PREK SINDIKATA V PARTIJO
Karlo Štrumel) je eden tistih Ijudi, ki bolj malo^ovorijo. »Ne vem, kje naj začnem,« je rekel. »tako na hitro se ne morem spomniti zanimivih dogodkov, pa imen in let. Drugače je seve-da, ee se pogovarjam s tovariši in nekdanjimi sodelavd. Takrat beseda da besedo, dopolnjujemo drug drugega in tako obno-vimo dogodek v celoti.« Tudi Karlova hči Valentina meni, lako. »Oče se malo pogovarja tudi z nami. Sploh pa ne pripove-duje rad o sari Jugoslaviji in o vojni. Vnučkom pa včasih vseeno reče, da je bil (akrat večkrat lačen kot sit.«
V tistih dneh, ko se je rodil in rastel Karlo Štrumelj, je bila lakota vsakdanji gost. Zato je bil že kot sedemnajst-lctni fantič organiziran v sin-dikatu. Izučen je bil za klju-čavničarja, vendar je bil več-kral brez dela — predvsem zato, ker je vedno sodeloval pri organizaciji stavk in so ga oblasti preganjale. Delal je v kamnolomih v Preserju, na Verdu, v Podpeči, nato na žagi v Borovnici, nekaj časa tudi v Strojnih tovarnah v Ljuhljani, leta 1937 pa je pri-šel v Saturnus. Tu so se de-lavci žc takrat organizirano upirali oblastem in krivič-nemu družbenopolitičnemu sistemu. Karla Štrumelja so novembra 1941 sprejeli v komunistično partijo, saj so prek njegovega dela v sindi-katu spoznali, da je sposoben in pripravljen sodelovati.
Še danes se posmeji, kadar pomisli, kako sta v prvih dneh okupacijes tovarišem obešala našo zastavo na dvorišču Sa-turnusa. Ko jima je to že sko-raj uspelo, je prišel mimo so delavec, ki pa ni bil »njihov« in sta zato lahko pričakovala, da ju bo izdal. Toda znašla sta se. Rekla sta mu: »Vidiš, midva sva bolj majhne rasti, pa nikakor ne moreva obesiti zastave na drog. Ti si višji od naju. Stori nama uslugo in jo obesi ti.« Bil je tako presene-čen, da je zastavo obesil brez ugovarjanja. Ko pa je splezal z droga, sta ga še opomnila: » Da ja ne boš to povedal Itali-janom. Zastavo si obesil ti in Italijani te bodo ubili, če jim to pride na ušesa.«
Ze prve dni okupacije so komunisti v Saturnusu na^ sprotovali okupatorju, kjer-koli je bilo mogoče. Tudi sam je namerno poškodoval stroj, tovariši pa so seveda pri prei-skavi zatr jevali, da je bila to le okvara. Ponaredili so ključe skladišča in iz njega odnašali že narejene izdelke, potem pa so jih ponovno prinašali vanj, kot da so pravkar napravl jeni. Tako je bilo videti, da pridno
delajo, količina izdelkov pa je bila vedno ista.
Januarja 1941 so domala vsi moški, zuposleni v Satur-nusu, odšli v gozdove. Kot se spominja Karel Štrumelj, jih je v tovarni ostalo le pet ali sedem in vseso Italijani takoj zaprli. Konec aprila istega leta je odšel v partizane tudi on.
Karlo Šlrumelj
Danes Karlu Štrumlju naj-hitreje mineva čas, kadar je skupaj s svojimi tremi vnučki. Tudi časopise prebira rad. Vendar vedno najprej prvo in zadnjo stran, nato šele druge. O svoji bolezni noče govoriti. Pravi le: »Dokler ne razmiš-Ijaš o njej, je tako, kot da je ni. Jaz se ji ne pustim premaga-ti.«
Za prizadevno delo v sindi-katih je leta 1977 prejel zlati znak sindikatov Slovenije, priznanje pa mu je podelila tudi zveza sindikatov Jugo-slavije.
Besedilo in slika: D. J.