Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 13, februar 2005 shtevilka 65-66 Izdajatelj revije Naslovnica Izbor likovnih del Tisk Urednishtvo Urednishki odbor Narochila, prodaja Izposoja na dom Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912 Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910 e.m. wednishtvo@revijasrp.si i.a. http://www.revijasrp.si Marjan Gumilar: Par, 1999 Ksenija Makarovich FLEKS d.o.o., Zapotok 128, 1292 Ig Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana Rajko Shushtarshich - odg. urednik, Ivo Antich - lektor in korektor, Lev Detela (Dunaj) - neprevedene knjige, Matjazh Hanzhek - chlovekov razvoj, Ksenija Makarovich - likovna priloga, Franko Bushich (Split), Igor Korshich, Matevzh Krivic, Jolka Milich, Just Rugel (Moskva) Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana sodelavci v reviji Vsebina Edvard Kocbek Kdo sem? 4 Edvard Kocbek Roki 8 Jozhe Shtucin Krashki privid 9 Svetlana Plesnichar Razsanjane sanje 13 Sonja Votolen Skalasta sem 16 Iztok Vrhovec Trepetlika 19 Asteria Fiore Sled v pesku 23 Bogdan Novak Pesem o kralju Matjazhu, I /iz epa/ 34 Bogdan Novak Avtorsko prichevanje /o epu/ 46 Sonja Votolen Antika 50 Iztok Vrhovec Smrt 52 Georgij Semjonov Zimski vrt sht. 3 57 Lev Detela Tri zvezde, IX 60 Nadja Gnamush Medprostor imaginarnega horizonta 85 /Marjan Gumilar/ Marjan Gumilar Likovna dela /reprodukcije slik/ 90 Ivo Antich Barvni izbruhi v »balkanskem kontekstu« 99 /Murtich/ Ciril Gale Avtor superantijunaka Bubona 100 Andrej Mesojedec Superman Bubon / iz stripa/ 101 Ivo Antich Janez & Jovan /strip - karikatura/ 102 Andrej A. Golob Tri humoreske 103 Franko Bushich Urednik dnevnika na HTV 106 Branko Lipnik Popoldanski aforizmi 108 Ivo Antich Epigramizmi: Anti(ch)kronika 109 Ivo Antich Popare 113 Ivo Antich Mnozhichnomedijske belezhke 117 Chlovekov razvoj Andrej Parshev Zakaj Rusija ni Amerika 137 Natalija A. Narochnicka Ukrajina /Zgodovinska retrospektiva 153 in geopolitichna perspektiva/ Za zgodovinski spomin Lev Detela Poetichni in miselni potencial evropskega 155 Slovenca Edvarda Kocbeka Barbi Ravnikar »Mali vitezi« /Pogovor z onkologinjo 163 dr. Berto Jereb/ Iz zgodovinskega spomina Lucijan Vuga Megalitski jeziki /Od kod Veneti/ 167 Neprevedene knjige Lev Detela Poletje za islandskimi grichi /Stefansson/ 198 Chitalnica Ciril Gale Poparjena zgodovina /Antich/ 200 Vprashalnica Jolka Milich Slovenska poezija v Italiji 201 Ivo Antich Lektura kot mora spisotvorskega zbora? 203 Dokumenti, prichevanja Dokument 1 Ivo Antich »Jubilejni« pogled na edinstveni dokument 205 Edvard Kocbek KDO SEM? POZIV Spomnimo se, kako smo teptali zemljo, krotili zveri, podpirali nebo in krichali drug drugemu slovesna povelja, da smo vzdrzhali v votlini, ki jo je sonce izdolblo v vesoljno temó. Spomnimo se, kako smo votlino razshirili s hrbti, da je svet zastokal, vishine zaplahutale, globine zashkrtale, strani neba zavpile in himen skrivnosti zakrvavel. In zdaj se spomnimo she velikih prerokb, rojeni smo za chudezhe, hodili bomo po morju, letali po zraku, se zhogali z zemljo in jo izgubili v temi, potem pa si poiskali vsak svojo zvezdo. KDO SEM? Nikoli nisem to, kar mislijo, da sem, in nikoli nisem tam, kjer me vidijo ochi. Sovrazhniki me imajo za naslednika prestola, prijatelji so preprichani, da sem skrivni diakon, in shaljivci mislijo, da trohnim v dnevniku potopljenega brodovja, ki je iskalo novo zemljo. Jaz pa klechim opoldne sredi pushchave in pishem v pesek narek tishine, proti vecheru zashkrtam v nevarni razpoklini babilonskega stolpa, opolnochi pa vdano lezhem med zlate meche na Hamletovi terasi. In shele proti jutru se zavihtim na sedlo daljav izza sedem krat sedem mesechin in pojezdim nasproti darezhljivi vrtnici, pripravljeni na izbruh, nekoch bo pogledala oshabnemu stoletju v obraz in stoletje bo zardelo. OCHISHCHENJE Samo tako mi bo odleglo v tej neznosni uri, che bom naglo stopil v svojo rojstno vas, ko se sredi poletja razvije nevihta in se utrga hudourni oblak. Samo tako mi bo odleglo, che bom obstal gologlav in bos in razshirjenih rok in bom sprejemal curke vode. Zhe se spushchajo shtrenasto po vsem zhivotu do glezhnjev, me objemajo od vseh strani in mi zalivajo zhejne pore. Samo nekaj korakov je do hishe, jaz pa vztrajam pod shibami, tako dolgo sem chakal nanje, in blazhen hlipam od slasti, curki dishijo po strelah, po koreninah in umiti zemlji, po oblakih iz tetoviranih dezhel in po dechku z vozlom na robcu, vsi chuti mi poskakujejo in divjajo, oh, odleglo mi je, sredi rojstne vasi stojim mlad, srechen in vechen. MAVRICA Mislil sem si, mesechina, ko pa sem se zganil, sem vedel, tishina. Mislil sem si, tishina, ko pa sem odprl ochi, sem vedel, temina. Mislil sem si, temina, ko pa sem jo pobozhal, sem vedel, milina. Mislil sem si, milina, ko pa sem jo nashel z usti, sem vedel, bolechina. O USTVARJALCU Pesnishki ustvarjalec se spaja s chustvenim nemirom svojega chasa. Nemir nashega chasa je v slabosti duhovnega obchevanja, v pomanjkanju tishine in v povrshnem sposhtovanju tekstov. Ne zhelimo si le manj hermetichnih del, ampak si zhelimo tisto nezaslishano stvar, da stvariteljska beseda prikliche navzochnost, kakor pravi Heidegger. Che beseda ni navzocha, je medchloveshki svet nihilistichen. Cheprav se je danashnji svet zarotil zoper najpomembnejsho silo chlovekove narave, moramo priznati, da kljub tej zaroti vemo za chudezhe. Poezija ostaja izraz neukrotljive chlovekove tezhnje po svobodi. Chloveshtvo je obremenjeno z znanjem in vendar chlovek ne more dosechi totalne informacije. Zato pa ima chlovek danes na razpolago funkcijo irealnega, ki je prav tako potrebna kot funkcija realnega. Imaginativna dejavnost je za danashnjega chloveka kisik, najpomembnejsha hrana chlovekove narave. Imaginativne podobe niso statichne ali dokonchne, ampak so nemirne in evazivne, stalno se dopolnjujejo in reproducirajo. Kazhe, da se chlovek ne zna vech igrati, prevech je programiran in manipuliran. Igra pa je v bistvu neposlush-nost, upor, prerashchanje reda, tradicije, nasilja. Kot ustvarjalec sem docela samostojen, nobena sila na svetu mi v tem ne sme ukazovati. Iz slehernega mojega nastavka more nastati vse, cheprav ne vem vnaprej, kaj bo nastalo iz mojega pisanja. To je moja usoda in moje bistvo, da zhivim v tem in iz tega. V tem je obsezhena zhelja po komunikaciji, ljubezni, resnici in napredku. Razen duhovnih razodetij je v mojem zhivljenju najpomembnejsha poezija, zavetnica mojega ustvarjanja in domishljanja. Pod njenim varstvom mi je znala predvidevati in nakazovati in potrjevati me v najhujshih dvomih in odlochitvah. Dajala mi je moch protesta, upora in revolucionarne sposobnosti v sodobnem svetu nasprotij. Delezh poezije je danes na videz izgubil vrednost, vendar na tej zemlji ni mogoche nichesar pozabiti. Spomini si zhe kopljejo bunkerje in v njih snujejo chas, ko bo domishljija znova prishla v goste. Do takrat bo moja ljubezen zhalovala. Glejte, zhe si je nadela zhalno obleko. Moja lepa in zvesta nevesta je bila zhe vechkrat in za dolgo chasa v chrnem. Edvard Kocbek Izbrala Jolka Milich Tri pesmi so iz pesnishke zbirke Groza, Slovenska matica, Ljubljana 1963, pesem Ochishchenje pa iz zbirke Pesnishki list sht. 24, cikel Zherjavica, ZTT, Trst, & Zalozhba Lipa, Koper 1974. Zapis o ustvarjalcu je v ZP, I, 1977 brez naslova; naslovilo ga je urednishtvo. Vse pa je izshlo v slovensko-italijanski Kocbekovi antoloshki zbirki Rojeni smo za chudezhe (Siamo nati per i miracoli), ki jo je prevedla in uredila Jolka Milich, izdala pa zalozhba Mladika, Trst 2004. (Op. ur.) Edvard Kocbek ROKI Med svojima rokama sem zhivel kakor med dvema razbojnikoma, nobena izmed njiju ni vedela, kaj je pochenjala druga, levica je bila nora od srca, desnica pa pametna od spretnosti, ena je jemala, druga izgubljala, druga pred drugo sta se skrivali in opravljali polovichna dela. Ko sem danes bezhal pred smrtjo in padal in vstajal in padal in se plazil po trnju in skalovju, sta mi bili roki enako krvavi. Razpel sem ju kot zhrtvena rochaja velikega tempeljskega svechnika, ki z enako vnemo prichujeta. Vera in nevera sta bili en sam plamen, vzdigoval se je visok in vroch. OPOMBA H KOCBEKOVI »KLJUCHNI PESMI« Osnovno »modelarno shemo« zgodovine slovenske poezije je mogoche ponazoriti s trojicami (zaporedje ni povsem po rojstvih, temvech bolj po izoblikovanosti fenomena): Dev - Knobl -Vodnik (18. stoletje), Presheren - Jenko - Murn (19. stoletje), Zhupanchich - Kosovel - Kocbek (20. stoletje). To so faktichna in po svoje tudi simbolichna vozlishcha v makrostrukturi ali »omrezhju« slovenskega pesnishtva; Kocbekovo mesto med njimi je nedvomno, cheprav ne dosega vishine, na kateri so Presheren, Murn in Zhupanchich (vsi chleni modela 3 x 3 so si pach enakovredni predvsem v simptomalnem, manj v kvalitativnem smislu; tako prvi trije pomenijo pravzaprav le »predzgodovino«; v prvi trojici sta druga dva v senci Vodnika, v drugi prevladuje Presheren, v tretji Zhupanchich; proti slednjemu je bil sicer v dolochenem chasu naperjen poskus »detronizacije«, a brez uspeha). Pri vsakem od navedenih je mozhno najti »kljuchno pesem« (»key poem«); za Kocbeka je to pesem Roki (iz njegove najpomembnejshe zbirke Groza, 1963). V tej pesmi je zgoshcheno, natanchno in slikovito izrazil bistveno eksistencialno situacijo ali izkushnjo svoje identitete kot »biografije« ali »zhivljenjske zgodbe«, ki z dramatichnim soochenjem fundamentalizmov prerashcha tako rekoch v personifikacijo slovenske (morda sploh svetovne) usode XX. stoletja. Izbor in opomba: Ivo Antich Jozhe Shtucin KRASHKI PRIVID Dopushcham dejstvo, da so pesmi narochila si: pusti, da pride sama. in me je zmrazilo. do srca. a chakati moram? in spet si opozorila: ne sili je, ko bo, pach bo. praznina me je vznemirjala. zakaj naj chakam, che vem za besede? a si vztrajala: jaz sem tvoja prijateljica. pomisli na najino zvezo. che bi se ljubila kot mozh in zhena, bi bili otroci. dati, vzeti igra ima konec. reche se mu: ljubiti. pred tem pa je treba dajati in jemati. kako se znebiti tujca homunkulus vedri pod kozho. ogleduh. ko vstopam v okolje, se ozira za dekleti. ne da miru. ko oblezhim doma in rahljam ochi na slikah, ne da miru. nikoli ne da miru in she stopnjuje nemir. utrip raste. kako se znebiti tujca, ki je tuj samemu sebi, meni pa domach. mag pred odprtimi vrati stoji, skozi zaprta bliskovito vstopa. vreche kamenja vrecho nosijo kot mehur. urarji in rudarji. tezhka zemlja, tezhke ure. chas leze izza obzorja. in je svetloba. na dnu srca se kopichijo grbe. za vsako mojo pesmijo stojita zhenska in vino. ljubezen je tekocha, ljubezen je opojna. ko vdahnem jutro, me zazheja po svobodi. nekdo shepeta popotne pesmi. zaklenjen na drugi strani neba. brzovlak za spomin brzi kot misel. otrokom ne odpiram. obidem jih. telesca kuhana na mehko so razlita po postajah. veliko pismo prishlo je zjutraj. kot vsa pisma. mapa, debele platnice, karton. v pismu se grupirajo nemirni presezhki chasa, angeli. kdo mi poshilja molitve? znamka je nemshka. berlin. neznano mesto. nikoli she nisem bil tam. do vechera ne bom odpiral. klepsidra na dnu zemlje pleshejo sence, ki so lesene. mimo teche chrna gaz vlozhenih rib. gosta luch neba je rada sama. zvezde pritiskajo k tlom. v telo zaboden ogenj miruje. chas se ozira nazaj. in bije ure. noch je. noch. in zrak rezhejo mehanichne ptice. na ozke trakove za slavje. tudi poti navzgor so ozke. nasmeh se mi razleti v tishini, ko skusham oprezati za kormorani. kar se vidi, se izgublja, kar se spregleda, zamrezhi oko, ki postane vrch steklene perutnine. krashki privid v napredku pajki, tihe pikice v lepljivi vati. precej votlo jutranje nebo zamira. med nebom in zemljo pohajkuje gibka burja, ki noche stopiti na tla. Svetlana Plesnichar RAZSANJANE SANJE RAZSANJANE SANJE stkale so se sanje, polnost nochi in shibkost dushe. vanje so prihajali pochasi, tiho ... brez sledu zapushchali vse, kar se je izlushchilo iz svilastih vek. pustili sled. zabili zhebelj. ugriznili v mehkobo. vriskali proti jutru. odstrli temno zaveso. trumoma objeli sonce ... vsi tisti, ki so v mojem zhivljenju nastopali kot stranski igralci. MOJ KRIK v vrvezhu se najdem. jaz, ki ljubim biti sama. v vrvezhu dobim krila, da me ponesejo mednje, ki znajo govoriti, ki ne zmorejo poslushati, nimajo chasa ali nochejo. vrvezh je moj prijatelj. samoto sem pustila na cedilu. vrvezh je moj ljubimec, izvija se iz svezhih in vonljivih rjuh. skupaj se prebujava. BISTROUMNI NESMISEL ateistichna obchutja so me pahnila v narochje Boga. poskushala sem se izviti, pa je bil objem prijeten, ochetovski. v hipu sem vase vsrkala svetost, ki mi je bila namenjena kot pribezhalishche obupanim. ob topli in mochni juhi, nezhni roki se krepim v objemu Greha. SHE PAR STOPNIC strmeti v vrata in s pogledi prebadati telo za njimi je tolazhba, hrepenenje, udejanjanje zhelja. brezbrizhnosti ni vech niti v chrepinjah muk, ki so podobne Tantalovim. voda lije v potokih, a nima veljave. za vrati je kljuch in priti do njega res she ni mogoche. KASHASTO PRICHAKOVANJE otrokov pogled mi je stopil okovje in cvetlichna greda je vnovich zacvetela, chetudi je sinjina poletnega neba zhe dalech, chetudi je listopad zhe blizu in so solze na poti v kristale. otrokov vrisk je prebudil sesedanje telesa in zavrnitev slehernega nesmisla dushe. otrok ni vech tujec. otrok je topel kruh s hrustljavo skorjico. OH, TA SIZIF sizifovo delo deli dobro od slabega. valecha se gmota nakazuje pretecho nesrecho. popustila je mitologija, sizifa je pokopala njegova ljuba skala. nasmeh, pochivajoch na ustnicah mrtveca [nakazuje na odreshitev ... VLADIMIR IN ESTRAGON chakava in chakava. zhe od davi. z nasmehom in sita, v upanju na reshitev. chakava in chakava. zhe od poldneva. na enem mestu. zhdiva enolichno. v vechernem hladu she vedno chakava na odreshitev, ki je ni. upanje ostaja, zato zachneva chakati znova. DEZHAVU zakaj pishem v francoshchini? lazhje se izrazim s pogrkovanjem nichevosti besednih shtren in le v francoshchini zmorem vse shtrene stkati [v nekaj popolnoma francoskega, dokler se ne naredim francoza, ker francosko sploh ne govorim. Sonja Votolen SKALASTA SEM Ko sem skalasta se na meni Ne brusi Raje pochakaj da me zaznash Med lasmi dreves Ali da me zaseka sonce Ko ga skusham dosechi Vsak list imash rad In vsako seme poljubish V zibelki rok me pestujesh In vedno znova me zhelish Prebujati Zhe dolgo te vech ne poznam Cheprav Imam tvojo sapo v dlaneh ko Nosish poglede strasti skrivat pred Svetlobo Tudi zato te zhe dolgo vech Ne poznam Ker hochesh zharke pretvarjati v temo Ker hochesh najine zharke utapljati Zaradi strahov Zhe dolgo te vech ne razumem Ker me she ne poznash Hodim od chloveka do chloveka po Kakshno dushno besedo Za zares dushno in Ne hladno stekleno ponaretost kmaluodkritost Ki se zakotali vame s strtimi koshchki Da zarinjeni v moje odprto meso tam ostanejo she Dolgo predolgo Hodim od chloveka do chloveka po Kakshno brezmasheljnasto gesto Kot nezaveden Iz dushe pobegel dotik Spontan beg roke k moji roki Vmes pa tishina ki ji je verjeti In nich vech Ker to je vse *** Lepo je umreti Prav tedaj ko veter chez Kozho lichnic zajaha Ko z redkimi prsti Potegne kot dih Ki je bil zadnji in skupni S tvojim poslednjim poletjem Bila sem s klobukom ko Sem te zaznala Kaj gledash ta moj klobuk sem bila ochitajocha Resno si zdeklamiral To je ljubezen na prvi klobuk Bolj sebi kot meni si to rekel Zhe dolgo se nisem tako smejala Zhe dolgo nisem videla tako Zmedenega zagleda Ko narava rojeva jutro Ko sonce rezhe popkovino nochi Ko ptice zapojejo prvi chiv Ko meglice odgrinjajo zacharanost nochi Se me dotakne pomisel da bo Z rojstvom jutra umrl najin Neshteti dotik Imam skorjo kruha Ko mi bo otozhno jo bom Vonjala Ko mi bo smrtno Se bom z njo chela dotaknila Ko mi bo skoraj solzno Jo bom dolgo gledala Ko mi bo zate jo bom Na stransko polico shranila (ali v smeti luchnila) Lahko si mislim kakshen Je tvoj trebuh Verjetno Je gozdnat in malo spodaj Podrastje in she nizhe mah Che bi bile praproti Bi bilo najbolje Bi zlezla Med njihove skrivnostne jezike Iztok Vrhovec TREPETLIKA TREPETLIKA V meni krichi bolechina umrlih pradedov in pozabljenih grobov; v meni vre kri pijanih vampirjev razklanih svetov -pa kaj! Kaj imash s tem ti (se vprashash), pozabljena trepetlika v jaslih izmuchenih dolgov; kaj imam s tem jaz (me vprashash), grozechi deklamator razsanjanih bogov - V tebi se zhge praznina, ki razkraja, osamljuje, razsvetuje, daje moch, ki golta dih in dushi shepet rojevajochih dni, seje bleshchechi krohot in iztreblja grmenje tvoje krvi - Jaz pa sem beli vampir poklanih spoznanj, ki drhti in ihti -trepetajochi vulkan, ki buchi, a ne v verigi izdaj tako kot ti. ODHOD Prazen vsega sedim in izginjam v krikih neizpolnjivih iluzij; trupla nekdanjih ljudi se srechujejo na krizhishchih novih izdaj, jaz pa sem zapustil cesto nasmejanih lazhi; v moji dushi pepel njihovih zlochinov komaj she tli - Ustavljam se pochasi, ne kesam se (skoraj ne vech); in ne zhalujem (skoraj ne vech) -za pohabljenimi shepeti nekdanjih prevar -ne oziram se vech - Skoraj brezupno pripravljen na poslednji spopad zapustil bom stene, ki jih ni bilo, ko sem plezal po cheshnji, ki je ni vech (zdaj tu razklan spomenik betonski dushi le she stoji) - zapustil bom kraj, kjer sem lovil brezglave kokoshi in z njimi kljuval otrobe in chrno lavo morechih bogov. Zapustil bom dom mojega deda in asfaltne spomenike njegovi razliti krvi; obvisel bom na vrveh zadavljene svobode, sam in resnichen kot trepet umorjene srne - Zapustil sem cesto nasmejanih lazhi; v moji dushi krohot njihovih zlochinov nich vech ne tli. LJUDOZHRC Ljudozhrc si zheli nekaj slastno hrustljavega, zhilavo plenjavega, nekaj s pushko podrtega, v sosedovem hlevu odrtega - Ljudozhrc si zheli mogochnih, ukrivljenih zob, za svoj ljudozhrski nasmeh, ki ga izvabi njegov pretanjeni greh. Ljudozhrc si zheli brhkih, cvetochih nevest in razigranih, polnokrvnih mladencev za svoje svechano, meseno zdravilo. Ljudozhrc si zheli sochnih, diktatorskih zvitkov, polne brente kulturno zrejenih, zveseljenih chudi - Potem zadovoljen raja med njimi -in nikdar in nikoli ne zapusti razvajane mize - dokler ne otrpne v temi -ne vidi nich, ne slishi nich, ne chuti nich, ga ne zanima nich - Ne diha vech - SOLZNIK Pocurela pena prhetajochih devic = shcheperech razprshek na prgishchu zlakotnelih pogledov - za shlabeder divjachinskih hvalichenj, votlichnost goltachev raztrgavanih nekroz - Grobovja smrtnjakov - Brez bolechinskih spominkov, brez kelihov krikov - Solznik le za skolke zhivechih. Asteria Fiore SLED V PESKU UTOPIJA Sanje se ne razprshijo ob zori Sanje so resnica, ki ostane Razbita nad vodo se zrcalna podoba spet sestavi FRAGMENT ... neizmernost morja njegova spremenljivost v kateri se zhivo prepoznavam (negibne gore v nas budijo varljivo vero v vechnost... ) LEBENSLIED Komaj slishen shepet na dnu srca tiho plahutanje razprtih kril gola milina starega gnezda se prebudi v soncu in dusha odkrije da je sonchna in vzhajajocha snov svezhine pa hrepenenje v prerajajochi se mladosti sveta neskonchni smehljaj upanja Bezhne sanje preletijo in spreminjajo barve licu sleherne stvari prikazhejo se trepechejo izginejo nato pa naenkrat shvistnejo in se dvignejo kot zhiv shkrjanchek proti soncu. in najina lahna tezha poskochi tja gor v sinjino in se v cvetni tuniki povzdigne v nebo UMBRIJSKA POMLAD sladko zhivljenje zore sonca ptice prebujenja v majskih jutrih najina otroka midva otroka in raste rahlo se spreminja nejasna oblika mehka spreminja se od leta do leta tvoj videz hchi in moj ne najde podobe v vodi reka teche shibek jez nama vliva up trajanja a vse mine mladost ljubezen radosti je konec zhe medtem ko jo dozhivljash kratkotrajna mera bliskovita in neskonchna v nas in zheja piti piti popiti ponovno ves jok in ne umreti lepo lepo in she lepshe se prikazhesh ob zatonu o Zhivljenje SONNENUNTERGANG* Ptichi na vecher zhgolijo na vejah palm na nebu ki postaja mehko in zhivo in kot biser trepeche sinje morje v somrachnem preludiju poletja Senca pochasi chrni presenetljivo hladno kot v prichakovanju skoraj se zdrzne ob nevidnem drhtenju strun ki jih tishina ubira Okoli in okoli dehtenje klic ki bi rade vzcvetele radostni izbrisi neotipljivo bezhijo z vetrom v daljavo in vse pochasi tone v senco V igri tanchic enake barve kot je zrak zachenja vilinski sinji ples na vodi in z zamahom perutnic se vzdigne do tihih nebesnih pragov in utrzhe prvo zvezdo ki trepeta kot cvet ki se na peclju razpira * v nemshchini pomeni sonchni zahod MORJE Sladka vrtoglavica potopljena v modrini Nebo je val na mojem srcu ki je nestalno in svezhe kot morje DIEGU zhivljenje je bilo lepo tekanje po pesku ob morju duh po gozdovih slano skalovje devishke lune temno grichevje svetli snegovi polne ceste prazni trgi izginjajoche freske v starih cerkvah knjige veter oblaki v letu zamishljena vesla na laguni zvezde ognji rahlo veselje dana ljubezen prejeta ljubezen in pogostno jokanje kruta prebujenja po sanjah bilo je lepo sin imeti dvajset let in nato shtirideset trdo delati nespechen poskushati izumiti preizkusiti izgubiti in zacheti znova silna vznemirjenost za kulisami v odprtih gledalishchih chisto prichevanje razocharanja odhodi vrnitve bilo je lepo sin da smo zhiveli APRIL V RIMSKI CHETRTI TRASTEVERE privre in nanovo steche zhivljenje drevje in ptice motorji barochna shara med starimi hishami zidne tapete s cvetlichnimi motivi pletena koshara v podnajemni sobici nalepljeni manifest na steklenih vratih slovensko dekle od delegacije topli sendvich barman ki z ochesom pomezhikne vrvezh velikanskih prebujenj zhivljenje zhivljenje zhivljenje bridko in razigrano okrutno in posmehljivo in skrivnostno lepo S. NICOLO* Okostja shkoljk, od morja izpraznjene lupine shkripajo na vlazhni plazhi. Koraki ljubimcev na pesku ne pushchajo sledov, slana sapa jih ponese v brezmejno nebo. * predel beneshkega Lida S. MICHELE* adagio na vetru zadnje sonce in bela sled na vodi neznan otok ob pristanku tishina spokojne agonije dihanje trave perutnic otrok in vesel glasba in dar rahle dushe na steblu vrtnice kot v templju Krishne rahla sapica dihanje most svetlobe med Vsem in Nichem ponovno sem ozhivela in zhivim od kratkega chasa ki se zdi chudezhen ob prihodu zore na brodu Morda na vsem lepem zharecha Milost in spet zazveni v shirnem svetu akord neskonchne harfe skrivno shtevilo vesolja se odpre in kar je bilo zapisano in razprsheno se na zemlji prerodi v plahi senci drevesa in vechno vrachanje se smehlja v svetli podobi lahkotna plesna figura bleshchecha Smrt * beneshki otok-pokopalishche, kjer pochiva tudi Stravinski UNGARETTI* Tiste nochi ko je chlovek pristajal na mesecu ob Herkulovih stebrih neba bedenje v prichakovanju na tvoj zadnji izdih je bilo dusha in glas vse Zemlje. Izginile so tvoje besede kot muha enodnevnica saj niso trajale dlje od dnevnega chasopisja in divji vrtiljak vsakdanje potroshnje sploh ne daje vech prostora tvoji smrti Kaj pa poezija umira??? * rokopis pesmi je datiran 20/6/70 STAVA* Ne umre pesnik »delavec sanj« njegova pesem je upor zatirane narave proti naravi ki zatira Njegovo trpljenje je lemezh v trdi zemlji On ve za nichevost boja on ve za nichevost zgodovine on ve za nichevost omamljenosti z zasebno radostjo tako negotovo in varljivo Ve da gre za stavo Brez poroka Che bo dobil ali zgubil to ne spremeni izbire Jaz izberem indijanca, od bombe razmesarjenega otroka od stare lakote in zheje umirajoche mnozhice pomorjene ptice... * Obe zgornji pesmi (napisani leta 2000) sta bili posvecheni znanemu italijanskemu pesniku G. Ungarettiju (1888-1970) ob 30-letnici njegove smrti med 1. in 2. junijem 1970. MLADEMU (NE)ZNANCU Pusti za seboj mrzhnjo in bedno oholost ki te delata nemega in sovrazhnega na moji poti Cvetje sodi tvojim letom in svetlo brstje vsakovrstne prijaznosti Ne zmrcvari ju Z gluho sebichnostjo pene tisochletij je strashni rasizem to kar razlikuje in lochuje mojega sina od tvojega shibkega od mochnega v neusmiljenem boju Velikodushnezh objame vse v svojem veselju Njegova moch se razdaja ne da bi iskala korist Taki mladenichi kot si ti so vsako jutro slishali trde besede, vendar resnichne od moje trpke ljubezni Izbrali so me zavoljo tega kot razlagalko chasa da rechete NE zapostavljajochi preteklosti za ene smrt za druge zhivljenje bel kruh za Aria, lakota za bastardne Jezuse ki nam pripadajo, nepoznani, vsi otroci iz enega semena rojeni od zhenske bratje pod istim soncem naj se vsi skupaj reshimo ali poginemo takshna je nasha usoda atomskih otrok dedichev pozhgane Hiroshime Da to od male aferice ostane v tebi ne upam morda pa je tvojo dusho preshinil preblisk resnice. PONOVNO SKUPAJ Srecha ki prihajash k meni neprichakovano bojim se da zbezhish s vetrom vendar si sladka in si se kar naenkrat nasmehnila mojemu otroshkemu in sanjavemu srcu narejena si iz nicha in iz vseh drugih rechi iz dezhja in vetra iz glasbe in svetlobe imash svezhi okus po studenchnici dehtenje trave shchebetanje gnezd buchanje morja si rosnomlado dekle toplo zachudeno da zhivish in ljubish mlad je tudi svet vsaka trudna bridkost je daven spomin proti zori stegujem svoje roke v novo in prastaro daritev in dusha postane kot je bila nedotaknjena nich drugega ne prosi nich drugega ne upa razen tega tvojega daru narejenega iz nicha in vsega srecha ki si se nasmehnila nocoj mojemu srcu O avtorici Asteria Fiore, italijanska pesnica, pripovednica, esejistka in publicistka, rojena 19. maja 1935 v Neaplju, je diplomirala iz filozofije in zgodovine, do leta 1985 je pouchevala v srednjih in vishjih sholah v raznih mestih Italije in obenem do svoje smrti 2. februarja 2002 sodelovala v shtevilnih italijanskih revijah in chasopisih (L'Unita, Giorni Vie Nuove, Cronache umbre, La Nazione, Nuo-va Tribuna Letteraria, Rocca in Adige panorama). V reviji Rocca je imela rubriko TU-TUTTI (TI-VSI), kjer se je zavzemala za »odrezane jezike« in pisala stvari, kot je pravila sama, ki jih chasopisi kar obidejo, ker po njihovem mnenju sploh niso »novice«, to je chasnikarsko so (ne)zanimive. Za seboj je pustila shtevilne objave, vendar pretezhno chasopisne in revialne, nikoli ni imela ali si ni vzela dovolj chasa, da bi pesmi ali prozo uredila in vezala v knjige, ker se je rajshi ukvarjala s kulturo v zhivo, z organiziranjem mladinskih gledalishkih nastopov, literarnih vecherov, pesnish-kih branj in mednarodnih festivalov, sodech, da ima she chasa na pretek za knjizhno (i)zbiranje in prebiranje. Seveda je tako mislila na zachetku svoje knjizhevne poti po prvih dveh knjigah, in sicer pesnishke zbirke Femmiiiile singolare (Zhenski spol, ednina) iz leta 1977 in proznega dela Focolare lucano (Lukansko ognjishche), 1982. Leta 1985 je nehala pouchevati in je zhivela izmenichno bodisi v Nemchiji bodisi v Benetkah in kasneje tudi v Franciji (v Alzaciji). Kmalu po njeni smrti je izshel (2002) ponatis zgoraj omenjene prve pesnishke zbirke in dve leti kasneje (2004) izbor pesmi II segno sulla sabbia (Sled v pesku) iz njene nepregledne zapushchine. She prej pa dve zgoshchenki Asteria legge le sue poesie I e II (Asteria prebira svoje pesmi I in II). Umrla je za rakom na jugu Italije v Positanu, kjer je tudi pokopana. * Izbrane pesmi so iz pesnishke zbirke Sled v pesku. Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici: Jolka Milich Bogdan Novak PESEM O KRALJU MATJAZHU Po ljudskih motivih BICH Bil Matjazh je reven hlapchek, komaj sluzhil je za krapchek pri gospodu imenitnem, kmetu trdnem, imovitnem, 5 sredi budimske ravnice, kjer zhivijo od pshenice. Dan je vsak preklel kokota, ki ga zbujal je vrh plota, kikirikal in razgrajal, 10 putkam je o svitu bajal, sonce da zhe svet ozarja, da je zbudil gospodarja, ta je sunil gospodinjo, naj odpre sred kashche skrinjo, 15 kjer je sladka kurja picha za kokoshi in petlfcha. Gospodar je hlapce zbudil, nad lenuhi se razhudil, vsakemu dal opravilo, 20 chesh da delo je zdravilo, ki krepi telo lenuhom, glavo chisti polezhuhom. She nebo bilo je sivo, ko orat so shli na njivo, 25 da obilno bo rodila, seme novo bo kalila, da bo kmet dobil cekine, svojim hlapcem dal drobtine. Je Matjazh pred plugom hodil, 30 krave za povodec vodil, gospodar drzhal je ralo, da globoko je oralo, rusho dalech je odrival, zemlji nedra je razkrival, 35 od ozare do ozare dolge brazde so nastale, svezha zemlja je dehtela, po semenu hrepenela. Sivo je nebo zbledelo, 40 v sonchne zharke se odelo, vrani so se v gozd poskrili, v brazdah niso vech hodili, kjer so chrna motovila slastne chrve si lovila, 45 jutro se je dnevu vdalo, sonce vishje je sijalo. Kriva sonchna je pripeka, da Matjazh se opoteka, kleca v hoji she zhivina, 50 kmeta oslabi vrochina. V potu kazhe se resnica, bozhje sodbe ta pravica, Adamu bila je dana, z Evo sta bila pregnana 55 s srdom bozhjega ukaza: v potu svojega obraza vechno kruh bosh trd uzhival vse dotlej, dokler bosh bival, potlej v zemljo se povrnesh, 60 kajti kamor se obrnesh, zemlja noge ti prikuje nase in te prichakuje, saj sem prah le vkup pometel, sem iz zemlje te izgnetel, 65 iz prsti telo ustvaril, vanjo dusho ti podaril, a ker tega nisi vreden, prah prsten ostajash beden, zemlja ti bo hrano dala, 70 te na koncu pokopala, ko te smrt bo bleda vzela, bosh le kupchek siv pepela. Ko je sonce najbolj zhgalo, k njivi sluga je prignalo: 75 v koshu nosil je kosilo, kasho in vode obilo, zraven zhlice so lesene, kruh iz moke je ovsene, gospodinjine je peke, 80 dala je she vrch zaseke. Brzh izpregli so zhivino, jo spustili v hladovino, potlej ralo obrnili, v senci so si pogrnili, 85 gor na zvrnjen plug posedli, zhlico vzeli in so jedli. Kar zglasijo se zvonovi od Budima, kjer gradovi kralja so in od gospode, 90 gor na hribu onstran vode. Ni se navchek to oglashal, da bi kralja smrt razglashal, to je vechji zvon udarjal, na volitve opozarjal, 95 zraven manjsha sta zvonila, ljudstvu sta spregovorila: kralj je mrtev, zhivel novi, kralj je mrtev, zhivel novi! V tistih starih kmetskih chasih, 100 kot se slishi v dedov glasih, kralja so tako izbrali: krono kvishku so zagnali, ker je chrno moch imela, da v nebo je poletela, 105 kralja v kom je zachutila, se na glavo mu spustila. Kogar krona je izbrala, mu kraljevsko moch je dala, da so grofje pokleknili, 110 ga za kralja razglasili. Slishi zven se prek ravnice, preko polj in koshenice se plashijo male ptice, lahkokrile jerebice. 115 Kralj je mrtev, zhivel novi, kralj je mrtev, zhivel novi, pojejo prek njiv zvonovi, peli bodo, dokler novi kralj ne bo imel prestola, 120 preko hriba, preko dola. Med jedjo se kmet poshali: »Bodo kralja si izbrali, ta Matjazh pa tu poseda, ker mamljiva mu je skleda 125 kashe bolj od krone zlate, ljubi grosh bolj kot dukate! Tam odlocha se usoda ljudstva, njemu pa posoda mastne ajde vech pomeni, 130 saj mu to le Bog nameni. Hlapcu jarem Bog nadene, da zlato mu v las pramene, vsakemu pa bogatinu placha vse samo v cekinu. 135 Kdo bo srechnezh med veljaki, kdo bo prvi med mozhaki, ki ga venchala bo krona, kdo se bo polastil trona?« Sluga reche prav vnemarno, 140 z roko mahne malomarno: »Preden dan bo pomrachilo, vse se bo zhe razjasnilo, ko domov bomo prispeli, kralja bomo zhe imeli. 145 Davki niso stvar kmeticha, dvor ima za to biricha, kralj ni kmetova izbira, plemstvo kozho nam odira.« Hlapec ga Matjazh pogleda, 150 tiho steche mu beseda: »Nich ne bo nihche opravil, che se tja ne bom odpravil.« Sluga zdaj se ponorchuje, kakor v shali pomodruje: 155 »Kaj si zvohal s temle nosom, s krivim rilcem, dolgim kosom? Kdo bo srechnezh med veljaki, kdo bo prvi med mozhaki, ki ga venchala bo krona, 160 kdo se bo polastil trona?« Hlapec ga Matjazh pogleda, tiho steche mu beseda: »Ta bo srechnezh med veljaki, ta bo prvi med mozhaki, 165 tega venchala bo krona, ta se bo polastil trona, ki bo danes s pluga jedel, si z zhelezne mize stregel.« Ko to reche o vladarju, 170 smeh izvabi gospodarju: »Ti si danes s pluga jedel, si z zhelezne mize stregel. Ti bosh srechnezh med veljaki, ti bosh prvi med mozhaki? 175 Dete komaj petnajstletno, otroche she nedoletno, ne norchuj se iz starosti, ne prepusti se norosti! To zajel si prav iz nicha, 180 saj bosh kralj, ko bo iz bicha tvojega pognalo cvetje, krona nashla bo zavetje na otroshki tvoji glavi, kot pristoja sedlo kravi, 185 ko bo zhabi perje raslo in bo hrast pocedil maslo.« »Tisti bo resnico videl, ki dovolj dolgo bo zhivel,« de Matjazh in bich pri prichi 190 brazde sred v zemljo zapichi. Potlej vstane, se odpravi chez ozare kar po travi, dokler ni prishel na cesto, ki ga pelje v Budim mesto. 195 Princi, grofje in vsi drugi, kmetje vmes, tlachani tudi, pa baroni, obrtniki, tu meshchani, tam svetniki, she pisarji in vojaki, 200 pa berachi in veljaki, vseh stanov so se nabrali, se za krono so pognali. Shepavi so prihiteli, suhi, srednji in debeli, 205 zdravi, bolni, klovni, spaki, suhi, mochni korenjaki, slepi, nizki in visoki, nemi, gobavi, shiroki, tihi, mirni, gobezdavi 210 in naduti kakor pavi, pismeni in uchenjaki, vmes pa kot povsod bedaki. Spredaj vse na kup se stisne sredi gneche nepopisne, 215 vsak si boljshe mesto ishche, kjer naj srecha ga obishche. Ribji trg je bil preplavljen, kdor ni prvi, je odpravljen s trga dol med mestne hishe, 220 naj pod nosom se obrishe. Gor vsi gledajo v nebesa, kot da chakajo chudesa: plemstvo ves dan krono meche, vendar nima nihche sreche, 225 krona zgoraj je ostala, ljudstvu v zraku kraljevala, ne da bi se dol spustila in vladarja dolochila. Komaj se Matjazh prikazhe, 230 zhe se drugim srecha zlazhe: krona spushcha se v nizhave, da bi sedla vrhu glave. Krona se je lesketala, je Matjazha v strah dajala, 235 da opletal je z rokami, zhivchno cepetal z nogami, v tem po krizhu je udaril, ga na kroni vstran pokvaril. Krona sredi te zmeshnjave 240 njemu sede vrhu glave. Vpili so ljudje, vojaki, kmetje, hlapci, korenjaki, je zavpila kralja strazha, kot zahteva stara vrazha: 245 »Naj nam Bog zhivi Matjazha! Naj nam Bog zhivi Matjazha!« Je gospoda nejevoljna, s krono nikdar zadovoljna: »Ti bosh srechnezh med veljaki, 250 ti bosh prvi med mozhaki? Dete komaj petnajstletno, otroche she nedoletno, ne norchuj se iz starosti, ne prepusti se norosti! 255 Vsak bi bil enak bedaku, che bi krono siromaku pustil in priznal vladarja, ki brez strehe je, denarja! Hlapec zhe ne bo kralj plemstvu, 260 da imel bi grofe v spremstvu!« V drugo krono so metali, potlej so v nebo zijali, kam bo zlata krona pala, komu zhezlo v roke dala. 265 Krona se spusti v nizhave, spet Matjazhu vrhu glave. Je gospoda nejevoljna, s krono nikdar zadovoljna: »Ti bosh srechnezh med veljaki, 270 ti bosh prvi med mozhaki? Dete komaj petnajstletno, otroche she nedoletno, ne norchuj se iz starosti, ne prepusti se norosti! 275 Vsak bi bil enak bedaku, che bi krono siromaku pustil in priznal vladarja, ki brez strehe je, denarja! Hlapec zhe ne bo kralj plemstvu, 280 da imel bi grofe v spremstvu!« V tretje krono so metali, potlej so v nebo zijali, kam bo zlata krona pala, komu zhezlo v roke dala. 285 Krona se spusti v nizhave, spet Matjazhu vrhu glave. Slepcu je bilo zdaj jasno, glushcu izrecheno glasno: plemstvo glave je sklonilo, 290 kralja v dvor je pospremilo. Vpili so ljudje, vojaki, z njimi hlapci in veljaki, je zavpila kralja strazha, kot veleva stara vrazha: 295 »Naj zhivi nam Bog Matjazha! Naj zhivi nam Bog Matjazha!« Gospodar drzhal je ralo, da globoko je oralo, rusho dalech je odrival, 300 zemlji nedra je razkrival, od ozare do ozare dolge brazde so nastale, svezha zemlja je dehtela, po semenu hrepenela. 305 Je na koncu se obrnil, krave v drugo smer zavrnil, da bi mu zhelezno ralo novo brazdo preoralo, kar je videl chez chez prstje 310 gor na bichu mlado brstje. Ko se je priblizhal malo, nekaj listov je pognalo; ko do tja prignal je krave, videl gor je rozhe prave: 315 vrhu bicha so cvetele, vse razprte so dehtele, vrtnice bile so rdeche, bozhji znak Matjazha sreche, dosti so medu imele, 320 da so vabile chebele. Kmet je padel na kolena, v slavo bozhjega imena odzhebral je tri molitve, potlej tja chez brazde plitve 325 ves razburjen se odpravi chez ozare kar po travi, dokler ni prishel na cesto, ki ga pelje v Budim mesto. Je pretreslo gospodarja: 330 na prestolu za vladarja bil njegov je revni hlapchek; vcheraj sluzhil je za krapchek, danes kralj je med mozhaki, najmochnejshi med veljaki. 335 Zlato jabolko v levici svet podreja mu v resnici, zlato zhezlo mu v desnici sodstvo daje po pravici, zlata krona mu na glavi 340 sodi h kraljevi opravi, je posuta z diamanti, vsi najlepshi so briljanti, vmes je na pretek rubinov, plashch je bel in hermelinov, 345 a obleka iz barzhuna, vanj so tkali ovchja runa, srajca je iz chiste svile, jo device so seshile, ob potoku na dobravi, 350 sredi polja na livadi, pajki spredli so tkanino, rosno mehko svilo fino. Kmet je padel na kolena; kralja chrnega imena, 355 ki se je Corvinus pisal, vrana si je v grb narisal, da bi ne pozabil ptichev, poljskih ptic z domachih grichev, milosti je prosil plashno, 360 kazen naj pozabi strashno, ker je velichanstvo smeshil, zoper kralja se pregreshil, hlapca videl je v vladarju, ne pa sluge v gospodarju. 365 Kralja je obshel nasmeshek: »Saj je majhen tvoj pregreshek, torej vstani, dobri sluga, milost bozhja je zasluga, slabo v dobro kralj obrne, 370 pa mu Bog potem povrne: vzel te bom za gospodarja, da bosh hlapcem za vladarja in skrbel za polja moja, kot bila bi vedno tvoja, 375 dal ti bom za to plachilo, ki bo moshnjo debelilo. A povej mi zdaj resnico, kje izvedel si novico, da me je izbrala krona, 380 popeljala me do trona, kralja skozi sreche vrata, sredi samega shkrlata.« Gospodarju jezik steche, koj pove mu, tole reche: 385 »Sem drzhal na njivi ralo, da globoko je oralo, rusho dalech sem odrival, zemlji nedra sem razkrival, od ozare do ozare 390 dolge brazde so nastale, svezha zemlja je dehtela, po semenu hrepenela. Tam na koncu sem obrnil, krave sem nazaj zavrnil, 395 da bi mi zhelezno ralo novo brazdo preoralo, kar sem videl chez ledino gor na bichu brstovino. Ko sem se priblizhal malo, 400 nekaj listov je pognalo, ko do tja prignal sem krave, videl gor sem rozhe prave: vrhu bicha so cvetele, vse razprte so dehtele, 405 vrtnice bile so rdeche, bozhji znak Matjazha sreche, dosti so medu imele, da so vabile chebele. To mi reklo je, da krona 410 te peljala je do trona, kralja skozi sreche vrata, sredi samega shkrlata. Koj sem padel na kolena v slavo bozhjega imena, 415 potlej tekel sem na cesto, ki nas pelje v Budim mesto.« Opombe To so zares najbolj nujne opombe manj znanih imen, pojmov in besed. Vse starinske in manj znane besede, ki niso omenjene v opombah, lahko najdete v Slovarju slovenskega knjizhnega jezika. BICH 88 od Budima, kjer gradovi... Budim je slovensko ime za Budo. V Matjazhevih chasih je bila prestolnica madzharske kraljevine najprej Buda, Peshta pa je bila povsem locheno mesto. Pozneje sta se mesti zlili v Budimpeshto. 156 s krivim rilcem, dolgim kosom... Kralja Matjazha vechkrat opisujejo kot mozha z izjemno dolgim, krivim nosom. 217 Ribji trg... del Budima, ki se she danes imenuje enako. 237 v tem po krizhu je udaril, ga na kroni vstran pokvaril... Krona madzharskih kraljev nosi nagnjen krizh. Ni znano, kdaj se je skrivil; po ljudskem izrochilu se je to zgodilo ob kronanju kralja Matjazha. 354 kralja chrnega imena, ki se je Corvinus pisal... Kralj Matjazh se je v resnici pisal Matyas Hunyadi, potem pa je svojemu imenu dodal Corvinus, kar v latinshchini pomeni vrana, krokarja. Chrnega pticha so imeli Hunyadiji tudi v grbu. Za to povezavo je kriv Matjazhev dvorni zgodovinar Antonio Bonfini (1425 - 1542), ki je spisal shtudijo, s katero je dokazoval Matjazheve rodbinske korenine v stari rimski rodbini Corvinus. Prvi od petnajstih spevov epa Bogdana Novaka Pesem o kralju Matjazhu, ki v celoti izide pri grosupeljski zalozhbi Mondena v letu 2005. (Op. ur.) Bogdan Novak AVTORSKO PRICHEVANJE (o epu Pesem o kralju Matjazhu) Prichujocha Pesem o kralju Matjazhu (8332 verzov) je prvi pravi slovenski ep. Nastal je po ljudskem izrochilu. To se pravi, da sem preuchil slovensko ljudsko pesnishtvo in pripovednishtvo. Iz njega sem izbral pesmi in pravljice o kralju Matjazhu in vse tiste pesmi, ki jih je mogoche vkljuchiti v tekoche dogajanje. Ko sem na primer opisoval Matjazhevo poroko z Alenchico, sem vpletal verze, ki jih je slovensko ljudstvo prepevalo na svatbah. Zanemaril pa sem mnoge anekdotichne pravljice, ki niso imele dovolj epske vsebine in bi pesnitev samo razvodenile. Pesem o kralju Matjazhu ustreza vechini zahtev, ki jih za ep dolocha literarna teorija. Obravnava snov iz mita in zgodovine. Kralj Matjazh je zgodovinska osebnost, ki je skozi ljudsko poezijo postala mitska oseba. Nosilec epa je kralj Matjazh, ljudski junak. Poleg njega so v epu cesar, kralji, sultan, pashe, grofje in drugi plemichi, prav tako junaki tistega chasa. Da ima ep potrebno shirino, so vkljucheni she preprosti ljudje tistega chasa (15. stoletje): kmetje, rokodelci, meshchani, vojaki, trgovci. Mitske so tudi mnoge stranske osebe, ki jih srechuje kralj Matjazh: ciganka, vile, vragi, Bog, Satan. Slovenski literarni teoretiki so doslej izrazhali dvom, da bi bilo na podlagi slovenskih junashkih pesmi mogoche napisati ep (Janko Kos). Poskushali so mnogi. Omenimo Franceta Presherna, Jovana Veselega Koseskega, Jerneja Levichnika, Janeza Trdino, Matija Valjavca, Simona Jenka, v novejshem chasu pa Franca Saleshkega Finzhgarja, Antona Ashkerca in Josipa Lovrenchicha. Uspelo ni nikomur. Teoretiki mislijo tudi, da je chas za ep minil, ker ga je nadomestil roman (Janko Kos). Sam se s tem ne strinjam in dokazujem, da je ep na podlagi ljudskega izrochila she kako mogoch. Ljudsko pesnishtvo je namrech z epskimi pesmimi o kralju Matjazhu razshirilo svojo snov, kot ugotavlja Franchek Bohanec. Ne obravnava vech samo tragike posameznega chloveka, ampak tudi dogodke, ki vplivajo na celotno skupnost. V bojih s Turki dobi ljudsko pesnishtvo novo razsezhnost, predvsem pa epsko shirino in nasprotje dveh polov. Na eni strani imamo kralja Matjazha kot predstavnika razsvetljenstva, omike, dobrega chloveka, zashchitnika slabotnih in nemochnih tlachanov, zatiranih kmetov, na drugi strani pa mrachnjashke, neverne Turke, ki ropajo in pozhigajo ter pobijajo po nashih krajih. Spopad dobrega in zlega. Spopad vere in nevere, razsvetljenstva in mrachnjashtva, pa naj pogledamo z nashe ali s turshke strani. S tem se je nasha ljudska poezija prvich priblizhala zahodni Evropi in razsvetljenstvu. Kralj Matjazh je tako zhiv motiv, da je iz ljudskega preshel tudi v umetno slovstvo in je pravzaprav danes stalnica slovenske knjizhevnosti. Prav zato se mi je zdel najbolj primeren za epskega junaka. Vanj so tako ljudski pesniki kot pozneje umetniki vlagali vse svoje upe, izpolnitve zhelja. Pripisovali so mu moralne in znachajske odlike, ga razglasili za nosilca pravichnosti in tistega, ki bo na koncu kot deus ex machina uredil ta svet in uvedel popolno pravichnost. V podkrepitev te trditve naj navedem samo dva ljudska verza: Ker kralj Matjazh spi, pravice vech ni ... Ep o kralju Matjazhu sem imel v mislih zhe v mladih letih, ko sem bil preprichan, da moram nadomestiti vse tiste vrzeli, ki so jih pustili v slovenski knjizhevnosti. Kot sem pogosto rekel o svoji epski seriji Lipa zelenela je, ponavljam tudi zdaj: vedel sem, da moram chakati na svoja zrela leta, kajti epik mora imeti veliko izkushenj, zgodb in dozhivetij. Tako sem nenehno odlagal ep o kralju Matjazhu. Pesmi, ki sem jih prebiral doma v ochetovi bogati knjizhnici v Shtrekljevi izvirni izdaji, so mi bile premalo za spletanje epa. Toda imel sem srecho, da sem lahko sodeloval pri prevodu finskega epa Kalevala, ki sem ga v celoti prelil v verze (22.795 verzov). Tudi Kalevala je nastala tako, da je zbiralec finskih ljudskih pesmi Elias Lonnrot (1802-1884) spletel razlichne ljudske pesmi v enoten ep. Ko sem ga bral in videl, kako je sestavljen, se mi je posvetilo, da bi lahko enako naredil z nashimi pesmimi. Ljudske pesmi o kralju Matjazhu sem prepletel s svatovskimi, obrednimi, obsmrtnimi in ljubezenskimi verzi slovenskega ljudstva. Presenetljivo je, kako zelo so mnoge slovenske obredne pesmi po vsebini podobne finskim. Imel sem seveda srecho, da mi pesmi ni bilo treba shele zbirati med ljudstvom, kakor je to pochel Lonnrot, kajti pri nas je to velikansko delo zhe opravil dr. Karel Shtrekelj. Meni ni ostalo drugega, kot da sem jih v posameznih spevih spletal v kite, te pa v epski venec. Ne bom podrobneje razlagal, katere ljudske pesmi sem kje uporabil, temu sem se odrekel tudi v opombah. To delo prepushcham shtudiju slavistov, morda bo kdo kdaj she doktoriral iz tega. Tisti redki, ki se v nashi dezheli spoznajo na ljudske pesmi, bodo to takoj vedeli, za druge pa pri branju epa ni pomembno. Za verz sem si izbral shtiristopichni trohej, v zaporedju poudarjen in nepoudarjen zlog s konchno zhensko ali shibko rimo na zadnjih dveh zlogih (veje, seje). To sem prekrshil samo v zadnjih dveh verzih, kjer sem izpustil en nepoudarjen zlog in zhensko rimo zamenjal z moshko. V teh dveh zadnjih verzih je namrech sporochilo epa, posodobljeno po Levchevi priredbi ljudske pesmi o kralju Matjazhu: Z narodom bo narod rajal, dan najlepshi pa obhajal bodesh ti, slovenski rod, ker bosh konchno svoj gospod! Shtiristopichni trohej se mi zdi najbolj primeren, ker ga pogosto uporablja ljudsko epsko pesnishtvo. Tudi Presheren ga je uporabljal v svojih redakcijah ljudskih pesmi o kralju Matjazhu. Ep sicer nima veliko zveze z resnichnim zhivljenjem kralja Matjazha, ki se je pisal Matyas Hunyadi - Korvin (1443 - 1490). Ta je bil prebrisan spletkar, osvajalec novih dezhel, branilec pred Turki, po drugi strani pa razsvetljen in izobrazhen vladar, ki je podpiral umetnost in znanost. Zelo rad je hodil preoblechen med preproste ljudi in prislushkoval govoricam. Na koncu je umrl, domnevno zastrupljen s figami. Ko je she zhivel, so ga obtozhevali, da je svoje podanike prehudo izzhemal z davki, kajti za nove in nove vojne je potreboval veliko denarja. Nasledili so ga ochitno she hujshi krvosesi in zelo hitro je v ljudski domishljiji postal »nekdanji dobri kralj Matjazh«. Zhe sto let po njegovi smrti najdemo zapise, ki ga povelichujejo, chesh da ni vech pravice na svetu, odkar je umrl kralj Matjazh. Polagoma je iz tega nastal mit o dobrem in pravichnem kralju, ki se je hkrati shiril med vsemi njegovimi podaniki. Tako poznajo pravljice in ljudske pesmi o njem poleg nas in Madzharov she Hrvatje, Srbi, Ukrajinci, Slovaki, Chehi, Rusini in celo Nemci. Vechkrat smo slishali, da je kralj Matjazh izposojen junak v slovenski ljudski pesmi, vendar to prav gotovo ni res. Kralj Matjazh je bil v dolochenem obdobju kralj vechine Slovencev, zato ga je ljudsko pesnishtvo popolnoma sprejelo za svojega. Kot Prekmurcu pa mi je seveda she dosti blizhje, saj je bila nasha kultura vedno povezana tudi z madzharsko. Nash najvechji strokovnjak za ljudsko zakladnico Milko Matichetov je zhe zdavnaj odlochno zavrnil teorijo, po kateri naj bi bil model za kralja Matjazha pri nas kmet Matjazh, ki je vodil koroshke puntarje. Sam vidim v poskusih zanikanja kralja Matjazha kot slovenskega junaka tisto nasho zaplankanost, ki nas je vedno lochevala od Evrope. Podobna je tistim, ki trdijo, da smo Veneti, pa da smo Karantanci. Kaj nam pa sploh she ostane, che ne bomo priznali nashe prepletenosti s svetom in s svetovnim izrochilom? Ena od nashih najbolj znamenitih ljudskih pesmi je Godec pred peklom, ki je pri nas vezana na kralja Matjazha, kot opozarja Shtrekelj, in sem jo prav tako vpletel v ep. V tej pesmi so v resnici dosti starejshi motivi. To je nasha razlichica enega najlepshih motivov na svetu, zajeta iz antichne mitologije: zgodba o Orfeju in Evridiki. (Ta motiv je uporabljen tudi v Kalevali in ga imajo za najlepshi del epa). Prav ta prepletenost nashega ljudskega izrochila s svetovnim je zame tisto, kar bogati nasho umetnost. Seveda so zelo stari motivi ljudskega pesnishtva tudi tisti o vilah, vragih, ognjenem dezhju in podobno. Tako kot mnoge slovenske besede po svojih koreninah segajo tudi 10.000 let nazaj v prajezik, tako so she starejshi vsi ti pravljichni motivi, ki so skozi stoletja na stari podlagi dobivali nove junake. She ena plat epa o kralju Matjazhu je, na katero bi rad opozoril. Vechina ljudskih pesmi nashega naroda izprichuje globoko zavezanost katolishki veri. Tega se nisem branil, niti zhelel zatajiti. Slovenski ljudski pesniki so bili verni in to se normalno odrazha v njihoovi poeziji. Brez zadrege sem v ep vkljucheval tudi tovrstne pesmi, ker so pach odraz slovenstva in zhivljenja v 15. veku in pozneje. Na koncu bi rad poudaril she to, da je Pesem o kralju Matjazhu po svoji motiviki univerzalna pesnitev. Iz ljudskega pesnishtva zajema vechne motive, spoznanja in misli, ki nenehno zaposlujejo s svojimi vprashanji vsa ljudstva sveta. To je ep, ki govori sicer o kralju Matjazhu od njegovega kronanja do smrti, a tudi o vechnem zhivljenju, o zhivljenju po smrti, o boju z Bogom, o povezanosti chloveka in narave, o hrepenenju po pravichnosti in o spoznanju smisla zhivljenja. Che sem zajel vsaj delchek tega, sem zadovoljen, saj sem s tem izpolnil smisel svojega zhivljenja. Sonja Votolen ANTIKA Doma se vech ne prikazhi, sem mu zabichal. Zelo povzdignil glas. Zazhugal s prstom. Se je vmes zabliskalo od mojega zlatega prstana. Sem chutil, da so mi zatrepetali brki. Vedno zatrepetajo navzdol, da jih zachutim na spodnji ustnici. Vedno tedaj, kadar sem jezen. In tedaj sem bil. Spet besen. Kajti ta moj sin je stena. Ne morem verjeti, da sem mu jaz naredil takshne mozhgane. Nedojemljive. Nich ne pripronicne vanje. Zadnje chase nich pametnega. Pa ima fakultetno izobrazbo. In nenadoma nepredushno zaprte zabetonirane mozhgane. Na vse mogoche nachine sem mu zhe poskusil predochiti njegovo klavrno situacijo. Razmegliti ochitno meglo na ocheh. Meglo in temo v mozhganih. Che jih sploh she ima. Sem se trudil biti prizanesljiv. V opombah, opazkah, razmishljanjih. Ki so se nanashale nanj. Bili so pravzaprav monologi oziroma solo glasno razmishljanje. Jaz sem razpredal, on pa je bil mutec. Brezbesednezh. Imelo me je, da bi udaril po mizi, tako me je nervirala njegova ochitna dostojanstvena molchechnost. In tisti izraz na obrazu, vsevedni. Komaj opazno nasmeshkana lica. V posmehec nashobljena. Chesh nehaj stari, zaman brenchish. Seveda nisem mogel ali smel zatajiti svoje stroke. Cheprav bi kot foter mirno lahko zajebemtil po lastnem frochaku. K vragu vse moje vedenje o psihologiji chloveka. Imelo me je, da bi ga direktno na tisto visoko chelo. Kakrshno bi naj bilo zgled intelektualnega chloveka. Zavrzhena trditev, potrjena v moji domachi praksi. Na preiz-kushnji moje psiholoshko znanje in ochetovska ljubezen. Oziroma razumevanje. Doma se vech ne prikazhi, che gresh spet k tisti antiki! Bil je na stopnishchu. Lep kot hudich. Saj ni chudno, da ga je opazila. Omrezhila. Zastrupila. Mu ugrabila misli. Dejanja. Korake. Voljo. Zhelje. Res je lushten chrn fakultetnik. Z izgubljeno razsodnostjo. Z izgubljeno inteligenco. Saj kaj bi sicer lezel vsak dan k tisti antiki? Ne morem je drugache imenovati. Nepol-noletna bi mu lahko bila mati. Pa se on rola s to... antiko... med rjuhami. Se rola po njej. Se ona rola po njem. Vse se rola. Ja, tudi rolata se, tako zares rolata... po cesti... mislim tisto razgibavanje... pravzaprav lomljenje kosti... A za njega, tepca, ki je moj sin, je to she nekako sprejemljivo. Zhrebichek rezgetavi je she. Ampak ona... antika... che se ta stegne po asfaltu... neroda... Toda rekel je, tepec, ki je moj sin s fakultetno izobrazbo, da je spretnejsha od njega. Gibchna jeguljica na rolerjih, jo je imenoval. Da nisem mogel vech poslushati tistih slavospevov antiki. Si slishal, domov se vech ne prikazhi, che... Se je lushten chrn fakultetno izobrazhen tepec, ki je moj sin, obrnil. In me pogledal navzgor. Jaz pa njega navzdol. Stal sem na vrhu stopnishcha. On je bil nekje na sredini. Je pochasi, nich nestrpno rekel: Oche, kje so ti dali diplomo iz psihologije? Sem se za trenutek zmencal. Saj menda res ne bi bil smel izrekati ultimatnih svaril. In she vech takshne filozofsko-psiholoshke share se mi je prikotalilo v um. A sem jo brzh pospravil. Sem rekel: She zadnjich te opozarjam. Che se ne odpovesh tisti antiki, ne hodi vech domov. Naredil je korak in dejal: Torej ti zadnjich rechem - oche. Tisto antiko imam rad in je ne bom zapustil. Tebi se rola, nisem mogel verjeti. Tebi se rola, foter. Ne morem verjeti, da se odrekash domu, sem tulil. Zavracham tvoje tako imenovane ne spodobi se, kajti srechen sem s - kot ti pravish - antiko. Si sploh slishal, kaj sem ti rekel, sem bil svarech v zadnjih koshchkih upanja, da se mu bo vendarle razjasnilo v umu. Samo zobno shchetko bom odnesel. Je tiho dejal. Preskochil po dve stopnici. Mimo mene shvignil. Slishal sem odpreti kopalnishka vrata. Je mimo mene dol shvignil. Po dve stopnici preskochil navzdol. Preden je odprl vhodna vrata, je pomahal z zobno shchetko, ne da bi mi pokazal kaj drugega kot hrbet. Takshnega sem ga nazadnje videl. Menda je she vedno z antiko. Menda ima ona zhe kar balonast trebuh. Jaz pa... saj je res, da je vse za nekaj prav... sem zachel raziskavo na temo: mlad moshki starejshe zhenske. Iztok Vrhovec SMRT Tistega poletnega popoldneva sva bila z dedom sama v hishi. Ded je bral knjigo, jaz sem sedel v kotu sobe s svojimi igrachami; z dvorishcha je odjekalo brkljanje babice. Pred nekaj tedni so odpeljali nashega Reksa, psa, kl sem ga poznal vse svoje zhivljenje (imel sem shest let), in od takrat ga nisem vech videl. Rekli so, da so ga uspavali. »In kdaj se bo zbudil?« sem vprashal. »Ne bo se vech prebudil,« so odgovarjali in se ob tem nekako chudno spogledovali. Sosedov Tim (bil je dve leti starejshi od mene) je rekel, da uspavati pomeni, da so mu dali nekakshno injekcijo, zaradi katere je umrl. Da so ga odpeljali zato, je she rekel - to naj bi mu bil povedal njegov oche - ker je napadel mojega deda. »Deda ... « sem rekel zamishljeno med premlevanjem vseh teh misli. »Ja?« je odvrnil ded in she naprej sklanjal glavo nad svojo knjigo. »Kaj se je zgodilo z Reksom? Tim mi je rekel, da se ne bo vech prebudil. Da je ... ee ... umrl, potem ko so ga ... uspavali. Kaj se je v resnici zgodilo z njim? So mu res dali ... nekakshno injekcijo, zaradi katere je ... « Ded je dvignil glavo, globoko vdihnil, potem pa se obrnil proti meni. »Hm,« je rekel. In potem she enkrat: »Hm.« Te hm-e sem poznal. Obichajno jim je sledilo pojasnilo. In res je chez chas ded spet spregovoril: »Reks me je shavsnil,« je zachel. »Ja, sem slishal,« sem odvrnil. »Pes tega ne bi smel narediti,« je nadaljeval ded. »Zato smo ga odpeljali - sem ga odpeljal,« se je popravil, »k veterinarju. In so mu dali - tako kot si zhe rekel tudi sam - injekcijo in potem je ... zaspal In ... ja - res, ne bo se vech prebudil. Tochno tako, kot ti je rekel Tim.« Bil sem vajen takshnih dedovih odgovorov brez ovinkarjenj. A vendar me je to, kar je bil pravkar povedal, presenetilo; nekako chudno me je streslo, prevzeli so me nenavadni, nepoznani obchutki. Kljub temu, da Reksa zhe tako dolgo ni bilo, sem v sebi she vedno verjel, da se bo slej ko prej vrnil. Zdaj se mi je prvich zazdelo, da se to vendarle ne bo zgodilo. »Kaj je zdaj z njim, deda?« sem vprashal malce nejevoljno. »Kaj je z njim zdaj, ko je ... umrl? Kaj se zgodi s tistimi, ki umrejo in jih ni vech? Kam grejo?