/ R E V I J A Z Z B Z A V R E D N O T E N O B S LO V E N I J E / B E S E D A 29 9 772463 821805 cena 3 eur Letnik IV ISSN 2463-8218 marec 2018 Kolumna / Jože Poglajen Slepilni manevri okrog Slovenske vojske Kolumna / Martin Premk Prepoved nacističnih simbolov Aktualno / Cvetka Hedžet Toth Klic k uporu S T R A N 6 S T R A N 7 S T R A N 9 Zgodovinski dogodek v Ogleju marec 20182 A K T U A L N O Predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Tit Turnšek in pred- sednica Vsedržavnega združenja partizanov Italije (ANPI - VZPI) Carla Nespolo sta v občinski dvorani v Ogleju v Italiji 3. marca pod- pisala dogovor o koordinaciji delovanja organizacij ZZB NOB Slove- nije in ANPI - VZPI na slovensko-italijanskem obmejnem območju. Udeležence zgodovinskega dogodka je na občini pozdra-vil župan Gabriele Spaghe-ro. Poudaril je, da se v njiho- vi občinski dvorani razvijata demokra- cija in protifašizem. »Žal nekateri po- litiki postavljajo pod vprašaj vrednote NOB, zato jih je treba vedno znova ob- navljati. Vprašajmo se, kaj bi bilo brez partizanskega odpora proti fašizmu in nacizmu in katerim vrednotam bi se danes klanjali. Ne smemo pozabiti fa- šističnega nasilja. Ščititi moramo spo- min, mir in svobodo,« je med drugim dejal župan občine Oglej. Lodovico Nevio Puntin, predse- dnik sekcije VZPI - ANPI Oglej, pa je v pozdravnem nagovoru poudaril, da se je že v letih 1942 in 1943 v teh krajih po zaslugi Titovih enot IX. korpusa razvil in organiziral oborožen boj. Da je bil odpor močan, priča dejstvo, da je veliko mla- dih padlo za svobodo, da je veliko proti- fašistov trpelo grozna mučenja v centru za protipartizansko represijo v Palmano- vi. Ta center si je zamislil nacistični ko- misar, Gauleiter Rainer ob pomoči Odi- la Globočnika, ki mu je Hitler naložil, da tržaško Rižarno spremeni v uničevalno taborišče s krematorijsko pečjo. »Mislili smo, da je danes fašizma in nacizma konec. Žal se vedno znova po- javljajo skupine, ki poveličujejo fašizem in nacizem tudi pri nas v Italiji, in pri tem Furlanija - Julijska krajina ni izje- ma,« je dodal. // BESEDILO IN FOTO: Janez Alič Carla Nespolo in Tit Turnšek sta se s podpisom obvezala za razširitev in poglabljanje odnosov med dvema organizacijama, ki predstavlja pomem- ben prispevek k utrjevanju prijateljstva in sodelovanja med Italijo in Sloveni- jo. Dogovor obe organizaciji zavezuje k rednemu srečevanju tako v Italiji kot v Sloveniji z namenom, da se izoblikuje dejanski prijateljski in povezovalni od- nos med vsemi člani na obeh straneh nekdanje meje. Tako Carla Nespolo kot Tit Turnšek sta v svojih nagovorih poudarila, da je pomembno nadaljevanje prijateljstva med obema organizacijama ter da so se naši predniki bojevali, da bi zgradili nov svet brez nasilja in sovraštva. Danes smo zaskrbljeni zaradi krepitve fašistič- nih in nacističnih gibanj v Evropi. Potre- ben je neomajen boj proti vsaki obliki rasizma, usmeriti se moramo v boj proti lakoti in revščini. Prepovedati je treba tiste, ki se sklicujejo na fašizem in naci- zem. Demokracijo moramo ščititi z vse- mi močmi, sta se strinjala predsednica in predsednik. Sam sporazum potrjuje že v času NOB sklenjeni dogovor o prijateljstvu in sodelovanju. Podpisnika sta pozvala vsa partizanska in protifašistična zdru- ženja, da podprejo dokument, ki izraža duh sprejetih zaključnih dokumentov na srečanjih 8. junija 2013 v Gorici in 28. februarja 2015 v Ogleju. Takratne dogovore so podpisali takratni predse- dniki Carlo Smuraglia, Janez Stanovnik in Tit Turnšek. Dogovor so podpisali tudi predse- dniki borčevskih organizacij ob nekda- nji meji med Slovenijo in Italijo: Darin- ka Vouk (Ankaran), Slobodan Radujko (Izola), Marijan Križman (Koper), Da- mjan Grmek (Komen), Katjuša Žigon (Nova Gorica), Bojan Česnik (Piran), Bojan Pahor (Sežana) in Rok Uršič (Bo- vec, Tolmin, Kobarid); z italijanske stra- ni pa predstavniki VZPI - ANPI Videm, Gorica in Trst. Obiskovalci so napolnili občinsko dvorano v Ogleju. V Ogleju podpisali dogovor o sodelovanju med slovensko borčevsko organizacijo in vsedržavnim združenjem partizanov Italije Med NOB stkano prijateljstvo 3 B E S E D A 6–7: Kolumni Jože Poglajen: Slepilni manevri okrog Slovenske vojske Martin Premk: Prepoved nacističnih simbolov 8: Komentar Dr. France Križanič: Gospodarski obeti v letu 2018 9–11: Aktualno Cvetka Hedžet Toth: Klic k uporu Mag. Andreja Poje&Irena Štamfelj: Neprilagojeni pokojninski sistem 18: Srečanje Branko Rupnik: V boju s puško in fotoaparatom 26: Knjige Maca Jogan: Partizanska spomenica 1941 Fotografija na naslovnici: Podpis sodelovanja med ZZB za vrednote NOB Slovenije in Vsedržavnim združenjem partizanov Italije (Foto: Janez Alič) SVOBODNA BESEDA je revija ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Tit Turnšek, predsednik Uredniški odbor: dr. Maca Jogan, Božo Kovač, Mitja Meršol, Franc Štibernik Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si Cena: 3 € letna naročnina: 36 evrov, trimesečna naročnina: 9 evrov ISSN 2463-8218. Transakcijski račun: SI56 0201 0001 8541 225 Davčna številka: SI 84151714 Tisk: Schwarz print, d. o. o., Ljubljana Že vse od osamosvojitve ima Slovenija težave s svojo vojsko. Pa naj nam bo takoj jasno, da smo Slovenci že zdavnaj ovrgli stereotip, da Slovenec ni za vojaka. V vsej svoji zgodovini – no, da bo bolj preprosto – od Trubarjevih časov, ko smo dobili prva konkretna znamenja nacionalne samobitnosti, so bili Slovenci kot vojaki v sestavah aktualnih oblastnikov cenjeni vojaki in priznani sposobni poveljniki. To je bilo še posebno jasno v času Avstro-ogr- ske monarhije, med prvo svetovno vojno. Ob koncu prve vojne je gene- ral Maister s 45. mariborskim pešpol- kom prevzel oblast v mestu Maribor in preprečil, da bi Maribor prešel pod avstrijsko oblast. Posebno poglavje sta seveda druga svetovna vojna in odlo- čilna vloga odpora proti okupatorju pod vodstvom OF in kadrov, ki so se prekalili v španski državljanski vojni. Ponavljal bi se, če bi našteval, zakaj vse je bil odpor potreben. Dejstvo je, da so se Slovenci prvič bojevali za svoj obstoj z oboroženim odporom in da je bila zmaga nad fašizmom im naciz- mom pravzaprav odlična legitimacija vojaške sposobnosti Slovencev. Ko pa pridemo do zadnjega zgodo- vinskega obdobja, z državnega vidika najpomembnejšega, do osamosvo- jitve Slovenije leta 1991, se začnejo naše prave težave. Zaradi politizacije vojske, ustvarjanja vzporedne enote Moris, podrejene nadzoru obrambne- ga ministra, zaradi preprodaje orožja ob širjenju jugoslovanskega konflikta na Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, vojska tako rekoč že od same osamo- svojitve naprej ni imela možnosti za rast in zorenje, temveč je razpadala pri živem telesu. K temu so pripomogle še netransparentne nabave oborožitve v vseh prejšnjih obdobjih (havbice, sis- temi PLO, Patria), neprilagojenost vo- jaške doktrine slovenskim razmeram, predvsem pa razsutje teritorialne kom- ponente. Veliko je k stanju pripomo- gel tudi predsednik Pahor kot vrhovni komandant s svojimi kontroverznimi izjavami o pripravljenosti Slovenske vojske in na drugi strani s svojo neod- ločnostjo in popuščanjem. Seveda ne smemo s prstom kazati samo nanj in na stranko SDS, saj so resor obrambe vodili tudi ljudje iz SD, pa še iz kakšne politične struje. Predvsem pa je celot- na dosedanja slovenska strankarska politika, ki je imela vzvode oblasti v ro- kah, odgovorna za sedanje stanje, neu- činkovit sistem, podrejenost tujcem, za nedržavotvornost v obrambnem siste- mu, predvsem pa za opustitev lastnega slovenskega vojaškega znanja. Zadnji dogodki ob blamaži pri pre- verjanju bojne pripravljenosti (in po- sledično odpoklic načelnika general- štaba Ostermana) so pokazali, kako zelo ima politika »prste v marmela- di« – nastopi Mahniča, Breznika in še koga iz kroga SDS samo potrjujejo, da SDS ni do urejanja razmer v Slovenski vojski (saj bi te zadeve morali urediti v vojski in tako zaščitili državo), temveč je njen interes stanje kaosa, v katerem bi potem nastopili s svojo veliko željo – ustanovitvijo strankarske Nacional- ne garde. Da jim ni do prave rešitve, kaže tudi nasprotovanje akciji Mini- strstva za obrambo za nabavo orožja brez provizij (OKAR). Tukaj pa sta še dve veteranski organizaciji (ZVVS in ZVSO), ki v normalni državi pač ne bi mogli obstajati druga ob drugi! Parlamentarne volitve, ki so na pragu, bodo dobra priložnost, da se vendarle razčisti to zmedeno stanje in končno nakaže rešitev problema, za katerega imamo odličen vzorec v preteklosti. Zagotovo bi bila obramba države mo- goča na principu delovanja Teritorial- ne obrambe, ki je bila predhodnica SV. Poleg tega združena Evropa, ki je edi- na prava opcija za vse države evrop- skega kontinenta, zagotovo ni prostor za vojaške konflikte, v perspektivi pa bi morala Evropa poskrbeti za svojo varnost brez Natovega »dežnika«! To- rej: politiki in javnost, zbudite se, čas je za spremembe! Kam gre Slovenska vojska? // PIŠE: Srečo Knafelc U V O D N I K marec 20184 N O V I C E Nečastni naziv Boštjanu M. Zupančiču Dan pred dnevom žena sta v klubu Gromka na Metelkovi ure- dništvo spletnega portala spol.si in kolektiv Rdeče zore razgla- sila nagrado bodeča neža. Zanjo je bilo nominiranih 27 izjav, v ožji izbor pa jih je prišlo pet. Ta nečastni naziv, ki lahko doleti vse, ki javno napadajo, ponižujejo in žalijo druge na podlagi spola, spolne usmerjenosti in spolne identitete, je za sezono 2017/2018 za izjavo, objavljeno 30. junija lani na Facebooku, dobil Boštjan M. Zupančič, nekdanji ustavni sodnik in sodnik na Evropskem sodišču, ki je zapisal: »Simone Veil je bila travmatizirana ženska, ki je preživela koncentracijska taborišča. Nihče ne govori o tem, kako so te travme povzročile, da je postala 'mati vseh abortusov'. Zaradi njene zakonodajne pobude, medtem ko je bila francoska mi- nistrica za 'zdravje', je bila in je še milijonom otrok odtegnje- na pravica do pravne subjektivitete. Tem nerojenim otrokom, pravnim subjektom kot še nerojenim (nascituri) od rimskega prava, je še naprej odtegnjena pravica do življenja, ki bi morala izhajati iz 2. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Mediji jo slavijo celo posthumno, medtem ko bi jo bilo treba obsoditi kot največjo morilko vseh časov.« V odgovoru na izjavo so v Judovskem kulturnem centru v javni izjavi 3. avgusta 2017 zapisali: »Ekstremna stališča Boštjana M. Zupančiča glede pravice žensk do odločanja o lastnem telesu kažejo na porazno mizoginijo in nespoštovanje dejstva, da so ženske pravice človekove pravice, ki ga jo je povezal še s perverznim izkrivljanjem izkušnje preživelih na- cizma in holokavsta.« Pripravil: Jan Ukmar Razstava Mušičevih risb iz taborišča Dachau Do 2. aprila bo v tržaškem muzeju Revoltella odprta razsta- va Zorana Mušiča (1909–2005) Osteklenele oči. Na ogled je 24 risb, ki jih je umetnik, rojen v Bukovici v spodnji Vipavski dolini, ustvaril v koncentracijskem taborišču Dachau. Te do zdaj nepoznane risbe je v arhivu na tržaškem sedežu VZPI - ANPI med pregledovanjem arhivov združenj nekdanjih par- tizanov, internirancev in političnih preganjancev 20. julija 2016 po naključju odkril tržaški zgodovinar in raziskovalec Franco Cecotti. Kot je poročal Primorski dnevnik, je Mušič je za risbe upo- rabil svinčnik in črnilo. Dvajset risb izmed 23 je podpisal s svo- jim priimkom in pripisal »Dachau 1945«. Večina risb je tudi oštevilčenih. Člani Zveze borcev pri predsedniku državnega zbora Člani komisije za mednarodne odnose pri ZZB za vrednote NOB so 7. marca obiskali dr. Milana Brgleza, predsednika Dr- žavnega zbora. Beseda je tekla o slovenskem priznanju Pale- stine. Pogovora se je udeležila tudi Marija Mikulan iz General- ne policijske uprave, ki je dve leti preživela v Ramali v okviru projekta Eupol Copps. Udeležencem srečanja je predstavila življenje na terenu. Dr. Ljubica Jelušič, ki je vodila delegacijo ZB, je menila, da se Zveza združenj borcev zaveda moralne zaveze Slove- nije za priznanje Palestine, da pa vsi razumemo, da je izziv večplasten. Predsednik državnega zbora je ob tem dodal, da je Slovenija kot ena od naslednic Jugoslavije Palestino tako rekoč že priznala, da pa je v procesu osamosvojitve marsika- tero zunanjepolitično vprašanje ostalo brez dokončnega od- govora. Strinjal se je tudi, da je priznanje Palestine večplasten izziv. Pod vprašaj je postavil prihodnost dobrih diplomatskih, gospodarskih in civilnih odnosov z Izraelom, pri katerih zdaj igra veliko vlogo tudi prispevek Zveze borcev k ohranjanju spomina na holokavst. V razpravi so se sogovorniki strinjali, da je priznanje Palesti- ne kljub diplomatskim izzivom nujen korak in da je Slovenija na pravi strani mednarodnega prava, obenem pa spomnili, da je Palestino že brez oklevanja priznala večina afriških, azijskih in južnoameriških držav, kar naj bi bilo jasno sporočilo nam kot tudi drugim evropskim narodom. Besedilo in Foto: Primož P. Ram Siter Obisk pri narodni herojinji Olgi Člani ZB NOB Slovenije smo 8. marca, ob mednarodnem dnevu žena, v Domu starejših občanov v Logatcu obiskali edino še ži- večo slovensko narodno herojinjo, 98-letno Andreano Družino - Olgo. Ob tej priložnosti smo ji izročili šopek vrtnic in se z njo zadržali v krajšem pogovoru. Zaželeli smo ji tudi veliko zdravja. Adreana Družina se je rodila 26. januarja 1920 v Trstu. Za- radi fašističnega nasilja se je njena družina preselila najprej v 5 Ljubljano, pozneje pa v Zagreb. Konec leta 1941 se je Adreana vključila v OF in sodelovala s člani VOS. Junija 1942 je odšla v partizane, kjer se je pridružila Šercerjevi brigadi. Bila je po- litična komisarka in nazadnje pomočnica šefa obveščevalnega centra 7. korpusa. V Sloveniji je poleg Adreane Družina živ še narodni he- roj, 97 – letni Drago Flis – Strela. Pred kratkim je v Srbiji umrla predzadnja narodna herojinja Jugoslavije, Danica Mi- losavljević - Dana. Besedilo in foto: Franko Pleško, odbor AVNOJ Slovenija Trinkov koledar 2018 Kulturno društvo Ivan Trinko je na začetku leta v Špetru in Koba- ridu predstavilo letoš- nji Trinkov koledar, ki izhaja že šestdeset let. Med bralce Benečije in Posočja prinaša boga- ta kulturna sporočila, ki jih skupno obliku- jejo prebivalci z obeh strani meje. V njem so vedno tudi pomembni članki, ki osvetljujejo posamezne dogodke iz zgodovine. Koledar je že sedemindvajseti po vrsti v režiji Kulturnega društva Ivan Trinko. Letošnji koledar je namenjen spominu na lani umrla velika beneška rojaka Viljema Černa in Bruno Dorbolò. Oba sta ve- liko prispevala k priznanju in razvoju slovenske manjšine na Videmskem in sta več kot pol stoletja vztrajno, pogumno in nesebično delovala v okviru slovenskih organizacij in zago- varjala slovenstvo na vseh ravneh. Bila sta tudi pesniški duši. Posebna pozornost v koledarju je namenjena krajevnim raz- ličicam slovenskega jezika, vrednotenju krajevnih dialektov in ustvarjalnosti domačih piscev, ki jih je iz leta v leto več. Kole- dar prinaša tudi članek o Muzeju rezijanskih ljudi in pravljic, o načrtovanju večjezičnega pouka v Kanalski dolini in druge pomembne prispevke iz življenja Slovencev na Videmskem. Li- kovni vložek je posvečen slikarskemu delu Ivana Trinka. Obja- vljenih je osem originalnih Trinkovih risb, ki jih je društvu pok- lonil čedajski inženir Ruggero della Torre. Besedilo in foto: Vojko Hobič Pohodni poti objetega mesta na pot Letos mineva osmo leto od izvajanja pohodne poti NM*V*- ŽICI. Fašistični okupator je več mest na Dolenjskem in v Beli krajini obdal z žico in bunkerji z namenom, da prepreči prost prehod in napade partizanskih enot. »Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhuj- ši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata.« (iz pisma vikarja ljubljanske škofije, pozneje škofa Antona Vovka, kar kaže na obsojanje kolaboracije z okupatorjem.) Spominska pohodna pot je zamišljena kot rekreativna in tu- ristična pot, ki jo lahko pohodnik obišče vsak dan, tudi večkrat na dan, si po potrebi pridobi potrdilo na kartončku na osmih kontrolnih točkah in tako sebi, prijateljem in organizatorju do- kazuje svoje obiske poti. Na tej poti srečuje prijatelje, znance, turiste in skupaj na gostinskih vrtovih predelajo dogodke, s čimer si širijo vedenje o mestu na okljuku zelene reke Krke, ki iz lanskega jantarjevega leta prehaja v letošnje športno leto olimpijca Leona Štuklja. Glavni pohod z vsemi spremljajočimi dogodki bo v petek, 27. aprila, ob dnevu upora proti okupatorju, z začetkom ob 8. uri na različnih kontrolnih točkah nekdanje okupatorje- ve žice in bunkerjev. Pridite in prehodite pot z nami, ki želimo in moramo ohra- njati spomin na največji dragulj v naši narodnostni zgodovini. Takrat smo Slovenci pokazali vso upornost, organiziranost in željo po ohranitvi. Jože Pečnik, avtor pohodne poti Dan braniteljev domovine Veleposlaništvo Ruske federacije v Sloveniji je 23. februarja pripravilo komemorativno slovesnost na Žalah v Ljubljani s polaganjem venca pri spomeniku padlim ruskim in sovjetskim vojakom v Sloveniji. Zbrane je nagovoril vojaški ataše Ruske federacije, polkovnik Aleksander Krasnov. Besedilo in foto: Mitja Tomažič marec 20186 K O L U M N A Jože Poglajen Slepilni manevri okrog Slovenske vojske O čitno se bomo morali sprijazniti s tem, da je pred- volilni čas po slovensko čas lahkih in večinoma lažnivih obljub, eno figo vrednega govoričenja za narodov blagor in izključno populističnega nabi- ranja političnih točk. Je tudi nadvse ugoden čas za izsiljevanje višjih plač zdaj zdravnikov, pa šolni- kov in policistov in (u)sodni čas komedij absurda državljana K. okrog drugega tira do Kopra. V ta krog neverjetnega sprenevedanja je padla tudi naša vojska. Da je v katastrofalnem stanju, trdijo vsi od navideznega vrhovnega po- veljnika Pahorja do komaj 28-letnega šefa parlamentarnega odbora za obrambo, poslanca SDS Mahniča. Vojski je treba dati več denarja, se z redkimi izje- mami strinjajo vsi, od politi- kov, poslancev do strokovnja- kov za vojske. Omenjeni Mah- nič in novi šef generalštaba Geder denimo zahtevata, da se vojski nakaže skoraj pol- druga milijarda za opremo (Natove) bataljonske skupine in da se za 30 odstotkov pove- čajo plače, kar na leto pomeni dodatnih 60 milijonov, s katerimi bodo dodatno bogato poplačani tisti, ki so krivi za stanje v vojski. A če vojski pogledamo v drobovje, se izkaže, da denar sploh ni njena glavna težava. Da ga je v resnici dovolj, le porabijo ga milo rečeno neracionalno. Samo za primerjavo: v zadnjih desetih letih smo za vojsko dajali več kot denimo v primerljivih Češki, Slovaški ali Ma- džarski. Slovenija je lani za vojsko porabila 258 dolarjev na prebival- ca, Češka samo 238 dolarjev! Ne škriplje torej pod vojaškimi škornji slovenskih vojakov, ampak predvsem v glavah generalov in politikov. Pravo vprašanje je, kako se porabi nekaj manj kot 300 milijonov, ki so na leto namenjeni vojski. No, daleč največja postavka so plače. Zanje gre 222 milijonov (76 odstotkov), je nedavno poročala obrambna ministrica Katičeva. To je zelo daleč od priporočene (Natove) formule: 50 odstot- kov proračuna za plače, 30 za materialne stroške in 20 za naložbe. Teh 220 milijonov si na leto razdeli 6772 pripadnikov vojske. Bolj natančno: 1085 častnikov in 1965 podčastnikov ter 2696 navadnih vojakov. Se pra- vi, 2696 vojakom poveljuje dokaj dobro plačanih 3096 oficirjev!? Njiho- ve mesečne (bruto) plače se gibljejo od enega do štirih tisočakov. Samo generalštab zaposluje več kot 300 ljudi, in če k temu prištejemo še dodatnih več kot 200 zaposlenih v poveljstvu sil, je jasno, da gre za organizacijski mastodont, ki bi po zahodnih merilih moral pove- ljevati vsaj sedmim divizijam, ne pa zgolj dvema brigadama. Potem je tu še ministrstvo za obrambo, ki šteje nekaj več kot 1100 ljudi, ti pa so gotovo veliko bolje plačani kot vojska. Za plače teh gre skoraj 50 milijonov na leto. A vprašanja, kaj, za vraga, pomembnega počne ta armada vojaških birokratov, nihče ne postavlja resno. Danska vojska na primer šteje nekaj več kot 25.000 poklicnih pripadnikov. Toda nji- hov forsvarsvarskommandoen šteje le približno 300 zaposlenih. Seve- da imajo tudi obrambno ministrstvo – na plačilnem seznamu je 188 uslužbencev. Jama brez dna so tudi nakupi orožja in opreme. Ker v pretekli četrtstoletni zgodovini samostoj- ne države ni bilo jasnega načr- ta, kakšno vojsko naj bi imeli, je zato ta nastajala stihijsko po na- čelu »kako se babi htelo«. Tako so babice kupile za naše razmere popolnoma nepotrebno eskadri- ljo letal pilatus, pa protiletalski sistem Roland, ki je stal 40 mili- jonov evrov in bil predčasno od- pisan, (skoraj) nikoli uporabljene izraelske havbice ali nadgradnjo zastarelih tankov T-55, ki je stala 52 milijonov evrov, zdaj pa so zgolj za v staro železo. Da o 268-milijonski aferi Patria sploh ne govorimo. Morda je še večja težava od zapravljanja denarja dejstvo, da vojski poveljujejo večinoma priučeni oficirji. Od osmerice generalov ima končano vojaško akademijo le eden (Podbregar – letalsko akademijo JLA). Preostala sedmerica je, ko so vojaščino odslužili v enoletnih šo- lah JLA za rezervne oficirje, kariero začela v lokalnih enotah Terito- rialne obrambe in potem do višjih in generalskih činov prilezla s tako imenovanimi štabnimi tečaji in kratkotrajnimi usposabljanji v ZDA, Veliki Britaniji ali Nemčiji. Saj ne, da niso izobraženi. So – samo ne vojaško. Geder je začel kot učitelj telovadbe, Gutman kot učitelj, Lipič kot obramboslovec, Slapar kot višji upravni delavec, Šteiner kot eko- nomski tehnik, Osterman kot pravnik, Božič pa kot kemijski tehnik. A vse to je očitno prepovedana tema, ki se jo skuša zamegliti z miti. Kot je denimo ta rudarskega inženirja in glavnega nadzornika slo- venskih tajnih agentov Grimsa, da so bitko proti Turkom pri Sisku in legendarni preboj pri Kobaridu v prvi svetovni vojni izbojevali sloven- ski vojaki in poveljniki … Morda je še večja težava od zapravljanja denarja dejstvo, da vojski poveljujejo večinoma priučeni oficirji. Od osmerice generalov ima končano vojaško akademijo le eden (Podbregar – letalsko akademijo JLA). 7 V si bi morali podpreti pobudo o prepovedi nacistič- nih in fašističnih simbolov, ki velja tudi v več tujih državah. Kadar se o dogajanju v Sloveniji med drugo svetovno vojno pogovarjamo s tujci, so stvari jasne. Partizani so bili mednarodno priznana zave- zniška vojska, domobranci in podobni kvizlingi pa so bili le del nacističnih sil osi, domobranci celo pod neposrednim poveljstvom organizacije SS. Povedano po kmečko, partizani so se bojevali proti okupatorju, vsi drugi pa skupaj z okupatorjem proti lastnemu narodu. Dejstva so neizprosna. Poveljnik Slovenskega domobranstva je bil general SS in general po- licije Erwin Rösenser, višji SS in policijski vodja, podrejen neposredno vodji SS Heinrichu Himmlerju. Zato neodomobranci za povelj- nika Slovenskega domobranstva nenehoma poskušajo razglasiti Leva Rupnika, ki pa to nikoli ni bil. Nacisti so ga postavili za pred- sednika pokrajinske uprave »Lju- bljanske pokrajine« in zadnjih nekaj mesecev vojne za »inšpek- torja domobranstva«. Ni bil niti general, saj mu je generalski čin že kmalu po začetku vojne odvzela kraljeva vlada v Londonu, nemški okupator pa mu ga je vseeno priz- naval. Enote Slovenskega domo- branstva so delovale skupaj z enotami SS-policijskih polkov in so bile pojmovane kot SS-policijske enote. Nikjer v izvirnih dokumentih se ne omenjajo »pomožne« policijske enote. Udarni domobranski bataljon z Rakeka, ki mu je poveljeval Rupnikov sin z lepim slovenskim imenom Vuk, je bil sestavljen iz mladih, izurjenih in krvoločnih fantov ter je bil lahko le posebna vojaško-policijska in ne pomožna enota. Le v očeh svojih gospodarjev nacistov so bili domobranci bolj pomožne kot »pra- ve nemške« enote. Za naciste so bili še vedno pripadniki manjvredne rase, ne glede na to, kako zvesto so jim služili. Pogosto so jih njihovi nemški gospodarji celo z gnusom prezirali. Zato so bili poveljniki do- mobranskih bataljonov, z izjemo bataljona na Rakeku, ki mu je povelje- val Vuk Rupnik, do konca vojne nemški SS-policijski častniki. Le nekaj časa so domobranskim bataljonom poveljevali »doma- či« častniki, med katerimi so bili tudi nekdanji oficirji kraljeve jugo- slovanske vojske srbske narodnosti. Ti so se domobrancem pridružili zgolj kot plačanci zaradi dobro plačanih častniških položajev, ne pa da bi »branili rodno grudo pred komunisti«. Prav vse pa se je dogajalo v okviru organizacije SS, ki je bila skupaj s vsemi organizacijami, ki jih je vključevala, tudi z Redarstveno policijo in SS-policijskimi polki, pred mednarodnim vojaškim tribunalom v Nürnbergu obtožena zloči- nov proti miru, vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Gestapo in varnostna služba Sicherheitsdienst (SD), ki sta tudi sicer tudi sodila v okvir SS in sta prav tako delovala v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju, sta bila kot organizaciji obtožena ločeno. Erwin Rösenser je bil prvi dan sojenja, 20. novembra 1945, v Nürnbergu imensko nave- den v obtožnici zaradi umorov in slabega ravnanja z vojnimi ujetniki. Na glavnem procesu, ko so med 19. novembrom 1945 in 1. oktobrom 1946 sodili štiriindvajsetim največjim nacističnim vojnim zločincem in sedmim nacističnim in vojaškim organizacijam, je bila SS spoznana za zločinsko organizacijo. Ker je bila organizacija SS skupaj z vsem svojimi deli (tudi SS-policijskimi polki) razglašena za zločinsko organi- zacijo, bi moralo to veljati tudi za slovensko domobranstvo. Ob prepovedi nacističnih simbolov, kot so kljukasti križ in drugi, bi bilo treba prepovedati tudi vsako javno objavljanje do- mobranskih simbolov. A bi lahko kazanje kljukastih kri- žev in podobne izpade pre- prečili že z današnjim ka- zenskim zakonikom, ki pre- poveduje širjenje sovraštva, saj so to simboli ideologije, ki je temeljila na sovraštvu in nasilju. Žal se pri nas tudi najvišji predstavniki oblasti in političnih strank požviž- gajo na spoštovanje zako- nov, nekatere stranke, kot je tista »najbolj poštena«, pa tako živijo od spodbujanja sovraštva in zlorabe človeških čustev. Pri tem se požvižgajo tako na dejstva kot na zakone in ne gre se slepiti, če se bodo kljub posebni prepovedi nacistič- nih simbolov dogodki iz druge svetovne vojne še vedno izkoriščali za netenje sovraštva. Bolj kot se lahko zgražamo nad tistimi strankami in političnimi silami, ki se hranijo s širjenjem sovraštva, se moramo zgražati oziroma biti jezni na vse tiste stranke ali politične sile, ko so do tega vprašanja ravnodušne oziroma se zaradi »ljubega miru« nočejo izpostavljati. Povsem bi zadoščalo, če bi najvišji predstavniki države enkrat za vselej povedali preprosta dejstva, kdo je bil zavezniška vojska in kdo del okupatorjevih sil. Morda bo pobuda o prepovedi nacističnih simbolov korak v tej smeri, a za zdaj ni videti, da bi pri predstavnikih naše države ali politikih imela kakšen vidnejši odmev. Najvišji državni in strankarski pripadniki imajo zdaj namesto »ukvarjanja z zgodovino« druge skrbi. Najpomembnejše ta trenu- tek ni obujanje domobranstva in fašizma, temveč samo to, da tudi po volitvah vse ostane po starem načelu, ki ga je ob osamosvojitvi izrekel »starosta slovenske pomladi« Ivan Oman: »Ni važno, da je pismen, važno je, da je naš.