišal prve pesmice in se morda priložnost nastopati ob izjemnih, tudi zgodovinskih trenut- ob zelo zgodnjem pogledu na šolo odločil, da bo postala kih doma in v tujini, od tekmovanj, gostovanj, državniških pomemben del njegovega življenja. obiskov in velikih proslav. Zlasti na teh je večkrat dirigiral združenim pevskim zborom in orkestru hkrati. Takrat je dvigu Službe menja na sedem do devet let, vse so povezane z njegovih rok pred njim sledila nekaj stoglava skupina pevcev izobraževanjem, pevske zbore pa običajno vodi dosti dlje. in glasbenikov, za njegovim hrbtom pa so bili na prizoriščih Ko kot dirigent dvigne roke v višino srca, vsi obmolknejo. To proslav in ob televizijskih ekranih morda tisoči. Velika odgo-mu je priznal celo nekdanji predsednik Milan Kučan. Pred- vornost, nedvomno. A tudi veliko čustvenih trenutkov, ki jih vsem pa s pesmijo seže do našega srca. To je doslej storil z lahko prebudi samo pesem. Ko izbira pesmi za svoje zbore, različnimi zbori na številnih nastopih doma in širom Evrope, vedno išče sporočilnost in čustvenost besedila: morda je ta številka že blizu tisoč, kdo ve. Povsod pa so pustili sled. To, pustiti sled ter tako dejavno oblikovati svoje in »Pomembno je, da besede skozi glasbo zaživijo, da dobi- številna tuja življenja, pa je zagotovo nekaj, na kar je Tone jo čustveni pomen in moč.« Za petje je navdušil vso svojo lahko ponosen. O njem kot ravnatelju so v časniku Dnevnik družino, zborovodkinja je tudi hčerka. Svojo kondicijo pa v zapisali, »da je v šolskem prostoru vpliven kot Dušan Merc, le skromno odmerjenem prostem času ohranja z ljubeznijo do da je v primerjavi z Mercem bolj umirjen«. Šolo, ki jo je vodil, gob, oljk, špargljev, barke in ribištva, a tudi poezije. Izola nje-je z združevanjem dveh koprskih osnovnih šol pomagal usta- gove mladosti in sedanjosti pa ostaja vedno v njegovem srcu. Zanimivi Izolani 117 Eta Val — 17. marec 2011 55 ZI Prvič sem jo videla povsem brez obleke, več prijazno, a ga je vzela v svoje roke, začela meditirati, se golo na nudistični plaži. Bila sem še otrok na zatekla v duhovnost, kasneje dobila službo na SDK in tudi taborjenju s starši. Eta, takrat še z imenom Nina, pa je bila stanovanje. Kakšnih deset let je zdržala, nato pa je na pobu-lepa gospa, ki je bila nad naturizmom močno navdušena. do prijateljice odprla Butik Nina v Ljubljanski ulici v Izoli ter Do te mere, da je leta 1970 ustanovila Naturistično društvo kasneje v Milanu zaključila dopisni študij modnega obliko-Obala, ki je podpiralo filozofijo svobode, ne zgolj te, da soncu vanja. Ta butik, znan zelo daleč naokrog, je bil za tiste čase pokažeš zadnjo plat. Organizirala je mednarodno konferenco nekaj posebnega. Nina si je upala, njeni modeli so bili drzni, naturistov treh dežel – Italije, Avstrije in takratne Jugoslavije. a nosljivi in lepi. V njeni trgovini so bile dobrodošle zvezde Ker večjega škandala ni bilo, sklepam, da so bili gostje na estrade, dame, maturantke, neveste, diplomantke, turisti in srečanju oblečeni. A me pri Eti ne bi prav nič presenetilo. Vse običajni ljudje. Njene majice so nosili izolski rokometaši, ba- življenje je iskala izzive zunaj običajnih okvirov. Težko se je linarji, slovenski udeleženci Barkolane: »Bilo mi je v posebno ustalila znotraj meja možnega, zaradi česar je požrla kakšno zadovoljstvo, da so k meni po nasvete prihajali tudi preprosti grenko, a doživela tudi veliko lepih izkušenj. ljudje. Ko pa smo se bolje spoznali, so prišli tudi po nakupih. Hvala vam, Izolani, da ste me vzeli za svojo!« je rekla Eta, ki Rojena je bila leta 1940 na haloškem bregu Slatina, v da- je Eta postala, ko se je srečala z numerologijo, štiri leta pred našnji občini Cirkulane na Ptuju, in njeno otroštvo je zazna- našim srečanjem v knjižnici. Dejala je, da je njeno življenje s movala druga svetovna vojna. Leta 1955 je šla na učiteljišče to veliko spremembo postalo veliko bolj srečno, selitev na-v Mursko Soboto, imela kar nekaj težav z razumevanjem pre- zaj iz Izole v Koper pa ji je, čeprav je odšla s težkim srcem, kmurščine, a se je narečja naučila do potankosti in v njem na prinesla veliko lepega, polno življenje, zanimivih srečanj in šolskem odru tudi nastopala. Šolsko klop in rojstnodnevna ljudi. Pripovedovala nam je, da se ne ukvarja več s tekstilom, praznovanja si je delila z Milanom Kučanom, saj so med nju-da se rada izobražuje na področju kulture, umetnosti, duhov- nima datumoma rojstva le štirje dnevi razlike. Kot pripravnica nosti, zdravega življenja. S ponosom se je tisti večer spomi-učiteljica se je zaposlila v Cirkulanah in tu spoznala moža, njala časov, ko je na modnih revijah navduševala s svojimi tržaškega Slovenca. Bil je zdravnik, službo je dobil v Kopru kreacijami ročno poslikanih oblek. Te je v Portorožu opazil in sem sta se preselila leta 1962. Eno šolsko leto je učila na sam maestro Giorgio Armani, s katerim je potem imela celo osnovni šoli v Kopru, nato je zanosila in po porodu hudo priložnost sodelovati. Mnogo kasneje jo je zadel še en uda-zbolela. Popoln zlom imunskega sistema, ohromelost tele- rec usode, izgubila je sina edinca. Zelo je bolelo in verjetno sa, nato diagnoza – skleroza multipleks, ki je odgnala tudi vedno bo, to posebno, močno, nenavadno žensko, ki je bila moža in s katero se pogumno sooča že leta. Življenje ni bilo s svobodo vedno na Ti. Zanimivi Izolani 119 Aljoša Križ — 21. april 2011 56 ZI Vsestranska ustvarjalka z nalezljivo po- ljubitelji umetnosti: »Moj romunski dedek je bil glasbenik. zitivno človeško energijo. To smo zapisali v Igral je violino in flavto. Z glasbo je kot generacijsko izbrani vabilu na srečanje z Aljošo Križ. Slikanje je odkrila dokaj po-predstavnik v obrednih praznovanjih klical in zbujal ženske zno in se zanj izobraževala na številnih tečajih na Akademiji iz transa.« A tisti pravi vzgib za risanje »čisto zares« je prišel za likovno umetnost in v Likovnem društvu Izola, sčasoma veliko kasneje: »To se je zgodilo spontano, ko sem pogledala odkrivala in začutila različne likovne tehnike, a najbolj prepo-resnici globoko v oči in uvidela, da ne bom nikoli zanosila, znavna sta njeno risanje na svilo in akvarel. S svojim slikami obenem pa tudi nikoli in nikdar dopustila, da bi mi ta resnica nas vabi v svoj svet ob morju, svet mediteranske arhitekture uničila življenje.« in narave, ki jo ima neizmerno rada. Odločila se je, da bo njen čas in obstoj zapolnilo nekaj Rodila se je ob morju in ob njem živi, voda jo opredeljuje drugega. Tako se je začelo njeno izobraževanje na področju s svojo odprtostjo. Takšen je tudi njen značaj, odprta, duho-slikarstva, od katerega je v nekem obdobju tudi lepo živela. vita, iskrena, dovoli si živeti svoje sanje. Z ljudmi, ki jih ima Pravi preboj se je zgodil s prvo nagrado za najboljše delo v rada, s svojo posvojeno hčerko Zalo, z lutkami, pravljicami, tehniki akvarela na mednarodnem ex temporu v Piranu za pripovedništvom, v stiku z zemljo na svoji njivi. Dovoli si ži-sliko Zrno soli leta 1996. Ta nagrada ji je odprla veliko vrat veti celostno. To zna in v tem je dobra in tako je zvenel tudi in tudi nova polja ustvarjalnosti. Prvo razstavo je pripravila klepet z njo. Žuboreče. Pripovedovala je o otroštvu v Kajuho-s pomočjo mentorice Ingrid Knez, sledile pa so še številne vi ulici prav blizu knjižnice, kjer so se otroci veliko družili, se druge skupinske in samostojne. Presenetljivo se zdi, da si skupaj kopali, starejši so čuvali mlajše, Aljoša je lovila ribe in je živahna Aljoša izbrala tako nežni slikarski tehniki, kot sta jih za lončki rož na balkonu sušila. Seveda le dokler močno slikanje na svilo in akvarel, pa vendar ljudje v sebi nosimo neprijeten vonj ni opozoril staršev, da se tam nekaj skriva. mavrico značilnosti, ki na dan pokukajo na različne načine. Bila je edinka staršev, ki so jo dobili v zrelih letih, oče je bil Tako so se ji zgodile tudi lutke, pripovedništvo, pisanje po-Slovenec z goriškega konca, mama pa iz hrvaško-romunske ezije, knjige, pa ideja za Primorski pravljični festival, ki se družine, saj je bil njen oče po rodu Romun. Edinka Aljoša je brez nje ne bi rodil in ga je občinstvo v Izoli in tu ob morju v na srečo imela bratranca Miša po mamini strani iz Srbije, več edicijah sprejelo zelo naklonjeno, pripovedništvo in ka-ki je z njo preživljal cela poletja in bil njen »veliki brat«. Od mišibaj gledališče. Poznajo jo tudi člani Društva Deteljica, o nekdaj je imela rada šport in vse oblike gibanja. S starši in posvojitvi otrok predava v vrtcih in šolah. Kar dolgo je delala kasneje z možem pa je tudi veliko potovala in občudovala v Galeriji Alga, kjer je bila vsak dan povezana z umetnostjo in mnoge galerije in razstave. V njeni družini so bili vsi veliki kjer Aljošo pogrešamo. Zanimivi Izolani 121 Elizabeta in Alen Pušpan — 19. maj 2011 57 ZI Elizabeta in Alen Pušpan, mati in sin. »Z bla- bakala s polento ali na rdeče, da bodo v ponvi ali na žaru govno znamko morskih dobrot Salladia sta pripravljene sveže ribe, ki so jih tisti dan ulovili izolski ribiči. ime Izole ponesla daleč naokrog. Zdaj zahajamo v Bujol. Da na ribi ne bo tržaške omake, ki bi prikrila njen naravni Ker tam diši po morju,« smo zapisali v vabilo na večer z nji-okus. Največ deset jedi je na izbiro, kar je povsem dovolj za ma. Elizabeta je zgovorna Štajerka, ki si je življenje ustvarila domače in tuje goste, ki na mizo včasih dolgo čakajo. Seveda v Izoli in pozna več istrskih receptov kot domačini, zgodba me je zanimalo, kaj je bakala in kako nastane. Bakala je na-Salladie pa se je rodila iz stiske, ko je v Delamarisu postala mreč ime jedi, riba pa je trska ali polenovka. Kdo ve, morda tehnološki višek in izgubila službo. S pomočjo hčerke, zeta se je je ime prijelo zato, ker je res trda kot poleno. Portugalci in sina Alena, takrat še študenta arhitekture, se je na pogo-jo imajo radi svežo, pri nas jo poznamo drugače, skuhano in rišču starega rodila nova zgodba. Zaradi Salladie smo tudi mazljivo. Nekoč so ribo tolkli ročno, kar je bilo zelo zamudno, v trgovinah, kjer tega dotlej nismo bili vajeni, končno dobili že dolgo to delajo stroji. Iz petih kilogramov sveže trske dobi-prave morske dobrote, ročno narejene slane filete in bakala, jo približno kilogram polenovke oziroma bakalaja. Polenovka ki smo ga lahko vikali. Dobri dve leti po začetku delovanja je zelo žejna riba, saj pri nastajanju namaza 'popije' veliko je Elizabeta po izboru bralcev revije Naša žena postala celo olja in vode, a le tako dobijo pravo mero mazljivosti. »Bakala, Podjetnica leta. kot ga včasih vidimo v trgovinah, ni pravi; pravi namreč ni bel kot sneg. Pogosto mu proizvajalci dodajajo še kakšno drugo Salladia je imela lepo zgodbo z manj lepim koncem. Ne belo ribo, kar žal ni vselej zapisano na etiketi proizvoda.« občina, ne država, ne Evropa v nekem trenutku niso razu- meli, da je majhna, butična in predvsem ročna proizvodnja Elizabeta pripravi za Bujol veliko specialitet, Alen, diplomi- preskromna za nakup velikega zemljišča in gradnjo velikega rani arhitekt, ki je pristal v gostinstvu, pa je očitno za vedno obrata. In se je vse ustavilo. A je bila želja Pušpanovih, da bi zamenjal poklic. Oba o Izoli govorita z ljubeznijo: »Izola je ohranili izdelke, živa in močna. Zaupali so v novo rojstvo, v mesto, ki je kljub selitvi Delamarisa v Pivko in kljub zaposta-možnost, da se zgodba razvije v nekaj novega, a v duhu sta- vljenosti, ki je je bila v preteklosti deležna v primerjavi z bolj rega. Leta 2009 se je na Manziolijevem trgu rodil Bujol. Gostil-razvitima Koprom in Piranom, ohranilo dušo. Je pristna in nica, ki nima razgleda na morje, tudi ne elegantno okrašenih naj taka, z ne preveč pozidave in velikih gradenj, ki škodijo miz, tudi ne posebej dolgega jedilnega lista. A ko greš k njim, njeni identiteti, tudi ostane«. Bujol pa naj ostane Bujol. Ime veš, da boš jedel dobro, domače in sveže. Da bodo na mizi je dobil po vedru, ki so ga zaradi poplave ob močnem deževju majhne ribe, kot so sardele, sardoni, papaline, moli, dolgo zelo veliko uporabljali v dneh pred odprtjem. A ji je podaril zapostavljene in na srečo spet spoštovane, da bo tu odličen ime, ki se je prijelo. Zanimivi Izolani 123 Enzo Hrovatin — 17. november 2011 58 ZI Napisal, zaigral in zapel je nešteto melodij. v hrvaški Brtonigli duhovito rekel glasbeni tovariš. Življenje A ko poje Solinarja, je najbolj on. Ta pesem glasbenika ima številne obraze. Tistega na odru vidimo vsi, ga je zapisala v večnost. Morda bi ji sam ob bok postavil še temu ploskamo, tistega za odrom pozna le on sam. In ta kakšno, a takrat, ko jo je za piko na i zaigral kot zadnjo ali pušča sledi v družinskem življenju in zdravju. Cena za veli-kot dodatek na koncertu, občinstvo poje, ploska, vstane, tudi ko radost in uspeh je pogosto velika bolečina. Enzo je uteho joče. In je hvaležno. Hvaležen za svoj glasbeni dar pa je tudi našel v veri ter vedno znova v glasbenem in tudi likovnem Enzo Hrovatin. Najprej je vanj kot glasbenika verjela nona, ustvarjanju. njej je obljubil, da bo kdaj napisal kakšno pesem v narečju. S številnimi uspešnicami za Faraone, legendarno skupino iz Rodil se je 16. marca 1961. Je kitarist, pevec in avtor števil- Izole, je dolga leta žel uspehe in navdušenje občinstva po nih uspešnic, zaradi katerih so Faraoni v 90. letih prejšnjega velikih in malih odrih domovine in tujine, preden se je leta stoletja postali pravi fenomen. Njihove pesmi – večino sta 2011 rodil kantavtorski prvenec Volaria dismentegarte. To je jih napisala Enzo in pokojni Ferdi Maraž – so polnile radijske uglasbljeni spomenik Izoli in njenim ljudem v italijanskem minute, izdali so 9 zgoščenk, nastopov niso šteli. Najbolj si je narečju. Misel na zgoščenko je pestoval vsaj dve leti, a kot občinstvo zapomnilo koncerte ob njihovih okroglih obletni-mnoge velike zgodbe ima tudi ta preprost vzgib – nekoga cah, ko so pesmi donele iz nekaj tisoč grl. V spominu so nam osrečiti. Nastala je na predvečer pesniškega recitala Dorine ostale tri zmage na Melodijah morja in sonca: È tristemente, Beržan v Manziolijevi palači, ko je zanjo uglasbil eno njenih Mi ljudje smo kot morje, Kar je res je res in mnogi hiti kot V poezij v izolskem narečnem govoru z naslovom I love you. San Simonu, Ne bom pozabil na stare čase, Sem takšen (ker Potem je uglasbil še nekaj njenih pesmi, eno besedilo Astrid sem živ), seveda Solinar. Po razhodu so se Faraoni še zbrali Brenko in še kakšno svoje. Nastala je celota, v kateri je Enzo za kakšen skupni projekt in za koncerte osvežili svoje vrste med ustvarjanjem iskal in ponovno našel sebe. »Proces na- z mlajšimi močmi: »Včasih je treba iti narazen in potem čas stajanja pesmi je podoben rojevanju otroka,« je povedal. prinese nekaj lepega!« je ob enem teh koncertov za Radio Koper dejal Enzo. Tu je v studiu Hendrix 2. aprila 2014 na Kot mlad fant je hitro ugotovil, da je srednja pomorska šola živem koncertu kot gost oddaje Radio Live! posnel zadnjo zanj slaba izbira. Da osreči mamo Anito, je končal srednjo zgoščenko svojih 13 znanih melodij v novi preobleki s skupi-kovinarsko šolo, a namenjeno mu je bilo postati glasbenik. no, ki jo je poimenoval Negratenera. Kot solist se je tudi sam Najprej v skupinah Nočni skok in Ideja, nato 27 let s Faraoni, pred leti vrnil na Melodije morja in sonca in spet dobil nekaj s katerimi so prepotovali svet kot spremljevalna skupina Oli-nagrad. Koncerti na Manziolijevem trgu, Pod dimnikom in verja Dragojevića in Tereze Kesovije, navduševali pa so tudi Pod volti, ki so zaznamovali nekaj poletij, pa so Enza spet na samostojnih nastopih, »dalle stelle alle stalle«, kot mu je močno povezali z njegovo Izolo in Izolani. po povratku in velikem uspehu v ZDA na majhnem nastopu Zanimivi Izolani 125 Danilo Markočič — 15. december 2011 59 ZI Takrat seveda še ni bil naš župan in niti na- turistični delavec ter kot navdušen popotnik in turist. Ved- mignil ni, da bi ga to kdaj v prihodnosti zani- no je poudarjal spoštljiv odnos do turista: »Turista nikoli ne malo. Deset let je od tega večera in Danilo Markočič je župan smemo podcenjevati, zavajati. Izpolniti moramo pričakova-Izole. Ko to berete, je več kot na polovici mandata, ki ga je nja, ki jih turist prinese s seboj.« Anketa, ki so jo v tistih letih doslej zaznamovalo nekaj uspehov, a tudi kakšna manj pri-pripravili na turističnem združenju, je pokazala, da turisti jazna epizoda. Že sam začetek županske zgodbe je bil težak, Izolo čutijo privlačno zaradi nje same. Kraja, ki poleg morja saj je prvi dan v županski pisarni ugotovil, da je Izola na so-premore tudi odprte ljudi in pravo mediteransko vzdušje, dišču izgubila pravdo, ki jo bo za dober milijon evrov udarila zaradi katerega se z veseljem vračajo. »Izjemno pomemben po žepu. Treba se je bilo znajti in razmišljati, kako zagotoviti del turizma v nekem kraju so tudi prireditve,« je dejal in temu prihodnost načrtom, odvisnim od tega denarja. Zdi se, da so načelu je Markočič ostal zvest tudi kot župan v vseh letnih vendarle ujeli svoj ritem in da kulturni dom, ki si ga želimo časih. Posebej tudi v času, ko je covid ustavil svet in se v Kul-generacije Izolanov, končno zares bo. turnem domu v Izoli kultura ni ustavila niti za hip, zaživela je na spletu, vsak dan, na neki način še bolj dejavno kot prej. S A takrat, ko je bil naš gost, je bil Danilo Markočič direktor podporo in razumevanjem občine. Govoril nam je o priložno-Turističnega združenja Izola, in načrti, ki jih je imel s turiz- stih za turizem v pred- in posezonskem, o pomenu turizma mom, so z leti dobili podobo, ki si jo je želel in jo soustvarjal za podeželje, o pomenu športa za turizem. Tem načrtom se že takrat. Ko je bil precej mlajši, v »šoli ni bil priden« in ni kot župan ni izneveril. Vedno je znal povezovati ljudi in ta vedel tega, kar so njegovi otroci razumeli prej kot on, da je lastnost mu gotovo pride prav tudi na županskem stolu. namreč znanje naše bogastvo, ki nam ga ne more ukrasti nihče. A je bil trmast, vztrajen in po korakih ter s študijem Že vrsto let je skupaj z družino zaprisežen oljkar, bil je tudi ob delu prišel do cilja. Po osnovnem poklicu je mesar, nato prvi predsednik Društva oljkarjev slovenske Istre in pobudnik je zaključil srednjo komercialno šolo, kasneje diplomiral na prireditve Županova oljka, ki je imela tudi pedagoško pos-Fakulteti za turizem v Portorožu, njegov magisterij na isti lanstvo naučiti oljkarje, da obirajo oljko v času njene polne fakulteti pa je tu vpisan pod zaporedno številko ena, saj je rodnosti, kar je prej, kot so to oljkarji počeli nekoč. Ta dogo-bil takrat ta študij še mlad. Je tudi oljkar, priložnostni zidar, dek je postal prava uspešnica, obiskali so ga številni župani, dolgo je bil tajnik Krajevne skupnosti Staro mesto, delal je predsednik države in postal je simboličen začetek sezone v stikih z javnostmi, bil je vodja kabineta županje, turistični obiranja oljk. Markočič je imel vedno smisel za ustvarjanje delavec na Belvederju in v Lipici, mnogo kasneje je bil tudi dogodkov, ki so pritegnili ljudi. Takrat, ko je kot mlad fant de-vodja kabineta ministrice za kulturo in vsi ti koraki so ga, že lal v »Turopoljcu«, je mimo hodila mlada črnolaska Viljenka. upokojenega, pripeljali do odločitve za kandidaturo in zmago Za vedno sta ostala skupaj, imata dva otroka, sta že nono in na volitvah v Izoli. Turizem je imel vedno rad. Kot dolgoletni nona. A še ena njegova ljubezen je večna. Ljubezen do Izole. Zanimivi Izolani 127 Mirna Buić in Erik Toth — 09. februar 2012 60 ZI Povezal ju je Slovar izolskega slenga, saj sta belim napisom in obratno. Tudi te so postale modni hit Izole, soavtorja te zanimive zgodbe, ki je navdušila idej za nove modele ne zmanjka. Erikova ideja je bila povsem Izolane. Prva izdaja je izšla julija 2010 in je vsebovala 500 samoiniciativna, naletela je na izjemen odmev tudi v medijih gesel, nova, dopolnjena izdaja, obogatena z ilustracijami in vsi upamo na še kakšno nadaljevanje. Martine Ljubič in Bojana Planinca pa je izšla zadnje dni leta 2011. Ima 750 gesel, dodala sta jim še števila. »Ola, koša, Kaj je sleng in kakšen je njegov pomen, sta nam Mirna in mona ino, spet in drugič v slovar izolanskega slenga. To Erik pripovedovala kot naša Zanimiva Izolana. Sleng ni na-gre unim, ko so res za foro. Tuki smo spet u džiru z novimi rečje, je govorica, ki jo slišimo na ulici, pogosto tudi v ožjih besedami in triki, ki jih prej nismo uštulili. In je ful več vsega,« skupinah ljudi, a ne nujno. Vsekakor pa je krajevno in tudi sta Mirna in Erik napisala v uvod druge izdaje. Tudi ta je bila narečno obarvan. Bala, koša, mona, vija, forte, tuga, beka razgrabljena in je zašla tudi v virtualne razsežnosti. Slovar je … in mnogi drugi izrazi, ki smo jih za svoje vzeli mnogi. Ne le izšel v spletni obliki, dobil je svojo spletno stran in še pred mladi, ki ta živi ulični jezik govorijo, pač pa tudi starejši. Tako izidom knjige postal uspešnica. Mnogo kasneje je dobil tudi kot njegova avtorja, mlada človeka, ki sta obiskovala Osnov-svoj Facebook profil, kjer se rojevajo nove zgodbe, o katerih no šolo Livade, nato Gimnazijo Koper, študirala in diplomira-takrat, 19. februarja 2012, še nihče ni razmišljal. Morda pa si la, v času našega klepeta pa sta bila doktorska študenta. Erik jih je Erik Toth želel. Kajti leta 2020 se je na Facebook strani je bil takrat mladi raziskovalec na Univerzi na Primorskem, z imenom Slovar izolskega slenga pojavila objava za izbor zanimalo ga je razbojništvo, tihotapstvo in banditizem v seve-naj izolske besede. Beseda »koša« je močno premagala be- rozahodni Istri do 19. stoletja. Doktorat je opustil, postal oče sede »wejla« in »koššamona«. In kaj pomeni »koša«? Izvira in se zaposlil kot koordinator in organizator kulturnih progra-iz italijanske besede »cosa«, njen pomen pa je precej širši mov v Centru za kulturo, šport in prireditve. Mirna zgodbe z od preprostega vprašanja »Kaj?