Življenjska zgodba Jožeta Starca
Solza ob hlebčku kruha...
Še sam ne vem, kako in kdaj sem se zna-šel v stanovanju y enem od draveljskih blo-kov v Zoletovi ulici. V kuhinji, za čedno po-grnjeno mizo, je s knjigo v roki sedel priletni možakar že precej osivelih las. Na mizi nož in hlebček kruha. Prava, a že skoraj pozab-' ljena kmečka idila. Odmaknil je živahne oči od knjige, se zazrl najprej v hlebec kruha, potem vame. Bilo mi je takoj vse jasno. Ta hlebček, ki je vsakdanjost na njegovi mizi, ga spominja na nekaj. Da, in nisem se zmotil.
•  »Da bi pisali o tem? Saj sem že toliko-krat pripovedoval!«  je začel pripoved Jože Slarc, upokojenec, ki jo že krepko maha čez petdeseto. »Doma sem iz Zagorja pri Novem mestu. Še kot otrok sem moral zdoma s tre-buhom za kruhom, da sem lahko nasitil sebe, moje brate in sestre. Doma nas je bilo osem. Oče je bil zidar in je priložnostno delal pri kmetih v Beli krajini. Vendar je ves zaslužek pognal za pijačo. Ob koncu tedna, ko se je vračal domov z dela pijan, smo morali ne-malokrat bežati od doma, ker nas je tepel, najbolj pa je trpela mati. Skrb za ostale čla-ne je bila tako večji del na mojih plečih.
•  Ko sem bil star 11 let, sem se zaposlil y Pristavi pri veleposestniku Jusu kot pastir in kmečki delavec. Ob koncu leta, ko sem se vračal domov, je bilo za naše moj povratek posebno doživetje.  Kot plačilo za delo pri Jusu sem prinesel hlebec kruha, ki je za tiste čase in za našo družino mnogo pomenil. In hlcbček kruha, ki ga sedaj vidite tu na mizi, je spomin na tiste težke čase pred štiridese-timi leti.
•  Kot kmečki delavec in pastir pri po-sestniku sem že v zgodnjih letih spoznal o-malovaževanje in izkoriščanje. Beda in skrb za ostale člane številne družine na eni strani, in razkošje na drugi, to so bili poglavitni raz-logi, da sem se vključil v narodnoosvobodil-no gibanje.
•  15 novembra leta 1942 sem se znašel v 1. bataljonu 15. brigade, ki je operirala pred-vsem na področju Dolenjske in Bele krajine. Bil sem član SKOJ. Moja naloga je bila pred-vsem zbiranje materiaia, hrane, skrb za ra-njcnce ter raznašanje propagandnih letakov. Te naloge sem dobival od aktivistov s terena in iz partizanskih enot. katerim sem bil ves čas NOB zanesljiv aktivist, predvsem pa ku-rir.
•  Po prihodu y 1. vod 1. čete bataljona sem se z ostalimi novinci udeležil skupnih
vaj na Juhorju in Tančni gori, katerih cilj je bil priprava na prihodnje akcije. Vadili smo se predvsem v streljanju, disciplini in zaščiti. • Čeprav se moja četa ni spuščala v ne-posredne spopade s sovražnikom, smo kljub temu opravljali zahtevne naloge. Skrb za ra-
njene, zbiranje hrane in orožja so bile naše glavne naloge.
•  Spominjam se zime leta 1942/43, ko smo naleteli na močno ustaško barikado. Vendar smo morali zaradi slabega orožja in pomanj-kanja hrane po dveh dneh obleganja naš na-men opustiti.
•  Jeseni leta 1943 pa smo napadli kolono ustašev, kjer sta bila rajena in ubita  dva naša soborca. Po teh akcijah smo se ponovno vrnili v Belo krajino na vaje ter naprej o-pravljali naloge, ki so nam bile zaupane.
•  Od številne družine sem bil samo jaz vključen v NOV. To je pa bilo tudi dovolj, da so nam domobranci požgali domačijo in po vojni je bila prva skrb obnova doma ka-kor tudi obnova domače vasi. Ker ustreznih šol nisem imel, sem dostikrat menjaval služ-bo in nazadnje sem pristal v Ljubljani, kjer sem do upokojitve leta 1970 delal v Lesnini.«
•  Danes je srečen, s svojo družino živi v stanovanju, ki mu ga je priskrbela ZZB, ka-tere član je, vendar ne more molčati o do-godku pred leti v Strunjanu, čeprav ga po težavah nisem vprašal.
•  »Sem invalid. Med vojno sem bil več-krat ranjen in imam pravico do letnega od-diha v domu za vojaške invalide v Strunjanu. Zabolelo me je, kakor tudi druge invalide, ki so bili takrat v domu, ko so tujci na plaži (katerim bi moral biti vstop v ta dom pre-povedan)  slikali invalide in se jim posme-hovali. To je tudi razlog, da v Štrunjan ne grem več«, je končal svojo pripoved moj so-govornik. 0 hlebčku kruha, ki sva ga med pogovorom do kraja obdelala, in o tistih kilo-gramih odvrženega sva raje molčala.
•  Z Jožetom Starcem se bomo še srečali. Nemara spet ob hlebčku kruha na mizi, ali pa na številnih srečanjih borcev in prosla-vah, kjer ponosno koraka s praporjem ZZB pri KŠ Dravlje in bratov Babnik — prapor-jem, simbolom borb in zmag ...
Jože Čurin