« In po tem načelu dejstva, sploh pa zgodovinska, nič ne štejejo. Oziroma je netenje sovraštva iz druge svetovne vojne celo dobrodošlo. K O L U M N A Martin Premk Prepoved nacističnih simbolov Bolj kot se lahko zgražamo nad tistimi strankami in političnimi silami, ki se hranijo od širjenja sovraštva, se moramo zgražati oziroma biti jezni na vse tiste stranke ali politične sile, ko so do tega vprašanja ravnodušne oziroma se zaradi »ljubega miru« nočejo izpostavljati. marec 20188 K O M E N TA R dr. France Križanič Gospodarski obeti v letu 2018 V letu 2018 si lahko Slovenija obeta nadaljevanje hitre gospodarske rasti. Delitev njenih rezultatov med zaposlene in druge sloje prebivalstva bo na konkurenčnost negativno vplivala, če slovenska država ne bo začela voditi vsaj tako intenzivne ra- zvojne politike, kot jo je imela v obdobju odziva na zadnjo svetovno finančno in gospodarsko krizo. Lani je bil slovenski bruto domači produkt (BDP) za sedem od- stotkov, ob upoštevanju inflacije pa za pet odstotkov večji kot v letu 2016. V primerjavi z ravnjo na dnu svetovne finančne krize in slo- venskih zablod (tako imenovana kriza dvojnega dna) leta 2013 je bil realno večji za 14 odstotkov, od primerljivega v letu 2008 (pred krizo) pa je bil večji za tri odstotke. K slovenskemu gospodarskemu preobratu je največ pripomogel izvoz blaga in storitev. Lani je bil za 10,5 milijarde evrov ali 42 odstotkov večji kot v letu 2008. Lani smo imeli na tekočem računu plačilne bilance 2,8 milijarde evrov (6,5 odstotka BDP) presežka. Prihranki na narodnogospodarski ravni za toliko presegajo investicije, kar skupaj z rastjo povpraševanja od- pira možnosti za nov investicijski cikel. Če upoštevamo štiriodstotno poprečno letno gospodarsko rast od 1992 do 2004 kot kazalnik po- večevanja potencialnega BDP, je bil dejanski BDP v Sloveniji lani za 32 odstotkov manjši od dosegljivega. Da imamo neizkoriščene gospodarske zmogljivosti, kaže tudi še vedno velika brezposelnost. Po anketi, izvedeni v skladu z metodologijo Mednarodne organiza- cije dela, je v zadnjem lanskem četrtletju v naši državi delo iskalo 60 tisoč ljudi, za 15 tisoč več kot v letu 2008. Povpraševanje po slovenskem izvozu se bo letos očitno še krepilo, saj je bil obseg svetovne trgovinske menjave novembra lani (zadnji podatek) za dobre štiri odstotke večji kot pred letom, v EU pa je bil BDP tretje lansko četrtletje realno za 2,5 odstotka nad primerljivo predlansko ravnjo. Na domačem trgu si lahko obetamo rast osebne in investicijske porabe. Prejemki zaposlenih so se lani namreč realno povečali za slabih pet odstotkov, dobiček, amortizacija in tako imenovani ra- znovrstni dohodek (prejemki podjetnikov v malem gospodarstvu) pa za osem odstotkov. Če bo Slovenija v socialnem dialogu porazdelila rezultate gospodarske rasti med zaposlene in drugo prebivalstvo, bo to vplivalo na povečano povpraševanje in gospodarsko dejavnost. Tu bo imel v večji meri koristi na domači trg vezani storitveni sektor. Lani so se neto plače na zaposlenega pri pravnih osebah realno po- večale za slaba dva odstotka. Od avgusta lani se njihova rast pospe- šuje. Decembra so bile realno že za tri odstotke večje kot pred letom. Rast plač bo za gospodarstvo predstavljala stroškovni pritisk. Če se ozremo na primer skandinavskega socialdemokratskega razvojnega modela, vidimo, da je problem rasti plač in povečevanja konkurenč- nosti gospodarstva rešljiv z načrtnim in nenehnim uvajanjem tehno- loškega napredka. Od tod tudi značilnost, da imajo skandinavske države delež investicij v raziskave in razvoj nad tremi odstotki BDP in da se ta delež še povečuje. V Sloveniji so investicije za raziskave in razvoj dosegle vrh v letu 2013, ko so imele 2,6-odstotni delež v BDP. Nato je začela intenziv- nost naše razvojne politike slabeti. V letu 2016 (podatkov za lani še ni) je Slovenija za raziskave in razvoj namenila le še dva odstotka BDP in 13 odstotkov manj kot v letu 2013. Da ostaja slovenska razvojna politika pasivna (ne spodbuja investicij v raziskave in ra- zvoj), kažejo podatki o državnih subvencijah gospodarstvu, ki so bile januarja letos za petino manjše kot pred letom. Sloveniji v se- danji finančni perspektivi EU (2014–2020) zlepa ne uspe znatneje črpati sredstev za spodbujanje raziskovalne in razvojne dejavnosti. Na zmogljivosti gospodarstva in s tem na gospodarsko rast vpli- va tudi dostopnost kreditov in s tem možnost financiranja dejavno- sti. Januarja leta 2018 so bili krediti poslovnih bank nefinančnim družbam (realni del gospodarstva) komaj za 0,2 odstotka večji kot januarja lani ter za 56 odstotkov (12 milijard evrov) manjši kot ju- lija leta 2010, ko je Banka Slovenije začela omejevalno kreditno politiko. Morebitne spremembe na tem področju (v evroskupini kre- diti nefinančnim družbam rastejo) bi dodatno spodbudile slovensko gospodarsko rast. Podobno velja tudi za povečanje javne porabe. V letošnjem državnem proračunu je predvideno petodstotno poveča- nje porabe države. Končno bo na slovensko gospodarsko rast v 2018 vplivalo tudi gibanje svetovnih cen surovin in deviznega tečaja evra. Vrednost slednjega se je v zadnjem letu proti ameriškemu dolarju povečala za 17 odstotkov, proti košarici valut pa za sedem odstotkov. Slo- venskemu gospodarstvu to znižuje konkurenčnost na svetovnem in domačem trgu in nekoliko poslabšuje obete za nadaljevanje hitre gospodarske rasti. Krepitev evra ima tudi stranske pozitivne učinke. Cene surovin s svetovnega trga, merjeno v evrih, upadajo (februar- ja letos je bila cena surove nafte v evrih za odstotek nižja kot pred letom dni, januarja pa so bile cene drugih surovin v evrih kar za 11 odstotkov pod primerljivo lansko ravnjo). Povečuje se tudi kupna moč in s tem povpraševanje prebivalstva. V Sloveniji so investicije za raziskave in razvoj dosegle vrh v letu 2013, ko so imele 2,6-odstotni delež v BDP. Nato je začela intenzivnost naše razvojne politike slabeti. V letu 2016 (podatkov za lani še ni) je Slovenija za raziskave in razvoj namenila le še dva odstotka BDP in 13 odstotkov manj kot v 2013. 9 Ideali medvojnega odporniškega gibanja Klic k uporu A K T U A L N O Upreti se je treba, dvigniti, da ne onemimo in otrpnemo pred pro- blemi časa, ki nas preverja v naši etičnosti in pripravljenosti, da ohranimo demokratično in socialno pravično družbo. Tako nas poziva s svojim, kot sam pravi, »prirojenim optimizmom« starosta francoskega odporniškega gibanja, rojen v Berlinu, in eden iz- med tvorcev Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Stéphane Frédéric Hessel (1917–2013). To deklaracijo so Združeni narodi sprejeli 1. decembra 1948 v Parizu. Pozornost je Hessel vzbudil tudi sredi septembra 2011 v Ljubljani, ko je imel predavanje v Cankar-jevem domu − in navdušil nas je. To je bil njegov drugi obisk pri nas; prvič je bil točno 11. septembra 2001, ko se je tragično zrušil Svetovni trgovinski center. Tisto, kar je naš najslabši mogoči odgo- vor na dane razmere, je po mnenju tega markantnega starčka brezbrižnost. Zelo dostojno smo ga predstavili v Delu, ko je bil v Sobotni prilogi 17. septembra 2011 objav- ljen daljši pogovor z njim. Ta pogovor in pa knjižica sta zgovorna dokumenta o tem, da je biti človek v marsičem isto kot imeti in predvsem znati negovati upanje. Tej mod- rosti velja slediti, kot je simbolno ponazori- la fotografija stiska rok v Delu med našim Borisom Pahorjem in Hesselom. V svojem štiriindevetdesetem letu Hes- sel z otožnostjo poroča o ogroženih in izgubljenih idealih francoskega medvoj- nega odporniškega gibanja. Načela in vrednote tega časa potrebujemo še nap- rej, kajti nikakor ni sprejemljiva družba, »v kateri pokojnine in prejemki iz social- ne blagajne niso samoumevni; družba, v kateri so mediji v rokah bogatunov«; celo »svoboda tiska je danes ogrožena«, pou- darja v svoji drobceni knjižici z naslovom Dvignite se!. Ta je prevedena tudi v sloven- ščino (2011) in je pri nas izšla s pripisom na naslovnici, da besedilo prebuja mili- jone bralcev po svetu, kajti ne moremo se izogniti pozitivnemu vplivu Hesslovih ugotovitev, da so »socialne pridobitve, ki jih je izbojevalo odporniško gibanje, da- nes v temeljih ogrožene«. Sodelavec Charlesa de Gaulla Hessel je bil tesen sodelavec Charlesa de Gaulla in izhaja iz zelo znane pisa- // BESEDILO: Cvetka Hedžet Tóth // FOTO: Tomaž Skale, Dnevnik teljske družine: njegov oče Franz Hes- sel je prevedel v nemščino delo Marce- la Prousta Iskanje izgubljenega časa, mati Helen Grund, slikarka in pisateljica, je nekoč napisala odličen članek o zlogla- sni nacistični kristalni noči v Nemčiji. Družina se je leta 1924 preselila v Pariz, kjer je negovala stike s številnimi prizna- nimi intelektualci takratnega časa, in po- govori s temi ljudmi, med katerimi sta bila tudi Pablo Picasso in Marc Chagall, so mu dali ogromno, od njih se je »ve- liko naučil. Tudi tega, kako občudovati. Umetnost in druge ljudi. Ta moč obču- dovanja je danes še vedno v meni.« Kar je sledilo pozneje z nemško okupa- cijo, je bila katastrofa in Hessel je skle- nil upreti se, boriti, vendar so ga Nemci aretirali in z mučenjem želeli dobiti po- datke o odporniškem gibanju. »Ker sem molčal, so me mučili, tako kot vse druge marec 201810 ujetnike. Prijemi so bili zelo kruti: vodno deskanje, mučenje z električnim tokom. Toda izdal nisem nikogar. Nihče ni bil zaprt zaradi mene.« Ko smo na televi- ziji gledali njegov obraz in ga posluša- li, sta njegov mirni glas in jasen pogled njegovih oči razodevala držo človeka, ki se ravna po načelu strogost in trdota do sebe in blagost do drugih. To stoično držo seveda zmore samo človek, ki ima zelo urejeno notranjost, nekakšno oazo miru. Ne samo priznanje, celo − kot bi dejal Hessel − moč občudovanja spro- žajo ti tudi izjemni ljudje, podobno kot pisatelj Boris Pahor (roj. 1913), s katerim je bil Hessel skupaj zaprt v koncentracij- skem taborišču Dora. Hessel se je znašel celo v koncentracij- skem taborišču v Buchenwaldu, obsojen na smrt, a ji je ušel, ker je menjal identi- teto z umrlim taboriščnikom tifusarjem. V pogovoru za Delo je omenil, da je v koncentracijskih taboriščih tudi odkril Evropo v nekem zelo specifičnem smis- lu: »Tam smo se vsi počutili Evropejce. Podredil si nas je veliki nemški nacizem. Toda nemški antifašisti s(m)o že takrat spoznali, da je treba takoj po vojni zgra- diti močno Evropo.« V tem je za Hessla eno od njegovih življenjskih poslanstev, ki se jih je po vojni lotil kot francoski di- plomat. Iz taborišča je nekajkrat skušal pobegniti, dokler mu končno ni uspelo, in njegov trdoživi življenjski obrambni mehanizem ponazarjajo tele besede: »Vsem in vsakomur posebej med vami želim, da bi imeli vzrok za jezo. To je ne- kaj dragocenega. Kadar človeka nekaj razjezi, tako kot je mene razjezil naci- zem, postane bojevit in močan ter ukre- pa. Zlije se z mogočnim tokom zgodovi- ne, zgodovina pa mora teči naprej, tako kot jo določajo posamezniki. In njen tok teče proti večji pravičnosti in večji svo- bodi − vendar ne tiste vrste nenadzoro- vani svobodi, kakršno si jemlje lisica v kokošnjaku.« V kakšnem smislu je jeza vzrok za upor? Prepad med najrevnejšimi in najbogatejšimi Na to nam odgovarja s tem, da je celó odporniško medvojno gibanje vzniknilo iz jeze, in v tem je določena vrednota, ki bi jo po njegovem morali negovati in- telektualci, odgovorni ljudje v politiki in gospodarstvu. Od celotne družbe priča- kuje, da se ne bo predala, popustila in se pustila prepričati »sedanji mednaro- dni diktaturi finančnih trgov, ki ogroža mir in demokracijo«. Ta ogroženost je katastrofalna, povzroča svetovno krizo, za katero smo sami odgovorni: »Banke, ki so zdaj v zasebnih rokah, se ubada- jo predvsem s skrbjo za dividende in čim višje plače svojih direktorjev, ne s splošno koristjo. Prepad med najboga- tejšimi in najrevnejšimi nikoli ni bil tako globok; dirka za denarjem in tekmoval- nost pa nikoli nista bili deležni tolikšne spodbude.« Pri tem se že skoraj srdito sklicuje na 22. člen iz Deklaracije o člo- vekovih pravicah, iz katere izhaja, da ima vsak človek »kot član družbe pravico do socialne varnosti«. Glede na dogajanje pri nas, tudi v zve- zi s pokojninsko reformo in siceršnjo politizacijo okrog nje, je zelo pomemb- na tale ugotovitev, s katero Hessel po- kaže krivca za dogajanje, ki nam sesuva in jemlje solidarnost in − zdaj že nek- danjo − urejeno socialno pravičnost. »Drznejo se nam reči, da država danes ne more več kriti stroškov teh državljan- skih pravic. Toda kako lahko trdijo, da ni nikoli dovolj denarja za vzdrževanje in ohranjanje teh pridobitev, ko pa se je količina bogastva od konca vojne, ko je bila Evropa razdejana, občutno poveča- la? Gotovo zato, ker moč denarja, proti kateremu se je odporniško gibanje tako srdito bojevalo, še nikoli ni bila tako ve- lika, predrzna, vase zazrta; še nikdar ni imela toliko služabnikov, ki segajo v naj- višje sfere države.« Žal vsak dan vidimo, kako nekdanje socialno-solidarnostne kategorije, od zdravstva, izobraževanja do siceršnjih socialnih pravic, prehajajo v ekonomske kategorije. Hessel sam priznava, da je bil dolgo v politiki, in pri tem ga je očitno spremljalo nekaj zelo etično prepričljivega iz časov francoskega odporniškega gibanja. Tu bi človek najraje zavpil, da dajmo tudi pri nas vrednote našega odpora proti nacizmu in fašizmu dojemati kot ne- kaj, čemur smo lahko hvaležni, da smo, »Najslabši odgovor je brezbrižnost, reči ‘ničesar ne morem spremeniti, se bom že kako znašel’. Kdor se obnaša tako, zanika eno od poglavitnih in nepogrešljivih človeških lastnosti: spodobnost razjeziti se in se nato tudi vplesti.« (Stéphane Frédéric Hessel, Dvignite se!, 2010) kar nas ohranja, da smo sploh obstali v zgodovini, ki nam ni bila naklonjena. Antropološka podlaga uporništva sta vsekakor človekov najbolj naravni čut za poštenost in potreba po pravičnosti. Nam je skozi zgodovino to dvoje uspelo ohra- niti, negovati in krepiti v vztrajnosti, da se dvigujemo nad številnimi izzivi, ki so premnogokrat že vprašanje preživetja, tudi zdaj v tej čaščeni Evropi in njeni skupnosti, ki je vsak dan bolj v krizi. Z uporništvom si prisvajamo sami sebe, drugega človeka, ljudi in tako je Hessel zdajšnji mladi generaciji, v Franciji še posebej, želel povedati tole: »Vrednote, na katere smo prisegali med odporom, bi morale postati tudi vaše!« Torej naše. In katere vrednote so to? V knjižici Dvignite se! dobimo v poglav- ju z naslovom Dve viziji zgodovine opo- zorilo o tem, kako zelo odgovorna je človekova svoboda, »ki se ne more zateči niti pod okrilje oblasti niti pod plašč boga. Ravno nasprotno: ukrepati mora v imenu odgovornosti do svojega človeškega obstoja.« Priznava, da ga je v času študija navdušilo heglovstvo s svojo trditvijo, da gre v zgodovini za razvoj in napredovanje svobode, in temu je zelo prisluhnil. Ta optimistična vizija zgodovine lahko v prihodnje se- veda omogoči demokratično skupnost, vendar to ni edina vizija. Obstaja še druga vizija zgodovine, namreč ta s pe- simističnim sporočilom: »Napredek, ki je odvisen od svobode, tekmovalnosti, dirke in kopičenja 'vedno več' − vse to lahko preraste v orkan z uničeval- no močjo.« Takšno sporočilo je upo- dobljeno na sliki švicarskega slikarja Paula Kleeja z naslovom Angelus Novus, ki ga je razbral Walter Benjamin, nem- ški filozof, zelo tragična žrtev nacizma, ki je leta 1940 raje naredil samomor − prerezal si je žile na rokah, da nebi bi padel gestapu v roke. Odporniško gibanje v Franciji si je zastavilo zelo optimističen zgodovinski razvojni koncept, ki po Hesslu ostaja vzoren razvojni koncept tudi danes. Začetno poglavje Sanje opiše pobližje − v kakšno oporo so te njegove besede nekomu pri nas, ki skuša ohranjati in negovati naše vrednote NOB, vsak dan in v vedno težavnejših okoliščinah, ki toliko, da kolaboracionizma ne razgla- šajo za vrednoto in svoje domobran- stvo opravičujejo do skrajnosti. Torej: narodnoosvobodilno in socialno hkra- ti! Zdajšnji čas seveda ni več naklonjen neki določeni terminologiji, ki jo poz- namo kot narodni upor in revolucijo hkrati. Toda – mnogi pri tem enačaju še vztrajamo! 11 Če se zgodovinski trendi nadaljujejo, se bo plačna vrzel zaprla v .... Je položaj žensk v svetu dela že izenačen s položajem moških? Neprilagojeni pokojninski sistem A K T U A L N O Za Slovenijo tradicionalno velja visoka stopnja zaposlenosti žensk za polni delovni čas. Kljub temu stopnja zaposlenosti žensk še ved- no ne dosega stopnje zaposlenosti moških (ženske: 66,7 odstotka, moški 73,3 odstotka, Eurostat). Polna zaposlenost žensk v aktivni dobi v Sloveniji je med največjimi v Evropi, na kar vplivata na eni strani potreba po dveh dohodkih v družinskem gospodinjstvu za- radi dokaj nizkih neposrednih dohodkov nasploh in težnja žensk po ekonomski neodvisnosti. // BESEDILO: mag. Andreja Poje in Irena Štamfelj, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije Po drugi strani pa na to vpliva tudi urejena družinska politika (cenovno dostopna mreža jav-nih vrtcev, dostojno nadome- stilo za čas starševskega dopusta). Opo- zoriti velja, da je bilo nadomestilo za čas starševskega dopusta v času krize znižano zaradi varčevanja države (v letu 2012 s 100 odstotkov na 90 odstotkov osnove). S tem pa je država še zlasti za- rezala v prihodke žensk, ki so večinske uporabnice tega ukrepa. Zmanjšanje nadomestila se nadaljuje tudi v letu 2018, kljub ugodni gospodarski rasti, ki jo imamo že od leta 2014, in kljub pozi- vom Zveze svobodnih sindikatov Slove- nije, da te ukrepe že končno odpravijo. Ekonomski položaj žensk (in moških) na trgu dela se v zadnjih letih poslabšuje zaradi naraščanja negotovih prekarnih oblik zaposlovanja, zaradi zmanjševa- nja delavskih pravic, slabšanja delovnih razmer in vse večjega pritiska na viša- nje produktivnosti in intenzivnosti dela ter zaradi podaljševanja delovnega časa čez vse razumne meje. Podatki kažejo, da je prekarno delo povezano z delom žensk in mladih, saj je med zaposleni- mi za določen čas največ mladih do 30. leta starosti in več žensk. V Sloveniji kar 15,8 odstotka žensk in 12,8 odstotka moških dela po pogodbi za določen čas (Eurostat, 2017). V zadnjem času se po- slovni modeli podjetij spreminjajo, saj podjetja, ki imajo sedeže npr. v Nemčiji, Avstriji ali na Nizozemskem, kjer imajo drugačne navade, in sicer da ženske za- radi visokih cen vrtcev ostajajo doma, tudi v Sloveniji uveljavljajo krajši de- lovni čas. Ker so to praviloma podje- tja iz storitvenih dejavnosti, v pretežni meri zaposlujejo ženske. Vendar pa ta poslovni model tudi zaradi neprilagoje- nosti našega pokojninskega sistema pri- naša veliko težavo, o kateri nihče noče glasno govoriti. Dejstvo je namreč, da se bodo te ženske lahko upokojile šele v 84. letu starosti, če bodo želele ime- ti dostojno pokojnino. V letu 2007 je delež žensk s krajšim delovnim časom obsegal 9 odstotkov, leta 2016 pa 12,8 odstotka. V času krize se je tudi pove- čalo število samozaposlenih, pri čemer število samozaposlenih žensk v zadnjih letih narašča občutneje hitreje kot števi- lo samozaposlenih moških, kar dodatno spodbuja država v okviru aktivnih poli- tik zaposlovanja. Zakon prepoveduje vse vrste diskriminacije Kazalnik, ki nazorno prikazuje položaj žensk na trgu dela, je plačna vrzel. Po Evropi razlike v plačilu glede na spol os- tajajo realnost ne glede na zakonske do- ločbe. V Sloveniji Zakon o delovnih raz- merjih prepoveduje vse vrste diskrimi- nacije pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja na podlagi osebnih okoliščin, tudi spola. Zakon dodatno zagotavlja, da je »delo- dajalec dolžan za enako delo in za delo ena- ke vrednosti izplačati enako plačilo, ne glede na spol.« Določila v pogodbi o zaposlitvi, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca, ki so v nasprotju s tem na- čelom, so neveljavna. Delavec oziroma delavka lahko ob kršitvi zahteva pravno varstvo in zaradi tega ne sme biti od- puščena. Pravica do enakega plačila žensk in moških je pravno zagotovljena, obveznost izvajanja te pravice pa je od- govornost delodajalca. Ne glede na to, da določba o enakem plačilu za enako delo nima kazenskih sankcij, se kršenje načela enakega plačila za enako delo lahko sankcionira s členom o nediskri- minaciji, saj je kršitev enakega plačila tudi kršitev prepovedi diskriminacije. Pomembno je opozoriti, da v Sloveniji velja splošno prepričanje, da ni razlik v plačilu med ženskami in moškimii. Če kdo opozori na to ali želi to podrobne- je preveriti, iz najvišjih državnih vrhov prihajajo zanikanja, da so te trditve ne- utemeljene in zavajajoče. Vendar pa je resničnost povsem drugačna. Plačna vrzel ne le da obstaja, temveč se v zad- njih letih celo povečuje. Podatki evrop- skega statističnega urada so neizprosni. Slovenija se je še v letu 2011 s 3,3-od- stotno razliko v plačah med spoloma Ženske se množično zaposlujejo v dejavnostih in poklicih, ki so nižje vrednoteni in posledično manj plačani (nega, vzgoja, socialno varstvo, storitvene dejavnosti). marec 201812 uvrščala med države z najnižjo plačno vrzeljo. Ta pa se od takrat povečuje, in sicer je v letu 2012 dosegala 4,5 odstot- ka, v letu 2014 7,0 odstotka, v letu 2015 pa se je povečala že na 8,1 odstotka. Če smo še do nedavnega veljali za drža- vo z najmanjšo plačno vrzeljo v EU, so danes pred nami Luksemburg, Poljska, Belgija, Italija, Romunija. Sicer v EU ženske v povprečju zaslužijo kar za 16,4 odstotka manj kot moški. Razlike že pri osnovni plači Slovenija se glede plačne vrzeli od dru- gih držav razlikuje še v eni podrobnosti: pri nas je plačna vrzel v javnem sektor- ju višja kot v zasebnem (2016: 12 od- stotka in 9 odstotkov, SURS), in to ne glede na to, da imamo v javnem sektor- ju enotni plačni sistem, na podlagi ka- terega naj to ne bi bilo mogoče. Študije mikropodatkov (Penner, et. al. 2012) so pokazale, da znašajo razlike v plačilu med spoloma na istem delovnem mes- tu ob istem številu let delovnih izkušenj in isti izobrazbi kar 17,6 odstotka, kar nas uvršča na primerljivo raven EU. Štu- dija ZSSS in ŽLS je pokazala, da se raz- like pojavijo že pri osnovni plači in se povečujejo v celotnem izplačilu, saj se v slovenskem plačnem modelu dodat- ki obračunavajo v odstotku od osnov- ne plače. Največje razlike med plačami po spolu so prisotne na najzahtevnejših delovnih mestih, kjer se zahteva najviš- ja izobrazba. Študija je ugotovila, da bi se podjetja morala začeti sistematično ukvarjati s preverjanjem, ali se načelo enakega plačila za enako delo uresniču- je v praksi. Nesprejemljivo je na primer določanje negativne stimulacije delavk in delavcev v primeru izrabe bolniške odsotnosti, saj se tako ne bi le spodbu- jalo delo bolnih (prezentizem), ampak bi se tudi dodatno kaznovalo ženske za- radi skrbstvenih obveznosti. Opozoriti želimo, da se nižji zaslužki žensk v času aktivnosti odražajo tudi v nižjih pokojninah. Pokojnine v Sloveni- ji ne omogočajo dostojnega življenja, saj polovica vseh upokojencev prejema pokojnino, ki je nižja od praga revšči- ne, med njimi pa je tudi večina žensk. V Evropi ženske v povprečju prejema- jo kar za 39 odstotkov nižje pokojnine od moških, v Sloveniji so nižje za 24 od- stotkov (EIGE, 2012), in to kljub zapos- lenosti za polni delovni čas. Prav tako se Slovenija uvršča med države, kjer je sto- pnja tveganja revščine starejših žensk med najvišjimi v Evropski uniji. Glede na stopnjo tveganja revščine žensk, sta- rejših od 65 let, se Slovenija uvršča na tretje mesto med državami članicami EU. To je tudi razlog, da si v ZSSS priza- devamo za ohranitev pozitivne diskrimi- nacije žensk v pokojninski zakonodaji. Slabše plačane in vrednotene dejavnosti In kaj je največji paradoks? Tako ZSSS kot ŽLS opozarjamo najbolj odgovorne v državi, kam nas pelje njihova »politi- ka« na področju plačne neenakosti. Tako kot tri modre opice (»če zla ne vidimo, ne slišimo in se o njem ne pogovarjamo, to ne obstaja«) odgovorni na ministrstvu za javno upravo nočejo niti slišati o tem, še več: ob vsej visoki informacijski teh- nologiji niti ne vodijo podatkov o plačah po spolu. Mogoče je to zato, ker gre za gospode z dobrimi plačami. Kaj storiti za odpravo plačnih vrze- li? Razlogi za plačne neenakosti so večplastni, med seboj povezani in so posledica širše ekonomske in družbe- ne neenakosti med spoloma. Ne le da ženske prevzemajo večji del skrbstve- nih obveznosti, kar vpliva na njihovo prisotnost na trgu dela, del plačne ne- enakosti lahko pojasnimo tudi s hori- zontalno in vertikalno segregacijo na trgu dela. Ženske se množično zapo- slujejo v dejavnostih in poklicih, ki so slabše vrednoteni in posledično slabše plačani (nega, vzgoja, socialno varstvo, storitvene dejavnosti). Na drugi strani so ženske manj prisotne v tako ime- novanih tipičnih moških poklicih, ki so praviloma višje vrednoteni in bolj ce- njeni (tehnologija, naravoslovje, raču- nalništvo, znanost). Zato je pomembno naslavljanje stereotipov v izobraževa- nju. Poleg že omenjene horizontalne segregacije pa je pomemben vzrok za slabši položaj žensk na trgu dela tudi vertikalna segregacija. Ženske ostaja- jo pred vrati kakovostnih, vodilnih in vodstvenih položajev. Zaprtje plačne vrzeli zahteva prese- ganje horizontalne in vertikalne segre- gacije, odpravo stereotipov in plačne diskriminacije. Ni zadošča zgolj dobra zakonodaja, temveč je potrebno njeno dosledno izvajanje v praksi. Odprava plačne vrzeli zahteva dodatne napore države in socialnih partnerjev, sprejetje novih ukrepov in pristopov ter aktivno spremljanje, ali se plačna vrzel znižuje v praksi. Ne nazadnje je mednarodna organizacija dela opozorila, da bo brez aktivnih ukrepov potrebnih kar 70 let za zaprtje plačnih vrzeli, napovedi drugih organizacij pa so še bolj pesimistične. 