« Pomeni tudi: Kako si?, Kaj doktoratom na Filozofski fakulteti v Ljubljani še ni opustila, bo dobrega?, Kako se počutiš?. Koša je lahko zgolj pozdrav. piše strokovne članke, čaka na pravi trenutek za študij in je zaposlena na Kulturno-izobraževalnem društvu Pina v Kopru, Najprej je bila želja, da bi slovar postal nekaj živega, da kjer skrbi za mednarodno razvojno sodelovanje, se ukvarja bi na majice natisnili izraze, ki smo jih izbrali Izolani in jih s programi manjšin in migracij, kar je sorodno temi njene pogosto uporabljamo. A tudi želja pomagati ljudem. S po-disertacije. Brez številnih znancev in prijateljev, ki so za obe močjo in podporo Rdečega križa gre del izkupička od vsake izdaji knjige prispevali veliko izrazov, slovar ne bi bil to, kar majice tistim, ki potrebujejo pomoč. Navdušenju Izolanov, je. A sta ga Mirna in Erik znala »štelati«, urediti, organizirati, ki smo se v modrih majicah z napisom Koša fotografirali na spraviti k sebi. Lepo ga je brati na kakšni lepi »višti«, od koder izletih in počitnicah, je sledila nova majica s kapuco, felpe jim imaš razgled na Izolo. pravimo, za nov letni čas. Te imajo dolge rokave, so modre z Zanimivi Izolani 129 Lilijana Hrvatin — 29. marec 2012 61 ZI »Učitelj je lahko le tisti, ki ima iskreno rad opravilo. Še danes se rada odzove vabilu na srečanje z ljudmi, otroke, ki jih začuti in rad dela z njimi.« To ki jih je učila v drugem razredu osnovne šole. Mnogim je ob je življenjsko vodilo Lilijane Hrvatin, zdaj že upokojenke, v zaključku šolskega leta podarila spominske knjige z lepimi času srečanja z Zanimivo Izolanko pa šest let podravnateljico mislimi in napotki za življenje. Osnovne šole Livade. Da bo nekoč učiteljica, se je odločila že v prvem razredu osnovne šole in bila ves čas pridna učen- Ko smo v Izoli dobili novo osnovno šolo Livade, je zame- ka. Vse je presenetila, ko je v osmem razredu rekla, da želi njala le naslov službe, nikoli pa ljubezni do dela, poslanstva. postati frizerka. Takrat je bilo šolanje v Ljubljani, uspešno Vrsto let do upokojitve je bila podravnateljica, v razred je ga je zaključila, a ji je huda alergija na frizerske kemikalije vstopala le, ko je nadomeščala manjkajoče učitelje, a vselej preprečila to poklicno pot. Prijateljica Alenka Gerželj, kasneje z ljubeznijo do otrok. Rada jih je objela, z njimi poklepetala, dolgoletna direktorica Ljudske univerze Koper, ji je pametno čutila je njihove radosti in stiske. Seveda je Lilijana občutila svetovala, kako do prekvalifikacije. Za maturitetni tečaj se je razlike med generacijami otrok pred desetletji in danes: »Ne-učila poleti, le nekaj ljudi je vedelo za njen cilj, končno si je koč je bila medsebojna pomoč nekaj običajnega, danes težko le priznala, da zmore več. Tudi tokrat ji je uspelo in z uspeš- najdeš prostovoljca, ki bi odsotnemu učencu odnesel zvezke no zaključeno srednjo šolo se je lahko vpisala na Pedagoško in učno snov. Medvrstniško pomoč so zamenjali inštruktorji. akademijo v Kopru, kjer se je počutila kot riba v vodi. Takoj Otroci danes zelo drugače preživljajo prosti čas, preveč so za po zaključku študija je nemudoma poslala 50 prošenj za delo, računalnikom, premalo na zraku, virtualni svet je v premo-naslovljenih na osnovne šole od Pirana do Bovca. Prvi so ji či. Idealnega učitelja, ki otroke spoštuje, nanje ne kriči, jih odgovorili z majhne podružnične šole v Zavratcu pri Idriji. upošteva in ima rad, pa so si želeli učenci nekoč in danes.« A Z avtobusom se je iz Izole odpravila na razgovor k ravnate-spoštovali so ga nekoč veliko bolj, starši v šolo niso hodili z lju matične šole in podpisala enoletno pogodbo, ne da bi odvetniki, odkrit pogovor je imel moč in smisel. »svojo« šolo prej sploh videla. Živela je v stanovanju ob šoli, v enem razredu je učila devet otrok od prvega do tretjega Lilijana je vse življenje rada živela v stiku z naravo, z gi- razreda in ob tem vodila še vse izvenšolske dejavnosti. Moč- banjem na prostem. Že vrsto let vsak dan zgodaj zjutraj v no se je povezala z vaško skupnostjo, še danes z nekaterimi skupini telovadi, kot sveža upokojenka se je vpisala v Društvo ohranja stike. Nato pot domov, nazaj v Izolo. Z majhne vaške Morje, Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Izoli in postala šole na zelo veliko Osnovno šolo Vojke Šmuc, v drugi in četrti izvrstna fotografinja. Njena mama je živela v Nabrežini, zato razred. Še vedno se je veliko učila od starejših kolegic in z se je rodila v Trstu. Dobro leto je bila stara, ko so se s starši nasmehom vstopala med otroke. Rada je učila, pravično in preselili v Izolo in ne predstavlja si, da bi živela kje drugje. nepristransko ocenjevanje pa je bilo zanjo najtežje učiteljsko Tudi mi ne. Zanimivi Izolani 131 Branko Simonovič — 25. oktober 2012 62 ZI Takrat, ko je bil Branko Simonovič naš Zani- danes, reševal sproti: »Za goste, med katerimi prevladujejo mivi Izolan, je bil že skoraj dvajset let direktor slovenski upokojenci, imamo vrsto dejavnosti in so, če tako Hotela Delfin, ravno v letu, ko je hotel praznoval 30. rojstni želijo, lahko zasedeni od jutra do večera. Od jutranje telo-dan, zato smo večer z njim pripravili v hotelskem preddverju. vadbe v bazenu do celodnevnih potepanj ter vseh dodatnih Zapel pa nam je Moški pevski zbor Jagodje - Dobrava iz Izole kozmetičnih, zdravstvenih in športnih možnosti v samem pod vodstvom dirigentke Mirjane Bonin. V tistem času je bil hotelu. Za njihovo dobro razpoloženje pa skrbimo s številni-tudi občinski svetnik in podžupan Izole, član stranke Desus je mi kulturnimi in glasbenimi dogodki.« Takšno stanje duha v bil že od leta 1994; s politiko se je sicer ukvarjal že kar dolgo, hotelu ostaja še naprej, pogosto se iz hotela sliši pesem, lepo a ne še na državni ravni. Ta premik je storil z upokojitvijo leta je videti ljudi v zrelem življenjskem obdobju, kako zaplešejo 2013, ko je postal generalni sekretar stranke, leta 2018 je bil in je zanje letnica rojstva zgolj številka. na volitvah izvoljen za poslanca v državnem zboru in nato podpredsednika državnega zbora. Kondicija njegove stranke Branko Simonovič je bil turistični delavec skoraj vse življe- že dolgo in vidno peša. nje. V »industrijo gostoljubja« je vstopil leta 1982, pred tem pa je bil zaposlen v Tomosu. To so bila leta, ko so v turizem A vsega tega takrat, ko smo preživeli večer v Hotelu Del- vstopala mlada in neobremenjena imena, njega je v takra- fin, še ni bilo. Govorila sva o gostih, ki so resnično poseb- tno Obalno-kraško turistično poslovno skupnost v Portorož ni in hotelu zvesti do te mere, da ob odhodu skoraj vedno povabil Roman Krejačič in deset let je bil koordinator promo- že rezervirajo datum svojega naslednjega obiska, sobe pa cijskih aktivnosti. Takratno podjetje TOP Portorož je krovno zapolnijo v vseh mesecih leta. Tu radi preživljajo počitniški in organizacijsko povezovalo več hotelskih hiš, turizem pa čas, ker imajo radi Izolo in nikakor zgolj zato, ker so lastni-je odtlej zamenjal veliko vzorcev delovanja in v teh si je Si- ki hotela vsi slovenski upokojenci. Sem so radi prihajali, ko monovič nabiral delovno kilometrino, dokler ni bil izbran za sta hotel pred Simonovičem vodila Emerik Eržen in Marjan direktorja Hotela Delfin. Rodil se je v vasi Rapavel pri Poreču, Fujan, in tudi zdaj, ko hotel že dolgo vodi Nina Golob. Ob na hrib nad Izolo se je preselil, star 12 let. Hitro se je naučil trideseti obletnici so zabeležili trimilijonto nočitev. Hotel slovenščine. Izole svojega otroštva se spominja z veliko nak- Delfin se je v prvih dvajsetih letih iz nekdanjega počitni- lonjenostjo. Po osnovni šoli je nadaljeval šolanje na takratni škega doma upokojencev preoblikoval v uspešno turistično kovinarski šoli, nekaj časa delal na Tomosu, vse ostalo šola- zgodbo, arhitekturno pa več kot dvakrat povečal. O gostih nje do univerzitetne diplome iz ekonomije pa je opravil ob je Simonovič vedno govoril spoštljivo in z njimi dnevno tkal delu. Je oče dveh otrok, tudi že nono. Za Izolo si je, nam je pristen odnos. Rad se je sprehodil med njimi, poklepetal, povedal, vedno želel možnosti izobraževanja, zaposlovanja težave z uigrano in odlično hotelsko ekipo, ki je v hotelu še in bivanja v urejenem in prijaznem mestu za vse. Zanimivi Izolani 133 Lorella Flego — 15. november 2012 63 ZI Moda je umetnost. Tako jo čuti Lorella, od- tovega dela v Italiji podpirala štiri hišne vogale. Družina je za kar se je nad njeno lepoto navdušila, ko ji je Lorello vedno varno zatočišče. Brat Andrea je znani glasbe-oče v najstniških letih iz Italije prvič prinesel revijo Moda. nik, voditelj, tudi sama je svojo pot začela na radiu, diplomi-Najprej je o njej sanjala, potem jo je počasi spoznavala z vseh rala pa je otroško psihologijo na Univerzi v Trstu. To znanje ji plati, se o njej izobraževala in jo vse bolje razumela: »Svet kot mami pride prav. Materinstvo je njeno življenje spreme-mode je industrija, ki je pred našim časom, nova kolekcija je nilo na bolje, nam je zaupala. V novinarske vode je zašla že vedno leto pred tekočim koledarskim letom. Je tudi dobič- kot najstnica in kmalu prišla do svoje najljubše teme – mode. konosna industrija. Želim si, da bi bili o njej bolj izobraženi Obravnava jo profesionalno in jo tudi ljubi. Nikoli ne zamudi tudi pri nas, a napredujemo s počasnimi koraki.« Pri tem nam milanskega tedna mode, če se le da, skoči v Pariz, pokuka v izdatno pomaga tudi sama na televiziji, spletu, odru, v časo-London, kjer je doma »odbita« ulična moda, obožuje New pisih. S svojim nastopi, televizijskimi oddajami in besedili je York, ki ga je označila za svoje sanjsko modno mesto, v ZDA postala sinonim za Lepo. Okusi so seveda različni in ničesar tudi sicer rada potuje. Ko sva se leta 2012 pogovarjali o modi, nam ne vsiljuje. Želi pa si, da bi njene bralke in gledalke razu-si nihče ni mislil, da se bo zaradi virusa čez desetletje ustavil mele, da jim po ogledu oddaj ni treba teči v trgovino in kupiti svet, kar je spremenilo naše potovalne navade in modni svet. zelo drage obleke s podpisom znanega modnega oblikovalca. Tudi trenirka je dobila novo podobo in vrednost. Nekaj podobnega jim lahko zašije šivilja. Lahko se naučijo, da je estetika pomembna, razumejo, kakšen vtis naredi obleka v Lorella je pri svojem televizijskem delu spoznala veliko mo- vsakem trenutku dneva in kako pomembno je priti primerno dnih gurujev in jih označila za preproste ljudi, s katerimi se oblečen in urejen na razgovor za službo. je užitek pogovarjati. Pot do njih zaradi piarovcev in drugih služb ni enostavna, a si je poročevalka iz »majhne« Slovenije Ker je Lorel a Flego pripadnica italijanske manjšine, smo jo znala odpirati vrata s profesionalnostjo. Po vsaki oddaji jim povabili na sedež Skupnosti Italijanov v Manziolijevo palačo. je poslala posnetke svojih oddaj, ki jih dela z usklajeno eki- Čeprav je po rodu Koprčanka, je s selitvijo postala Izolanka, po, in sčasoma so se vrata lažje odpirala. Pri tem ji je močno in odkar ima hčerko Sofio, spoznava prednosti Izole skozi nje-pomagalo znanje jezikov. Veliko energije in časa je vlagala ne oči: »Obožujem kratke sprehode in kofetkanje po mestu, tudi v učenje slovenščine. Pet let je hodila dvakrat tedensko prav tako daljše sprehode po Parenzani.« na individualne ure in jo tako dobro izpilila, da lahko v slo- venščini kot manjšinka suvereno piše ali nastopa na odru in Sama je odraščala v zelo povezani družini, zgodnja otroška pred kamero. Še vedno ob sredah igra odbojko v telovadnici leta je zaradi očetove službe preživela v Afriki. Mama Isabella svoje gimnazije, ne mara sprememb, rada pestuje in ustvarja je upokojena učiteljica, ravnateljica, pesnica, ki je zaradi oče-lepe spomine. Zanimivi Izolani 135 Vlado Ostrouška — 13. december 2012 64 ZI Vlado Ostruška je iz Ljubljane prišel v Izolo terenskih snemanjih z Vladom povedati anekdote, ki jih papir leta 1957 in je ni nikoli več zapustil. Vsak dan morda ne bi najbolje prenesel, nekaj pa jih je v knjižnici na jo obkroži peš. Pogosto ga srečam, ko na sprehodu šteje kora-splošno veselje obiskovalcev povedal tudi Vlado sam. ke in opazuje nove pridobitve mesta, zagotovo pa opazi tudi najmanjše nepravilnosti. Čeprav je že nekaj let upokojeni Že v tretjem razredu osnovne šole je pri razredničarki Mile- novinar Televizije Koper, iz svoje kože ne more, vidi vse tis- ni Zajc ugotovil, da mu pisana in govorjena beseda lepo teče- to, kjer bi bilo bolje zamižati. ta, v sedmem in osmem razredu pa je že uredniško oblikoval šolski bilten. Mlademu ekonomistu služba v Mehanotehniki, Takšna je usoda ljudi, ki smo po poklicu novinarji. Nekaj kjer se je seveda ukvarjal s številkami, ni bila pisana na kožo, časa sva bila na televiziji tudi sodelavca, rad mi je dal kakšen zato je v prostem času veliko poročal za različne časopise moder nasvet in v nekdanjih kadilskih časih tudi »nažical« in radio, igral v amaterskem gledališču, ki ga je vodil Franjo kakšno cigareto. Na televiziji je bil z eno besedo legenda. Bil Sornik, ter počasi in po ovinkih, ki jih dela življenje, prišel na je namreč prvi in tri leta tudi edini zaposleni novinar novo-televizijo. Zvest ji je ostal vse do upokojitve. Takrat je prev- nastalega slovenskega televizijskega programa Odprta meja, zel profesionalno vodenje Rdečega križa in Izolani smo si ga ki je šel v eter prvič prav na Vladov rojstni dan, 10. februarja zapomnili že s prvo akcijo. Poskrbel je, da ima 30 Izolanov, 1976. Vlado je kolege na ta dan s torto razveseljeval 33 let, ki živijo v manj srečnih okoliščinah, vsak dan topel obrok, morda še dlje. K sodelovanju v slovenskem programu ga je kar občina prispeva iz občinskega proračuna. V tistih letih je povabil takratni odgovorni urednik Silvano Sau in danes se Rdeči križ humanitarno pomagal okrog 1600 občanom, naši zdi neverjetno, da je bil toliko časa edini novinar. A takrat krvodajalci pa so bili v samem vrhu slovenskega krvodajal-so bili drugačni časi. Počasi se je redakcija okrepila. Prišli so stva in so še vedno. Drago Mislej Mef, Božo Marinac, Boris Maljevac, Edi Fatur in mnogi drugi, imena, ki mladim generacijam ne povedo ve- Takole je rekel Vlado tisti večer: »Stisk vseh vrst, tudi lako- liko, tistim, ki smo se od njih učili, pa so dragocena. Vlado te, je v majhni Izoli preveč.« In nas povabil, da v obrazec za je zaključil srednjo ekonomsko šolo, ob delu pa še višjo in dohodnino pripevamo 0,5 % za Rdeči križ Izola. O Izoli vedno visoko ekonomske smeri, zato je seveda dolgo poročal o go-govori z ljubeznijo, saj je že zaradi vsakodnevnega pešačenja spodarstvu, a najraje, najdlje in tudi najbolje je urejal oddajo okrog mesta in po njem njen neutrudni kronist in pronicljivi »Ljudje in zemlja«. V njej smo na ekranu videli primorskega opazovalec. Številne zgodbe je zapisal tudi v tednik Mandrač. človeka, oddaja je bila večkrat nagrajena, sprva smo jo spre- Skupaj z nekaj drugimi novinarji iz Izole sva z Vladom sedela mljali le na koprskih, kasneje pa tudi na nacionalnih frekven- pod kostanji gostilne Doro na ustanovnem sestanku časnika. cah. Televizijske ekipe znajo o snemanjih teh oddaj in drugih Ja, čas teče. Zanimivi Izolani 137 Timi Ećimović — 14. marec 2013 65 ZI Za dr. Timija Ećimovića je bila Izola dom od poudarjal izjemen pomen izobraževanja in kljub neštetim leta 2000 do dokončnega slovesa 26. aprila lovorikam nikakor kot lovca na nagrade, čeprav jih je v življe-2018. S soprogo Marijo sta Izolo izbrala z ljubeznijo, živela nju prejel toliko, da bi težko našteli vse. Bil je doktor veterine, sta v Medoših, v hiši, ki je bila urejena po načelih, o katerih je fizik, ustanovitelj ekoloških gibanj, večkratni kandidat za No-predaval in skladno z njimi tudi živel z velikim spoštovanjem belovo nagrado za fiziko, raziskovalec in častni predsednik do narave, posebej do vode. Veliki raziskovalec, predavatelj Inštituta za klimatske spremembe. Bil je tudi ustanovitelj in in mislec je leta 2012 v Manili na Filipinih prejel pomembno prvi predsednik svetovnega foruma mislecev in dejavni član mednarodno priznanje za mir Gusi Peace Prize, zato smo bili Evropske akademije znanosti in umetnosti. na večer srečanja, ki sem ga posnela tudi za frekvence Radia Koper, v knjižnici veseli obiska takratnega slovenskega kon- Svet je širok, odprt, uči nas. Stiki z ljudmi in spoznavanja zula na Filipinih, Jožeta Kastelica. novih kultur širijo naša obzorja, zelo pomembno je izobraže- vanje: »Človek se mora učiti vse življenje, ne zaradi samega Dr. Ećimović je bil prijeten sogovornik, zapletene stvari je sebe ali bogastva, pač pa zato, da bo razumel svet okrog sebe znal povedati preprosto, kar ni pogost dar znanstvenikov. Ve-in bo lahko kos spremembam. Vsebina in etika medsebojnih liko različnih službenih izzivov ga je leta dolgo vodilo po zelo odnosov sta bistveni, naravo moramo spoštovati, to je osno-različnih geografijah, njegovo življenje se bere kot roman. va za dolgoročno preživetje človeške skupnosti.« Zapomnili si Kot doktor veterine je delal v Tanzaniji, kjer je spoznal nači-ga bomo po iskrenem zanimanju, predlogih in idejah v zvezi z ne, kako se boriti proti suši, potem se je ukvarjal z zunanjo naravo in klimatskimi spremembami. Trajnostni in sonaravni trgovino in tako prepotoval skoraj ves svet, ukvarjal se je tudi razvoj pa sta pojma, ki sta bila vse življenje njegov znanstveni s farmacijo, bil svetovalec v Ljubljanski banki, postavil prvo kredo ter rdeča nit njegovih raziskav. Opozoril nas je, da se tovarno disperzijskih barv v Nigeriji, spoznal Indijo, Afriko, Ki-naše okolje zaradi nuklearnih, korporativnih, komunikacij- tajsko. Prav tu, na Kitajskem je leta 2011 v Xiamenu predstavil skih, živilskih in drugih lobijev, ki jih vodi želja po dobičku deklaracijo Platforma svetovnih mislecev o trajnostni sonarav-in ne korist človeštva, nekontrolirano spreminja: »Za priho- ni prihodnosti človeštva, ki je bila v treh mesecih prostovoljno dnost potrebujemo skupno delo vseh ljudi, z nobeno koli- prevedena v kar petindvajset jezikov. Medijski in strokovni čino denarja ni mogoče kupiti prihodnosti. Naše osnovno zapisi o njem so polni presežnikov, a ga hkrati predstavijo kot sredstvo ni denar, ampak naše delo.« skromnega in obenem zelo posebnega človeka, ki je vselej Zanimivi Izolani 139 Bruno Zaro — 11. april 2013 66 ZI Bruno Zaro, vinar in vinogradnik, kmet, av- med belimi in rdečimi. Količina še vedno ostaja enaka, le da tohtoni Izolan, s koreninami družinskega dre- je vsa pridelava vina in tudi oljčnega olja že dolgo povsem vesa, ki segajo v daljnje leto 1348, trt in vinogradništva ni ekološka. »Vinograd je slika vinogradnika in vinarja,« nam odkril prav hitro. Dolga leta je bila na prvem mestu košarka. je povedal Bruno Zaro, ki je bil pogosto pobudnik različnih Nič čudnega, saj je bil že pri štirinajstih uradno najvišji pionir projektov s koreninami v Izoli, a so segli tudi dlje. Takšen letnika 1958 v Sloveniji. Njegova športna pot je trajala skoraj dogodek je mednarodni festival oranžnih vin, ki je postal dve desetletji. Bruno verjame, da so skupinski športi tisti, ki že tradicionalen: »Oranžna vina so iz belega grozdja, iz vseh človeka naučijo borbenosti, uveljavljanja v ekipi, prilagajanja belih sort, ki macerirajo tri ali štiri dni, nekatera celo dvajset soigralcem. Vse te lastnosti pa so zelo koristne v poslovnem dni, zato vino dobi močno in zelo intenzivno barvo.