« »Ko sem bil star priblizhno toliko, kot si zdaj ti,« je nadaljeval po kratkem premolku ded, »se je s psom, ki smo ga imeli takrat, zgodilo nekaj podobnega kot zdaj z Reksom. Napadel je nekega otroka. Moj oche je Sultana - tako mu je bilo ime le malce ostreje zgrabil za grivo in ga okregal. Potem je bilo nekaj chasa vse v najlepshem redu. Nekega dne pa je Sultan spet pobesnel, napadel mojo mamo in jo ugriznil v roko. Mamo so odpeljali v bolnishnico, kjer so ji zashili precej razmesarjeno roko, Sultana pa so prav tako odpeljali. In se ni vech vrnil,« je pojasnjeval. »Ko sem videl, kaj je storil Reks, sem se seveda spomnil, kako je bilo takrat. Kako neznansko sem bil jezen na ocheta, ko sem izvedel, kaj mu je storil. Potem pa sem pomislil, kaj bi bilo, che bi se kaj podobnega zgodilo tebi ali pa komu drugemu; in se mi je zdelo bolje, da ne chakam, kot je to storil moj oche - potem pa mu je bilo zhal, da ni ukrepal takoj. Morda bi moral vsaj she malo pochakati tudi jaz ... Morda bi z Reksom vendarle bilo drugache ... A nisem hotel tvegati,« je she naprej razlagal ded. »S psi je dostikrat tako. Ko se postarajo, postanejo precej napadalni in zlobni. Kot nekateri stari ljudje ... Kdo ve, morda se mu je zmeshalo, ker je bil tako dolgo na verigi. Zdaj, ko razmishljam o preteklosti, se mi zdi, da to ni bilo prav - da smo ga imeli toliko chasa priklenjenega.« Ob teh besedah se je ded zagledal skozi okno, nekaj chasa nepremichno zrl ven, potem pa nenadoma pokimal, se spet obrnil proti meni in nadaljeval: »Kar se pa tiche tistih drugih stvari, ki si jih she omenil,« je rekel, »o tem pa jutri. Velja?« »Zakaj pa ne,« sem se strinjal. Naslednje jutro se je ded nekam prazhnje oblekel. »Se spomnish, kaj sva se pogovarjala vcheraj?« je vprashal, ko je videl moj zachudeni pogled. Moral sem malo pomisliti, preden sem se spomnil. »No,« je rekel ded, »obleci se. Bova nekam shla. A o tem tukaj ne moreva vech govoriti. Te pochakam zunaj.« In je odshel ven na dvorishche. Skomignil sem z rameni - nich pametnejshega nisem imel pocheti; pa tudi izleti z dedom so bili tako redki, da je bil zhe to sam po sebi poseben dogodek. In sem se tudi jaz bolj zakmashno oblekel - vsaj meni se je tako zdelo - cheprav me je mama, takoj ko me je zagledala, zachela oshtevati, da tak pa zhe ne morem od hishe; kaj bodo pa rekli ljudje, ko me bodo videli; kakshne starshe ima vendar ta otrok, da ga pushchajo v takih cunjah od hishe ... a sem zhe izginil skozi vrata in k srechi nisem vech slishal njenega nepotrebnega govorichenja. Po kakshne pol ure hoje sva v daljavi zagledala pokopalishche. Ko je ded opazil moj vprashujochi pogledal, je kratko pokimal in dejal: »Ja, tja sva namenjena.« Bil sem presenechen; na pokopalishche vendarle nisem niti v sanjah pomislil, cheprav se mi zdaj, ko sem se spomnil najinega vcherajshnjega pogovora, to ni vech zdelo tako nenavadno. Ko sva prispela, sva sedla na eno od klopc pred vhodom na pokopalishche, ded je izvlekel cigareto in jo prizhgal. Sam sem se zamotil z brskanjem in razmetavanjem raznih kamenchkov, vejic in odpadlih listov, ki jih je bilo tam okoli vse polno. Potem sem se zachel zvirati po klopi in ko sem imel tudi tega dovolj, sem se zachel zvirati po dedu. Zazdelo se mi je, da ga je to spodbudilo k hitrejshemu vlechenju cigarete. Konchno je odvrgel chik, vstal, si popravil obleko, privzdignil klobuk, pogladil lase, naravnal ochala, si ponovno poveznil klobuk nazaj na glavo, potem pa me prijel za roko - kar sicer ni bila ravno njegova navada; in spet me je spreletel tisti chudni, neznani obchutek. Napotila sva se proti majhni hishici. Pozneje sem izvedel, da je to mrlishka vezhica in da se tako imenuje zato, ker v njej lezhijo mrlichi, ki chakajo, da jih pokopljejo. Vstopila sva in shla proti sredini mrlishke vezhice. Bilo je precej zgodaj, najbrzh sva bila zato edina obiskovalca. Na sredi je bila nekakshna miza. Ded me je privzdignil in zagledal sem nepremichni obraz starejshega mozha. Nekaj chasa sem bolshchal vanj, potem me je ded ponovno postavil na tla in sva odshla. Zunaj sva ponovno sedla na klop, ded je spet izvlekel cigareto in ponovil celotni ritual od prej; jaz pa sem tokrat le nemo sedel ob njem in ga drzhal za roko. Tisti chudni obchutek pa, ki se me je prej nekajkrat le bezhno dotaknil, me zdaj ni in ni hotel vech zapustiti. Ko je ded pokadil, sva brez besed vstala in shla domov. Vso pot sva bila tiho in tudi pozneje o tem nisva vech govorila. Minilo je nekaj tednov, poletje se je pochasi zachelo preveshati v jesen, blizhal se je dan, ko naj bi shel prvich v pravo sholo. Kljub temu, da so me razni strici in tete strashili z vsem mogochim, me je misel na to, da bom (konchno) shel v ta zaresno sholo tudi jaz, tako vznemirljivo veselila, da mi s svojimi poneumljenimi pripombami pach niso mogli do zhivega. In sredi vseh teh nepomembnosti me je ded nekega popoldneva kakor strela z jasnega vprashal: »Se she spomnish tistega dne, ko sva bila na pokopalishchu?« V trenutku se je svet prenehal vrteti in spreletel me je tisti - zdaj zhe nekako domachi - tesnobni obchutek. »Ja, seveda se spomnim,« sem rekel malce prestrasheno. »Tisti mozh - tisti starec - ki sva ga videla, je bil ... mrtev. Dan po tistem, ko sva bila tam, so ga pokopali - zakopali so ga v zemljo. To storijo z vsemi ljudmi, potem ko umrejo,« je dejal ded. »No, vsaj pri nas, « je she zamrmral. »Zakopljejo v zemljo, za bozhjo voljo!« sem vzkliknil. »Kako pa tam diha?« »Ne diha vech,« je tiho odgovoril ded in me nepremichno gledal. Potreboval sem nekaj chasa, da sem priblizhno razumel, kar mi je povedal. - Ne diha vech! Moj bog, kako je to vendar mogoche? »Zakaj neha dihati?« sem vzkliknil. »Zakaj umre? Kaj se zgodi z njim potem, ko umre? Kaj pochne zdaj? Bom tudi jaz umrl? Kaj bo z mano potem, ko bom umrl? Bom to she jaz? Kaj se bo zgodilo z mojim telesom, ko bom umrl?« Vprashanja so kar vrela iz mene in postajal sem chedalje bolj razburjen. In cheprav je bil ded miren in zbran kot vedno, kadar sva govorila o chem pomembnem, me njegovi odgovori niso in niso mogli pomiriti. »Tisto, kar si videl takrat na pokopalishchu, je vse, kar ostane za nami na tem svetu,« je dejal. »In vse, kar ti lahko rechem o tem je to, da bomo slej ko prej tako konchali vsi. To ne pomeni, da mi je to vshech ali da mi ni vshech, to ne pomeni, da se s tem strinjam ali da se ne strinjam, to ne pomeni, da tudi mene ne zanima marsikaj od tega, kar si ravnokar vprashal tudi ti ... Odgovori in vprashanja se z leti ne spremenijo kaj dosti, vesh. Do zdaj nisem spoznal she nikogar, ki bi znal nanje odgovoriti kaj bolje, kot to pravkar pochnem jaz ... Videl si, kako zgleda smrt. In ob tem si nekaj obchutil. In ti obchutki ti nekaj sporochajo. Svoji starosti primemo in po svojih najboljshih mocheh si jih skushash razlozhiti. A za dokonchni odgovor bosh moral she nekaj chasa pochakati. Vchasih se ti bo zdelo, da se cela rech vleche zhe tako zelo dolgo -predolgo, morda - ampak vesh, od tu, kjer sem zdaj jaz, se vse skupaj zdi kot le kratek, neznaten pish vetra ... In che se ozrem nazaj na svoje zhivljenje, se mi po eni strani zdi, da sem vendarle kar nekaj stvari prezhivel, po drugi pa tudi, da je vse skupaj minilo tako neznansko hitro ... kot popoldanska ploha, ki nekatere razjezi, ker jih nepripravljene zmochi, druge pa razveseli, ker jim je vsaj malo namochila presushene njive ... « She naprej je govoril ded tisto popoldne, a zdaj je bil zame njegov glas le she nekakshno oddaljeno brnenje. V meni se je porajalo toliko novih, neznanih obchutkov, ki so zahtevali, da jih spravim v nekakshen red, jih poskusham razumeti. Naenkrat so mi po licih zachele polzeti solze. Bilo je prevech. »Tega ne morem razumeti!« sem zavpil. »Nochem, da je Reks umrl! Nochem, da bosh umrl ti, deda! Nochem, da umrem jaz in babi in ... nochem, nochem, nochem, razumesh!!« sem krichal na vse grlo in jokal. Ded me je objel in moje hlipanje je pochasi pojenjalo. Potem sva nekaj chasa molche sedela vsak na svojem stolu. Ded je iz omare izvlekel shkatlo z igrami in igrala sva shpano in damo in potem shah. Zdaj sem se zhe dokonchno pomiril. Od nekod se je prikazala babica in zachela pripravljati vecherjo. Kazalo je, da bo dan vendarle minil tako spokojno in mirno kot zhe mnogi pred njim. A vendar se je zame tega dne nekaj dokonchno spremenilo. Zdelo se mi je, da se mi je razumevanje o tem, kaj je smrt, priblizhalo za nekaj velikih, skoraj gromozanskih korakov; kot da jo od tistega dne naprej vidim, kako zhdi nekje v moji blizhini in me nemo opazuje. To ni bil prav posebej prijeten obchutek, a cheprav se mi je zdelo, da ne bova nikoli dobra prijatelja, sem se njene blizhine kar nekako navadil. Z dedom o smrti potem nisva vech govorila. Kadar sem slishal, da je kdo umrl, so se v meni prebudili obchutki in dozhivetja, ki so se naselili vame tisto poletje, preden sem shel v pravo sholo. Che je bil takrat v blizhini tudi ded, sva se le na kratko spogledala, zhe naslednji trenutek pa zopet nadaljevala vsak s svojim pochetjem. Minilo je nekaj let in moj ded je bil neozdravljivo bolan. Pripeljali so ga iz bolnishnice in lezhal je na svoji postelji. Nekega mrzlega, dezhevnega oktobrskega dne je - kot ponavadi ob tem chasu dneva - prishel zdravnik in dal dedu injekcijo. Ded je nekaj chasa nepremichno lezhal, potem pa pochasi obrnil glavo proti meni, in razumel sem, da hoche, naj pridem k njemu. Njegove ochi so bile motne in utrujene. Poskushal je nekaj rechi, a ga najprej nisem razumel. Sklonil sem se chisto k njemu, na njegov obraz je kanila kaplja iz mojih solznih ochi. »Zdaj ni chas za solze, vnuk moj... « je dejal tako tiho, da sem ga komaj razumel. »Poglej,« je rekel, in se poskushal nasmehniti, cheprav mu to ni vech uspelo, »to je zdaj to. Zdaj gledash smrti naravnost v ochi. Dokler bosh zhiv, si ne bosta blizhe. In tako so ti zdaj odgovori na vsa tista vprashanja, ki si mi jih nekoch zastavil, she malce blizhe. To, kar vidish tule, to je delo, ki ga opravlja smrt. To je njena sluzhba. In jaz sem z njo zhe skoraj na ti ...« Potem je umolknil in se she poslednjich zazrl vame; in tisti njegov pogled je segel tako globoko, da se je dotaknil najglobljih korenin moje dushe in jim prepustil dobrshen del sebe. To je bilo njegovo poslednje slovo. Potem je zachel dihati hitreje, chudno je stresel glavo, njegova stara, tresocha roka se me je oklenila s poslednjo mochjo in potem za vedno popustila. V njegovih starih ocheh ni bilo vech plamena, v katerem sem tolikokrat dobil pojasnila in tolazhbo in razumevanje in pozornost, ki se jih ni dalo in jih ni bilo treba izraziti z besedami; ob katerem sem tolikokrat obchutil edino toplino, ki lahko resnichno ogreje chloveshko srce -brezpogojno ljubezen sorodne dushe. Ochi, skozi katere je nekoch sijalo zhivljenje mojega deda, so bile zdaj nepremichne in prazne. Odshel je ... drugam. Smrt pa nemo hodi ob meni in me vsak dan znova spominja na dni, ko je jemala moje najblizhje, in na dan, ko bo prishla tudi pome. Georgij Semjonov ZIMSKI VRT SHTEVILKA 3 Shestintrideset let je nosil vojashko uniformo, vendar se ni vojskoval, niti enkrat ni ustrelil v zhivega chloveka, nikogar ni ubil ali ranil, cheprav se je nauchil dobro streljati in zadevati cilje. V tem je minila vsa njegova mladost, zrelost - vse zavestno zhivljenje, ki ga nekako sploh ni opazil. In zdaj, ko se je v chinu podpolkovnika upokojil, je zachel tako rekoch pozorno opazovati zhivljenje, ga preiskushati na okus in dotik, se privajati na zakone, pridobivati nove navade in se odvajati od starih. In to je bilo tezhko. Aktivni chastnik je padal v ochi z nesposobnostjo nositi obleko ali plashch, svetle kravate in barvne srajce. Celo pri hoji je ta mirni podpolkovnik kar naenkrat zachel podrsavati z nogami, da bi ujel korak svoje zhene, ki je bila z njim vsa ta hitro minula leta. Skupaj z mozhem je zhivela na severu in na vzhodu, v gozdovih, v majhnih mestih in v solonchakovski stepi... Zdaj se je vrnila v mesto svoje mladosti, v Moskvo, in se zhe tako odvadila od naglega in shumnega ritma prestolnice, da ji je bilo vchasih kar dolgchas po vojashkem mestu, v katerem je brez selitev prezhivela zadnjih dvanajst let. Vchasih se ji je zdelo, da je novo zhivljenje le dolg dopust. Tu in tam se ji je sanjalo, da se spet poslavljata od sorodnikov in odpravljata na postajo. Narocheni taksi pa je zamujal. Te sanje so zdaj postale nochna mora, od njih se je v strahu zbujala in ni mogla takoj dojeti, kje je in kaj se dogaja z njo. Podpolkovnik je star petinpetdeset let. Gubice se shirijo od mrkih ochi do osivelih puhastih zalizkov, podobnih vrbovim machicam. Obraz se she ni utegnil postarati, kot da se mozhak shele pripravlja za zhivljenje, ishche svoje mesto v njem, svoj boj, upa na veliko zmago. Nenadoma mu je lahko obraz zazharel v predrznem in navdushenem nasmehu mladega porochnika, ki je izstrelil raketo v cilj. Nekoch na sobotni vecher, potem ko sta dolgo stala v vrsti, sta z zheno vstopila v znamenito moskovsko restavracijo in se znashla na tuji svatbi. Svatbo so imeli v locheni dvoranci, nad vrati katere je visela tablica »Zimski vrt sht. 3«, plesati pa so seveda hodili v veliko dvorano. Sedela sta mirno, se pogosto, s tihim nasmeshkom spogledovala kot zaljubljenca, jedla malo, pila brez kakshne posebne zhelje, pach izpolnjujoch nepisani restavracijski ritual, in gledala na pleshoche mlade ljudi. On je bezhno pogledoval nevesto v porochni tanchici in posebej njeno mlajsho, kot je dojel, sestrico, ki je bila zelo lepa. Naenkrat se mu je zazdelo, da nikoli v zhivljenju ni videl takshnih lepotic. Ta pa, ki je opazila, kako pase ochi na njej, je hotela biti do konca preprichana: morda se moti... V pleshochi, skakajochi mnozhici je v radostnem, hipnem navalu sreche zapeljivo odvlekla partnerja stran od ljudi, se skrila pred vztrajnimi pogledi sivechega moshkega, potem pa, ko se je med njima odprl svoboden prostor, ga nenadoma pogledala. In vsakich, kjerkoli je zhe bila, je lovila njegov pogled. Ta igra jo je zelo veselila in vzburjala, znova in znova je v ritmichnih skokih naglo odplesavala na drugi konec tesne dvorane in zopet pogledovala prek ramena svojega partnerja na starega moshkega, ki ni mogel odtrgati pogleda od nje, sijala je z neko zachudeno nezhnostjo, zdaj preprichana, da se ne moti in da jo ta stari mozhak, ki je zhe veliko prezhivel, obchuduje tako kot vsi ljudje na svetu. Ona je komaj komaj zachela verjeti, da je lepa, zato je zelo ljubila vse tiste ljudi, katerim je bila vshech. Kot da se je gledala v ogledalo in odgovarjala tistemu, ki je postal to ogledalo, s spogledljivim in hvalezhnim nasmehom. Z lahkomisleno oblastnostjo je menjavala plesne partnerje, zhenine in nevestine prijatelje, ki so tudi bili zaljubljeni vanjo. Da bi v vsakem plesu, tudi kjer je bila najvechja gnecha, nashla prilozhnost, da znova pogleda, ulovi pogled tihega obozhevalca, ki mu je bila vshech. A on je nepremichno sedel za mizo in jo fasciniran koprneche gledal. »Kako je lepa!« je razmishljal medtem, ko je pozabil vse na svetu. »In bistra. Seveda je bistra. Zato je tudi lepa, ker je bistra. Neumne lepote ni. Nekdo iz teh smrkavcev bo imel strashansko srecho v zhivljenju. Nekomu od njih bo pripadala ta lepotica, rodila bo otroka, dojila bo. Ah, naj jih vrag pocitra! Nihche od njih ne zasluzhi take lepotice! Tale, z navitimi kodri? Kaj res ne razume, da je bil ves dan v navijalkah? Bedak! No, v redu, ta je duhovit, ampak grozen cinik... Stotega dela nje ni vreden. Ne sme se zgoditi, da bi bila taka lepotica nesrechna v zhivljenju! Zakaj ga gleda? In se mu podreja... Nima pravice podrejati se mu. Kako naj se ji to vbije v glavo? To bo zlochin, che se zaljubi in podredi temu vetrnjaku. Narava ji je dala vse, da bi si izbrala najboljshega, ona pa ne dojema svoje vloge! Taka je v nashem zhivljenju nezamenljiva! Pa kaj she pleshe s tem kozlom na kopitih?! In se veseli! Kako je to mogoche?« Pobit od svoje nemochi, svoje bioloshke nezdruzhljivosti s to lepotico, ki je imela, verjetno, shestnajst let, je redko, le kadar se je vrachal iz svoje zamaknjenosti, pogledoval na zheno. Ta pa je z otozhnim nasmehom odgovarjala na njegove poglede in nenadoma, da ga je kar zbegala, rekla: »Poglej to punco! To, ki pleshe s fantom na petah. Da? Lepa! Vihrava, vesela. Preprosto ocharljiva!« »A, ta... Da, simpatichna«, je odgovoril, skrivajoch ochi. »Nekaj je... Mislim, da je mlajsha sestra neveste. Podobni sta si. No, tale je seveda boljsha. Starejsha je preizkus mochi, tale je pa zhe vzorec. Na nekoga me spominja, sam ne vem, na koga... « »Jaz pa vem,« je s tiho in sramezhljivo radostjo rekla zhena. »Gledam jo... Vem. Gledam in se spomnim sebe v tej starosti. Kar groza me je od tega! Preprosto moja dvojnica. Bila sem kopija te punce. Enako vesela, enako sem se smejala, enako brezbrizhno sem plesala. Se spomnish na fotografiji? V modrem albumu. Ko prideva domov, ti pokazhem. Bosh videl! Preprosto neverjetno!« »Ma kje pa! Motish se!« je z neko nenadoma grobo togotnostjo hotel oporekati. »Nich skupnega! Mar si znorela!« Pochutil se je, kakor da mu hochejo odvzeti nekaj zelo dragocenega in mu v zameno poriniti ubog ponaredek. S tezhavo je potlachil svojo togoto in s hladno posmehlji-vostjo rekel: »Da-a? Vse je mozhno... Vendar...« Ko pa je zagledal globinsko radost v vlazhnem zaupljivem zheninem pogledu, se je naglo zbral. Kasneje se je pogosto zahvaljeval nebu, da se je zmogel pravochasno zbrati. »Da,« je hitro rekel, strinjajoch se s prevaro, storil bi karkoli za to nemlado zhensko z utrujenim pogledom oteklih ochi, z gubasto vdrtino na prsih, ki se je videla pri odprti obleki, s sivechim pramenom las brez leska. Vso sebe, do konca je oddala njemu in se postarala predchasno, izbrisala je iz svojega zhivljenja mnogo lahkomiselnih dni, vse zaradi njega. »Da, seveda,« je govoril, hitech in pokashljujoch od razburjenja. »Kako, da nisem takoj... Seveda, spomnim se... Jaz pa razmishljam, komu je tako podobna? Zakaj mi je tako vshech, da bi jo vrag? Zdaj mi je jasno... Seveda, to si ti!« ji je govoril, se trudil, da ne bi opazil ljudi okrog sebe, ji polozhil roko na njene vroche, suhe, nagubane prste in jih nezhno bozhal v izbruhu zhgoche krivice, v katero ga je porinil ta hrupni, srechni vrvezh. Njegova zhena je sunkovito dvignila glavo, kot da je zagledala na vishini pod svetlechi-mi barvnimi svetilkami nekaj nenavadnega, in v njenih nasmejanih, utrujeno radostnih ocheh so nenadoma zablestele solze kot zlatozelene svetilke. Prisilila se je, da je zaustavila solze, prav tako sunkovito je prenesla pogled na mozha in ohranila na obrazu masko smejoche se, radostno zaljubljene, spogledljive zhenske. Na poti domov je podpolkovnik obchasno izgubljal ritem, podrsaval je z nogami in skushal ujeti korak z zheno, ki je hodila molche, v nekakshnem ganljivo razsvetljenem dushevnem stanju, shla je lahkotno in po deklishko gibko. Na njenih ustnicah je poigraval nasmeh. Zraven nje je shel chlovek, ki so se mu na zalizkih srebrile vrbove machice. Shestintrideset let je nosil vojashko uniformo, vendar se ni vojskoval, niti enkrat ni ustrelil v zhivega chloveka, nikogar ni ubil ali ranil... Iz rushchine: Just Rugel Georgij Vitaljevich Semjonov (1931-92), ruski pisatelj. Lirichne chrtice in kratke zgodbe. Roman Hudichevo kolo, 1988. Lev Detela TRI ZVEZDE IX (Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)* Proti jutru, ko se oglasijo prvi petelini, zbledijo zvezde nad gorskimi pobochji v chuden nich. Za chrnimi drevesi se zasvetlika cerkev svetega Mihaela. Kmetje se prebujajo na stelji in slami iz slabih sanj, v katere so zvecher zarili svoje izmuchene kosti. Chasi so trdi in dezhela slepa za lepo in dobro. Svet je vedno bolj nevaren. Zhivljenje se drobi pod shkornji zheleznih mozh, ki prinashajo smrt. Ko si manejo od spanja krmezhljave ochi in si otresajo seno iz las in dolgih zamazanih rashevinastih jank, se od vsepovsod shiri nedolochen, vlazhen vonj po razpadanju in plesni. Na drevesu pred leseno, s slamo krito bajto she pochivajo vrane. Ob hlevu spijo, pogreznjeni v hladno sivino predjutra, utrujeni od tezhkega dela, ralo, vejalnik, cepec, stopa... Potem se nochno nebo nenadoma prelevi, kot da ga je presekala svetla sekira svita v nove razsezhnosti. Zgodnje jutro se zabliska na nenavaden nachin, s prvo svetlobo na vzhodu, in obglavi temo. Obzorje se prebarva z rezko bleshchavo, ki je ostra kot zobje vashkih psov. She pred dvema trenutkoma na hishnih pragih pred s slamo kritimi lesenimi kochami speche zhivali zajavkajo in se v lesku prvih sonchnih zharkov splazijo med jablane in travo zadaj za vasjo, pogreznjeno v trpka znamenja starih kmechkih bolechin. Uporna pushchavnika Bonifacij in Tomazh, ki sta pred leti pobegnila iz samostana in se skrivata po gozdovih kot divji zveri, sta to noch prespala kar pri kmetu Matiji in njegovi druzhini. V vasi sta na skrivaj priberachila nekaj malega za pod zob. Zdaj sedita v izbi pri mizi, za katero na tleh po steptani zemlji kokodakajo tri kure. Skupaj z rdechelichnim druzhinskim gospodarjem pijeta sladko, iz domachih jabolk skuhano zhganje. »Kaj bo?« reche kmet in chudno zastoka. »Njive so razmehchane. Kot mochvirje, polno vode. Lani je bila setev ob tem chasu zhe opravljena... Letos pa je vse zaman... Nich... In gospoda... Vedno huje pritiskajo na nas, uboge kmetiche... « Bonifacijev od zhganja rdeche zaripli obraz se jezno zabliska. »Ja, kaj bo, kmet!« zarohni. »Upor bo... Tako je to... V zhivljenju je treba za svobodo, resnico in pravico tudi kaj tvegati... Svobode ni brez poguma in boja... Punt bo... Punt za stare pravice... Kot tam med shvicarskimi hribi... « »Ja, zhe, zhe,« se upira kmet. »Samo s chim se naj borimo? Proti do zob oborozheni gospodi smo brez mochi... Vse nam vzamejo... She hchere in zhene, che so dovolj lepe za njihove postelje... « »Ne tarnaj toliko... Ravnaj se po Jezusu Kristusu, ki se ni oziral na glas mogochnikov in pismoukov... Zaupaj v bozhjo pomoch. Pa v svoj pogum in pamet... In koso in srp nabrusi... Potem bo vse drugache... Novi svet prihaja... « Zunaj, nad sivim gozdom, se oglasi kanja. Veter treska v kroshnje dreves. Prvi junci se zibajo po kolovozu. Zadaj, za skednjem, na tnalu lezhi okrvavljena sekira. Kri zaklanega ovna se je na hrastovem lesu posushila v trpek rdech cvet. Groza seva iz vsesploshne zhivljenjske zamrachenosti. *** Le zakaj je morala prezhlahtna gospa umreti, se vprasha pater Konrad, ko se sredi nochi prebudi iz nemirnega spanja. Strmi v temo, v leseni strop, bolshchi v tramovje nad seboj, po katerem shkrta chrv. Od zhalosti in groze se mu orosijo ochi. Tudi od obupa. Zlo gospoduje po svetu. Se zajeda v dushe ljudi. Ta noch, ki ga drzhi v precepu, je naravnost neizprosna. Smrt plemenite kneginje mu ne da miru. Tu nekaj ni v redu. Umor? Ki ga je zakrivil lahkozhivi grof Friderik? Zakaj Bog dopusti, da so taki ljudje na svetu? Ljudje brez vesti. Pokvarjenci z umazano dusho. Ljudje, ki mislijo, da jim je vse dovoljeno. Kako lahko postanesh tako podel? Tako nasilen, neprizanesljiv, krut? Da ubijesh lastno zheno? S tresocho roko si spolzi med lase in brado, ju hoche kar tako na silo, kdo ve zakaj, vendar najbrzh iz notranje stiske, prechesati in pokrtachiti. Sedech v popolni temi na postelji se pochuti kot Job, ki se prepira z Bogom. Le zakaj je tako, dobri Bog? Zakaj si ustvaril tak svet in take ljudP. Poshasti v chloveshkipodobi? Trpko zavzdihne. Ker se mu zazdi, da greshi v mislih... Saj bi moral vedeti, da ima Bog zhe prav... Ker je skrivnost. Ker nas preizkusha... Morda nam je nastavil past, da bi videl, ali se nam bo oglasila vest... A Bog pomagaj! Teh krivic in nasilja kljub temu ne more doumeti... Cheprav ve, da je Bog pach nedoumljiv in ima vedno prav... Zato je bolje, da sploh vech ne misli... Da moli, ponizhno vdan v usodo... Zatrepeta in se sunkovito vzdigne iz postelje... Ne! Ne more samo moliti... Res ne more... Odpusti mi, ljubi Bog! V ustih ima slab okus. Vest ga peche, ker se je dal zapeljati lepim grofovim besedam in je ostal na gradu v Krshkem, cheprav bi moral bolno gospo spremljati na njeni chudni poti na Hrvashko. Morda bi lahko preprechil najhujshe. Sklene, da bo prishel zadevi do dna. Zelo odlochno, toda previdno bo zachel zbirati podatke in raziskovati temno ozadje morebitnega zlochina. Ve, da dreza v srshenje gnezdo, vendar se nichesar vech ne boji. Za kneginjo je pripravljen tvegati tudi zhivljenje. Sklene, da se bo povezal z Elizabetinim sorodstvom na Ogrskem pa tudi z velikim grofom Hermanom, o katerem je preprichan, da dvomi o nedolzhnosti svojega sina. Na skrivaj se pripravlja na tezhavno potovanje k Frankopanom. *** Ko Friderik odpre vrata in zagleda Veroniko na stolu s pletenjem v roki, se zasmeje v nekakshni zadregi. »Usedi se sem k meni,« mu reche in ga zvezdavo pogleda. »Kje si bil?« Ni popolnoma preprichana, da ji je zvest, cheprav sta shele nekaj mesecev porochena in ima navado, da jo vsak vecher prime za roko in ji pripoveduje najlepshe pravljice. Tudi sedaj se skloni k svoji lepi zheni. Ko jo poljubi na lice, se ji zelenkaste ochi dvoumno zalesketajo. Obchuduje njene krasne svetle lase, ki so ji zdrseli chez ramena in hrbet, ko je narahlo uslochila vrat in ga pogledala. Zachuti jo popolnoma pri sebi, drazhestno dishecho po ljubezni in mlechnobeli polti mlade zhenske. »Samo nekaj chasa she potrpi,« ji reche. »Grad v Kochevju bo vsak chas dozidan. Do takrat pa ostaneva na Mehovem. V tem utrjenem skrivalishchu na vrhu skoraj nedostopnega hriba nad Podgradom nama nich ne morejo... Za svet sva ta chas le dva neumna zaljubljenca. Najina poroka je pravzaprav tajna. Oche ne sme zvedeti za vse to, ker bi podivjal.« »Saj je ne bova mogla prikriti... Vsa okolica naju ima na jeziku... Sluzhinchad bo vse izblebetala... « »Ne vedo natanchno, za kaj gre... Bo zhe kako.« »Res si lahkomiseln. Nisi previden.« »To bi lahko rekli tudi o tebi.« »Bojim se! Bojim se tvojega ocheta! Kako dolgo naj se skrivava?« »Bodi pametna in potrpi! Chakam na primeren trenutek, da vse razkrijem... Ko bo oche v tezhavah... Ranljiv... Takrat sporochim, da imam novo zheno, grofico in kneginjo Veroniko... « »Saj bo vsak chas zvedel tudi brez tega. Brez tebe... « »Prej, zhe pred poroko, bi morala misliti na posledice!« Skoraj prestrasheno ga pogleda. Njen zagrenjeni obraz ni v skladu z vitkim in milim telesom zdrave mlade zhenske, ki ga je skrila pod gladke in zgoraj zelo presojne tkanine. Friderik vidi, kako se zhenina obleka ob pasu in pod trebuhom ocharljivo svetlika v bledo rdechih svilnatih odtenkih. Zgoraj, pod tanchico v modri barvi, se ji za shiroko razprtim izrezom, iz katerega silita nastavka na pol razkritih prsi, pod mehkim blagom popolnoma nesramezhljivo rishejo vabljivi obrisi dolgih rozhnatih bradavic, nagajivo privzdignjenih iz obeh oblo razpotegnjenih kolobarjev. Spet ga popade chuden obchutek, da se ji ne more izogniti. Da jo mora ljubiti in spet ljubiti. Cheprav ga zasvojenost z Veroniko, ki ji je ochitno zapadel, lahko popolnoma stre in se bo zaradi vsega tega morda dokonchno pogubil, jo kljub temu mora ljubiti, ker chuti, da mu je tudi ona popolnoma zapadla in ne najde vech izhoda, kjer bi mu ushla na varno in v svobodo... Je kot zakleto... Kot v risu. Sta ujetnika samega sebe in ujetnika drug drugega... Ochitno ne moreta ubezhati samemu sebi pa tudi ne svoji skupni usodi, ki bo morda strashna zaradi ochetovega mashchevalnega sovrashtva. Najbolje bi bilo, da bi se odpovedala svoji zvezi in drug drugega izgubila izpred ochi, se zatekla k novim prijateljstvom in znanstvom... Zdaj pa, chetudi bi si morda pozhelela najti ljubimca za bezhni uzhitek, se vseeno vrachata kot zakleto v svojo nevarno skrivno skupnost, prisesana drug na drugega kot klopa... Nenadoma se pochuti kot prekleti izobchenec, ki ljubi, chesar ne bi smel ljubiti... Ki dela, chesar ne bi smel delati... Takoj zatem zachuti njen topli dih tik ob licu. Plavolaskino izzivalno krilo za trenutek zazhari tik ob njem v chudni lesketajochi se svetlobi, ki se preliva od svech in gorechih tresk ob steni na levi strani glavnega hodnika in pada na njuni postavi. »Postaven si,« zashepeta, ko se ga oprime. Chuti, kako mehke zhenske roke zdrsijo prek njegovega telesa, ko se skloni in jo poljubi. »Tako rada bi sedela tu ob tebi celo vechnost, Friderik. Samo za tebe. Ko bi le hotel.