13 Slovo od narodnega heroja Jožeta Ožbolta - Stanka Predani sin slovenskega naroda Na ljubljanskih Žalah je bilo 20. marca zadnje slovo od naro-dnega heroja Jožeta Ožbol-ta - Stanka. V imenu ZZB za vrednote NOB Slovenije se je od pokoj- nega poslovil predsednik Zveze Tit Tur- nšek in v v govoru pisal pokojnikovo ži- vljenjsko pot. Jože Ožbolt je bil od rane mladosti delavec. Potem je napočil za slovenski narod neprijazen čas – bil je čas odloči- tev, ali preživeti ali kot narod izginiti. To so bili dnevi upora in poguma, v katerih se je Jože odločil, da bo branil svoj na- rod, njegovo čast. V drugi polovici leta 1941 se je vključil v aktiv Osvobodilne fronte v Osilnici, ki je tudi tam spodbu- dila ljudsko vstajo. Vstopil je v Kočevski partizanski bataljon. Bil je kurir, obve- ščevalec, mitraljezec, komandir voda in čete v Šercerjevi brigadi, poveljnik ba- taljona v Ljubljanski brigadi in poveljnik Levstikove brigade. Sodeloval je v številnih bitkah na Ko- čevskem, v Suhi krajini, Beli krajini, na Notranjskem in v Gorskem Kotarju in je bil šestkrat težje ranjen. Za herojska de- janja je bil 27. januarja 1953 razglašen za narodnega heroja. Dobil je red parti- zanske zvezde s puškami, red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki, red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem, red za vojne zasluge z zlatimi meči, red za voj- ne zasluge z veliko zvezdo, red ljudske armade z zlato zvezdo, red ljudske ar- made z lovorovim vencem. Jože Ožbolt - Stanko se je bojeval za svobodo in boljše, človeka vrednejše življenje. Bil je med tistimi, ki so v naj- težjih časih pokazali svoj pogum in os- tali zvesti svojemu narodu. Zato zanj še posebno velja verz Otona Župančiča: Svobodi predani, za borbo smo zbrani – in kaj je življenje in kaj je smrt? Po vojni je v Beogradu leta 1954 kon- čal višjo vojaško akademijo JLA in leta 1964 je postal generalpodpolkovnik. Služboval je po naši domovini in v tujini. Deloval je na pomembnih poveljniških položajih v naši armadi. Bil je poveljnik polka in brigade, leta 1958 je bil povelj- nik jugoslovanskega odreda pri Organi- zaciji združenih narodov na Sinaju, nato poveljnik divizije in v letih 1968–1971 inšpektor v glavni inšpekciji ljudske obrambe v Beogradu ter v letih 1971– 1981 načelnik štaba 9. armade v Ljublja- ni. Nobena od teh služb ni bila lahka. Svojim idealom je Jože Ožbolt - Stan- ko ostal zvest do konca, tudi leta 1991, ko je bila suverenost našega naroda znova ogrožana. Takrat so slovenski ge- nerali v svoji poslanici zapisali: »Vedno smo bili predani sinovi slovenske- ga naroda, kar smo posebej doka- zali v narodnoosvobodilnem boju, ko se je večina slovenskega naroda zavedala svoje nacionalne identi- tete in se z orožjem uprla svojemu uničenju ter dostojanstveno stopi- la v vrste demokratskih sil Evrope in sveta. Podpiramo vse tiste, ki se trudijo, da Slovenija postane de- mokratična parlamentarna in soci- alna republika, ki temelji na suve- renosti lastnega naroda.« In nekaj dni pozneje: »Odločno obsojamo akcijo JLA v Sloveniji kot nelegal- no, politično in moralno neopravi- čljivo dejanje.« Tovariš Jože je bil med prvimi v vrsti tistih, ki so nam pokazali, kako ljubiti svojo domovino, kako ljubiti svoj narod. Mi odhajamo, toda dela ostajajo kot naša zapuščina in vzor za generacije, ki prihajajo za nami. I M E L I S M O L J U D I Foto: Pavel Majerle Kukin marec 201814 Pred 75 leti je kapitulirala fašistična Italija Pohlep po jugoslovanskih območjih V M E T E Ž U Z G O D O V I N E Italijanska vlada je 8. septembra 1943 razglasila brezpogojno ka- pitulacijo in vdajo svojih oboroženih sil, fašističnega vodjo Benita Mussolinija pa je takrat rešil njegov tesni prijatelj Adolf Hitler. Mu- ssolini je potem s pomočjo nacistov na severu Italije ustanovil Re- publiko Salo. Neizmeren pohlep Italije po ju-goslovanskih območjih se je kazal v več fazah. Maja leta 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski in na območju Pri- morske je nastalo veliko bojišče, poime- novano soška fronta. Avstro-Ogrska je leta 1918 kapitulirala. Zmagale so zave- znice Velika Britanija, Francija, Italija, Rusija in ZDA. Poražene so bile central- ne sile Avstro-Ogrska, Nemčija, Turčija in Bolgarija. Na tridnevni konferenci v Rapallu bli- zu Genove se je Italija obnašala kot ve- lesila in je za poplačilo dobila velik del jugoslovanskega ozemlja, Istro in nekaj otokov. Slovenci, ki so živeli na Gori- škem, delu Notranjske, v Trstu in Istri ter na Primorskem, so kmalu občuti- li raznarodovalni pritisk čedalje moč- nejšega fašizma. Reka je dobila status samostojne enote, a je bila leta 1924 z Rimskim sporazumom dodeljena Italiji. Že Kraljevina Italija je pričakovala, da bodo meje s takratno Kraljevino SHS določene v prid Italiji, zato je za vsak primer v Pivki v letih 1920 zgradila ve- liko vojaško utrdbo – vojašnico – raču- najoč na to, da bo rapalska meja segla morda vse do Postojne. Vojašnico je po osvoboditvi leta 1945 prevzela JLA, da- nes pa je tam Muzej vojaške zgodovine. Slovanom obljubljali nebesa Fašizem je hitro napredoval in vsaj na začetku je nam Slovanom obljubljal nebesa. V idrijskem muzeju Gewerke- negg hranijo pismo Benita Mussolinija Slovencem, ki pravi, da Italijani živi- jo pod terorjem Avstro-Ogrske in da nam bodo omogočili svobodo. Sami smo lahko videli, kakšno svobodo smo doživljali pod fašizmom. Duče, kot so // BESEDILO: Franc Krajnc, Slovenski utrip // FOTO: Janez Alič imenovali Benita Mussolinija, je v Pulju leta 1920 govoril, da smo lahko ponos- ni, ker bomo dobili imena omikanega italijanskega naroda. Pozneje so nam vzeli slovenski jezik. Fašistična Italija je bila v drugi svetov- ni vojni podpornica nacizma in 8. sep- tembra 1943 je kapitulirala. Primorci so si oddahnili, a ne za dolgo. V Istro so že na začetku oktobra leta 1943 pridrveli Nemci! Kapitulacija fašistične Italije je imela svojstven moralni učinek na lju- di v slovenski Istri, ki so kar dobrih 20 let trpeli pod fašistično diktaturo, saj je ta izvajala raznarodovalno politiko, prepovedala slovenski jezik, ugrabljala ljudi, ki se s tem niso strinjali. Takoj po kapitulaciji Italije v slovenski Istri še ni bilo čutiti posebnega vojaškega delova- nja nemških čet, z izjemo manjših spo- padov v Kopru in njegovi bližnji okolici ter v Izoli in Piranu. Nemci so v bistvu takrat želeli le preizkusiti obrambno moč partizanskih sil in njihovo razpo- rejenost v Istri. Septembra leta 1943 pa so že prip- ravljali ofenzivo velikega obsega v slo- venskem Primorju in Istri. Ukaz je dal Hitler, načrt pa je izdelal štab maršala Rommla. V ofenzivi v Istri in Brkinih naj bi sodelovalo približno 50.000 nem- ških vojakov. Bil je to vojaški stroj z zlo- činskimi izkušnjami na drugih bojiščih. Požigali so vasi, morili in ropali. Po ne- katerih zbranih podatkih, objavljenih v knjigi Napredna mladina Slovenske Istre, naj bi v tej ofenzivi padlo več kot 200 borcev in drugih žrtev, veliko ljudi pa so odpeljali v koncentracijska tabo- Spominska kostnica v Sansopolcru v Toskani, kjer so posmrtni ostanki 109 Slovencev, ki so padli ali umrli v taboriščih (tudi pogrešani) v letih 1941–1945 v tem delu Italije. V italijanskem koncentracijskem taborišču Kampor na Otoku Rabu je bilo zaprtih 15.000 Slovencev, od tega jih je skoraj 1500 umrlo predvsem zaradi lakote in bolezni. (Arhiv Svobodne besede) 15 Obisk Mostarja ob obletnici osvoboditve mesta Danilo Škorja: »To je priznanje vsem borcem 3. prekomorske brigade« V M E T E Ž U Z G O D O V I N E »Ko sem včasih hvaležnemu občinstvu razlagal svojo zamisel, sem jim pogosto pripovedoval, kako bosta nekoč in za vedno tu drugo ob drugem stali dve mesti in si gledali iz oči v oči. Mesto mrtvih protifašističnih junakov, predvsem mladih fantov in deklet – borcev, in mesto živih, za katero so darovali svoja življenja. Vse, kar je os- talo od moje prvotne obljube, je, da se nekdanje mesto mrtvih in nekdanje mesto živih kljub vsemu gledata, vendar s praznimi, črni- mi in ugaslimi očmi.« To so besede arhitekta Bogda-na Bogdanovića, avtorja mo-numentalnega mostarskega partizanskega pokopališča. Ve- ličastna nekropola je počrnela, zarasla sta jo trava in grmičevje, postala je sme- tišče in mesto za izživljanje na novo pre- bujenega fašizma. Ostala je namreč ujeta na desnem bregu Neretve, kjer drugo za drugim izginjajo znamenja nekoč multi- kulturnega mesta. Pokopališče obiščemo vsako leto 14. februarja. To je dan, ko je bil leta 1945 osvobojen Mostar, eno naj- lepših mest v Jugoslaviji in tako kot Lju- bljana mesto heroj. V bojih proti fašizmu je padel vsak osmi Mostarčan. Osvobodi- ti ga je pomagala tudi naša 3. prekomor- ska udarna brigada. V zadnjem jurišu je padlo kar 82 njenih borcev! Med tistimi, ki so dobili ukaz, da se je treba bojeva- ti do zadnjega, je bil tudi Danilo Škorja, ki ga je granata takrat hudo ranila. S to- varišem in soborcem, sokrajanom, sta si obljubila, da bo tisti, ki preživi, obiskoval grob drugega in mu prižigal svečo. Na koti, kjer je potekal zadnji spopad z nem- ško enoto, so v 80. letih preživeli sloven- ski borci postavili celo spomenik. Zdaj ga ni več. Ostal je le temelj, na katerem stoji telefonski repetitor. Iz Splita skozi Biokovo do Mostarja Pri 93 letih je Danilo eden redkih še ži- vih udeležencev zadnjih bojev za osvo- boditev mesta ob Neretvi. Dogodka se spominja takole: »Na začetku febru- arja 1945 partizanske enote na obmo- čju Širokega Brijega in Mostarja same niso mogle ustaviti sovražnika, zato je vrhovno poveljstvo na pomoč poklica- lo 26. dalmatinsko divizijo, ki je sicer okrevala po hudih in uspešnih bojih za osvoboditev Dalmacije. Marca leta 1944 je njen del postala tudi 3. preko- morska udarna brigada NOVJ. Preko- morci smo počivali v Kaštelih pri Splitu, ko je prišel ukaz, da moramo v hitrem maršu skozi Biokovo in Imotski na Ši- roki Brijeg in naprej v gorovje severno od Mostarja, kjer so bile nemške posto- janke in so delovali domači izdajalci, 'kamišarji'. Naloga naše brigade ni bila lahka, saj se je sovražnik zadrževal na prostranem območju na več lokacijah. Podpore iz zaledja nismo imeli, saj je bil teren nedostopen, poleg tega pa je bilo tam obilo snega. Tudi hrane in streliva nismo imeli. V krajih severno od Mo- starja so živele predvsem ženske. Ko smo 13. februarja 1945 prispeli do Ljut- ega vrha (Planinice) in se spustili tako // BESEDILOIN FOTO: Aleksandra Janković Danilo Škorja (desno), eden redkih še živečih borcev, ki so leta 1945 osvobajali Mostar, s prejetim priznanjem. rišča. Vedeti je treba, da so bili nacisti takrat še na vrhuncu svojih osvajalnih pohodov po Evropi, čeprav so se vsaj pred Moskvo in še zlasti pred Stalingra- dom že kazali prvi znaki začetkov pora- za nacizma. Ljudje v Istri, ki so bili deležni poni- žanja, so bili zbegani in prizadeti, zlas- ti zato, ker so po kapitulaciji fašistične Italije upali, da je vendarle konec oku- pacije. Tudi v slovenski Istri so takrat nastajali aktivi ZSM in SKOJ in prav iz teh vrst so se krepile organizacije KPS s partijskimi aktivisti. Spomladi leta 1944 so bile sklicane prve rajonske mladinske konference, najprej v Dolu pri Hrastovljah, ki so se je udeleži- li tudi borci enega izmed bataljonov Istrskega odreda. Pripadnost Titovi Jugoslaviji Na pomlad in poleti leta 1944, v dobi razcveta NOB v slovenski Istri, je bila v akcije zoper nacizem in ostanke fašiz- ma vključena tudi mladina. Prihajale so nove naloge. Ljudi je bilo treba sezna- njati s cilji naše revolucije in jih pridobi- vati za sodelovanje v OF. Kljub težavam je tudi mladina v Istri dokazovala svojo pripadnost Titovi Jugoslaviji in NOB. Titove besede »Tujega nočemo, svoje- ga ne damo« so močno odmevale med primorskim ljudstvom. V boju za svobodo je to ljudstvo pla- čalo visoko ceno, o čemer pričajo tudi spominska obeležja, za katera dobro skrbijo borčevske organizacije. Nemci so nadaljevali svoj pohod tudi v hrva- ško Istro, a so jim aktivisti iz takratne- ga rudnika črnega premoga v Sečovljah minirali most ter jim vsaj za dan ali dva onemogočili prehod. Evropa je doživela popolno svobodo šele 8. maja 1945, po kapitulaciji naci- stične Nemčije in po podpisu brezpo- gojne kapitulacije tretjega rajha v Ber- linu in Reimsu. Mussolinija so na begu v Avstrijo leta 1945 prijeli italijanski partizani in ga ta- koj ustrelili, prav tako tudi njegovo dru- žico Claro Petacci, nato pa so ju v Mila- nu mrtva obesili za pete. Veliki vodja nacistov Adolf Hitler, ki je odgovoren za najmanj šest milijonov žrtev, je bil skrit v svojem bunkerju na robu Berlina. Ko so mu generali sporo- čili, da ni več rešitve za Berlin, ki ga je že zavzela Rdeča armada, je 30. aprila 1945 naročil pištolo, dve odeji in ročko bencina. Najprej je ustrelil svojo druži- co Evo Braun, nato pa še sebe. Tako sta končala dva največja zločin- ca, duče in Adolf Hitler. marec 201816 rekoč do Mostarja, smo bili prepričani, da je naša naloga opravljena. Ker pa je bilo še vedno slišati streljanje, smo se zavedali, da boj za osvoboditev mesta še ni končan. Noč, ki je sledila, je bila za nas uničujoča. Še vedno se sprašu- jem, zakaj sovražnika, ki se je odločil za protinapad in znova zavzel območja in kraje, ki smo jih z velikimi izgubami že osvobodili, nismo odbili. Nemci so se v noči s 13. na 14. februar utrdili na vzpe- tinah nad Mostarjem. Ker se je moral 3. bataljon naše brigade zaradi velikih izgub umakniti, je prevzela nalogo moja četa, 2. četa 2. bataljona. To je bil juriš do zadnjega. Nemce smo pognali v beg in Mostar je bil osvobojen.« Nagrada Danilu Škorji Letošnji obisk Mostarja je bil za Danila nekaj posebnega. Ob dnevu osvoboditve mu je Združenje antifašistov in borcev NOV Mostar (UABNOR) podelilo nagra- do 14. februarja kot udeležencu bojev za osvoboditev Mostarja in za vseživljenj- sko vztrajanje pri ideji protifašizma in pri graditvi prijateljskih vezi med prebivalci Mostarja in slovenskimi antifašisti. Na slovesni akademiji v mostarskem naro- dnem gledališču mu jo je izročil predse- dnik UABNOR Mostar Sead Đulić. Da- nilo je dejal, da je zanj to velika čast, da vsem prinaša pozdrave herojskega mes- ta Ljubljane in da nagrada ni zgolj pri- znanje njemu, ampak vsem borkam in borcem 3. prekomorske udarne brigade, ki so dali življenje v boju za Mostar. Kon- čal je z besedami: »Nikoli ne pozabite, da smo se vsi bojevali proti okupatorju za svobodo jugoslovanskih narodov. Smrt fašizmu in kapitalizmu!« Dvorana mu je stoje odgovorila s »Svoboda narodu!« in mu bučno zaploskala. Dobitnikom nagrad in priznanj je čes- tital tudi podpredsednik Federacije BiH Milan Dunović. Poudaril je, da hoče verjeti, da je to, kar se je zadnja leta večkrat zgodilo na partizanskem poko- pališču v Mostarju, delo posameznikov in da je druga stran, ki govori, da se z uničevanjem spomenika strinja večina, v resnici manjšina. Zato novih generacij s tem ni treba zastrupljati, je dodal. To je potrdila tudi Ilhana Jazvin, učenka 8. razreda ene od mostarskih osnovnih šol: »Mostar, kakršnega si želim, je svobod- no mesto. Mostar, kakršnega si želim, je mesto protifašizma. Mostar, kakršnega si želim, je mesto ljudi, ki verjamejo v lepši in drugačen jutri. To mesto si je že zdavnaj izbojevalo zmago nad fašiz- mom, kljub temu pa se mi včasih zaz- di, da je še vedno zastrupljeno. In da ga zastrupljajo. Ves čas. Otrok tega mesta sem! Stvari hočem spremeniti! Lahko jih spremenim! Pomagajmo najprej sami sebi, potem pa se primimo za roke in pomagajmo našemu mestu. Vrnimo mu sijaj! Bodimo mu prijatelji in meščani, na katere bo ponosen. Mesto moje, vse naj- boljše za rojstni dan, 14. februar!« Na pokopališče z oboroženim spremstvom Poseben pečat akademiji je dal slav- nostni govornik dr. Zdravko Grebo, Mo- starčan, ki živi v Sarajevu, velik protifa- šist. Spoštovanja so po njegovem vred- ni vsi ljudje, posebno mesto pa imajo pri njem tovariši in tovarišice. V slav- nostnem dogodku vidi znamenje pre- bujanja novega optimizma v Mostarju, začetek nove bitke v njegovem rodnem mestu in v BiH. Leto 2018 ga namreč spominja na prelomne letnice v člove- kovi zgodovini, na velike revolucionar- ne premike. Obubožani in brezpravni ljudje, ki jih v BiH s strahom obvladu- jejo lažne elite, ki ne priznavajo držav- nosti BiH, ki ne priznavajo ZAVNOBIH- -a, lahko to spremenijo na volitvah. BiH je država, je Evropa. Temelj sodobne Evrope pa mora biti protifašizem. Na akademiji je nastopil zbor osnovne šole iz Bijelega Polja in zapel nekaj najlep- ših pesmi legendarnega ženskega zbora Mostarske kiše. Po končani prireditvi nas je Sead Đu- lić povabil na partizansko pokopališče z besedami: »Šli bomo na pokopališče v oboroženem spremstvu policijskih spe- cialcev, v avtobusih. Odpeljali nas bodo na najbolj častni kraj v mestu, ki ga iz dneva v dan rušijo. Mi pa kljub temu sa- njamo in kujemo načrte, kako se bomo nekega dne sprehodili do spominskega pokopališča brez vsakih težav, tako kot vsi, ki obiskujejo pokopališča.« In smo šli in položili cvetje na parti- zanskem pokopališču. Danilo v svojem imenu padlim tovarišem, v imenu ZZB za vrednote NOB Slovenije pa delega- cija iz Sežane pod vodstvom Bojana Pahorja. Slovenci na komemoraciji na mostarskem partizanskem pokopališču Prekomorci smo počivali v Kaštelih pri Splitu, ko je prišel ukaz, da moramo v hitrem maršu skozi Biokovo in Imotski na Široki Brijeg in naprej v gorovje severno od Mostarja, kjer so bile nemške postojanke in so delovali domači izdajalci, »kamišarji«. 17 Spomin na babico Alojzijo Cvetko Pavlin Srečna rešitev iz Ravnjakove hiše V M E T E Ž U Z G O D O V I N E Ko je bila Alojzija Cvetka Pavlin v svojih najlepših letih, jo je za- jela vojna. Takrat je nihče ni vprašal, po čem je svoboda. Morala je zapustiti svoj dom, svoje domače. Bilo je toliko hudega, toliko bridkosti in bolečine, toliko drobceno velikega junaštva, krutega od- povedovanja, pa tudi veliko ljubezni in lepote. Tolikokrat je pripovedovala zgodbe iz tistih časov! Samo v zadnjih mesecih vojne, ko je okupator zverinsko pobijal, je večkrat za las ušla okupatorjevim stre- lom. Žal to ni uspelo številnim njenim tovarišicam in tovarišem. Mnogi so pre- rano končali svojo življenjsko pot. Na srečo je babica dočakala svobodo in sa- nje o nadaljnjem življenju so se ji ures- ničile. Meni pa so ostali spomini nanjo in dragoceni zapisi, ki mi jih je zaupala in jih bom zvesto čuval in delil z bralci. Bilo je 20. januarja leta 1945. Ves dan je neusmiljeno snežilo. Proti večeru se je 13 terenskih aktivistov okraja Gu- štanj - Prevalje bližalo osamljeni kmetiji v Kotu nad Prevaljami. V hišo so prišli z namenom, da bi poslušali sporočila Ra- dia London, ki je vsako soboto zvečer predvajal svojo oddajo v slovenskem je- ziku. Vodil jo je Alojz Kuhar, duhovnik, doma iz Kotelj, sicer emigrant nekdanje jugoslovanske vlade in brat Prežihove- ga Voranca. Le redki kmetje so takrat imeli radijske sprejemnike na baterije, tudi pri Ravnjaku so ga imeli. Novice, ki so jih slišali, so bile spodbudne, na toplem so se aktivisti tudi posušili, na- jedli in sklenili, da tam prenočijo. Bili so prepričani, da sovražnik v tem snegu ne bo deloval na terenu. Izdajalci niso mirovali Oblečeni in obuti so polegli v manj- ši sobi v pritličju. Tudi za varnost so poskrbeli, saj se je vsaki dve uri menjal stražar, ki je hodil okoli hiše in hleva, da ne bi bilo nobenega presenečenja. Upa- li so, da so na varnem, kajti zunaj je še vedno nenehno snežilo in bili so prepri- čani, da se Nemcem v takem snegu ne bo ljubilo hoditi naokoli. Toda bili so izdani. Bila je trda tema, ko se je pred hišo oglasila strojnica. Skupina nemških vojakov, oblečena v bele varovalne ob- leke, se je priplazila prav do hiše, ko jih je opazil stražar. Nastal je preplah. Nihče še pomislil ni na svoje stvari, ki so jih pustili v sobi, kjer so ležali. Karel je prevzel povelje in ukazal, naj gredo vsi za njim. Časa za odgovor ni bilo, treba je bilo čim prej iz tega peklenskega obroča. Nemci so ne- usmiljeno streljali in metali v zrak rake- te, da je bilo svetlo kot podnevi. Hiša je imela dva izhoda. Dva borca sta planila skozi stranski izhod, tam pa ju je v tre- nutku pokosil nemški mitraljez. Drugi so planili skozi glavna vrata in se pognali po strmem bregu navzdol. V globokem snegu so se premetavali drug čez drugega in si reševali življenje, kot so vedeli in znali. Nemci so streljali in vpili za njimi nepoznane besede. Vzeli so tudi smuči domačih sinov, ki so bile prislo- njene pri hiši, trdno odločeni, da jih žive polovijo. Ni jim uspelo, partizani so bili hitrejši in so se razkropili na vse strani. Babica in prijateljica Erna sta po divjem begu gazili naprej proti Navrškemu vrhu, kjer sta našli zatočišče pri dveh zaupni- kih. Šele tam sta preverili, kako je z nji- ma. Erna je imela od strelov preluknjane hlače, babica pa je imela v njih vse polno snega in bi jih skoraj izgubila. Nemci so seveda pretaknili Ravnjakovo hišo. Za- // BESEDILO: Jure Pavlin // FOTO: osebni arhiv segli so vse njihove osebne stvari. Našli so babičino torbico, v kateri je imela tudi nekaj svojih družinskih fotografij. Mučenje v gestapovskih zaporih Ravno tisti čas so v dravograjskih ge- stapovskih zaporih mučili njeno mamo Floro Kotnik. Kazali so ji najdene foto- grafije in jo spraševali, ali je to njena hči. Flora se je delala nevedno, češ da dekleta na fotografiji ne prepozna. Ne- nehno so jo duševno uničevali s tem, da so ji govorili, da so tudi moža in vseh njenih pet otrok ujeli in obesili sredi trga v Guštanju. Na srečo je bila to le laž. Vsi so srečno preživeli in vsak na svojem področju dočakali tako tež- ko pričakovano svobodo. Partizana, ki sta padla tik pred koncem vojne, sta zapustila mladi ženi in nepreskrbljene majhne otroke. Zorka, ki je takrat pre- živela ognjeni krst, je čez nekaj dni ob izdajstvu bunkerja v Javorju končala svojo mlado življenje. Nemci so jo živo ujeli in jo nečloveško mučili, onečastili in ji razrezali prsi. To je le ena izmed pretresljivih zgodb, ki nam jih je pripovedovala babica. Po vojni je Lojzka Pavlin delala kot refe- rentka na občini Ravne na Koroškem, in sicer v referatu za zadeve borcev in vojnih invalidov. Pomagala je številnim ljudem, in to ne samo v času uradnih ur. Vrata njenega doma so bila vedno odprta za vse, ki so potrebovali njeno pomoč. Nikoli se ni odrekla tudi pova- bilom vrtcev in šol, da je mladim pri- povedovala o težkih medvojnih dogod- kih. Po doživetih pripovedovanjih se je še danes spominjajo številne generacije Ravenčanov. Še v pozni starosti je sledila politič- nemu dogajanju v domovini in bolelo jo je, ko je videla, kako bi nekateri radi ponarejali zgodovino in jo prikrojili za svoje politične apetite. Bila je borka vse do konca svojih dni. Izkaznica Zveze mladine Slovenije Okrajne aktivistke v Podkraju leta 1944 marec 201818 Jože Simšič - Jelen je ZZB Logatec poklonil svojo vojno fotografsko zbirko V boju s puško in fotoaparatom S R E Č A N J E Jože Simšič - Jelen, prvoborec iz Laz pri Logatcu, je 9. marca pra- znoval 94. rojstni dan in prav v tistih dneh sem se pri njem večkrat ustavil. Je eden zadnjih še živečih nosilcev partizanske spomenice 1941 na Notranjskem. Združenju borcev za vrednote NOB Loga- tec je poklonil svojo obsežno zbirko medvojnih in deloma povojnih fotografij. Med njimi je približno 150 motivov, ki jih je med vojno posnel sam ali pa kdo od bližnjih z njegovim fotoaparatom in po njegovih navodilih. Fotografije smo digitalizirali v visoki ločljivosti in jih nato dali znova razviti v enotnem forma-tu. Preden bodo razstavljene v spominski sobi ZB Logatec, sem jih se- veda v novi podobi predstavil slavljencu. Vidno navdušen nad lepo urejeno zbirko fotografij mi je pripovedoval, kako mu je sedemnajstletnemu dan po tistem, ko je končal vajeniško dobo pri čevljarju v Logatcu, začetek druge sve- tovne vojne v naših krajih povsem pre- usmeril tok življenja. Brez pravega za- vedanja, zakaj, je skupaj z vaščani Laz pobiral orožje, ki je ostalo za umikajočo se jugoslovansko vojsko. Odpremljali so ga v gozdove, kjer so se pojavljale prve partizanske skupine. In spomladi leta 1942 se je eni takih, ki je takrat na- stajala, pridružil. Večina fantov je bila z Rakeka in iz okolice in skupine je dobila ime Rakovška četa. Tam je dobil parti- zansko ime Jelen, ki mu je kar pristaja- lo, saj je bil hiter in okreten, najsi bo pri miniranjih proge ali pa na kurirskih po- // BESEDILO: Branko Rupnik // FOTO: osebni arhiv Jože Jelen (levo) in Franc Rok Švagan decembra leta 1943 na Bloški polici teh tja do Primorske. Nepozabna so mu srečanja z Jankom Premrlom - Vojkom. Italijani niso odkrili fotoaparata Sredi leta 1943 je Jože Simšič - Jelen kot član rajonskega odbora SKOJ odšel iz Dolomitskega odreda v logaški rajon. Oglasil se je tudi doma v Lazah, kjer je vesel ugotovil, da Italijani pri pregledu domače hiše zaradi mamine iznajdlji- vosti niso odkrili njegovega fotoapa- rata. Vzel ga je s seboj in odtlej ga je 19 spremljal na vseh partizanskih poteh. »Kljub prepotrebni previdnosti so po- bude, da se podobe našega partizanske- ga življenja ohranijo na fotografijah, na- stajale že v Dolomitskem odredu. V ce- loti pa sem jih lahko izpolnil na terenu logaškega rajona in pozneje okrog Lip- senja, Žerovnice, Gornjega jezera in de- loma Loške doline, kjer sem deloval na različnih funkcijah v enotah prve brigade Vojske državne varnosti,« se spominja. Pravi, da se je filme še dalo dobiti, teže je bilo poiskati zanesljivega fotografa, ki bi film razvil, kajti fotografije borcev v nepravih rokah bi lahko pomenile smr- tno obsodbo za njihove družinske čla- ne. Pa se je vselej izšlo. Njegove filme so razvijali v Logatcu, Postojni in nazadnje v Trstu, tudi s pomočjo domobrančeve sestre iz Postojne, ki ni bila sumljiva in je varno prenašala dragoceni material. »Borci so se kljub nevarnosti večino- ma radi fotografirali. Bolj so bili previd- ni domačini civilisti, nekateri so se bali celo, da bi se na posnetku videla njihova hiša, kajti vojna je bila nepredvidljiva,« pravi. Pa še: »Ko danes pregledujem te fotografije, se ob vsaki zamislim, kje in kdaj in v kakšnih okoliščinah je nastala. Fotografije so res lep spomin!« Vojna je Jožeta Simšiča - Jelena izkle- sala v zanesljivega oficirja. Maja leta 1945 je sodeloval pri varovanju maršala Tita ob obisku Ljubljane, potem pa je s svojim bataljonom nadziral obmejno območje še nedoločene meje z Italijo. Nato so sledile selitve po Jugoslaviji, trinajstkrat se je selil in opravil pet eno- letnih oficirskih šol, nazadnje na vojaški akademiji v Beogradu. Leta 1965 se je upokojil s činom polkovnika. Poučeval obrambo na srednjih šolah Po upokojitvi se je še naprej usposabljal in deloval za slovensko teritorialno ob- rambo. Poučeval je obrambo na več sre- dnjih šolah, leta 1969 pa je za dve leti in pol prevzel komandno mesto prve- ga Dolomitskega teritorialnega odreda. Nekaj časa je bil tudi načelnik protizrač- ne obrambe za Ljubljansko pokrajino. Njegove enote so bile vedno dobro prip- ravljene, zlasti na vajah protioklepnega boja so dosegale odlične rezultate. Ves čas do današnjih dni pa zbira gra- divo o delovanju notranjskih partizanov in kurirjev in tako z vsako izpovedjo in fotografijo dodaja kamenčke v mozaik zgodovine NOB. Na temo NOB je do zdaj izdal tri knjige in se podpisal pod številne članke v dnevnem časopisju. Bogato življenje Jožeta Simšiča Jelena pa je viselo tudi na nitki, dobesedno: ko je leta 1943 padel v italijansko zase- do, je bil hudo ranjen. Dr. Jože Gostiša iz Logatca mu je pomagal v skoraj ne- mogočih razmerah. Operiral ga je s pre- kuhanim žepnim nožem in rane zašil z v jodu namočenim sukancem, seveda je poseg minil brez narkoze. Naslednje tedne je Jelen preživel kar pod smreko, delno tudi v nezavesti. Po mesecu dni pa je spet stal na nogah in se znova privajal starim in novim partizanskim potem. »Na srečo je bilo to poleti in dež je padal samo enkrat…« pravi. »Jaz sem preživel, ne pa tudi doktor, ki so ga po iz- daji prijeli domobranci in poslali v nem- ško koncentracijsko taborišče, kjer je tik pred koncem vojne ves izčrpan umrl.