« Z leti življenju. Obdobju športa je sledilo delo na carini, ki je trajalo je festival postal uveljavljeno ime, blagovna znamka, ki je kar 26 let. Bil je celo prvi carinik, ki je nastopil službo na južni širila svoje mreže tudi zunaj Slovenije. Zelo uspešni so bili meji točno 8. oktobra 1991 ob osmi uri zjutraj. Ob službi je z odmevnimi predstavitvami na Dunaju. Kar nekaj let se je imel popoldansko obrt in več kot deset let lovil ribe ter jih v Manziolijevi palači v Izoli pod okriljem kleti Zaro dogajal prodajal gostincem. poseben vinsko-humanitarni dogodek Ženske in vino, na ka- terem smo ženske različnih poklicev pod vodstvom stroke Brunov korak k vinu je bil pravzaprav ves čas tu nekje. izbrale vino tistega leta, ustekleničeno in s posebno etiketo Ribiško poglavje se je zaključilo, ko je njegov oče kupil trak-Le Donne so nato dražili, izkupiček pa namenili Varni hiši in tor. Takrat so imeli okrog tisoč trt na nekdaj njihovi, kasneje drugim humanitarnim zgodbam. nacionalizirani zemlji. Za toliko trt pa že potrebuješ traktor. In tako se je začela njegova zgodba z vinom. S popolnim V letu 2021 je Bruno že petnajsto leto najemnik Wine bara neznanjem, čeprav je pred službo na carini poizkusil s študi- Zaro v Manziolijevi palači. Sčasoma je ta prijetno domači jem sadjarstva in vinogradništva, a ga je opustil. Kasneje je prostor postal družabno stičišče mesta, kraj, kamor radi pri-opravil kletarski tečaj in obenem ugotovil, da nima pojma. hajamo Izolani in drugi obiskovalci. Bar občasno gosti raz-Prebral je veliko strokovne literature, obiskoval različne teča- stave likovnih del in koncerte, nekaj let je nudil gostoljubje je za vinarje doma in v tujini, veliko potoval z odprtimi očmi, tudi srečanjem z Zanimivimi Izolani, poleti pa je pred barom počasi pridobival potrebno znanje, brez katerega ne gre, in na trgu pogosto slišati koncerte, ki privabijo na kozarec vina. popoldansko kmetovanje je počasi dozorelo v resen posel. Bruno se je leta 2020 iz posla počasi umaknil med živahne Leta 1999 je začela nastajati vinska klet Zaro, prva steklenica upokojence, dejavnost pa prepustil sinu Mateju, zelo nadar-z njegovim imenom pa je prišla med nas leta 2002. Takrat so jenemu mlademu vinarju. Morda ima Bruno zdaj več časa za obdelovali 23 hektarjev zemlje, danes jih 35, pridelali so od barko Negratenera, poimenovano po avtohtonem izolskem 80 do 100.000 litrov vina letno, v približno enakem razmerju vinu sorte malo črn, tudi mojem najljubšem. Zanimivi Izolani 141 Robert Turk — 30. maj 2013 67 ZI Robert Turk kot upokojenec od januarja vse. Ne zgolj o rastlinskem in živalskem svetu, pač pa tudi o 2021 drugače meri življenjski čas. Upal je, tem, kako skladno živeti z naravo, če hočemo ohraniti svoje da mu bo zdaj tu in tam uspevalo početi čisto nič, pa mu okolje, kajti z degradacijo naravnih procesov in izginjanjem zaenkrat še ne. Postal je nono, dela na vrtu je dovolj, z ve-vrst izgubljamo svoj življenjski prostor. Posebej ljubi morje in seljem pa še sodeluje v nekaterih strokovnih mednarodnih obrežje: »Morje je zibelka življenja,« vedno podčrta in doda: projektih. Naš 67. Zanimivi Izolan je sodeloval na področju »Prirojena hiba morja je, da je večina življenja v njem očem voda v mednarodnem letu, ki je takrat potekal pod sloga-skrita.« Opisuje naše morje in njegove posebnosti, biotska nom Vode povezujejo, tako kot Robert vse življenje na različ- raznovrstnost v njem je velika, a je vsega v malih količinah, nih področjih na prvem mestu povezuje človeka in naravo. in zato smo zares dolžni poskrbeti za ohranitev vseh vrst. Ko Z željo, da bi bil ta spoštljiv do narave. O njej in tudi o nas že govori o tem, za kaj vse bi morali poskrbeti, roti nas in odlo-desetletje vsak drugi teden piše odlične kolumne v Primor- čevalce. Kot primer je navedel čudovite travnike pozejdonke: skih novicah. Z njimi nam nastavlja ogledalo, včasih vzbuja »Ti so ključni ekosistemi Sredozemskega morja. Ustvarjajo slabo vest, grenak ali pa vesel nasmeh. Dolga leta je bil učitelj velike količine kisika in organskih snovi, nudijo dom mno-smučanja. Njegova ljubezen do glasbe Franka Zappe pa je gim organizmom, šopi trave pa s svojim gibanjem tudi moč- zgodba zase, ki se udejanja v dolgoletnem igranju v skupini no upočasnjujejo valovanje, s tem pa delovanje morja na Ya Hozna, ki igra izključno in samo Zappovo glasbo. Ob 70. morsko obrežje. Ohranjati morsko biotsko raznovrstnost obletnici rojstva tega izjemnega umetnika je s skupino nasto-pomeni ohranjati ekosistemske storitve morja in morskega pil na Zappanalu, festivalu v nemškem kraju Bad Doberan, obrežja, torej usluge, ki jih to okolje zagotavlja ljudem. To so in to je zgodba za pripovedovanje vnuku. V času srečanja v oskrba s hrano, življenjsko okolje prebivalcev in obiskoval-knjižnici je bil Robert Turk, magister biologije iz Zavoda RS cev, uravnavanje podnebja, čiščenje odplak …« za varstvo narave Piran s sedežem v Izoli, še predstojnik te enote, kar je počel dvajset let, vse do upokojitve; tudi to delo Naš gost, ki sem ga tisti večer posnela tudi za oddajo Odpr- mu je bilo pisano na kožo. to za srečanja na Radiu Koper, je bil v službenem času vpet v številne mednarodne projekte, mnoge je vodil in pustil sled Da bo biolog, je vedel že v osnovni šoli, saj ga je navduši- v svoji stroki. Ljudje imamo včasih na tiste, ki besedo narava la učiteljica biologije, ki jo je mnogo kasneje tudi nasledil pišejo z veliko začetnico, za »čudake«, včasih tudi za »coklo« v pedagoškem poklicu prav na svoji nekdanji osnovni šoli. v razvoju, saj nas opozarjajo takrat, ko naravnih in kulturnih Poznamo ga kot strastnega zagovornika in borca za na- danosti ne upoštevamo in ko nam zmanjkuje zdravega razu- ravne vrednote. Že mlad je izoblikoval svoje življenjsko ma. A Robert Turk se na to požvižga. Njegova pisava je jasna prepričanje, da je biologija veda, ki pove o življenju skoraj in predan ji je. Tako bo za vedno. Zanimivi Izolani 143 Drago Mislej Mef — 14. november 2013 68 »Dolgo nisem verjel, da se to res zgodi, da sem jaz njegova edina diploma«, čeprav se tega ne spomni. ZI je človek umetnik, če dolgo živi. Kar napišem, Zdaj, ko to bereš, veš. Pred mikrofonom v studiu ali na odru se bere, vse, kar rečem, drži, kar zapojem, je sem bila z njim velikokrat, redko se je povsem držal scenarija, dobro, tako se mi zdi. In ti me sprašuješ za a vedno je vse čudežno uspelo. Čudež je bil tudi takrat, ko je dober nasvet, če je res tisti mona, kdor si upa živet.« To je ki-z mladimi jadralci v optimistih prispel pravočasno na start tica iz pesmi z naslovom Grem, z Mefove zgoščenke Najboljša šaljive tekme, ko sem v Izoli organizirala srečanje novinarjev leta. Izšla je sedem let po Svobodi, potem je prišla Ma ne že z vse Slovenije. Celo eno uro prej, a sem se mu seveda zlagala spet Mef, v pripravi pa je Ma ne že spet Mef drugič ali morda o uri začetka. Z leti postaja vse boljši, zdaj pride na sestanek Ma ne že spet spet Mef. Tega še ne vem, zagotovo pa zgoščen-celo, preden se začne. Vesela sem, da sem lahko bila del prve ka bo in na njej ta, ki jo na radiu zelo rada poslušam – Mi se ekipe uredništva Mandrača, tistih novinarjev iz Izole, ki smo premikamo. A v času najinega pogovora, ko je leta 2013 kot bili na ustanovnem sestanku pod kostanji pri Dorotu. Na ve-prvi gost naznanil novo prizorišče večerov z Zanimivimi Izola- čer z njim sem se pripravljala skrbno, potem pa mi je tu in ni v Wine baru Zaro v Manziolijevi palači, so bila tu Najboljša tam celo uspelo priti do besede in loviti ritem njegovih sočnih leta. Morda tudi zares, saj smo bili vsi mlajši, kot smo danes. besed, anekdot in spominov. Zagotovo pa vem, da sem skupaj s polnim barom ljudi pela V temnem gozdu ob tabornem Ne vem, ali bo Drago Mislej Mef, Ježkov nagrajenec leta ognju, svojo najljubšo partizansko, in nam je bilo skupaj z 2017 poleg skoraj 500 besedil za številne glasbene uspešnice, Mefom resnično lepo, ker smo si bili blizu. Seveda ni pozabil večkrat nagrajene na Melodijah morja in sonca in Sloven-povedati, da je eno tretjino Postojnčan in dve tretjini Izolan. ski popevki – mnoge pa so kar ponarodele –, nekoč napisal Prvič pa sem slišala, da je »čisti čudež, da nisem ratal avto-knjigo. Če jo bo, bomo v njej morda našli črtice o njegovih mehanik«, saj je bil oče avtomehanik tako da je Mef odraščal novinarskih, uredniških in direktorskih delovnih postojan-na dvorišču prevozniškega podjetja Transavto med guma- kah na Radiu in Televiziji Koper, Socialistični zvezi delovne- mi in tovornjaki. Bil je mladinski voznik gokarta, celo eden ga ljudstva, Primorskih novicah, Mandraču, misli o politiki, prvih v Sloveniji, zelo nadarjen nogometaš, član mladinske njegovi Marjeti, dveh sinovih, vnukih, morda srečamo celo nogometne reprezentance Primorske. V nogometnih vrstah koga od nas, saj mi je takrat na zgoščenko napisal posvetilo je tudi dobil vzdevek Mef. Njegov oče je bil borec Gradnikove Mi vsi smo Izola. brigade, mama je preživela internacijo v Ravensbrücku, a o tem ni nikoli želela govoriti. Prave vrednote morda niso več In tudi v tej knjigi je Mef na samem začetku. Ni prvič, da je moderne, a v Mefovih pesmih so doma in pojemo jih. Tudi Pri z mano, ko pišem. Nikoli sicer ni bil moj urednik, pomagal Špini, pred vrati njegovega doma v Ljubljanski ulici, kjer smo pa mi je pri pisanju diplomske naloge, ko je moj profesor za mu ob prejemu Ježkove nagrade pripravili »zasedo« s torto in nekaj mesecev odšel v tujino. Tolažil me je in mi namignil napisi z različnimi verzi. Všeč mu je bil tale: »Mef, avto leta«. kakšen stavek za boljši razmislek, zato je kdaj tudi rekel, »da Zanimivi Izolani 145 Andrej Jereb — 12. december 2013 69 ZI »Izziv ni hitrost, izziv je ostati normalen,« bila pedagoška delavka in umetnostna zgodovinarka, oče je misel Andreja Jereba, ki je ostala zapisana ekonomist, oba sta se usmerila v obrt in tudi Andrejeva pot v Mandraču, a bi si jo zapomnila tudi brez časopisa. Zdi se je šla v to smer. Starši so mu dali mnoge odločilne popotnice, enostavno, a ni. Posebej ne za nekoga, ki od dvanajstega leta vrednote in spoznanje, da ni nič samoumevno. dalje piše zgodbo izjemne hitrosti in je zapisan v zgodovino relija, takoj za Formulo 1, paradnega in najbolj gledanega Dirkati je začel zelo zgodaj, njegov prvi jugo je bil v ža- avtomobilskega športa. Vozil je najzahtevnejše dirke, kar jih lostnem stanju, a ga je reševal, dokupoval dele, ga negoval je – reli Monte Carlo v Monaku, Akropolis v Grčiji, dirkal je na in z njim dirkal. Prvič leta 1993 v Zagrebu in takrat je zmagal, Švedskem, Novi Zelandiji, v Argentini, po cestah nekdanje ker je sploh prispel na cilj. Že naslednje leto je v Velenju nosil Jugoslavije in Slovenije. Dosegel je lovorike, na katere je po-lovoriko državnega mladinskega prvaka. Njegova športna pot nosen sam in mi z njim, a se mu od slave ni zavrtelo. Ostaja je bila strma, prvi krovni naslov državnega prvaka je dosegel predvsem človek, zvest sebi. leta 2000, ponovno leto kasneje, potem pa je zaradi birokrat- skih zapletov v organiziranosti športa postalo zapleteno pri- O Izoli govori z veliko ljubeznijo, nanjo je navezan čustve- dobivati točke za mednarodne zmage in je šel drugam, v Črno no, poslovno, doživljenjsko. Njegovo navdušenje nad našim goro in Srbijo kot Slovenec s svojim, tam ustanovljenim Sava mestom ter prepoznavna in pozitivna drža so sem pripeljali Seat racing klubom. To je bil čas treh izjemnih sezon, trikrat še kakšnega poslovneža. Ne presenečajo občasni namigi ljuje zmagal, osvojil še staro, prestižno jugoslovansko nagrado di, da bi si ga želeli za župana Izole. Morda si kdaj premisli, a Zlata čelada in bil prvič v zgodovini srbskega športa kot edini dokler s svojo zmagovalno poslovno filozofijo vsako leto, že ne Srb dotlej izbran za Avtomobilista leta. Potem se je vrnil devetkrat zapored, prejema nagrado Toyote ičiban, se mu v v Slovenijo in sledile so dirke, kot je slavni reli Monte Carlo s politiko zagotovo ne bo mudilo. Ičiban je japonska beseda, stoletno tradicijo, imenujejo ga tudi Monaška ruleta, dogaja ki pomeni, da je kupec vedno na prvem mestu, da je nakup pa se v mrazu in ledu. Andrej se je uvrstil v prvo deseterico. zanj doživetje in več kot lepa izkušnja. To je nagrada, ki jo Spet druga skrajnost je Akropolis, reli v Grčiji, v neznosni vro-prinese le priporočilo kupcev, je čast in izziv za ves kolektiv: čini. Nemogoče je našteti vse njegove uspehe. Zapisani so v »S sodelavci smo ekipa in ponosen sem na to nagrado, na njegovi biografiji Andrej Jereb: Moja linija, ki jo je leta 2020 svoje sodelavce. Za nas je to potrditev dosedanjega dela in napisal s pomočjo Gregorja Pavšiča in je največji navdih mla-izziv za naprej,« je Andrej povedal v času pete nagrade, ki so ji dim ljudem. Mlad za biografijo? Tudi to le na videz, saj ima sledile še štiri in Avto Center Jereb vsako leto znova postavile marsikaj povedati o sebi, športu, vrednotah, ki jih je iz športa na evropski zemljevid kakovosti. prenesel v poslovni svet. O sanjah, ki postanejo resničnost s trdim delom, drznostjo, predanostjo, znanjem. S strastjo. Andrej je odrasel v zelo delovni družini, pokojna mama je Zanimivi Izolani 147 Janez Kobal — 20. februar 2014 70 ZI »V resnici sem postal duhovnik iz trme in le- dogodku Svet refoška. Nikoli ni imel pomislekov, da ne bi bila nobe,« se je pošalil župnik Janez Kobal. Leta cerkev prizorišče za simpozij o vinu. Trto in naravo spoštuje: 2014 je bil v Izoli že devet let, korenin morda še ni povsem »Nisem filozof, kmet sem,« mi je povedal. Rad je v stiku z pognal, nas pa je že imel rad. Tudi Izolo, ker so tu doma dvo-zemljo, okrog župnišča ima zelenjavni vrt, v Livadah pa ima jezičnost, multikulturnost in primorska burja, ki razpiha, pre- župnišče oljčnik. Srečati Janeza Kobala na traktorju, z motiko čisti in očisti. Nikoli nas ni ocenjeval po tem, ali hodimo k ali med obrezovanjem oljk je povsem vsakdanji pojav. maši, ali na volitvah volimo za leve ali desne, ali smo plešasti ali blond . »Vsak človek ima dostojanstvo in je človek,« mi je Pred prihodom v Izolo je bil devet let župnik v Cerknem, pripovedoval v župnišču ob čaju nekega mrzlega večera kak- pred tem štiri leta v Sečovljah, službovati pa je začel v Tol- šen teden pred jubilejnim 70. večerom z Zanimivimi Izolani v minu. V Cerknem je potres močno poškodoval 16 cerkva, Wine baru Zaro v Manziolijevi palači. popolnoma so jih obnovili in Janez se je veliko ukvarjal z obnovo in gradbeništvom: »Po vsej tej gradnji sem škofa kar Janez Kobal je letnik 1962, doma iz Bele v župniji Podkraj sam zaprosil za premestitev. Rekel sem mu, naj me pošlje ne-za Nanosom, kjer burja res močno piha. V osnovno šolo je kam, kjer ne bo treba graditi. Še preden sem prišel v Izolo, pa hodil na Colu, v Vipavi je obiskoval škofijsko gimnazijo in je bil v proračunu že rezerviran denar za obnovo zahodnega sočasno še Gimnazijo Bežigrad v Ljubljani. V šoli ni blestel, pročelja cerkve svetega Mavra …« naredil je kup neumnosti, rad in zgodaj je bil upornik in je pogosto plaval proti toku. Počasi se je umiril šele na teološki Njegov delovni dan je pester, mešanica pastoralnega, bi- fakulteti. Še med študijem je dvomil in presojal o pravilnos- rokratskega in čisto gospodinjskega dela. Poseben izziv so ti svoje odločitve, vse dokler ni med predavanjem morale zanj srečanja z bolnimi, trpečimi, ko ljudem vrača upanje: spoznal prispodobo duhovniškega »očetovstva«, ki je bistvo »Svoje pridige oblikujem tako, da govorim iz sebe, saj sem tega poklica. Morda pa je kal zanimanja za ta poklic pogna-jih sam najbolj potreben.« Pove, kako pomembna je za ve- la že zelo zgodaj. Ni se mu dalo hoditi k nedeljski maši štiri rujoče spoved: »To je intimen trenutek med človekom, ki je kilometre v hrib. Pa je star komaj štiri leta rekel mami, da bo krhek, in med Bogom, ki ima rad človeka v njegovi krhkosti. na domačem vrtu zgradil cerkev in bo v njej župnik kar sam. Spoved ni potuha, pač pa priznanje svoje krhkosti očetu za Od tod besede, da je župnik postal zaradi lenobe. Kljub temu svoje napake in ni nikakor prelaganje odgovornosti za lastne je z izbiro poklica presenetil starše, brate in sestre. Malo pred napake na druge.« Opozoril nas je na pomen pozdrava, besed našim večerom je skupaj z vinarjem Zarom in Skupnostjo hvala in oprosti, vzel ponujeno kitaro Enza Hrovatina, ki je Italijanov v cerkvi Marije Alietske slavil refošk na izjemnem večer obogatil s pesmijo, ter nam zapel še sam. Zanimivi Izolani 149 Agnese Babič — 20. marec 2014 71 ZI »Non c'è bacio che non sia bilingue,« je 20. ne prireditve, razstave, koncerte, literarne večere, ki jih radi marca 2014 izjavila Agnese Babič, kulturna ko-obiskujejo vsi Izolani. Obenem vodi Skupnost Italijanov, ki ordinatorka Samoupravne skupnosti Italijanov, zdaj tudi po- zaposluje nekaj ljudi, sama pravi, da je med pripadniki manj- džupanja občine Izola. Tako misli še danes, saj zagovarja soži- šine znana »come la vipera di palazzo Manzioli«, kar nam je tje in strpnost. Njen materni jezik je italijanščina, obiskovala povedala z nasmehom in je nasmejalo tudi obiskovalce. Za je italijanski vrtec, osnovno in srednjo šolo, v Benetkah pa na videz trdo lupino je zelo pogosto mehka duša, ki jo Agnese diplomirala iz konservatorstva, nato še iz arhitekture, vendar dobro skriva. Je mama Gaie in Vita, ki sta »dvojezični projekt« je njen poklic nekaj, kar počne v prostem času. Življenje se je pripadnice manjšine in moža Roka, ki to ni, a mu jezik lepo obrnilo tako, da je njeno delo precej vezano na pisarno, česar teče v vseh jezikih. si ni nikoli želela: »Nikoli si nisem predstavljala niti želela, da bom opravljala pisarniško delo, pa me poglejte zdaj.« Delovno Preden je začela svoje delo v skupnosti, je bila nekaj časa mesto v Manziolijevi palači na sedežu Skupnosti Italijanov zaposlena kot konservatorka na piranski enoti Zavoda za ji je bilo morda usojeno, saj jo je kot študentka spoznavala varstvo kulturne dediščine. Sodelovala je v mednarodnem dobesedno na gradbišču. Tu je začela delati septembra 2004, projektu revitalizacije istrskega podeželja Revitas pri obnovi ko se je njen predhodnik, Claudio Chicco upokojil. Ta večer trga v Topolovcu, kot soavtorica pa je podpisana v več publi-nam je prav on na klavir zaigral nekaj lepih melodij. kacijah: Koper – mesto stoterih dimnikov: identitetni elementi mestnega jedra, v publikaciji, ki je za Izolo izjemno pomemb-Agnese Babič je Izolanka od rojstva, doma so govorili itali- na Od vrat do vrat čez izolske kontrade. Pobudo zanjo je dala jansko in v narečju, kot pripadnica italijanske manjšine ved-Dorina Beržan. Sodelovala je s Silvanom Sauom pri mono- no pove, da je za sobivanje nujno potrebna strpnost. Kako grafiji o izolskem pokopališču Callelarga, kot mu pravimo je doživljala dvojezičnost skozi različna obdobja svojega živ-domačini. Grobovi pripovedujejo izjemne zgodbe. Tisti, ki ljenja, kako se je počutila kot pripadnica manjšine in kako se pripadajo najstarejšim družinam ali pomembnim Izolanom, je ta odnos spreminjal med ljudmi? »Ko sem bila še otrok v pripovedujejo zgodbo dveh in več stoletij izolske zgodovi-osnovni šoli, sem pogosto občutila razlikovanje 'mi smo mi, ne. »Lansko poletje sem visoko noseča hodila po pokopališču vi ste vi', danes tega že dolgo ne čutim več.« Tudi kot podžuter merila in skicirala grobove. Marsikomu sem se zdela zelo panja zagovarja in utrjuje vrednote strpnosti in je občutljiva čudna, vendar jaz pri delu v svoji stroki neizmerno uživam,« je na prisotnost italijanskega jezika v javnem življenju. Izoli povedala Agnese. Njen sin Vito je imel tiste dni komaj sedem je predana kot Izolanka, ne le kot manjšinka. Kot kulturna mesecev, a je vseeno prišla na povsem dvojezični večer, kjer koordinatorka pripravlja čudovite in vedno dobro obiska-smo se, come sempre, razumeli brez prevoda. Zanimivi Izolani 151 Leon Bučar — 29. maj 2014 72 ZI Samostojno je začel nastopati po svojem med baritone. Tam sem zaživel in odkril glasbo.