« Osramocheno zapre ochi. Prekleti oche! »Saj hochem!« reche in se je she bolj oprime. »Zakaj se morava skrivati pred svetom? Na krshkem gradu je bilo zanimivo in prijetno... Toda tu... V tej divjini... Grozno se dolgochasim... Zakaj javno ne razglasish, da sem tvoja nova zhena? Tvegati morava! Saj bodo zhe tako vse izvedeli!« »Pravkar sem ti povedal, zakaj. Dobro vesh, da zdaj ne morem... Pochakati morava na pravi trenutek! Paziti morava, da se nama kaj ne zgodi... Ocheta ne smeva razdrazhiti!« »In v Kochevju? Tam bo she bolj divje in samotno!« »A she bolj varno... In najin dom bo nov, velik. Samo za tebe sem ga sezidal, Veronika!« »Vse zhivljenje se ne moreva skrivati, Friderik!« »Ja, to je res!« Komaj chaka, da se preselita v Kochevje. Morda bosta v lepi novi stavbi, odmaknjeni med temne, skoraj nedostopne gozdove, imela mir pred nakanami mashchevalnega sveta. Njegova dolzhnost je, da Veroniko zashchiti in zavaruje. Iztegne roko in jo privije k sebi. Sunkovito ga poljubi na ustnice, na pol srechna, na pol obupana. Strese se, ker se mu zazdi, da jo je zlorabil, ko jo je sklenil porochiti. Zaboli ga, ker se zave, da je pravzaprav njegova zhrtev. Greshil sem, greshil, pomisli. Le zakaj ga je ta zhenska tako prevzela, da je izgubil razsodnost? Le zakaj sem bil tak bedak, da sem se z njo ozhenil..? In zdaj je prepozno! Zdaj sva izgubljena! Nesrechna srecha. Nevarna srecha. Obsedenost. Zavrti se mu pred ochmi, ko se trenutek za tem skusha v mislih reshiti iz stiske, ki si jo je nepremishljeno nakopal, na chudovite prsi Ane von Egkh. Vidi, kako jih, prijetno zalite, z drgetajochima, vznemirljivo nabreklima brstichema na razdrazhenem vrhu, med vrochekrvnim ljubljenjem vedno znova pozheljivo ulovi v svojo moshko pest. Nenavadno mochno zachuti strastno toploto in sladki vonj te zanj ne tako tuje zhenske, kot da bi bila tik ob njem, cheprav z roko spolzi na razburjeno utripajoche Veronikine prsi in jih privzdigne k ustnicam. Oh, ti sladki greh vseh zhenskih prsi sveta! Sladak kot razposajene dojke z zhivordechima vrshichkoma, ki se svetijo na zapeljivem telesu kontese Claudije Martesi, ko se mu predaja na habsburshki poroki. Toda zdaj je tu, priklenjen na Veroniko. To dekle z Desenic je njegova usoda. Tudi che pomisli na druge zhenske, ji ne more utechi. »Kajne, Friderik, na novem gradu nama bo lepo? Morda ti rodim junashke potomce, ti moj krasni mozh!« Vendar ni gotova, da je res, kar govori. Zakaj ni bila bolj previdna in ni poslushala svojega ocheta, ki jo je vedno svaril pred moshkimi in jo rotil, naj se spametuje? Naj se ne da zapeljati od pretiranih chustev in pozhelenja po vedno novih spolnih stikih z razlichnimi ljubimci. Naj se ne zapleta v nepotrebne strasti. Naj pazi nase. Na svoj ugled. Naj ne pleza previsoko. Naj ne sili med pokvarjeno glavno plemstvo. Naj ne dreza v srshenje gnezdo. Oche jo je dobro poznal. Vedel je za njene slabosti. Ni ga poslushala. Le zakaj se je podala v najvechje nevarnosti, v levji brlog grofov Celjskih? Zdrzne se, ko jo Friderik she bolj trdno prime za roko. »Ja, zdaj sva zares prava mozh in zhena, za vedno,« se zlazhe in jo vrochekrvno poljubi na njene tople vlazhne ustnice. Veronika neprijetno zatrepeta, ker se ji zazdi, da se je vrinilo nekaj tujega, zlaganega med njegove lepe besede. Zaboli jo, ker mu zaradi njegovih lahkomiselnosti ne more zaupati... Zmedeno zasuka glavo in se odmakne, kot se mu umika, ko se zagrenjeno in razocharano primakne k moshkim, ki si jo pozhelijo. Vrata v stransko sobo so le na pol priprta. Mladi mozh treshchi z razgretim obrazom naravnost pred velikega grofa, ki vznemirjeno stoji ob stranski lini, v shopu blede popoldanske svetlobe. Ob njem stoje tri ali shtiri moshke osebe v temnih oblekah, dva duhovnika in neki sodnik s svezhnjem papirjev v roki. »Njihova milost naj oprostijo!« »Ja, le kje smo? Kaj dela strazha? Kako si lahko dovoli udariti brez prijave v visoko sobo?« »Naj njihova milost ne zamerijo!« Herman nestrpno zasuka glavo. »Ali se je zgodilo kaj vazhnega?« »Ja, nekaj usodnega!« »Kaj?« Veliki grof dvigne ochi. Gleda v krepko postavo zadihanega mladenicha. Sel v zadregi povesi glavo. »Kako mu je ime?« »Bolfenk od Svetega krizha, ponizhno prosim njihovo milost!« »Govori torej!« »Njihova milost naj oprostijo, da prinasham tako hudo novico!« »Nich se ne boj! Navajen sem na vse slabo!« »Gre za plemenitega mladega gospoda, sina njegove milosti!« »Ja?« »Naj ne zamerijo, njihov plemeniti gospod sin... « »Kaj se je torej zgodilo s sinom?« »Rabies.« »Kaj!« »Huda bolezen in smrt. Bog naj se nas usmili v tej dolini solz!« »Kako je umrl?« Zakaj mu mora sel pripovedovati tako strashno zgodbo? Zakaj mu ni na tem svetu nich prihranjeno? Zakaj ga usoda tako hudo tepe? Je prevech greshil? Grof se opoteche k mizi in se sesede na najblizhji stol. »Pripoveduj!« zashepeta. *** «Dober mesec potem, ko ga je na lovu ugriznil razdrazhen pes, postane na vsem lepem izredno pobit. Kakor da leze vanj nekaj kot kacha. Nevarnost. Prisad. Sredi popoldneva ga obide nenavaden nemir. Nikjer nima obstanka. Pod vecher se splazi iz gradu. Svet nesramno zhari. Pljuska kot krvavordecha voda. Cheprav je lepa zvezdnata noch, ne vidi nichesar. Zasoplo divja skozi gozd. Se trese od napora. Se za trenutek sicer usede na shtor ob jasi, skusha uzhivati spokojno tishino. Ne ve, ali se trese od mraza ali od groze zaradi chudne napetosti globoko v glavi... Tipa skozi temo... Bezhi skozi listje in travo... Se opoteka pod debli... Se zaustavi ob pregazu. Drsi po dolcu med lubjem in chez strmal. Pade. Ne najde miru... Shele proti jutru pritava domov. Se zrushi na posteljo in nemirno zaspi. Nenavadna groza ga vrzhe iz spanja. Povsod same ose... Igle, nozhi, pasti... Brez besed zdivja na plan. Besni chez drn in strn. Nekaj pljuskne iz zraka, da ga prevech zaboli. Na parobku gozda se zrushi med praprot in trnje. Osa, nenasitna. Pljuska iz zraka in krichi. Skusha zaspati... Nekje hrestne borov storzh. Krvava voda. Ga prestrashi... Bolechina. Povsod pljuska. Bobni. Vstane in omotichno bezhi proti domu. Kache lazijo chez peshpot. Ga prebadajo s pogledi. Spet drsi skozi temo. Pada chez prshec. Se sesuva proti gradu. Jechi. Sluzhinchad se razburjeno umika pred njegovo grozovitostjo. Zahteva vrch vode. Osa curlja na tla. Ko hoche piti, ga zagrabi krch. Osa je ostra kot gad. Vrzhe se na posteljo in drgeta od bolechin. Ne more prenesti svetlobe. Gad prileze do vrat in na njegov vrat. Zahteva, da zatemnijo okna. V divji jezi zazhene stol proti steni, jo poshkoduje. Domachi in sluzhinchad se pred njegovim besom umikajo za zapahnjena vrata. Osa spet dezhuje na ose. Grozi, da bo pobil ves svet. Se ob tem onemoglo zrushi na tla. Gad sedi na stolu in vecherja obilno kosilo, kot da bi bil doma. Saj bo crknil od bolechin. Se v divji jezi peni kot obseden. Nezdrava slina mu teche chez brado, polzi na razgrete prsi in kaplja na tla... Obnemoglo oblezhi na sredi sobe. Ko se prebudi iz omedlevice, ga mori najhujsha zheja. Skloni se k vrchu z vodo. She preden ga nastavi na razpokane ustnice, ga vrzhe krch naravnost po tleh. Dvigne se s tal in skusha spet zbezhati. V gozd. Ves svet chudno zhari... Noche misliti, da je zhejen. Noche misliti na vodo, vendar mu zheja ne da miru. Se opoteka med temnozeleno praprotjo in debli stoletnih dreves. Se neprichakovano hitro znajde ob blizhnjem potoku, v katerem je zhe kot otrok lovil rake in ribe. Ko se skloni nad vodo, ga zagrabi nenavaden strah. Gosta slina mu vre iz na shiroko odprtih ust. Gad se mu smeji naravnost v odprta usta... V grozi se zaleti v blizhnji hrast. Se zagrize z vso silo v njegovo lubje. S krvavimi ustnicami besni chez pokrajino. Divja chez pregaz. Chez kamenje, pod zvezdnatimi hudourniki neba. Klecne od onemoglosti. Se spet zravna. Rohni in vpije na pomoch. Se mu zvrti v glavi. Moli, da bi nerazumljiva bolezen chimprej minila. V grozi zarenchi kot pes. Ose mu kapljajo na glavo in na vrat. Na trebuh. V zhelodec. Laja. Nenadoma ne vidi nichesar vech. Se vleche nazaj proti gradu. Se pred obzidjem zrushi na tla. Telo mu preseka nov krch. Ne more premakniti nog. Svet okrog njega gori z divjim, zelenkastim plamenom. Prevech grozne svetlobe! Na kastelanov ukaz se mu priblizha prestrashena sluzhinchad. Ga polozhi na nosilnico, odnese v grajske sobane. Zaradi muk popolnoma onemi. Rad bi prosil za pomoch, a ne more premakniti ustnic. Strezhnica in hlapci mu skushajo olajshati bolechine. Ga polozhijo na vishje blazine. Mu s suho krpo pokrijejo chelo. Sredi privida pristopi kacha, ga oblizne z jezikom po obrazu, kot njegov lovski pes. Nekje zarenchi smrt. Zdi se mu, da je sredi najhujshega boja. Nad glavo se mu zasveti sto mechev in sulic. Sanja, da se je popolnoma pooblachilo. Ko zagleda chrne oblake, se mu blede, da se je odprlo nebo. Gosti curki vode ga v ostrem krchu pritisnejo ob tla. Nevarnost ga hoche zadushiti, pomendrati, sploshchiti do nespoznavnosti. Gad, grad, brez oken in vrat... Skusha dvigniti glavo in uloviti sapo, vendar ga zalije neizprosna tema. Takoj pade v globoko nezavest, iz katere ne najde vech izhoda... « *** »Kaj?« Veliki grof Herman nejeverno, z bledim obrazom, bolshchi v mladega mozha v lovski obleki, ki mu je s poveshenimi ochmi in s tihim glasom ponizhno naznanil smrt najmlajshega sina. Samo na pol slishi, kar govorijo. Chemi v kotu ob mizi, pod oboki, ob nemem zidu. Hlipa... Grozna smrt... Ve, kaj je steklina, rabies. Pogubna bolezen brez primere. Le zakaj je Bog kaznoval najmlajshega - in ne Friderika, ki bi bozhji srd zares zasluzhil! Zakaj je unichil najmlajshega in najbolj nedolzhnega? Za izvedbo visokoletechih nachrtov mu zdaj preostaja le Friderikov edini she zhivechi mlajshi brat. Ve, da lahko postane le ta kot Herman III. naslednji vodja celjskega rodu. Vchasih, ponochi, prestrasheno dvigne glavo iz blazin. Se za trenutek ne more spomniti, da se nahaja na strmem mehovskem gradu. Se sploh ne more spomniti, kaj se je zgodilo. Se ne spomni, da je Veronika, skrivna soproga mladega celjskega grofa. Se ji zazdi, da plava v zharechi megli po velikem neprijetnem prostoru. Ne razume nichesar vech. Vendar se kljub bolechinam v glavi skusha zbrati. Se spomni na ogenj, ki ga je pravkar sanjala. Ki je izbruhnil v veliki temachni hishi brez oken in vrat. Kjer se ji je, ko je krichala na pomoch, nevarno priblizhal mozh v dolgi chrni suknji. Moshki, ki ga je sanjala zhe v jechi, v katero jo je bil pahnil stari grof. Moshki kot senca, brez pravega izraza, besen, kot grof Herman, ki jo je vrgel v jecho takoj, ko se je njegov sin v njo strastno zaljubil in se v prvih mesecih nove ljubezenske zveze dokonchno odvrnil od zhene Elizabete. Ko se je staremu grofu zazdelo, da gre Frideriku, znanemu zhenskarju, zares. Da Veroniko povzdiguje nad druge zhenske. Jo hoche imeti za vedno. Ko je tudi sama zachutila, da ga bo morda mogla porochiti, che umre Elizabeta... Da se bo tako rekoch chez noch dvignila iz svoje maloplemishke zagorske vashke skromnosti in postala slavna grofica Celjska... Je zdaj preplashena zaradi teh sanj, ki jih je spet sanjala, kot takrat v jechi? Toda kaj bo zdaj? Ko je Elizabeta mrtva, ona pa nova zakonska zhena mladega celjskega grofa? Kaj bo zdaj naredil stari grof? Zdaj, ko gre na nozh? Ko gre zares? Ko misli, da so ogrozhene njegove tri zlate zvezde. Celjske zvezde. Jo bo ponovno, zhe drugich, vrgel v jecho? Jo bodo obsodili kot charovnico? Zatrepeta od temnih slutenj. Z rokami tipa na drugo stran postelje. Skusha otipati obrise velikega postavnega moshkega, kateremu zdaj pripada. Kje je njen mozh? Skozi lino pod stropom polzi na posteljo rezka zelenkasta svetloba. Odsvit meseca in zvezd. Jo zaboli v srcu. Vidi, da je spet sama. Postelja na Friderikovi strani je mrzla. V sobi je kot v krsti. Pogresha mozhevo glasno nochno dihanje. Rada bi zaslishala shkripanje Friderikovih korakov po podu, toda Friderika ni nikjer. Cheprav sta shele osem mesecev porochena, ga je spet odneslo po opravkih. Ali pa k zhenskam. K lepi gospe von Egkh. Chustveni zhenski s famoznimi prsmi, kot ji je rekel. Ki ga neznansko privlachi. Ampak samo kot sladica. Ker ve, da je njegova zakonska zhena lepa Veronika. Toda saj nista vech otroka. Porochila sta se tudi zato, da skupaj kljubujeta starokopitnemu svetu. Che se zhe ne moreta lochiti. Saj smo posebni, vishji ljudje, ki si, stojechi visoko nad navadnimi smrtniki, sami krojimo zakone. Za nas veljajo posebna dolochila. Drugachna dolochila. Pa naj cerkvena gospoda, ki ves chas nechistuje in pije vino, ko pridiga vodo, reche, kar hoche. Bog nas je namrech ustvaril, da ljubimo. Ne more drugache. Najprej je mislil, da lahko zhivi samo z njo, Veroniko. Da jo lahko do smrti nezhno drzhi za roko. In da bo z njo umrl, ljubeznivo zdruzhen, v vechni zvestobi, ko bi napochila njuna zadnja ura, kot Filemon s svojo Baukis v grshki legendi. Pred tem bi se pobotal z velikim jeznim mozhem, svojim ochetom. Imel z Veroniko otroke. Nove celjske grofiche. Se boril za dedishchino. Hodil pridno na lov. Ali na krizharske vojne. Na starost modroval ob spisih slavnih rimskih pisateljev. Skrbel za dezhelo in podlozhnike. Dal cesarju in cerkvi, kar od njega zahtevata. A ne more. Zato je prav, da sta sicer trdno povezana in se ljubita, che jima to pozheli srce, a da hkrati poskrbita za lastne uzhitke, ki se jim kot pomembna chloveka ne bosta hotela odpovedati. Zato je njuna zveza kot utrdba sredi poniglavega in omejenega sveta, iz katerega si jemljeta vse tisto, kar jima je v prid... Veronika zarije glavo v blazine... Zakaj ga she ljubi? Ali ga res she ljubi? Kje je pravzaprav zdaj? Ali je odshel h kaki vashki deklini, ki mu jih vedno znova, kot ve, priskrbi oskrbnik za majhno nagrado. Potem noche vech biti nesrechna... Noche misliti na nevarnosti, ki se blizhajo. Na mashchevanje grofa Hermana. Raje misli na strastno ljubljenje s Friderikom v dneh, ko sta se spoznala. Se spomni na nasladno obchevanje z obristom Reixachom ob kopalni kadi... In na uzhitke z drugimi moshkimi. Na dvoumne nezhnosti, ki jih je dozhivela z Johano... Ve, da si jo mnogi pozhelijo takoj, ko jo zagledajo... Ker je v svojo srecho in hkrati nesrecho zelo privlachna... Privzdigne si nochno srajco in spolzi z roko chez po moshkem hrepeneche mlado telo. Si bozha mehki trebuh. Drsi s prsti proti vlazhnemu shopastemu puhu. Zapre ochi. Si zheli narediti lepo... Zaslishi na hodniku pritajene korake nochnega strazhnika. Se zdrzne. Ga naj pokliche v sobo? Tu, v postelji, ji je sami tako hladno. Zares potrebuje prijaznega chloveka, da jo pogreje... Oljenka meche temne sence chez leseno tramovje pod stropom. Razocharano vstane iz postelje, si ogrne plet in stopi proti oknu. Gleda v temo. *** Mali mozh, v temnozeleni obleki, z jeznimi ochmi podgane, vstane iz naslanjacha, zakoraka s kratkimi, sunkovitimi koraki po sobani. Pred zaveso iz rdechega zhameta se nenadoma sunkovito zaustavi. Dvigne glavo, bolshchi v rdecho barvo blaga, v pisane prapore in ostre meche, obeshene po belo prebarvanih stenah. Kot lovski pes, ki je zavohal plen, zija v rdeche blago s posebnim izrazom na obrazu, ki izrazha strah in zachudenje. Vsemu svetu je hotel samo dobro. In kaj je zahvala za njegova koristna dela in plemenita dejanja? Popolno nezadovoljstvo na levi in na desni, upori in vojne... Ja, svet je nesramen peskovnik, v katerem prepogosto teche kri. Jezno pogleda proti vitkemu mlademu moshkemu v chrni obleki, z obrezanim peresom v rokah, pokorno stojechemu pri visokem stojalu s pergamentom. »Tako ne gre,« zasika proti pisarju, ki mu gosje pero od razburjenja skorajda pade iz rok. »Konchno smo, to ve zhe celo sam papezh, najvechja krshchanska drzhava na svetu, mogochno kraljestvo od Schleswiga do vikinshke Islandije in Grönlandije. Ali ni to nich?« Mali mozh si pogladi navzgor zavihane brchice. Pogleda na oba temnorumeno bleshchecha podglezhnjaka iz najboljshega usnja, v katera je vtaknil suhe kruljave noge, in se bridko nasmehne. »Baroni zhe spet izzivajo,« ujedljivo reche. »Nekaj gnilega je v dezheli Danski.« »Kaj hochemo, velichanstvo,« reche pisar in povesi glavo. Kralj utrujeno zavzdihne. Vse te neposlushne danske fichfiriche bo pregnal iz njihovih gradov in v njih kot nove upravitelje kraljestva ustolichil svoje shtevilne pomorjanske bratrance, za katere ve, da so mu zvesti in pokorni. Dragoceni klobuk, polepshan s temnovijolichastim trakom in fazanovim peresom, ki mu hoche nenadoma zdrseti z glave, potisne naravnost na vrh gostih temnih las. Majhne ochi se zloveshche zasvetijo. »Pishi,« piskne z rezkim glasom. Pisar bojeche privzdigne pero, chaka, da se konchno oglasijo vzvishene besede presvetlega vladarja in troedinega kralja Danske, Shvedske in Norveshke Erika VII., na prostranem Shvedskem zapovedujochega pod imenom Erik XIII., po milosti bozhji imenovanega tudi Erik Ellekonge, vilinski kralj Norveshke. Od vseh osovrazheni kralj, cheprav blizhnji sorodnik cesarja Sigismunda, se hudobno nasmehne. Saj je rimskonemshki cesar po materi pravi Pomorjanec. Kot je to tudi on sam, kot sin pomorjanskega vojvode Vratislava VII. in njegove zhene Marije Mecklenburshke, vnukinje danskega kralja Valdemarja IV. Pisar spolzi s peresom v rokah proti stojalu. Prestrasheno chaka na prevzvishene ukaze kralja, imenovanega nesrecha vse Skandinavije. Ki pa so mu, nesposobnemu zoprniku, po smrti starega strica in norveshkega kralja Hakona, mozha njegove stare tete in danske kraljice Margarete, z dogovorom o vechni zvezi v shvedskem Kalmarju polozhili v narochje krone kar treh imenitnih dezhel. Erik mezhikajoche pogleda proti pisarju in ponosno dvigne glavo, kot da chuti, da bo s svojo knjigo predrugachil svet, mu na primeru danskih starozhitnosti pokazal, kako bi se moral vesti v blizhnji prihodnosti, che hoche, da bodo prijatelji. Tudi vojvodini Schleswig, proti kateri zhe vech let vodi neizprosno vojno, bo za vedno vtisnil danski pechat in tam z enim samim zamahom ukinil vse neprijetne nemshke zakone. S Sigismundom se bosta zhe nekako pobotala, ko ga obishche v Budi. Morda mu odstopi cesarsko grofijo Holstein, tako da bo meje Danske pochasi raztegnil kar na zahod in proti Franciji. Tudi zato pishe slavno zgodovinsko knjigo de origine gentis Danorum, o junashki preteklosti veleslavnega danskega rodu, ki bo kazhipot pravega vedenja in pravega pisanja in edino zvelichavni, za vse chase uradno dolocheni evropski chronicon chronicorum. Za vedno bo povishal starodavno Dansko, ki je, che verjamete ali ne, lux clarissima vatum, luch vseh pevcev, ki jo bodo, tako kot zdaj on, troedini kralj, s sklonjeno glavo pochastili na najbolj velichasten nachin. Zato bo jasno in odlochno zapisal, kar je treba zapisati, namrech da moramo slavo kraljevine Danske zares iz vsega srca ponizhno chastiti in ji v ta namen prinashati v dar vence in kadilo, ji postavljati oltarje v vechen spomin. Nekoliko se zaustavi. Ali je shel v zanosu predalech? Je morda prevech gostobeseden? Ne, ne! Ko gre za njegovo kraljestvo, je vse dovoljeno! Namrshi obrvi in z rezkim glasom zastoka proti pisarju, ki v potu svojega obraza mrzlichno hitro zapisuje pravkar izrechene kraljeve slavilne besede te colimus, tibi serta damus, tibi thura, tibi aras, et tibi rite sacrum semper dicemus honorem carminibus memores. Takoj zatem, ko se bo kralj umaknil v svoje zasebne prostore, jih bo na slavilnem papirju she povishal v najlepshi lepopis. Medtem kralj pogleda skozi okno, za katerim se nekaj prashno zasvetlika. Vidi nekakshne barve, pokrajino, tri drevesa, nad njimi sive oblake. Povesi glavo. Zamezhi. Ne vidi nichesar vech. Razmishlja. Pravzaprav je pesnishka muja vech kot koristna. Je tako rekoch nujnost. Ker bo slavna knjiga primeren vodich, smerokaz, navodilo za pravilno upravljanje sveta. Spet pogleda skozi okno. Bolshchi v medlo kopenhagensko bleshchavo, ki se svetlika brez prave barve chez ravno, pusto pokrajino. Vidi tri ali shtiri vojake, spodaj, pod gradom, v svechani rdechi opravi, z dvignjenimi helebardami. Zamahne z roko. Se utrujeno obrne k pisarju. Opazi njegov napeti pogled. Na kaj she chaka? *** Hrup, ki ga zaslishi iz spodnje kamrice za sluzhinchad, jo zares vznemiri. Zelo previdno se spusti kar v nochni srajci po vijugasto zavitem ozkem stopnishchu do temachnega hodnika, pripravljena na zoprna presenechenja. V strahu se zaustavi pred prostorom za nove mlade sluzhkinje, iz katerega prihaja chuden ropot in jok. Ko poshkili skozi na pol priprta vrata, ji zastane dih, ko ga v bledem siju iz leshcherbe zagleda na goli zhenski. Shele petnajstletno dekle, s katerega je jeznorito strgal vsa oblachila, jechi z razkrechenimi nogami pod Friderikovo razsrjeno moshkostjo. S shiroko razprtimi ochmi razburjeno opazuje, kako njen mozh v vedno bolj slepi strasti grabi po izbochenih jezhicah dekletovih drobnih belih dojk. Z usti se dotika obeh skoraj chrnih bradavic in zariplo hrope od napora. Rada bi zaprla ochi, da ne bi videla ogabnega prizora, ko Friderik svojo zhrtev potegne med svoja kolena in ji z obema rokama pridvigne ozko sloko zadnjico. Kot zakleta bolshchi v grozno dogajanje. Vidi, kako se dekle upira in prosi, naj odneha, vendar postaja grof she bolj nasilen. Rada bi zaprla ochi, vendar ne more odmakniti pogleda od Friderikove chvrste, z dlako porasle zadnjice, ki poskakuje po vitki, skoraj otroshki postavi. V njej se nenadoma prebudi chuden nemir. Cheprav se boji Friderikovega nasilja nad to ubogo zhensko, bi se rada she sama iz nerazumljivega razloga kar takoj predala svojemu divjemu mozhu. Nekako jezna je na Agato, ki sope in drhti pod posiljevalchevimi vedno hitrejshimi sunki. Ko dekle za trenutek zasuka obraz proti leshcherbi, vidi da ji je Friderik med grobimi naskoki ochitno preklal spodnjo ustnico, iz katere zdaj polzi drobna sraga zhe na pol strjene krvi. Vendar ne more zakrichati, naj neha. Nemo stoji v poltemi. Trese se od chudne, nenavadne napetosti. Skoraj ne slishi Agatinega hlipanja, ko se gol, z nochno haljo v levi roki, konchno dvigne od svoje zhrtve, ki z zaprtimi ochmi osramocheno oblezhi na slamnjachi in blazinah. Ko zagleda svojo zheno v nochni halji ob zidu pri vratih, mu zastane korak. Z roko si skusha zakriti razgaljeni trebuh in jezno prebledi. »Kaj delash tu? Ali ni chas za spanje?« razburjeno zamrmra. »In ti? Kaj te je zaneslo sem, v kamrico moje sluzhkinje?« »Saj vidish, kaj... Potrebno je bilo, da je dobila tisto, kar ji gre... Tako mlada... Pa sploh ni bila vech devica... « »Ah, tako!« »In kaj bo zdaj?« »Nich!« Chuti, kako hlipa. Z roko ji sezhe pod srajco in jo otipa pod trebuhom. »Saj si chisto mokra! Si uzhivala, kajne?« »Ah, daj mir!« »No, ne bodi huda!« »Che bosh spet delal kaj podobnega, potem samo skupaj z mano... Razumesh?« »Ja, oba skupaj... Da ne bosh prikrajshana... « Brez besed jo zasuka proti steni in ji z desnico razpre kolena. Ko ga zachuti med nogami, v nekakshni pokvarjeni strasti nemochno dopusti, da jo besno naskochi. Kakshen moshki! Mochan kot bik! Rezko zahrope in takoj za mozhem tudi sama dozhivi oster vrhunec sladkosti... Na cerkveni strehi sedijo vrane. Oblaki so trdni in veliki. Nepremichno stoje nad chrnim gozdom, kot da bi bili iz granita. Podobni so blizhnjim skalam v globeli. Zhupnik Janez sedi v zhupnishchu ob vrchu jabolchnika in premishljuje o Bogu in svetu. Ministranti se z zariplimi lici podijo za vechjo leseno hisho, skachejo chez blatni potok in chakajo, da jih gospod zhupnik pokliche k sebi v toplo izbo. Smrt je vsepovsod prisotna. Zhupnik je na predpomlad pokopal zhe shest starcev in stark. Zaradi spora s sinom se je eden od teh nesrechnikov obesil kar na podstreshju. Najbolj zhalostno pa je, da se je na skrivnem lovu, saj je grof izrecno prepovedal ubijanje divjadi, smrtno ponesrechil mlajshi moshki in popolnoma neprichakovano zapustil zheno s shestimi mladoletnimi otroki. Je kot ob koncu sveta. Podgane in mishi glodajo po zadnjih zalogah zrnja v starih skrinjah na podstreshju. V zhupnikovi glavi je prepolno zhalostnih misli. Zaskrbljeno zre skozi lino proti parobku gozda, v katerem domachi lovci pravkar s sekirami ubijajo polhe in podlasice. Da ja ne bi prishlo gospodu grofu na ushesa! Boji se za te svoje izgubljene dushe, ki nimajo kaj dosti vech sreche kot divje zveri v gozdu! V duplu blizhnjega drevesa se je potuhnil roj srshenov. Zhupnik loka jabolchnik v dolgih strastnih pozhirkih. Misli na mezhnarjevo zheno v shiroki beli obleki, ki mu je v edino tolazhbo na tem bednem svetu. Zhe ponochi je sanjal o njej, kako jo je po dolgem chasu spet dobil v posteljo in ljubil z divjim, strastnim obupom. Spet dvigne vrch in tezhko zavzdihne. Ne more pregnati trpkih misli iz svoje uboge dushe! Prevech hudega je na svetu! Ve, da se smrt v starih kmechkih izbah zhe dneve poprej napoveduje s sladkobnim vonjem. She veter ne da miru, saj se zachenja zaganjati v prochelja vashkih koch, ki jih je ostri chas neusmiljeno zapredel v sive pajchevine iz megle in obupa. Nikomur ne bo prizaneseno! *** Shele pet tednov se z mozhem nahajata na pravkar zgrajenem gradu pri Kochevju. Vse je tako novo. Vedro, veselo. Lepo. Noro. Skoraj popolnoma je pozabila na nevshechnosti, ki jima grozijo, che se veliki grof Herman ne bo pomiril. Zdaj, ko sta dobila visoki obisk in jo je Friderik slavnemu gostu prvich predstavil kot svojo novo zheno, se kljub nevarnosti, da se bo novica zvedela po vsej dezheli, nekoliko umiri. Friderikov mladi prijatelj Orlando de Campoamore jo je namrech popolnoma razorozhil s svojo izzivalno pojavo. Ko ji je mozh zjutraj omenil, da je Italijan pravi mojster v umetnosti ljubljenja, resnichen svobodnjak, ki ne pozna meje in mere, in zato popolnoma drugachen od kmetavzarjev in gorjancev tu v zaprashenih zakotjih, je zmedeno dvignila glavo. Kar zardela je, ko ji je namignil, da se lahko pri njem veliko nauchi, saj, kot govorijo, najbolje ve, kako se zhenskam strezhe, da so zadovoljne. »Kaj nisi nich ljubosumen, da bi to njegovo umetnost preizkusila?« ga je oshvrknila z navidez jeznim pogledom in se igrivo zasmejala. »Saj jo bova preizkusila, Veronika. Vsak na svojem... Ti pri mojem prijatelju, jaz pri njegovi zheni, ki pozna tisoch vragolij! Tam na jugu in zahodu so zhenske v teh zadevah zhe bolj izkushene... In svobodne... « »Jaz pa ti nisem dovolj, kajne, Friderik? Le kakshno zheno hochesh imeti?