« Jože Simšič Jelen med pregledovanjem svojega fotografskega arhiva. Foto: Branko Rupnik) Vojna je Jožeta Simšiča - Jelena izklesala v zanesljivega oficirja. Maja leta 1945 je sodeloval pri varovanju maršala Tita ob obisku Ljubljane, potem pa s svojim bataljonom nadziral obmejno območje še nedoločene meje z Italijo. Poljanska vstaja Jesenski dan počasi že po snegu diši in hladen vetrič je zavel čez plan, proti Vinharjem pa množica hiti, saj danes je poljanske vstaje dan. Zarje rožnate preko Starega vrha, Koprivnika in Blegoša, za vse prestano pa trpljenje h koncu gre tudi naše življenje. Beseda tovariš do sedaj nekaj je pomenila, na žalost danes prehitro se je odkotalila, a prelita kri iz tisočerih ran nam v poduk in premislek je vsak dan. Mnogi zmerjajo nas z banditi, pa bili smo le partizani bojeviti. jeklen je naš pogled in trda pest, po pravičnosti kliče naša vest. Ko iz trpljenja nam je vstala doba, na katero je upal in čakal svet, na zemlji pa pognal iz groba velik zimzelen in cvet. Žar minulih vojnih let v prsih nam budi spomine nanje, ki so iz temine v zarjo dvignili nov cvet. Praznik vsem, ki tu živijo in svojo pot gredo naprej, praznik vseh, ki se borijo, da bo svet nekoč brez mej. Neuklonljivim, ki življenja so v boju za svobodo darovali, in vsem, ki v narod svoj v najtežjih dneh so zvesto verovali, v zahvalo dviga v Poljanah se spomenik, junaških borb in zmage glasnik. (Marinka Hobič, Moji nastopi, 2012) marec 201820 Mejno vprašanje med Slovenijo in Hrvaško Bilateralno vprašanje ali vprašanje EU? A K T U A L N O Zagotovo so najpomembnejša mednarodna vprašanja pri novona- stalih balkanskih državah neurejena mejna vprašanja. To poslabšu- je medsebojne odnose med državami, ki imajo ta problem, in to se tudi konkretno odraža v slabših gospodarskih odnosih. Vsak mejni spor lahko eskalira v resnejši spor, kar povečuje politično nestabil- nost v obeh v sporu udeleženih državah. Z močnim angažiranjem EU, ki je očitno želela, da med člani-cama EU ni neurejenih mejnih vprašanj, sta Hrvaška in Slo- venija 4. novembra 2009 sklenili Arbi- tražni sporazum (Arbitražni sporazum 2009). Neodvisno arbitražno sodišče naj bi razsodilo v sporu, obe državi pa sta se zavezali, da bosta odločitev spoš- tovali ne glede na to, kakšna bo. Hrvaška se je očitno bala, da bo od- ločitev zanjo neugodna. Izkoristila je zvočne posnetke razgovora, ki ga ne bi smelo biti, in začela razlagati, da spo- razum zanjo ne velja, čeprav je depo- niran v OZN. »Je povsem jasno, da so prepisi in zvočni posnetki, ki so se po- javili v medijih na Hrvaškem in v re- giji, delo SOA – hrvaške obveščevalne agencije.« (Ifimes, 2016) Odločitev arbitražnega sodišča je bila strogo v pravnih okvirih in ni preferirala niti ene niti druge strani. Prevladala so samo nedvomno ugotovljena in doka- zana dejstva. A zgodil se je paradoks: odločitev arbitražnega sodišča je bila za Hrvaško ugodnejša od pričakovane. Slovenija je dobila manj, kot je želela. A Hrvaška je ustvarila tako močno javno mnenje, da bo rešitev, ki je zanjo ugo- dna, težko brez težav priznala, medtem ko je Slovenija ustvarila tako močno javno mnenje, da bo rešitev priznala in da s tem doma nima težav kljub zanjo ne najbolj ugodni rešitvi. Razsojanje le na podlagi dejstev Pokazalo se je, da so špekulacije o tem, komu bo mednarodno arbitražno sodišče dalo prednost, popolnoma iluzorne. Kako je mogoče pričakova- ti, da bodo najuglednejši mednaro- dni pravniki iz Francije, Nemčije, An- // BESEDILO: dr. Jožef Kunič // FOTO: Ifimes glije, Švice in Norveške postavili na kocko svoj ugled zaradi ene ali dveh balkanskih držav? Najuglednejši med- narodni pravniki so z razsodbo med Slovenijo in Hrvaško drugim državam regije dali nedvoumno jasno lekcijo: ne računajte na to, da bi mednarodno priznana in ugledna razsodišča razso- jala pristransko. Razsojala bodo zgolj na podlagi dokazanih in argumentira- nih dejstev. Neutemeljena in lepo iz- peljana govoričenja ne štejejo nič. Prepiranje o mejah je brezplodno in služi politikom za pridobivanje politič- nih točk, razpihuje pa lahko nacionali- stične strasti, kar je še posebno na Bal- kanu zelo nevarno. Še posebej pa oteži položaj delovanje nekaterih politikov, ki iz racionalnega in za prihodnost države ne najbolj perečega vprašanja naredi- jo, da postane vprašanje meje vpraša- nje mita. Ne iščejo kompromisov, am- pak se bojujejo za sveto stvar, za stvar ponosa in narodne substance. Po Bullu (Bull, 1990) postane konflikt »non-ne- gotiable« in rešitev ene strani mora prevladati nad drugo, saj kompromis ni mogoč. Obstaja nenehna nevarnost, da takšen nerešeni konflikt preide iz laten- tnega stanja v realen konflikt. Na Bal- kanu to ni nemogoče. Modra državniška poteza bi bila, da se tam, kjer spori obstajajo, poišče ne- odvisni mednarodno ugledni tribunal, države pa se naj zavzemajo za zmanj- šanje nacionalističnih idej, za manjše kopanje po ranah naših dedov in naj se ukvarjajo predvsem z izboljšanjem ži- vljenjskih razmer svojih državljanov. Vendar pa ne smemo spregledati po- mena urejenih razmer, predvsem ureje- nih mej na Balkanu za EU in za celot- no zavezništvo med ZDA in EU. ZDA v sedanjem času nimajo toliko moči, da bi samostojno, brez zaveznikov, de- lovale globalno. Za boj proti terorizmu in za ohranjanje miru na območjih, za katera menijo, da sta mir in stabilnost na njih osrednjega pomena, potrebujejo zaveznike. Ključna zaveznica je Evropa, vendar le stabilna EU skupaj z bližnjo evropsko okolico. Evropa pa ne more biti stabilna in ne more biti zanesljiv za- veznik, če obstajajo latentne napetosti na Balkanu, kjer lahko mejni spor hitro preide v resnejši konflikt in destabilizira znaten del stare celine. Urejena mejna vprašanja so pomembna za širšo var- nost. Žal se tega številni na Balkanu ne zavedajo in obravnavajo mejno proble- matiko kot izključno bilateralno in pred- vsem v luči notranjepolitičnih interesov. Odgovornost za stabilnost na Balkanu Odgovornost voditeljev tako na Hrva- škem kot v Sloveniji ni le odgovornost za rešitev lastnega mejnega vprašanja, ampak sta obe državi odgovorni za sta- bilnost in boljše medsebojne odnose na Balkanu. Če Arbitražni sporazum ne bo implementiran v dokaj kratkem času, bo to več kot jasen signal, da taka obli- ka urejanja mejnih vprašanj na Balkanu preprosto ne deluje. Glede na dosedanje izkušnje pri ureja- nju slovensko-hrvaškega mejnega vpra- šanja lahko sklepamo, da sta vsaj dve nevarnosti, ki lahko proces implemen- tacije Arbitražnega sporazuma razvle- četa v nedogled. Prva nevarnost se skri- va v notranjepolitičnem ozkem stran- karskem interesu, ki je največkrat inte- res enega ali le nekaj voditeljev stranke, ki hočejo rušiti obstoječi sporazum in se s tem pred množico naivnih volivcev prikazati kot rešitelji svoje države, svo- jega naroda in narodovih zgodovinsko demagoško utemeljenih pravic. Ko se je voditelj hrvaške levo usmerjene stranke SDP dogovoril o sporazumu Drnovšek- -Račan, ga je desna HDZ z vso mogočo vehemenco raztrgala, ga izničila in nato prišla na oblast. Ko je prav ta desna stranka podpisala in ji je uspelo ratifi- cirati Arbitražni sporazum, ga je prav SDP z vso možno vehemenco raztrgala in storila vse, da se ne bi implementi- 21 ral, pa čeprav po vsebini in posledicah ni daleč od sporazuma Drnovšek-Ra- čan. Podobno stanje je bilo v Sloveni- ji. Stranka SDS je bila dovolj dolgo na oblasti, da bi vprašanje meje rešila, a ga ni, ko pa ga je predsednik leve vla- de, član levo usmerjene SD, pripeljal do sklenitve Arbitražnega sporazuma, so ga nekateri vidni predstavniki SDS od- ločno kritizirali. V reviji Reporter smo lahko prebrali, da Arbitražni sporazum predstavlja »epohalni slovenski po- lom«. (Reporter, 2009) Druga nevarnost se skriva v ozkem osebnem interesu nekaterih, ki bi želeli, da se vprašanje čim dlje ureja, in če se le da, naj se nikoli ne razreši, pri čemer pa strokovno ali pa tudi manj strokovno de- lujejo skupine in posamezniki, ki se s tem materialno okrepijo. V času ministrovanja dr. Rupla je delovala komisija, odgovorna za reševanje mejnega vprašanja med Slo- venijo in Hrvaško, ki jo je vodil dr. Pogač- nik, in ji ni uspelo priti do želenih rezulta- tov. »Bivši pogajalec dr. Miha Pogačnik je od zunanjega ministrstva pod vodstvom dr. Rupla za svoje usluge prejel skupaj 233.500 evrov.« (Balažic, 2017) Že v času, ko je Slovenija pogojevala soglasje za vstop Hrvaške v EU z uredi- tvijo mejnega vprašanja, so se pojavila mnenja, da številnim v EU ustreza, da naša država pogojuje in s tem zavlačuje nadaljevanje pogajanj s Hrvaško o ure- ditvi mejnega vprašanja. EU je bila že v letu 2009 dokaj skeptična do nadaljnje širitve. Tega uradno sicer nikjer ni bilo zaznati, smo pa to ponekod lahko slišali in tudi brali. Zdaj ko je Združeno kra- ljestvo v fazi izstopanja iz EU, ko se je EU po svojih pogledih na demokracijo nekako razdelila na vzhodni in zahodni del ter ko se je glede na gospodarsko stanje nekako razdelila na severni in južni del, je zagotovo mnogo pomisle- kov o možnostih nadaljnje širitve. Da bi prikrili zadržke za širitev na balkanske države, smo bili priče številnim izjavam, srečanjem in sklepom, da se širitev na- daljuje, le pogoje je treba izpolniti, ti pa naj bi bili kristalno jasni. (Ifimes, 2018) Več kot dobrodošel izgovor za upoča- snitev procesa vstopanja balkanskih držav v EU so neurejena mejna vpraša- nja. Očitno je, da je reševanje sloven- sko-hrvaškega mejnega vprašanja prvo mejno vprašanje, ki ga je kot prece- denčni primer za reševanje drugih mej- nih vprašanj treba rešiti. Tudi problem Evropske unije Predsednik Evropske komisije Jean- -Claude Juncker je na začetku febru- arja 2018 v Evropskem parlamentu v svojem govoru dejal: »To je dvostranski problem, a tudi problem Evropske unije. Nujno ga je treba rešiti na dvostranski ravni.« Po koncu govora je znova pozval k odpravi spora o meji med Slovenijo in Hrvaško. »Hrvaška in Slovenija sta odgovorni za ta problem, rešiti morata ta problem,« je ponovil. Komisija je po njegovih besedah že ponudila pomoč, a nobena država še ni posegla po njej. Hkrati je zagotovil, da nobena država z Zahodnega Balkana ne bo več vstopila v EU, ne da bi pred tem odpravila vse težave z mejami. »Igric, da bomo te te- žave odpravili, potem ko bomo vstopili v EU, ne bo več. Z mano ne več,« je bil oster. (Juncker, 2018) Pred datumom, ki je v Arbitražnem sporazumu določen za začetek imple- mentacije sporazuma, je bilo videti, da se bo EU dejavno lotila urejanja tega vprašanja. Imenovan je bil sam pod- predsednik Evropske komisije Timmer- mans, ki naj bi aktivno deloval s ciljem, da se to vprašanje umakne z dnevnega reda. Pričakovan je bil v Ljubljani, pri- čakovalo se je, da bo prišel v Zagreb, a ga ni bilo. Njegova pomoč se je v mno- žici raznih izjav kar izgubila. Naivno bi bilo misliti, da ima pač prezaseden ur- nik svojega delovanja. Gre za drugačen pristop od tistega, ki smo ga od EU pri- čakovali. Pričakovali smo, pa tudi bili prepričani, da bi čim prejšnja ureditev slovensko-hrvaškega mejnega vpraša- nja koristila celotni EU, in videti je bilo logično in smiselno, da bo Evropska ko- misija naredila vse, kar je v njeni moči, da to vprašanja ne bi vplivalo na odnos držav članic do spoštovanja mednaro- dnih zavez in da bi rešitev takoj omogo- čila nadaljnje delovanje v zvezi s širitvi- jo EU na Balkan. Zmotili smo se. Izjava predsednika Evropske komisije Junckerja je več kot popolnoma jasna. Če jo na preprost način povzamemo, pravi, da naj to vprašanje uredita Slo- venija in Hrvaška sami, krivi pa bosta, Jožef Kunič, častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose če zaradi tega nerešenega vprašanja širitve na Balkan ne bo. Otresel se je odgovornosti Evropske unije ne le za ureditev mejnega slovensko-hrvaškega vprašanja, otresel se je tudi odgovor- nosti za upočasnjeno vstopanje bal- kanskih držav v EU. Na Slovenijo in Hr- vaško je prevalil izredno težko politično diplomatsko breme. Prav bi bilo, da bi se diplomacija na takšno stališča EU diplomatsko uglaje- no, a jasno odzvala in izrazila pričako- vanje, da EU nosi pomemben del bre- mena urejanja tega vprašanja. Odgovorna naloga diplomacije Potrebni bodo ekstremna aktivnost, iz- jemna inventivnost in velik pogum. Jas- no je, da kljub nezadovoljstvu nekaterih tako na hrvaški kot na slovenski strani odločitev arbitražnega sodišča velja. Slovenija je veljavnost Arbitražnega sporazuma potrdila na referendumu in dejansko je nemogoče, da bi sklicala nov referendum, ki bi na željo Hrvaške izničil to odločitev. Hrvaška je ratifici- rala Arbitražni sporazum, v katerem je določeno, da arbitražno sodišče deluje po določenih arbitražnih pravilih, upo- števaje ta pravila pa je arbitražno sodiš- če tista inštanca, ki v primeru kakršnih koli kršitev Arbitražnega sporazuma odloča o tem, ali ta sporazum še velja ali ne. To pooblastilo si je hrvaški par- lament preprosto vrnil samemu sebi, arbitražnemu sodišču pa je bilo popol- noma jasno, da v mednarodnopravnem smislu takšna odločitev parlamenta nima veljave. Samo je odločilo, da ve- ljavnost Arbitražnega sporazuma ni bila znatno ogrožena, in je delo nadaljevalo ter objavilo zavezujočo odločitev. Pred diplomacijama obeh držav je zah- tevna, velika in zelo odgovorna naloga. Potreben je pogum, da se pri odločitvi Arbitražnega sodišča vztraja brez ni- kakršnih popuščanj. Potrebna je velika aktivnost, in to predvsem v dveh sme- reh. Veliko naporov je treba usmeriti v pridobivanje podpore močnih in vpliv- nih držav ter opustiti vsa dejanja, ki bi slabo vplivala na odnose s kakšno moč- no državo, pa čeprav bi si takšno deja- nje zaradi človekoljubnih načel marsik- do želel. Delovanje pa je treba usmeriti v iskanja vseh možnosti sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško, ki bi relevan- tne odločevalce spodbudila in zaintere- sirala za polno spoštovanje arbitražne odločitve. Potrebna je velika zavzetost, da se takšna področja sodelovanja poiš- čejo in raziščejo. marec 201822 Letna skupščina ANPI - VZPI mesta Gorica Teze o neodkritih fojbah Opravičevanje z napadanjem Grožnje partizanom, hvalnice domobrancem Pretekli mesec (23. februarja) je bila letna skupščine organizaci-je ANPI - VZPI mesta Gorice. Od skupno 136 članov organi- zacije se je dogodka udeležila le dobra tretjina, kar je za njihove razmere obi- čajno. Na skupščini je sodeloval tudi Enio Pironi, predsednik Pokrajinskega odbora ANPI - VZPI. Predsednica Anna Digiannantonio je v uvodnem referatu natančno orisa- la politične razmere v mestu Gorica, ki postajajo vse bolj vznemirljive. Po nje- nih besedah je mesto postalo območje, kjer vse pogosteje potekajo desničarske manifestacije in izzivanja. Gorica je bila lani »deležna« manifestacij nostalgikov fašistične enote X. MAS, CasaPound Pred časom je novogoriško in slovensko javnost, tudi v za-mejstvu v Italiji, vznemirilo pi-sanje gimnazijca iz Nove Go- rice, ki je na spletnem omrežju pozival k netenju sovraštva in celo k ubijanju privržencev partizanskega gibanja. Ob- javljenih je bilo več fotografij, na katerih se postavlja s prvakom SDS, pa z evrop- sko poslanko Patricijo Šulin in še z ne- katerimi, pri tem pa hvali domobrance kot heroje, ki so priborili svobodo. Na vse skupaj ni bilo odgovora niti organov pregona niti šole, ki jo obisku- je. Oglasil se je le predsednik Mladega foruma Vrtnica (MFV) Rok Židanik, ki je napisal javno pismo predsednici Slo- venske demokratske mladine (SDM) v Novi Gorici Asjaflori Povše. »Za učinkovito reševanje mladinske problematike na lokalni ravni je bistve- nega pomena, da smo mladi organizira- ni in da jasno izrazimo svoja stališča, ko gre za oblikovanje mladinskih politik. ter desničarskih organizacij nekdanjih beguncev iz Istre in drugih primorskih krajev. V Gorici ne pojenja razprava o fojbah. Nasprotno, »žrtev jugoslovan- skega komunizma« je vsako leto več … Oživlja se teza, da je v Rožacu, kra- ju blizu Gorice, še neodkrita fojba z 800 trupli italijanskih rodoljubov, čeprav je bilo že zdavnaj uradno dokazano, da česa takega ni. Predsednica je dodala, da mestna (desna) uprava vse to zgolj opazuje ali celo spodbuja. Anna Digiannantonio se je zavzela za večje delovanje organizacij ANPI - VZPI in za ostrejše odzive proti konkretnim pojavom apologije fašiz- ma in revanšizma. Prisotne je obvesti- la, da bo letos septembra, ob obletnici Zadnja leta je bil Mladi forum Vrtnica edina mladinska politična organizaci- ja v občini, zato smo z zadovoljstvom sprejeli nedavno ustanovitev lokalnega odbora Slovenske demokratske mla- dine (SDM) v Novi Gorici. Tudi najino prvo srečanje me je navdalo z upanjem, da lahko najini organizaciji uspešno so- delujeta in v prihodnje skupaj vodita mladinsko organiziranje na Goriškem. Seveda pa sta prva pogoja vsakršnega sodelovanja strpen dialog in spoštova- nje drugačnosti. Spoštovanje človeko- vega dostojanstva je namreč eden naj- pomembnejših temeljev, na katerih je bila zgrajena združena Evropa. Zato so nas zelo zmotila pisanja enega od vaših članov vodstva, v katerih na sov- ražen način tudi poziva k uboju (več na priloženih fotografijah). Poleg javnih ob- jav so tarča njegovih pisanj tudi nekateri naši člani, ki jim na vsiljiv način poskuša reinterpretirati znana zgodovinska dej- stva. Takšna stališča v Mladem forumu goriške fronte in bitke za Gorico, velik dogodek: pobratenje med goriško or- ganizacijo ANPI - VZPI in novogoriško mestno organizacijo ZB za vrednote NOB Slovenije.V razpravi se je oglasilo nekaj mlajših članov s predlogi, kako se upreti desnim skrajnežem in njihovim izzivanjem. Prisotne je v imenu OZ ZB Nova Gorica pozdravil Štefan Cigoj, ki je poudaril zavzetost za tesno in plodno sodelovanje med borčevskima orga- nizacijama, naslednicama partizanov. Predsednici Digiannantonio je čestital za njen pogum v neposrednih soočenjih z neofašističnimi razgrajači, ki žalijo in izzivajo goriško prebivalstvo. Štefan Cigoj Vrtnica ostro obsojamo, saj so v nasprot- ju z ideali družbe strpnosti in sožitja. Zato te prijazno pozivam, da v SDM Nova Gorica omenjeno pisanje vašega člana jasno obsodite in se od njega dis- tancirate. Samo z jasno obsodbo takšnih ravnanj lahko skupaj ustvarjamo druž- bo strpnosti, v kateri ne bo prostora za sovražni govor in v kateri bosta lahko najini organizaciji pomembno prispeva- li k izboljšanju položaja mladih v Mestni občini Nova Gorica,« je zapisal Židanik, ki je o dogajanju obvestil tudi medije. Na to pisanje je dobil le kratek, delno tudi nerazumljiv odgovor na Twiterju: »Najlepša hvala za opomnik. Mladeniča smo opozorili na neprimerne objave in bo sankcioniran, če bi se ponovilo. Pri- čakujemo vaš odziv na obešanje slike zločinca Tita v vaših prostorih v Lju- bljani ter protest ob majskih akcijah tudi vaših članov na Sabotinu z istim grozil- nim kontekstom.« Jan Ukmar 23 Nujni sprejem zakona o prepovedi fašističnih in nacističnih simbolov Zvezane roke zaradi nejasne zakonodaje Svoje poglede na zakonsko uredi-tev so predstavili še idejni vodja pobude in podpredsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križ- man, upokojeni direktor Policijske upra- ve Koper Emil Čebokli in nekdanji toži- lec Primož Trebežnik. Marijan Križman je predstavil idejo in ozadje pobude. Meni, da mora v ure- janju te problematike glavno vlogo nuj- no odigrati Zveza borcev, saj je s 42.000 člani največja protifašistična in veteran- ska organizacija v državi. »Poskušajo nas potisniti v kot, kot da smo mrtvi del zgodovine. Resda nimamo avtoritete, kot so jo nekoč imeli borci. Ti so lahko rekli, da so bili v gozdu, da so se sami bojevali proti fašistom za svobodo in da naj drugi utihnejo s temi neumnostmi. A kljub temu primanjkljaju tudi pri nas, mlajši generaciji, ostaja moralna zaveza boja proti fašizmu in nacizmu,« je dejal. Podpredsednik Križman je še pou- daril, da so Primorci še posebno obču- tljivi za fašizem, saj je obdobje fašizma na Primorskem trajalo veliko dlje kot drugod po državi. Po njegovem mne- nju danes z mladimi dobiva nove oblike družbene oholosti. Postaja nova »fora«, okoli katere se mladi zbirajo. Najprej se z njo samo igrajo, potem pa iz tega na- stajajo nevarne združbe, ki celo streže- jo po življenju drugače mislečih. Zato je nujno treba sprejeti zakon, ki bo v celoti prepovedal fašistične in nacistične sim- bole ter sovražni govor. V Sloveniji ni izrecnega zakona, ki bi prepovedal nacistična in fašistična ge- sla, je potrdil Emil Čebokli. Upokojeni direktor se je na čelu Policijske uprave Koper večkrat srečal z incidenti, pove- zanimi z izražanjem naklonjenosti fa- šizmu in nacizmu, ker pa to področje ni bilo jasno zakonsko urejeno, je običajno ostal zvezanih rok. »V najboljšem pri- meru smo se policisti lahko sklicevali na kršenje javnega reda in miru, kar je v tem primeru smešno.« Primož Trebežnik pa je v svojem razmišljanju pojasnil, da Slovenija ni edina država, ki se sooča tako s po- rastom nacističnih in fašističnih gibanj in ideologij kot z vprašanjem zakonske ureditve prepovedi njihovih manifesta- cij. Že leta 2005 je Nemčija evropskim institucijam predlagala uzakonitev splo- šne prepovedi nacistične simbolike na celotnem ozemlju Evropske unije in kot izhodiščni model celo ponudila svojo zakonodajo, a tovrstnega ukrepa niso podprli niti takratni pravosodni ministri Vrsti del, ki prispevajo k podrobnejšemu spoznavanju partizan- skega upora v času druge svetovne vojne na Slovenskem, je v počastitev 20. obletnice delovanja Vojnega muzeja v Logatcu njegov ustanovitelj Janez J. Švajncer konec leta 2017 dodal knji- go Partizanska spomenica 1941 s podnaslovom Seznam nosilcev. // BESEDILO: Primož P. Ram Siter Evropske unije. Najbolj so nasprotova- li Italijani in Britanci. Večina evropskih držav se je strinjala, da je prikaz naci- stične simbolike sicer neprimeren, da pa bi popolna prepoved njihovega pri- kazovanja pregloboko posegla v polje svobode govora. Trebežnik je menil, da jedro problema niso simboli kot taki, ampak ravno nji- hova vzporednica v sovražnem govoru, podpihovanju sovražnosti do drugačnih in v povezovanju v ekstremistične orga- nizacije. Po njegovem je treba prepove- dati vse razkazovanje tovrstnih simbo- lov in vse, kar je z njimi povezano. Okrogle mize o pobudi Zveze borcev Slovenije za prepoved nacističnih in fašističnih simbolov Okrogle mize o pobudi Zveze borcev Slovenije za prepoved nacističnih in fašističnih simbolov Celje, 4. aprila ob 18. uri v Muzeju novejše zgodovine Celje Maribor, 10. aprila ob 17. uri v Dvorani mestne četrti Nova vas (Radvanjska cesta 65) Kranj, 17. aprila ob 18. uri v prostorih Mestne občine Kranj (soba 15) Nova Gorica, 24. aprila ob 18. uri v dvorani Mestne občine Nova Gorica Trbovlje, 25. aprila ob 18. uri v Mladinskem centru Trbovlje marec 201824 Spletna stran taborišča Visco Nedavno je bila odprta spletna stran campoconcentramentovisco.alter- vista.org, ki vsebuje koristne informacije o italijanskem taborišču Visco pri Palmanovi. Na njej so tudi kontaktni podatki prof. Ferruccia Tassina iz Visca, ki spremlja skupine in vse tiste, ki bi radi obiskali ta kraj. Dostop do objektov, kjer so bili med drugo svetovno vojno zaprti civilisti in vojaki (tudi iz Slovenije), je mogoč z dovoljenjem tamkajšnje občine, prav tako ogled spomenika, ki so ga postavili žrtvam taborišča. Na njem je tudi spominska plošča, ki jo je ministrstvo za delo, družino in socialne zade- ve postavilo v spomin na umrle Jugoslovane v taborišču od februarja do septembra 1943. Besedilo: Ivan Vogrič, foto: Janez Alič Virtualni sprehod po koncentracijskem taborišču Ljubelj Virtualni sprehod po koncentracijskem taborišču Ljubelj – pripravil ga je Tržiški muzej – z računalniško tehnologijo in zbranim slikov- nim materialom predstavi celotno delovanje omenjenega taborišča. Na sprehodu se boste seznanili z začetkom graditve taborišča, s krutostjo nacistične- ga režima in s seda- njim stanjem. Koncentracijsko ta- borišče Ljubelj je nem- ški rajh postavil za graditev ljubeljskega predora na strateško pomembni cestni po- vezavi med nacistič- no Nemčijo in južnimi zasedenimi ozemlji. Taborišče je bilo v obdobju od 3. junija 1943, ko je prišlo prvih 330 internirancev, pa do 5. maja 1945, ko je prenehalo delovati, po- družnica zloglasnega nacističnega taborišča Mauthausen. Med interniranci, ki so jih pripeljali iz Mauthausna in njegovih podružnic, je bilo največ Francozov, Poljakov, Ru- sov, Jugoslovanov, Italijanov, Čehov, Judov, Norvežanov, Belgijcev in Špancev. Območje nekdanjega taborišča Ljubelj je razglašeno za spomenik dr- žavnega pomena. Obsega spominski park z ostalinami taboriščnih barak in drugih poslopij in krematorija. Na desni strani ceste stoji spomenik »Obto- žujem«, ki sta ga v spomin na medvojne dogodke zasnovala in izdelala Boris Kobe in Jože Bertoncelj, odkrit je bil leta 1954. V kletnih prostorih bližnjega gostišča je spominska soba s stalno razstavo o taborišču Ljubelj. Internetno stran si lahko ogledate na naslovu: http://www.trziski-muzej. si/virtualni-sprehod/mauthausen/ Besedilo in foto: Jan Ukmar Obisk ZZB pri Levici Predstavniki ZZB za vrednote NOB Slovenije, delegacijo je vodil pred- sednik Tit Turnšek, so sredi februarja obiskali poslansko skupino Levice v Državnem zboru. Sprejeli so jih poslanka in poslanci Luka Mesec, Vi- oleta Tomič, Matej Tašner Vatovec in Miha Kordiš ter generalni sekre- tar stranke Iztok Majhenič, sekretar poslanske skupine Matej Kolenc in članica sveta stranke Asta Vrečko. Predsednik ZZB je naštel naloge, s katerimi se bo spopadla borčevska organizacija. Beseda je tekla o neoznačenih grobiščih po vsej državi. »Pri Zvezi borcev si želimo, da vsaka žrtev dobi dostojen pokop in grob, a zavračamo vsakršen poli- tični cirkus,« je bil oster Turnšek, podpredsednik Marijan Križman pa je predlagal zakonsko ureditev, po kateri bi posmrtne ostanke preselili na primerna mesta na pokopališčih. Sklenili so dogovor, da Zveza še naprej obvešča Levico o položaju na terenu in da obe strani skupaj