« V petju je petdesetem rojstnem dnevu, a je prej nabral začel uživati in začela se je njegova zborovska pot. Nekaj let toliko pevske kilometrine, da je bil to nekoliko pozen, pa je pel v Mešanem pevskem zboru Obala, nato so ga povabili vendar samoumeven korak naprej. Njegova glasbena pot v Moški komorni zbor Izola, kjer mu je bila všeč energija petja je nenačrtovana in polna naključij. Najprej je mislil, da bo in druženja. Tu je tudi spoznal učitelja solo petja in se dve leti nogometaš in dobro mu je šlo. V Ljubljani je obiskoval Sre-izpopolnjeval, dokler ni leta 1993 s prijatelji ustanovil Kvartet dnjo gradbeno šolo, igral nogomet v šolskih in mestnih selek-7 Plus, ki je z leti s številnimi nastopi in izdanimi nosilci zvoka cijah, kar mu je pomenilo veliko, a še več ljubezen v domači postal eden najboljših moških vokalnih zasedb v Sloveniji. V Izoli, zato je tu in tam preskočil kakšno tekmo, česar trenerji času, ko je bil Leon Bučar naš Zanimivi Izolan, je bil kvartet seveda niso odobravali. Postal je gradbeni inženir in dolgo je star 20 let in za obletnico so si podarili najlepše darilo, novo gradbeništvo krojilo njegov delovni vsak dan, nekaj let pa se zgoščenko z naslovom Kantajmo. Njegov sin Rudi, avtor ne-je poklicno ukvarjal tudi z zavarovalništvom. katerih skladb in vseh priredb, napisanih posebej za manjše komorne moške vokalne skupine, je takrat na zgoščenko Glasbo je imel vedno rad, zelo lepo je pela tudi njegova zapisal takole: »Vse manj kantamo. Razlogov za to je več, a pokojna mama, vedno nasmejana Elka. Že v osnovni šoli je ne ozirajmo se nanje in poiščimo način, kako bi vrlino, ki je njegov posluh opazil učitelj glasbe in seveda je moral v šol-zapisana v genski zasnovi istrskega človeka, ponovno oživeli ski pevski zbor. Pripovedoval nam je, kako se je nekega dne in preprečili, da gre v pozabo.« zgodilo najhuje: »Imeli smo športni dan. Šola je organizirala nogometni turnir med razredi, jaz pa sem moral nastopati s Leon v to verjame in »kanta« še naprej, tako s kvartetom, šolskim pevskim zborom v gledališču. Lahko si predstavljate, ki je leta 2018 obeležil 25. rojstni dan, od leta 2005 pa tudi kako sem se počutil. Dolgih dvajset let nisem smel slišati no-sam. Prepeva pop glasbo po hotelih, na terasah, porokah, benega pevskega zbora, saj sem petje zasovražil.« A tistemu, obletnicah, primorskih »šagrah« in »feštah«. Njegov bariton je kar ti je usojeno, ne moreš ubežati. Mladi Leon je po zaključe- žameten, kar nam je dokazal tudi na večeru z njim, ko je zapel nem vojaškem roku že poročen in mlad očka Rudija Bučarja, nekaj lepih melodij. Napisal je veliko priredb in tudi avtorskih spet »moral« v pevski zbor. Da se ne bi zameril tastu, je star skladb. Vesel in ponosen je, da ima uspešnega sina, istrske-25 let vstopil v Moški pevski zbor Korte. Ker so jim manjkali ga barda, našega Rudija. Lepo je tudi, da Rudi spoštuje delo tenorji, je pristal med njimi: svojega očeta in da so se njune ustvarjalne poti že prepletle. Leon Bučar ima neskončno rad Izolo. Čeprav že vrsto let živi »Nikoli nisem bil tenor, bil sem strasten kadilec in sem se na Markovcu v Kopru, prav vsak dan pride v svojo Izolo in jo, davil dve leti, dokler me dirigent ni uslišal in me prestavil lepotico, ljubeče fotografira z vseh zornih kotov. Zanimivi Izolani 153 Marjan Kralj — 08. september 2014 73 ZI Srečanja z Zanimivimi Izolani že vsa leta in se ob tem neizmerno zabavali. Moj pogled na turizem je bil potekajo ob četrtkih, a tokrat smo naredili iz-nekoliko drugačen. Nisem ponujal Benetk, Bleda, Postojnske jemo, saj smo na polnem Manziolijevem trgu tako obeležili jame.« Ta pobuda je zamrla, ohranila pa se je njegova ideja 70 let, odkar so zavezniki tik pred Izolo bombardirali čezoe-turističnega obiranja oljk. canko Rex. To se je zgodilo 8. septembra 1944. Mit in legenda o Rexu, večjem in lepšem od Titanika, sta bila dolgo zavita v Vsaj trideset let pa je kot Trnjulčica v Marjanu spala ljube- meglo. Da je ta megla manj gosta, je zaslužen Marjan Kralj, zen do risanja, za kar je pokazal nadarjenost že kot otrok, ki je v življenju počel marsikaj in na mnogih področjih pustil zgodba o ljubezni do čopiča pa se je ponovno začela prav z sled. motivom Rexa. Njegove slike in štiri metre velika maketa so našle prostor v takrat že drugi galeriji z imenom Rex. V latin- Ob delu je najprej študiral na pomorski šoli. Ljubil je šport ščini rex pomeni kralj, morda je zato Marjanova ljubezen do in šel na sprejemne izpite na Visoko šolo za telesno kulturo ladje, ki je dolga leta burila domišljijo, tako velika. O Rexu v Mariboru. Pristal je na četrtem mestu in prehitel uveljavlje-niso pisali le zgodovinarji, pač pa tudi pesniki, pisatelji, ome- na športna imena, kar še danes šteje za svoj največji športni njen je v vsaj kakšnem verzu skupine Zmelkoow, v Mefovem uspeh. Nekaj let je poučeval telesno vzgojo v šolah in treni-Junaku prekomorskih brigad, nastopa celo v Fellinijevem ral mlade rokometaše ter z njimi osvajal naslove republiških Amarcordu in še kje. prvakov, rokometu je bil vdan vse od srede šestdesetih let. Z žarom v očeh se je Marjan spominjal sodelovanja v zagreb- Marjan Kralj je zakladnica zgodb o ladji, ki je bila zgrajena v ški televizijski oddaji Jadranski susreti. »To so bile športno Genovi leta 1932 in je plula le 12 let. Pripovedoval je o mladih zabavne igre, ki so vključevale vsa obmorska mesta jadran-letih, ko so okrog nje plavali in našli kakšen dragocen pred- ske obale. Takrat je bila to najbolj gledana oddaja, s svojimi met za spomin, o neštetih urah, ki jih je posvetil raziskovanju. uspehi in simpatičnostjo smo Izolo iztrgali iz anonimnosti. Ni se naveličal opozarjati na pomen Rexa za turizem. Pogosto Številni gledalci so tako spoznali naš kraj. Zmagali smo kar je bil preslišan, marsikatero dobro idejo so mu tudi ukradli, petkrat zapored, kar je bil za Izolo izjemen uspeh.« a je vseeno povedal svoje mnenje in ravno to je dragoceno. Še naprej je risal motive ladje, solin, morja, Izole, ki jo ljubi: Zdi se, da je Marjana odneslo v neko novo smer, vselej ko »Že kot otrok sem spoznaval to lepo mesto, ki je bilo v mo-je bila neka pot ravno dobro uhojena. Po nekaj letih pedago- jem otroštvu še razmeroma prazno. Tam, kjer je bila diga, so škega dela je veselje našel v turizmu in goste vozil v zaledje, štrleli trije otočki, potem se je začelo na veliko graditi, mesto na oljčno in vinsko trgatev, kar je postala prava turistična je raslo in jaz z njim.« »bendima«: »Pomislite, turisti so plačali za pobiranje grozdja Zanimivi Izolani 155 Suzana Božič — 09. oktober 2014 74 ZI V Tednu otroka si ne bi mogli želeti boljše »Otroci, ki živijo v toplem okolju in so obdani z ljubeznijo, gostje. Otroke ima zares rada. Suzana Božič je odrastejo v močne, samozavestne ljudi. Če so ljubezen pre- že kot majhna deklica rada čuvala mlajše od sebe. Še pred jemali, jo znajo tudi dati.« maturo je postala mama, ima tri otroke in štiri vnuke in je vse svoje življenje zapisana vrtcu. V časih usmerjenega iz- O »svojem« vrtcu Mavrica pravi, da je tu Teden otroka obraževanja je na koprski gimnaziji obiskovala vzgojiteljski vsak teden in Dan otroka vsak dan. Opisala nam je, kako oddelek, takoj po šoli nekaj časa delala kot učiteljica v Ko-poteka dan v vrtcu, kako rituali, ki si predvidljivo sledijo, otro-pru, potem pa je prišla v Vrtec Mavrica Izola, kjer bo dočakala ku vzbujajo občutek varnosti: od skupnega zajtrka, številnih upokojitev. Takrat bo imela več časa za vse, kar jo veseli že dejavnosti, sprehoda, iger na igrišču, kosila in počitka po zdaj – pridelovanje zelenjave, sadja, vina, za druženje. V tem njem. Pa spet malica, igra do prihoda staršev. Ti so v življe-vrtcu je bila vse, od pripravnice pri svoji nekdanji vzgojiteljici nje vrtca veliko bolj dejavno vključeni kot nekoč, ko so vrtec Zofki Popovski, ki jo je oboževala že kot otrok, kot mentorico zaklenili takoj, ko so starši prevzeli otroka. Vrtec se odpira v pa spoštovala zaradi bogatega znanja in izkušenj, vrsto let širše družbeno okolje, lepo sodelujejo s knjižnico, šolami, vzgojiteljica v oddelku, 7 let vodja enote Školjka in v letu 2021 gasilci, policisti in drugimi ustanovami. Odprti so za prakso tudi že 17 let ravnateljica. dijakinj Srednje vzgojiteljske šole in Pedagoške fakultete v Kopru. Kakovost slovenskih vrtcev je po mnenju Suzane Bo- Suzana se je vedno veliko in rada izobraževala, naziv di- žič v evropskem vrhu. plomirana vzgojiteljica je pridobila s študijem ob delu. Na Manziolijevem trgu sva se ob glasbeni spremljavi njene so- Kot ravnateljica gre še vedno rada na obisk v oddelek k delavke Tadeje Fatur, ki je s svojim žametnim glasom leta otrokom. Ne preseneti me njen odgovor na vprašanje, kakšna 2012 zmagala na prireditvi Slovenski šanson, pogovarjali o je dobra vzgojiteljica: »Tista, ki ima rada otroke, ki pozna otroštvu, ki je bilo nekoč drugačno kot danes, permisivna teorijo vzgoje, je odgovorna, spoštuje vse ljudi, je komuni-vzgoja je zaznamovala generacije danes odraslih ljudi: »Ot- kativna, dobra po srcu in pozitivna osebnost, ki veliko zna roci morajo imeti meje in pravila, sicer postanejo zbegani, ne in pridobiva nova znanja.« Ker sva bili nekoč sošolki, lahko vedo, kaj bi radi in kasneje v življenju potrebujejo strokov-podpišem, da je to tudi opis nje same. Opis Suzane, ki je bila no pomoč. Rezultat permisivne vzgoje so ljudje, za katere nekoč sramežljiva deklica s hriba, s »kurje farme« v Livadah. ne obstajajo pravila in zakoni. Nihče se ne rodi kot starš, vsi Bila je deklica, ki je v otroštvu gledala Izolo od daleč skupaj s delamo napake. Pomembno pa je, da imamo starši čut za prijatelji iz te oddaljene soseske. Njihov dogodek dneva je bil, odgovornost. Takrat, ko nismo prepričani vase, raje poišči-ko so na morju zagledali ladjo Edro. »Moja Edra, moja Edra!« mo nasvet.« Pripovedovala nam je o pomenu predšolskega so vzklikali in v takrat veliko in tako oddaljeno, za vedno ljub-obdobja v razvoju otroka, predvsem pa o pomenu ljubezni: ljeno Izolo, hodili peš. Zanimivi Izolani 157 Sandra Kocjančič — 12. februar 2015 75 ZI Večer v Wine baru v Manziolijevi palači se je bezen atletika, tek na srednje in dolge proge, je poškodba začel s Pesmijo upora Eve Brajkovič in njene-kolena preprečila razvoj te poti. Zato je nemir in ljubezen do ga kitarista, ki pojeta pesmi upora iz različnih delov sveta. ustvarjanja izražala na različne načine: od poslikave teles na Povabila ju je naša gostja, prijazna upornica in izjemna ume-različnih družabnih dogodkih, nizanja perlic na stojnicah in tnica sodobnega nakita, Sandra Kocjančič. Koprčanka je, a še marsičesa drugega. Nikoli ni mirovala. Iznajdljiva je, zna je postala Izolanka in tu z družino v Ljubljanski ulici pognala z ljudmi, v pravi meri zaupa, zato so nekateri močno zazna-korenine. Na dveh straneh iste ulice, na eni strani je dom, na movali njeno življenje. drugi pa Drat, njena galerija. Zlatarna Kodre v Ljubljani je tista točka, kjer je sprva ob- Po osnovni šoli je šla Sandra najprej na poklicno trgovsko, čudovala lep nakit, potem pa so njene umetnine tu doživele nato na srednjo ekonomsko in nato v Kranj na komercialno enega prvih stikov z občinstvom in prve uspešne prodaje. šolo. Gorenjska, le na videz bolj zaprta od Primorske, je pre- Znani zlatarji so na televiziji videli prispevek o Sandrini prvi cej živahni najstnici postala drugi dom. Za nekaj let pa tudi samostojni razstavi nakita v Kulturnem domu v Izoli in prep-služba za italijanske delodajalce, ki so kupili znano podje- ričala jih je. Pri njih je spoznala vse slovenske oblikovalce so- tje Tekstilindus. Delo pri njih je Sandri odpiralo nove poti in dobnega nakita, se od njih veliko naučila, stkala prijateljstva. poznanstva, omogočilo potovanja, iskanje njej lastnih ustvar- Skupaj pripravljajo razstave in so povezani v Društvo obli- jalnih poti. Srebrno nit, ki je za njeno ustvarjanje bistvena, je kovalcev nakita Slovenije. Dober nos in pogum sta jo pripe-našla v Vicenzi, kjer se je izobraževala za to podjetje in jo še ljala v Trst, zaradi poguma so se ji odpirale nove poti v Italiji danes kupuje prav tam. Ustvarjalna je bila že od otroštva in in Franciji, rodila se je tudi zgodba povezovanja umetnikov morda jo je začaral že prvi prstanček, ki ji ga je pri petih letih sodobnega nakita Filorosso/Rdeča nit. Ta bienalna razstava podarila nona, ki jo je tudi naučila kvačkanja. Prav kvačka in povezuje umetnike sodobnega nakita iz več držav, dogaja-srebrna nit sta bistvo njene umetniške zgodbe sodobnega la se je v Miljah ter Izoli in pustila nepozaben kozmopolitski nakita. Sandra dobro kvačka svojo žico – svoj drat, dob- vtis na domačem pragu. Prav tako kot obisk znamenite in ro kvačka medčloveške odnose, iznajdljiva in prijazna je, iskrive španske modne oblikovalke Agathe Ruiz de la Prada dobro se je ugnezdila v našem mestu in mu v kratkem času v Sandrinem Dratu v Izoli. Tu je vedno lepo, ker je okoli nas pustila svoj prepoznavni ustvarjalni pečat. srebrno kvačkan nakit v mnogih barvah, včasih so vanj vtkani poldragi kamni, spet drugič odpadni materiali. Sandrin nakit Ob poimenovanju »prijazna upornica« se je nasmejala in je prepoznaven, radi ga imamo ljubitelji lepega, obogatil pa nam pripovedovala o živahni deklici, ki je rada plula proti je že veliko odrskih podob znanih nastopajočih. toku in si zgodaj veliko upala. Čeprav je bila njena velika lju- Zanimivi Izolani 159 Ženski pevski zbor Sinji galeb — 05. marec 2015 76 ZI Ime Sinji galeb sodi k morju in ženski pev- na nastope. Bile so polne življenja, praznično razpoložene ski zbor ga ponosno nosi že vrsto let. Koreni- in dobre volje. Odličen dokaz, da glasba in petje dobro de- ne tega zbora segajo v leto 1961. V desetletjih so se menjali neta in ohranjata človeka mladega. Delovanje in zgodovino dirigenti, pevci in pevke, ampak pesem je ostajala. Po raz-zbora nam je takrat predstavila Zlata Radikon, ki je bila pred- padu moškega pevskega zbora z istim imenom leta 2005 je sednica zbora kar 15 let in ji je zbor res veliko pomenil. PriDruštvo upokojencev Izola želelo nadaljevati žlahtno pevsko povedovala je o pestri zgodovini od prvih časov, ko je ženski tradicijo v Izoli, zato so k sodelovanju pritegnili mlado diri-zbor v začetkih, leta 1961 prevzel Branko Mahne, o združitvi gentko Enejo Baloh. Tako se je rodil ženski pevski zbor Sinji moškega in ženskega zbora kasneje, ko je takrat Mešani pev-galeb. Po prvi dirigentki, ki je zbor popeljala celo na nastop v ski zbor DPD Svoboda Izola vodil Mirko Slosar, o prenehanju Cankarjevem domu, je vodenje zbora prevzela Lidija Kotnik, delovanja tega zbora in selitvi pevcev k zboru Obala v Koper, nato za leto dni Robert Vatovec, v poletnih mesecih je prisko-o nadaljevanjih v Izoli z Zlatko Knez in Romanom Kepicem, čil na pomoč Ivan Tavčar, od leta 2017 pa zbor vodi dr. Iva o moškem pevskem zboru z Angelom Turkom. In potem je Dobovičnik, s katero so pevke zmagale na srečanju upoko-tu že novejši del zgodbe in naš ženski pevski zbor. Zbor so jenskih zborov Slovenije v Izoli leta 2019, na kar so posebej zaznamovale tudi različne predsednice: od prve Benjamine ponosne. Leto 2020 je bilo za pevke težko leto. Zgorela jim Sajinčič, dolgoletne Zlate Radikon, Marije Kolenc in Nuše Pa-je pevska soba, zgodila se je epidemija, ki je utišala petje in vlin v zadnjem času. vso kulturno dejavnost, nekaj pevk je zapustilo zbor, čas se je nekako zagozdil, ustavil. Predvsem pa je zbor zaznamovala pesem. Najraje sloven- ska in istrska ljudska, a tudi težje umetne skladbe in njiho- A naše srečanje s pevkami Sinjega galeba je bilo v lepših ve priredbe, vselej prilagojene vokalnim zmožnostim pevk. časih. Srečali in spoznali smo jih marca 2015. V mesecu, ki Glasovi so v zboru dobro razporejeni, občasno jim – takšen je slavi žensko in mamo, smo si rekli, da raje spoznamo več kot zakon narave – zmanjka sopranov. Nikoli pa jim ne zmanjka eno samo žensko, zato je bil ženski pevski zbor prava izbira. dobre volje in želje po petju. Na skupnem večeru so pripo-Pevke so napolnile Wine bar Manzioli in zadonela je pesem, vedovale o številnih nastopih, na katerih so z veseljem za-a tudi beseda. stopale barve Izole širom Primorske, a tudi dlje po Sloveniji. Pripovedovale so o pomenu petja in družabnega življenja »Moje deklice« je svojim pevkam, takrat starim od 57 do 89 in tistem obdobju, ko imaš končno čas zase. Ob zdravici in let, rekla takratna dirigentka Lidija Kotnik. Pravo poimeno-dobrotah, ki jih je napekla ena od pevk, nam je ta večer ostal vanje za ženske, ki komaj čakajo, da gredo na pevske vaje in v spominu kot mlad večer. Naj bo tako še dolgo. Zanimivi Izolani 161 Boris Kobal — 23. april 2015 77 Nekaj dni, preden sem na ta papir zapisala vedno hvaležni za ves zdrav smeh v letih nastopov. Z Borisom ZI prvo črko, sem ga po dolgem času spet srečala sem si nekajkrat delila oder na prireditvi Osebnost Primorske pred radijskim mikrofonom, kjer sta me z Bori-in rada sem sodelovala z njim. Ob Svetovnem dnevu knjige som Devetakom kot vselej do solz nasmejala z nam je takrat govoril o tem, kako ga navdušujejo knjige s duhovito najavo prihajajoče spletne predstave Radio Poper pričevanji, biografije, vselej poezija slovenskih in italijanskih Vrnitev odpisanih, ki je oživela like legendarnega TV Popra. pesnikov, ki mu jo je še v Trstu približal njegov profesor knji-A pred smehom sem mu v eter rekla: »Storil si norost, grešil ževnosti, slovenski pisatelj Boris Pahor. Govoril je o našem si, se spokoril, plačal svoj moralni in finančni dolg,« saj je bil kulturnem domu in kako bo treba »ta voz poriniti naprej«. leta 2019 obsojen zaradi plagiatorstva komedije Profesionalci Govoril je o politiki, v katero se ni nikoli dejavno vključeval, espe ter na sodišču dobil pogojno kazen. Zadnji dve leti živi kot zaprisežen levičar pa jo je dejavno kritiziral z ostjo satire umaknjeno, tudi osamljeno, saj so se vrste prijateljev močno in dolgim jezikom, ki ga je pogosto tepel po glavi. A prav ta razredčile. Ta selekcija in umik, ki je prišel s škandalom in ostri jezik nas je nasmejal, včasih grenko, vedno gromko. zelo hudim javnim linčem, pa sta očistila tudi njegove misli »Smeh je refleks svobode. V satiri se zrcali svoboda,« je po-in izbire. Ne pomnim, da bi kdaj koga tako javno pribili na udaril. križ kot njega. O teh dogodkih govori mirno, tudi o stiski, ki je pripeljala do njih. Celo več, javno pove, da je njegova pod- V mikrofon v knjižnici, kjer je bil ta večer, ne prvič tudi mi- zavest tako delala javni samomor. krofon Radia Koper, je povedal vrsto anekdot. Spominjal se je časa, ko je kot Slovenec iz Trsta prišel v prvi letnik režije na A takrat, ko je bil 23. aprila 2015 ob Svetovnem dnevu Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in si ni mislil, knjige in v Noči knjige naš Zanimivi Izolan, je komaj dobro da bo ta tuja Ljubljana kdaj postala dom. Pripovedoval je o nastopil delovno mesto vršilca dolžnosti direktorja Centra za melanholiji, ki jo je podedoval po očetu, in depresiji, ki ga ni kulturo, šport in prireditve v Izoli, ki jo je imel rad že prej, saj zaobšla. O tem, kako rad poseda ob kavi in opazuje ljudi, kar je odraščal nedaleč od tod, na drugi obali istega morja, v Tr-ga pomirja, sprošča. Takrat je bil tik pred okroglim, šestde- stu. Bil je gledališki otrok njegov oče Silvij Kobal je bil igralec setim rojstnim dnem in zaželel si je, da bi znal bolje živeti v v tržaškem gledališču. Vonj teatra, skriti kotički, garderobe, sedanjosti. Ta sedanjost se mu zadnja leta ni najbolje izšla. oder so Borisa začarali in tem deskam je posvetil življenje. Vse, kar se mu je zgodilo in je bilo javno, spominja na njegov Danes pravi, da je zato pozabil zares živeti in mu vsa minula odgovor v nekem intervjuju pred mnogimi leti. Na vpraša-leta v gledališču ne pomenijo nič več. Boris Kobal, režiser, nje, kako preživeti dan, ne da bi človeku razneslo glavo, je dramatik, izjemen komik in satirik, igralec, človek odra in ek-odgovoril: »Prva možnost je ta, da sam končaš svojo zgodbo rana, je že tako dolgo zelo znan, da je tudi malo »naš«. Ljudje in jaz v to ne verjamem. Druga pa, da se boriš z vsakim dnem znane obraze pogosto jemljemo za svoje, morda sta bila tudi posebej.« zato zamera in razočaranje tako velika. A obenem smo mu še Zanimivi Izolani 163 Ervin Kocjančič — 28. maj 2015 78 ZI Izolano, living in Chicago, kot poje Rudi čič je v Chicagu predstojnik oddelka rekonstrukcijske urologi-Bučar. To bi lahko najprej rekli za dr. Ervina je in profesor urologije, to je njegova ožja specializacija, ki jo Kocjančiča, Izolana, ki ves svet čuti kot svoj dom in po letih je izbral zato, ker je trmast in ker se rad loteva zahtevnega, na bivanja v ZDA z že nekoliko slišnim ameriškim »r«, doda: »The videz nemogočega. Zanj je poseben izziv tisto, kar je težko, sky is my limit.