o PREVAJANJU NOVEJŠE RUSKE STILIZIRANE PROZE
Prevajalcu povzročajo veliko težav tako imenovani stilizirani teksti, to je taki, v katerih pisatelj z jezikovnimi sredstvi (morfologijo, sintakso, besednim zakladom) označuje socialni izvor, izobrazbo, poklic, starost, miselnost itd. svojih junakov in (zgodovinsko) dobo, v katero jih je postavil, z drugimi besedami: prevajalec mora peiziti, da na primer kmet tudi v slovenskem prevodu govori po kmečko, ne pa papirnato, knjižno.
Ruski pisatelj ima na voljo dokaj obširne možnosti za jezikovno stilizacijo svojih oseb. Jezikovna stilizacija (to je neke vrste jezikovni realizem) je bila znana že srednjeveški ruski književnosti, seveda pa tudi književnosti v naslednjih stoletjih (na primer Fonvizinove komedije). Tudi Puškin je dal veliko na stilizacijo, še več pa Go-golj. Izmed poznejših ruskih avtorjev, ki so zelo pazili na stilizacijo, naj omenimo še Leskova, Saltikova-Sčedrina, L. Tolstoja in
257
Cehova. V začetku našega stoletja se je razvila literarna smer, ki je s stilizacijo pretiravala, saj je naturalistično posnemala posamezne dialekte ali žargone, tako da bralci besedila skorajda niso razumeli (ali pa sploh ne). Vidnejša predstavnika te smeri sta bila Zamjatin in Remizov, ki sta bila vzornika tudi nekaterim sovjetskim pisateljem dvajsetih let.
Tako stiliziranega teksta ni lahko prevajati, kajti slovenski prevajalec se ne more kaj prida opreti na tradicijo, saj nimamo dosti stiliziranih tekstov.
Ustavimo se najprej pri prevodih nekaterih proznih del, v katerih ruski pisatelji skušajo posnemati kmečko govorico. Te vrste stilizacija je tudi v naši književnosti najbolj pogosta. Žal pa se je marsikateri naš pisatelj pri posnemanju kmečkega govorjenja zadovoljil le z nekaj narečnimi besedami in pregovori (in z njim le otežil razumevanje), pozabil pa je na sintakso, ki je ostala knjižna, in način mišljenja, kot se kaže pri kmetovem govorjenju, s katerima namreč posnema kmečko govorico dober pisatelj. Kmečki slog je vsaj v našem starejšem pripovedništvu (Levstik, Jurčič) dobro zadet, kljub temu pa so nekateri ruski kmečki romani prevedeni preveč papirnato. (Po drugi strani pa smo tudi v prevodih včasih priče navidezni kmečki govorici, ko prevajalec prepogosto uporablja dva, tri dialektizme: tako je neki prevod pretiraval z ljudsko vprašalnico ka-li, v izvirniku čto-li.)
Odprimo neki ruski roman kar na slepo srečo in poglejmo, kako je v prevodu posnet kmečki jezik. Najprej izvirnik:
»On zaraz otnesetsja, vot-vot podojdet k delu. Eto tolečki pristup. Išo odin sekund! Perebili... Ah, edrit' tvoju za kačan! Zabyl, ob čem reč'-to šla!... Daj bog pamjati. .. T-tvoju!... s takoj pamjat'ju! Vspomnil!«
V originalu je nekaj dialektičnih (južno-ruskih) besed (oblik), vendar temelji posnemanje kmečke govorice bolj na sintaktičnih učinkih: med kratkimi stavki je polno premorov. Poglejmo prevod:
»Takoj bom prešel na stvar. To je bil samo uvodek. Le hipec še! Prekinili ste me ... Ah, da bi vas koklja! O čem sem že govoril? ... Bog, vrni mi spomin ... Hudič s takim spominom! 2e vem!«
Besedni izbor v prevodu ne daje posebnega vtisa, da gre za kmečko govorico (tudi
1;,jseda »prekiniti« ni ravno kmečka), pač pa je krčevitost izražanja dobro zadeta. Spačenka »odin sekund« (knjižno »odna sekunda«) v prevodu ni ustrezno posneta. Prav tako slovenski bralec ne more spoznati, da je stavek spregovoril južnoruski kmet in ne, recimo, severnoruski ali sibirski. Kako naj prevajalec reši ta problem? Ali naj si gre sposojat k slovenskim narečjem in naj južnoruski dialekt ponaši z dolenjščino, sevemoruskega z gorenjšči-no itd.? Sem in tja smo priče tudi takim poskusom.