stremita k mirnim in dostojnim rešitvam za pokope in prekope brez politične preračunljivosti in populizma. Veliko težavo v Sloveniji predstavlja tudi ohlapna zakonodaja v zvezi z uporabo in javnim prikazom fašističnih in nacističnih simbolov in uniform. Marijan Križman je poslancem predsta- vil idejo o predlogu Zakona o prepovedi uporabe in prikazov nacističnih in fašističnih simbolov, ki ga s kolegi pripravlja na podlagi referenčnih zakonskih smernic iz Nemčije, Avstrije in Italije. Predstavniki Zveze bor- cev in sekretar poslanske skupine Levice Matej Kolenc so se dogovorili, da bo predlog tega zakona na seznamu prvih aktivnosti v prihodnjem mandatu. Tako predstavniki Levice kot vodstvo borčevske organizacije so se strinjali, da bo v tem mandatu treba obravnavati tudi problema- tiko novonastalih paravojaških enot, za katerimi stojijo politične sile slovenske desnice. Besedilo in foto: Primož P. Ram Siter 25 Zbor ustanoviteljev Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija Vrt spominov in tovarištva dobro obiskan Kot je v svojem prispevku me-nil podpredsednik uprave fun-dacije Marjan Šiftar, so bile v prejšnjih štirih letih osnovne naloge Ustanove dr. Šiftarjeva fundaci- ja dostojno opravljene. Kar več kot 80 strani različnih poročil o opravljenem delu, ki govore o ohranjanju rodoljub- nih in humanitarnih vrednot med ljud- mi, narodi in državami, ki se nenehno krepijo in nadgrajujejo tako lokalno kot tudi regionalno in med sosednjimi drža- vami ter medgeneracijsko, so zagotovi- lo, da se poslanstvo Vrta spominov in tovarištva na Petanjcih, ki je osnovna os delovanja te fundacije, podobno nada- ljuje tudi v prihodnje. V tem času je bilo uradno registriranih več kot sedem tisoč obiskovalcev vrta, izpeljanih je bilo 32 Vanekovih večerov (pogovori z različnimi strokovnjaki s številnih področij), 18 literarnih srečanj (Pod jambori spomina in dobrega so- sedstva, Naši zakladi, literarni natečaji), pripravljenih ducat razstav ter izdanih osem knjižnih naslovov (v 21 letih delo- vanja UŠF kar 30 knjig). V prihodnjem štiriletnem mandatu bodo v upravi Ustanove aktivno sode- lovali: predsednik Ernest Ebenšpanger, podpredsednik Marjan Šiftar, mag. Moj- ca Breščak, mag. Damir Domjan, Robert Grah, Mojca Marovič, Irena Kutoš, Si- mona Potočnik in Branko Žunec. Poseb- no zahvalo za dosedanje sodelovanje v upravi Ustanove so izrekli Nadi Mlade- novič, Štefanu Dravcu in dr. Otu Lutarju. V spomin na soustanovitelja in častne- ga člana Vrta spominov in tovarištva v Petanjcih, akademika, partizana in bor- ca dr. Antona Vratuše - Vrana, ki je umrl lani v 102. letu starosti, so v kulturnem domu v Tišini prvič pripravili spomin- sko prireditev pod naslovom »Pod Vra- novo vrbo in hrastom«. Pod vodstvom scenaristke kulturnega programa Irme Benko so nastopile pevke Vokalne sku- pine »Iskrice« pod vodstvom Doroteje Omar Horvat in četverica članov glas- bene skupine »Ethnotrip«. Spremljajo- če besedilo sta interpretirala Gabrijela Granfol Peurača in Boštjan Rous. Slav- nostna govornica na spominski prire- ditvi, ki sta se je udeležila tudi snaha akademika dr. Vratuše Majda Vratuša in nečak dr. Ognjen Cerović, je bila dr. Vera Klopčič. Vsem udeležencem spominske pri- reditve je bila predstavljena še druga izdaja vodnika »Vrt spominov in tova- rištva na Petanjcih«, ki so ga izdali v ti- soč izvodih. Na zboru ustanoviteljev Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija so se 23. februarja pod vodstvom predsednika Ernesta Ebenšpangerja v Tišini sešli člani najvišjega organa ustanove, ki ima sedež v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih. // BESEDILO IN BESEDILO: Filip Matko Ficko Zbor ustanoviteljev Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija Vabila: Škofja Loka: Združenje borcev za vrednote NOB Škofja Loka in Občina Škofja Loka vabita ob državnem prazniku, dnevu upora proti okupatorju, in ob 70-letnici ZZB NOB Slovenije na slovesnost v nedeljo, 22. aprila, ob 18. uri v Sokolskem domu. Slavnostni govornik bo Ludvik Kaluža. Bled: 26. aprila ob 18. uri bo koncert v Festivalni dvorani Bled. Organizatorja sta KO ZB Bled in Združenje Radovljica. Prireditev bo posvečena 70-letnici ZB Slovenije. Nastopili bodo: Veteranski pevski zbor Radovlji- ca, Pevski zbor Triglav Lesce - Bled, Glasbena šola Radovljica. Slavnostni govornik bo Miha Butara. Radovljica: 30. aprila ob 19. uri bo koncert v Linhartovi dvorani v Radovljici. Organizator bo Združenje Radovljica. Nastopil bo Partizanski pevski zbor Ljubljana. Prireditev bo posvečena 70-letnici ZB Slovenije. Cerknica: V Združenju borcev za vrednote NOB Cerknica 70-letnico Zveze borcev Slovenije praznujemo na treh prireditvah. Prva je bila 16. marca, ko smo pripravili spominsko prireditev ustanovitve Rakovške čete. V Cerknici bo 21. aprila prireditev pod naslovom Zdaj zaori pesem o svobodi, KO ZB Loška dolina pa bo 4. julija organizirala tradicio- nalno prireditev z udeležbo članov tudi drugih krajevnih organizacij ZB. Osrednja slovesnost 1. julija 2018 Zveza združenj borcev za vrednote NOB Sloveni- je obvešča članstvo in simpatizerje, da bo osrednja slovesnost ob 70-letnici delovanja naše organizacije potekala v nedeljo, 1. julija 2018, ob 11. uri na Kongresnem trgu v Ljubljani. Vabimo vas, da si že zdaj rezervirate čas in se prireditve udeležite v čim večjem številu! marec 201826 Večino v boj najprej vodilo domoljubje Partizanska spomenica 1941 Čeprav je težišče 211 strani ob-segajočega dela res na sezna-mu nosilcev in nosilk tega pri-znanja (150 strani), pa ga avtor umesti v čas in prostor, torej v začetno leto krutega in raznovrstnega nasilja vseh okupatorskih oblasti in vojska na Sloven- skem. Tako lahko tudi bralstvo, ki ni niko- li od blizu doživljalo ukrepov fizičnega in duhovnega iztrebljanja te narodne skup- nosti, dojame, v čem je veličina tistih, ki niso ravnodušno sprejeli teptanja človeš- kega in narodnega dostojanstva, temveč so se vsemogočnim okupatorjem častno uprli v času popolne negotovosti o učin- kih njihovega upora. V kratkem uvodu avtor jedrnato ori- še dogajanja ob napadu okupatorjev na Kraljevino Jugoslavijo, pri čemer ne pozabi na nekatere primere junaške obrambe domovine slovenskih oficir- jev in vojakov (npr. začasna zaustavi- tev italijanske vojske v Zgornji Savski dolini, potopitev rušilca Zagreb, ki sta ga izvedla Sergej Mašera in Spasić), nadaljuje pa s predstavitvijo nasilnih ukrepov (množični izgoni, potujčeva- nje, pobijanje), ki so se okrepili zlasti po prvih uporniških partizanskih akcijah. Ob podatkih so tudi avtorjevi kritični pomisleki, ki zadevajo pristranskost v povojnem zaznamovanju spomina na borce in pobude za upor, kar da se je izražalo v »prilastitvi« oblasti »ozkega kroga funkcionarjev« in v prekomer- nem poudarjanju vloge Komunistične partije; temu nasprotno se avtor nagiba k sklepu, da je »večino partizanov leta 1941 vodilo v boj domoljubje« (str. 13). Prva partizanska odlikovanja Od širših družbenih okoliščin avtor pre- ide k predstavitvi razvoja odlikovanj in priznanj za borce na Slovenskem, kjer so nastala sploh »prva partizanska odli- kovanja med drugo svetovno vojno v Evropi« (str. 21). To se je zgodilo 14. junija 1942, ko je Izvršni odbor Osvo- bodilne fronte slovenskega naroda izdal Odlok o odlikovanjih (takrat treh vrst), od jeseni 1944 naprej pa so podeljevali jugoslovanska odlikovanja in tudi parti- zanske spomenice 1941 (formalno usta- novljene 14. septembra 1944 po ukazu vrhovnega komandanta NOV in POJ). Na straneh do neposrednega seznama nosilcev partizanske spomenice avtor opiše načine izdelovanja znakov tega priznanja, kako se je spreminjal način podeljevanja, kakšna so bila pravila no- šenja in kako so spremembe v družbeni ureditvi vplivale na ohranjevanje parti- zanske spomenice 1941. Zakonsko se je to področje po koncu vojne začelo že s prvim zakonom v Demokratični federativni Jugoslaviji 12. junija 1945, dokončno pa z Zakonom o partizanski spomenici 28. maja 1946, ko je bila ta določena kot »znak državnega prizna- nja organizatorjem ljudske vstaje in pr- voborcem narodnoosvobodilnega boja za velike zasluge pri osvoboditvi naših narodov« (str. 26). Burno dogajanje v mirnem povojnem času, zlasti po resoluciji Informbiroja, ni bilo enako prijazno do vseh nosilcev spomenice, kajti »v letih 1948–1952 je bilo zaprtih na tisoče« (str. 34) njenih nosilcev, pojavljala pa se je tudi neena- kost v populariziranju njenih nosilcev (str. 40). Avtor spremlja dogajanje v zvezi s partizansko spomenico v soci- alističnem obdobju, ko so bili nosilci in nosilke zelo spoštovani in deležni različ- nih ugodnosti (npr. na prireditvah so se- deli v prvi vrsti, imeli so cenejše prevo- ze itd.). To pa se je z zasukom sistema začelo spreminjati: v slovenski družbi so bile ob kontrarevolucionarnih ukre- pih in sprevračanju zgodovinskih dej- stev partizanske spomenice sicer precej manj prizadete kot v drugih nekdanjih republikah SFRJ, ko je bil npr. po osa- mosvojitvi »zagrebški bolšji trg nenado- ma poln partizanskih odlikovanj in tudi partizanskih spomenic« (str. 49). Tako so se lahko obogatile – sicer ne ravno bogate, kar avtorja moti – zbirke znakov partizanskih spomenic v muzejih, ki jim avtor očita, da (vključno z državo Slove- nijo) niso dovolj poskrbeli za ohranitev številnih domačih in tujih odlikovanj. Dnevnik Franca Pintariča Na 150 straneh lahko vsakdo prebere, kdo so (bili) nosilci in nosilke partizan- ske spomenice 1941; imen in priimkov pa ni malo, saj se seznam konča pri številki 1811. Pregledovanje tega se- znama pogumnih, večinoma mladih in polnih upa na svobodo, je popestreno s fotografijami partizanskih odlikovanj in priznanj ter s številnimi drugimi, ki govorijo o krutostih vojne (o nadutih okupatorskih vojakih, izgo- nih, požigih vasi, živih in tudi po smrti izmaličenih partizanskih borcev in bork, o stre- ljanje talcev) in o veselju v svobodi. O tem, kako težko je bilo biti »bandit« na začetku partizanskega boja, naj spregovori odlomek iz edinega ohranjenega dnevnika (ki je v tem delu natisnjen v celoti, str. 14–19) Franca Pintariča. Za 25. junij 1941 piše: »Zjut- raj smo dospeli v novo taborišče, ki leži ugodno. Z Matijo sva takoj šla spat. Po- poldne je spet deževalo. Z Matijo sva iz smrekovega lubja naredila šotor. Upam, da bomo nocojšnjo noč spali prvič po štirinajstih dneh. Jutri bo že štirinajst dni, odkar smo na maršu in v tem času nismo niti dve noči spali.« Kot upravičeno ugotavlja avtor, je se- znam nosilcev partizanske spomenice 1941 »spomenik Slovencem, ki so se že leta 1941 odločili za narodnoosvobodil- ni boj in se z oboroženim bojem in na druge načine uprli okupaciji svoje do- movine« (str. 51). Hvala avtorju za ta spomenik, ki je trajen in ga tudi ni mo- goče materialno oskruniti. Vrsti del, ki prispevajo k podrobnejšemu spoznavanju partizan- skega upora v času druge svetovne vojne na Slovenskem, je v počastitev 20. obletnice delovanja Vojnega muzeja v Logatcu njegov ustanovitelj Janez J. Švajncer konec leta 2017 dodal knji- go Partizanska spomenica 1941 s podnaslovom Seznam nosilcev. K N J I G E // BESEDILO: Maca Jogan // FOTO: arhiv Svobodne besede 27 Senožeče: Društvo Dobrnič, ki ga vodi Cvetka Gorjup in deluje v krajevni borčevski organizaciji Senožeče s predsednico Gordano Pavlović, že tradicionalno po- časti mednarodni dan žena. Tudi letos so v večnamenski Dvorani Rudolfa Cvetka v Senožečah 11. marca pripravili slovesnost, ki so se je udeležili številni domačini in obiskovalci od drugod. Letos je bil ob divaški županji Alenki Dovgan Štrucl slavnostni govornik predsednik sežanskega območnega združenja borcev za vrednote NOB Bo- jan Pahor, ki je še posebej poudaril enakopravno vključevanje žensk v vse dejavnosti osvobodilnega boja med drugo svetovno vojno. »Ženske so se uveljavljale v partizanskem zdravstvu. Med 200 zdravniki, ki so sodelovali v NOB, je bilo 20 zdravnic in štiri so izgubile življenje. Med 196 medicinci je bilo 55 medicink in od teh jih je izgubilo življenje šest, da ne govorimo o desetinah bolničark, ki so izgubile življenje v prvih bojnih vrstah. Legendar- ni zdravnici Pavla in Franja živita v spominu Primorcev, v pozabo pa se žal izgubljajo zdravnice Ruža Šegedin, Boža Ravnikar, Emica Kraigher in Boža Grossman, ki bile v Kočevskem rogu in na Snežniku, ter medicinki Pavla Kavčič in Marta Šavel. Osmi marec je priložnost, da se spomnimo edinstvenega pojava v zgodo- vini gverilskega vojskovanja in tudi v zgodovini medicine, ki potrjuje veliko skrb v NOB za bodoče matere. To je lično urejena porodnišnica v Kočevskem rogu, ki jo je vodila Božena Grossman. V njej se je rodilo 54 novorojenčk- ov,« je poudaril Pahor. Z delovanjem v NOB so si ženske, ne da bi se tega zavedale, pridobile pravice, za katere so se desetletja v preteklosti zaman bojevale. Že na osvobojenem ozemlju so dočakale, da so prvič v zgodovini volile na splošnih volitvah. Kulturni program so oblikovale članice Društva Dobrnič s povezovalka- ma in recitatorkama Alenko Žiberna in Cvetko Gorjup, učenci domače po- družnične šole pod mentorstvom Nataše Adam, domači mešani pevski zbor z zborovodkinjo Ado Škamperle ter Plesno društvo Srebrna iz Senožeč z mentoricama Mirčo Kocen in Karin Podgornik. Prava poslastica večera pa so bili gostje Partizanskega pevskega zbora iz Ljubljane z domačim dirigen- tom Iztokom Kocenom, ki so zapeli pesmi iz časa polpretekle zgodovine. S šopkom rož so se organizatorji zahvalili mentorjem nastopajočih skupin. Še posebno pozornost pa so izkazali najstarejšima borcema iz domačega kraja, 95-letnemu Viktorju Dolencu in skoraj 87-letni Pavli Tašić. Besedilo in foto: Olga Knez Postojna: Krajevna organizacija Združenja borcev za vrednote NOB Postojna je tudi letos v obnovljeni Zeleni dvorani v Postojni pripravila proslavo ob medna- rodnem dnevu žena. Slavnostna govornica je bila mlada diplomirana zgo- dovinarka in članica ZB Neža Jogan. Spomnila je, da bo avgusta letos minilo 118 let, odkar je bila na pobudo nemške socialdemokratke Clare Zetkin na 2. mednarodni socialistični konferenci žensk v Köbenhavnu sprejeta reso- lucija o praznovanju mednarodnega dneva žensk. Boj za ženske pravice se je na Slovenskem začel proti koncu 19. stoletja, nadaljeval se je v 20. stole- tju, še posebno v času Kraljevine Jugoslavije in »v času NOB, ko so ženske aktivno sodelovale v vseh oblikah odpora, tako v zaledju kot tudi v parti- zanskih enotah. Že v letu 1942 so na osvobojenem ozemlju dobile aktivno in pasivno volilno pravico, popolno pravno izenačenost pa so pridobile z ustavo januarja 1946 v novi, socialistični Jugoslaviji. Z uvedbo kapitalistič- nega gospodarstva in večstrankarskega sistema v samostojni Sloveniji pa so postale njihove pravice ogrožene. Ali je še vedno treba praznovati mednarodni dan žena? Praznovanje je nedvomno potrebno, saj smo še daleč od cilja popolne enakopravnosti žensk, poleg tega pa mednarodni dan žensk služi kot spominski dan, nas opominja na vse dolgotrajne napore in boje, ki so že bili vloženi v ta priza- devanja. Obenem pravice žensk še vedno niso toliko utrjene in samoumev- ne, da bi bile zagotovljene,« je končala mlada govornica Joganova. Kulturni program so oblikovali pevke vokalne skupine Vanda Križaj iz Orehka pod umetniškim vodstvom Mateje Gombač, domači recitatorki Sta- na Gorenjc in Jožica Perenič, recitator Igor Rojc iz Sežane. Z ljudsko in par- tizansko pesmijo je prireditev končala kantavtorica in kitaristka Marjetka Popovski iz Izole. Prireditev so končali s pesmijo Vstajenje Primorske. Besedilo in foto: Olga Knez Cerkno: V soboto, 27. januarja, se je množica ljudi zbrala na vzpetini nad Cerknim, kjer stoji spomenik, posvečen poboju večinoma neoboroženih 47 slušate- ljev partijske šole v Cerknem. Prišli so domačini, delegacije borčevskih in veteranskih organizacij, Slovenska vojska, učenci in dijaki. Veličastno po- dobo so prireditvi dali praporščaki združenj borcev in veteranov vojne za Slovenijo. V kulturnem programu so sodelovali učenci Osnovne šole Cerkno, učenci Osnovne šole Milojke Štrukelj iz Solkana, ki nosi ime po padli udele- ženki, harmonikarji in Mešani pevski zbor upokojencev Cerkno. Slavnostna govornica na komemorativni slovesnosti ob 74. obletnici tega dogodka je bila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. V svojem govoru je poudarila spomin na ta tragični dogodek iz naše polpretekle zgodovine in dejstvo, da se mladi učijo od nas starejših. Zato je prav, da smo danes tukaj. Vojne in z njimi povezani begunci, ki prihajajo z vojnih žarišč, nam dajejo vedeti, da nam ne sme biti vseeno, saj se nam lahko kaj hitro ponovijo dogodki izpred nekaj let. Posebno pozornost je namenila mladim. Negovanje spomina na tragične dogodke in prenašanje tega na mlade rodove naj nas vodita k temu, da se taka grozodejstva ne bi več ponovila. Mladi si zaslužijo boljšo prihodnost brez delitve na spol, raso, D O G O D K I marec 201828 veroizpoved, kakršno koli opredeljenost in usmerjenost, materialno stanje in vse, kar nas dela različne, a hkrati tudi bogati. Besedilo in foto: Vojko Hobič Črnomelj: Na povabilo Mojce Čemas - Stjepanović, županje občine Črnomelj, so se srečali predstavniki veteranskih organizacij in društev z območja občine Črnomelj in tudi tistih, ki delujejo regionalno za Dolenjsko in Belo krajino. Namen srečanja je bil predstaviti rezultate svojega dela lani, oblikovati že- lje in pričakovanja ter programe dela za tekoče leto in poskušati poiskati rešitve za težave in ovire, na katere naletijo pri svojem delovanju. Skupne ugotovitve vseh so bile povezane predvsem z vprašanji števila članstva, posebno pri vključevanju novih članov, pomanjkanja denarja za nemoteno in kakovostno delo, odsotnosti orisov dogodkov med narodno- osvobodilnim bojem, pa tudi med slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991 v zgodovinskih učbenikih v izobraževalnem sistemu, pomanjkanja in- teresa države za vzdrževanje spomenikov in spominskih obeležij, ki pričajo o odporu zoper okupacijske sile in njihove sodelavce v času druge svetovne vojne, čeprav so ti del zgodovinske in kulturne dediščine naroda. Vsi so tudi pritrdili ugotovitvi, da se potvarjanje zgodovine povečuje in da bi ob tem dejstvu morali nekaj spremeniti na državni ravni. Ob predstavitvah programov dela so predstavniki veteranskih organizacij opozorili na ugotovitev, da imajo naštete programske naloge veliko skupnih točk in usmeritev, kar jih še dodatno povezuje in usmerja v koordinirano delovanje. Besedilo in foto: Franci Jontes Gorišnica: Občina Gorišnica in Zveza borcev za vrednote NOB občine Gorišnica sta pripravili spominsko slovesnost ob obletnici boja na Toplakovi domačiji v spomin padlim 4. februarja 1945 v Gorišnici. Spominski govor je imel župan Jože Kokot. »Grozote, ko so se dogajale v času druge svetovne vojne, danes niso več skrivnost. Ne samo da jih dobro poznamo, tudi zavedamo se njihovega po- mena in posledic, ki so jih pustile. Čas najbolj krvavega poglavja človeške zgodovine, ki je zaznamoval tako Evropo kot tudi ves svet, je desetletja za nami, pa vendar se ga nekateri spominjajo, kot bi bilo včeraj. Boj za življe- nje, trpljenje, žalost in pobijanje so zapustili neizbrisen pečat, še posebno zato, ker so ga bili deležni tudi naši predniki. Številni možje so za blaginjo, ki jo imamo danes, pred desetletji morali trpeti nedostojna in nečloveška mučenja, ustrahovanja in navsezadnje dati tudi svoje življenje,« je med dru- gim dejal župan, ki je orisal tudi dogodke pred 73 leti. V noči s 3. na 4. februar 1945 so kurirji skupaj s političnimi aktivisti v Gajevcih zbirali uniforme in obleko. V zgodnjih jutranjih urah se jih je 13 napotilo v Gorišnico, kjer so se ustavili na Toplakovi domačiji. Gospodarja Mirka je okupator takrat že deportiral v Nemčijo, zato je gospodinja z dvema otrokoma ostala sama doma. Partizani so si tako v sobo nanosili seno in polegli. Dopoldne so očistili orožje, kmalu po pol- dnevu pa so opazili orožnike, ki so obkolili hišo. Nemških vojakov je bilo več sto, partizanov pa samo 13. Sprva so poskušali s prebojem, ki jim ni uspel, zato so se odločili počakati do mraka, ko so se poskušali prebiti na prosto. Tudi ta načrt jim žal ni uspel. Zmanjkalo jim je streliva, zato so se bili prisiljeni predati. Nemci so ujeli devet partizanov, v boju pa so padli še Franc Belšak - Tone iz Muretincev, Anton Frlež - Jelen iz Rogaške Slatine, Rudi Sever - Vojko in Franc Tobijas iz Moškanjcev. Vse ujetnike so Nemci odpeljali na Ptuj, kjer so jih v strahotnih mukah zasliševali, zatem pa so jih odpeljali v Maribor, kjer so ustrelili Franca Solino iz Bukovcev, Martina Ljubeca in Alojza Strelca iz Nove vasi pri Markovcih, v Šoštanju pa še Jakoba Roškarja - Jošta iz Cvetkov- cev. Pet ujetnikov so poslali v Gradec, kjer so jih nameravali obglaviti, ven- dar so jih 19. aprila poslali v kazensko četo, in sicer na tirolsko fronto v boj proti Američanom. Vseh pet (Stanko Vajda - Bojan iz Stojncev, Janez Mikša iz Strelcev, Franc Poplatnik iz Placerovcev, Franc Ozmec iz Sodincev in Franc Rakuša iz Dornave) se je srečno vrnilo domov. Besedilo in foto: Bogomir Toplak, ZB za vrednote NOB občine Gorišnica Ljubljana: Taboriščni odbor Ravensbrück je decembra lani pripravil tradicionalno sre- čanje internirank, ukradenih otrok in drugih žrtev vojnega nasilja. Prišlo je približno sto udeleženk in udeležencev, mnogo tudi mlajših. Zbrane je pozdravil predsednik taboriščnega odbora Ravensbrück Matjaž Špat, ki je vodil tudi delovni del srečanja. Interniranke so se lani med drugim ude- ležile srečanja pri predsedniku države, bile so na spominski slovesnosti ob dnevu spomina na holokavst v Ljubljani, bile v Podljubelju na srečanju ta- boriščnic in taboriščnikov ob obletnici osvoboditve taborišča in se udeležile tradicionalnega jesenskega srečanja v Portorožu. Stanka Simoneti je orisala delo mednarodnega taboriščnega komiteja Ravensbrück, zbrane pa sta na- govorila tudi predsednik Društva ukradenih otrok Janez Žmavc in Dušan Stefančič, predsednik taboriščnega odbora Mauthausen. S svojim obiskom je zbrane presenetil predsednik države Borut Pahor. Za veselo razpoloženje je po kosilu poskrbela Marjetka Popovska, ki je pela partizanske in narodne pesmi. Besedilo: Simona Šifrar, foto: T. R. D O G O D K I 29 Deskle: V četrtek, 15. februarja 2018, smo se zbrali v Desklah v občini Kanal ob Soči, da bi počastili spomin na pobite člane oziroma simpatizerje OF. Na pustni torek, 13. februarja 1945, samo tri mesece pred koncem vojne, so domobranci s pomočjo nemških vojakov aretirali devet krajanov, za katere so vedeli, da sodelujejo v osvobodilnem gibanju, jih odpeljali čez most na desni breg Soče in jih ustrelili. Tega tragičnega dogodka sta se Krajevna skupnost Deskle in KO ZB Deskle spomnila s komemoracijo. V kulturnem programu so sodelovali domači moški pevski zbor in učenci Osnovne šole Jožeta Srebrniča Deskle. Slavnostni govornik je bil Miloš Lozič, podpredsednik Območnega zdru- ženja borcev za vrednote NOB Nova Gorica, prisotne pa je pozdravil tudi predsednik KO ZB Deskle Božo Lovišček. Prireditve, ki se je začela pred De- lavskim domom v Desklah in se je končala s polaganjem vencev pri spome- niku, se je udeležilo približno sto krajanov in gostov. Besedilo in foto:Miloš Lozič Jatna: Krajevni odbor za vrednote NOB Šentjanž je pripravil pohod iz Trat v Jatno v spomin na padla kurirja Adolfa Černeca in Emila Strnada ob obletnici njune smrti 13. februarja 1945. Takrat je bilo veliko snega. Kurirja sta utrujena zaspala. Želela sta se le spo- čiti, nato pa spet odhiteti po snežnih gazeh novim nalogam naproti. Nista dočakala novega dne. Sovražnik je za vedno končal njuni življenji. Tudi letos 13. februarja je snežilo. Kljub snegu in sneženju smo odšli na pot. Pridružili so se nam tudi člani Robkove in Duletove spominske čete. Dan je bil kljub sneženju prečudovit. Ob tabornem ognju smo se spomnili padlih kurirjev, se ogreli, zapeli, recitirali in se dogovorili za srečanje ob letu osorej. Besedilo in foto: Vanda Gorenjc Ljubljana: Mestni odbor ZZB za vrednote NOB Ljubljana je tudi letos v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žena, v Can- karjevem domu pripravil tradicionalno slovesnost, namenjeno predvsem ženskam in počastitvi njihovega boja za enakost. Ta boj je dolgotrajen in ni nikoli končan, je poln vzponov in padcev. Množico v povsem napolnjeni dvorani je v uvodu nagovoril ljubljanski župan Zoran Jankovič, slavnostna govornica pa je bila tokrat dr. Anica Mikuš Kos, psihiatrinja, mednarodno uveljavljena humanitarna delavka, predsednica Slovenske filantropije in častna meščanka Ljubljane. V svojem govoru je poudarila dejstvo, da pravi- ce žal niso nikoli enkrat za vselej pridobljene, kar velja tudi za pravice, ki so si jih v dolgih letih izbojevale ženske, in opozorila, da letos zaznamujemo številne pomembne mejnike ženskega gibanja pri nas in po svetu. V Veliki Britaniji bodo letos praznovali 100 let volilne pravice za ženske, ki sprva ni bila zagotovljena vsem. Že pred Britankami pa so ob koncu 19. stoletja v Evropi kot prve dobile volilno pravico Švedinje, nato Finke, Danke, Islandke in ženske v carski Rusiji po odstopu carja 8. marca 1917. V nadaljevanju je opozorila na milijone otrok po vsem svetu, ki odraščajo med vojnami in so skupaj s svojimi materami oropani osnovnih človekovih pravic. Zato je pozvala v boj zoper vse oblike nasilja in zoper vse fašizme ne glede na to, v kakšni preobleki se pojavljajo. Prisrčno prireditev, ki jo je pripravila Mojca Poredoš, so z glasbo popestrili člani Partizanskega pevskega zbora pod vodstvom Mateja Kocena, orkester Glasbene šole Moste - Polje pod vodstvom Ksenje Trotovšek Brlek ter člani Baletne šole Stevens. Vedno aktualne, a manj znanje verze Ivana Cankar- ja je interpretirala dramska igralka Marjana Brecelj. Prireditve so se med drugim udeležili tudi prvi predsednik Slovenije Milan Kučan z ženo Štefko, častni predsednik ZZB NOB Slovenije Janez Stanovnik, aktualni predsednik borčevske organizacije Tit Turnšek, podpredsednik Državnega zbora Primož Hainz, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enaka možnosti Anja Kopač Mrak in številni drugi. Besedilo: J. H., foto: Iztok Pipan Zadobrova: ZB Zadobrova - Sneberje je s svojimi 195 člani največja krajevna borčevska organizacija v Ljubljani in ena najdejavnejših v slovenskem prostoru, za kar so člani lani dobili tudi zlato plaketo ZZB za vrednote NOB Slovenije. Letos pa so dobili še svoje prostore v prostorih nekdanje osnovne šole v Zadobro- vi, ki so sicer v lasti Mestne občine Ljubljane. Tukaj domuje še nekaj društev, z njimi si bodo delili prostor za sestanke in prireditve, poseben prostor pa je namenjen za njihovo delovanje ter administrativno delo in arhiv. Stene