« urologija pa se mu je vedno zdela zanimiva, čeprav obrav- nava le »en organ in pol«: »Ja, en organ so ledvice z vsemi Ervin se je rodil v Kopru 14. aprila 1965. Na svet ni prijokal tistimi 'cevkami', ki so povezane z mehurjem, tista 'polovička' čisto sam, ampak dvajset minut za svojim bratom dvojčkom pa je moški spolni organ.« Urologija je tudi prva specializaci-Deanom Kocjančičem, direktorjem Turističnega združe- ja, priznana v zgodovini medicine, saj so že pred dva tisoč leti nja Izola. Mami Mariucci, dolgoletni učiteljici na italijanski moškim težave povzročali kamni v mehurju. Danes je tudi v Osnovni šoli Dante Alighieri, in že pokojnemu očetu Marjanu, urologiji vse bolj pomembna preventiva. Kar so nekoč ope-dolgoletnemu profesorju flavte na Glasbeni šoli Koper. Ni ga rirali, že dolgo rešujejo zdravila in pravočasna diagnostika, ki odneslo v svet klasične glasbe, čeprav jo ima zelo rad, tudi jo Ervinu močno olajša njegova prisrčna komunikativnost, ki ne v pedagoški poklic, čeprav ima zdaj že dolgo tudi svoje sprosti precej intimen urološki pregled in olajša pridobivanje študente in asistente. Odneslo ga je v svet. Že kot otrok je ob podatkov od pacienta. V urologiji pa je seveda velika težava nedeljah zvečer skozi okno sanjavo gledal turiste v kolonah prostata: »Po petindvajsetem letu starosti prostata raste in vozil, ki so potovali proti Trstu, in ni hotel spati. Pa si je mislil, povem vam, da je dobro imeti urologa za prijatelja, sploh, da si mora najti tak poklic, da bo lahko dolgo v noč bedel: če si moškega spola.« »Lahko bi postal policist ali zdravnik. In izbral sem slednje,« je v smehu povedal duhoviti zdravnik. Po končani osnovni šoli Njemu, velikemu ljubitelju klasične glasbe, ki celo v opera- in pedagoški gimnaziji v Kopru je študiral medicino v Trstu, cijski dvorani operira ob glasbi »mrtvih Evropejcev«, kot so doktoriral v Milanu, služboval v več italijanskih mestih in se Beethoven, Mozart in drugi, se je zgodilo, da živi prav blizu leta 2008 na povabilo Univerzitetne klinike Illinois v Chicagu čikaške filharmonije in še več kot to: »Ne zgodi se ravno po-z ženo in njunimi tremi otroki odpravil čez ocean. Njegova gosto, da ima urolog, ki obožuje glasbo, za soseda dirigenta Chiara, ki ga ima zelo rada in že dolgo potuje z njim skozi z rakom prostate.« Ervin se nikoli ne dolgočasi, kot predstoj- življenje in po svetu, »bi me najbolj kaznovala, če bi mi vzela nik oddelka dela kot kirurg, ima več specialističnih ambulant potni list, a tega ne naredi, ker je seveda pametna«. na različnih delih mesta in med vožnjo vneto in rad posluša radio, je direktor specialistične šole. Na njegovem Facebook Ervin namreč neskončno rad potuje službeno in zasebno: profilu je videti veliko fotografij s potovanj in odlične hrane, »Ko potuješ, je nemogoče, da si sam. Vedno se s kom zapleteš saj tudi sam vihti kuhalnico. Tam pa je tudi jasen zapis, da je v pogovor. To je dobro in tako si širiš obzorja.« Ervin Kocjan-ta veliki zdravnik Izolan. Zanimivi Izolani 165 Srdjan Živulović — 24. junij 2016 79 Srdjan Živulović, za prijatelje Žiga, je prvi napovedovala grd razpad pisane države, ki sem jo imel ne-ZI slovenski Pulitzerjev nagrajenec. Ne živi v Izoli, skončno rad. Tudi vznemirjenje ob prejemu nagrade je tako a sem, v izolske ulice in na Manziolijev trg, kjer pojenjalo. Takrat sem se odločil, da nikdar več ne pošljem je bil naš gost na zelo vroč junijski večer leta nobene fotografije na noben natečaj.« 2016, segajo njegovi otroški spomini, na prav tem pomolu je ujel svojo prvo ribo. Prav sem, v stanovanje nad sedanjo Izjemen spomin ima, spomni se skoraj vsake fotografi- gostilno Bujol, ga je mama k noni prinesla iz porodnišnice v je iz svoje dolge, več kot štiridesetletne kariere. Z agencijo Kopru in na tem trgu je preživel nešteto mladih poletij. Se-Reuters je sodeloval od osamosvojitvene vojne dalje, pred rija sedemnajstih fotografij o evropski begunski krizi fotore- tem je zanje že spremljal izgon Kurdov iz Iraka: »Ta kalvarija porterjev New York Timesa in tiskovne agencije Reuters, za je bila neprimerljivo bolj strašna od današnje, ki gotovo ni katero kot fotoreporter dela že trideset let, je to leto prejela enostavna, a vendar je s civilizirano angažiranostjo in zlasti s najuglednejše svetovno priznanje za tisk – Pulitzerjevo nag- človekoljubno pomočjo bolj znosna.« Poklic fotoreporterja je rado. Med temi fotografijami različnih avtorjev je bila tudi tvegan, nepredvidljiv, zahteva inteligenco, izjemno hitre od-njegova. Posneta je bila 20. oktobra 2015 na obrobju Bre- zive, telesno in duševno kondicijo in žensko, ki vse to razume žic, prikazuje pa kolono beguncev na poti v begunski center. in podpira. Svoji Urški se je Žiga ta večer še posebej zahvalil. Tako Žiga opisuje trenutek njenega nastanka: »Presenetilo Zaupal nam je nekaj spominov, ko je bila meja med tvega-me je, da so dopustili, da so ti ubogi ljudje osem kilometrov njem in preživetjem izjemno tanka, recimo leta 1989 v Bu-do zbirnega centra pešačili. Vso noč so bili na vlaku, prespali karešti med romunskim uporom proti Ceausescuju ali med so na travniku v Rigoncah in se potem v skupini po 300 do izgredi na Kosovu, ko je JLA s tanki zatirala upor kosovskih 400 ljudi pod nadzorom policije peš odpravili v sprejemni Albancev, vanj pa je poveljnik uperil pištolo. Neverjetno se center Brežice. Tudi čez ta nasip na fotografiji, ki je terjal zdi, da je poklic začel s fotografiranjem zvarov na Zavodu za največji davek, saj se je bilo treba povzpeti dvajset metrov, varilstvo. Kilometrino je nabiral pri časnikih Delo in Repu-veliko starejših, žensk in otrok pa je ostalo tam,« in doda: blika, kasneje je skupaj s sinovoma ustanovil foto agencijo »Razumljivo, nagrada mi veliko pomeni, a daleč bolj srečen Bobo, ki je dolga leta fotografirala vse protokolarne dogodke bi bil, če bi lahko ti ljudje s fotografije ostali doma in varno in ljudi političnega življenja Slovenije. naprej živeli svoje življenje.« Veliko zgodovinskih fotografij smo ta večer, ko je padla noč, Pred Pulitzerjem je leta 1989 prejel nagrado Tanjuga, Ti- videli tako, da smo jih z okna Manziolijeve palače predvajali skovne agencije Jugoslavije, za fotografijo žensk pred pe- na steno cerkve Marije Alietske, avtor pa jih je komentiral. karno v Skopju, ki se prerivajo za nekaj štruc kruha. Dan po Prvi fotoaparat mu je oče podaril pri trinajstih, nikoli več ga ni nagradi je bila objavljena na naslovnici časnika Delo, o foto-dal iz rok, njegov arhiv premore že več kot 500 tisoč fotografij. grafiji in kritičnih razmerah v nekdanji skupni domovini pa Zdaj je upokojen in morda je končno prišel čas, da se uleže je razpravljal izvršni svet: »Fotografija je bila zla slutnja, ki je na »tisti« travnik z narcisami in naredi portret vsaki posebej. Zanimivi Izolani 167 Zvonka Radojevič — 20. oktober 2016 80 ZI Za okroglo, 80. srečanje, smo v goste na ca pa je v veleslalomu, ki ga vozi med vidnimi in nevidnimi majhen, nekoliko privzdignjen oder Wine bara pastmi človeške miselnosti in vselej premalo denarja za kul-Manzioli, povabili Zvonko Radojevič, ki je bila takrat dobro turo. Mislim, da ji je bil ta talent položen v zibelko, čeprav ji leto direktorica Centra za kulturo, šport in prireditve in je še tudi diploma iz ekonomije pride prav. Nekoč je bila učiteljica vedno. Na odru ali nekje v njegovi neposredni bližini se giblje razrednega pouka, nato je ob delu doštudirala in diplomirala že vse življenje. Spoštuje ga, pozna njegove pasti in radosti. ekonomijo. Zamenjala je kar nekaj delovnih mest, ki so bila Ceni in resnično razume tiste, ki stopimo nanj. Njegov vonj in povezana s kulturo. Kar 17 let je bila vodja Javnega sklada RS okus sta jo prevzela že v otroštvu, ko se je na OŠ Vojke Šmuc za kulturne dejavnosti v Kopru, bila je strokovna svetovalka pridružila gledališki skupini, ki jo je vodil legendarni gledali-za kulturo, gledališko dejavnost, organizator prireditev, ves ščnik in šolnik Srečko Tič. V srednji šoli je skupaj s pokojnim čas dela z ljudmi, ki so v kulturi profesionalno ali ljubiteljsko slikarjem Borisom Benčičem že postavljala multimedijske in jim omogoča delovanje za dušo. Kar nekajkrat je sode-projekte in se podala v svet gledališkega eksperimenta. Tak- lovala pri nastajanju slovenskih filmov kot vodja statistov, rat je spoznala, kam sodi in zakaj morda včasih besedo oder težko pa si zamislim festival, na katerem je ni bilo, glasbeni, napiše z veliko začetnico. Zanimive so se ji zdele lutke, rada filmski, animacije, veliki športni dogodki, Združene igre naro-je nastopala, a še raje režirala. Povabili so jo k ustvarjanju dov, mednarodne poletne gledališke delavnice, mednarodni programa za cicibane, ki se je kmalu razširilo v ustvarjanje festival uličnega gledališča, Ribiški praznik, Praznik oljk, vina za odrasle. in rib in še in še. Tako je nastala gledališka skupina Steps, ki ji je Zvonka pre- Ti dogodki so med seboj različni, a imajo skupno rdečo nit dana in jo vodi že od njenega nastanka, več kot 35 let. Navdih – treba jih je znati organizirati. Treba je razumeti, da je vsak za ime je dobila v knjigi z naslovom Koraki, v kratici Steps dogodek toliko uspešen, kolikor je močan njegov najšibkejši pa so v črke povezani pojmi, ki opredeljujejo tudi njo samo: člen. To je ples na parketu, ki ga je treba znati plesati po napi-svoboda, teater, eksperiment. Pod črko p bi lahko sodil tudi sanih in nenapisanih pravilih posebej takrat, ko se kaj zalomi. pogum, ki ji ga nikoli ni zmanjkalo. V skupini so se kalila mno- In epidemija covida je kulturi spodnesla tla pod nogami. A v ga neznana imena ljubiteljske kulture, a tudi ljudje, ki so oder Izoli se Zvonka z ekipo ni ustavila niti za hip, prav vsak dan se izbrali za svoj poklic, kot pokojni igralec Gašper Tič in igralka v posebnem studiu, ki je dogajanje v celoti preselil na splet, Mojca Fatur, Izolanka. kaj dogaja. S srčnostjo, iznajdljivostjo in profesionalnostjo so po levi prehiteli večje hrame kulture od našega kulturnega Zvonka je vedno znala s posebno eleganco uravnotežiti doma. Zvonka v Izoli kulturo ustvarja z ljudmi za ljudi. razmerje med kulturo in športom v občini. Posebna mojstri- Zanimivi Izolani 169 Ivica Evačić Ivek — 17. november 2016 81 ZI Pravijo, da vse poti vodijo v Rim, Iveka pa so takšno razmišljanje v povsem drugo smer. Zdaj gremo v Ma- že v srednji šoli pripeljale v Izolo, ki ji je zvest rino hoté, na kosilo, večerjo, gremo »k Iveku«, ki se v svoji beli še danes. Živi sicer v Kopru, a je skoraj ves dan v Izoli. V Ho-uniformi zelo rad sprehodi med gosti, z njimi poklepeta, jim telu Marina je chef, od leta 2003 pa tudi vodja hotela. Kako celo zaupa kakšen recept. Po njegovi zaslugi je Marina izje-zmore oboje? »Vsak dan se po dvanajsti uri preselim v kuhi- mna restavracija, ki jo cenijo visoki gostje, tujci, poslovneži, njo med lonce, ponve, štedilnike, pečice in hladilnike, vihtim na prvem mestu pa domačini, ki jo priporočajo znancem in kuhalnico, ustvarjam in poizkušam jedi. Vse z domačo hrano prijateljem. Ivica se je Izolanom na našem večeru posebej in recepti, prilagojenimi letnim časom.« zahvalil, saj so prvi in najbolj pristni ambasadorji tega, kar vselej poudarja: »Manj je več, lokalno je dobro, iz morja na Njegova kuharska filozofija je preprosta in spoštljiva do krožnik, najboljše, kar nam nudita Zemlja in Morje.« Ne mara narave in človeka. Hrani nikoli ne dodaja ojačevalcev okusa, kičastih in preveč okrašenih krožnikov, ljubi preprosto in spov njegovi kuhinji kraljuje oljčno olje iz hotelskega oljčnika ročilno eleganco. Ne le na krožniku, tudi v odnosih med ljud-na Belvederju, dodaja ji le domača zelišča in začimbe: »To je mi in v ekipi na delovnem mestu. Pogovarjajo se, spoštujejo, živa kulinarka,« nam pove. Ob vratih hotela Marina je napis dobri odnosi med njimi so pomembni tudi za počutje gosta. Najboljše najboljšim in tam so zapisana imena tistih kmetov, ribičev in drugih dobaviteljev lokalnih sestavin, ki potem kot Ivica Evačić Ivek se je rodil 14. maja 1975 v Varaždinu, od- kuharska umetnina pristanejo na krožniku. Beseda krožnik raščal je v bližnji vasici Klenovnik. Življenje ga je štirinajstle-iz Ivekovih ust zveni drugače, kot jo slišimo in zaznavamo tnega pripeljalo na morje, ki ga je prej videl enkrat samkrat sicer. Krožnik je v Ivekovi kulinariki Zgodba, ki se razpre v Žusterni. Vedno si je želel biti kuhar. Sestri, ki je že bila v pred našimi očmi, je darilo za naše oči in želodec. Sloveniji, je močno pihal na dušo, naj ga vpiše na gostinsko šolo v Izolo. Ustregla mu je in uspelo mu je dobiti štipendijo Leta 2020 je to opazila ekipa Michelinovega vodnika in Ive- prav v Marini, s katero sta si očitno usojena. Sicer je zamenjal kovo flozofijo nagradila s priznanjem The Plate, na kar smo nekaj služb, a vse poti so vodile nazaj sem. Tam, kjer je Ivek vsi Izolani izjemno ponosni, saj je zdaj Marina dokazano v doma, diši po gozdu in hlevu, na morju pa po ribah. Ta vonj družbi najboljših. Restavracija Hotela Marina je bila dolga je zavohal že prvi dan v Izoli, ki jo ima zelo rad. Vedno je rad leta znana le kot »hotelska«, v Marino nismo hodili na kosilo, jedel ribe. Preden je spoznal morske, so bile na domačem ker je bil hotel. Z veliko truda in vztrajnosti, zaupanja vase in krožniku sladkovodne. Zelo hitro se je odlično naučil sloven-v svojo izjemno profesionalno ekipo je Ivek počasi zasukal skega jezika, ki ga vrti tako spretno kot kulinarične zamisli. Zanimivi Izolani 171 Mirko Orlač — 15. december 2016 82 ZI Zaigral je na pozavno in se nam tako predsta- kot smo ji nekoč rekli z rahlo podcenjujočim prizvokom, že vil na najbolj svoj način. Mirko Orlač je od leta zdavnaj ni več tu le za koračnice in promenadne koncerte. 2007 dirigent in umetniški vodja Pihalnega orkestra Izola, ki Posebej naša s tako dolgo tradicijo. neprekinjeno igra že 146 let. Pod njegovim vodstvom je orke- ster zacvetel in začel nizati uspeh za uspehom. Leta 2015 so prejeli Zlato priznanje Občine Izola za 140 let neprekinjenega delovanja, skoraj za ovinkom je nova, okro- Mirko se je rodil na Ptuju leta 1981, le sto metrov od reke gla obletnica. Barve Izole zastopajo na tujih odrih v Evropi, Drave in sto metrov od glasbene šole, a tudi sto metrov od kjer so prejeli vrsto visokih priznanj, v letih 2013 in 2014 so gostilne z imenom Ribič. To je nekaj »stometrskih« naključij, bili v svoji kategoriji najboljši orkester v Sloveniji. Izoli je Pi- ki so ga povezala z glasbo in kasneje z morjem. Bil je »uličar«, halni orkester z maestrom Orlačem na čelu v čast in ponos, nam je povedal, otrok, ki je vse svoje poti v starem mestnem redno se uvrščajo v sam vrh slovenskega godbeništva. V jedru lahko opravil peš. To ga je povezalo z ljudmi, s kate- svoje vrste vključujejo mlade, ki se tako v občutljivem času rimi hitro in odprto navezuje stike, odlično ga njegova lah- odraščanja povežejo z glasbo in skupnostjo. V orkestru po- kotnost komuniciranja in izjemen pedagoški dar povezujeta gosto igra nekaj generacij iste družine. Mirkova glasbena pot tudi z njegovimi pogosto nagrajenimi učenci in člani orkestra. je bila začrtana že v otroštvu: »Nisem bil Mozart, vsekakor pa Prav glasba je tista zvrst umetnosti, ki ljudi najbolj zbližuje. Z talentiran mlad glasbenik. Moja prva izbira ni bila pozavna, nami je, ko smo otožni, žalostni, srečni, ko nas prebuja v nov pač pa harmonika, a se je zasukalo drugače.« Že kot dijak dan ali dan lepo zaključi. Pihalni orkester Izola pa je tisti, ki Srednje glasbene in baletne šole Maribor je dosegal vidne re-v našem mestu s svojo prisotnostjo bogati in podčrtuje vse zultate, nato je z odliko zaključil študij na Akademiji za glasbo pomembne dogodke. Prvomajskega jutra si ne predstavlja-v Ljubljani, glasbeno kilometrino je po uspešnih avdicijah na- mo brez njihove budnice, občinskih ali državne prireditve biral v Orkestru Slovenske policije, v Slovenski filharmoniji, in novoletnega koncerta brez njihovih melodij. Pogrešali bi Simfoničnem orkestru RTV Slovenija in Operi v Ljubljani. Na njihov letni koncert na Manziolijevem trgu ali v Arrigoniju, ko Primorskem je najprej poučeval v Tolminu, bil dolgo pomoč- nas vsako leto presenetijo z novimi melodijami in izbranimi nik ravnatelja Glasbene šole Koper in hkrati profesor pozavne glasbenimi gosti, solisti instrumentalisti ali znanimi vokalisti v njenih enotah v Kopru in Piranu, že dolgo v Izoli. Igra tudi iz Izole in drugod. A tudi s poslasticami, kot je izbor filmske v manjših pihalnih zasedbah in piše priredbe za orkester. V glasbe, podkrepljen s projekcijo odlomkov filmov, ki nam jih hoji po hribih in fotografiranju narave pa najde zadovoljstvo, pričarajo v zvočni podobi. Pihalna godba ali »pleh banda«, morda primerljivo z glasbenim užitkom. Zanimivi Izolani 173 Sara Rutar — 07. september 2017 83 ZI Sara Rutar je bila naša gostja v letu svoje Nekaj let kasneje se je, prav zato, ker ji je ta medijska pre- največje slave kot prva ženska zmagovalka poznavnost poslovno koristila, udeležila tudi resničnostne takrat novega projekta Masterchef Slovenija 2017 na POP TV. oddaje »Kmetija«. V obeh oddajah je presenetila z iskre-To je bila takrat oddaja velike gledanosti. Verjetno je tako še nostjo, delavnostjo, inteligenco. Z zmago na Masterchefu danes, saj je poučna in zanimiva tudi za tiste, ki jih kuharske so se ji na široko odprla vrata v svet kulinarike. Čeprav ji je veščine sicer ne pritegnejo. Če je med tekmovalci Izolanka, marsikdo svetoval, naj odpre restavracijo, je ocenila, da bi pa seveda oddajo spremljaš navijaško in z upanjem na zma-bila to največja neumnost, ki bi jo lahko takrat po zmagi nare- go, ki se je Sari kljub grdi ureznini proti koncu oddaje zgodila. dila: »Še veliko se moram naučiti, si utrditi hrbtenico, nabirati V hipu je postala medijsko prepoznavna, njen transakcijski kulinarično kilometrino.« In res nabira kilometrino. Najprej račun pa z zmagovalno nagrado nekoliko vrednejši. je prevzela vodenje trgovine s prehranskimi dodatki, nato je šla na svoje. Sama ali v povezavi s še kakšnim odličnim Sara je v svojem mladem življenju počela že marsikaj, nikoli kuharjem je pripravljala specialitete za različne družabne in pa ni bila nevidna in neslišna. Je trmasta, pokončna, verjame kulinarične dogodke, presenečala nas je z dobrimi recepti in vase. Končala je glasbeno smer umetniške gimnazije v Kopru. nasveti na družbenih omrežjih. Izjemne na pogled in odlične Pred tem je 15 let igrala rog, tudi v našem Pihalnem orkestru po okusu so njene torte, ki jih trži pod imenom »Miss Sara's Izola. Kot edina je bila za ta instrument sprejeta na glasbeno sweets« in jih po naročilu pripelje kamorkoli v Sloveniji. Akademijo v Ljubljano, a je študij po letu dni iz zdravstve- nih razlogov opustila in se zaposlila. Potem nas je leta 2011 Na teh poteh pa nastajajo tudi zanimivi blogi, video zapi- presenetila s popolno preobrazbo, ko je s strogimi prehram- si, ki jih spremljajo njeni sledilci. Čas epidemije je tudi Sari benimi in gibalnimi pravili preoblikovala svojo zunanjo po- postavil nov izziv, zato si je zamislila plačljive »kulinarične dobo in v treh mesecih izgubila 30 kilogramov. Pridobila je urice«, v katerih za mesečni prispevek uči radovedne kuha-vzdržljivost in moč in bila verjetno hvaležna bratu, ki jo je k nja v video zapisih. Daleč so časi, ko je kot otrok in dekle javnemu izzivu tudi nagovoril. Nikakor pa Sara ni spremenila skupaj z očetom Jankom zasedla kuhinjo in sta ustvarjalno svoje notranje podobe. Je borka, upa si, je samozavestna, eksperimentirala. Življenje jo je zgodaj naučilo samostojno-ljubi dobro hrano in že od otroštva rada kuha. Čeprav se tega sti, zdravega kuhanja in prehranjevanja, velike ljubezni do poklica ni učila, je zmagala in postala najboljša ljubiteljska vadbe in športa. Ljubezen do družine je bila vedno tu. Vse to kuharica v Sloveniji. Takrat so jo ljudje začeli pozdravljati lahko zaobjamem v njeno misel: »Vedno je bil moj cilj, moje drugače. Nič več »dober dan«, pač pa »kaj bomo jedli« ali vodilo premagati samo sebe.