« ga je skoraj jezno zavrnila.. »Ti zhe... Ne pa jaz... Vedno znova moram v sholo ljubezni... « »A tako je to, ti veseljak,« je rekla in resnobno obmolchala. Zdaj, ko zagleda Italijana tik pred seboj, ji zastane dih. Zhivljenje je tako svojevrstno! S Friderikom morata vendar svobodno zazhiveti, kot sta se dogovorila! Nejevoljno opazuje, kako njen mozh pred kosilom prevech buchno odvrzhe svojo, po ogrski navadi z zlatimi in srebrnimi vrvicami preprezheno tezhko suknjo skupaj s pokrivalom, obshitim z dragoceno hermelinjo kozho, kar nekam proti sluzhinchadi za mizo. Kako drugachen, mozhato uglajen se ji zazdi njegov italijanski tovarish z bojnega pohoda proti cheshkim husitom, ki se mudi med potjo v Budo na njunem novem kochevskem gradu. Chokat Italijan z mochnim bikovskim tilnikom in izzivalnimi ochmi izzhareva moshko moch. Neverjeten chlovek, v rdechem zhametu po francoski shegi. Na skrivaj ga opazuje, ko se preudarno nasloni ob hrastovo mizo in chaka, da prisede she njegova zhena, majhna, prikupno razpolozhena chrnolaska z vrochichnimi ochmi. Zazdi se ji, da se dobro ujemata kot zakonski par predvsem pri vseh nesramnih vragolijah, ki jih povzrochata shirom po svetu, kot je namignil Friderik. Vitezovi zheni nekoliko zavida chudovito obleko, ki ne zakrije bujnosti njenega telesa, temvech na prijeten nachin she poudari izzivalno polnost mlade Francozinje. Z dolgo vijolichasto vlechko, ki ji pada kot zhivahen slap chez morda nekoliko premochne boke in stegna, prinasha v grad napet nemir. She bolj obchudovanja vreden je umetelno obshiti zlati trak, ki se bliska iz gostih temnih las te samosvoje zhenske, o kateri ji je Friderik zjutraj navdusheno pripovedoval, da si rada vzame vse, kar ji srce pozheli. Vendar pa se sama tudi ob tej zheni drugega jasno zaveda svoje izbrane lepote, ki dalech prekasha sicer za vsakega zdravega moshkega vznemirljive chare Francozinje. Ljubka in preprosta, a nad prsmi precej prostodushno odprta rozhnata obleka, ki si jo je oblekla zhe dopoldne, she samo stopnjuje njeno naravno ocharljivost. Samo za trenutek zadrgeta v neprijetni ljubosumnosti, ko Friderikov pogled prevech pohlepno preleti zanimive obrise tujkinega telesa in se radozhivo zaustavi na njenih prijetnih oblinah. Pod lesketajochimi se kosi obleke iz svile in zhameta se bochijo obrisi tezhkih, zajetnih dojk, she bolj pa izziva moshki pogled zapeljivo napeta in razkoshno shiroka zadnjica, s katero zna Francozinja ochitno mojstrsko potresati, pozibavati in zapeljevati. Velika miza se ne shibi le pod gorami pechenega mesa, temvech se trese tudi pod tezhkimi kupi drugih dobrot. Skupaj z razvnetimi jedci in jedkami uzhivashko stoka pod bokali izbranih pijach in velikimi vrchi najboljshe medice, ki bi ogrela celo najbolj krhke kosti. Veronika spet radovedno oshvrkne chrnolaso zheno mladega grofa. Ochitno je prava zapeljivka, saj se je zhe primaknila tik do Friderika in mu nekaj zanimivega shepeta v uho. Zato she sama izzivalno dvigne glavo in se zelenkasto predrzno zazre v temne ochi italijanskega viteza, pred katerega so pravkar postavili bokal medice in krozhnik medenjakov. »To je bolj hrana za otroke, in za zhenske... « se zasmeje grof Orlando de Campoamore in zamahne z roko. »Vem, da bo prijala moji Heloisi. Meni pa je ljubshe Friderikovo imenitno vino!« Friderik natakne na nozh velik kos belega, lepo pechenega mesa in ga pomoli pred Italijana. »To ti bo bolj teknilo!« reche in mu pomezhikne z ochmi. »Je dobro za moch!« »Ali bosh spet moral v boj s Sigismundom?« zarogovili italijanski vitez, kot da je preslishal prijateljevo razlago, in ga nekoliko oshabno oshvrkne z izzzivalnim pogledom. »Saj res, in vi mladi mozh?« reche Veronika in dvigne chasho. »Se ne boste borili? Na vashe zdravje, grof! Na vasho moshko moch!« Orlando se rezko zasmeje in spet dvigne glavo, kot da ni slishal njemu namenjene Veronikine zdravljice. Zhena celjskega grofa jezno povesi ochi. »Ah, te vojske! Prevech stanejo! Spet moramo zbirati denar za obrambo!« reche Friderik proti Francozinji in se izzivalno nasmehne. »Sam bolj ljubim nezhne stvari.« Chrnolaska, prepojena z veseljem presherne gostije, se ob teh besedah she bolj primakne k svojemu sogovorniku. »Kakshen zlat revezh so njihova milost,« zagostoli bolj z ochmi kot z ustnicami. »Le kaj mislite... « reche Friderik. »A ne pustim, da bi se habsburshki dezhelni lopovi popolnoma prisesali na mojo moshnjo!« »Ah, grof«, reche grofica Campoamore. »Vse na tem svetu ima svojo ceno! Vojske... Pa tudi ljubezen!« »Ja, ali radi ljubite?« Francozinja ga dvoumno oshvrkne s pogledom in zashepeta: »Kakor se vzame. Che je v blizhini kak prijeten vitez.« »Plemenita gospa, tukaj sva kar dva, ki obchudujeta lepe zhenske... Take, na katerih je vse vredno pohvale... Roke, glas, ocharljiva zunanjost... Toda moram obmolkniti, da ne povem ob tako krasni sosedi she chesa bolj predrznega... « »Gospod grof,« se zasmeje Francozinja. »Saj pretiravate... « »Ne, nikakor ne! Kako naj lazhem ob tolikih ocharljivostih!« zarogovili Friderik. »V vashih ocheh berem, da ste nekaj posebnega. Taka lepota mora biti nagrajena!« »Vi zapeljivec,« zavreshchi Francozinja in se she bolj zasmeje. »Sicer pa pravijo, da je drznim vitezom dano, da si utrgajo celo rozho, ki raste na najbolj strmem in najbolj nedostopnem kraju, da bi jo prinesli svoji gospe.« Friderik jo pogleda z obchudovanjem. Kako uglajena zhenska! V primeri z njo je Veronika pravzaprav navadna kmetica! Ah, ja! In za namechek prihaja, kot pravijo, iz najboljshe druzhine. Potomka slavnega grofa iz Poitouja, trinajstega vojvode Akvitanije, celo daljna sorodnica Viljema Raymonda Montcada, marshala nesrechnega grofa Raymonda Berenguerja iz Barcelone. Nenavadna svetovljanska Francozinja, po izvoru pravzaprav Okcitanka. »Jaz vidim le eno samo rozho, tisto, ki raste tu ob meni!« zashepeta in se ji nagajivo nasmehne. »Potem jo poskusite utrgati... Zdaj je chas, da ujamete srecho!« - Ah, te razposajene Francozinje, pomisli na tihem. - V nesrechni dezheli, ki ji navidezno vlada prismuknjeni stari kralj Karel VI. Kar na vsem lepem se mu je zmeshalo, da sploh ni vech prepoznal svoje zhene... - Kaj delate z menoj? Takoj opustite te nechedne ljubeznivosti, je zarjul nekega jutra, ko je zagledal kraljico ob sebi v postelji. Zapodil jo je iz zakonske spalnice in postal popolnoma nemogoch. Razen najbolj zvestih sluzhabnikov so mu vsi pobegnili iz gradu. Shest mesecev ni hotel zamenjati obleke, ki mu je zachela razpadati kar na telesu. Na nasvet shkofa ga je moralo kar shest sluzhabnikov ukrotiti, preden so ga lahko slekli in spravili v kopalno kad. Cheprav je bil sprva grozovit, se je s chasom nekoliko umiril... Zdaj sedi dobrodushno po ves dan ob odprtem ognju sredi velike grajske sobane in si v shkafu namaka noge. Kakshna nesrecha! Prava zmeda po celem kraljestvu. In za namechek se je novi angleshki kralj Henrik proglasil kar za francoskega kralja in z vojsko udaril v ubogo dezhelo. Ki pa se, kolikor je mogoche, pogumno brani. Nekateri vojvode in shkofje so se zbrali k odlochnemu odporu. Sodeluje vse ljudstvo... Kmetje... Otroci... Zelo pogumno celo zhenske... »Ja, to novo gospodarstvo«, nenadoma reche Italijan, kot da hoche napeljati pogovor na zelo resne stvari, cheprav misli le na to, kako bi Friderikovo zheno, podobno kot celjski prijatelj njegovo Heloiso, chimprej zapeljal in dobil v posteljo, pa chetudi samo za eno noch. Saj je ves svet ena sama nesrecha... Navaden drek.... Razen veselih zhensk... V resnici ne verjame ne v ljubezen in ne v zvestobo. Prava ljubezen na tem krvavem svetu ni mogocha. Pomembni so le uzhitki. Tudi zdaj si jih bo v tej umazaniji, imenovani zhivljenje, privoshchil. Neumna Friderikova svetlolaska je vredna, da jo sleche do zadnjega in izpije do obisti. »Ta denar, gospoda, ta denar!« reche Veronika. »Ta ni delo vsemogochnega Boga!« »Tako je, lepa gospa,« reche Italijan. «Denar je, kot pravijo, od hudicha!« »Saj, zato je tudi v rokah nechistih Zhidov!« reche grofica Campoamore. »No, dokler mi pomagajo iz stiske in mi ga na veliko posojajo, jih pustim pri miru!« reche Friderik skoraj jezno. »Toda na obresti, vasha milost. To je proti bozhjim postavam!« »Ja, saj prav za to gre. Toda denar je zhal zdaj sveta vladar. Zhe Rimljani so vedeli, da denar ne smrdi. Sicer pa sem nekaj slishal, da hoche moj oche Herman te nepridiprave za vedno izgnati iz celjske dezhele!« »No, kakrshenkoli je ta vash starec... V tem ima gotovo prav!« reche Francozinja. Grof Campoamore medtem zre v chaso pred seboj in pochasi srka rdeche vino. Po glavi se mu pode predrzne misli. Chuti, da ga Veronika spet radovedno opazuje. Zdaj je prilozhnost za pustolovshchino, she posebej, ker se Friderik kar prevech zanima za njegovo Heloiso. Saj je zhivljenje zgolj velika zabava, preden sledi trpka smrt. Ob tej tezhki misli s svojo krepko roko zadene ob Veronikino nezhno roko in jo narahlo pobozha. Chuti, kako Friderikova zhena razburjeno povesi ochi. Ali si sme dovoliti she vech? Na skrivaj poshkili k Frideriku in se pomiri, ko vidi, da ga njegovo pochetje sploh ne zanima. Pravkar je namrech poredno hihitajocho se Heloiso objel kar okoli pasu in jo pozheljivo stiska k sebi. Mladi vitez se zave, da mu je Friderik dal prosto pot. Zato z roko ponovno zdrkne pod mizni rob in se narahlo dotakne vabljivo okroglega Veronikinega kolena. Ko zachne risati s sredincem leve roke na toplo, mehko kozho Friderikove zhene kratke, a vznemirljivo ostre cvetlichne kroge, zachuti, kako meso mlade zhenske zatrepeta pod njegovimi prsti. »Tako mi je, kot da vas poznam zhe od nekdaj,« reche in se skloni proti njenim ustnicam, kot da jo hoche poljubiti. »Kot da sem vedno chakal samo na vas.« V Veroniki napetost vidno narase. Frideriku je hotela biti dobra zhena, che bi bil tak tudi on... Che, che... Prevech nezvest ji je... Zato se je odlochila za svobodo. Kot celjska grofica si bo dovolila vse tisto, kar je za navadne ljudi prepovedano... Hoche mu biti chim bolj nezvesta. A z njim v tej nezvestobi vzajemno povezana. Kot sta se dogovorila. Zato je zdaj chas, da zachne z igricami. S svobodnimi igricami. Nevarnimi igrami? Vedno mochneje chuti Italijanovo roko na svojem telesu. Prevzame jo obchutek blazhenega prichakovanja. Ve, da hoche v tem zhivljenjskem dolgochasju in razocharanju spet nekaj dozhiveti. Kljub temu igra zvestobo do groba. Se skoraj nejevoljno dotakne Orlandove vrochekrvne dlani in jo odrine od kolena. Campoamore dvigne chasho in pije, kot da se ni nich zgodilo. Obrne se proti Frideriku in pristavi, da je bil vcherajshnji lov vsaj tako obilen kot to slavnostno kosilo. Se smeji. Vendar mu roka spet zdrsi prek Veronikinih ljubkih kolen. Ker zheli na poseben nachin ukrotiti in zadovoljiti to mlado zhensko, da bo vedela, kdo so Benechani. Med vsesploshnim Friderikovim modrovanjem o jazbecih in medvedih na rahlo privzdigne Veronikino oblachilo iz tezhke rozhnate svile in ga previdno potisne navzgor. »Ne delajte tega,« zashepeta lepotica iz Desenic, vendar pusti predrzni roki prosto pot. »Prevech vas cenim, gospa, zato ne morem zatajiti svojega chustva!« jeclja, ko z dlanjo pozheljivo drsi chez toplo kozho mlade zhenske. Friderikovo zheno prevzame nenavadno, napeto razpolozhenje. Ker postaja mladi Campoamore vedno bolj nepopustljiv, se na pol zmedeno nagne proti njegovemu razgretemu obrazu. »Kako ste poredni!« »Veronika, vi ste moja usoda!« »Kaj ni kosilo zares odlichno?« zacinglja z nedolzhnim glasom, kot da ne ve, kaj se dogaja. »Upam, da vsem dobro tekne! Za navrh pa smo pripravili she posebne domache slashchice!« Ochi se ji razburjeno zaiskrijo, ker se Orlandovi prsti medtem nenavadno hitro pomaknejo radozhivo navzgor... Neprevidno navzgor... Ne more preprechiti nekakshnega notranjega sladostrastja, ki jo zachne oblivati po vsem telesu... A se she pravochasno, preden lahko Italijanovi prsti dosezhejo strastno zazheleni cilj, kruto zravna in vitezovo roko na videz nejevoljno odrine s svojega telesa. »Dopustite, da sama dolochim, kdaj in kako... Zvecher naprej,« zashepeta in ga izzivalno pogleda. Ponochi bo imel prilozhnost, da pokazhe, kaj zna. Ponochi se hoche telesno in dushno s tem chlovekom izgubiti na najvishjem vrhu strasti. Hoche dozhiveti skrajno ljubljenje, ki te hkrati dvigne in pogubi. Pokazala mu bo, kako ljubi strastna zagorska lepotica in preshushtna mlada celjska grofica, ko vech ne pozna nobene meje, ki bi lahko bila ovira za najbolj vroche zblizhanje... *** Zrak poka od zloveshchih napetosti. Nebo je prepredeno s temnimi oblaki. Nekaj leti po zraku. Golo. Na metli. Ni luchi, ki bi razsvetlila bivanje. Odposlanci pekla prezhijo noch in dan na shibke in neodlochne, da jih pahnejo v zhrelo vechnega ognja. Na zemlji in na nebu je na tisoche nevidnih znamenj in zloveshchih pasti, ki se v uri preizkushnje zasvetlikajo kot ognjeni petelin na gorechi hishi, da bi zapeljali izgubljene popotnike v mochvirja in brezna. Hudi duh nas stalno preizkusha. Kako naj se reshimo, kako naj zbezhimo iz teh nevarnih pasti, ki so nam jih nastavili zloveshchi odposlanci samega hudicha? *** Med prijetno zabavo ob kolachih in zmernih pozhirkih z medom poplemenitenega vina si popoldanske ure lepshajo s kratkochasnimi igrami s kockami in kroglicami ter sladkajo s poljubi in prijetnimi ljubeznivostmi. Orlando si je neugnano Friderikovo zheno posadil na kolena, kot da bi pod opojno tezho njenega zapeljivega telesa zhe hotel slaviti svojo, za blizhnjo noch prihranjeno ljubezensko zmago. Celjski grof se je z razgretim obrazom usedel k lahkozhivi Heloisi in jo ljubeznivo pritegnil k sebi. Med vznemirljivimi navzkrizhnimi poljubi in dotiki skushata poslushati zabavno in pohujshljivo ljubezensko zgodbo, ki jo italijanski vitez pripoveduje s poudarjenim uzhitkom, medtem ko mu poredna roka spet polzi chez Veronikina ljubka stegna. »Potrpimo torej tudi mi sami, nesrechni ljubimci, kot je potrpel sam bog Mars, ko se je brezumno zaljubil v Venero in se iz strashnega vojshchaka spremenil v ponizhnega zaljubljenca,« reche Italijan. »Prekrasna boginja, ki je sicer pripadala bogu ognja Vulkanu, je bila, kot najini lepi dami, mehkega srca, cheprav je po njej hrepenechega, na kolenih v prahu pred njeno bozhansko podobo stokajochega nebeshkega nesrechnika pustila kar predolgo chakati in moledovati... A je medtem, ko ga je s hudomushnim pogledom merila od nog od glave, zachela zanichujoche pripovedovati o napakah svojega shepajochega vulkanskega moshkega. Na ta nachin je prilivala olje na ogenj Marsovega hrepenenja, dokler se ni zgodilo neizbezhno. In cheprav jima je Vulkan nastavil skrivne mrezhe in ju med njuno razbrzdano spolno igro ujel v past, da bi ju osramotil, je s tem she bolj razvnel njuno ljubezen, ki sta jo odtlej opravljala kar javno, vsem bogovom na ocheh... Toda, dragi gospe lepotici z zhametnima glasoma, s preshernim leskom zapeljivih pogledov, kdaj se bosta tudi vidve usmilili naju nesrechnikov, ki umirava od vrochega hrepenenja po vajinih skrivnih lepotah? Kdaj se bosta pokazali kot novodobni Veneri najinim po vsem lepem hrepenechim ochem?« Ob teh vedno bolj strastno izgovorjenih besedah, ki povzrochijo pri vseh navzochih poredno zatishan smeh, zdrsi z ustnicami chez gornji del bele, chipkasto nazobchane obloge nad Veronikinim oprsjem in jo ljubeznivo privzdigne. Svojo izvoljenko za eno noch zachne vrochekrvno poljubljati na napeto toplo kozho, ki se zapeljivo bochi izpod shelestechega blaga. Medtem ko razigrana Heloisa posadi na Friderikovo glavo regratov venec, ki ga je sama spletla iz pred tem na vrtu nabranega cvetja, prinesejo sluzhabniki iz shramb v spodnjem delu gradu nov vrch sladke medice. Mladi celjski grof odpre staro skrinjo. Zagrabi za pishchal. Odvrzhe haljo. Hoche biti nagajivi favn, divji starogrshki satir. Stoji v vsej svoji moshki lepoti pred obema boginjama. Zaigra razdrazheno melodijo. Pomezhikne obema pastiricama, naj zaplesheta. Heloisa zhivahno poskochi, si razpne gornji del oblachila. Se zavrti proti Veroniki. Friderik za trenutek odlozhi pishchal. Si z vidnim pozhelenjem radovedno ogleduje Heloisine tezhke, izzivalno shiroke, zaradi obsega nekoliko na levo in desno navzdol viseche prsi. »Obrnite se na drugo stran! Ja, zares prava boginja! In desno stegno she nekoliko vishe!« Ploskne z rokama, poskochi od veselja. »Zavrtite se s pochasnimi gibi! Premishljeno! Da pridejo do izraza vsi ocharljivi deli vashega telesa!« Francozinja se glasno zasmeji in privzdigne spodnji del oblachila. »Zdaj pa nekoliko hitreje!« reche grof in spet pristavi pishchal k ustnicam. Veroniki se kot kraljevski Veneri zaiskrijo bozhansko zelenkaste ochi, ko objame Francozinjo tik nad njeno vrochekrvno razgreto zadnjico. Zhenski se tesno objeti zibljeta v radozhivem razpolozhenju. Satirova igra je vedno bolj hitra in razburljiva. Ko postane ples posebno nemiren, Friderik samovoljno dvigne glavo in preneha igrati. Zhenski se kot odsekano ustavita sredi rajanja. Orlando se ljubeznivo prikloni pred obema boginjama in poklekne pred svojo divje zadihano izbranko. Ko ga Veronika vznemirjeno pogleda, jo poljubi nad razgaljena kolena... *** Chrne strele preparajo nebo. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Kazhe, da se dogaja konec sveta. Nobena zvezda ne posije skozi mrak. Dushe ljudi so vedno bolj chrne. Njihova strast je chrna, njihova kri je temnejsha od chrne vode. Vse je chrno. Povsod prshi chrn dezh. Kaj vas ni strah, izprijenci? Ali ne vidite, da je zrak, ki ga dihate, popolnoma chrn? Ali ne vidite, da so vashe dushe zhe napolnjene z besom zloveshchih demonov in vechno prekletih? Hudi duh nas stalno preizkusha. *** Zvecher, po dolgotrajnem popoldanskem ljubimkanju, zhe kar precej vinjeni, odslovijo sluzhinchad in se odpravijo v skupni privatissimum za zapahnjenimi vrati. V pijani razgretosti so zhe popoldne odvrgli skoraj vsak sram. Pred zaupnim zblizhanjem z novimi ljubimci obstojijo goli vsak ob svojem zakonskem tovarishu. V znamenje prijateljstva in sprave se smeje objamejo in pomeshano vsak z vsakim in vsako poljubijo. Nenavadno hitro se znajdejo na veliki postelji za izbrane goste pod visokimi baldahini iz rjavega brokata in med prechnimi pregradami z rumenimi in rdechimi zavesami, obdani z mehkimi rjuhami, blazinami in stojali, na katerih stojijo ob razlichnih ruticah in prtichih za brisanje polite pijache in pa tudi telesnega znoja vrchi dobrega vina ter na srebrnih pladnjih pechene pishke in izbrani kosi gnjati za dobro voljo in potrebno moch. Nekoliko v zadregi se med lokanjem vina spogledujejo drug z drugim, pripravljeni na dolgo, izdatno in posebno ljubljenje na navzkrizhni nachin. Veronika zardi od strasti, ko si jo Orlando ljubeznivo posadi na blazine in jo poljubi na razprte ustnice. »Ali veste,« nezhno dahne in jo nalahno pogladi chez zhe rahlo razdrazheni vrshichek prijetno disheche dojke, »da sta v vsakem chloveku dve resnici..? Oblechen pravzaprav nosi masko, se spreneveda... Ko je slechen, se pojavi njegova prava resnica... Prikazhe se njegov pravi znachaj... Spet postane enak Adamu in Evi ... Kot da bi bil v raju. Shele ko se nato spoji z ljubimcem, dozhivi zhivljenje na stopnjevano usoden nachin... « »Ah, kaj pravite,« se Friderikova zhena predrzno zasmeje. Ko se radovedno skloni k Orlandovemu trebuhu, pa ji skoraj zastane dih. S pogledom prestrasheno zdrsi proti temni goshchavi med Italijanovimi nogami, iz katere vstaja v svitu oljenk v stenskih nishah Orlandov kot kolos veliki ud. »Kakshni ste! Kar bojim se vas! Bodite, prosim, nezhni!« »Zelo prijetno vam bo,« se zasmeje Heloisin soprog in z ustnicami radozhivo spolzi chez hrushkasto napete obline Veronikinih mlechnobelih prsi. »Ja, poljubite jih povsod, ja, zgoraj, a she bolj mochno tu, ja, pod bradavico,« zastoka in se ga hlastno oprime. »Prekrasna vila me je konchno uslishala!« navdusheno vzklikne Campoamore, ko jo med strastnim poljubljanjem navzgor obrnjene leve dojke poredno pobozha po svetlem puhu pod trebuhom. Na drugi strani postelje se izza na pol razprtih zaves ob teh besedah svojega mozha posmehljivo zasmeji bohotna Heloisa in si z razprtimi dlanmi nagajivo privzdigne ponosne prsi. »Poglejte she te! Ali niso lepe!« Celjskemu grofu se zazdi, da je obdan z dvema gracijama, dvema boginjama. S pogledom preleti zhlahtno goloto svoje mlade zhene, ki se je pravkar z navzdol bingljajochima prsnima konicama sklonila chez italijanskega viteza, da bi ga zachela ljubkovati. Krasna zhenska, toda to noch vech ali manj za drugega! Lepa kot dragocena amfora. Vendar ga ta trenutek mnogo bolj zanima Orlandova polnokrvna soproga, chez prsi, boke in trebuh presherno zalita kot okrogla okcitanska majolika, do vrha napolnjena z zheljo po ljubezni. Njene shiroke noge in mochna zadnjica ga pritegujejo z nerazumljivo mochjo. Zravnano, z dlanmi oprtimi ob boke, se vzpne pred Francozinjo, ki z naslado spreleti krepko postavo lepega moshkega. Friderik zachuti napetost v stegenskih mishicah, ko ju Heloisa zagrne z glavnim zastorom, visechim na prechki chez sredo postelje, in se spusti pred njim v pochep. Polna zadnjica ji pozheljivo zadrgeta, ko z roko spolzi chez grofov sloki, z dlako porasli trebuh, in njegovo trmoglavo in vedno bolj izzivalno moshkost ujame v usta. Potem se za trenutek ustavi in ga pogleda naravnost v ochi. »Moja prijateljica, rdechelasa kontesa Claudia Martesi, ki jo dobro poznate od nog do glave, mi je veliko pripovedovala o vas. Govorila mi je o veseli zabavi na poroki pri Habsburgu!« Celjski grof presenecheno zardi. »Kaj je rekla?« se mu zatrese glas. »Da ste bili she bolj nagajivi kot razposajeni junaki v slavnih povestih njenega pradeda Giouana Bocchaccia,« se poredno zasmeje. »Zato prichakujem od vas kar precej. Ko nas, redke svobodne zhenske, zagrabi gon, smo hujshe od vas... svobodnih moshkih... Mnogi so me zhe razocharali... Shleve, ki so odpovedale, she preden se je zares zachelo... Vi ste drugachni, kajne?« Nenavadno hitro se skloni navzdol in postane posebno divja. Frideriku se v vzburjenju napno vse trebushne mishice. »Saj ste kot hudournik narasle vode!« zastoka, ko se ji izlije naravnost v usta. Z zardelim obrazom naglo vstane in samohotno privzdigne levo nogo visoko na posteljo, da se povsem razkrijejo shiroke skrivnosti njenega mednozhja. »Zdaj je v meni vsa tvoja celjska moch, ti bik! Toda potrebujem te she kje drugje.« Okrog njega je samo she chudovit vonj po topli ljubezni, ki puhti s Francozinega razgretega telesa. Zadihano spolzi chez prostrano mehkobo Heloisinih prsi. Pomakne se pod shiroko gubo vidno naprej viseche medeno polne dojke in trdno gmoto tezhkih, mlechnobelih nabreklin nagajivo privzdigne k ustnicam. Chvrsto navzgor zavihani rdechkastorjavi bradavici se pod pritiskom nagajivih moshkih prstov she bolj zatreseta. Pod po ljubezni dishecho presojno kozho izdatno polnih, presenetljivo shirokih dojk zatrepeta strast. Za napeto oblino, v mehkih plasteh mesa, tolshche in zhlez, se pod Friderikovimi poljubi in ugrizi v soju svech in oljenk zaiskri razdrazheno pozhelenje. Zazdi se mu, da dishijo imenitne prsi vesele Francozinje kot ajda, ki je radostno zacvetela, ko se je dodobra napojila iz plodne, nabreklo polne grude in, podobno kot oba Heloisina nagajivo izzivalna seska v njegovih ustih, odprla v sladki svet svoje polne rdeche ochi. Med vedno bolj razgreto igro vrzhe zhensko na posteljo in jo pri tem nenavadno hitro zasuka naravnost proti Orlandu, she na pol skritem za baldahinastim zastorom postelje, ki se strese od razburjenja, ko se blago razpre in zagleda svojo zheno pod drugim moshkim. Heloisa v zasopli strasti she bolj razkrechi svoja mochna, zgoraj nabito polna stegna, in jih kot zanalashch iztegne proti svojemu mozhu in Veroniki, da se ju skoraj dotakne. Orlando se vzpne na postelji in popolnoma odgrne zaveso. V ljubosumni ihti zachne poljubljati stopala svoje zhene. Z ustnicami polzi od Heloisinih toplih prstov do narta, cheprav se z roko ne odmakne od Veronikinih prsi, ki v zadregi nemirno zadrgeta in omotichno privzdigne razgreti trebuh. Heloisa se obrne proti Orlandu in zastoka: »Pusti me vendar na miru!« in se kot nalashch she bolj razpre. Pred ochmi navzkrizhnih ljubimcev se kot oster rdech blisk sredi z gosto chrnino poraslega puhastega oblaka razdrazheno zasveti njena velikanska zhenskost. Medtem Veronika razburjeno zapre ochi. Ko jo zachne chokati, s temno dlako po vsem telesu kot divja zhival porasli Italijan pod zhe dodobra razdrazhenim trebuhom uzhivashko lizati s svojo gosto slino, se jasno zave, da se bosta to noch s Friderikom dokonchno odtujila drug drugemu. Cheprav bosta ostala po drugi strani, zasvojena z isto razvado, medsebojno povezana z istim ciljem! Z nekakshno kljubovalno ihto spolzi chez ljubimca. Prime se za levo dojko in med vedno ostrejshim stokanjem porine svojo nabreklo rozhnato konico naravnost v Italijanova zhejna usta. »Ljubi me vso!« zaihti. Ali she vedno ljubi Friderika? Ljubi na poseben nachin, ker se tako strastno, tako obupno in obupano predaja nekomu drugemu, ko se njen mozh tik ob njej hkrati zabava z zheno tega drugega? Vedno bolj mokri dojki z ostro privzdignjenima konicama se ji zapeljivo zasvetita v medli svechavi. V nasladi rezko zahrope in se vrzhe nazaj, ko Orlando z jezikom nenavadno pochasi ponovno zdrsi chez vse spodnje predele njenega telesa. Ko se razdrazheni lepotici med vedno bolj vrochimi poljubi na shiroko razprejo od pozhelenja vidno napete ustnice, jo v trenutku obrne na levi bok in ji na poseben nachin privzdigne desno nogo. Vitka, lepo oblikovana zadnjica se ji vabljivo zasveti v bleshchavi svech in oljenk, ko Orlandova za nezhno telo sprva kar prevech nabrekla razkoshnost sicer previdno in pochasi, a tudi ostro in boleche vdere med njeno vedno bolj odpirajocho se ljubezen in ji zatem z vedno hitrejshimi sunki in potiski skrajno razdrazhljivo napolni vse predele notranjosti. Samo she za trenutek, v megli najvechje strasti, opazi radozhivo drgetajocho Heloisino zadnjico tik poleg svojih divje utripajochih, vidno napetih prsi in vidi, kako njen zakonski mozh v ostrih sunkih pravkar osvaja vse sladke skrivnosti Italijanove zhene. Takoj zatem jo zalije nenavadno mochna Italijanova spolna sila. Shele ko ljubimec uzhivashko zahrope in jo vrochekrvno poljubi na razdrazheno razcveteli dojki, se zave, kaj se dogaja. Friderik, vzburjen zaradi Veronikinega mokrega jechanja pod Orlandovim vedno bolj predrznim spolovilom, zagnano obrne polno telo svoje vidno zadihane prijateljice na hrbet. Napeti dojki zadrgetata od strasti in napora, ko ju prime spodaj pod vlazhnima gubama in porine navzgor, da se z naprej shtrlechima nabreklinama prevesita proti njegovim trdim prsim in z razdrazhenima seskoma podrsata po popolnoma oznojeni kozhi. Po mochno dozhivetem zblizhanju se Heloisa spet ozre k pod Orlandovimi sunki vzdihujochi Veroniki in Friderika skoraj ljubosumno vprasha: »Ali te ni nich strah, da ti bo ta tvoja nova zhena na koncu podtaknila otroka, ki sploh ne bo od tebe?« »Glede mojega nasledstva je zhe vse dolocheno.« »Ali res?« reche, ko si z rutico nemirno brishe popolnoma mokra stegna in znoj pod trebuhom. »Naslednik je moj in Elizabetin sin Ulrik. Moj oche ne bo nikoli sprejel otrok moje nove zhene za naslednike rodu... « »To ti prav rada verjamem! In kaj pravi k temu Veronika? Zakaj si jo potem porochil?« »Veronika me razume. Glede otrok jo bom pach potolazhil... Zakaj ne bi mislil na lastno srecho... « »Ah, kako lepo!« »Je lepa zhenska, ki si veliko upa in dovoli... Kot ti s tvojim mozhem... Zhenska, s katero lahko prirejam najrazlichnejshe pustolovshchine... Prva ljubica med ljubicami... Nich drugega... « Dvigne vrch in jezno loka vino. »In che se Ulriku kaj zgodi? Che umre?« »Kako to mislish?« se zdrzne celjski grof. »To se ne sme zgoditi!« »In che se zgodi?« »Potem bo naslednik eden od morebitnih otrok iz novega zakona... Che jih bova imela... Kljub ochetovim pomislekom... Priznal ga bom za svojega... « »Ne glede na resnichno ochetovstvo?« »Ja, tudi potem... Kaj mi she preostane... Sam sem hotel tako.« »Si pa res velikodushen... Skoraj nor... Na to zhensko iz zakotnih vasi... « »No, no... Za svoj izvor ni kriva... Pa saj sama nisi nich boljsha od Veronike, ali ne?« »Mojega rodu ne primerjaj z njenim. Oprosti. Samo opozoriti sem te hotela na nevarnosti!« Chuti, da je shla predalech. Privije se k svojemu celjskemu junaku, ki ga je nenadoma minilo vsakrshno pozhelenje, in ga pochasi, z izredno spretnimi premiki in sunki znova razdrazhi. Veronika se zaradi vedno mochnejshega stokanja Italijanove zhene razburjeno dvigne z lezhishcha. Njene ochi se srechajo s prostashko izzivalnim Heloisinim pogledom in nasladno zdrsijo chez razgreto polnost mozheve ljubice, ki jo pravkar zaliva novi val Celjanove strasti. Ponovno jo prebode neustavljivo pozhelenje po tujem moshkemu. »Vzemi me spet! In bolj mochno!« zavzdihne. »Tako kot je Friderik vzel tvojo zheno!