so opremili s fotografijami partizanskih poveljnikov in nekaterih svojih članov, marec 201830 ki so bili aktivni udeleženci NOB. Na prisrčni slovesnosti, na kateri se je zbralo lepo število članov organizacije, so se zahvalili vsem, ki so pripo- mogli k pridobitvi prostorov, v katerih bodo potekali tudi izobraževanja in tematski pogovori. Že v kratkem bodo prisluhnili pogovoru z Mihom Butaro, častnim predsednikom Zveze slovenskih častnikov, tema pogovora pa bo osamosvajanje Slovenije. V svojih vrstah ima namreč KO ZB Zadobrova - Sneberje veliko število veteranov vojne za Slovenijo. Slovesnosti so se med drugim udeležili Julka Žibert, podpredsednica Mestnega odbora ljubljanske borčevske organizacije in članica predsedstva ZZB NOB Slovenije, ki je tudi mestna svetnica, predsednik Četrtne skupnosti Polje Tone Podobnik, pred- stavnik Mestne občine Ljubljane Vojko Grinfeld ter predstavniki nekaterih drugih borčevskih in drugih društev. V imenu krajevne borčevske organiza- cije, ki jo vodi Lado Sluga, se je zahvalil podpredsednik Vojko Robnik, ki je predstavil tudi letošnje delo organizacije. Posebno prisrčno pa so pozdravili tri svoje najstarejše člane, udeležence NOB: Franca Severja - Franto, Albina Pibernika in Branka Žigerja. Na fotografiji: Albin Pibernik, Lado Sluga, Julka Žibert, Tone Podobnik, Vojko Grinfeld, Franc Sever - Franta, Branko Žiger in Vojko Robnik. Besedilo in foto: Jožica Hribar Kobarid: Na zboru KO ZB Kobarid so člani pregledali opravljeno delo v letu 2017 in sprejeli program dela za letos. Še posebno uspešno je bilo delo pri obnovi spominskih obeležij v Ladrah, Sužidu, Drežnici, Javorju, Brdcah za Breginjem, v Plazeh, Trnovem ob Soči in Kanalskem Lomu. Dobro in uspešno je bilo so- delovanje z borčevskima organizacijama ANPI - VZPI iz Čedada in Nadiških dolin, ki bo letos nadgrajeno s podpisom listine o pobratenju. Septembra smo pripravili vsakoletno srečanje borcev in planincev na planini Kuhinja v počastitev bojev v Krnskem pogorju. Že drugič smo uspešno izpeljali pohod po poti narodnega heroja iz Benečije, Marka Redelonghija. Na dan spomina na mrtve smo dopolnili napis na grobnici padlih na pokopališču v Kobaridu z na novo ugotovljenimi šestnajstimi imeni. Letos bomo največ dela posvetili pripravi in izvedbi spominske slovesno- sti ob 75. obletnici Kobariške republike 29. septembra v Kobaridu. Odprli bomo tudi razstavo likovnih in literarnih del učencev kobariške osnovne šole na temo Kobariške republike. Ob tej priliki bo izšla knjiga našega člana Zdravka Likarja z naslovom Kobariška republika. Že vrsto let konec aprila skupaj z ambasado Ruske federacije polagamo cvetje na grobove padlih ruskih vojakov v drugi svetovni vojni, nadaljevali pa bomo urejanje in ob- navljanje spomenikov in obeležij, posvečenih NOB. Besedilo in foto: Vojko Hobič Janžev Vrh: Predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona Valerija Červič je 10. marca sklicala letno konferenco združenja, ki povezuje štiri krajevne organizacije borcev za vrednote NOB s skupno 322 članicami in člani: Apače, Gornjo Radgono, Radence in Videm ob Ščavnici. Od opravljenih nalogah v minulem letu je predsednica navedla ducat ude- ležb na slovesnostih na spominskih krajih iz NOB in drugo pestro dogajanje. Na vseh slovesnostih so bili prisotni praporščaki s prapori organizacije. Izredno pohvalno je sodelovanje z drugimi veterani: z Združenjem ve- teranov vojne za Slovenijo 1991, s Policijskim veteranskim društvom Se- ver kot tudi z Združenjem slovenskih častnikov, kajti skupne so udeležbe na tradicionalnem Pohodu ob meji kot tudi na spominskih komemoraci- jah. Tako sta tokratno srečanje članic in članov Združenja borcev za vred- note NOB Gornja Radgona pozdravila Štefan Žalodec v imenu območnega združenja Zveze slovenskih častnikov Gornja Radgona in Milan Kuzmič v imenu območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo 1991 Gornja Radgona, v imenu županov pa je navzoče prišel pozdravit župan Občine Apače Franc Pižmoht. Niso bili najbolj uspešni pri pridobivanju novih članov v organizacijo. V razpravo pa je bila dana informacija oziroma ponudba za organiziranje in izvedbo učnih ur v osnovnih in srednjih šolah, pri katerih bi spomnili na ohranjanje Slovenije oziroma njenih temeljev v času bojev za severno mejo (1919), v NOB od 1941 do 1945 ter v osamosvojitveni vojni 1991. Besedilo in foto: Filip Matko Ficko Graben: V Grabnu pri Stranicah je 10. februarja potekala žalna spominska kome- moracija 100 frankolovskih žrtev. Okupator jih je na najgnusnejši način 12. februarja 1945 obesil na veje jablan. Govornik ob grobovih je bil zgodovinar dr. Damjan Guštin. Kljub hladnemu in rahlo vetrovnemu vremenu se je prireditve udeležilo veliko ljudi. Program recitacij mladine je popestril moški pevski zbor s pe- smima »Slovenec sem« in »Triglav moj dom«. Besede govornikov so segale globoko v srca udeležencev, predvsem pa svojcev, ki vsako leto ob obletnici zločina nemo postojimo ob obeh grobovih. Na komemoraciji je molil in opravil blagoslov celjski škof, gospod Lipov- šek. Omenil je tudi povojne poboje, katerih pa po mojem mnenju ne more- mo primerjati s frankolovskim zločinom, ki so ga povzročili nacisti tik pred koncem druge svetovne vojne. Povojni poboji torej nimajo nobene zveze z žrtvami na Stranicah. Kot sestra obešenega Stanka Gorenška sem bila ob tem razmišljanju in poslušanju upravičeno prizadeta. Na grob talcev je ob častni straži položil venec predsednik republike Borut Pahor, prav tako so položili vence predstavniki sosednjih občin. Nedaleč od grobov je odprt muzej frankolovskih žrtev. Po končani spominski komemo- D O G O D K I 31 raciji smo člani društva 100 frankolovskih žrtev opravili v kulturnem domu na Stranicah redni občni zbor. Sprejeli smo poročilo predsednika društva Emilijana Fijavža in poročilo nadzornega odbora. Zastavljene naloge za tekoče leto so glede na denar, ki je na voljo, ureditev zelenic in nasadov dreves. Na zboru pa smo poudarili predvsem potrebo po pomlajevanju društva, saj članstvo upada. Prisotnih nas je bilo 135 članov. Zaslužnim članom je predsednik društva slavnostno podelil pisne zahva- le in se obenem zahvalil za denarne prispevke, nato pa nas je povabil na kosilo. Tega druženja so se udeležili tudi župani občin Slovenske Konjice, Vojnika in Zreč ter predstavnik Muzeja novejše zgodovine iz Celja. Besedilo: Marjanca Gorenšek Lakota Žužemberk: Februarja leta 1945 so domobran- ci zverinsko pomorili žužemberške skojevke, ki so dale svoja mlada življenja za domovino. Aktiv SKOJ- -a je štel deset domačink, starih od 15 do 25 let. Nobena od njih ni bila ustreljena s strelnim orožjem. Vse so bile kruto pomorjene s topimi predmeti in pretepene z bičevko, ki smo jo našli ob izkopu pomorjenih 4. junija 1945. Dekleta so bila polna hrepenenja po svobodi. Žal so jim to hrepene- nje uničili domobranci samo zato, ker so narodnoosvobodilnemu gi- banju pomagala s hrano, sanitetnim materialom in oblačili, nikoli pa niso imela orožja. Ves čas vojne so tudi pomagala domačinom s hrano in drugimi potrebščinami. Spominsko obeležje skojevkam je bilo odkrito v Žužemberku 13. julija 1955. Med ubitimi je bila tudi moja sestra Anica Zalašček, najmlajša med njimi, ki je takrat imela 15 let. Pomorjenim aktivistkam sem namenila pri- loženo pesem: ŽALOSTEN SPOMIN NA SKOJEVKE MLADE O, skojevke mlade, joče stari hrast, tiho ihtijo bele breze v noč, kako so njih mlade ujeli v past, da jih priklicati ni bilo več moč. Bile so mlade, v cvetu mladosti, le ena od njih ubita bila je v 15-letni starosti, trupla mlada zdaj v grobu ležijo, v njih 72 let že trohnijo. Kdo tedaj prebodel jim je srca iskriva? Kdo jih zakopal pod mrzlo je grivo? Kdo jim je ugasnil življenja preživa, da nam je sedaj tako hudo? Njih vzdihi so se trgali šepetaje v noč, usta so vneto klicala nas na pomoč, a mi vsi bili smo od njih daleč proč, ko odgnali so jih v tisto mrzlo februarsko noč. Sedaj počivajo v večnem snu, njihova duša je polna miru, za svojo domovino so dala nedolžno srce, sovražnik zato ima umazano ime. Besedilo in foto: Ljuba Šenica Zalašček Menina Tovariši vrli, danes sovragu v obraz bomo zrli! Moč ni v številu, njo srce rodi, SS (eses) se lasti Menine, dvanajst tisoč jih je. Nas niti petsto partizanov jim bomo razbili skomine. Regljajo strojnice, rohnijo mitraljezi, mine, bombe, granate, boj brez minute miru. Zaman, horde esesovske! Partizani ne klonejo! Streliva zmanjkuje, v dva metra visokem snegu borci prezebli in lačni Hej, brigade zapojo! Pesem vliva novo moč, vsak se podvoji, vsak se potroji! Sovražnik osupel, okamnel obstoji. Ne razume partizanskega ponosa, bolšči! In ko tretja ledena noč Menino planino objame, s komandantom na čelu kolone partizani razklenemo obroč. Še grmijo topovi v temo. Eins, zwei, drei, Feuer frei! parajo noč sovražni ukazi, ko čez cesto in trate, čez rečico deročo v hrib tiho kot sence dreves z zadnjo močjo se podamo. Mučeni Sine, kurir in tovariši, padli v boju, v mislih z nami gredo … Šipka rešilni objem in v Gabrju topel sprejem pospremita nas v svobodo … Valerija Skrinjar Tvrz marec 201832 // PIŠE: Darko Naraglav // PIŠE: Aleksandra Jankovič 105 let Fanike Raček 95 let Franc Sever - Franta V Latkovi vasi pri Preboldu v zaselku Hrastje je 10. februar- ja dočakala 105 let Fanika Raček, ki se uvršča med najsta- rejše državljane Slovenije, vsekakor pa je najstarejša Savi- njčanka in najstarejša med slovenskimi internirankami. Faniko so ob njenem jubileju obiskali predstavniki Društva upokojencev Prebold, KO ZB za vrednote NOB Prebold, KO RK Prebold, sosedje, znanci in župan občine Prebold Vinko Debelak. Vesela je bila tudi lastnoročno napisane če- stitke predsednika države Boruta Pahorja. Fanika je še vedno zelo bistrega duha, izrednega spomina in še dokaj pri moči za svojo starost. Njena glavna težava je le sluh, saj skorajda nič ne sliši. Ob našem obisku nam je kot živa enciklopedija z datumi in imeni slikovito opisala svoje začetke partizanstva, zapor v Starem piskru, življenje v taborišču in konec vojne s prihodom domov. Marsikaj pa je dodala tudi v zvezi s sedanjostjo. Rodila se je v proletarski družini Vipotnik v Zabukovici. Bila je ena od petih otrok očeta Franca in mame Helene. V letih pred vojno je bila vsa družina na čelu z bratom Albinom in sestro Marijo vpeta v revolucionarno dela- vsko gibanje in si je tako prislužila črno piko pri takratnih oblastnikih, ki so bili v veliki meri v službi okupatorja. Družina je bila obsojena na internacijo, tudi Fanika, ki se je poročila s Pongracem Račkom, delavskim zaupnikom zabukovških rudarjev. Bili so revolucionarji, skojevci, ko- munisti, ki so že pred okupacijo opozarjali, kakšna nevar- nost grozi slovenskemu narodu, in skupaj s svojimi so- mišljeniki so bili trdno odločeni braniti svojo domovino. Med vojno se je Fanika najprej znašla v Starem piskru. Izpustili so jo, nato je bila v ilegali, avgusta leta 1942 so jo aretirali in skupaj s starši odpeljali v koncentracijsko taborišče. Pristala je v Auschwitzu, starše pa so odpeljali v taborišče na Bavarskem. Od 333 žensk, kolikor jih je bilo skupaj z njo v transportu za taborišče Auschwitz, jih je preživelo le petinšestdeset. Po vojni sta si z možem zgradila hišo v Latkovi vasi – Hrastju. Oba sta bila družbeno angažirana, Fanika tudi kot prostovoljka pri Rdečem križu, kjer je delovala vse do svojega 95. leta. Do takrat in še čez pa je bila vpeta tudi v delo KO ZB za vrednote NOB Prebold. Zdaj uživa v svo- jem okolju, vsak dan z dopoldansko kavico, in skupaj z zakoncema Majdo in Blažem Jelen, s katerimi živi skupaj že 43 let, od moževe smrti dalje. Skupaj z njunimi otroki, ki so kot njeni vnuki in pravnuki, so kot prava družina, ki jo povezuje veliko medsebojno spoštovanje. Svojega še ne- rojenega otroka je Fanika izgubila v času vojne, ko je bila zaprta v Starem piskru. Zaradi trpljenja, bolezni in nev- zdržnih razmer v taborišču pa potem ni mogla več imeti otrok, zato je zanjo Majda kot hči, vsi drugi pa njeni naj- bližji, ki jo imajo nadvse radi. Na prvi pomladni dan, 21. marca, je častitljivih 95 let prazno- val izjemni partizanski junak, tovariš Franc Sever - Franta. Ko je Hitlerjeva soldateska, združena z Mussolinijevo fa- šistično vojsko, okupirala že skoraj vso Evropo in delovala kot nepremagljiva sila, ki naj bi si kmalu pokorila in zasedla še Rusijo, se je 18-letni Franta pridružil prvim borcem v Grosupeljski partizanski četi. Zatem je prešel v Drugi šta- jerski bataljon, bil je v prvi slovenski brigadi – Drugi grupi odredov, Šlandrovi brigadi, Cankarjevi brigadi, Vzhodno- koroškem odredu, Šercerjevi brigadi, Zidanškovi brigadi in potem še komandant operativnega štaba Šlandrove in Zi- danškove brigade. V nenehnih bojih je s svojimi enotami prehodil Dolenjsko, Notranjsko, Polhograjske Dolomite, severni del Primorske, Gorenjsko, Štajersko, Kozjansko in Koroško. Po prvih bojnih izkušnjah je postal obveščevalec, potem kurir, komandir, ko- misar in komandant, ves čas pa je bil neustrašen borec, vzor mlajšim in starejšim soborcem. Tudi sam je imel vzornike. Med štiriletnim vojskovanjem je tesno sodeloval s partizan- skimi legendami Francem Rozmanom - Stanetom, Francem Poglajnom - Kranjcem, Petrom Stantetom - Skalo, Jožetom Borštnarjem, Miletom Kilibardo in Mitjem Ribičičem. Ni mogoče opisati vseh bojev, v katerih je sodeloval med štiriletno narodnoosvobodilno vojno. Na kratko naj spomnim le na zadnjo zimsko nemško ofenzivo na Šta- jerskem. Po nepretrganih tridnevnih spopadih na Menini planini je kot komandant operativnega štaba Šlandrove in Zidanškove narodnoosvobodilne brigade rešil življenje 500 borcem in borkam obeh brigad in borcem VDV-bata- ljona, ki so se jim pridružili na Menini planini med potjo s Koroškega na Moravško. Mraz in sneg sta kraljevala na 1500 metrov visoki plani- ni, partizanske borce pa je napadalo 12.000 do zob oboro- ženih, dobro oblečenih in sitih esesovcev, pripadnikov 14. SS-divizije »Galizien«. Z vsakim dnem so tesneje stiskali obroč. Dva poskusa preboja partizanov, eden proti savinj- ski strani, drugi pri Črnivcu, nista uspela. Sovražnik je bil premočan. Poveljstvo je ves čas analiziralo razmere na po- ložajih in presojalo več predlogov, kako se rešiti iz pasti. Obveljal je predlog komandanta Frante. V zavetju teme so se borci v noči s 15. na 16. marec po zaledeneli drči spustili v Tuhinjsko dolino, prečkali ces- to, prebredli naraslo Tuhinjščico in se na drugi strani z za- dnjimi močmi povzpeli na Šipek. Ves čas jih je spremljalo grmenje topov. Sovražna topovska baterija je bila manj kot 50 metrov oddaljena od kraja, kjer so prečkali dolino. Na Šipku so si za trenutek oddahnili in se ozrli proti vrhu Me- nine planine, kamor so še kar padale topovske granate in kjer so goreli številni ognji. Esesovci so se greli. Po kratkem počitku so borci zapustili Šipek in se ustavili v vasi Gabrje. Dobri domačini so jih sprejeli odprtih rok in niso mogli ver- jeti, da so res živi. J U B I L E J I S M O L J U -I I 33 // PIŠE: Vanja Jus // PIŠE: T. K. 90 let Mirka Čibeja 90 let Antona Kralja Mirko se je rodil 8. januarja 1928 na Predmeji (občina Ajdov- ščina) kot drugi otrok v družini z devetimi otroki. Imel je pet bratov in tri sestre. Oče je bil marljiv gozdni delavec in Mirko mu je že kot otrok pomagal pri pripravi apnenčevega oglja. Trnovski gozd je bil njegovo prvo igrišče in delovni prostor. Njegova mama je bila gospodinja. Nahraniti enajst lačnih ust in skrbeti za dom je bilo naporno in odgovorno delo. Še po- sebno pa ni bilo lahko, ker je v času, ko so bili otroci še čisto majhni, izbruhnila druga svetovna vojna. Leta 1942 so se preselili v svojo hišo na Colu, ki pa so jo leta 1943 Nemci požgali do tal. V tem času je bil starejši brat že pri partizanih, prav tako njegove tri sestrične, Slavka, Marca in Cvetka. Mama je bila po požigu hiše prisiljena z otroki oditi v Ajdovščino, v tako imenovane »fabriške« hiše. Očeta in brata so okupatorji prisilno odselili v Italijo, saj so jima prišli na sled, da sodelujeta s partizani. Za bratom se je izgubila sled. Oče pa se je oglašal s pismi, v katerih je poslal natančna navodila, kje je skrito orožje in kako naj ga Mirko preda partizanom. Orožje so oče, Mirkov brat in domačini zaplenili italijanskim vojakom in ga skrili v gozd. Zaplenjeno je bilo več kot sto kosov orožja. Leta 1943 se je brat vrnil do- mov, oče pa šele po osvoboditvi s prekomorskimi brigadami. Spomini Mirka Čibeja živo segajo v čase pred 75 leti, ko sta s stricem odšla v partizane, bila sta v Gradnikovi brigadi, in ko ga je Janko Premrl - Vojko poslal pogledat, kako je z njegovo domačijo. Pričakal ga je žalosten prizor. Hiša je bila požgana in ljudje postreljeni. Izdala jih je gospa, ki je bila »dobra« z italijanskim oficirjem. Mirko se spominja, da so bili takrat zelo lačni, in komandir je dal ukaz za napad na žandar- merijo. Tam so si lahko vzeli hrane, kolikor so hoteli. Pri tem pa niso porabili niti enega naboja. V tistem času je dobil ukaz, da mora v Ljubljano, od tam pa v Kočevje in Petrinje. Ko je bil na straži v Pohorskem dvoru na Štajerskem, kjer so stražili vojne ujetnike (ranjence in ofi- cirje), je spoznal Gretico, ki je bila tam kuharica. Rodila se je velika ljubezen. Od tam je odšel v policijsko šolo v Begunje. Spominja se vsakomesečnih izpitov, velikih pol z vprašanji in podvpraša- nji, ki jih je postavljala vojaška policija. Gretica je želela, da bi zapustil policijo, vendar sta oba vedela, da bi v tem primeru moral povrniti denar za šolanje. Odslužil je svoje in se vrnil v Hoče. Kot policist je delal v stari zgradbi Atmosa, kjer je bila policijska postaja. V pokoj je odšel 1995. V povojnem času je odšel tudi na parado v Beograd. Ko so mu predali dotrajan star prapor, s katerim bi moral predstavljati Slovenijo, je sam z ženo kupil novega in ta je še zdaj last Društva borcev za vrednote NOB. Mirko je ustanovni član tega društva in tisti ključni del mozaika, da društvo deluje, in daje smiselnost de- lovanju. Iz društvenega življenja pa je Mirku najbolj ostal v spominu izlet, ko so obiskali vojaški muzej v Pivki. Čeprav je Mirka zaznamovala druga svetovna vojna, pa je še danes nasmejan in dobrosrčen. Žena Gretica ga je razve- selila z rojstvom hčere. Imata vnuka in pravnuka. Številne njegove anekdote so povezane z otroki in najbolj se mu je vtisnila v spomin tista, ko je peljal otroke s kolesom na Po- horje. Pobral je vse vaške »pubece« in jih popeljal na Areh. Tam so se najedli in se odpeljali nazaj v dolino. Ta vožnja je bila za vse posebna, saj zavore niso delovale. Mirko pa je vsakemu izmed fantov privezal zadaj veje, ki so zavirale. Ko so se pripeljali do Pohorskega dvora, se je za njimi še dolgo kadilo kot za stavo. Tam so se tudi ustavili, zložili veje in Mir- ko je vse fante varno odpeljal domov. Januarja letos je praznoval 90. rojstni dan Anton Kralj iz Gri- belj. Rodil se je v revni kmečki družini kot peti, zadnji otrok. Že v rani mladosti je ostal brez staršev. Oče je šest mesecev po njegovem rojstvu odšel na delo v Kanado, da bi s svojim zaslužkom ustvaril boljše razmere za družino. Nikoli več se ni vrnil domov. Tako je morala vso skrb za dom in otroke prev- zeti mama. Zaradi izčrpanosti in bolezni je pri Antonovih šti- rih letih umrla. Takoj po maminem pogrebu so se otroci ločili in odšli živet k trem sorodnikom. Do končane osnovne šole je Anton živel v Gribljah. Ko se je odšel učit za mlinarja v so- sednjo vas Krasinec, se je novembra 1943 lažje poškodoval po eksploziji najdene italijanske bombe. Oktobra leta 1944 se je kot šestnajstletni fantič pridružil partizanom, konec vojne pa je dočakal kot kurir Gubčeve brigade. Po vrnitvi na zapuščeno domačijo v domači vasi se je ta- koj vključil v družbenopolitično življenje. Bil je član raznih društev in organizacij, v katerih je opravljal vrsto funkcij in nalog na krajevni in občinski ravni, za kar je dobil različna priznanja. Leta 1954 se je poročil s sovaščanko Jožefo, s katero sta si v domači vasi ustvarila dom in družino. Rodile so se jima tri hčere. Imata tudi dva vnuka, dve vnukinji in dva pravnuka. Poleg njegovih domačih, sorodnikov, sosedov in nekda- njih sodelavcev so mu vse dobro zaželeli predstavniki ZB za vrednote NOB Črnomelj, Društva upokojencev Črnomelj in območne organizacije DeSUS Črnomelj. Ob tej prilož- nosti so se mu zahvalili za dosedanje delo in mu zaželeli še veliko zdravih in čilih let. To pa so bile tudi želje drugih obiskovalcev. Franc Sever - Franta je o epopeji na Menini planini napisal knjigo »Past na Menini planini«, v kateri je natančno opisal potek bojev in vsega, kar se je tam dogajalo. Maloštevilni še živi soborci junaku Franti s ponosom in hvaležnostjo za štiriletno pogumno partizansko vojskova- nje kličemo še na mnogo zdravih let! marec 201834 v Rimu obsodilo na 24 let zapora. Po kapitulaciji Italije se je po 15 mesecih zapora s pomočjo Rdečega križa januarja leta 1944 vrnila domov v Brkine in se takoj vključila v delo na terenu. Kot članica mladinske organizacije in Skoja Južnop- rimorskega okrožja je pomagala pri organiziranju partizan- skega šolstva in pri skrbi za otroke, ki so ostali brez staršev. Posebno je bila angažirana pri oskrbi partizanske bolnišnice Zalesje. Ob osvoboditvi je skupaj s slovensko partizansko vojsko vkorakala v osvobojeni Trst, sodelovala je tudi pri or- ganizacijskih pripravah za ustanovitev prve slovenske vlade 5. maja 1945 v Ajdovščini. Po vojni je Marija v Ljubljani končala srednjo ekonomsko šolo, udeležila se je številnih delovnih akcij, tudi delovne bri- gade Šamac–Sarajevo, pomagala je graditi novo domovino. Poročila se je, rodila dve hčeri in do svoje smrti živela v Lju- bljani. Dokler ji je zdravje dopuščalo, se je rada udeleževala slovesnosti, proslav in spominskih prireditev, posebno seveda na svojem rodnem Notranjskem. Za svoje izjemno požrtvo- valno in pogumno delo je dobila številna priznanja in odli- kovanja, a najpomembnejša je partizanska spomenica 1941. Jožica Hribar Robert Kovačič - Berto V devetdesetem letu življenja se je od nas poslovil Ro- bert Kovačič. Rodil se je 19. decembra leta 1928 v Prelo- žah, tipični kraški vasici v Brkinih. Že tako trdo življenje so šestčlanski družini grenili še Italijani, najprej »financarji«, zatem pa v drugi svetovni vojni še zasedbena vojaška sila. Svobodoljubnih in ponosnih Brkinov in Primorcev pa se ni dalo prestrašiti. Oče Miha je bil že pred vojno povezan z organizacijo TIGR, leta 1941 pa so v Brkine prišli prvi partizani. Pri družini Ko- vačič so našli zavetje, vendar so morali to skrbno prikrivati, saj je bila nevarnost izdaje velika. Takratno nasilje Italijanov je bilo veliko in konkretno. V juniju leta 1942 so požgali šest vasi v okolici Prema in ustrelili 30 domačinov, ženske in otro- ke pa so odpeljali v razna ta- borišča. To je bil samo delček trpljenja ljudi v Brkinih in dru- ge izbire kot odpor pač ni bilo. Leta 1943 je bil ustanovljen Istrski odred, v katerega se je vključil Robertov brat Tone, ki je prišel iz taborišča v Italiji. Te sreče pa ni imel oče Miha, ki je bil odpeljan v Mauthausen, od koder se je shiran vrnil januarja leta 1944. Spomladi leta 1945 je Robert pri svojih sedemnajstih letih ob splošni mobilizaciji vstopil v partizanske vrste. Odpuščen je bil v juliju istega leta. Po demobilizaciji se je vrnil na domačijo in v obdobju od leta 1945 do 1957 trdo delal za obnovo kmetije. Prva Robertova služba je bila leta 1957, ko se je zaposlil kot kontrolor mleka na terenu. V tistem času je mlekarno upravljala Tovarna organskih kislin. Potem je začasno preki- nil delo v TOK zaradi odhoda v nižjo kmetijsko šolo v Rav- nah pri Pivki. Po letu in pol je Zadružna zveza predlagala slušatelje za Srednjo kmetijsko šolo v Ljubljani in Robert je bil med njimi. Srednjo šolo je končal leta 1963 in se zaposlil v Drogi Portorož kot vodja proizvodnje v Gradišču. Po dveh letih je dobil priložnost za študij na Višji tehnični varnostni šoli v Ljubljani in jo končal leta 1973. Zato je dobil v Drogi delovno mesto varnostnega inženirja. Kot varnostni Marija Maslo Wabra Le nekaj dni po njenem 96. rojstnem dnevu smo se na lju- bljanskih Žalah z vojaškimi častmi še zadnjič poslovili od Marije Wabra, predvojne aktivistke, borke v Brkinski in Ra- kovški četi, Notranjskem odredu in Ženski četi ter nosilke partizanske spomenice 1941. Marija se je rodila 2. februarja leta 1922 na Ostrožnem Brdu pri Ilirski Bistrici v znani zavedni slovenski družini Maslo, v kateri je bilo kar enajst otrok. Kraj, v katerem je odraščala, je po prvi svetovni vojni prešel pod Italijo, otroci so hodili v ita- lijanske šole, kjer so jih poučevali italijanski učitelji, uporaba slovenščine je bila prepovedana. Že kot šolarji so se srečali s pritiski za včlanitev v italijansko fašistično organizacijo, če- mur se je uprla vsa družina, zato je oče izgubil gostinsko obrt. Ko je bila leta 1935 zaradi italijanske napovedi vojne Abe- siniji uvedena mobilizacija moških, sta Marijina starejša brata Drago in Frane ob prejemu poziva pobegnila v Jugoslavijo, zaradi česar so očeta aretirali in ga zaprli. V zavednem od- porniškem duhu so živeli vsi otroci, zato je bilo samoumev- no, da so se takoj ob začetku vojne vključevali v odporniško gibanje, postali aktivisti OF in se med prvimi pridružili parti- zanom. Dom Maslovih je pos- tal kraj srečevanja aktivistov in borcev, kar pa ni ostalo brez posledic. Aprila leta 1942 so očeta znova zaprli, nekaj dni pozneje so jim požgali domačijo in nato v zapor odpeljali še mamo Jožefo. Mama se je domov vrnila šele januarja leta 1944, a so jo takoj spet aretirali, tok- rat nemški okupatorji, in jo odpeljali v Auschwitz, kjer je še isto leto umrla v krematoriju. Oče je vojno preživel. Po požigu domačije so preostali otroci ostali brez doma, zato sta se 5. aprila 1942 partizanom v Brkinski četi pridružili tudi Marija in njena sestra Kristina, ki sta bili prvi ženski v tej četi. Vodil jo je njun brat Drago, poznejši narodni heroj, nje- gov pomočnik pa je bil drugi brat, Frane. Najmlajša Maslova otroka, mladoletno Vero in Janeza, so odpeljali k sorodnikom. Sredi leta 1942 je bilo v partizanih kar osem Maslovih otrok. Partizanske enote so se v tem času nenehno združevale in popolnjevale ter spreminjale svoje organizacijske oblike. Tako je Marija postala borka v Rakovški četi, ki je bila tedaj prva vojaška formacija na Notranjskem, nato je bila v Zi- danškovem bataljonu, pa v Notranjskem in Loškem odredu. Ko je bila v njem ustanovljena znamenita Ženska četa, ki jo je sestavljalo 15 partizank s Primorskega in Notranjskega, sta bili vanjo dodeljeni tudi Marija in sestra Kristina. Borke so poleg vojaških obveznosti delale tudi na njivah na Babni Polici in v Babnem Polju. Te kraje je okupator namreč do- besedno izpraznil, ljudi so pobili ali odpeljali v taborišča, na njivah pa so ostali pridelki, ki so borcem zagotovili hrano. Za svoj pogum je bila Marija poleti 1942 nagrajena s spreje- mom v Komunistično partijo. A že oktobra leta 1942 so Marijo ob izdaji partizanskega tabora zajeli okupatorji. Spomine na strahotna mučenja v italijanskih zaporih je nosila v sebi vse življenje, zaradi pos- ledic pa je bila kar 80-odstotna invalidka. Ker je prihajala iz družine Maslo, so bili do nje posebno kruti. Ko sta v okolici Avč 12. novembra padla njena brata Frane in Edvin, so Ma- rijo iz zapora v Trstu v koloni z avtomobili in zastraženo s psi odpeljali v Avče, da bi ji pokazali mrtva brata in jo prisilili, da izda soborce. 