« »kaj boš skuhala«. Vselej je odgovarjala z nasmehom in s slavo ni imela težav, nasprotno. Zanimivi Izolani 175 Rozana Prešern — 05. oktober 2017 84 ZI Še preden je Rozana Prešern spregovorila, je noma preživela v operacijski dvorani Splošne bolnice Izola. zaigrala harmonika Marina Sinkoviča in kmalu Tam ji je bilo lepo, saj je svoje delo ljubila in ga brez istrske je zadišalo po miškah in kroštolah, presenetila pa nas je tudi trme morda nikoli ne bi opravljala. Če bi poslušala profesorja Rozanina mama Marija Panger v šavrinski noši ter nas tako biologije na osnovni šoli, ki ji je to smer odsvetoval, če ne slikovito popeljala v vas Korte, v zaledje Izole. Klepet z »našo bi bila vztrajna in vedela, kaj hoče, ne bi postala to, kar je. Šparžinko«, že deseto leto predsednico Turističnega društva Najprej je šla v Srednjo medicinsko šolo v Piran, kjer je živela Šparžin v Kortah, ki deluje od leta 2007, je vedno topel in člo-v dijaškem domu in se v veliki meri preživljala sama in pridno veški. Nepogrešljiva je v šavrinski noši, kjerkoli se dogaja nadaljevala študij vse do diplome. Njen prvi mentor je bil pri- kaj lepega. To so dogodki, povezani z Istro, našimi navada-marij kirurg Jože Trstenjak, sodelovala pa je z vrsto uglednih mi in običaji, našimi ljudmi. Skupina »Kurtežank«, oblečenih kirurgov in vseh se rada spominja. Prav nedavno je svojega v noše, nas preseneti z domačim kruhom in soljo, najbolj nekdanjega nadrejenega, ki so ga spoštovale generacije ljudi, pa so znane po slastno dišečih miškah, hroštolah, fritlah in srečala na hodniku bolnice in spontano sta se objela, vesela sladkih breskvicah. Srečujemo jih na sejmih, ob praznikih, srečanja: »O, moja Rozi. Tako mi je rekel. Zelo ga spoštujem, protokolarnih dogodkih, Izolo so zastopale na mnogih turi-naučil me je dela na oddelku, v operacijski dvorani, dela s stičnih dogodkih v tujini. Najbolj ji je ostal v spominu obisk pacienti, z ljudmi.« Lepo ji teče beseda, njen jezik je lep. na Madžarskem, v Monoštru, s katerim občina že dolgo so- deluje in kjer so Šparžinke s svojimi dobrotami v nošah kot Včasih pa ni bilo tako. Spominjala se je časov, ko je po pe- uradna delegacija zastopale Izolo: »Sprejel nas je župan, nas tih letih osnovne šole v domačih Kortah šla v šolo v Izolo celo prišel pozdravit v hotel, toliko pozornosti so nam name-in so jo sošolci zasmehovali zaradi narečnega govora. A je nili, da te poti ne bomo nikoli pozabile. Dodelili so nam celo spet trmasto sprejela pravo odločitev. Dobro se je naučila uradnega prevajalca, ki je bil ves čas z nami, počutile smo jezika in našla je pravo pot, s pogostimi obiski knjižnice in se kot zvezde.« veliko branja. Pomen društva Šparžin, kar pomeni šparžišče, prostor, kjer rastejo šparglji, je na vasi velik: »Takšna društva Rozana je simpatična, polna energije, ljubezni do ljudi, so v manjšem okolju nujna, tudi veliko bolj pridejo do izra-Istre in njenih radosti. Od leta 2014 je upokojena in zdaj ima za kot v mestu. V manjših krajih ljudi povezujejo, skrbijo za več časa za društvo, ki ga predano vodi že deset let. Tega ne ustvarjalnost, da le ne pride do mrtvila, da ohranjamo naselja počne zgolj zato, ker si nihče drugi ne želi biti predsednik, z dušo in bogato zgodovino.« Seveda pa poskrbijo tudi za pač pa zato »ker čas v pokoju teče drugače. Če si bil navajen rekreacijo, vodene pohode z namenom obujanja dediščine delati in če rad delaš z ljudmi, si kot motor, ki brni in se ne zna in spoznavanja zakladov Kort: »Korte pa so predvsem moji ustaviti. Takšna sem.« Po poklicu je diplomirana medicinska ljudje in prav zaradi njih mi ne zmanjka energije za društvo.« sestra, instrumentarka, ki je vse svoje delovno življenje veči- Zanimivi Izolani 177 Felice Žiža — 14. november 2017 85 ZI Felice Žiža gre rad s kolesom po Parenzani, atletika, pri obeh športih si je nabral nekaj medalj in veliko čeprav se z njim še ni pripeljal do Poreča, od veselja. Če bi poslušal očeta, bi bil danes morda vojak, ga je koder se je njegova družina preselila v Izolo. Tudi žoge ne pa vojaški rok – bil je tista generacija, ki je šla k vojakom po brca več, pa čeprav je bil v mladih letih odličen nogometaš, srednji šoli – streznil, naredil odgovornega, zato je študiral tudi rokomet je imel rad. Tudi teče ne več na kratke proge, predano in zaključil v roku. Za medicino – spogledoval se je kjer je blestel in bil zelo hiter. Njegovo življenje je že dolgo tudi s pravom – ga je navdušila sestrična, že takrat študentka tek na mnogih frontah in tek na dolge proge. Čeprav ni bil medicine. Najprej je razmišljal o interni medicini, a je na pra-odličen učenec, se je kot edini v svoji generaciji sploh odločil ksi v tretjem letniku univerze in kroženju po različnih oddel-za študij. Medicino je študiral na Univerzi v Trstu in postal kih bolnišnice Catinara spoznal, da zna biti interna medicina odličen zdravnik, splošni in abdominalni kirurg. Do našega preveč dolgočasna in je v kirurgiji več »akcije«. Kirurgija ima povsem dvojezičnega večera v Manziolijevi palači, kjer je tudi poseben čar, morda ljudje na kirurge gledamo s še večjim sedež Skupnosti Italijanov, katere pripadnik je, je opravil že spoštovanjem kot na druge zdravnike. vsaj deset tisoč operativnih posegov. Leta 2012 so mu po- nudili mesto strokovnega direktorja Splošne bolnice Izola, Felice je imel s pacienti vedno pristen odnos. Pripadnikom stika s pacienti pa ni izgubil niti leta 2018, ko je bil na volitvah italijanske manjšine pa je v bolnici pomagal tudi v drugih izvoljen za poslanca narodnosti in je postal tudi vodja pos-zdravstvenih stiskah, v skupnosti je imel kar nekaj predavanj lanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti o skrbi za zdravje, zanimivih za vse občane. Zakaj se zdravnik v slovenskem parlamentu. Kljub delu v politiki je še vedno odloči za vstop v politiko, sem ga vprašala takrat, ko še ni bil v dvajsetih odstotkih dejaven na delovnem mestu višjega poslanec: »Sprva sem bil do ponudbe zadržan. Za vstop v zdravnika specialista v svoji bolnici. Bolnici, ki jo ima rad in manjšinsko in občinsko politiko me je snubilo več ljudi, dolgo jo ocenjuje kot eno vodilnih v državi na področju kirurgije in so me prepričevali. Na koncu je bilo odločilno dvoje: želja, da uvajanju novih zdravstvenih praks. tudi sam prispevam svoj del za skupno dobro manjšine in vseh občanov Izole ter odraščajoča sin in hči, ki jima je bila V času, ko je bil naš gost, je bil podpredsednik Samouprav- očetova družba v tistih letih v javnosti prej neprijetna kot do- ne skupnosti Italijanov v Izoli in naš podžupan, delo z ljudmi brodošla.« Manjšine imajo povsod po svetu poseben položaj, in za ljudi kroji njegovo življenje že vsa leta. Njegova zgodba niso pa povsod enako cenjene in spoštovane. Tudi italijanska se je začela pisati v porodnišnici v Pulju, iz Poreča v Izolo so manjšina pri nas mora pogosto opozarjati na pomen in rabo se preselili, ker je njegov oče Guido kot ribič dobil službo v dvojezičnosti, skrb za ohranjanje živosti italijanske kulture in Delamarisu. V Izoli je Felice hodil v vrtec in osnovno šolo, jezika sta vsakodnevna: »Ta skrb je življenje. To so ljudje. Stik gimnazijo je obiskoval v Kopru, vse šole z italijanskim učnim s sočlovekom ima zame vedno poseben pomen v zdravstvu, jezikom. Bolj kot šola sta ga v mladosti zanimala nogomet in v politiki, v življenju.« Zanimivi Izolani 179 Aleš Bolje — 07. december 2017 86 ZI Zadnji večer z Zanimivimi Izolani v začetku koncertiranju povabil številna slovenska znana glasbena decembra iztekajočega se leta 2017 se je začel imena. Tudi njegov sin, ki je doktor kemijskih znanosti, je ta z glasbo. Lepo je zazvenelo. Aleš Bolje je Izolan od rojstva, večer igral z očetom in očitno gre ljubezen do glasbe iz roda poleg družine ima dve veliki ljubezni – morje in glasbo. Bi-v rod. Aleš Bolje je sin dveh znanih Izolanov. Mamo so poznali olog je, magister oceanoloških znanosti. Naravo in morje je njeni učenci, oče je bil prvi ravnatelj takratne gostinske šole imel vedno zelo rad, biologija pa je bila pri njih tudi doma. in kasneje župan Izole. Ni lahko biti otrok znanih staršev: »Ko Njegova mama je na OŠ Vojke Šmuc učila biologijo generacije si učenec na šoli, kjer uči tvoja mama, ljudje mislijo, da ti Izolanov. Aleš je z biologije diplomiral v Ljubljani, magisterij gledajo skozi prste, a je ravno obratno. Pod drobnogledom oceanoloških znanosti pa zaključil v Zagrebu. Ob študiju bi-okolice si, sošolcev in maminih sodelavk, saj je sin sodelavke ologije je v Ljubljani najprej dokončal srednjo glasbeno šolo, v zbornici bolj zanimiva tema kot ostali učenci. Zato sem, da nato pa diplomiral še na glasbeni akademiji in postal tudi nisem bil »glavna tema«, še toliko bolj pazil na obnašanje.« akademski glasbenik. Trobento je vzljubil kar pozno, star je bil trinajst let. Takrat se je naveličal celodnevnega potepanja Če ne bi bilo Aleša, morda orad, brancinov in klapavic v z vrstniki, se nehal upirati staršem in jim začel verjeti, da se naših krajih ne bi gojili. Ko je bil zaposlen v razvojnem sek-prosti čas da preživeti tudi bolj koristno. Odtlej ga njegova torju Droge Portorož, se je začela njegova raziskovalna pot trobenta spremlja na vseh glasbenih postajah življenja – od s poizkusnim gojenjem morskih organizmov. Podiplomsko igranja in vodenja Pihalnega orkestra Izola, do 3 Big band se je izobraževal tudi na Japonskem, od leta 2010 dalje pa orchestra, ki letos obeležuje 30 let delovanja in je prav tako je samostojni raziskovalec v lastnem podjetju Haliaetum, doma v Izoli. Bil je njihov dolgoletni predsednik, zdaj je diri-imenovanem po rimskem pristanišču, na katerega gleda z gent orkestra. Glasbo rad igra, posluša, o njej tudi rad govori, domačega okna v hiši tik ob morju. Kot strokovnjak za morje glasba človeka prevzame in ga ne izpusti: »Tehnika je zelo napove vreme skoraj tako točno kot indijanski vrač in opazi pomembna in marsikaj olajša, ni pa bistvena, glasbi se moraš vse tisto, česar laik morda ne zazna – napredek tehnologije prepustiti, jo začutiti, ji dovoliti, da se te dotakne. Šele ko ji to je povečal ulov rib, tudi turizem je veliko spremenil. A spre-dovoliš, ko te zares prevzame, postaneš odličen glasbenik.« memb ne označuje kot nekaj slabega, saj so vedno bile in vedno bodo. Kljub uspehu prisega na temeljne vrednote: »Do Pripovedoval nam je o svojem uspešnem orkestru, ki je vseh ljudi se obnašaj enako, človek je vedno človek. Ni tisto, polepšal veliko prazničnih trenutkov v Izoli in k skupnemu kar nosi, ni poklic, ki ga opravlja, ampak preprosto – človek.« Zanimivi Izolani 181 Mara Šolaja — 24. maj 2018 87 ZI Mara Šolaja se je nekoč pisala Samardžija. V sem pokrite, na treninge niso prihajale redno prav zato, ker Izoli je preživela otroštvo in del mladosti, po-ima prednost družina.« Pa vendar je Mara znala z drugač- tem se je dolga leta potepala s trebuhom za kruhom ali bolje nostjo, ker zna z ljudmi. S svojimi tekmovalkami je žela lepe za žogo. Njen svet je ženski rokomet. V nekdanji jugoslovan-uspehe, čeprav je tam šport šele v povojih. Dosegle so šte- ski ligi je bila ena najboljših vratark, v članski reprezentanci vilna prva mesta, bile na več prvenstvih v različnih državah. Jugoslavije je nastopala na največjih svetovnih tekmovanjih, Tekmovanj v ženski konkurenci sicer ni bilo veliko, njihov po osamosvojitvi je igrala za slovensko reprezentanco, ob vrhunec pa so tekmovanja znotraj držav perzijskega zaliva – šestdeseti obletnici Rokometne zveze je bila leta 2009 sku- Gulf cooperation country: »A največji dokaz moje uspešnosti paj s Sergejo Stefanišin razglašena za najboljšo slovensko so bile solze mojih igralk ob slovesu, saj sem bila zanje več vratarko v zgodovini ženskega rokometa. Življenje in športna kot le trenerka. To mi je pomenilo veliko.« Maro je v Doho popot sta jo kot vratarko in trenerko vodila po različnih klubih. vabil Rolando Pušnik, ki je deloval v Katarju zaradi podobnih Miodraga Šolajo je spoznala v Somborju, kjer sta se sredi razlogov, zaradi katerih je tja odšla tudi sama, eksistenčnih. vojne v nekdanji skupni domovini poročila. Na poroki so ji romski glasbeniki zaigrali Na planincah. Skupna življenjska Preden je zapustila Izolo, je v nekem obdobju sočasno pot je povezala tudi njune športno delovne poti v Islandi- opravljala tri različne službe in ob povratku v domovino se jo, nekaj mest v Italiji, seveda Slovenijo. V letih od 2013 do spet vrti med pizzami in gosti v Napi. Pogled na Izolo, ki jo 2018 pa je Mara sama pet let preživela v Dohi, glavnem mestu hkrati ljubi in ne, se ji je v Dohi in tudi že med prejšnjimi bi-samostojnega obmorskega emirata v jugozahodni Aziji na vanji v tujini precej spremenil: »Spoznavanje drugih kultur ti Bližnjem vzhodu, Katarja. Tu je bila trenerka vratark ženske odpre oči, te obogati in spremeni tvoj pogled na svet in dom. državne rokometne reprezentance, tako članske kot mla- Na žalost majhnost domačega kraja ljudem vliva občutek, da dinske ekipe. Pet let Dohe je hitro minilo, čeprav so bili tam je ta kraj središče sveta. Tega bo na žalost vse več, saj politika dnevi neskončno dolgi: »V Izoli samo stopiš skozi vrata in si ne vzpodbuja prepletanja kultur in razumevanja drugačnos- že na igrišču s prijatelji. Katarska prestolnica tega ne nudi, tu ti. Spodbuja sovražni govor, umetne delitve med različnimi težko srečaš znance, čeprav sem v teh letih stkala kar nekaj skupinami, ker ji je to v interesu. Ljudje bežijo pred grozotami prijateljstev, moji sosedje pa so bili, neverjetno, Izolani.« Tre-vojne, begunce pa imenujemo migranti.« Mara si je nekoč nerskega dela v Katarju ne more ocenjevati z očmi evropskih želela študirati novinarstvo, a se zaradi športa ni izšlo. Njen športih delavcev, saj je rokomet v Evropi in v Katarju povsem sin Luka pravi, da golmani vedno nekaj razmišljajo in zato neprimerljiv zaradi drugačne kulture, podnebja in posebej tudi njega mama hitro prebere. Vsem nam pa Mara položi na življenjskega sloga, ki vključuje premalo gibanja: »Kulturne srce: »Če bi v politiki vladale vrednote športa in ne kapitala, razlike se poznajo tudi na treningih, ženske so seveda pov- bi razumeli, da različnost bogati in ne ogroža.« Zanimivi Izolani 183 Edelman Jurinčič — 14. junij 2018 88 Dobrodošlico na Manziolijvem trgu nam je tej čudoviti laguni se mi misli in miselni utrinki predramijo ZI na prijeten junijski večer zaželel zvok harmo- kar sami, ko poskušam zaobjeti naravo takšno, kot je. Te mi-nike; pesniku Edelmanu Jurinčiču v pozdrav je selne tvore nato premlevam, jih zapišem. Ko so enkrat zapi-zaigral njegov prijatelj iz mladosti in zrelih let, sani, pa se spet prepustim procesu razmišljanja, dokler ne Marino Bembič. Edelman se je rodil leta 1952 v Borštu, a je nastane poetični zapis, s katerim izrazim svoj notranji svet. odraščal v Izoli, ki jo ima neizmerno rad še danes, čeprav že Izbira naslova je bila skoraj samoumevna, saj tam, ob moji dolgo živi v Ankaranu. Mladostna uporniška leta, tudi obdob-izmišljeni laguni, rastejo tamariske, tam nežno šumi voda, je prestopništva, je prebrodil z ustvarjalnostjo. Pri tem sta mu tam sem se znašel v času, ki je in ki ga ni, ki je hkrati izmišljen pomagala dva izjemna mentorja. Pisatelj Marjan Tomšič je in resničen,« opisuje svoj način ustvarjanja. V vsej lepoti tu bil njegov učitelj na marežganski osnovni šoli in spodbujal je in tam še ostane sled grenkega, opozorilnega: Kdaj se bomo njegov pesniški dar, gledališčnik Srečko Tič, ki je v Izoli dolga zbudili in raztreščili zlo na skalah ponujenega pomola? , je leta vodil amatersko gledališko skupino, pa je pilil njegov po-verz iz zadnje zbirke. gosto narečni jezik in izreko. Prvo pesniško zbirko je izdal že pri rosnih enaindvajsetih na pobudo pesnika Marka Kravosa. Največji kritiki njegovih pesmi so njegovi otroci, posebej Zbirka je navdušila slavistko Jasno Čebron, precej manj pa hčerka Nina, ki je slavistka. Njene kritike so dobronamer-njegovega nadrejenega pri vojakih v Bovcu. Edelman je pisal ne, pove jih na pravi način in ob pravem času. Edelman je naprej, od takrat je nastalo še dosti čudovitih pesmi, izdal v sebi ohranil radovednost, sprašuje se o svetu, o smislu, o je osem samostojnih pesniških zbirk, prejel nagrado Alojza življenju. Njegova življenjska poglavja so pisala zgodbe več Kocjančiča, katere sopobudnik je bil. poklicev, od tesarja, do učitelja, ravnatelja Dijaškega doma Koper, kjer se je tudi upokojil. Vmes nekje ga je za krajši Zgodilo se je še mnogo drugega, zgodilo se je življenje. In odstavek zamikal tudi vstop v politiko, bil je član upravne-o tem je pripovedoval na trgu v srcu Izole, na čustvenem, ga odbora Združenja slovenskih književnikov Primorske in nežnem večeru, ko je nekaj njegovih pesmi iz zadnje pesni-njegov soustanovitelj, je član Društva slovenskih pisateljev, ške zbirke Tamariske v laguni časa interpretirala Tatjana Po-eden pobudnikov za nastanek revije Fontana, dejaven ob- dlogar, članica gledališke skupine Steps v Izoli. Ta zbirka, ki čan, leta 2020 tudi Ambasador Krajinskega parka Debeli rtič. je izšla po desetih letih premora, nam v branje ponuja dru- V Izolo, kraj njegove mladosti, se rad vrača, opaža veliko spre- gačnega Edelmana. Bolj odprtega, mehkega, svobodnega. V memb, sploh med mladimi, ki jim manjka udarnosti njegove pesmih ni več toliko »peze«, ki je zaznamovala verze minulih mladosti. Pogreša hrepenenje po Dobrem, boli ga odnos do let, ki so z veliko trpkosti govorile o ponižanem, pogosto tudi kulture kot nujnega zla: »Kultura je tista, s katero lahko mar-jeznem Istranu. Zdi se, da ga bližina morja v Ankaranu osvo- sikaj spremeniš, kultura daje lepoto, revolucionarni naboj, baja. Laguna je odprta, neskončna. Kot bi od tu lažje videl osmišlja in lajša bivanje, daje prave vrednote, prav te, ki nam lepši svet svoje Istre, oljke, galebe, ribiške mreže, batane in manjkajo.« tamariske, ki nas nagovarjajo v naslovu in na naslovnici: »V Zanimivi Izolani 185 Claudia Raspolič — 04. oktober 2018 89 ZI Večer s Claudio Raspolič se je začel s pe- ne prispevke pogosto vidimo tudi v slovenskem programu, smijo. Stevo Vujić, sodelavec s televizije, nam na govornih vajah pili svojo slovenščino, a dodatni delovni je zapel ob zvokih kitare in ustvaril vzdušje za živahen ita-preskok v slovenski jezik je zanjo pomemben, ker tako širšo lijansko-slovenski, žensko-novinarski klepet sodelavk iste javnost seznanja s tematiko dvojezičnosti, kulture in dedišči-RTV-hiše. Claudia je v italijanskem programu koprske televi- ne, težavami in uspehi italijanske manjšine pri nas. Manjšino zije zaposlena od leta 1992, odlična novinarka, pripadnica zna opazovati in videti kot njena pripadnica, a tudi z odprtimi italijanske manjšine. Izolanka, ki se je preselila v Koper, a očmi novinarke. Njen delovnik je pogosto brez urnika. Ko sta ostaja za vedno Izolanka. Tu je tik ob avtokampu v nepo-bila sinova, danes najstnika in dobra športnika, še majhna, sredni bližini morja preživela otroštvo in mladost, obisko- je bilo kar težko, pa vendar: »Nobena stvar ti ni odveč, če jo vala osnovno šolo, v Izoli živijo njeni sorodniki in prijatelji, počneš s srcem, s strastjo in imaš ob tem podporo, razume-pogosto sem pride tudi s televizijsko ekipo. Na Filozofski vanje in potrpljenje družine.« A tudi podporo predane televi-fakulteti Univerze v Padovi je diplomirala iz književnosti in zijske ekipe, skupine ljudi, ki morajo za dober izdelek dihati umetnostne zgodovine, in čeprav ni študirala novinarstva, kot eno. To Claudia zna, je mojstrica medčloveških odnosov. je bila vedno radovedna, rada je pisala in že med študijem pisala za časopis italijanske skupnosti. Zaradi štipendije, ki Njeno delo je bilo nagrajeno na različne načine, leta 2016 z ji je omogočila študij v tujini, jo je po diplomi na televiziji nagrado Istria Nobilissima za portret Olega Mandića, ki je kot Koper - Capodistria čakalo leto dni pripravništva. enajstletni otrok zadnji zapustil zloglasno taborišče Auschwi- tz. A tudi drugače. Hvaležnost občinstva se je lepo čutila v Tako se je začela njena novinarska pot, ta njena prva služba izolskem Arrigoniju na premieri njenega TV-dokumentarca in tudi prva ljubezen pa trajata še danes. Novinarstvo je pok- »Delamaris 1879–2019«. Med projekcijo je tiho zazvenela lic, ki hitro postane način življenja, ne izpusti te, oči in ušesa pesem žensk, delavk Delamarisa, predstavljenih v filmu. To ostajajo odprta tudi v prostem času. Claudii so najbližje soci-je zgodba o Delamarisu, ki ga ni več, čeprav je zaznamoval alne teme, področja, kjer človek še vedno nagovarja človeka, generacije. Zdaj ribo pakirajo daleč od morja, v Pivki. Claudie kjer se še čuti solidarnost. V njenih prispevkih, četudi gre za se dotaknejo zgodbe, nekatere v mislih še pestuje, tudi tisto klasično poročilo, je vselej čutiti njen avtogram, nekaj oseb-o nekdanji Mehanotehniki. Vedno se je rada učila kljub dol- nega je v njih, kar zna pokazati s sliko in odtenki besed: »Pri goletni novinarski kilometrini. Dvakrat je pred leti študijsko delu spoštujem sogovornika, prizadevam si za objektivnost odšla daleč, za nekaj mesecev na Univerzo v Cardiff, nato pa informacije, a treba je imeti občutek za pravo mero in ljudi. še v ZDA v Atlanto, na sedež CNN. A vse poti Claudio potem Še posebej je to pomembno, ko govoriš o človeških stiskah, spet vodijo domov, k morju, k istrskim ljudem, k Človeku. saj je človeka treba zaščititi.