(Roman, iz katerega smo pravkar navedli odlomek, je izšel še v prevodu drugega prevajalca; vendar se tudi temu ni posrečilo rešiti omenjenega problema: »Pa bo vsak čas dobilo zvezo, ta trenutek preidem k stvari. To je šele za uvod. Samo še se-kundico! Zmotili ste me ... E, raca na vodi! Pozabil sem, kaj sem že hotel povedati... Bog daj, da bi se spomnil... H-hudiča nazaj!... pa tak spomin! Sem so že domislil.«)
Da ne bi sklepali o tem, kako je s posnemanjem kmečke govorice, le po teh dveh zgledih, poglejmo še prevod nekega zgodovinskega romana. V njem na primer neka oseba zaide sem in tja v kmečko govorjenje, čeprav ni kmečkega rodu. Na primer; »Zabyla ja — poldničali segodnja my ali net« (kmečka je, recimo, beseda »ali«, knjižno »ili«). Prevod: »Pozabila sem, ali smo danes malicali ali ne.« Iz prevoda stilizacija torej ni razvidna. In še en zgled za barvanje govorice iste osebe: »Vse begaet, kak prostoj ... Nu — von, gljadi...« (ljudska beseda je »von«). In prevod: »Zmeraj teka kakor preprost človek ... No, le poglej ga.« Tudi tu je kmečka govorica podana v prevodu preveč knjižno, bralec iz prevoda ne dobi pravega vtisa o pisateljevem slogu.
Ukrajinščino srečamo v ruskih tekstih tedaj, ko nastopajo v zgodbi Ukrajinci. Poglejmo, kako se je slovenski prevajalec lotil tega problema. Izvirnik (mešanica ukrajinščine in ruščine);
»Ta šo ty meni tam kažeš'? Kulačestvo, nu tak šo, jak kulačestvo? Ty priihal agitiro-vat", a koly kulakiv vzljakavsja, tak imij nagan, no naverhu ego ne smij nosit". Vumnyj jakij! U ego ne u ego nagan! Jak dityna mala!«
Prevod: »Kaj mi poveš! Kulaki — pa kaj zato, če so kulaki? Prišel si agitirat, in če ti je pred kulaki zlezlo srce v hlače, potem
258
nosi revolver, ampak ne na vidnem mestu. Hudirja si brihten! Seveda — revolver! Kakor otrok!« (Ta odlomek je drugi prevajalec takole prevedel: »Poglej si ga no, kaj mi je povedal! Gruntarji, kaj pa potlej, če so gruntarji? Prišel si sem agitirat, če se pa že bojiš gruntarjev, potlej le imej revolver, samo ne smeš ga nositi povrh bluze. To si mi pameten! Poglej, poglej, tale ima pa revolver! Tak si kot majhen otrok!«)
Slovenski bralec iz prevoda ne more spoznati, da gre za mešanico ruščine in ukra-jinščine. Vprašanje, kako prevajati take tekste, ostaja odprto. Ali naj se zatečemo h kakemu narečju (belokranjščini)? Mimogrede še tole: pisatelj Remizov je zastavil prevajalcu tako past že v naslovu svojega romana »V pole blakitnom« (blakytnyj — ukrajinsko: »sinji«). Iz slovenskega naslova stilizacija ni vidna: »Na sinjem polju.«
Zelo težko ali pa včasih celo nemogoče je ustrezno stilizirano prevajati tiste ruske tekste, ki vsebujejo cerkvenoslovanske besede. Ruski pisatelj lahko označi junaka (recimo pravoslavnega popa ali diakona) s cerkveno slovanščino, saj je jezik pravoslavne liturgije cerkvenoslovanski (ali ena njegovih poznejših variant). Da bi slovenski prevajalec ustrezno prevedel tako stilizirani tekst, bi moral na pomoč k latinščini (kot je storil Pregelj v svojih romanih in novelah). Tak poskus prevoda bi bil zgrešen, saj bi ruski duhovnik nenadoma spregovoril latinsko. Treba je iskati drugačne rešitve. Nekateri prevajalci puščajo direktne citate iz pravoslavne liturgije neprevedene ali pa jih prevedejo pod črto v sodobno slovenščino, posamezne cerkvenoslovanske besede pa prevajajo nestilizira-no. To je kajpak polovična rešitev. Zato si nekateri pomagajo drugače (n. pr. z Japlje-vim prevodom svetega pisma).
Zgledov, kako ruski pisatelji posnemajo govorico pravoslavne duhovščine, je na kupe, največji mojster pa je bil pač Leskov. Te vrste jezikovne stilizacije je precej tudi v sovjetski književnosti. V zgodovinskem romanu nekega sovjetskega pisatelja je na primer stavek: »I reku az o znamenu,« iz katerega je na prvi pogled očitno, da ga ni izrekel preprost človek, marveč študiran oziroma duhovnik (cerkvenoslovanske oblike oziroma besede: reku, az, znamenu). Tega pa iz slovenskega prevoda ne zvemo, saj pravi: »Pa sem dejal o znamenju.«
Tudi tako imenovani ruski visoki slog ima polno cerkvenoslovanskih sestavin. Ruski pisatelj ga uporablja za govor izobraženih ljudi (tako govori, recimo, Cacki pri Gri-bojedovu), dandanes predvsem v zgodovinski perspektivi, seveda pa ima tudi današnji nevtralni (nezgodovinski) visoki slog še sledove cerkvene slovanščine.