10. junija 1943 jo je posebno državno sodišče I M E L I S M O L J U D I 35 www.svobodnabeseda.si praznovanjih, nazadnje na poroki vnuka Mihe. Topel oče, ko nam je z balkona vselej brez izjeme mahal v slovo. Njegovo toplino je čutil tudi naš najmlajši član družine, pravnuk Teo. Viljem se je rodil leta 1933 v vasici Lazec na Cerkljanskem, natančneje v Vrmanjku, kot tretji otrok materi Pavli in očetu Cirilu. V skromnem domu so mu otroštvo lepšali sestri Pavla in Malči ter trije bratje, Stane, Janez in Cvetko. V fašistični Italiji so njegovo prečudovito ime potujčili, preimenovali so ga v Gulierma Filpina. Oh, kako ga ni maral! Ljubil je rodno vas in to ljubezen je prenesel na vse nas. V njegovi družini vsi poznamo vonj pokošene trave, suhega sena, gozdnih tal, borovnic, jurčkov in lisičk. Kako rad jih je nabiral! Čutil je, da človek, če doživi samo mesto, ni celo- ta. Zato smo z njim doživljali tudi vas, naravo. Kot veliko ljudi po vojni je odšel s trebuhom za kruhom, sprva v šolo, ki mu je bila dostopna. Končal je vojaško gim- nazijo v Škofji Loki in nato akademijo v Zadru in Beogradu. Postal je »plavac – čelična krila naše armije«. Kako zelo se mu je podala modra srajca uniforme, barve njegovih oči. Ju- goslavijo je imel neizmerno rad. Tudi mi z njim. Bil je sila učeč in z diplomo se ni zadovoljil. Odšel je na specializacijo najprej v Ameriko in nato še v Sovjetsko zve- zo. A še preden je odšel v Ameriko, se je vrnil domov v roj- stno vas po svojo ljubezen. Po lepo in mlado dekle Neško, ki mu je postala ljubeča žena. Ni ga čakala samo, ko se je vra- čal iz Amerike. Čakala ga je, ko se je vračal iz številnih dru- gih krajev, od Štanjela na Krasu, Škofje Loke, Zadra, Pulja in Beograda do Misisipija, Kijeva in Zagreba. Kljub obilnemu delu v službi je vedno našel čas tudi za družino. Ta mu je pomenila največ. Žena Neža, naša mama, mu je povila dva otroka, hčer Renato in sina Zvonka. Večino življenja je družina preživela v Pulju in Zagrebu. Mlad je Vi- ljem hudo zbolel in moral v mnogo prezgodnji pokoj. Nato se je največ časa posvečal tistemu, kar je imel najraje – družini. Vedno kadar smo ga potrebovali, je bil tu. Domo- tožje postalo prehudo. V Ljubljano smo prišli, ko jih je imel 46. Družina mu je za to, čeprav smo se tudi drugje počuti- li kot doma, neizmerno hvaležna. Ljubimo svojo domovino Slovenijo. Tu so doma tudi njegovi vnuki: Miha, Urši in Soča. Tu se je umiril. Mir, ki sta mu ga dali domovina in družina, mu je pomagal k okrevanju. Čeprav nikoli zares zdrav, je pri šestdesetih rekel: »Še nikoli nisem bil tako zdrav kot danes.« In trajalo je skoraj dvajset let. Dvajset let skrbi za dom in vnuke, branje, obiskovanja narave, dela na vrtu. Še bi ga radi imeli ob sebi. Kot mi je prijateljica Nina rekla ob izrazu sožalja: »Takih res ne delajo več.« Renata in Zvonko inženir je delal nato še v CPL do leta 1980, zadnja služba pa je bila v LIV Postojna, kjer je bil leta 1987 upokojen. Dolga leta je bil navdušen in zagnan čebelar, obenem pa tudi aktiven član lokalnega odbora ZB, predvsem pa do zadnjega neutruden zagovornik tovarištva, poštenja in pravičnosti. Srečo Knafelc Francka Zaveršnik V zasneženem nedeljskem popoldnevu 4. februarja letos smo se na ribniškem pokopališču poslovili od naše najstarej- še občanke, Francke Zaveršnik – Ribniške mame. Francka je svoja mlada leta preživljala pri Kopniku na Ribniškem Pohorju. V letih, ko je divjala druga svetovna voj- na, je leta 1941 rodila prvorojenko Viktorijo, leta 1948 pa še sina Srečka. Moža Viktorja so vpoklicali v nemško vojsko, za manjšo kmetijo, moževe ostarele starše in mlado družino je morala poskrbeti sama. Ne znamo si predstavljati, kako je bilo, ko so si kljuko na vratih osamljene domačije tako rekoč podajali zdaj Nemci, zdaj partizani, ki so tam imeli svojo po- stojanko. Kako ji je uspelo nahraniti svojo družino, premra- žene in lačne partizane na tej zemlji, ki je že tako ali tako slabo obrodila, raje ne pomislimo. Njena močna volja, izre- dna delavnost in ljubezen do najdražjih so prebrodile tiste težke čase. Po vojni, ko se je vrnil mož, se je celo zaposlila. Zaradi njene zanesljivosti, poštenja, dobrote srčnega človeka so jo povsod imeli radi in ji zaupali vsa dela: od gospodinje, gostinske pomoč- nice do celo vodenja blagaj- ne. Žal je mož Viktor že mlad umrl in spet je za vse ostala sama. Preselila se je na manjšo domačijo pod Ribnico in drugemu možu Mihi rodila dvojčici Mojco in Tonko. Tudi tu je bilo dela več kot preveč. Zraven bolehnega moža je morala negovati tri stare tete. Ena od njih, teta Lena, ki je dočakala enako starost, 101 leto, in je bila lastnica kmetije, ji je bila še posebno hvaležna. Nekoč ji je zaupala: »Veš, ker si tako dobra, večkrat molim k Bogu, da bi tudi ti dočakala visoko starost.« Ko je Francka obhajala stoti rojstni dan, je svojim dejala, da je morda teta Lena le malo preveč molila. Tako kot otroci so jo vsi drugi domači naslavljali z mama. Že to pove veliko o njej. Člani občinskega odbora Zveze borcev za vrednote NOB Ribnica na Pohorju smo izredno ponosni, da je bila naša čla- nica. Francka naj v miru počiva pod lipami in bori, veter dol od Kopnika pa naj šumi pesem zahvale vseh, ki smo jo poz- nali in imeli radi. Njenim najbližjim smo v žalosti hvaležni, da je v toplem družinskem ozračju dočakala tako lepo starost. Alojzij Klančnik, OO ZB za vrednote NOB Viljem Filipič Na pokopališču Nove Žale v Ljubljani smo se 9. februarja v krogu sorodnikov in prijateljev poslovili od dragega Viljema Filipiča. Občudovali smo tako njegovo ime – Vili, Vilče, Vilček, Vi- ljem – kot njega, našega dragega moža, tatu, dedija, prade- dija in prijatelja. Topel in ljubeč je bil. Topel dedi, ko je vnu- kom kuhal dedolino čaj in jim cvrl žvrkljana jajčka na maslu. Topel mož, ko je s svojo ženko Neško počasi zaplesal na marec 201836 SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije marec 201836 Aktivnosti delovnih teles in organov zveze od 1. do 31. marca 2018 Popoldan partizanskih pesmi GLAVNI ODBOR (27. 3.): Izvolitev delovnega predsedstva, zapisnikarice in overiteljev(ic) zapisnika, poročilo o delu organov Zveze v letu 2017, predlog Zaključnega računa Zveze za leto 2017, razprava o poročilu in zaključnem računu, sprejem letnega poročila o delu Zveze in zaključnega računa za leto 2017, Svobodna beseda, druga medsebojna obvestila in dogovori – aktivnosti ob 70-letnici ustanovitve ZB. PREDSEDSTVO (13. 3.): Poročilo o uresničevanju sklepov in potrditev zapisnika prejšnje seje, letno poročilo o delu Zveze v letu 2017, zaključni račun Zveze za leto 2017, predlog za podelitev listine ZZB, jubilejna priznanja ob 70-letnici ZB, sklic seje Glavnega odbora Zveze, predlog o spremembi Pravilnika o priznanjih PS južne in severne Primorske, pravilnik o spominskih četah, poročilo s srečanja borčevskih organizacij nekdanje Jugoslavije in udeležba na konferenci protifašistov iz regije v Beogradu 5. in 6. maja 2018, finančne zadeve, druga medsebojna obvestila in dogovori. Člani predsedstva so se udeležili: srečanja in podpisa dogovora o koordinaciji aktivnosti organizacij ZZB NOB Slovenije in ANPI • VZPI na slovensko-italijanskem obmejnem območju v Ogleju, odprtja razstave otroških risb na temo »Še pomnimo, tovariši« v Krškem, konstitutivne seje SEKOS-a, prireditve ob 8. marcu, dnevu žena, v Cankarjevem domu v Ljubljani, srečanja z vodstvom 9. korpusa v Hrpeljah - Kozini; spominske slovesnosti ob 75. obletnici izgona vaščanov v Erzelju, sestanka za pripravo letošnje spominske slovesnosti na Ljubelju v Tržiču, sestanka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport glede tematike o NOB pri pouku zgodovine v šolah, okrogle mize s predstavitvijo izhodišč pobude za prepoved fašističnih in nacističnih simbolov v Kopru, skupščine ZB NOB Jesenice, sestanka ožje skupine za proslavo ob 70. obletnici ustanovitve ZB, seje Pokrajinskega sveta za Podravje v Mariboru, V Združenju borcev za vrednote NOB Radlje ob Dravi pripravljamo 8. septembra letos ob 17. uri prireditev »Popoldan partizanskih pesmi 2018«. Prireditev posvečamo vsem padlim borcem za svobodo 1941–1945 in 70. obletnici ustanovitve Zveze borcev. Nastopili bodo: •Moški pevski zbor iz Radelj ob Dravi pod vodstvom dirigenta Silva Brezovnika, •Dekliški pevski zbor z Remšnika pod vodstvom Nike Altbaver, •Marjetka Popovski iz Izole, •Jahači revolucije iz Radovljice, •Tržaški pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta. Prireditev bo v Športni hiši v Radljah ob Dravi v veliki dvorani, ki ima 1000 sedežev in velik oder za nastopajoče. Vabimo vas, da se nam pridružite na prireditvi. Vabimo tudi praporščake s prapori. Vstopnine ni! Na vašo željo vam lahko tudi ponudimo ogled znamenitosti Radelj ob Dravi in okolice. Da vam bomo lahko vse pripravili, pa vas prosimo, da nam čim prej sporočite število udeležencev, ki jih boste ta dan pripeljali v Radlje, da vam bomo lahko rezervirali ustrezno število sedežev. Če se boste odločili za dodatno ponudbo (ogled …), vam bomo pripravili tudi program in zagotovili vodnika, lahko pa vam organiziramo še prehrano po zelo ugodni ceni, če boste izrazili to željo. Rezervacije bomo sprejemali do zasedbe vseh sedežev, najdlje pa do 30. aprila. Neprijavljene skupine ali posamezniki prireditvi ne bodo mogli prisostvovati. Naši kontakti: e-naslov: zb-nob.radlje@krs.net ali kotnikkarl@gmail.com Informacije: Karl Kotnik, podpredsednik združenja, tel. št. 041 781 648, in Erika Luzar, tel. št. 041 486 890. mag. Alan Bukovnik rednega mesečnega sestanka KODVOS-a v Ljubljani, sestanka predsednikov članic KODVOS-a pri predsedniku RS Borutu Pahorju, okrogle mize s predstavitvijo izhodišč pobude za prepoved fašističnih in nacističnih simbolov v Ljubljani, skupščin TIGR-a, ZSČ in ZDVIS. KOLEGIJ PREDSEDNIKA (vsak torek razen prvega v mesecu): SVET (1. 3.): nadaljevanje posveta o 70-letnici ZB (sodelovanje zamejskih organizacij). KOMISIJA ZA MEDNARODNE ODNOSE (7. 3. DZ RS): dileme o priznanju Palestine. DELOVNA SKUPINA ZA OHRANJANJE MEMORIALNE DEDIŠČINE (8. 3.): Pregled zapisnika 2. seje z dne 11.9.2017, sprejem stališč in predlogov za sejo predsedstva v zvezi z odgovori ministrstev na dopis ZB, opredelitev do aktivnosti v zvezi z ohranjanjem zgodovinskih izročil in memorialne dediščine v šolah in sprejem stališča do dosedanjih aktivnosti ministrstev in poslanskih skupin do te problematike. KOMISIJA ZA ORGANIZACIJSKO- KADROVSKE ZADEVE (15. 3.): Nadaljevanje razprave o prejetih predlogih, pobudah za spremembo in dopolnitev statuta Zveze. ODBOR ZA PRIZNANJA (23. 3.): Pregled zapisnika in sklepov zadnje seje 17. 11. 2017, obravnava in potrditev prispelih predlogov za priznanja v okviru kvot za 2018, obravnava predlogov za najboljšo KO ZB za zlato plaketo, obravnava in potrditev predlogov za podelitev priznanja praporščakom, seznanitev s poročilom o delu odbora za leto 2017, razno: informacija o sklepu za podelitev listine ZB za 2018, informacija o predlogu PS severne Primorske za spremembo pravilnika o priznanjih. 37 V muzeju v Viscu v Furlaniji Julijski krajini bo od 15. aprila do 13. maja odprta razstava o taborišču Visco, kjer je trpelo okoli 4500 Slovencev. Ogled bo možen vsako soboto in nedeljo med 10 in 13. uro ter od 15 – 18. ure. SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije 37 Dragi borci in borke, prijatelji in prijateljice, tovariši in tovarišice! Letošnji DAN MLADOSTI 25. maja 2018 bo naš, pravi Svetlana Makarovič! Dobimo se na Kongresnem trgu v Ljubljani ob 19. uri, da nas pesem ponovno združi, kot nas je združevala vedno, v dobrih in slabih časih. Tokrat bo krog Svetlaninih gostov, ki ljubijo glasbo, svobodo, rdečo zvezdo in svojo domovino, še večji. Med nastopajočimi bodo tudi neponovljivi Iztok Mlakar, Jani Kovačič, Drago Mislej Mef, Lara Jankovič, Vlado Poredoš. In seveda ostajajo na sceni Darko Nikolovski, Primož Siter, Martina Feri, Tomaž Mihelič Marlena, Andrej Rozman Roza, Aphra Tesla, Ivan Rupnik, Polona Vetrih, Janja Majzelj, Miha Bezeljak, Višnja Fičor in Ivan Peternelj, Kraški ovčarji in Ovce ter Dirty Fingers. Uvodne pesmi in sprejem bomo prepustili Partizanskemu pevskemu zboru, konec prireditve pa zamejskemu Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič. VSTOP PROST! Z rdečimi zvezdami na prsih, simbolom borbe za svobodo, nas bo pesem ponovno združila v nekdanjem tovarištvu, ki pozna resnično zgodovino te dežele in s ponosom govori o njej! To je pomembno še zlasti v današnjih časih, ko so pisci drugačne zgodovine vedno bolj drzni, ko jim nič ni več sveto in ko so že tako daleč, da vlagajo tožbe za izbris borčevskih organizacij. Čas je, da povemo, DA SMO TU! Čas je, da razširimo naše članstvo in združimo moči, da ohranimo vrednote NOB in da povemo na glas, da smo na svojo zgodovino lahko ponosni in da nam rdeče zvezde nihče ne vzame! Pričakujemo in želimo, da boste organizirali avtobusne prevoze iz vseh krajev Slovenije, da pesem, junaška, borbena,(Hej brigade, Kladivo in nakovalo, Vstala Primorska, Partizan, Bandiera Rossa, Comandante Che Guevara, Na juriš..), napolni Kongresni trg z radostjo in bojevitostjo. DAN MLADOSTI Z RDEČO ZVEZDO NA KONGRESNEM TRGU! MI SMO TU! Organizator: Fundacija SAPRAMIŠKA s sodelavci VISCO presso il Museo sul Confine INAUGURAZIONE Sabato 14 aprile 2018 ore 10.30 29 disegni del pittore friulano detenuto nel lagher di Sandbostel. Scene di vita nel lager, di un agghiacciante realismo, raffiguranti persone alle quali era stata tolta la dignità. ORARIO DI APERTURA dal 15 aprile al 13 maggio 2018 Sabato e Domenica dalle ore 10 alle ore 13 e dalle ore 15 alle ore 18 INGRESSO LIBERO 28 Gennaio 2017 GIORNATA DELLA MEMORIA presso l’ex Caserma “L. Sbaiz” per Ricordare.. per Comprendere.. per Riflettere.. PROGRAMMA: ore 10.00 - ritrovo presso la sede del Gruppo Comunale di Protezione Civile ampio parcheggio disponibile nell’ex Caserma, portone a fianco ore 10.30 - formazione corteo e deposizione delle corone presso il monumento commemorativo delle vittime del campo di internamento per civili della ex Jugoslavia di Visco Benedizione del Parroco di Visco don Giorgio Longo interventi istituzionali con la partecipazione: delle classi IV e V scuola primaria “U. Foscolo” di San Vito al Torre delle classi III scuola secondaria di primo grado “A. Venier” di Aiello del Friuli della scuola dell’infanzia “Maestro Colussi” di Visco Accompagnamento musicale Annamaria Vinciguerra e Mariko Masuda dell’Accademia Musicale città di Palmanova. Portiamo la conoscenza del passato ai nostri ragazzi! Ai nostri giovani! la bellezza del futuro Comune di Visco CON LA PARTECIPAZIONE MOSTRA “TAPPE DI UN CALVARIO” Marcello Tomadini Consolato Generale della Repubblica di Slovenia a Trieste Consolato Generale della Repubblica di Croazia a Trieste Senatrice Tatiana Rojc Professore Fulvio Salimbeni Museo di arte contemporanea di Lubiana Scuola secondaria di primo grado di Aiello del Friuli e Perteole Scuola secondaria di primo grado di Palmanova Redazione scuola del Messaggero Veneto Comune di Visco CON IL SOSTEGNO CON IL PATROCINIO CON LA COLLABORAZIONE CONSIGLIO REGIONALE Comune di Gonars Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič bo tudi nastopil na koncertu 25. maja letos na Kongresnem trgu v Ljubljani www.svobodnabeseda.si marec 201838 Vsi govori so v celoti objavljeni na spletni strani www.svobodanabeseda.si R E K L I S O »Današnji dogodek je eden izmed vrste opo- mnikov na zgodo- vinske dosežke in žrtve, ki so bile potreb- ne, da smo svobodni in predvsem živi. Nala- ga nam posebno odgovor- nost za ohranitev dediščine polpretekle zgo- dovine. Ta naj ne bo samo spomin in opo- min, kakšna srčnost je potrebna za ohranitev naroda in ozemlja pred tistimi, ki si ju želijo polastiti. Pred nas polaga tudi odgovornost za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsakogar v današnjem času, ko je 'sovrag' dobil subtilnejše oblike. Ta s pomoč- jo različnih interesov odžira pravice posame- znikom. Ta ne misli na človeka, ampak na dobiček. Njemu ni v interesu močna družba, ampak razdrobljeni, izčrpani in vodljivi po- samezniki, usmerjeni v svoje svetove, ki jim z zaslonov vseh vrst podaja iluzije o dobrem življenju in jim narekuje potrebe, ki to niso. Revščina, ki jo spremlja socialna razsloje- nost, je pomemben problem v kontekstu na- raščajoče porabe in širitve gospodarstva. Po podatkih Eurostata je eden od štirih Evro- pejcev izpostavljen tveganju revščine. Zelo skrb vzbujajoče je dejstvo, da je v takšnem položaju 26,4 odstotka otrok. V teh oko- liščinah se zdi cilj Evropske unije, da se do leta 2020 20 milijonov ljudi izvije iz revščine, osrednjega pomena. Nujno je treba poskrbeti za pravice de- lavcev in stopiti na prste kršiteljem njihovih pravic. Nujno je omogočiti mladim možnos- ti za bivanje, delo, družino in razvoj, če želi- mo ohraniti moč in integriteto naroda. Nuj- no je poskrbeti za vse ranljive, kot starajoča se družba pa tudi za ustrezno vključenost in primerno življenje starejših. Njihove vred- note so tiste, ki jih moramo v medgenera- cijskem sodelovanju prepletati z znanjem in idejami mladih, na teh temeljih solidarno- sti pa oblikovati prihodnje korake in skupni družbeni napredek. Današnji dan in njemu podobni vsekakor vlivajo radost. Veseli me, da se neguje spo- min kot opomnik, da takšnih grozodejstev, kot so se dogajala, ne sme biti. To je mogoče dosegati le z ohranjanjem vrednot, za kate- re so se bojevali naši dedje in očetje, kot so solidarnost, sočutje, pomoč in tovarištvo.« »Vsa Primorska, s tem pa tudi Cerkljansko, je bila po končani prvi sve- tovni vojni vključena v Itali-jo. Najprej je bila okupirana, nato pa je s krivično Rapalsko pogodbo tudi dejansko postala del itali-janskega državnega ozem- lja. Italijanske oblasti so Cerkno označile za eno izmed najbolj nepopus-tljivih slovanskih središč, v njem je imela čustvena privrženost slovanstvu globoke korenine. Za prvo je prišla druga vélika vojna. Še bolj nepredstavljiva, še bolj uničujoča, še bolj vseobsegajo-ča. Pustila je veliko sled tudi na Cerkljanskem. Cerkljani so se že konec leta 1941 začeli vključevati v osvobodilni boj. Jeseni 1942 so bili prvi odhodi v partizane, decembra tega leta so padle prve štiri žrtve, do februarja leta 1943 se je partizanski vojski prostovoljno pridružilo 220 ljudi. Prav v teh dneh pred 75 leti se je skupina zelo mladih fantov in odraslih moških pripravljala na od- hod v parti-zane in to na svečnico tudi storila. Med njimi je bil tudi moj oče Ivan iz Čepleza. Po kapitulaciji Italije je Cerkno postalo partizanska prestolnica Primorske . Že 1. oktobra 1943 je bila tu ustanovljena 16. slo- venska narodnoosvobodilna brigada Janka Premrla - Vojka. Ko se je poveljstvo 9. korpu- sa oktobra leta 1944 umaknilo z Lokev, se je z vsemi prištabnimi enotami in zavezniškimi misijami do konca vojne s krajšimi presledki zadrževalo na Cerkljanskem. Svoje sedeže so na Cerkljanskem imeli tudi Pokrajinski komite KPS, Pokrajinski odbor OF, Pokrajinski NOO z vsemi odseki, Pokrajinska gospodarska ko- misija, prav tako pa tudi okrožne organizaci- je. Na tem območju so bile številne partizan- ske delavnice, zdravstvene in kulturne ustano- ve ter vojaške in politične šole. Cerkno je bilo med drugo svetovno vojno kar štirikrat bom- bardirano, na območju Cerkljanskega pa je življenje izgubilo 999 borcev in žrtev okupa- torjevega terorja.« »Akademik dr Anton Vra- tuša je bil izredna oseb- nost v slovenskem pro- storu, izjemen kot člo- vek, prijatelj, obenem pa je bil patriot in sve- tovljan. V svojem znan- stvenem delu, ustvarjal- nosti in političnem delovanju je zapustil ne- izbrisen pečat. Vse, ki smo z njim sodelovali, je prevzel z iskrenim zavzemanjem za razvoj človeštva in uveljavljanje humanističnih načel ter s takojšnjim delovanjem v konkretnih situ- acijah, tam, kjer je bilo ogroženo spoštovanje človekovih pravic in človeškega dostojanstva. Dr. Vratuša je poglobljeno preučeval do- godke na mednarodnem prizorišču ter lu- cidno zaznaval konfliktna področja, ki bi lahko ogrozila humanizem in demokracijo v Sloveniji, Evropi in svetu nasploh. Njegovi sodelavci so že orisali njegovo delo politika in diplomata. Spominjajo se ga kot enega od uglednih slovenskih politikov, ki kljub po- membnim funkcijam v državnih in medna- rodnih ustanovah nikoli niso opustili svoje slovenske identitete, jezika in kulture. Takšno je bilo tudi njegovo delovanje v vlogi dolgo- letnega predsednika Odbora za preučevanje narodnih manjšin pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, katerega članica sem. Za seje se je temeljito pripravil: preučil je gra- divo za vsako točko dnevnega reda, zbiral podatke o položaju posameznih manjšinskih skupnosti ter poslušal predstavnike teh skup- nosti in strokovnjake. Bil je pobudnik ureja- nja pravnega položaja slovenske skupnosti na avstrijskem Štajerskem na začetku de- vetdesetih let 20. stoletja, urejanja položaja romske skupnosti ter tudi nemške in drugih ustavno nepriznanih skupnosti v Republi- ki Sloveniji, saj se je zavzemal za pravično, univerzalno in nediskriminatorno obravnavo vseh vprašanj. V tem pogledu je zgodovinsko pomembna perspektiva njegovih prizade- vanj, ki odpira poti za utrjevanje sodobnih demokratičnih načel v slovenski družbi. Štejem si v čast, da sem imela pri svojem dolgoletnem delu in raziskovanju položaja in pravnega varstva manjšin na Slovenskem in v zamejstvu priložnost sodelovati z akademi- kom Vratušo.« Vlasta Nussdorfer varuhinja človekovih pravic, na slovesnosti v spomin na poboj udeležencev partijske šole v Cerknem, na Brdcah 27. januarja 2018 Samo Bevk državni sekretar na ministrstvu za obrambo, na slovesni akademiji v počastitev 41. izvedbe partizan-skih smučin v Cerknem 26. januarja 2018 Vera Klopčič zgodovinarka, na spominski slovesnosti »Pod Vranovo vrbo in hrastom« v Tišini 23. februarja 2018 39 »Veliko odgovornost nosi- mo predvsem za sloven- ski mladi rod – za naše zanamce. Narodni he- roj in partizanski pe- snik – član Kulturniš- ke skupine XIV. divizije Karel Destovnik - Kajuh – je v Naši pesmi zapisal: »Biti mlad v teh težkih časih, to se pravi brez mladosti biti mlad, zreti starega sveta propad, skrivati premnogo nad, to se pravi biti mlad … Pa je vendar sreča biti mlad, biti mlad in poln nad! To nam govori, da je mladost kljub vsemu velika vrednota. Da sta v njej sreča in lepota. Da je treba mlade ljudi spoštovati. Ceniti nji- hov pogum in energijo. Ter jih tudi povabiti in spodbujati k aktivnemu družbenemu življenju. Hkrati pa je tudi za našo generacijo zelo po- membno, da v sebi ohranjamo mladosten duh. Kajti edino vsi skupaj – vse generacije – po- vezani bomo lahko uspešno kos vsem izzivom, ki so pred nami. Teh ni malo. In ne bom neha- la verjeti v to, da lahko prav vsak posameznik in posameznica prispevata k boljšemu življe- nju skupnosti ter da imata tudi možnost, da vplivata na našo prihodnost. Veliko krivic in trpljenja je izkusil slovenski narod pod fašizmom in nacizmom. In koli- ko krivic se tudi danes dogaja ljudem, ki se trudijo za dostojno preživetje sebe in svojih družin! Delu je treba dati čast in delovne ljudi dostojno plačevati. Spoštovati je treba člove- kovo dostojanstvo! To za vse nas, ki smo na odgovornih družbenih funkcijah, velja še to- liko bolj. Le tako bomo lahko zares ponosni nase. Le tako bomo branili to, za kar so se bo- jevali naši partizanski borci in borke ter naši osamosvojitelji iz vrst Teritorialne obrambe in slovenske policije! Partizanski borci in borke se niso smilili sa- mim sebi. Vedno znova so zbirali moči za boj. Nemci so 25. februarja 1944 uradno končali svojo ofenzivo proti XIV. diviziji. A herojska 14. divizija si je po težkih bojih opomogla. 22. marca se je zbrala na Graški Gori.« »Zlo fašizma je po Primor- ski bičalo neusmiljeno vse od zgodnjih dvajse- tih let prejšnjega stole- tja. Njegovi udarci so bili neusmiljeni, a Pri- morska nikoli ni klonila. Še več, vsak novi udarec, ukrep, akcija, pospremljeni s sovraštvom do slovenstva, so dali tisto nasprotno, kar je sov- ražnik pričakoval. Še več zagona, o katerem danes pričajo zgodbe, spomini in spoštovanje do naših ljudi, ki so svoja življenja nesebično zastavili za svobodno slovensko zemljo. Da je bil boj tu na Primorskem tako rekoč v vsaki hiši, vsaki vasi, zaselku in mestu pospre- mljen s toliko gorečnosti, ni naključje. Kle- nost primorskega duha je dediščina, ki so jo tukajšnji ljudje skrbno varovali in jo utrjevali zavoljo nenehnega boja za svoj obstanek. O nameri sovražnika, da to dediščino razvre- dnoti, jo odloži na smetišče zgodovine, priča premnogo bridkih spoznanj, tudi takšnih, da se je usoda Primorske in celotnega ozemlja naše države prevečkrat želela pisati po željah drugih, in to predvsem zaradi cene dogovorov med velikimi, ki so naše ljudi s svojimi poli- tičnimi, gospodarskimi in strateškimi interesi postavili pred zid najtežjih preizkušenj. Zato je prav, da vse spomine in spomenike o pogumu in žrtvah vidimo več kot le dejanja, podpisana z letnico, dnevom in imeni. Prav je, da jih postavimo onkraj samo vojnih let in to z zavedanjem, da je represija tukaj bivala več kot dolgi dve desetletji, vse od vzpona te stra- šljive ideologije, da so tukajšnji ljudje bili bitko za svoj obstanek prav vsak dan teh let. In ta bitka ni bila samo bitka za obstanek. Bila je mnogo več. In prav na Pedrovem, v kraju, ki je tista vojna leta s polnim srcem živel, dihal in tudi umiral za svobodo, želim poudariti, da je in bo na- rodnoosvobodilni boj ostal več kot le dejanje poguma, ponosa in domoljubja. Da je ta boj še pred poznejšo slovensko osamosvojitvijo slovenski narod oplemenitil z največjo mo- gočo samozavestjo in zavedanjem, da lahko, če zmoremo, posežemo po svojih sanjah. Ta nauk je še kako aktualen prav ta čas.