« Ko proti jutru onemoglo najdejo k svojim zakonskim tovarishem, se Veronika po utrujenem spopadu s svojim mozhem, ki nesrechno ohlapen vedno znova zdrsi iz njene she vedno nenasitne nozhnice in nikakor ne more vech narasti v uzhitek, zafrkljivo in skoraj mashchevalno zasmeji: »Moram rechi, da si zdaj kar precej shibak. Kaj si me nich vech ne zhelish? Si se prevech namuchil pri Francozinji? Orlando pa je bil pravi furioso. Imeniten spolni junak. Bilo mi je zares lepo!« Razocharano prazni in izpraznjeni do zadnjega, navelichani drug drugega do obisti, oblezhijo kot zhivi mrtveci drug ob drugem, osramocheni in brez ljubezni, po kateri tako krchevito hrepenijo... *** Ponochi zagori cerkveni zvonik z ostrim, rezkim plamenom. Med mogochnimi zublji ognja in chrnimi zavesami dima letijo demoni in strahovi v mrak in temo. Z zlobnimi obrazi grozijo domu in svetu. Cheprav dezhuje, gori ves svet.. Nihche ne more pogasiti vesoljnega pozhara. Chez pokrajino se kot grozecha kacha vali zadushljiv chrn dim. Vzpenja se do neba, grozi in roti, da bo dokonchno zmlel zhivljenje v pepel in prah. Zhivljenje je chudno in polno nevarnosti. *** Frankopan zhe zjutraj kar obmolkne. Hlapci vidijo, kako si je zhalostni obraz zakopal med dlani in potem, skoraj do nochi, nemo prezhdel v kotu pod temnimi oboki in potiho razmishljal. Elizabetinemu bratu je popolnoma jasno, da se je zgodil zlochin. She vedno mu donijo po ushesih razburjene besede patra Konrada, ki ga je med napornim potovanjem konchno vendarle nashel tu na njegovi mogochni ogrski trdnjavi. O ljubi Jezus, kako si zdaj opljuvan, osramochen, slechen, pribit na krizh, preboden s sulico, prav tako kot njegova predraga sestra, ki jo je, kar je vech kot ochitno, ubil ali dal ubiti njegov nevredni svak Friderik. Po izmucheni glavi se mu suchejo najbolj neverjetne in mashchevalne misli. Na vsak nachin bo samega cesarja prosil za zadoshchenje. Umor zahteva najhujsho kazen. Che Sigismund ne bo hotel ukrepati, bo Friderika pozval na dvoboj, da opere sestrino chast. Bog mu naj pomaga v tej najvechji stiski! Z motnimi ochmi se zamaje proti grajski kapeli. Se s sklonjeno glavo pomika skozi poltemo proti oltarju. Se pred Kristusovim krizhem zrushi na kolena. Blagoslovljen bodi sveti les! Vse svetnike prosi za pomoch. Se kot chrv zvija po tleh. Vstane v gnevu. Pristopi k Zvelicharju na krizhu. Z drhtechimi ustnicami poljubi njegova ranjena stopala. Ecce lignum Crucis! Glejte les krizha! Joche. Z roko sezhe k mechu ob boku, ga izvleche iz nozhnice. Dvigne glavo. Se pred svetim oltarjem zaroti: »Prisegam pri zhivem Bogu, da te bom mashcheval, Elizabeta!« Se zarotnishko ozre po prostoru. Se s sklonjeno glavo plazi na hodnik. Stoka pod visokimi oboki in se ob steni, na kateri visijo stari mechi in sulice, v temni zhalosti zrushi na tla. (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP49/50 - 2002; 51/52 - 2002; 53/54 - 2003; 55/56 - 2003; 57/ 58 - 2003; 59/60 - 2004; 61/62 - 2004; 63/64 - 2004) Nadja Gnamush MEDPROSTOR IMAGINARNEGA HORIZONTA O slikarstvu Marjana Gumilarja Slikarjeva kri je barva, ki na platnu obudi dovzetnost do vsega zunanjega in prek naporne artikulacije obvladuje in reflektira (ne)zavedno izkustvo. Marjan Gumilar je gotovo eden izmed tistih, ki brezpogojno verjame v alkimijo slikarske paradigme in v za premnoge hermetichen svet tovrstne materializacije idej, preprichanj in obchutij, ki za slikarja ostaja edino mozhno bivanje odmaknjenosti in intime, obenem pa narcisoidna nuja po srechanju drugega pogleda. Gumilarjevo slikarstvo narekuje iskanje, vedno vnovichno odpiranje slikovnih problemov, in zdi se, da je dvom gibalo njegove ustvarjalnosti, ko se odlocha med barvo in obliko, med prepoznavnim in nespoznavnim, med iluzijo in deziluzijo, med plani in njihovo negacijo, med povrhnjico in ozhiljem. Razpetost med lastnim in telesnim ter zheljo pobega iz materije, ki vseskozi prezhema Gumilarjev dotik s slikarsko substanco, se je v zadnjih delih umirila v latentni energiji barve, ki v fenomenoloshki kinetiki zapushcha fizichno dejanskost snovi. Podobno, kot sledimo poti Gumilarjevih prostorskih izmenjav od plitvega, kolazhno reliefnega prostora z reminiscencami na kubizem v smeri iluzionistichnega ponikanja in odstiranja slikovnih zastorov, lahko tudi zadnje slike opazujemo kot logichno nadaljevanje, nekakshno diametralno dopolnitev predhodnega cikla Horizontalni premiki. Tisto namrech, kar umanjka v neki sliki, vabi k uresnichitvi v naslednji. Nekatere vidike Gumilarjevega slikarstva je mogoche izpeljevati iz dozhivljanja krajine, ki je tako domacha chloveshkemu pogledu, da jo razbiramo v prenekateri abstrahirani obliki in je za slikarjevo ustvarjalnost vchasih celo dolochujocha. Zlasti v nekaterih delih lahko govorim v kontekstu likovnega preoblikovanja krajine, ki pa ne izhaja toliko iz zavestnega opazovanja kot iz dihanja organskih in amorfnih oblik, iz obchutenja gibljivosti in spremenljivosti pojavov, prikritih gibal, ki so pobudniki tako harmonije kot kaosa. V tem smislu krajina ni dobesedno izhodishche ali mimetichna opora, temvech predstavlja prizorishche srechanja z neskonchnostjo, ki priteguje k upodobitvi prav zaradi svoje nepredstavljivosti. Nebo in zemlja se stikata na obzornici, ki v neki svetlobni konstelaciji izgine in za seboj zabrishe vsa razmerja, dvojnosti, sleherno preglednost in oporno tochko, po kateri chlovek dolocha svoje prostorsko in razumsko ravnotezhje. Z izginotjem horizonta kot nevidne tanke lochnice se razblini tudi subjekt. Ne nazadnje je tematizacija horizonta kot skrajne meje, ki jo she oplazi oko, pravzaprav logichna v Gumilarjevi ustvarjalnosti, saj je v Prekmurju, od koder prihaja, okolica »ravna kot pladenj« 1, tako pogled tava in brezplodno ishche, kje bi se lahko ustavil. Obchutenje prekmurske krajine se naseli v prostorski razteznosti Horizontalnih premikov, v razprostrtosti in razteznosti linearnega gibanja, ki ga pogosto podprejo odprti in shiroki horizontalni potegi chopicha. Pri tem ciklu iz let 1999-2003 gre, kot razlaga Gumilar, za neko vrsto kadriranja slike, za zavestno izpostavitev horizonta kot neskonchne linije, ki se seli iz slike v sliko. Slikarjevo fascinacijo nad filmsko podobo lahko povezhem z njegovim zdruzhevanjem slik v skupine (kadrov v sekvenco), s katerimi je v smislu filmskega travellinga skushal posamezne podobe sestaviti v gibanje in zaobjeti trenutne poglede v celovit vtis, ki pa she vedno ohranjajo individualnost trenutne pojavnosti. Horizontalni premiki so ustrezali slikarjevi tezhnji po gibanju: horizont namrech a priori predpostavlja nizanje vizualnih dogodkov v liniji, po kateri v sosledju drsi pogled. V primeri s filmom, ki ga zaznamuje konstantno gibanje, torej menjava podob, je slikovno polje statichno. Za pogled je znachilno upadanje vidljivosti na njegovih robovih. S sosledjem 3 horizontov3 Gumilar shiri vidno polje in ohranja kontinuiteto pogleda, in sicer z izkorishchanjem treh podrochij »funkcionalnega vizualnega polja«: z nepremichnim oz. stacionarnim poljem, kjer je za gledanje pomemben periferni vid, s poljem ochesa, ki ga zamejuje ochesno gibanje, in s poljem glave, pri katerem so za uspeshno videnje potrebni premiki glave. 2 Tudi na posameznih slikah tega cikla je prisotno kadriranje dveh, vchasih treh slikovnih enot, ki uchinkujejo kot premiki, kot sekvenca razlichnih chasovnih izsekov. Nebo in zemlja se tvorita kot trenje dveh gmot, kot pritisk in nalaganje, kot sozhitje in kontrast. 3 Horizonti3 se tako transformirajo v torishche slikarskega problema, kjer se ishche dialog med pronicanjem svetlobe za koprenami teme, med madezhem in ploskvijo, med chrnino, ki se prek sivine pretaka v belino, med razmerji barvnih enot in njihovim optichnim izenachevanjem, med reliefnim in ploskim nanosom, med horizontalnim in vertikalnim vlechenjem pogleda do njegovega ugashanja v skoraj monokromni globini. Barvna skala in tvorjenje slikovne fakture povzameta vznikanje zemeljskih prvin, vtis gladine dneva, ki se razliva v vecher, mrachnost prsti, ki jo vedri zhiva spokojnost zelene, tlenje po nebu razlite rdeche. Horizont se ohranja kot meja, kjer se zachenjajo sanje snovnega o neskonchnem. Cheprav so Gumilarjeve zadnje slike izrazito drugachne od Horizontalnih premikov, jih z njimi vidim v dialogu, v katerem je zaznavna dialektika med kozmichnim in zemeljskim, med zgornjim in spodnjim imaginarnega duhovnega horizonta. Na katalogu ene od njegovih zadnjih razstav se pojavi rentgenski posnetek slikarjevega ochesa, ki razkriva skoraj kozmoloshko anatomijo organa pogleda. »Oko je orodje, ki se samo premika, sredstvo, ki si izumlja svoje cilje, je tisto, kar je zganil dolochen sunek iz sveta, in obnavlja ta svet v vidnem s sledovi roke. Naj se slikarstvo porodi v katerikoli civilizaciji, naj se obdaja s katerimikoli preprichanji, s katerimikoli motivi, s katerimikoli mislimi..., vselej slavi eno samo uganko -uganko vidnosti,« 3 v Oko in duh zapishe Merleau-Ponty. Kot pravi Matisse, da je narejen iz vsega tega, kar je videl, se tudi Gumilar zaveda prisotnosti vseh vizualnih drazhljajev v chloveku in fizioloshke narave pogleda, skozi katerega vstopa v slikarsko prakso, da podaja svoje izkustvo. Oko ni samo organ vidne zaznave, je mnogoplasten simbol, ki skoraj povsod simbolizira intelektualno zaznavo in spoznanje ter velja za podobo chloveshke dushe. Slikarju oko predstavlja zrenje, pogled, s katerim se potaplja v vidno slikarske materije in prek nje nazaj v nevidno. In cheprav je morda prav rentgenski posnetek fasciniral avtorjevo zaznavo, narekoval mozhnosti oblik in odprl neprichakovane povezave, Gumilarjeve novejshe slikarske produkcije in njenega asociativnega polja ne moremo zreducirati zgolj na kontekst ochesa. Ne glede na to, da je v njegovem delu, kot je izpostavil zhe Vignjeviœ, prisoten problem razmerja med podobo/sliko in zunanjim svetom (sicer pa so, kot trdi Wollheim, lastnosti zunanjega sveta na neki zgodnji stopnji razvoja zavesti vkljuchene v nasho domishljijo), je v ospredju vedno vprashanje uravnavanja slikovne ploskve in novih mozhnosti, ki jih ta ponuja v odnosu do zhe raziskanega. Zadnja Gumilarjeva dela se z oblikovnega vidika osredotochajo na problematiko krozhnih form, ki so ga tu in tam zhe vznemirjale in se v njegovem slikarstvu zachnejo nakazovati od leta 1995 najprej v risbah. Krog v slikarstvu predstavlja dolochujocho, na neki nachin v sebi zakljucheno in zaprto formo z izrazito tendenco po osredishchenju. Prav tako je krog kot popolna, nespremenljiva oblika brez zachetka in konca in variacij tudi na simbolichni ravni mochno obremenjen, med drugim simbolizira krozhno in nespremenljivo, ciklichno gibanje chasa, duhoven, neviden in transcedentalen svet, je simbol kozmichnega neba in v zen budizmu predstavlja stopnjo notranjega izpopolnjevanja ter postopno usklajanje duha. 4 Umestitev krozhne forme v klasichen slikovni format, torej kvadrat ali pravokotnik, je velik izziv. V Gumilarjevem slikarstvu se pojavi kot nuja po popolnem nasprotju do prostorske nezakljuchenosti (brezkonchnosti) predhodnega cikla Horizontalni premiki. Krozhna oblika s chutnim barvnim pulziranjem mehcha svojo jasno dolochenost, kot da zaznamuje izgubljanje subjektove pozicije v bivanjskem valovanju. Lahko, da se bo razpustila v polje brezmejnega horizonta, ki se z razdalje rishe kot krivulja, vidni delchek krozhnice okoli zemeljske oble. Obliko kroga v kombinaciji z obliko kvadrata, ki ju pogosto srechujemo v (romanski) cerkveni arhitekturi kot simbolichnem prostoru, razlagamo kot dinamichno podobo dialektike med transcedentnim nebeshkim in zemeljskim ter kot mozhno mesto prehoda. Ta dialektika zemeljskega in nebesnega, izkustvenega in slutenega ustreza refleksiji Gumilarjevega slikarstva, v katerem, kot je ob neki prilozhnosti omenil avtor sam, je kljuchen »vmesni chas«, nekakshna vrzel med zavestnim in nezavednim, »ko skushash artikulirati nekaj, chesar ne vesh«. V tem smislu gre za iskanje substituta, pravi slikar, kot che ne znash izgovoriti chrke r, pa je kljuchna v besedi in jo morash razumljivo nadomestiti. Z bezhnim vpogledom v simbolno dialektiko oblik, ki v delovnem procesu gotovo zavestno ni obremenjevala slikarjevih misli, je zanimivo opazovati izoblikovanje krozhne forme na slikovnem polju, ki se zdi osredishchena, vendar se kljub centralizirani strukturi bolj kot ne raztaplja v slikovnem prostoru in zmerno vpija pogled. Gumilarjevi 3 krogi3 se namrech kot zabrisani v spominu, kot ostaline neke vtisnjene impresije za zaprtimi ochmi ali kot iz zastrtosti nespoznavnega vznikajochi vtisi razgrajujejo v barvni substanci slike. Njihova zavezujocha sugestivna oblika postaja iluzorna pod fantomsko pojavnostjo barv, telo je predpostavljeno, da se lahko dematerializira. Tako oblika izgublja svojo jasnost: vchasih she ohranja namige na razmerje med figuro in ozadjem, drugich je brez razpoznavnosti vpeta v slikovno tkivo, ki se vedno odpira kot nepomirljiva migetajocha barvna gmota, v kateri se belezhi sleherni vdih in izdih substance. Gumilar se trenutno najbolj osredotocha na izrazne mozhnosti barve, ki ustreza naklonjenosti do nasprotij in nihanju med natanchnostjo na eni ter nasprotovanju sistematichnosti na drugi strani, znachilnima za njegovo ustvarjalno prakso. Barva je zreducirana na svoje bistvo, tako da postane volumen, prostor in svetloba. Notranja modulacija posamezne barve ustvarja izrazit globinski uchinek, barvna dramaturgija pa je praviloma utemeljena na toplo-hladnem in svetlo-temnem kontrastu, ki prichara iluzijo rasti in krchenja, prodiranja in upadanja, ki se odstira kot nezaznana menjava med svetlim in temnim v utripu ochesa in na slikovni povrshini pushcha odtis zhivljenja. Barvna problematika je vseskozi primarna v Gumilarjevi ustvarjalnosti. Spomnimo se na primer serije slik Anatomija barve iz leta 1989, kjer barva ostaja she izrazito materialna, haptichna in je vtkana v nosilec kot talecha magma, ki v ognjeno tekochino spremeni vse, chesar se dotakne. V zadnjih delih pa se telesnina barve razpre - ne moremo vech govoriti o »pigmentu iz mesa in krvi« 5, temvech o "raztelesheni" barvi, ki je brez prave trdnosti, trajnosti, prostorninske dolochenosti in se osvobaja od nosilca. Barva dobi spektralni znachaj in v slikovnem polju vibrira kot chisti, a neulovljivi barvni zvok, iz katerega se izvija podobnost oblik Obravnava barve razkriva slikarjevo prehajanje s povrshine v njene podstati, iz telesnega in chutnega v duhovno obchutje, iz karnalnega v eterichno. V barvi se zdaj sluti izginevanje bolj kot prisotnost. Mikrokozmos anatomije ochesa, zmozhnosti in anomalije vida se metaforichno pretvarjajo v vesoljno razsezhnost kot zadnjo predstavljivo neznanko chloveshkega uma. Spomnim se na Magrittovo sliko Nepravo ogledalo, kjer se v ochesu - oknu in obenem ogledalu, kjer v pogledu odseva gledani predmet 6 - zrcali nebo, ki ga lahko razumemo kot skrajno tochko pogleda in simbolichno mejo spoznanja. Eterichne barvne koprene, ki se zdijo vdihnjene na nosilec, v metamorfozi oblik, ujetih v navideznem brezprostorju slike, asociativno odzvanjajo skrivnostnim kozmoloshkim pojavom in planetarnim povrshjem. So kot zhivi ogenj, temeljno pochelo, ki se je v trenutku, ko so nastajala zhiva bitja, zavil v tenke membrane, nezhne tanchice, in se zatekel za punchico v okroglem ochesu, kot si je razlagal Empedokel. 7 Kot priblizhek mozhnemu dozhivljanju Gumilarjevih slikovnih prostorov lepo ponazarja Calvinov opis: »Vesolje se razpushcha v vrochinski oblak, neizbezhno strmoglavlja v entropichni vrtinec, znotraj tega neobrnljivega procesa pa lahko nastanejo obmochja reda, deli bivajochega, ki stremijo za neko obliko, privilegirane tochke, na katerih je dozdevno moch razlochiti neki nachrt, neko perspektivo.« 8 Gumilarjeva slika, ki je zgrajena iz subtilnih in komaj opaznih sledov in je dokonchana v trenutku prepoznanja, avtorju, kot pravi sam, predstavlja ekran, na katerega projicira lastno duhovno substanco. Slikar se rad spomni misli Tarkovskega, ki pravi, da »v statichnem stanju napetosti brez razvoja dosezhejo strasti najvechjo izostrenost in se manifestirajo bolj zhivo in preprichljivo kot v postopnem procesu spreminjanja.« Slika se tako ohranja v statichnem stanju napetosti, v nekakshnem brezchasnem in uravnotezhenem prostoru, kjer zhelja ne deluje vech, a vendar smo ujeti v obchutku nenehnega prichakovanja dogodka. Pri Gumilarju se odvija konstantno nizanje minimalnih vizualnih premikov in zato tudi tistega, latentno navzochega in vzneseno prichakovanega ne bomo znali nikoli povsem preprichano umestiti. Vedno namrech ostaja tisto, kar vznemiri, zakrito. 1 Robert Inhof, Chrna slika: Esej o slikarstvu Sandija Cherveka; Likovne besede, Ljubljana, sht. 65-66, 2003, p. 112 2 Paul Barber in David Legge, Percepcija i informacija; Nolit, Beograd, 1979, p. 66 3 Maurice Merleau-Ponty, Oko in duh; Perspektive, Ljubljana, let. 4, sht. 32, 1963/64, p. 220 4 Chevalier-Gheerbrant, Slovar simbolov; Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994, pp. 280-281 5 Zdenko Huzjan, Anatomija Gumilarjeve slike; Pomurski vestnik, 2. 2. 1995 6 Jure Mikuzh, Zrcaljena podoba: Ogledalo in zunanjost polja; Nova revija in Kinoteka, Ljubljana, 1997, p. 133 7 Jure Mikuzh, Zrcaljena podoba: Ogledalo in zunanjost polja; Nova revija in Kinoteka, Ljubljana, 1997, p. 3 8 Italo Calvino, Amerishka predavanja; Druzhina, Ljubljana, 1996, pp. 78-79 Marjan Gumilar LIKOVNA DELA 1 Oko, 1997, fotografija avtorjevega ochesa 2 Horizontalni premiki, 2000, olje na platno, 30x40x5 cm; postavitev v ateljeju 3 Fusion, 2003, 100x110 cm 4 Zastoj rdeche, 2003, olje na platno, 200x230 cm 5 O, 2003, olje na platno,180x180 cm 6 Figura 1, 2003, olje na platno, 60x60 cm 7 Brez naslova, 2003, olje na platno, 80x100 cm 8 Brez naslova, 2003, olje na platno, 180x230cm Naslovnica 9 Par, 1999, olje na platno, 250x180 cm (izbor naslovnice: urednishtvo) Ivo Antich BARVNI IZBRUHI V »BALKANSKEM KONTEKSTU« (Edo Murtich v Galeriji CD, Ljubljana, 13. 9. - 7. 11. 2004) Izjemen likovni dogodek, razstava novih slik (akril na platnu) vechjih formatov, nastalih v novem tisochletju; fenomenalna ustvarjalna energija priletnega hrvashkega slikarja Eda Murticha (1921),* mojstra svetovnega ranga, enega velikanov ekspresivne abstrakcije. Sijajne barvne kompozicije »gestualnih izbruhov«, poglavitne barve so chrna, rdecha, rumena (mozhnost asociacij z »istrsko triado« - Bela, Rdecha, Siva Istra - ali v mitologiji arhetipov: svetloba, kri, mrak, tj. rojstvo, zhivljenje, smrt; avtor namrech zhivi tudi v Vrsarju); pri tem je na vsaki sliki nosilna chrna, to pa she posebej prispeva k vtisu avtorjeve izvirne ikonografije kot »sistema pisave« ali svobodno oblikovanih »kitajskih pismenk« v funkciji svojevrstnih, pretezhno mrakobnih, »jamskih« (Murtich je ilustriral prvo, partizansko izdajo Goranove pesnitve Jama, 1944) metafor ali simbolov. Murtichevo slikarstvo je markanten dokaz, da je sicer neredko problematichna abstrakcija lahko tudi avtentichna ustvarjalna mozhnost, nabita s specifichnim likovnim temperamentom ali »erosom«, ki je vizualno domishljena in izchishchena dramatichna intenzivnost bivanja, tukaj pach v balkanskem kontekstu. Seveda pa se tudi pri njem ponuja vprashanje o potrebi naslavljanja abstraktnih slik s pomensko sporochilnimi sintagmami, ki jih je vchasih mogoche zlahka »vzporedno prebrati« (dekodirati) na sliki, vchasih pa ne... Nekaj v sredini, Objem, Jesenska veja, Za rdechega konja (nakazan obris chrnega konja) so primeri rahlega izstopanja iz abstrakcije v smeri »mimetichnosti«, sicer pa bi vse slike lahko bile naslovljene kot ena sama med njimi - Brez naslova. Problem abstrakcije nasploh je namrech v tem, da so pri slikah, ki nachelno zavrachajo mimetichno deskripcijo, naslovi z vidika gledalca vechinoma videti kot »poljubne« ali »zamenljive« etikete, saj v nizu likovnih variacij le avtor pozna »pravo umeshchenost« naslovne dolochnice. Morda je »catch« v tem, da se niti abstrakcija, kolikor ni le dekorativna arabeska, ne more povsem izogniti bivanjskemu »primezhu mimetichnosti«, ki jo v bistvu napaja z zhivljenjskimi sokovi. * umrl v zagrebshki bolnishnici Rebro 2.1.2005 (op. avt.) Ciril Gale AVTOR SUPERANTIJUNAKA BUBONA (O karikaturistu in striparju Andreju Mesojedcu) Eden od vidnejshih avtorjev stripa, ki so v 60. letih preteklega stoletja zacheli objavljati v stripski rubriki Ljubljanskega dnevnika, je akad. slikar Andrej Mesojedec, dolgoletni oblikovalec in ekonomski propagandist v Krki-Kozmetika. Rojen je bil 2. 1. 1947 v Mahovniku pri Kochevju, v Ljubljani pa je konchal osnovno sholo, Srednjo sholo za oblikovanje in Akademijo za likovno umetnost. Karikature in stripe je zlasti v 70. in 80. letih objavljal v Mladini, Pavlihi, Lj. dnevniku, Ned. dnevniku ter drugod, ukvarjal pa se je tudi s knjizhno ilustracijo. Njegovo zgodnje delo na podrochju stripa je »stripska slikanica« (strip s tiskanim tekstom pod vsako sliko v pasici, navadno s tremi slichicami v enem nadaljevanju) Vesoljski junak Zobek, ki je izhajala marca in aprila 1969 v Lj. dnevniku (besedilo: Josip Jesih). Humorno ZF zgodbo za otroke dopolnjujejo Mesojedcheve risbe v karikatur-istichnem stilu, ki je tu she bolj v zachetni fazi, vendar je lahkoten in vsebini ustreza-joch. Vechja ustvarjalna projekta sta tudi stripski slikanici Marko in tihotapci (Delo, okt. - nov. 1974; besedilo: Toni Perich) in V chasovnizanki (Delo, feb. - apr. 1976; besedilo: Matjazh Shkulj). Prva je v zhe avtorsko znachilnem, zanesljivem, ekspresivno karikaturistichnem slogu (vsebina: zaplet dechka na pochitnicah na morju s tatovi amfor), druga v realistichnem (vsebina: ZF od starega Egipta do obiskovalcev z drugega ozvezdja; prvi stavek se glasi: »V chasopisu se je pojavila osupljiva vest, da je letalo, ki je letelo proti Dubrovniku, brez sledu izginilo.«). Osrednja stvaritev v Mesojedchevem stripskem opusu pa je konec 70. in v zachetku 80. let v reviji Mladina izhajajochi strip Superman Bubon. V glavnem je izhajal v navpichni pasici iz petih slik (nekajkrat tudi vodoravno), kakor predhodna stripa istega avtorja (Supersamoupravljalec, Shtudentnaj bor, oba 1977). Vsi trije stripi niso bili nikoli podpisani z avtorjevim imenom, vendar so stilsko prepoznavni. Gre za satirichne »gage« v enopasichnih epizodah. Najbolj izoblikovan in najdlje izhajajoch je bil Bubon, karikirana slovenska razlichica antijunaka, ki mu gre vse narobe, v kostimu amerishkega Supermana, tedaj slavnega po prvi filmski priredbi (1978). Cheprav vse domislice niso izenachene, vchasih so zaradi drobnega natisa tudi tezhko chitljive, Bubon vseeno predstavlja izviren stripski lik, ki je bil vech let znachilna stalnica satirichne rubrike v Mladini, in tako sodi v slovensko stripsko klasiko. Andrej Mesojedec : SUPERMAN BUBON / iz stripa/ Mladina, 26.1.1978 Ivo Antich : JANEZ & JOVAN /strip - karikatura/ Andrej A. Golob TRI HUMORESKE CHAKAJOCH GOSTE - Zhena! Zhena! - Ja, kaj pa tko krichish, ljubi mrozhek? - Za jest priprav! - A si zhe lachen? - Pa za pit! - Saj si vendar... - Zhlahta pride! - Kaj? - Sorodniki bodo prishli! - A vsi? - Vsaj tja do desetga kolena! - Ojej! - Pa prjatli! - A tud vsi? - She tist, ki jih nit ne poznava! - Jejtana! - Pa tud sosedje bodo na vratih! - Zakaj pa oni? - Pa znanci! Za pol velemesta! - Strela jasna! - Joj, joj, kolko ljudi... - She prevech. - Kolko jedache, kolko pijache... - Ampak, ne razumem... - A ne gre drugache, ne gre... - Ampak, zakaj kar naenkrat tak naval vseh teh ljudi? - Ja, zakaj, zakaj: ker bodo zvedel, da sem na lotu sedmico zadel !!! NE, ON PA RES NI PIJAN - Da ne bosh padel... - Kdo? - Ti! - Zakej pa jest? - Ker si pijan. - Ne, nism. - Ja, si. - Ne, nism. - Ja, si! - Ne, nism! - Seveda si! Kar poglej, kako hodish sem ter tja! - Pa kva pol! - Potem to... - Sej lahko delam kr hochm! - Ha, seveda lahko... - Sej sm svobodn chlouk! - Pa pijan tudi! - Ne, nism! - Ja, si! - Ne, pa nism! - Ja, pa si! - Ne, pa nism, da vesh! - In zakaj potem tako vijugash med hojo, a? - Ja, zato ker... ker... ker she nisem pijan, a ne?! PROMETNA NESRECHA - Ja, kaj me pa ti tko gledash... - A si... she zhiv? - Ja, ta je pa dobra! Kaj hochesh, da crknem?! - Ne, ne, to ne... - Kaj pa je pol narobe? - Ja... prometno nerecho si mel, ne? - A, to! - Pa precej hudo je blo... - Ja, avto je chist zmechkan! - No, vidish?! - Seveda vidim, kaj pa mislish! - No, to me chudi! - Kaj spet? - Da je avto povsem unichen, tebi pa nich ni! - Ah, to je povsem razumljivo. - Kako razumljivo? Kaj si duh? - Ne, ne, to ne... - No, kako je potem mozhno kaj takega? - Ah, preprosto... - Kako preprosto? - Chisto preprosto. - Nehaj zhe enkrat s tem preprosto! - Che pa je preprosto... - No, kako? Kako je mozhno, da je avto v koshchkih, ti pa cel ? - Preprosto: notri je sedel le tisti, ki mi je avto ukradel... Franko Bushich UREDNIK DNEVNIKA NA HTV Mario je bil socialno disfunkcionalen, vendar nadvse poshten dechko. Videti je bil kot vsak drug najstnishki shtrebar: urejeno oblechen, z ochali, skrbno pochesan, poln mozoljchkov - toda Mario ni bil shtrebar. Disleksija, kaj chesh. Da je bil slab uchenec, to sicer ni zmanjshevalo njegove asocialnosti, zato je bil vseeno tarcha vsakrshnega posmehovanja in nagajanja. To ga je she bolj potiskalo v odtujenost, lahko bi rekli - celo v psihozo. Njegov kratkodlaki meshanec brez enega ochesa je postal edino zvesto bitje, s katerim je lahko komuniciral. Zlobnezhi pa so trdili, da meshanec Koki zelo pogosto krvavi iz anusa. Kakorkoli, ne glede na probleme, s katerimi se je soochal, je Mario obdrzhal svojo najvrednejsho lastnost - poshtenje. Nikoli ni kradel, nikoli ni varal, nikoli ni lagal. Tako tudi tistega dne, ko je Koki med vohljanjem po Zrinjevcu nashel polno denarnico, Mariu sploh ni prishlo na misel, da bi jo zadrzhal. Poleg 1200 kun je nashel v denarnici tudi osebno izkaznico sedemdesetletne Marije Sh., upokojene, nekoch slavne TV voditeljice z Reke, ki je zdaj sklenila svoje upokojenske dneve prezhiveti v Zagrebu. Mario se je takoj napotil do Marijinega naslova, v znano ulico na Treshnjevki, da bi denarnico in najbrzh ves njen prihodek vrnil nesrechni starki. Zhe med vrati ji je povedal, za kaj gre, ona pa ga je povabila, naj vstopi, in ga zelo ljubeznivo pogostila. Skuhala mu je chaj, Kokiju je dala ostanke kosila, potem pa je zachela z dolgo, monotono zgodbo, kakor je to pach v navadi pri starkah. Brez konca se je zahvaljevala za vrnjeni denar, kajti to je bila celotna njena pokojnina, in ker se, v gonji za kariero, nikoli ni porochila, ni imela ne otrok ne vnukov, zato zanjo brez tega denarja ne bi bilo reshitve. Potem pa je nasha nekoch najvechja TV voditeljica podrobno pripovedovala o svoji karieri. V teh nekaj urah Mario ni mogel priti do besede, pa chetudi bi mogel, ne bi imel nichesar povedati, kajti njegovo zhivljenje je bilo popolnoma nezanimivo, Marijino pa tolkienovsko.* Vech ur je Marija pripovedovala o najbolj perverznih performansih, ki so jih razni norci, se pravi t. i. umetniki, izvajali v njenih oddajah. Vse te zgodbe, pa tudi vse tiste umetne vagine in penisi, razstavljeni po stanovanju, tigrasta pregrinjala, vonj kadila in sandalovine, so Maria, kot bi pach tudi vsakega drugega shestnajstletnega gimnazijca, kar precej frustrirale. Ko je Marija pripovedovala o performansu splitskega umetnika Franka B., je bil Mario zhe toliko vzburjen, da se ni mogel vech nadzorovati. Zbral je vso svojo moch, nalozheno zaradi vechletne introvertiranosti, skochil z nenavadno oblikovanega naslonjacha in zavreshchal: »Hej, daj dol hlache, babi, da te jaz in Koki malo pokavsava!