Iz nekega sovjetskega romana navedimo zgled zgodovinskega visokega sloga: »Oba sii soslovija v velikoj skudosti obretajutsja, i ottogo gosudarstvu nikakoj pol'zy ot nih net, niže odno razorenie. (...) ibo po-meščik nyne odnoj lyš' korysti radi« itd.
Prevajalec visokega sloga (ki ga je pisatelj posnemal s cerkvenoslovanskimi oblikčuni) ni podal ustrezno (ali pa ni mogel), tako da beremo prevod v nevtralnem knjižnem jeziku: »Oba ta dva sloja živita zelo skromno, zato nima država od njiju nobene koristi, marveč samo škodo. (...) kajti gra-ščak gleda danes samo na svojo korist« itd.
Tale zgled pa kaže, kako je prevajalec zamenjal dva stila, kmečkega in visokega. Kmečki sin, ki je zdaj visok dostojanstvenik, pozdravi svojega očeta: »Zdravstvuj, batja ...« Prevajalec je ustrezno kmečko povedal: »Pozdravljen, oča ...« Oče, zvit kmetic, pa ne ve, ali je koristno, da sina spozna, zato mu odgovori spoštljivo (ne po kmečko, temveč v visokem slogu): »Zdravstvuj, čestnoj otrok...« Tu pa je prevod ostal še kar pri kmečki govorici, saj pravi: »Pozdravljen, ljubi fant. ..«
Cerkveno slovanščino uporabljajo ruski pisatelji tudi v komične namene, tako Go-golj, Saltikov-Sčedrin itd., itd., vse do sovjetskih: Šolohova in drugih. Kljub težavam, ki jih povzroča cerkvena slovanščina našim prevajalcem, pa je ded Grišaka v Tihem Donu prav po prevajalčevi oziroma Japljevi zaslugi (v čigar jeziku govori v slovenskem prevodu) prav tako tragikomičen kot pri Šolohovu.
Zgodovinsko (jezikovno) stilizirani teksti pri nas niso redkost. Rado Mumik se je v humoristične namene spoprijel celo s Trubarjevim jezikom. S tega stališča so zanimivi na primer še: Matičičev roman Zivi izviri, Tavčarjeva Visoška kronika, Pregljeva dela, Kreftovi Kranjski komedijanti, Menartovi prevodi in originali, Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem itd.
K zgodovinski stilizaciji se je zatekel že Puškin v Zgodovini vasi Gorjuhino. Tudi
259
med sovjetskimi pisatelji jih je veliko šlo po tej poti, na primer: Aleksej Tolstoj, Ca-pigin, Tinjanov in drugi, ki so bolj ali manj dosledno posnemali jezik posameznih dob, zmeraj pa je le-ta imel za podlago cerkveno slovanščino. Kako vse to prevesti? Ali naj prevajalec obudi od mrtvih jezik, kot so ga govorili Svetokriški, Hipo-lit ali Rogerij (kot pri Držićevem oziroma Ruplovem Botru Andražu)? Koliko njihove starinskosti in za naša ušesa okornosti naj bi sprejel? Ali pa je tako delo (te vrste stilizacija) odveč, ker bi današnjega bralca samo motilo? Ali naj prevajalec v originalu sicer jezikovno stilizirane tekste prevede v nevtralni knjižni jezik sedanjega časa? Ali pa je prava srednja pot, torej ne zanemariti jezikovne stilizacije, po drugi strani pa spet ne pretiravati z njo, da ne otežimo razumevanja literarnega dela?
Vseh starejših del, recimo tistih pred Puškinom, prevajalec gotovo ne more prevesti v starinski jezik, prevaja namreč v sodobnega. Tam, kjer je izvirnik stiliziran, bi se prevajalec moral potruditi za primerno stilizirano ponašenje. Stiliziran prevod celotnega teksta je mogoč verjetno le v komediji (Fonvizin) ali pri srednjeveških in poznejših satirah (iz 17. in 18. stoletja). Ce jih prevedemo v nevtralni knjižni jezik, zgubijo namreč vsaj nekatere skoraj vso učinkovitost.