« Zelo rada dela, zadnja leta nje- Zanimivi Izolani 187 90. jubilejno srečanje — 21. november 2018 90 ZI 90. srečanje Zanimivih Izolanov in 60. roj- besede. Kako je lepo, če smo mož beseda. Našim gostom je stni dan naše knjižnice sta nam postavila iz- beseda domovina oznaka, ki nas postavlja v socialno in druž- ziv, koga povezati v objem dveh okroglih obletnic. In smo beno okolje in danes žal izgublja svojo težo. »A beseda ima jih izbrali. To je bil jagodni izbor velike in dragocene zbirke dom v jeziku, saj je naša identiteta in temelj sporočila, zato Zanimivih Izolanov. Vsi so že bili naši gostje v minulih letih. moramo veliko znati o jeziku, besedi in vsebini, da smo lahko Povabili smo jih šest, za vsako desetletje knjižnice po enega. prenašalci besed in oblikovalci sporočil,« je rekel nekdo od Prav njih, ker so različnih poklicev, a vsak na svoj način po-njih. To je stavek, ki je ostal zapisan, kot odmev večera pa vezani z BESEDO. Vsi so radi sprejeli izziv, ki smo ga naslovili izraža mnenje vseh, četudi se ne spomnim, kdo ga je izrekel. Začaraj me s knjigo. Dorina Beržan je pesnica, Rudi Bučar Vsi gostje so tudi povezani z glasbo in peto besedo. Mef in je glasbenik, Drago Mislej Mef je novinar, glasbenik, Ježkov Rudi sta glasbenika, Vanja uči kitaro, Robert je zapriseženi nagrajenec, Vanja Pegan je pisatelj in pesnik, Robert Turk je oboževalec Franka Zappe in je del skupine Yahozna, ki igra biolog, naravovarstvenik, kolumnist in Neva Zajc novinarka. izključno skladbe Franka Zappe, nekaj Dorininih pesmi v na-Vsi so se s knjigo srečali v zgodnjem otroštvu in ljubezen do šem narečju je uglasbil Enzo Hrovatin in zvenijo čudovito, nje traja še danes, radi berejo, knjiga jim prinaša sprostitev, midve z Nevo pred mikrofonom sicer ne pojeva, na kakšni pogosto tudi navdih. Vsi so s seboj prinesli knjige, ki so jih fešti pa si drzneva biti kaj več kot zgolj back vokalistki. Govo-zaznamovale, in iz njih prebrali odlomek. Vanja Pegan nas rili so nam tudi o svojih muzah. Mefove znajo biti, presenetlji-je nagovoril kar z odlomkom iz svoje zbirke, v kateri razmi- vo, precej prozaične, pomanjkanje časa in muza opisovanja šlja o književnosti in o tem, kako nastane knjiga. Tudi Dorina podob, da tekst lepše steče. Dorinini muzi sta Izola in ljudje, Beržan je prebrala svojo poezijo. Nevo Zajc je navdušila Ele-Vanja se po morju prevaža s svojo barčico Rosalbo in tam se ganca ježa francoske pisateljice Muriel Barbery. Robert Turk mu odpre nov svet. Pri Robertu je z besedo kot z morjem, rad bere Kurta Vonneguta, s seboj je prinesel Zajtrk prvakov je zibelka življenja, a je večina življenja v njem skrita, tudi ali Zbogom plavi ponedeljek. Mef je recitiral poezijo Maričke beseda potrebuje dolgo, da postane misel. Nevo navdihujeta Žnidaršič, ki ga je začarala v srednješolskih letih in jo je tudi tudi francoska in angleška beseda, njene novinarske muze uglasbil. Rudi Bučar nas je nasmejal brez knjige. Pogovar-pa so stiska s časom, dober sogovornik in pogosto knjiga. jali smo se o Besedi, ki je kraljica. Lepo bi bilo, če bi jo bolj Rudi ni povedal, kje prebivajo njegove muze, zapel pa nam spoštovali, se zavedali njene moči in vrednosti. Kako lahko je svojo zadnjo pesem. In spet smo skupaj povezani preživeli boli grda beseda, bolj kot klofuta, kako lahko poboža lepa lep večer. beseda, skoraj kot objem, kako težko je včasih najti prave Zanimivi Izolani 189 Jasna Čebron — 31. maj 2019 91 ZI Jasna Čebron, slovenistka in italijanistka, ki zredu ni bilo napačnih odgovorov, razen če je bil to molk. je generacijam gimnazijcev podarila ljubezen Peljala nas je tudi v kino, nam odpirala nove horizonte. do knjige in filma, neutrudna bralka, dolgoletna gostiteljica koprskih Pogovorov o branju, na katerih je bila leta 2018, Sama je v šolo hodila štirideset let, najprej kot učenka, nato prav za svoj okrogli 70. rojstni dan petdeseta gostja, nato kot dijakinja in študentka, potem kot profesorica. Ob službi tudi mesečna Osebnost Primorske primorskih medijev. Bila je bila vselej zelo dejavna, ker s tremi hčerami Uršulo, Nežo je predsednica Slavističnega društva Koper in leta 2016 so ji in Nančo, ki so vse dobile imena po literarnih junakinjah, podelili naziv častne članice Slavističnega društva Slovenije. verjetno ni bilo enostavno. Tudi upokojitev je ni ustavila, saj Kulturna prostovoljka ali prostovoljka v kulturi, to je poi- rada vodi filmske in literarne večere, od leta 2013 Pogovore o menovanje, ki ji je pri srcu. branju, dejavna je v slavističnem društvu in Kulturnem klubu Koper: »Živim bogato življenje, čeprav nisem bogata. Delam Na koprski gimnaziji je bila tudi moja profesorica sloven- prostovoljno in se srečujem z globokimi ljudmi.« Če bi imela skega jezika in vedno nas je spodbujala, naj postanemo veliko denarja, bi organizirala glasno branje, ki se človeka še ustvarjalni govorci. Ta njen nasvet sem si dobro zapomnila posebej dotakne. Težko je verjeti, da bere po štiri ure na dan, in ga na Radiu Koper že leta dnevno udejanjam. Predavala še težje, da je naivna bralka, a se knjigi na tak naiven način je z žarom, značilnim za dobrega pedagoga, a nikoli ni mogla povsem prepusti. Izhaja iz učiteljske družine, ljubezen do li-skriti, koliko raje predava o literaturi kot o slovnici, saj je bilo terature ji je bila položena v zibelko, saj je prapra nečakinja treba tu veliko bolj slediti učnemu načrtu kot pri literaturi: »Z Simona Gregorčiča in njegove pesmi je »morala« recitirati zajetno mero branja se lahko veliko naučimo o jeziku, celo že pri treh letih. V Izolo so se preselili leta 1955 in še vedno več kot z učenjem slovnice. Dandanes je branja vedno manj, se počuti Izolanka, čeprav jo je življenje odpeljalo v Koper. zato je tudi izražanje slabše. Jezik je kot obleka. Doma smo Živela je v čudoviti hiši prav blizu parka Arrigoni, ki je bil ta-oblečeni sproščeno, kar bi lahko predstavljalo neformalni krat poln bujnih zelenih rastlin. Kot osemletno deklico jo je v dialekt. Ko pa stopimo v stik s človekom, se drugače obleče-letnem kinu začaral film Ples v dežju in ta začaranost do filma mo in obnašamo in treba je spremeniti register besednega je ni zapustila nikoli več. Za Izolo nekega »jutri« bi si želela razumevanja, še posebej, če zastopamo nekoga in smo tam v prenovljen park Arrigoni in amfiteater pod Belvederjem za njegovem imenu. Z jezikom namreč izražamo svojo kulturo.« lepe kulturne dogodke. Skoraj tako kot v tisti njeni osnov-Vedno je rada učila in sodelovala z mladimi, ki še razvijajo nošolski domači nalogi z naslovom Moj kraj včeraj, danes in svojo osebnost, zanjo je bil največji izziv učenec, ki ga je bilo jutri. »Izola je zame mesto, ki je ohranilo željo po gibanju, po treba prebuditi: »Nekaj daš in ponujaš na način, da se v njih bližini, neutesnjenih odnosih in prepričana sem, da bo tako začne prebujati želja po znanju, ustvarjanju.« Pri Jasni v ra-tudi ostalo.« Zanimivi Izolani 191 Boris Čuk — 13. junij 2019 92 ZI Boris Čuk, legenda rokometa v Izoli, ki z V šport ga je zaneslo, ker je bil drobcen fantek. Zelo zgo- novim levim kolkom odlično pleše rock'n'roll. daj je postal član mladinske reprezentance, doživel izjemne Tako ga je na Radiu Koper leta 2019 poimenoval Iztok Novak trenutke športnih zmag, a se vseeno ni odločil za študij Easy, le da je dodal še »mladi sedemdesetletnik«. Na radiu telesne kulture. V mladosti je bil tudi zagrizen tabornik in je bil dolgo tudi komentator. Zdaj ima ta legenda še kakšno z rokometom se je prvič srečal prav v svojem taborniškem leto več. A kot let ni bilo zaznati ob okrogli obletnici, jih tudi vodu. Vsi člani voda so igrali rokomet, bili so tudi sošolci in zdaj ni. Nekaterim so geni naklonjeni. Je pa res, da tudi sami so z rokometom nadaljevali tudi zunaj taborniških srečanj, ne sedijo križem rok, še posebej, če so za šport izbrali roko-na igrišču: »Takrat nismo imeli trenerja, rokometnih veščin met. Boris Čuk mu je zapisan že vse življenje, čeprav je bil smo se učili od starejših igralcev, v najboljšem primeru nas tudi predan tabornik, odlično poje in pleše in je po izobrazbi je vodil učitelj športe vzgoje. Do resnega razvoja rokometa strojni inženir. V tem poklicu ni prav dolgo delal, saj ga je srce je prišlo, ko smo se zavedli potrebe po mladem kadru in se vselej vleklo k športu. Odličen igralec, branilec, trener, ki je to namensko odločili izobraziti bodoče trenerje.« Boris je zato postal po naključju, a je ostal ter športno in človeško vzgojil poleg svoje diplome strojnega inženirja končal še višješolski generacije mladih ljudi v Izoli, posebej deklet. Še vedno je študij za rokometne trenerje, nekateri iz skupine zagnanih tudi selektor ženskih ekip do starosti 17 let. Staranje ga ne za-prijateljev pa so zaključili Fakulteto za šport. Kar nekaj imen nima, pri tem mu je v navdih srečna družina in zagotovo tudi zagnanih trenerjev je ponosno naštel, vsi so pomagali soobli-pes, ki mu ohranja kondicijo. Ko je obeležil okroglih sedem- kovati vzpon tega športa, on sam je med ustanovnimi »oče- deset let, je bila fešta v rokometni dvorani, prav takrat stari ti« izolskega rokometa. Zaradi njihovega dela je danes Izola trideset let, nepopisna in je odmevala še dolgo. Izrečenih je znana po rokometu na najvišji ravni. Dokaz več, da uspehi bilo veliko lepih misli, obiskalo ga je kakšnih dvesto ljudi, nikoli ne padejo z neba, da je zanje treba trdo delati in da je skoraj vsi, s katerimi je sodeloval na svoji športni poti. Boris pot do oznake legenda posuta s številnimi vzponi in padci: prizna, da so tekle tudi solze: »Vedno, kadar srečam svoje »Prav poraz te naredi močnejšega, treba se je naučiti, kako nekdanje varovanke, mi rade povedo, kako pomembno vlogo ga prenesti. To nam utrjuje kožo, nas naredi močne in pogu-sem imel pri njihovem osebnem razvoju. To je zame potrdi- mne, ljudi s hrbtenico.« Izola iz časa njegove mladosti in ta iz tev dobrega dela, dokaz sledi, ki sem jo pustil. To mi pome- časa njegove modrosti se ne pomembno razlikujeta, mesto ni mnogo več kot sama športna kariera trenerja slovenskih je ohranilo dušo. »Še več bi je bilo z novim kulturnim domom ženskih rokometnih reprezentanc, po kateri me poznajo.« in manj ograjami, ki jih je vsepovsod preveč. Tudi v glavah.« Zanimivi Izolani 193 Ivo Vajgl — 04. julij 2019 93 ZI »Tri ure v Izoli so zame kot terapija. Tu ljud- - Popovičih, od koder je njegova mama, opisuje življenje v je nimajo nobene potrebe po vzvišenosti, so številnih geografskih in političnih pokrajinah desetih držav, v pristni.« Tako nas je v knjižnici, potem ko je 4. julija 2019 katerih je služboval v več kot dvajsetih letih življenja v tujini. slovesno prerezal trak novega knjigomata Mestne knjižnice Izola, nagovoril Ivo Vajgl. Čeprav v Izoli ni čisto zares doma, V knjižnici nam je pripovedoval o času razpada Jugoslavije, ni bil prvi gost »iz tujine«, ki smo ga gostili na naših večerih. Z nastajanju nove domovine, nove diplomacije, zgodbe o tem, Izolo je močno povezan, posvojil jo je, tu kupil stanovanje in kako so se slovenski diplomati v novo diplomatsko službo se udomačil. Tu je v knjižni zbirki Potisk našega tednika Man-naše nove države vključili hitro, profesionalno in domoljub- drač izšla njegova knjiga Posebno slab ali samo navaden dan no. Pripovedoval je o življenju in delu v tujini, stikih z ljudmi, v Strasbourgu. Besede za vabilo na to srečanje so se mi zapi-umetnostjo, ki ga je navdihovala, kjerkoli je služboval. O red- sale kar same. Človek, ki je življenje posvetil Sloveniji. Trst, kih slikah, pravih draguljih, ki jih je za zmerno ceno odkril na Bonn, Cleveland, Beograd, Stockholm, Dunaj, Berlin, Bruselj, avkcijah v tujini. Tudi o ljudeh v naši politiki, ki jih elegantno Ljubljana, Izola – to so postojanke novinarja, diplomata, poli-poimenuje »težavni«. In se spet vrne k Izoli in Mefu, ki je zanj tika, človeka. Ob branju knjige spoznamo tudi njegove manj »okras in zidak te skupnosti«, ter pomenu pisanja kolumn: znane plati: ljubezen do likovne umetnosti, kuhanja, glas- »Ogromno mi je pomenilo. Ko sem pisal za Mandrač, sem se be, predvsem pa človeškost in tudi karizmatičnost v vsem, počutil resnično svobodnega.« kar je v življenju počel in za kar so ga, posebej za njegova prizadevanja za mir, tudi pogosto nagradili. Zadnja v nizu Ivo Vajgl je sicer diplomiral na Biotehniški fakulteti v Lju- nagrad, morda posebej dragocena, je nagrada katalonske bljani, a je že v študijskem času odkril novinarstvo, postal vlade takrat evropskemu poslancu Ivu Vajglu (Alde/DeSUS), urednik Katedre in Tribune, njegova prva služba je bilo dopi-ki je v Evropskem parlamentu vodil skupino Platforma dialog sništvo Tanjuga za Slovenijo v Ljubljani, nato je bil dopisnik EU; križ sv. Jordija za zasluge v prizadevanjih za neodvisnost RTV in Dela v Trstu, Tanjuga v Bonnu, svojo diplomatsko pot Katalonije je drugo najvišje odlikovanje. Vabilo na srečanje pa je začel kot generalni konzul SFRJ v Clevelandu. In potem v Izoli ga je doletelo v Bruslju na dan selitve, ko se je iztekel je bilo, tudi po razpadu nekdanje skupne domovine, vidnih njegov desetletni mandat evropskega poslanca in se je začel diplomatskih in političnih funkcij za nekaj strani te knjige. bolj umirjen življenjski čas, v katerem je tudi več Izole. Knjiga Vedno je bil načelen in vedno je na prvo mesto postavljal je zbirka njegovih kolumn ali morda bolj črtic, ki jih je pisal človeka, si prizadeval za mir in rešitve sporov ter pravico do od junija 2006 do februarja 2019 in objavljal v Mandraču, njen samoodločbe narodov. Na prvo mesto postavlja Kantov ka-drugi del pa opisuje čas, ko je bil veleposlanik v Clevelandu, tegorični imperativ: »Ravnaj tako, da bo vsako dejanje lahko Stockholmu, ki je bil zanj zaradi »udobne neopaznosti« nje-postalo obči zakon.« gov najlepši čas, opisuje leta otroštva in morja v Konavlah Zanimivi Izolani 195 Bojana in Lucio Gobbo — 12. september 2019 94 ZI Na koncu večera sta Bojana in Lucio za nas celo tango partnerska terapija, ki bi lahko bil moj projekt ob zaplesala tango. Ples, ki je kot objem. »V na-bližnji upokojitvi,« pove Bojana, zdaj že sveže upokojena. Vse šem vsakdanu je premalo objemov,« nam pove Bojana, ki je življenje veliko delata. Lucio je navdih za svoj poklic dobil že po poklicu psihologinja in psihoterapevtka in je s svojim Lu-pri petnajstih, ko je bratu pomagal z osvetljavo umetniškega ciom, upokojenim elektroinženirjem, že skoraj vse življenje, projekta, z enako strastjo je kasneje skrbel za osvetljavo in od zaključka osnovne šole. V vabilo za druženje z njima smo opremo velikih dogodkov in projektov, diskotek in podobno, zapisali, da je zadnjih dvajset let njuno življenje povezano s šest let je bil tudi tehnični direktor podjetja Inde v Kopru. tem čudovitim plesom, da plešeta, nastopata, učita, orga- Vse življenje pa je družbeno in politično dejaven, trikrat je bil nizirata, sta aktivista in tango DJ-ja. V Izolo sta že pred leti občinski svetnik, je član predsedstva SD v Izoli, predsednik prinesla svež veter univerzalnega plesnega jezika. ZZB NOB Izola, predan Rdečemu križu Izola, zdaj tudi njihov predsednik. Bojana je kot dolgoletna psihologinja na Centru Vedno sta rada plesala, a tango ju je povsem prevzel. Le kaj za socialno delo v Izoli, nekaj časa tudi kot direktorica in na-je v njem tako čudežnega, sem ju vprašala: »Tango je ustvar- zadnje kot psihologinja v Centru za socialno delo v Piranu, jalen ples, ki ga plesalca ustvarjata sproti in z občutkom, s obraze človeške stiske vedno videvala na štiri oči. Težave ljudi poslušanjem glasbe. Seveda se je treba naučiti ponavljajo-nimajo skupnega imenovalca, toliko jih je kot ljudi: »Obču- če sheme, figure in korake ter osvojiti ritem. A od tod dalje dujem pa pogum ljudi, ki v stiski poiščejo pomoč, saj je to igra ključno vlogo zaupanje med plesalcema, sproščenost, dejanje poguma in prvi korak k rešitvi.« Svoje znanje prepleta prepuščanje glasbi. Plesišče, kjer plešejo tango plesalci, pos-s kolegi v mednarodnem prostoru in poučuje psihoterapijo tane prizorišče za prave umetnine, ki jih spleteta soplesalca na Evropskem inštitutu za realitetno terapijo v Kranju. v plesnem dialogu.« Tango sta spoznala na tečajih latinskoa- meriških plesov, nadaljevala na tečaju tanga milonga v Trstu Luciova družina je bila v Izoli zelo znana, njegov oče Gino in dobro pripravljena odšla v domovino tanga, Buenos Aires, je bil ustanovitelj Mehanotehnike, mama Graziela pa dejavna kjer se je ta ljubezen še poglobila, kot tudi želja po širjenju na številnih področjih in morda je Lucio to željo po udejstvo-znanja in lepote plesa med druge ljudi. Bojana in Lucio sta vanju podedoval po njej. Oba imata rada Izolo, ki je bolj poča- že od leta 2004 organizatorja rednih milong in tečajev v Izoli, sna od sosednjih mest, vendar ima dušo: »Hitenje bi jo odda-sama pa nanje potujeta in plešeta tango po svetu. Povsod ljilo od ljudi. Želim si, da bi v razvoju mesta našli načine, ki bi spoznavata ljudi, med katerimi je univerzalni jezik poveza-ljudi povezovali med seboj.« Lucio še doda: »Izola je najboljše nosti ples. Ne sprašujejo se po poklicih, statusu, dovolj je le mesto na svetu, prijetna za življenje, saj ima vse, staro mesto ime: »Tango ima tudi psihoterapevtski učinek, saj med ple-in novi del, a tudi vasi in morje, kjer je v stiku z vsem svetom. som čutimo zaupanje do soplesalca, sproščenost, objem, kjer Vse ostalo je odvisno od ljudi.« čutimo drug drugega in je zdravilo za dušo in telo. Obstaja Zanimivi Izolani 197 Radivoj Nardin — 28. november 2019 95 ZI Radivoj Nardin je direktor Splošne bolnišni- šolanja od končane poklicne trgovske, srednje ekonomske, ce Izola že od leta 2014 in jo vodi zelo uspešno. magisterija in skoraj že doktorata iz menedžmenta. Tako uspešno, da je postala v Sloveniji zgled. Leta 2019, ko je bil naš gost v knjižnici, ga je takratni minister za zdravje prosil Vmes pa je zelo veliko delal, nabiral je podjetniško kilo-za pomoč – sočasno vodenje bolnišnice v Šempetru, ki se je metrino, ukvarjal se je s prevozništvom in takrat že deloval utapljala v rdečih številkah in pogosto menjavala direktorje. v bolnici kot član sveta zavoda, kjer je dobro spoznal njeno Da je dobrih osem mesecev zmogel vse to, sta bili zaslužni delovanje in ustroj. Morda je prav ta podatek ljudem manjkal, dve predani ekipi, tista izvrstno utečena v domači bolnici v ko so se čudili ob njegovem imenovanju, kasneje pa uspe-Izoli in tista na novem delovnem mestu. A naš gost je bil v hom ob okrevanju ustanove, ki je bila ob njegov prevzemu času, ko je to zgodbo s previdnim optimizmom šele začenjal. v manj rožnatem stanju. Čudili so se tudi napredku na vseh področjih, ki je našo bolnico spremenil v zgodbo o uspehu. Čeprav živi v Izoli že vse življenje, o njem kot človeku ne Odločil se je, da je odpuščanje ljudi zadnja od možnosti: »V vemo veliko. Da je bil dolgo tabornik našega rodu Jadranskih omarah nisem iskal okostnjakov. Moj pogled je bil usmerjen stražarjev v skupini Delfini, da zna s svojimi rokami in glavo v analizo stanja ob prihodu in v prihodnost. Najtrši oreh je bil narediti veliko vsega, da je že nono, kot tudi, da je kot Izolan prepričati zaposlene, da se je treba prilagoditi sistemu in v poročil Pirančanko, pa sem izvedela z nekaj truda in z njego-tem okviru narediti največ. Seveda uspeha ne bi bilo, če ne bi vo odprtostjo v pogovoru. Kot otrok je živel v središču Izole, bil sposoben ustvariti ekipnega duha med zaposlenimi, med v blokih ob kinu, prvih korakov podjetnosti pa se je naučil ljudmi ni manj- in večvrednih, vsi so enaki in vsak prispeva med igro na ulici: »Ker so bili vsi moji prijatelji višji od mene, svoj košček v mozaik uspeha naše bolnišnice.