« In tako je Mario skupaj s Kokijem celo noch kavsal sedemdesetletno Marijo Sh. To ga je za zmeraj spremenilo. Iz socialno disfunkcionalne se je razvil v ekstremno socialno funkcionalno osebo. In danes je urednik Dnevnika na HTV. Iz hrvashchine prevedel Ivo Antich * po angl. pisatelju fantastichnih romanov J. R. R. Tolkienu (1892 - 1973), avtorju Gospodarja prstanov (The Lord of the Rings, 1955) (op. prev.) Branko Lipnik POPOLDANSKI AFORIZMI Usojeno mi je, da se bom usodi upiral. Shel sem okrog sveta, a she nisem prishel k sebi. Rad bi bil dobrodelnezh, a nimam zachetnega kapitala. Make love, not war! Ali pa delajte sklece! Nekaterim je tudi sol preslana. Ker sem si vcheraj zatiskal ochi, danes stiskam zobe, da ne bi jutri pesti. Mozhgane najbolj perejo ob sushah. Relativnostna teorija: Kristus se je rodil 1879 let pred Einsteinom. Kakshni chasi so bili to! Oprani mozhgani, prevarana srca in polni zhelodci. Gostobesednost je luknjast klobuk. Zdaj, ko gledam nazaj v srednji vek, marsikaj bolj razumem. Ali bom moral preuchiti she prazgodovino? Na odru beseda, za kulisami vino, v parterju kri. Ko zmanjka denarja za obnovo, je moderna patina. Vchasih genialne barabe, danes geniji z napako. Ko je kmet postal kmetavzar, je krava znorela. Kdor krichi, tezhje diha. Bolje je improvizirati na glavniku kot se ponavljati na violini. Ob kratkovidnih ima lazh dolge noge. Ko so eni vegetirali, so jim drugi zrasli chez glavo. Che te sovrazhi sosedov sin, si svojemu premehko postlal. Vchasih me ima kar vech ljudi istochasno za norca. Kakshna srecha, tudi moj chas je zlato. Vedno je prvi skochil chez ograjo, takoj ko so jo drugi podrli. Ko je ugotovil, da vse teche kot namazano tudi brez njega, se je zlomil. Najbolj strumno morate korakati pred tistimi, ki so nekoch hodili po prstih. Ivo Antich EPIGRAMIZMI: ANTI(CH)KRONIKA SLOVENIZMI A-URA? Euro ali evro? Aura ali avra? Laura ali Lavra? Saudsko-sav(d)ska kavra? »PENZIONIST« ZA OBRAMBO (44-letni obr. min. iz stranke upokojencev) V obrambni staji(ci), najbolj chastni, je Erjavec, sedmi velichastni, »zarjavel« le po rodovnem imenu, sicer pa sodi k mlajshemu plemenu. POLITICHNA POSODA Naposled je tudi SLO po sploshni evromodi namestila desni pokrov na svoji politposodi. GRADBENIK Shtudiral je gradbinska chudesa, nato teoloshko zgradbo duha, potem medicinsko zgradbo telesa -in konchno se v zgradbo »skupshchine« poda. OBSOJENI NA ZMAGO Nerodno je, che stranka ne more povsem dojeti, da jo v volilnih zankah more poraz doleteti. ZUNANJI PREDSTAVNIK RUPE(L) Razni pisci so kar tekmovali, z namenom, da bi ga odgnali. Po fenomenalni pirueti pa se znova pred svetom sveti. MANDATAR J. J. Tisti, ki imajo vech obrazov za sleherni oltar, sprashujejo, koliko obrazov ima ta mandatar. RODE IN URAN (roh - nem. surov; prim. Rode-land; Ur-ahn) Rode naj bi bil prevech »roh«, veselijo se Urana. Bo kar preprosto res tako? Moch urana ni neznana... DeSHUS - PENZIONISTI KREMENITI (D)EMONSKI SEJEM Veljala je bolj za levo stranko, Med Kolizejem a zdaj je desnim pokrila manko. in Kolosejem Videlo se bo, ali »desni shus« se godi vselej uspeshen bo kot obrambe poskus. (d)emonski sejem. TURBOURBANIZEM S pomochjo »kolizejstva« segati prek pigmejstva -je to zvrst farizejstva, ki spregleduje dejstva? ZHIVLJENJE JECHA... »Presherna« pesem ochita, kako dusha plemenita v jechi, ki je v mrak zabita, postane vrecha zapita. OD KOLIZEJA DO EMPIREJA (»Le Canard enchaîné«) Iz jame Kolizeja Ljubljana se povzpela bo do evroneba, vendar bo she naprej prikovana kot raca na alpskobalkanska tla. PADLI GLOBALIZMI KERRY CONTRA WASP (kerry - angl. vrsta terierja; bushi - jap. vojak) Kerry, evrokatolichan, je v oso lajal zaman: grm bushijevskih »oljnih« zvez(d) je vendarle premochan. Najbrzh she ni najbolj usodno na obeh straneh za navadno rajo, dokler za mejo neugodno padajo politiki - chez ograjo. IDENTITETA KOKOSHI (in petelinov) Na hribu Kokosh ob meji se je pojavil napis: TITO. Bodo jezni petelini onstran napisali: BENITO? USA-BALLOTAGE Zakon ene mochi. Filmski pesek v ochi: medijska shtafazha, javna »balotazha«. BILL BUSH S pomochjo Billovega chara je uspela »prevara«: Bush Clintona ne zanikuje, saj ga le nadaljuje. KRASHKI »TORZO« (1904 - 2004) Obchutek torza. Ogabna borza. En sam ideal: biti integral. ANAKONDE Ob vsakem amerishkem predsedniku je v blizhini kakshna »Gioconda«: ob Reaganu Thatcherjeva, ob Billu Albrightova, ob Bushu Conda... FATS (Stanton-Madsen: The Fascist American Theocratic State) Moderna drzhava ni staja lenuhov, temvech je naprava debelih stremuhov. KAPITALKOMUNIZEM Bo Kitajska zgodovino izigrala? Kako bo preshla v kapitalizem in obdrzhala she komunizem, ne da bi »naravni red« ogoljufala? KOTEL Balkansko svetovljansko kuhanje -za bruhanje. TOLERANCA V vsaki toleranci so skriti »Balkanci« chistilni poslanci, nujni pri balanci. PTICHJA SMRT Virus kitajskega tipa -kurja gripa s kremplji zhe zholtega tipa za vrat tipa... BALKANSKI ZOMBI Balkanski zombi she ko se poslavlja, skrivoma pripravlja tla hekatombi. VAGINIZEM KUSTURICA Amerishki mislec Fukuyama pravi: »Konchana je zgodovina...« Res je - vse pobere »chrna jama«, ki v evropejshchini je - vagina. Igrajoch na balkansko romsko struno, ishche amerikansko zlato runo. BALKANIZMI BALKANOLOGIJA Balkanologija? Balneologija? Zdrave kopeli v krvi zavreli... PITANJE - TIPANJE V balkanski kotanji je pitanje - vprashanje. Tipati z vprashanji je pitati za klanje? RUPA Mejni kraj Rupa -vstop in izstop, v dve rupi potop, v dva obupa... NACHELNOST Enkrat s Pavlom, drugich s Petrom -pach nachelno zmeraj z vetrom. OBJETI OBJEKTI Tezhko je sprejeti resnico, da Balkanci, che zhe niso objeti, so vselej sprijeti. LATINSKA MODROST (za pravo hitrost) Evropa dveh hitrosti po rimski zhe modrosti: quod licet Iovi, non licet bovi. TRANZICIZMI HAMLETOVSKO VPRASHANJE ROZHNI ZID (Florijanova dolina, 1. 5. 2004) Prvega maja je padel »zid« -nebeshki, rozhnodolinski? Za »Slave« naj bi bil le privid, za Lahe tak kot berlinski... V angleshchini beseda »hamlet« pomeni »vasica«. Biti ali ne biti v EZ kmet -hlapec evroshkrica? SERBIA & MONTENEGRO ZORA ZHIVIH MRLICHEV (filmska premiera 3. 6. 2004) To je to, bi rekli lahko: zora zhivih mrlichev. Se tako imenoval bo vstop vzhodnih pridanichev? TRANZICIJSKI (O)BRATI Vsi obrati in prevrati med tranzicijskimi vrati chisto nobenega brata ne dvignejo res iz blata. Na koncu jugopredora je ostala Srbogora kot edina jugozveza. In she ta je le - proteza. JUSHCHENKO - JANUKOVICH Po imenu sta oba zmagovalca, sicer pa sta oba tipichna talca praukrajinske delitve Zahod - Vzhod, ki je za rumeno - modri spor povod. (maj - dec. 04) Ivo Antich POPARE (Posthistorichne parabole) MONA LEEZZA (in pankapitalistichna »osama«) Najmochnejsha zhenska sveta nenavadno ime ima: »Kondolenca rizheve dame« v igri globalne osame, kapitalske monodrame o strahu iz rizheve slame. Ponuja se namrech ugotovitev, da se dogaja uresnichitev teorije Cheha Karla Kautskega (bil je socialdemokratski bonec, tipichni mittelevropski brezdomec, razpet med snovalca Marxa - Prusa in izvajalca Lenina - Rusa) o vishku kapitalizma bratskega: njegov »ultraimperializem« je pravzaprav danashnji globalizem. Glavni imperialisti so vrhovni globalisti in svetovni policisti, a vodilna policistka je za Ruse specialistka, chrnska rusistka, slavistka. Je edini odgovor zmeraj isti: z njim razpolagajo - teroristi (ki vdirajo v idilo USA-doma brez antipestilentnega kondoma)? KONDOM(INIJ) Che chlovek chisto laichno sodi, je za problem v piranski posodi reshitev po znani metodi: suverenost - lihi in sodi. To bi bila hkrati pregrada zoper nevarnosti spopada. Preprosta kondominacija kot kondomska izolacija. KOR-EJA Od Koreje do Koroshke pleshejo kokoshke ples korejski (priskuten), v vidovici tresoch joshke. Ples se zdi neroden, vendar je usoden. Zdi se tudi akuten, a je kronichno obchuten. CHASOVNA PRIZMA Chasovna prizma: otroci komunizma so chez noch postali mojstri kapitalizma; njihovi otroci pa se bodo lasali kot dvorni norci novega fevdalizma. RDECHA NIT MITROPE (Rdechi mit Evrope) Rdechi niti je mozhno slediti do Tabora, kjer so levi (revni) husiti v srcu mitropizma dali osnutek »komunizma« - vse tisto pozneje je shlo le chez meje in se razraslo v veje kot »istega odmevi«... GLOBALNO STANJE Takshno se zdi globalno stanje, da sploh ni vech vprashanje, ali socializem ali nacizem, ampak je le she eno vprashanje zasoljeno: ali maligni ali benigni socialnacizem kot panimperializem. HISTORICHNE ZANKE Iz step skupaj z Avari pridejo v Karavanke, znajdejo se v omari, ujeti v mochi zanke. S pomochjo Avarov rinejo med Franke, znebijo se Avarov s pomochjo Frankov zanke. O(b)stanejo v omari pod Karavankami, pacajo se v pari, omrezheni z zankami. DIVIDE ET IMPERA V severnem, podalpskem kotichku Balkana ni bilo prostora za dva velikana: Vrazu se je kazalo brzh pobrati, od njega so imeli korist Hrvati. Presheren namrech ni mogel dovoliti »shtajercijanstvu« do veljave pripluti, kajti z njim so Nemci skushali razbiti Slovence kot Luzhichane v dve poluti... KOLO V BLATU (5000 let staro kolo, ohranjeno na Ljubljanskem barju) Kako je na Barju s prednamci, so res geniji ti Barjanci? So tudi slovanski mochvirniki lahko po izumih izvirniki? Izumili so leseno kolo, le da je v blato za vedno zashlo... CHASOPISI Z ROMANI (ali »shpanska doba« listanja knjig) Chasopisi z romani, s chasopisi romani -kdor hoche vse to prebrati, ne sme ne jesti ne spati. Lahko pa tudi navadna knjigoljubiteljska glista kakor »zhirija nagradna« te kupe knjig le prelista. Po novem namrech za roman je primerno - chasopisno branje. Ivo Antich MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (II) VOD SMRTI (Platoon, ZDA, 1986; TVS 2 - 23. 4. 2004). Najprej vprashanje o »prevodu« naslova: priredba je »trilerska«, izvirnik je brez tega prizvoka, zgolj - vod, vojashki oddelek, »ploton«... Nedvomno osrednji (cheprav ne nujno tudi najbolj zanimivi) film v opusu rezhiserja Oliverja Stona, magistralno izdelana in razgrnjena njegova osnovna psihosocioloshka (avtobiografsko izkushenjska) fabulativna »matrica«: mlajshi (nekoliko »naivni«) posameznik, ki pade v tuje, zanj unichevalno okolje, v katerem je soochen z vprashanjem svoje nikjer povsem prilagojene identitete (vietnamska dzhungla »metaforichno« ustreza aktualni navedbi Ulricha Becka v knjigi Kaj je globalizacija, slov. prev. 2004, da je chlovek bitje, ki je zablodilo v »gozdu simbolov« iz Baudelairove kljuchne pesmi Korespondence). Vsak ponovni ogled Voda zapushcha obchutek dolochene nedorechenosti, cheprav je nedvomno mojstrsko rezhiran in odigran. »Manko«, ki vedno znova moti, se zdi amerishki nasprotnik v Vietnamu: nastopa »v odsotnosti« kot neznana smrtonosna nevarnost iz globin dzhungle, iz »srca teme«, kot nekakshno metafizichno zlo, nich ni recheno ne o patriotizmu ne o ideologiji tega sovrazhnika, komunizem sploh ni omenjen. Stone neposredno poudarja: v Vietnamu smo se bojevali sami s sabo, sami sebi sovrazhniki, Americhani proti Americhaniom... Tako je zgrajena fabula, psihosocialna nasprotja med samimi Americhani so poglavitna vsebina, nekakshen intimistichni »ples smrti«; tudi v prsih amerishkih vojakov kot ubogih slehernikov pretezhno s socialnega dna namrech bije psihoteroristichno »srce teme«. To je svojevrstna mistifikacija, subjektivno dozhivljajsko zozhen pogled, resnichna vojna pa je bila povsem konkreten spopad geohistorichnih interesov in sistemsko definiranih sovrazhnikov kot nasprotnih mashinerij: Amerika v boju z juzhnoazijskim komunizmom, navezanim na elementarni ljudski patriotizem. Kako da je nachelno internacionalistichni komunizem (ne le v Vietnamu) zmogel organizirati zmagoviti boj mnozhic za osvoboditev narodov, drzhav? Glavni junak Voda je prostovoljec, kot je bil v Vietnamu tudi sam Stone -avtobiografski element je nespregledljiv. Prikazano je, kot da amerishki vojaki »niso vedeli«, za kaj se bojujejo v Vietnamu (izguba motivacije). Noben od znanih amerishkih filmov o vojni v Vietnamu se ni pretezhno, neposredno in celovito soochil s sovrazhnikom, se posvetil prav njemu, zmeraj gre za poudarek na nekih drugih problemih, bolj ali manj »stranskih« ali spremljajochih, na vsakrshnih, celo etnoloshkih »slikovitostih« (prim. Apokalipsa zdaj, Lovec na jelene itd.). Americhani, zlasti prostovoljci, pa seveda vishja poveljstva, so vsaj v zachetku chisto tochno vedeli, zakaj so prishli in za kaj se bojujejo, in bojevali so se na sploshno uspeshno in pogumno (»Dobili smo vse bitke, le vojno smo izgubili« - to je najbolj znani amerishki komentar k vietnamski vojni). Vedeli so pach, da se sicer na tujih tleh preventivno in patriotsko bojujejo za amerishke politichno-strateshke interese (v danashnjem smislu: za globalne) zoper tedaj aktualni mednarodni »rdechi terorizem«, ki v zadnji konsekvenci ogrozha tudi njihovo domovino. Danes ga je nadomestil islamski »zeleni terorizem« (tudi ta izvira iz konteksta svetovnih plebejcev, deprivilegirancev, kolonialno izkorishchanih...), ki je podobno nedefiniran, izmuzljiv nasprotnik, kot so vietkongovci v Vodu, tako je Stone po svoje anticipiral danashnjo »vojno situacijo«, v kateri so ZDA (nasprotniki v samih ZDA so razvidni, zunanji sovrazhnik ni jasno razviden, gotovo je le, da udarja...). Stonov profesor na filmski akademiji je bil Martin Scorsese, rezhiser znamenitega Taksista (travmatizirani vietnamski veteran, igra ga Robert de Niro, junak iz Vietnama v Lovcu na jelene). Naposled: platoon - ta nenavadna beseda asociira Platona (v gr. pomen »shiroki«); tega je za svoje izhodishche imel zhe Nietzsche, ki je svojo filozofijo videl kot prevrat platonizma in na tem utemeljeval nadchloveshko »voljo do mochi«. Tudi v Vodu, cheprav z dolocheno »sramezhljivostjo« ali osveshchenostjo post festum, so Americhani v Vietnamu »nadljudje«, superiorna civilizacija v t. i. tretjem svetu, »catch« pa je ravno v tem, da vseeno ne zmagajo, in ta poraz se ne zgodi zaradi njihovih medsebojnih, obichajnih medosebnih nasprotij, ki so tako rekoch edina tema tega filma; kot nosilci svojega modela demokracije po vsem svetu so namrech tudi neokolonialistichni »kulturtregerji«, a to marsikje naleti na zanje nepojmljiv, fanatichen, antidemokratichen, gverilsko-teroristichen odpor. Vod pa se dogaja na ozadju nevidne, bezimne, vsegoltajoche sile - ta deluje »iracionalno«, kot »anonimna ideja«, vietkongovci so v njeni sluzhbi kot zahrbtne dzhungelske zhivali, kot strashne sence (strategija gverilske evazivnosti: udari in izgini v sistemu podzemskih rovov); nakazuje se »platoonska« evokacija platonizma, po katerem je bivanjski prostor nekakshen »svet zhivih senc«, ki s svojim migotanjem sporochajo »idejo«, to pa je pravzaprav definicija filma nasploh. DOBER, ZLOBEN, GRD (The Good, the Bad, the Ugly - IIBuono, ilBrutto, il Cattivi iz dezhele Levkozirov (Leukosyroi) [op. L.V.: mitichni Beli Asirci], to je Kapadokijcev asirskega porekla, ki so prishli iz Troje skupaj s Traki in se naselili na severnih obalah Jadrana. Ne bi smeli she spregledati niti Katonovega prichevanja (najdemo ga pri Pliniju, Nat. hist., III, 130-131) "Venetos troiana stirpe ortos" (SEM vol. 38, str. 643-647). Tu smo citirali Semeranove navedbe, ki so mu rabile za razlago posameznih imen na osnovi akadshchine, opozoriti pa je treba na drugachne vire, ki postavljajo pod vprashaj anatolski izvor Venetov; o tem najde bralec vech tudi v mojih knjigah Jantarska pot in Davnina govori. Kljub temu so Semeranove raziskave pomembne, saj kazhejo na she premalo raziskana razmerja med akadshchino in slovenshchino. Tako malo naprej pri Semeranu beremo, da Strabon (7, 6.1) porocha, da se je mesto Aenus v juzhni Trakiji na obali Egejskega morja prej imenovalo Poltyobria, v trashchini bria pomeni »mesto« [op. L.V.: na Krasu je vech naselij Brje], tudi v akadshchini je birtu, hebrejsko bira »mesto, utrdba, grad« [op. L.V.: slovanska vzporednica bor kot Branibor ipd.], polti pa naj bi bilo ime trashkega kralja, kar ustreza akadskemu in starobabilonskemu paltu »mech z dvostranskim rezilom« [op. L.V.: Bezalj razlaga v (ESSJ) balta, balda »sekira, kij, bat, krepelo«, izprichana v vseh slovanskih jezikih; Sadnik-Aitzetmuller izvajata ta izraz iz slovanskih osnov bul-, buld-, bald- (gl. bula)]. Tak mech je sodil h kraljevemu dostojanstvu (SEM vol. 38, str. 643-647). Po Semeranovi metodologiji Poltyobria zlahka preberemo na slovenski osnovi kot *Balto-brje>Balto-bor, kraljevi grad ali kraljevo mesto. Semerano nadalje pravi, da je tisti predel Kapadokije ob reki Halys in vzdolzh Paflagonije uporabljal dvoje narechij z obilico paflagonskih imen, npr. Bagas, Biasas. Aeniates, Rhatotes itd. (Strabon, 12, 3, 25); v zadnjih dveh imenih po Semeranu prepoznamo podobni imeni Rhaetia-Retia v Alpah in tamkajshnjo reko Aenus (Inn) ter zgoraj zhe omenjeno trashko mesto Aenus. Ime Rhaetia naj bi izhajalo iz akadskega ratum, aramejsko rahat »reka, vodni tok« [Merku omenja rahot ushche, (a)ushche, kot je potok Avshchek, desni pritok Soche nad Kanalom ob Sochi. Drugi primer starinske besede, ki vznemirja Devota in je ne zna drugache razlozhiti kot le z navedbo: MAGIOSTRA - "fragola", "jagoda", paleoevropska beseda, ki je prezhivela v Lombardiji, Piemontu in Emiliji, vendar s povezavami, ki segajo celo do baskovskih ozemelj. Skromna razlaga za Devotu tako pomembno besedo. Vendar pa osnovo lahko najdemo v slovenshchini, zato jo poskushajmo poiskati pri Francetu Bezalju, ki pa pod geslom: jagoda razlozhi, da gre za sploshnoslovansko besedo, ki ima svojo osnovo v praslovanskem *agoda (ESSJ), le to in nich vech, torej po tej strani ni videti nikakrshne sorodnosti. Che pa se oslonimo na izgovarjavo: magiostra - madzhostra, nam Bezlaj pove pod geslom: mezdra - »spodnja kozhica pri tkivu«, tudi »smetana na mleku«, »strzhen, spodnja kozhica« ipd., da gre za besedo, ki je razshirjena po vseh slovanskih jezikih; cerkvenoslovansko mjazdrica »jajchna kozhica«. Bilo je vech poskusov etimoloshke pojasnitve tega izraza, tako Machek opozarja na cerkvenoslovansko mezhdra < *mezdja, slovenska oblika na -zdr- se pojavlja namesto -str-. Ta etimologija bi izhajala iz znachilnosti jagode, da je njena kozhica nezhna, mehka, zlahka poshkodljiva. Podobno osnovo najdemo prav tako pri Bezlaju pod geslom: mezheven - »nezhen«, pri chemer je mogoche izhajati iz praslovanskega *miz(g)ati in to lahko primerjamo z ruskim mizun »ljubljenchek, razvajenec«, z ukrajinskim myza »usta«, myzaty »lizati«, mjzatsja »prilizovati se«, poljskim umizgac sie »prilizovati se«, cheshko narechno mizat se »crkljati se« itd. Po drugi strani pa sta stara slovenska izraza za »robido« ostrozhina, ostrozhnica, za katero je znano, da ima plodove podobne jagodam, le da so slednje nezhnejshe, mehkejshe, medtem ko so robidnice chvrstejshe, ostrejshe. To nam omogocha rekonstrukcijo z redukcijo: *mezdja+ostro(zhina) > medzhostra »mehka, nezhna, sladokusna robidnica«. Ostane nam she: TABARRO - mediteranska beseda, povezana s poznim latinskih izrazom tabae "tabarro, pelles Libycae", z evro-afrishko pripono -arro; toliko Devoto. Medtem ko Zingarelli (ZIN) navaja: tabarro, negotove etimologije, v pomenu (1) ital. "ferraiolo", "shiroko brezrokavno ogrinjalo, ki so si ga odevali chez obleko ali celo chez drugi plashch"; ter (2) ital. "pastrano", "vojashki plashch, shinjel". Ker se Devoto pri razlagi naslanja na pozni latinski izraz, je dvomljivo, ali je to prava pot do razlage zelo stare besede. Bezlaj obravnava slovensko otava, »seno druge koshnje«, iz o-tava, *taviti »odebeliti; zrediti«, s pogostim prehodom v>b, kar nam ponazarja posledice funkcije ogrinjala povrh druge obleke, ki chloveka razshiri, odebeli, zlasti che pomislimo, da so si v davnini taka ogrinjala spletali pastirji iz trave ali poljedelci iz slame. Ne gre prezreti tudi primerjave s tovor, tovar - kar se nese (chlovek, zhival) na hrbtu, skratka, nekaj, s chimer se (ali koga) oblozhimo. Iz teh treh primerov, ki jih Devoto navaja kot posebej znachilne tujerodne sestavine latinshchine in jih z lahkoto razlozhimo na slovenski etimoloshki podlagi, je ochitno, da se ne moremo zadovoljiti s tako meglenimi opredelitvami "paleoevropski, mediteranski, predindoevropski ipd." za stare izraze, ki jim z latinshchino ne morejo do zhivega, marvech moramo posechi tudi po slovenskih ali slovanskih osnovah. * Che nadaljujemo z novejshimi preuchevanji o Venetih v Panoniji, je nemogoche mimo avtoritet, kakrshne so Giambattista Pellegrini, Luciano Bossio in Dante Nardo, ki v delu Storia della cultura veneta (FOL str.61) pishejo: »Altinum, danes manjshe naselje ob izlivu reke Sile v Beneshko laguno, je bilo nekoch cvetoche mesto (Strabon V, I, 7: "to Altinon"; Tacit Hist. III, 6 itd.), in mu najdemo primerjave v imenih mest Altinum in Altina v Panoniji; morda je primerljiv tudi z imenom reke Alto (v Iliriku), prav tako ne smemo prezreti etnika Altinas (C.I.L., V, 745, Aquileia)«. Za nas je zanimiva navedba, da sta bili tudi v Panoniji dve mesti Altinum in Altina, iz chesar je mogoche razumeti Pellegrinijevo opozorilo, da so morda tudi tam zhiveli Veneti ali da so od tam prishli Veneti na obale Jadrana. V muzejskem vodichu // museo archeologico nazionale e le aree archeologiche di Altino (Ministero per i beni culturali ed ambientali d'Italia, Quarto d'Altino, Venezia) je naslednji opis: »ALTINO - Iz 7. st. pr. n. sht. so najstarejshi dokazi o paleovenetski naselitvi Altina, ki lezhi na severnem robu beneshke lagune zhe od predzgodovinskih chasov, kjer je, zahvaljujoch svoji izjemni zemljepisni legi, imel vlogo trgovskega sredishcha in prometnega vozlishcha med Jadranom in celinskim zaledjem. Romanizacija je kot v vsem Venetu potekala postopno in mirno, zachela se je 131 pr.n.sht. z izgradnjo vie Annie, prometne zhile med Riminijem in Oglejem, ki je tekla mimo Altina. Med leti 49 in 42 pr.n.sht. je mesto dobilo rimsko drzhavljanstvo, bilo je povzdignjeno v municipium in vpisano v rod Scaptia. Odtlej je bilo, skladno z rimsko pomorsko politiko skozi celotno 1. st.pr.n.sht. eno najpomembnejshih pristanishch zgornjega Jadrana, na katerega se je navezovalo gosto cestno omrezhje«. V nekem drugem delu G. B. Pellegrini in A. L. Prosdocimi (PEL, str. 8-9) pisheta: »Sploshno mnenje med jezikoslovci je, da so v prvih stoletjih prvega tisochletja pr.n.sht. nekatera indoevropska plemena, Veneti, zelo verjetno prishla iz srednje Evrope in po vech selitvah dosegli jadranske obale, kjer so ustvarila znano atestinsko civilizacijo, ki se je postopoma uveljavila z vechjo ali manjsho izrazitostjo in ochitnostjo v severovzhodni Italiji. Na tem podrochju so Veneti ustvarili prvo indoevropsko plast in obvladali ter podredili starejsho, ki jo obichajno oznachujemo "evganska". Evganci niso zapustili nikakrshnih toponomastichnih sledov - ime Evganske gore so si izmislili humanisti«. Glede jezika Venetov pa pisca omenjata razlichne pristope in zakljuchujeta (PEL, str. 7): »Zasluga Kraheja in Pisanija je pravilna razlaga znane Herodotove (I, 196) navedbe, ki je bila velikokrat napachno navajana kot potrditev, da so Veneti pripadali ilirskim ljudstvom... razshirilo se je mnenje Pisanija, Devota, Porruja in drugih, da je venetshchina samostojen jezik... , tem sta se pridruzhila she Kretschmer... in Beeler, ki uvrshchata venetshchino med "italske" jezike (latinshchina-falishchina in oskijshchina-umbrijshchina)... temu je pritegnil she Krahe s spozanjem, da predromanski jezik v Venetu ni veja ilirshchine, ampak da gre za avtonomni govor z izoglosami [chrta na zemljevidu, ki vezhe kraje z enakimi jezikovnimi pojavi, op. L.V.] v razlichnih indoevropskih jezikih«. Ali tudi v slovanskih?! Spricho take ugotovitve in uposhtevajoch, da naj bi bili Veneti predhodno v Panoniji, torej v sosedstvu s Praslovani (po sedaj veljavni tradicionalni zgodovini), se moramo vrniti na spochetka postavljena in sedaj she bolj izostrena vprashanja tudi v luchi teorije kontinuitete: (1) Ali so po teh teorijah Veneti v tisochletjih pr.n.sht. zhiveli samo v Panoniji ali pa so zhe takrat zvezno naseljevali prostor od Baltika do Jadrana? In che so se iz Panonije preselili na severne obale Jadrana, ali so se selili tudi na sever, kjer so nedvomno zgodovinsko izprichani baltishki Veneti, ter na zahod armorishki Veneti in na vzhod paflagonski Veneti? (2) Kakshni bi lahko bili v Panoniji odnosi med Veneti in Slovani v tistem chasu (a) glede na Devotovo tezo in (b) glede na teorijo kontinuitete? (3) Seveda je pri tem razmishljanju mogoche predpostavljati, da so zhe takrat obstajale razpoznavno agregirane skupine ljudi, ki so delovale v nekakshni povezavi (ne le jezikovni?!), da jih danes Devoto opredeljuje kot Germane, Balte, Venete itd. ad.1 Devoto izhaja iz predpostavke, da je pradomovina Indoevropejcev shirshi prostor centralne in vzhodne Evrope med Uralom in Alpami ter Skandinavijo in Balkanom, od tam so se shirila na vse strani ljudstva z obrobja, le (Pra)Slovani, Balti in Germani so she po 2. tisochletju pr.n.sht. ostajali na svojih ozemljih. Che je Devoto lahko v 2. tisochletju pr.n.sht. ozemeljsko lociral zhe diferencirana indoevropska ljudstva, so ta morala tam zhiveti zhe zelo dolgo - nekaj tisochletij - pred tem! Che bi to sprejeli, bi se morali vprashati, zakaj so se tiste obrobne mnozhice ljudstev selile na vse strani, sredishchna ljudstva, med njimi Slovani, pa ne? Ena mozhnost bi bila, da so se obrobna ljudstva mnozhila in so iskala zhivljenjski prostor tako med Neindoevropejci po vsem Balkanu, na Apeninskem in Iberskem polotoku ter v zahodni Evropi, vkljuchno z Britanskim otochjem, kakor proti Aziji (in celo kot Toharci na Daljnem vzhodu) ter na Blizhnjem vzhodu; za kaj takega bi morali biti Balti, Slovani in Germani v hudem demografskem zaostanku, pri chemer pa ne moremo razlozhiti, kako to, da so se kasneje tako izredno razmnozhili, da so prekrili pol Evrope. Druga mozhnost, da so se zlasti Slovani mochno namnozhili zhe v drugem tisochletju pr.n.sht. in so pritiskali na ostale Indoevropejce okoli sebe, da so se odmikali. Toda to bi pomenilo, da so se Slovani zhe takrat morali razshiriti chez Karpate v Podonavje in v Evropo ter so zasedli prostor svojih umikajochih se sosedov. Tudi tretja mozhnost, da so bila vsa indoevropska ljudstva v demografski ekspanziji in so se zato ozemeljsko shirila, bi pomenila, da so se tudi Slovani najkasneje zhe v 2. tisochletju pr.n.sht. premaknili na zahod chez Karpate in v Panonijo, che so bili dotlej le v mochvirjih zakarpatskega Prilesja. Zato lahko po Devotovi (in njegovih somishljenikov) teoriji jemljemo kot veliko bolj verjetno, da bi se morala takrat vsa indoevropska ljudstva mnozhiti in shiriti ter izprazniti Panonijo (ali lep del srednje Evrope), kamor bi po tradicionalnih gledanjih na dogajanja morali zhe takrat priti Slovani. Po tradicionalnem zgodovinopisju obstaja she chetrta mozhnost, za katero po mojem mnenju tudi najdemo zgodovinske pritrditve, da so namrech bili Veneti razshirjeni ne le po Panoniji, ampak tudi na zahodu, na Jadranu, na Baltiku in dalech na vzhodu, s chimer je bil zhe v davnini vzpostavljen obsezhen venetski prostor. ad.2 Kakshni bi lahko bili odnosi med Veneti in Slovani v Panoniji v tistem chasu, che (1) uposhtevamo Devotovo tezo in she (2) uposhtevamo teorijo kontinuitete? Izhajajoch iz teorije kontinuitete, izvaja Mario Alinei tezo, da so zhe v neolitiku zhiveli na Balkanu in po vseh Vzhodnih Alpah Slovani, Slovenci, ki so tja prinesli neolitsko revolucijo poljedelstva in tehnologijo brona. Po Devotu pa so se v 2. tisochletju Veneti (s Protolatinci!) preselili iz Panonije v severno in juzhno Italijo, mednje so se v Italiji vrinili Osko-Umbri, prav tako prispeli iz Panonije. Nastaja polozhaj, ko se moramo vprashati, (a) ali obvelja ena ali druga teza, che so se po Devotu zhe v 2. tisochletju pr.n.sht. izoblikovale jezikovne skupine ljudstev, ki jih tudi poimenuje z danes znanimi imeni, vendar ne razreshi, kaj pa je bilo pred tem; (b) ali veljata obe teoriji, le da ju je treba uskladiti, kar bi bilo mogoche opraviti tako, da bi Veneti shli neovirano chez ozemlje zhe naseljenih Slovanov na Balkanu in v Vzhodnih Alpah (po