Poglejmo, kakšen je v nekem zgodovinskem romanu prevod zgodovinsko stiliziranega teksta. Izvirnik:
»Po ukazu carja i velikogo knjazja Alekse-ja Mihajloviča vseja Rusi i velikija i ma-lyja — pituhov ot kabakov ne otzyvati i ne gonjati, (...) pokudova onyj pituh do kresta ne prop'etsja.«
Tekst ima izrazito zgodovinsko patino: navaja namreč carski naslov, dalje uporablja stari nedoločnik na -ti, cerkvenoslovanski zaimek onyj in še kaj. Slovenski prevod vsega tega ne kaže, ker je nevtralno knjižen:
»Po ukazu carja in velikega kneza Alekse-ja Mihajloviča, vladarja cele Rusije, velike in male, je prepovedano pivce spravljati in goniti iz krčem, (...) dokler se pivec ne zapije do zadnjega.«
Pa še dva, trije zgledi iz nekega drugega zgodovinskega romana. Najprej stavek zelo izobraženega moškega: »Sie vozmožno liš' v tom razmyslenii« (»sie« je oblika cerkvenoslovanskega  kazalnega  zaimka).
Prevod: »To je mogoče le v tem primeru.« O stilizaciji torej ni sledu. Dalje stavek manj izobraženega moškega: »Dlja čego mužiki sii nadobny« (spet cerkvenoslovanski kazalni zaimek). Prevod: »Za kaj so potrebni ti kmetje?« Tudi tu prevod ni stiliziran. In še tretji zgled — stavek ženske osebe iz tega romana: »Do sih por ne na-učilsja stopami šestvovat'« (glagol »šestvo-vat'« je iz visokega sloga, in sicer sinonim za »hoditi«). Prevajalec je tu še kar uspešno zadel smisel, prevedel je namreč takole: »In še zdaj ne zna hoditi, kakor se spodobi.« Zal pa bralec občutka stilizira-nosti kljub temu nima.
Tudi posnemanje pisarniškega sloga je v ruski književnosti zelo pogosto in prav te vrste prozo bi spričo tradicije (Fran Milčin-ski) — podobno kot kmečke romane in povesti — lahko ustrezno prevajali. To lahko trdimo tudi za revolucijsko-aktivistično govorico. Tu ima slovenski prevajalec neizčrpne možnosti. V prevodu nekega romana naletimo na pravzaprav nehoteno posnemanje te vrste govorice, nehoteno zato, ker je ves prevod jezikovno bolj slab, vendar se na nekaterih mestih zelo prilega aktivističnemu govorjenju. Poglejmo izvirnik:
»My prekratili raboty potomu, čto sovnar-hoz ne našel vozmoznym prodolžat' remont za otsutstviem neobhodimyh sredstv i bez sankcii vyssih hozjajstvennyh organov.«
Prevod: »Mi smo prekinili delo zato, ker je radi nedostatka neobhodno potrebnih sredstev in brez odobrenja višjih organov sov-narhoz smatral, da je nemogoče nadaljevati s popravljanjem.«
Seveda najdemo v ruski književnosti še veliko zgledov za posnemanje drugih govoric: vojaške, mornarske, razbojniške, šo-larske itd., vendar jih v slovenskih prevodih ne srečujemo tako očitno, kot bi jih lahko, saj imamo bodisi v izvirni, bodisi v prevodni književnosti tudi sami tradicijo (tako na primer za razbojniško oziroma rokovnjaško govorico pri Jurčiču, A. Debeljaku itd.). Včasih se zgodi, da prevajalec pusti stilizirano mesto neprevedeno. Tako je na primer ostal v nekem zgodovinskem romanu nepreveden razbojniški krik: Sa-ryn' na kičku,« ki slovenskemu bralcu ne pove ničesar (skorajda bi ustrezal Pregljev stavek: »Vsem galjotom vile v vamp!«).
Pogosta stilizacija je tista, ki kaže junakovo izobrazbo. Tu je za posnemanje obilo možnosti. Prevajalec bo zapisal livorver
260
namesto revolver, telegent namesto inteli-gent itd. Čudno pa je, da prevajalci teh možnosti ne izkoristijo vedno. Zgled iz zgodovinskega romana, kjer pisatelj posnema napake šolarske pisave in okorni jezik šolskih knjig:
»Dolgu mnogo, a deneh (nam. deneg) u mena (nam. menja) menše (nam. men'še) tovo (nam. togo) dolgu, i nadobaet vycest" — mnogo 11 ezčo (nam. ešče) platit'.«
Prevod je popolnoma nevtralno knjižen — brez pravopisnih napak itd.: »Dolga imamo
mnogo, a denarja manj kakor dolga in treba je izračunati — ali moram še veliko plačati.«
Navedene pomanjkljivosti — žal, smo govorili samo o pomanjkljivostih, ne pa tudi o odlikah — pri prevodih ruske stilizirane proze seveda motijo le tistega, ki primerja prevode z izvirnikom. Največkrat izvirajo iz preprostega vzroka, da ima slovenščina nekoliko manjše stilne možnosti kakor ruščina.
Rado Rupar RTV Ljubljana
261