« »Do začetka druge sve- tovne vojne in okupaci- je ženske niso dobile želenih pravic. V času NOB so ženske sode- lovale v vseh oblikah odpora, tako v zaledju kot tudi v partizanskih eno- tah. Že v letu 1942 so na osvobojenem ozem- lju dobile aktivno in pasivno volilno pravico, popolno pravno izenačenost pa so pridobile z ustavo januarja leta 1946 v novi, socialistični Jugoslaviji. Uresničevanje enakopravnosti se je postopno vzpostavljalo v samoupravnem socialističnem sistemu do njegovega konca. Z uvedbo kapitalističnega gospodarstva in večstrankarskega sistema v samostojni Slove- niji so mnoge pravice žensk postale ogrožene. Vendar se organizirane ženske v Sloveniji upi- rajo različnim poskusom, da bi jih vrnili tja, kamor naj bi sodile: domov in za štedilnik. Zato je sporočilo 8. marca zdaj tako aktu- alno, kot je bilo ob začetku, čeprav se občasno pojavlja pomislek, ali je praznovanje 8. marca sploh še smiselno in potrebno, kajti ženske naj bi že tako in tako imele dovolj ali celo preveč pravic. Avgusta letos bo minilo 118 let, odkar je bila na pobudo nemške socialdemokratke Clare Zetkin na 2. mednarodni socialistični konferenci žensk v Köbenhavnu sprejeta reso- lucija o praznovanju mednarodnega dneva žensk. Pobudnica je smisel tega dne videla predvsem v prizadevanjih za žensko volilno pravico, povezano s celotnim ženskim vpraša- njem, torej z bojem za odpravljanje vseh oblik diskriminacije žensk. Seveda smo od tega pomembnega trenutka v naši zgodovini že močno napredovali, vendar pa smo še vedno daleč od zastavljenega cilja, saj pravice žensk še vedno niso toliko utrjene in samoumevne, da bi veljale za zagotovljene. Različne oblike izkoriščanja in zapostavljanja žensk, včasih celo najbolj očitne in grobe, nik- jer na svetu namreč niso v celoti odpravljene. Naj končam z odgovorom na vprašanje, ki sem si ga postavila v današnjem govoru – ali je praznovanje 8. marca sploh še smiselno in potrebno. Praznovanje je nedvomno potreb- no, saj smo še vedno daleč od cilja popolne enakopravnosti žensk, poleg tega pa medna- rodni dan žensk služi kot spominski dan, ki nas opominja na vse dolgotrajne napore in boje, ki so že bili vloženi v ta prizadevanja.« Andreja Katič ministrica za obrambo, na slovesnosti ob 74. obletnici prihoda XIV. divizije na Štajersko v Gračnici 11. februarja 2018 Matjaž Nemec podpredsednik Državnega zbora, na slovesnosti v spomin na padle borce na Pedrovem 20. januarja 2018 Neža Jogan zgodovinarka, na praznovanju dneva žena v KO ZB NOB Postojna, 8. marca 2018 marec 201840 SDS neusmiljeno blati ZZB in NOB Čim bolj se bližamo parlamentarnim volitvam, tem pogosteje in vedno bolj brutalni postajajo v svojih člankih pisci pod okriljem Janševe stranke SDS. Šo- kantne izjave nekaterih »pričevalcev« mejijo že na blaznost ali totalno no- rost. Članki so praviloma, razen redkih izjem, podpisani samo s kraticami. Že tu je mogoče zaznati laž in manipulacijo. Janševa Nova 24 TV, glasilo Demokra- cija in Reporter so mediji, ob katerih ti ob njihovih lažeh zastaja dih in se dvi- guje tlak. So mojstri spreobračanja zgo- dovinskih dejstev. To pa je najpodlejše dejanje, poleg domobranske prisege okupatorju. Zanimivo je, da vedo za vse »partizanske zločine«, v nobenem njihovem članku pa še nisem zasledil krutosti in zverinskosti domobranskih zločinov na Svetem Urhu in drugod. Do danes še niso omenili delovanja Črne roke, Legije smrti z imenom Štajerski bataljon, ki ga je ustanovil četnik Karl Novak. Nič ne pišejo o zločinih bele garde. O vsem tem, zanimivo, tudi niče- sar ne raziskujejo raziskovalni novinar- ji »svetovnega slovesa«, kot sta Roman Leljak in Igor Omerza, niti ne Študijski center za narodno spravo, kaj šele Ta- mara Griesser Pečar ali Jože Možina. Slednji bi lahko povabil v svoje goste na intervju kakšnega zgodovinarja, ki pozna zgodovino in ni prisklednik Jan- ševe stranke. Tega si seveda ne upa. Njegov balon osovraženih partizanov in NOB bi se razpočil kot Peterletove sanje o drugi Švici. Čudita me popolna aroganca in molk vrha slovenske politike, ki ob poveli- čevanju kolaboracije molči. Tega pa ne razumem. Poslanci koalicije v DZ in na sejah odborov praviloma molčijo. Zadnje čase so sicer nekateri vidni na partizanskih proslavah, ker se nadeja- jo podpore tistih, ki spoštujemo NOB. Vendar je to premalo, da bi me prepri- čali o iskrenosti obiska. Tudi tega ne, da v programu nobene stranke ni zaznati večje aktivnosti o prepovedi simbolov, ki povzdigujejo nacizem in fašizem ter kolaboracijo. Verjetno se bo treba ob takšnem nadaljevanju blatenja parti- zanov in NOB odločiti za pravno pot in naj svoje trditve dokazujejo na sodišču. Kazni za laži, podtikanja, spreobračanja zgodovinskih dejstev in žaljenja parti- zanskih komandantov jih bodo vsaj ne- koliko streznile. ZZB za vrednote NOB mora biti bolj odločna, naj si pridobi ugledno odvetniško pisarno in sproži postopke za zaščito borčevske organi- P R E J E L I S M O zacije in nekdanjih borcev. Druge poti v tem trenutku ne vidim. Na politike ne računam več, ti so v teh letih dokazali svojo nesposobnost in neučinkovitost. V upanju tudi na rešitve takšnih proble- mov bomo vsekakor zaupali svoj glas na volitvah tako imenovanim novim obrazom. Upanje vedno umre zadnje. Samo poglejte očiten primer, kako se je v Odboru za obrambo njegov pred- sednik poslanec Žan Mahnič obregnil ob poslanca Levice Miho Kordiša, ki je samo omenil korupcijo, stranko SDS in Janeza Janšo! Takoj mu je zagrozil in omenil tožbo. V nadaljevanju seje tega zvenečega Odbora pa me je totalno razočaral vrh Slovenske vojske. Po kri- tiki poslanca Mahniča čez posamezne brigadirje SV niso niti ministrica, kaj šele državni sekretar ali novi načelnik GŠSV izrekli niti besedice v njihov bran. To me je v dno duše globoko razočara- lo kot veterana vojne za Slovenijo, člana častniške organizacije in ZB za vrednote NOB. Vsi ti brigadirji, ki so bili popljuva- ni in seveda se niso mogli braniti, kjer niso bili prisotni, so bili žrtve grobih ža- litev poslanca Žana Mahniča, ki je bil v tistem času, ko smo se skupaj borili za Slovenijo, še v plenicah. Od poslancev koalicije bi pričakoval, da bi ob takšnem ponižanju brigadirjev oziroma incidentu sejo takoj demonstrativno zapustiti. Srečko Križanec, Štore Diplomatski boj za zahodno mejo Polemiki, ki jo je razvnel dokumentar- ni film z naslovom »Tu je paradiž«, av- torice dr. Rosvite Pesek, novinarke RTV Slovenije, želim tudi sam pridati nekaj svojih pogledov. Kot je razumeti, je film največ prahu dvignil v tistem delu, v katerem za izgu- bo mesta Gorica krivi takratno povojno oblast. Izgubo ali bolje nepridobitev na plan vsake toliko časa privlečejo tisti, ki jim je upor proti okupatorju in vse, kar je z njim povezano, trn v peti. Govoriti o tem, kaj vse smo izgubili, in nič o tem, kaj smo dobili, je enostransko prikazo- vanje dejstev ali namerno zavajanje. Pri tem ne sme v pozabo naše medvojno sodelovanje s protihitlerjevsko koalicijo. Na podlagi tega je takratna Jugoslavija imela v pogajanjih z zavezniki status enakopravne partnerice in v vsej svoji zgodovini smo prvič svojo usodo vzeli v svoje roke. S Pariškim sporazumom leta 1947 del priobalnega pasa med Tr- žičem in Trstom ni bil vrnjen. Vzeta nam je bila zemlja, stoletja naseljena z našim življem, dom pesnika Iga Grudna. Pesni- ško je poznejšim rodovom pustil naroči- lo: »Če kdo te vpraša, kdo živi na zemlji tej, vedi, zemlja ta je naša, tvoji dedje spijo v njej.« Smo se pa leta 1954 z Lon- donskim memorandumom pogodili za cono B Svobodnega Tržaškega ozemlja (STO) z mesti Koper, Izola, Piran in s tem dostop do morja. Ali smo v takratnih tr- dih pojanjih več izgubili kot dobili, naj bo presoja vsakega posameznika. Ko je že beseda o mejah, bi bilo dobro, da bi kdo posnel dokumentarec, kako se je leta 1991 količila meja s sosednjo Hrvaško. Kako je prva vlada v samostoj- ni Sloveniji (Peterletova) tako rekoč čez noč zgubila suverenost nad celovitostjo Piranskega zaliva. Kako izgubljamo za- selke s slovenskim prebivalstvom, Bu- žini, Škodelin, da o Jorasovi domačiji ne govorimo. O tem se ne polemizira, celo zadovoljni smo, da nam Hrvaška ni vze- la še kaj več. Karlo Mahnič, Gorenje pri Divači Pismo Andreju M. Pozniču (odgovor na članek »Dražgoše – hvalnica norosti«, objavljen na portalu casnik.si) Rad bi vas spomnil, da v Dražgoše nihče ne hodi častit nobenih norosti. Tja se vračamo spodobno, pokončno in sa- mozavestno, da bi s sklonjeno glavo počastili žrtve nesmiselne, v nebo vpi- joče krivične morije. O norosti pa sva si »enotna«. Nemški okupator je januarja leta 1942 v Dražgošah zagrešil nepo- pisno krvavo barbarsko morijo nad ci- vilnim prebivalstvom, ki je ni mogoče zanikati ali opravičiti. »Junaško dejanje ali tragična in nepo- trebna akcija?« Ni dileme. Oboje je res. Junaško dejanje so »zagrešili« partiza- ni, ker so se z odporom proti neizmerno večji sili okupatorja postavili po robu. Okupatorju so sporočili: »Z nami morate resno računati.« Partizani so okupatorja v Železnikih pustili »pri miru«. Od kod okupatorju pravica, da brez povoda zbere vse sile in z vsemi sredstvi napade parti- zansko enoto v Dražgošah? In zdaj bi radi odpor te partizanske enote razglasili za »tragično in zgrešeno akcijo«. Dajte no, gospodje! Bodimo resni! Pravijo: parti- zanska enota bi se v tem primeru morala umakniti iz Dražgoš. Kam! In zakaj pa? Bili so na svoji zemlji, v slovenski vasi, med svojimi ljudmi. Zakaj spoštovani go- spodje ne postavljajo enakega vprašanja 41 nemški žandarmeriji v Železnikih, ki je »gospodarila« na zasedeni zemlji, v na silo zasedenih mestih, vaseh in hišah? Iz lastnih izkušenj vam moram povedati, da umik partizanov iz Dražgoš, tudi še pred napadom, ne bi morije in požiganja v vasi v ničemer spremenil. Tisti malo bolj »butasti« celo trdijo: partizani ne bi sme- li taboriti v vasi. Našemu človeku, ki se je odločil za odpor, ki je tvegal življenje, odrekate pravico, da bi se zatekel k svo- jim ljudem. Hkrati pa tolerirate šopirje- nje okupatorjev z vojaškimi paradami po mestih in v cerkvah z mašami za domovi- no (la messa per la patria) itd. In tisti »ta butasti na kvadrat« celo trdijo: uporniki – partizani ne bi smeli napadati okupa- torjevih vojakov, ker so vedeli ali bi mo- rali vedeti, da se bodo slednji maščevali civilnemu prebivalstvu. Ni ga mednaro- dnega predpisa, ki bi dovoljeval mašče- vanje – teror nad civilnim prebivalstvom tuji vojski na zasedenih ozemljih. Le v naši lepi dolini šentflorjanski se najde nekaj »Slovenceljnov«, ki bi to »pravico« okupatorjev radi legalizirali in legitimira- li. Poznamo celo čase, pred Dražgošami in po njih, ko so samozvani »domoljubi« celo pomagali okupatorjem realizirati njihove maščevalne pohode nad civilnim prebivalstvom po Sloveniji. Zapisali ste tudi: »Zaradi partizanskih akcij Slovenija ni bila osvobojena niti minute preje, ka- kor bi bila.«. Spoštovani gospod, tukaj ste udarili za kakšno klaftro mimo. Tisti del Slovenije, ki se zdaj imenuje Primorska, je v celoti osvobodil IX. korpus NOV. In to od Bovca do Gorice in Tržiča, od Idrije do Trsta, od Postojne do Kopra. Bil sem zra- ven. Kje ste bili pa vi, da lahko zapišete take »monade«? Partizanstvo naj bi bilo pravljica ali mit. Bil sem partizan. Čeprav le nekaj mesecev in še skoraj otrok, 15 let mi je bilo, prav nič pravljično ali mitolo- ško se nisem počutil. Tudi v hajkah, napa- dih, zasedah, streljanju talcev, požiganju vasi, pregonu ljudi v taborišča, v lakoti in bedi ni bilo nič pravljičnega, še manj mi- tološkega. Bili pa so pogum, ponos, od- ločnost in predvsem ljubezen do lastne- ga naroda. Še danes čutim tako, kakor sem čutil tistega 1. maja 1945, ko sem z angleško puško na rami in z rdečo zvez- do na kapi stopil na tržaška tla in se po- tem z anglo-ameriškimi vojaki objemal od veselja in radosti. Morda boste nekoč razglasili za pravljična in mitološka tudi Begunje z Drago, Rab, Gonars. Urh, Celjski pisker, taborišče v Podljubelju in vsa dru- ga koncentracijska taborišča v Nemčiji, ki so jih okupatorjem pridno pomagali pol- niti tudi naši domači »domoljubi«? Andrej Bolčina Obisk venezuelskega am- basadorja v Trbovljah Čeprav redno prebiram Svobodno be- sedo, mi je novembrski članek o obisku venezuelskega ambasadorja v Trbovljah prišel naproti šele nedavno, zato se tudi nekoliko pozno odzivam. Kaj neki je ve- nezuelskega ambasadorja pripeljalo v Trbovlje, me je zanimalo, a nisem izve- dela drugega nič, kot da so ga oblasti prijazno sprejele, on pa jim je natrosil nekaj cvetlic o tem, kako uspešna je ob- last v tej južnoameriški državi. Kot da v Sloveniji ne vemo nič o tem, kaj se v veleposlanikovi deželi resnično doga- ja, in kot da nismo do nedemokratičnih oblasti, ki terorizirajo svoje državljane, kritični. Dežela je v resnici na robu go- spodarskega zloma, o čemer sem se lah- ko leta 2015 prepričala na lastne oči, ko sem jo prepotovala od Orinoka do An- dov, od Los Lanosa do Karibske obale. Dobri poznavalci razmer v državi, med katere lahko prištejemo tamkaj živeče Evropejce, zlasti veliko je med njimi Nemcev, so mi pripovedovali, kako go- spodarsko nevzdržna je bila dolgole- tna vladavina Huga Chaveza, ki je resda Američane nagnal z venezuelskih naf- tnih polj, v pomanjkanju lastnih strokov- njakov pa so na vrtinah nastajale kata- strofalne nesreče, v katerih je umrlo na desetine delavcev. Ker Venezuelci sami ne predelujejo nafte, jo surovo izvažajo, največ na Kitajsko in v Ameriko, od ko- der dobivajo nujno potrebni bencin, ki pa ga drago plačujejo. A ker imajo nafte na pretek, je cena bencina še vedno absur- dno poceni, za sedem bolivarjev (manj kot deset centov) lahko natočiš poln re- zervoar goriva. Z nizko ceno bencina si oblast nabira volilne glasove neukega ljudstva, po drugi strani pa je takšna po- litika pripeljala deželo do popolnega raz- sula, sedanjemu predsedniku Maduru pa poleg nesposobnosti očitajo tudi veliko podkupljivost. Ker je treba nesposobnost in krajo prikriti, je Maduro ukinil neodvi- sne televizijske postaje, cenzura tiska je vseprisotna in v takih razmerah, ko ni več karizme, s kakršno je vladal pred dvema letoma umrli Chavez, so kmalu po Cha- vezovi smrti izbruhnili nemiri, v katerih je bilo ubitih veliko demonstrantov. Darja Lovšin Je papež od naših škofov res izvedel resnico? Na silvestrovo leta 1909 je papež Pij X. za škofe posameznih držav določil odlok o obveznem obi-skovanju gro- bov apostolov Petra in Pavla. Od tedaj so približno vsakih pet let škofje dolžni obiskati oba groba in podati svetemu očetu poročilo o stanju v škofiji, o sta- nju vere v državi, o gospodar-skem sta- nju škofij, o katoliški vzgoji, o tem, ali je slovenski narod še sprt, in o podobnih rečeh. Te-mu obisku ne rečejo vohunje- nje, temveč ima lep latinski naziv Ad li- mina Apostolorum. Seveda se spodobi ob obisku prinesti tudi darila. Po desetletnem čakanju na obisk so naši letošnji obiskovalci (prejšnji obve- zen obisk ni bil zaželen) med drugim podarili papežu kopijo reliefa Marije Zavetnice s plaščem s Ptujske Gore. Za- kaj ravno kipec Marije, se boste vpra- šali. Slovenci smo po mnenju cerkve- ne hierarhije Marijin narod. Pomisli-te samo, koliko imamo cerkva, posvečenih Mariji! Pri vsaki od teh cerkva so imenu Marija dodali še kakšen atribut, da se razlikuje od preostalih. Ptujska je pač zavetnica s plaščem. Opisana zadeva je na splošno znana. Zakaj sem se potem lotil tega članka? Zato ker je sedanji resni-coljubni papež v hudi nevarnosti, da bo zaveden. Ekipa izbranih sedanjih obiskovalcev ni rav- no na tekočem o zadevah, ki zanimajo papeža. Stanje vere v državi? Katoliška vera v Sloveniji peša ravno zahvaljujoč škofom, ki so izpadli s seznama obi- skovalcev (Stres, Kramberger, Turnšek in pomotoma Uran). Samo ti lahko po- dajo verodostojno poročilo na to temo. Kaj pa gospodarsko stanje škofij? Kdo mu bo razložil 800-milijonsko finanč- no luknjo mariborske nadškofije, če ne nadškof Turnšek? Kaj pa dvorec Betna- va? V to sramoto so potunkali ekonoma mariborske nadškofije Mirka Krašovca, ki pa se zdaj čuti kot žrtev. Zadeva (so- jenje) poteka pod parolo »eden za vse in nihče za njega«. Kaj pa tisoče naivnih in naplahtanih varčevalcev cerkvene banke? Ali bo res- nicoljubni Frančišek sploh izvedel za- nje? Mogoče pa so se odstavljeni škofi držali parole »Bolj si reven, bolj pot- rebuješ Karitas, bolj si pobožen«. Upo- kojeni koprski škof Metod Pirih, ki je že petič prakticiral Ad limino, bo vedel bolj malo povedati o teh goljufijah, da zlorab otrok niti ne omenjam. Za spra- vo med Slo-venci se je potrudil kardi- nal Rode, saj je prisotnim škofom daro- val spravno mašo. Duhovniki daru-jejo mašo, verniki pa darujejo v puščico. Zlobni jeziki zatrjujejo, da je bila to hujskaška maša, ki poglablja spor med Slovenci. S tem natolce-vanjem se kar- dinal ne bi strinjal, kajti on natančno ve, kdo so zločinci, kdo pa bogaboječi, in marec 201842 Zapotek: ZB Kobarid, PD Kobarid, ANPI Nadiških dolin, ANPI Čedad in Planinska družina Benečije vabijo na 3. pohod po poti Marka Redelonghija od Zapotoka v Benečiji do Brdc nad Breginjem. Pohod v spomin na narodnega heroja Marka Redelonghija bo v nedeljo, 6. maja, z začetkom ob 7. uri v vasi Zapotok. Pohodniki se bodo lahko pridružili slovesno- sti ob 10. uri pri spomeniku NOB v Podbeli ali ob 11.30 na slovesnosti ob Markovem grobu na pokopališču v Sedlu. Ob 13. uri bo spomins- ka slovesnost pri spomeniku na Brdcah, kjer je Marko sklenil svojo življenjsko pot. Informacije: Vojko Hobič, ZB Kobarid, 040234051. Kočevje: Združenje borcev za vrednote NOB Kočevje v sodelovanju s TD Kočevje, KS Stara Cerkev in občino Kočevje vabi na prireditev »Po poti spominov iz Starega Loga na Pugled«. Na pohodu se bomo spominjali naše pretekle zgodovine in uživali v lepotah naših gozdov. Pohod bo potekal v soboto, 21. aprila. Zbor udeležencev je ob 8. uri v Starem Logu (cesta Kočevje–Novo mesto). Ob 12. uri se bo začela slovesnost s kulturnim programom pri spomeni- ku na Pugledu, kjer je konec aprila 1943 potekal »Zbor aktivistov OF«. Kočevska reka: Združenje borcev za vrednote NOB Kočevje in občina Kočevje vabita na spominsko slovesnost ob praznovanju dneva upora, spomina na usta- novitev I. Kočevskega bataljona 16. aprila 1942 in spomina na dogodke, ko je italijanska vojska 27. aprila 1942 grozovito pobila 16 domačinov in partizanov. V A B I L A Slovesnost bo v petek, 27. aprila, ob 11. uri pri spomeniku na Preži pri Kočevski Reki. V sodelovanju s TD Kočevje na ta dan ob 9. uri organiziramo pohod na Prežo, kjer bo spominska slovesnost. Pohodniki se bodo zbrali na avtobusnem posta- jališču v Moravi ob cesti Kočevje–Brod na Kolpi. Obisk taborišča Mauthausen Skupnost internirancev Dachau vabi aprila na dvodnevni izlet v Mauthausen, kjer se bomo pok- lonili žrtvam tega koncentracijskega taborišča. V Mauthausnu je bilo zaprtih 4.153 Slovencev, 1.500 pa jih je tam tudi umrlo. Ena izmed števil- nih podružnic Mauthausna je bilo tudi taborišče na Ljubelju. V okviru dvodnevnega izleta si bomo ogleda- li še nekaj znamenitosti na južnem Češkem, za kratek čas pa bomo skočili tudi na Moravsko. Za več informacij sem vam na voljo na tel. št. 040 508-602, Vesna, ali na info@skupnost- dachau.si Informacije dobite tudi v agenciji Zvezdica zaspanka, tel. št. 040 195-411, 01 230-68-37, Božena, ali na bozena@zvezdicazaspanka.si Komemoracija na sremski fronti Odbor Sremska fronta, ki deluje pri novogoriškem območnem odboru Zveze borcev, vabi na poto- vanje od 10. do 12. aprila 2018 na komemoraci- jo v spominskem kompleksu Sremska fronta v Adaševcih pri Šidu v Srbiji. Potovanje z avtobusom agencije Mivax iz Nove Gorice bo trajalo tri dni, cena pa je odvisna od števila udeležencev. V ceno so vključeni dva polpenziona, vodnik, lokalni vodnik, zavarovanje tveganja odpovedi in zavarovanje Elvia Vzajemna. Odhod bo 10. aprila ob 6. uri zjutraj z avto- busom po hitri cesti, nato po avtocesti čez slov- ensko-hrvaški mejni prehod. Potniki vstopijo po dogovoru na tej relaciji. od tega prepričanja ne odstopa. Menim, da se je kriterij izbire sedanjih obiskovalcev Ad limine izjalovil. Niso upoštevali navodila »pravi človek na pravem mestu«. Bojim se, da bo papež o naših cerkvenih zadevah ostal neveden. Vseeno pa se mi dozdeva, da je papež Frančišek le nekaj vedel o tukajšnjih cerkvenih mahinacijah, in je morda zato obglavil slovensko Katoliško cerkev z razrešitvijo dolžnosti četverice škofov. Zdaj bi verjetno rad slišal, ali so se le pokesali in sanirali škodo. Ali se iz svojega otroštva še spom- nite zgodbice, kako je vitez večglavemu zmaju odsekal eno glavo, nato pa sta na tem mestu zrasli dve novi? Če ne, jo preberite znova. Je zelo poučna. Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani Prvi dan: ogled taborišča Jasenovac na Hr- vaškem in spomenika ruski armadi v Batini skeli ob Donavi, prenočitev v Vinkovcih. Drugi dan: ogled Vinkovcev in Vukovarja ter območja preboja sremske fronte ob Donavi, prenočitev v Rumi v Srbiji. Tretji dan: udeležba na komemoraciji v spomin- skem kompleksu Sremska fronta, polaganje ven- ca, kosilo in pot domov. Informacije: Majda Nemec, tel. 040 834 049, e-naslov: majda.nemec@siol.net. Vabilo na ekskurzijo v taborišče Auschwitz Združenje borcev za vrednote NOB Trbovlje vabi na ekskurzijo in ogled enega najhujših koncen- tracijskih taborišč med drugo svetovno vojno, taborišča Auschwitz - Birkenau. Ekskurzija bo trajala od 12. do 15. aprila 2018, primerna pa je za vse generacije. Cena celotnega programa, ki zajema vse vstopnine in vodenje, nočitev z zajtrkom in prevoz, je 189 evrov. Pot- niki lahko vsoto poravnajo v enkratnem znesku ali mesečno po 63 evrov. Prijave sprejemajo v Združenju borcev za vrednote NOB Trbovlje v Ulici 1. junija 4, na telefonskih številkah (03) 562 11 54 in 040 294 316 ter na e-naslovu primoz.siter@gmail.com do 26. januarja. Založnik: Franc Gerbec, Masarykova 12, Domžale Cena za člane ZB za vrednote NOB: 10,00 eur Cena za pravne osebe in nečlane: 15,00 eur Naročila: Franc Gerbec, 041 631 383 e-pošta: franci@profundis.si 43 Naročam revijo SVOBODNA BESEDA Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: ZZB za vrednote NOB Slovenije Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana N A R O Č IL N IC A Ime in priimek: ................................................................................................................................................ Kraj, ulica, poštna številka: ................................................................................................................................................ ................................................................................................................................................ Telefonska številka: ......................................................................................................... Naročnino bom plačeval(a): (odgovor označite) četrtletno 9 €, letno 36 €. Podpis: ...................................................... Božo Grafenauer ZGODBE IZ IZGNANSTVA V SRBIJO IN BOJEV NA SREMSKI FRONTI ZGODBE IZ IZGNANSTVA V SRBIJO IN BOJEV NA SREMSKI FRONTI B o žo G ra fe n a u e r ZG O D BE I Z IZ G NA N ST VA V S RB IJ O IN B O JE V NA S RE M SK I F RO N TI Božo Grafenauer, doktor pravnih znanosti, upok. izr. prof. Pravne fakultete Univerze v Mariboru, predsednik Kluba koroških Slovencev Maribor 2001-2009, minister v Drnovškovi vladi 1997-2000, avtor številnih knjig in člankov s področja ustavnega prava, javne uprave, upravnega prava in lokalne samouprave, v zadnjem času pa tudi del z zgodovinsko tematiko. ISBN 978-961-288-162-7 Cena: 20,00 € Knjigo lahko naročite na telefon: 041 668 588 (Božo Grafenauer) Ostali smo Nekoč, pred leti, je šla smrt s svojo vojsko čez te naše griče in ostali smo okleščeno drevo z ranami, s solzečim se sokom, z razredčenimi vejami, ki trepečejo v vetru. Zdaj, ko pridem in vas gledam, zeleni griči, čutim bolečino tistih dni. Vzela si, zemlja, pod svoje temno krilo komaj rojeno mladost. Tisoče mladosti … Tisoče hrepenenj … Skrb Nemir. Čas stoji. Misel kot ranjena ptica pada brez moči. Z zlomljenimi krili pada v noč. Napetost. Strojnica reglja. Boj divja brez prestanka; v grlu me duši. Neslišno kričim: – Kje si? Si živ? Si še živ? – Bolečina. Telo trepeta. Po borbi gluha tišina. So mi ubili sina? So mi ubili sina? Molk. Le gluha tišina. (Iz pesniške zapuščine pokojne kamniške učiteljice in pesnice Elke Podbevšek, ki je usodo trpečih rojakov iz teh krajev občutljivo izražala v svojih verzih.) marec 201844 Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 15. aprila 2018. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ ______________________________________________________ ______________________________________________________ Geslo 29. številke SB: ______________________________________________________ ______________________________________________________ Izžrebani reševalci križanke iz 28. številke revije Svobodna beseda 1.Anica Ježek, Cankarjeva 21, 4240 Radovljica 2.Milan Travnikar, Župančičeva c. 2, 8330 Metlika 3.Vanda Cifer, Dobrije 16, 2390 Ravne na Koroškem Rešitve križanke: ISTODOBNOST, KLIMAKTERIJ, AIGINA, TUBA, VRLINA, MIŠ, SO, IL, SFERA, CVETO, TUNI, PEKMEZ, ALEJA, VEŠČINA, VEZI, LAŽ, IVERKA, LARGO, LESK, RESJE, EAST, ORTA, ISTINA, ŠTAB, VG, SKEN, NEP, LA, IRIGATOR, MILENIJ, NITON, NOVOTARIJA, ANALI, TLAČAN, ČAR. Geslo: TIGR, DANILO ZELEN. Rešitve križanke pošljite do 15. aprila 2018 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. NADALJE- VANJE GESLA VALOBRAN SKANDI- NAVSKI DROBIŽ BERILO, BERIVO HRVAŠKI PEVEC ROBIĆ IVO ZORMAN GOSTINSKI LOKAL, KJER STREŽEJO S TOPLIMI IN HLADNIMI NAPITKI IN SLAŠČICAMI KONICA ATLETSKI PROSTOR ZA SKOKE DELO- VODJA (IZ ČRK: LIPAR) STOJALO ZA SVEČO VAS BLIZU ČRNEGA KALA NEPO- MEMBNEŽ ZAČETEK GESLA GLAVNA SESTAVINA MAŠČOB HARMO- NIKAR AHAČIČ HITER ODHOD MITJA OKORN REDEN POTNIK Z VLAKOM ŽLAHTNI PLIN (Xe) KRISTAN IVAN SL. POLIT. NOVINAR- KA NAŠ GRAFIK GABRIJEL JUSTIN (TUDI:ELO) ČEVLJAR (SLAB.) KRAJ, PROSTOR VOHALNI ORGAN ŠTRCELJ, ŠTULA FR. DE- PARTMA (NI: FORD) ALUMINIJ ČASOVNI ZAMIK (IZ: GAL) FRANCO- SKA ŠAN- SONJERKA (PATRICIA; IZ: KASA) PRVI SKLON, NOMINATIV VRSTA METULJA NESLADKORNA SESTAVINA GLIKOZIDOV, AGLUKON SLOVNIČ- NO ŠTEVILO, PLURAL NADSVET- NO IN NAD- ČLOVEŠKO BITJE SREDINA KOCE JAP. NA- BIRALKA BISEROV MUZIKA- LIJE AMERIŠKI POLITIK CHENEY MOHAME- DOVA ŽENA OSCAR ARIAS VELE- POSLANIK VELIKA NOGA GOVORNIK IKAVŠČINE JEDRNATO IZRAŽENA MISEL, IZREK (IZ: MANGO) AZIJSKA DRŽAVA IR. POLITIK DE VALERA (IZ:NOEMA) SESEK VRV, OŽE KONEC GESLA KLIC, POZIV KARL ERJAVEC NABIREK OLIVER TELBAN VLADARJE- VO BIVA- LIŠČE NEKDANJA UPRAVA ZA POMOČ IN OBNO- VO,UNRRA VEČANJE IVO ŽIDEK KATRAN, GUDRON, SMOLJE- NEC PRIKRITA NAMERA NEVERNIK, DJAUR PRI MUSLIMA- NIH ORANŽADA NAJVEČJA ŽIVA IVAN MINATTI ŠPELA TREFALT TOVARNA PIVA JOŽEF ISKRAČ RUSKO JEZERO V KARELIJI, ONEGA GOBA MAVRAH DEL NOGE POD GLEŽNJEM NAJDALJŠA REKA NA SVETU NEKDANJI RUSKI VLADAR MJANMAR- SKA VALUTA, KJAT