« Še posebej sem ta primanjkljaj v višini nadoknadil z besedami in se tako pomembno se mu zdi postavljati okvire, cilje in izzive, ki ljudi učil temeljev menedžmenta,« pove v smehu. Njegov predani motivirajo. Delo ima rad, morda je celo deloholik, ki pa si odnos do dela in do ljudi pa ima korenine doma. Odraščal zna vzeti čas za počitnice in dolg dnevni sprehod s psom. je v veliki družini s tremi otroki: brat Marino živi v Durbanu Doma ga podpira družina, žena in dva odrasla otroka, rad je v Južni Afriki, a vsako leto pride domov za mesec dni, sestra nono. V službi pa ima, pravi, neverjetno ekipo: »V tako velikih Tatjana živi v Izoli. Očeta, ki je vozil tovornjak Delamarisa, projektih, kot je bolnišnica, en sam človek ne pomeni nič, smo poznali vsi, mama ga je naučila tudi gospodinjskih ve- če z njim ni prave ekipe.« Izolo ima neskončno rad, rad je ščin, ki ga še danes sproščajo in se jih ne brani. V osnovni šoli družbeno in politično dejaven, nekoč je bil tudi kandidat za je bil odličen učenec, skoraj prelahka se mu je včasih zdela, župana: »Včasih sem si za Izolo želel hitrejšega razvoja, zdaj malo se mu je zataknilo na gimnaziji, kjer so ga poleg šole cenim zmernost in prijetno vzdušje pri poslovanju, v politiki, zanimala tudi dekleta in se je prepisal ter obrnil smer in način v mestu in zasebnem življenju.« Zanimivi Izolani 199 Miriam Feder — 27. februar 2020 96 ZI Na prvi pogled se zdi precej nenavadno, da je pri pripravi uradnih sprejemov, državnih proslav, predaji urejena gospa, ki v visokih petah z lahkoto ob-akreditivov tujih veleposlanikov v Sloveniji in še veliko dru- vlada diplomatski parket in številna skoraj filigranska pravila gih dogodkih, ki kljub navidezni enostavnosti potrebujejo obnašanja – od leta 1996 je namreč zaposlena na Protokolu dolge in skrbne priprave. Z diskretnostjo, ki je pomembna za Republike Slovenije in na najvišjih vrhovih države kot sekre-takšno delo, a značilna tudi za Miriam, nam je pripovedovala tarka protokola ureja srečanja, ki jih gledamo na televiziji o obisku kraljice Elizabete v Sloveniji, ki je pregled častne – igra bas kitaro. Enako nenavadno se zdi, da se takrat, ko čete začela malce prehitro, saj je preslišala začetek himne. ima zrak 12 stopinj in morje 11 pozimi kopa v morju in že Nasmejali smo se pripovedi o tem, kaj se ji je zgodilo v Libiji leta obiskuje zelo intenzivno fitnes vadbo. A človek je skoraj leta 2009: »Tam nismo imeli stalnega predstavništva in bilo vedno bitje presenečenj. je precej stresno, saj nismo vedeli, kaj nas čaka. Kot veleva praksa, smo šli v »predhodnico«, kamor gre predstavnik pro- Miriam Feder se je nekoč pisala Sorgo, je pripadnica itali- tokola pred obiskom, da lahko uradni obisk pripravimo do janske manjšine, obiskovala je italijansko osnovno šolo in potankosti. Predstavniki države gostiteljice so me prosili, ali gimnazijo, z najvišjimi ocenami diplomirala na Univerzi v Tr-lahko preverim, kako zveni naša himna Zdravljica v izvedbi stu iz tolmačenja za slovenski, italijanski, angleški in španski njihovega orkestra. Seveda sem imela s seboj note in besedi-jezik ter kasneje pridobila še znanstveni magisterij iz držav- lo, imam tudi glasbeno znanje in tako smo izvedbo popravili. nih in evropskih študij v Ljubljani. A za uvod v naš klepet je Naša himna je potem v uradnem delu zvenela spodobno. Pri prijela v roke bas kitaro in s skupino Ol aloun, v kateri igra in vsakem dogodku pomagajo jasna pravila, ki so z leti manj poje tudi njen sin Mark, zaigrala. V javnosti so se po mnogih toga, in takrat ko se kljub vsemu kaj zalomi, je treba biti vajah predstavili prvič. Glasba jo spremlja že vse življenje. V pripravljen na vse in znati odreagirati hitro in povsem ne- mladosti je igrala klavir, pela je v dekliškem pevskem zboru opazno.« in igrala v dramskem krožku matične italijanske skupnosti v Izoli; glasbo posluša tudi med vsakodnevno vožnjo v službo »Kaj je večno?« jo vprašam: »Tisto, kar v javnem politič- v Ljubljano že 24 let. Kot študentka je sodelovala s TV Koper - nem diskurzu vse bolj izginja, to je spoštovanje do sočloveka Capodistria, prevajala in urejala je podnapise različnih oddaj in kultura dialoga. To je osnova za vse odnose.« Izolo ima in se po diplomi pogumno obrnila na slovenski parlament z rada, tu je njen dom. Svojega angleškega moža je spoznala vprašanjem, ali morda potrebujejo prevajalko. Napotili so jo med izpopolnjevanjem angleščine v Londonu, Martin se iz v protokol in tu je ostala. Ukvarja se s pripravami in izvedbo občinstva po italijansko oglasi, da je tu njegov dom. Dom, protokolarnih dogodkov uradnih in delovnih obiskov tujih kjer govorijo italijansko, angleško in slovensko. državnikov pri nas in naših v tujini ter po Sloveniji, sodelu- Zanimivi Izolani 201 Nada Jerman — 18. junij 2020 97 ZI Nada Jerman je naša cvetličarka že vrsto Cvetličarno je od mame uradno prevzela leta 1989, in ko je let, in čeprav živi v Dekanih, gre domov samo vzela vajeti v svoje roke, je spremenila skoraj vse – podobo in spat, saj je njen dom Izola. Tu preživlja vse dni v tednu, vrata organiziranost cvetličarne, njeno estetiko, celo dobavitelje je cvetličarne niso zaprta niti ob nedeljah. Cvetličarno Mimi je zamenjala. Nova odgovornost ji je podarila tudi večjo svobo-odprla njena mama, ki so jo klicali Mimica, od tod ime Mimi; do. Zdi se, da je svoji hčerki, ki se je tudi podala na mamino na tem mestu, v Drevoredu 1. maja blizu kina je že vse od leta pot, drugačna mentorica. Uči jo, a ji pušča več svobode. V 1966. Ko je bila Nada majhna punčka, je celo spala v košari cvetličarstvu je svoboda pomembna, saj je to čudovit in zelo pred cvetličarno, na soncu med rožami, kot da je na razstavi. ustvarjalen poklic. Trendi se z leti sicer spreminjajo, a pri nas ob morju jim ne sledimo z veliko hitrostjo. Vpliv bližnje Italije, V Izoli je hodila v vrtec in osnovno šolo, domače naloge je ki je zagotovo številka ena na področju mode, v floristiki pa delala v cvetličarni. Bila je odlična učenka, sanjala je o štu-zaostajajo, se je dolgo držal tudi pri nas: »Italijani imajo radi diju novinarstva ali prava, pa se je obrnilo drugače. Morda je velike šopke z metri ovojnega papirja in velikimi pentljami, imela prste vmes mama, a v osnovni šoli so ji svetovali nada-kar so drugod že zdavnaj opustili. Danes so šopki brez ne- ljevanje šolanja v kmetijsko-živilski stroki. Iz uporništva se je potrebne navlake, naravni. Ljudje si včasih še vedno želijo v drugem letniku v Celju na isti šoli prepisala na drugo učno tega preživetega stila, a se premika na bolje. Zelo radi imajo smer, cvetličarstvo. Očitno ji je bilo nadaljevanje mamine de-manjše bidermajer šopke.« Razlika v miselnosti ob nakupu javnosti usojeno in tudi z uporniškim dejanjem je bila tako le cvetja se pozna tudi med regijami: »Pri nas ljudje še vedno še korak bližje cvetličarni. Takoj po zaključeni šoli je začela rečejo, naj izdelam šopek za določen znesek, drugod cena ni delati v domači cvetličarni, čeprav je imela možnost oditi v bistvena. A mislim, da tu ne gre za radodarnost kupca, pač slavni San Remo, kjer bi lahko vodila rastlinjak nageljnov. To pa moč navade.« Nadi se simbolika cvetja in pomen barv zanjo ni bila žrtev, pač pa zavestna odločitev. Kdo ve, morda ne zdita bistvena. Najbolj pristni kupci so najmlajši: »Otroci je bilo to v zvezdah zapisano že takrat, ko je v drugem razredu vedno izberejo rumene vrtnice. Izberejo cvet, ob katerem osnovne šole stranki sama pripravila prvi šopek nageljnov? jim zaigra srce.« Lepo ga je naredila, ni ga pa znala zaračunati: »Še dobro, da je bilo to naročilo zveste stranke, ki mi je tudi razložila, kako Z leti je Nada postala svojevrstna kronistka življenja v Izoli, pravilno zaračunati šopek. Od takrat naprej še danes raču- spoznala nas je ob nakupu cvetja v trenutkih sreče, a tudi nam na isti način.« Le nekaj let kasneje je v mamini odsot- bolečine in žalosti. Pravi, da se Izola v svojem bistvu ni veliko nosti sama za občinsko proslavo izdelala lovorov venec, ki v spremenila. Ljudje znajo stopiti skupaj, ko je treba, in znajo cvetličarstvu velja za mojstrski izdelek. Nihče ni opazil razlike, pomagati drug drugemu: »In prav v teh trenutkih se Izola in še mama jo je zaznala zgolj po pisavi na posvetilu. njen duh pokažeta v vsej veličini. Izola je mesto z dušo.« Zanimivi Izolani 203 Zahvala za skrb v času koronavirusa — 24. junij 2020 98 Zanimivi Izolani so prvič postali »občinska in imel je prav. V prvem valu smo se v Izoli lahko pohvalili, da ZI proslava« na predvečer državnega praznika, imamo le štiri obolele, v drugem valu pa je bila zgodba pre-24. junija 2020 na Manziolijevem trgu. Ta do- cej drugačna. A naš zdravstveni dom in njegovi zaposleni so godek je bil poseben zaradi protivirusnih ukre- delovali organizirano, hitro in učinkovito, v dobro občanov in pov, in ker smo vsebino namenili počastitvi tistih ustanov in z dovolj zaščitne opreme. Matjaž Gergeta, vodja vzdrževanja posameznikov, ki so v prvem valu soočanja s covidom poskr-na Komunali Izola, je povedal, da so bile hude poplave leta beli za varnost Izolanov. Priznam, nenavadno je bilo na odru 2019 močna izkušnja za vse nas, posebej za komunalo. gledati občinstvo z maskami na obrazu. Obudili smo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna, In potem je leta 2020 prišel covid. Izola je bila med prvimi in na čas, ko si je izborila svojo neodvisnost. A vse, kar je med v Sloveniji, kjer smo zaprli otroška igrišča, prvi smo začeli z nas prinesel covid, ni primerljivo z osamosvojitveno vojno. razkuževanjem javnih površin in predvsem z ozaveščanjem ljudi, kaj nas čaka. Bilo je veliko dogajanja, kjer je bila ko- Covid-19 je ustavil Človeštvo, ustavil je Svet, bil je in še ved- munala vitalnega pomena. Čas, ki smo ga preživeli doma, je no je neznan in neviden sovražnik. A nas je kot ljudi povezal tekel drugače. Izolacijo smo izkoristili za generalna čiščenja, na številnih ravneh. To povezanost Izolani skozi zgodovino kar je delo komunale obremenilo, bilo je tudi ogromno ko-poznamo iz porazov in zmag. Tudi borba z virusom nas je po- sovnih odpadkov. Naši gasilci delujejo v dveh društvih, v Izoli vezala, zato smo na odru predstavili sedem ustanov in sedem in Kortah, obe pod Gasilsko zvezo Izola, ki jo vodita predse-sogovornikov, ki so takrat delovali z roko v roki, povezani v dnik Evgen Lovrečič in poveljnik Simon Felda, ki je bil ta dan krizni štab. 16. marca 2020 ga je ustanovil župan Danilo Mar-z nami. Bili so nepogrešljivi pri marsičem, njihovo vozilo pa kočič in ta štab je bil v slovenskem merilu z marsikaterim je z glasbo in obvestili iz zvočnikov prinašalo tudi upanje. V ukrepom inventiven ali celo prvi. Srečevali so se vsak dan Domu upokojencev Izola je doma srčnost in samo predane-pred občino, na zraku in z maskami na obrazih. Delo civilne mu delu 107 zaposlenih se lahko zahvalimo, da se v prvem zaščite nam je predstavil Zdenko Deželak, ki sveže upokojen valu ni zgodila virusna bomba, v drugem pa, ko se je, so jo v tistih dneh še niti ni dobro odložil uniforme komandirja tudi z zunanjo pomočjo gasilcev in civilne zaščite obvladali, Policijske postaje Izola, ko je že moral prevzeti vajeti civilne kot se spodobi. A takrat smo bili na začetku in socialna de-zaščite in pomembno koordinacijo v hudi, za vse nas novi lavka Maria Sorgo Brec je govorila o stiski zaradi izoliranosti zgodbi. Delo Rdečega križa nam je predstavila Branka Požar, njihovih varovancev, ki se s časom žal ni zmanjšala. Župan ki jo kot dobro vilo poznamo vsi Izolani. Brez prostovoljcev Danilo Markočič je povedal, da so ta čas na občini izkoristili ne gre in v tistem času sta delovali dve posebni telefonski za izdajo Kataloga obrti v Izoli, predvsem pa se je zahvalil številki za dostavo nujnih potrebščin na dom in za zagota-vsem Izolanom, ki smo razumeli, da je soočanje z virusom vljanje varstva na domu. In spet se je pokazalo, da je v slogi tek na dolge proge, ki potrebuje enotnost in povezanost. To moč. Direktor Zdravstvenega doma Izola, Evgenij Komljanec, pa znamo, kajne? nas je na samem začetku svaril pred virusom, ni bil optimist Zanimivi Izolani 205 Marina Hrs — 17. september 2020 99 ZI Marina Hrs je predana poslanstvu knjižnice pozne starosti. Živ dokaz, kako radi imamo našo knjižnico, in ljudem. Že več kot trideset let je direktorica smo Izolani sami, ki smo si knjige leta 2004 ob njeni selitvi v Mestne knjižnice Izola, to je njen zadnji mandat pred upoko-sedanje prostore v živi človeški verigi podajali iz rok v roke: jitvijo. Njena študijska pot je bila ovinkasta, diplomirala je »Vključenih je bilo veliko prostovoljcev, podjetij, občinskih novinarstvo na Fakulteti za družbene vede, a jo je življenje in državnih predstavnikov, sama človeška veriga skozi Izolo odneslo med knjige in bralce. Rada ima življenje, rada se uči, je bila dolga kar 900 metrov, kar je bil tudi velik logistični vsako leto česa novega, od pletenja košar, do kaligrafije ali zalogaj, a je bilo ob pomoči občine vse odlično izpeljano. Ne izdelave hidrolatov. Je mama treh otrok in že dvakrat nona morem pozabiti povezanosti Izolanov, pripravljenosti storiti in kot gostji pogovora sem edino njej lahko rekla: »Dobro-nekaj skupaj za skupno dobro.« To ljubezen do knjige, besede došla doma.« Prav ona je leta 2004 zagnala projekt Zanimivi in povezanosti pokaže Marina na različne načine. Morda je Izolani, ki ljudi tega mesta povezuje že dolga leta in je v tem najsrečnejša takrat, ko pripoveduje pravljice, ko obiskoval-edinstven v Sloveniji. Knjižnica vsako teh zanimivih človeš- cem ali starostnikom v domu upokojencev pripravi potopisno kih zgodb zapiše, digitalizira ter objavi na spletnem portalu predavanje s svojih družinskih potovanj. Kamra, ki združuje domoznanske vsebine kulturnih ustanov z vse Slovenije. Tu jih ljudje radi berejo; v vseh teh letih so V knjižnici se Marina počuti kot doma in ta občutek doma dosegle šesto mesto po branosti med vsemi slovenskimi di- želi s sodelavci pričarati vsem Izolanom. Kaj vse je knjižnica, gitaliziranimi zbirkami. jo vprašam in tako jo opiše: »Je prostor učenja, srečevanja, druženja, prostor, kjer je znanje dostopno vsakomur, je usta- V tako dolgih letih vodenja knjižnice se je nabralo veliko nova za vse generacije ljudi z različnimi okusi, potrebami, je projektov s predznakom »prvi«. Že leta 1994 je bila naša kot živ organizem, ki se razvija in raste skupaj s potrebami knjižnica med prvimi, ki je prešla na računalniško obdelavo okolja.« Vsi uspehi knjižnice očem niso vidni takoj, četudi so gradiva, od leta 1998 je vključena v projekte neformalnega nagrajeni z državnimi in občinskimi priznanji. V knjižnici čas izobraževanja, imela je svoje Središče za samostojno učenje drugače teče ali se nam le tako zdi. Marina je z doseženim in Borzo znanja za celotno Primorsko ter dostop do interneta. zadovoljna, vsi pa si želimo večjo knjižnico, saj je za 90 ti-Digitalizirali so nekaj dragocenih zbirk, od starih razglednic soč enot gradiva in razvojne vsebinske želje že zdavnaj predo tovarniških časopisov, imajo izjemno zbirko starih igrač, majhna: »Kultura nastavlja ogledalo enoumju, dala nam je ure pravljic, raznolike študijske krožke, vitrine ustvarjalnosti, jezik, širi nam obzorja.« A potrebuje tudi prostor. Ta misel razstave in še veliko drugega. Za vse našteto je potrebna me prešine vsakokrat, ko vstopim v njeno pisarno, prepolno uigrana ekipa ljudi, a brez dirigenta ni dobro zvenel še noben knjig, ki bi jih morda že zdavnaj morala odpisati, a se od njih orkester. V knjižnici te knjiga najde ali ti njo, od otroštva do ne zmore posloviti, ker jih ima rada. Zanimivi Izolani 207 Kazalo Babič Agnese 150 Gerk Bogdan 56 Baloh Anton 116 Gobbo Bojana in Lucio 196 Benčič Dora 68 Gombač Srečko 44 Benčič Nataša 108 Grahek Zvonko 40 Bertalanič Francka 38 Gregorčič Nevenka 26 Beržan Dorina 96 Grižonič Remigio 94 Bolje Aleš 180 Božič Suzana 156 Hrovatin Enzo 124 Brezavšček Dare 30 Hrs Marina 206 Bučar Leon 152 Hrvatin Lilijana 130 Bučar Rudi 28 Buić Mirna in Toth Erik 128 Ivančić Mirela 106 Chicco Hajdin Selma 58 Jakomin Rajko 46 Cilenšek Maja 102 Jereb Andrej 146 Jerman Nada 202 Čebron Jasna 190 Jovanović Klarisa 70 Čuk Boris 192 Jurinčič Edelman 184 Juriševič Anton 80 Depangher Nelfi 34 Dernikovič Andrej 32 Kleva Ivančić Rok 76 Dežjot Zorko 54 Klokočovnik Tomislav 64 Dolher Žiga 92 Kobal Boris 162 Kobal Janez 148 Ećimović Timi 138 Kocjančič Ervin 164 Evačić Ivica Ivek 170 Kocjančič Sandra 158 Kolenc Igor 114 Fatur Mojca 66 Korenika Miran in Matej 112 Feder Miriam 200 Kralj Lara 86 Filipi Goran 48 Kralj Marjan 154 Filiput Darko 110 Križ Aljoša 120 Flego Lorella 134 208 Zanimivi Izolani Ljubič Martina 88 Slekovec Dagmar in Lorbek Jožef Jošt 100 Aleksander 78 Lovrečič Mirando 42 Steinbacher Koni 20 Markočič Danilo 126 Škrlič Nevio 98 Miklobušec Branko 22 Šolaja Mara 182 Mislej Drago Mef 144 Miško Judita 60 Turk Robert 142 Morato Nada 24 Motoh Marjan 84 Uršulinke 12 Nardin Radivoj 198 Vajgl Ivo 194 Nastovski Slavica 62 Val Eta 118 Višnjevec Tuljak Marisa 104 Orlač Mirko 172 Ostrouška Vlado 136 Zahvala za skrb v času koronavirusa 204 Pečan Breda 16 Zajc Neva 36 Pegan Vanja 52 Zaro Bruno 140 Popovski Marjetka 90 Prešern Rozana 176 Žbogar Vasilij 10 Pušpan Elizabeta in Alen 122 ŽPZ Sinji galeb 160 Živulović Srdjan 166 Radojevič Zvonka 168 Žiža Felice 178 Raspolič Claudia 186 Žlogar Anton 74 Ražman Celestina 72 Rodin Ana 82 21. jubilejno srečanje 50 Rutar Sara 174 90. jubilejno srečanje 188 Saliji Adnan in Tadžedin 18 Sau Silvano 14 Simonovič Branko 132 Zanimivi Izolani 209 Pomagali ste knjigi na pot v pravem trenutku. Hvala vam. 210 Zanimivi Izolani Pokrovitelji Zanimivi Izolani 211 Nataša Benčič Zanimivi Izolani 100: portreti 2004–2020 Izdala in založila: Mestna knjižnica Izola, Italijanska samoupravna narodna skupnost Izola Zanju: Marina Hrs, Marko Gregorič Spremne besede: Drago Mislej Mef, Marina Hrs, Agnese Babič, Nataša Benčič Prevod: Mirjana Kramarič Francé Lektoriranje: Senija Smajlagić, Mirjam Jug Ostrouška Fotografije: Remigio Grižonič, Saša Sergej Merkandel (Nada Morato), arhiv Občine Izola (Igor Kolenc), Tomaž Primožič (Ervin Kocjančič) Fotografija na naslovnici: Remigio Grižonič Risbe: Nana Posega Oblikovanje in prelom: Moare 1. spletna izdaja Izola, 2021 Izdajo knjige so omogočili: Občina Izola, Mestna knjižnica Izola, Italijanska samoupravna narodna skupnost Izola Vse pravice pridržane. http://www.izo.sik.si/images/Zanimivi_Izolani/Zanimivi_Izolani_100_portreti_2004-2020.pdf 212 Zanimivi Izolani Ja, drugačni smo. Biti Izolan je res stanje duha. Sì, siamo diversi. Essere i(I)solani è una condizione dello spirito. Babič Agnese / Baloh Anton / Benčič Dora / Benčič Nataša / Bertalanič Francka / Beržan Dorina / Bolje Aleš / Božič Suzana / Brezavšček Dare / Bučar Leon / Bučar Rudi / Buić Mirna in Toth Erik / Chicco Hajdin Selma / Cilenšek Maja / Čebron Jasna / Čuk Boris / Depangher Nelfi / Dernikovič Andrej / Dežjot Zorko / Dolher Žiga / Ećimović Timi / Evačić Ivica Ivek / Fatur Mojca / Feder Miriam –2020 / Filipi Goran / Filiput Darko / Flego Lorella / Gerk Bogdan / Gobbo Bojana in Lucio / Gombač 2004 Srečko / Grahek Zvonko / Gregorčič Nevenka / Grižonič Remigio / Hrovatin Enzo / Hrs Marina / atti Hrvatin Lilijana / Ivančić Mirela / Jakomin Rajko / Jereb Andrej / Jerman Nada / Jovanović Klarisa eti/ritr Zanimivi Izolani portr / Jurinčič Edelman / Juriševič Anton / Kleva Ivančić Rok / Klokočovnik Tomislav / Kobal Boris / Kobal Janez / Kocjančič Ervin / Kocjančič Sandra / Kolenc Igor / Korenika Miran in Matej / Kralj Lara / Kralj Marjan / Križ Aljoša / Ljubič Martina / Lorbek Jožef Jošt / Lovrečič Mirando / Markočič Isolani Interessanti Danilo / Miklobušec Branko / Mislej Drago Mef / Miško Judita / Morato Nada / Motoh Marjan / portreti/ritratti 2004–2020 Nardin Radivoj / Nastovski Slavica / Orlač Mirko / Ostrouška Vlado / Pečan Breda / Pegan Vanja / Popovski Marjetka / Prešern Rozana / Pušpan Elizabeta in Alen / Radojevič Zvonka / Raspolič Claudia / Ražman Celestina / Rodin Ana / Rutar Sara / Saliji Adnan in Tadžedin / Sau Silvano / essanti Simonovič Branko / Slekovec Dagmar in Aleksander / Steinbacher Koni / Škrlič Nevio / Šolaja Mara / Turk Robert / Uršulinke / Vajgl Ivo / Val Eta / Višnjevec Tuljak Marisa / Zahvala za skrb v času koronavirusa / Zajc Neva / Zaro Bruno / Žbogar Vasilij / Ženski pevski zbor Sinji galeb / Živulović Srdjan / Žiža Felice / Žlogar Anton / 21. jubilejno srečanje / 90. jubilejno srečanje Zanimivi Izolani/Isolani Inter Nataša Benčič