teoriji kontinuitete M. Alineija) v prazno (?!) Italijo, kar si je tezhko predstavljati, cheprav teoretichno ni nemogoche, ali (c) da so bili Veneti skupaj s Protolatinci zelo (!) sorodni Slovanom, kar bi se ujemalo s tezo Giuseppa Sergija, da je latinshchina nastala iz praslovanshchine in jezika mediteranskih ljudstev na tleh Italije; (d) in konchno, da ne velja nobena od obeh, ko moramo dodati vprashanje, katera pa je tretja mozhnost. Da se Indoevropejci niso oblikovali v centralni-vzhodni Evropi, ampak npr. v Anatoliji (po Renfrewu), in od tam v neolitiku predvsem kot "kulturni val" in le v manjshi meri kot selitev ljudi napredovali proti zahodu, severu in vzhodu, kar je potrditev teorije kontinuitete. ad.3 Seveda je pri tem Devotovem razmishljanju predpostavljeno, da so zhe takrat obstajale razpoznavno agregirane skupine ljudi, ki so delovale v nekakshni povezavi (ne le jezikovni?!) in jih danes razpoznavamo kot Germane, Balte, Venete, Slovane itd. Ker so v tistem chasu po Devotu bili vzhodneje od Slovanov Toharci, Arijci, Armenci, Traki in Hetiti, bi bilo nemogoche upravichiti zaznavne primesi semitskih jezikov - akadshchine (tudi) v slovanskih jezikih (gl. SEM in JAN). Iz vsega povedanega izhaja - glede na teorijo kontinuitete - veliko vechja verjetnost, da je prihajal indoevropski "kulturni val" iz Anatolije obenem z omejenim shtevilom kmetovalcev, obrtnikov ipd., ki je prekvasil ljudstva, zhivecha v Evropi pretezhno zhe najmanj od neolitika na sedanjih ozemljih, med njimi so bili tudi Slovenci. Najsodobnejshe raziskave potrjujejo, da je Balkan predstavljal zhe zelo zgodaj enakopravnega kulturnega sogovornika Blizhnjemu vzhodu. Zato nas ne sme chuditi, da je bilo najdeno verjetno najstarejshe kolo na svetu prav na Ljubljanskem barju, da je bila v pechini Divje babe nad reko Idrijco izkopana verjetno najstarejsha pishchal na svetu, kar oboje potrjuje visoko kulturo tega podrochja zhe v pradavnini, ter ne nazadnje, da se je na prostoru zgornjega Posochja zelo zgodaj razvila svetovno znana svetolucijska kultura. Banjshka planota z nadvse ugodno lego prav v tem trikotniku, in tudi njena okolica, vkljuchno z dolino Idrijce in Soche, po mnenju nashega priznanega jezikoslovca Franceta Bezlaja predstavlja obmochje Venetov. Che hochemo prazgodovinsko pravilno ovrednotiti to podrochje, moramo zacheti s svetolucijsko kulturo; oglejmo si njeno umeshchenost v prostor. IZHODISHCE - SVETOLUCIJSKA KULTURA Poglavitne smeri prometnic na podrochju Soshke doline proti Jadranu in Panoniji Za izhodishche si vzemimo svetolucijsko kulturo, ki predstavlja enega od dejavnikov pri razvozlavanju enigme o Venetih. Akademik France Bezlaj v svojih delih govori o venetskem znachaju Banjshic, ki so tik nad Sveto Lucijo-Mostom na Sochi in predstavljajo temu kraju naravno zaledje; domneva, da je ime Anti v bistvu le razlichica imena Veneti; takega mnenja je tudi akademik Karel Oshtir, ki pa ima glede prazgodovinskih osnov za ta imena drugachno stalishche od Bezlajevega, izhaja namrech iz pradavnine in megalitskih, predindoevropskih jezikov. Zhe Simon Rutar je pisal v svoji Zgodovini Tolminskega (RUT str. 10 in naprej), da je na hribcu Sv. Mavra in na njegovem podnozhju, kjer lezhi trg Sv. Lucija, nekoch zhe bila pomembna naselbina, ki ji ne vemo imena, to je mogoche sklepati po obilnosti izkopanin, ki jih je prvi odkril domachi kmet na svojem polju Na Kuku leta 1848 na levem bregu blizu mostu chez Idrijco. Od takrat so, spochetka nenadzorovano, izkopali najrazlichnejshe rimske kovance, posodje, kmetijsko orodje ipd., nekaj tega je k srechi za svoj denar kupil tamkajshnji zhupnik Tomazh Rutar, ki je tako marsikaj reshil, preden se je razneslo po svetu. Kasneje so izkopavali chedalje bolj strokovno in pod nadzorom, toda velik del najdb je konchal v tujih muzejih, predvsem na Dunaju. ZHELEZNODOBNE NAJDBE Osnovni zemljevid je po Mihu Mlinarju (MLI) A. Najdishcha balsbtatske svetolucijske skupine (pochrtano oshtevilchenje) 1 - Bovec, 2 - Podbela, 3 - Sedlo, 4 - Staro selo, 5 - Robich, 6 -Kobarid, 7 - S. Pietro al Natisone /Shpeter Slovenov, 8 - S. Quirino, 9 Chedad / Cividale, 10 -Darnazzacco, 11 - Monte Calvario / Kalvarija, 12 - Tolmin, 13 - Most na Sochi, 14 - Idrija pri Bachi, 15 - Slap ob Idrijci, 16 - Shentvishka gora, 17 -Jelenshek nad Godovichem, 18 -Koritnica, 19 - Rut, 20 - Zhlan, 21 - Brod, 22 - Bohinjska srednja vas, 23 - Jereka, 24 - Ajdovski gradec, 25 - Bitnje, 26 - Lepence, 27 - Bodrezh, 28 - Sv. Katarina nad Novo Gorico (dodano po Gabrovec, Svoljshak 1983) B. Najdishcha mlajshezheleznodobne idrijske skupine 1 - Kobarid, 2 -Volarje, 3 - Dolje, 4 - Zhabche, 5 - Modrej, 6 -Most na Sochi, 7 - Koarshche, 8 - Idrija pri Bachi, 9 - Logarshche, 1.0 - Koritnica ob Bachi, 11 -Slap ob Idrijci, 12 - Vrh gradu (Pechine), 13 - Berlotov rob (Shentvishka gora), 14 - Reka pri Cerknem, 15 - Cerkno, 16 Avche, 17 - Bodrezh, 18 - Darnazzacco, 19 -Vrhovlje, 20 - Sv. Katarina nad Novo Gorico, 21 - Chrniche, 22 - Kovachevshe, 23 - Planina pri Vipavi, 24 - Rubije, 25 -Zdravshchina / Poggio Terza Armata (dodano po Gushtin 1991). Arheolog v Tolminskem muzeju Miha Mlinar, ki je v zadnjem chasu pripravil pregled bami iz bronaste dobe, starejshe in mlajshe zhelezne dobe, rimske dobe, ter zgodnjega srednjega veka. V stoletju in pol arheoloshkih raziskav je bilo odkritih kar 7000 prazgodovinskih in rimskih grobov, stavbne ostaline iz bronaste dobe, skoraj 40 hishnih temeljev iz starejshe zhelezne dobe, tri mlajshezheleznodobne hishe, devet rimskih objektov in zgodnjesrednjeveshka lonchenina.« Mlinar tudi podaja pregled dolgotrajnih prizadevanj arheologov, da bi raziskali to nadvse pomembno nahajalishche. Po Tomazhu Rutarju, ki ga Mlinar oznachuje kot zbiratelja arheoloshkih predmetov, se je leta 1881 del lotil dr. Paolo de Bizzarro in naletel na 70 prazgodovinskih grobov na levem bregu Idrijce, sledil mu je Enrico Maionica v letih 1881, 1884, 1890 in 1891 z 52 odkopanimi grobovi na levem in 23 na desnem bregu Idrijce, nashel pa je tudi rimskodobno stavbo. Naslednji je bil Alojzij Carli v letih 1881, 1882, 1887 in 1888, zasluzhen za odkritje rimske stavbe s hipokavstom in drugih starin. Uspeshnejshi je bil Anton Vuga leta 1882 s 36 grobovi na desnem bregu Idrijce.Vsekakor pa je rekord dosegel dr. Carlo Marchesetti v letih 1884-1886, 1888, 1890-1894, 1897-1899 in 1902, ki je raziskal kar 3960 grobov na levem bregu Idrijce. Za njim ni veliko zaostajal Josef Szombathy v letih 1886, 1887 in 1890 z odkopom 2500 grobov tudi na levem bregu Idrijce. Seveda je kasnejshim raziskovalcem ostala po teh mnozhichnih odkritjih shtevichno skromnejsha bera, ki pa je ne gre zanemariti, ker so ta odkritja dodatno osvetlila nejasnosti, vsekakor pa v taki meri, da je Miha Mlinar zapisal: »Izjemnost materialne kulture starejshe zhelezne dobe Mosta so dopolnila in she utrdila prichujocha triletna arheoloshka raziskovanja Tolminskega muzeja. Z dokumentirano izkopanim bogatim gradivom prihajamo do novih izsledkov in spoznanj, ki nam bistrijo vedenje o zhivljenju v prazgodovinski vasi, ki je zhe kazala, kot je ugotovil njen raziskovalec Svoljshak, dolochene zametke urbanizma.« (MLI, str. 35). Poleg Brune Forlati-Tamaro, 1927, s 4 grobovi na levem bregu,Valentina Taljata, 1927, s 3 ali 4 halshtatskimi in latenskimi grobovi na levem bregu, Nikolaja Mozeticha, 1957, 14 halshtatskih grobov, vsi na levem bregu Idrijce, je prav arheolog Drago Svoljshak v novejshem chasu pomembno prispeval k poglobljenim raziskovanjem. Zachel je leta 1971 in od leta 1977 she s strokovno sodelavko Beatriche Zhbona Trkman do leta 1984 raziskal eno stavbo iz bronaste dobe, 31 stavb iz starejshe zhelezne dobe, tri iz mlajshe zhelezne dobe, shest iz rimskega chasa. Poleg tega je bilo na levem bregu Idrijce raziskanih 10 zheleznodobnih grobov ter v obdobju 1978-1984 na vzhodnem obmochju naselbine tudi latensko-rimsko grobishche s 162 zhganimi in skeletnimi grobovi. Drago Svoljshak je tudi v letih 1988 in 1991, 1993, 1994, 1995, 1997 s sodelavci opravil precejshnje delo. Nato se z letom 1999 pojavi novo obetajoche ime Mihe Mlinarja, mladega raziskovalca pri Tolminskem muzeju, ki je med drugim leta 2000 raziskal kar 30 halshtatskih, latenskih in rimskih grobov ter leta 2001 she 30 zhezezodobnih, oboje na levem bregu Idrijce. Ochitno raziskav she ni konec, cheprav je bilo dokumentirano odkritih zhe skoraj 10.000 grobov, ki prichajo o shtevilnih pokopih v daljshem in zveznem chasovnem razdobju, segajochem od bronaste dobe do srednjega veka. Tudi stavbne ostaline segajo v bronasto dobo in najdbe o proizvodnji, predelovanju in namenskem odlaganju bronastih in zheleznih predmetov kazhejo, da je mogoche vsaj za chas od 6. st. pr.n.sht. dalje tod domnevati manjshi metalurshki obrat. Toda pomen Mosta na Sochi je shirshega znachaja. Podrochje, ki naj bi sodilo v svetolucijsko kulturo, sega v Bashko grapo, dolino Idrijce, mimo Tolmina, po Soshki dolini navzgor do Kobarida, od tam v Nadishko dolino in Breginjski kot ali ob Sochi navzgor do Bovca. Toda nikakor ne bi smeli izzvzeti shirshega obmochja pogorja Kolovrata od Livka do Kambreshkega in Liga, od koder se svet spushcha prek Gorishkih Brd v Furlansko ravnino. In seveda, tu so she Banjshice. V davnini so potekale poti predvsem po vishinah in gorskih slemenih, ena od takih je z gorishke ravnine peljala na vrh Sv. Katarina (danashnji Kekec), mimo Grgarja in Kanalskega vrha chez Banjshice tako proti Mostu na Sochi kakor proti Shebreljam. O tem pricha pomembna depojska najdba na obmochju Banjshic. K svetolucijski kulturi in njenim vplivom na shirshi prostor se bomo vrnili potem, ko si bomo ogledali nekatere she vedno nadvse kochljive (pra)zgodovinske probleme. Med temi so vsekakor zagonetni Etrushchani, Veneti, Kelti, Anti, Iliri in njihovi odnosi z nich manj problematichnim izvorom Slovanov. Celotna knjiga Lucijana Vuge Megalitskijeziki je izshla v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revije SRP, 2004. (Op. ur.) Neprevedene knjige Lev Detela POLETJE ZA ISLANDSKIMI GRICHI V slovenskem pa tudi na nemshkem ali angleshko-amerishkem prostoru je islandska knjizhevnost znana le delno in samo z nekaterimi bolj ali manj spretno izbranimi primeri karakteristichnih literarnih del. Predvsem Halldorju Kiljanu Laxnessu, leta 1955 dobitniku Nobelove nagrade za literaturo, je uspel vidnejshi prodor na mednarodni knjizhni trg. Njegovi romani Islandski zvon, Luch sveta ali Salka Valka so mednarodno kulturno javnost opozorili na izvirno literarno moch razmeroma maloshtevilnega islandskega naroda, pritegnili pa so tudi pozornost slovenske kritike in bralcev. Islandska knjizhevnost se she vedno ponosno sklicuje na svoje korenine pri staronordijsko-islandskem pesnishtvu in pripovednishtvu, vendar dandanes ubira tudi popolnoma nova in moderna pota. Literarna scena je v tej severni otoshki drzhavi mochno priljubljena in vidno razvita. Med aktualnimi mlajshimi pisatelji je zelo znan Jon Kalman Stefansson, ki se je rodil leta 1963 v Reykjaviku. V chasopisju in televiziji je deloval kot literarni kritik. Sprva je pisal liriko in objavil tri pesnishke zbirke. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem. V islandshchino je med drugim prevedel poezijo Charlesa Bukowskega. Njegovi prvi trije romani Grape vdezhju (Skurdir i rigningu), 1996, Poletje za hribom (Sumarid bakvid brekkuna), 1997, in Svetloba na gorah (Birtan a fjollunum), 1999, tvorijo zanimivo trilogijo s hudomushno pripovedovanimi zgodbami iz sodobne Islandije. Stefansson je svoje motive zelo velikokrat nashel v islandski ljudski kulturi. Pripoved je zasidral na podezhelju, dalech od urbanega Reykjavika. Pisatelj chrpa iz bogate dedishchine razvejenega in velikokrat tudi precej skurilnega ljudskega humorja ter iz zakladnice ljudskih obichajev in navad. V nachinu neortodoksnega, zelo svobodno in heterogeno iz razlichnih pripovednih ploskev sestavljenega »kolektivnega« romana porocha o najrazlichnejshih velikih in malih dogodkih na islandskih samotnih kmetijah in v manjshih naseljih, ki jim pravijo sveit. Ljubezenske zgodbe, druzhabno veselje, zhivinoreja, vreme, cerkev, chudezhi, davno izrochilo, tujci in izseljenci tvorijo skupaj z ekskurzi v islandsko preteklost in polpreteklost glavne motive Stefanssonove trilogije. Pisateljeva zasluga je, da jih je znal speti v bogato in eruptivno predstavljeno panoramo zelo posebnega zhivljenja z zanimivimi, velikokrat tudi chudashkimi protagonisti. Zdi se, da je veliki severni otok s svojimi ostrimi in pozimi tudi nevarnimi razmerami pogodil svojevrsten tip chloveka, ki zna zhiveti zelo osamljeno, na mochno individualiziran nachin, cheprav je v njem tudi jasna zavest o pripadnosti in zavezanosti neki posebni skupnosti, ki na koncu Evrope kljubuje chasu in vremenu in vztraja v svojih samosvojih znachilnostih. Stefanssonovi romani so izshli v nemshkih prevodih Karla - Ludwiga Wetziga pri zalozhbi Lübbe v Bergisch - Gladbachu. Jon Kalman Stefansson, Poletje za grichem, roman; nemshki prevod Karla - Ludwiga Wetziga je pod naslovom Der Sommer hinter dem Hügel izshel leta 2001 v zbirki BLT zalozhnishke skupine Lübbe v Bergisch Gladbachu. Chitalnica Ciril Gale POPARJENA ZGODOVINA Ivo Antich: Popare (Posthistorichne parabole). Edicija: Pogum Revije SRP, Revija SRP, Ljubljana, 2004. Cheprav je zhe Presheren satiri odmeril precej prostora v svojih Poezijah, na sploshno prevladuje mnenje, da slovensko satirichno pesnishtvo ni posebno razvito. V novejshem chasu so bili po svojih satirichno-humornih verzih znani zlasti Menart, Torkar, Mevlja, razred zase pa je bil seveda legendarni Jezhek. Lahko bi rekli, da je njihov nadaljevalec Ivo Antich, ki je od konca 70. let objavil zhe vech zbirk pesmi, in med njimi so tudi satirichne, zlasti od zbirke Galgenhumor (1989). Navzochnost satire in humorja v Antichevem pesnjenju pravzaprav ne more biti nenavadna, che uposhtevamo, da je v zachetku nastopal z objavami stripov in karikatur, bil pa je tudi sodelavec mednarodne konkretistichne zveze Westeast, v katere delovanju je navzocha tudi avantgardistichna literarno-likovna satira. Tik pred koncem leta 2004 je »alternativna« zalozhba Revija SRP izdala Antichevo novo zbirko satirichnih pesmi z naslovom Popare in s podnaslovom Posthistorichne parabole; pri tem podnaslov nastopa kot dodatna razlaga naslovne besede. Che na-tanchneje pogledamo zbirko, je opazna, tako kot pri vseh Antichevih zbirkah, pretehtana ureditev. Zbirko sestavlja poleg uvodne pesmi Berashka basen osem ciklusov z naslovi: Buda, Jezh in lisica, Doktor fig, Balkanska predklet, Vuchedolska kultura, Postne popare, Zgodovina, Tamponazha. V vsakem ciklusu je okrog deset pesmi. Popare so pesnishtvo, ki ne operira z obichajnimi lirskimi razpolozhenji, ampak z racionalistichnim izzivom razkrivajo aktualna protislovja nashega tranzicijskega chasa. Pri tem je Antichev izraz zanesljivo izdelan, nazoren in duhovito domiseln tudi v uporabi razlichnih jezikovnih zank ali iger, ki jim daje poseben, vsebini ustrezen pomen. Vprashalnica Jolka Milich SLOVENSKA POEZIJA V ITALIJI (Kdo peha vozichek, nalozhen s slovensko poezijo, chez domache planke v svet?) V tretji shtevilki shtirimesechne revije za poezijo in literarno kritiko Soglie (Pragovi), ki je sicer datirana z decembrom 2003, izshla pa je skoraj devet mesecev kasneje, saj sem jo prejela shele nedavno, je znani pesnik, kritik in urednik Paolo Ruffilli z zapisom Nagle ljubezni - Brane Mozetich in njegovo dodekafonsko petje nashega pesnika s kar obsezhnim izborom pesmi v izvirniku in prevodu predstavil italijanskemu bralstvu na desetih straneh. Prav tako sem shele nedavno prejela trzhashko revijo Arte&Cultura, shtev. 64, kjer nastopata v tandemu Tone Pavchek in urednik revije Claudio H. Martelli z dvojezich-nim izborom njunih pesmi, pod skupnim naslovom: Poezija brez meja, Pavchek v itali-janshchini in Martelli v slovenshchini. Razbiti bariere, ki nas lochujejo ob skorajshnjem sprejetju v evropski dom. Tudi v 4. shtevilki trzhashke revije Almanacco del Ramo d'Oro so objavljeni kar trije Slovenci. Peter Semolich z devetimi pesmimi v slovenshchini in italijanshchini. Miran Koshuta z daljshim (skoraj 40 strani dolgim) in odlichnim esejem Vladimir Bartol, trzhashkipisatelj. Koshuta je zastopan tudi v rubriki Recenzije, kjer Roberto Dedenaro porocha o Preshernianiv reviji Ricerche slavistiche, ki izhaja pri rimski univerzi La Sapien-za. O dvojezichni pesnishki zbirki Parole che bruciano - Besede, ki zhgejo Braneta Mozeticha, ki je izshla pred dvema letoma v Italiji pri faenshki zalozhbi Mobydick, porocha gm (Gabriella Musetti). V 29. shtevilki revije Le Voci della Luna (za julij 2004), ki sem jo tudi shele nedavno prejela, je pesnik in recenzent Matteo Fantuzzi napisal uvode trem izborom pesmi iz Slovenije, in sicer: Vanji Strle, ki je zastopana z osmimi pesmimi, pa Petru Semolichu z enakim shtevilom pesmi in Esadu Babachichu z devetimi; vsi trije imajo ob prevodu tudi izvirnik. Pred kakimi desetimi leti in she prej italijanske revije niso kazale nobenega zanimanja za originale, natisnjene vzporedno, chasi se ochitno spreminjajo... na boljshe. V Salernu pri Domu poezije (Casa della poesia) je pravkar izshla zgoshchenka L 'albero che cammina (Drvo, koje hoda / Drevo, ki hodi) s pesmimi in z glasom Josipa Ostija ob spremljavi klavirja (Renato Costarella) in violine (Valerio Iaccio) z osemnajstimi pesmimi iz istoimenske trijezichne zbirke. Zgoshchenki je dodana broshura s pesmimi tudi v italijanshchini. V pravkar prispeli 113. shtevilki ferrarske revije Leggere Donna (za november - december 2004), Marina Giovannelli pishe o letoshnjih trzhashkih Poletnih bivanjih, tj. o tridnevnem mednarodnem pesnishkem srechanju, ki sta se ga letos udelezhila tudi Brane Mozetich in Vanja Strle. Pod lupo pa je vzela zhensko liriko in podrobno porochala o sedmih italijanskih pesnicah in o nashi Vanji Strle. Od vsake je objavila tudi po eno pesem. V 4. shtevilki (za oktober/december 2004) male revije za poezijo in umetnost Nuovo contrappunto, ki izhaja zhe trinajst let v Genovi, je izshel prevod dveh pesmi Daneta Zajca iz prve zbirke Pozhgana trava, s skupnim naslovom Umirajoche drevo (L'albero morente). Vse zgoraj omenjene pesmi sem prevedla v italijanshchino in vechinoma sama tudi pri sosedih poiskala revije. Povejte, prosim, naprej... sprenevedastemu ali nevednemu Ministrstvu za kulturo, kdo v potu svojega obraza, brezplachno in skrajno pozhrtvovalno peha vozichek, nalozhen s slovensko poezijo, chez domache planke v svet. Da bo kdaj, ko bom pri njem spet moledovala za kakshen tolar v prid slovenskih muz, kar se bolj redko dogaja, ker nisem »petlarske sorte«, le preverilo, s kom ima opravka, in velikodushno seglo v svoj skopushki moshnjichek. HVALA VSEM, KI SE BODO »TOZADEVNO« ZAVZELI ZA VERBALNO POMOCH! Jolka Milich P. S.: Ta hip so mi dostavili shtevilko 19/20 shestmesechnika za zgodovino, spomine, kulturo, fotografijo in okolje IL TERRITORIO, ki ga izdaja Trzhishki kulturni konzorcij (Consorzio Culturale Monfalconese) v Trzhichu v Italiji in nosi datum december 2003 - izhajanje z zamudo je vech kot zgovorno, molche trobenta, da je tudi pri nashih sosedih pomanjkanje sredstev malodane zhe kronichnega znachaja! - s chlankom Kosovel in Kras (Kosovel e il Carso) izpod peresa Marije Mitrovich, v prevodu Martine Kafol, opremljen s shtirimi Srechkovimi prevedenimi pesmimi (dva prevoda sta moja, ostala dva pa Darje Betocchi in Gina Brazzodura). Shtiriindvajsetletni novogorishki shtudent zgodovine in italijanskega jezika Luka Lisjak Gabri-jelchich je tudi zastopan v reviji s chlankom Fragmentarne misli o neki sredozemski zemlji (Pensieri frammentari su una terra mediterranea). Jolka Milich, novembra 2004 Ivo Antich LEKTURA KOT MORA SPISOTVORSKEGA ZBORA? Tako rekoch »v naravi« vsakega teksta je »zhelja«, da bi bil popoln; temu se skusha tako ali drugache priblizhevati, chetudi z razlichicami avantgardistichne anomije. Tu se med »nagonsko« ustvarjalnost in »salonsko« tehnologijo konchnega izdelka »vriva« zloglasno lektoriranje kot svojevrstni prispevek na poti k nikoli povsem dosezheni »Meki« popolnosti. Ustvarjalni »spontanizem« se nagiba k preziranju lekture, cheprav ga vsaka finalnejsha realizacija teksta soocha z dejstvom, da vsega ni mogoche preprosto vsipavati (sipati - pisati) v javnost, she zlasti ker mnogi spisotvorci nizajo stavke (povedi?) kot nekakshne zmrcvarjene besedne klobase zunaj osnovne sporazumevalne logike. V socialnih kontekstih, kjer je jezikovno popravkarstvo vchasih skoraj nekakshen »nacionalni shport«, se tistemu, ki se ukvarja z njim ali ga tovrstna vprashanja vsaj malo bolj zanimajo, ni treba bati, da mu bo zmanjkalo razlogov za vsakrshna drobna »presenechenja«. Piscu teh vrstic se je z leti nabralo nemalo pravopisnih ocvirkov, kot je npr. tale: lektorstvo ene od osrednjih slovenskih kulturnishkih revij je v njegovem tekstu termin razloka »popravilo« v razlika, cheprav gre za avtentichno slovensko besedo v funkciji nadomestka za dierezo in derridajevsko diferAnco. Ali pa: v kulturnishki reviji s podpisanim lektorstvom se »v vechih primerih« pojavlja sicer nesklonljivi prislov. Sluchajno ali nakljuchno? Uvodnik v enajsti shtevilki uglednega 68. letnika (2004) revije Sodobnost izpod peresa Petra Kolshka je posvechen natanko temu: usodnosti pravopisa. Pod naslovom Zmerjanje »slavistov«je izpostavljen problem euro/ evro kot »simbolna tochka« (cit.) v razmerju med slovensko nacionalno in evrozvezno »globalno« zavestjo. Tako rekoch tradicionalna usodnost chrke, ki jo je nekoliko nerodno skushal »preshernizirati« Ante Mahkota s parafrazo soneta o kashi (Delo, PB, 15. 11. 2004). V isti shtevilki Sodobnosti je she en markanten tekstovni zalogaj, ki ni brez zveze z vprashanji pravopisa: Simon Lenarchich, ki je leta 2002 v isti reviji kritichno pretresel najnovejshi Slovenski pravopis (2001), je tokrat pod naslovom Tuj Veliki slovar tujk temeljito obdelal Veliki slovar tujk (2002), ki ga je CZ dala na trg z reklamnim geslom »elitni naslednik« (zastarelega Verbinca), in na koncu pomenljivo sklenil: »Slovarja, kakrshen je VST, izdajatelj preprosto ne bi smel dati v prodajo.« (cit.). (To ni prva kritika VST, gl. De/o, KL 23. 6. 2003, str. 14, chlanek slavista E. Jelerja.) V isti Sodobnosti se je s tujim imenom zapletel najbrzh tiskarski shkrat: »antiderridajevski« chlanek z naslovom Zakaj ne bom zhalovala za Derridajem je podpisan z imenom Johann Hari... V tekstu Blazha Podlesnika, ki primerja Kovachicha in Rozanova, je najti znachilen primer zapletov s tujkami: »... eno od osrednjih misli celotnega Rozanovega ustvarjanja,« (cit. str. 1365). Problem razlichnih pridevnishkih sintagem pa osvetljuje zhe kar impresum, kjer je naveden izdajatelj: Kulturno umetnishko drushtvo SODOBNOST International. (Zadnja beseda kot izrazita tujka v duhu sodobnosti »menedzhersko globalizira« predhodne; toda locheni zapis »kulturno« in »umetnishko« dopushcha mozhnost obstajanja tudi »nekulturnih umetnishkih drushtev«?) Dokumenti Dokument 1 Ivo Antich »JUBILEJNI« POGLED NA EDINSTVENI DOKUMENT (ali o nenavadni vztrajnosti jezikovnih samoobeshencev) Neopozitivizem »na novo« odkriva pomenljivost, dragocenost in celo ocharljivost dejstev, (f)aktov, dokumentov, »trdih« podatkov. S tem znova pridobivajo nekaj dodatnega pomena (za nekatere sicer zhe deplasirani) papirnati mediji, zlasti periodika... Znana misel: en dan star chasopis je zastarel odpadek, primeren le she za razlichna gospodinjska opravila, deset let star pa je dragocen arhivski dokument. Natanko deset let mineva od objave do danes edine »objektivne zunanje recenzije« Revije SRP - namrech tiste »dvoumne« (ta pridevnik je v njej shtirikrat v enem stavku!) v Slovenskih novicah (Simon Kardum, 10. 3. 1995, str. 20, rubrika PLUS/ MINUS; ponatis v: Revija SRP, junij 1995/ sht. 9 - 10, str. 175). Pod naslovom »Jezikovna kravata« (v Sl. nov. naslov v narekovajih, v SRPu ne) gre, kot je navedeno v podnaslovu, za recenzijo publikacije: Revija Srp, shtevilka 7 - 8, februar 1995. Kot je zaslediti v daljshem citatu, je naslov recenzije vzet iz teksta, ki je »sestavek o bistvenih recheh izpod peresa Leva Detele, ki najvech pove o poetogramih in obrazih samih avtorjev revije« (cit.). Detela je namrech v recenziranem zvezku SRPa objavil (v lastnem prevodu) odlomek iz svoje prozne knjige v nemshchini Legenden um den Vater (Dunaj, 1976; vech avstrijskih nagrad); odlomek ima naslov Namesto mesta nemesto v vechmestju, podnaslov pa se glasi: »Manichno depresivna & kritichna psihosocialna parapatoloshka jezikovna kravata iz razmajanih podzavestnih sestavnih delov, namenoma degradiranih v literarni izdelek, ponizhanih v potuhnjeno nadomestno bivanje, nenadoma samounichujoche aktivna, ogrozhajocha samo sebe in vse stebre druzhbe, obsojena na vechno smrt.« (cit.). Za slovenskonovicharskega recenzenta je ta stavek iz deset let prej v tujini in v tujem jeziku nastale knjige ochitno ad hoc ustrezna psihodiagnoza »o poetogramih in obrazih samih avtorjev revije«, ki je, kot she ugotavlja, »napolanonimno in malodane hermetichno, vase zazrto in vase zaklenjeno pisanje... (...)... revija, ki je anahroidna v svojem zhanrskem in slogovnem manierizmu, anarhoidna pa v svoji vsebinski in statusni drzhi... (...)... taka kot je, s skrhanim in nesklepanim srpom v roki, ni usposobljena ne za zhetev, ne za rezanje glav. To je dejstvo. To, da ne ve, komu je namenjena in ji je bralstvo shpanska vas, poseljena z infantilnezhi, pa je zhe problem, ki se tiche najstva.« (cit.). Sintagmo »shpanska vas« je najti tudi v zhe omenjenem Detelovem tekstu; za tiste, ki jim je »najstvo« chudna beseda, pa pojasnilo, da gre za filozofski termin v smislu hotenja, namena (kar naj bo, kar naj bi bilo; estetsko, etichno najstvo - gl. SSKJ, kjer je naveden tudi citatni primer: »njegovemu chlanku pripisuje vsa mogocha najstva«). Slovenskonovicharski recenzent sam poudarja, da je recenzijo napisal »zaradi dobrega namena« (cit.); torej mu najbrzh ne kazhe pripisovati »vsa mogocha najstva«, kakor je on SRPu pripisal, da ima svoje bralstvo za infantilnezhe, se pravi, da je subtilno nakazal, da ima revija problem z lastnim »najst(nisht)vom«. Slovenske novice takih problemov verjetno nimajo, saj so po uradni statistiki chasnik z najvechjo naklado in najshirsho bralsko publiko v Sloveniji (s chim one infantilizirajo ali »rumeno farbajo« svojo publiko, je seveda vprashanje zase). Vrhunec subtilne asociativnosti pa je gotovo izraba Detelove sintagme »jezikovna kravata« za naslov: kakor so nekateri »vigilanti« SRP prebrali kot »srbsko zvezo«, je kravata lahko usmerjena »hrvashko«, saj naj bi bil ta del garderobe edini izvirni prispevek hrvashke identitete v svetovno vednost (fr. cravate, Croate?), hkrati pa je tudi obeshenjashki termin za dolochene »plesne figure smrti« (cit. Detela, ibid.). Se pravi: SRP se zhe skoraj dve desetletji »manichno depresivno in samounichujoche aktivno« trudi z lastno obsojenostjo (obeshenostjo) »na vechno smrt«... Svojskost Revije SRP Vodilo Revije SRP so tri vrednotne orientacije individua, tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij. Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot. Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP, ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica. Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni. Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa. a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti, kjer chasa ni, je samo trajanje, obche vrednote so neposredna dejstva zavesti, vsakomur dojemljive, preverljive, nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti, ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne, samo che to sam hoche, jih bo nashel le v sebi, sebstvu svojem.